ČASOPIS ZA KRITIKO ZNANOSTI	Številka 43-44
1981
IX. letnik
Izdajata ga Univerzitetni konferenci Zveze socialistične mladine Slovenije
Ljubljana in Maribor.
Revijo sofinansirata Kulturna skupnost Slovenije in Raziskovalna skupnost
Slovenije.
Izdajateljski svet: delegati redakcije in dr. Andrej Kirn, Tomaž Krašovec, Zdrav-
ko Kravanja, Franci Pivec (predsednik). Rudi Podgornik, Marjan Pungartnik ter
Ivo Soče.
Redakcija: Igor Bavčar. Pavle Gantar. Peter Gruden. Srečo Kirn, Bogomir Ko-
vač. Erna Kraševec, Lev Kreft, Bojan Korsika, Luka Markovič. Mitja Maruško,
Tomaž Mastnak, Rudi Podgornik, Diana Sivec, Leo Šešerko (glav. in odg. ured-
nik), Nada Špolar-Kirn, Peter Wieser, Siniša Zarič, Pavle Zgaga in Janko
Zlodre.
Naslov redakcije: Trg osvoboditve 1 /II, 61000 Ljubljana, tel. (061) 214-372.
Cena enojne številke 40 din, cena dvojne številke 80 din. Celoletna naročnika
200 din. Številka žiro računa: 50100-678-47303. z obveznim pripisom ZA
ČASOPIS ZSMS, UK. Predsedstvo, Ljubljana. Trg osvoboditve 1 /II.
Po mnenju Sekretariata za informacije. IS Skupščine SR Slovenije je ČASOPIS
po sklepu št. 421-1/72 oproščen temeljnega dvka od prometa proizvodov.
Nenaročenih rokopisov ne vračamo.
Tisk: Zoran Simič, Stara Ježica 9, 61000 Ljubljana
!
VSEBINA
str.
Karl Marx: Kapital I
Uredniško pojasnilo ..............................................................1
Četrto poglavje ..................................................................2
Peto poglavje ......................................................................27
Leo Šešerko: K zgodovini kritike Marxovega ,Kapitala' ......................42
Dušan Vukovič: Ekološka kriza kot nujnost kapitalističnega
načina proizvodnje ..............................81
Bogomir Kovač: Kritika politične ekonomije in usmerjanje
družbenega razvoja .....................112
Franček Drenovec: Delo, kapital in proizvodna tehnologija.........122
Siniša Zarič: Nova levica o ekološkoj krizi
— ekonomski aspekt — ......................139
Harry Braverman: Delo in monopolni kapital
Uvodna beseda ..................................152
1.	del: Delo in upravljanje
2.	pogl. : Izvori upravljanja ...........................154
3.	pogl.: Delitev dela ..............................160
5.	pogl.: Primarni učinki znanstvenega upravljanja .............167
6.	pogl.: Prilagoditev delavca kapitalističnemu načinu proizvodnje.....174
Jeff Henderson in Robin Cohen: Kapital in delovna etika .........181
Georg Lukacs: N. Bucharin: Theorie des historischen Materialismus ....	191
Sinopsisi .....................................197
KARL MARX
KAPITAL
Kritika politične ekonomije
Prvi zvezek
Knjiga I:
Produkcijski proces kapitala
Novi slovenski prevod
UREDNIŠKO POJASNILO
Četrto in peto poglavje novega slovenskega prevoda prvega zvezka Kapitala, ki ga
objavlja Časopis za kritiko znanosti, sta pripravljena na podlagi teksta v Marx/Engels
Werke, Band 23, Dietz Verlag, Berlin 1962. Marxove opombe so pripravljene po 8. ponatisu
četrte nemške izdaje Kapitala I, ki jo je pripravil Engels, Otto Meissners Verlag, Hamburg
1919. Variante 2.-4. nemške izdaje v odnosu do 1. nemške izdaje so pripravljene na podlagi
nemškega prvotiska: Karl Marx, Das Kapital. Kritik der politischen Oekonomie. Erster
Band. Buch I: Der Produktionsprocess des Kapitals. Verlag von Otto Meissner, Hamburg
1867, fotomehanični ponatis Aoki Shoten, Tokyo 1959. Po tej izdaji so prevzeta tudi
Marxova podčrtovanja.
Marxove opombe so označene z zaporedno malo številko i1), uredniške pa z malo
številko z zvezdico (*'). Ene in druge opombe so tiskane na koncu vsakega poglavja.
Četrto poglavje je prevedel Branko Šibal, peto poglavje Valentin Kalan. Angleške citate
v Marxovih opombah je prevedel Aleš Erjavec, francoske Zoja Skušek-Močnik. Variante je
prevedel Tomaž Mastnak, ki je prevod tudi redigiral in pripravil za tisk. Vsaka sodba
znanstvene kritike nam bo dobrodošla. Nasproti predsodkom t.i. javnega mnenja, ki mu
nismo nikdar delali koncesij, pa nam bo veljal slejkoprej izrek velikega Florentinca: Segui il
tuo corso, e lascia dir le genti! - Pojdi svojo pot, naj govore ljudje, kar hočejo!
Uredništvo
DRUGI RAZDELEK
PREOBRAZBA DENARJA V KAPITAL
Četrto poglavje
PREOBRAZBA DENARJA V KAPITAL
1. Obča formula kapitala
Blagovna cirkulacija je izhodiščna točka kapitala. Blagovna produkcija*1 in
razvita blagovna cirkulacija, trgovina, tvorita historične predpostavke, v katerih
nastane kapital. S svetovno trgovino in svetovnim trgom se začenja v 16. stoletju
moderna življenjska zgodovina kapitala.
Če ne upoštevamo snovne vsebine blagovne cirkulacije, zamenjave različnih
uporabnih vrednot, in obravnavamo in opazujemo samo ekonomske forme, ki jih
poraja ta proces, tedaj odkrijemo kot njegov zadnji produkt denar. Ta zadnji
produkt blagovne cirkulacije je prva prikazna forma kapitala.
Kapital nastopa historično nasproti zemljiški lastnini povsod najprej v formi
denarja, kot denarno premoženje, kot trgovski in oderuški kapital.1 Vendar pa ni
potrebno segati nazaj v zgodovino nastanka kapitala, da bi spoznali denar kot
njegovo prvo prikazno formo. Ista zgodba se dogaja vsak dan pred našimi očmi.
Vsak novi kapital stopi v prvi instanci na oder, tj. na trg, na blagovni trg, delovni
trg ali denarni trg, še vedno kot denar, denar, ki naj se z določenimi procesi
preobrazi v kapital.
Denar kot denar in denar kot kapital se najprej razlikujeta samo po svoji
različni cirkulacijski formi..	,
Neposredna forma blagovne cirkulacije je B - D - B, preobrazba blaga v denar
in povratna preobrazba denarja v blago, prodajanje zaradi nakupovanja. Razen te
forme pa naletimo na drugo, specifično različno, na formo D - B - D, preobrazbo
denarja v blago in povratno preobrazbo blaga v denar, kupovanje zaradi prodaja-
nja. Denar, ki v svojem gibanju opiše to zadnjo cirkulacijo*4, se preobrazi v
kapital, postane kapital in je že*5 po svojem določilu kapital.
Poglejmo si cirkulacijo D - B - D pobliže. Le-ta preteče, enako enostavni
blagovni cirkulaciji, dve nasprotni fazi.*6 V prvi fazi, D - B, nakupu, se denar
preobrazi v blago. V drugi fazi, B - D, prodaji, se blago preobrazi nazaj v denar.*7
Enotnost obeh faz pa je celokupno gibanje, ki zamenja denar za blago in isto blago
spet za denar, kupi blago, da bi ga prodalo, ali, če zanemarimo formalni razliki
med nakupom in prodajo, kupi z denarjem blago in z blagom denar.2 Rezultat, v
katerem ugasne ves proces, je zamenjava denarja za denar, D - D. Če za 100 f.št.
kupim 2000 funtov bombaža in 2000 funtov bombaža spet prodam za 110 f.št.,
tedaj sem nazadnje zamenjal 100 f.št. za 110 f.št., denar za denar.
Zdaj je sicer očividno, da bi bil cirkulacijski proces D - B - D neslan in brez
vsebine, če bi hoteli prek njegovega ovinka zamenjati isto denarno vrednost za isto
denarno vrednost, torej npr. 100 f.št. za 100 f.št: Neprimerno preprostejša in
varnejša bi bila metoda tezavratorja, ki zadržuje svojih 100 f.št., namesto da bi jih
prepustil nevarnosti cirkulacije. Po drugi strani, pa naj trgovec za 100 f.št. kupljeni
bombaž spet proda za 110 f.št. ali pa se ga mora znebiti za 100 f.št. in celo za 50
7
f.št., je njegov denar vsekakor opisal čudno in originalno gibanje, popolnoma
druge vrste kot v enostavni blagovni cirkulaciji,*9 npr. v rokah kmeta, ki proda žito
in za tako iztrženi denar kupi obleke. Najprej gre torej za karakteristiko razlik v
formi med krožnima tokoma D - B - D in B - D - B*10. S tem bo obenem nastala
vsebinska razlika, ki preži za temi razlikami v formi.
Poglejmo najprej, kaj je obema formama skupno.
Oba krožna toka razpadeta v isti dve nasprotni fazi, B-D, prodajo, in D-B,
nakup.*11 V vsaki od obeh faz si stojita nasproti ista dva stvarna elementa, blago in
denar - in dve osebi v istih ekonomskih karakternih maskah, kupec in prodajalec.
Vsak od obeh krožnih tokov je enotnost istih nasprotnih faz in obakrat je ta
enotnost posredovana z nastopom treh kontrahentov, od katerih eden samo
prodaja, drugi samo kupuje, tretji pa izmenično kupuje in prodaja.
Kar pa že od vsega začetka loči oba krožna toka, B-D-B in D-B-D, je obratni
vrstni red istih nasprotnih faz cirkulacije. Enostavna blagovna cirkulacija začenja s
prodajo in končuje z nakupom, cirkulacija denarja kot kapitala začenja z naku-
pom in končuje s prodajo. Tam tvori blago, tu pa denar izhodiščno in zaključno
točko gibanja. V prvi formi posreduje celokupni potek denar, v drugi obratno
blago.*12
V	cirkulaciji B-D-B se denar na koncu preobrazi v blago, ki služi kot
uporabna vrednost. Denar je torej definitivno izdan. V obratni obliki D-B-D pa
kupec izda denar, da bi kot prodajalec prejel denar. Pri nakupu blaga vrže denar v
cirkulacijo, da bi ji ga spet odvzel s prodajo istega blaga. Kupec da iz rok denar
samo z zvijačnim namenom, da bi ga spet dobil v roke. Denar se torej da samo kot
predujem.3
V	formi B-D-B isti kos denarja dvakrat menja mesto. Prodajalec ga prejme
od kupca in z njim izplača drugega prodajalca. Celokupni proces, ki se začenja s
prejemkom denarja za blago, se sklene z oddajo denarja za blago. Obratno v formi
D-B-D. Tu ne zamenja dvakrat mesta isti kos denarja, temveč isto blago. Kupec
ga prejme iz rok prodajalca in ga odda v roke drugega kupca. Kakor v enostavni
blagovni cirkulaciji dvakratno menjanje mesta istega kosa denarja povzroči*14
njegov definitivni prehod iz enih rok v druge, tako tu dvakratno menjanje mesta
istega blaga povzroči*14 povraten tok denarja k njegovi prvi izhodiščni točki.
Povratni tok denarja k njegovi izhodiščni točki ni odvisen od tega, ali se blago
proda dražje, kakor je bilo kupljeno. Ta okoliščina vpliva samo na velikost
denarne vsote, ki se vrača. Fenomen povratnega toka samega se dogodi, brž ko je
kupljeno blago spet prodano, ko se torej popolnoma opiše krožni tok D-B-D. To
je torej čutno zaznavna razlika med cirkulacijo denarja kot kapitala in njegovo
cirkulacijo kot golega denarja.
Krožni tok B-D-B je popolnoma dovršen, brž ko prinese prodaja enega blaga
denar, ki ga nakup drugega blaga spet odvzame. Če pa vendarle pride do
povratnega toka denarja k njegovi izhodiščni točki, tedaj samo z obnovitvijo ali s
ponovitvijo celega kurza.*15 Če prodam quarter žita za 3 f.št. in s temi 3 f.št. kupim
obleko, so zame 3 f.št. definitivno porabljeni. Z njimi nimam nič več opraviti. So
last trgovca z obleko. Če prodam zdaj drug quarter pšenice, se mi denar vrne, toda
ne zaradi prve transakcije, temveč samo zaradi njene ponovitve. Denar še mi spet
oddalji, brž ko dokončam drugo transakcijo in kupim znova. V cirkulaciji B-D-B
porabljanje denarja nima torej nič opraviti z njegovim povratnim tokom. V
D-B-D je nasprotno povratni tok denarja pogojen z načinom njegovega porablja-
nja. Brez tega povratnega toka je operacija ponesrečena ali proces prekinjen in še
ne dokončan, ker manjka njegova druga faza, prodaja, ki zaključuje in dopolnjuje
nakiiD.
8
Krožni tok B-D-B izhaja od ekstrema enega blaga in se sklene z ekstremom
drugega blaga, ki izpade iz cirkulacije in zapade konsumpciji. Konsum, zadovolji-
tev potreb, skratka, uporabna vrednost je zato njegov končni smoter. Krožni tok
D-B-D izhaja nasprotno od ekstrema denarja*16 in se končno povrne na isti
ekstrem. Njegov gonilni motiv in opredeljujoči smoter je zato menjalna vrednost
sama.
V enostavni blagovni cirkulaciji imata oba ekstrema isto ekonomsko formo.*17
Oba sta blago. Oba sta tudi blago enake vrednostne velikosti. Toda oba sta
kvalitativno različni uporabni vrednosti, npr. žito in obleka. Zamenjava produk-
tov, menjava različnih snovi, v katerih se upodablja družbeno delo, tvori tu
vsebino gibanja. Drugače v cirkulaciji D-B-D. Ta se kaže na prvi pogled
brezvsebinska, ker je tavtološka. Oba ekstrema imata isto ekonomsko formo.*17
Oba sta denar, torej nobeni kvalitativno različni uporabni vrednosti, kajti denarje
ravno preobražena podoba blaga, v kateri so njihove posebne uporabne vrednosti
ugašene. Zamenjati najprej 100 f.št. za bombaž in potem spet isti bombaž za 100
f.št., torej po ovinku denar za denar, isto za isto, se zdi prav tako nesmotrna kakor
neslana operacija.4 Vsota denarja se lahko razlikuje od druge vsote denarja sploh
samo po svoji velikosti. Proces D-B-D ne dolguje svoje vsebine zato nobeni
kvalitativni razliki med svojima ekstremoma, kajti oba sta denar, temveč le njuni
kvantitativni različnosti. Končno se cirkulaciji odtegne več denarja, kakor ga je
spočetka bilo vanjo vrženo. Za 100 f.št. kupljeni bombaž se ponovno proda npr. za
100 + 10 f.št. ali 110 f.št. Popolna forma tega procesa je torej D-B-D', kjer je D'
= D + Д D, tj. enako prvotno predujemni vsoti denarja plus nekemu inkrementu.
Ta inkrement ali presežek nad prvotno vrednostjo imenujem - presežno vrednost
(surplus value). V cirkulaciji se torej prvotno predujemna vrednost ne le ohrani,
temveč tudi predrugači svojo vrednostno velikost, doda presežno vrednost ali se
uvrednoti. In to gibanje jo preobrazi v kapital.
Mogoče je sicer tudi, da sta v B-D-B oba ekstrema B, B, npr. žito in obleke,
kvantitativno različni vrednostni velikosti. Kmet lahko proda svoje žito nad
vrednostjo ali kupi obleke pod njihovo vrednostjo. Njega samega pa lahko
opehari trgovec z obleko. Takšna razlika v vrednosti pa ostane za to cirkulacijsko
formo sámo čisto naključna. Vsaj duha in razuma ne izgubi, kakor proces D-B-D,
če sta oba ekstrema, žito in obleka npr., ekvivalentna. Nasprotno, njuna
enakovrednost je tu pogoj normalnega poteka.
Ponovitev ali obnovitev prodaje zaradi nakupa ima, kakor ta proces sam, mero
in cilj v končnem smotru, ki je zunaj njega, v konsumpciji, v zadovoljitvi določenih
potreb. V nakupu zaradi prodaje pa sta nasprotno začetek in konec isto, denar,
menjalna vrednost, in že zaradi tega je gibanje brezkončno. Vsekakor je iz D
nastalo D 4- Д D, iz 100 f.št. 100 + 10. Toda gledano zgolj kvalitativno*21, je 110
f.št. isto kakor 100 f.št., namreč denar. In gledano kvantitativno*22, je 110 f.št.
prav tako omejena vsota vrednosti kakor 100 f.št. Če bi 110 f.št. kot denar
porabili, bi le-ti izgubili svojo vlogo. Nehali bi biti kapital. Če jih potegnemo iz
cirkulacije, okamnijo v zaklad in niti groš jim ne priraste, pa če ležijo kar do
sodnega dne. Brž ko gre torej*23 za uvrednotenje vrednosti, obstaja ista potreba
po uvrednotenju 110 f.št. kakor po uvrednotenju 100 f.št., ker sta oba omejena
izraza menjalne vrednosti, oba sta torej enako poklicana, da se s širjenjem
- velikosti približata bogastvu nasploh. Sicer*24 se prvotno predujemna vrednost
100 f.št. za trenutek razlikuje od presežne vrednosti 10 f.št., ki je prirasla v
cirkulaciji, toda ta razlika se takoj spet razblini. Na koncu procesa ne izide na eni
strani prvotna vrednost 100 f.št. in na drugi strani presežna vrednost 10 f.št. Kar
izide, je ena vrednost 110 f.št., ki je v docela isti ustrezni formi, da bi začela
9
uvrednotevalni proces, kakor prvotnih 100 f.št. Denar izide na koncu gibanja spet
kot njegov začetek. Konec26 vsakega posameznega krožnega toka, v katerem se
vrti nakup zaradi prodaje, tvori tedaj sam od sebe začetek novega krožnega toka.
Enostavna blagovna cirkulacija - prodaja zaradi nakupa - služi kot sredstvo za
končni cilj, ki je izven cirkulacije, prisvojitev uporabnih vrednot, zadovoljitev
potreb. Nasprotno pa je cirkulacija denarja kot kapitala samo smoter, kajti
uvrednotenje vrednosti eksistira samo znotraj tega vedno obnovljenega gibanja.
Gibanje kapitala je torej brezmerno.6
Kot zavestni nosilec tega gibanja postane posestnik denarja kapitalist. Njegova
oseba, ali bolje, njegov žep je izhodiščna in povratna točka denarja. Objektivna
vsebina te cirkulacije*27 - uvrednotenje vrednosti - je njegov subjektivni smoter,
in samo kolikor je naraščajoče prilaščanje abstraktnega bogastva edini gonilni
motiv njegovih operacij, funkcionira kot kapitalist ali personificirani, z voljo in
zavestjo obdarjeni kapital. Uporabne vrednosti tedaj ne smemo nikdar obravna-
vati kot kapitalistov neposredni smoter.7 Tudi ne posameznega dobička, temveč
samo neutrudno gibanje dobička.8 Ta absolutni nagon po bogatenju, ta strastni lov
za vrednostjo*30 je kapitalistu skupen s tezavratorjem, toda medtem ko je
tezavrator le nori kapitalist, je kapitalist racionalni tezavrator. Neutrudno uvre-
dnotenje vrednosti*32, za katerim teži tezavrator, vtem ko skuša denar rešiti pred
cirkulacijo,10 dosega bistrejši kapitalist vtem, ko ga vedno znova prepušča cirkula-
ciji.103
Samostojne forme, denarne forme, ki jih privzame vrednost blaga v enostavni
cirkulaciji, samo posredujejo zamenjavo blaga in izginejo v končnem rezultatu
gibanja.*36 V cirkulaciji D-B-D pa nasprotno*37 funkcionirata oba, blago in
denar, samo kot različna eksistenčna načina vrednosti same, denar kot njen obči,
blago kot njen posebni, tako rekoč le maskirani način eksistence.11 Vrednost
prehaja stalno iz ene forme v drugo, ne da bi se pri tem gibanju izgubila, ter se
tako preobrazi v avtomatičen*39 subjekt. Če fiksiramo posebne prikazne forme, ki
jih vrednost, ki se uvrednoti, izmenoma privzame v krožnem toku svojega
življenja*40, tedaj prejmemo razlago: kapital je denar, kapital je blago.12 Dejan-
sko pa vrednost postane subjekt procesa, v katerem ob stalni premeni form
denarja in blaga sama predrugači svojo velikost, se kot presežna vrednost odbija
od same sebe kot prvotne vrednosti, se sama uvrednoti. Kajti gibanje, v katerem
dodaja presežno vrednost, je njeno lastno gibanje, njeno uvrednotenje torej
samouvrednotenje. Dobila je okultno kvaliteto, da postavlja vrednost, ker je sama
vrednost. Koti žive mladiče ali nese vsaj zlata jajca.
Kot presegajoči subjekt takega procesa, v katerem zdaj privzema, zdaj osmuka
formo denarja in blaga, se pa v tem spreminjanju ohranja in razširja, potrebuje
vrednost predvsem samostojno formo, s katero se konstatira njena identiteta z njo
samo. To formo pa ima samo v denarju. Ta je zato izhodiščna in zaključna točka
vsakega uvrednotevalnega procesa. Vrednost je bila 100 f.št., zdaj je 110 f.št. itd.
Toda denar sam velja tu samo za eno izmed form vrednosti, kajti vrednost ima dve
formi. Brez privzetja blagovne forme denar ne postane kapital.*43 Denar torej tu
nastopa polemično proti blagu, kakor pri tvorbi zaklada. Kapitalist ve, da so vsa
blaga, naj so videti še tako ušiva in naj še tako zaudarjajo, po veri in resnici denar,
notranje obrezani Židje*44, in pri tem čudodelno sredstvo, da se iz denarja naredi
več denarja.
Če v enostavni cirkulaciji vrednost blaga prejme nasproti svoji uporabni
vrednosti kvečjemu samostojno formo denarja,*443 se tu nenadoma upodobi kot
procesirajoča, sámo sebe gibajoča substanca, za katero sta blago in denar oba goli
formi. In še več. Namesto da bi upodabljala blagovna razmerja, stopa zdaj tako
10
rekoč v privatno razmerje do same sebe. Kot prvotna vrednost se razlikuje od
same sebe kot presežne vrednosti kot bog oče od samega sebe kot boga sina, in
obe sta iste starosti in tvorita v resnici samó eno osebo, kajti samo s presežno
vrednostjo 10 f.št. postane predujemnih 100 f.št. kapital, in brž ko to postanejo,
brž ko je porojen sin in po sinu oče, njuna razlika spet izgine in sta obe eno, 110
f.št.
Vrednost postane torej procesirajoča vrednost, procesirajoči denar in kot taka
kapital. Vrednost pride iz cirkulacije, gre spet vanjo, se ohranja in pomnoži v njej,
vrne se iz nje povečana in začenja isti krožni tok vedno spet znova.13 D-D', denar,
ki koti denar - money which begets money-se glasi opis kapitala v ustih njegovih
prvih tolmačev, merkantilistov.*44b
Kupiti, da bi prodali, ali popolneje, kupiti, da bi dražje prodali, D-B-D', je
sicer videti forma, ki je lastna samo eni vrsti kapitala, trgovskemu kapitalu. Toda
tudi industrijski kapital je denar, ki se preobrazi v blago in se s prodajo blaga spet
preobrazi nazaj v več denarja. Dejanja, ki se morda godijo med nakupom in
prodajo, zunaj sfere cirkulacije, ne spremenijo ničesar na tej formi gibanja.
Končno, v obrestonosnem kapitalu se upodablja cirkulacija*440 D-B-D' skraj-
šano, v svojem končnem rezultatu brez posredovanja, tako rekoč v lapidarnem
slogu, kot D-D', denar, ki je enako več denarja, vrednost, ki je večja od same
sebe.
Dejansko je torej D-B-D' obča formula kapitala, kakor se neposredno
prikazuje v sferi cirkulacije.
2. Protislovja obče formule*45
Forma cirkulacije, v kateri se denar razkrije kot kapital, je v protislovju z
vsemi poprej razvitimi zakoni o naravi blaga, vrednosti, denarja in cirkulacije
same. Kar jo razlikuje od enostavne blagovne cirkulacije, je obrnjeno zaporedje
istih dveh nasprotnih procesov, prodaje in nakupa. A kako bi mogla takšna čisto
formalna razlika čarovniško spremeniti naravo teh procesov?
Še več. Ta obrnitev eksistira samo za enega od treh poslovnih prijateljev, ki
kupčujejo med seboj. Kot kapitalist kupim blago od A in ga prodam B, medtem
ko kot navaden posestnik blaga prodam blago B in potem kupim blago od A. Za
poslovna prijatelja A in B ta razlika ne eksistira. Oba nastopata samo kot kupca ali
prodajalca blaga. Sam stojim nasproti njima vsakokrat kot navaden posestnik
denarja ali posestnik blag, kot kupec ali prodajalec, in sicer nastopam v obeh
zaporedjih nasproti eni osebi samo kot kupec in nasproti drugi samo kot prodaja-
lec, nasproti eni kot samo denar, nasproti drugi kot samo blago, nasproti nobe-
nemu od njiju kot kapital ali kapitalist ali reprezentant česarkoli, kar bi bilo več
kakor denar ali blago, ali bi moglo imeti drug učinek razen učinka denarja ali
blaga. Za mene tvorita nakup od A in prodaja B eno zaporedje. Toda soodvisnost
med tema dvema dejanjema eksistira samo zame. A se ne briga za mojo transak-
cijo z B in B ne za mojo transakcijo z A. Če bi jim morda hotel dopovedati o
posebni zaslugi, ki bi si jo pridobil z obrnitvijo zaporedja, tedaj bi mi dokazala, da
se motim v samem zaporedju in da se celokupna transakcija ni začela z nakupom
in končala s prodajo, temveč da se je obratno začela s prodajo in se zaključila z
nakupom. Zares, moje prvo* dejanje, nakup, je bilo s stališča A prodaja, in moje
drugo dejanje, prodaja, je bilo s stališča B nakup. A in B bosta, s tem nezado-
voljna, izjavila, da je bilo vse zaporedje odveč in hokuspokus. A bo prodajal svoje
11
blago direktno B in B kupoval direktno od A. S tem se vsa transakcija skrči na
enostransko dejanje navadne blagovne cirkulacije, s stališča A na golo prodajo in s
stališča B na goli nakup. Torej z obrnitvijo zaporedja nismo prišli preko sfere
enostavne blagovne cirkulacije in moramo nasprotno premisliti, ali slednja po
svoji naravi dopušča uvrednotenje vrednosti, ki vstopajo vanjo, in zato tvorbo
presežne vrednosti.
Vzemimo cirkulacijski proces v formi, v kateri se upodablja kot gola zame-
njava blag. To se dogaja vedno, kadar oba posestnika blag kupujeta blaga drug od
drugega in se bilanca njunih obojestranskih denarnih terjatev izravnava na plačilni
dan. Denar služi tu za računski denar, da bi izrazil vrednosti blag v njegovih cenah,
toda nasproti blagom samim ne nastopa rečevno. Kolikor gre za uporabno
vrednost, je očitno, da lahko oba zamenjevalca pridobita. Oba potujita blaga, ki so
za njiju kot uporabne vrednosti nekoristna, in prejmeta blaga, ki jih potrebujeta
za uporabo. In ni treba, da bi bila ta korist edina. A, ki prodaja vino in kupuje žito,
producira morda več vina, kakor bi ga mogel pridelovalec žita B producirati v
istem delovnem času, in pridelovalec žita B pridela v istem delovnem času več žita,
kakor bi ga mogel producirati pridelovalec vina A. Za isto menjalno vrednost
prejme torej A več žita in B več vina, kakor če bi moral vsak zase, brez zamenjave,
producirati vino in žito. Z ozirom na uporabno vrednost se lahko torej reče, da je
»zamenjava transakcija, v kateri obe stranki pridobita.«14 Drugače je z menjalno
vrednostjo.
»Človek, ki ima veliko vina in nič žita, trguje s človekom, ki ima mnogo žita in
nič vina, in med seboj zamenjata pšenico v vrednosti 50 za vrednost 50 v vinu. Ta
zamenjava ne poveča menjalne vrednosti ne za enega ne za drugega; kajti že pred
zamenjavo je imel vsak vrednost, enako tisti, ki si jo je s to operacijo priskrbel.«15
Stvar se nič ne spremeni, če denar kot cirkulacijsko sredstvo stopi mad blaga in
dejanji nakupa in prodaje čutno razpadeta.16 Vrednost blag je upodobljena v
njihovih cenah, preden stopijo v cirkulacijo, je torej predpostavka in ne rezultat
cirkulacije.17
Če gledamo abstraktno, tj. ne glede na okoliščine, ki ne izvirajo iz imanentnih
zakonov enostavne blagovne cirkulacije, se v njej, razen nadomestila ene upo-
rabne vrednosti z drugo, ne godi nič drugega kakor metamorfoza, samo premena
forme blaga. Ista vrednost,*49 tj. isti kvantum opredmetenega družbenega dela,
ostane v rokah istega posestnika blaga v podobi najprej njegovega blaga, potem
denarja, v katerega se je preobrazilo, končno blaga, v katerega se je ta denar
preobrazil nazaj. Ta premena forme ne vključuje nobene predrugačitve velikosti
vrednosti. Premena pa, skozi katero gre v tem procesu vrednost*49 blaga sama, se
omeji na premeno njegove denarne forme. Ta*50 eksistira najprej kot cena
naprodaj ponujenega blaga, potem kot vsota denarja, ki pa je že bila izražena v
ceni*51, končno kot cena ekvivalentnega blaga. Ta premena forme na sebi in za
sebe prav tako malo vključuje spremembo velikosti vrednosti kot zamenjava
petfuntskega bankovca za suverene, polsuverene in šilinge. Kolikor torej cirkula-
cija blaga pogojuje samó premeno forme njegove vrednosti*49, pogojuje, če se
fenomen odvija čisto, zamenjavo ekvivalentov. Zato celo vulgarna ekonomija,
čeprav komajda sluti, kaj je vrednost, predpostavlja, kadarkoli želi na svoj način
opazovati fenomen kot čisti fenomen, da se povpraševanje in ponudba krijeta, tj.
da njuno delovanje sploh preneha. Če torej lahko oba menjalca pridobita z
obzirom na uporabno vrednost, ne moreta oba pridobiti v menjalni vrednosti. Tu
marveč velja: »Kjer je enakost, ni dobička«.18 Blaga se sicer lahko prodajajo po
cenah, ki odstopajo od njihovih vrednosti, toda to odstopanje se prikazuje kot
kršitev zakona o blagovni zamenjavi.19 Slednja je v svoji čisti podobi zamenjava
ekvivalentov, torej nikakršno sredstvo za obogatitev z vrednostjo.20
12
Za poskusi prikazati blagovno cirkulacijo kot vir presežne vrednosti preži zato
večinoma neki quid pro quo. zamenjava uporabne vrednosti in menjalne vredno-
sti. Tako npr. pri Condi llacu:
»Napačno je trditi, da zamenjujejo pri blagovni zamenjavi enako vrednost za
enako vrednost. Obratno. Vsak od obeh kontrahentov daje vedno manjšo vre-
dnost za večjo... Če bi torej zamenjavali vselej enake vrednosti, ne bi mogel
doseči noben kontrahent dobička. Vendar pa ga dobita oba ali vsaj morala bi ga
dobiti. Zakaj? Vrednost reči obstoji samo v njihovem odnosu do naših potreb. Kar
je za enega več, je za drugega manj, in obratno... Ne moremo predpostavljati, da
ponujamo naprodaj reči, ki so nepogrešljive za naš konsum... Reč, ki je za nas
nekoristna, hočemo oddati, da bi prejeli drugo, ki je za nas nujna; želimo dati
manj za več... Bilo je naravno, da se je sodilo, da dajemo v zamenjavi enako
vrednost za enako vrednost, kadarkoli je vsaka zamenjana reč bila po vrednosti
enaka istemu kvantumu denarja... Toda upoštevati moramo še nekaj: vprašanje
je, ali menjava vsak svoj presežek za nekaj nujnega.«21
Vidimo torej, da Condillac ne meče samo uporabne vrednosti in menjalne
vrednosti v en koš, temveč resnično otročje podtika družbi z razvito blagovno
produkcijo stanje, v katerem producent sam producira svoja subsistenčna sredstva
in meče v cirkulacijo samo prebitek čez svojo potrebo,22 presežek. Kljub temu se
Condillacov argument pogosto ponavlja pri modernih ekonomistih, posebno ko
gre za to, da bi razvito podobo blagovne zamenjave, trgovino, prikazali kot
produktivno za presežne vrednosti.
»Trgovina,« se trdi npr., »dodaja produktom vrednost, kajti isti produkti
imajo več vrednosti v rokah konsumentov kakor v rokah producentov, in zato jo
moramo imeti dobesedno (strictly) za produkcijski akt.«23
Toda blaga ne plačamo dvojno, enkrat njegovo uporabno vrednost in drugi-
krat njegovo vrednost.*55 In če je uporabna vrednost blaga bolj koristna kupcu
kakor prodajalcu, je njegova denarna forma bolj koristna prodajalcu kakor kupcu.
Mar bi ga sicer prodal? In tedaj bi prav tako lahko rekli, da kupec dobesedno
(strictly) opravi »produkcijski akt«, v tem ko npr: trgovčeve nogavice preobrazi v
denar.
Če se zamenjujejo blaga ali blaga in denar enake menjalne vrednosti, torej
ekvivalenti, potem očitno nihče ne izvleče iz cirkulacije več vrednosti, kakor jo
vanjo da. V tem primeru se presežna vrednost ne tvori. Toda v svoji čisti formi
pogojuje cirkulacijski proces blag zamenjavo ekvivalentov. Vendar se reči v
dejanskosti ne dogajajo čisto. Predpostavljamo torej zamenjavo ne-ekvivalentov.
Na blagovnem trgu vsekakor stoji le blagovni posestnik nasproti blagovnemu
posestniku, in moč, ki jo imata ti osebi druga nad drugo, je le moč njunih blag.
Snovna različnost blag je snovni motiv zamenjave in napravi posestnika blag
vzajemno odvisna drug od drugega, s tem ko nobeden od njiju nima v svojih rokah
predmeta svoje lastne potrebe in ima vsak v rokah predmet potrebe drugega.
Razen te snovne različnosti njunih uporabnih vrednot obstoji samo še ena razlika
med blagi, razlika med njihovo naturalno formo in njihovo preobraženo formo,
med blagom in denarjem. In tako se razlikujejo blagovni posestniki le kot
prodajalci, posestniki blaga, in kot kupci, posestniki denarja.
Denimo sedaj, da je prodajalcu po nekem nerazumljivem privilegiju dano
prodajati blago nad njegovo vrednostjo, po 110, če je vredno 100, torej z
nominalnim pribitkom 10% na ceno. Prodajalec kasira torej presežno vrednost
10. Toda potem, ko je bil prodajalec, postane kupec. Neki tretji posestnik blaga ga
sedaj sreča kot prodajalec in prav tako uživa privilegij, da prodaja blago za 10%
draže. Naš mož je kot prodajalec 10 dobil, da bi kot kupec 10 izgubil.24 V resnici
13
se vse tako konča, da prodajajo vsi posestniki blaga svoja blaga drug drugemu za
10% nad vrednostjo, kar je vsekakor isto, kot da bi prodajali blaga po njihovi
vrednosti. Tak obči nominalni pribitek na ceno blaga prinese isti učinek, kot da bi
se blagovne vrednosti cenile npr. v srebru namesto v zlatu. Denarna imena, tj.
cene blaga bi naraščale, toda njihova vrednostna razmerja bi ostala nespreme-
njena.
Predpostavljamo obratno, da je privilegij kupca kupovati blaga pod njihovo
vrednostjo. Tu niti ni nujno spomniti, da postane kupec spet prodajalec. Saj je bil
prodajalec, preden je postal kupec. Preden dobi 10% kot kupec, je že izgubil 10%
kot prodajalec.25 Vse ostane spet pri starem.
Tvorbe presežne vrednosti in s tem preobrazbe denarja v kapital torej ne
moremo razložiti niti s tem, da prodajajo prodajalci blaga nad njihovo vrednostjo,
niti s tem, da jih kupujejo kupci pod njihovo vrednostjo.26
Problema nikakor ne poenostavimo s tem, da vtihotapimo tuje odnose, da
rečemo morda kakor polkovnik Torrens:
»Efektivno povpraševanje obstoji le v zmožnosti in v nagnjenju (!) konsumen-
tov, da za blaga dajejo bodisi v neposredni ali posredni zamenjavi določeni večji
del vseh ingredienc kapitala, kakor stane produkcija blag.«27
V cirkulaciji si stojita producent in konsument nasproti le kot prodajalec in
kupec. Trditi, da izvira presežna vrednost za producenta iz tega, da plačujejo
konsumenti blago nad vrednostjo, pomeni le maskirati enostavni stavek: Posestnik
blaga ima kot prodajalec privilegij, da prodaja predrago. Prodajalec je produciral
blago sam ali pa zastopa njegovega producenta, toda tudi kupec je ravno tako sam
produciral blago, ki ga upodablja njegov denar, ali zastopa njegovega producenta.
Torej stoji producent nasproti producentu. Razlikuje ju le to, da eden kupuje in
drugi prodaja. Niti za korak naprej nas ne pripelje dejstvo, da posestnik blaga pod
imenom producent prodaja blago nad njegovo vrednostjo in ga pod imenom
konsument plačuje predrago.28
Konsekventni zastopniki iluzije, da izvira presežna vrednost iz nominalnega
pribitka k ceni ali iz prodajalčevega privilegija, da blago predrago prodaja,
predpostavljajo torej neki razred, ki samo kupuje, ne da bi prodajal, ki torej tudi
samo konsumira, ne da bi produciral. Eksistenca takega razreda je z našega doslej
doseženega stališča, s stališča enostavne cirkulacije, nerazložljiva. Toda posezimo
vnaprej. Denar, s katerim tak razred stalno kupuje, mora le-temu stalno, brez
zamenjave, zastonj, po kakršnikoli pravici in sili že pritekati od posestnikov blag
samih. Prodajati temu razredu blaga nad vrednostjo pomeni le, da si deloma
prisleparimo nazaj del denarja, ki je bil izdan zastonj.29 Tako so maloazijska mesta
plačevala letni davek v denarju staremu Rimu. S tem denarjem je Rim od njih
kupoval blago in ga je kupoval predrago. Maloazijci so Rimljane goljufali, s tem
ko so osvojevalcem del davka spet speljali s trgovino. Kljub temu pa so bili
Maloazijci ogoljufani. Njihova blaga so jim prej ko slej plačevali z njihovim
lastnim denarjem. To pač ni metoda bogatitve ali tvorbe presežne vrednosti.
Ostanimo torej znotraj pregrad blagovne menjave, kjer je prodajalec kupec in
kupec prodajalec. Naša zadrega izvira morda od tod, da smo zajeli osebe samo kot
poosebljene kategorije, ne individualno.
Posestnik A je lahko tako prebrisan, da opetnajsti svojega kolega B ali C,
medtem ko mu onadva kljub najboljši volji ostaneta dolžna revanšo. A proda B
vino v vrednosti 40 f.št. in kupi v zameno žito v vrednosti 50 f.št. A je preobrazil
svojih 40 f.št. v 50 f.št., napravil več denarja iz manj denarja in preobrazil svoje
blago v kapital. Poglejmo natančneje. Pred zamenjavo smo imeli za 40 f.št. vina v
rokah A in za 50 f.št. žita v rokah B, celokupno vrednost 90 f.št. Po zamenjavi
14
imamo isto celokupno vrednost 90 f.št. Cirkulirajoča vrednost so ni povečala niti
za atom, predrugačila se je njena razdelitev med A in B. Na eni strani se prikaže
kot več-vrednost (Mehrwert), kar je na drugi strani manj-vrednost (Minderwert),
na eni strani kot plus, kar je na drugi strani kot minus. Ista premena bi se dogodila,
če bi A, brez prikrivajoče forme zamenjave, teh 10 f.št. B naravnost ukradel.
Vsota cirkulirajočih vrednosti se očitno ne da povečati z nobeno premeno v
njihovi razdelitvi, prav tako kakor Žid ne poveča mase plemenitih kovin v deželi s
tem, da proda novčič iz dobe kraljice Ane za gvinejo. Celokupnost razreda
kapitalistov kake dežele ne more same sebe opehariti.30
Naj stvar sučemo ali obračamo tako ali drugače, facit ostane isti. Če se
zamenjujejo ekvivalenti, ne nastane presežna vrednost, in če se zamenjujejo ne-
ekvivalenti, tudi ne nastane presežna vrednost.31 Cirkulacija ali blagovna zame-
njava ne ustvarja nobene vrednosti.32
Zato je razumljivo, zakaj ostanejo v naši analizi temeljne forme kapitala,
forme, v kateri kapital določa ekonomsko organizacijo moderne družbe, njegove
popularne in tako rekoč antediluvialne podobe, trgovski kapital in oderuški
kapital, najprej docela neupoštevane.
Forma D-B-D', kupiti, da bi dražje prodali, se najbolj čisto prikazuje pri
pravem trgovskem kapitalu. Po drugi strani se vse njegovo gibanje dogaja znotraj
cirkulacijske sfere. Ker pa je preobrazbo denarja v kapital, tvorbo presežne
vrednosti, nemogoče razložiti iz cirkulacije same, se prikazuje trgovski kapital
nemogoč, brž ko se zamenjajo ekvivalenti,33 torej izpeljiv samo iz obojestranskega
opeharjenja blagovnih producentov, ki kupujejo in prodajajo, po trgovcu, ki se
parazitsko vriva mednje. V tem smislu pravi Franklin: »Vojna je ropanje, trgovina
je goljufija.«34 Če naj razložimo uvrednotenje trgovskega kapitala ne z golim
goljufanjem blagovnih producentov, potrebujemo za to dolgo vrsto srednjih
členov, ki pa je tu, kjer tvorijo blagovna cirkulacija in njeni enostavni momenti
našo edino predpostavko, še ni.
Kar velja za trgovski kapital, velja še bolj za oderuški kapital. Ekstrema,
denar, ki ga vržemo na trg, in pomnoženi denar, ki ga potegnemo s trga, sta pri
trgovskem kapitalu posredovana vsaj z nakupom in prodajo, z gibanjem cirkula-
cije. Pri oderuškem kapitalu, je forma D-B-D' skrajšana na neposredovana
ekstrema D-D', na denar, ki se zamenja za več denarja, na formo, ki je v
protislovju z naravo denarja in torej s stališča blagovne zamenjave nerazložljiva.
Zato Aristotel:
»Ker je hrematistika dvojna, ena sodi k trgovini, druga k ekonomiki, slednja je
nujna in hvale vredna, prva utemeljena na cirkulaciji in upravičeno grajana (kajti
ona ne temelji na naravi, temveč na obojestranski goljufiji), je torej oderuštvo z
vso pravico zasovraženo, ker je v njem vir pridobivanja denar sam in se ne
uporablja za to, za kar je bil iznajden. Kajti nastal je za blagovno zamenjavo,
obresti pa delajo iz denarja več denarja. Od tod tudi njihovo ime (ToXoÇ obresti
in to rojeno /Geborenes/). Kajti rojeni so podobni tistim, ki so jih zaplodili.
Obresti pa so denar od denarja, tako da je od vseh pridobitvenih panog ta najbolj
protinaravna.«35
Tako na trgovski kapital kot na obrestonosni kapital bomo med našim razisko-
vanjem naleteli kot na izvedeni formi in hkrati videli, zakaj historično nastopata
pred moderno osnovno formo kapitala.
Pokazalo se je, da presežna vrednost ne more izvirati iz cirkulacije, da se mora
torej pri njeni tvorbi goditi nekaj za hrbtom cirkulacije, kar v njej sami ni vidno.36
Toda ali lahko izvira presežna vrednost od kod drugod kakor iz cirkulacije?
Cirkulacija je vsota vseh vzajemnih odnosov*68 med posestniki blaga. Izven nje je
15
posestnik blaga samo še v odnosu do svojega lastnega blaga. Kar se tiče vredno-
sti*69 tega blaga, se omejuje razmerje na to, da vsebuje blago nek kvantum
posestnikovega lastnega delà, merjen po določenih družbenih zakonih. Ta kvan-
tum dela se izraža v vrednostni velikosti njegovega blaga in - ker se vrednostna
velikost upodablja v računskem denarju - v ceni npr. 10 f.št. Toda njegovo delo se
ne upodablja v vrednosti blaga in nekem presežku nad njegovo lastno vrednostjo,
* ne v ceni 10, ki je obenem cena 11, ne v vrednosti, ki je večja kot ona sama.
Posestnik blaga lahko s svojim delom tvori vrednost, toda nobenih uvrednotujočih
se vrednosti. Vrednost kakega blaga lahko poveča s tem, da z novim delom doda
razpoložljivi vrednosti novo vrednost, npr. ko naredi iz usnja škornje. Ista snov
ima zdaj več vrednosti, ker vsebuje večji kvantum dela. Škornji imajo zato več
vrednosti kot usnje, toda vrednost usnja je ostala, kar je bila. Ni se uvrednotila,
med izdelovanjem škornjev si ni dodala presežne vrednosti.*70
Nemogoče je torej, da bi producent izven cirkulacijske sfere uvrednotil
vrednost in torej preobrazil denar ali blago v kapital, ne da bi stopil v stik z
drugimi blagovnimi posestniki.
Kapital torej ne more izvirati iz cirkulacije in prav tako ne more ne izvirati iz
cirkulacije. Nastajati mora obenem v njej in ne v njej.
Prišli smo do dvojnega rezultata.
Preobrazbo denarja v kapital je treba razviti na podlagi zakonov, ki so
imanentni blagovni zamenjavi, tako da velja za izhodiščno točko zamenjava
ekvivalentov.31 Naš posestnik denarja, ki obstoji šele kot gosenica kapitalista,
mora kupovati blaga po njihovi vrednosti, prodajati po njihovi vrednosti, pa
vendarle na koncu procesa potegniti iz njega več vrednosti, kakor je vrgel vanj.
Njegovo izmotanje v metulja se mora dogajati v cirkulacijski sferi in se ne sme
dogajati v cirkulacijski sferi. To sta pogoja problema. Hie Rhodus, his salta!
3. Nakup in prodaja delovne sile*71
Predrugačenje vrednosti denarja, ki naj se preobrazi v kapital, se ne more
zgoditi v tem denarju samem, kajti kot kupno in kot plačilno sredstvo realizira
denar samó ceno blaga, ki ga kupi ali plača, medtem ko se, če ostane v svoji lastni
formi, strdi v petrefakt vrednostne velikosti, ki ostane enaka.38 Prav tako to
predrugačenje ne more izvirati iz drugega dejanja cirkulacije*73, iz ponovne
prodaje blaga, kajti to dejanje preobrazi blago zgolj iz naturalne forme nazaj v
denarno formo. Predrugačenje se mora torej pripetiti z blagom, ki se kupi v prvem
dejanju D-B, toda ne z njegovo vrednostjo,*74 kajti zamenjujejo se ekvivalenti,
blago se plačuje po njegovi vrednosti. Predrugačenje lahko torej izvira le iz
njegove uporabne vrednosti kot take, tj. iz njegove porabe. Da bi naš posestnik
denarja lahko iz porabe blaga izvlekel vrednost*74, bi moral biti tako srečen, da bi
znotraj cirkulacijske sfere, na trgu, odkril blago, katerega uporabna vrednost sama
bi imela posebno lastnost, da je vir vrednosti,*74 katerega dejanska poraba bi torej
bila samo upredmetenje dela, zatorej stvarjenje vrednosti. In posestnik denarja
najde na trgu tako specifično blago — delovno zmožnost ali delovno silo.
Z delovno silo ali delovno zmožnostjo razumemo zapopadek fizičnih in
duhovnih sposobnosti, ki eksistirajo v telesnosti, v živi osebnosti človeka in ki jih
on spravlja v gibanje, kadarkoli producira uporabne vrednosti katerekoli vrste.
Da bi posestnik denarja našel na trgu delovno silo kot blago, morajo biti
izpolnjeni različni pogoji. Zamenjava blaga na sebi in za sebe ne vsebuje nobenih
16
drugih odnosov odvisnosti kakor tiste, ki izvirajo iz njene lastne narave. S to
predpostavko se lahko delovna sila prikaže na trgu kot blago le, kolikor in če jo
njen lastni posestnik - oseba, katere delovna sila je - ponudi ali proda kot blago.
Da bi jo njen posestnik prodal kot blago, mora imeti možnost, da razpolaga z njo,
mora biti torej svoboden lastnik svoje delovne zmožnosti, svoje osebe.39 Le-ta in
posestnik denarja se srečata na trgu in stopita v razmerje drug do drugega kot
enakopravna posestnika blag, samo po tem različna, da je eden kupec, drugi
prodajalec, oba sta torej pravno enaki osebi. Nadaljnje trajanje tega razmerja
terja, da lastnik delovne sile proda delovno silo vedno le za določen čas, kajti če bi
jo prodal scela, enkrat za vselej, bi prodal samega sebe, bi se preobrazil iz
svobodnjaka v sužnja, iz posestnika blaga v blago. Kot oseba se mora stalno
obnašati do svoje delovne sile kot do svoje lastnine in zato kot do svojega lastnega
blaga, to pa lahko le, kolikor jo da kupcu na razpolago, prepusti v porabo vedno
samo začasno, za določen časovni termin, če se torej z njeno potujitvijo ne odpove
tudi svoji lastnini nad njo.40
Drugi bistveni pogoj, da posestnik denarja že najde na trgu delovno silo kot
blago, je, da mora njen posestnik, namesto da bi lahko prodajal blaga, v katerih se
je upredmetilo njegovo delo, nasprotno ponujati naprodaj kot blago svojo de-
lovno silo sámo, ki eksistira le v njegovi živi telesnosti.
Da bi kdo prodal od svoje delovne sile različna blaga, mora seveda imeti
produkcijska sredstva, npr. surovine, delovna orodja itd. Škornjev ne more
narediti brez usnja. Razen tega potrebuje živila. Nihče, niti muzikant bodočno-
sti*76, ne more živeti od produktov bodočnosti, torej tudi ne od uporabnih
vrednosti, katerih produkcija še ni skončana, in kot prvi dan svojega pojavljanja
na zemeljskem odru mora človek še vsak dan konsumirati, preden producira in
medtem ko producira. Če se produkti producirajo kot blaga, morajo biti prodani,
potem ko so bili producirani, in lahko zadovoljijo potrebe producentov šele po
prodaji. K času, ki je nujen za produkcijo, pride še čas, ki je nujen za prodajo.
Za preobrazbo denarja v kapital mora torej posestnik denarja najti na blagov-
nem trgu svobodnega delavca, svobodnega v dvojnem smislu, da kot svobodna
oseba razpolaga s svojo delovno silo kot s svojim blagom, da po drugi strani nima
naprodaj drugega blaga, da je brez vsega, prost vseh stvari, ki so nujne za
udejanjenje njegove delovne sile.
Vprašanje, zakaj mu ta svobodni delavec stopa nasproti v cirkulacijski sferi,
posestnika denarja, ki naleti na delovni trg kot na poseben razdelek blagovnega
trga, ne zanima. In nas zaenkrat prav tako ne zanima. Mi se držimo dejstva
teoretično, kakor se ga drži posestnik denarja praktično. Eno pa je jasno. Narava
ne producira na eni strani posestnikov denarja ali blaga in na drugi golih
posestnikov lastnih delovnih sil. To razmerje ni nikakršno naravno zgodovinsko in
prav tako ni neko družbeno razmerje, ki bi bilo skupno vsem zgodovinskim
obdobjem. Je očitno samo rezultat predhodnega historičnega razvoja, produkt
mnogih ekonomskih prevratov, propada cele vrste starejših formacij družbene
produkcije.
Tudi ekonomske kategorije, ki smo jih obravnavali prej, nosijo svojo zgodo-
vinsko sled. V bivanju produkta kot blaga so zagrnjeni določeni historični pogoji.
Da bi produkt postal blago, se ne sme producirati kot neposredno subsistenčno
sredstvo za producenta samega. Če bi dalje raziskovali: pod katerimi pogoji
privzemajo vsi ali vsaj večina produktov formo blaga, bi odkrili, da se to dogaja
samo na podlagi čisto specifičnega, kapitalističnega načina produkcije. Toda
analiza blaga nima v načrtu takšnega raziskovanja. Blagovna produkcija in bla-
govna cirkulacija sta mogoči, čeprav se zdaleč pretežna masa produktov, ki je
17
neposredno namenjena lastni potrebi, ne preobraža v blago, menjalna vrednost
torej še zdaleč ne obvladuje družbenega produkcijskega procesa v vsej njegovi
širini in globini. Upodobitev produkta kot blaga pogojuje tako zelo razvita delitev
dela znotraj družbe, da je ločitev med uporabno vrednostjo in menjalno vre-
dnostjo, ki se v neposredni menjalni trgovini šele pričenja, že dovršena. Takšna
razvojna stopnja pa je skupna zgodovinsko najrazličnejšim ekonomskim družbe-
nim formacijam.
Ali če obravnavamo denar, tedaj le-ta predpostavlja že gotovo stopnjo bla-
govne zamenjave.*77 Posebne forme denarja, goli blagovni ekvivalent, ali cirkula-
cij sko sredstvo, ali plačilno sredstvo, zaklad in svetovni denar, kažejo, glede na
različni obseg in relativno prevladovanje ene ali druge funkcije, na zelo različne
stopnje družbenega produkcijskega procesa. Vendarle zadostuje, kot uči izkušnja,
relativno šibko razvita blagovna cirkulacija za tvorbo vseh teh form. Drugače je s
kapitalom. Njegovi historični eksistenčni pogoji še zdaleč niso dani z blagovno in
denarno cirkulacijo. Kapital nastane samo tam, kjer najde posestnik produkcijskih
sredstev in živil na trgu svobodnega delavca kot prodajalca svoje delovne sile, in ta
historični pogoj zaobsega svetovno zgodovino. Zato napoveduje kapital že od
vsega začetka epoho družbenega produkcijskega procesa.41*78
To nenavadno blago, delovno silo, je treba zdaj temeljiteje obravnavati. Kakor
vsa druga blaga ima delovna sila vrednost.*79 42Kako se določa ta vrednost?
Vrednost delovne sile je določena, kakor vrednost slehernega drugega blaga, z
delovnim časom, ki je nujen za produkcijo, torej tudi reprodukcijo, tega specifič-
nega artikla. Kolikor je delovna sila vrednost,*81 reprezentira sama samo določen
kvantum v njej opredmetenega družbenega povprečnega dela. Delovna sila eksi'-
stira samo kot zasnova živega individua. Njena produkcija torej predpostavlja
njegovo eksistenco. Če je dana eksistenca individua, obstaja produkcija delovne
sile v njegovi lastni reprodukciji ali vzdrževanju. Za svoje vzdrževanje potrebuje
živi individuum določeno vsoto življenjskih sredstev. Za produkcijo delovne sile
nujni delovni čas se torej razreši v delovni čas, nujen za produkcijo teh življenjskih
sredstev ali vrednost delovne sile je vrednost življenjskih sredstev, nujnih za
vzdrževanje njenega posestnika. Toda delovna sila se udejanja samo s svojim
izkazovanjem, udejstvuje se samo v delu. Z njenim udejstvovanjem, z delom, pa
se porablja določen kvantum človeških mišic, živcev, možgan itd., ki se mora spet
nadomestiti. Ta povečani izdatek pogojuje povečan prejemek.43 Če je delal lastnik
delovne sile danes, mora biti zmožen, da jutri pod istimi pogoji moči in zdravja
ponovi isti proces. Vsota življenjskih sredstev mora torej zadoščati, da ohrani
delovnega individua kot individua, ki dela, v njegovem normalnem življenjskem
stanju. Naravne potrebe same, kakor hrana, obleka, kurjava, stanovanje itd., so
različne glede na klimatične in druge naravne posebnosti kake dežele. Po drugi
strani sta obseg t. i. nujnih potreb,*83 kot tudi način njihove zadovoljitve, sama
historičen produkt in zato v veliki meri odvisna od kulturne stopnje neke dežele,
med drugim tudi bistveno od tega, pod kakšnimi pogoji in zato s kakšnimi
navadami in s kakšnimi življenjskimi zahtevami se je izoblikoval razred svobodnih
delavcev.44 V nasprotju z drugimi blagi vsebuje torej vrednostno določilo delovne
sile historičen in moralicen element. Vendar pa je za določeno deželo za določeno
dobo povprečni obseg nujnih živiljenjskih sredstev dan.
Lastnik delovne sile je umrljiv. Če naj bo njegovo prihajanje na trg kontinui-
rano, kot to predpostavlja kontinuirana preobrazba denarja v kapital, tedaj se
mora prodajalec delovne sile ovekovečiti, »kot se ovekoveča vsak živi individuum,
z razmnoževanjem.«45 Delovne sile, ki so trgu odvzete zaradi obrabe ali smrti, se
morajo stalno nadomeščati vsaj z enakim številom novih delovnih sil. Vsota
18
življenjskih sredstev, nujnih za produkcijo delovne sile, vsebuje torej življenjska
sredstva nadomestnih sil, tj. otrok delavcev, tako da se ta rasa nenavadnih
posestnikov blaga ovekoveča na blagovnem trgu.46
Da se obče človeška narava tako modificira, da v določeni delovni panogi
doseže ročnost in spretnost, da postane razvita in specifična delovna sila, je
potrebna določena izobrazba ali vzgoja, ki po svoji strani stane večjo ali manjšo
vsoto blagovnih ekvivalentov. Stroški njene izobrazbe so glede na bolj ali manj
posredni karakter delovne sile različni. Ti stroški za poučevanje, za navadno
delovno silo neznatni, vstopajo torej v okrog vrednosti, porabljenih za njeno
produkcijo.*86
Vrednost delovne sile se razreši v vrednost določene vsote življenjskih sred-
stev. Zato se tudi spreminja z vrednostjo teh življenjskih sredstev, tj. z velikostjo
delovnega časa, ki se terja za njihovo produkcijo.
En del življenjskih sredstev, npr. hrana, kurivo, itd., se potroši vsak dan znova
in ga je treba vsak dan na novo nadomestiti. Druga življenjska sredstva, kot
obleka, pohištvo itd., se obrabi v daljših razdobjih in jih je zato treba nadomestiti
le v daljših razdobjih. Nekatere vrste blaga je treba kupiti ali plačati vsak dan,
druge vsak teden, vsakega četrt leta itd. Toda kakorkoli že se razdeli vsota teh
izdatkov v teku leta, zmeraj jo morajo iz dneva v dan kriti povprečni prejemki. Če
je masa blag, ki se zahteva vsak dan za produkcijo delovne sile = A, masa blag, ki
se zahteva vsak teden = B, masa blag, ki se zahteva vsake četrt leta = C itd____,
tedaj bi bilo dnevno povprečje teh blag =
365A + 52B 4- 4C itd.
365
Denimo, da je v tej za povprečni dan nujni masi blag tičalo 6 ur družbenega dela,
tedaj se vsak dan upredmeti v delovni sili pol dneva družbenega povprečnega dela,
ali za delovno produkcijo delovne sile se zahteva pol delovnega dneva. Ta za njeno
dnevno produkcijo zahtevani kvantum dela tvori dnevno vrednost delovne sile ali
vrednost dnevno reproducirane delovne sile. Če se pol dneva družbenega povpreč-
nega dela upodobi tudi v zlati masi 3 šil. ali enega tolarja, tedaj je tolar tista cena,
ki ustreza dnevni vrednosti delovne sile. Če jo njen posestnik ponuja naprodaj za
tolar dnevno, tedaj je njena prodajna cena enaka njeni vrednosti in, po naši
predpostavki, posestnik denarja, željan preobrazbe svojih tolarjev v kapital, to
vrednost plača.
Zadnjo ali minimalno mejo vrednosti delovne sile tvori vrednost neke bla-
govne mase, brez vsakodnevnega dovajanja katere nosilec delovne sile, človek, ne
bi mogel obnoviti svojega življenjskega procesa, torej vrednost fizično nepogre-
šljivih življenjskih sredstev. Če pade cena delovne sile na ta minimum, tedaj pade
pod njeno vrednost, kajti tako se lahko delovna sila ohranja in razvija samo v
zakrneli obliki. Vrednost*87 slehernega blaga pa se določa z delovnim časom, ki je
potreben, da se dobavi blago normalne kakovosti.
Izredno cenena sentimentalnost je meniti, da je to iz narave stvari izvirajoče
vrednostno določilo delovne sile surovo, in tarnati npr. z Rossijem:
»Zapopasti delovno zmožnost (puissance de travail), medtem ko abstrahiramo
sredstva za subsistenco delavca med produkcijskim procesom, pomeni zapopasti
nek privid (être de raison). Kdor reče delo, kdor reče delovna zmožnost, reče
hkrati delavec in sredstva za subsistenco, delavec in delovna mezda.«47
Kdor reče delovna zmožnost, ne reče delo, kakor ne reče prebavljanje, če reče
prebavna zmožnost. Za ta proces se zahteva, kot je znano, več kakor samo dober
želodec. Kdor reče delovna zmožnost, ne abstrahira od življenjskih sredstev,
nujnih za njeno subsistenco. Nasprotno, njihova vrednost je izražena v njeni
19
vrednosti. Če se ne proda, tedaj delavcu nič ne koristi, tedaj, nasprotno, občuti kot
strašno naravno nujnost, da je njegova delovna zmožnost zahtevala za svojo
produkcijo določen kvantum subsistenčnih sredstev in da jih vedno spet znova
zahteva za svojo reprodukcijo. Tedaj odkrije s Sismondijem: »Delovna zmož-
nost. .. ni nič, če se ne proda.«48
Nenavadna narava tega specifičnega blaga, delovne sile, prinaša s seboj, da s
sklenitvijo pogodbe med kupcem in prodajalcem njena uporabna vrednost dejan-
sko še ne preide v kupčeve roke. Njena vrednost,*88 enaka vrednosti*88 vsakega
drugega blaga, je bila določena, preden je stopila v cirkulacijo, kajti za produkcijo
delovne sile je bil porabljen določen kvantum družbenega dela, toda njena
uporabna vrednost obstoji šele v naknadnem izkazovanju sile /Kraftaeusserung/.
Potujitev sile /Veraeusserung der Kraft/ in njeno dejansko izkazovanje /Aeusse-
rung/, se pravi njeno bivanje kot uporabne vrednosti, zato časovno razpadeta. Pri
takih blagih49 pa, kjer formalna potujitev uporabne vrednosti s prodajo in njena
dejanska prepustitev kupcu časovno razpadeta, funkcionira kupčev denar veči-
noma kot plačilno sredstvo. V vseh deželah kapitalističnega produkcijskega načina
plačujejo delovno silo šele potem, ko je že funkcionirala nek čas, določen v kupni
pogodbi, npr. ob koncu vsakega tedna. Povsod torej delavec predujmlja kapitali-
stu uporabno vrednost delovne sile; dopušča, da jo kupec konsumira, preden
prejme njeno ceno plačano, povsod torej delavec kreditira kapitalistu. Da to
kreditiranje ni prazna marnja, ne kaže samo priložnostna izguba kreditirane
mezde, če kapitalist bankrotira50, temveč tudi cela vrsta trajnejših posledic.51 Naj
denar funkcionira kot kupno ali kot plačilno sredstvo, se vendar narava blagovne
menjave same nič ne spremeni. Cena delovne sile je tako kakor stanovanjska
najemnina določena s pogodbo, čeprav se realizira šele pozneje. Delovna sila je
prodana, čeprav se plača šele pozneje. Vendar je za popolno razumevanje tega
razmerja koristno, če zaenkrat predpostavljamo, da prejme posestnik delovne sile
vsakokrat, ko jo proda, takoj tudi pogodbeno dogovorjeno ceno.
Zdaj poznamo način določanja vrednosti,*95 ki jo posestnik denarja plačuje
posestniku tega nenavadnega blaga, delovne sile. Uporabna vrednost, ki jo dobi
posestnik denarja z zamenjavo, se pokaže šele v dejanski porabi, v procesu
konsumpcije delovne sile. Vse reči, nujne za ta proces, kakor surovina itd., kupi
posestnik denarja na blagovnem trgu in jih plača po polni ceni. Proces konsump-
cije delovne sile je hkrati proces produkcije blaga in presežne vrednosti. Kon-
sumpcija delovne sile, enako konsumpcija vsakega drugega blaga, se vrši zunaj
trga ali zunaj cirkulacijske sfere. Zato zapustimo to hrupno, na površini bivajočo
in vsakemu očesu dostopno sfero skupaj s posestnikom denarja in posestnikom
delovne sile, da bi obema sledili na skrito mesto produkcije, na pragu katerega
stoji napisano: No admittance except on business.*96 Tu se bo pokazalo ne le,
kako kapital producira, temveč tudi, kako se sam kapital producira. Skrivnost,
kako se pridobiva profit, se mora slednjič razkriti.
Sfera cirkulacije ali zamenjave blaga, v katere pregrajah se gibljeta nakup in
prodaja delovne sile, je bila zares resnični èden prirojenih človeških pravic. V njej
vladajo edino svoboda, enakost, lastnina in Bentham. Svoboda! Kajti kupec in
prodajalec blaga, npr. delovne sile, sta opredeljena samo po svoji svobodni volji.
Pogodbo sklepata kot svobodni, enakopravni osebi. Pogodba je končni rezultat,*93
v katerem dasta svoji volji skupen pravni izraz. Enakost! Kajti v odnosu drug do
drugega sta samo kot posestnika blaga in menjata ekvivalent za ekvivalent.
Lastnina! Kajti vsak razpolaga samo s svojim. Bentham! Kajti vsak od njiju ima
opraviti le s seboj. Edina moč, ki ju pripelje skupaj in v neko razmerje, je moč
njune sebičnosti, njunih posebnih koristi, njunih privatnih interesov. In prav zato,
20
ker se tako vsak ozira samo nase, nobeden pa na drugega, izpolnjujejo vsi, zaradi
neke prestabilirane harmonije reči, ali pa pod pokroviteljstvom nadvse nabrite
Previdnosti, samó delo svoje obojestranske koristi, skupne koristi, interesa vseh.
Ob ločitvi od te sfere enostavne cirkulacije ali zamenjave blaga, iz katere si
vulgarni pristaš svobodne trgovine sposoja nazore, pojme in merilo za svojo sodbo
o družbi kapitala in mezdnega dela, se, tako se zdi, fiziognomija naših dramatis
personae že nekoliko preobraža. Bivši posestnik denarja koraka naprej kot
kapitalist, posestnik delovne sile mu sledi kot njegov delavec; prvi se pomenljivo
muza, vnet za posel, drugi je plah in se upira, kot nekdo, ki nosi svojo lastno kožo
naprodaj in ne more pričakovati nič drugega, kot da mu jo bodo - strojih.
OPOMBE K 4. POGLAVJU:
I. MARXOVE OPOMBE
1	Nasprotje med oblastjo zemljiške lastnine, ki temelji na osebnih razmerjih hlapčevstva in gospostva, in brezosebno
oblastjo denarja je jasno izraženo v dveh francoskih pregovorih: »Nulle terre sans seigneur.«*2 »L'argent n'a pas de
maitre.«*3
2	»Avec de l'argent on achète des marchandises, et avec des marchandises on achète de l'argent.«*5 (Mercier de la
Rivière: »L'ordre naturel et essentiel des sociétés politiques«, p. 543.)
3	»When a thing is bought, in order to be sold again, the sum employed is called money advanced; when it is bought
not to be sold, it may be said to be expended.«*4 (James Steuart: »Works etc.*, edited by General Sir James Steuart, his
son, Lond. 1805, v. I, p. 274.)
4	»On n'échange pas de l'argent contre de l'argent,«*18 zakliče Mercier de la Rivière merkantilistom. (1. c.p. 486.) V
delu, ki ex professo obravnava »trgovino« in »špekulacijo«, beremo: »Vsaka trgovina obstaja v zamenjavi reči različne
vrste; in prednost« (za trgovca?) »izvira ravno iz te različnosti. Zamenjati funt kruha za funt kruha bi bilo brez vsake
koristi... zato koristen kontrast med trgovino in igro, ki je samo zamenjava denarja za denar.« (Th. Corbert: »An Inquiry
into the Causes and Modes of the Wealth of Individuals; or the Principles of Trade and Speculation explained. London
1941«, p. 5.) Čeprav Corbet ne vidi, da je D - D, zamenjati denar za denar, karakteristična cirkulacijska forma ne samo
trgovskega kapitala, temveč vsega kapitala, priznava vsaj to, da je ta forma skupna z igro neki vrsti trgovine, špekulaciji,
potem pa pride MacCulloch in odkrije, da je kupiti zato, da bi prodali, špekuliranje, in razlika med špekulacijo in trgovino
torej odpade. »Every transaction in which an individual buys produce in order to sell it again, is, in fact, a speculation.«*19
(MacCulloch: »A Dictionary practical etc. of Commerce«. London 1847, p. 1009.) »Neprimerno naivnejši je Pinto, Pindar
amsterdamske borze: »Le commerce est un jeu« (ta stavek sposojen iz Locka) »et ce n'est pas avec des gueux qu'on peut
gagner. Si l'on gagnait long-temps en tout avec tous, il faudrait rendre de bon accord les plus grandes parties du profit, pour
recommencer le jeu.«*20 (Pinto: »Traité de la Circulation et du Crédit«, Amsterdam 1771, p. 231.)
5	»Das Kapital teilt sich... in das ursprüngliche Kapital und den Gewinn, den Zuwasch des Kapitals... obwohl die
Praxis siebst diesen Gewinn sogleich wieder zum Kapital schlägt und mit diesem in Fluss setzt«*25 (F. Engels: »Umrisse zu
einer Kritik der Nationalökonomie« v »Deutsch Französische Jahrbücher, herausgegeben von Arnold Ruge und Karl
Marx.« Paris 1844, 99.)
6	Aristotel postavlja nasproti hrematistiki ekonomiko. Izhaja iz ekonomike. Kolikor je le-ta umetnost pridobivanja,
se omejuje na priskrbo dobrin, ki so nujne za življenje in koristne za dom ali za državo. »Resnično bogastvo (o a/.r|SivôÇ
n/.ovxoÇ) sestoji iz takšnih uporabnih vrednosti; kajti mera te vrste posesti, ki zadostuje za dobro življenje, ni neomejena.
Je pa še druga vrsta umetnosti pridobivanja, ki se predvsem in po pravici imenuje hrematistika, zaradi katere se zdi, kakor
da bogastvo in posest nimata nobene meje. Blagovna trgovina „»f¡Xanr|ÁiXfl" (»pomeni dobesedno nadrobno trgovino in
Aristotel prevzame to formo, ker v njej prevladuje uporabna vrednost) po naravi ne spada v hrematistiko, kajti tu se
zamenjava nanaša le na to, kar je za njiju sama (kupec in prodajalec) nujno.« Zato, tako razvija naprej, je tudi bila prvotna
forma blagovne trgovine menjalna trgovina, toda z njeno razširitvijo je nujno nastal denar. Z iznajdbo denarja se je morala
menjalna trgovina nujno razviti v Хал^ЛОСт!, blagovno trgovino, ta pa se je v protislovju s svojo prvotno tendenco razvijala
v hrematistiko, v umetnost delati denar. Hrematistika se tedaj razlikuje od ekonomike po tem, da »je zanjo cirkulacija vir
bogastva (jtoir|TiXii Хрт|цсгта>у... Sid Xpruiáxcov цета(ЗоХгј<о). In zdi se, da se vrti okrog denarja, kajti denar je začetek
in konec te vrste zamenjave (tò yòp vópio^a axoiXeîov Xa C tt Èpa co TrjÇ aXÀayfjÇ éax(v). Zato pa je takšno bogastvo,
kakor teži za njim hrematistika, neomejeno. Kakor je namreč vsaka umetnost, ki ji cilj ni sredstvo, temveč končni smoter,
neomejena v svojem prizadevanju, kajti skuša se mu vedno bolj približati, medtem ko tiste umetnosti, ki iščejo samo
sredstva za smoter, niso neomejene, zakaj smoter sam jim postavlja mejo, tako tudi za to hrematistiko ni nobene pregraje
njenemu cilju, temveč je njen cilj absolutna bogatitev. Ekonomika, ne hrematistika, ima mejo... prva ima za smoter nekaj,
kar je različno od denarja, druga pa njegovo množitev... Zamenjevanje obeh form, ki se prepletata druga v drugo, je
nekaterim povod, da gledajo na ohranitev ter pomnožitev denarja v neskončnost kot na končni cilj ekonomike «
(Aristoteles: »De Rep. edit. Bekker, lib. /., c. 8 in 9. passim.)
7	»Commodities« (tu v smislu uporabnih vrednosti) »are not the terminating object of the trading capitalist... money
is his terminating object«*28 (Th. Chalmers: »On Politic. Eicon, etc.*, 2 nd. edit., Glasgow 1832, p. 165, 166.)
8	»U mercante non conta quasi per niente il lucro fatto, ma mira sempre al futuro«*29 (A. Genovesi: »Lezioni di
Economia Civile« (1765). Custodijeva izdaja italijanskih ekonomistov, Parte Moderna t. Vili, p. 139.)
9	»Neukrotljiva strast za dobičkom, auri sacra fames*31 vedno opredeljuje kapitalista.« (MacCulloch: »The Principles
of Polit. Econ. London 1830, p. 179.) To razumevanje istega MacCullocha in Cons. seveda ne ovira, da ne bi v teoretičnih
zadregah, npr. pri obravnavanju hiperprodukcije, preobrazili istega kapitalista v dobrega državljana, ki mu gre samo za
uporabno vrednost in ki ga začne mučiti celo prava volčja lakota po škornjih, klobukih, jajcih, katunu in drugih nadvse
običajnih vrstah uporabne vrednosti.
10	„ZtôÇeiv"*33 je eden izmed karakterističnih grških izrazov za tvorbo zaklada. Prav tako pomeni »to save« hkrati
reševati in varčevati«.*34
ш" »Questo infinito che le cose non hanno in progresso, hanno in giro.«*35 (Galiani, /1. c. p. 156.)
11	»Ce n'est pas la matière qui fait le capital, mais la valeur de ces matières.« *38 (J. B. Say, »Traité d'Econ. Polit.«,
3ème ed., Paris 1817, t. Il, P. 429.)
12	»Currency (!) employed to productive purposes is capital.«*41 (Mac Leod: »The Theory and Practice of Banking«
London 1855, V.l., c. I., /p. 55/). »Capital is commodities* 2 (James Mill: Elements of pol. Econ.« Lond. 1821, p. 74.)
13	»Kapital... vrednost, ki se permanentno pomnogoterja.« »Sismondi: Nouveaux Principes d'Econ. Polit.«, 1.1,
p. 89.)
14	»L'échange est une transaction admirable dans laquelle les deux contractants gagnent toujors (!).«*46 (Destutt de
Tracy: »Traité de la Volonté et de ses Effets« Paris 1826, p. 68.) Ista knjiga je izšla kasneje kot »Traité d'Ec. Pol.«
15	Mercier de la Rivière, 1. c., p. 544.
16	»Que l'une de ces deux valeurs soit argent, ou qu'elles soient toutes deux marchandises usuelles, rien de plus
indifférent en soi«*47 (Mercier de la Rivière, 1. c. p. 543.)
17	»Ce ne sont pas les contractants qui prononcent sur la valeur; elle est decidée avant la convention.«*48 (Le Trosne,
/1. c./ p. 906.)
18	»Dove è egualità, non è lucro.« (Galiani: »Della Moneta«, v Custodi: Parte Moderna, t. iv, p. 244.)
19	»L'échange devient désavantageu pour l'une des parties, lorsque quelque chose étrangère vient diminuer ou
exagérer le prix: alors l'égalité est blessée, mais la lésion procède de cette cause et non de l'échange.«*52 (Le Trosne, 1. c. p.
904.)
20	»L'échange est de sa nature un contrat d'égalité qui se fait de valeur pour valeur egale. Il n'est donc pas un moyen
de s'enrichir, puisque l'on donne autant que l'one reçoit.«*53 (Le Trosne, 1. c. p. 903, 904.)
21	Condillac: »Le Commerce et le Gouvernement« (1876) Edit. Daire er Molinari v »Mélanges d'Economie
Politique, Paris« 1847, p. 267 /291/).
22	Zato odgovarja Le Trosne svojemu prijatelju Condillacu zelo pravilno: »Dans la société formée il n'y a pas de
surabondant en aucun genre.«*54 Obenem ga draži z gloso, »če dobita oba menjalca enako veliko več za enako veliko manj,
dobita oba enako veliko.« Ker nima Condillac še niti najmanjšega pojma o naravi menjalne vrednosti, je on primerni porok
g. prof. Wilhelmu Roscherju za njegove otroške pojme. Glej njegove: »Die Grundlagen der Nationalökonomie«, tretja
izdaja, 1858.
23	S. P. Newman: »Elements of Polit. Econ.« Andover and New York, 1835, p. 175.
24	»By the augementation of the nominal value of the produce... sellers not enriched... since what they gain as
sellers, they precisely expend in the quality of buyers. « *56 (/J. Gray/ » The essential Principles of the Wealth of Nations etc. «
London 1797, p. 66.)
25	»Si l'on est forcé de donner pour 18 livres une quantité de telle production qui en valait 24, lorsqu'on employera ce
même argent à acheter, on aura également pour 18 1. ce que l'on payat 24.«*57 (Le Trosne, 1. c. p. 897.)
26	»Chaque vendeur ne peut donc parvenir à renchérir habituellement ses marchandises, qu'en se soumettant aussi à
payer habituellement plus cher les marchandises des autres vendeurs; et par la même raison, chaque consommateure ne
peut / .../ payer habituellement moins cher ce qu'il achète, qu'en se soumettant aussi à une diminution semblable sur le prix
des choses qu'il vend«*58 (Mercier de la Rivière, 1. c. p. 555.)
27	R. Torrens: »A Essay in the Production of Wealth,« London 1821, p. 349.
28	»The idea of profits being paid by the consumers, is, assuredly, very absurd. Who are the consumers?«*59
(G. Ramsay, »An Essay on the Distribution of Wealth«, Edinburg 1836, p. 183.)
29	»When a man is in want of demand, does Mr. Malthus recommend him to pay some other person to take of his
goods?«*60 vprašuje neki ogorčeni ricardovec Malthusa, ki prav tako kakor njegov učenec, far Chalmers, ekonomsko
poveličuje razred zgolj kupcev ali konsumentov. Glej: »An Inquiry into those principles respecting the Nature of Demand
and the Necessity of Consumption, lately advocated by Mr. Malthus« etc. London 1821, p. 55.
30	Destutt de Tracy, čeprav - morda ker - Membre de l'Institut, je bil obratnega nazora. Industrijski kapitalisti, pravi,
si delajo profite na ta način, da »vse prodajajo dražje, kakor jih je stala produkcija. In komu prodajajo? Najprej drug
drugemu.« (1. c., p. 239.)
31	»L'échange qui se fait de deux valeurs égales n'augmente ni ne diminue la masse des valeurs subsistantes dans la
société. L'échange de deux valeurs inégales... ne change rien non plus à la somme des valeurs sociales, bien qu'il ajoute à la
fortune de l'un ce qu'il ôte de la fortune de l'autre.«*61 (J. B. Say, 1. c., t. II, p. 443, 44.) Say, seveda nebrižen za
konsekvence tega stavka, si ga sposoja precej dobesedno od fiziokratov. Način, kako je zaradi povečanja svoje lastne
»vrednosti« izkoriščal njihove spise, ki so bili v njegovem času že popolnoma pozabljeni, naj nam pokaže naslednji zgled.
»Najslavnejša« teza monsieura Saya: »On n'achète des produits qu'avec des produits«*62 (1. c., t. II, p. 438.) se glasi v
fiziokratskem izvirniku: »Les productions ne se paient qu'avec des productions«*63 (Le Trosne, 1. c. p. 899.)
32	»Exchange confers no value at all upon products.«*64 (F. Wayland, »The Elements of Pol. Econ.«, Boston 1843, p.
168.)
33	»Under the rule of invariable equivalents commerce would be impossible.«*65 (G. Opdyke: »A Treatise on polit-
Economy«, New York 1851, p. 66-69.) »Dem Unterschiede zwischen Realwert und Tauschwert liegt eine Tatsache zum
Grunde - nämlich dass der Wert einer Sache verschieden ist von dem im Handel für sie gegebenen sogenannten
Aequivalent, d. h. dass dieses Aequivalent kein Aequivalent ist.« (F. Engels 1. c. p. 96.)*66
34	Benjamin Franklin: »Works«, vol. II., edit. Sparks v »Positions to be examined concerning National Wealth«,
(p. 376.)
35	Arist. 1. c. 10 (p. 17).
36	»Profit, in the usual condition of the market, is not made by exchanging. Had it not existed before, neither could it
after that transaction.«*67 (Ramsay, 1. c. p. 184.)
37	Po dani razlagi bralec razume, da pomeni to samo: tvorba kapitala mora biti mogoča, tudi če je cena blaga enaka
vrednosti blaga. Te tvorbe ne moremo razložiti z odstopanji cen blaga od vrednosti blaga. Če cene dejansko odstopajo od
vrednosti, tedaj jih moramo najprej reducirati na vrednosti, tj. abstrahirati to okoliščino kot naključno, da bi imeli pred
seboj fenomen tvorbe kapitala na podlagi zamenjave blaga v čisti obliki in da nas pri njegovem opazovanju ne bi zmedle
postranske okoliščine, ki motijo in so pravemu poteku tuje. Sicer pa vemo, da ta redukcija nikakor ni zgolj znanstvena
procedura. Stalne oscilacije tržnih cen, njihovo naraščanje in upadanje, se kompenzirajo, se vzajemno odpravljajo in same
sebe reducirajo na povprečno ceno kot svoje notranje pravilo. To pravilo je zvezda vodnica npr. za trgovca ali industrialca
pri vsakemu podjetju, ki traja daljšo dobo. Ta torej ve, če gleda na daljšo dobo v celoti, da se blaga dejansko ne prodajajo
niti pod niti nad ceno, temveč po svoji povprečni ceni. Če bi brezinteresno mišljenje torej sploh bilo njegov interes, bi moral
problem tvorbe kapitala zastaviti takole: Kako lahko nastane kapital pri urejanju cen s povprečno ceno, tj. v zadnji instanci
z vrednostjo blaga? Pravim »v zadnji instanci«, ker povprečne cene ne sovpadajo direktno z vrednostnimi velikostmi blag,
kakor verjamejo A. Smith, Ricardo itd.
38	»In the form of money... capital is productive of no profit.*72 (Ricardo; »Princ. of Pol. Eicon.«, p. 267.)
39	V realnih enciklopedijah klasičnega starega veka lahko beremo nesmisel, da je bil v antičnem svetu kapital
popolnoma razvit, »razen da še ni bilo svobodnega delavca in kreditnega sistema.« Tudi g. Mommsen v svoji »Römische
Geschichte« razglaša en quid pro quo za drugim.
40	Zato določajo razne zakonodaje neki maksimum za delovno pogodbo. Vsi zakoniki narodov svobodnega dela
urejajo odpovedne pogoje pogodbe. V raznih deželah, zlasti v Mehiki (pred ameriško državljansko vojno tudi na teritorijih
odtrganih od Mehike, in podobno do prevrata kneza Cuza v Donavskih provincah) se skriva suženjstvo v formi peonaže. S
predujmi, ki jih je treba odplačati z delom in ki se prenašajo iz roda v rod, postane dejstveno ne samo posamezni delavec,
temveč tudi njegova družina, lastnina drugih oseb in njihovih družin. Juares je odpravil peonažo. Tako imenovani cesar
Maksimilijan jo je spet uvedel z dekretom, ki so ga v poslanski zbornici v Washingtonu zadeto denuncirali kot dekret o
ponovni uvedbi suženjstva v Mehiki. »Von meinen besonderen körperlichen und geistigen Geschichtlichkeiten und
Möglichkeiten der Thätigkeit kann ich... einen in der Zeit beschränkten Gebrauch an einen Andern veräussern, weil sie
nach dieser Beschränkung ein äusserliches Verhältniss zu meiner Totalität und Allgemeinheit erhalten. Durch die
Veräusserung meiner ganzen durch die Arbeit konkreten Zeit und der Totalität meiner Produktion würde ich das
Substantielle derselben, meine allgemiene Thätigkeit und Wirklichkeit, meine Persönlichkeit zum Eigenthum eines Andern
machen.«*75 (Hegel: »Philosophie des Rechts«, Berlin 1840, p. 104, 67.)
41	Kapitalistično epoho karakterizira torej to, da prejme delovna sila za delavca samega formo blaga, ki pripada
njemu, njegovo delo torej formo mezdnega dela. Po drugi strani se šele od tega trenutka posploši blagovna forma delovnih
produktov.
42	» The value or worth of a man, is as of all other things, his price: that is to say, so much as would be given for the use
of his power.«*80 (Th. Hobbes; »Leviathan«, v »Works«, edit. Molesworth, London 1839-1844, v. Ill, p. 76.)
43	Starorimski villicus, kot gospodarstvenik na čelu poljedelskih sužnjev, je zato prejemal, »weil er leichtere Arbeit
hat als die Knechte, knapperes Mass als diese.«*82 (Th. Mommsen: »Rom. Geschichte«, 1856, p. 810.)
44	Prim. »Over-Population and its Remedy«, London 1846, napisal W. Th. Thornton.*84
45	Petty.
46	»Its« (labour's) »natural price... consists in such a quantity of necessaries, and comforts of life, as, from the nature
of the climate, and the habits of the country, are necessary to support the labourer, and to enable him to rear such a family
as may preserve, in the market, an undiminished supply of labour. «*8S (R. Torrens: »An Essay on the external Corn Trade«,
London 1815, p. 62) Beseda delo stoji tu napačno za delovno silo.
47	Rossi: »Cours d'Écon. Polit «, Bruxelles 1842, p. 370, 371.
48	Sismondi: »Nouv. Principes ets.« t. I, p. 113.
49	»All labour is paid, after it has ceased.«*89 (»An Inquiry into those Principles, respecting the Nature of Demand
etc.«, p. 104.) »Le crédit commercial a dû commencer au moment où l'ouvrier, premier artisan de la production, a pu, au
moyen de ses économies, attendre le salaire de son travail jusqu'à la fin de la semaine, de la quinzaine, du mois, du trimestre
etc.«*90 (Ch. Ganilh: »Des Systèmes d'Écon. Polit.« 2ème édit., Paris 1821, t. II, p. 150.)
50	»L'ouvrier prête son industrie,« toda, dodaja Storch zvito: delavec »ničesar ne tvega«, razen »de perdre son
salaire... l'ouvrier ne transmet rien de matériel.«*91 (Stroch: »Cours d'Écon. Polit.«, Pétersbourgh 1815, t. II, p. 36, 37.)
51	Primer: V Londonu obstajata dve vrsti pekov, »full priced«, ki prodajajo kruh po polni vrednosti, in undersellers,
ki ga prodajajo pod to vrednostjo. Le-teh je več kakor 3/4 vseh pekov (p. XXXII v »Report« državnega komisarja
H. S. Tremenheerea o »Grievances complained of by the journeymen bakers etc.«, London 1862). Ti undersellers skoraj vsi
brez izjeme prodajajo kruh, ki je ponarejen s primesjo galuna, mila, pepelike, apna, fluoritovega prahu in podobnih
prijetnih, hranljivih in zdravih ingredienc. (Glej zgoraj citirano Modro knjigo, prav tako poročilo »Committee of 1855 on
the Adulteration of Bread« ter dr. Hassalovo »Adulterations Detected«, 2nd. edit. London 1861.) Sir John Gordon je
izjavil pred komitejem iz leta 1855, da »revež, ki živi od dveh funtov kruha na dan, zaradi tega ponarejanja ne prejema zdaj
dejansko niti četrtine hranilne snovi, ne glede na škodljive posledice za njegovo zdravje « Kot razlog, zakaj »zelo velik del
delavskega razreda«, čeprav dobro poučen o ponaredbah, vendarle vzame v račun galun, fluoritov prah itd., navaja
Tremenheere (1. c. p. XLVIII), da je zanje »nujnost, da jemljejo pri svojih pekih ali chandler's shop*92 tak kruh, kakršnega
jim hočejo dati«. Ker plačajo delavce šele ob koncu delovnega tedna, morejo tudi sami »plačati šele na koncu tedna kruh, ki
so ga njihove družine med tednom pojedle« ; in, dodaja Tremenheere z izjavami prič: »notorično je, da se iz takšne miksture
pripravljeni kruh dela izrecno za odjemalce te vrste.« (»It is notorious that bread composed of those mixtures, is made
expressly for sale in this manner.«) »V mnogih angleških agrarnih distriktih (in v še več škotskih) plačujejo delovno mezdo
na štirinajst dni ali celo mesečno. Ob tako dolgih plačilnih rokih mora tak poljedelski delavec kupovati svoje blago na
kredit... Plačevati mora višjo ceno in je dejstveno navezan na boutique, ki ga izmozgava. Tako ga npr. stane v
Horningshamu v Wiltsu, kjer plačujejo mezdo mesečno, 2 šilinga in 4 penije za 1 stone moke - ista moka, ki jo kjerkoli
drugje plačuje po 1 šiling in 10 penijev.« (»Sixth Report« on »Public Health« by »The Medical Officer of the Privy Council
etc.«, 1864, p. 264.) »Ročni tkalci katuna v Paislyju in Kilmarnocku (zahodna Škotska) so leta 1835 izsilili s strike*93
znižanje izplačilnega roka z enega meseca na 14 dni. « ( »Reports of the Inspectors of Factories 31st Oct. 1853, « p. 34.) Za
nadaljnji spodobni razvoj kredita, ki ga daje delavec kapitalistu, lahko imamo metodo angleških posestnikov premogovni-
kov, po kateri plačajo delavcu šele ob koncu meseca, medtem pa mu kapitalist predujmlja, često v blagu, ki ga mora delavec
plačati nad njegovo tržno ceno (truck system). »It is a common practice with the coal masters to pay once a month, and
advance cash to their workmen at the end of each intermediate week. The cash is given in the shop« (namreč v »tommy-
shopu« ali štacuni, ki je last lastnika rudnika); »the men take it on one side and lay it out on the other.«*94 (»Children's
Employment Commission, III. Report«, Lond. 1864, p. 38, n. 192.)
Prevedel Branko Šibal
II. UREDNIŠKE OPOMBE
*' V 1. izd. sledi: blagovna cirkulacija in razvita blagovna cirkulacija, trgovina, tvorijo torej vedno historične
predpostavke, v katerih nastane kapital. Z ustvaritvijo moderne svetovne trgovine in svetovnega trga v 16. stoletju datira
moderna življenjska zgodovina kapitala.
*2 »Ni je zemlje brez gospoda.«
*3 »Denar nima gospodarja.«
*4 1. izd.: cirkulacijsko formo.
*5 V 1. izd. sledi: na sebi, tj. po svojem določilu, kapital.
*6 V 1. izd. se stavek glasi: To je proces, ki enako procesu enostavne blagovne cirkulacije preteče dve nasprotni fazi in
tvori njuno enotnost.
*7 V 1. izd. se naslednja stavka glasita: Enotnost obeh faz, celokupno gibanje, pa se upodablja kot zamenjava denarja
za blago in ponovna zamenjava istega blaga za denar, kupiti blago, da bi ga prodali, ali, če spregledamo formalni razliki med
nakupom in prodajo, kupiti z denarjem blago z blagom denar. Kar pa zadeva rezultat procesa, ta ugasne v zamenjavi
denarja za denar, D-D.
*8 »Z denarjem kupujemo blaga in z blagi kupujemo denar.«
*9 V 1. izd.:, popolnoma drugačno od tistega, ki ga opiše v enostavni blagovni cirkulaciji.
*10 V 1. iz. tega stavka ni.
*" VI. izd. se nadaljevanje tega odstavka in začetek drugega glasita: Če opazujemo vsako teh faz za sebe, ne
spoznamo nobene razlike. Elementa, ki vstopata v proces, sta v obeh formah ista, blago in denar. V vsakem razdelku obeh
krožnih tokov si stojita nasproti isti ekonomski karakterni maski, kupec in prodajalec. V obeh procesih nastopijo trije
kontrahenti, toda tako da en kontrahent figurira izmenično kot kupec in prodajalec, medtem ko od obeh drugih
kontrahentov eden samo prodaja in drugi samo kupuje. Oba krožna toka sta končno enotnosti istih nasprotnih faz.
Formovna razlika med procesoma B-D-B in D-B-D zbode v oči šele, brž ko namesto dveh faz, v kateri oba razpadeta,
primerjamo njun celokupni potek. Kar ju že od vsega začetka loči, je obratni...
*12 V 1. izd. se ta stavek glasi: V prvi formi funkcionira denar, v drugi obratno blago kot srednik celokupnega poteka.
- Naslednji trije odstavki so stilistično spremenjeni.
*13 »Kadar je kaka reč kupljena zato, da bi bila spet prodana, se imenuje vsota, ki je bila za to uporabljena, založeni
denar; kadar je kupljena zato, da ne bi bila prodana, bi se lahko reklo, da je bil denar izdan.«
*'* 1. izd.: je (definitivni prehod) pogojen z (dvakratnim menjanjem mesta)
,l! V 1. izd. se začetek odstavka glasi: Vsekakor se lahko tudi v B-D-B dogodi povratni tok denarja k njegovi
izhodiščni točki, vendar samo z obnovitvijo in ponovitvijo celokupnega procesa, ne s potekom njegovih lastnih momentov.
*16	VI. izd. sledi: in se giblje dalje do istega ekstrema kot svojega zaključka.
*17	1. izd.: formovno določilo
*18	»Denarja ne zamenjujemo za denar.«
*19	»Vsaka transakcija, v kateri posameznik kupi izdelek, da bi ga zopet prodal, je, v resnici, špekulacija.«
*20 »Trgovina je igra« (Ž03...) »in z berači se ne da zaslužiti. Če bi dolgo časa vsem jemali vse, bi se morali pač
sprijazniti in vrniti največji del dobička, da bi mogli začeti igro znova.«
*21 1. izd.: Toda če gledamo zgolj formo
*22 1. izd.: In če gledamo vrednostno velikost
*23 V 1. izd. sledi: za vrednostno velikost kot tako, za uvrednotenje...
*24 1. izd.: Vsekakor
*25 »Kapital se deli... na prvotni kapital in na dobiček, prirastek kapitala... čeprav praksa sama ta dobiček takoj spet
prida h kapitalu in ga skupaj z njim vrže v obtok.« (F. Engels: »Očrti za kritiko nacionalne ekonomije«, MEID I, str.
226/27).
*26 V 1. izd. se zaključek odstavka glasi: Če ima torej enostavna blagovna cirkulacija v uporabni vrednosti pregrado,
ki ji je postavljena od zunaj, je gibanje kapitala nasprotno brezmerno, vtem ko v svojem zaključku najdeva princip in gon
svojega zopetnega obnavljanja, cilj tega gibanja, uvrednotenje vrednosti, pa je na koncu procesa prav tako malo dosežen
kot na začetku.
*27 1. izd.: tega procesa
*28 »Blaga« (...) »niso končni smoter trgujočega kapitalista... denar je njegov končni smoter.«
*29 »Trgovec se ne meni mnogo za doseženi dobiček, marveč vedno meri na prihodnjega.«
t3° 1. izd.: za menjalno vrednostjo
*31 prekleta lakota po zlatu.
*32 1. izd.: Neminljivost menjalne vrednosti
*33 »Rešiti«
Tega drugega stavka v 1. izd. ni.
*35 »To neskončno, ki ga nimajo v napredovanju, imajo stvari v kroženju.«
,3é V 1. izd. se stavek glasi: V enostavni cirkulaciji blàga razvijejo svojo vrednost v različne samostojne forme,
stopajoče nasproti njihovi uporabni vrednosti, tj. denarne forme, ki posredujejo zamenjavo in izginejo v njenem končnem
rezultatu.
*37 VI. izd. te besede ni.
*38 »Kapitala ne ustvarja snov, pač pa vrednost teh snovi.«
*39 V 1. izd. sledi:, v samem sebi procesirajoči subjekt.
V 1. izd. se začetek stavka glasi: Če fiksiramo eno od posebnih prikaznih form, v katerih se vrednost izmenoma
upodablja,
*41 »Valuta (!), ki se uporablja v produktivne namene, je kapital.«
*42 »Kapital so blàga.«
*43 VI. izd. se stavek glasi: In privzetje blagovne forme je prav posredujoči moment gibanja vrednosti.
,44 V 1. izd. se stavek tu konča in sledi naslednji: D-D, denar, ki koti denar - (money which begets money (denar, ki
plodi denar) se glasi opis kapitala v ustih njegovih prvih tolmačev, merkantilistov) - je v resnici samo neposredna prikazna
forma vrednost postavljajoče vrednosti, same sebe uvrednotujoče vrednosti.
*44a y j jztj se začeti stavka glasi: Če menjalna vrednost v blagovni cirkulaciji dozori kvečjemu do samostojne
forme nasproti uporabni vrednosti blaga.
»44b y i. izd. se ta stavek pojavi dva odstavka prej in ga na tem mestu ni.
t44c 1. izd.: forma,
*45 V franc, in angl. izd. nastopa to podpoglavje kot samostojno - peto - poglavje.
446 »Menjava je čudovita transakcija, v kateri oba kontrahenta - vedno - pridobita.«
*47 »Nič ni sàmo na sebi bolj nepomembno kot to, ali je ena izmed teh dveh vrednosti denar, ali pa sta obe navadni
blagi.«
*48 »O vrednosti ne odločata kontrahenta; vrednost je odločena pred dogovarjanjem.«
*49 1. izd.: menjalna vrednost
*sc V 1. izd. se nanaša na »menjalno vrednost blaga«, v 2. iz. na »denarno formo«.
1. izd.: (...), potem kot ista vsota denarja, ki je izražena v tej ceni, (...)
*52 »Menjava postane za eno izmed strank neugodna, če nekaj zunanjega zniža ali zviša ceno: enakost je s tem
prizadeta, toda poškodba je nastala zaradi tega vzroka in ne zaradi menjave.«
*53 »Menjava je po svoji naravi pogodba, temelječa na enakosti, pogodba med vrednostjo in njej enako vrednostjo.
Menjava potemtakem ni sredstvo za bogatenje, saj prav toliko damo, kolikor dobimo.«
*54 »V razviti družbi ni presežka nikakršne vrste.«
*55 1. izd.: menjalno vrednost
*56 »S povišanjem nominalne vrednosti produkta... prodajalci ne obogatijo... kajti natančno toliko, kolikor
pridobijo kot prodajalci, izgubijo kot kupci.«
*57 »Če smo prisiljeni, da damo za 18 liber množino produkcije, ki je vredna 24 liber, bomo takrat, ko bomo ta isti
denar porabili za nakup, imeli prav tako za 18 1. tisto, za kar smo plačevali 24.«
*58 »Noben prodajalec potemtakem ne more kar naprej dvigovati cene svojim blagom, ne da bi bil prisiljen tudi
zmerom draže plačevati blaga drugih prodajalcev; iz istega razloga ne more (...) noben kupec kupovati zmerom ceneje, ne
da bi bil s tem prisiljen zniževati ceno stvarem, ki jih sam prodaja.«
*59 »Misel, da plačujejo profite potrošniki, je, zagotovo, zelo absurdna. Kdo so potrošniki?«
,6° »Kadar nekdo potrebuje povpraševanje, ali mu g. Malthus priporoča, naj plača neki drugi osebi, da ga bo
razbremenila njegovih blag?«
*61 »Menjava med dvema enakima vrednostima ne povečuje in ne zmanjšuje mase vrednosti, ki obstajajo v družbi.
Menjava dveh neenakih vrednosti... tudi nič ne spremeni vsote družbenih vrednosti, čeprav k premoženju enega doda to,
kar odvzame od premoženja drugega.«
*62 »Produkte kupujemo samo s produkti «
*63 »Izdelke plačujemo samo z izdelki.«
*M »Menjava ne podeljuje produktom prav nobene vrednosti.«
*65 »Pod vladavino nespremenljivih ekvivalentov bi bila trgovina nemogoča.«
»V temelju razlike med realno in menjalno vrednostjo je neko dejstvo - namreč to, da se vrednost stvari razlikuje
od tako imenovanega ekvivalenta, ki se zanjo daje v trgovini, se pravi, da ta ekvivalent ni ekvivalent.« (Engels: Očrti za
kritiko nacionalne akonomije, MEID I, str. 222.)
*67 »Profit, v običajnih pogojih trga, ni ustvarjen z menjavanjem. Če ni obstajal prej, ne bo mogel niti po tej
transakciji.«
,68 3. in 4. izd.: blagovnih odnosov
*69 VI. izd. se na to nanaša Mantova opomba pod črto: Tu pripominjam, da je tedaj, ko uporabljam v tem spisu
besedo vrednost brez pobližnjega odnosa, treba vedno razumeti menjalno vrednost
*70 VI. izd. se drugi del stavka glasi: med izdelovanjem škornjev svoje prvotne vrednosti ni obogatila za presežno
vrednost.
*7J V franc, in angl. izd. nastopa to podpoglavje kot samostojno - šesto - poglavje.
*72 »V formi denarja... kapital ne producira nobenega profita.«
*73 VI. izd. samo: iz drugega dejanja
*74 1. izd: menjalna vrednost
»75 » V času omejeno uporabo svojih posebnih telesnih in duhovnih spretnosti in možnosti dejavnosti lahko...
potujim nekomu drugemu, ker s to omejitvijo prejmejo vnanje razmerje do moje totalnosti in občosti. S potujitvijo vsega
svojega po delu konkretnega časa in totalnosti svoje produkcije bi naredil njuno substancialno, svojo občo dejavnost in
dejanskost, svojo osebnost za lastnino nekoga drugega.«
*76 VI. izd. tega vstavka ni.
1. izd.: blagovne cirkulacije
*78 1. izd.: Zato se napoveduje kapital že od vsega začetka kot epoha družbenega produkcijskega procesa.
Opombe 41 iz 2. izd. v 1. izd. ni.
џ79 1. izd: menjalno vrednost
»so , yrec¡nota in vrednost človeka je, kakor pri vseh drugih rečeh, njegova cena: to se pravi, toliko, kolikor bi dali za
uporabo njegove moči.*
*81 1. izd.: menjalna vrednost
*82 »Ker je imel lažje delo kakor hlapci, manj kakor oni.«
*83 1. izd.: Svil,
,84 1. izd.: V svojem spisu »Overpopulation and its Remedy. London 1846« navaja W.Th. Thornton za to
interesantne dokaze.
*85 »Njegova (dela) naravna cena... sestoji iz take količine življenjskih potrebščin in udobnosti, kakor so, po vrsti
podnebja in po navadah v deželi, potrebne, da vzdržujejo delavca in ga usposobijo, da vzredi takšno družino, ki bo ohranila
na trgu nezmanjšano ponudbo dela.«
*86	1. izd.:, vstopajo torej v okrog blag, nujnih za njeno produkcijo.
*87	1. izd.: Menjalna vrednost
*88	1. izd.: menjalna vrednost
*89	»Vsako delo se plača potem, ko je končano.«
»Trgovski kredit se je lahko začel v trenutku, ko je delavec, prvi tvorec produkcije, zaradi svojih prihrankov lahko
počakal na plačo za svoje delo do konca tedna, 14 dni, mesec, tri mesece itn.«
»Delavec posoja svojo delavnost« (...) »da lahko zgubi mezdo... delavec ne prenaša nič materialnega.«
*92 kramarija
*93 stavka
»Splošen običaj lastnikov premogovnikov je, da plačujejo enkrat na mesec in dajejo svojim delavcem predujem v
gotovini ob koncu vsakega vmesnega tedna. Predujem dajejo v trgovini« (namreč v »tommy-shopu« ali štacuni, ki je last
lastnika rudnika); »ljudje ga na eni strani dobijo in na drugi spet izdajo.«
*95 1. izd.: menjalne vrednosti
,96 Nezaposlenim vstop prepovedan.
*97 1. izd.: Pogodba je svobodni produkt
TRETJI RAZDELEK
PRODUKCIJA
ABSOLUTNE PRESEŽNE VREDNOSTI
PETO POGLAVJE
DELOVNI PROCES IN UVREDNOTEVALNI PROCES
1. Delovni proces
Uporaba delovne sile je delo samo. Kupec delovne sile le-to konsumira s tem,
da njenemu prodajalcu pusti delati. Slednji s tem postane acfu*1 udejstvujoča se
delovna sila, delavec, kar je bil poprej samo potentia*2. Da bi svoje delo mogel
upodobiti v blagih, ga mora upodobiti predvsem v uporabnih vrednotah, stvareh,
ki služijo zadovoljitvi kakršnekoli vrste potreb. To, kar kapitalist naloži delavcu
izgotoviti, je torej neka posebna uporabna vrednota, nek določen artikel. Produk-
cija uporabnih vrednot ali dobrin ne spremeni svoje obče narave s tem, da poteka
za kapitalista in pod njegovo kontrolo. Delovni proces je od tod treba najprej
obravnavati*3 neodvisno od vsakršne določene družbene forme.
Delo*4 je najprej proces med človekom in naravo, proces, v katerem človek s
svojo lastno dejavnostjo posreduje, uravnava in kontrolira svojo menjavo snovi z
naravo. Nasproti naravni snovi on sam nastopa kot naravna moč. Da bi si
prisvojil*5 naravno snov v kaki obliki, ki bi bila uporabna za njegovo lastno
življenje, spravlja v gibanje naravne sile, ki pripadajo njegovi telesnoti, roke in
noge, glavo in roko. Vtem ko s tem gibanjem učinkuje na naravo zunaj sebe ter jo
spreminja, spreminja hkrati svojo lastno naravo. Razvija potence, ki dremljejo v
njej, in podreja igro njenih sil svojemu lastnemu gospostvu. Tu nimamo opraviti s
prvimi živalsko instinktivnimi formami dela*6. Stanje, v katerem človeško delo*6
še ni odvrglo svoje prvotne instinktivne forme, je z ozirom na stanje, v katerem
delavec nastopa na blagovnem trgu kot prodajalec svoje lastne delovne sile,
prestavljeno v pradavno ozadje. Mi predpostavljamo delo*6 v formi, v kakršni
pripada izključno človeku. Pajek opravlja operacije, ki spominjajo na operacije
tkalca, čebela pa z gradnjo svojih voščenih celic osramoti marsikaterega člove-
škega stavbenika. Kar pa že vnaprej najslabšega stavbenika odlikuje pred naj-
boljšo čebelo, je to, da je zgradil celico v svoji glavi, preden jo gradi v vosku. Na
koncu delovnega procesa pride do rezultata, ki je bil ob njegovem začetku že
prisoten v delavčevi predstavi, torej idejno. Ne da delavec povzroči samo predru-
gačenje forme naravnega /des Natürlichen/, v naravnem hkrati udejani svoj
smoter, ki ga pozna, ki kot zakon določa vrsto in način njegovega početja in ki mu
mora podrediti svojo voljo. Ta podreditev pa ni osamljeno dejanje. Poleg napre-
zanja organov, ki delajo, se za ves čas dela*6 zahteva tudi smotrna volja, ki se
izkazuje kot pozornost, in sicer toliko bolj, kolikor manj delo po lastni vsebini ter
po vrsti in načinu izvajanja potegne delavca za seboj, kolikor manj ga torej uživa
kot igro svojih lastnih telesnih in duhovnih moči.
28
Enostavni momenti delovnega procesa so smotrna dejavnost ali delo samo,
njegov predmet in njegovo sredstvo.
Zemlja (h kateri je ekonomsko vključena tudi voda), kakršna človeka prvotno
oskrbuje s proviantom, z gotovimi življenjskimi sredstvi, se nahaja tu brez
njegovega sodelovanja kot obči predmet človeškega dela. Vse reči, ki jih delo
samo oddvoji od njihove neposredne povezanosti s celoto zemlje, so naravno
razpoložljivi predmeti dela. Tako riba, ločena od svojega življenjskega elementa,
vode, ujeta, les, ki ga podirajo v pragozdu, ruda, ki je odkrušena iz svoje žile. Če
pa je nasprotno sam predmet dela že tako rekoč filtriran s prejšnjim delom, ga
imenujemo surovinski material. Npr. že odkrušena ruda, ki jo zdaj izpiramo. Vsak
surovinski material je predmet dela, ni pa vsak predmet dela surovinski material.
Predmet dela je surovinski material le, brž ko je že prestal neko z delom
posredovano predrugačenje.
Delovno sredstvo je reč ali kompleks reči, ki jih delavec potiska med sebe ter
predmet dela in ki mu služijo kot prevodniki njegove dejavnosti na ta predmet.
Uporablja mehanične, fizikalne in kemične lastnosti reči, da bi jih, v skladu s
svojim smotrom, pustil učinkovati kot sredstva moči na druge reči. Predmet, ki se
ga delavec neposredno polasti - ne oziraje se na prilaščanje že gotovih življenjskih
sredstev, npr. sadežev, pri čemer kot delovna sredstva služijo edino njegovi lastni
telesni organi - ni predmet dela, temveč delovno sredstvo. Tako postane naravno
/das Natürliche/ sámo organ njegove dejavnosti, organ, ki ga pristavlja svojim
lastnim telesnim organom, podaljšujoč svojo naravno podobo, kljub bibliji. Kakor
je zemlja njegovo prvotno skladišče živeža, tako je tudi njegov prvotni arzenal
delovnih sredstev. Dobavlja mu npr. kamen, ki ga lahko meče, z njim tre, stiska,
reže itd. Zemlja je sama neko delovno sredstvo, vendar pa predpostavlja za svojo
službo kot delovno sredstvo v agrikulturi spet celo vrsto drugih delovnih sredstev
in že relativno visok razvoj delovne sile. Brž ko je delovni proces sploh vsaj do
neke mere razvit, potrebuje že predelana delovna sredstva. V najstarejših člove-
ških votlinah najdemo kamnito orodje in kamnito orožje. Poleg obdelanega
kamna, lesa, kosti*9 in školjk*9 igra v začetku človeške zgodovine glavno vlogo kot
delovno sredstvo ukročena, torej sama že z delom spremenjena, vzrejena žival.
Uporaba in ustvarjanje delovnih sredstev, čeprav v kali svojstvena že nekaterim
živalskim vrstam, karakterizirata specifično človeški delovni proces in Franklin
zato definira človeka kot »a toolmaking animal«, kot žival, ki izdeluje orodja.
Taisto tehtnost, ki jo ima zgradba ostankov kosti za spoznavanje organizacije
propadlih živalskih vrst, imajo ostanki delovnih sredstev za presojanje propadlih
ekonomskih družbenih formacij. Ekonomskih epoh ne razlikuje to, kaj se dela,
temveč kako, s katerimi produkcijskimi sredstvi se dela. Delovna sredstva niso
samo stopenjsko merilo razvoja človeške delovne sile, temveč tudi pokazatelj
družbenih razmerij, v katerih se dela. Med delovnimi sredstvi samimi nudijo
mehanska delovna sredstva, katerih celokupnost lahko imenujemo okostje in
mišičevje produkcije, veliki bolj odločujoče karakterne znake neke družbene
produkcijske epohe, kakor pa takšna delovna sredstva, ki služijo le za posode
predmetu dela in katerih celokupnost čisto na splošno lahko označimo kot posodje
produkcije, denimo npr. cevi, sodi, košare, vrči itd. Šele v kemični fabrikaciji
imajo res pomembno vlogo.
V širšem smislu šteje delovni proces med svoja sredstva poleg reči, ki posredu-
jejo učinek dela na njegov predmet in od tod na tak ali drugačen način služijo kot
prevodniki dejavnosti, vse predmetne pogoje, ki so sploh potrebni, da bi proces
potekal. Ti pogoji vanj ne vstopajo direktno, toda brez njih sploh ne more
napredovati ali pa lahko neDODolno. Obče delovno sredstvo te vrste je spet zemlja
29
sama, saj daje delavcu locus standi*10 in njegovemu procesu prostor za dejavnost
(field of employment). Z delom že posredovana delovna sredstva te vrste so npr.
delovni prostori, kanali, ceste itd.
V delovnem procesu dejavnost človeka z delovnim sredstvom torej povzroči
neko že od začetka namenjeno predrugačenje predmeta dela. Proces ugasne v
produktu. Njegov produkt je uporabna vrednost, naravna snov, ki je s predrugače-
njem forme prilagojena*11 človeškim potrebam. Delo se je povezalo s svojim
predmetom. Je upredmeteno, predmet pa obdelan. Kar se je prikazalo na strani
delavca v formi nemira, se zdaj prikazuje na strani produkta kot mirujoča lastnost,
v formi biti. Prêdel je, produkt pa je nekaj spredenega.
Če obravnavamo celoten proces s tališča njegovega rezultata, produkta, se
oba, delovno sredstvo in predmet dela, prikazujeta kot produkcijski sredstvi, delo
samo pa kot produktivno delo.
Če iz delovnega procesa izide kot produkt neka uporabna vrednota, vstopajo
vanj druge uporabne vrednote, produkti prejšnjih delovnih procesov, kot produk-
cijska sredstva. Ista uporabna vrednota, ki je produkt tega dela, tvori produkcijsko
sredstvo za ono delo. Produkti torej niso le rezultat, temveč hkrati pogoj delov-
nega procesa.
Z izjemo ekstraktivne industrije, ki svoj predmet dela najde že v naravi,
denimo rudarstvo, lov, ribolov itd. (poljedelstvo le, kolikor v prvi instanci odpira
sámo deviško zemljo), obdelujejo vse industrijske panoge nek predmet, ki je
surovinski material, se pravi z delom že filtriran predmet dela, sam že produkt
dela. Tako so npr. semena v poljedelstvu. Živali in rastline, ki jih navadno štejemo
za produkte narave, niso morda le produkti dela prejšnjega leta, temveč so, v
svojih sedanjih oblikah, produkti preobrazbe, ki se je v teku mnogih generacij
nadaljevala pod človekovo kontrolo, s posredovanjem človeškega dela. Kar pa
zadeva delovna sredstva posebej, njihova ogromna množina celo najbolj površ-
nemu kaže sled minulega dela.
Surovinski material lahko tvori poglavitno substanco produkta, ali pa vstopa v
njegovo oblikovanje samó kot pomožna snov. Delovno sredstvo konsumira po-
možno snov, kakor parni stroj premog, kolo olje, vprežni konj seno, ali pa je
pomožna snov dodana surovinskemu materialu, da bi v njem povzročila snovno
spremembo, denimo klor nebeljenemu platnu, premog železu, barva volni, ali pa
pomaga opravljati delo samo, kakor npr. za razsvetljavo ali kurjavo delovnega
prostora uporabljene snovi. Razlika med glavno in pomožno snovjo se razblini v
pravi kemični fabrikaciji, ker se noben od uporabljenih surovinskih materialov
ponovno ne prikaže kot substanca produkta.
Ker ima vsaka reč mnogotere lastnosti in je zato primerna za raznovrstno
koristno uporabo, je lahko isti produkt surovinski material zelo različnih delovnih
procesov. Žito npr. je surovinski material za mlinarja, tovarnarja škroba, destila-
terja, živinorejca itd. Kot seme postane surovinski material za svojo lastno
produkcijo. Tako prihaja premog iz rudarske industrije kot produkt in se vrača
vanjo kot produkcijsko sredstvo.
Isti produkt lahko služi v istem delovnem procesu kot delovno sredstvo in kot
surovinski material. Pri pitanju živine npr., kjer je živina kot obdelovan surovinski
material hkrati sredstvo za pripravljanje gnojila.
Produkt, ki eksistira v formi, pripravljeni za potrošnjo, lahko znova postane
surovinski material za nek drug produkt, denimo grozdje surovinski material vina.
Ali pa delo odpusti svoj produkt v formah, v katerih je vnovič uporaben le kot
surovinski material.*12 Surovinski material se v tem stanju imenuje polizdelek,
bolje pa bi se imenoval stopenjski izdelek, kakor npr. bombaž, nit, preja itd.
30
Čeprav je sam že produkt, je lahko prvotni surovinski material prešel celo lestvico
različnih procesov, v katerih v stalno spremenjeni podobi vedno znova funkcionira
kot surovinski material do zadnjega delovnega procesa, ki ga odrine od sebe kot
¡zgotovljeno življenjsko potrebščino ali kot ¡zgotovljeno delovno sredstvo.
Vidimo: Ali se uporabna vrednota prikazuje kot surovinski material, kot
delovno sredstvo ali kot produkt, je docela odvisno od njene določene funkcije v
delovnem procesu, od mesta, ki ga v njem zavzema, z menjavo tega mesta pa se
menjajo tudi ona določila.
Produkti torej izgubijo značaj produkta, kadar kot produkcijska sredstva
vstopijo v nove delovne procese. Funkcionirajo le še kot predmetni faktorji živega
dela. Predilec obravnava vreteno le kot sredstvo, s katerim prede, lan le kot
predmet, ki ga prede. Vsekakor se ne more presti brez predilnega materiala in
brez vretena. Ob začetku predenja je zato predpostavljeno, da so ti produkti*13 na
razpolago. Da sta lan in vreteno produkta minulega dela, je pa v tem procesu
samem prav tako nebistveno, kakor je v aktu prehrane vseeno, da je kruh produkt
minulih del kmeta, mlinarja, peka itd. Obratno. Če uveljavljajo produkcijska
sredstva v procesu dela svoj značaj kot produkti minulega dela, je to tako zaradi
njihovih pomanjkljivosti. Nož, ki ne reže, preja, ki se stalno trga itd., živo
spominjata na nožarja A in na loščilca preje E. V uspelem produktu je posredova-
nje njegovih uporabnih lastnosti s preteklim delom pogašeno.
Stroj, ki ne služi v delovnem procesu, je brez koristi. Poleg tega zapada rušilni
sili naravnega presnavljanja. Železo rjavi, les gnije. Preja, ki je ne stkemo ali ne
spletemo, je pokvarjen bombaž. Živo delo mora zagrabiti te reči, jih obuditi od
mrtvih, jih preobraziti iz samo možnih v dejanske in delujoče uporabne vrednote.
Reči, ki jih oblizne ogenj dela, ki jih prisvoji kot svoje telo in jih v procesu
navdihne k funkcijam, ki ustrezajo njihovim pojmom in poklicem, se sicer tudi
trošijo, toda smotrno, kot elementi za oblikovanje novih uporabnih vrednot*14,
novih produktov, ki so primerni za to, da kot življenjske potrebščine vstopajo v
individualno konsumpcijo ali kot produkcijska sredstva v nov delovni proces.
Če torej obstoječi produkti niso le rezultati, temveč tudi eksistenčni pogoji
delovnega procesa, je po drugi strani njihovo vključevanje /Hineinwerfen/ vanj,
torej njihov stik z živim delom, edino sredstvo, da se ti produkti minulega dela
ohranijo in udejanijo kot uporabne vrednote.*15
Delo porablja svoje snovne elemente, svoj predmet in svoje sredstvo, jih
použije in je torej konsumpcijski proces. Ta produktivna konsumpcija se razlikuje
od individualne konsumpcije v tem, da slednja troši produkte kot življenjske
potrebščine živega individua, prva pa kot življenjske potrebščine dela, individuove
udejstvujoče se delovne sile. Produkt individualne konsumpcije je zato konsument
sam, rezultat produktivne konsumpcije pa produkt, ki je različen od konsumenta.
Kolikor sta njegovo sredstvo in njegov predmet sama že produkta, delo
použiva produkte za to, da ustvarja produkte, ali porablja produkte kot produkcij-
ska sredstva za produkte. Kakor pa delovni proces prvotno poteka le med
človekom in zemljo, kakor obstaja brez njegovega sodelovanja, služijo v njem
vedno še takšna produkcijska sredstva, ki obstajajo že od narave in ne predstav-
ljajo povezave naravne snovi in človeškega dela.
Delovni proces, kakor smo ga prikazali v njegovih enostavnih in abstraktnih
momentih, je smotrna dejavnost za izdelovanje uporabnih vrednot, prisvajanje
naravnega za človeške potrebe, obči pogoj presnavljanja med človekom in naravo,
večni naravni pögoj človeškega življenja in zato neodvisen od vsakršne forme tega
življenja, tem bolj pa enako skupen vsem njegovim družbenim formam. Zato nam
ni bilo treba prikazovati delavca v razmerju do drugih delavcev. Zadostovala sta
31
človek in njegovo delo na eni strani, narava in njene snovi na drugi. Kakor na
pšenici ne okusimo, kdo jo je pridelal, prav tako se temu procesu ne vidi, ob
kakšnih pogojih poteka, ali pod brutalnim bičem nadzornika sužnjev, ali pod
skrbljivim očesom kapitalista, ali pa ga opravlja Cincinnatus pri obdelovanju
svojih nekaj iugera*17 zemlje, ali divjak, ki s kakim kamnom pobije zverino.
Vrnimo se k našemu kapitalistu in spe. Zapustili smo ga, potem ko je bil na
blagovnem trgu kupil vse faktorje, ki so nujni za delovni proces, predmetne
faktorje ali produkcijska sredstva, osebni faktor ali delovno silo.*18 Z lokavim
pogledom poznavalca je za svoj posebni posel, predenje, izdelovanje škornjev itd.,
izbral ustrezna produkcijska sredstva in delovne sile.*19 Naš kapitalist se torej
spravi na to, da konsumira blago, ki ga je kupil, delovno silo, tj. nosilcu delovne
sile, delavcu, pusti, da s svojim delom troši produkcijska sredstva. Obča narava
delovnega procesa se seveda ne spremeni s tem, da ga delavec opravlja za
kapitalista, namesto za samega sebe. Toda tudi določena vrsta in način, po
katerem se delajo škornji ali prede preja, se najprej ne more spremeniti s
kapitalistovo intervencijo. Najprej mora vzeti takšno delovno silo, kakršno nahaja
na trgu, torej tudi njeno delo, kakršno je izšlo iz obdobja, ko še ni bilo kapitali-
stov. Preobrazba samega produkcijskga načina s podreditvijo dela kapitalistu se
more dogoditi šele pozneje in jo je treba zato šele pozneje obravnavati.
Delovni proces, kakor poteka kor konsumpcijski proces delovne sile s strani
kapitalista, kaže zdaj*20 dvoje svojskih fenomenov.
Delavec dela pod nadzorstvom kapitalista, kateremu pripada njegovo delo.
Kapitalist pazi na to, da delo v redu uspeva in da se produkcijska sredstva smotrno
uporabljajo, da se torej ne trati surovinski material in da se prizanaša delovnemu
instrumentu, tj. da se uničuje samo toliko, kolikor izsiljuje njegova uporaba pri
delu.
Drugič pa: produkt je lastnina kapitalista, ne neposrednega producenta,
delavca. Kapitalist plačuje npr. dnevno vrednost delovne sile. Njena uporaba mu
torej pripada za ta dan, kakor uporaba vsakega drugega blaga, npr. konja, ki ga je
najel za en dan. Kupcu blaga pripada uporaba blaga in s tem ko posestnik delovne
sile daje svoje delo, daje v resnici le svojo uporabno vrednost, ki jo je prodal. Od
trenutka, ko je stopil v kapitalistovo delavnico, je pripadla uporabna vrednost
njegove delovne sile, torej njena uporaba, delo, kapitalistu. Z nakupom delovne
sile je kapitalist presadil delo sámo kot živi kvas v mrtve oblikovalne elemente
produkta, ki mu prav tako pripadajo. Z njegovega stališča je delovni proces samo
konsumpcija blaga delovna sila, ki ga je kupil, ki pa ga vendarle lahko konsumira
samo tako, da mu pristavi produkcijska sredstva. Delovni proces je proces med
rečmi, ki jih je kupil kapitalist, med njemu pripadajočimi rečmi. Produkt tega
procesa mu zato pripada popolnoma tako kakor produkt procesa vretja v njegovi
vinski kleti.
2. Uvrednotevalni proces
Produkt - lastnina kapitalista - je uporabna vrednota, preja, škornji itd. Toda
čeprav npr. škornji do neke mere tvorijo bazo družbenega napredka in je naš
kapitalist odločen naprednjak, pa ne fabricira škornjev zaradi njih samih. Upo-
rabna vrednost v blagovni produkciji sploh ni reč qu'on aime pour lui-même.*21
Uporabne vrednosti se tukaj producirajo sploh samo, ker in kolikor so materialni
substrat, nositeljice menjalne vrednosti. Našemu kapitalistu pa gre za dvoje. Prvič,
32
producirati hoče uporabno vrednost, ki ima menjalno vrednost, artikel, ki je
namenjen prodaji, blago. In drugič, producirati hoče blago, katerega vrednost je
višja kakor vsota vrednosti blaga, ki jih terja njegova produkcija, produkcijskih
sredstev in delovne sile, v katere je na blagovnem trgu založil svoj pošteni denar.
Noče producirati le uporabne vrednosti, temveč blago, ne samo uporabne vredno-
sti, temveč vrednost,*22 in ne le vrednosti, temveč tudi presežno vrednost.
V resnici, ker gre tu za blagovno produkcijo, smo doslej očitno obravnavali
samo eno stran procesa. Kakor je blago sámo enotnost uporabne vrednosti in
vrednosti*22, tako mora biti njegov produkcijski proces enotnost delovnega pro-
cesa in procesa tvorjenja vrednosti.
Obravnavaj mo zdaj produkcijski proces tudi kot vrednotvorni proces.
Vemo, da je vrednost vsakega blaga določena s kvantumom dela, ki je
materializirano v njegovi uporabni vrednosti, z delovnim časom, ki je družbeno
nujen za njegovo produkcijo. To velja tudi za produkt, ki se je našemu kapitalistu
izkazal kot rezultat delovnega procesa. Najprej moramo torej preračunati delo, ki
je upredmeteno v tem produktu.
Naj bo to npr. preja.
Za izdelavo preje je bil najprej potreben njen surovinski material, npr. 10
funtov bombaža. Kaj je vrednost bombaža, nam ni treba šele raziskovati, kajti
kapitalist ga je kupil na trgu po njegovi vrednosti, npr. po 10 šilingov. V ceni
bombaža je delo, ki ga terja njegova produkcija, že prikazano kot obče družbeno
delo. Nadalje želimo privzeti, da ima pri predelavi bombaža potrošena masa
vretena, ki nam reprezentira vsa druga uporabljena delovna sredstva, vrednost 2
šilingov. Če je zlata masa 12 šilingov produkt 24 delovnih ur ali 2 delovnih dni,
tedaj najprej sledi, da sta v preji upredmetena 2 delovna dneva.
Okoliščina, da je bombaž spremenil svojo formo in da je potrošena masa
vretena popolnoma izginila, ne sme motiti. Po občem zakonu vrednosti je npr. 10
funtov preje ekvivalent za 10 funtov bombaža in 1/4 vretena, če je vrednost 40
funtov preje = vrednosti 40 funtov bombaža + enega celega vretena, tj. če se
zahteva isti delovni čas, da bi proizvedli obe strani te enačbe. V tem primeru se isti
delovni čas upodablja enkrat v uporabni vrednosti preje, drugič v uporabnih
vrednostih bombaža in vretena. Vrednosti*23 je torej vseeno, ali se prikazuje v
preji, vretenu ali bombažu. Da vreteno in bombaž, namesto da bi mirno ležala
drug poleg drugega, v predilnem procesu stopita v zvezo, ki predrugači njuni
uporabni formi*24, ju preobrazi v prejo, se prav tako malo tiče njune vrednosti,*25
kot če bi ju z enostavno zamenjavo prodali za ekvivalent preje.
Delovni čas, ki ga terja produkcija bombaža, je del delovnega časa, ki ga terja
produkcija preje, katere surovino tvori in je zato vsebovan v preji. Prav tako je z
delovnim časom, ki ga terja produkcija vretena, ker bombaž ne more biti spreden
brez njegove obrabe ali konsuma.
Kolikor torej pride v poštev vrednost preje, delovni čas, ki ga terja njena
izdelava, lahko različne posebne, po času in prostoru ločene delovne procese, ki
morajo biti pretečeni, da bi sproducirali bombaž sam in obrabljeno maso vretena,
da bi končno iz bombaža in vretena napravili prejo, obravnavamo kot različne,
druga drugi sledeče faze enega in istega delovnega procesa. Vse v preji vsebovano
delo je preteklo delo. Da je delovni čas, ki ga terja produkcija njenih oblikovalnih
elementov, pretekel prej, da se nahaja v predpreteklem času, medtem ko se
nasprotno delo, ki je neposredno uporabljeno za zaključni proces, predenje,
nahaja bliže sedanjiku, v preteklem čau, je povsem nebistvena okoliščina. Če je za
gradnjo hiše potrebna določena masa dela, npr. 30 delovnih dni, tedaj celotnega
kvantuma delovnega časa, utelešenega v hiši, nič ne spremeni okoliščina, da je 30.
33
delovni dan stopil v produkcijo 29 dni pozneje kakor prvi delovni dan. In tedaj
lahko obravnavamo ves v delovnem materialu in delovnih sredstvih vsebovani
delovni čas docela tako, kakor da bi bil razdan le v nekem prejšnjem stadiju
predilnega procesa,*26 pred delom, dodanim nazadnje v formi predenja.
Vrednosti produkcijskih sredstev, bombaža in vretena, izraženi v ceni 12
šilingov, tvorita torej sestavna dela vrednosti preje ali vrednosti produkta.
Le dva pogoja je treba izpolniti. Najprej sta bombaž in vreteno morala
dejansko služiti produkciji kake uporabne vrednosti. V našem primeru je morala
iz njiju nastati preja. Vrednosti*27 je vseeno, katera uporabna vrednost jo nosi,
toda nositi jo mora uporabna vrednost. Drugič je predpostavljeno, da je bil
uporabljen samo tisti delovni čas, ki je nujen ob danih družbenih produkcijskih
pogojih. Če bi bil torej potreben samo 1 funt bombaža, da se sprede 1 funt preje,
tedaj se sme potrošiti pri oblikovanju 1 funta preje samo 1 funt bombaža. Prav
tako je pri vretenih. Če si kapitalist umisli uporabljati zlata vretena namesto
železnih, se kljub temu šteje v vrednost preje samo družbeno nujno delo,*28 tj.
delovni čas, ki je nujen za produkcijo železnih vreten.
Zdaj vemo, kateri del vrednosti preje tvorijo produkcijska sredstva, bombaž in
vreteno.*29 Enak je 12 šilingom ali materiaturi dveh delovnih dni. Zdaj gre torej
za tisti del vrednosti, ki ga dodaja bombažu sámo predilčevo delo.
To delo moramo sedaj obravnavati z docela drugačnega vidika kakor v teku
delovnega procesa. Tam je šlo za smotrno dejavnost, da bi bombaž preobrazili v
prejo. Čim bolj smotrno je delo, tem boljša je preja, če so vse druge okoliščine
predpostavljene kot nespremenjene. Predilčevo delo je bilo specifično različno od
drugih produktivnih del, ta različnost pa se je razodevala subjektivno in objek-
tivno, v posebnem smotru predenja, njegovem posebnem načinu delovanja,
posebni naravi njegovih produkcijskih sredstev, posebni*30 uporabni vrednosti
njegovega produkta. Bombaž in vreteno služita predilnemu delu kòt življenjski
sredstvi, vendar pa iz njiju ni moč delati risanih topovskih cevi. Kolikor je
nasprotno predilčevo delo vrednotvorno /wertbildend/, tj. vir vrednosti,*31 nika-
kor ni različno od dela vrtalca topovskih cevi, ali, kar nam je tu bliže, od del
pridelovalca bombaža ali izdelovalca vreten, ki sta udejanjeni v produkcijskih
sredstvih za prejo. Samo zaradi te identitete lahko pridelovanje bombaža, izdelo-
vanje vreten in predenje tvorijo zgolj kvantitativno različne dele iste celokupne
vrednosti, vrednosti preje. Tu ne gre več za kvaliteto, kakšnost in vsebino dela,
temveč le še za njegovo kvantiteto. Ta se da enostavno šteti. Privzemamo, da je
predenje enostavno delo, družbeno povprečno delo. Kasneje bomo videli, da
nasprotna domneva v ničemer ne spremeni stvari.
Med delovnim procesom se delo neprestano preobraža iz forme nemira v
formo biti, iz forme gibanja v formo predmetnosti. Ob koncu ene ure je gibanje
predenja upodobljeno v določenem kvantumu preje, torej je določen kvantum
dela, ena delovna ura, upredmetena v bombažu. Pravimo delovna ura /tj. razdaja-
nje življenjske sile predilca v teku ene ure/*32, kajti predilno delo velja tu le,
kolikor je trošenje delovne sile, ne kolikor je specifično delo predenja.
Zdaj pa je odločujoče pomembno, da se med trajanjem tega procesa, tj.
pretvarjanja bombaža v prejo, troši le družbeno nujni delovni čas. Če moramo ob
normalnih, tj. povprečnih družbenih produkcijskih pogojih v teku ene delovne ure
pretvoriti a funtov bombaža v 5 funtov preje, tedaj velja samo tisti delovni dan kot
12-urni delovni dan, ki spremeni 12 x a funtov bombaža v 12 x 5 funtov preje.
Kajti samo družbeno nujni delovni čas velja za vrednotvornega.
/Kakor delo sámo, tako/*32 se tu kažeta tudi surovinski material in produkt v
neki docela drugačni luči kakor s stališča pravega delovnega procesa. Surovinski
34
material velja tu lé kot vsesalnik določenega kvantuma dela. S tem vsrkanjem se v
resnici dejansko preobrazi v prejo,*33 ker je bila delovna sila potrošena v formi
predenja in dodana preji. Toda produkt, preja, je zdaj le /še/*32 stopenjsko merilo
dela, ki ga je bombaž vsesal. Če je v eni uri spredenega 1 2/3 funta bombaža ali
preoblikovanega v 1 2/3 funta preje, tedaj 10 funtov preje izkazuje 6 vsrkanih
delovnih ur. Določeni in izkustveno ugotovljeni kvantumi produkta ^zdaj ne
upodabljajo nič drugega kot določene kvantume dela, določeno maso strnjenega
delovnega časa. So le še materiatura ene ure, dveh ur, enega dneva družbenega
dela.
Da je delo ravno predenje, njegov material bombaž in njegov produkt ргез a,
bo tukaj prav tako vseeno, kot da je predmet dela sam že produkt, torej surovinski
material. Če bi bil delavec namesto v predilnici zaposlen v premogovniku, tedaj bi
bil delovni predmet, premog, navzoč po naravi. Kljub temu bi določen kvantum iz
plasti odkrušenega premoga, npr. en stot, upodabljal določen kvantum vsrkanega
dela.
Pri prodaji delovne sile je bilo predpostavljeno, da je njena dnevna vrednost =
3 šilinge, ki so utelešeni v zadnjih 6 delovnih urah, da se torej zahteva ta kvantum
dela, da bi se proizvedla povprečna vsota delavčevih dnevnih življenjskih sredstev.
Če naš predilec v eni delovni uri preobrazi 1 2/3 funta bombaža v 1 2/3 funta
preje,12 tedaj v 6 urah 10 funtov bombaža v 10 funtov preje. Torej vsrka bombaž
med trajanjem predilnega procesa 6 delovnih ur. Isti delovni čas se upodablja v
kvantumu zlata 3 šilingov. Predenje samo torej doda bombažu vrednost 3 šilingov.
Oglejmo si zdaj celolcapno vrednost produkta, 10 funtov preje. V njih sta
upredmetena 2 1/2 delovnega dneva: 2 dneva vsebovana v bombažu in masi
vretena, 1/2 dneva dela vsrkana med predilnim procesom. Isti delovni čas se
upodablja v zlati masi 15 šilingov. Vrednosti 10 funtov preje ustrezna cena znaša
torej 15 šilingov, cena enega funta preje 1 šiling 6 penijev.
Naš kapitalist osupne. Vrednost produkta je enak'à vrednosti založenega
kapitala. Založena vrednost se ni uvrednotila, ni ustvarila presežne vrednosti,
denar se torej ni preobrazil v kapital. Cena 10 funtov preje je 15 šilingov in 15
šilinogv je bilo izdanih na blagovnem trgu za oblikovalne elemente produkta, ali,
kar je isto, faktorje delovnega procesa: 10 šilingov za bombaž, 2 šilinga za
potrošeno maso vretena in 3 šilmgđ za delovno silo. Narasla vrednost preje nič ne
pomaga, kajti njena vrednost je smno vsota poprej na bombaž, vreteno in delovno
silo razdeljenih vrednosti, iz takšnega golega seštevanja obstoječih vrednosti ne
more nikdar in nikoli izhajati neka presežna vrednost.13 Vse te vrednosti so zdaj
koncentrirane na eno reč, toda to so bile tudi v denarni vsoti 15 šilingov, preden se
je ta razdrobila s tremi blagovnimi nakupi.
Na sebi in za sebe ta rezultat ni nič čudnega. Vrednost enega funta preje je 1
1/2 šilinga in za 10 funtov preje bi torej moral naš kapitalist na blagovnem trgu
plačati 15 šilingov. Ali si svojo zasebno hišo kupi že dovršeno na trgu ali jo da sam
graditi, nobena izmed teh operacij ne bo pomnožila denarja, naloženega v
pridobitev hiše.
Kapitalist, ki se dobro spozna v vulgarni ekonomiji, morda poreče, da je založil
svoj denar z namenom, da bi iz tega pridobil več denarja. Toda pot v pekel je
tlakovana z dobrimi nameni in prav tako bi lahko imel namen zaslužiti denar, ne
da bi produciral.14 Grozi. Ne bodo ga znova zalotili. V prihodnje bo na trgu
kupoval izgotovljeno blago, namesto da bi ga sam izdeloval. Toda če bi tako delali
vsi njegovi bratje kapitalisti, kje naj potem na trgu najde blago? Denarja pa ne
more jesti. Katehizira. Morali bi pomisliti na njegovo abstinenco. Tistih svojih 15
šilingov bi lahko pognal po grlu. Namesto tega jih je produktivno potrošil in
35
napravil iz njih prejo. Toda zato je vendar v posesti preje, namesto da bi ga grizla
vest. Za nobeno ceno ne sme znova pasti v vlogo tvorca zakladov, ki nam je
pokazal, kam pripelje asketika. Poleg tega pa, kjer nič ni, tam še cesar svojo
pravico izgubi. Kakršnakoli je že zasluga njegovega odpovedovanja, tukaj ni
ničesar, da bi jo ekstra plačali, saj je vrednost produkta, ki pride iz procesa, zmeraj
enaka vsoti vanj vrženih blagovnih vrednosti. Zadovolji naj se torej s tem, da je
krepost plačilo kreposti. Namesto tega postaja vsiljiv. Preja je zanj brez koristi.
Produciral jo je za prodajo. Tedaj naj jo proda, ali še enostavneje, producira naj v
prihodnje le reči za svojo lastno potrebo, recept, ki mu ga je predpisal že njegov
hišni zdravnik MacCulloch kot preizkušeno sredstvo zoper epidemijo hiperpro-
dukcije. Kljubovalno se postavi po robu. Ali naj bi delavec s svojimi lastnimi udi
ustvarjal tvorbe dela, produciral blaga v modrini neba? Ali mu ni dal snovi, s
katero in v kateri edino lahko utelesi svoje delo? Ker pa zdaj največji del družbe
sestoji iz takšnih nemaničev, ali ni on s svojimi produkcijskimi sredstvi, s svojim
bombažem in svojim vretenom, izkazal družbi neizmerne usluge, da ne govorimo o
delavcu samem, katerega je vrh tega še oskrbel z življenjskimi sredstvi? In te
usluge naj ne bi obračunal? Ali pa mu delavec ni izkazal protiusluge, ko je bombaž
in vreteno preobrazil v prejo? Poleg tega pa tu ne gre za usluge.15 Usluga ni nič
drugega kakor koristen učinek neke uporabne vrednosti, bodisi blaga bodisi
dela.16 Tu pa gre za menjalno vrednost. Delavcu je plačal vrednost 3 šilingov.
Delavec mu je vrnil natančen ekvivalent v vrednosti 3 šilingov, ki jo je dodal
bombažu, vrednost za vrednost. Naš prijatelj, pravkar še tako kapitalsko objesten,
zdaj nenadoma privzame skromno zadržanje svojega lastnega delavca. Mar on
sam ni delal? Ni nad predilcem opravljal dela pregledovanja, nadzorovanja? Ali
ne tvori tudi to njegovo delo vrednosti? Njegov lastni overlooker*37 in njegov
manager skomigata z rameni. Medtem pa je z vedrim smehljajem že spet privzel
svojo staro fiziognomijo. S celotnimi litanijami nas je imel za norca. Nanje ne da
niti pare. Te in podobne gnile izgovore in prazne čenče prepušča nalašč za to
plačanim profesorjem politične ekonomije. On sam je praktičen mož, ki sicer ne
premisli vselej, kaj govori izven kupčije, toda zmeraj ve, kaj počne pri kupčiji.
Poglejmo bliže. Dnevna vrednost delovne sile je znašala 3 šilinge, ker je v njej
sami upredmetenega pol delovnega dneva, tj. ker za produkcijo delovne sile
dnevno potrebna življenjska sredstva stanejo pol delovnega dne. Toda preteklo
delo, ki tiči v delovni sili, in živo delo, ki ga lahko opravlja, njeni dnevni stroški
vzdrževanja in njeno dnevno porabljanje, sta dve docela različni količini. Prva
določa njeno menjalno vrednost, druga tvori njeno uporabno vrednost. Da je
potrebno pol delovnega dneva, da ga za 24 ur vzdrži pri življenju, delavca nikakor
ne ovira, da ne bi delal cel dan. Vrednost delovne sile in njeno uvrednotenje v
delovnem procesu sta torej dve različni količini. To vrednostno diferenco je imel
kapitalist pred očmi, ko je kupil delovno silo. Njena koristna lastnost, da dela
prejo ali škornje, je bila le conditio sine qua*38, ker se delo mora porabljati v
koristni formi, da ustvarja vrednost. Odločilna pa je bila specifična uporabna
vrednost tega blaga, da je vir vrednosti*39 in več vrednosti*39, kot jo ima samo. To
je specifična usluga, ki jo kapitalist od nje pričakuje. In pri tem ravna v skladu z
večnimi zakoni blagovne zamenjave. V resnici prodajalec delovne sile realizira
njeno menjalno vrednost in potuji njeno uporabno vrednost, kakor prodajalec
vsakega drugega blaga. Ne more dobiti prve, ne da bi oddal drugo. Uporabna
vrednost delovne sile, delo sámo, prav tako malo pripada njenemu prodajalcu,
kakor uporabna vrednost prodanega olja trgovcu z oljem. Posestnik denarja je
plačal dnevno vrednost delovne sile; njemu zatorej pripada njena uporaba v teku
dneva, celodnevno delo. Okoliščina, da dnevno vzdrževanje delovne sile stane le
36
pol delovnega dneva, čeprav delovna sila lahko učinkuje, dela cel dan, da je od tod
vrednost, ki jo njena uporaba ustvarja v teku enega dneva, dvakrat tolikšna kot
njena lastna dnevna vrednost, je posebna sreča za kupca, nikakor pa ne krivica
nasproti prodajalcu.
Naš kapitalist je ta kazus, ki mu zbuja smeh*40, predvideval. Zato delavec
najde v delavnici potrebna produkcijska sredstva ne le za šesturni, ampak za
dvanajsturni delovni proces. Če je vsrkalo 10 funtov bombaža 6 delovnih ur in se
preobrazilo v 10 funtov preje, tedaj bo 20 funtov bombaža vsrkalo 12 delovnih ur
in bo preobraženo v 20 funtov preje. Oglejmo si produkt podaljšanega delovnega
procesa. V teh 20 funtih preje je zdaj upredmetenih 5 delovnih dni, 4 v potrošeni
masi bombaža in vretena, 1 je vsrkal bombaž v teku predilnega procesa. Izraz v
zlatu za 5 delovnih dni pa je 30 šilingov ali 1 f. št. in 10 šilingov. To je torej cena 20
funtov preje. Funt preje pa stane slej ko prej 11/2 šilinga. Toda vsota vrednosti
blag, vrženih v proces, je znašala 27 šilingov. Vrednost preje znaša 30 šilingov.
Vrednost produkta je za 1/9 narasla nad vrednost, ki je bila založena za njegovo
produkcijo. Tako se je 27 šilingov pretvorilo v 30 šilingov. Postavilo je preseženo
vrednost 3 šilingov. Umetnija je končno uspela. Denar je preobražen v kapital.
Vsi pogoji problema so rešeni, zakoni blagovne zamenjave pa na noben način
prekršeni. Ekvivalent je bil zamenjan za ekvivalent. Kapitalist je kot kupec plačal
sleherno blago, bombaž, vreteno in delovno silo, po njegovi vrednosti. Potem je
storil, kar stori vsak drug kupec blag. Potrošil je njihovo uporabno vrednost.
Konsumpcijski proces delovne sile, ki je hkrati produkcijski proces blaga, je dal
produkt 20 funtov preje v vrednosti 30 šilingov. Kapitalist se zdaj vrne na trg in
prodaja blago, potem ko ga je kupil. Funt preje prodaja po 1 1/2 šilinga, niti za
paro nad ali pod njeno vrednostjo. In vendar potegne iz cirkulacije 3 šilinge več,
kot je bil prvotno vanjo vložil. Celoten ta potek, preobrazba njegovega denarja v
kapital se odvija v cirkulacijski sferi in se ne odvija v njej. S posredovanjem
cirkulacije, ker je pogojen z nakupom delovne sile na blagovnem trgu. Ne v
cirkulaciji, kajti le-ta samo uvaja uvrednotevalni proces, ki se dogaja v produkcij-
ski sferi. In tako je »tout pour le mieux dans le mielleur des mondes possibles«.*41
S tem ko kapitalist preobraža denar v blaga, ki služijo kot snovni oblikovalci
kakega novega produkta ali kot faktorji delovnega procesa, s tem ko v njihovo
mrtvo predmetnost presadi živo delovno silo, preobraža vrednost, preteklo,
upredmeteno, mrtvo delo v kapital, sámo sebe uvrednotujočo vrednost, v oživ-
ljeno pošast, ki začne »delati«, als hätt'es Lieb' im Leibe.*42
Če zdaj primerjamo vrednotvorni proces in uvrednotevalni proces, tedaj
uvrednotevalni proces ni nič drugega kot preko določene točke podaljšan vredno-
tvorni proces. Če slednji traja le do tiste točke, kjer je vrednost delovne sile, ki jo
je kapital plačal, nadomeščena z novim ekvivalentom, tedaj je to enostaven
vrednotvorni proces. Če vrednotvorni proces traja preko te točke, tedaj postane
uvrednotevalni proces.
Če vrednotvorni proces nadalje primerjamo z delovnim procesom, tedaj
slednji obstaja v koristnem*43 delu, ki producira uporabne vrednote. Gibanje se
tukaj upošteva kvalitativno, glede na njegovo posebno vrsto in način, po smotru in
vsebini. Isti delovni proces se v vrednotvornem procesu prikazuje le s svoje
kvantitativne strani. Gre le še za čas, ki ga delo potrebuje za svoje udejstvovanje,
ali za trajanje, v katerem se delovna sila koristno*44 porablja. Tudi blaga, ki
vstopajo v delovni proces, tukaj nič več ne veljajo kot funkcionalno določeni,
snovni faktorji smotrno učinkujoče delovne sile. Štejejo le še kot določeni
kvantumi opredmetenega dela. Bodisi da je vsebovano v produkcijskih sredstvih
ali pa dodano od delovne sile, delo šteje le še po svoji časovni meri. Znaša toliko
ur, dni itd.
37
Vendar delo velja le, kolikor je čas, porabljen za produkcijo uporabne
vrednosti, družbeno nujen. To obsega različne stvari. Delovna sila mora funkcio-
nirati pod normalnimi pogoji. Če je za predenje družbeno prevladujoče delovno
sredstvo predilni stroj, tedaj se delavcu ne sme dati v roke kolovrata. Namesto
bombaža normalne kakovosti ne sme dobiti izvržka, ki se venomer trga. V obeh
primerih bi za produkcijo funta preje porabil več kot družbeno nujni delovni čas,
ta prekomeren čas pa ne tvori vrednosti ali denarja. Normalni značaj predmetnih
delovnih faktorjev pa vendar ni odvisen od delavca, temveč od kapitalista.
Nadaljnji pogoj je normalni značaj delovne sile same. Na področju, v katerem se
uporablja, mora imeti prevladujočo povprečno mero spretnosti, izurjenosti in
hitrosti. Toda naš kapitalist je kupil na delovnem trgu delovno silo normalne
kakovosti. Ta sila mora biti porabljena z običajno povprečno mero napora, z
družbeno običajno stopnjo intenzivnosti. Na to pazi kapitalist prav tako skrbljivo
kot na to, da se noben čas ne potrati brez dela. Kupil je delovno silo za določen
časovni rok. Vztraja pri tem, da ima svoje. Noče biti okraden. Slednjič - in za to
stvar ima isti gospod svoj lasten code pénal*45 - se ne sme dogajati nobeno
ffcsmotrno trošenje surovinskega materiala in delovnih sredstev, ker zapravljeni
material ali delovna sredstva predstavljajo prekomerno porabljene kvantume
opredmetenega dela, torej ne štejejo in ne prihajajo v produkt tvorjenja vredno-
sti.17
Vidi se torej: razlika med delom, kolikor ustvarja uporabno vrednost, in istim
delom, kolikor ustvarja vrednost*51, razlika, ki je bila prej dobljena iz analize
blaga, se je zdaj prikazala kot razlikovanje različnih strani produkcijskega pro-
cesa.
Kot enotnost delovnega procesa in vrednotvornega procesa je produkcijski
proces proces produkcije blag; kot enotnost delovnega procesa in uvrednoteval-
nega procesa je kapitalistični produkcijski proces, kapitalistična forma blagovne
produkcije.
Prej je bilo omenjeno, da je za uvrednotevalni proces popolnoma vseeno, ali je
delo, ki si ga prisvaja kapitalist, enostavno, družbeno povprečno delo, ali bolj
komplicirano delo, delo z večjo specifično težo. Delo, ki velja kot višje, bolj
komplicirano delo nasproti družbenemu povprečnemu delu, je izkazovanje neke
delovne sile,v katero so prešli višji izobrazbeni stroški, katere produkcija stane več
delovnega časa in ima zato večjo vrednost*52 kot enostavna delovna sila. Če je
vrednost te sile višja, tedaj se torej tudi izraža v višjem delu in se torej, v istih
razdobjih, opredmetuje v sorazmerno višjih vrednostih. Kakršnakoli pa vedno že
je razlika med predilskim in juvelirskim delom, odmerjena količina dela, s katerim
juvelirski delavec dragotin izravna le vrednost svoje lastne delovne moči, se
kvalitativno nikakor ne razlikuje od dodatne odmerjene količine dela, s katerim
ustvarja presežno vrednost. Slej ko prej presežna vrednost prihaja le iz kvantita-
tivne prekomernosti dela, iz podaljšanega trajanja istega delovnega procesa, ki je
v enem primeru proces produkcije preje, v drugem promeru proces produkcije
dragotin.18
Po drugi strani se mora v vsakem vrednotvornem procesu višje delo vedno
reducirati na družbeno povprečno delo, npr. en dan višjega dela na x dni
enostavnega dela.19 Prihranimo si torej odvečno operacijo in poenostavimo ana-
lizo, če privzamemo, da delavec, ki ga uporablja kapital, opravlja enostavno
družbeno povprečno delo.
OPOMBE K 5. POGLAVJU:
I. MARXOVE OPOMBE
»The earth's spontaneous productions being in small quantity, and quite independent of man, appear, as it were, to
be furnished by nature, in the same way as a small sum is given to a young man, in order to put him in a way of industry, and
of making his fortune.«*7 (James Steuart: »Principles of Polit. Econ.«, edit. Dublin 1770, v. 1. p. 116)
2	»Die Vernunft ist ebenso listig als mächtig. Die List besteht überhaupt jn der vermittelnden Thätigkeit, welche,
indem sie die Objekte ihrer eigenen Natur gemäss auf einander einwirken und sich an einander abarbeiten lässt, ohne sich
unmittelbar in diesen Prozess einzumischen, gleichwohl nur ihren Zweck zur Ausführung bringt.«*8 (Hegel: »Encyklopä-
die. Erster Theil: Die Logik« Berlin 1840, p. 382.)
3	V svojem sicer bednem spisu »Théorie de l'Économie Politique«, Paris 1815, Ganilh posrečeno našteva nasproti
fiziokratom celo vrsto delovnih procesov, ki tvorijo predpostavko za pravo agrikulturo.
4	V »Réflexions sur la Formation et la Distribution des Richesses* (1766) Turgot dobro razvije pomembnost
udomačene živali za začetke kulture.
5	Od vseh blag so prava luksuzna blaga najmanj pomembna za tehnološko primerjavo različnih produkcijskih epoh.
5a Opomba k 2. izd. - Kakorkoli malo dosedanje zgodovinopisje pozna razvoj materialne produkcije, torej podlago
vsega družbenega življenja in s tem vse dejanske zgodovine, pa so vendarle vsaj predzgodovinsko dobo razdelili na podlagi
naravoslovnih, ne pa t. i. historičnih raziskovanj v kameno, bronasto in železno dobo po materialu za orodja in orožja.
6	Zdi se paradoksno imenovati npr. ribo, ki še ni ujeta, produkcijsko sredstvo za ribolov. Doslej pa še niso iznašli
umetnosti, da bi lovili ribe v vodah, v katerih se ne nahajajo.
7	To določilo produktivnega dela, kakor izhaja s stališča enostavnega delovnega procesa, nikakor ne zadošča za
kapitalistični produkcijski proces.
8	Storch razlikuje pravi surovinski material kot »matière« od pomožnih snovi kot »matériaux«; Cherbuliez označuje
pomožne snovi kot »matières instrumentales«.
9	Iz tega nadvse logičnega razloga polkovnik Torrens pač odkriva v divjakovem kamnu - izvor kapitala. »V prvem
kamnu, ki ga vrže divjak na zverino, ki jo zasleduje, v prvi palici, ki jo pograbi, da bi potegnil dol plod, ki ga ne more prijeti
z roko, vidimo prisvojitev nekega artikla z namenom pridobivati kakega drugega, in tako odkrijemo - izvor kapitala.«
(R. Torrens: »An Essay in the Production of Wealth etc.«, p. 70, 71.) Iz one prve palice (stock) je verjetno tudi treba
pojasniti, zakaj je stock v angleščini sinonim za kapital.
10	»Produkti se apropriirajo, preden se pretvorijo v kapital; ta pretvorba jih ne obvaruje pred ono apropriacijo.«
(Cherbuliez: »Riche ou Pauvre«, édit. Paris 1841, p. 53, 54.) »S tem ko proletarec proda svoje delo za določen kvantum
življenjskih potrebščin (approvisionnement), se popolnoma odpove vsakemu deležu na produktu. Apropriacija produktov
ostaja takšna kakor prej; z omenjenim dogovorom se nikakor ne spremeni. Produkt pripada izključno kapitalistu, ki je
dobavil surovine in approvisionnement. To je stroga konsekvenca zakona apropriacije, katerega fundamentalni princip je
bila obratno izključna lastninska pravica vsakega delavca do svojega produkta.« (1. c. p. 58.) James Mili: »Elements of Pol.
Econ. etc.«, p. 70, 71: »Če delavci delajo za delovno mezdo, je kapitalist lastnik ne le kapitala« (tu misli produkcijskih
sredstev), »temveč tudi dela (of the labour also). Če se vključuje v pojem kapitala to, kar se plačuje za delovno mezdo,
kakor se navadno dela, je neokusno govoriti o delu ločeno od kapitala. Beseda kapital v tem smislu obsega oboje, kapital in
delo.«
•
11	»Not only the labour applied immediately to commodities affects their value, but the labour also which is bestowed
on the implements, tools, and buildings with which such labour is assisted«.*25 (Ricardo, 1. c. p. 16.)
12	Številke so tukaj popolnoma poljubne.
13	To je fundamentalni stavek, na katerem počiva nauk fiziokratovo neproduktivnosti vsega neagrarnega dela, in ta
stavek je neizpodbiten za ekonomista - po stroki. »Cette façon d'imputer à une seule chose la valeur de plusieurs autres
(par exemple au lin la consommation du tisserand), d'appliquer, pour ainsi dire, couche sur couche, plusieurs valeurs sur
une seule, fait que celle-ci grossit d'autant... Le terme d'addition peint très-bien la manière dont se forme le prix des
ouvrages de main d'oeuvre; ce prix n'est qu'un total de plusieurs valeurs consommées et additionnées ensemble; or,
additionner n'est pas multiplier.«*34 (Mercier de la Rivière, I. c. p. 559.)
14	Tako je npr. 1844-47 vzel del kapitala iz produktivnega posla, da ga je zašpekuliral z železniškimi delnicami. Tako
je v času ameriške državljanske vojne zaprl tovarno in vrgel tovarniške delavce na cesto, da je lahko igral na liverpoolski
bombažni borzi.
15	»Las du rhümen, schmücken und putzen... Wer aber mehr oder besseres nimpt (als er giebt), das ist Wucher, und
heisst, nicht Dienst, sondern Schaden gethan seinem Nehesten, als mit stelen und rauben geschieht. Es ist nicht alles Dienst,
und wolgethan dem Nehesten, was man heisst, Dienst und wolgethan. Denn eine Ehebrecherin und Ehebrecher thun
einander grossen Dienst und wolgefallen. Ein Reuter thut einem Mordbrenner grossen reuterdienst, das er ihm hilfft, auff
der strassen rauben, Land und Leute bevehden. Die Papisten thun den unsern grossen Dienst, das sie nicht alle ertrenken,
verbrennen, ermordert, im Gefangniss verfaulen lassen, sondern lassen doch etliche leben, und verjagen sie, oder nemen
jenen was sie haben. Der Teuffei thut selber seinen Dienern grossen, unermesslichen Dienst... Summa, die Welt ist voll
grossen, trefflicher, teglicher Dienst und Wolthaten.«*35 (Martin Luther: An die Pfarherrn, wider den Wucher zu predigen
etc. Wittenberg 1540.)
16	O tem pripominjam v »Zur Kritik der Pol. Oek.«p. 14, med drugim: »Man begreift, welchen ,d/ens('die Kategorie
Dienst' (service) einer Sorten Oekonomen wie J. B. Say und F. Bastiat leisten muss.«*36
17	To je ena izmed okoliščin, ki podražijo produkcijo, utemeljeno na suženjstvu. Delavec nai bi se tukaj razlikoval, po
posrečenem izrazu starih, le kot instrumentum vocale*46 od živali kot instrumentum semivocale*4' in od mrtvega delovnega
orodja kot instrumentum mu tum.*48 On sam pa daje živali in delovnemu orodju čutiti, da ni njihove vrste, temveč človek. S
tem ko z njimi slabo ravna in ko jih con amore*49 pustoši, si pridobiva samozavest svoje različnosti od njih. Zato velja kot
ekonomski princip v tem produkcijskem načinu, da se uporabljajo le najbolj grobi, najbolj okorni delovni instrumenti, ki pa
jih je prav zaradi njihove nerodne robatosti težko uničiti. Zato se je prav dq izbruha državljanske vojne našlo v suženjskih
državah ob Mehiškem zalivu pluge starokitajske konstrukcije, ki rijejo po zemlji kakor prašič ali krt, toda je ne režejo in
obračajo. Prim. J. E. Cairnes: »The Slave Power«, London 1862, p. 46 sqq: V svoji knjigi »Sea Board Slave States« (p. 46,
47) pripovedujejo Olmsted med drugim: »I am here shewn tools that no man in his sense, with us, would allow a labourer,
for whom he was paying wages, to be encumbered with; and the excessive weight and clumsiness of which, I would judge,
would make work at least ten per cent greater than with those ordinarily used with us. And I am assured that, in the earless
and clumsy way they must be used by the slaves, anything lighter or less rude could not be furnished them with good
economy, and that such tools as we constantly give our labourers, and find our profit in giving them, would not last out a day
in a Virginia cornfield - much lighter and more free from stones thought it be than ours. So, too, wheii I ask why mules are
so universally substituted for horses on the farm, the first reason given, and confessedly the most conclusive one, is that
horses cannot bear the treatment that they always must get from the negroes; horses are always soon foundered or crippled
by them, while mules will bear cudgelling or lose a meal or two now and then, and not be materially injured, and they do not
take cold or get sick, if neglected or overworked. But I do not need to go further than to the window of the room in which I
am writing, to see at almost any time, treatment of cattle that would insure the immediate discharge of the driver by almost
any farmer owning them in the North.«*50
18	Razlika med višjim in enostavnim, »skilled« in »unskilled labour«,*53 počiva deloma zgolj na iluzijah, ali vsaj na
razlikah, ki so zdavnaj nehale biti realne in živijo naprej samo še v tradicionalni konvenciji; deloma na bolj brezizhodnem
položaju določenih slojev delavskega razreda, ki jim manj kakor drugim dovoljuje, da bi izsilili vrednost svoje delovne sile.
Naključne okoliščine imajo pri tem tako veliko vlogo, da menjujejo mesto iste vrste dela. Kjer je npr. fizična substanca
л	delavskega razreda oslabljena in relativno izčrpana, kakor v vseh deželah razvite kapitalistične produkcije, se v splošnem
sprevržejo surova dela, ki zahtevajo zelo močne mišice, v višja nasproti mnogo finejšim delom, ki zdrsnejo na stopnjo
enostavnega dela, kot npr. v Angliji zavzema delo bricklayerja (zidarja) mnogo višjo stopnjo kakor delo pletilca damasta.
Po drugi strani figurira delo fustian cutterja (rezača bombažnega baržuna) kot »enostavno« delo, čeprav zahteva mnogo
telesnega napora in je vrhu tega zelo nezdravo. V ostalem si ne smemo domišljati, da zavzema tako imenovano »skilled
labour« kvantitativno pomemben obseg v nacionalnem delu. Laing*54 računa, da temelji v Angliji (in Walesu) eksistenca
več kot 11 milijonov na enostavnem delu. Če odštejemo en milijon aristokratov in poldrug milijon pavperjev, vagabundov,
zločincev, prostitutk itd. od 18 milijonov, kar je število vsega prebivalstva v času njegovega spisa, ostane 4,650.000
srednjega razreda, vštevši manjše rentnike, uradnike, pisatelje, umetnike, šolnike itd. Da bi dobil teh 4 2/3 milijona, šteje k
delovnemu delu srednjega razreda, razen bankirjev itd., vse bolje plačane »tovarniške delavce«! Tudi bricklayers ne
manjkajo med »potenciranimi delavci«. Ostane mu potem omenjenih 11 milijonov. (S. Laing: »National Distress etc.«,
London 1844. /str. 50 d./) »The great class, who have nothing to give for food but ordinäry labour, are the great bulk of the
people.«*55 (James Mill v članku »Colony.« Supplement to the Encyclop. Brit., 1831.)
19	»Where reference is made to labour as a measure of value, it necessarily implies labour of one particular kind...
tho proportion which the other kinds bear to it being easily ascertained.«*56 (/J. Cazenove,/ »Outlines of Polit. Economy«,
London 1832, p. 22, 23.)
Prevedel Valentin Kalan
II. UREDNIŠKE OPOMBE
*' dejansko
*2 po možnosti
,3 VI. izd. sledi: v njegovih abstraktnih momentih, neodvisno...
*4 1. izd.: Delovni proces
*5 1. izd.: asimiliral
*6 1. izd.: delovni proces
*7 »Ker je to, kar daje zemlja sama od sebe, po količini majhno in povsem neodvisno od človeka, se zdi, da daje to
narava na isti način, kot dajejo mlademu človeku majhno vsoto, da bi mu odprli pot do dela in do premoženja.«
*8 »Um je prav tako zvijačen, kakor mogočen. Sploh obstoji zvijača v posredovalni dejavnosti, ki s tem, ko daje
predmetom primerno naravi vsakega od njih učinkovati drug na drugega in se utrujati drug ob drugem, vendarle samo
izvaja svoj smoter, četudi se neposredno ne vmešava v ta proces «
*9 V. 1. izd. ni.
*10 mesto prebivanja
*n 1. izd.: asimilira
*12 VI. izd. se stavek glasi: Ali pa delovni proces odpusti svoj produkt v formah, v katerih se lahko uporablja le kot
surovinski material kakega sledečega delovnega procesa.
*13 4. izd.: da je ta produkt
*14 VI. izd. se odstavek tu konča.
*15 V 1. izd. sledi: Delovni proces rezultira sploh samo v uporabni vrednoti, kolikor je njegov produkt primeren za to,
da kot življenjska potrebščina vstopi v individualno konsumpcijo ali kot produkcijsko sredstvo v nov delovni proces.
*16 1. izd.: V delovnem procesu se njegovi snovni elementi, njegov predmet in njegovo sredstvo, porabljajo kot
uporabne vrednote. Delo jih použije. Delovni proces je torej konsumpcijski proces.
*17 oralov
*18 VI. izd. se zadnji del stavka glasi: predmetne faktorje v produkcijskih sredstvih, subjektivni faktor v delovni sili. /
1. izd.: Določena vrsta teh produkcijskih sredstev in te delovne sile se uravnava po vrsti delovnega procesa, za
katerega so določene, ali naj se delajo škornji, preja itd.
,2° 1. izd.: samó
*21 ki jo ljubimo zaradi nje same
*22 1. izd.: menjalna vrednost
*23 1. izd.: menjalna vrednost
*24 1. izd.: ki predrugači formo njune uporabne vrednosti,
*25 »Na vrednost blag ne vpliva samo delo, ki je zanje neposredno uporabljeno, temveč tudi delo, ki je vloženo v
opremo, orodje in zgradbe, s katerimi se pomaga takšnemu delu.«
*26 VI. izd. se stavek glasi dalje: (procesa) kot kvantum dela, porabljen nazadnje v formi predenja.
*27 1. izd.: menjalni vrednosti
*28 1. izd.: družbeno nujni delovni čas
*29 1. izd.: Zdaj poznamo del vrednosti, ki ga v vrednosti preje tvorijo produkcijska sredstva, bombaž in vreteno.
,3° 1. izd.: specifični
*31 1. izd.: vir menjalne vrednosti
*32 Teksta v poševnem oklepaju v 1. izd. ni.
*33 VI. izd. se stavek glasi dalje: ker mu je bilo dodano predilno delo.
,34 »Če na ta način eni sami stvari pripisujemo vrednost več drugih stvari (npr. lanu konsumpcijo tkalca), če tako
rekoč plast na plast nalagamo več vrednosti na eno samo, potem ta vrednost za prav toliko naraste... Izraz seštevanje zelo
dobro opisuje način, kako se oblikuje cena izdelkov delovne sile; ta cena je samo celotna vsota več skupaj porabljenih in
seštetih vrednosti; a seštevanje ni množenje
*35 »Lahko se hvališ, krasiš in lišpaš... Če pa kdo jemlje več ali boljše (kakor daje), je to odemštvo, kar pa pomeni,
da si napravil svojemu bližnjemu ne uslugo, temveč škodo, tako kakor se dela s tatvino in ropanjem. Ni vse usluga in
dobrodelnost bližnjemu, čemur se pravi usluga in dobrodelnost. Kajti prešuštnica in prešuštnik delata drug drugemu veliko
uslugo in dopadenje. Konjenik dela veliko konjeniško uslugo požigalcu in morilcu, ko mu pomaga na cestah ropati,
napadati deželo in ljudi. Papisti delajo našim veliko uslugo, ker vseh ne utopijo, požgejo, pomorijo in pustijo segniti v
jetnišnicah, temveč vendar nekatere pustijo živeti ter jih prepodijo z doma ali jim vzamejo, kar imajo. Hudič dela sam
svojim služabnikom veliko, neizmerno uslugo... Skratka, svet je vsak dan poln velikih, odličnih vsakdanjih uslug in
dobrodelnosti.«
*36 »Razumljivo je, kolikšno ,uslugo' mora delati kategorija ,usluga" (service)taki vrsti ekonomistov, kakor sta
J. B. Say in F. Bastiat.« (Gl. MEW 13, str. 24.)
*37 nadzornik
*38 neizogiben pogoj
*39 1. izd.: menjalne vrednosti
,4° V 1. izd. tega vstavka ni.
*41 »vse kar najboljše v najboljšem vseh možnih svetov.« (Voltaire: Candide.)
*42 kot bi imel ljubezen v telesu. (Goethe: Faust, 1. del.)
*43 1. izd.: dejanskem
V 1. izd. besede »koristno« ni.	t
*4! kazenski zakonik
,46 govoreče orodje
*47 napol govoreče orodje
,48 nemo orodje
*49 z ljubeznijo
*50 »Pokazali so mi tukaj orodja, s kakršnimi ne bi pri nas nihče, ki ima kaj pameti, bremenil delavca, kateremu
plačuje mezdo; sodil bi, da je zaradi njihove pretirane teže in okornosti delo z njimi najmanj deset odstotkov večje kakor s
tistimi, ki jih običajno uporabljamo pri nas. In zagotovljeno mi je bilo, da ne bi bilo pametno dati sužnjem v roke kaj lažjega
ali manj okornega, ker jih uporabljajo tako nemarno in okorno, in da takšna orodja, kot jih mi vedno dajemo svojim
delavcem ter najdemo v tem svoj dobiček, ne bi vzdržala na koruznem polju v Virginiji niti en dan - čeprav je tam zemlja
dosti lažja za oranje in manj kamnita kakor pri nas. In ko sem vprašal, zakaj tako splošno uporabljajo na farmi mule
namesto konj, je bil prav tako prvi in priznani odločilni razlog, da konji ne morejo prenašati takega ravnanja, kakršnega so
vedno deležni pri črncih; pri njih konji vedno kmalu ohromijo ali so pohabljeni, medtem ko mule prenesejo brez posebne
škode udarce in to, da tu pa tam niso nakrmljene, ne da bi bile bistveno prizadete, ter se ne prehladijo in ne obolijo, če so
zanemarjene ali preobremenjene z delom. Ni treba, da grem dlje kot do okna v sobi, kjer pišeta, da vidim skoraj vsakokrat
takšno ravnanje z živino, zaradi katerega bi skoraj vsak farmar na severu gonjača takoj odpustil.«
*51	1. izd.: menjalno vrednost
*52	1. izd.: menjalno vrednost
*53	kvalificirano in nekvalificirano delo
*54	1. izd. dodaja: pred kratkim še kancler-zakladnik Indije
*"	»Veliki razred, ki ne more dati za hrano nič drugega kakor navadno delo, tvori glavno maso ljudstva.«
*56 »Kjer je omenjeno delo kot mera vrednosti, to delo nujno pomeni delo neke določene vrste... proporc druge
vrste dela do njega se dà zlahka ugotoviti.«
UDK: 330.13«
Leo Šešerko
K ZGODOVINI KRITIKE MARXOVEGA ,KAPITALA'
Za Poppra je intuicija fenomen, ki je za znanstvenika prav tako neizogiben,
kot je neizogiben za pesnika. Lahko torej vodi k odkritjem, lahko pa znanstvenika
»tudi« zavede k udarcem v prazno. In tako se je zgodilo, nam pripoveduje Popper,
da je bil spet enkrat Hegel tisti, ki je razširjal aristotelični nauk o intelektualni
intuiciji tako imenovanih bistvenosti, nauk, ki naj bi ga v začetku 20. stoletja
pograbili Husserl in njegovi številni učenci. Da je v zgodovini filozofije intelek-
tualna intuicija že bila predmet obravnavanja, to je bilo Popperju dovolj, da je
razglasil, da »intelektualna intuicija bistvenosti« ali čista fenomenologija, kot jo je
imenoval Husserl, ni niti nikakršna metoda znanosti niti nikakršna metoda filozo-
fije. »O mnogo diskutiranem vprašanju, ali je, kot verjamejo čisti fenomenologi,
neko novo odkritje ali različica kartezijanizma (ali Heglove filozofije), je mogoče
z lahkoto odločiti; je različica aristotelične filozofije«.1
Popper v obračunavanju s filozofijo ne pozna težav in skrupuloznosti. V
Heglovi filozofiji lahko odkrije karkoli. Tako npr. teorija identičnosti dejanskega
z umnim skrbi za »sorazmeroma oficielni optimizem« Heglove filozofije, hkrati pa
najde pri Heglu poteze, ki se jih da zvesti nazaj na »pesimizem«, ki je dajal ton
modernim rasnim filozofijam, Lagardu, Treitschkeju ali Moeller van den Brucku.
In tem zelo blizu sta bila, ugotavlja tokrat Popper čisto pravilno, tudi oba vodilna
eksistencialista Heidegger in Jaspers. Če sta se od drugih ločila po poznavanju
filozofske tradicije, tega Poppra ne zanima. Po tem, da sta jemala pri Heglu, se
zanj od njih nič ne ločita. »Heidegger je postal slaven s ponovno oživitvijo
Heglove filozofije niča: Hegel je ,postavil' teorijo, da sta ,čista bit' in ,čisti nič'
identična: če si poskušamo predstavljati idejo čiste biti, potem moramo abstrahi-
rati od vseh posebnih ,objektnih določitev', in zato ,preostane nič', kot to izraža
Hegel«.2 Čeprav Popper ni niti slutil, da bi Heidegger lahko postavil svojo
»metologijo« brez težav tudi čisto neodvisno od Hegla, ker ni našel pri Heglu
izhodišča ampak naknadno potrdilo za svojo filozofijo, pa si je bil zato vendar
vseskozi na jasnem o zvezi te filozofije z nekim zgodovinskim gibanjem, ki je leta
1933 doseglo svoj najvišji vzpon. Brez vsakega razumevanja opsuje Popper enega
filozofa z imenom drugega, enako nepristransko brez vsakega posluha do vseh, tu
npr. Heideggra, da je s heraklitsko metodo lahko dokazal vsako možno identič-
nost. Ne da bi mogel pojasniti posebno vsebino te filozofije, jo je razložil
preprosto kot Heideggrovo uporabo Heglove teorije niča na neki »praktični«
življenjski oz. eksistencialni filozofiji. Življenje, eksistenco da lahko razumemo le,
če razumemo ničes. Raziskovanja niča pa Heidegger ni naslonil toliko na filozof-
sko-historične »argumente«, kot na izvirno doživljanje tesnobe, torej na okoli-
ščino, da ,nič poznamo', poznamo ga iz strahu: ,strah razodeva nič'. Glorifikacijo
tesnobe, strahu pred ničesom, vrženost tu biti, biti za smrt itn, je postavil Popper
nasproti edini točki, kjer se je pri Heideggru izrecno razodelo, da obstoji tudi pri
njem »volja do moči«, namreč znanim stavkom v rektorskem nagovoru v Heidel-
bergu, kjer je Heidegger povzdignil fiihrerja kot najvišjo avtoriteto v teoriji,
nagovoru, ki ga je pozneje prepovedal tiskati, kot bi šlo le za vročo mladostno
zablodo.
43
V tem kontekstu Poppru seved ni bilo težko postaviti vse filozofije na smetišče.
In vendar nista Becker, njegov učitelj Popper filozofiji dokončno obrnila hrbta,
ampak sramežljivo skrivata v njej vsak svojo ljubezen in jo opazujeta vedno le od
daleč, kakor da bi bila v strahu, da bi prvi dotik pomenil njen konec. Medtem, ko
vidi Becker vse filozofske probleme rešljive le v anglosaškem empirizmu najnovej-
šega časa, se Popper ne spogleduje z nikomer drugim kot - Schopenhauerom.
Tako seveda ne eden ne drugi ne moreta od svojega filozofskega ideala dobiti v
pomoč v neusmiljenem teoretičnem obračunu več kot nekaj mišljenskih drobtin,
ki jih porabljata šele takrat, ko je poenjunem mnenju mišljenski nasprotnik že na
tleh in se jima ni treba več bati, da bi }ih v spopadu s svojo nepreračunljivostjo
poteptal.
Vendar Popper in Becker nista obračunala samo z vso zgodovino filozofije,
prav toliko sta morala ovreči zgodovino teorije vrednosti, da bi razjasnila teren, na
katerem je nastala Marxova teorija vrednosti. Učitelj seveda ni imel časa za
podrobnosti v kritiki teorije vednosti, saj so pri njem razdalje od Platona do Hegla
prav tako kratke kot od Heraklita do Heideggra. Nasprotno je Becker mojster za
detajl, in potem ko je pojasnil vso iracionalnost novoveške filozofije in politične
ekonomije, je ugotovil, da se je Marx prikazal na terenu ravno v trenutku, ko je
bila situacija v teoriji že sama po sebi dovolj kritična in se je v njej primerilo nekaj,
kar se sicer zgodi zelo redko: »Zdaj se pokaže v zgodovini teorije zelo redek
primer, da dve teoretični izhodišči, ki prvotno nimata absolutno nobenih stičnih
točk, v neki bistveni točki koincidirata: na eni strani stoji politična ekonomija
angleških klasikov, ki mora poskušati, da bi ohranila svojo osnovno teorijo, šele
izpeljati samo nasprotje med realnostjo tržnega dogajanja in realnostjo, ki je
postulirana v objektivni teoriji vrednosti; na drugi strani dialektična metoda, ki jo
je ,odkril' Hegel, ki prav tako pozna neko določeno razmerje nasprotja in njegove
izpeljave. Kar zadeva to zadnje, tako je, kot je znano, vsaka podoba nasprotnosti
- od Hegla naprej je eno s predmetnostjo - nek sicer izginjajoči element, toda
vsakokrat tudi potreben konstrukcijski element v procesu Absolutnega«.3
Tako nesrečni razvoj filozofije kot politične ekonomije je bil neusmiljeno
prepuščen tistemu, kar Becker imenuje »genialna sposobnost sledenja«, s katero
naj bi Marx »izkoristil« sorodnost obeh teoretičnih nastavkov za svojo dialektično
»konstrukcijo« politične ekonomije. Hegel je torej ponujal politični ekonomiji
nekaj, kar jo je edino še lahko rešilo - v še bolj zapleteno »konstrukcijo«, vendar
je Becker tu Marxa prvič prikazal kot dediča vse novoveške filozofije in teorije
vrednosti: Marx je z največjim uspehom naredil tisto, kar je sicer ugotavljal
Becker že prej za vse ostale, namreč, da je neko »pomanjkljivost« teorije, ki je
postala očividna, afirmativno preoblikoval. Toda vsi Marxovi predhodniki so
afirmativno obrnili le pomanjkljivost svojega lastnega pojmovanja idealističnega
Jaza ali pojmovanja vrednosti, Marx pa je v tem enem obratu hkrati afirmativno
preoblikoval v prikazovanju meščansko-kapitalistične blagovne menjave razodeto
pomanjkljivost »delovne vrednosti«, v dialektični metodi pa notranjo nemožnost
temeljne določitve idealističnega pojma Jaza. Če sta se torej Henrich in Becker v
presojanju Heglove teorije toliko razlikovala, da jo je eden imel za utelešenje
racionalnosti, drugi pa za utelešenje iracionalnosti, se zdaj v presoji Marxove
metode oba strinjata, da jo je »sinkretično« pridobil, ter se ločita le še po tem, da
eden od njiju sledi temu sinkretizmu v mladostnih spisih, brez vsakega smisla za
,Kapital', drugi pa v ,Kapitalu', brez vsakega ozira na zgodnejše spise. Prej je
Becker odkril protislovje v teoriji vrednosti v zenačevanju blaga in v redukciji bolj
kompliciranega dela na enostavno delo, zdaj je po tem ovinku skozi zgodovino
novoveške filozofije po drugi strani poskušal priti do istega rezultata. Videti je,
44
kakor da imamo pred seboj matematični dokaz, ki nas vedno pripelje do istega
rezultata in do spodbitja teorije vrednosti, ne glede na to, na katerem mestu in s
kakšnim postopkom je Becker prišel do njega. Zato ne postavlja več pod vprašaj
samo znanstvenega rezultata, do katerega je Marx prišel, ampak samo znanstveno
metodo, ki se po njegovem mnenju izkazuje kot »skrajno iracionalna«. Medtem,
ko je torej prej kritiziral v ,Kapitalu' metodo kot ekonomsko problematično, jo
zdaj kritizira tudi kot filozofsko problematično. Prvo filozofsko vprašanje, ki ga
hoče v ,Kapitalu' povsem razjasniti, je način, kako delo nastopa kot mera
tvorjenja menjalne vrednosti. Zato si moramo ogledati mesto v ,Kapitalu', kjer
Becker identificira razodetje teoretskega poloma:
»Tukaj igrata dve različni vrsti blaga A in B, v našem primeru platno in
suknjič, očitno dve različni vlogi. Platno izraža svojo vrednost v suknjiču, suknjič
služi kot material tega vrednostnega izraza. Prvo blago igra aktivno vlogo, drugo
pasivno vlogo. Vrednost prvega blaga predstavljena kot relativna vrednost ozi-
roma ostaja v relativni vrednostni formi. Drugo blago funkcionira kot ekvivalent
ali nahaja se v ekvivalentni formi.
Relativna vrednostna forma in ekvivalentna forma spadata druga k drugi, sta
obojestransko se pogojujoča, neločljiva momenta, toda hkrati drug drugega
izključujoča ali zoperstavljena ekstrema, t. p. pola istega vrednostnega izraza:
stalno se razdeljujeta v različni blagi, ki ju vrednostni izraz spravlja v medsebojno
razmerje. Ne morem npr. izraziti vrednosti platna v platnu, 20 vatlov platna = 20
vatlov platna ni nikakršen vrednostni izraz. To enačenje obratno pove: 20 laktov
platna ni nič drugega kot 20 laktov platna, določen kvantum uporabnega pred-
meta platno. Vrednost platna je torej lahko izražena samo relativno, t. p. v
drugem blagu. Relativna vrednostna forma platna zato podstavlja, da se kakršno-
koli drugo blato nahaja nasproti njemu, v ekvivalentni formi. Po drugi strani se to
drugo blago, ki figurira kot ekvivalent, ne more istočasno nahajati v relativni
vrednostni formi. Ne izraža one svoje vrednosti. Ona daje le material vrednost-
nemu izrazu drugega blaga«.4
Še preden bo bralec odkril, kje so tu v Marxovem tekstu nerešeni problemi kaj
šele, da bi v njem že videl v vsej zgodovini filozofije zavožene rešitve, Becker
pojasni, v čem je skrivnost: najprej v dejstvu, da Marx označi »obe uporabni
vrednosti« kot ,pola istega vrednostnega izraza' oz. kot,zoperstavljena ekstrema',
in drugič v dvojnosti formule ,20 laktov platna = 1 suknjič' in ,20 laktov platna je
vrednih 1 suknjič'. Da bi lahko razkril Marxovo početje pri označevanju ,polov
vrednostnega izraza', mora Becker najprej pojasniti, kakšno vlogo igra »delovna
teorija vrednosti« v vrednostnem enačenju. Toda preden mu sledimo na tej
vratolomni poti, si oglejmo ono prvo kritično točko! Bralec se bo spomnil, da je
Becker v uvodni kritiki izpodbijal Marxovo analizo s tem, da je na mesto dveh blag
in njunega razmerja postavil dve »dobrini«, da torej ni analiziral vrednostnega
razmerja, ampak neko drugo razmerje namreč razmerje med dobrinami. Zdaj pa
je izpostavil »dve uporabni vrednosti« kot zgolj uporabni vrednosti, kar je prav
takšen nesmisel, kot če bi analizo začel z izpostavitvijo dveh menjalnih vrednosti
kot zgolj menjalnih vrednosti.5 V nobenem primeru pa je ne začenja z analizo
vrednostnega razmerja, namreč z analizo razmerja dveh blag, v katerem je eno
blago nasproti drugemu blagu tu kot uporabna vrednost, zato drugo neizogibno
kot menjalna vrednost. Toda pustimo zdaj to vprašanje, in si skupaj z Beckerjem
oglejmo tisti ,ali', s katerim začenja analizo. Najprej bo naredil nekaj, kar je čisto
na meji njegovih zmožnosti in bo predpostavil, da je delo v skladu s teorijo
.vrednosti mera »enakosti dobrin«.6 Kot da bi bil na ledu, mu že prvi gib ne uspe in
45
spet je tam, da niso blaga tista, med katerimi se opravlja enačenje, ampak
»dobrine« same za sebe. Če bi »dobrine« bile in vedno ostale le »dobrine«, potem
bi Becker ne imel težav. Kljub temu, pa je ugotovil, da je poskus uspel v toliko, da
se zdaj da od obeh smiselno razložiti prvo formulo, ne pa druge. To se pravi,
formula ,20 vatlov platna = 1 suknjič' naj bi izražala razmerje »enakosti obeh
blag« (sic!) v toliko, da je v obeh ,upredmeten' tisti kvantum ,družbeno nujnega
dela'; merilo enakosti je potem mogoče izraziti z desetimi urami delovnega časa.
Čisto drugače v zvezi z drugo formulo, ugotavlja Becker. Ta ne izraža enakosti
dveh faktorjev, temveč vsebuje navedbo merila za en faktor. V njej je rečeno, da
je 20 vatlov platna vrednih 1 suknjič. Medtem ko je v prvi formuli merilo enakosti
faktorjev ,20 vatlov platna' in ,1 suknjič' v kvantumu desetih ur dela ponovno
izražena, je v drugi formuli merilo ,1 suknjič', s pomočjo katerega naj bi bila
izražena vrednost 20 vatlov platna. Becker zato meni, da te druge formule sploh ni
mogoče interpretirati na »foliji teorije vrednosti«, kajti ne delovni čas, temveč
ravno ,1 suknjič' bi naj bil merilo vrednotenja. In kljub temu razume Marx obe
formuli sinonimno. Kar poskuša Becker prikazati, je problematični obstoj merila.
Prva formula je le toliko razumel pravilno, ker je v svoji interpretaciji sploh pristal
na možnost, da obstaja nekaj takega, kot je enakost blaga. V prvotnem prikazu je
namreč ravno samo možnost, da bi lahko »dobrine« kdaj pojmovali kot enake
načelno in čisto pravilno zanikal in napačno trdil, da je to Marxova in sicer v teoriji
vrednosti vzpostavljena filanstropska ideja, ki izhaja od enakosti in enakopravno-
sti ljudi v predstavi ter prenaša to misel v men javna razmerja in jo potem v podobi
družbeno nujnega dela podloži kot substanco vrednosti. Tu pa, kjer je Becker
izjemoma in celo v nasprotju s svojo celotno kritiko teorije vrednosti pristal, da je
prva formula pravilna, je moral tudi govoriti o enakosti in enaki veljavnosti blag,.
kar pa mu ne bo preprečilo, da v nadaljevanju tega terena takoj spet ne bo zapustil
in na mesto obeh blag postavil dveh »faktorjev«. Da se mu je blago takorekoč pod
rokami prelevilo iz zgolj dobrine v zgolj blago in iz zgolj blaga v zgolj faktor, vzrok
za to je v njegovem zavračanju teorije vrednosti in v postavljanju faktorske teorije
cene na njeno mesto. Sam seveda meni, da je čisto vseeno, če govori o dveh blagih,
dveh dobrinah ali dveh faktorjih, in temu tudi mora biti vseeno, da bi lahko
»ovrgel« teorijo vrednosti. Toda takoj, ko je sprejel možnost, da sploh obstoji
kaka enakost blaga, se pravi da »dobrine« eksistirajo kot blaga, potem jo je
razumel samo tako, kot je prvotno sam očital Marxu, da jo razume, namreč kot
neko merilo, ki stoji zunaj tistega, kar je merjeno. V prvi fornitili je to deset ur
delovnega časa; vendar Becker pozablja, da teh deset ur delovnega časa ne stoji
kot merilo poleg razmerja ,20 vatlov platna' = 1 suknjič, temveč da obstoji to eno
merilo tako v ,20 vatlih platan' kot tudi v 1 suknjiču, da je torej skupno v obojem
zaobseženih dvajset ur delovnega časa in da ta hkratni obstoj desetih ur delovnega
časa v platnu in desetih ur delovnega časa v suknjiču tvori to eno merilo in hkrati
enakost in enakoveljavnost obeh blag. Becker pa poskuša to v blagu opravljeno
izenačenje prikazati kot operacijo mišljenja, ki je ugotovilo, da je pač v vsakem
blagu zaobseženih 10 ur delovnega časa in ju je zato izenačilo. Zato tudi pristane,
da obstoji neka enakost blaga sploh, kajti ta enakost je zanj samo v njunem
ustrezanju mišljenskemu merilu, ki se ne nahaja v blagu, ampak stoji na nekem
pediestalu zunaj njega. Uporaba tega zgolj miselnega merila pa čisto odpove v
drugi formuli, ker je v izrazu ,20 vatlov platna' je vrednih 1 suknjič stopilo na tisto
mesto, kjer se je prej lahko poljubno vrtelo mišljenje kot merilo, tisto samo, kar je
merjeno in je nujno odpadel videz, kot da je merilo nekaj, kar je mogoče uporabiti
»od zunaj«, iz mišljenja v enačenju blaga. Zato mora Becker zatrjevati nesmisel,
da ta druga formula ne izraža več razmerja enakosti, ker je eno blago izraz
46
vrednosti drugega blaga. Oziroma njegova trditev je le v toliko točna, da ne izraža
več ali se ne razmerja enakosti »do« nekega merila, ki bi bilo zunaj razmerij obeh
blag enega do drugega, do mislečega primerjevalca in merilca blaga. Če Becker
pravi, da druga formula vsebuje samo navedbo merila za en »faktor«, potem samo
razodeva svoje pojmovanje, kajti s tem že predpostavlja nek centralni subjekt
faktorjev, ki ima že pripravljeno merilo za naslednje »faktorje«. Če ne bi
predpostavljal teh nadaljnih faktorjev, bi ne mogel govoriti o tem prvem kot o
»faktorju«. S tem faktorskim razumevanjem se razodeva poskus, kako je mogoče
iz razumevanja enačenja blaga prenesti to enačenje zgolj v razumevanje, v »čisto«
mišljenje. Od tod naprej je moral nujno tudi predpostavljati, da je tudi obratno
vsako govorenje o aficiranosti »čistega« mišljenja z blagovnimi formami zgolj
umislek.
Za Beckerja in druge kritike teorije vrednosti sploh velja, da govorijo o
menjavi »dobrin«, blagi ali »faktorjih«, ne da bi si postavili vprašanje, ali gre
dejansko za sinonime, sinonime. Toda napačnost Beckerjeve in paralelnih kritik ni
v tem, da mislijo v napačnih pojmih ki niso sinonimi, čeprav jih tako prikazujejo.
Sploh je treba imeti pred očmi celoten proces menjave, kar že samo zveni
»heglovsko«, da lahko pojasnimo kakšna je razlika med pojmom dobrine in
pojmom blaga, itn. Tudi ni mogoče enostavno vzeti »dobrine« kot kakršnega koli
koristnega oz. uporabnega predmeta za izhodišče in trditi, da te »dobrine« v
posebnih družbenih okoliščinah oz. pogojih postanejo blaga, namreč v pogojih
menjave. Zato Beckerjeve napaka ni v tem, ker ni raziskal, kdaj »dobrina« lahko
postane to, za kar jo on jemlje čisto samoumevno, namreč blago. Ni nikakršnega
začetka oz. izhodiščnega pojma, kakršen se Beckerju zdi pojem »dobrine«, ki bi
bil lahko naprej le pobližje opredeljen: recimo dobrina je v teh in teh pogojih
lahko blago, če jo je kdo pripravljen pridobiti ali odtujiti v zameno za drugo
»dobrino« itn. To pomeni, naj se še tako zdi nasprotno, da »dobrina« ni sinonim
za uporabno vrednost; čeprav koristnost ali »dobrost« kako reč naredi za upo-
rabno vrednost. To kar se zdi zdravemu razumu, da je v menjavi tisto prvo in
izhodiščno, da namreč morajo eksistirati reči kot »dobrine«, da bi kot uporabne
vrednosti lahko bile zamenjane in torej postale še menjalne vrednosti itn., in na
tleh tega zdravega razuma stoji Becker, je obratno nekaj poznejšega, kajti kakor
lahko je za uporabno vrednost narejena kakršna koli koristna reč oz. »dobrina«,
tako je obratno nemogoče kakršno koli »dobrino« oz. koristno reč narediti za
uporabno vrednost. Zraka ali vode, prav tako pa tudi zemlje itn., čeprav v njihovo
»koristnost« za ljudi ni mogoče dvomiti, tako dolgo ni bilo mogoče iz »dobrin«
spremeniti v blaga, dokler kapitalistični produkcijski način, ki je sam že produkt
blagovne menjave, z razdejanjem narave na najrazličnejše načine ni naredil teh
»dobrin« za predmete družbenega monopola. Tega družbenega monopola pa ni
mogoče pojasniti iz eksistence »dobrin«, torej iz koristnosti reči kot so zrak, voda
ali zemlja, itn., ampak samo iz določene družbene oblike oz. iz kapitalistične
oblike proizvodnje, torej protislovij, ki navsezadnje izvirajo iz eksistence blaga, se
pravi menjalne in uporabne vrednosti. Prehod od pojma blago k pojmu »dobrina«
je v teoriji vrednosti prav tako nujno pojasniti, kot je obratno nemogoče pojasniti
prehod od pojma dobrine k pojmu blaga. Dejstvo, da Becker ne pojasnim tudi ne
more pojasniti kakršno je razmerje oz. kakšni prehodi obstajajo med pojmi
»dobrina«, blago in »faktor«, nedoločena sinonimnost teh pojmov v njegovi
kritiki Marxove teorije vrednosti, samo izraža splošni nedialektični značaj njegove
kritike, ki je hkrati za njegovo odklonilno razmerje do »filozofske« vsebine
Marxovega ,Kapitala'. Če je Becker pravilno odkril, da je ,Kapital' sinteza vse
novoveške filozofije, je zadel s tem ne 'na kakršnekoli posamezne preostanke
47
predhodnih filozofij, ampak na nadaljnje razvitje vsebine teh filozofij, na najbolj
razvito formulacijo dialektike meščanske družbe. Iracionalnost, ki jo je Becker
odkril v vsej filozofiji, ki se je z njo ukvarjal, ni nič drugega kot njena dialektična
vsebina. In še celo več, »iracionalnost« je odkril tudi povsod v klasični politični
ekonomiji, ne da bi prišel na misel, da gre tu za kaj več kot samo sorodnost
»iracionalnost» filozofskega in ekonomskega mišljenja. Toda tudi kolikor je šlo za
mišljenje v klasični politični ekonomiji in v klasični nemški filozofiji ni bilo skupno
obema odkrivanje istega terena, ampak enako, dialektično odkrivanje protislovij
na različnih terenih in njihove povezanosti.
Kakor ima Beckerjevo nekritično sinonimno razumevanje pojmov »dobrina«
in blago za podlago nerazumevanje in bes do metode kritike politične ekonomije
in te ekonomije, pa obratno njegovo nekritično sinonimno razumevanje pojmov
»faktor« in blago samo izraža pozitivno navezanost na vulgarno ekonomijo, ki ima
opravka v prikazovanju določanja cen le še s faktorji, ne da bi se zanimala za
njihovo vsebino.
In zato je treba Beckerjevo ugotovitev, da druga formula ne izraža enakosti
dveh »faktorjev«, temveč da vsebuje navedbo merila za en »faktor«, obrniti in
pokazati, da mora veljati prva formula, da lahko velja druga. Marxov stavek, ,20
vatlov platna' = 1 suknjič, ne izraža nič manj in nič več kot stvarno opravljeni
menjalni akt. Akterji v blagovni menjavi se ne sprašujejo, ali so s tem, da so jih
zamenjali, blaga izenačena ali ne in kako so izenačena, temveč jih preprosto
enačijo s tem, da jih zamenjajo. To dejstvo je najbolj jasno opazil in upravičeno
poudaril Backhaus, ki je pokazal, da je že samo govorjenje, da zenačevanje dveh
uporabnih vrednosti vzpostavlja neko »razmerje« napačno, ker je s tem impliciran
nek subjekt tega izenačevanja, zenačevanje samo implicirano kot zavesten akt itn.
»Suknjič in platno nista zenačena, ampak sta vedno že bila zenačena«.7 Te
daljnosežne ugotovitve tudi ne razveljavlja Bakchausova pojasnitev tega stavka, ki
se pri njem izteče neposredno v identificiranje zenačevanja v blagu z zenačeva-
njem vsega blaga z denarjem, kar pomeni, da poskuša blagovno formo pojasniti z
denarno in ne obratno. To je toliko bolj nenavadno, ker je bil ravno Backhaus
tisti, ki je v novejšem času najbolje definiral težave v razumevanju vrednostne
forme, ki izvirajo iz dejstva, da je predmet, za katerega v njej gre, vseskozi
prisoten le negativno in da ga je mogoče definirati le z neko negacijo. »Da
,splošnega predmeta' kot takega, to se pravi vrednosti kot vrednosti sploh ni
mogoče izraziti, temveč se prikazuje le v sprevrnjeni podobi, namreč kot razmerje
dveh uporabnih vrednosti, se odtegne razumevanju bralca«.8
Ker pa si Becker prizadeva vseskozi, da bi storil ravno to, kar je nemogoče, da
bi v mišljenju proizvedel pogoje za zenačenje blaga, ne more razumeti, da sta obe
formuli, ki ju poskuša pojasniti, v samem aktu menjave neločljivi, oziroma da sta
ločljivi samo v mišljenjski rekonstrukciji tega akta in sicer zato, ker sta zamenjani
blagi razločljivi, kar pa nikakor ne pomeni, da se v aktu menjave kot blagi ločita.
To se zgodi onstran menjavnega akta in sicer, ko ne nastopata več kot blagi,
ampak spet le kot »dobrini«. Hkrati si Becker tudi ne more nič pomagati s svojim
sprejemanjem prve in zavračanjem druge formule, zato mora njun prikaz zaklju-
čiti z ugotovitvijo, da lahko Marxovi analizi vrednostne forme sledi naprej le, če se
ne ozira na rezultate, do katerih je prišel. Vidimo torej, da na vsej poti njegove
kritike teorije vrednosti ležijo dokazi napačnosti te teorije, ki jih je Becker s
takšno močjo zalučal proti njej, hkrati pa se je moral na vseh nadaljnih stopnjah
neusmiljeno odpovedati tudi lastnim »rezultatom« in jih celo zamolčati, kajti
ravno njegova lastna »odkritja« bi mu povsem onemogočila vsako nadaljnjo
48
analizo. Tako je torej »odkril« upravičenost prve formule, ,20 vatlov platna' = 1
suknjič, in »iracionalnost,« druge, ,20 vatlov platna' je vrednih en suknjič; toda
komaj je to prikazal, že se mora svojemu odkritju odpovedati, če si hoče ustvariti
teren, na katerem bo kritiziral naslednji Marxov korak, hkrati pa bo pri tem
neopazno stal na tleh, ki jih je prej neusmiljeno kritiziral. Gre namreč za to, da je
Marx ti dve formuli razvil naprej in ju v razviti obliki prikazal kot dve lastnosti
ekvivalentske forme. Za razumevanje ekvivalentske forme pa je najprej bistveno,
da ne storimo tistega, kar ugotavlja Marx, da je vedno počela vulgarna ekonomija,
zlasti Bailey, namreč da je videla v vrednostnem izrazu neko le kvantitativno
razmerje. Samo to kvantitativno razmerje v teh dveh formulah je že prej videl
Becker, ki je bil v nasprotju z zgodnejšimi vulgarnimi ekonomi pripravljen pristati
na pravilnost prve formule samo zato, ker jo je lahko kvantitativno izrazil, namreč
vsako blago v 10 urah delovnega časa, medtem ko druge ni mogel kvantitativno
izraziti, kajti v njej je bila implicirana ekvivalentska forma, ta pa ne vsebuje
nikakršne kvantitativne vrednostne določitve.9
Pred tem mestom Marx izrecno poudarja, da ekvivalentska forma ne vsebuje
kvantitativne vrednostne določitve, ker je v njej izraženo samo to, da se določeno
blago ne more meriti samo po sebi, torej tudi ne s svojim kvantumom, ampak se
lahko meri le skozi naturalno formo drugega blaga. Tu je mimogrede treba
opozoriti, da Marx uporabi na tem mestu izraz naturalna forma, ker bi sicer moral
reči, da se ena uporabna vrednost izraža v drugi uporabni vrednosti, kar pa je
seveda nesmisel, kakor je nesmisel govorjenje o zenačevanju dveh »dobrin«. Toda
to ne pomeni, da takih formulacij ni mogoče najti pri Beckerju, odkriti jih je
mogoče celo pri Backhausu. Napačno je tudi Beckerjevo zatrjevanje, da je pri
Marxu uporabna vrednost 1 suknjič, ki stoji na mestu ekvivalentske forme le kot
uporabna vrednost vrednostni izraz za uporabno vrednost 20 vatlov platna, ki stoji
na mestu relativne vrednostne forme; ,1 suknjič' je ta vrednostni izraz le, kolikor
hkrati uteleša vrednost, t. j. določeni kvantum družbeno nujnega dela. S tem ne
naredi Becker nič drugega, kot da povsem zabriše vse razlike med relativno
vrednostno formo in ekvivalentsko formo. Zato prikazuje, kakor da je ,1 suknjič'
le zato vrednostni izraz, ker »uteleša določeni kvantum dela«, Marx pa je
nasprotno posebej poudarjal, da je skrivnost vrednostnega izraza njegova forma
izmenljivosti. Ker ne razlikuje med ekvivalentsko in relativno vrednostno formo,
torej med naturalno formo, ki uteleša določen kvantum dela, zato Becker identifi-
cira splošno izmenljivost z nekim kvantumom dela. Od tod izvirajo vse glavne
napake njegove kritike teorije vrednosti. Becker namreč trdovratno poskuša za
vsakim vrednostnim izrazom takoj odkriti tisti »kvantum« delovnega časa, ki je bil
vanj vložen, namesto da bi obratno videl, da je v relativni vrednostni formi nekega
blaga, npr. platna, njegova »vrednostnost«10 izražena kot nekaj od njenega telesa
in njegovih lastnosti vseskozi različnega, npr. kot enakega suknjiča, kar kaže, da
gre za neko družbeno razmerje, medtem ko on prikazuje vrednostni izraz ravno
vedno kot v vsakem blagu posebej utelešeni kvantum delovnega časa na sebi.
Svojo razlago opira zgolj na Marxov prikaz ekvivalentske forme, ki obstoji ravno v
tem, da neko blagovno telo, npr. suknjič, torej ta stvar sama za sebe, izraža
vednost, »torej po naravi poseduje vrednostno formo«.11 Vendar njegova lastnost,
da je izmenljivo, ravno v tem primeru nič ne pove o »kvantumu« delovnega časa,
ki je vanj vložen. Mogoče ga je zamenjati, nič pa ni rečeno o kvantitativnih
razmerjih, v kateri ga je mogoče zamenjati. Toda s to napačno razlago in popolnim
zamešanjem relativne vrednostne forme in ekvivalentske forme, je Becker pripra-
vil teren, na katerem bo nadalje očital, da si naravno dani kvantumi dela, ki so
utelešeni v posameznem blagu, ne ustrezajo kot ekvivalenti. Toda to še ni dovolj.
t
49
Bolj razčlenjeni ugovori, ki pa vseskozi merijo na to osnovno točko, igrajo tu
važnejšo vlogo. Najprej gre za osnovno resnico teorije vrednosti, da je vrednost
blaga določena z delovnim časom, ki je bil potreben za njegovo produkcijo. In
Becker se strinja, da kolikor razumemo z delom konkretno, dejansko opravljeno
delo, lahko rečemo, da se je »materializiralo v ,dobrinah'«. Toda hkrati najodloč-
neje zanika, da bi lahko potem še to konkretno opravljeno delo, ki je kot,delovna
kvaliteta' postalo lastnost delovnih produktov, lahko bilo pritegnjeno v teoriji
vrednosti za merjenje menjalne vrednosti. Kajti delo, ki je postalo lastnost
»dobrin«, po njegovem mnenju ne more biti uporabljeno kot merilo vrednotenja
»dobrin«, ker je »dobrinam« inherentno tisto samo, kar je treba uvrednotiti. »Kar
pa je delo ovrednotenega, ne more biti hkrati merilo vrednotenja«.12 Vidimo, da
pojmuje Becker delo kot po naravi interherentno »dobrinam«, zato tudi upravi-
čeno ne govori o blagu, hkrati pa povsem neupravičeno aplicira svojo kritiko na
blagovna razmerja, v katerih je delo, ki je merilo vrednotenja in tisto, kar je
vrednoteno, družbeno posredovano, in delovni čas, ki je merilo, nikakor ni isto z
delovnim časom, ki je merjeno, temveč se to posredovanje, to »merjenje« dela s
seboj samim opravlja v razmerju uporabne vrednosti in menjalne vrednosti, torej
v neki razliki in nasprotju, v katerem je abstraktno delo, torej merilo, mogoče le,
kadar nastopi kot utelešenje svojega nasprotja, konkretnega dela tistega, kar je
merjeno.13
Razumevanje teh refleksijskih določitev pa sploh povzroča težave, zato ga je
Marx omenil v znani fusnoti, kjer pravi: ta človek je npr. kralj le, ker se drugi
ljudje do njega obnašajo kot podložniki. Oni pa obratno mislijo, da so podložniki,
ker je on kralj.14 Kakor ti ljudje tega enega človeka jemljejo za merilo svojega
hlapčevskega ravnanja in kakor jih on jemlje za merilo svojega gospodujočega
vedenja, tako oni kot on ne vidijo kroga tega posredovanja, ki ga seveda ne
morejo razbiti, če začnejo le drugače misliti. Ravno tako Becker ne vidi kroga v
blagovni določenosti delovnega časa kot merila in kot merjenega, s katerim je šele
mogoče pojasniti ta »kraljevski« krog. Seveda ni mogoče spodbiti njegovega
pojmovanja dela, dokler ni razjasnjena diferenca med relativno vrednostno formo
in ekvivalentsko formo, ki leži v osnovi vseh tu naprej prikazanih nesporazumov.
V njih mora Becker kljub svoji »izvirni« analizi teorije vrednosti poseči nazaj po
klasičnih argumentih, ki so že od nekdaj v rabi, le da jih predstavi v novih
preoblekah, ki jim naj zagotovijo potrebni sijaj.
Stara Crocejeva ideja, da teorija vrednosti ni etična ampak znanstvena kon-
strukcija, se pojavi pri Beckerju v novi varianti kot »projekcija neke teoretične
protislovnosti«,15 ki da Marxu omogoča prikazovanje ,objektivne protislovnosti'
vrednostne forme. Von Böhm-Bawerka povzdiguje Becker izredno kot »enega
maloštevilnih« kritikov teorije vrednosti z vsemi njegovimi zaslugami za uveljavi-
tev teorije mejne koristnosti, ki da je žal le nakazal in ne tudi izpeljal Marxovo
napačno »identificiranje« uvrednotovalnega »faktorja« in uvrednotovalnega me-
rila, ki da je imelo v več pogledih »uničujoče« konsekvence. To kritiko je izpeljal
šele Becker in pokazal, da Marx s teorijo vrednosti ni storil nič manj kot zašel »v
od začetkov evropskega filozofiranja znani in zloglasni hudičev krog logičnega
samonanašanja«.16 S svojim vrednostnim enačenjem je namreč ekspliciralproble-
matiko »enakosti faktorjev«, ki da se jo da odkriti že pri Platonu, v pojmu
,tretjega človeka', da namreč splošna določitev človeškosti pripade vsem eksistira-
jočim in po eksistenci možnim ljudem. Becker to sedaj razloži v moderni verziji,
tako da je le s participacijo pri splošni določitvi faktično eksistirajoči posamezni
človek človek in enak drugim ljudem. Se pravi, tisto kar je Marx odkril kot
skrivnost spekulativne konstrukcije, je Becker zdaj poskušal obrniti proti njemu
50
samemu. Pri tem pa je spregledal, da Marxova kritika Feuerbachovega pojmova-
nja bistva človeka v tezah o Fenerbachu razodeva ravno izvor občosti človeškega
bistva, ki se v vsem idealizmu napačno prikazuje kot naravna občost.
Pri tem pa Becker nikakor ni mnenja, da je Marx s svojim raziskovanjem zašel.
Nasprotno, če je prej ugotovil, da so v teoriji vrednosti šele do konca razvita
protislovja novoveške idealistične filozofije, potem ji bo zdaj dal priznanje, da je
»iracionalizem« v njej dovršen tudi v svoji iracionalni in ne samo v filozofsko-
racionalni podobi. Ugotavlja namreč, da ne le da so v zgodovini obstajali, temveč,
da »še« obstajajo načini predstavljanja, ki se nikakor ne spotikajo ob očitno
iracionalnost logičnih struktur, ki se nanašajo same nase. Kjer se to dogaja, ne
stoji v ospredju logična struktura, ki leži v osnovi ustrezni predstavi. Z drugimi
besedami, tam kjer si »iracionalnost« utre pot v mišljenje in predstave, poskuša
nenavadno racionalno za takšno slepo iracionalnostjo skriti svojo »logiko« in
Becker je tu, da ji to prepreči. Najprej pokaže, kako te predstave naredi za
objektivno kvaliteto predstavnih vsebin. In odkrije predhodnika teorije vrednosti
tudi v kristologiji:
»Najprominentnejši primer za ta postopek je kristologija, religiozni nauk o
učlovečenju boga v Kristusu. Za to predstavo, ki je dajala pečat evropskemu
mišljenju in zgodovini, v logičnem pogledu brez dvoma tiči neka struktura
samonanašanja, najodločilnejša zanjo domneva, da naj bi bil bog kot ,stvarnik
nebes in zemlje', t, j. vseh končnih stvari in tudi človeka, v enem pogledu identičen
s svojo stvaritvijo historičnim človekom Jezusom; točno to vsebuje krščanski nauk
o razodetju. Celotna zgodovina krščanske teologije do današnjega dne je zgovorni
dokaz za namen premišljenih privržencev krščanstva, da z ogromnim trudom
naredijo očividno iracionalnost krščanske ,temeljne izpovedi', z intelektualno
ostroumnostjo za objektivno določitev vsebine verovanja«.17
Če Becker naprej sklepa, da Marxova teorija vrednosti glede na svoje osnovne
kategorije »ni niti za drobec racionalnejša od krščanske teologije«, potem ima
vseskozi prav v tem, da pove nekaj, kar ni bil njegov namen, namreč da ima
krščanska teologija še kako v sebi racionalno zrno, ki jo povezuje z razumevanjem
teorije vrednosti. To seveda ne pomeni, da imajo posamezne izpeljave vsaka zase
neko tako »racionalno« vsebino, niti da je »škandal«, ki ga predstavlja razodetje
za človeški razum in ki je dokaz za »omejenost« človeškega mišljenja, treba
pomesti pod preprogo. Nemožnost mišljenja in pojmovanja razodetja ni znak
nadčloveške vzvišenosti in nadracionalne vrednosti boga, ampak potlačenosti ljudi
in njihovega mišljenja v družbenih razmerjih in njihov poskus, da to potlačenost
mislijo in pojmujejo. Če je torej Becker odkril, da je teorija vrednosti teoretično
ustrezno formulirala religiozno zasužnjenost in njeno sprevrnjeno razumevanje
hkrati, potem je zadel samo na tisto zvezo med religijo in blagovno produkcijo, ki
jo je zdavnaj prej z vso jasnostjo izrekel Marx: »Za neko družbo blagovnih
producentov, katerih splošni družbeni produkcijski odnos obstoji v tem, da so do
svojih produktov v razmerju kot do blag, torej kot vrednosti, in da se v tej stvarni
formi nanašajo njihova privatna dela drugo na drugo kot enako človeško delo, je
krščanstvo, s svojim kultom abstraktnega človeka, namreč v njegovem meščan-
skem razvoju, protestantizmu, deizmu, itn., najbolj ustrezna religiozna forma«.18
Če zdaj ljudje ugotavljajo, da je v razodetju zadelo njihovo mišljenje na mejo, čez
katero ne vodi nobena racionalna pot, potem niso odkrili nič drugega, da se
morajo odpovedati svojemu mišljenju in verjeti v razodetje, če se nočejo podati v
razodetje, kaj je nemogoče misliti in pojmovati v njihovi praktični dejavnosti.
S tem, da je parafraziral četrto tezo o Feuerbachu, je Backhaus formuliral
nezamisljivost in nepojmljivost te samoodtujitve v praktični dejavnosti, ne da bi si
51
bil sam na jasnem o konsekvencah za religiozno pojmovanje. To kaže, da je
Marxov izraz, da je krščanstvo »najbolj ustrezna« oblika religije za družbo
blagovnih producentov, v toliko zavajajoč, in si zato tudi Backhaus ni bil na
jasnem o vsej daljnosežnosti svoje parafraze, ker je mišljen glede na druge religije.
Krščanstvo je glede na konkurirajoče mu religije bolj in najbolj ustrezna religija
meščanske družbe, ker vseskozi pojmuje človeka povsem abstraktno, torej tako
kot ta nastopa v družbi blagovnih producentov zase in za druge ljudi. Sicer pa je
treba reči, da vsaka religija »ustreza« tej družbi toliko, kolikor ustreza blagov-
nemu fetišizmu in samoodtujitvi ljudi, in da se zato mora krščanstvo v njej vedno
znova umikati drugim religijam in se z njimi prerivati, kakor se teorija vrednosti
ne more vzpostaviti kot dokončna resnica politične ekonomije v mejah meščanske
družbe, zato ker obstoji v blagovni produkciji nuja, ki porojeva politekonomske
pozitivistične teorije, ki so le njena teoretska apoteoza. Čeprav na njenem
skrajnem robu, tudi še Ricardo stoji na tleh ekonomskega pozitivizma, ki ustreza
Feuerbachovemu materializmu, in izhaja iz fakta ekonomske samoodtujitve,
podvojitve produkta v vrednostno stvar, neko predstavljeno in neko dejansko
stvar. Ricardova teorija obstoji v tem, da vrednost razveže v delo. Spregleda pa, da
je tisto glavno šele treba opraviti. Dejstvo namreč, da se produkt odpne od samega
sebe in se fiksira samostojno carstvo ekonomskih kategorij onstran zavesti, je
mogoče pojasniti ravno le iz samoraztrganosti in oporekanja sebi samemu družbe-
nega dela. To samo je torej treba prvič razumeti v njegovem protislovju in potem z
odstranitvijo protislovja praktično revolucionirati. Torej npr.: potem ko je delo
odkrito kot skrivnost vrednosti, mora zdaj to prvo samo biti teoretično kritizirano
in praktično revolucionarno.19
Backhaus pa s to parafrazo ni toliko prestavil misli o Feuerbachovem pojmo-
vanju samoodtujitve v »religiozni sferi« na Ricardovo pojmovanje samoodtujitve
v »ekonomski sferi«, temveč je pokazal na nujno enotno razumevanje samoodtu-
jitve, v katere razvoj ne sodi le, da se predstave in mišljenje odpno od svoje
posvetne osnove, kakor se produkt dela odpne od živega dela in mu zavlada kot
samostojno carstvo ekonomskih kategorij, temveč da se ta samoodtujitev prika-
zuje neodvisno tudi v tem smislu, da je zdaj kot religiozna odtujitev, drugič kot
ekonomska, tretjič, kot politična, pravna, moralna itn. To torej pomeni, da ni neke
samoodtujitve kot samoodtujitve, čeprav v njeno »bistvo« sodi, da se prikazujejo
religiozna, ekonomska, politična, itn. samoodtujitev kot utelešenja te obče sa-
moodtujitve. V tem ko Marx raziskuje obliko vrednosti, raziskuje že od vsega
začetka analize blaga hkrati formo in substanco vr Jnosti. Predmet analize sta
torej hkrati »konkretno« in »abstraktno«, in ni mogoče govoriti o vzpenjanju od
abstraktnega h konkretnemu ali obratno. Prikazna forma ali konkretno blago je
namreč samo emanaci j a abstraktnega bistva in torej nujno sama prav toliko
abstraktna, in je ravno njena konkretnost, njena nasebnost, individualnost izraz
njene abstraktnosti, tako kot je ta izraz zgolj religiozna, zgolj ekonomska ali zgolj
politična itn. samoodtujitev. V teh »konkretnih« podobah samoodtujitve je njena
abstraktnost najbolj dovršena, medtem ko je v njeni »obči« podobi, torej kot
samoodtujitev sploh, se pravi kot proces prehajanja ene oblike samoodtujitve v
druge, ko je substanca odtujitve razumljena kot subjekt, najbolj konkretna.
Spekulativna konstrukcija v mišljenju spekulativnega misleca, npr. Hegla,
Ricarda ali Feuerbacha, torej prav tako ni odpravljiva zgolj s pojasnitvijo sprevr-
njenosti tega mišljenja, kot »spekulativna konstrukcija« v procesu menjave blaga
in dejanskega procesa dela ni odpravljiva brez njene pojasnitve. Značilnost
spekulativne konstrukcije ni le sprevrnjenost v njem zaobseženih razmerij, ab-
straktnega v konkretno in obratno, ampak samih tal, na katerih se sprevračanje
52
opravlja, tako da v svoji konkretni podobi kot spekulativna konstrukcija sploh ni
predstavljiva, ampak se prikazuje le abstraktno, kot filozofska, religiozna ali
ekonomska, spekulativna konstrukcija. V svoji »občosti« je lahko prikazana le v
dosledni kritiki. Marx je opisal v znanem poglavju Svete družine »filozofsko in
ekonomsko« spekulativno konstrukcijo in sodita v železni repertoar prikazovanja
spekulativnega mišljenja. Vendar nič ni bolj napačnega, kot vzeti enostavno
njegov prikaz spekulativne konstrukcije v »ekonomski praksi« in ga prikazovati
kot »posvetno osnovo« prvih dveh. To je bil Feuerbachov ali Ricardov nivo
rezoniranja, v katerem pojasnitev pokaže neko »posvetno« osnovo, čeprav je
ravno ta »osnova« glavni produkt spekulacije in se vzpostavlja vtis, kakor da se
filozofska ali religiozna spekulativna konstrukcija, opravlja v mišljenju, ekonom-
ska pa v v dejanskosti in s tem zakrije, da je sama ta ločitev na mišljenje in
ekonomsko dejanskost že produkt spekulativne konstrukcije. Kakor ni možna
nobena »ekonomska dejanskost«, v kateri ne bi nastopali individui kot menjujoči
individui, tako v meščanski družbi ni možno družbeno veljavno mišljenje, ki bi se
lahko odtegnilo svoji vpletenosti v to dejanskost.
Oglejmo si zdaj to dejanskost in njegovo misterioznost še pobliže. Že tisto
prvo enačenje platna in suknjiča spremeni ekonomsko določenost suknjiča. V tem
da si ga platno »kot vrednost zenači, medtem ko se hkrati kot uporabni predmet
od njega razlikuje, postane suknjič prikazna forma platnene- vrednosti v nasprotju
s platnenim telesom (...). Ker je kot vrednost istega bistva s suknjičem, postane
naturalna forma suknjič tako prikazna forma njegove lastne vrednosti«.20 S tem se
že v prvem razmerju suknjiča in platna kot blaga vzpostavlja razmerje, ki ga
največkrat napačno interpretirajo kot posebno značilnost denarja kot denarja,
namreč kot protislovno strukturirane enosti, tako da se nekaj posebnega prikazuje
neposredno kot svoje lastno nasprotje, kot obče. »Namesto da bi razpadle, se
reflektirajo nasprotne določitve blagu tu ena v drugi (...)• Je> kakor da bi poleg in
mimo levov, tigrov, zajcev in vseh drugih dejanskih živali (...) eksistirala še Žival
individualna inkarnacija celotnega živalskega carstva. Neko tako posamezno, ki v
sebi zaobsega vse dejansko obstoječe vrste iste stvari, je neko Obče, kot Žival,
Bog itn.«21 Za razumevanje te misli zdaj ne zadostuje le poznavanje spekulativne
konstrukcije, ampak prav toliko kritike politične ekonomije, da postane jasna vsa
njena radikalnost. Ne le da ni denar tisto obče v politični ekonomiji, ki bi se ga
dalo primerjati z Občim v filozofiji ali Bogom v religiji, obratno, v politični
ekonomiji je treba vsako blago razumeti tudi kot denar, tako kot je denar treba
razumeti tudi kot blago, torej »ekonomsko dejanskost« kot abstraktno enotnost
abstraktnosti in konkretnosti družbenega življenja ljudi. In ta je kot proces
proizvodnje družbenega življenja ljudi praktična osnova in iz njenih protislovij je
treba pojasniti pogoje nastanka odtujenih form filozofije, prava, morale itn.
Enostransko pojmovanje razmerja med »družbeno osnovo« oz. praktičnim
življenjskim procesom ljudi in njihovim mišljenjem, v katerem je ta »osnova«
predpostavljena kot nekaj konkretnega, njene odtujene forme pa nasprotno kot
nekaj abstraktnega, leži v osnovi vsakemu naporu, da se razkrije zgolj pozemsko
jedro napačnih predstav ljudi, ni niti najmanj privilegij kritičnih mislecev, kot sta
bila Ricardo in Feuerbach. Nasprotno, ta ista tendenca se uveljavlja prav tako v
Beckerjevem prikazovanju teorije vrednosti kot skrivne dovršitve škandala kr-
ščanskega razodetja in spekulativne konstrukcije nemškega klasičnega idealizma,
in zato se poskuša Becker uveljaviti kot kritik Marxa hkrati s Feuerbachovega in
Ricardovega stališča. Njegov namen je, da skrivnost teorije vrednosti razčleni v
njegove elemente, v njeno podlago. Za proces, ki ga Marx analizira, mu ni mar.22
53
Vseskozi nominalistična kritika teorije vrednosti se tudi pri Beckerju v zadnji
fazi izteče v tisto, kar se imenuje splošna nominalistična teorija denarja in ki je od
Böhm-Bawerka sem uveljavljena kot teorija mejne koristnosti. S svojo kritiko
Marxovega pojmovanja denarja se Becker dokončno izrecno postavi na tla
sodobne ekonomike, če se s svojo kritiko teorije vrednosti že ni mogel postaviti na
tla sodobne filozofije. Tudi zanj velja, da je pravi strokovnjak za zgodovino
filozofije, kadar pojasnjuje historiat teorije vrednosti, in da je pravi strokovnjak
za zgodovino politične ekonomije, kadar prikazuje historiat filozofskega »iracio-
nalizma« Marxovega ,Kapitala'. V svojem postopku poskuša vseskozi odkriti
»originalne« ugovore proti teoriji vrednosti, toda šele v pojmovanju denarja se
razkrije, da mu daje po svoji strani prav vsa teorija mejne koristnosti in da torej v
svoji »filozofski« kritiki ne izreka nič drugega kot resnico ekonomike 20. stol. V
njenem imenu zmagoslavno ugotavlja, da mora biti po Marxu denar, ki je hkrati
interpretiran kot ,denarno blago' oz. ,blagovni denar', hkrati razumljen kot neko
blago, merjeno z »delovno vrednostjo«. To pomeni, da mora po Marxu zakon
vrednosti veljati tudi za ,denarno formo', in sicer v formi vrednotenja uporabne
vrednosti zlata in srebra. To pa je po Beckerjevem mnenju« iz zgodovinskih
razlogov nesmiselno, kajti vrednost plemenitih kovin ni bila nikoli merjena z
delovnim časom, ki je bil potreben za njihovo pridobivanje, temveč izključno z
redkostjo njihovega najdenja«.23 Toliko se mu zdi na prvi pogled samoumevno, da
se vrednost, in cena, kajti Becker ne dopušča, da bi se to dvoje stvarno razlikovalo,
plemenitih kovin ne določa z delovnim časom, ki je potreben za njihovo pridobi-
vanje, in s tem je našel zadnji in najtrdnejši argument proti teoriji vrednosti, da
mu še na misel ne pade, da se tudi obratno delovni čas, ki je potreben za
proizvajanje, odkritje itn. plemenitih kovin, ravno tako ravna po njihovi ceni, kot
se njihova cena ravna po tem času. Na kratko, potem ko je v zadnjem času cena
srebra in zlata strahovito poskočila, se je nenadoma razkrilo, da je vendarle
donosno ponovno odpreti že zdavnaj opuščene rudnike in preiskovati tudi naj-
manj bogato rudo, kar ni nič drugega kot izraz dejstva, da zakon vrednosti tudi za
plemenite kovine kot vrednosti ni nehal veljati. To niti najmanj ne pomeni, da
monopoli itn. ne omogočajo posebne produktivnosti in s tem profitov tudi pri
pridobivanju plemenitih kovin, ki niso v nobeni neposredni zvezi z vloženim
kapitalom, toda to velja prav tako za monopol nad vsakim drugim blagom, zato je
tudi tu govora o družbeno nujnem delovnem času, ki tvori substanco vrednosti in
ne individualno potrebnem delovnem času.
Še posebej pa se Beckerju zdi, da na papirni denar sploh ni mogoče »prenesti«
smisla ,splošne vrednostn forme'.24 Saj kako bi lahko veljal zakon vrednosti za
papirni denar, torej da je vrednost, ki jo predstavlja, določena z družbeno nujnim
časom, ki je potreben za proizvodnjo proizvodov, ki jih lahko zanj zamenjamo, ko
pa je vendar videti tako jasno, da lahko vsaka koruptna vlada tiska denarja kolikor
hoče, ne da bi ji bilo treba skrbeti, če bo v družbi, med katero bo vrgla ta potiskani
papir, opravljenega toliko dela, kolikor je na papirju označeno. In tu se Becker s
svojim nerazumevanjem dokončno izda. Svoje stališče namreč neusmiljeno raz-
gali, kajti družbe in gibanja denarja ne opazuje z nobenega drugega stališča, kot s
stališča pobesnelega individua, ki vedno samo primerja tisto, kar stiska pod
palcem, s tistim, s čimer razpolagajo drugi, v družbi torej ne vidi drugega kot svojo
omejenost. Če namreč kot individuum v kleti skrivaj tiskaš denar, potem se ti še
lahko zdi, da si ustvaril vrednost, ne da bi bil moral potrošiti toliko delovnega časa,
kolikor ga je potrebno za proizvodnjo blaga, ki ga boš lahko zamenjal z denarjem,
ki si ga natiskal. Toda blagovna družba ni individuum, ki bi lahko proizvajal
vrednosti, kakor se mu zljubi, tudi če tiska denar na skrivaj in ponoči v temni kleti.
54
Kolikor več denarja namreč natiska prejšnjo noč, toliko brezvrednejša je naslednji
dan vsaka enota tega denarja, ker se pač vsa množina denarja lahko izrazi le v
vrednosti blaga in torej v delovnem času, ki je bil potreben, da je lahko prišlo na
trg. Zato se neusmiljeno uveljavi zakon vrednosti tudi za ves papirni denar,
namreč da je njegova vrednost v celotni družbi določena z družbeno nujnim
delovnim časom, ki je bil potreben za proizvodnjo blaga, ki ga je za ta denar
mogoče zamenjati. In pri tem prav nič ne pomaga, če individuum stiska zgolj
papirni denar pod palcem in zatrjuje, da čas, ki je nujen za njegovo proizvodnjo,
ni v nobeni zvezi z njegovo vrednostjo. Le borniranost njegovega argumenta
ustreza borniranosti mesta, s katerega govori.
Toda nominalistična teorija denarja, s katero hoče Becker dokončno spodbiti
teorijo vrednosti, naj še tako poskuša prikriti stališče pobesnelega individua, ni
nikakršno njegovo izvirno odkritje. Backhaus je pokazal, da se ravno večina
ekonomskih kritik teorije vrednosti od Böhm-Bawerka naprej ujema v nominali-
stičnem pojmovanju denarja in da »ti teoretiki spregledajo pri Marxu bistvo
spre vržen j a in s tem tudi pojmovno genezo denarja«.25 Zanje je namreč denar
»zgolj znak,« ki izraža ceno in le toliko vrednost. Nedoumljivo pa jim ostane, da je
v denarju vrednost stvari ločena od njihove substance. »Denar je prvotno repre-
zentant vseh vrednosti; v praksi se stvar obrne, in vsi realni produkti in dela
postanejo reprezentanti denarja«.26 S stališča individua se vsa ta razmerja prikazu-
jejo sprevrnjeno, on sam se prikazuje kot zadnja avtoriteta, ki odloča, katero stvar
oz. kateri produkt predstavlja denar, s katerim se on uveljavlja kot kralj v
meščanski družbi. Pojmovna geneza denarja pa obratno kaže, da je denar le
forma, s katero je vzpostavljena popredmetena družbena povezanost izoliranih
individuov. »On (denar) sam je skupnost in ne more trpeti nobene druge nad
seboj«.27
Nasploh je treba reči, da Becker še najde čas, da v opombah pokaže na
»iracionalnost« teorije vrednosti, toda niti z besedo ne omeni racionalnega
razmerja svoje kritike teorije vrednosti do sodobne ekonomike oz. vulgarne
ekonomije. To namreč, kar prikazuje kot svoj izvirni prispevek h kritiki Marxo-
vega pojmovanja denarja, ni nikakršno njegovo posebno odkritje, temveč tvori
sestavni del meščanske ekonomike, ki je dobila svojo reprezentativno obliko v
znanem spisu Paula Samuelsona. Tam so razviti in v pozitivni obliki formulirani vsi
nazori, ki jih Becker v kritiki teorije vrednosti izrazi le v negativni obliki. In če je
na začetku svoje kritike grozeče ugotovil, da resen človek ne bo domneval, da bi
lahko osnovne poteze gospodarskega in socialnega razvoja lahko ostale kon-
stantne v preteku tadnjih sto let in je potem vseskozi poskušal spraviti Marxovo
teorijo pod udar teh sprememb, je vendar nedopustno, da pustimo njegovo
kritiko, tako kot jo pušča sam, namreč brez vsake navezave na sodobno meščan-
sko ekonomsko teorijo, ki šele lahko pojasni, zakaj je Becker odkril to ali ono
»iracionalnost« v teoriji vrednosti, medtem ko lahko primerjava njegove kritike z
Marxovim tekstom le pokaže, kako je ta kritika napačna. Sicer pa si je treba to
zvezo ogledati tudi zato, ker je Becker sam postavil Marxovo teorijo pod vprašaj
sodobnih ekonomskih razmer in je moral imeti vzroke, da svoje filozofske kritike
teorije vrednosti ni spravil v nikakršno zvezo z njenim »ekonomskim teoretskim«
razvojem.
Takoj, ko se ozremo v Samuelsonovo Ekonomiko, odkrijemo isto pojmovanje
denarja, ki je bilo podlaga za Beckerjevo kritiko in ki ga Samuelson formulira za
vso meščansko ekonomijo, da je denar subjektivno dejstvo in da temelji na
družbeni pogodbi. »Denar je zato, ker ga je vlada razglasila za denar, in ker ga vsi
akceptiramo«.28
55
To stališče je seveda povsem nasprotno Marxovemu in v njegovem filozofskem
imenu Becker kritizira Marxovo pojmovanje. Denar kot abstraktno utelešenje
družbenega dela, in to zvezo je hotel Becker predstaviti kot iluzijo, ne more biti
produkt družbene pogodbe, ker se je uveljavil čez glave oz. za hrbtom ljudi. In
vendar ni bil samo Rousseau tisti, ki bi ga lahko imenovali duhovnega očeta te
denarne teorije, ki je mnogo starejša od Beckerjeve in Samuelsonove, in je ni
odkril ne prvi ne drugi, kljub temu da oba razglašata denar za »moderno menjalno
sredstvo.« Korenine te »denarne teorije« segajo nazaj do Huma, za katerega sta
»zlato in srebro brezvredni stvari, toda v çirkulacijskem procesu prejmeta fiktivno
vrednostno velikost kot reprezentanta blag. V procesu nista spremenjeni v denar,
temveč v vrednost. Ta njuna vrednost je določena z razmerjem med njuno lastno
maso in blagovno maso, v tem se morata obe masi pokrivati. Medtem ko torej
Hume zlato in blago pusti kot neblagi vstopiti v svet blag, ju obratno spremeni,
takoj ko se prikazujeta v formni določenosti kovancev, v zgolj blaga, ki se v
enostavni tržni menjavi izmenjujejo z drugimi blagi«.29 Za razliko od Beckerja pa
je Hume lahko videl, da se v 16. in 17. stol. ni samo pomnožila kvantiteta
cirkulirajočega zlata in srebra, temveč so se tudi istočasno zmanjšali njuni produk-
cijski stroški, kar je razbral iz zapiranja evropskih rudnikov v času, ko je trg
preplavilo uvoženo ameriško zlato in srebro. To pomeni, da so cene blaga v vsaki
deželi določene z maso zlata in srebra v njej. Toda v 16. in 17. stol. cene niso
narasle enakomerno s porastom plemenitih kovin; več kot pol stoletja je preteklo,
preden se je pokazala kakršnakoli sprememba, in še potem je trajalo dolgo,
preden so bile menjalne vrednosti blag na sploh cenjene ustrezno padajoči
vrednosti zlata in srebra, torej preden je zajela revolucija splošne blagovne cene.
Tu vidi Marx ostro razliko med Humovo ezoterično filozofijo, ki ji je očitno
naklonjen zaradi v njej zaobsežene kritičnosti, čeprav je sama v sebi še tako
mistificirana, in njegovim pojmovanjem denarja. »Torej, sklepa Hume, ki čisto v
protislovju z osnovami svoje filozofije enostransko opazovana dejstva nekritično
spreminja v splošne stavke, torej je cena blag določena ne z absolutno maso v neki
deželi nahajajočega se denarja, temveč obratno s kvantiteto zlata in srebra, ki
dejansko vstopa v cirkulacijo, toda končno mora cirkulacija absorbirati vse v neki
deželi nahajajoče se zlato in srebro«.30
Vendar je Hume s svojo nekritično teorijo denarja anticipiral sodobne me-
ščanske teorije denarja zato, ker je takorekoč kot vzrok napačno identificiral obe
funkciji denarja, namreč da je denar mera vrednosti in hkrati cirkulacijsko
sredstvo. Ni razumel, da sprememba v vrednosti zlata kot mere vrednosti povzroči
spremembo cen blag, zaradi česar se mora potem tudi spremeniti masa denarja kot
cirkulacijskega sredstva. Hume je torej videl le odvisnost cen od kvantitete
denarja, ne pa tudi odvisnosti kvantitete denarja od naraščanja cen blag.
Zamešanje obeh teh dveh funkcij denarja pa je imelo še nadaljne konsek-
vence, ker lahko denar kot cirkulacijsko sredstvo navzame neko naturalno formo,
ki je v primerjavi s polno vrednostjo zlata, ki jo prezentira, precej brezvredna, in
je bil zato napačen sklep, da je denar na sebi le simbol, praktično neizogiben. Tako
za Huma, Beckerja in vso meščansko ekonomijo s Samuelsonom vred velja, da
spregleda, da je abstraktnost denarne forme v menjavi blag produkt protislovja
med uporabno vrednostjo in vrednostjo v blagu, in poskuša obratno pojasniti
skrivnost blaga iz skrivnosti denarja; tako npr. poskuša Becker z ovrženjem
Marxovega pojmovanja denarja dokončno ovreči njegovo teorijo vrednosti. Pri
tem ne opazi, da se je v denarju to notranje nasprotje blaga razčlenilo v neko
zunanje, namreč nasprotje med blagom in denarjem in zato »tudi ne more
56
razumeti, da pomeni kompletno preobrnjenje realnosti blagovnega sveta, če si
predstavljaš na eni strani zalogo blaga, na drugi strani zalogo denarja, da obe
korakata druga drugi nasproti, zadeneta druga ob drugo in se pri tem izmenjujeta
v poljubnih razmerjih«.32 To pomeni, da ne razume teh fenomenov v njihovem
procesu nastanka, ne v njihovem pojmovnem razvoju. Da bila je zato, ker je lahko
denar v določenih funkcijah nadomeščen zgolj z znaki samega sebe, možna
zabloda, da je zgolj znak, hkrati pa je to bila pravilna slutnja, da je denarna forma
sami vnanja in zgolj pojavna forma za njo skritih človeških razmerij.33
Tako v svoji filozofski apologiji, pri Beckerju, kot v svoji striktno ekonomski
podobi, pri Samuelsonu, sodobna meščanska teorija denarja ni naredila od
razsvetljenstva niti koraka naprej, kar zadeva pojasnitev procesa nastanka de-
narja. Pač pa je naredila maraton v prikazovanju, da na mestu vrednosti obstoji
dejansko le cena. Če pa ni nikakršne razlike med vrednostjo in ceno, potem
obstoji možnost, kot je ugotovil Linder, da se blaga lahko primerjajo eno z drugim
brez vključevanja denarja. S tem pa smo se vrnili k domnevi, ki jo je Becker od
vseh ravno najbolj izpodbijal, namreč da bi lahko bilo v blagu vsebovano delo
hkrati objekt in mera vrednotenja.
Toda ta paradoks Beckerjevega rezoniranja ni tako »iracionalen«, kot poskuša
on obratno pokazati za teorijo vrednosti. Zato se kritičen prikaz njegove kritike ne
more zaključiti z naštevanjem nasprotnih argumentov, ki izpodbijajo njegove
argumente vsakega za sebe, temveč je treba pokazati, kako njegova napačna
kritika z nujnostjo izhaja iz današnjih razmerij. Tako tudi ni mogoča enostavna
primerjava Beckerjevih nazorov z vulgarnoekonomskimi nazori v času, ko je Marx
pisal ,Kapital'. V ,Kapitalu' mu je šlo za to, da kot »stranski produkt« konsek-
ventno razvite teorije vrednosti pokaže genezo vulgarnoekonomskih nazorov o
nastanku dohodka velikih družbenih razredov: rente profita in mezde na osnovi
produkcijskih faktorjev zemlje, kapitala in dela. Toda Marx se ni spopadal s
kakšno konsekventno izvedeno teorijo vulgarnoekonomskega mišljenja, temveč z
vulgarnoekonomskimi »predstavami«, in kolikor je mogoče govoriti o sistematični
sintezi teh predstav, potem je bila ta »sinteza« obratno le reakcija na Marxovo
kritiko v teoriji vrednosti. Rečemo lahko, da so se vulgarnoekonomski nazori kot
teorija oblikovali šele kot reakcija na kritiko politične ekonomije. Teorija mejne
koristnosti, tako se namreč ti nazori imenujejo v svoji »znanstveni« formi, je
najbolj neposreden teoretski izraz polemike proti Marxovi teoriji vrednosti,
čeprav je mogoče najti njene korenine že pri Ricardovem nasprotniku Samuelu
Baileyu (1791-1870). On je bil tisti, ki je poleg čisto relativne narave vrednosti,
tako kot je cena »čisto relativno« določena s ponudbo in povpraševanjem, uvedel
v pojmovanje vrednosti izrecno subjektivne kriterije.34
V polemiki z Marxovo teorijo vrednosti je dobil ta nauk svojo dovršeno
podobo v takoimenovani avstrijski šoli pri Friedrichu von Wieserju, Mengerju in
von Böhm-Bawerku ter v takoimenovani matematični šoli pri Jevonsu, Walrasu in
Paretu. Od Mengerja izvira stavek, ki spravlja vrednost najbolj neposredno v
zvezo s predstavo o redkosti »dobrin«: vrednost ne eksistira zunaj človeške
zavesti.35 Čeprav se današnji meščanski ekonomisti posmihajo nad podobo, ki jo
je imela teorija mejne vrednosti na začetku tega stol., je Marc Linder v analizi
Samuelsonove teorije detajlno pokazal, da si ta ekonomika ni niti najmanj na
jasnem o svoji lastni zgodovini, niti o temeljnih pojmih, s katerimi operira, zlasti o
pojmu »koristnosti«. Predvsem ne velja, da bi bila teorija mejne koristnosti
podlaga za teorijo ponudbe in povpraševanja, temveč je obratno teorija ponudbe
in povpraševanja osnova in ves aparat.
57
Pri tem ni manjkalo dobrih duš, ki so bile mnenja, da med teorijo vrednostim
teorijo mejne koristnosti pravzaprav ni nepremostljivega prepada in ki so se
potem seveda resno podajale v ta posel, da ga premostijo. Predpostavljali so
namreč, da prva govori o tako imenovanih »makroekonomskih« razmerjih, druga
pa o »mikroekonomiki«, in da si ne moreta zaiti v lase, če si ta druga postavlja
kdaj v svojem obratu optimalno produciraš s produkcijskimi faktorji, s katerimi
razpolagaš. Odgovor teorije mejne koristnosti na to vprašanje je bil, da takrat,
kadar mejni profit presega mejne stroške. To ne pomeni nič drugega, kakor da ob
da pogojih v svojem obratu običajno še lahko proizvedeš en nadaljni proizvod
poleg vseh sicerjšnjih. Če ugotoviš, da so stroški, ki jih imaš s proizvodnjo tega
dodatnega produkta manjši, kot je tvoj dohodek od njega, potem tvoj obrat še ne
producira z optimalnim rezultatom. Producirati moraš v večjem obsegu in sicer,
dokler ne dosežeš takoimenovanega mejnega produkta. Od tod naprej seveda ne
smeš več povečevati proizvodnje niti za en nadaljnji produkt, ker z vsakim
proizvajaš svojemu obratu izgubo in sicer progresivno, kolikor bolj kršiš to pravilo
mejnega dohodka. Tako se je zdelo, da je v moderni ekonomiki postalo vse
podvrženo kriteriju mejnosti: mejna vrednost, mejni produkt, mejni profit, itn.
Lahko bi celo rekli, da bi ti teoretiki, ne da bi si bili na jasnem o svojem cinizmu,
tudi delavcu predlagali, da dela za mejno mezdo.
Toda te idile teorije mejne vrednosti, skupaj z, iluzijo o harmoničnosti bla-
govne produkcije itn. ni le brutalno razveljavila paksa današnje tržne menjave,
temveč je bila tudi neusmiljeno teoretsko razkrinkana. Poleg drugih je prispeval k
pokopu te teorije Piero Sraffa, ki je v predgovoru k svoji znani knjigi »Production
of Commodities by Means of Commodities« zapisal:
»To stališče, ki je stališče starih klasičnih ekonomov od Adama Smitha do
Ricarda, je bilo odrinjeno in pozabljeno od po vzponu ,mejne' metode. Razlog je
evidenten. Mejni pristop osredotoči pozornost na spremembo, kajti brez spre-
membe nivoja aktivnosti (in the scale of an industry) ali v ,razmerjih faktorjev
produkcije', ne more biti niti mejnega produkta niti mejnih stroškov. V sistemu, v
katerem se produkcija v tem pogledu dan za dnem nadaljuje nespremenjeno, bi
bilo zelo težko najti mejni produkt faktorja (ali alternativno mejnih stroškov
produkta) - ta bi sploh ne bil tam, kjer bi ga iskali«.36
Kar je povedal Sraffa, ne pomeni nič drugega, da je vsa skrivnost teorije mejne
koristnosti vskaljevanje ponudbe in povpraševanja, to pomeni nikakršne teorije.
Kajti takoj, ko bi bile vnanje okoliščine vsklajene tako kot to zahteva ta »teorija«,
bi izpuhtelo tisto, na čemer je vse zgrajeno, namreč pojem mejne koristnosti.
Sraffa je pokazal, da lahko ta »teorija« odgovori na vprašanje posameznega
kapitalista, ali naj v svojih obratih proizvaja en proizvod več ali manj, da bo
proizvajal z »mejnimi stroški«, ničesar pa ne pove o substanci tega procesa
proizvodnje, ravno tako kot od tod naprej tudi nima podlage, da bi povedala kaj o
substanci procesa menjave ali cirkulacije, ki na njem sloni. Pač pa to odkritje
razkrije nekaj o bistvu teorije same, če že ta teorija ni mogla ničesar povedati o
bistvu svojega predmeta: namreč da je edini nazor, ki je v njej uveljavljen, nazor,
ki je podtaknjen kot splošno teoretski nazor, le profitni interes kapitalista. Ta
teorija predpostavlja, kolikor se uveljavi kot obče veljaven kriterij ravnanja in
presojanja v meščanski družbi, da vsak individuum misli in ravna kot po profitu
pohlepni kapitalist.
Tu je nepotrebno in nebistveno vprašanje, če je Sraffina teorija v svoji
izpeljavi »organično« združljiva z Marxovo teorijo vrednosti. Schefold je pokazal,
da ni vprašanje v »združljivosti« in da razmerje med Sraffo ter teorijo mejne
58
koristnosti in teorijo vrednosti ni primerljivo. »Tam je bila nekonsistentnost
teorije dokazana na centralnem mestu, pri čemer inkonsistentnosti ni mogoče
odpraviti, ne da bi dvignili roke nad teorijo. Tukaj sta dva nivoja neke teorije
(vrednost in cena), ki sta pri Marxu oprta eden na drugega, izravnana eden z
drugim in skupno izvedena nazaj na nek tretji nivo, pri čemer prvotno osnovni
nivo izgubi svojo oporno funkcijo. Domneva, da je teorija vrednosti s tem napačna
ali v vsakem pogledu odveč, ni tako niti dokazana niti ovržena.«37 S tem stališčem
je Schefold razglasil Sraffino kritiko za neveljavno proti teoriji vrednosti, čeprav je
Sraffa s to svojo kritiko izrecno meril proti teoriji mejne koristnosti. Schefold je s
tem prikazal teorijo vrednosti oz. pojem vrednosti kot neko »stvar na sebi«, o
kateri ni mogoče ničesar reči, čeprav jo je nujno treba predpostavljati, ker se sicer
znajdemo na terenu umislekov teorije mejne koristnosti. Sraffa sam se je izognil
temu problemu tako, da je svoj tekst podnaslovil »Uvod h kritiki ekonomske
teorije«, torej parafraziral podnaslov Marxovega ,Kapitala' in prišel do pravilnega
rezultata, da je še kako mogoče utemeljiti kritiko teorije mejne koristnosti, da pa
ni mogoče postaviti zaključene pozitivne teorije vrednosti. Če bi nasprotno
poskušal to narediti, bi seveda to ne pomenilo nič drugega, kot da poskuša
teoretično dovršiti sistem pojmov politične ekonomije, medtem ko si je bil Marx
še na jasnem, da gre za njegovo dovršitev praktično lahko le toliko, kolikor je
odpravljen, in da je lahko odpravljen le, kolikor je dovršen.
V svoji kritiki teorije mejne koristnosti je Linder pokazal, ne le da so v tej
teoriji družbena razmerja predpostavljena kot dana, temveč tudi da preferenčno
razmerje, namreč če vedno preferiraš mejni produkt, mejni profit itn., daje pojmu
uporabne vrednosti v kapitalistični družbi nek kvantitativni izraz in da ga torej
lahko uporabimo za to, da v vsakem poljubnem času določa posebno strukturo
cenovnih množic. S tem pa je tudi razkrit razlog, zakaj je Becker interpretiral
ekvivalentsko formo kot napačno in hkrati uvajal vanjo neko kvantitativno
razmerje. S stališča teorije mejne koristnosti se zdaj samo razlikovanje med
uporabno in menjalno vrednostjo kaže kot problematično zato, ker je s preferira-
njem mejnega produkta dokončno onemogočena ločitev med kvantiteto in kvali-
teto dela, ki je kot ločitev osnova blagovne produkcije. Medtem ko je moral klicati
Becker na pomoč vso zgodovino filozofije in zgodovino teorije vrednosti, da bi
lahko pojasnil, zakaj je ekvivalentska forma »iracionalna«, pa še potem se je ves
njegov argument stekel v mršavo ugotovitev, da je Marxova teorija vrednosti le
bolj dosledna izpeljava napak predhodnikov, se da obratno racionalnost njego-
vega odkrivanja iracionalnosti pojmovno razviti takoj, ko so eksplicirane predpo-
stavke njegovega mišljenja, vendar ne pri njem, ampak pri njegovi »ekonomski
vesti«, v Samuelsonovi Ekonomiki.
Linderja niso posebno zanimale »filozofske« konsekvence ekonomskega na-
zora, ki ga je kritiziral, kljub temu pa je imela radikalna kritika teorije mejne
koristnosti nepričakovane konsekvence čez meje »ekonomske« teorije. Pokazala
je namreč, da teorija vrednosti ni abstrakten nauk, ki ga s skrajnim teoretičnim
naporom lahko »apliciraš« na dejanskost, ampak je ravno teorija mejne koristno-
sti, skrajna abstrakcija, in sicer takšna, ki je sploh ne moreš aplicirati, če hočeš
analizirati dejanskost kot dejanskost. Konkretnost teorije vrednosti namreč ni v
tem, da je konkretno v njej obče ali družbeno nujno delo prisotno v podobi
uporabne vrednosti, torej da je uporabna vrednost vedno neko oprijemljivo,
čutno, praktično, itn., ampak v pojmovnem razvoju kategorij ene iz druge: teorija
vrednosti je konkretna, ker je analiza pojmov v procesu, ker noben od teh pojmov
ni sam zase resnica procesa in ker tudi zgolj pojem procesa ni ta resnica. Čisto
drugače v teoriji mejne koristnosti. Zdi se, da ta daje v vsaki konkretni situaciji
59
konkretni odgovor - preferirati je treba mejni produkt, mejno korist, itn. Toda ta
konkretna situacija je le na videz konkretna, dejansko je abstrakcija od vsega
konkretnega. Takoj namreč, ko v njej ne nastopa čisto abstraktna oseba, kapitalist
v svoji idealni podobi, temveč stvarni ljudje, se razkrije, da ne le da ti ljudje ne
ravnajo v skladu s tem, kar zahteva od njih teorija mejne koristnosti, ker je ne
poznajo, ampak tudi če bi jo poznali, če bi se torej dejanski ljudje izgubili tako,
kot jih pojmujeta Samuelson ali Becker, bi ne mogli ravnati v skladu z njo. V njej
namreč ni nič rečeno o ciljih, ki jih imajo ljudje, govora je le o preferencah. Takoj
pa, ko upoštevamo smotre ljudi, dobi teorija mejne koristnosti jasne obrise.38
če predpostavimo, da akterji, s katerimi operira teorija mejne koristnosti,
lahko spreminjajo svoje preference, potem se hkrati s tem spreminja mejna korist,
s tem pa zvodeni kriterij, na katerega se je teorija opirala. Z drugimi besedami, ta
teorija ne more na osnovi pojma koristi sklepati nič določenega. Linder je
pokazal, da ni le nemogoč nasprotni očitek, in da vzamemo neposredne cilje
akterjev menjave kot dokončne, ampak da je obratno nujno, da bi ta teorija sploh
lahko veljala, da mora akter menjave zasledovati en sam smoter, in sicer le v tem
smislu, da ima nek vseobsegajoči cilj, ki mu podredi vse ostale smotre.39 Kajti
kakor bi sicer lahko izrazil hkrati vse svoje cilje v denarju, in sicer med seboj
nujno vsklajene. Seveda sodi k teoriji mejne koristnosti nujna hinavščina, da njeni
akterji v teoretski predstavi nastopajo kot dobre duše, ki domnevno pustijo
fantaziji in dobrim namenom popolnoma prosto pot in teorija slika njihove negibe
v najbolj rožnatih barvah, hkrati pa v dejanskosti te njihove nagibe reducira in jih
podredi enemu samemu smotru in ta se izraža v pojmu mejne vrednosti. Za te
teoretike mejne koristnosti je usodno, da postopajo tako, da bi izrinili teorijo
vrednosti iz njenega posebnega področja, namreč da pojasnjujejo fenomen prefe-
riranja tudi v produkciji. Tu pa se dokončno razodene, da je ravnanje kapitalista,
ki v funkcioniranju svojega obrata preferira mejni, se pravi maksimalni profit
analogon za ravnanje vsakega človeka. S tem postavlja teorija mejne koristnosti
teren, na katerem je ravnanje akterjev menjave za njo racionalno, kar pomeni, da
v njej sovpade njihovo dejansko ravnanje, in tisto, ki ga teorija postavlja kot
racionalni optimum. In s tega teoretičnega stališča, katerega namen je spraviti in
pomiriti racionalnost in dejanskost, se teorija vrednosti upravičeno prikazuje kot
racionalno formuliranje neke iracionalnosti. S tega stališča pa je obratno tudi šele
mogoče pokazati, da Beckerjeva kritika teorije vrednosti ni enostavno napačna,
temveč da je napačna zato, ker si ni ha jasnem, v čem je njena pravilnost in kakšen
konkretno zgodovinski značaj imajo njene trditve. Skrivnost Beckerjevega stališča
je mogoče razkriti šele v teoriji mejne koristnosti.
Čeprav sta Smith in Ricardo poskušala razložiti pojem vrednosti z delom, sta
oba vedela, da v blagovni produkciji cena proizvedenega blaga nasploh odstopa od
delovnega časa, ki je v njem utelešen. Šele Marx pa je bil tisti, ki je pojmovno
pojasnil razliko med vrednostjo in ceno. Medtem ko je bila prej znana le razlika
med tržno ceno in produkcijsko ceno, je on pojasnil tudi razliko med produkcijsko
ceno in vrednostjo. Pri Ricardu sta obstajali dve oporekajoči si tendenci. Hotel je
pojasniti kvantitativno določitev vrednosti, ali kot pravi Marx, »pri njem gre
vseskozi le za vrednostno veličino«.40 Zato vrednosti ni raziskoval »po formi«,
namreč določeno formo, ki jo navzame delo kot substanca vrednosti, temveč le
vrednostne velikosti, kvantitete tega abstraktno-splošnega in v tej formi družbe-
nega dela, ki proizvaja razliko v vrednostnih velikostih blag. Na drugem mestu41
Marx zato pravi, da Ricardo izhaja od določitve of the relative values of CQmmodi-
ties by »the quantity of labour«, da pa značaja dela, namreč dvojnega značaja, ne
raziskuje. Zato njegova metoda ni metoda pojmovnega razvitja kategorij, temveč
60
izhaja od določitve vrednostne velikosti blaga z delovnim časom in potem razi-
skuje, ali ostala ekonomska razmerja, kategorije, tej določitvi vrednosti oporekajo
in koliko jo modificirajo. Na kratko, njegov poskus, da bi opredelil vrednostno
velikost, je v protislovju z njegovim poskusom, da bi zgodovinsko upravičil
delovni čas kot substanco vrednosti. Vendar ni hotel opustiti ne enega ne drugega
poskusa. Marx je zato moral odgovoriti na vprašanje, kako je z modifikacijo
zakona vrednosti in je to storil tako, da je Ricardovo teorijo hkrati pojmovno
konsekventno izpeljal obenem pa kritiziral njegov poskus, da je hotel vrednostno
velikost določiti, ne da bi razvil vrednostno formo. Da pa bi bilo mogoče
pojmovno razviti velikost in formo vrednosti, je bilo treba hkrati pojasniti razliko
med ceno in vrednostjo. Marx je analiziral fenomen kapitalistične proizvodnje kot
enotnost protislovja dveh jasno razlikovanih nivojev, pri čemer je obenem na
nivoju vrednosti oz. bistvenega pojasnil pojmovno dinamiko, pojmovno gibanje
meščanske družbe kot sistema blagovnih razmerij, na nivoju cen pa »empiriji«
bližje fenomene, ki tvorijo osnovo vulgarno ekonomskih predstav, in hkrati je te
nazore že kritično prikazal. Šele pri njem je razlika med vrednostjo in ceno
pojmovno dosledno izvođena. Teorija mejne koristnosti tega vprašanja sploh ni
tematizirala, klasična politična ekonomija pred Ricardom pa te razlike pojmovni
ni mogla izpeljati, in zato Marx pravi, da se je Smith z veliko naivnostjo gibal v
nenehnem protislovju, še mnogo bolj pa seveda ekonomi, ki jim je bilo pojmova-
nje vrednosti še neprimerno težje.
»Po eni strani zasleduje Smith notranjo povezavo ekonomskih kategorij ali
skrito zgradbo meščanskega ekonomskega sistema. Na drugi postavlja poleg tega
povezavo, kot je navidez dana v pojavih konkurence in se torej predstavlja
neznanstvenemu opazovalcu, čisto tako kot praktično utejemu in zainteresira-
nemu v procesu meščanske produkcije. Oba ta načina razumevanja - od katerih
eden prodre v notranjo povezavo, takorekoč v fiziologijo meščanskega sistema,
drugi le opisuje, katalogizira, pripoveduje in prinaša s shematizirajočimi pojmov-
nimi določitvami, kar se v življenjskem procesu kaže na zunaj, tako kot se kaže in
prikazuje - tečeta pri Smithu ne le sproščeno drug poleg drugega, temveč se
prepletata in si nenehno oporekata. Pri njem je to opravičeno (z izjemo posamez-
nih detajlnih raziskav, (kot) o denarju, ker je bil njegov posel dejansko dvojen. Po
eni strani je poskušal prodreti v notranjo fiziologijo meščanske družbe, po drugi
strani pa deloma šele opisati njene na zunaj se prikazujoče življenjske forme, da je
prikazal njeno na zunaj prikazujočo se povezavo in še deloma odkril za te pojave
nomenklaturo in ustrezajoče razumske pojme, je torej deloma šele reproduciral v
jeziku in miselnem procesu«.42
Toda če je bil Marx mnenja, da je bil pri Smithu tak način raziskovanja
zgodovinsko še opravičen, to ne pomeni, da je upravičen ne glede na zgodovinske
okoliščine raziskovanja. Poleg tega pa je ta nediferenciran interes za notranjo
fiziologijo meščanske družbe in za njeno kostumografijo hkrati vodil Smitha v
čisto protislovne predstave, ne da bi si on sam kakor koli bil na jasnem o povezavi
med obema načinoma opazovanja. Ricardo je bil tisti, ki je nadaljnemu reproduci-
ranju teh protislovij poskušal narediti konec. Smithova teorija je namreč omogo-
čala navezavo tako na »ezoterični kakor eksoterični del njegovega dela« in zato so
njegovi nasledniki oba nivoja še bolj zapletli. Ricardo je bil tisti, ki je za osnovo,
za izhodišče raziskovanja fiziologije meščanskega sistema - zapopadenja njene
notranje povezave in življenjskega procesa - postavil izključno določitev vrednosti
z delovnim časom. Od tod je Ricardo »izhajal in zdaj prisilil znanost, da je
zapustila dotedanji stari način dela in si položila račun o tem, koliko ustrezajo
snovi siceršnje kategorije, ki jih je razvila, predstavila, produkcijska in občevalna
61
razmerja, forme te osnove, ustrezajo ali oporekajo izhodišču, koliko sploh te zgolj
pojavne forme procesa, ki jih ponavlja in reproducira znanost (torej tudi ti pojavi
sami), ustrezajo osnovi, na kateri počiva ta notranja povezava, dejanska fiziologija
meščanske družbe oziroma tvori njeno izhodišče, kako je sploh s tem protislovjem
med navideznim in dejanskim gibanjem sistema«.43 To mesto je ključno za
razumevanje celotne teorije vrednosti, ne le zato ker je izhodišče za razumevanje
ponovnega identificiranja cene in vrednosti v teoriji mejne koristnosti, ampak tudi
zato, ker se je celo v največjem delu marksistične teorije, kljub Leninovi kritiki,
uveljavilo prepričanje, da lahko vsakdo kvalificirano in kritično govori o meščan-
ski družbi, ne da bi imel kakršno koli predstavo o »njeni dejanski fiziologiji«.
Utrdilo se je prepričanje, da že metanje fenomenov, ki spadajo k površini
meščanske družbe, poljubne analize kostumografije meščanske družbe, že omoqo-
čajo njeno kritiko, dosledna izpeljava analize teh kostumov v kritiki politične
ekonomije kot osnovi vse kritike meščanske družbe, pa da pomeni kastracijo na
»ekonomijo«. Tako prihaja do absurdov v teoriji, ki iz poljubnih prikazovanj
zgradi kritiko meščanske družbe in jo potem ponazarja s primeri iz Marxove
kritike politične ekonomije, torej poskuša ravno razgraditi pojmovne in zapopa-
denje »notranje organične povezave in življenjskega procesa« meščanske družbe v
politekonomske »primere«, ki jih je vsakega zase že prikazoval Becker. Podlaga
takemu prikazovanju je seveda domneva, da dosledno pojmovno prikazovanje
»notranje fiziologije« meščanskega sistema, in pri tem Marx nikakor nima v mislih
samo »ekonomije«, ni nič drugega kot reproduciranje njegovih zakonitosti v
mišljenju in zato nujno le apologija, kajti opraviti da ima le z »naravnimi
zakonitostmi« meščanske družbe, medtem ko je treba in edino mogoče iskati
pogoje in predpostavke za njeno revolucionarno odpravo onstran teh le reprodu-
cirajočih se naravnih družbenih zakonitosti. V tem pojmovanju je torej kritika
politične ekonomije kot analiza »skrite zgradbe meščanskega ekonomskega si-
stema« izenačena z njegovo apologijo. Becker je še vedel, da mora potolči teorijo
vrednosti v njenem izhodišču, se pravi v analizi in prikazu pojma vrednosti, v
analizi blaga in v vseh iz nje nujno sledečih kategorijah, če hoče zavrniti njen
revolucionarni značaj. Iz teh prikazov pa sledi, da Marxova analiza blaga ni nič
drugega, kot kvečjemu dobra reprodukcija meščanske družbe v teoriji, da paje za
vzpostavitev revolucionarne teorije treba najti izhodišče čisto drugje. Med seboj
se potem seveda ločijo in drug drugemu oporekajo, pač glede na izhodišče, ki so si
ga izbrali. Proti vsem tem nazorom je treba pokazati, da gre v njih za dvojno
napačnost. Najprej je povsem napačno poljubno izbiranje izhodišča za razumeva-
nje in revolucioniranje celotnega meščanskega sistema, ki ni razumljeno v »notra-
nji povezavi ekonomskih kategorij ali skriti zgradbi meščanskega ekonomskega
sistema«.
To seveda nikakor ne pomeni, da v teh raziskavah niso zaobseženi tudi
nekateri kritični elementi. Vendar so zaobseženi tako, kot so bili zaobseženi pri
Smithu, namreč tako da analiza »notranje fiziologije meščanske družbe« neposre-
dovano nastopa in se prepleta z analizo »njenih na zunaj se prikazujočih življenj-
skih form«, kar ima seveda za posledico vrsto nesmislov. Predsodek, da je kritika
politične ekonomije skrita apologija je rezultat nerazumevanja razlike med kapi-
talom' in Heglovo Znanostjo logike, ki oba teksta povezuje kot v pozitivnem
prikazu kategorij blaga in kapitala zaobsežena kritika Heglovega pojmovanja, da
je tisto, kar je res na začetku edina prava resnica tudi na zaključku. Marxov
,Kapital' se ne zaključi s potrditvijo blaga kot večne kategorije. Marx je pokazal
ravno na Ricardovi teoriji, da obratno velja, da je Ricardo prav zato, ker je vzel za
osnovo in izhodišče raziskovanja fiziologije meščanskega sistema določitev vre-
62
i
dnosti z delovnim časom, da je »s to znanstveno zaslugo tesno povezano, da
Ricardo odkrije, izgovori ekonomsko nasprotje razredov - kot ga kaže notranja
povezava, in da je zato v ekonomiji zapopaden, odkrit zgodovinski boj in razvojni
proces v njegovem korenu. Carey (...) ga zato denuncira kot očeta komunizma.
,Ricardov sistem jeisistem razdora... izteka se v zaplojenje sovražnosti med
razredi in narodi... Njegov spis je pravi priporočnik demagoga, ki stremi po moči
s pomočjo delitve dežele, vojne in plenjenja'. (H./C./ Carey, ,The Past, the
Present, and the Future, Philadelphia 1848, str. 74-S)«44
Kakor je Carey natančno videl, kam se izteka Ricardova analiza »notranje
povezave ekonomskih kategorij«, je tudi Becker opazil, kam se izteka Marxova
analiza »skrite zgradbe meščanskega ekonomskega sistema«, in je sploh mogoče
ugotoviti, da so nasprotniki teorije vrednosti njen nujni rezultat pogosto mnogo
bolj jasno razumeli kot pa tisti, ki se štejejo za njene naslednike. Zato kritika
teorije vrednosti ni samo poskus, da bi bila dovršeno ovržena Marxova teorija na
področju, ki mu je sam pripisoval največji teoretični pomen, ampak je to v
»dlakocepstvu se izgubljajoče razpravljanje« prikrito priznanje in razumevanje »v
ekonomiji zapopadenega; odkritega zgodovinskega boja in razvojnega procesa v
njegovem korenu«, čeprav priznanje po ovinku, ker gre nasprotnikom teorije
vrednosti za likvidacijo njenega revolucionarnega jedra in ne zgolj za razkritje
nedovršenosti tega domnevnega miselneqa kolosa.
Šele Marx je bil tisti, ki je dokončno pojasnil pojmovno izpéljavo razlike med
vrednostjo in ceno, s čemer je postavil tudi podlago za kritiko vulgarnoekonom-
skih nazorov. To je navedlo mnoge interpretatorje njegove teorije k napačni
predstavi, da je teorija vrednosti, kolikor je omejena na pojmovni prikaz ne cen
ampak zgolj vrednosti kot razviti sistem ekonomskih kategorij racionalna in
koherentna. V njem naj bi bilo ,racionalno' prikazano gibanje substance meščan-
ske družbe, kapitala kot subjekta, in šele od tiste točke naprej, kjer se prične
transformacija vrednosti v cene, kjer torej analiza preide od notranje povezave h
kostumografiji meščanske družbe, navidez začne zadevati in razčlenjevati pravo
carstvo ,ponorelih form' in mistifikacij.
Predvsem obresti kot cena za kapital in renta kot cena za zemljo sta za Marxa
izredni,ponoreli formi'. Tako se je v recepciji teorije vrednosti uveljavilo napačno
prepričanje, da so te ekonomske kategorije povsem iracionalne, s tem seveda tudi
družbeni razredi, ki jim je njihova eksistenca pogoj obstoja in da jih ni mogoče
zvesti nazaj na ,racionalne' kategorije vrednosti, menjalne vrednosti, uporabne
vrednosti itn. Tako je nastal napačen vtis, da je površina meščanske družbe z
vsemi mistifikacijami, ki k njej sodijo, na eni strani égalité, fraternité, liberté, na
drugi strani mezda, profit, renta in ustrezni razredi: proletariatom, buržoazijo,
zemljiškimi lastniki, komaj pregledna sfera ,iracionalnosti', medtem ko je njena
substanca, predvsem pojem vrednosti in njegovo kategorialno gibanje, sfera
čistega uma ali racionalnosti, in da je celo ,ponorele' površinske forme mogoče
racionalno pojasniti z delovanjem pojma vrednosti v njihovi racionalni,družbeni
osnovi'. To pojmovanje je vseskozi napačno, ker temelji na razsvetljenski predpo-
stavki, da je v meščanski družbi navsezadnje vse mogoče racionalno pojasniti, celo
takšne ,ponorele forme' kot so obresti in renta, in da ves problem leži le v naši
spoznavni možnosti, odkriti posredovanje med iracionalnostjo nadstavbe in racio-
nalnostjo njene družbene osnove. Marx naj bi bil tisti, ki mu je v,Kapitalu' uspela
racionalna pojasnitev vseh ponorelih fenomenov meščanske družbe, ker naj bi bil
racionalno in kot racionalno pojasnil gibanje njenega bistva. Da to pojmovanje na
prikrit način, s tem da predpostavlja takšno možnost zvajanje vseh družbenih
fenomenov za njihovo domnevno racionalno osnovo, razglaša vse dejansko za
63
umno, običajno ne pride jasno na dan samo zato, ker v takšnih interpretacijah
enostavno zatrjujejo, da s pojasnitvijo kostumografije meščanske družbe iz ana-
lize njene ekonomije izgine poljubna subjektivna, iracionalna družbena vsebina.
To je nazor najslabše heglovščine, ki s Heglom nima nič opraviti, čeprav misli, da
ga ponavlja, ko zatrjuje, da pod površino oporekajočih si fenomenov družbe
blagovnih producentov obstoji neka racionalna nujnost, ki je od te površine
principielno različna, in ki jo je samo potrebno pravilno razumeti in pojasniti.
Toda kritika družbenih fenomenov, ki je mogoča s te pozicije, potem ko je bilo
zanikano, da je kritika politične ekonomije osnova in »resnica« vse kritike
meščanske družbe, ne seže čez horizont tistega, od česar se je že dokopalo
razsvetljenstvo, hkrati pa se od razsvetljenstva razlikuje po tem, da je zamudilo
čas njegove zgodovinske upravičenosti in njegove izvirnosti.
To napačno razumevanje teorije vrednosti kot racionalne osnove za pojasnitev
,ponorelih form' na površini meščanske družbe, ki je najbolj na kratko formuli-
rano v zanikanju, da je kritika politične ekonomije podlaga oz. izhodišče kritike
celote meščanske družbe in »zapopadenja zgodovinskega boja in razvojnega
procesa v njegovem korenu«, je hkrati izraz posebnega nerazumevanja kritike
politične ekonomije, v katerem je predpostavljeno razsvetljensko prikazovanje
pojma vrednosti. Vendar Marx ni stal na takšnem razsvetljenskem stališču, kljub
temu, da je imenoval rento in obresti ,iracionalni formi', ki izvirata iz gibanja
kapitala in v nadaljnjem razvoju predstavljata oviro temu gibanju samemu;
nikakor ni stal na stališču, da je treba razumeti gibanje kapitala kot racionalno
nasproti oviram, ki stojijo temu gibanju na poti v podobi obresti, rente itn.
Nasprotno, če na samem začetku v analizi blaga odkriva »»protislovja«, in ta ista
protislovja se v razvoju pojma vrednosti povnanjijo in osamosvojijo in v svoji
dovršeni povnanjenosti in osamosvojenosti prikazujejo kot ponorele formé, ven-
dar so kot nas-protje racionalnosti gibanja pojma vrednosti kot substance hkrati
dovršitev njegovega gibanja. Nasprotje med .uporabno in menjalno vrednostjo je
torej treba razumeti kot izhodišče ,ponorelo formo', in Marx je samo tako mogel
razložiti iz nje izvirajoča protislovja, njihovo protislovno ukinjanje in ukinjanje
tega ukinjanja. Tako je nasprotje med uporabno in menjalno vrednostjo tisto, ki
tvori podlago, da se to notranje nasprotje v blagu artikulira kot zunanje nasprotje
med relativno vrednostno formo in ekvivalentsko formo, toda v genezi nove
kategorije, ki od tod izvira - denarja, so ta nasprotja spet ukinjena, in sicer tako,
da so prenesena na drug nivo, namreč v razmerje med denarjem in zlatom.
»Prvič: Enostavni faktum, da blago dvojno eksistira, enkrat kot določeni
produkt, ki svojo menjalno vrednost ideelno vsebuje (latentno vsebuje) v svoji
naravni formi bivanja, in potem kot manifestirana menjalna vrednost (denar), ki
je spet odvrgel vso povezavo z naravno formo bivanja produkta, ta dvojna različna
eksistenca mora napredovati do razlike, razlika do nasprotja in protislovja. Isto
protislovje med posebno naravo blaga kot produktom in njegovo splošno naravo
kot menjalno vrednostjo, ki je porodilo nujnost njune dvojne postavitve, enkrat
kot tega določenega blaga, drugič kot denarja, protislovje med njunimi posebnimi
naravnimi lastnostmi in njunimi splošnimi socialnimi lastnostmi, vsebuje vseskozi
možnost, da bi "obe ločeni eksistenčni formi blaga druga nasproti drugi nista
konvertibilni«.45
Ravno ta nujnost, ki od vsega začetka kot možnost tiči v blagu, ker je blago
enotnost menjalne in uporabne vrednosti, da namreč obe ti različni in ločeni
eksistenčni formi blaga eksistirata vsaka zase in da nista ena nasproti drugi
konvertibilni, torej zamenljivi,-da je blago negirano kot blago, razkriva, da je bil
potreben ves razvoj denarnega sistema vse do najbolj kompliciranega kreditnega
64
sistema, da se je prvotna razlika in nasprotje med uporabno in menjalno vre-
dnostjo razkrila kot protislovje in da ta celična forma meščanske družbe v
strahovitem gospodarskem zlomu eksplodira. Takoj ko pa popusti ta temeljna vez,
potegne hkrati za seboj polom vseh ostalih družbenih vezi, ker se je utrdila na
njihovem mestu in jih izpodrinila. Blago kot družbena vez ljudi tako navidez
ustreza atomu v fiziki. Potrebna je vsa ogromna zgradba svetovnega denarnega in
kreditnega sistema, da je mogoče teoretsko pokazati in praktično razviti vse v njej
atentno eksistirajoče moči. Toda sprostitev ali eksplozija teh moči po svoji rušilni
moči presega vse druge. Seveda, si je samo v fiziki mogoče delati utvare o »mirni
uporabi« atomske energije. Blago pa je kot celična forma hkrati že v kali najbolj
,ponorela forma' in vsa norost. Becker bi rekel »iracionalnost«, vezi meščanske
družbe je prisotna že v njem, kar ne pomeni, da so iz blaga nastale kategorije
enostavne artikulacije tega prvotnega protislovja. Nasprotno, višje ali izvedene
kategorije, npr. denar, kredit itn., ravno iz tega protislovja naredijo le nasprotje in
ga reducirajo na razliko, na svoj način ga kot protislovje odpravijo tako, da ga
prenesejo na nek drug nivo.
»Težave, ki ležijo v menjavi, lahko denar odpravi le, vtem da jih posploši,
naredi univerzalne«.46
Torej je prav toliko mogoče reči, da je v izvedenih poznejših ekonomskih
kategorijah le konsekventno razvita - univerzalizirana iracionalnost izhodiščnih,
blaga kot enotnosti uporabne in menjalne vrednosti, kakor da so poznejše
udejanjena ukinitev protislovij, ki so zaobsežene v prvi enotnosti blaga in so torej
te razvite kategorije hkrati »resnica« začetnih in obenem njihova negacija. Z
drugimi besedami, kar je res na kategorijah menjalne in uporabne vrednosti na
začetku, je res na kategorijah denarja, kredita, obresti na koncu, in kar je res na
koncu v svetovnem gospodarskem zlomu, je bilo res že na začetku, čeprav začetek
in konec gibanja pojma vrednosti nista eno in isto, temveč leži med njima tudi
celotna zgodovinska doba. Ta ugotovitev ni zgolj parafraza oz. ponavljanje Hegla,
ker gre v njegovi logiki za tisto, kar »je res«, za navidezno odpravljanje, v kritiki
politične ekonomije pa gre nasprotno za razkritje, da je tisto, kar je ponorela
družbena forma na koncu, očividna iracionalnost, hkrati kot začetek ne ponov-
ljena ampak dejansko odpravljena nesmiselnost rente, obresti itn., da je bila ta že
ponorela družbena forma, tudi ko je še eksistirala zgolj v svoji embrionalni obliki,
čeprav hkrati stojita* druga drugi nasproti kot racionalna negacija ena druge.
Čeprav je bil Hegel oster kritik prenašanja matematičnih metod v logiko, je ravno
v njegovem motivu kroga tista vsebina, ki je bila v kritiki politične ekonomije šele
dosledno odpravljena, medtem ko je Hegel s tem motivom reševal »zadnje«
filozofske probleme. Probleme vrednostne forme, njeno omejenost, reši le njeno
polno razvitje. Že od vsega začetka so očividne »težave« vrednostne forme in
hkrati se ponujajo rešitve zanje, ki pomenijo le pospešeni razvoj te forme. Zdi se,
da so problemi »konvertibilnosti« v nerazviti blagovni menjavi, težave v menjavi
blag, kjer še ne intervenira denar, torej na njenem zgodovinskem rojstnem kraju,
posledica zgolj njene nerazvitosti. Blago je težko zamenjati z drugim blagom, ker
zaradi omejenosti trga vsak produkt težko najde drug produkt, s katerim bi ga bilo
mogoče zamenjati. Takoj ko se trg razširi, ko se neko blago razširi kot denar, ko
torej denar razširi trg, izginjajo prvotne težave s konvertibilnostjo. Čim bolj
vseobsežen je trg, tem lažje je za vsak produkt najti njegov ustrezni blagovni izraz.
Korenine za nastanek vsake razvitejše ekonomske kategorije ležijo v težavah s
konvertibilnostjo form blaga manj razvitih kategorij. Težave torej, ki ležijo v
razmerju relativne vrednostne forme in ekvivalentske forme, razreši nastanek
denarja. Težave, ki obstojijo v zvezi s konvertibilnostjo denarja, razreši nastanek
65
kredita. Ta pa proizvede nujno pripadajočo kategorijo obresti kot cene za kapital.
Težave pa, ki so povezane z obrestmi, so takšnega značaja, da jih ni mogoče več
odpraviti z nadaljnim univerzaliziranjem. Zato so obresti s stališča kapitala, ker
ovirajo vsako nadaljne gibanje kapitala, neka evidentno ,ponorela forma'. S tem
smo prišli do mesta, kjer se razkrije kriterij, po katerem je neka ekonomska
kategorija razglašena za iracionalno. Ta kriterij je sam vpotegnjen v gibanje
pojma vrednosti in se uveljavi vedno šele takrat, in samo za tiste ekonomske
kategorije, katerih težav ni mogoče odpraviti na način, po katerem so načelno
odpravljene vse težave, ki so povezane s konvertibilnostjo osnovnih eksistenčnih
form blaga, težav, ki izvirajo iz dvojne eksistence blaga. Torej šele tiste ekonom-
ske kategorije, katerih težave principielno niso rešljive s posplošitvijo, z dvigom na
»višji« nivo, univerzalizacijo, so razglašene za ,ponorele', kajti edina rešitev, ki
zanje preostane, je njihova speljava nazaj na osnovne eksistenčne forme blaga. V
trgovskih krizah zato meščanski ekonomi vedno obsojajo zlorabljenje eksistenč-
nih form blaga, npr. pretirani kredit oz. pretirano zadolževanje, tako kot obsojajo
zlorabljanje zemljiške posesti za pretirano rento, ali zlorabljanje monopola sploh,
in nenadoma odkrijejo rešitev le še v nenadnem odvrženju teh ,ponorelih form'
blaga in v vrnitvi k njihovi osnovni obliki. V Heglovi ugotovitvi, da je tisto, kar je
res na začetku, res na koncu, in da je tisto, kar je res na koncu, res že na začetku, je
hkrati zaobsežena prikrita kritika delitve dejanskosti na racionalni in iracionalni
del, delitve družbenih kategorij v racionalne in ,ponorele'. Gibanja kapitala je
tisto, ki samo proizvaja to mejno črto med enimi in druqimi, čeprav tudi samo
potem nujno zaveda nanjo kot na svojo omejitev.
Oglejmo si zdaj te ,ponorele forme,' kakor se prikazujejo s stališča kapitala.
Kot rečeno, so za kapital takšna forma obresti, ki so cena za denar. Obresti
eksistirajo zato, pravi Marx, ker ima kapital po transformaciji vrednosti v cene
sposobnost, da daje profit glede na splošno profitno stopnjo. Upnik, denarni
kapitalist, daje denar industrijskemu kapitalistu, ta sprejema ta denar kot kapital,
povnanja ga kot blago. V rokah obeh je šlo za isto sumo denarja, toda samo v roki
tega zadnjega nastopa kot kapital. Toda dejstvo dvojnega bivanja iste denarne
sume ne bo podvojilo profita. Ta suma denarja obstoji za oba kot kapital le skozi
delitev profita. To protislovje, da ista suma denarja nastopa hkrati kot kapital le za
enega od udeležencev transakcije in hkrati za oba, pa se ne artikulira toliko kot
nasprotje oseb, čeprav se izraža tudi tako, npr. v nacističnem opravičevanju
industrijskega kapitala in obsojanju in preganjanju trgovskega kapitala, kar kaže
samo nerazumevanje dejstva, da trgovski kapital samo na svoj način rešuje
probleme industrijskega kapitala, temveč se izraža v tem, da je tu kapital kot
kapital blago, ali da je blago, za katerega gre tu, kapital.
»Celokupna razmerja, ki se tu prikazujejo, bi bila zato iracionalna s stališča
enostavnega blaga, ali tudi s stališča kapitala, kolikor fungirá v svojem reproduk-
cijskem procesu kot blagovni kapital. Posojanje in jemanje na posodo, namesto
prodaje in nakupa, je tu nek iz specifične narave blaga - kapitala - izstopajoč
razloček. Prav tako da je to, kar je tukaj plačano, obresti, namesto cene blaga. Če
se naj obresti imenujejo cena denarnega kapitala, potem je to neka iracionalna
forma cene, vseskozi v protislovju s pojmom cene blaga. Cena je tukaj reducirana
na svojo čisto abstraktno in brezvsebinsko formo, da določena denarna suma, ki je
plačana za kar koli, kar tako ali tako figurira kot uporabna vrednost; medtem, ko
je po svojem pojmu cena enaka v denarju izraženi vrednosti te uporabne vredno-
sti.
Obresti kot cena kapitala so že od vsega začetka nek vseskozi iracionalen
izraz«.47
66
To pomeni, da obresti niso samo na sebi nek iracionalen izraz, ampak so takšen
izraz po svojem izvoru v blagu, ki je enotnost enotnosti in nasprotja uporabne in
menjalne vrednosti in so zato samo s stališča enostavnega blaga ali blagovnega
kapitala na sebi iracionalen izraz. Obresti zato dvojno mistificirajo svoje izhodišče,
blago tako kot ga dvojno mistificira profit ali renta itn. Najprej v tem smislu, da v
formi kredita, kapitala in zakupa zemlje zakrijejo izvor presežne vrednosti in se
hkrati prikazujejo kot njene univerzalne oblike. Nadalje pa so v pospešeni
razširitvi trga edini regulatorji, ki lahko omogočijo še nadaljno napredovanje
kapitala čez ovire, ki ležijo v enostavni blagovni menjavi, torej čez težave s
konvertibilnostjo eksistenčnih form blaga, ki se vedno znova pojavljajo.
In kakor niso obresti nikakršen na sebi racionalni izraz, prav tako kot ni renta,
tako tudi ne morejo biti v nobenem racionalnem razmerju do profita. Obresti za
nek dani kapital nikakor niso enake profitu, ki mu pripada, glede na splošno
profitno stopnjo, temveč so v povprečju nižje, ker se profit deli v obresti in
podjetniški dobiček. Za to cepitev pa nobenega racionalnega zakona, kot je na
primer mogoče racionalno izpeljati profitno stopnjo iz stopnje presežne vrednosti
in organske sestave kapitala. Hkrati se izkaže, da je obrestna stopnja, čeprav je
kategorialno izpeljana iz cepitve presežne vrednosti, ki izvira iz proizvodnje,
kvantitativno monetarni fenomen, katerega višina je regulirana s ponudbo in
povpraševanjem po denarnem kapitalu.
»Mistifikacija doseže svojo najvišjo točko v denarni krizi v času gospodarskega
kolapsa, ko je obrestna stopnja paradoksalno visoka, medtem ko profitna stopnja
pada in vsakdo čuti potrebo, da svoje premoženjske pravice pretopi v denar. Sedaj
tudi denar ni enostavno zlato. Že pred transformacijo vrednosti v cene nakazana
protislovja ne morejo biti več odpravljena v eksistirajočih ,racionalnih' kategori-
jah. Kapitalizmu inherentno racionalno jedro, ki se za Marxa kristalizira v zakonu
vrednosti, izgine v dimu in ognju eksplodirajoče krize«.48
Čeprav Schefold Marxu ob tem povsem neupravičeno podtika stališče, ki je
bilo zgoraj razkrito kot stališče kapitala in enostavnega blaga, se pravi stališče
svobodnega trgovca z njegovimi vulgaris, nazori,49 da ima kapitalizem neko
»racionalno jedro«, je to njegovo podtikanje najprej izraz splošnega napačnega
prepričanja in nepoznavanja teorije vrednosti, ne pa enostavne averzije proti njej.
Hkrati pa se pri njem ta interpretacija prepleta z nasprotno, ne da bi Schefold sam
v tem videl kakšno neskladje ali celo nasprotje, namreč da Marxa popolnoma
napačno presoja tisti, ki meni, da je treba v njegovem »sistemu« neko absolutno
racionalno jedro točno ločiti od opisovanja njegovih kriznih iztirjenj. Protislovja
eksistirajo v formi blaga, v sistemu od začetka. Schefold celo vidi »poanto«
Marxovega prikaza ravno v tem, da »racionalni« sistem vrednosti proizvede krizo
iz sebe samega. Čeprav se Schefold na tej točki ustavi in ne postavi vprašanja,
katero protislovje je fundamentalno, namreč ne protislovje v svetovni trgovski
krizi, temveč protislovje v osnovnih eksistenčnih formah blaga, ki se razodene v
krizi, mu vendar ne uspe ohraniti lastnega odkritja, da v teoriji vrednosti ni
odkrito nobeno racionalno jedro kapitalizma. Njegov nadaljni prikaz kaže, da je
moral ponovno opustiti to odkritje in stališče, ki k njemu spada, če je hotel dati
prosto pot paralelu nasprotni interpretaciji. Predvsem si ni bil niti najmanj na
jasnem o značaju racionalnosti, za katero gre. Najprej je za Marxa sploh samo-
umevno, da ni mogoča svetovna trgovska kriza in nekonvertibilnost, če ne obstoji
blago, da pa je obratno lahko obstajalo blago celo zgodovinsko dobo, preden so
rešitve težav, ki iz njega izvirajo svetovni denarni in kreditni sistem, omogočile
napredovanje pogojev za propad sleherne konvertibilnosti. Na vprašanje je torej
treba odgovoriti: izhodiščno nasprotje je nasprotje v blagu, se pravi sama eksi-
67
stenca blaga kot blaga, čeprav je ravno to nasprotje zadnje, za katerega bi zdrava
pamet in svobodni trgovec menila, da tvori izvirni greh kapitalizma. Prav na-
sprotno, za oba je redukcija vseh obstoječih nasprotij, protislovij in kriz nazaj na
to jasno ,razliko' in enotnost med menjalno in uporabno vrednostjo tista čudo-
delna rešitev, tako da kar verjeti ne moreta, kako da je ni odkril že kdo pred
njima, čeprav ni nenavadno, da jo je odkrilo toliko bistrih glav za njima.
Protislovje v Schefoldovi interpretaciji temelji v tem, da mu ni uspelo razumeti
»racionalnega jedra«, ki bi naj bilo v temelju zakona vrednosti, v njegovi
zgodovinskosti, ampak je razumel racionalnost tako, kot so jo vedno že razumeli
razsvetljenci in njihovi nasledniki, namreč ne v nastanku in nujnem propadu. In
tako kot so razsvetljenci vse ustanove delili v naravne in umetne, prve, buržoazne,
vsklajene z razumom, druge, fevdalne, v samem oporekanju z njim, tako so kritiki
Marxove teorije vrednosti odkrili njeno racionalno jedro in ga postavili nasproti
iracionalnim fenomenom blagovnih cen in cirkulacije. Toda v zakonu vrednosti ni
nobene druge racionalnosti, kot je tista, ki je vezana na celo zgodovinsko dobo
meščanske družbe kot njen »princip«. Skrivnost, da se ravno iz njene racionalnosti
porodi nasprotje racionalnosti, torej ni nič drugega kot razodetje njenega historič-
nega značaja.
Ker Schefold ponovno postavlja domnevo o dualizmu racionalnega sistema
vrednosti in iracionalnosti krize, ne da bi bil razumel njuno zgodovinsko povezavo,
začne iskati tisto področje, na katerem iracionalne forme prodrejo na dan, in da
odkrije točno pri transformaciji oz. izpeljavi vrednosti v cene. S tem se v analizo
pojma vrednosti prenašata tisto, kar je že zdavnaj očital Dietzel, namreč etični
kriterij in delitev ekonomskih kategorij na racionalne, družbeno upravičene, in
,ponorele', družbeno škodljive. Kljub temu pa vidi Schefold racionalno funkcioni-
ranje zakona vrednosti ukinjeno v dvojnem smislu: po eni strani v tem, da
periodično v krizi odpove v svoji funkciji kot regulator kapitalistične proizvodnje;
po drugi strani, ker se njegova podlaga, konkurenčni kapitalizem sam spodkopuje
zaradi koncentracije in centralizacije kapitala, ki jo krize pospešujejo. Toda
Schefold vidi to iracionalizacijo le kot funkcionalno slabost, kot slabost njegovega
funkcioniranja. »Sistemu« vrednosti je torej treba z ràcionalno korekturo poma-
gati nazaj na noge, kar pomeni, poslati ga treba nazaj v njegov kategorialni rojstni
kraj, pri tem pa Schefold ne vidi, da je ta iracionalizacija historični proces, in da je
vrnitev h kategorialnemu izhodišču v neki poznejši zgodovinski dobi, zdaj in tu,
čisto nekaj drugega kot vrnitev k njegovemu zgodovinskemu izhodišču. ,Logični'
in ,historični1 začetek zakona vrednosti zdaj nista le različna, čeprav sta na začetku
sovpadala, ampak je v procesu »¡racionalizacije« gibanja pojma vrednosti zaklju-
ček njegovega historičnega gibanja celo moral sovpasti z začetkom njegovega
logičnega gibanja, da bi meščanska družba sploh še lahko obvarovala videz
racionalnosti svoje celote. Kljub svojemu nerazumevanju historičnega značaja
racionalnosti zakona vrednosti pa je Schefold naprej postopal vseskozi dosledno in
analiziral »transformacijo« vrednosti v cene kot ključno točko te racionalnosti in
iracionalnosti. Tako je pokazal, da je teorija presežne vrednosti oz. eksploatacije
rezultat do konca mišljenega Ricarda, in da gre za mistifikacijo zakona vrednosti,
ki takoj, ko izgubi videz brezčasne racionalnosti, tvori hkrati izhodišče za razume-
vanje geneze vulgarnoekonomskih nazorov. Obenem je odkril, da je »samouki-
njanje« kapitalističnega ekonomskega sistema dvojno: periodično v krizah in
sekularno v podružbljanju proizvodnje, z njeno koncentracijo in centralizacijo,
torej odpravo zakona vrednosti in konkurence. Pravilno je pokazal, da je povsem
napačna interpretacija Marxa kot teoretika sebi samemu enakega, kapitalizma, ki
ostaja tak, kot je, torej kot teoretika kapitalizma v njegovem idealnem nespre-
68
menljivem bistvu, ampak nasprotno njegovo razumevanje notranjih logičnih in
zgodovinskih transformacij in njegovo kritiko njihovih osamosvojenih družbenih
form. Toda takoj, ko je po tem ovinku prišel na sled odkritju historičnega značaja
teorije vrednosti, se je takoj umaknil nazaj, tako rekoč ponovno preklical vse
rezultate, do katerih je prišel, in enostavno prevzel predsodke, s katerimi vabi
sodobno ekonomsko teorijo nihče drug, kakor naš star znanec - Werner Becker.
Ker ta »sodobna ekonomska teorija« filozofije ne pozna, se zdaj on ponuja, da jo
bo varno odvedel nazaj v njen rojstni kraj, iz katerega je odtavala in se nenadoma
znašla na robu prepada, ki je usoden za vse pozitivistične znanosti. Groza pa, ki
obide srce ekonomske teorije, ni nič drugega kot daljnndah Heglove dialektike:
»Notranja sklenjenost Marxovega prikaza, ki obravnava tako različne pro-
bleme kot je pozitivna teorija nekega spoznavnega predmeta, kritika njegovih
pojavnih form in njegove notranje spremembe v nekem ,sistemu', je očividno
tesno povezana z dialektično metodo in svojevrstno ,estetiko' fascinira. Ta dialek-
tika pa ima, kot je znano, svoje pasti; v diskusijo o Marxu odpre pot neki dilemi,
ker ne obstajajo nobeni akceptirani kriteriji za to, kdaj predstavlja protislovje v
knjigi ,Kapital' neko adekvatno odslikavanje protislovnega spoznavnega objekta,
in kdaj je treba protislovje imeti za logično miselno napako«.50
Tu Schefold citira Beckerja, ne da bi mogel povedati karkoli vsebinskega o
njegovih nazorih in ne da bi slutil, da gre za predkantovsko »filozofsko« stališče.
Toliko je dosleden svojemu stališču, kakorkoli oporekajoče si je že, da se ni
pripravljen brez ostanka odpovedati »estetski fascinaciji« Marxovega zakona
vrednosti, četudi se hoče na vsak način izogniti »pastem« dialektike, s katerimi je
teoriji vrednosti grozil Becker. Pasti, o katerih je govora, ne ležijo v teoriji
vrednosti, ampak so pasti sodobne ekonomske teorije, ki jo znanstvena radove-
dnost žene k nepristranskemu raziskovanju družbenih protislovij vse do točke,
kjer ni več nobenih »akseptiranih kriterijev« obstoječe meščanske družbe, ker je
ta nehala biti edini kriterij vsega presojanja, hkrati pa jo kot otroka na sprehodu,
ki bi se utegnil nesrečno končati, drži za roko filozofski pozitivizem à la Becker, ki
se je bil prej pripravljen odpovedati vsej zgodovini filozofije in jo pokopati zunaj
pokopališča, kot pa da bi spustil tega svojega »ekonomskega« varovanca na krivo
pot.
Kljub temu, da se ekonomski teoriji ponuja kot strokovnjak za filozofijo in
dialektiko, in da je napisal celo več knjig o Heglu, pa se v enem pogledu Becker
niti najmanj ne razlikuje od svojih učencev filozofije med ekonomi. Namreč o
Heglovi dialektiki in še zlasti njegovi logiki ve prav tako malo kot oni, in prav tako
kot oni le ponavlja kriterije vrednosti, ki so odžubrale svojo molitev o »nastavah
Heglove dialektike«, da bi pregnale tega hudobnega duha. Tako je prišlo med
Beckerjem in Henrichom do delitve dela, ki ima to dobro stran, da Henrich nič ne
ve o dialektični metodi v ,Kapitalu', čeprav je svetu razodel vse skrivnosti o
Heglovi znanosti logike in še o Marxu povrhu, Becker pa ne ve nič o dialektični
metodi v Heglovi Znanosti logike, čeprav je vedel vse o ,Kapitalu' in povrhu vsega
še o Heglu. Zato ima Becker tudi čisto prav, če zatrjuje, da rezultate svoje analize
opira na odkritja, do katerih je prišel Henrich. Da Henrich ne razume historičnega
značaja Heglove Znanosti logike in jo zato hoče še izboljšati, tam kjer je odkril
slabosti v svoji interpretaciji, ne potrebuje posebnih dokazov. Za Beckerja, ki o
Znanosti logike nič ne ve, ni mogoče niti pričakovati, da bi si bil na jasnem o
njenem historičnem značaju in ključnem pomenu v Heglovi dialektiki, čeprav je
razprodal eno ali dve interpretaciji enega poglavja Fenomenologije duha (po-
glavja o ,gospodujoči in hlapčevski zavesti'). Toda za njegovo interpretacijo
teorije vrednosti kot teoretične racionalnosti, je povsod značilno nezgodovinsko in
69
nedialektično stališče, prav tako kakor za mnoge domnevno marksistične in
ekonomske interpretacije, ki vidijo v njej na delu eno samo racionalnost. Da je
Becker razumel to racionalnost zanikano, negativno, to prav tako malo spreminja
nehistoričnost njegovega stališča, kot spreminja nehistoričnost stališča njegovih
nasprotnikov, ki mu ne morejo postaviti nasproti nič drugega kot zatrjevanje, da
je vseskozi v zmoti, ker da skozi omot iracionalnih kategorij rente, obresti itn., ni
uspel prodreti do racionalnega jedra teorije vrednosti.
In vendar ne gre le za isto nezgodovinskost in nedialektičnost, kar sta le dva
izraza za isto vsebino teh oporekajočih si napačnih interpretacij.
Becker kljub temu celo čisto upravičeno odkrije, da se v sodbi liberalnih
kritikov Marxa, ki se največkrat hkrati štejejo med njegove legitimne učence,
prikazuje Marxova teorija vrednosti kot zastarela. Na sploh zatrjujejo, pravi
Becker, da zaradi spremenjenih odnosov ta teorija ne ustreza več današnjemu
času, pri tem pa ne pozabljajo opozarjati na humanitarne namene in cilje
njegovega nauka, ki so v svojem času bili vseskozi upravičeni. Na tak način
dopolnijo svoje sicer čisto nezgodovinsko pojmovanje z doumevno historičnim
stališčem, da pač v spremenjenih družbenih in ekonomskih razmerah zakon
vrednosti postopoma ne velja več, ali da ne velja v tisti obliki, kot je veljal v
Marxovem času. Toda to kvazihistorično stališče, ki poskuša vseskozi nezgodovin-
sko pojmovanje pojma vrednosti na videz spraviti na bergle zgodovine, je dejan-
sko le zadnji bistveni korak k dokončni nehistorični likvidaciji Marxove teorije. Tu
ji je pripisan zgodovinski značaj samo zato, da je lahko celotna teorija vrednosti
odpisana. In vendar ni bilo potrebno celo stoletje, kot je danes, da se je tako
stališče uveljavilo. Točno 5 let od Engelsove izdaje tretje knjige ,Kapitala' je bilo
potrebno, da je Bernstein51, ki se je prej štel za Engelsovega sodelavca, ugotovil
tisto, kar se potem celo stoletje kot razvpito odkritje ni več poleglo, ampak se je
vsako desetletje pozneje zdelo šele prav evidentno, namreč da je nekoč v
zgodovini, morebiti v času manufakture, zakon vrednosti v resnici funkcioniral, da
pa ga je poznejši razvoj kapitalizma prerasel in preživel. Bernstein si seveda ni
mogel pomagati s pozneje običajnim povšalnim odgovorom, da je bila Marxova
teorija vrednosti ustrezna v njegovem času, da pa v današnjih spremenjenih
razmerah iz nje ne moremo izvajati nobenih določnih konsekvenc in moramo torej
priznati, če nas kdo že prisili k temu, in se tej temi ne moremo elegantno izogniti,
teorija vrednosti je veljala, ampak danes ne velja več.
Tudi v tem vprašanju je Eduard Bernstein potrdil, da ni neutemeljeno imeno-
van utemeljitelj revizionizma, in sicer ne le zaradi izvirnosti, ampak tudi zaradi
izčrpnosti in sistematičnosti svojih stališč. Celo Becker bi se moral sramovati
nerazvitosti svoje kritike teorije vrednosti, če bi poznal tisto, kar je o njej že v
prejšnjem stoletju napisal Bernstein. Razlika med obema je le v tem, da je
Bernstein odkrito priznal, da tisto, kar je napisal proti teoriji vrednosti in Marxu in
Engelsu sploh ni bilo plod njegove glave, in je z pozneje ne več običajno
odkritostjo priznal: »Hkrati naj bo tu enkrat za vselej pojasnjeno, da ne gre za
nobeno prizadevanje za originalnost kritike. Večino, če ne vsega od tega, kar tu
sledi, so po stvari izpeljali ali vsaj nakazali drugi. V toliko ne obstoji legitimiranje
tega (Bernsteinovega) spisa v tem, da prej nepoznano odkrije, temveč v tem, da že
odkrito prizna«.52 Toda kljub Bernsteinovi skromnosti mu je treba priznati, da je
kritika teorije vrednosti v zadnjih osemdesetih letih naredila le malo korakov od
njega naprej, tudi če si jo ogledamo v njeni najbolj agresivni in domnevno najbolj
originalni podobi pri Beckerju. Vendar ne gre zato, da še enkrat odkrijemo
neoriginalnost Beckerjeve kritike, temveč ravno obratno, potem ko je to že bilo
storjeno, da vidimo ravno tisto originalnost njegovega nezgodovinskega stališča, ki
ga loči od siceršnjega nezgodovinskega pojmovanja teorije vrednosti.
70
Le mimogrede je treba opozoriti, da Bernstein v prikazu Marxovega pojmova-
nja vrednosti obžaluje, da Marx ni razvil tiste druge od obeh protislovnih tendenc,
ki ju je odkril v Ricardovi teoriji, namreč problem določanja velikosti vrednosti,
torej ravno tiste, ki je že Ricardu onemogočila neprotislovno izpeljavo njegovega
pojmovanja teorije vrednosti. Ker je Marxa zanimalo formiranje vrednosti v
celotni družbi, je seveda pustil ob strani vprašanje, ki zanima vsakega »svobo-
dnega« trgovca, kako se oblikuje velikost vrednosti, ki mu pripade. To pa je imelo
po Bernsteinovem pojmovanju usodno konsekvenco, kajti »na ta način izgubi
vrednost, kolikor postane predmet opazovanja posamezno blago ali blagovna
kategorija, vsako merljivost in postane čista miselna konstrukcija«.53 Za razliko
od poznejših interpretatorjev vrednosti kot čiste Marxove miselne konstrukcije, ki
si niso niti najmanj na jasnem o konsekvencah tega stališča, je Bernstein z vso
jasnostjo in direktnostjo izvedel konsekvence tega stališča, in to mu zagotavlja
posebno mesto v zgodovini teorije, da namreč v trenutku, ko lahko ima »delovna
vrednost« le še veljavnost kot miselna formula ali znanstvena hipoteza, postane
presežna vrednost zgolj formula, in sicer »formula, ki se opira na neko hipotezo«.
Bernstein si je tako še bil vse skozi na jasnem o likvidaciji revolucionarne vsebine
Marxove teorije, ko je šlo za odpravo pojma vrednosti kot »miselne konstruk-
cije«. Njemu ni šlo za ohranjanje fasade revolucionarne teorije, zato je te
konsekvence tudi razumel in javno priznal.
Engels je ob koncu življenja videl, kako se je to pozitivistično pojmovanje
pojma vrednosti širilo in je proti njemu tudi odločno nastopil. Rešitev problema je
videl v zgodovinskem opazovanju procesa. Pokazal je, da je zakon vrednosti
dejansko neposredno veljal v blagovni menjavi predkapitalistične dobe. Tako
dolgo, dokler so produkcijska sredstva pripadala tistemu, ki je sam produciral, naj
je šlo za presežne produkte prvotnih skupnosti, ki so jih prodajale drugim
skupnostim, ali za produkte kmetov in rokodelcev, se je cena teh produktov
ravnala po delovnem času, ki je bil potreben za njihovo proizvodnjo. Ko pa se je
vrinil med dejanskega producenta in konzumenta kapital, najprej kot trgovski,
potem pa kot manufakturni in industrijski kapital, je vrednost vedno bolj izginila
iz površine in je stopila v ospredje produkcijska cena. Engels je menil, da ostaja
zakon vrednosti realnost, tudi če direktno ne obvladuje gibanja cen. Eksistenco
pojma vrednosti je skušal prikazati v navezavi na tretjo knjigo ,Kapitala' in v
prikazu ekonomske zgodovine.54 Čeprav mu je Bernstein moral priznati, da je
njegov prikaz nastanka in izoblikovanja profitne stopnje »bleščeč«, mu je bil
vendar članek brez »prepričljive dokazne moči« ravno tam, kjer je šlo za vpraša-
nje vrednosti. Po Engelsu naj bi zakon vrednosti splošno veljal kot ekonomski
zakon pet do sedem tisoč let, od začetkov menjave produktov kot blag (v
Babiloniji, Egiptu itn.) do nastopa kapitalistične produkcije. Še isto leto pa je bil v
»Neue Zeit« objavljen Parvusov ugovor proti temu Engelsovemu nazoru, v
katerem je ta spodbijal veljavnost zakona vrednosti v predkapitalistični dobi z
dokazovanjem, da je bil nemogoč zaradi predkapitalističnih družbenih razmerij,
nediferenciranega gospodarstva, cehov in drugih monopolov. Bernstein je te
ugovore takoj označil za »prepričljive« in izvedel sklep, da »čisto očitno menjava
na osnovi delovne vrednosti tako dolgo ni mogla postati splošno pravilo, dokler je
produkcija za menjavo stranska veja gospodarskih enot, uporabe presežnega dela
itn., in kadar jo menjujoči producenti opravljajo v temeljno različnih pogojih.
Problem dela, ki tvori menjalno vrednost in s tem vrednosti in presežne vrednosti,
na tistih stopinjah ni bil nič bolj jasen, kot danes«.55
In k temu še dodaja, da bi se kdo ne vprašal, kako lahko govori v »interesu
eksploatiranega razreda«, če sploh nikjer ne opazi eksploatacije, da je bilo edino,
71
kar takrat prihaja bolj jasno na dan, presežno delo. S tem je Bernstein vrgel v en
koš dve različni dejstvi, ki obe zadevata znano razvidnost družbenih razmerij v
predkapitalističnih družbenih obdobjih, in ki imata skupno le-to, da gre v obeh za
razvidnost, čeprav za razvidnost povsem različnih in celo oporekajočih si vsebin.
Nekaj drugega je razvidnost razmerij eksploatacije in merilo individualnega
deleža na celotnem družbenem delu in celotnem produktu. V sužnjelastniški in
fevdalni dobi so osebna razmerja odvisnosti tvorila podlago družbe, zato delom in
produktom ni bilo treba navzemati neke od njihove dejanskosti različne fanta-
stične podobe.
»Kot naturalne služnosti in naturalna opravila vstopajo v družbene obrate.
Naturalna forma dela, njegova posebnost, in ne kot na osnovi blagovne produk-
cije, njena splošnost, je tukaj neposredno njegova družbena forma. Tlačansko
delo je prav tako merjeno s časom kot delo, ki producira blaga, toda vsak tlačan
ve, da je določen kvantum njegove osebne delovne moči, ki jo porablja v službi
svojemu gospodarju. Desetina, ki jo je treba opraviti farju, je bolj jasna kot farjev
blagoslov«.56
72
Skrivnost robinzonad v politični ekonomiji je, da z eno nogo še stojijo na tleh
predkapitalističnih ekonomskih predstav in opazujejo vse dejavnosti in produkte v
njihovi naturalni formi, z drugo nogo pa stojijo sredi razvitega kapitalizma in
jemljejo za akterja vseh dejavnosti osamljenega individua, takšnega, kot so ga
proizvedla razširjena razmerja menjave, ki so potrgala vsa stara družinska, krvna,
lokalna razmerja in postavila na njihovo mesto eno samo družbeno vez - denar.
Zato je lahko Marx v prvi knjigi ,Kapitala' tako nazorno pojasnil zakon vrednosti
kot povsem razviden samo pri Robinzonu. Na njem zato, ker se tudi družbena
razmerja še niso mogla skriti za razmerja med stvarmi, kot v kapitalizmu, in ker
stvarna razmerja niso bila več skrita za razmerji med ljudmi kot v fevdalizmu.
Preden se torej Robinzon prikaže v meščanski družbi, se znajde na samotnem
otoku in skromen, kot je, mora opravljati različna dela: izdelovati orodje, pohiš-
tvo, udomačevati lame, loviti ribe itn. Vendar kljub različnosti teh del ve, da gre le
za različne forme dejavnosti istega Robinzona, torej le različne načine človeškega
dela. Nuja ga prisili, da svoj čas natančno porazdeli med svoje različne funkcije.
Izkustvo ga uči, da potem, ko je rešil iz brodoloma uro, knjigo, črnilo in pero,
začne kot dober Anglež voditi dnevnik o samem sebi. »Njegov inventarium
vsebuje popis uporabnih predmetov, ki jih poseduje, različnih opravkov, ki so za
njihovo proizvodnjo potrebni, končno delovni čas, ki ga zahtevajo različne quanta
teh različnih produktov v povprečju. Vsa razmerja med Robinsonom in stvarmi, ki
tvorijo njegovo samoustvarjeno bogastvo, so tukaj tako enostavna in razvidna, da
bi jih celo gospod M. Wirth lahko razumel brez posebnega duhovnega napora. In
vendar so v tem vse bistvene določitve vrednosti«.57 Toda kakor lahko je razumeti
določitev vrednosti z delovnim časom pri Robinzonu, tako je za Bernsteina težko
doumeti, da je razvidnost v produktih materializiranega delovnega časa kot merila
njihove vrednosti v obratnem sorazmerju z oddaljenostjo Robinzona od njego-
vega samotnega otoka in z vsakim njegovim nadaljnim korakom v meščansko
družbo. Ker pa Robinzon ni nič drugega, kot produkt te družbe, je značaj
razvidnosti eksploatacije v tlačanskem in suženjskem delu čisto drugega pomena
kot značaj razvidnosti delovnega časa kot merila vrednosti v blagovni proizvodnji.
To je toliko težje razvidno, ker sta zgodovinsko prvotno oba ta procesa dela
pogosto sovpadala, in sicer vedno takrat, kadar je bilo suženjsko in tlačansko delo
namenjeno proizvodnji za trg.
In ravno od tega »primera« izhaja vsak kritik, ki kritizira Marxovo teorijo
vrednosti kot Bernstein. Namreč čisto res je, kar ugotavlja, da namreč suženjsko
ali tlačansko delo, čeprav je nujno tvorilo presežno delo, in je bilo to celo več kot
očitno, ni hkrati tudi nujno tvorilo vrednosti, in sicer zato ne, ker niso produkti
tega dela nastopali kot blaga, torej takrat kadar tlačansko in suženjsko delo ni bilo
namenjeno za trg. čisto upravičeno ugotavlja naprej, da če ne moremo govoriti o
vrednosti, tudi ne moremo govoriti o presežni vrednosti. Zdaj pa sledi salto
mortale. Če torej nismo mogli govoriti o vrednosti in presežni vrednosti v fevdalni
in sužnjelastniški družbi, kjer so priganjali ljudi z bičem k presežnemu delu, kako
bi mogli o vrednosti in presežni vrednosti govoriti v meščanski družbi, kjer lahko
vsakdo v predstavi mirno ostane doma za zapećkom, kadar se mu ljubi, ne da bi se
mu bilo treba bati, da ga bo kdo pregnal z bičem. Kakor se izkaže Bernstein
neusmiljeni nasprotnik suženjskega in tlačanskega dela, in zato neusmiljeno
pokaže nanj tudi v tistih podobah, v katerih se je rešilo in pretihotapilo v novi vek
- »pomočnik malega cehovskega mojstra, ki opravlja pri kateremkoli njegovih
strank delo zanj, ve čisto natančno, da je njegova urna plača toliko in toliko nižja
od cene, ki jo je mojster onemu zaračunal... -, tako je tudi enako neusmiljen
nasprotnik vsake »predstave vrednosti«. Zato ugotavlja, da tam, kjer je bilo v
73
starem in srednjem veku opravljeno presežno delo, ni vladalo o njem nobeno
zmotno prepričanje, ni bilo zakrito z nikakršno vrednostno predstavo. Ta razvi-
dnost razmerij med mezdnim delom in blagovno ceno vlada še na pragu kapitali-
stične dobe. In s tem lahko Bernstein pojasni »nekatera nam danes presenetljiva
mesta v gospodarsko političnih spisih tistega časa o presežnem delu in delu kot
edinem viru bogastva«.58 Seveda ne bo mogel drugače, kot da jih neusmiljeno
kritizira. Namreč, takšno je njegovo sklepanje, če tam, kjer je bilo v starem veku
presežno delo najbolj očividno, ni obstajala nikakršna presežna vrednost in sploh
nikakršen pojem vrednosti, potem tudi v kapitalizmu, kjer je še celo ta očividnost
izginila, ne more obstajati nobena vrednost "ih torej tudi ne presežna vrednost.
Toda to, kar se nam danes vendar zdi, da je vrednost, in za kar menimo, da je
moralo biti plod »globokega opazovanja stvari«, je bilo za Bernsteina v tistem
času »skoraj puhlica«. Seveda ni mogel drugače, kot da je to »puhlico« zavrnil in
ugotovil, da se nauk o delu, ki se začne pojavljati ob začetku manufakture (on
seveda ne ločuje med delom, delovnim časom itn.) kot meri zdaj šele posplošujoče
se (menjalne) vrednosti sicer veže na predstavo o delu kot edinem viru bogastva in
zapopada vrednost še čisto konkretno, »vendar kmalu bolj prispeva k zameglitvi
pojmovanja presežnega dela kot k njegovi pojasnitvi«. In tisti, ki je po Bernstei-
novem mnenju začel s tem zamegljevanjem, je bil v politični ekonomiji seveda
Adam Smith. In da je razumel »delovno vrednost kot abstrakcijo od prevladujoče
dejanskosti«. Tu se je Bernstein lahko oprl na dejstvo, da je stal Smith na stališču,
da je bila vrednost nekaj povsem dejanskega le v »tistem zgodnjem in surovem
družbenem stanju, ki je bilo tako pred akumulacijo kapitala kakor tudi pred
apropriacijo zemlje... V tem stanju stvari pripada celoten delovni produkt
delavcu; in kvantiteta dela, ki je običajno porabljena v pridobivanju ali producira-
nju kakršnega koli blaga, je edina okoliščina, ki lahko regulira kvantiteto dela, ki
jo je zanjo treba običajno pridobiti, zahtevati ali zamenjati«.59 Tu misli Smith kot
fiziokrat, tako kot je celotno njegovo teoretsko delo vseskozi prepredeno s
fiziokratskimi stališči. In to zgodnje in surovo družbeno stanje, o katerem govori,
ni nič drugega, kot njegova formulacija za družbo robinzonov. Ni naredil nič
drugega, kot da je kapitalistična družbena razmerja v njihovi idealni podobi
projiciral na začetek vseh časov. Marx je ta postopek kritiziral in pokazal, da je s
to operacijo Smith na mistificiran način postavil na izhodišče tisto, kar je sam
naredil za izhodišče raziskovanja v ,Kapitalu'.
»Ker S. Smith sedaj izhaja čisto pravilno od blaga in blagovne menjave,
producenti si stopajo prvotno nasproti le kot lastniki blaga, prodajalci blaga in
kupci blaga, tako odkrije (se mu zdi), da je v menjavi med kapitalom in mezdanim
delom, popredmetenim delom in živim delom, splošni zakon takoj odpravljen in se
blaga, (kajti tudi delo je blago, kolikor je kupljeno ali prodano), ne izmenjujejo v
razmerju delovnih quanta, ki jih predstavljajo. Zato sklepa, da delovni čas ni več
imanentna mera, ki ureja menjalno vrednost blaga, takoj ko stopijo delovni pogoji
mezdnemu delavcu nasproti v formi zemljiške lastnine in kapitala. Moral bi bil
obratno sklepati, kot Ricardo k njemu pravilno pripominja, da izraza ,kvantiteta
dela' in ,vrednost dela' nista več identična, torej ni regulirana relativna vrednost
blaga, čeprav z delovnim časom, ki je v njiju vsebovan, z vrednostjo dela, ker je bil
ta zadnji izraz pravilen le, kolikor je ostal identičen s prvim«.60
Bernstein pa ni mislil kot fiziokrat, naj so mu Smithova fiziokratska stališča še
tako ustrezala za kritiko teorije vrednosti in predvsem pri dokazovanju, da je ta
teorija nekoč sicer veljala, da pa je z razvojem meščanske družbe svojo veljavnost
vseskozi izgubila. Izkaže se, da je že Smith kot prvi veliki zastopnik teorije
vrednosti prišel na stališče, ki ga Bernstein oživlja v reakciji proti Marxovi teoriji
74
vrednosti, da pa je pri Smithu še ni bilo zakrito, da je predstava o tistem prvotnem
stanju, v katerem, da je veljal zakon vrednosti, le transzgodovinska ekspozicija
kapitalizma, o čemer si Bernstein ni na jasnem, in da je tudi Smithov nazor o
poznejši odpravljeni veljavnosti zakona vrednosti prikrito kritično stališče, čeprav
v zelo nejasni in mistificirani podobi. Smith se je moral odpovedati stališču, da
zakon vrednosti velja v razvitem kapitalizmu, da je po tem neznanskem ovinku
lahko pravilno prišel do ugotovitve, katere kritične konsekvence sta razvila
pozneje šele Ricardo in Marx, da namreč v blagu vsebovani delovni čas ni
istoveten z vrednostjo dela. Toda razliko med obema pojmoma je bilo mogoče
odkriti šele, ko je bil raziskan nek drug pojem, s katerim je to razliko edino
mogoče pojasniti, nakup in prodaja delovne sile. Bernstein pa je to nerazvito
kritično stališče v Smithovem pojmovanju zakona vrednosti razumel obratno, kot
najvišjo stopnjo, do katere je politična ekonomija v razumevanju pojma vrednosti
sploh kdaj prišla. Ugotovil je, da je že pri Smithu »delovna vrednost« le abstrak-
cija od dejanskosti in da mu v kapitalističnem svetu služi le še kot »pojem«,61 tako
da sta poleg dela oziroma mezde konstitutivna elementa vrednosti še profit in
renta, ta »pojem« pa mu samo še služi za pojasnitev razdelitve produkta, »to
pomeni dejstva presežnega dela«. Na tak način si je Bernstein ustvaril teren, na
katerem se suvereno giblje, ko pobija teorijo vrednosti. Zdaj smo ugotovili, da
najostreje zanika, da bi bil pojem vrednosti kaj več kot miselna abstrakcija, zato
tudi ne more biti govora o kakšnem pojmu presežne vrednosti. Toda nejevernemu
Tomažu, ki bo pokazal to, drugo ali tretjo obliko eksploatacije, bo Bernstein
odgovoril: to, kar vidiš pred seboj, ni ekspropriacija presežne vrednosti, to je
neupravičeno prisvajanje presežnega dela. In če oni ne bo razumel, kakšna je
vendar razlika med enim in drugim, in bo kot dobra duša mirno priznal Bern-
steinu, da gleda kritično na razmere v meščanski družbi, saj vidi v njej celo
neupravičeno prisvajanje presežnega dela, ga je treba opozoriti na to, da pojmuje
Bernstein presežno delo kot zlo vseh družbenih epoh. Zlo sicer, ki ga je sužnjelast-
niška in fevdalna družba celo javno tolerirala, ki ga meščanska družba tolerira
skrivaj in ga gleda samo skozi prste, vendar kljub temu gleda nanj kot na tujek v
svojem zdravem telesu, kot madež preteklosti, ki še ni umit. Da ga izmiti tudi ni
mogoče, to bo Bernstein svojemu poslušalcu zamolčal. Zato tudi ne bo premerjal
Smithove teorije z Marxovo, ampak bo to zadnjo priredil oni prvi in razglasil, da
tisto, kar je odkril Smith, velja vse do njega samega. »V Marxovem sistemu ni
principielno, nič drugače (kot pri Smithu). Pač pa razume Marx ta, po njem mnogo
bolj neizprosen, toda tudi abstraktneje razumljeni pojem delovne vrednosti,
mnogo bolj trdno kot Smith«.62 Teorija vrednosti je torej za Bernsteina po eni
strani nauk, ki govori o nekem prvotnem, ne aktualnem družbenem stanju, po
drugi strani pa le dialektika pojmov kot abstrakciji od dejanskosti. In pri tem je
Marx v prikazu Aristotelove analize vrednosti poudaril, da je tisto, na čemer je ta
analiza spodletela, ravno »pomanjkanje vrednostnega pojma«.63 Toda Bernsteinu
se ni zdelo niti potrebno, da bi poiskal takšen corpus delicti v zvezi s kakšnim
»pojmom«. Sicer je znano, da je Marxovo raziskovanje v ,Kapitalu' dosledno
pojmovno raziskovanje, in ker Bernstein ni Hegel, da bi pojmoval dejanskost kot
samorazvitje pojma in bi torej ne videl nobene principielne razlike med pojmom
in dejanskostjo, seveda ne more storiti drugega, kot da razglasi vrednost le za
pojem v razliki in v nasprotju z družbeno dejanskostjo.
Seveda ne zadošča, da rečemo, da se je Bernstein motil. Obratno je treba
pokazati, kje so ležale korenine za to ,materialistično' kritiko Marxove teorije
vrednosti. Odkriti jih ni mogoče nikjer drugje, kot v njegovem pojmovanju
eksploatacije in v razliki, ki ločuje to pojmovanje od Marxovega. Kot rečeno
IS
Bernstein priznava, da obstoji v meščanski družbi nekaj takega kot presežno delo.
Da ga vidi le v njegovih najbolj nedolžnih oblikah, to pri vsej stvari ni odločilno.
Seveda ga obsoja in poziva k njegovemu izkoreninjenju, ampak prav toliko obsoja
tudi vsak nazor, po katerem obstoji v meščanski družbi razen cen še nek temeljni
družbeni zakon vrednosti, in seveda še posebej zavrača, da bi lahko eksistiral
njemu pripadajoč ali iz njega izvirajoč pojem presežne vrednosti. Kar torej iz
Bernsteinovega pojmovanja sledi, je mogoče na kratko strniti: odkril je zlo
meščanske družbe, pokazal je s prstom nanj; pokazal je tudi, da se je to zlo
pritihotapilo iz že predhodnih in preživelih družb in se torej ne bo moglo več dolgo
prikrivati in ohranjati pri življenju, zato se spopadimo z njim in ga spravimo s tega
sveta. Tistim, ki bodo neodločno spraševali, kako naj obračunamo z njim, bo
Bernstein pomagal k odločnosti, pojasnil bo, da so potrebni zakoni proti presež-
nemu delu.
Za tistega pa, ki bo vendar hotel vedeti, zakaj ta odločni preganjavec presež-
nega dela tako odločno preganja tudi pojem vrednosti in ga okvalificira le kot
»pojem«, je treba pojasniti, da Marx ni tega »pojma« nikoli razumel v razliki in
nasprotju z družbeno dejanskostjo, ampak je do njega mogoče obratno šele priti z
razumevanjem vse družbene dejanskosti. Z razumevanjem, da je denar stopil na
mesto vseh družbenih vezi v predmeščanskih družbah, da je oblikovanje teh vezi
določeno z gibanjem vrednosti in da je končno vsa družbena produkcija in s tem
vsa meščanska družba lahko v teku samo glede na gibanje presežne vrednosti, bolj
določno - glede na gibanje profita, to pomeni, da je mogoče odpraviti presežno
delo le, kolikor je mogoče odpraviti presežno vrednost kot medij vseh družbenih
odnosov in dejstev. Da hoče odpraviti le presežno delo, hkrati pa zanika obstoj
presežne vrednosti, pomeni, da hoče Bernstein le odstraniti lepotno napako z
obraza meščanske družbe. Odpravljanje presežnega dela kot motiva za ekspro-
priacijo presežne vrednosti pa zaobsega sprevrženje vseh razmerij meščanske
družbe. Ta konsekvenca prav tako nujno izhaja iz odprave presežne vrednosti, kot
pojem presežne vrednosti nujno izhaja iz pojma vrednosti. Pri tem se izkaže, da
Bernsteinovo pojmovanje politekonomskih kategorij le kot »pojmov« ne le da ni
materialistično, ampak tudi da ni nikakršna kritika »Marxovega idealizma«, ker je
nasprotno samo kontemplativni nazor, ki ima svoj analogen v pojmovanju denarja
le kot znaka. Marx je videl to možnost, da je mogoče vrednost, presežno vrednost,
itn., razumeti le kot »pojme« in jo je kritiziral kot vulgarnoekonomsko stališče.64
Da pa Bernstein ni bil v svojem naziranju osamljen, čeprav se je Engles skoraj
sam boril proti njemu, kaže njegov prikaz diskusije o »družbeno nujnem delov-
nem času« pred izidom njegove knjige. Bernstein se prišteva k »Marxovi šoli«, ki
je strastno razpravljala o vprašanju, ali se nanaša atribut »družbeno nujnega
delovnega časa« v »delovni vrednosti«, pojem, ki ga je odkrila le ta šola, le na
način proizvodnje zadevnega blaga ali pa tudi hkrati na razmerje producirane
množine tega blaga do efektivnega povpraševanja, in je bila mnenja, da ima pred
seboj neko točko fundamentalnega pomena za »sistem«; takrat pa je odkrila, da je
pri Marxu že obstajala rešitev, ki je dala tako kot drugim tudi temu vprašanju čisto
drugo podobo in ga je prenesla na čisto drugo področje. Vrednost individualno
proizvedenega blaga ali blagovne vrste je za Marxa nekaj čisto sekundarnega, ker
se blaga odtujujejo glede na svojo produkcijsko ceno - proizvodne stroške plus
profitno stopnjo. Bernstein torej čisto lepo pove, zakaj je bila cela šola, ki ji je
pripadal, vsa iz sebe, ko je odkrila razdaljo, ki jo je ločevala od Marxove teorije.
Ona je namreč neopazno zapustila teren, na katerem se je on gibal, mimogrede
izenačila vrednost blaga z njegovo ceno, torej likvidirala vso vsebino pojma
vrednosti, potem pa vsa zgrožena odkrila, da govori o nečem čisto drugem kot
76
Marx, in da Marx govori o nečem čisto drugem kot ona. Njo je teoretsko zanimala,
kot vsakega dobrega kapitalista praktično zanima, samo cena enega blaga, ker pa
je to ceno imenovala vrednost, se je zdelo, da govori o istem kot on, čeprav je on
analiziral vrednost kot vrednost, torej vrednost celotne produkcije družbe in
presežek te vrednosti nad celotno sumo mezd delavskega razreda, torej ne
individualno, temveč družbeno presežno vrednost. Kolikor celota delavcev v
nekem danem trenutku producira več od vrednosti, ki jih pripade v obliki sredstev
za reprodukcijo delovne zmožnosti, tvori družbeno presežno vrednost, ki si jo
delijo posamezni kapitalisti v približno enakem razmerju glede na kapital, ki z
njim razpolagajo. Da pa ne bo imel kdo o kapitalistih preslabega mnenja, saj sami
niso drugega kot družbene maske samogibajočega se profita, kot je Marx vedno
opozarjal, se tudi Bernstein postavi zanje in opozori, da ta presežni produkt, ki jim
pripade, »realizirajo« le v tisti meri, kolikor celokupna produkcija ustreza celot-
nim potrebam, oz. sposobnosti trga, da jo sprejme. Vidimo, da takoj ko Bernstein
na svoj površni način ne citira, začne govoriti popolne nesmisle o teoriji vrednosti,
pa če gre le za en stavek, za katerega je sam odgovoren. Ta nesmisel o sposobnosti
trga, da sprejme nek presežni produkt ali pa ne, nima z nastankom vrednosti in
tudi presežne vrednosti nobene zveze, še kako pa je povezan s problemom
posameznega kapitalista, ali se bo otresel svojega blaga ali ne. Zato ne more biti
nenavadno, da je moral Bernstein navsezadnje vzeti slovo od teorije vrednosti in
se ozreti za tisto teorijo, ki bo dala odgovore na vprašanja, ki jih je sam postavljal,
Marx pa jih je imel le za sekundarna. In pri tem se je že lahko skliceval na teorijo,
ki je potem celo stoletje predstavljala podlago za izpodbijanje teorije vrednosti.
»Iz taga gledišča, se pravi produkcije vzete kot celote, je vrednost vsake
posamezne blagovne vrste določena z delovnim časom, ki je nujen za njeno
proizvodnjo v normalnih produkcijskih pogojih v tisti množini, ki jo lahko trg, to
pomeni celoto gledano kot kupce, vsakokrat sprejme. Pač pa vendar ravno za
blaga, ki pridejo tu v ozir, ni v dejanskosti nobene mere vsakokratnih celokupnih
potreb, in tako je ta kot izstopajoča pojmovana vrednost neko čisto miselno
dejstvo, nič drugačno kot vrednost mejne koristnosti Gossen-Jevons-Böhm-(Ba-
werkove) šole. Obema ležijo v osnovi dejanska razmerja, toda obe sta zgrajeni na
abstrakcijah«.65
To stališče se v svojih bistvenih potezah, v argumentaciji in po vsebini ne loči
bistveno od Beckerjevega stališča. Razlika je le v izrazih, če se Bernstein prišteva
k »Marxovi šoli«, ki je nad Marxovimi analizami vedno znova brezupno razoča-
rana, in če Becker vnaprej postavi pod vprašaj vsa izhodišča, raziskovalni posto-
pek in rezultate Marxove teorije vrednosti. Vendar sta vsak na svoj način izčrpala
možnost za razglasitev neveljavnosti teorije vrednosti, če je Bernstein ugotovil, da
ta teorija v kapitalizmu ne velja, da pa je morebiti veljala v nekem ,prvotnem
stanju', o katerem je govoril Adam Smith, medtem kot Becker zatrjuje, da ni
nikoli veljala. Takoj, ko sta razglasila pojem vrednosti nasproti družbeni dejan-
skosti za »miselno abstrakcijo«, in v tem se oba strinjata, sta zanikala vso
revolucionarno vsebino Marxove raziskovalne metode in njegove teorije vredno-
sti. Razlikujeta pa se glede na razumevanje konsekvenc, ki iz tega stališča nujno
sledijo. In v tem pogledu je Becker naredil korak naprej, če je kritiziral tudi vsa
takšna pojmovanja, kot je Bernsteinovo, ker razglašajo Marxovo teorijo za
nasploh zastarelo in zatrjujejo, da zaradi spremenjenih razmer ne ustreza več
sodobnemu času. Upravičeno tudi kritizira njihov način, da teorijo vrednosti
razglasijo za zgodovinsko razveljavljeno, hkrati pa ne pozabijo omeniti humanih
namenov in ciljev Marxovega duha. S tem samo zahajajo v nasprotja s svojo lastno
teorijo in s teorijo vrednosti. Becker66 in Henrich67 nista razumela historične
77
vsebine teorije vrednosti pri Marxu, ker nista razumela njene zveze s Heglovo
Znanostjo logike, čeprav je Henrich hotel vedeti vse o Heglovi logiki, ne da bi
poznal in razumel en sam detajl teorije vrednosti, koje kritiziral Marxovo teorijo,
Becker pa je hotel vedeti vse o teoriji vrednosti, ne da bi si bil na jasnem o enem
samem detajlu Heglove Znanosti logike, ko je prav tako kritiziral Marxovo
teorijo. Toda ne eden ne drugi nista izčrpala možnosti meščanske kritike Marxove
teorije vrednosti. Medtem ko sta oba nastopila na trgu s svojimi kritikami in se
izkazala v spretnosti pri prodajanju tujih idej, je najbolj daljnosežna meščanska
kritika teorije vrednosti ostala brez vsakega odmeva in čisto ob strani, čeprav
ravno najbolj zasluži pozornost, ko gre; za razumevanje historičnega značaja
Marxove teorije vrednosti, in šele njeno teoretično ovrženje ustvarja izhodišče za
pravilno razumevanje vse meščanske kritike teorije vrednosti. Edini, ki je z
meščanske pozicije kritično raziskoval dejansko povezanost Heglove Znanosti
logike in Marxovega ,Kapitala', kolikor so predpostavek njegovega stališča dopu-
ščale, je Emil Angehrn.
1	Karl R. Popper, Die offene Gesellschaft und ihre Feinde II, str. 24.
2	Karl R.Popper, Die offene Gesellschaft und ihre Feinde II, str. 97.
3	Werner Becker, Dialektik als Ideologie, str. 321.
4	MEW 23, Kapital I, str. 63.
5	Becker obravnava v tej zvezi uporabno vrednost čisto tako, kot je svoj čas obravnaval Kant znano stvar na sebi. O
njej ne more reči nič drugega, kot da je uporabna vrednost, ker bi v nasprotnem primeru moral zapustiti teren svoje kritike
takoj, ko bi jo opredelil še kako drugače.
6	Werner Becker, Kritik der Marxschen Wertlehre, str. 49.
7	Hans-Georg Backhaus, Zur Dialektik der Warenform, Beiträge zur marxistischen Erkenntnistheorie, Suhrkamp
1972, str. 136.
8	Backhaus, Zur Dialektik der Wertform, str. 131.
9	»Prva posebnost, ki jo opazimo pri obravnavanju ekvivalentske forme, je tale: uporabna vrednost postane pojavna
forma svojega nasprotja, vrednosti.
Naturalna forma blaga postane vrednostna forma. Toda, notabene, ta quidproquo se dogaja za kako blago B (suknjič,
ali pšenico ali železo itn.) le znotraj vrednostnega odnosa, v katero stopi do njega poljubno drugo blago A (platno etc.),
znotraj tega razmerja. Ker se nobeno blago ne more nanašati na sebe samo kot ekvivalent, torej tudi ne more narediti svoje
lastne naturalne kože za izraz svoje lastne vrednosti, se mora nanašati na drugo blago kot ekvivalent, ali narediti naturalno
kožo nekega drugega blaga za svojo lastno vrednostno formo«.
MEW 23, Kapital I, str. 70-1.
10	MEW 23, Kapital I, str. 71.
11	MEW 23, Kapital I, str. 72.
12	Werner Becker, Kritik der Marxschen Wertlehre, str. 55.
13	Da bi bilo na in za sebe napačno in neokusno, celo če bi si delavec prisvojil svoj lastni produkt, t. j. vrednost svojega
lastnega produkta, narediti to vrednost ali vrednost dela za mero vrednosti, v istem smislu, v katerem je delovni čas ali celo
samo mera vrednosti in element, ki ustvarja vrednost, bom lahko razvil nižje spodaj ob priložnosti Malthusa. Celo potem bi
ne moglo delo, ki ga je s kakim blagom mogoče kupiti, v istem smislu veljati kot mera kakor delo, ki je v njem vsebovano«.
MEW 26. 1., str. 44.
14	MEW 23, Kapital I, str. 72.
15	Werner Becker, Kritik der Marxschen Wertlehre, str. 58. Vendar tudi Croce nima izključnih zaslug za to
subjektivistično pozicijo, ki je ena glavnih potez sodobnega pozitivizma. V obravnavi Bailyjeve kritike ricardovcev je Marx
zavrnil ravno ta poskus redukcije dejanskih protislovij na protislovja v formulacijah: »To nam kaže tista vrsta kritike, ki bi
rada težave, ki ležijo v protislovnih določitvah stvari samih, odgnala kot refleksijske produkte ali spopad of definitons... Da
se paradokson dejanskosti izraža tudi v jezikovnih paradoksih, ki oporekajo common sensu, temu what vulgarians mean
and believe to talk of, se razume samo po sebi. Protislovja, ki iz tega izhajajo, da (...) se privatno delo predstavlja kot obče
družbeno, (...) ležijo v stvari, ne v jezikovnem izrazu stvari«. MEW 26, Theorien über den Mehrwert III, str. 134.
16	Werner Becker, Ibidem, str. 59.
17	Werner Becker, Kritik der Marxschen Wertlehre, str. 60.
18	MEW 23, Kapital I, str. 93.
19	Hans-Georg Backhaus, Zur Dialektik der Wertform, str. 141.
20	Marx/Engels, Studienausgabe II, ed. I.Fetscher, Frankfurt 1966, str. 227-8.
21	Ibidem, str. 229, 234.
22	»Kot večina osnovnih kategorij ,Kapitala', je tudi denarna forma sestavljena iz pravilnega in napačnega elementa,
in kot v drugih primerih bi naj tudi dajal pravilni element plavzibilnost enosti, ki rezultira iz .pravilnega' in .napačnega'.
Pravilni element obstoji v ustrezajoči ugotovitvi, da se v historični perspektivi menjalna vrednost dobrin ni v vseh časih
izražala v formi denarja...
Napačni element v Marxovi teoriji denarne forme gre v breme fatalnega pojma ekvivalentske forme. Po njem je
merilo vrednosti vedno in povsod neko že glede na delovno teorijo vrednosti vrednoteno blago, ki se prikazuje kot znana
.protislovna istovetnost' vrednosti in uporabne vrednosti. Z drugimi besedami: kar koli že je mera vrednosti menjave blaga,
je to po Marxu le zato, ker ima - kot normalno blago ali kot denarno blago - neko delovno vrednost, vrednostno velikost!
Poleg logičnega nesmisla, v katerega zaide ta konstrukcija, vodi ta domneva k historično napačnim domnevam in
konsekvencam. To se kaže zlasti v zvezi z .denarno formo'«. Werner Becker, Kritik der Marxschen Wertlehre, str. 88-9.
23	Werner Becker, Dialektik als Ideologie, str. 326.
24	Werner Becker, Kritik der Marxschen Wertlehre, str. 89.
25	Hans Georg, Backhaus, Zur Dialektik der Wertform, str. 118.
26	Karl Marx, Grundrisse der Kritik der politischen Ökonomie, Dietz 1974, str. 67-8.
27	Karl Marx, Grundrisse..., str. 134.
28	Paul Samuelson, Economics, Me Graww-Gill Book Company, Inc., New York 1961, str. 308.
29	MEW 13, str. 139.
30	MEW 13, str. 138.
31	»Težava v razumevanju tega odnosa izvira od tod, da je denar v obeh funkcijah kot mera vrednosti in kot
cirkulacijsko sredstvo podvržen ne le sprevrnjenima, temveč nasprotju obeh funkcij navidezno protislovnima zakonoma. Za
njegovo funkcijo kot mero vrednosti, kjer služi denar le kot računski denar in zlato le kot idealno zlato, je vse odvisno od
naravnega materiala. V srebru cenjene ali kot cene po srebru se predstavljajo menjalne vrednosti seveda čisto drugače kot v
zlatu cenjene ali kot cene po zlatu. Obratno je v njegovi funkciji kot cirkulacijsko sredstvo, kjer denar ni le predstavljen,
temveč mora kot resnična stvar obstajati poleg drugih blag, vseeno kakšen je njegov material, medtem ko je vse odvisno od
njegove kvantitete.« MEW 13, str. 99-100.
32	Marc Linder, Der Anti-Samuelson III, Kritik eines repräsentativen Lehrbuchs der bürgerlichen Ökonomie,
Gaiganz 1971, Bd. II., str. 18.
33	»V tem smislu bi bilo vsako blago nek znak, ker kot vrednost le stvarni ovoj na njem potrošenega človeškega dela.
V tem pa da so družbeni značaji, ki jih prejemajo stvari, ali stvarni značaji, ki jih prejmejo družbene določitve dela na
osnovi določenega produkcijskega načina, razglašeni za zgolj znake, so hkrati razglašeni za poljubni refleksijski produkt
človeka. To je bila priljubljena razsvetljenska manira 18. stol., da bi nerazložljivim podobam človeških razmerij, katerih
procesa nastanka še niso mogli dešifrirati, vsaj začasno odstranili videz tujosti«. MEW 23, Kapital I, str. 105-6.
34	»Raziskovanje vzrokov vrednosti je v dejanskosti raziskovanje vnanjih okoliščin, ki enakomerno učinkujejo na
zavest ljudi, in sicer v menjavi nujnosti, udobnosti in všečnosti življenja, tako da postanejo objekti racionalnega sklepanja in
kalkulacije... Kakršnekoli okoliščina z že omembe vrednim vplivom, ali neposrednim ali posrednim, učinkujejo v menjavi
blag na zavest, vse lahko opazujemo kot vzroke vrednosti«. A Critical Dissertation on the Nature, Measures, and Causes of
Value: chiefly in reference to Mr. Ricardo and his followers, London 1825; v Robert Rauner: Samuel Bailey and the
Classical Theory of Value, London 1961, str. 67.
35	Marc Linder, Der Anti-Samuelson III, str. 155.
36	Piero Sraffa, Production of Commodities by Means of Commodities, Cambridge 1973, str. 5.
37	Betram Schefold, Sraffa und Marx, v Piero Sraffa, Warenproduktion mittels Waren, Suhrkamp 1976, str. 188-9.
38	»Ta prvi aspeket ima torej to konsekvenco, da se v tisti meri, kolikor se spremenijo tudi preferenčne sodbe. Če
hočeš npr. izdelati mizo, potem boš preferirai kladivo pred izvijačem, če pa nasprotno želiš popraviti avto, bi običajno
preferirai izvijač pred kladivom. To preobraćanje nima nič opraviti s tem, da si morebiti spremenil svoj okus, temveč jasno
izvira od tod, da se z izmenjanjem ciljev spremenijo tudi sredstva. Vidimo torej, kako odločilna je omejitev teorije
koristnosti, po kateri akterji ne smejo spremeniti svojih preferenčnih sodb. Ta zahteva se izteka v domnevo, da konzument
zasleduje en sam smoter«. Marc Linder, Der Anti-Samuelson III, str. 183.
39	Marc Linder, Der Anti-Samuelson III, str. 183.
40	MEW 26.2, str. 161.
41	MEW 26.2., str. 161.
42	MEW 26.2., str. 162.
43	MEW 26.2., str. 163.
44	MEW 26.2., str. 163.
45	Grundrisse..., str. 65.
46	Grundrisse..., str. 68.	,
47	MEW 25, Kapital III. str. 366.
48	Betram Schefold, Sraffa und Marx, str. 200.
49	MEW 23, Kapital I, str. 190.
50	Bertram Schefold, Sraffa lind Marx, str. 201.
51	Eduard Bernstein je prvič izdal svoj spis v zaokroženi obliki 1899 pod naslovom »Die Voranssetzungen des
Sozialismus und die Aufgaben der Sozialdemokratie«, Engels pa je objavil tretjo knjigo Kapitala leta 1894.
52	Eduard Bernstein, Die Voraussetzungen des Sozialismus und die Aufgaben der Sozialdemokratie, Stuttgart-Berlin
1921, str. 51.
53	Eduard Bernstein, Die Voraussentzungen..., str. 73.
54	MEW 25, str. 897-917.
55	Eduard Bernstein, Die Voraussetzungen des Sozialismus..., str. 74-5.
* MFW 23, Kapital I, str. 91.
57 MEW 23, Kapital I, str. 91.
5" Eduard Bernstein, Die Voraussetzungen des Sozialismus..., str. 75
59	Adam Smith, An Inquiry Into the Nature and Causes of the Wealth of Nations, str. 20.
60	MEW 26.1, str. 43-4.
61	Pojma Bernstein seveda ne razume kot nekaj dejanskega, ampak le kot predstavo, subjektivno kaprico ali
domislico, kar čisto ustreza njegovi averziji do Hegla.
62	Eduard Bernstein, Die Voraussetzungen des Sozialismus..., str. 76.
63	MEW 23, Kapital I, str. 74.
64	»Pozneje bo potrebno korigirati to idealistično maniro prikazovanja, ki ustvarja videz, kot da gre le za pojmovne
določitve in dialektike teh pojmov«. Grundrisse..., str. 69.
' 65 Eduard Bernstein, Die Voraussetzungen des Sozialissmus, str. 76-7.
66	Werner Becker, Kritik der Marxschen Wertlehre, Die methodische Irrationalität der ökonomischen Bassistheorien
des .Kapitals', Hoffmann und Campe, Hamburg 1972. Njegovo stališče je pravilno v toliko, ker teorije vrednosti ne razglaša
za resnico nobenega posameznega obdobja razvoja kapitalizma, temveč jo spravlja na sprevrnjen način v negativno zvezo z
njegovo celoto. Odkrije torej na mistificiran način povezanost zgodovinskosti kapitalizma in prehodnosti teorije vrednosti.
67	Dieter Henrich, Hegel im Kontext, Suhrkamp 1971.
Literatura:
Karl R. Popper, Die offene Gesellschaft und ihre Feinde, Francke Verlag
München 1977,1—II.
Werner Becker, Kritik der Marxschen Wertlehre, Die methodische Irrationali-
tät der ökonomischen Basistheorien des 'Kapitals', Hoffmann und Campe, Ham-
burg 1972.
Hans-Georg Backhaus, Zur Dialektik der Warenform, Beiträge zur marxi-
stischen Erkenntnistheorie, Surhkamp 1972.
Paul Samuelson, Economics, Me Graww-Hill Book Company, Inc., New York
1961.
Marc Linder, Unter Mitarbeit von Julius Sensat und George Caffentzis, Der
Anti-Samuelson, Kritik eines repräsentativen Lehrbuch der bürgerlichen Ökono-
mie, Gaiganz 1974, I-IV.
Piero Sraffa, Production of Commodities by Means of Commodities, Cam-
bridge 1973.
Betram Schefold, Sraffa und Marx, Piero Sraffa, Warenproduktion mittels
Waren, Suhrkamp 1976.
Eduard Bernstein, Die Voraussetzungen des Sozialismus und die Aufgaben
der Sozialdemokratie, Verlag J. H. W. Dietz Nachf. GmbH, Berlin-Bad Godes-
berg 1977.
Marxova dela so citirana po izdaji: Marx-Engels Werke (MEW), Dietz Verlag:
MEW 23, Kapital I; MEW 26.1..Teorije o presežni vrednosti; Grundrisse der
Kritik der politischen Ökonomie, Europäische Verlagsanstalt Frankfurt; Marx-
Engels, Studienausgabe II, ed. I. Fetscher, Frankfurt 1966.
UDK: 577. 4:330. 148
Dušan Vukovič
EKOLOŠKA KRIZA KOT NUJNOST
KAPITALISTIČNEGA NAČINA PRODUKCIJE*
I.
»Quídquíd agís, prudénter agás et réspice finem!«1
(Latinski pregovor)
Stara, dobro poznana in nemalokrat že zbanalizirana, vendar vedno znova v
centru pozornosti in trajni vzgib intelektualnega nemira, tako »razmišljujočega«
kot »preprostega« človeka, tako imenovana »večno človeška« vprašanja: od kje?
zakaj? kam? v svojem bistvu neposredno in odločilno zadirajo ravno v odnos med
človekom in naravo (ter človekom). Ta odnos je tako praktične, in odkar se človek
zaveda samega sebe kot nekaj drugega, razločenega in razločevanega od narave
(in od drugih ljudi), tudi teoretične narave. Praktične v delovanju, tako vsakokrat-
nem, posameznikovem kot skupnem, splošnem, generičnem (kod rod), teoretične
v osmišljanju tega delovanja, človekovega odnosa do narave in do drugih ljudi, v
človekovem zrenju, sprejemanju in razumevanju narave in samega sebe v njej.2
Obadva, tako praktični kot teoretični odnos sta na nek določen način »kulmi-
nirala« v sedanjosti: prvi kot ekološka kriza, drugi kot »nova« veja znanosti-
eko logi j a.3
V kolikor sta naravnana kot revolucionarna akcija, oziroma zahteva po njej, je
prisotna v prvem kot nujnost (in dana možnost), v drugem pa osmislitev te
nujnosti kot zahteva za drugačnim odnosom človeka do narave (in človeka) v
drugačnem načinu produkcije.
Za nekatere seveda ne obstoji ne ekološka kriza ne ekologija kot napor za
razkritje pojava. (Tu nimam v mislih možnih dilem o terminologiji,...) Njim le
naslednje Marxove besede: »Perzej si je nataknil za boj proti pošastim megleno
čepico, ki ga je naredila nevidnega. Mi si vlečemo tako čepico globoko čez oči in
ušesa, da lahko zanikamo, da obstoje pošastnosti.«4 Te besede veljajo tudi tistim,
ki ne vidijo (ali pa nočejo videti), kje so resnične korenine sodobne ekološke
krize, ki (p)ostajajo na ravni varstva okolja (zaščita ogroženih živalskih in rastlin-
skih vrst, gradnja čistilnih naprav, visokih dimnikov in drugi »varujoči« ukrepi,
poziv na spremembo zavesti,...). Seveda njihovih prizadevanj ne gre omalovaže-
vati in podcenjevati (posebno ne praktičnih), in v kolikor se ekološka kriza še ni
pokazala v vsej svoji ostrini in razsežnosti, jih lahko tudi razumemo.5. Potrebno pa
je vedeti, da bistvo ekološke krize ni v onesnaženju narave, demografski eksplo-
ziji, pomanjkanju naravnih surovin,... (kar je na koncu koncev v veliki meri že
danes donekle tehnološko rešljivo), temveč v človekovem nesprejemljivem
odnosu do narave (do drugega človeka in družbe) kot načinu produkcije, ki je
gospodovalen, brezobziren in uničujoč, obrnjen tako proti človeku kot naravi,
dejanska »ekonomija smrti« (Kirn, A.) in »ekonomija smrti« v svojem udejanja-
nju.
82
II.
»... Sodobnemu človeku je bogastvo vse in stroji so njegovo edino veselje. Ker
živi daleč od narave, kaj lahko pozabi, da so poleg članov naše lastne vrste, druga
živa bitja naši edini prijatelji in tovariši v neizmernem in brezsrčnem svetu
elektronov, planetov, zvezdnih meglic in sonc. Da nismo sami, naj nam bo v
tolažbo in veselje. Nenehni napredek pomeni razvoj, ki ni najbrž nič manj odvisen
od stalnih človekovih uspehov, kot je bil nekoč pri dinozavrih. Tudi oni so bili v
davnih časih najvišja-vladajoča bitja.«
(Milne, L. M.: Ravnotežje v naravi)
1.	Ekološka kriza v svoji kriznosti in problematičnosti kot možna katastrofa
seveda ni posledica učinkovanja na naravo, oziroma delovanja v naravi, ene same
generacije; čeprav se je kot fenomen pojavila v vsej svoji problematičnosti prav v
obdobju generacije, ki je zadnjih nekaj let na višku življenjske in ustvarjalne sile,
ne moremo trditi, da jo je le-ta sama izučinkovala (seveda ob »skromni« pomoči
prejšnjih rodov). »Ne trpimo le zaradi živih, temveč tudi zaradi mrtvih. Le mort
saisit le vif (Mrtvi grabi živega!)«1 pravi Marx v Kapitalu in razvija to misel že
poprej, v Nemški ideologiji: »Zgodovina ni nič drugega kot sosledje generacij, od
katerih vsaka izkorišča materiale, kapitale, produkcijske sile, ki so jih zapustile vse
poprejšnje generacije in zato po eni strani v popolnoma spremenjenih okoliščinah
nadaljuje prejeto dejavnost in po drugi strani s popolnoma spremenjeno dejav-
nostjo modificira stare okoliščine.«2
Vendar se take trditve in v njih iskane rešitve pojavljajo in v svoji ahistorično-
sti nastopajo kot ideologije, v tem primeru kot eko-ideologije.
Prav tako je potrebno poudariti, da ni bila narava še včeraj deviška, in da jo je
šele zadnjih nekaj let človek »uničil«, oziroma jo še uničuje, saj že Engels v
Nemški ideologiji, to je sredi 19. stol. za naravo ugotavlja, da »ta narava, ki je bila
pred človeško zgodovino, nikakor ni narava, v kateri živi Feuerbach, ni narava, ki
dandanašnji, razen na posameznih avstralskih koralnih otokih novejšega izvora,
nikjer več ne eksistira.. .«3 Ta ugotovitev danes velja pač še toliko bolj.
2.	Preden pričnemo z analizo Marxovih stališč glede odnosa, razmerja človek-
narava kot se je oblikoval in preoblikoval v določenih zgodovinskih konkretizaci-
jah, v katerih človek nastopa v skladu s svojimi potrebami in (z)možnostmi (ali pa
tudi ne), ko se torej njegov odnos do narave in človeka udejanja skozi produkcijo
in sicer v konkretni, vsakokratni in različni produkciji, se za trenutek pomudimo v
času, ko človeka še ni bilo, v času »meglenic in dinozavrov« (P. Zgaga), v času, ko
narava nastopa še sama, to je (še) brez človeka, ki bi v delovnem, produkcijskem
procesu »urejal« svet v svoj svet. To bi nas ne zanimalo (tudi Marxa to v bistvu ne
zanima,4 zanimivo je pač za geologe,...), če ne bi bilo potrebno vsaj na kratko
opraviti z nekaterimi ekološkimi inženirji, oziroma »naturpatologi« (vulkanski
izbruhi, potresi,... so patološki pojav v naravi) in tako že tukaj razkriti nekatere
ekološke mistifikacije in ideologije!
Stanje našega planeta milijone let nazaj, ko se je Zemlja še(le) ohlajala,...,
nam je vsem več ali manj znano iz raznoraznih učbenikov in ga tu ne bi obnavljal.
Številni vulkanski izbruhi, katastrofalni potresi, premikanje celih celin in morij,
ledene dobe, vse to so bili pojavi, ki so silovito spreminjali podobo Zemlje, tudi v
smislu ekoloških katastrof za takrat živeča bitja, ki so planet naseljevala in živela v
83
določenem eko-sistemu. Znano je, da so mnoge rastlinske in živalske vrste
izumrle, ker se niso mogle dovolj hitro prilagoditi novo nastalim bivalnim pogo-
jem, da o porušitvah lokalnih eko-sistemov zaradi izbruhov,..., sploh ne govorim.
Tudi z nastopom človeka so se občasne katastrofe nadaljevale, tako v planetarnem
kot v lokalnem obsegu. (Tu bi sedaj marsikdo samovšečno vzkliknil: »No, pa smo
le preživeli!«). Te naravne katastrofe se, sicer ne v taki intenziteti in obsegu,
nadaljujejo še danes (vulkani, potresi, poplave,...) in se bodo še nadaljevale, saj
Zemlja geološko še zdaleč ni mrtev planet. Vendar pa ne ti pojavi ne preoblikova-
nje našega planeta zaradi njih niso pogojevani in povzročeni s človekovim
bivanjem na Zemlji oziroma z njegovo dejavnostjo na njej. (Seveda, v kolikor
potresi niso povzročeni z eksplozijami atomskih bomb, poplave z regulacijami rek,
spremenjene klimatske razmere kot posledica velikih zajezitev, to je posredno ali
neposredno s človekovim bivanjem in s človekovim delovanjem samim. To kaže
na eni strani na njegovo moč, na drugi strani pa tudi nemoč glede kontroliranja
posledic svojih udejstvovanj, kar se v določenih okvirih kaže kot ekološka kriza.)
Res pa je, da vse te katastrofe v veliki meri (in možnosti, da ta mera postane
zadnja meja, torej katastrofalno uničenje) vplivajo na sedanji eko-sistem, oziroma
na sedanje eko-sisteme. Vendar pa je, kot sem že omenil, človek precej nebogljen
v so-delovanju s temi naravnimi silami (četudi sam kot »naravna moč«) pri
preobrazbi sveta. Zato je mešanje teh pojavov s posledicami, ki jih ima človekovo
bivanje in delovanje na svetu, v katerem živi, nedopustno in zamegljuje tako
vzroke ekološke krize kot tudi rešitev le-te. Prvih ne najde, druge pa postavi
nekam v biblijsko »prihodnost«.
3. Predpostavke, razmere, s katerimi Marx prične, da bi razčlenil razmerja
med »enostavnimi momenti« delovnega procesa, naravo kot človekovim »neor-
ganskim telesom« in človekom kot »predmetnim bitjemu, ki ima predmete za
zadovoljitev svojih potreb izven sebe«, niso nobene izmišljene, konstruirane
predpostavke, postavljene zato, da bi bila iz njih mogoča dedukcija, da bi z njimi
nekaj dokazoval, a bi bilo potrebno najprej njih dokazati, so stvarne predpo-
stavke, ki jih je moč empirično postaviti.5
Te stvarne predpostavke, ki jih je moč empirično ugotoviti, sta človek in
narava v svoji prvobitni, samonikli obliki, in akcija prvobitnega človeka, njegova
produkcija, ki se enostavno kaže v zadovoljevanju prvih človekovih potreb, to je
potrebi po hrani, pijači in stanovanju. Odnos človeka do narave kot produkcija se
kaže prvotno kot preprosto pobiranje plodov, lov na lahko ulovljive živali,
prvotno izdelovanje enostavnih delovnih sredstev; odnos človeka do človeka kot
spolni odnos in zametki družbenih odnosov kot odnosi, ki se razvijajo v čredi, z
zavestjo, ki je zavest črede. Človek je še oposamljen, v enostavnem odnosu do
narave, je vanjo vtopljen. Tu »se pojavlja identiteta narave in človeka tudi tako,
da bornirano obnašanje človeka do narave pogojuje njihovo bornirano obnašanje
drug do drugega in njihovo bornirano obnašanje drug do drugega pogojuje njihov
borniran odnos do narave, ravno zato, ker je narava še komajda zgodovinsko
modificirana.«6 Na tej stopnji človek s svojo produkcijo ne sproža nikakršnih
negativnih ekoloških učinkov, oziroma jih je narava sposobna brez škode prenesti.
Med človekom in naravo dejansko poteka presnavljanje.
Odnosi, ki so postavljeni in kot se postavljajo, so še čisti in jasno prozorni in jih
ni potrebno razlagati (nam je to potrebno kot opis stanja in popotovanje). »Tisto,
kar je potrebno razložiti (ali kar predstavlja rezultat zgodovinskega procesa) ni
enotnost živih in delujočih ljudi z naravnimi, anorganskimi pogoji njihove
menjave materije z naravo in s tem njihovo prisvajanje narave, temveč razcep
med temi anorganskimi pogoji človeškega obstojanja in tega delujočega obstoja-
nja...«7
84
Človek si prisvaja naravo, ki zgodovinsko še ni modificirana (oblikovana,
preoblikovana), ker kot taka še ni produkt zgodovinskega razvoja, to je razvoja ob
koeksistenci človeka kot dejavnega in producirajočega bitja.
Človek posredno producira svoje življenje v pogojih, katere je zatekel ob
svojem pojavu, kajti: »Prvotni pogoji produkcije (...) sprva sami ne morejo biti
producirani - biti rezultat produkcije.«8 So posledica samo-razvoja narave kot
vplivanja, delovanja naravnih sil v razvoju Zemlje kot planeta do razmer, ki so
bile ugodne za razvoj človeka. S temi zatečenimi prvotnimi pogoji produkcije
človek najprej sploh, to je enostavno producira svoje življenje in sicer v zadovolje-
vanju prvotnih potreb. V tem se nam materialni pogoji človeka, torej narava kot
se je oblikovala do pojava človeka samega, kažejo kot pogoj, oziroma predpogoj,
naravna predpostavka njega samega. »... prvotni pogoji proizvodnje se kažejo kot
prirodne predpostavke, prirodni pogoji eksistence proizvajalca, ravno
tako kot svojega telesa, čeprav ga še tako reproducira in razvija ni ustvaril on sam,
temveč je predpostavka njega samega.«9 Prav tako je človek sam, fizično narava,
del narave, naravna predpostavka samega sebe kot bitja, ki se sicer razlikuje od
drugih živih bitij, kajti » .. .njegovo lastno obstoj an j e (telesno) je naravna predpo-
stavka, katere on ni postavil.«10
Zadovoljevanje prvih potreb je torej potekalo v neizdiferenciiranem, ne-
razlikovanem odnosu človeka do narave. Človek in narava bivata v enotnosti, v
kateri se človek te enotnosti sploh ne zaveda, ker pač (še) ni ločen od narave, da bi
se te enotnosti sploh mogel zavedati. Edino razlikovanje, ločenost, obstoji med
spoloma in edina delitev dela, ki že obstoji, je prisotna v spolnem aktu in deloma
glede na fizično zasnovo posameznikov.
Vendar pa to, »da je zadovoljena prva potreba (po hrani, pijači... - V. D.),
akcija zadovoljevanja in že pridobljeni instrument zadovoljevanja, vzbudi nove
potrebe.«11 Vrši se reprodukcija in produkcija življenja samega in to neposredno
kot spolni akt in posredno kot akt produkcije, produciranje za zadovoljitev
prvotnih in novo nastalih potreb.
Razmerje človeka do narave (in do človeka) kot produkcija se nam kaže kot
dvojno razmerje: na eni strani kot naravno in na drugi strani kot družbeno
razmerje. Družbeno kot so-delovanje več individuov, vseeno pod kakšnimi pogoji,
na kakšen način in s kakšnim smotrom; naravno kot se dogaja v naravi in z naravo:
v naravi kot edinem možnem prostoru človekovega udejstvovanja, produciranja, z
naravo kot s sredstvom in predmetom vse človekove produkcije, ki je določena,
čisto v materialni sferi, z naravnimi zakoni in poteka v okviru in s pomočjo teh.12
Tega dvojnega razmerja se prične človek skozi odnos, ki to razmerje producira
in reproducira, tudi zavedati. »Šele zdaj (...) spoznamo, da ima človek tudi
»zavest«.13 Ta zavest, ki je bila sprva enostavna, nerazločevana zavest o najbližji
okolici, se je z množitvijo potreb, z rastočo produktivnostjo in naraščanjem
prebivalstva razvijala. Rast prebivalstva, razširitev potreb in povečana produktiv-
nost (ob razvoju zavesti) je vodila k delitvi dela, ki je bila najpoprej, kot sem že
omenil, le delitev dela v spolnem aktu in nato delitev dela glede na naravne
zasnove (moč,...). Delitev dela, ki je postala dejanska delitev, in ki je potegnila za
seboj vrsto posledic, je nastopila, ko je bila produktivnost tako velika, da delu
prebivalstva ni bilo več potrebno ukvarjati se z neposredno produkcijo, in ko je
obstojala primerna družbena organiziranost, ki je tako stanje omogočila in omo-
gočala, ko pride do delitve »materialnega in duhovnega dela«, ob hkratnem
pojavu privatne lastnine, ki je tako delitev omogočila in omogočala.14 Do tega
trenutka se privatna lastnina še ni pojavila, obstoja privatne lastnine še ne moremo
empirično ugotoviti. Obstoji le skupnostna lastnina, ki se kaže kot odnos članov
85
skupnosti do svojega (to je še kot do narave), vendar ne v razločevanju do tvojega.
»... Lastnina torej prvotno ne pomeni nič drugega kot človekov odnos do lastnih
naravnih pogojev proizvodnje, kot do pogojev, ki mu pripadajo, kot do svojih
lastnih, kot do pogojev predpostavljenih z njegovim lastnim bivanjem,
odnos do njih kot do naravnih predpostavk samega sebe, ki takorekoč tvorijo
samo njegovo podaljšano telo.«15
S pojavom privatne lastnine in z delitvijo dela na umsko in fizično (ki se
najpopolneje izraža v ločenosti med mestom in vasjo, kjer je tudi najprej prišlo do
ekološke razlikovanosti: vas »čista«, naravna, mesto umazano, »umetno«, ki paje
čedalje manjša in v svoji namišljeni dejanskosti prisotna le še v glavah pomešča-
njenih »naturščikov«, dejansko pa je že zdavnaj ni več) pride tudi do prekinitve
enotnosti med človekom in naravo, do razcepa med mislijo in delovanjem. »Od
tega trenutka dalje si zavest dejansko more umišljati, da je nekaj drugega kot
zavest obstoječe prakse, da dejansko nekaj predstavlja, ne da bi predstavljala
nekaj dejanskega - .. .«16
Na tem mestu nas ta razcep ne zanima (namreč razcep med zavestjo in
delovanjem), temveč nas zanima dejanski razcep med človekom in naravo, ki
onega šele omogoča.
Oblika lastnine v samorasli skupnosti je torej skupnostna. Člani konkretne
skupnosti so ravno kot člani skupnosti in ne kot posamezniki, lastniki. Gre torej za
»neposredno skupnostno lastništvo«. Vendar pa je za take oblike lastniških
odnosov značilen v principu omejen razvoj proizvajalnih sil; tak, ki ne zadošča več
zadovoljevanju razširjenih potreb in ne naraslemu številu prebivalstva.17 »Vse
oblike (...), v katerih skupnost predpostavlja subjekte v določeni objektivni
enotnosti z njihovimi pogoji proizvodnje, ali v katerih določeno subjektivno
bivanje predpostavlja skupnost kot pogoj proizvodnje, nujno odgovarjajo samo
omejenemu, in to principielno omejenenu razvoju proizvajalnih sil. Razvoj proi-
zvajalnih sil jih razkraja in to njihovo razkrajanje predstavlja razvoj človeških
proizvajalnih sil.«18
Vrši se torej razkrajanje odnosov, ki zahtevajo skupnostno lastnino, in kjer
prevladujoči način produkcije temelji na skupnostni lastnini, vendar jo s svojim
razvojem negira in zahteva njeno ukinitev. Nadaljnji, podrobnejši opis tega
razkrajanja nas na tem mestu ne zanima, ker tako ali drugače kulminira v svoji
dovršitvi, to je v odnosih, kjer je prevladujoč način produkcije kapitalistična
produkcija blaga in prevladujoča oblika lastnine privatna lastnina, v družbi, ki je
znotraj razcepljena na dva sovražna si pola: razred proletarcev in razred kapitali-
stov, kot nosilcev dveh oblik privatne lastnine: prvi kot nosilci, lastniki delovne sile
in drugi kot lastniki sredstev za produkcijo. Naj omenim le to, da se razcep med
človekom in naravo skozi sužnjelastništvo in fevdalizem kot dvoje načinov pro-
dukcije, ki predhodita kapitalističnemu, dovršuje in dovrši v tem zadnjem, med-
tem ko »... v suženjskem in tlačanskem odnosu ne prihaja do tega razcepa.«19
Človek je preko delovnih sredstev, ki so še zelo preprosta glede na stroj, a že
njegovi zametki, in preko materialnih pogojev produkcije sploh (zemlja,...) še
krepko povezan z naravo, čeprav se že vrši proces ločevanja le-teh od delavca
tako, da mu končno kot edina lastnina v svetu privatne lastnine ostane on sam kot
specifično blago-delovna sila. Dotlej pa med njima še obstoja enotnost in zavest o
tej enotnosti je še prisotna pri sužnju in tlačanu, a že odsotna pri gospodarju in
gospodu. V tem zgodovinskem procesu razkrajanja gre za: »Razkrajanje odnosa
delavca do zemlje (...) kot do naravnega pogoja proizvodnje, do katere je on v
odnosu kot do svojega lastnega anorganskega bivanja, kot do laboratorija svojih
sil in področju svoje volje.«20 V odnosih, ki so značilni za sužnjelastništvo in
86
fevdalizem, gre za odnose, » ..., v katerih delavci sami, živa delovna sila sama
še neposredno pripada v objektivne pogoje proizvodnje.«21 Po poti
razkrajanja teh odnosov poteka vse večje človekovo obračanje proti prirodi kot
poseganje vanjo kot spreminjanje narave. Človek si krči gozdove, da bi si pridobil
prostor za pašo, za njive,..., stalno se naseljuje in si v ta namen postavlja zidana
naselja, gradi si ceste,... Prvič v zgodovini nimamo več opraviti le s samospremi-
njanjem narave z delovanjem zgolj naravnih sil, temveč s spreminjanjem, ki je
posledica dejavnosti (sicer naravnega) živega bitja, ki pa postaja vse manj naravno
in se s svojim delovanjem obrača proti naravi in s tem proti samemu sebi. Prej so
delovale v oblikovanju in preoblikovanju narave zgolj naravne sile v skladu z
zakoni, ki v naravi veljajo. Človek in druga živa bitja narave niso spreminjala ali
sploh ne ali pa le v taki meri, da to spreminjanje ni imelo posledic za njih same. V
nasprotnem primeru so kaj hitro občutila posledice svojega bivanja, ki so izpodko-
pavale njihovo bivanje samo (morala so se odseliti ali pa so se razredčile njihove
vrste do tiste mere, da je bilo naravno ravnotežje zopet vzpostavljeno). V
sužnjelastništvu in tlačanstvu človekovo delovanje, njegovo posredno producira-
nje življenja samega, še nima ekološko negativnih posledic, v tem smislu, da bi
človek izpodkopaval predpostavke produkcije same. Vsemu človekovemu delova-
nju navkljub, ki mnogokrat že ni več presnavljanje, je narava sposobna prenesti in
kompenzirati vse, ali skoraj vse njegove učinke (čeprav so se velika predantična in
antična mesta že ukvarjala z velikimi problemi: prenaseljenost, onesnaženost,...).
Ni še razvit način produkcije, niso še razvite potrebe, človek še ne nastopa v
tolikšnem številu, da bi naravo direktno ogrožal. Tudi človek nastopa kot »na-
ravna moč«, ki s tem, ko dejavno nastopa, deluje kot naravna sila (v skladu z
naravnimi zakoni). Vendar pa v tem, da nastopa tako, da naravo uničuje, kaže
svojo (še)nemoč. Dovršitev človeka kot nemoči je Kapital.
Pri razkrajanju odnosov tekom razvoja proizvajalnih sil gre za to, da postane
delavec, oziroma tisti, ki se neposredno ukvarja s produkcijo, »svoboden«,
»osvobojen«, in sicer povezanosti z objektivnimi pogoji proizvodnje (in s tem s
samim seboj), da postane »čisto subjektivna delovna sila brez objekta, nasproti
objektivnim pogojem proizvodnje kot njegovemu nelastništvu, kot tujemu
lastništvu.«22 Odtuje se mu »objektivni pogoji produkcije«, to je narava kot
»subjektivni delovni sili«, to je kot človeku in v tem se odtujuje samemu sebi in
drugim.
Odnosi, ki se razkrajajo, so odnosi produciranja, »v katerih prevladuje:
uporabna vrednost, proizvodnja za uporabno vrednost.« Sredstva, predmeti pro-
dukcije in produkti produkcije nastopajo edino kot uporabne vrednosti, kot stvari
neposredno za uporabo. Obenem, ko se je posameznik oddvojil od prirodnih
pogojev dela pa je ta isti proces »oslobodil te objektivne pogoje dela
(.. .)dynáme (potencialno - V. D) njihove dosedanje vezanosti za individue.«22
Ti objektivni pogoji dela sedaj obstoje v specifični obliki, samo še v obliki
vrednosti, to je ne več kot uporabna vrednost, temveč kot menjalna vrednost, in v
tej zamenljivosti v bistvu ločeno od človeka. Marx pravi, da proizvodnja, ki temelji
na menjalni vrednosti in vsi odnosi v tej proizvodnji, to je družba sâma, ki je
zasnovana na menjavi teh vrednosti »predpostavljata in proizvajata razdvajanje
dela od njegovih objektivnih pogojev.«23 Delo kot »čista subjektivnost« se postavi
nasproti pogojem dela kot »čisti objektivnosti«. (V tem se postavi delo kot
odtujeno delo in človek biva v procesu produkcije in skozenj odtujen tako naravi
kot samemu sebi in s tem drugim.) Obadva imata tudi svoje materialne nosilce:
prva v delavcu, katerega edina lastnina je delovna sila in druga v kapitalistu,
87
lastniku objektivnih pogojev dela, produktov dela-blaga in v tem lastniku blaga
vseh blag-kapitala. V družbi si stojita nasproti dva razreda: razred lastnikov in
razred nelastnikov.24 Privatna lastnina je, ki ju ločuje in povezuje. Še eno
nasprotje postane očitno: nasprotje med načinom proizvodnje, ki je družben
(delitev dela,...) in lastnino objektivnih pogojev dela, ki je privatna. Družba sama
pa se v celoti postavi nasproti svoji lastni naravni predpostavki, to je naravi.
Privatna lastnina (ki ji je osnova zemljiška lastnina, privatna se je razvila iz
nje) temelji na razdeljenostih v družbi in je njihov temelj. Oglejmo si sedaj odnose
v tej družbi, ki smo jo predpostavili v njenih predpostavkah, ki so sicer predpo-
stavke »nacionalne ekonomije«, ki pa jih ona sama, to je misel meščanskega
kozmosa, ki se giblje zgolj v svojih okvirih kot najboljših možnih, ne zna in ne
more razložiti.25
4. »...predpostavljali smo privatno lastnino, ločitev dela, kapitala in zemlje,
pa tudi mezde, profita kapitala in zemljiške rente, ter delitev dela, konkurenco,
pojem menjalne vrednosti itn.«26 Vseh teh kategorij seveda nisem analiziral in
razvil, ker so v bistvu dovolj znane in bi ponavljanje predstavljalo nepotrebno
izgubo časa in prostora, obenem pa bi zameglilo in potisnilo vstran temo, ki je v
centru mojega zanimanja: razmerje človek-narava. V nadaljevanju bomo opazo-
vali odnose, ki temelje na zgoraj naštetih predpostavkah, ki so predpostavke
razvite kapitalistične produkcije.
»Kapitalistična produkcija ni le produkcija blaga, je po svojem bistvu produk-
cija presežne vrednosti. Delavec ne producira zase, ampak za kapital. Zato ne
zadostuje več, da sploh producira. Producirati mora presežno vrednost.«27 Pre-
sežna vrednost pa se producira s presežnim delom in v presežnem delovnem času,
je lastnina kapitalista in to po naravi odnosov, v katerih delavec v produkcijo
vstopa, v katerih je on sam lastnik delovne sile in ne-lastnik materialnih pogojev
dela, katerih lastnik je ravno kapitalist. Kakor je tu presežno delo pogoj vse
večjega zasužnjevanja delavca na eni strani in uničevanja narave na drugi, je v
produkciji, ki ni (več) kapitalistična pogoj za vse večje osvobajanje delavca in v
svoji drugačni podlagi možnost za vrnitev človeka k naravi v razmerju, v katerem
človek z naravo zopet presnavlja. Kakor je v teh pogojih delo samosmoter
kapitala, je v onih smoter človeka. Kakor smoter kapitala ni v ohranjanju narave,
je to samosmoter človeka kot ohranjanje predpostavke samega sebe, to je narave
kot svojega »anorganskega telesa«.
V procesu dela, to je v produkciji, nastajajo produkti, predmeti dela,28 ki
zavzemajo v kapitalskem svetu specifično obliko kot blago, katerega bistvo je
menjalna vrednost. Ne več uporabna vrednost, vrednost za neposredno uporabo,
temveč presežna vrednost, ki ima svoj smisel in pomen le v menjavi. Vendar pa so
ti produkti, predmeti dela, delavcu otujeni, zaradi pogojev, v katerih je vstopil v
produkcijo, niso njegova last, še več: »...predmet, ki ga delo producira, njegov
produkt, mu nastopi nasproti kot neko tuje bitje, kot neka od producenta
neodvisna moč.«29 Ne le, da so predmeti delavčevega dela njemu odtujeni,
nasproti se mu postavijo kot neka tuja, neobvladljiva sila, ki nasprotno njemu
samemu ovbladuje vse in prevladuje nad »njegovim« svetom, ki je postal svet
stvari in prenehal biti svet ljudi. Prenehal je tudi obstojati kot naravni svet (ali vsaj
kot svet naravnih stvari), ko je vse več stvari umetnih, nenaravnih, ki jih v naravi
ni in jim v njej tudi ni mesta, ker jih ona sama ne more presnoviti, ker so ravno
zato tako narejene, da same po sebi, oziroma potom naravnih procesov razkraja-
nja ne razpadejo, temveč ostanejo same sebi večni spomenik, a »sramotilni
steber« in jama človeku, ki so si ga zasužnjile. »Z uvrednotenjem sveta stvari
raste v premem sorazmerju razvrednotenje sveta ljudi.«30
88
Kakor je kapitalski svet razgalil odnose v fevdalizmu, ki so se v filozofiji
reflektirali kot teologija, v praksi pa kot nespremenljiva (relativno) stalnost, kjer
je vse podrejeno Bogu (na določen način tudi narava), je pa svoje lastne
predpostavke in odnose zopet spravil nekam med oblake, kar se v miselni sferi
kaže enkrat kot »nacionalna ekonomija«, drugič kot pozitivizem, ki hočeta
razlagati vse, »ne da bi karkoli razložila«, v praktičnem vsakdanu pa so blago,
denar, Kapital zamenjali Boga, njegova zemeljska podoba pa je postala dokončno
zamenljiva.
Predmet dela, produkt, pa je le posledica, nasledek neke določene dejavnosti-
človekove produkcije. Zato je logični nasledek tega, da je predmet dela delavcu
odtujen, tudi dejstvo, da mu je odtujena produkcija kot dejavnost, ki predmet
dela sploh producira. »Kako bi mogel delavec tuje nastopiti nasproti proizvodu
svoje dejavnosti, ko se v aktu same proizvodnje ne bi odtujeval samemu sebi.«31 V
tem, ko je produkt dela njegovemu ustvarjalcu odtujen, »se povzema le odtujitev,
povnanjanje v dejavnosti dela samega.«32 S tem, ko je delavec udtujen predme-
tom svojega dela in aktu proizvodnje znotraj dela, to je produkciji,33 je odtujen
tudi naravi34 in samemu sebi kot generičnemu bitju, kot »rod«.
Sam akt produciranja je ločen od narave kot proces posredne produkcije
življenja. Ne sicer akt produciranja kot dejavnost sama, temveč kot rezultat te
dejavnosti. »Čim bolj si torej delavec s svojim delom prisvaja vnanji svet, čutno
naravo, tem bolj si na obe strani odteguje sredstva za življenje, prvič tako, da
čutni vnanji svet čedalje bolj jenjuje biti sredstvo za življenje v neposrednem
smislu, sredstvo za delavčevo fizično preživljanje.«35 To sredstvo postane produk-
cijà; delo kot produkcija postane delavcu sredstvo za dosego cilja, ki leži izven
dela, za dosego rezultata dela, blaga, ki je v bistvu sredstvo za življenje, ki pa ga
producent lahko dobi v principu le izven produkcije neposredno, to je s produk-
cijo in v menjavi posredujoče. Odnosi v blagovni produkciji so postavljeni na
glavo: blago nastopa v neomejenih količinah - edina ovira za pridobitev teh
neomejenih količin je višina mezde (kar pa prvega principa ne negira), dejansko
pa so sredstva za življenje (v kapitalskem svetu pač blâga) prisotna principielno v
omejenih količinah, »edina« ovira za njih neomejenost je že omejenost sveta
samega. Vendar Kapital tega ne ve!
Produkcija se kaže neposredno kot menjava in posredno kot potrošnja, to je
uporaba, poraba sredstev za življenje kot produkcija življenja samega. Vendar to
ni več ôna posrednost produciranja življenja v razlikovanju od neposredne pro-
dukcije (reprodukcije) življenja kot spolni akt. Ta posrednost je sama posredo-
vana in v tej posredovanosti ločena tako od narave kot od človeka. Neposredno je
posredovala ekološko krizo, s katero se srečujemo danes.
Če sta tako predmet dela kot delo samo delavcu odtujena, morata nekomu
pripadati. »Tuje bitje, ki mu pripada delo in proizvod dela,..., je lahko le človek
sam.«36 Ta človek se v kapitalskem svetu imenuje kapitalist. S tem, ko se
odtujenost pojavlja kot odtujeno delo in v nasledkih, ki iz tega dejstva (dejanstva)
izdajajo, bi bilo mogoče misliti, da človek, ki ne dela (torej kapitalist - vsaj v
principu), tudi ni odtujen. Vendar pa »vse, kar se pri delavcu pojavlja kot
dejavnost povnanjevanja, odtujevanja, (se - V. D.) pri nedelavcu pojav-
lja kot stanje povnanjenja, odtujitve. (...), da se dejansko, praktično
zadržanje delavca v proizvodnji in do proizvodnje (...) pojavlja pri nasproti mu
stoječemu nedelavcu kot teoretično zadržanje.«37 Odtujena sta torej obadva:
delavec in kapitalist.
Odtujenost kot ekološka kriza je danes »praktično zadržanje« tako delavca
kot nedelavca, kapitalista. Če si je slednji v bližnji preteklosti še lahko kupil
89
košček zemlje in jo užival v njeni »neokrnjenosti« in »deviški nedotaknjenosti« (o
tem je svoje, kot smo se seznanili, že Engels povedal), če si je lahko še privoščil
»naravno« hrano itd., je kaj takega danes praktično nemogoče in si je moč le
praktično želeti in teoretično misliti. Tudi tisti predeli našega planeta, kjer
kapitalistični družbeni odnosi še niso (ali pa že niso vec) v celoti prevladali, so
deležni njihovega blagoslova v obliki onesnaženj voda, zraka,.. ,38 Če je kapitali-
stični način produkcije »osvobodil« delavca in pred zakonom, to je. pravno,
izenačil tako lastnika kot nelastnika, je v luči ekološke krize poskrbel tudi za njuno
praktično enakost. Ta enakost pri nekaterih eko-ideologih budi celo določeno
upanje in rešitvene možnosti, da bi se združeno človeštvo uprlo nevarnosti
ekološke katastrofe in skupaj poiskalo izhod, na podlagi nekakšnih pravičnejših
porazdelitev dobrin in v priprošnji, da naj se razvite, bogate družbe odrečejo
svojih privilegijev, standarda,... v korist nerazvitih, revnih družb, pri čemer pa
»pozabijo« zahtevati, naj se odrečejo tudi družbenemu načinu produciranja in
družbenim odnosom, ki prevladujejo v njih.
5. Odtujeno delo in proces odtujevanja, ki postane v kapitalskem svetu
univerzalno, začne svojo pot k dovršitvi z delitvijo dela v samorasli skupnosti,
preko antičnega in fevdalnega načina produciranja, ki delitve dela same še ne
pospešita v tisti meri kot jo manufaktura kot zametek velike industrije, ki je
skupaj in v tesni povezavi z naravoslovnimi znanostmi tista realna materialna baza
kapitalizma, na kateri je le-1 a sploh mogoč.
Manufakturna delitev dela že proizvede delavca kot delnega delavca (ki zna
opravljati le eno dejavnost - in sicer še v celoti, namreč kot mizar, čevljar,...),
diferenciira in specializira orodje, s katerim delavec opravlja svojo dejavnost. Iz
tako razvitega orodja se je dalje razvil stroj. Pojavi se strojni način proizvodnje,
oziroma velika industrija, ki je sama po sebi zahtevala nove izboljšave in nove
izume, na katerih je temeljil njen razvoj. »Preobrat v produkcijskem načinu v eni
sferi industrije povzroči prevrat tudi v drugih.«39 Najprej pride do takega preo-
brata, zaradi specifičnih pogojev in razmer, v tekstilni manufakturi, nato pa še v
drugih manufakturah, tako ali drugače s tekstilno povezanih. Vzporedno se vrši
prevrat v poljedelstvu. To vse pa je imelo za posledico, da je »postal potreben
zlasti tudi prevrat v splošnih pogojih družbenega produkcijskega procesa.«40 Ti
splošni pogoji pa so komunikacijska in transportna sredstva. Za razumevanje
ekološke krize je ta razvoj tehnike in tehnologije v tesni povezavi z znanostjo zelo
pomemben. Seveda pa ga je potrebno razumeti v konkretnih družbenoekonom-
skih okvirih in ne izven njih. Slednje razumevanje povezanosti ekološke krize s
tehnologijo pozablja, da je tudi tehnologija (kot vsaka druga človekova dejavnost)
družbeno pogojena in opredeljena (da lahko, če nekoliko poenostavimo, deluje
»za« človeka ali pa »proti« njemu, kar se je, kot bomo še videli, v specifičnih
družbenoekonomskih razmerah tudi zgodilo), da ni le tehnologija kot taka pov-
zročila ekološke krize, in da je zategadelj razrešitev Ie-te vse prej kot samo stvar
tehnologije. Po drugi strani pa sprevidi, da zgolj proklamiranje nekakšne druž-
bene drugačnosti samo po sebi tudi ne reši narave in osvobodi človeka.
Prevrat v omenjenih sferah je že takrat privedel do znatnih posegov v naravo,
katerih posledice so vidne še danes (zgodbe o Union Pacific niso le legende o bojih
z Indijanci,...), kar pa je pomembneje: bil je neposredni povod za še večje posege
v naravo: kopanje premoga in železove rude se je stopnjevalo za izgradnjo še več
lokomotiv in vagonov, ki bodo lahko prepeljali še več rude in premoga, ki ju bodo
še več nakopali, da bodo zgradili še več lokomotiv, da.. ,41, v krivulji, ki je lastna
kapitalu, to je v eksponenčni krivulji. Količina surovin, ki naj se v procesu
produkcije porabi, ni pomembna, tako za delavca kot za kapitalista (razen seveda
90
v tem, da se transformira, da se z delom oplojena spremeni v blago, v menjalno
vrednost), pomembna je le količina presežnega dela in v tem količina presežne
vrednosti, to se pravi, višina mezde in stopnja profita: ». ..s stališča kapitala,
katerega dobiček tako in tako ne priteka iz zmanjšanega uporabljenega,
temveč iz zmanjšanega plačanega dela.«42 V tem tudi lastnosti blaga niso
pomembne, prav tako kot niso pomembne lastnosti produkcije, ki to blago
proizvaja. Pomembno je edino to, da prinašata mezdo in dobiček. To je edino kar,
v siceršnji ločenosti, »združuje« tako delavca kot kapitalista, na ta način združuje
tudi v ločenosti od narave.
S strojnim načinom proizvodnje je število delavcev (dejavnih in tistih, za
kapital nujno potrebnih v obliki rezervne armade brezposelnih) lahko izredno
naraslo. »Ograjevanje« na angleškem je le ena izmed oblik, kako si je kapital
»osvobodil« in pridobil nujno potrebnega delavca za lastno oplajanje in večanje.
»Tako stroj s povečanjem človeškega materiala za eksploatacijo, in ta je
pravo eksploatacijsko področje kapitala, povečuje že od početka hkrati tudi
stopnjo eksploatacije.«43 Delavci se seveda s podeželja, kjer so živeli prej,
preselijo v mesto, kjer je industrija (prej so bile, obratno, manufakturne delavnice
in že nekatere manjše tovarne na podeželju, kjer je pač bila delovna sila).
Oglejmo si posledice, kot jih je opisal Marx. »S čedalje večjo premočjo mestnega
prebivalstva, katerega kopiči v velikih središčih, kopiči kapitalistična produkcija
na eni strani zgodovinsko gibalno silo družbe, na drugi strani pa moti presnavlja-
nje snovi med človekom in zemljo, to je vrnitev zemlji tistih njenih sestavin, ki jih
je človek porabil v obliki hrane in obleke, moti torej večne naravne pogoje trajne
rodovitnosti zemlje... In vsak napredek kapitalističnega poljedelstva je ne le
napredek v umetnosti ropanja delavca, temveč tudi v umetnosti ropanja zemlje,
vsak napredek pri povečanju njene rodovitnosti v danem času je hkrati tudi
napredek pri uničevanju trajnih virov te rodovitnosti. Kapitalistična produkcija
razvija torej tehniko in kombinacijo družbenega produkcijskega procesa samo
tako, da hkrati spodkopuje oba vira vsega bogastva: zemljo in delavca.«44
Mesta s 1000 prebivalci so narasla v mesta s 100.000 prebivalci, mesta s 100.000
prebivalci so postala milijonska. Kanalizacija in sploh vse odpadne vode se niso
več odvajale v zemljo (vsaj v večini), temveč v reke, ki pa take količine odpadkov
niso mogle več presnoviti. To je po eni strani odvzelo zemlji potrebne snovi za
vzdrževanje njene rodovitnosti. Po drugi strani je npr. živinoreja prinašala po-
trebne profite le tako, da je potekala v zaprtih krmilnicah, kjer je živina dobivala
umetno hrano, krmila,... S tem je bil zemlji odtegnjen drugi vir za vzdrževanje
njene rodovitnosti. Le-to je bilo potrebno ohraniti z umetnimi gnojili, ki pa so
siromašila zemljo in onesnaževala vodotoke. Da bi zemljo ohranili v stanju
prejšnje rodovitnosti, oziroma da bi stopnjo, ki je še prinašala profit obdržali ali
minimalno povečali, je bilo potrebno uporabiti nesorazmerno velike količine
umetnih gnojil: poraba le-teh v obliki anorganskih dušikovih gnojil je od 1. 1946
pa do 1.1970 narasla za 789% (podatki so za ZDA). Količina hrane, ki je bila
proizvedena, še zdaleč ni dosegla takega porasta. Poljedelstvo je postajalo tudi vse
bolj monokulturno (lažja obdelava, večji doprinos,...), kar pa je rušilo ekosi-
steme v njihovi raznolikosti. Bolj ko je ekosistem enostaven, bolj teži k porušit\i,
h kolapsu, ni se več sposoben ohraniti, ne razvija več lastnih obrambnih mehani-
zmov. Zato mu je potrebno le-te dodajati in to v obliki sintetičnih pesticidov
(porast od 1950 do 1970 v ZDA za 270%), herbicidov,...; količina fosfatov je
narasla od 17 milijonov funtov (1910) na 300 milijonov funtov (1970), količina
NO za 630% (od 1946 do 1970).45
91
Sorazmerno se je seveda razvijala ustrezna industrija teh izdelkov in to po
logiki stvari same, ki je logika kapitala, v želji za čim večjim profitom, ali kot
ugotavlja B. Commoner, da se je razvila tehnologija, ki je ekonomsko uspešna,
zato ker je ekološko neuspešna.46 Vendar pa to ni iracionalnost tehnologije, ki si
na ta način izpodkopuje lastno osnovo za pridobivanje profitov, temveč je to
»iracionalnost« samega načina produciranja in vsebine družbenih odnosov. »Ve-
lika industrija in velika agrikultura, ki obratujeta industrijsko, delujeta skupaj. Če
se prvotno ločita po tem, da prva pustoši in uničuje delovno silo, in zato naravno
moč človeka, druga pa bolj neposredno naravno silo zemlje, si pozneje druga drugi
podajata roke: industrijski sistem na deželi slabi tudi delavca, industrija in
trgovina pa priskrbujeta agrikulturi sredstva za izčrpavanje zemlje.«47
6. Vzporedno z delitvijo dela in z njegovo razširitvijo se človek v procesu
produkcije spreminja iz »samobitnosti« v družbeno bitje, družbeno, pa čeprav
odtujeno tako družbi kot samemu sebi. V kapitalističnem načinu produkcije je
tudi »družbena oblika« proizvodnje dovršena, tako v svoji družbenosti kot v svoji
odtujenosti. Odnos družba-narava se zaostri in spravi na skupni imenovalec:
nasprotje delo-kapital, odnos, ki ga postavlja in perpetuira privatna lastnina.
»Privatna lastnina je torej produkt, rezultat, nujni nasledek povnanjenega
dela, delavčevega vnanjega odnosa do narave in samega sebe.«48 Človek ne
producira več sam zase in neposredno za zadovoljitev svojih potreb. Producira za
družbo in s tem posredno za zadovoljitev svojih lastnih potreb. Predpostavka in
nujni pogoj te posredovanosti je privatna lastnina. Zato Marx v razrešitvi od
privatne lastnine vidi pot k pomiritvi nasprotja med človekom in naravo, v družbi,
ki bo zopet presnavljala naravne snovi in jih ne bo brezobzirno izkoriščala in s tem
spodkopavala samo sebe, svoje naravne predpostavke in postavke. Proces po-
družbljanja gre najprej kot:
1.	»surovi komunizem« kot »pozitivni izraz odpravljene privatne lastnine«, v
katerem se »opredelitev delavca (se) ne odpravi, ampak se razširi na vse ljudi;
odnos privatne lastnine ostane odnos skupnosti do sveta stvari;«49 Obe strani, delo
in kapital »sta se povzdignili v zamišljeno občost, delo kot določba, v kateri je
postavljen vsakdo, kapital kot priznana občost in moč skupnosti.«
2.	»Komunizem a) še politične narave, demokratičen ali despotski; b) z
odpravo države,«49 ki se udejanja »šele« v politični akciji kot politična revolucija,
komunizem, ki je »dojel sicer svoj pomen, a ne še svojega bistva;«49 in naposled:
3.	» Komunizem kot pozitivna odprava privatne lastnine kot človeške •
samoodtujitvein zato kot dej ansko prisvajanje človeškega bistva po človeku
in za človeka, zategadelj kot popoln, zavestno in znotraj vsega bogastva dozdajš-
njega razvoja nastali povzetek človeka za sebe kot družbenega, tj. človeškega
človeka. Ta komunizem je kot dovršen naturalizem = humanizem, kot dovršen
humanizem = naturalizem, je resnični razplet spora med človekom in naravo ter
človekom, resnični razpad spora med eksistenco in bistvom, med upredmetova-
njem in samopotrjevanjem, med svobodo in nujnostjo, med individuom in redom.
Komunizem je rešena uganka zgodovine in ve, da je ta rešitev.«49 Izhod iz
ekološke krize sedanjosti torej je, in to v razreševanju zgoraj omenjenih protislo-
vij in ne v smislu, da »Izhod je, toda en sam: nazaj je treba!«50 v nekakšnih
vrnitvah k »nepokvarjenemu divjaku«... Še enkrat se pokaže aktualnost »di-
leme«: ali komunizem ali barbarstvo, gledano s stališča resnično razumljenega
bistva ekološke krize kot: če ne komunizem, potem nič, saj v zastrupljenem,...
okolju ne more eksistirati niti barbar.
Človek je v zgodovinskem razvoju učlovečenja postajal iz »samobitnosti«,
preko člana »črede, horde«, v nenehnem otujevanju posameznik-v-družbi, ki pa
92
mu stoji nasproti in nad njim kot tuja sila in ne kot njegova moč, v kateri in s
katero (za katero) bi lahko uravnaval, posredoval in kontroliral »menjavo snovi
med seboj in naravo«, ampak jo enostransko izkorišča, ne da bi ji česarkoli vrnil.
Tisto, kar ji »vrača«, kar »zamenjuje«, je v smislu še večjega izkoriščanja narave
ali pa odlaganja porabljenih naravnih snovi, tako predelanih in v takih količinah,
da jih narava sama ne more presnoviti.
Kapitalistični način produkcije torej ni le brezobzirno izkoriščanje človeka,
temveč tudi narave, in kakor je z razvojem družbenih odnosov v kapitalskem svetu
izkoriščanje, razčlovečenje človeka vse bolj rafinirano in neopazno, je izkoriščanje
narave vse bolj brutalno in očitno.
Razrešitev spora med človekom in naravo ter človekom je v »samoraslem«,
samega sebe se zavedajočem komunizmu, v katerem človek prvič postane člove-
ško, družbeno in s tem naravno bitje in narava zopet za človeka njegovo anorgan-
sko telo, za katerega ve, da bi brez njega umrl in ga zato ohranja v stanju, ki mu
življenje prvič sploh omogoča in drugič, ki mu življenje humanizira = naturalizira.
»Pozitivna odprava privatne lastnine kot prisvajanje človeškega življenja je zate-
gadelj pozitivna odprava vsakega odtujevanja, je torej povratek človeka (...) v
njegovo človeško, tj. družbeno bivanje.51« »Človeško bistvo narave obstaja
šele za družbenega človeka, zakaj šele tu ona obstoja kot vez s človekom, kot
bivanje njega za drugega in bivanje drugega za njega ter kot življenski element
človeške dejanskosti, šele tu ona obstoja kot osnova njegovega lastnega člove-
škega bivanja. Šele tu mu je njegovo naravno bivanje postalo njegovo člove-
ško bivanje in šele tu je narava zanj postala človek. Družba je torej dovršena
bistvena enotnost človeka z naravo, resnično vstajenje narave, dognali naturali-
zem človeka in dognani humanizem narave.«52
Družba, v kateri privatna lastnina nad stvarmi (in človekom kot stvarjo;
vsesplošnost postvarelih odnosov) preneha biti določujoča bitnost, presežna mera
in profit (kot določbi kapitala, postavljenega kot vseobsegajoča bit) pa edini meri,
ki si primerjata tudi človeka, šele taka družba lahko zaživi in sploh živi v povezavi
z naravo in ne v sovražni nasprotnosti. »Niti cela družba, narod, pa celo niti vse
istočasne družbe skupaj niso lastniki zemlje. So le njeni posestniki, jo le uživajo in
jo morajo kot boni patres familias (dobri družinski očetje) izboljšano zapustiti
prihodnjim generacijam.«'3 Človek kot »otrok narave« pa je v zgodovinskem
udejanjenju razcepa med njimi in naravo (ter človekom), ki doživi svojo dovršitev
v kapitalskem svetu, ostal le še »otrok«, egoističen posameznik, ki »otroško«
razsipava z energijo, troši neobnovljive vire surovin, hoče imeti vsako leto nov
avto,...
Razrešitev spora med človekom in naravo (ter človekom) v kapitalskem svetu
ni možna, je pa kapitalski svet edina realna podlaga, ki s sebi lastno nujnostjo in v
svojem naročju nosi možnost in zahtevo po razrešitvi. »Kot fanatik večanja
vrednosti brezobzirno sili človeštvo k produkciji zaradi produkcije, zato pa
tudi k razvoju družbenih produktivnih sil in k ustvarjanju tistih material-
nih produkcijskih pogojev, ki edini lahko tvorijo realno podlago višji
obliki družbe, katere temeljni princip je popoln in svoboden razvoj vsakega
individua.«54 v svetu, kjer »podružbljen človek, združeni pruducenti, racionalno
urejajo svoje presnavljanje z naravo, da jo skupno nadzorujejo, namesto, da jim
vlada kot slepa sila.«55 Narava pa je postala za človeka »slepa sila« tudi v tem, ko
jo je on sam tako izkoristil, opustošil in »presnovil«, da mu ne more več dati
naravnih predpostavk za njegovo »posredno produciranje življenja« kot produk-
cije, zadovoljevanja njegovih prvih potreb po hrani, pijači in stanovanju, ko je
93
hrane relativno vse manj in je po večini zastrupljena zaradi pridobivanja (uporaba
kemikalij, tehnološki procesi za pridobivanje,...), podobno je z vodo, oziroma s
pijačami, stanovanje, bivališča pa mu povzročajo stiske, strese,..., kot fizični
objekti pa mu rušijo naravno okolje, motijo njegovo presnavljanje z naravo...
Da bi narava ne bila slepa sila, se mora bistveno spremeniti način produkcije in
vsebina družbenih odnosov. »Vsem dosedanjim produkcijskim načinom je šlo za
najbližji, najneposrednejši delovni učinek. Nadaljne posledice, ki so nastale šele
pozneje in katere je rodilo njihovo ponavljanje in kopičenje, pa so popolnoma
zanemarili.«56 Zato je »potreben popoln prevrat našega dosedanjega produkcij-
skega načina in z njim vred vsega našega družbenega reda.«56
7. Človek je prvič posegel v naravno okolje z aktom produkcije prvega, še
primitivnega delovnega sredstva, ki ga je izdelal zato, da si je olajšal »posredno
produciranje življenja«, to je produkcijo za zadovoljevanje svojih potreb, najprej
prvotnih, v funkciji ohranitve golega življenja kot jesti, piti,... in kasneje izvede-
nih, kot razvijanje njega samega, čeprav v odtujeni obliki. Obseg in oblika
človekovega poseganja v naravo kot predmet in prostor človekove dejavnosti in
njegovega bivanja sta se v zgodovinskem razvoju spreminjali in v tem spreminja-
nju, vse bolj naraščali. Vendar je vse potekalo na takem nivoju, da je bila narava
vse posege sposobna prenesti (relativno) brez »škode«, saj še za način producira-
nja, kjer je prevladovala fevdalna zemljiška lastnina, pravi Marx glede izkorišča-
nja zemlje, da zemljiški posestnik »iz svoje zemljiške posesti ne skuša izvleči kar
največji možni dobiček.«57 To se, kot smo ugotovili, zgodi v kapitalističnem načinu
produkcije, vzporedno z industrijsko revolucijo in kasneje z znanstvenotehnično
revolucijo. Seveda pa obeh ne gre kriviti za izučinkovane ekološke porušitve, saj
sem že omenil, da: »Tehnologija (in enako bi lahko rekli za znanost-V. D.)
odkriva aktivno stališče človeka do prirode, neposredni produkcijski proces
njegovega življenja in s tem tudi družbene razmere, v katerih živi, ter duhovne
predstave, ki izvirajo iz njih.«58 Industrija in znanost sta človeku odtujeni in sta
neposredno povzročili ekološko krizo, ne zato, ker sta sami po sebi tako naravi kot
človeku tuji, temveč zaradi načina, kako sta uporabljeni, oziroma, kako si ju je
kapital prisvojil. »A tem bolj praktično je naravoslovje s pomočjo industrije
poseglo v človeško življenje in ga preobrazilo in utrlo pot človeški emancipaciji, pa
naj je moralo še tako dopolniti razčlovečenje. Industrija je dejanski zgodovin-
ski odnos narave in potemtakem naravoslovja do človeka; če se zatorej pojmuje
kot eksoterično razkrivanje človeških bitnih moči, tedaj se doume tudi
človeško bistvo narave ali naravno bistvo človeka, tedaj bo potemtakem
naravoslovje izgubilo svojo abstraktno materialno ali, še več, idealistično smer in
postalo osnova človeške znanosti, kakor je že zdaj - dasi v odtujeni obliki -
postalo osnova dejansko človeškega življenja, in drugačna osnova za življenje,
drugačna pa za znanost je od vsega začetka laž. (V človeški zgodovini - v aktu
nastajanja človeške družbe - nastajajoča narava je dejanska narava človeka,
zatorej narava, kakor je zavoljo industrije resnična antropološka narava, dasi
nastaja v odtujeni podobi.) ~«59 Ekologije, ki postavljajo.za vzrok ekološke
krize tehnologijo, se pokažejo kot ideološke, ker pripisujejo tehnologiji vlogo, ki
je nima. V tem kontekstu so ideološke tudi nakazane rešitve, ki jih preveva
tehnološki optimizem.
Pričakovati bi bilo, da bi na tem mestu navedel konkretne empirične podatke o
porušitvah sedanjega eko-sistema, o občutljivosti eko-sistema, o grozeči katakli-
zmi sveta,... o čemer je pač veliko pisanega v različni in obsežni literaturi, ki je
naravnana na ekološko problematiko na ta ali oni način. O porušitvah, ki jih je
proizvedel konkretni kapitalistični sistem (npr. v ZDA, Japonski,...,) in kapitali-
94
zem nasploh. O porušitvah lokalnih in globalnega eko-sistema kot posledici
porušenega razmerja enotnosti med človekom in naravo. Vendar menim, da je to
ravno zaradi obsežnosti literature, ki se ukvarja s konkretnimi ekološkimi pro-
blemi in s trendi razvoja človeštva kot poteka danes, nepotrebno. Ne gre pa
pozabiti, da je ekologija na teh ugotovitvah kot veda o človeku in za človeka, med
drugim, sploh mogoča. Da je mogoča, ne kot golo ugotavljanje dejstev, poziv na
spremembo zavesti ali drobno tehnološko ali »célo« družbeno reformatorsko
delovanje,60 temveč kot védenje o nujnosti spremembe načina produkcije v bistvu
kot revolucionarna akcija, ki posega prvenstveno v sfero produkcije in ne morda le
v sfero delitve, kot se v duhu idej utopičnih socialistov nemalokrat trdi, da je moč s
spremembo v načinu porazdelitve (dobrin) ekološko krizo obvladati in prevla-
dati.61 In prav tako védenje, da tehnološke rešitve (ekološko čista tehnologija,
ekotehnologija) in različne ekonomske rešitve (eksterna disekonmija; plača naj
tisti, ki onesnažuje;...) v bistvu niso razrešitve problema!
Kot je ugotovil Marx, je zgodovinska (in edina) zasluga kapitalističnega načina
produkcije, da so se izredno razširile in razvile človekove potrebe, prav tako pa
produkcija za zadovoljevanje teh potreb: prvič sploh kot produciranje predmetov
za zadovoljevanje teh potreb in drugič kot načina za zadovoljevanje teh potreb.
Seveda vse skupaj v odtujeni obliki: produkcija je človeku odtujena, gre za
produkcijo zaradi produkcije in ne zaradi produciranja uporabnih vrednot, za
produkcijo, ki producira potrošnjo zaradi potrošnje, kot potrošništvo; potrebe
niso resnične človeške potrebe. »Proizvodnja ne do-stavlja (daje) samo material
potrebi, temveč tudi potrebo materialu. (...) Zatorej proizvodnja ne proizvaja le
predmet za subjekt, temveč tudi subjekt za predmet. Torej proizvodnja proizvaja
potrošnjo: 1. s tem, da ustvarja material, 2. s tem, da določa način potrošnje, 3. s
tem, da v potrošniku ustvarja potrebo za tiste proizvode, ki jih šele ona proizvede
kot predmete.«61 In dalje: »Privatna lastnina nas je tako poneumila in naredila
tako enostranske, da je neki predmet naš šele tedaj, ko ga imamo.. ,«62 Produk-
cija v svoji pogoltnosti63 in potrošnja v svoji poneumljenosti, ko potrebe niso
potrebe človeka kot družbenega bitja, ampak so tako same kot način njihovega
zadovoljevanja egoistične, privatniške, v bistvu uperjene tako proti naravi kot
proti družbi, ki pa kot resnična družba, skupnost »svobodnih, združenih producen-
tov« še ni vzpostavljena, vse to je v bistvu povzročilo sedanje (ali bodoče)
porušitve eko-sistema. (Drobna, morda banalna?, osvetlitev tu ne bo odveč: lahko
postavim hipotezo, da ni v korist družbe - čeprav le-ta še tako proklamira osebno
srečo posameznika - da ima vsak posameznik svoj avtomobil, v katerem se
ponavadi vozi sam in potroši ogromne količine goriva, z izpušnimi plini onesnažuje
ozračje,... ob spoznanju, da je goriva vse manj in da ga ni v neomejenih količinah,
da je ozračje vse bolj onesnaženo, da vse širše cestno omrežje vse bolj ruši
naravno ravnotežje,... Da o tem, da ta posameznik vsako leto odvrže ta avto in si
kupi novega... sploh ne govorimo.)
Ob vsem do sedaj povedanem se nam vprašanja postavijo sama po sebi:
kakšne so resnične človeške potrebe, kakšen je način produciranja (in potrošnje) v
drugačnem načinu produkcije, to je v socializmu oziroma v komunizmu, kot ga
postavlja Marx. In še: ali je produkcija v komunizmu še vedno neprestano se
šireča ali še vedno prevladuje duh neskončne akumulacije dobrin ali postavlja
Marx »popoln in svoboden razvoj človeka« res v enoznačno odvisnost od razšir-
jene produkcije in reprodukcije ali pa leži popoln in svoboden razvoj človeka kje
drugje? Pri nekaterih avtorjih se postavlja to kot dilema: ali komunizem izobilja
(materialnih dobrin) ali asketski komunizemi64 (ob spoznanju, da so materialne
95
dobrine v principu omejene, kot npr. surovine, fosilna energija,...). V to se na
tem mestu ne bom podrobneje spuščal. Menim pa, da se je Marx zavedal
principielne omejenosti produkcijskih pogojev na eni strani in uničevalne lastnosti
kapitalističnega načina produkcije (za človeka in naravo) na drugi. »Realno
bogastvo v družbi in možnost neprestanega širjenja njenega produkcijskega
procesa (sta torej odvisna) od produktivnosti dela in od večjega ali manjšega
obilja in izdatnosti produkcijskih pogojev ob katerih poteka.«65 To velja seveda za
vse družbe in prav tako tudi za komunistično. Vendar pa dobi produkcija v
komunizmu drugačen značaj in pomen: »Tudi civiliziran človek se mora ravno
tako kot divjak boriti z naravo, da zadovoljuje svoje potrebe, da ohrani svoje
življenje in ga reproducira, in on to mora v vseh družbenih oblikah in pod vsemi
mogočimi načini proizvodnje. Z njegovim razvojem se širi kraljestvo naravne
nujnosti, ker se večajo potrebe; toda hkrati se razvijajo produktivne sile, ki jih
zadovoljujejo. Svoboda na tem področju je lahko samo v tem, da podružbljeni
človek, združeni producenti, racionalno urejajo svoje presnavljanje z naravo, da
jo skupno nadzorujejo, namesto da jim vlada kot slepa sila; da to vrše z najmanjšo
porabo sile in pod pogoji, ki so najdostojnejši in najadekvatnejši njihovi človeški
naravi. Vendar je to še vedno kraljestvo nujnosti. Onstran tega kraljestva se začne
razvoj človeške moči, svobode, ki pa se lahko razcveti samo na tem kraljestvu
nujnosti kot svoji podlagi. Temeljni pogoj je skrajšani delovni dan.«66 Produkcija
je podružbljenemu človeku, združenemu producentu podrejena, on jo upravlja in
z njo menjava snovi z naravo in kontrolira to menjavo. »Delavec ni več tisti, ki
med objekt in sebe vstavlja modificiran prirodni predmet kot srednji člen, temveč
on naravni proces, ki ga je pretvoril v industrijskega, potiska kot posrednika med
seboj in anorgansko prirodo, katero obvladuje. On gre poleg procesa proizvodnje,
namesto, da je njen glavni agent.«67 Menjava snovi, racionalno urejanje, nadzoro-
vanje in obvladovanje narave pa vsekakor niso značilnosti kapitalističnega načina
produkcije, prav tako pa ne more biti značilnost produkcije, ki ji je slepo (ali
videče, planirano, vodeno, usmerjano) razširjanje produkcije, ne glede na ekolo-
ške učinke, a v strastni želji za »razvojem«, edina mera, neki srečni človek pa baje
cilj.
Tako razumljena produkcija, sicer kot kraljestvo nujnosti, proizvaja predmete
za zadovoljitev človekovih materialnih potreb, vendar v razumni meri, v smislu
potreb, ki so resnično človekove (kot materialne) in za vse, ne pa nerazumljivo v
neomejenih količinah, razsipno in samo za nekatere. (Produkcija osnovnih dobrin
za vse človeštvo je gledano s tehnične, tehnološke plati, možna že danes.) »Za
izstradanega človeka ne biva človeška oblika hrane, ampak samó abstraktno
bivanje le-te kot hrane; pravzaprav bi bila lahko tu v najbolj surovi obliki, in ni
mogoče reči, po čem da se ta dejavnost hranjenja razlikuje od živalske dejavno-
sti hranjenja. Človek, ki ima mnogo skrbi in potreb, nima nobenega čuta za
najlepšo igro; trgovec z minerali vidi le merkantilno vrednost, ne pa lepote in
svojske narave minerala;...«68 Namesto človeka lahko to produkcijo opravljajo
stroji: » ...; torej se je nehalo delo, kjer človek dela v družbi to, kar lahko dà zase
storiti stvarem.«69, kajti on sam »proizvaja brez fizične potrebe in resnično
proizvaja šele v svobodi od potrebe.«70 Dalje v problematiko potreb se na tem
mestu ne bom spuščal, vendar pa bi bilo izredno zanimivo obdelati to področje, še
posebno z oziroma na ekološko problematiko!
V Marxovem razumevanju humanizirane narave in naturaliziranega človeka se
je človek vrnil k naravi in narava je zopet postala del njega. Na obeh nivojih, ki
seveda tvorita neločljivo celoto: kraljestvu nujnosti, ki je podlaga kraljestva
svobode. In seveda na višjem nivoju kot takrat, ko je z naravo še bival v
96
nerazlikovani enotnosti. Človek jo pozna in obvladuje po njenih lastnih zakonih,
ne gospodari nad njo in je v izkoriščevalskem odnosu ne uničuje. Sam pa »razvija
potence, ki dremljejo« v njem, potence, ki jih je egoistična borba za imetje kot
posedovanje (stvari) uspavala, oziroma jim ni dala možnosti prebuditve. »Videli
smo kakšen pomen ima pod predpostavko socializem bogatost človeških potreb in
potemtakem tako neki nov način proizvodnje, kakor tudi neki nov predmet
proizvodnje. Novo potrjevanje (ali: udejstvovanje) človeške bitne moči in nova
obogatitev človeškega bistva.«71 Kjer je »bistvenost človeka in narave,
vtem ko je človek za človeka kot bivanje narave in narava za človeka kot bivanje
človeka.« In dalje: »Zakaj ne le petero čutov, ampak tudi takoimenovani duhovni
čuti, praktični čuti (volja, ljubezen itn.), z eno besedo človeški čut, človeškost
čutov, nastane šele s pomočjo bivanja svojega predmeta, s pomočjo poč1ove -
čene narave.«72 Počlovečena narava in naturaliziran, podružbljen, človeški člo-
vek, so pogoj, da sta »Potreba ali užitek (sta) zavoljo tega izgubila svojo egoi-
stično naravo in narava je izgubila svojo golo koristnost, vtem, ko je korist
postala človeška korist.«73 V tem smislu počlovečena narava ne pomeni, oziroma
sploh ne pomeni v procesu človekovega delovanja spremenjena narava, kajti tako
spremenjena, oblikovana in preoblikovana je (lahko) tudi razčlovečena, dehuma-
nizirana, na zunaj vidna kot porušitev naravnega ravnotežja, kot ekološka kriza.
8. V svojem delovanju, s svojo dejavnostjo, človek spreminja naravo in s tem
tudi samega sebe, svojo lastno naravo. Skozi razkrivanje družbenih produkcijskih
odnosov (predvsem) kapitalskega sveta kot sveta produkcije presežne vrednosti
(blaga) sem deloma tudi že nakazal konkretne nasledke teh odnosov (kot vses-
plošne odtujitve človeka: od produkcije, narave in samega sebe-kot spremenjena
narava človeka) kot prisotna in že spoznana porušitev naravnega okolja, torej kot
spremenjena narava, mišljeno seveda v negativnem smislu-kot ekološka kriza.
Le-ta je bila prisotna, sicer šele v zametkih in v lokalnih razmerah, vendar kot
način odnosa človeka do narave in do samega sebe, že v Marxovem času (in z njim
v svojem bistvu tudi že spoznana). Prisotna, neposredno kot posledica industriali-
zacije, agrikulture in spremljajoče ju urbanizacije. Že Marx in Engels sta v tem
oziru v prenekaterem svojem delu izredno »ilustrativna«. Vendar pa se ekološka
problematika, ekološka kriza v današnjem pomenu besede (in v današnjem
obsegu) pojavi nekako po drugi svetovni vojni. Poprej sem skušal razgrniti
ekonomsko strukturo družbe, ki je že s svojimi, sicer »skromnimi« sredstvi,
izdatno uničevala tako naravo kot človeka. Ko pa si kapitalski svet kot univerzalen
način produciranja proizvede, prisvoji in primeri znanost (in tehnologijo) kot
nekakšno naravno proizvajalno silo, si pridobi v končni instanci tudi možnost čisto
fizičnega uničenja sveta.
Ko je bilo videti, da si kapitalski svet ne bo več opomogel od vse hujših kriz, v
katere je zapadel, je ravno s pomočjo znanstveno-tehnološke revolucije (kot
proizvajalne sile, ki je prešla v vse sfere življenja) krizo najprej prebrodil, potem
pa doživel nesluten »razvoj«, ki je imel pač »le to slabost«, da je še dlje prignal
odnose odtujenosti človeka do narave (na nazadnje vidno kot zabetoniranost
večine človeštva v mesta, kjer ima človek neposredno zvezo z naravo v parkih in
zooloških vrtovih, kjer le ta niso postala prenevarna, seveda ne zaradi divjih,
človeku nevarnih zverin) in družbe (navkljub razširjenosti človeške vrste in
njegovim proizvodom kot npr. TV,..., ki naj bi človeštvo povezovali, a ga še bolj
oposamljajo) v uničenem in neprestano uničevanem okolju; ko je človek že
soočen s skorajšnjim pomanjkanjem življenjsko pomembnih surovin, onesnaže-
njem (termalno, plini, odpadne snovi,...) zraka, vode in zemlje,... in drugimi
kategorijami, ki pač označujejo pojem ekološka kriza.
97
V krču preživetja in krčenju preživljanja, si je kapitalistični svet poiskal
»prijatelja«, »zaveznika«, ki mu je dvignil profitno stopnjo, a obenem dokončno
razkril njegovo lastno naravo: ne produkcija zaradi zadovoljevanja človeških
potreb, temveč produkcija zaradi profita, kjer so resnične človekove potrebe in
način zadovoljevanja le-teh potisnjeni v ozadje, nadomeščene z eno samo »po-
trebo«: razvoj, rast,... »Produkcija se ne ustavi tam, kjer bi to zahtevala zadovo-
ljenost potreb, temveč tam, kjer to zahteva produkcija in realizacija profita.«74 Ne
torej »razmerje produkcije do družbenih potreb, do potreb družbeno razvitih
ljudi.. ,«75, temveč produkcija za profit, za zadovoljevanje potreb borniranih,
oposamljenih ljudi-potrošnikov.
Tehnologija, ki jo je proizvedla znanstveno-tehnična revolucija je produktiv-
nejša in prinaša višje profite. Leta 1947, ko še ni bilo proizvodnje pralnih praškov
(detergentov), je bil profit v industriji mila 31%. Leta 1967, ko je bila v »pralni«
industriji produkcija mila zastopana s 30%, produkcija detergentov pa s 70%, je
profit porasel na 47%, da bi v letu 1971 dosegel 54%.76 Ob tem, da sami nismo
postali nič bolj čisti, smo ravno s produkcijo in potrošnjo detergentov izredno
onesnažili okolje, saj je znano, da so detergenti eden najhujših onesnaževalcev.
Pod reklamnimi gesli snežne in ne vem kakšne še beline, se torej »skriva« črni,
onesnažujoči profit. Z novimi tehnologijami je tudi v drugih panogah prišlo do
dviga produktivnosti in do povečane profitne stopnje. Produkcija aluminija, stekla
in plastičnih mas je donosnejša kot produkcija železa in lesa. Tudi produkcija
umetnih vlaken je donosnejša kot produkcija naravnih vlaken. Ob večji donosno-
sti, večjim profitom, pa je ta tehnologija prinesla tudi večje količine onesnažujočih
proizvodov (kot končni proizvod, kot odplake, odpadki, plini med in po tehnolo-
škem procesu proizvodnje): količina fosfatov (kot P-fosfor) je narasla od leta
1910 do 1970 od 17 na 300 milijonov funtov, količina NO v istem obdobju za
630%, tetraetila v bencinu za 415%, živega srebra (Hg) za 2100%, sintetičnih
pesticidov (med 1950 in 1967) za 270%, anorganskih dušikovih gnojil za 789% in
nevračljivih pivskih steklenic za 595%. Z znanstveno tehnično revolucijo je
doživelo po 2. svetovni vojni debut mnogo najhujših onesnaževalcev: smog v Los
Angelesu (1943), radioaktivni elementi (Hirošima 1945), DDT (1944), detergenti
(1946), sintetična plastika,77 ..., čeprav so bile teoretske osnove za tehnološko
aplikacijo znane že prej (urea, ki se uporablja pri izdelavi umetnih mas, je bila
sintetizirana še leta 1848). Vpliva vojne industrije na naravo (in človeka) ne bom
omenjal, saj je to najbolj očiten (in tudi očitan) primer izdelovanja in kopičenja
blaga brez prave, resnične (ne menjalne) vrednosti, a z ogromnimi profiti za
proizvajalca in z uničujočimi posledicami za naravo: tako tokom proizvodnje kot
kasnejše (eventuelne) (u)porabe; ko je dosežena količina in kvaliteta orožja
dovolj velika, da opustoši na desetine takih planetov kot je Zemlja. Primerov, ko
gre za proizvodnjo blaga, ki prinaša profit, in ki le deloma ali pa sploh ne
zadovoljuje resnične človekove potrebe, obenem pa v veliki meri povzroča
ekološko krizo (v procesu produkcije ali porabe), je ogromno: proizvodnja
sprayev, neštevilnih vrst zobnih past do supersoničnega transporta (Concorde, Tu-
121). Kajpak pomeni večja produktivnost ne le možnost za zadovoljevanje potreb
večjega števila ljudi, temveč tudi vse večje izčrpavanje naravnih surovin, kot
problem neprestane razširjene produkcije.
Podobno je tudi v agrikulturi, saj je znano, da »velika industrija in agrikultura
hodita z roko v roki«. Hektarski donos v ZDA, ki je za več kot 25-30 bušlov
manjši od povprečnega donosa, ne prinaša več profita. Da pa bi se tak donos
dosegel, je potrebno za vsak bušel več uporabiti nesorazmerno več umetnih gnojil,
ki pa onesnažujejo naravo in zastrupljajo človeka. Tudi v živinoreji se npr. hoče
98
vzrediti čimveč glav živine v čimkrajšem času, kar prinaša še profit. V ta namen
živinoreja ne poteka več v odprtih sistemih (pašniki), temveč v zaprtih sistemih z
umetnim krmljenjem. Tako je travnik ob potrebno gnojilo, ki ga je seveda
potrebno dodajati umetno. To pa pomeni onesnaževanje zemlje, voda in končno
zastrupljanje človeka, kot končnega člena tega biološkega ciklusa.78
Menim, da mi o učinkih proizvodnje in uporabe umetnih gnojil, raznih
insekticidov, herbicidov, fungicidov,... v kmetijstvu ni potrebno posebej govoriti,
prav tako pa tudi ne o strukturni povezanosti take agrikulture (agrobussines-
Commoner) z načinom proizvodnje, ki jo pogojuje (O uporabi teh sredstev je
govorilo že veliko število avtorjev, in sploh večina ekološke literature obravnava
to plat ekološke krize: Carson, R.: Nema pomlad; Commoner, B.: The Closing
Circle, Baade, F.: Material Resources for the Nutrition of Mankind; Milne, L. M.:
Ravnotežje v naravi; Taylor, G. R.: Sodni dan; Supek, R.: Ova jedina zemlja;...).
Ravno pri kmetijstvu pa je potrebno storiti še nekaj: razbiti mit o tem, da je na
svetu premalo hrane. Hrane je dovolj in po mnenju mnogih znanstvenikov jo je
moč pridelati še za veliko več ljudi, kot jih sedaj prebiva na Zemlji in ob tem, da
ne bi onesnaževali narave in rušili naravnega ravnotežja. Vendar je potrebno
sprevideti, da sedanja produkcija hrane ni produciranje hrane zaradi zadovoljeva-
nja potrebe po lakoti, temveč zaradi »zadovoljevanja potrebe po profitu«. Tako se
pravzaprav smešno slišijo stališča neomalthuzijancev o prenaseljenosti Zemlje,
katere prebivalcem grozi lakota, če vemo samo to, da gre z miz sitih in presitih
prebivalcev razvitega sveta dnevno na milijone ton hrane v odpad (da o množici
nezdravo debelih ljudi sploh ne govorimo).
Strukturna značilnost kapitalskega načina produkcije je tudi prikrivanje, zavr-
nitev, ... sicer tehnoloških odkritij, izumov, patentov, ki bi ogrozili ali onemogočili
pridobivanje profita,79 razvili pa nek tehnološki proces, ki bi bil resnično v prid
človeštvu. Tako ni izjemen primer, da so za odkup patenta, ki bi zmanjšal porabo
goriva pri avtomobilih in zmanjšal stopnjo onesnaženja, zanimajo tako avtomobil-
ski kot naftni koncerni v ZDA. Prvi, da bi take avtomobile proizvajali, drugi pa
zato, da bi imeli z nakupom patenta le-tega pravico uničiti, saj je jasno, kaj bi jih
doletelo v nasprotnem primeru.
Tako se postavita vsaj dva odgovora na vprašanje o »krivdi« znanstveno-
tehnološke revolucije za ekološko krizo. Prvič se ni zavedala svojih lastnih
možnosti kot posledic lastnega razvoja in napredka, drugič pa razvijanje čiste
tehnologije v večini primerov ni bilo v interesu kapitala, saj je njegov interes
privatne lastnine in produkcija interes presežne vrednosti, torej dveh kategorij, ki
sta v diametralnem (uničujočem) nasprotju tako z (očlovečeno) naravo kot z
(naturaliziranim) človekom. Tako tudi korenine razrešitve ekološke krize (kot
tudi odnos odtujenosti med človekom in naravo) niso morda v znanosti ali v
tehnologiji izolirano od načina produkcije, ki si to znanost in tehnologijo proi-
zvede, prisvoji in primeri. Sedaj ali v svoje dobro, srečo in svobodo ali pa v svojo
nesrečo in zasužnjenost. Kot obvladovanje ekološke problematike ali kot produci-
ranje ekološke krize.
Tak je torej splet odnosov med človekom in naravo (ter človekom) v načinu
produciranja, ki je produciranje blaga in blagovnih odnosov - v kapitalskem svetu.
S tem je tudi jasno, da razplet v okviru in znotraj tega načina produciranja, v
kapitalskem kozmosu, v bistvu ni možen! Kot smo videli, ga Marx postavlja v
socializem, oziroma v komunizem kot negacijo kapitalskega sveta in odnosov, ki
ga vzpostavljajo.
Kot stalno razpletanje je možno le v planetarnem obsegu kot svetovni komuni-
zem.
1	»Karkoli delaš, delaj po pameti in glej na konec!« (V nadaljevanju so vsa podčrtavanja moja, razprti tisk pa so
poudarki citiranih avtorjev! V. D.)
2	Mene bo v tem prispevku bolj zanimal človekov praktični odnos do narave in ne teoretični. Teoretični v smislu
zrenja na naravo kot mitologija, religija, filozofija in znanost. O tem glej zanimivo razpravo W. Leissa: The Domination of
Nature. New York, 1972.
1972.
3	Ta praktično-teoretični odnos se kaže seveda tudi na druge načine: razna gibanja za varstvo narave, politične
stranke,...
* Prispevek je del diplomske naloge z naslovom: Sodobna ekološka kriza kot možnost in izziv za spremembo
produkcijskega načina; Radovljica, 1978
4	Marx: Kapital I., str. 11.
5	»Da bi postala »neznosna« moč, t. j. moč proti kateri revolucioniraš...« ni dovolj, da le-ta eksistira v lokalnem
smislu, temveč mora biti »... prisotna v svetovnozgodovinskem smislu, ne pa v lokalnem bivanju ljudi)...« (Marx: Nemška
ideologija, str. 41. MEID II.
1	Marx: Kapital I., str. 11.
2	Marx: Nemška ideologija, str. 43, MEID II.; in še: »Ne vidi, da čutni svet, ki ga obdaja, ni neposredno od vekomaj
dana, vselej s sabo enaka reč, temveč je produkt industrije in družbenega stanja, in sicer v tem smislu, da je zgodovinski
produkt, rezultat dejavnosti cele vrste generacij, od katerih je vsaka stala na plečih poprejšnje, dalje oblikovala svojo
industrijo...« (Ibidem, str. 29).
3	Ibidem, str. 31.
4	Marx: Pariški rokopisi - 1844, str. 395, MEID I.
5	Marx: Pismo Rugeju, str. 143, MEID I.
6	Marx: Nemška ideologija, str. 36, MEID II.
7	Marx: Temelji slobode, str. 200.
8	Marx: Obdobja ekonomskega formiranja družbe, str. 67, MEID IV.
9	Marx: Temelji slobode, str. 201.
10	Ibidem, str. 201.
11	Marx: Nemška ideologija, str. 33; MEID II.
12	»Ti naravni pogoji eksistence, do katerih je v odnosu kot do svojega lastnega anorganskega telesa, ki mu
pripada, so dvojni: 1. subjektivne in 2. objektivne narave. Sam je že na začetku član družine, plemena, tribusa itd..., in kot
tak član je v odnosu do določene narave (tukaj lahko še rečemo do zemlje, tal in zemljišča) kot anorganskega obstojanja
samega sebe, kot pogoj svoje produkcije in reprodukcije.« (Marx: Temelji slobode, str. 201.)
13	Marx: Nemška ideologija, str. 35; MEID II.
14	»Šele, ko so se ljudje izkopali iz svojega prvega živalskega stanja in je bilo torej njihovo delo že do neke mere
podružbljeno, so nastopile razmere, ko postane presežno delo enega pogoj za eksistenco drugega.« (Marx: Kapital I., str.
575).
15	Marx: Temelji slobode, str. 203.
16	Marx: Nemška ideologija, str. 37; MEID II.
17	»V začetku kulture so pridobljene produktivne sile dela neznatne, a neznatne so tudi potrebe, ki se razvijajo s
sredstvi za njihovo zadovoljevanje in ob njih.« (Marx: Kapital I., str. 575).
18	Marx: Temelji slobode, str. 209. Ali velja to tudi za komunizem, kot prvič v zgodovini realizirano resnično
skupnost? Če velja (seveda ob določenih specifičnostih), ali je to rešitev ekološke krize?... O tem še kasneje!
19	Ibidem, str. 200.
20	Ibidem, str. 210.
21	Ibidem, str. 211.
22	Ibidem, str. 217.
23	Ibidem, str. 244.
24	»... da mora vsa družba razpasti v razred lastnikov in razred delavcev brez lastnine.« (Marx: Pariški rokopisi 1844,
str. 301 ; MEID I.)
25	»Nacionalna ekonomija izhaja iz dejstva privatne lastnine. Razloži nam ga pa ne.« (Marx: Pariški rokopisi 1844,
str. 301.)
26	Marx: Pariški rokopisi 1844, str. 301; MEID I.
27	Marx: Kapital I., str. 572.
28	Neposredni odnos dela do njegovih proizvodov je odnos delavca do predmetov njegove proiz-
vodnje« (Marx: Pariški rokopisi 1844, str. 305; MEID I.)
29	Marx: Pariški rokopisi 1844. str. 302, MEID I.
30	Ibidem, str. 302.
31	Ibidem, str. 303.
32	Ibidem, str. 305.
33	»Delavec se zategadelj počuti šele izven dela doma in v delu izven sebe. Doma je kadar ne dela, in kadar dela je
zdoma.« (Ibidem, str. 306.)
34	»Delavec ne more ustvariti ničesar brez narave, brez čutnega vnanjega sveta. Ta je snov, na kateri se njegovo
delo udejanja, v kateri deluje, iz katere in s pomočjo katere proizvaja.« (Ibidem, str. 306.)
35	Ibidem, str. 304.
36	Ibidem, str. 311; »Odnos delavca do dela ustvarja odnos kapitalista, ali kakor naj se gospodar nad delom že
imenuje, do tega istega dela.« (Ibidem, str. 312.)
37	Ibidem, str. 315.
38	Naj to ilustriram z ugotovitvami švedskih in drugih znanstvenikov, ki so odpadne produkte porenskih in poruhrskih
tovarn našli daleč na severu, tisoče kilometrov proč od Porenja in Poruhrja, in daleč proč od kakršne industrije sploh.
39	Marx: Kapital I., str. 434.
40	Ibidem, str. 435.
41	»Približno 366 funtov bombaža (...) vsrka torej pri svojem spreminjanju v prejo samo 150 delovnih ur...,
medtem, ko bi vsrkala ista količina bombaža, predena s kolovratom 27.000 delovnih ur.« (Ibidem, str. 443.) To naj bo le v
osvetlitev količin, ki jih produciranje na strojni način in v pogoltnosti, ki je značilna za kapital, porablja.
42	Ibidem, str. 445.
43	Ibidem, str. 448.
44	Ibidem, str. 567-568.
45	B. Commoner: The Closing Circle, str. 128.
46	Ibidem, str. 151.
47	Marx: Kapital III., str. 906.
48	Marx: Pariški rokopisi 1844, str. 312; MEID I. »Odnos privatne lastnine je delo, kapital in razmerje obeh.«
(Ibidem, str. 323).
49	Ibidem, str. 330-333.
50	F. Avčin: Človek proti Naravi, str. 26. (Teh. založba, Lj. 1969.)
51	Marx: Pariški rokopisi 1844, str. 333: MEID I.
52	Ibidem, str. 334-335.
53	Marx: Kapital III., str. 865-866. Ali nazorneje z Engelsovimi besedami: »In tako nas sleherni korak spominja na
to, da nikakor ne gospodujemo nad naravo tako, kakor gospoduje osvajalec nad tujim narodom, kakor nekdo, ki je zunaj
narave, temveč da s svojim mesom, krvjo in možgani pripadamo naravi in bivamo v njej, in da je vse naše gospostvo nad njo
v prednosti, ki jo imamo pred vsemi drugimi bitji v tem, da lahko njene zakone spoznavamo in jih pravilno uporabljamo.«
(Engels: Vloga dela pri preobrazbi opice v človeka, str. 524;)
54	Marx: Kapital I., str. 667.
55	Marx: Kapital III., str. 914.
56	Engels: Vloga dela pri preobrazbi..., str. 525-526, MEID IV.
57	Marx: Pariški rokopisi - 1844, str. 296; MEID I.
58	Marx: Kapital I., str. 422.
59	Marx: Pariški rokopisi - 1844, str. 341-342; MEID I.
60	»Če ekološko gibanje ne bo usmerilo svoje glavne napore k revoluciji v vseh sferah življenja - družbenim kot
naravnim, političnim kot osebnim, ekonomskim kot kulturnim - potem bo postalo počasi varnostni ventil za obstoječi red.«
(Ecology Action East: The Power to Destroy____; str. 168; The Ecological Conscience. E.C. Prentice-Hall 1970).
61	»Vsa utopična revolucionarna gibanja so se začenjala s kritiko dražbe in z zahtevo po preobrazbi družbe pri
delitvi.« (Kirn, A.: Marxovo razumevanje znanosti in tehnike, str. 318, Ljubljana 1975).
61	Marx: Temelji slobode, str. 17.
62	Marx: Pariški rokopisi - 1844, str. 337; MEID I.
63	»Zato je eden od pogojev proizvodnje, ki je zasnovana na kapitalu, proizvodnja vse širšega kroga
cirkulacije, pa naj se ta krog razširja direktno, ali da se znotraj njega ustvarja več točk (punktova) proizvodnje.« (Marx:
Temelji slobode, str. 148) »Od tod tendenca kapitala: 1. da neprestano povečuje obseg cirkulacije; 2. da jo na vseh točkah
spreminja v proizvodnjo, ki jo vrši kapital. (Ibidem, str. 149).
64	Npr. Stoneman, C.: Neodrživost kapitalizma. Marksizam u svetu, št. 7/1977.
65	Marx. Kapital Ш., str. 913.
66	Ibidem, str. 913-914.
67	Marx: Temelji slobode, str. 293. In še: »Obstoji, seveda, abstraktna možnost, da bi se število ljudi tako povečalo,
da bi bilo nujno določiti meje nadaljnemu naraščanju. Vendar pa v kolikor bo na neki stopnji razvoja komunistična družba
prisiljena regulirati proizvodnjo človeških bitij, kot že regulira proizvodnjo stvari, bo ravno ta družba, in samo ona, v stanju,
da to nalogo opravi brez težav.* (Engelsovo pismo Kautskemu, 1. feb. 1881; Meek, R.L.: Marx and Engels on the
Population Bomb, str. 120.
68	Marx: Pariški rokopisi - 1844, str. 339-340.
69	Marx: Očrti kritike politične ekonomije. V: Zgaga, P.: Prispevek h kritiki politične ekologije, str. 99, Časopis za
kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, št. 12/1975.
70	Marx: Pariški rokopisi - 1844, str. 309.
71	Ibidem, str. 345.
72	Ibidem, str. 339.
73	Ibidem, str. 338.
74	Marx, K.: Kapital III., str. 291.
75	Ibidem.
76	Commoner, B.: The Closing Circle, str. 259.
77	Ibidem, str. 128.
78	Ilustrativen je primer proizvodnje bele moke in belega kruha (katerih proizvodnja in poraba sta dandanašnji v
večini in še naraščata - na škodo črnega).
S tem, ko je bil proces mletja žita in pečenja kruha v procesu delitve dela v obdobju industrijske revolucije ločen, je
bilo potrebno moko ohraniti dalj časa, oziroma jo hitreje mleti in pripraviti - zoreti - za uporabo. Zato so uvedli niz
kemičnih postopkov - zorenje s pomočjo kloriranja, beljenje... - katerih vplivi na človekovo zdravje pa so zelo malo znani.
Prav podobna je zgodba s peko kruha, ki mu dodajajo razne dodatke, katerih vpliva na človekovo zdravje pa nihče ne
pozna. Ve se le, da niso direktno strupeni. S tem se dobi več vrst kruha, kar prinaša večji dobiček. (Ross, H. H.: Bread and
Health, str. 312-319; The Ecologist, Vol. 6. No. 9.) Kemizacija prehrambene industrije je danej splošna. Naravna hrana se
proizvaja kot »luksuzno blago«, seveda ustrezno draga!
79	O tem glej npr.: Dobrov: Nauka o nauci
102
Ш.
»svoj vonj razda
cvetoča veja tistemu
ki jo zlomi«
(Ciyo-ni, Haiku)
1.	Ekološka problematika v deželah takoimenovanega tretjega sveta,1 to je v
deželah Afrike, Azije (razen SZ in Japonske), Srednje in Južne Amerike (Latin-
ske Amerike), je zelo zapletena in strukturirana. Zato mi ne bo mogoče osvetliti je
na vseh področjih in z vseh vidikov, poskušal pa bom nakazati vsaj najbolj pereče
probleme in bistvene odnose kot se v luči ekološke problematike v teh deželah
postavljajo.
Kakor so »dežele v razvoju«, »nerazviti« del svetovnega družbeno-ekonom-
skega sistema (seveda upoštevajoč različnosti prevladujočih načinov produkcije-
proklamiranih in dejanskih), zavzemajo večino zemeljske površine, prebivalstva in
so potencialno najbogatejše z naravnimi bogastvi (surovine, energija,...,), tako se
tudi problematika ekološke krize teh dežel postavlja in je postavljena v sklop
globalne, planetarne ekološke problematike, v tem sklopu je sploh mogoča (bila
omogočena) in skozi tak način »opazovanja« je razumevanje sploh možno. V tem
okviru je tudi razrešitev edino mogoča in edino v ta »okvir« je potrebno razreše-
vanje tudi postaviti! (Hkrati onemogočimo tudi tiste eko-ideologije in njih preten-
dente, ki skušajo problematiko ekološke krize prevaliti na ramena prav teh dežel).
Ekološka problematika kot že ugotovljeno nasprotje med človekom in naravo (ter
človekom), ki ga je kapitalističn način produciranja prignal do konca: v deželah
tretjega sveta najprej kot kolonializem, kasneje pa kot imperializem, neokolonia-
lizem in vse oblike ekspanzije kapitala z vsemi posledicami.
Pri globalnem, planetarnem gledanju na ekološko krizo v deželah tretjega
sveta kot delu globalne, planetarne ekološke krize, pa ne gre pozabiti, kaj je vzrok
ekološki krizi in kje je resnična možnost razrešitve. Problematike ne gre poeno-
stavljati na odnos Sever-Jug, razviti-nerazviti in ob tem pozabiti (?), da gre v
bistvu za razredno vprašanje kot vprašanje ukinitve, preseganja kapitalskega
sveta, ne pa za njegovo rešitev, za katero pojo prenekateri, ki so v skrbeh za svet,
drveč v propad, »stabilno«, »uravnoteženo«, »harmonično« uspavanko. Koga naj
bi uspavala, je menda znano!
V tem kratkem orisu problematike, vprašanj,..., se ne bom spuščal v razno-
razne modele, sheme in scenarije v smislu: kakšen vpliv bi imele dežele tretjega
sveta na ekološko krizo v svetu, če bi se razvijale izredno hitro in kmalu dosegle
»razvite«, industrijske dežele v njihovi produkciji in porabi surovin in energije,
onesnaženju biosfere, gostoti prebivalstva,... saj je več ali manj vsem jasno, kaj bi
bilo z naravo (in človekom), če bi velika večina dosegla enako stopnjo razvoja, na
kateri je sedaj izrazita manjšina (seveda ob enakih ekoloških učinkih). Ob tem pa
edino razvoj (katerega bistvo in obliko pa je potrebno šele postaviti!) teh dežel
omogoča Marxovo vizijo, ko so vsi ljudje svobodni, enaki glede možnosti »prebu-
janja potenc, ki spe v njih,« ..., srečni, ko dejansko postajajo ljudje.
2.	Dežele tretjega sveta obsegajo pretežni del Azije, Afriko in Latinsko
Ameriko. Po površini obsegajo največji del našega planeta (66,6%), prav tako pa
biva na tem področju večina prebivalstva našega planeta (71,6%).2 Tudi naravni
prirastek je tod največji. Obratno njihovem obsegu površine in prebivalstva, pa so
to gospodarsko najmanj razvite dežele na svetu, z najnižjim narodnim dohodkom
103
na glavo prebivalca, z najnižjimi stopnjami, pokazatelji ekonomske razvitosti,
najnižjo porabo energije, surovin na prebivalca, dežele, kjer v večini prevladuje
stalna podhranjenost in je še vedno prisotna grožnja vsesplošne lakote, kjer je
poraba proteinov in kalorij najmanjša, vendar dežele, ki so glede naravnih zalog
surovin, energije najbogatejše na svetu, z ogromnimi (vendar ne neomejenimi)
viri in zalogami naravnih bogastev. Glede na vse to je težko ali skoraj nemogoče
postaviti ljudem v teh deželah zahtevo po tem, da se ne razvijajo, da jih bo razvoj
pripeljal v uničujočo, katastrofalno ekološko situacijo. Vse to seveda s pozicije
razvitosti, češ: »Le poglejte, kam je pripeljal razvoj nas!« Prizadeti jemljejo taka
pokroviteljsko-dobrohotna stališča kot ideološki blef, ki naj bi omogočil že
razvitim vsaj enak tempo razvoja, seveda na račun zaviranja ali ustavitve razvoja v
omenjenih deželah. In dejansko to tudi so!
Ne gre tudi pozabiti, da je položaj v teh deželah politično izredno nestabilen,
da se udari in nove vlade, revolucije in kontrarevolucije vrstijo kot na tekočem
traku.3
Vse to, v nasprotju z relativno stabilnimi političnimi sistemi Zahoda (in tudi
Vzhoda), z deželami, ki so ekonomsko izredno razvite, z narodnim dohodkom na
prebivalca, ki nekaj desetkrat presega narodni dohodek v deželah tretjega sveta, v
deželah s preveliko, potratno, razsipno porabo surovin, energije, kalorij, protei-
nov, ..., na prebivalca, ki pa že v veliki meri čutijo posledice takega razvoja na
čisto fizičnem nivoju kot pomanjkanje surovih (lastnih) in kot vse večje onesnaže-
vanje narave, razvoja, ki mu je temelj kapitalistični način produkcije. Stanje, v
katerem: »... današnji proces gospodarske rasti neizprosno veča absolutni prepad
med bogatimi in revnimi državami na svetu.«4 Proces, ki potrjuje misel, da bogati
postajajo bogatejši, revni pa dobivajo otroke! Vendar v svojem bistvu proces, v
katerem bogati zaradi svojega načina produciranja drve v prepad ekološke kata-
strofe in v svoji kapitalistični (ne)omejenosti vlečejo s seboj tudi dežele tretjega
sveta (seveda ne le njih), ali pa hočejo njim (oziroma, tudi njim) naprtiti posledice
načina produciranja, ki njim samim »kratkoročno« prinaša ogromne profite z
izkoriščanjem narave in človeka, dolgoročno gledano pa v opustošenju narave
človekovo smrt.
3. Kakor ima sodobna ekološka kriza »razvitega sveta« svojo zgodovino,
nosijo ekološko problematiko tretjega sveta »lastne« zgodovinske korenine.
Menim, da je možno postaviti hipotezo, da so ljudstva tretjega sveta živela v
relativnem ekološkem ravnotežju z naravo, tako glede načina produciranja kot
potrošnje in potreb, ki jih je bilo potrebno zadovoljevati. Težko bi bilo, tudi na
spekulativen način (oziroma sploh na tak način) dokazati, argumentirati npr.
trditev, da so Mayi ali še starejša ljudstva izumrla zaradi lokalnih ekoloških
katastrof, povzročenih z delovanjem teh ljudi samih.
Korenine ekološke problematike tretjega sveta ležijo v kolonializmu novega
veka. Jasno je, da kolonializem kot prisvojitev novih področij, ni fenomen novega
ali srednjega veka, in da je obstojal že poprej. Četudi je morda ponekod povzročil
lokalne »ekokatastrofe« (npr. Kartagina), ni do pojava kapitalizma nikoli nastopal
v povezavi z načinom produkcije, katerega lastnosti in posledice na biosfero sem
že opisal.* Kolonializem je po prvi svetovni vojni zašel v krizo, ki svoj vrh doseže
po drugi svetovni vojni, ko kolonialni sistem skoraj v celoti razpade.
Kakšne so lastnosti kolonializma, kaj je njegovo bistvo in notranje gibalo, nam
je več ali manj znano. Rad pa bi poudaril eno, kar je za obravnavano problematiko
izjemno pomembno. Kolonializem je ekspanzionistična oblika kapitalizma, ki si
išče nova tržišča delovne sile, surovin in kapitala (le-tega v omejenem obsegu).5
Cenena delovna sila in surovine ter nizki stroški produkcije se idealno pojavljajo
104
in postavljajo v novoodkritih deželah, ki si jih je kapital s svojo močjo in po svoji
obliki prilastil in primeril. Kljub mnogim krinkam se v kolonijah v vsem siju
pokaže brezobzirna, izkoriščevalska in uničevalna narava kapitalističnega načina
produkcije, ki izkorišča, pohablja in pogublja tako naravo kot človeka, to je obeh
virov vsega bogastva-delavca in zemljo. Eksploatacija in uničevanje je v koloni-
jah, ko nacionalno-moralni zadržki odpadejo, popolno. »Velika hinavščina in
buržoazni civilizaciji prirojeno barbarstvo se nam docela razkrijeta, brž ko zapu-
stimo njuno domovino, v kateri si prizadevata, da kažeta dostojnejše šege in
pogledamo v kolonije, kjer nastopata z vso brezobzirnostjo.«6 Ko je človek
izčrpan, se ga zavrže,..., ko je narava v svojih bogastvih opustošena (kot rudnik,
gozd,...,), se jo enostavno zapusti. Menim, da je ravno kolonializem pustil
globoke rane v ekološkem ravnotežju bivših kolonij in današnjega tretjega sveta.
Razdrl je dotedaj relativno enotnost avtohtonega prebivalstva z naravo, uničil
kulture in načine produciranja, ki so bili sposobni obstojati v naravi in z njo, ne da
bi v zameno dal kaj otipljivejšega kot nekakšne obljube o razvoju, ki pa se kasneje
pokažejo 1. kot zlagane in 2. kot neuresničljive.
Do pojava kolonializma večina teh dežel tudi ni bila tako gosto naseljenih kot
je sedaj in v čemer večina zahodnih, meščanskih ekologov vidi enega izmed
poglavitnih (če ne celo glavnega) vzrokov preteče ekološke katastrofe, obenem pa
»pozabljajo«, da je ravno kapitalistični način proizvodnje sam proizvedel tako-
zvano demografsko eksplozijo v deželah tretjega sveta iz enostavnega vzroka, ker
je potreboval čim cenejšo delovno silo. Da pa se le-ta producira kot »rezervna
armada«, ..., to je v skladu z zakonitostmi kapitalističnega načina produkcije (in
ne morda tako, da se »neuka raja razmnožuje«), nam je že znano.
4. V procesu dekolonizacije se je pojavilo vse več neodvisnih držav v mejah
bivših kolonij, ki so se hotele samostojno razvijati in načrtovati pot v prihodnost.
Mnogo se jih je odločilo za pot graditve socialistične družbe v lastnih in specifičnih
razmerah (o tako ali drugače razumljenemu socializmu tukaj ne bom govoril).
Vendar pa je bila večini vzor ureditev njihovih prejšnjih metropol, seveda pod
vodstvom maloštevilne, povečini skorumpirane domače buržoazije in pod patro-
natom bivših kolonizatorjev, ko padejo pod novo obliko kolonializma-neokolo-
nializem. Znotraj razvoj kapitalističnega načina produkcije in od zunaj kapitali-
zem kot svetovni sistem, v posebni obliki kot neokolonializem. Kapital ne izpusti
zlahka svoje žrtve. Izpusti jo, ko ji izpije vso kri, pa še potem se pojavijo
pogrebniki, ki iz crkovine kujejo profit!
Neokolonializem kaže enake lastnosti kot njegov starejši brat-kolonializem, le
da v bolj prefinjenih oblikah, ko se eksploatacija ljudi in narave skriva pod plašči
raznih »pomoči nerazvitim«, »fondov za nerazvite«, ..., v dejanski luči pa se
pokaže, ko začuti, da so njegovi interesi ogroženi kot genocid, ekocid,... (Viet-
nam, Koreja,.. .)7.
Neizbežen (in že dosežen) produkt neokolonializma v tesni povezavi s kapitali-
stičnim načinom produkcije znotraj dežel (seveda v interesu maloštevilne nacio-
nalne buržoazije) in s proklamiranimi cilji razvoja teh dežel iz nerazvitosti in
zaostalosti, je porušeno naravno ravnotežje v teh deželah. Na tem nivoju se
pojavlja tudi »različnost« glede vzrokov in posledic porušene enotnosti med
človekom in naravo. Medtem ko je ekološka kriza v razvitih deželah na zunaj
posledica visoke industrializacije (tehnologizacije) in potemtakem razvitosti same,
je prišlo v nerazvitih deželah do ekološke krize brez ustrezne industrializacije in
nerazvitosti navkljub. Tudi v tem je razvidno, da je ekološka kriza kot porušeno
naravno ravnotežje (porušen odnos med človekom in naravo) kapitalu lastna in
razumljiva le skozi kapital. In v tem se nam preseganje nerazvitosti in obvladova-
105
nje (tudi: kot obvladovanje) ekološke problematike pokaže kot negacija kapitali-
stičnega načina produkcije in afirmacija (seveda ne le verbalna) socializma,
oziroma komunizma v planetarnih razmerah, ko je kapitalistični način produkcije
vsaj v veliki manjšini, kot izjema, ki bo slejkoprej presežena.
Vendar je tudi v deželah tretjega sveta, ki so se odločile graditi socializem in
komunizem, prišlo do grobih porušitev naravnega ravnotežja: na Kitajskem, njeni
obširnosti, nerazvitosti in tradicionalni skromnosti (ne glede na to, da tudi oni
razvijajo nuklearno oborožitev) kot onesnaženje industrijskih in ubranih cen-
trov, .. ,8 Problematika, ki bi obravnavala, kako in na kakšen način (če sploh
kakšen poseben) je prišlo do porušitev naravnega ravnotežja v deželah tretjega
sveta, ki grade socializem, v odnosu na one, kjer obstaja kapitalistični način
produkcije, sploh še ni obdelana. Tudi jaz se ne bom spuščal v obravnavanje tega
razlikovanja, čeprav bi bilo to potrebno.
5. Sam razvoj torej, ki sploh ni postavljen v konkretne razmere, razumevajoč
in upoštevajoč posebnosti dežel tretjega sveta (kulturne, produkcijske,...), ali pa
je ta razvoj (ponavadi) poenostavljena kopija razvoja, oziroma oblike in vsebine
razvoja (to je ekonomske strukture in družbeno-ekonomskih odnosov) razvitih
kapitalističnih družb (kor najboljšega možnega sveta, ki ga je eventuelno morda
potrebno nekoliko popraviti), pa naj (bi) poteka(l) v okviru kapitalističnega ali
»socialističnega« načina produciranja, je torej poglavitni vzrok za ekološko krizo v
deželah tretjega sveta.9
Ekološka kriza je v teh deželah že sedaj močno izražena, vendar še zdaleč ne v
takšni meri kot v razvitih kapitalističnih in socialističnih družbah. Obstajajo pa vse
možnosti, da bodo nerazviti dohiteli razvite najhitreje (in samo) na tem področju.
V tej (tudi lastni) sili za razvojem se hočejo seveda te dežele naglo industriali-
zirati, dostikrat celo ne glede na očitne posledice, ko namenoma dovoljujejo
gradnjo onesnažujočih tovarn,..., ker hočejo na ta način privabiti tuje investitorje
in tuj kapital, ki naj bi jim omogočil razvoj in pomagal iz nerazvitosti (znano je,
kakfe v pogojih ekonomske zaostalosti primanjkuje ravno kapitala za osnovne
investicije,...,).
Oglejmo si nasmejano lice dogajanja ekološke krize v deželah tretjega sveta in
sicer najprej v obli(e)kah, v katerih nastopa. Lice, ki mu je duša kapitalski svet in
je nasmejano zato, ker poteka ekološka kriza kot industrializacija, kot izvoz (s
strani razvitih) in uvoz (s strani nerazvitih) tehnologije,..., ki naj bi te dežele
popeljala iz nerazvitosti, zaostalosti, a po eni strani ne ve, po drugi strani pa noče
vedeti, da s tem izvaža, oziroma uvaža tudi ekološko krizo kot celotno strukturo
kapitalskih odnosov.
a) Razvite dežele izvažajo v dežele tretjega sveta mnoge produkte, ki so sami
po sebi največji onesnaževalci in uničevalci narave (in seveda tudi človeka), med
katerimi je najbolj znan DDT, vse to seveda zato, da bi tem deželam omogočili
hitrejši napredek kmetijstva, preprečili lakoto,... Vendar so pa po drugi strani
ravno ti proizvodi v deželah proizvajalkah prepovedani ali pa je njihova uporaba
vsaj omejena in strogo kontrolirana. (Gre za te najbolj že poznane strupe!) Tako
ZDA več kot polovico proizvodnje DDT izvaža v Indijo in Tajland. Tako so iz
Indije, Tajlanda, Nigerije, Indonezije, Ekvadorja, Venezuele itd. znani mnogi
primeri zastrupitev z DDT. Prav tako vsebujejo mesna tkiva živine, mleko,
zelenjava,... in seveda tudi ljudi izredno visoke stopnje koncentracije DDT. Ob
tem pa naj omenim, ne kot zanimivost, temveč kot strukturno lastnost neokolonia-
lizma: y ZDA je uvoz živil s tako visoko koncentracijo DDT prepovedan,
prepoved pa.se na izvoz taistega DDT seveda ne nanaša.10 DDT je le eden izmed
mnogih primerov!
106
b)	Drug način izvažanja ekološke krize v dežele tretjega sveta je v izvažanju in
postavljanju že zastarele, odpisane tehnologije, ki ravno zaradi zastarelosti še bolj
onesnažuje okolje. Sodobna tehnologija, ki vsaj do nekje preprečuje (sicer le)
onesnaženje okolja, tem deželam ni dostopna. Razlogi za to pa mnogokrat niso le
ekonomski (»čista« tehnologija je namreč izredno draga), temveč ideološki in
politični. Tako je, sicer že stara praksa, da nerazviti (revni) za drag denar kupujejo
že zdavnaj zastarelo tehnologijo, nemalokrat dobesedno z odpada, še kako
uporabljana tudi danes (tudi mi nismo izjema pri tem).
c)	Tretji način je direktno prestavljanje ekoloških katastrof iz razvitih dežel v
dežele tretjega sveta in to s postavljanjem »umazane«, »onesnažujoče« industrije
(kjer »čista« tehnologija ni mogoča ali pa še ni poznana). Kapitalistična podjetja
(ponavadi so to multinacionalne kompanije) postavljajo svoje tovarne, podružnice
v te dežele zaradi cenene delovne sile, zaradi obstoječih zalog surovin in energije,
vedno več pa zaradi tega, da jim ni potrebno vgrajevati čistilnih naprav in sploh
skrbeti za preprečevanje onesnaženja okolja, za kar porabijo v matičnih deželah
že 2/з do 3Л vrednosti celokupne investicije. Tako grade npr. ameriška podjetja v
Braziliji velikanski železarski kompleks, Zahodni Nemci vlagajo svoj kapital v
tovarno detergentov, proučujejo pa možnosti za gradnjo tovarn za proizvodnjo
insekticidov, kavstične sode, klora, plastičnih mas itd. Produkcija, ki sama po sebi
najbolj onesnažuje in produkti, ki naravo najbolj onesnažujejo. Vladajoči sloji v
teh deželah gredo investitorjem seveda kar se da na roko.
d)	Dežele tretjega sveta tudi same omogočajo in še povečujejo ekološko krizo
(možnost ekološke katastrofe), ko v želji za razvojem kot iskanjem in »snublje-
njem« tujega kapitala, sicer nujno za ta(k) razvoj, oddajajo v izkoriščanje svoja
naravna bogastva (ponavadi brez omejitev, varstvenih pogojev,...) ali pa jih same
izčrpavajo, brezobzirno in prek vsakih meja, ki bi še zagotavljale naravno obnovi-
tev, oziroma preprečevale opustošenje. Naj tu zopet omenim kot primer Brazilijo,
kjer je vlada sklenila pogodbe z multionacionalnima kompanijama Nippon Steel
in British Steel Corporation o izkopavanju in predelavi železa, mangana, kositra,
ki se nahajajo v nedrih porečja Amazonke.11 In to je ponavadi običajna praksa v
večini dežel tretjega sveta, ko so zaradi obstoječih produkcijskih odnosov v
planetarnem obsegu, take pogodbe nemalokrat tudi prisiljene sklepati.
6. Na koncu naj še na kratko orišem, kako se kažejo konkretni primeri že •
prisotnega porušenega naravnega ravnotežja v deželah, o katerih je bilo v tem
poglavju govora. Pri tem naj še enkrat spomnim, da šo ti primeri posledica,
produkt in nujni nasledek določenih produkcijskih odnosov, in sicer kapitalističnih
produkcijskih odnosov (na znotraj kot nacionalna ekonomija in na zunaj ponavadi
kot neokolonializem).
a) Uničevanje tradicionalnega okolja in kulture kot posledica prodiranja,
vsiljevanja in uveljavljanja kapitalističnega načina produkcije kot industrializacija
in urbanizacija, ki se je razširila skoraj na vsa področja. Uničenje prastarega
sožitja z naravo in vzpostavitev bivanja proti naravi (in proti ljudem). V Sudanu so
npr. temperaturne razlike med dnevom in nočjo in med letnimi časi izredno velike.
Tako so prebivalci v tisočletjih razvili posebno arhitekturo (iz materiala, ki ga je v
izobilju: blato, trs, les, in ki je odporen glede na vremenske prilike) in način
oblačenja, ki sta sposobna te velike razlike močno omiliti, brez uporabe umetnih
sredstev. S prodorom in razvojem kapitalizma so seveda sprejeli tudi arhitekturo
nebotičnikov, stanovanjskih in administracijskih ter proizvodnih betonskih poša-
sti, v katerih pa je brez klimatskih naprav nemogoče živeti, še posebej, ker so
spremenili tudi način oblačenja: djallaby in tobe (tradicionalni oblačili iz lahkega
bombaža, ki so ga ovili okrog telesa in ga tudi na poseben način nosili-tako da jih
107
je hladil ali grel) so zamenjale hlače, bela nylon srajca in kravata. Ob tem, da te
klimatske naprave potrebujejo dodatno enrgijo za delovanje, ki poprej ni bila
potrebna, jih mora Sudan za drag denar tudi uvažati. »Proces sprememb, ki je bil
opisan v Sudanu, lahko zasledimo v spremenjenih oblikah v mnogih vročih
nerazvitih deželah.«12 Podobnih primerov, ki nam pokažejo, kako kapital ne gleda
na človeka in naravo, je v deželah tretjega sveta na pretek!
b)	Onesnaževanje okolja z biogenimi odpadki, kar pogosto povzroča razna
infekcijska in epidemična obolenja. To je posebno pomembno, ker te dežele ležijo
pretežno v tropskem pasu. Pojavlja se v novih, hitro rastočih mestih, naseljih, ki
jim ne sledi ustrezen razvoj higiene, komunalne urejenosti. Menim, da mi ni
potrebno posebej opisovati pogojev bivanja v predmestjih velemest Latinske
Amerike, Indije,...
c)	Urbanizacija kot hiper-urbanizacija, kjer »... brezdomsko, spremenljivo in
nezaposleno prebivalstvo, »rezervna armada« neke neobstoječe industrije, pred-
stavlja osnovo za razvoj mest.«13
Torej nastajanje in razraščanje mest, ki ga ne spremlja ekonomska rast,
ustrezna infrastruktura, ..., da o samem problemu velemest in njihovem učinko-
vanju na naravo in na človeka tu sploh ne govorimo.
d)	Onesnaženje zraka, vode in zemlje kot direktna posledica industrializacije,
urbanizacije in agrikulture. To je doletelo predvsem velika industrijska in urbana
središča, Sao Paolo, Rio de Janeiro, Mexico, Bombay,..., v katerih je zrak zaradi
industrije, prebivalstva in prometa ravno tako onesnažen kot je to primer velemest
razvitega sveta. Ravno tako se dušijo v prometu, s pitno vodo pa imajo ponavadi
še večje probleme. Močno so onesnaženi tudi vodotoki (npr. jezero Maracaibo v
Venezueli, Javansko morje, morje okrog Djakarte,...). Zaradi brezobzirnega
izkoriščanja rudnih bogastev, gozdov in drugih zelenih površin prihaja do erozije
vetra in vode, kar vpliva na nenehno širjenje puščav. V deželah tretjega sveta je že
danes okrog 38 milj. km2 puščav, njih obseg pa vedno bolj narašča. Tako
strokovnjaki menijo, da bo v Braziliji ob sedanji stopnji in načinu izkoriščanja
gozdov nastala druga Sahara. V Braziliji namreč izvajajo obsežna izsekavanja v
porečju Amazonke zaradi gradnje cest, pristopa do rudnih bogastev, ki se baje
skrivajo v tem področju, izkoriščanja gozdov, kmetijstva,... Vse to za razvoj
zaostalih predelov v Braziliji sami in za razvoj Brazilije kot celote. Vendar ne vedo
(ali nočejo vedeti), da s tem prepuščajo ta področja vplivu vetra in vode, kar je za
tropske gozdove še veliko bolj usodno kot za gozdove na drugih področjih.
Obširni pragozdovi Amazonke pa so s svojo produkcijo kisika tudi »pljuča sveta.«
Tako bi se ob uničenju zelenih površin Amazonke znatno zmanjšala tudi svetovna
produkcija kisika. In ob pomanjkanju kisika tudi kapital ne more živeti!
e)	Vojaške agresije in prisotnost tujih armad v deželah tretjega sveta. Tuje
vojaške sile imajo v teh področjih številne poligone (kot poligone ali kot Viet-
nam!) za preizkušanje raznoraznih, po navadi najbolj uničujočih in strupenih,
orožij (eksplozije atomskih, vodikovih bomb, preizkušanje klimatoloških, kemič-
nih, bioloških,.... orožij). Posledice takega delovanja na konkretna področja so že
znane (radiacija, uničenje flore in favne in s tem uničenje pogojev za kakršnokoli
življenje), posledice v planetarnem obsegu pa še niso znane.
V deželah tretjega sveta poteka in prihaja tudi do oboroženih spopadov, ki v
mnogočem uničujejo naravno okolje. Ne nazadnje naj omenim, da te dežele
trošijo tudi ogromna sredstva za oboroževanje, ki bi jih lahko usmerila na druga
področja. No, tudi v tem niso osamljene!14
7. Seveda se tudi v deželah tretjega sveta začenjajo vse bolj zavedati se
razsežnosti, globin in nevarnosti porušenega naravnega ravnotežja. Vendar ostaja
108
v večini primerov reševanje in razrešitev na nivoju deklariranih programov in
načrt?fv, ki bistveno ne posegajo h koreninam problematike in nemalokrat izvo-
đene^ željah, obljubah in v najboljših primerih kot razširitev ali vzpostavitev
naraVnih parkov.
Kajti, dokler ima, npr. v Braziliji, kapital v rokah sekiro, ki seka levo in desno,
vse to seveda pod firmo »razvoja«, ki pa daje dobiček nekaterim, še vedno lakoto
in bedo mnogim, nevarnost ekološke katastrofe pa vsem, je ekološka problema-
tika v deželah tretjega sveta obsojena na občasno posaditev posameznih dreves,
zaščito kakšne skoraj izumrle živalske ali rastlinske vrste (da bodo razni safariji še
zanimivi), dejanske korenine problematike pa segajo, vzporedno s postajanjem
tega sveta kot sveta kapitala, vse globlje in vse šire.
Prav tako pa se je potrebno zavedati, da je lačnemu težko ali celo nemogoče
reči: »Ne jej belega kruha, ker ni zdrav!«
Zopet se pokaže, da je nujno potrebno postaviti in razrešiti nekaj, ne le za
tretji svet, bistvenih vprašanj: »Kaj je sploh razvoj?« »Kakšen razvoj?« »Razvoj
kam?«
Vsa ta vprašanja so izredno pomembna tudi za nas, saj ravno tako spadamo v
krog »nerazvitih«, oziroma »razvijajočih« se dežel, ki pa v svoj razvoj polagajo
tudi prvine bodoče socialistične, komunistične družbe.
UPORABLJENA LITERATURA
Avčin, F.: Človek proti naravi. Tehniška založba, Ljubljana 1969
Bartov, V. F.: Savremeni kapitalizam i priroda. Misao, Moskva, 1976
Bunyard, P.: Brazil-the way to dusty death. The Ecologist, Vol. 4., No. 3,
1974
Castellas, M.: Urbanizacija, razvoj i zavisnost. Marksizam u svijetu, št.
7/1977
Commoner, B.: The Closing Circle. London, 1971
Engels, F.: Vloga dela pri preobrazbi opice v človeka. MEID, IV., CZ
Ljubljana 1968
Kirn, A.: Marxovo razumevanje znanosti in tehnike. Ljubljana, 1975
Marx, K.: Kapital I., CZ, Ljubljana 1961
Kapital III., CZ, Ljubljana 1973
Pariški rokopisi 1844, MEID I., CZ, Ljubljana 1969
Nemška ideologija. MEID II., CZ, Ljubljana 1971
Pismo Rugeju. MEID I., CZ, Ljubljana 1969
Nemačka ideologija I-II, Kultura, Beograd, 1964
Bodoči rezultati britanskega gospostva v Indiji. MEID III., CZ, Ljubljana,
1967
Uvod (V »Očrte kritike politične ekonomije 1857-1858). MEID IV., CZ
Ljubljana, 1968	\
Obdobje ekonomskega formiranja družbe. MEID IV., CZ, Ljubljana, 1968
Temelji slobode. Naprijed, Zagreb, 1974
Meek. R. L.: Marx and Engels on population bomb. Berkeley, 1971
Meje rasti. CZ, Ljubljana, 1974
Peking Rundschau, št. 5, 1972
Rodger, A.: The Sudanese heat trap. The Ecologist, Vol. 3., No. 3., 1974
Ross, H.H.: Brasd and Healt. The Ecologist, Vol. 6. No. 9., 1977
Stoneman, C.: Neodrživost kapitalizma. Marksizam u svijetu, št. 7/1977
Supek, Rudi: Ova jedina Zemlja. Naprijed, Zagreb, 1973
1	Pogosto se za te dežele uporablja tudi druge izraze, sinonime kot: dežele v razvoju, nerazviti svet,... v glavnem pa
gre za opredelitve, ki kažejo na materialno nerazvitost teh dežel, na zaostajanje na področju produkcije in potrošnje
materialnih dobrin, blaga. V tem razvoj sam ni opredeljen, določen, v kolikor pa je, poteka v zvijačnih vijugah kapitalskega
razumevanja razvoja, napredka kot (v bistvu odvečnega, razsipnega) kopičenje - prudukcija - in trošenje materialnih
dobrin. Kapital je edina univerzalnost in si, sebi lastno, primerja ves univerzum. V luči ekološke problematike se vprašanje
razvoja pokaže v drugačni luči. Zato bom te izraze uporabljal z rezervo.
2	Bartov, V. F.: Savremeni kapitalizam i priroda. Misao, Moskva 1976. Avtor navaja te podatke neupoštevajoč
socialistične dežele.
3	To ima lahko svoje prednosti kot možnost socialistične revolucije, a v tej »burnosti« tudi svoje slabosti, ravno zato,
ker so obdobja miru relativno kratka. O stroških oboroževanja in konkretnih ekoloških katastrofah kot posledicah
oboroženih spopadov na tem mestu ne menim govoriti.
4	Meje rasti, str. 53, CZ, Lj. 1974. Seveda bistvo tega avtorji skrbno prikrijejo.
5	»Vem, da hoče angleška industrijska buržoazija osrečiti Indijo z železnicami samo zato, da bi z manjšimi stroški
izvlekla iz nje bombaž in druge surovine, ki jih potrebuje za svoje tovarne.« (Marx: Bodoči rezultati..., str. 593; MEID
IV., CZ, Ljubljana 1967).
* Glej 1. poglavje.
6	Marx: Bodoči rezultati,... str. 595;
7	Glej npr.: Supek, R.: Ova jedina Zemlja, str. 130-136; Naprijed, Zagreb 1973.
8	Viri o tem sicer niso popolni in ne vem kako obsežni ter dostopni. Po enem, meni dostopnem viru, pa imajo na
Kitajskem velike težave z odpadnimi produkti industrije in kmetijstva, ki se jih tudi zavedajo in skušajo reševati. (Dji Nei:
Spreminjanje škodljivega v koristno, Peking Rundschau, št. 5 1972)
9	Pri tem seveda ni nič presenetljivega, da ravno strokovnjaki kapitalskega sveta načrtujejo razne razvojne plane, in
da se ravno oni ukvarjajo s problematiko onesnaževanja okolja v teh deželah skozi različne koncepte: predlagajo »nično
rast« kot razvoj na sedanji stopnji, konzerviranje sedanjega stanja; ekološki problem je za te dežele nepomemben, ne
obstoji, potreben je razvoj za vsako ceno (to podpirajo tudi vladajoči sloji mnogih teh dežel); »moderni utopični
socializem«: razvite zahodne dežele (ZDA, Kanada) se bodo zavestno odrekle nekaterim dobrinam, da bodo tako
pomagale nerazvitim in s tem se bo dosegel nekak ekvilibrij, ki bo omogočal preživetje vsega človeštva. Menim, da mi ni
treba posebej razkrivati ideološko obarvanost teh konceptov!
10	Vir: Bartov, V. F.: cit. delo, Meje rasti, Commoner, B.: cit. delo
11	V: Bunyard, P.: Brazil-the way to dusty death, str. 90; The Ecologist, Vol. 4. No. 3, 1974.
12	V: Rodger, A: The Sudanese heat trap, str. 106; The Ecologist, Vol. 4. No. 3, 1974
13	Castellas, M.: Urbanizacija, razvoj i zavisnost, str. 282; Marksizam u svetu, št. 7, 1977. Kot sem že nakazal, nastopa
demografska eksplozija v tretjem svetu bolj kot ideološka krinka meščanskih teoretikov. Kajti vsak novorojeni, npr.
Američan, je po svoji porabi surovin, energije, kalorij,... bolj škodljiv za naravo, za naravno ravnotežje kot 100
novorojenčkov v deželah tretjega sveta. Kaj je vzrok rezervni armadi brezposlenih, nam je že znano. Praktičnost te
ideologije pa je tudi razvidna: sami si na ta način hočejo zagotoviti naravne vire za svoj nivo porabe, obenem pa zagotoviti si
profit s prodajo programov in sredstev za omejitev rasti prebivalstva.
14	Na tem mestu bi bilo vredno omeniti militaristični odtenek v ideologiji osmišljanja ekološke krize, ki vidi korenine
pojava v prenaseljenosti, demografski eksploziji. Mnogo jih je, ki v tem vidijo vojaško nevarnost (»rumena nevarnost«)!
110
UDK: 577.4:330.148
Ekološka kriza, kapitalistični način produkcije, svetovni komunizem
Dušan Vukovič
EKOLOŠKA KRIZA KOT NUJNOST KAPITALISTIČNEGA
NAČINA PRODUKCIJE
Časopis za kritiko znanosti 43-44/1981
Prispevek je naravnan kot poizkus marksistične osmislitve in analiza sodobne
ekološke krize. Sledeč Marxu postavljam bistvo ekološke problematike v razmerje
med človekom in naravo (ter človekom), ki je produkcijsko, delovno razmerje.
Kajti človek, da bi lahko eksistiral sploh kot človek, mora najprej »posredno
producirati svoje življenje«, in sicer tako, da v produkciji zadovoljuje prvotne
potrebe po stvareh, ki mu življenje sploh omogočajo in odpirajo: potrebo po
hrani, pijači, stanovanju..., V zgodovinskem razvoju poteka proces produkcije od
prvotne enotnosti človeka z naravo do razcepa, ki se udejanja skozi odtujevanje
človeku njegovih produktov dela, produkcije same, narave, skozi odtujevanje
človeka samemu sebi in drugim. Ta razcep se dovrši v kapitalskem svetu in ravno v
svoji dovršenosti nasprotij nosi klice preseganja in sprave, možnost identificiranja
človeka v naravi kot naravnega bitja in narave, kot človeka, ki mu je narava
»bistvo« in eksistenčni prostor, katerega si ne sme spodkopati, to je, nepopravljivo
uničiti, če hoče eksistirati kot živo bitje sploh, če noče, da bi umrl.
Dialektika ekologije je postavljena v samo razmerje človek-narava, v produk-
cijo, ki to razmerje določa in je družbeno-materialne narave. Tako je tudi sodobna
ekološka kriza prisotna v sebi lastni dvojnosti: kot družbeno razmerje in kot
naravno razmerje (in razmere). V kolikor je naravno razmerje, pade pod naravo-
slovne zakone, na katerih sploh temelji vsa znanstvenotehnična podlaga naše
produkcije. V kolikor je družbeno, pa je moč najti razrešitev v spremenjenem
načinu produciranja in v spremenjenih družbenih odnosih, in sicer v planetarnem
obsegu, kot svetovni komunizem.
Ill
UDK: 577.4:330.148
Dušan Vukovič
DIE ÖKOLOGISCHE KRISE ALS NOTWENDIGKEIT DER
KAPITALISTISCHEN PRODUKTIONSWEISE
Časopis za kritiko znanosti 43-44/1981
Der Beitrag ist als Versuch einer marxsistischen gedanklichen Erfassung und
Analyse der aktuellen ökologischen Problematik in das Verhältnis von Mensch
und Natur (sowie Mensch), das ein Produktions-, ein Arbeitsverhältnis ist. Denn
der Mensch muss vorerst, um überhaupt als Mensch existieren zu können,
„mittelbar s^n Leben produzieren", und zwar so, dass er in der Produktion seine
Grundbedürfnisse nach Sachen, die ihm erst sein Leben ermöglichen und eröff-
nen: Essen, Trinken, Wohnen tec., befriedigt.
In der Entwiklungsgeschichte verläuft der Produktionsprozeß von der ur-
sprünglichen Einheit von Mensch und Natur bis zur Spaltung, die sich durch
Entfremdung des Menschen von seinen Arbeitsprodukten, von der Produktion
selbst, von der Natur, durch Entfremdung des Menschen von sich selbst und den
anderen verwirklicht. Diese Spaltung findet ihre Vollendung in der Welt des
Kapitalis und beinhaltet gerade in der Vollendung der Gegensätze die Keime von
Aufhebung und Versöhnung, die Möglichkeit der Identifikation des Menschen in
der Natur, als natürliches Wesen und der Natur, als Mensch, dem Natur „Wesen"
und Existenzraum ist, den er nicht untergraben kann, nicht unwiderbringlich
vernichten kann, wenn er überhaupt als Lebewesen existieren will, wenn er nicht
sterben will. Die Dialektik der Ökologie ist in das Verhältnis Mensch - Natur
selbst gestellt, in die Produktion, die dieses Verhältnis bestimmt und gesellschaft-
lich-materieller Natur ist. So ist auch die gegenwärtige Ökologie-Krise in einer ihr
eigenen Zweiheit vorhanden: Als gesellschaftliches Verhältnis und als natürliches
Verhältnis. Insofern sie ein Naturverhältnis ist, fällt sie unter naturwissenschaft-
liche Gesetze, auf denen jede wissenschaftlich-technische Basis unserer Produk-
tion gründet. Insofern sie ein gesellschaftliches ist, ist eine Auflösung in einer
veränderten Produktionsweise und in veränderten gesellschaftlichen Verhältnis-
sen zu finden, und zwar in globalem Umfang als Weltkommunismus.
i
UDK: 330. 180 (049): 301.171.1
Bogomir Kovač
KRITIKA POLITIČNE EKONOMIJE IN USMERJANJE
DRUŽBENEGA RAZVOJA*
Dovolj je, če pokažemo
nasprotja v obstoječi
družbi, pa bodo ljudje
hrumeli za komunizmom.
B. Brecht
I.
Obdobje, v katerem živimo, označuje osnovni paradoks naše civilizacije:
tehnični in družbeni napredek še nikoli v zgodovini ni dobival večje razsežnosti in
ponujal temeljitejše rešitve človeške eksistence, toda hkrati še nikoli ni bila moč
človeku odtujenih družbenih sil večja in prodornejša kot danes. Na eni strani
obstaja torej človeku lastni napor k preseganju in transformiranju danega, na
drugi strani pa se kažejo materialne in družbenorazredne protislovnosti tega
preseganja. In tu je odločilni trenutek dialektike: potrebno je spoznanje teh
protislovnosti, spoznanje realnega življenjskega procesa, da bi na podlagi historič-
nomaterialistične analize dobili možnost hitrejšega in jasnejšega spreminjanja
danega. Odkrivanje realnih možnosti nove eksistence pa pomeni vprašati se o
bistvu teh sprememb, o gonilnih silah preobrazbe, o ciljih in metodah njihovega
doseganja. Ali obstajajo določene zakonitosti tega razvoja in če obstajajo, ali jih
je mogoče odkriti, jih praktično osmisliti v sedanjosti, spoznati in anticipirati v
prihodnosti.
Če pristanemo na tezo, da je izgradnja komunistične družbe dolgotrajen
proces radikalnega razreševanja protislovnosti zgodovinsko danih oblik družbe-
noekonomskih odnosov, je povsem razumljivo, da dobiva raziskovanje in usmer-
janje družbenega razvoja še posebno pomembno mesto. Načini tega usmerjanja in
raziskovanja so medsebojno lahko različni - tako po metodi kot po vsebini, vendar
pa jih lahko medsebojno primerjamo in hierarhično vrednotimo.
To pa predpostavlja natančno teoretično-metodološko razumevanje in razlago
principov in splošnih teoretičnih postulatov, s katerimi pojasnjujemo družbeno-
ekonomske pojave v sedanjosti in prihodnosti. Principi historičnega materializma
v svoji odrejenosti in logični povezanosti predstavljajo osnovo, na katero je
mogoče vezati teoretične postulate raziskovanja in usmerjanja družbenega raz-
voja. Med njimi bi poudarili predvsem tri zahteve:
a) da teoretična analiza izhaja iz konkretnozgodovinskih oblik družbenega
razvoja, od človekove ustvarjalne prakse ne glede na stopnjo njegove dejanske
alienacije;
113
b)	da je razvoj družbe dialektičen proces, kjer se družbe na določeni stopnji
njenega razvoja »v vseh pogledih, ekonomsko, moralno in duhovno še drže
materialna znamenja stare družbe iz neder katerih izhaja«;1
c)	da je kritika obstoječega osnova za realno anticipiranje prihodnosti če se
hočemo izogniti idealističnemu konstruktivizmu Proudhonovega tipa.2
Historičnomaterialistično razumevanje družbenega razvoja izhaja torej iz
osnovnega principa, »da sveta ne anticipiramo dogmatično, ampak da hočemo iz
kritike starega sveta najti novega... Če konstrukcija prihodnosti in gotovost za
vse večne čase ni naša stvar, je tem bolj gotovo, kaj moramo storiti zdajle, mislim
na brezobzirno kritiko vsega obstoječega, brezobzirno v tem smislu, da se ne boji
svojih rezultatov in prav tako ne konflikta z obstoječimi silami.«3
Če razumemo z družbenim načrtovanjem v najširšem smislu zavestno usmerja-
nje celotne družbene reprodukcije v okviru globalne družbe, lahko pri Marxu
odkrijemo teoretičnometodološko osnovo za celovito politekonomsko in politso-
ciološko opredelitev vseobsežnosti družbene reprodukcije in notranjo naravo
njenega usmerjanja. Kot vemo, je vseobsežnost celotne družbene reprodukcije
Marx opredelil v svojem konceptu celotne družbene reprodukcije, preko katerega
bomo v nadaljevanju skušali tudi jasneje opredeliti organsko povezanost med
politično ekonomijo in historičnim materializmom v okviru usmerjanja družbe-
nega razvoja.
Celotna družbena reprodukcija, po Marxu, ni omenjena samo na reprodukcijo
materialnega življenja družbe, saj se v produkciji, delitvi in menjavi materialnega
sveta reproducirajo določeni proizvodni odnosi (kot dialektična enotnost pozitiv-
nega starega in še nerazvitega novega) ter skupaj z njimi tudi določena razredna
struktura družbe. Celotna reprodukcija družbe obsega torej sočasno tridimenzio-
nalno podobo globalne družbe:
a)	reprodukcijo materialnih in duhovnih dobrin,	,
b)	reprodukcijo produkcijskih odnosov,
c)	reprodukcijo družbenorazrednega strukturiranja in razrednega boja.4
Znotraj celotne družbene reprodukcije se sprva zdi, da je primarnega značaja
reproduciranje materialne osnove dela toda za znanstveno analizo je mnogo
»pomembnejši rezultat« razumevanje reprodukcije produkcijskih odnosov.5 To
pa pomeni, da je treba iskati predmet proučevanja politične ekonomije in tudi
sociologije (kolikor raziskuje ekonomsko anatomijo razredne strukture) v analizi
produkcijskih odnosov in njihovega razrednega reproduciranja, kar samo na drug
način potrjuje Marxovo stališče, da »politična ekonomija ni tehnologija«.6 Repro-
dukcija določenih produkcijskih odnosov povzroča hkrati reprodukcijo razrednih
odnosov, saj imajo le-ti svojo osnovo prav v odnosih reprodukcijskega procesa in
se od tod dalje razširjajo na celotno družbeno strukturo; logika osnovnih produk-
cijskih odnosov postane logika družbe kot celote. Seveda ne gre samo za enostran-
sko determiniranost produkcijski odnosi - razredni odnosi, ker prav konstituiranje
razredne strukture in njeno utelešenje v političnem institucionalnem sistemu
vzpostavlja povratnorepresivne mehanizme za zagotovitev nemotene reprodukcije
produkcijskih odnosov in s tem, circulus vitiosus, reproducira obstoječo razredno
strukturo v skladu s svojimi interesi.
Osrednjo vrednost in pomen Marxove znanstvene metode za naše nadaljnje
opredeljevanje vidimo:
a) v sposobnosti uporabe izhodiščnih abstraktnih spoznanj v nadaljnji analizi
konkretnih problemov v obliki celovite teoretične sinteze na konkretnozgodovin-
ski ravni;
114
b) v celovitosti in kompleksnosti razumevanja konkretne stvarnosti, ki jo
lahko znanost ne glede na svoje specialnosti razumeva samo, v kolikor se zaveda
svojih meja in jih kritično presega. Znanost, ki je dialektična in revolucionarnokri-
tična vedno vzporeja dejstva z njihovimi možnostmi, vedno odkriva racionalnejše
in humanejše dimenzije prihodnosti in s tem na svoj način opozarja na iracional-
nost in alieniranost sedanjosti.
II.
Uvodni diskurz na teoretičnometodološkem področju je imel trojen namen:
a)	da opozori na pogosto zablodo naše politične ekonomije, ki družbeno
reprodukcijo obravnava kot ekonomskotehnični problem, ali pa pristaja na drugi
strani na psevdokonkretnost v smislu avtomatičnega vzpostavljanja samoupravnih
socialističnih produkcijskih odnosov, ne da bi se zavedala historičnomaterialistič-
nih konsekvenc zakona vrednosti:
b)	da sociologija in filozofija nasprotno raziskujeta razredno strukturo in
nekatere temeljne postulate družbene eksistence na dani zgodovinski stopnji
razvoja, ne da bi presegli globalni kritični patos, ki izvira iz konkretnih defektnosti
blagovne produkcije, v smeri zapopadenja protislovnosti realnih procesov druž-
bene reprodukcije;
c)	ker bomo v nadaljevanju kritično ovrednotili nekatere vidike ekonomske
redukcije usmerjanja družbenega razvoja v okviru možnosti in smeri družbenoe-
konomskega razvoja Jugoslavije, s katerimi je naša ekonomska znanost nakazala
reševanje ekonomskih problemov v okviru samoupravnega socialističnega si-
stema.
Vsako usmerjanje družbenoekonomskega razvoja mora izhajati iz konkret-
nozgodovinske realnosti, njenih protislovnosti in omejenosti, da bi na podlagi
njihove kritične valorizacije uspeli opredeliti zmožnosti in možnosti razvoja,
njegovo osnovno orientacijo in strategijo postopnega doseganja končne ciljne
funkcije družbe. Cilji razvoja globalne družbe zato ne morejo biti preprosto cilji
razvoja materialne produkcije njenega življenja, temveč so zastavljeni z vidika
družbenega blagostanja kot celote, z vidika preseganja alieniranosti njenih pojav-
nih oblik. Ekonomska dimenzija socialistične družbe se ne meri zgolj s stopnjo
rasti materialne osnove dela in različnimi koeficienti ekonomske učinkovitosti,
temveč z dejansko stopnjo zadovoljevanja družbenih potreb v najširšem smislu.
Za dosego končnega cilja: humanistične vizije socializma s »človeškim obrazom«
je potreben pogoj razvoj gospodarskega sistema, zadosten pogoj pa zavestno,
razredno opredeljeno usmerjanje materialnega in nematerialnega razvoja družbe.
V naših koncepcijah družbenega razvoja se še vedno reproducira teoretični
sistem gospodarskega razvoja, ki se je uveljavil v svetovnem gospodarstvu šestde-
setih let: cenena surovinska in energetska osnova ob uvozu tuje akumulacije
zagotavlja hiter razvoj predelovalne industrije, razmeroma visoko produktivnost
dela in sredstev, zadovoljiv izvoz in hitro rast potrošnje. Radikalno spreminjanje
ekspanzivnosti kapitalističnega razvoja na svetovni ravni v začetku sedemdesetih
let in naraščanje objektivnih notranjih protislovnosti je zahtevalo temeljito prila-
gajanje in iskanje novih poti usmerjanja družbenega razvoja. Objektivne notranje
protislovnosti so rezultat:
a) protislovnosti reprodukcije materialne osnove dela, ki se pojavljajo kot
problemi panožne in regionalne disproporcionalnosti (rezultat alokacijskih pro-
duktivnosti dela in sredstev, predimenzioniranosti potrošnje glede na dohodek,
inflacijskih gibanj in problemov prerazdelitve dohodka mimo rezultatov dela,
115
nizke akumulativne sposobnosti gospodarskih subjektov, majhnih izvoznih mož-
nosti, obilne zunanje zadolženosti...
b)	protislovnosti družbenorazredne reprodukcije institucionalnega sistema, ki
se pojavljajo predvsem kot problem dualnosti med normativnim in realnim, med
abstraktnoteoretično dodelanostjo institucionalnega sistema v obliki sistemskih
zakonov (Ustava, Zakon o združenem delu, Zakon planiranja, Zakon sistema in
politike cen, ...) in njihovo premajhno operacionalizacijo v razreševanju konkret-
nih protislovnosti prakse;
c)	protislovnosti vpliva zunanjih faktorjev na materialni ravni (kriza svetov-
nega gospodarstva in splošno zmanjšanje gospodarske aktivnosti) in na razredno-
ideološki ravni (vrednostni sistem potrošniške družbe).
Naša ekonomska znanost je dosegla dovolj visoko stopnjo zrelosti, da lahko
analizira in opredeli nevralgične točke našega gospodarskega sistema in predlaga
poti njihovega razreševanja, vendar ta spoznanja ekonomske znanosti niso bi-
stveno doprinesla k našemu usmerjanju družbenega razvoja. Skepsa o premaj-
hnem prispevku ekonomske znanosti k družbenemu razvoju nosi s seboj dvojno
Janusovo lice:
a)	na eni strani mora ekonomska znanost usmeriti vse svoje ustvarjalne moči k
teoretičnemu in empiričnemu raziskovanju osrednjih problemov naše zgodovinske
realnosti;
b)	na drugi strani pa je potrebna takšna institucionalizacija znanosti v družbi,
da bodo njeni dosežki neposredno doprinesli k razvoju materialne osnove družbe-
nega razvoja.
Zgornja dilema, veljavna za vsako znanstveno disciplino, pa vsebuje v tem
primeru novo dimenzijo dramatičnih razsežnosti: kako dolgo lahko naša družba
nemoteno reproducira dinamiko razrednih odnosov ekonomske strukture glede na
izrazito nezadovoljive gospodarske rezultate? Zgodovinska dejstva namreč s svojo
neusmiljeno logiko teptajo lepoto idealističnega konstruktivizma in opozarjajo, da
nezadovoljivi ekonomski rezultati v končni instanci vodijo najmanj do restavrira-
nja intervencionizma družbenopolitičnih skupnosti kot odtujenih centrov moči,
kar predstavlja najresnejši odmik od osnovnih postulatov našega videnja sociali-
zma. Kvadratura kroga je s tem zaključena: zanemarjanje ekonomske dimenzije
družbenega razvoja v imenu navideznega razvoja in ohranjanja osnovnih družbe-
nih kriterijev samoupravnega socializma (da delavci samostojno razpolagajo s
pogoji in rezultati svojega dela) se sprevrača v svoje lastno nasprotje s številnimi
razrednimi in političnimi posledicami. Razumljivo je torej, da je v okviru celotne
družbene reprodukcije potrebno upoštevati reprodukcijo vseh treh sestavnih
delov, saj bi njihovo nasilno ločevanje privedlo do notranjih stabilizacijskih
motenj sistema, ki se po naravi stvari najprej pokažejo v sferi materialne produk-
cije družbe, v produkcijskih odnosih in nazadnje na površini družbe - v razrednih
protislovnostih, konfliktih in novih oblikah razrednega boja.
Fetiški značaj predmeta ekonomske znanosti povzroča, da se le-ta veliko lažje
giblje v pojavnosti blagovnega sveta kot pa v njegovi razredno strukturirani
notranjosti in nujna posledica tega je pojasnjevanje ekonomskih procesov in
ekonomskega sistema zunaj konteksta razrednega boja. Dilema: ali pragmatična,
operativna ali sociologizirana ekonomska znanost ne obstaja — dejansko se
zamenjujejo dve ravni celovite ekonomske znanosti: eno je ekonomiziranje z
delovnim časom v okviru specialnih ekonomskih disciplin (ekonomike), drugo pa
je zapopadenje ekonomske anatomije razredne strukture v okviru kritike politične
ekonomije. Različnost opazimo tudi v časovni dimenzioniranosti: ekonomika je
zaobsežena s problemi reprodukcije materialne osnove družbe v sedanjosti,
kritika politične ekonomije pa je hkrati pozitivistična analiza produkcijskih odno-
116
sov skozi prizmo lastne kritičnosti, kjer se pozitivno vedno demistificira in
anticipira v ideji in praksi prevrata osvoboditve dela in človeka samega.7 Daljše je
obdobje usmerjanja družbenega razvoja (srednjeročno, dolgoročno planiranje),
bolj spada v domeno kritike politične ekonomije v primeri z ekonomiko kot
ekonomsko tehnologijo.*
III.
V okviru sedanjih konceptov družbenoekonomskega razvoja,8 ki so jih v
preteklih nekaj letih napravili v naših ekonomskih institutih, ne bomo našli rešitev
v zgornjem smislu:
a)	ker izhajajo iz sedanjih problemov in skušajo znotraj obstoječe strukture
institucionalnega sistema doseči večjo racionalnost materialne reprodukcije
družbe;9
b)	ker ne razlikujejo kratkega, srednjega in dolgega razdobja, kjer moramo
načrtovati in pričakovati na srednji in dolgi rok (na primer 20 let) radikalnejše
spreminjanje obstoječe ekonomske strukture;
c)	ker zaradi nerazumevanja osnovnih postulatov kritike politične ekonomije
dominira pozitivistični pristop k obravnavi ekonomskih pojavov neodvisno od
razrednega strukturiranja in razrednega boja na dani stopnji razvoja družbe
(aprioristično določanje socialistične narave samoupravnih produkcijskih odno-
sov).
Vzemimo na primer princip dohodka in dohodkovnih odnosov kot »osnovni
družbenoekonomski odnos«, ki ostaja nespremenljiva konstanta v naših projekci-
jah in planih usmerjanja družbenoekonomskega razvoja. Problematičnost se
pojavlja že na samem začetku: v opredelitvi dohodka kot enovite kategorije10 ne
glede na heterogenost njegovega determiniranja in delovanje zakona vrednosti v
pogojih blagovne produkcije. Ker zakon vrednosti v pogojih razvite blagovne
produkcije v socializmu ne deluje v obliki vrednostnih cen, prihaja do sistematične
primarne prerazdelitve dohodka in s tem tudi do defektnosti namenske delitve
(prekomerna rast potrošnje in OD, slabšanje akumulativne sposobnosti gospodar-
skih subjektov, opadanje samofinanciranja...) Nesorazmerja na pijdročju delitve
dohodka11 vodijo do prilaščanja dohodka mimo rezultatov dela (tečavnost razu-
mevanja in opredeljevanja minulega in živega dela na tem mestu zanemarimo) in
postavlja se razredno-konkretno vprašanje uresničevanja osnovnih postulatov
našega socialističnega sistema kot družbeni značaj dohodka, družbena lastnina,
delitev po delu... Gnoseološko bi lahko vprašanje postavili drugače: kateri
produkcijski način dejansko determinira ekonomske anatomije naše razredne
strukture?
Narava prudukcijskega načina je odvisna od tega, kdo razpolaga s pogoji in
rezultati dela in kako se v okviru danih produkcijskih odnosov in razredne
strukture reproducira presežno delo. Blagovna produkcija s svojimi imanentnimi
lastnostmi reproducira logiko kapitala in politična ekonomija mora spoznati njene
specifične zakonitosti in najti takšne institucionalne rešitve, ki bi nevtralizirali
njene negativne posledice na razvoj ekonomske in razredne strukture družbe.
Ekonomska znanost že skoraj dvajset let ponuja delno rešitev v ekonomski
nujnosti obstoja objektivne cene uporabe družbenih sredstev (kot renta, obresti,
programirana akumulacija...), ki sistemsko pomeni rešitev vrste osrednjih pro-
blemov funkcioniranja inprestrukturiranja gospodarskega sistema. Vendar zaradi
svoje cehovske zaprtosti ni uspela dovolj argumentirano pokazati na širše historič-
nomaterialistične implikacije svoje rešitve, ki presegajo ozki ekonomistični značaj
korekcije pridobivanja in delitve dohodka, potrošnje in akumulacije, delitve po
delu...
117
Nasprotno pa smo v podcenjevanju večdimenzionalnosti koncepta celotne
družbene reprodukcije vzpostavili takšne institucionalne okvire (princip enovitega
dohodka), ki bi naj navidezno presegli protislovja družbene lastnine (dohodkovni
odnosi kot osnova združevanja sredstev in dela), dejansko pa reproducirajo
njihovo nasprotje: dohodek in čisti dohodek postaja samo pojavni obliki vrednosti
in presežne vrednosti. Tam pa, kjer deluje logika kapitala deluje tudi kapital sam
in naloga kritike politične ekonomije v okviru usmerjanja družbenega razvoja ni v
ustvarjanju quasi dileme ali obstaja določena oblika kapital-odnosa ali ne, temveč
kako ga v okviru ekonomske strukture prehodnega obdobja obvladujemo in
prevladujemo. Namesto da preprosto pristajamo na dominantnost socialističnega
produkcijskega načina,12 bi morala kritika politične ekonomije pokazati na dina-
mičnost medsebojnih odnosov, znotraj katerih se produkcijski načini šele bojujejo
za dominantno in prevladujočo vlogo v procesih materialne reprodukcije družbe.
Takšna notranja prepletenost in dinamičnost ekonomske strukture pa istočasno
implicira navznoter (prudukcijski odnosi) in navzven (razredna struktura) dinami-
zem razrednega boja, ki v zavestni akciji progresivnih sil družbe pledira, da
samoupravni procesi postanejo stvarna osnova radikalnega družbenega spremi-
njanja in razvoja.
Logika blagovne produkcije implicira partikularnost interesov blagovnih pro-
ducentov, ki v svoji medsebojni interakciji (oblika konkurence kot pojavna oblika
koordinacijskega mehanizma med ekonomskimi subjekti) z ekonomijo delovnega
časa maksimirajo individualno in v končni instanci tudi družbeno ciljno funkcijo.
Ti partikularni interesi postanejo protislovni, če v okviru gospodarskega sistema
blagovni producenti zaradi defektnosti njegovega funkcioniranja (v podsistemu
načina delitve) prisvajajo dohodek na osnovi ne-dela (kapitala, kot privatizacijo
družbene lastnine). Medsebojen odnos protislovnih interesov vodi do konfliktnih
situacij in način njihovega preseganja pomeni enega izmed osnovnih problemov
družbenega razvoja.
Za razliko od sovjetske družbene znanosti,13 ki skuša zanikati obstoj ekonom-
skih konfliktov in konfliktov v družbi nasploh, smo pri nas skušali na osnovi
priznanja objektivnosti njihovega obstoja najti tudi poti za njihove razreševanje in
preseganje. Načinu razreševanja protislovnosti in konfliktov ter upravljanju in
usmerjanju družbenega razvoja v skladu z našimi osnovnimi postulati samouprav-
nega socializma (evoluiranje državne v družbeno lastnino...) smo dali novo
vsebino v obliki samoupravnih sporazumov (SS) in družbenih dogovorov (DD).
Osnovno načelo, na katerem sloni novi sistem koordiniranja med različnimi
subjekti družbe, zahteva, da vsak subjekt na demokratičen način sodeluje v
oblikovanju odločitev, ki določajo njegov ekonomski in družbenorazredni položaj
v družbi kot celoti. V pluralizmu različnih samoupravnih interesov in protislovij
pomeni takšen način usmerjanja družbenega razvoja dvojno negacijo dosedanje
prakse alternativnih družbenoekonomskih sistemov:
a)	negacija konkurence in protislovnosti kapitala, ki v razmerah privatne
lastnine nad produkcijskimi sredstvi vodi do razrednih protislovnosti, konfliktov in
odkritega razrednega boja;
b)	negacijo dogmatskega unitarizma v katerem državna administracija kot
utelešenje splošnega interesa upravlja in usmerja družbeni razvoj v imenu nepo-
srednih producentov ne glede na njihove dejanske interese.l*U24
Marxova duhovita pripomba, da »tradicija vseh mrtvih pokolenj leži kot mora
na možganih živih ljudi«15 in blokira njihovo kreativnost ter radikalnost v reševa-
nju konkretnih protislovnosti prakse, velja v veliki meri tudi za našo operacionali-
zacijo načel usmerjanja družbenega razvoja. Protislovnosti in konflikti nastajajo
118
na različnih ravneh družbe: v vertikalnem in horizontalnem smislu, med različnimi
področji družbene delitve dela, med različnimi družbenimi subjekti... Različni
interesi se pojavljajo med kratkoročnimi in dolgoročnimi cilji družbe (nasprotje
med akumulacijo in potrošnjo na vseh organizacijskih ravneh), med osebnim
dohodkom in načelom delitve po delu, med osebnim dohodkom in splošno
potrošnjo, med doseženim in potencialnim dohodkom, med zaposlenostjo in
produktivnostjo, med razvitimi in nerazvitimi področji, regijami... Protislovnost
in konfliktnost pluralizma samoupravnih interesov se razrešuje v interakciji dveh
integracijskih ravni:
a)	v vertikalni smeri med temeljnimi organizacijami združenega dela, delov-
nimi organizacijami, sestavljenimi organizacijami združenega dela, širšimi asocia-
cijami združenega dela in reprodukcijskimi celotami;
b)	v horizontalni smeri pa med krajevnimi skupnostmi, občinami, republikami
in pokrajinami ter federacijo.
V tej kompleksnosti, medsebojni prepletenosti in soodvisnosti različnih intere-
sov v okviru globalne družbe je faustovska dilema neposrednega producenta v
obvladovanju tokov družbene reprodukcije in usmerjanju njenega razvoja daleč
presežena. Mnoštvo interesov in njihova protislovja lahko usklajujemo samo v
okviru takšnega sistema SS in DD, kjer bodo natančno opredeljeni skupni cilji,
prioritete in načini povezanosti različnih organizacijskih ravni družbe v načinu
doseganja zastavljenih ciljev. Slabosti dosedanjega sistema usmerjanja družbe-
nega razvoja vidimo v:
a)	veliki ekstenzivnosti SS in DD in premajhni hierarhični delitvi v odrejanju
strategije upravljanja in razvoja;
b)	neopredeljenem strukturiranju ravni formiranja SS in DD, kar povzroča
podvajanje in nasprotujoče rešitve;
c)	težavnosti spreminjanja SS in DD in veliki nefleksibilnosti glede na dina-
mičnost družbenoekonomske prakse;
d)	problemih kvantitete, kvalitete ter dinamičnosti informacij in njihovega
ekonomskega vrednotenja (kot razlike med stroški in neto efekti informacij);
e)	premajhni disciplini družbenih subjektov pri upoštevanju obveznosti in
omejitev v SS in DD.
Celoten sistem odločanja in usmerjanja družbenega razvoja je vse preveč
kompliciran in neobvladljiv, da bi se lahko fleksibilno prilagajal in na zadovoljiv
način reševal protislovnosti našega družbenega razvoja. Tu zopet prihajamo do
svojevrstnega paradoksa, ki smo ga že omenili: da dogmatsko vztrajanje na
skrajno decentralizirani in sistemsko neopredeljenih ravneh povezovanja združe-
nega dela (v najširšem smislu), v imenu osnovnih postulatov samoupravnega
socializma, dejansko reproducira svoje lastno nasprotje - ekstenzivni državnoad-
ministrativni intervencionizem kot koncetracijo odtujene politične moči. Izredna
kompleksnost sistema16 zahteva kot predpostavko optimalnega odločanja, na-
tančno opredeljene sistemske parametre (kot skupna »pravila ponašanja«) in
enotnosti instrumentov (naprimer ekonomske politike), ki vodijo k skupnim,
plansko določenim ciljem. Opredeliti je potrebno hierarhične ravni v organizacij-
ski strukturi, ki ustrezajo strateški delitvi interesov na splošne, posebne in posa-
mične. Splošni interesi so kjučnega pomena in njihovo določanje in način zadovo-
ljitve mora biti zasnovan na najdemokratičnejši osnovi, ki hkrati dovoljuje vzpo-
stavitev takšnega mehanizma (kot sistem enotno usmerjenih instrumentov), ki bo
zagotavljal njihovo uresničevanje tudi na nižjih ravneh. Na najnižji ravni lahko v
mnogih primerih zadovoljitev posamičnih interesov prepustimo dopolnilnemu
mehanizmu blagovne produkcije, ki smo ga predhodno v okviru enotne usmerje-
119
valne politike korigirali v smeri zadovoljevanja predhodno opredeljenih planskih
ciljev na višjih ravneh (kot sestavni del SS in DD). Tako bi dobili sistem
usmerjanja družbenega razvoja, ki bi z redukcijo množice parcialnih SS, s katerimi
danes rešujemo številne konkretne (posamične) probleme prakse, povečali fleksi-
bilnost in ekonomsko učinkovitost usmerjanja družbenega razvoja ne da bi pri tem
žrtvovali demokratično in humano naravo samoupravnega socializma.
Naša družboslovna znanost, po našem mnenju, ne posveča sistemu SS in DD,
kot načinu uravnavanja celotne družbene reprodukcije, dovolj pozornosti. Pri tem
ne mislimo samo na uravnavanja tokov materialne reprodukcije življenja družbe,
temveč na vzpostavitev določenih produkcijskih odnosov in njihovo razredno
konstituiranje v pluralizmu samoupravnih (in nesamoupravnih) interesov posa-
meznih subjektov družbe. Preraščanje pluralizma teh interesov v protislovja in
konflikte, ki imajo osnovo v značaju lastnine in načina delitve, pomeni hkrati
razredno strukturiranje produkcijskih odnosov in njihovo reproduciranje v družbi
kot celoti. Sinteza ekonomske, sociološke, filozofske, psihološke ... znanosti lahko
na tem področju proučevanja v znatni meri doprinese k hitrejšemu razvoju
materialne osnove družbe kot tudi procesov njene demokratizacije in humaniza-
cije v celoti. Razredno opredeljevanje družbene rente v delitvenih odnosih
(ekonomija), splošna teorija konfliktov v spremenjenih pogojih socialističnega
samoupravljanja (sociologija), razreševanje konfliktov v različnih pojavnih obli-
kah razrednega boja (politologija), SS in DD kot humane in demokratične oblike
preseganja alieniranosti samoupravne družbe (filozofija)... je samo delna in
površna delitev »delovnih področij« posameznih znanstvenih disciplin, ki bi šele v
medsebojnem ustvarjalnem odnosu lahko dala konkreten prispevek k nadalj-
njemu razvoju našega sistema.
Ne nazadnje bi pri tem opozorili na morebiti prezrto dejstvo, da nas trideset-
letnica obstoja in potrjevanja samoupravnega sistema, kljub težavam in porodnim
bolečinama svojega zgodovinskega razvoja, nikakor ne vodi do hamletovske
dileme obstoja njegovih temeljnih vrednostnih opredelitev, ki v osnovi odražajo
humanistične dimenzije Marxovega »kraljevstva svobode« onkraj »materialne
nujnosti«. Toda pot do njegovega udejanjanja je dolga in zapletena ter zahteva
najprej kritično spoznanje protislovnosti in zakonitosti njihovega razreševanja, da
bi na naslednji stopnji zavestno, organizirano usmerjali družbeni razvoj v smeri
ustvarjanja človeške prakse kot avtentičnega bivanja v Marxovem. pomenu be-
sede.
Na koncu še enkrat opredelimo naše osnovne teze:
a)	Usmerjanje družbenega razvoja socialistične družbe mora izhajati iz osnov-
nih teoretičnometodoloških konceptov historičnega materializma (koncept ce-
lotne družbene reprodukcije, ekonomske strukture kot enotnosti produkcijskih
načinov, dominanten produkcijski način in njegovo razredno reproduciranje v
formaciji družbe).
b)	Ekonomska znanost in še posebno kritika politične ekonomije mora spoz-
nati osnovni določevalec produkcijskih odnosov (dominanten produkcijski način)
in nakazati njegovo reproduciranje znotraj hierarhične celote ekonomske forma-
cije družbe in razredno reproduciranje znotraj formacije družbe kot celote.
c)	Kritika politične ekonomije mora biti zastavljena z vidika osvobajanja
procesa dela, z vidika razrednorevolucionarnega nosilca družbenih sprememb, ki
mora s svojo aktivnostjo doseči ugodne družbenoekonomske razmere za vsestran-
ski razvoj človeške eksistence.
d)	Področje usmerjanja družbenega razvoja je kompleksen proces, ki zahteva
120
konvertibilnost med ekonomijo, sociologijo, filozofijo in drugimi znanstvenimi
disciplinami v Gramscijevem pomenu besede.16
e) Znanost bo pri usmerjanju družbenega razvoja dosegla tem večje uspehe,
čimbolj svobodno bo njeno delovanje in čimbolj znanstvena bo njena uporaba v
praksi.
* Ta tekst je napisan na osnovi diskusijskega prispevka na Ziherlovih srečanjih 1980 v Škofji Loki.
1	MEID, IV, CZ, Ljubljana, 1968, str. 492.
2	Glej Marxovo kritiko Proudhona v Bedi filozofije, MEID II, CZ, Ljubljana, 1971, str. 477.
3	MEID I, CZ, Ljubljana, 1969, str. 146.
4	Glej delo Vukašin Pavlovič, Društvena reprodukcija i klasna borba, Radnička štampa, Beograd, 1977, str. 6-7.
5	»... končno se kot rezultat reprodukcijskega procesa in oplojevanja pojavi najprej reprodukcija in nova produkcija
odnosa kapitala in dela... Ta družbeni odnos, produkcijski odnos, je in fact še pomembnejši rezultat kot sami njeni
materialni rezultati...«
K. Marx, Temelji slobode, Naprijed, Zagreb, 1977, str. 167.
6	MEID IV, ibidem, str. 16.
7	Politična ekonomija je per definitione zgodovinska veda (vendar ne ekonomska zgodovina), ker preučuje produk-
cijske odnose in njihovo razrednost strukturiranja v zgodovinskem razvoju in vsebuje poleg analitično-ontoloških
značilnosti tudi normativno konstrukcijsko komponento.
8	Na tem mestu mislimo na koncepcije dologoročnega razvoja republik do leta 2000 in na problematiko srednjeroč-
nega plana družbeno-ekonomskega razvoja Jugoslavije v obdobju 1981-1985.
9	Kritično valorizacijo koncepcij dolgoročnega razvoja lahko najdemo v delu Luke Markoviča, Klasna borba i
koncepcije razvoja (Naprijed, Zagreb, 1978), ki predstavlja najostrejšo kritiko ekonomskega abstrahiranja zgodovine in
razrednega boja. Toda radikalnost kritike ekonomske osamosvojenosti od zgodovine končuje zaradi premajhnega
upoštevanja realnih zakonitosti in protislovnosti našega družbenega razvoja v nasprotju lastne razkrajajoče substance: v
novi obliki odtujenosti (psevdokonkretnosti) in idealističnega konstruktivizma osamosvojenosti zgodovine.
10	Že od druge polovice šestdesetih let sistematično poudarjamo suverenost posamezne delovne organizacije, da v
pogojih razvite blagovne produkcije samostojno razpolaga z dohodkom kot rezultatom svojega dela.
11	Statistični podatki potrjujejo preprosto vendar prezrto dejstvo, da višja stopnja kapitalne (tehnične) opremljenosti
dela povečuje dohodek na zaposlenega in tudi osebni dohodek. V ozadju teh procesov je dejansko prelivanje akumulacije v
osebne dohodke in privatizacija dohodka na osnovi razpolaganja z večjo kvantiteto in kvaliteto družbenih sredstev
(privatizacija družbene rente in družbene lastnine).
12	Glej na primer Koračevo opredelitev socialističnega samoupravnega produkcijskega načina v delu Miladin Korač,
Socijalistički samoupravni način proizvodnje, I. delo, Komunist, Beograd, 1977.
13	O sovjetskem pojmovanju družbenega razvoja glej delo Aleksandra M. Vacića, Socialistički privredni razvoj u
svetlosti historijskog iskustva, Socializem, 1979, št. 11.
14	Teorija centralnoplanskega sistema izhaja iz predpostavke identičnosti individualnih in družbenih interesov in tako
je edina naloga državnoadministrativnega aparata, da z upravljalskimi dekreti maksimira funkcijo določenega družbeno
priznanega cilja. V praksi pa se pluralizem različnih interesov izraža v pritisku na planske organe, da s svojimi korekcijami
prilagodijo splošne principe individualnim potrebam in interesom.
15	MEID III, ibidem, str. 347.
16	Glej delo Radmile Stojanovič, Planiranje u samoupravnom društvu, (Savremena administracija, Beograd, 1978,
str. 282-88), kjer avtorica našteva pet dimenzij upravljanja kompleksnega samoupravnega družbenega sistema (podsistem
upravljanja s posameznimi faktorji gospodarskega in družbenega razvoja, upravljanja v posameznih fazah družbene
reprodukcije, upravljanja v smereh organiziranosti družbe, posamezne vrste upravljalskih aktivnosti in metaupravljanja).
16 »Filozofija - Politika - Ekonomija. Če so te aktivnosti nujni sestavni deli enega in istega pogleda na svet, potem v
njihovih teoretičnih principih mora obstajati konvertibilnost ene oblike v drugo, vzajemno prevajanje na lasten specifičen
jezik vsakega sestavnega dela; vsak je impliciten drugemu, a vsi skupaj tvorijo homogen krog. »Gramsci, Izbrana dela,
Kultura, Beograd, 1959, str. 88, 89.
UDK: 330.148:62.001.7
Franček Drenovec
DELO, KAPITAL IN PROIZVODNA TEHNOLOGIJA
1.
Najprej bi rad potrdil, kar je očitno: da je treba Bravermanov tekst brati v prvi
vrsti le kot to, kar je - kot ugotovitev in celovit opis konkretnih načinov
determiniranja delavskega razreda v strukturah in spreminjanjih kapitalističnega
procesa proizvodnje. Braverman opisuje mesto in značilne lastnosti dela v proiz-
vodnih procesih sodobnih razvitih kapitalističnih dežel, opisuje konkretno obnaša-
nje delavcev do kapitala, do kapitalskega upravljanja in do tehnologije proizvod-
nega procesa. Tako branje v celoti ustreza avtorjevemu namenu in drugih zahtev
do bralca tekst tudi nima. Braverman sam iz obravnavane tematike ni izsiljeval
teorijskega posploševanja in zaključkov na manj konkretnih ravneh analize kapi-
talističnega načina proizvodnje. In to povsem zadošča.
2.
Pa vendar in prav zato, ker ohranja Braverman vseskozi tako čvrsto pristop le
neposrednega povezovanja in komentiranja samega podatkovnega materiala,
navede tudi na drugačna razmišljanja.
Bralec mora, na primer, opaziti nesorazmerje med načinoma, kako komenti-
rata isti zgodovinski proces uveljavljanja podjetniških upravnih administracij v
zadnji tretjini 19. stoletja - Marx: kot »prehodna točka, da se vse funkcije v
reprodukcijskem procesu, ki so bile doslej še povezane z lastnino kapitala,
spremenijo v gole funkcije združenih producentov, v družbene funkcije« (3, str.
495) — in Braverman: »kot naraščajoče odtujevanje procesa proizvodnje od
delavca.« (1, str. 58) Itd.
Bravermanova opažanja in zaključki o konkretnih razmerah in spreminjanjih
procesa dela in razmerja delo - kapital so izvršeni neodvisno od uveljavljenih
načinov teorijske formalizacije kapitalističnega procesa proizvodnje (in kar je od
zgodnje klasike 18. stoletja naprej v družboslovju v domeni ekonomske teorije),
pa bo bralca zelo verjetno spodbujalo tudi k stalnemu soočanju lastnih sprejetih
teorijskih predstav in Bravermanovega smiselno zaokroženega konkretnega opisa
sodobne situacije in procesov nastajanja le-te.
Skratka, s postavitvijo »delavca« in »delavskega razreda« v kontekst dela v
kapitalističnem procesu proizvodnje, je Bravermanov opis v domeni (marksi-
stične) politične ekonomije. Hkrati ni izražen v njenih teorijskih kategorijah. Naša
želja na tem mestu bi bila, da primerjamo ta »empirični« opis z veljavnimi
• splošnimi koncepti na temo razmerja delo - kapital in poskusi morebitne rele-
vantne točke iz Bravermanovega opisa izraziti še v jeziku teh splošnih teorijskih
shem.
3.
Ponovimo najprej Marxovo politekonomsko postavitev razmerja delo - kapi-
tal v procesu proizvodnje, kot izhaja iz celotnega konteksta »Kapitala«.
Sledimo Marxovemu lastnemu izvajanju. Proces proizvodnje je najprej »pro-
ces dela« (v uvodu 5. poglavja 1. knjige), »produkcija uporabnih vrednosti ali
123
dobrin... splošnega značaja..., neodvisno od kakršnekoli določene družbene
oblike.« (2, str. 201). To je »predvsem proces med človekom in naravo, proces, v
katerem človek s svojo dejavnostjo posreduje, uravnava in kontrolira menjavo
snovi med seboj in naravo.« (2, str. 201) »Enostavni momenti procesa dela so
smotrna dejavnost ali delo samo, predmet, na katerega deluje, in sredstva, s
katerimi deluje.« (2, str. 202) Delovna sredstva »uporablja za prevodnike svoje
dejavnosti na... predmet.« (2, str. 203) delovna sredstva in predmeti dela skupaj,
kot proizvodna sredstva, so »pogoj delovnega procesa.« (2, str. 205)
Na tej osnovi sledi postavitev procesa proizvodnje tudi kot procesa tvorbe in
večanja vrednosti. »Delavec ne producira zase, ampak za kapital.« (2, str. 572) »V
individualnem prilaščanju prirodnih predmetov za svoje življenjske potrebe,
kontrolira sam sebe. Kasneje ga kontrolirajo drugi.« (2, str. 571) »Znotraj
produkcijskega procesa se je razvil kapital v poveljstvo nad delom, to se pravi nad
delovno silo, ki dela, ali nad delavcem samim.« (2, str. 351) Nasproti procesu dela
stoji kapital.
Kapitalistični proces proizvodnje moramo opazovati drugače kot enostavni,
abstraktni proces dela. Proizvodna sredstva so konstantni kapital (predmeti dela in
delovna sredstva: cirkulirajoči in fiksni kapital.) Delo samo je z vidika kapitala
preprosto variabilni kapital - variabilni v tem načinu proizvodnje zato, ker
proizvaja vrednost, večjo od vrednosti lastne delovne sile. »Kapital se je... razvil
v prisilen odnos, ki delavski razred sili, da opravlja več dela, kakor predpisuje ozki
obseg njegovih lastnih življenjskih potreb.« (2, str. 351) »Kapitalistična produk-
cija ni le produkcija blaga, po svojem bistvu je produkcija presežne vrednosti.
Delavec... (mora) producirati presežno vrednost. Samo tisti delavec je produkti-
ven, ki producira presežno vrednost za kapitalista ali dela za povečevanje kapi-
tala.« (2, str. 572)
»Pojem produktivnega delavca torej nikakor ne obsega samo odnosa med
dejavnostjo in koristnim učinkom, med delavcem in produktom dela, temveč tudi
specifični družbeno, zgodovinsko nastali produkcijski odnos, ki vtisne delavcu
pečat sredstva za neposredno povečevanje kapitala.« (2, str. 572; podčrtal F. D.)
Kateri je ta »prisilen odnos, ki delavski razred sili »k proizvodnji presežnega
proizvoda, oz. po katerem si »kapital... podreja delo« (2, str. 351) in ki je
utemeljitev odnosa eksploatacije v kapitalističnem procesu proizvodnje? Proiz-
vodnjo »absolutne presežne vrednosti,« tj. podrejanje dela kapitalu »s tistimi
tehničnimi pogoji, s katerimi ga najde v njegovem zgodovinskem razvoju,« (2, str.
351) pustimo tu ob strani. »Sprememba produkcijskega načina samega zaradi
podreditve dela kapitalu se more zgoditi šele pozneje.« (2, str. 209) »Specifično
kapitalistični način produkcije« je šele »produkcija relativne presežne vredno-
sti... Formalno podreditev nadomesti realna podreditev dela kapitalu.« (2, str.
573)
»Če gledamo na produkcijski proces z vidika delovnega procesa, produkcijska
sredstva nasproti delavcu niso bila kapital, temveč zgolj sredstva in material
njegove smotrne produktivne dejavnosti... Drugače je, brž ko začnemo gledati na
produkcijski proces z vidika procesa povečevanja vrednosti. Produkcijska sredstva
se spremene takoj v sredstva za absorbiranje tujega dela. Zdaj ne uporablja več
delavec produkcijskih sredstev, temveč produkcijska sredstva uporabljajo de-
lavca ... Sama sprememba denarja v materialne faktorje produkcijskega procesa,
v produkcijska sredstva, spreminja le-ta v pravne in neizpodbitne lastnike pravice
do tujega dela in do presežnega dela.« (2, str. 351-2) S procesi primarne
kapitalistične akumulacije, ki historično razdvajajo principielno enotnost delavca
in proizvodnih sredstev v procesu dela in postavijo nasproti procesu dela in
124
delavcu kapitalista v svojstvu lastnika materialnih pogojev procesa dela kot
sredstev revolucioniranja tehnične vsebine procesa dela, se vzpostavi razmerje
podrejenosti dela: kapitalu, in na tej osnovi razmerje eksploatacije: prisvajanje
presežnega dela delavcev.
V Marxovi bolj natančni ekonomski formalizaciji struktur in tokov kapitalistič-
nega procesa proizvodnje za »razviti« kapitalizem industrijske tehnologije 19.
stoletja, so tako pojmovane relacije podrejenosti in eksploatacije predstavljene v
prvi vrsti s kategorijo organske sestave kapitala - vrednostnim-tehničnim razmer-
jem med konstantnim in variabilnim kapitalom v procesu proizvodnje. S proizvod-
nim potencialom procesa dela manipulira kapital s posredstvom proizvodnih
sredstev dela, ki so realna-tehnična osnova zastopljenosti kapitala v proizvodnji
ter podrejenosti dela in proizvodnega potenciala le-tega kapitalu. Proizvodnja
(relativne) presežne vrednosti za kapital, konsekventna učinkovanju kapitala na
proizvodnost dela, je v tem smislu primarno postopek dvigovanja organske sestave
kapitala: dodajanja živemu delu naraščajočih obsegov strojne opreme. Podložnost
dela kapitalu se poglablja, temu ustrezno eksploatacija delovne sile. To je prva
vsebina normalnega razvojnega procesa sistema (izražena tudi s »splošnim zako-
nom kapitalistične akumulacije«). Na osnovi prav teh istih razmerij odčituje Marx
tudi znano drugotno, tej prvi protislovno in samouničujočo tendenco sistema. Prav
v procesih dvigovanja organske sestave kapitala in proizvodnosti dela, ki so
individualnim kapitalistom sredstvo vse intenzivnejše eksploatacije delavcev, je
vsebovana v narodnogospodarskem povprečju tendenca, da nesorazmerno ogro-
mni obsegi akumuliranega in funkcionirajočega konstantnega kapitala, postavlje-
nega nasproti delavcem, postopno razvrednotijo učinek proizvedene presežne
vrednosti za kapitaliste, ki morajo presežno vrednost-profit (in svojo uspešnost)
meriti v odnosu na celotni investirani kapital in ne samo na neposredno proizvod-
njo t. j. v delo investirana sredstva.
To so skratka, vse do »zakona tendenčnega padanja profitne mere,« osnovna
izhodišča in izvedbe razmerja med delom in kapitalom na različnih ravneh
Marxove predstavitve kapitalističnega procesa proizvodnje.
4.
Naša želja je sedaj, v ta splošni koncept vključiti še Bravermanova opažanja o
procesu dela in odnosu dela do kapitala v »monopolnem kapitalizmu.«
Takoj naletimo na težave. Braverman tematizira v kapitalističnem podjetju
prav proces dela, delo, tehnične vsebine procesa dela in s tem določen položaj
delavcev v procesu proizvodnje; medtem ko so Marxova središčna tema tehnična
razmerja med delavci in proizvodnimi sredstvi v obratu. Odnos delo - kapital v
procesu proizvodnje prikazuje Braverman kot neposredno prav ta odnos, skozi
neposredno vlogo kapitala v samem procesu dela, skozi doseganje bistvenih
preobratov v proizvodnosti dela in proizvodnji (relativne) presežne vrednosti z
učinkovanjem kapitala v samem procesu dela - ne z razpolaganjem s proizvodnimi
sredstvi, dodanimi delu. Podrejanje dela kapitalu opisuje Braverman kot »kapita-
listično upravljanje« z delom in delovno silo neposredno. Gre za »specifično
kapitalistični način upravljanja in s tem proizvodnje«. (1, str. 61)
Bravermanova zgodovinska perspektiva je seveda drugačna od Marxove.
Njegov predmet so razmere »monopolnega kapitalizma«, kar označuje med
ameriškimi marksisti, pod vtisom Baranovega in Sweezyjevega »Monopolnega
kapitala«, približno obdobje 20. stoletja oz. obdobje od okrog 1870. leta dalje.
To ni tisto, kar povzroča težave. Iste spremenjene razmere, kot jih opisuje
Braverman, marksistični ekonomisti tolmačijo in so tolmačili že od vsega začetka
125
tega spreminjanja. Vendar opravlja ekonomist svojo analizo in že svoje opazova-
nje vedno v okviru sprejetih kategorij svojega splošnega teorijskega modela.
Spremembe na svojem predmetu si marksistični ekonomist najprej reducira na
obstoječe koncepte iz sprejete teorijske sheme, da jih lahko kot ekonomist sploh
razloči, imenuje ter analizira kot spremembe glede na prvobitno vsebino sheme. V
tem smislu je skoraj celotna marksistična ekonomija pojave razraščanja podjetni-
ških (in državnih) administracij (kar je dopolnjujoča plat Bravermanove teme:
degradacije dela v proizvodnih obratih), v vrsti sicer odličnih analiz zelo dolgo
obravnavala kot teorijski problem iz področja »proizvodnega - neproizvodnega
dela«, z znanimi dilemami o proizvodnosti dela v materialni proizvodnji, proizvod-
nosti dela pod oblastjo kapitala, o proizvodnosti kolektivnega delavca nasproti
individualnemu itd. Baran in Sweezy sta to (in drugo) »neproizvodno delo« ter
»neproizvodno potrošnjo« zakoličila kot temeljno karakteristiko sodobnega kapi-
talizma (7); v tem istem smislu je J. Gillman (8) neproizvodno delo vključil v
marksistično enačbo proizvodnje zraven konstantnega kapitala (kot element »u«)
ter padanje povprečne profitne mere v 20. stoletju, ko naraščanje organske
sestave kapitala ni več dokazljivo, razložil z rastjo razmerja c+u/v, oz. kot padanje
m-u/c+v. Itd.
Kot rečeno, pa Braverman v svojem opisu ne nastopa kot ekonomist v tem
smislu. Njegov opis ni že predhodno izražen v kategorijah teorijske sheme, ne
vključuje a priori ustrezanje shemi. V tem je težava in, kot rečeno, posebna
vrednost njegovega opisa za vsakogar, ki je sicer marsikdaj vajen le dialektičnega
obračanja in preobračanja pozitivnih kategorij in relacij sheme.
Značilnosti procesa dela v kapitalističnih procesih proizvodnje, ki jih opisuje
Braverman, so naslednje. Delovno mesto (»workplace« Bravermana in zvečine
ameriških avtorjev, ki so sledili v razpravi) je čimbolj izpraznjeno vseh elementov
delavčevega proizvodnega znanja. Proizvodna znanja iz vseh različnih delokrogov
kompleksnega procesa dela so prenešena iz delavnice in koncentrirana v upravi
podjetja. V avtorjevi lastni rekapitulaciji dveh Taylorjevih »principov,« gre za
dejanje »ločitve koncepcije od egzekucije« v posebnem pomenu »oddvojitve
delovnega procesa od veščin in znanja delavcev«. (1, str. 114 in 113) Centralna
kapitalska oblast (»upravljanje«) oblikuje-načrtuje proces dela tako, da določi za
celoto obrata ne le delitev dela oz. porazdelitev individualnih delokrogov in
ustrezanje le-teh strojnemu sistemu obrata, temveč vse posamezne delovne po-
stopke in operacije v okviru vsakega delokroga. Uprava podjetja določa kom-
pletno delovno ravnanje delavcev v obratu. S tem je za celoto procesa dela in kot
samo dejanje vzpostavitve procesa dela začrtana kompletna shema osnovnih
fizičnih in enostavnih miselnih operacij, ki sestavljajo zaokrožen proces dela, za
celoto obrata.
Za tako zasnovana delovna mesta se zahteva delovna sila brez lastnega
proizvodnega znanja. Taka tehnologija zehteva od delavca le izvajanje »dejan-
skega fizičnega dela«, medtem ko se izvrši v upravi »razvitje znanosti, ki vzpostavi,
na drugi strani, vrsto pravil, zakonitosti in formul, ki zamenjajo enostavno presojo
individualnega delavca«. (Taylor, v 1, str. 114) Podreditev delavcev kapitalu je
bolj popolna kot iz kateregakoli Marxovega opisa proizvodnih procesov 19.
stoletja ali prej. Delavec ni v podrejenem odnosu le do proizvodnih sredstev, ki jih
instalira za ogrodje proizvodnega procesa kapital in brez katerih delavčevo osebno
delo ni uresničljivo. Niti ne gre za podrejenost do procesa dela kot celote, katerega
delni člen je njegovo osebno delo in katerega celoto zastopa nasproti njemu
kapital. Delavec v razmerah proizvodne tehnologije, katero opisuje Braverman,
sam za sebe sploh ni zmožen osebnega dela, ker nima znanja o kateremkoli
126
konkretnem delu. Njegovo pomanjkanje niso, kot nelastniku: proizvodna sred-
stva, ali kot specializiranemu delavcu: so-delavci, temveč kot »nadrobnemu
delavcu«: neznanje delati. Podreditev dela kapitalu ne izhaja v tem primeru iz
ničesar, kar bi kapitalist delavcu le dodal, temveč iz funkcije kapitala (kapitalske
uprave podjetja) zasnovati in predpisati delavcu natančno kaj in kako naj dela.
Delavec je podrejen kapitalu čisto neposredno in zelo realno.
Tehnologija, h kateri pripadata taka delovna sila in tako delo, je seveda prav
tako strojna tehnologija. V njenih posebnih razmerah, ki jih obravnavamo tukaj,
pa je enako očitno tudi neposredno obvladovanje procesa dela in delavcev po
kapitalu, ne posredno preko kapitalskega obvladovanja strojnega parka obrata.
Braverman navaja obvladovanje delovnih mest in delavcev po strojni opremi
obrata celo kot le poseben primer splošnega podrejanja delavcev kapitalu, ter v
njegovi knjigi poglavja na temo »Znanost in mehanizacija« sledijo, kot le dodatne
kvalifikacije splošnega in neposrednega proizvodnega razmerja med delom in
kapitalom, poglavjem na temo »delo in upravljanje«. Za razmere tehnologije, ki
je Bravermanov predmet, to tudi ustreza. »Tehnološka revolucija« zadnje tretjine
19. stoletja in kasneje je revolucija v upravljanju s procesom dela, v organizaciji
dela, ne v izpopolnitvi proizvodnih sredstev. Tekoči trak in popolno tehnično
restrukturiranje proizvodnje, ki ga le-ta uvede, je primarno rezultat (reorganiza-
cije dela. Novost in vsebina tekočega traku je v specifični organizaciji dela v
obratu, ne v opremi obrata. Uvedba tekočega traku predstavlja organizacijo dela
okrog istih osnovnih elementov strojnega parka obrata, zaradi nove vsebine
delovnih mest v obratu: zaradi enostavnosti, predvidljivosti in zato vnaprejšnjega
začrtanja vseh konkretnih fizičnih in miselnih operacij delavcev v teku delovnega
procesa in za celoto proizvodnega postopka v obratu. Reorganizacijo dela sprem-
lja le prostorska prerazmestitev elementov praktično nedotaknjenega strojnega
parka obrata (in dodajanje posredovalnih transportnih itd. naprav). »Tehnična
inovacija«, ranga prave tehnološke revolucije, so novi principi organizacije dela,
nikakor ne (kot mora biti očitno) revolucionarno novi in drugačni stroji.
Iz vsega pod to točko povedanega o »degradaciji dela v 20. stoletju« zaklju-
čimo, da proizvodna sredstva še zdaleč niso edini način »realne podreditve dela
kapitalu,« niso edini način kapitala za eksploatacijo delovne sile in proizvodnjo
relativne presežne vrednosti, oz. edini način kapital-odnosa v procesu proizvod-
nje.
5.
Marxov zaključni ekonomski model »razvitega« kapitalizma (ki smo ga povzeli
zgoraj pod 3. točko) ni edino, kar je prispeval Marx na temo »podreditve« dela
kapitalu oz. na temo odnosa med delom in kapitalom v kapitalističnem procesu
proizvodnje, tudi v samem »Kapitalu« ne.
Kar se tiče Marxa, povejmo to različnost samo na kratko: da je v svojih
splošnejših opombah o kapitalističnemu načinu proizvodnje le-tega opazoval in
zadosti nedvoumno tolmačil tudi v širši perspektivi (in k čemur se takoj povr-
nemo), da pa je v kontekstu redukcije na manj abstraktno, ekonomsko in
vrednostno analizo »razvitega« sistema, zaključke o tehničnih-proizvodnih deter-
minantah odnosa delo - kapital v teh tehnoloških razmerah dejansko tolmačil
večinoma kot zaključke na konkretni ravni a z veljavnostjo za kapitalistični način
proizvodnje nasploh. Za naš odnos do teh različnih tolmačenj pa je bolj po-
membno to, da so všle v naknadno »marksistično politično ekonomijo« 20.
stoletja, kot skoraj povsem soglasno sprejeto tolmačenje kapitalizma, Marxove
posplošitve iz konceptualnega sklopa delo - proizvodna sredstva - kapital -
organska sestava kapitala - itd.
127
Omenili smo že težave marksistične ekonomije ob ugotovljenem prenehanju
vzročnosti med organsko sestavo kapitala in povprečno profitno mero v 20.
stoletju. Težave zato, ker so tehnična razmerja iz sklopa »organske sestave
kapitala« in uveljavljanje kapitalske oblasti nad delom in presežno vrednostjo
preko proizvodnih sredstev, ekonomisti avstromarksisti in ruski social-demokrati
kasneje boljševiki že takoj v pričetku izpostavili v središče raziskovanja kriznih in
dolgoročno samouničevalnih tendenc sistema. Uradna sovjetska politična ekono-
mija je ta osnovna načela kasneje poenostavila in zaokrožila v čisto novo dogma-
tiko, v okviru katere velja omeniti preformulacijo Marxovega zaključka o narašča-
nju organske sestave kapitala v kapitalizmu.v »temeljni zakon« hitrejše rasti
oddelka I (sektorja proizvodnje proizvodnih sredstev) v socializmu. Marksistična
ekonomija na zahodu je ravnala bolj previdno, vendar so analize Sweezyja,
Mandela, Bettelheima idr. posvečene v veliki meri prav prilagajanju teh istih
sprejetih kategorij ugotovljenim odstopanjem sodobnega sistema. Celo aktualne
marksistične razprave v okviru politične ekonomije mednarodnih odnosov na
relaciji »razviti-nerazviti« svet - in kar je neke vrste primerjalna ekonomija
tehnoloških sistemov kapitalizma - so vnesle zaenkrat v teorijske predpostavke
analize le malo novega. Koncept »neenake menjave«, ki se je v zadnjih letih kljub
popolni teorijski nerazčiščenosti nekako udomačil v vseh teh razpravah, definira
»neenako« in neuravnoteženo-nepravično prav kot: neenake količine (živega)
dela v mednarodni menjavi in kjer je torej vsebovano, da je delo tehnično oz.
proizvodnostno določeno le po faktorjih proizvodnega procesa izven dela samega.
Omenimo, poleg marksistične »ortodoksije,« še Balibarja v »Čitati Kapital«: ki
sestavlja iz Marxovih konceptov realne in formalne podreditve strukturo proiz-
vodnega načina v smislu proizvodnih sil in proizvodnih odnosov, vendar obojih
elementov pač kot: odnosov »realnega« in »formalnega« »prisvajanja« proizvod-
nih sredstev, pogojev dela; in kar odraža, v Balibarjevi sicer predrugačeni in
učinkoviti varianti, običajno nerazmišljeno marksistično istovetenje proizvodnih
sil z materialnimi elementi procesa proizvodnje. Itd.
Kakorkoli, poglejmo vseeno k Marxu; in sicer ne k njegovi posebni analizi
tehnološkega sistema 19. stoletja, ki smo jo v pričetku izpostavili predvsem zaradi
njene relevantnosti za nadaljni oz. sodobni tok marksistične politične ekonomije;
temveč k Marxovim splošnejšim predstavitvam kapitalističnega načina proizvod-
nje, ki znajo biti prav tako nedvoumno natančne kot je predstavitev zaključnega
modela »razvitega« kapitalizma, le da z manj strogo ekonomske vsebine.
Kot prvo, lahko ponovimo primerjavo Marxove ekonomske analize »razvi-
tega« kapitalizma z Bravermanovim opisom »monopolnega kapitalizma«, na
lastnem Marxovem primeru zgodnje kapitalistične manufakturne proizvodnje, v
poglavjih o »Kooperaciji« in »Manufakturi« 1. knjige »Kapitala«.
Manufakturna delitev dela »proizvaja nove pogoje za gospostvo kapitala nad
delom«. (2, str. 415) »Prava manufaktura ne podredi samo prej samostojnega
delavca poveljstvu in disciplini kapitala, temveč ustvari vrhu tega hierarhično
razvrstitev med delavci samimi. Medtem ko pušča enostavna kooperacija način
posameznikovega dela v splošnem popolnoma nespremenjen, ga manufaktura
revolucionira iz temeljev in zagrabi individualno delovno silo pri korenini... Če
delavec prvotno prodaja svojo delovno silo kapitalu, ker mu manjka materialnih
sredstev za produkcijo blaga, odpoveduje zdaj njegova individualna delovna sila
sama svojo službo, brž ko ni prodana kapitalu. Funkcionira samo še v neki zvezi, ki
eksistira šele potem, ko je že prodana, in sicer v kapitalistovi delavnici. Manufak-
turni delavec, ki je postal po svojih naravnih lastnostih nesposoben, da bi delal kaj
samostojnega, deluje produktivno samo še kot pritiklina kapitalistove delav-
128
nice... delitev dela (vtisne) manufakturnemu delavcu pečat, ki ga označuje kot
lastnino kapitala«. (2, str. 41U-1 )
To seveda ni vsebina le »formalne« podreditve dela kapitalu, čeprav kapitali-
stova oblast ni utemeljena v proizvodnih sredstvih procesa dela. Delavec tu ni
podrejen kapitalu zato, »ker mu manjka materialnih sredstev za produkcijo
blaga,«* temveč zato, ker more proizvodno eksistirati le kot član kompleksnega,
podeljenega procesa dela, katerega celota presega meje njegove tehnične kompe-
tentnosti, ki so v okviru kolektivnega procesa dela v obratu le meje njegovega
individualnega delokroga. Delavčeva odvisnost od kapitala je v funkciji njegove
odvisnosti od tiste tehnične vsebine procesa proizvodnje, da je premišljena,
načrtovana delitev dela, Čeprav le dela: in ne preprosto sporedno delanje tehnično
samozadostnih delavcev. Tudi ko si predočimo (z Marxom) proces proizvodnje
»brez« proizvodnih sredstev, je delavec v »realno« podrejenem odnosu do celote
proizvodnega procesa in zato do kapitala. Prav v tem neposrednem odnosu do
samih delavcev je razmerje kapitala do prizvodnega procesa oz. procesa dela v tem
pomenu primarno tudi razmerje zastopnika in organizatorja tehnične vsebine
procesa proizvodnje, nasproti individualno neproizvodnim delavcem.
To je, skratka, ista splošna vsebina principa realne podreditve dela kapitalu,
utemeljene na oblasti kapitala nad tehnično vsebino oz. določenostjo procesa
proizvodnje, katerega smo v pri četku opazovali kot le posebni princip sistema
strojne tehnologije, kasneje ocenili tudi kot princip sodobne tehnologije nadrobne
organizacije dela, in katerega vidimo tu v Marxovem lastnem prikazu tudi kot
princip manufakturne delitve dela. Redno podreditev dela kapitalu, tj. proiz-
vodno, tehnično utemeljenost podrejevalnega razmerja delo - kapital, si v obrav-
navanju kapitalističnega načina proizvodnje pač ne smemo prestavljati le s poseb-
nimi razmerji sistema strojne tehnologije 19. stoletja.
Marx piše, na primer, v »Očrtih«: »Vsako povečanje v družbenih proizvodnih
silah, če hočete, v proizvodnih silah dela samega — takšno kot izhaja iz znanosti,
izumov, delitve in kombiniranja dela, izboljšanih sredstev komuniciranja, ustvari-
tve svetovnega trga, strojev itd. - ... ponovno le poveča razsežnost sile, ki
dominira nad delom... objektivne sile, ki stoji nad delom«. (4, str. 308) In bolj
določno v tekstih za »Kapital«: »Družbene proizvodne sile dela ali proizvodne sile
neposredno družbenega, podružbljenega (skupnega) dela, s kooperacijo, delitvijo
dela v manufakturi, koriščenjem strojev in sploh pretvarjanje procesa dela v
zavestno koriščenje naravnih znanosti, mehanike, kemije itd., prav tako kot vse
dela na višji ravni, ki vsemu temu ustrezajo itd. (le to podružbljeno delo je tisto, ki
more v neposrednem procesu proizvodnje koristiti splošne proizvode družbenega
razvoja, kot je matematika itd., enako kot, po drugi strani, razvoj teh znanosti
predpostavlja določeno stopnjo materialnega procesa proizvodnje), ta razvoj
proizvodne sile podružbljenega dela nasproti bolj ali manj izoliranemu delu
posameznika itd. ter z njim koriščenje znanosti, tega splošnega proizvoda družbe-
nega razvoja, v neposrednem procesu proizvodnje - vse to se kaže kot proizvodna
sila kapitala.« (5, str. 50) »Ta proces ločitve se pričenja v enostavni kooperaciji,
kjer predstavlja kapitalist nasproti posameznim delavcem enotnost in voljo druž-
benega delovnega telesa. Nadaljuje se v manufakturi,- ki je okrnila delavca v
delnega delavca. Konča se v veleindustriji, ki loči znanost kot samostojno produk-
cijsko silo od dela in jo prisili služiti kapitalu«. (2, str. 411-2)
Vsebino »realne podreditve«: oblasti kapitala nad delom, eksploatacije de-
lovne sile in proizvodnje presežne vrednosti, utemeljenih na kapitalski funkciji
določanja tehnične vsebine procesa proizvodnje - bomo obravnavali skratka kot
odnos kapitala do dela v kontekstu tehnične vsebine procesa proizvodnje kot
129
celote. Kapitalsko gospodarjenje nad procesom proizvodnje ne posreduje vanj en
sam element tega procesa, na primer element materialnih pripomočkov in pogojev
dela, temveč moramo v ta namen tematizirati odnos kapitala do procesa proizvod-
nje kot celote, do kompletne tehnične vsebine procesa proizvodnje - ki je
objektivno polje delavčeve podrejenosti: proces proizvodnje kot celota nasproti
njegovi parcialni proizvodni funkciji, oz. tehnična vsebina procesa proizvodnje
nasproti njegovemu individualnemu tehničnemu in proizvodnostnemu potencialu,
ki ne omogoča efektivne družbene realizacije.
Pogledati moramo še odnos kapitala do tehnične vsebine procesa proizvodnje.
Po pregledu Marxovega opisa manufakturne delitve dela si kapitalističnih proce-
sov proizvodnje, katerih tehnično osnovo ne tvorijo prvenstveno proizvodna
sredstva, stroji, tudi ne moremo več tolmačiti obvezno iz poenostavljujoče per-
spektive »formalnega« odnosa med delom in Kapitalom.
»Formalno podreditev« predstavi Marx kot »podreditev načina dela, ki se je
razvil že pred nastopom kapital-odnosa, temu kapital-odnosu«, (5, str. 47) torej
kot »čisti denarni odnos med tistim, ki prisvaja presežno delo in tistim, ki ga daje-
prodaja«. (5, str. 51)
»To je splošna oblika vsakega kapitalističnega procesa proizvodnje; hkrati pa
je to posebna oblika poleg razvitega specifično-kapitalističnega načina proizvod-
nje, ker slednji vključuje prvega, prvi pa v nobenem primeru ne vključuje nujno
slednjega.« (5, str. 46) Šele »s proizvodnjo relativne presežne vrednosti* (se)...
menja celotna oblika načina proizvodnje in nastane specifično kapitalistični način
proizvodnje, na osnovi katerega in hkrati s katerim se šele razvijejo tudi proiz-
vodni odnosi, ki odgovarjajo kapitalističnemu načinu proizvodnje«. (5, str. 49-50)
Specifično kapitalistični način proizvodnje je torej le sistem realnega kapital-
odnosa. Kaj predstavlja potemtakem »formalni« kapital-odnos, ki je v navedenih
odlomkih za Marxa splošna oblika kapitalistične proizvodnje in hkrati »posebna
oblika«, ki more obstajati tudi neodvisno od realne vsebine sistema?
V utemeljevanju te »posebne oblike« Marx ni zadosti jasen. Razmerja v
predkapitalističnih proizvodnih sistemih (»vmesne oblike«) (2, str. 573) karakteri-
zira »oderuh ali trgovec, oderuški kapital ali trgovski kapital, ki samostojne
producente parazitsko izžema... Kapital se v tem primeru še ni neposredno
polastil delovnega procesa«. (2, str. 573) »Ne vmešava se v sam proces proizvod-
nje, ki se kot vedno odvija na svoj običajni način poleg njega«. (5, str. 49)
Razmerja izključno »formalnega« kapital-odnosa pa naj karakterizira »kapital
(ki) si skraja podreja delo s tistimi tehničnimi pogoji, s katerimi ga nadje v
njegovem zgodovinskem razvoju«, (2, str. 351) »npr. da pridejo rokodelci, ki so
prej delali sami zase ali kot pomočniki cehovskega mojstra, kot mezdni delavci
pod neposredno kontrolo kapitalista«. (2, str. 573) Razlika ni jasna. V kolikor si
jo le raztolmačimo tako, da se sedaj »kapital neposredno polasti delovnega
procesa,« da se »vmešava v sam proces proizvodnje, da se ne odvija kot vedno na
svoj običajni način,« potem gre pač za zelo »realni« odnos kapitala do procesa
proizvodnje in do dela. Realni kapital-odnos, kot vemo, ni le v sistemih veleindu-
strije in strojne tehnologije. Kapital lahko »samostojne producente parazitsko
izžema« (in v katerem primeru sploh še ni proizvodni kapital, temveč oderuški ali
trgovski); ali pa spravi »delavce pod svojo neposredno kontrolo,« kar more, kot
kapital, ki ne razpolaga s sredstvi neekonomske prisile, doseči le tako, da napravi
»samostojne producente s tistimi tehničnimi pogoji, s katerimi jih najde v njiho-
vem zgodovinskem razvoju« kot samostojne: družbeno neproizvodne nasproti
kapitalskim proizvodnim procesom višje stopnje proizvodnosti dela. Samo »de-
narni« odnos ne more prisiliti delavce v delo za kapitalista, če mu lahko na trgu
130
konkurirajo tudi kot samostojni producenti. »Neposredna kontrola« kapitalista
nad delavci more biti le učinek preobražene tehnične in proizvodnostne vsebine
proizvodnega procesa, s katerim nastopi na trgu kapital. Ta tehnična preobrazba
tudi ne izraste samoniklo iz delavcev samih, brž ko jih kapitalist vključi v
proizvodni proces večjega obsega itd. Tehnični potencial samega delavca je edino
njegov tradicionalni način dela »samostojnega producenta.« Nasproti temu de-
lavcu mora za preobraženo tehnično vsebino kapitalskega procesa proizvodnje
poskrbeti kapitalist. Kar v kapitalskem procesu proizvodnje presega domet tehnič-
nega potenciala delavca, to se pravi, kar predstavlja tehnične lastnosti proizvod-
nega procesa kot celote, celote obrata (delitev dela nasproti sporednemu delanju,
stroji nasproti ročnemu orodju itd.), mora za ta obrat priskrbeti kapitalist:
vzpostaviti nasproti posameznim elementom proizvodnega procesa tehnično vse-
bino celote procesa, ki očitno ni le: seštevek proizvodnih učinkovitosti posameznih
tvorečih proizvodnih elementov. To je njegova proizvodna funkcija, njegov
prispevek tehnični vsebini procesa proizvodnje in osnova njegovega obvladovanja
procesa dela: eksploatacije oz. prisvajanja presežne vrednosti.
Kapital-odnos je vedno izrazito realen. »Formalni« odnos je lahko »splošna
oblika« le-tega, vendar si kapital po tej poti dela ne podreja, po tej poti le sodeluje
v tokovih eksploatacije, vzpostavljenih z realno dominacijo. »Formalen« je odnos
denarnega kapitalista do podjetja (bodisi izključnega lastnika, delničarja, bankirja
itd.), ki prejema za svoj »prispevek« k podjetju: denarne obresti* za denarni
kapital. Profit je, kot vemo, še kaj več, tako kot je podjetniška funkcija kapitala še
kaj več od lastniške - ne glede na to, kako je dejansko porazdeljena med
posamezne »nosilce« funkcije. Na proizvodno funkcijo kapitala, ki determinira
kapital-odnos v samem procesu proizvodnje, se lahko različne oblike lastniških
kapitalskih razmerij nič več kot le nanašajo.
V tej luči si lahko tudi znane Marxove komentarje iz 3. knjige »Kapitala«, k
uveljavljanju delničarskega korporacijskega kapitala v poznem 19. stoletju, poja-
snimo prav s tu obravnavano nereflektirano redukcijo problematike proizvodnega
razmerja kapital - proces proizvodnje na problematiko lastniškega razmerja
kapital - proizvodna sredstva. Marx tam med drugim piše: »Profit se tako kaže...
samo kot prilaščanje tujega presežnega dela, ki izvira iz tega, da so se...
produkcijska sredstva .. .odtujila stvarnim producentom, iz njihovega nasprotja
kot tuje lastnine nasproti vsem posameznikom, ki stvarno delujejo v produkciji,
od upravitelja do zadnjega dninarja«. (3, str. 495; podčrtal F. D.) Komentar: »V
kapitalističnih delniških družbah je treba, tako kot v zadružnih tovarnah, videti
prehodne oblike iz kapitalističnega produkcijskega načina v asociirani produkcij-
ski način«. (3, str. 499) »To je odpravljanje kapitalističnega produkcijskega
načina v okviru kapitalističnega produkcijskega načina samega in zato protislovje,
ki samo sebe odpravlja in ki se prima facie kaže kot samo prehodna točka k novi
produkcijski obliki«. (3. str. 496) »Vsa merila, vsi izgovori, ki so v okviru
kapitalističnega produkcijskega načina bolj ali manj še upravičeni, tu izginejo.« (3,
str. 497)
Ta »nenavadna analiza, katero je Marx, v nekem smislu, komaj da namerno
izvedel..., bi... Marxa gotovo podvrgla, v kolikor bi še živel, vrsti neprijetnih
vprašanj s strani njegovih najbolj ortodoksnih pristašev«..« (9, str. 66) Razen v
primeru, da v obravnavanju kapitalističnega procesa proizvodnje in razmerja delo
- kapital, zelo nedvoumno razločimo med kapitalsko proizvodno in lastniško
funkcijo, ter ob opazovanju ukinjanja neposrednega kontakta med denarnim
kapitalistom in proizvodnjo, ne gledamo procesov negaci je kapitalističnega načina
proizvodnje prav v procesih, v katerih se kapitalsko realno obvladovanje procesa
131
proizvodnje in procesa dela dejansko poglablja. Spreminjanje lastniške »oblike«
sistema ne smemo tolmačiti kot spreminjanje načina proizvodnje in kapital-
odnosa utemeljenega v samem procesu proizvodnje.
6.
Poglejmo za trenutek še nekoliko v ozadje tistih teorijskih konceptov, ki
izvajajo podreditev dela kapitalu in večino kompletnega razmerja delo - kapital v
kapitalističnem procesu proizvodnje iz relacij, v katerih posreduje lastnina nad
proizvodnimi sredstvi; kar smo opisali pod našo 3. točko.
Zgoraj smo podreditev dela kapitalu izrazili natančneje kot podreditev delavca
celovitemu procesu proizvodnje in le v tem pomenu tudi kapitalu, ki stoji nasproti
delavcu kot tvorec celote procesa, nasproti njegovi lastni parcialni proizvodni
funkciji. V tem kontekstu smo razmerje kapitala izrazili torej v prvi vrsti kot
razmerje do procesa proizvodnje - kjer je tudi delavčevo mesto; in nikakor ne kot
razmerje kapitala neposredno do delujočega delavca, ter na relaciji tega razmerja
šele tudi kot odnos do procesa proizvodnje.
Čim razločimo proces proizvodnje od enostavnega osebnega procesa dela, naš
predmet ne more biti več razmerje kapitala preprosto do dela. Kar je sedaj delo
delavca v kompleksnem procesu proizvodnje, ne more več zastopati le-ta proces
proizvodnje.
Kaj pravi v trenutku te razločitve Marx: »Dokler je delovni proces čisto
individualen, združuje isti delavec vse funkcije, ki se kasneje ločijo. V individual-
nem prilaščanju prirodnih predmetov za svoje življenjske potrebe, kontrolira sam
sebe. Kasneje ga kontrolirajo drugi«. (2, str. 571) »Kakor spadata v prirodnem
sistemu glava in roka skupaj, tako združuje delovni proces umsko in ročno delo.
Kasneje se ločita do sovražnega nasprotja«. (2, str. 571) To ne more pomeniti
drugega kot: »Duhovne sile produkcije se kopičijo na eni strani, ker izginejo na
mnogih drugih. Vse, kar delni delavci izgubijo, se zdaj koncentrira v kapitalu«. (2,
str. 411) Tisto, kar je v enostavnem osebnem procesu dela zaključena celota, to v
kompleksnem procesu proizvodnje ni več. Nasproti »delnim delavcem« stoji
kapital; in ne nasproti »procesu dela,« temveč nasproti »roki« procesa dela. Ko
izvzamemo kapital, proces dela kot »smotrna dejavnost« itd. ne obstoji več.
Obstoje le še preostale »funkcije« procesa dela. Delavec v kapitalističnem procesu
proizvodnje ne zastopa tistega, kar velja kot celoviti proces dela, je le še: delavec,
individualni element kompleksnega tehničnega ustroja procesa proizvodnje
(ustroja delitve dela, organizacije dela, strojne opreme obrata itd.). Z vidika
kapitala, ne gre za razmerje le-tega do dela, temveč do procesa proizvodnje - ki je
kvalitativno mnogo več, kot delo delavcev v njem; in za »glavo« manj, kot na
abstraktni ravni »proces dela.«
Vendar nadaljuje Marx na obravnavanem mestu v drugačni smeri. »Po drugi
strani pa se pojem produktivnega dela (kot je podan z analizo »procesa dela«; op.
F.D.) zožuje... Delavec ne producira zase, ampak za kapital«. (2, str. 572)
Pojem »procesa dela« ohranja svoje principielno zastopanje procesa proizvodnje
nasploh, le da se zožuje. Nasproti le-temu delu in delavcu pa stoji kapital. Kapital
je v razmerju do procesa proizvodnje kot do dela. V tem razmerju se izgubi tudi
proizvodna funkcija kapitala. Odnose eksploatacije, proizvodnje in prisvajanja
presežne vrednosti, obravnava Marx v Tretjem oddelku 1. knjige »Kapitala« o
»Produkciji absolutne presežne vrednosti.« Proces proizvodnje je zastopan v
celoti s procesom dela, z delom, kapital na drugi strani z denarnim gospodarjem
nad delom. V kolikor se kapital tudi realno vmešava v proces proizvodnja (kar je
seveda za kapitalistični način proizvodnje predvsem značilno), posreduje v njem
prvenstveno kot lastnik pogojev dela (materialnih pogojev dela, morebiti tudi
132
sredstev za vzdrževanje delavcev v toku procesa dela), ki so njegova lastnina, nič
več lastnina delavca, in z dodajanjem katerih individualne razlaščene in s tem
neproizvodne delavce ponovno vzpostavi kot proces dela, tokrat pod svojim
realnim nadzorom in za sebe. Načini proizvodnega bivanja kapitala so vseskozi le
te različne možnosti posredovanja svoje lastniške-prisvajalne moči\ proces dela,
ki je proces proizvodnje dobrin, blaga, vrednosti in zaradi tako posredovanih
vzvodov podreditve, tudi presežne vrednosti za nedelavca.
Princip se ohranja povsem neokrnjen tudi ob analizi »razvitega« sistema
strojne tehnologije in veleindustrije, vse do najbolj natančne ekonomske formali-
zacije na ravni matematičnih prikazov v 3. knjigi »Kapitala«. Kapital je treba tu
opazovati v njegovem dejanskem obnašanju do celote kompleksnega procesa
proizvodnje, ko je kapitalsko prisvajanje proporcionalno celotnemu sestavu proiz-
vodnega procesa, skupnemu obsegu dela in proizvodnih sredstev in ne glede na
razmerje obeh. Marx reducira tudi v tem primeru profit na presežno vrednost in na
presežno delo (s posebnimi konsekvencami za profitno mero, ki je sedaj izraz
kapitalistovega prisvajanja presežne vrednosti dela nasproti delu in obveznemu
velikemu obsegu materialnih sredstev dela, itd.); in razmerje kapitala na razmerje
do procesa dela, posredovano s proizvodnimi sredstvi kot najbolj izpopolnjenim
načinom podreditve in eksploatacije procesa dela.
Ta splošni princip identificiranja procesa proizvodnje s procesom dela, in
kapitalističnega procesa proizvodnje kot prvenstveno lastniško-prisvajalnega na-
našanja kapitala na proces dela je, kot vemo, osnovni določujoči teorijski princip
klasične politične ekonomije. V kontekstu ekonomskih analiz, izvršenih na pod-
lagi tega istega principa, je seveda Marx, kljub njegovemu posebnemu osredotoče-
nju na koncept proizvodnih sredstev kot vzvoda kapitalskega nanašanja na proces
dela, povsem v okviru klasične paradigme. Koristilo nam bo, pogledati na ta
princip s širše perspektive klasične politične ekonomije nasploh.
Klasična šola je v ekonomsko teorijo pojem »dela« sploh uvedla, oz. s tem
označila proces proizvodnje kot predmet prav ekonomske teorije. Spomnimo se
tedanje situacije, veljavnih ideoloških in znanstvenih predstav 17. in 18. stoletja,
proti katerim je nastopila oz. nastala klasična politična ekonomija. Nastala je kot
veja splošnega družboslovnega preporoda svojega časa, prosvetljenstva in racio-
nalizma, ter izražala iste splošne teorijske in politične želje tega preporoda,
ideološkega osveščanja buržoazije in kapitalizma.
Predkapitalističnemu pojmovanju (pozne srednjeveške Evrope) velja mate-
rialno bogastvo posameznikov in družbe za dano, v družboslovnem smislu za
neproblematični prilastek stanovskih položajev in naravni prilastek narodov.
Zgodnje procese primarne akumulacije in poseganja v statiko fevdalnega sistema
odražajo prve teorije na to temo s kompleti pravil merkantilistov o možnostih
povečevanja bogastva s pravilnim ravnanjem v (mednarodni) trgovini. V fiziokrat-
ski verziji predkapitalistične akumulacije je vse bogastvo družbe nekako le
»proizvedeno«: v kmetijski proizvodnji, z dejavnostjo obiranja plodov narave (in
z naknadnimi »transformacijami« tega vsakoletnega prirastka narodnega bogastva
v rokodelstvu in manufakturi). Nekatere že zelo natančne analize merkantilistov
in fiziokratov (o cenah, obrestni meri, trgovini, razdelitvi, cirkulaciji itd.) so
hranile svojo teorijsko veljavo tudi v kasnejšem razvoju politične ekonomije, v
kolikor so to posebne analize trga, denarja in podobno. Konceptualna vsebina teh
analiz pa je vedno le problematika cirkulacije in razdelitve danega materialnega
bogastva družbe - v okviru države danega ali vsako leto na novo požetega, ali
spreminjajočega se v tokovih mednarodne cirkulacije. »Prava,« »notranja« vre-
133
dnost elementov materialnega bogastva v tržni cirkulaciji, ki zadobe tu še proble-
matično obliko cene, je zato v tem smislu le njihova lastnost koristnosti, ali morda
strošek žetve.
Nasproti tem konceptom in v okviru splošnega ideološkega in političnega
prizadevanja »tretjega stanu,« je vzpostavila klasična politična ekonomija svoj
princip utemeljevanja materialnega bogastva s proizvodnjo, in relativnih tržnih
cen z razmerji specifičnega proizvodnega utroška: z delom. »Raziskovanje narave
in vzrokov bogastva narodov« pripelje A. Smitha do zaključkov: »Letno delo
vsakega naroda je fond, ki ta narod najprej oskrbljuje z vsemi življenskimi
potrebami in ugodnostmi, ki jih letno troši«, (6. str. 43) »Stvarna cena vsake
stvari, tisto, kar vsaka stvar resnično stane človeka, ki jo želi pridobiti, sta napor in
trud, ki ju mora vložiti, da jo pridobi«. (6, str. 80) »Delo (je) stvarno merilo
menjalne vrednosti vsakega blaga«. (6, str. 82)
To je prva vsebina klasičnega koncepta »dela«, njegova ideološka utemeljitev
in pred-analitična vsebina: da gre v obravnavanju materialnega bogastva za
ustvarjanje, proizvajanje stvari, ne za njihovo materialno danost. Nasproti teda-
njim karakterističnim (in v preteklih razmerah edinim praktično relevantnim)
razmišljanjem o cirkulaciji in prisvajanju bogastva, utemelji klasična šola teorijo
proizvajanja bogastva; in kot teorija trga, načelo reduciranja menjalnih vrednosti
ne na snovne lastnosti blaga, temveč na omejitve in determinante iz sfere ustvarja-
nja blaga, na proizvodne utroške, to se pravi utroške dela v proizvodnji blaga.
Proizvodnja oziroma delo sta s tem ugotovljena kot izključni konceptualni okvir
za ekonomsko analizo.
Druga vsebina koncepta »dela« izide iz njegove ekonomske analitične obde-
lave.
Najprej se očisti neuporabne abstraktnosti načelo proizvodnje, oz. »delo«
pomovano neposredno v kompletnem smislu »proizvodnje.« Srednjeveški mest-
njanski predhodniki klasike so s pojmom »delo« označevali obrt in druge kom-
pletne proizvodne enote, nikakor ne delo v smislu fizičnega izvrševalnega (mez-
dnega) dela, ki vseskozi že obstaja v posameznih velikih obratih v organizaciji
države ali trgovcev. Še v zgodnjih klasičnih analizah (in v predstavljanju manufak-
turnega dela pri nekaterih fiziokratih) izraža »delo« marsikdaj še kompletni
proizvodni-manufakturni-kapitalistični sektor (delavce in lastnike), nasproti fev-
dalnemu in trgovskemu. Z opustitvijo ravni primarno ideološkega razčiščevanja,
prične označevati »delo« dejansko delo delavcev v proizvodnem procesu, ter
postane mogoče tudi kvantitativna razmerja tržnih cen reducirati na kvantitativna
razmerja dejanskega dela v procesu proizvodnje.
Hkrati z razločitvijo dela kot prave vsebine proizvodnega procesa, je defini-
rana tudi prava vloga kapitalista. Osnovno vsebino tega razmerja smo že videli pri
Marxu; poglejmo še Smithov opis iz 1776.: »Čim se je kapital akumuliral v rokah
nekaterih ljudi je razumljivo, da ga bodo nekateri od njih uporabili za to, da
zaposlijo marljive ljudi, katere bodo oskrbeli s surovinami in vzdrževali, da bi si
ustvarili dobiček«. (6, str. 104) »Redko se dogaja, da se lahko človek, ki obdeluje
zemljo, s čem vzdržuje dokler ne požanje žetev... V vseh poklicih in manufaktu-
rah potrebuje večji del delavcev gospodarja, da jim zastavi surovine za njihovo
delo in njihove mezde in vzdrževanje dokler ne dokončajo delo«. (6, str. 126-7)
Potem se »mora nekaj... v ime dobička dati tudi podjetniku, ki je v tem posegu
postavil na kocko svoj kapital«. (6, str. 104)
Zatem: klasična teorija ima s konceptom »dela« v strogo ekonomski analizi
stalne težave. Kako si homogeno, izključno kvantitativno lastnost denarnih cen
tolmačiti s kvalitativno opredeljenim delanjem delavcev? Z nekaj nujnimi predpo-
134
stavkami o »količini dela« je problem za potrebe analize cene (teorije vrednosti)
vsaj približno razrešen v Ricardovi predstavitvi (1817); v povsem jasni Marxovi
verziji gre za: abstraktno, povprečno intenzivno, povprečno proizvodno in eno-
stavno-nekvalificirano delo. Proizvodna sredstva so predstavljena v tem vrednost-
nem modelu prav tako kot minulo, opredmeteno delo. Na ta način je kompletna
vsebina procesa proizvodnje reducirana na enotno in enovito vsebino, na temeljni
kategorični princip klasične paradigme, vendar na le-tega v obliki, ki omogoča
neposredno in neposredovano ustrezanje proporcev »dela« s tržnimi proporci
»cen«; in kar šele upravičuje teorijsko postavljanje tega ustrezanja, tj. navajanje
tržnih proporcev na proporce »dela«.
Klasična politična ekonomija se je skozi sredino 19. stoletja počasi razkrajala
ob že omenjenem problemu utemeljevanja profitnih mer, proporcionalnih kapi-
talu naloženemu v delo in proizvodna sredstva, z delovno vsebino proizvodnje. S
pojavom povsem drugačnih teorijskih konceptov od 1871. leta dalje je klasika,
vsaj kar se tiče buržoazne ekonomske teorije, dokončno mrtva. Nadomesti jo
»neoklasična« teorija, sodobna buržoazna ekonomija. Klasični izkodiščni ideolo-
ški motiv proizvodnje, katerega je mogla v razmerah 18. stoletja uspešno in
teorijsko povsem zadovoljivo reducirati na »delo«, se je v novih tehnoloških in
gospodarskih razmerah izčrpal, vsaj kar se tiče posebnega okusa buržoazne
ekonomske misli.
Omenjeni problem se je odločil Marx razrešiti še v okviru klasične tradicije. V
kontekstu te razrešitve in ekonomske teorije Marxovega opusa v celoti, je prešel v
nadaljno oz. sodobno marksistično politično ekonomijo tudi ta centralni klasični
koncept. Centriranje neposredno na pojem »dela« izgleda seveda kot prav obve-
zujoče za socialistično usmerjeno teorijo.
Vendar je tu še sam teorijski način utemeljitve in predstavitve koncepta v
okviru marksistične ekonomije. Pokazali smo že Marxova lastna razmišljanja o
razmerju delo - kapital na mestih, kjer ni vnaprejšnje določenosti z relacijami
klasičnega modela. Proizvodno razmerje kapitala ne smemo obravnavati kot
razmerje do procesa dela, razmerje kapital - delo tudi kot neposredno in edino
proizvodnostno, tehnično razmerje procesa proizvodnje. Z izvajanjem kompletne
vsebine procesa proizvodnje na sklop kategorij izpeljanih iz »dela«, so samo
omejene možnosti za učinkovito polit-ekonomsko predstavitev »procesa proiz-
vodnje« in kapital-odnosa tega procesa. Dodatno temu, lahko na tem mestu
opozorimo še na drugo nujno konsekvenco izvajanja »proizvodnje« na »delo«. Da
dosežemo v ekonomski predstavitvi kvalitativno ustrezanje med tržnimi cenov-
nimi proporci in proizvodnimi proporci »dela«, spremenimo le-tega v abstraktni in
»povprečni« koncept, ki nam na koncu koncev govori le o verodostojnem ustreza-
nju tržnemu svetu, pa zato praktično nič o svoji vsebini zastopnika sveta proizvod-
nje v ekonomskem modelu.
7.
Razmerje delo - kapital bomo obravnavali kot neposredno razmerje med
delavci in različnimi grupami funkcionarjev kapitala v smislu družbenega ra-
zmerja. V družbenih odnosih je tisti zelo pomemben sklop razmerij, ki je
utemeljen v družbenem procesu proizvodnje, v prvi vrsti sklop razmerij na relaciji
delo - kapital, ki je relacija določujočega razrednega antagonizma kapitalistične
družbenoekonomske formacije. To pa hkrani ni relacija, na kateri bi se, neposre-
dno in prav na njej, konstituiralo to isto razmerje v sferi svoje geneze, v samem
procesu proizvodnje. Ta slednji je povsem drugačen svet. V njem živijo in delavci
in kapitalisti: v svojih proizvodnih funkcijah - pravzaprav, v njem živijo le njihove
135
proizvodne funkcije, v medsebojni determiniranosti, ki ne vsebuje na samem tem
mestu še nobenih konsekvenc njihovega razrednega družbenega odnosa. To je
svet »proizvodne sile« družbe, in ga ne moremo obravnavati v jeziku družbenih
razmerij, tudi tistih ne, ki jih generira sam proces proizvodnje.
Struktura procesa proizvodnje mora biti v tem smislu tudi politični ekonomiji
najprej njegova tehnična struktura, in sicer ne »tehnična struktura« vnaprej
zmanipulirana v kontekste ekonomskih kategorij ekonomista, kakršnekoli, tem-
več tehnična struktura, kot jo vidi tehnolog, preden zadobi še svoj ekonomski-
tržni izraz. Politična ekonomija mora potem iskati sredstva pomenljive ekonom-
ske interpretacije tega ne-ekonomskega sveta, ne da bi si s ciljem podvreči
ekonomski« analizi odstranila tehnološko vsebino le-tega. Ne da bi ekonomska
predstavitev tehnološkega pravzaprav predstavila samo posebno manipulacijo še
vedno ekonomskega.
To torej ne more biti predstavitev proizvodnega procesa v smislu neoklasične
»proizvodne funkcije,« čeprav pojmuje le-ta sebe prav kot shemo tehničnih
proizvodnih razmerij. »Proizvodni faktorji«, katerih rentabilnostno optimalne
kombinacije izraža neoklasična funkcija, niso tehnični faktorji poiskani v tehnični
strukturi proizvodnje, temveč primarno tržni faktorji, poiskani na trgu (kjer mora
ekonomska teorija edino neposredno evidentirati) kot »dohodki proizvodnih
faktorjev«; ter je iz posebnega oblikovanja in stekanja dohodkov iz procesa
proizvodnje izvršeno formuliranje strukture tehničnih faktorjev procesa proizvod-
nje. Ne tako. Kot marksistična ekonomija moramo ohranjati izvirno željo klasične
ekonomije in Marxovo nedvoumno utemeljitev vede: da »zapustimo to hrupno, na
površini družbe vsakemu očesu vidno sfero«, ter pojdemo »v skriti kraj produk-
cije«. (2, str. 199) Da ne iščemo za svet tržnih razmerij le istoznačnih izgovorov, ki
vržejo potem z vsako pomembnejšo tehnološko preobrazbo družbenega procesa
proizvodnje ekonomske teorije kot po pravilu vsake toliko časa povsem iz tira; ali
ki omogočijo tudi marksistični perspektivi politične posege v superstrukture
poimenovati s poseganjem v način proizvodnje. Kot vemo, je klasična politična
ekonomija formulirala svoj koncept »dela« prav z namenom pojasnjevati si tržna
razmerja z razmerji iz proizvodnje: s tehničnimi razmerji manufakturne delitve
dela. Ta koncept je po industrijski revoluciji odpovedal, ter smo hkrati s tem
opozorili na konsekvenco za polit-ekonomski pristop kot tak, v kolikor se princip
»dela« ob spremenjenih tehnoloških razmerah gospodarstev kljub vsemu ohranja.
Ohraniti pa moramo isti jasni namen.
Uresničimo ga lahko samo s strogim kvalitativnim razločevanjem med svetoma
proizvodnje in trga. »Količine dela« in vse podobne tehnične količine ne moremo
izvajati preprosto na velikosti cen in druge tržne proporce. Proces proizvodnje
reprezentiraj o na trgu le cenovni izrazi tehničnih elementov njegove strukture. V
tržnih kategorijah lahko izrazimo le ceno-strošek kapitala za koriščenje, na
primer, dela; o tem, kako podjetnik to delo tehnično koristi, za kakšen proizvodni
učinek, ne vemo s tem še ničesar. Različni kapitali bodo podvrgli iste obsege
proizvodnih elementov različnim tehničnim manipulacijam z različnimi proizvod-
nimi učinki. Cenovne oz. stroškovne strukture proizvodnih obratov nam zato še ne
govore o tehničnih rešitvah proizvodnega procesa. V tržnem izrazu lahko odči-
tamo edino najelementarnejšo vsebino splošnega tehnološkega principa kapitali-
stičnega načina proizvodnje: »razvoj proizvodne sile podružbljenega dela... ter z
njim koriščenje znanosti, tega splošnega proizvoda družbenega razvoja, v nepo-
srednem procesu proizvodnje - vse to se kaže kot proizvodna sila kapitala.« (5,
str. 50) Tehnične rešitve proizvodnih procesov evidentira trg povsem nedvoumno
kot proizvodni prispevek kapitala. O tej »realni« proizvodni funkciji kapitala smo
136
že govorili. Njen družbeni tržni izraz so profitne mere kapitalov - različne profitne
mere posameznih kapitalov za različne proizvodnostne učinke posameznih proiz-
vodnih obratov, tj. za različne rešitve tehnične organizacije posameznih tehničnih
elementov proizvodnega procesa, katerih individualni proizvodni potenciali so
predhodno vključitvam v različne proizvodne obrate znani in za vse kapitale isti.
(Vsaj v smislu te »realne« proizvodne funkcije kapitala v politični ekonomiji
zato ne smemo obvezno zaključevati z modelsko formulacijo povprečne profitne
mere kapitala. Profitno mero razumemo kot izrazito nehomogeno kategorijo, z
elementi obrestne mere za »formalnega« kapitalista, različnimi elementi mono-
polnega profita, elementi profita na uspešnost prilagajanja tržnim situacijam in
manipuliranje le-teh itd. Taka sestava profita izraža raznoliko funkcionalno
sestavo kapitala. Prav tako so raznoliki tokovi prisvajanja tudi tega proizvodnost-
nega elementa profitne mere. Kakorkoli pa, si ogromne izrazne vrednosti vsaj tega
elementa profitne mere, ne smemo izničiti z vnaprejšnjo redukcijo na narodnogo-
spodarska povprečja. Tudi zato ne, ker proizvodnostni profit tudi dejansko ne
eksistira v povprečjih in odstopanjih navzgor ali navzdol, temveč v pozitivnih
izrazih tehničnih superiornosti posameznih proizvodnih obratov nad mejo, ki
izraža v vsakem danem trenutku raven zastarevanja tehnologije. S tem si tehnolo-
gijo gospodarstev predočimo tudi v njenem razvoju, kar je način njenega bivanja.
Obrestna mera, monopolni profiti itd. nimajo tega pozitivnega zgodovinskega
gibanja za podlago, izražajo dejansko pahljače tržnih nihanj in so predstavljivi v
»povprečni« formulaciji. Redukcija proizvodnostnega profita na neko »pov-
prečje« pa njegovo funkcionalno utemeljitev negira, ter izraža s »povprečjem« in
»ravnotežji« relacije, ki v dejanskem ekonomskem življenju gospodarstev ne
delujejo gravitacijsko. Predstavitev in razumevanje sta napačna.)
Proizvodnostni učinek kapitala je, dolgoročno gledano, v sorazmerju z mož-
nostmi za »koriščenje znanosti, tega splošnega proizvoda družbenega razvoja« v
začrtovanju tehnično čim učinkovitejših procesov proizvodnje. Specifična proiz-
vodna sila kapitala je v tem smislu prav znanost, aplicirana v tehničnih pravilih
načrtnega, načrtovanega, predvidljivega in obvladljivega procesa proizvodnje, ki
je ravno kot kapitalistični proces proizvodnje reduciran »na zavestno, načrtno in z
vsakokratnim nameravanim koristnim učinkom skladno sistematično specializi-
rano uporabo prirodoznanstva«. (2, str. 548) Načini in obsegi kapitalske organiza-
cije in podreditve procesa proizvodnje označujejo v vsakem posameznem tre-
nutku tehnološkega razvoja gospodarstev prav meje znanstvenega-tehničnega
znanja družbe tega trenutka. Znanstveno znanje družbe je tehnično znanje
kapitala in njegova »proizvodna sila podružbljenega dela«.
Karkoli iz »procesa med človekom in naravo« postane v nekem trenutku
podložno znanstveni razčlenitvi in načrtni tehnični aplikaciji, karkoli postane
»zavestna, tehnološka uprava znanosti« (2, str. 567) in kar nam sedaj, nič več na
ravneh prve abstraktne aproksimacije »procesa med človekom in naravo«, kot
»tehnologija«: »odkriva aktivno stališče človeka do prirode, neposredni produk-
cijski proces njegovega življenja«** (2, str. 422) - postane v tem trenutku
proizvodna sila kapitala. »Duhovne sile produkcije se kopičijo na eni strani, ker
izginejo na mnogih drugih. Vse... se zdaj koncentrira v kapitalu«. (2, str. 411)
Marx, na primer, piše: »Kot mašinerija dobi delovno sredstvo takšno obliko
materialne eksistence, ki zahteva, da nadomestimo človeško silo s prirodnimi
silami in izkustveno pridobljeno rutino z zavestno uporabo prirodoznanstva«; (2,
str. 437) »veleindustrija... loči znanost kot samostojno produkcijsko silo od dela
in jo prisili služiti kapitalu«. (2, str. 411-2) Iz perspektive 18. stoletja, A. Smithu
»izgleda, da so učinki delitve dela... največje izboljšanje v proizvodnih silah
137
dela«. (6, str. 49) Za Bravermana »specifično kapitalistični način upravljanja in s
tem proizvodnje ni postal splošno prevladujoč vse do sorazmerno nedavnega časa,
to je, v zadnjih sto letih«, (1, str. 61) ko »delavec preneha biti mojster v
kateremkoli smislu, temveč je živo orodje uprave«. (1, str. 136) Smith in Braver-
man dajeta tudi zgovorne primere kapitalskih »inovacij« svojega časa - tehničnih
preobratov izvršenih brez kvantitativnih, tj. ekonomsko neposredno odčitljivih
sprememb proizvodnega procesa. Deset manufakturnih delavcev »je lahko izde-
lalo dnevno preko oseminštiridesettisoč gumbov. Če vzamemo, da je vsak posa-
meznik izdelal deseti del od oseminštiridesettisoč gumbov se izkaže, da je izdelal
dnevno štiritisočosemsto gumbov. Če bi vsak ôd njih delal oddvojeno in samo-
stojno in bi nihče od njih ne bil izučen v svojem posebnem poslu, gotovo ne bi
mogli izdelati dnevno dvajsetih gumbov, morda še enega ne«. (6, str. 51) V
ameriškem Fordu pa je »v treh mesecih... padel čas montaže za model T na
desetino prej potrebnega, do 1925. pa je bila vzpostavljena organizacija, ki je
proizvedla v enem samem dnevu skoraj toliko avtomobilov, kot prej v zgodnji
zgodovini modela T v celem letu«. (1, str. 147; podčrtal F. D.)
To so primeri različnih zgodovinskih načinov podrejanja proizvodnega procesa
kapitalu, proizvodnostnega učinkovanja kapitala in kapitalske eksploatacije. »Z
realno podreditvijo dela kapitalu se vrši v samem načinu dela, v proizvodnosti dela
in v odnosu kapitalista do delavca popolna revolucija (ki se neprestano nadaljuje
in ponavlja)«. (5, str. 60; podčrtal F. D.) Spreminjanje je konsekventno »za razvoj
kapital-odnosa, katerega adekvatna oblika zatorej odgovarja določeni stopnji
razvoja proizvodnih sil dela«. (5, str. 61) Kapital-odnos obravnavamo torej nujno
v razvoju, v spreminjanju. In sicer družbeni odnos delo - kapital kot družbeno
razmerje, utemeljeno v vmestitvi delavca in njegovega dela v spreminjanjih
tehnične strukture proizvodnega procesa in v ustreznih spreminjanjih realnega
obvladovanja proizvodnega procesa po kapitalu.
Prva tema politične ekonomije, ko obravnava najprej tehnološke osnove
družbenega procesa proizvodnje, predhodno pravemu družbenemu življenju le-
teh razmerij, torej ni neposredno razmerje delo - kapital: ker to rezmerje ni
zadosten predstavnik tehničnih vsebin proizvodnih procesov, ni razmerje, na
relaciji katerega bi se tehnološko življenje družbenega procesa proizvodnje tudi
dejansko odvijalo. V nadaljnjem postopku bomo seveda prav posebej razločili
prav to razmerje.
Vendar ne pred izvršeno analizo (tudi) tehnološke determiniranosti družbenih
položajev dela in kapitala; v kateri nam predstavlja »delo« le raznoliki in parcialni
element celovite tehnične strukture procesa proizvodnje, in »kapital« proizvodno
aktivnega zastopnika celote procesa. V kolikor želimo družbena razmerja izvajati
tudi iz njihove določenosti v družbenem procesu proizvodnje, če nas interesira
proizvodni način družbe izvajati tudi iz proizvodnih sil družbe, potem na analizo
proizvodnega procesa pač ne smemo vnaprej nanašati relacij, utemeljenih šele v
nadaljnem postopku analize (kjer pa smo pač bolj »svobodni« v izboru utemelji-
tve); čeprav v tistem postopku analize, ki bo marksistični teoriji sam na sebi
najbolj interesanten. V tem primeru smo v zaprtem krogu teorijskega razmišljanja
s predpostavljenimi rezultati*- kar omogoča poljubno ideološko uspešnost, to je
pa tudi vse.
138
LITERATURA:
1.	- Harry Braverman: Labor and Monopoly Capital, The Degradation of
Work in the Twentieth Century; Monthly Review Press, New York and London,
1974.
2.	- K. Marx: kapital, 1. knjiga; Cankarjeva založba Ljubljana, 1961.
3.	- K. Marx: kapital, 3. knjiga; Cankarjeva založba Ljubljana, 1973.
4.	- K. Marx: grundrisse, .Foundations of the Critique of Political Economy
(Rough Draft); Pelican, 1977.
5.	- K. Marx: Rezultati neposrednog procesa proizvodnje, Rukopis neobjav-
ljene Šeste glave Prve knjige »Kapitala«; Izdavački centar Komunist, Beograd,
1977.
6.	- Adam Smith: istraživanje prirode i uzroka bogatstva naroda; Kultura,
Beograd, 1970.
7.	- Paul A. Baran i Paul. M. Sweezy: monopolni kapital, Esej o američkom
ekonomskom i društvenom poretku; Stvarnost, Zagreb, 1969.
8.	- Joseph M. Gillman: the Falling Rate of Profit, Marx's Law and its
Significance to twentieth-Century Capitalism; Dennis Dobson, London, 1957.
9.	- Ralf Dahrendorf: Marxov model klasnog društva; Marksizam u svetu, št.
8, 1980.
*	»Tako, kot moremo proizvodnjo absolutne presežne vrednosti obravnavati kot materialni izraz formalne podreditve
dela kapitalu, moramo proizvodnjo relativne presežne vrednosti obravnavati kot realno podreditev dela kapitalu«. (5, str.
50)
*	»Tudi če dividende, ki jih dobivajo, vključujejo obresti in podjetniški dobiček, tj. celotni profit..., se dobiva ta
celotni profit samo še v obliki obresti, tj. samo kot odškodnina za lastnino kapitala, ki se zdaj ravno tako loči od funkcije v
stvarnem procesu reprodukcije, kakor se ta funkcija, v osebi upravitelja, loči od lastnine kapitala«. (3, str. 494-5)
** »in s tem tudi njegove družbene razmere, v katerih živi, ter duhovne predstave, ki izvirajo iz njih«, (p.t.)
*	S tem vrinjenim pomislekom diskutira Marx sam s sabo: s tistim svojim tokom misli, ki smo ga prikazali v dovršeni
obliki ekonomskega modela pod 3. točko in katerega zasleduje Marx že od vsega začetka, Rokopisov 1844, Manifesta itd.
dalje - ki pa ne sovpada z očitnimi lastnostmi predmeta, s katerim se ukvarja na tem mestu.
139
UDK: 329.78.055.4:577.4
Siniša Zarić
NOVA LEVICA O EKOLOŠKOJ KRIZI
- EKONOMSKI ASPEKT -
Uvod u problem
Pokret nove levice, čija je ekološka misao predmet našeg razmatranja u ovom
prilogu, karakteriše velika heterogenost. Osobina heterogenosti se i u raspravama
o novoj levici veoma često ističe, što je posledica čitavog niza specifičnosti koje
karakterišu pojedine pravce i grupe unutar nove levice. Zbog toga se možemo
zapitati i sledeče: Na koji, onda, način govoriti o ekološkoj misli jednog pokreta
kada već na samom početku ističemo njegovu heterogenost? Da li će se ova
heterogenost odraziti i na shvatanja ekoloških problema sa kojima je suočen
savremeni svet?
Jedna od retkih studija koje imaju za cilj da obuhvatnije prikažu novu levicu
(ovog puta njen istorijski aspekt) jeste studija M. Teodorija »Storia delle nuove
sinistre in Europa (1956-1978)«.1 Teodorijevu studiju ne ističemo samo zato što
je jedna od retkih koje se bave celinom pokreta, već i zbog toga što sam naslov
explicite ističe raznolikosti u okviru pokreta. O svom terminološkom opredelje-
nju, upotrebi plurala, »nove levice«, Teodori daje sledeče napomene: »Ovo nije
povijest nekog jedinstvenog pokreta, neke stranke ili neke organizacije, ni povi-
jest nekog posebnog teorijskog ili ideološkog pravca, a niti povijest neke porodice
skupina koje bi se pozivale na ista načela, ili koje bi išle za istim ciljevima.«2
Moguće je razlikovati pojedine pravce i grupe »novih levica« prema različitim
kriterijumima. Jedna od mogućih pódela jeste na sledeče grupe: a) trockističke, b)
marksističke-lenjinističke, c) operaističke, d) maoističke. Ako imamo geografski
aspekt na umu, a posebno razlike u događajima koji su bili neposredni uzrok
novolevičarskih gibanja, onda je moguća i pódela na američku i evropsku novu
levicu. Teodori čini pokušaj izdvajanja tri oblika »novih levica« u godinama posle
1968. Bili bi to: a) gošizam, b) promene u tradicionalnoj levici i c) novi društveni
aktivizam.
Znači li ovo što smo napred istakli o podelama unutar nove levice to da ćemo o
ekološkim shvatanjima nove levice raspravljati kroz opredeljenja pojedinih pra-
vaca i grupa? U sledečim redovima pokazaćemo da je ne samo moguć, već i
potreban drugačiji pristup istraživanju shvatanja nove levice, posebno o ekolo-
škom problemu.
Poslužićemo se pre svega jednom tezom koju razvija B. Caratan u svom
istraživanju »Nova ljevica i strategija ljevice« diskutujući literaturu o fenomenu
nove levice: »Ta literatura može se podijeliti na dva dijela. Prvi dio prati pojave
nove ljevice, analizira ih i ocjenjuje njihovu ulogu u revolucioniranju savremenog
visokorazvijenog kapitalizma. Drugi dio literature bavi se nekim teorijskim pita-
njima u kojima se u sferi teorije reflektiraju problemi kojima se pretežno bavi
nova ljevica. Nisu rijetki slučajevi da se ne povezuju, već nekritički zamjenjuju
dvije razine pristupa.«3 Smatram da se ovako shvaćenim drugim, pretežno teorij-
140
skim pristupom, omogućava da se govori upravo o onom što je kod nove levice
zajedničko. Istraživanje, kome je nužan multidisciplinarni pristup, pokazuje da se
može govoriti o tome da nova levica poseduje niz zajednički karakteristika, uz
uvažavanje svih raznolikosti unutar pokreta. Tako dolazimo do zaključka da je
alijenacija savremenog čoveka centralni problem novolevičarskih razmišljanja.
Dalje bi sledilo plediranje za antiautoritarizam u svim sferama društvenog života,
te zamenu rešavanja protivrečnosti centralizovanim odlukama, »voljom princa«
(Garodi), odlukama koje su samoupravno dónete. Zajednička bi takođe bila i
kritika tradicionalne ekonomije, široka diskusija problema rasta i razvoja, te
pridavanje većeg značaja kvalitativnim pokazateljima u ekonomiji.
Ovde treba tražiti i zajednički pristup nove levice ekološkim problemima.
Naime, bez obzira na sve raznolikosti unutar nove levice, zajedničko jeste da se
ekološki problem tretira na jedan celovit način, da je povezan sa alijenacijom
savremenog čoveka. Takode, ovaj problem se ne posmatra izolovano od globalne
rasprave problema razvoja, podrazumevajući pod njim pretežno kvalitativnu
stranu. Rešenje ekološkog problema, koji tako snažno zaokuplja pažnju mnogih
mislilaca različite orijentacije, nova levica ne vidi u donošenju centralizovanih
odluka, već, uglavnom, kroz samoupravno odlučivanje, pri čemu treba da uče-
stvuje najširi krug ljudi. Konačno, ali ne i manje bitno, jeste to da novolevičari
upozoravaju i na mogućnost drugačijeg rešavanja ovih pitanja, kao što bi to bio
slučaj autoritarnih režima, mogućnosti neofašizma, itd. Sedamdesetih godina, sa
sve pojačanijom raspravom o opštoj krizi kapitalizma, ekološka kriza se razmatra i
u ovom kontekstu, kao još jedan od indikatora koji upozoravaju na stanje ovog
sistema.
Novi društveni aktivizam - kraj nove levice ili...?
U izučavanju trajanja fenomena poznatog kao nova levica, polazno naše
stanovište jeste da se radi zapravo samo o jednoj od faza u istorijskom kontinui-
tetu levičarstva. U istom ovom kontinuitetu treba posmatrati i korene nove levice,
tačnije smatrati ih fazom koju sadašnji pravci i strujanja unutar nove levice
prevazilaze. Ako želimo da vremenski odredimo trajanje ove faze levičarstva,
onda se može zaključiti da večina autora koji se bave novom levicom je složna u
oceni da kraj šeste decenije ovog veka predstavljaju početak. Neki autori se čak
opredeljuju i za godinu, kao što to čini, na primer, M. Teodori, precizirajući kao
početak 1956. godinu. S druge, pak, strane, mnogi medu novolevičarima smatraju
da se već može govoriti i o kraju nove levice. Jedan od »očeva« nove levice,
Herbert Marcuse, je svom predavanju koje je održao aprila 1975. godine na
University of California dao dosta dramatičan naslov »Brodolom nove levice«4. Pa
ipak, i Marcuse u pomenutom predavanju donosi sledeči zaključak: »Nova levica
nije doživela brodolom. Brodolom su doživele njene pristalice koje su pobegle iz
plitike.«5 Teodori piše u Zaključnoj bilješci »Storia...«: »Moram prekinuti s
pisanjem knjige da bih je dao u tisak početkom godine 1976, pa je s njom gotovo;
ali ne i sa djelovanjem nove ljevice«.6
Naše je mišljenje da se i pored izvesnog pesimizma koji se javio u redovima
nove levice, ponekad čak i dramatično najavljivanog, o stvarnom kraju nove levice
ne može još uvek govoriti. Pre bi moglo biti reči o specifičnoj fazi kroz koju
novolevičarski pokreti trenutno prolaze. Ovoj sadašnjoj fazi u velikoj meri daju
karakteristiku upravno ekološki pokreti. Već smo napomenuli da Teodori u svojoj
141
inače veoma precizno i seriozno pisanoj studiji, kao jedan od pravaca nove levice u
periodu posle 1968. godine izdvaja tzv. novi društveni aktivizam. Govoreći o
karakteristikama nove levice, već je istaknuta heterogenost gledišta. Može se reći
da čak i ovaj pravac u okviru nove levice, novi društveni aktivizam, ima svoje
posebne oblike. Tako se u okviru njega izdvajaju feministički pokret (šire posma-
trano, rekli bismo: seksistički pokreti, što bi verovâtno bilo i pravilnije), antinu-
klearni pokreti i ekologistički. Inače, čini nam se da je termin novi društveni
aktivizam sretno izabran i da zaista može da obuhvati promene koje se dešavaju
sada u krilu nove levice.
Konačno, mogla bi se diskutovati i teza koliko mogu shvatanja ekologista ili
feminista da budu određujuća kada se ima na umu celina pokreta nove levice? Ili,
nešto drugačije postavljeno pitanje: znači li novi društveni aktivizam novu fazu u
daljem razvoju ovog pokreta ili početak njegovog kraja? Postoji dosta razmišlja-
nja koja idu za tim da su shvatanja predstavnika ekološkog pokreta minornog
značaja, jer imaju za predmet samo jednu dimenziju ukupne društvene aktivnosti,
pa prema tome ne mogu biti opredeljujuća za celinu novolevičarskih shvatanja,
niti, sledstveno tome, mogu predstavljati novu fazu u njegovom razvoju. Po ovim
shvatanjima, novi društveni aktivizam kao celina, predstavlja početak kraja nove
levice.
Činjenica jeste da je u samom početku ekološki pokret imao marginalni
značaj. No, ovaj pokret je imao i svoj sopstveni put i razvoj, koji karakteriše
činjenica da je sa početnog lamentiranja nad stanjem človekove okoline i pledira-
nja za zaštitu prirodne sredine, misao njegovih predstavnika sve više prevazilazila
ove teme, dajući im širi značaj, i uklapajući ih u najširi kontekst. Tako se menjao i
karakter rešenja koja se nude.
Reč-dve o ekološkim pokretima
U našem podnaslovu reč je ekološkim pokretima, dakle, upotrebljen je plural.
Međutim, u daljem tekstu upotrebi j avaćemo ovu imenucu u singularu. O čemu se
radi?
Poznato je da ekološka problematika zaokuplja najširu pažnju u savremenom
društvu. O problemu se diskutuje u najrazvijenijim kapitalističkim zemljama, u
socijalističkim7, kao i u zemljama u razvoju. Takođe, ekološka tema ulazi u
programe, odnosno predstavlja orijentaciju veoma širokog i različitog broja grupa
i partija, od krajnje desnice, pa do krajnje levice. Tako sa jedne strane imate, na
primer, »eko-fašiste« u Francuskoj, organizaciju ekstremne desnice koja se bavi
problematikom zaštite i unapređenja čovekove okoline, pa sve do eco-freaks, sekti
(naročito su brojne na Zapadnoj obali Amerike) koje propovedaju totalni povra-
tak prirodi, te koje u potpunosti negiraju značaj i prednosti tekovina naučno-
tehnološkog progresa. Ovim su omeđeni prostori na kojima deluje još i čitav niz
drugih ekoloških pokreta, pravaca. Među njima su i zapadnonemačke »inicijative
građana«, kao i američki »concerned and responsible citizens«, koje možemo
smatrati autohtonim pokretima građanskog organizovanja, a čiji je mogući značaj
veliki. Hans Magnus Enzensberger ih posmatra kao eventualne embrione nekog
mogućeg masovnog pokreta.
Ekološkim problemom bave se i predstavnici najkrupnijeg kapitala, kao i
radničke partije, i mnoge druge organizacije. Kao što se vidi, rasprava o pitanjima
životne sredine postaje predmetom opšte društvene pažnje. U ovoj raspravi se
široko koriste i sredstva mass-media, što takođe ima određene konsekvence po
formiranje svesti o ovom problemu. Enzensberger tim povodom piše: »Pretrčava-
nje kroz kloaku industrijalizovane javnosti ima, dakle, za posledicu dalje, da tako
142
kažemo, zagađivanje jednog sklopa problema, koji se od samog početka otima
»čistom« prikazivanju.«8 U daljem tekstu »Priloga kritici političke ekologije«
Enzensberger razvija tezu da se u ekološkim razmatranjima najčešće gubi celina
problema iz vida, te da se zapravo analiziraju ekološki disjecta membra. Vrlo je
bitno i pitanje koje se odnosi na subjekte ovakvog izolovanog posmatranja
pojedinih .aspekata ekološkog problema, »otpadaka ekologije«. Enzensberger je
ovde za diferencirani pristup grupama koje se bave analizom disjecta membra
ekologije, te ističe važnost razobličavanja tehnokratije kao eventualnog dela
ekološkog pokreta. Razlozi zbog kojih Enzensberger ističe specijalni značaj
razobličavanja tehnokratije kao mogućeg sudionika u pokretu koji se bori za
očuvanje čovekove okoline su dvojake prirode. Jedni potiču iz izolovanog tretira-
nja problema, što je karakteristično za tehnokratske analize, a drugi leže u
priznavanju velikog značaja tclinokratskog sloja, pri čemu se tehnokratija posma-
tra kao deo vladajućeg apparat usa.
Kada se govori o organizovanju ekološkog pokreta nove levice, onda se
rasprava omeđuje poznatim stavovima nove levice o partijskom organizovanju.9
Postoje u osnovi dva stava: jedan polazi ipak od potrebe partijskog organizovanja,
pri čemu se govori o njegovom novom kvalitetu i novim karakteristikama.
Podrazumeva se da postoji antiautorna atmosfera unutar partije, koja, pored
ostalog, isključuje i mogućnosti hijerarhijskog delovanja. Radikalnija struja u
okviru pokreta nove levice jeste protiv svakog partijskog organizovanja.10 Tu bi
spadao čitav niz oblika formalnog ili neformalnog organizovanja grupa, pokreta,
itd. Teodori, na primer, napominje da upravo one grupe čiji su učesnici protivnici
partijsko-stranačkog delovanja, predstavljaju znatan deo ekološkog pokreta.11
Kao što se iz prethodnog može sagledati, širok je spektar svih onih društvenih
snaga koje imaju u programu svoje aktivnosti borbu za očuvanje prirodne sredine.
Međutim, u daljem tekstu će se pod ekološkim pokretom podrazumevati samo
ekološki pokret nove levice. Imajući na umu heterogenost i same nove levice,
recimo to još jedanput, da je ipak zajednički širi tretman problema čovekove
sredine. Dalje, prisutna je težnja kod novolevičara da se ovaj problem stavi u
kontekst rasprave o rastu i razvoju. Takođe, problem se posmatra i u svetlu
odnosa razvijeni-zemlje u razvoju. Ekološki aspekt je prisutan i u raspravi o
opštoj krizi kapitalizma. Konačno, rekli bismo i da je u većem broju prisutno
saznanje, kako to Wolfgang Harich12 zaključuje, da je nužna promena kapitalistič-
kog društvenog sistema ukoliko se na ovaj način šire shvati borba za ostvarivanje
ideje o sveobuhvatnoj zaštiti i unapređenju sredine.
Ekonomski aspekt ekološkog problema
Savremena ekologija je nauka multidisciplinarnog karaktera. Može se zaklju-
čiti da je ova multidisciplinarnost u savremenijim ekološkim istraživanjima sve
izraženija, tako da je zaista duga lista prirodnih i društvenih nauka čija se saznanja
i metodi moraju primen j i vati pri istraživanjima ove vrste. Prednosti ovakvog tipa
analize su poznati, međutim, javlja se i čitav niz problema. Jedan problem se tiče
istraživača ekologije. Koje su istraživači specijalnosti? Moglo bi se zaključiti da je
najpovoljnija varijanta da istraživač poseduje široka saznanja i znanja iz najrele-
vantnijih oblasti za istraživanje ekoloških pitanja. Ovo bi zahtevalo i novi tip
školovanja koji bi pružao umesto uskih, specijaliziranih znanja, što je sada
vladajuća teza, upravo najšire obrazovanje. Sa ovim pitanjem povezano je i
143
sledeče koje se tiče metoda istraživanja. Naime, ako prihvatimo misao da u
ekološkim istraživanjima treba koristiti čitav niz naučnih disciplina, onda se
postavlja i sledeče pitanje: na koji način sačiniti metodologiju ovih istraživanja
kada se na umu ima raznovrsnost metoda primerenih različitim disciplinama?
Enzensberger piše: »Teško je opisati metodološki darmar što nastaje pri pokušaju
takve sinteze. Kad je osnovna situacija u nauci ovakva, jasno je da ne može biti
govora o nalaženju merodavnog kruga ličnosti: u graničnom slučaju, ekolog može
biti svako (zahvaljujući tome je, inače, nastao i ovaj tekst).13 Harich, inspirisan
Enzensbergerovim esejom, koji ocenjuje kao pionirski rad u ovoj oblasti na strani
levice u Saveznoj republici Nemačkoj, takođe razmatra već ranije istican problem
kompetencije metoda kada se pristupi ovakvom multidisciplinarnom istraživanju.
Međutim, Harich i pored naglašavanja problema kompetencije metoda kada su u
pitanju istraživanja »generalista« u oblasti ekologije, smatra da bi, imajući sadaš-
nje momente u vidu, bilo veoma pogrešno ako bi proučavanjem ekološke proble-
matike bavio se neki specijalista. Ove teze su u skladu i sa generalnim tezama nove
levice o kritici postojeće nauke, i potrebi njenog prevazilaženja.
Složili bismo se sa mišljenjem da se u istraživanju ekološkog problema bez
multidisciplinarnog pristupa ne može doći do adekvatnog rezultata. Međutim, u
ovom tekstu, i pored toga što se ostali aspekti imaju na umu, negde su prisutni čak
i explicite, pre svega se radi o ekonomskom aspektu. E. Haeckel, nemački biolog,
pisac »Natürliche Schöpfungsgeschichte«, je i pored sve uskosti gledanja na
ekologiju (radi se o sedamdesetim godinama prošlog veka), ipak smatrao ekologi-
jom ekonomiju prirode. Iz rasprava novolevičara o ekologiji takođe se može
zaključiti da je ekonomski aspekt problema veoma prisutan, i pored toga što se
upravo ekonomskoj misli nove levice mogu veoma često staviti zamerke o
nedostatnosti njihovih ekonomskih pogleda, o nekonsekventnosti njihovih teorija,
te prigovor koji se odnosi na napostojanje, ili nepružanje rešenja.
U svim ovim novolevičarskim razmatranjima ekonomije prirode i okruženja
nalazi se sadržana i kritika tradicionalne ekonomije. Rasprava, a sa njom i kritika
tradicionalne ekonomije se razbuktala posebno posle objavljivanja izveštaja koji
je za »Rimski klub« priredila ekipa stručnjaka sa Massachusetts Institute of
Technology. Kritika nove levice ide od negiranja osnovnih postulata tradicionalne
ekonomije, pa do razobličavanja prirode savremenog neomaltuzijanstva. Kao što
je već napred napomenuto, cela rasprava se sadrži u kontekstu razmišljanja o rastu
i razvoju. Neki od novolevičara daju joj kontekst kritike svakodnevnog života
(Henri Lefebvre14), dok je drugi razmatraju i u okviru tzv. političke ekonomije
automobilizma. Izraz je izveden na osnovu procesa koji su Paul Baran i Paul
Sweezy označili terminom »automobilizacija« društva.15
Rasprava o ekologiji i kritika tradicionalne ekonomije
Opšte uzev, istaći je potrebno da se, ponovimo to još jednom, ova rasprava i
kritika tradicionalne ekonomije iznosi kroz analizu pseudo-dileme: rast ili razvoj?
U raspravi se pod rastom obično podrazumeva kvantitativna strana pojave, njeno
merenje i iskazivanje, dok se pod razvojem podrazumeva kvalitativna strana.
Razmišljanja ovog tipa nazvali smo pseudo-dilemom jer je poanta, ima takvih
mišljenja, zapravo u drugačijem davanju smisla rastu, rastu kroz razvoj. Naravno
da pred ekonomskom teorijom stoje zadaci da preciznije formuliše puteve kojima
se može obuhvatiti kvantitativno povećanje kroz kvalitativno unapređenje.
144
Odavde sledi i linija kritike tradicionalne ekonomije. Sa opšte kritike teorija
privrednog rasta, logično sledi i kritika pokazatelja privrednog rasta. Bruto
nacionalni proizvod se upravo sa aspekta eksternalija najčešće kritikuje kao
pokazatelj, jer se njime ne obuhvata veći broj eksternih ekonomija i disekono-
mija. Attali i Guillaume pišu: »B. N. P. se povećava sa zagušenjem saobraćaja (jer
se povećava potrošnja benzina), sa saobraćajnim nesrećama (jer mehaničari
povećavaju svoj bruto proizvod) itd.«16 Primeri koje autori »Anti-ekonomike«
iznose ilustruju nemogućnosti ovog pokazatelja da obuhvati efekte koje sumarno
nazivamo vantržišnim. Među ovim efektima veliki je broj onih koji se odnose na
ekološki kompleks. Zapravo, zaključi li se da je privredni rast (kao što smo nàpred
već istakli, tu podrazumevamo uglavnom kvantitativnu stranu, pa prema tome
preciznije bismo mogli zaključiti: rast materijalne proizvodnje) praćen nizom
negativnih momenata, tu onda svakako moramo da istaknemo sadašnje stanje
čovekove okoline kao jedan od naj flagrantni j ih primera propratnih negativnih
pojava privrednog rasta.
Kritika tradicionalne ekonomije kreće se na liniji kritike formalističkih izlaga-
nja i razvoja tehničkih rešanja, kao i na liniji kritike samih modela kojima se
neoklasična ekonomija služi. Za sve ove modele može se, kako to novolevičari
kažu, zaključiti da su beskonfliktnog karaktera. Ovaj beskonfliktni karakter očito
ne odgovara podeljenom društvu kakvo je kapitalističko, te se ovakvim modelima
oduzima a priori naučna valjanost.17 Konačno, Attali i Guillaume zaključuju:
»Tako je, posle Marksa, ekonomska teorija ostala potpuno dezorijentisana pred
fenomenom ekonomskog rasta koji ne zna ni da definiše, ni da izmeri, ni da
analizira.«18
U krilu tradicionalne ekonomije external economies je uveo još Alfred Mar-
shall. Od tada se iz redova teoretičara Wellfare ekonomije i cost-benefit analize
posebno razvijaju novi pojmovi koji treba da označe preciznije vrste eksternih
efekata. U upotrebi su pored pojmova pozitivnih i negativnih eksternih efekata,
zatim indirektnih, sekundarnih, tercijernih, itd., te sporednih (side effects), još i
čitav niz drugih poput onih kao što su efekti curenja (trickling down effects) i
efekti prelivanja (spillover effects). No, novolevičari i ne odriču tradicionalnoj
ekonomiji razvijenost aparata koji se koristi u analizama, ali odriču valjanost
pristupa analizi.
I ovde se pokazuje da je nemoguća analiza bez shvatanja kapital-odnosa.
André Gorz piše: »... preduzeće nastoji da smanji što je moguće više, troškove
sticanja dohotka, i to na račun ekološke ravnoteže, stoga što uništavanje ekološke
ravnoteže ne pada na njegov teret. Logika preduzeća jeste da proizvode ono što se
može skupo prodavati, iako bi se i korisnije stvari mogle proizvoditi uz niže
troškove.«19 Ukoliko se ima na umu logika kapitala i ponašanje privrednih
subjekata u kapitalizmu, onda se ne može zaključiti da je svuda prisutna težnja da
se postigne eksternalizacija eksternih disekonomija i internalizacija eksternih
ekonomija. Dwayne Ward u razgovoru sa A. Dale Tussing-om razmatra načine na
koje se ekologija u kapitalizmu može štititi.20 Tako oni zaključuju da postoje dva
osnovna načina: prvi jeste da se firme plate da ne zagađuju čovekovu okolinu, a
drugi jeste da firme plaćaju zbog zagađivanja okoline. Predloži o zabrani ili
regulisanju ovog tipa efekata nastalih proizvodnjom ili potrošnjom nalaze se i u
Galbraithovoj kritici neoklasične ekonomije zbog toga što su ovi efekti u suprot-
nosti sa javnim interesom. Može se reći da je upravo ekološki problem jedan od
razloga da se ekonomski rast kao jedan od ključnih delova savremenog makroeko-
nomskog programa (na osnovama Keynes-ovih postavki) ne može više sa takvom
sigurnošću braniti.
145
Napred je bilo reči o eksternim efektima, kao i razmišljanjima koja idu u
pravcu njihovog većeg obuhvatanja. Gorz razmišlja na sledeči način o rezultatima
jedne politike koja bi upravo o ekološkim troškovima vodila računa: »No, u
kapitalizmu sve ovo ima sasvim negativne efekte: proizvodi čija proizvodnja
zagađuje okolinu postaće luksuzna dobra, nedostupna masama, ali i dalje do-
stupna privilegovanima; nejednakosti će se produbljivati; siromašni će relativno
postajati još siromašniji, a bogati još bogatiji.«21
Koliko su snažna ta ograničenja postojećeg sistema, »ti limiti civilizacije
nejednakosti«, može se sagledati i iz sudbine koncepta američke radikalne ekono-
mije, koju možemo smatrati sastavnim delom novolevičarskih shvatanja. Poanta
ovog shvatanja bio je zahtev o povratku ekosistema na svoje ranije stanje i
obustava njegove dalje degradacije. Ovaj drugi zahtev znači u isto vreme i zahtev
za promenom tehnologije i, kđnačno, načina proizvodnje. Ovakav društveni
poduhvat treba, po shvatanjima američke radikalne ekonomije, da finansiraju
firme - zagađivači. Šta bi dalje politekonomska analiza pokazala? Rezultat bi bio
svakako i velika promena na strani raspodele, odnosno došlo bi do gubitka jednog
dela novostvorene vrednosti. Međutim, prihvatanje ovakvog koncepta na osnovu
postojeće paradigme od strane neoklasične teorije znači da se promene u domenu
raspodele događaju, no ne na onaj način koji su radikalni ekonomisti želeli:
naime, finansijska opterećenja prevaljuju se na teret potrošača, čime je najviše
pogođena upravo ona grupa potrošača sa najnižim primanjima. Nedostatci ovog
koncepta se pokazuju i kod određivanja pojma »ranije stanje ekosistema«.
Naime, i ovaj se zahtev njegovim ugrađivanjem u neoklasični koncept pretvara u
zahtev za optimalnim nireau-om zagađenosti. Određivanje ovog optimalnog ni-
veau-a jeste arbitrarnog karaktera, te će zavisiti od jačine grupa (firmi) koje
učestvuju u njegovom iznalaženju.
Sa gornjim izlaganjem u vezi je još jedan pojam - to je »reproduktibilni tip
proizvodnje«. Bio bi to takav tip proizvodnje koji ne bi ometao normalno
kruženje materije. Ovo bi se postiglo iznalaženjem takvih tehničko-tehnoloških
uslova proizvodnje koji ne bi izazivali negativne eksterne efekte. Reproduktibilni
tip proizvodnje posebno je interesantan jer baca više svetlosti na odnos čovekove
sredine i uticaj finalnih proizvoda, iako se najčešće ima na umu degradacija
čovekove sredine načinom eksploatacije faktora proizvodnje. Ukratko, ovaj re-
produktibilni tip proizvodnje treba da obezbedi mogućnost ponovnog koriščenja
finalnih proizvoda (njihovim dekomponovanjem, »novim, pripremnim« proce-
som) u sledečem ciklusu proizvodnje, kao jednog od faktora.
Ovakvim razmišljanjima, predstavnici nove levice dolaze do poznatog i široko
diskutovanog pitanja odnosa tehnike i tehnologije i društvenih odnosa proizvod-
nje. Predstavnici nove levice (Gorz, na primer)slažu se da se ne može govoriti o
neutralnosti tehnike i tehnologije. Često se u novolevičarskim razmišljanjima
zaključuje da ni u kapitalističkom sistemu, niti u sistemu autoritarnog socijalizma
nema poklapanja ili udovoljavanja zahtevima ekologista. Kapitalizam ima takav
tehnički izbor koji se niukoliko ne poklapa sa ekologističkim izborom.
Izvesna heterogenost gledišta novolevičara ispoljava se kod tretiranja mesta i
uloge tehnologije u privrednom razvoju, posebno ako se na umu ima ekološki
problem. U ideološkim obračunima sa raznim vidovima neomaltuzijanstva, crnim
futurološkim predviđanjima, itd., ističu se upravo mogućnosti koje daljni razvoj
tehnike i tehnologije pruža. Slično se kritikuju i shvatanja izneta u izveštaju
»Rimskog kluba«.22 U ovoj kritici izdvaja se neadekvatnost primenjenog metoda
ekstrapolacije trendova, jer se upravo njegovim koriščenjem ne uzimaju u obzir
moguće promene tehničko-tehnoloških osnova proizvodnje. S druge strane, upo-
146
zorava se na činjenicu da se u studijama ovog tipa23 rešenja ekološke krize, i šire,
opšte krize kapitalizma traže unutar samog sistema, sa željom postizanja bolje
integrisanosti društva upravo na temelju borbe za očuvanje i unapređenje čove-
kove okoline. Može se reći da je cela diskusija oko mesta i uloge nauke, tehnike i
tehnologije u društvu dobila na argumentaciji, kao i zanimljivosti i značaju sa
razvojem ekoloških pokreta i aktuelizacijom pitanja čovekove okoline. Arnold
Künzli smatra da se ova pitanja ne rešavaju napretkom shvaćenim kroz njegov
tehničko-tehnološki aspekt.24 Na ovoj liniji kreće se i kritika Marksa od strane
novolevičara. Najširi aspekt ove kritike polazi od teze da se Marks bavio odnosom
čovek-čovek, dok se odnos čovek-priroda u Marksovom delu ne analizira na
zadovoljavajući način. Pa ipak, znatan broj ovih autora ne zaboravlja da je odnos
čoveka prema prirodi određen odnosom čoveka prema čoveku, odnosima optere-
ćenim dominacijom (Habermas o ovom pitanju implicite govori isto raspravljajući
o okovanoj subjektivnosti u prirodi koja postoji do onog momenta dok su
međusobni odnosi ljudi opterećeni dominacijom). Tu leži i linija razgraničenja
marksizma i raznih struja u okviru pokreta nove levice, ali tu takođe leži i pitanje
valorizacije Marksovog učenja. Shvatanjem ovih odnosa povratak osnovnim
Marksovim postavkama je nužan.
Može se zaključiti, sagledavajući svu heterogenost shvatanja u krilu nove
levice da, se mnogim teorijama ne može odreći eklektički karakter, što ne poriču
često ni njihovi predstavnici. Tako bismo za kritičku političku ekonomiju mogli
reći da sadrži mešavinu pogleda američke radikalne ekonomije i Marksovog
učenja. Međutim, kritička politička ekonomija uključuje i shvatanja pisaca za koje
se ne bi moglo reći da su radikalne orijentacije. Ovde se posebno imaju na umu
rezultati istraživanja u oblasti ekologije, pri čemu se građanska ekologija javlja
jednim od izvora i sastavnih delova ovog pravca nove levice.
U esktremističkim gledanjima ekologiji se daje epitet buržoaske nauke, što je i
naslov jednog manifesta izdatog u Milanu. U njemu V. Bettini postavlja sledeče
pitanje: »Kakve je boje ekologija?« Talijanski marksista Giovanni Berlinguer
smatra da ovakvo pitanje ne zaslužuje odgovor, pa dodaje: »U teorijskim termi-
nima; ukoliko jedna nauka analizira složene ravnoteže i predlaže dugotrajna
rešenja (kao što bi trebalo da radi ekologija), utoliko je lakši praktičnokulturni *
sukob s buržoazijom, utoliko postoji veća mogućnost susreta sa marksizmom kao
»perspektivnom naukom« (Luporini)«.25
U zaključku ove rasprave o analizi ekološkog problema u kontekstu rasprave o
ratu i razvoju, a od strane nove levice, istaćićemo još nekoliko razmišljanja
sumarnog karaktera. Naime, čini nam se da u krilu nove levice, vremenom, sve
više zapravo i nestaje dileme: rast ili razvoj? Ova dilema postepeno se pretvara u
pseudo-dilemu. Sazreva uverenje da je poanta u rastu kroz razvoj, pri čemu je
nužno promeniti i neka shvatanja. Gorz napominje: »Zato ne treba toliko
napadati sam privredni rast koliko mistifikaciju koju on izaziva, dinamiku stalno
rastućih i frustrirajućih potreba na kojima privredni rast počiva, takmičenje koje
rast izaziva između individua od kojih svaka želi da bude »iznad« drugih.«26 Kroz
kritiku savremene neoklasične teorije rasta27, pri čemu je poanta kritike na
neodrživosti bezkonfliktnih »tehničkih« rešenja, zaključuje se da ni rešavanje
ekoloških pitanja nije bezkonfliktan proces, te se ne može ni prikazivati putem
formalizacije, niti njegovom interpretacijom kao »tehničkog« problema.
U ovom delu naše rasprave učinjen je napor da se prikažu neka od opredelju-
jućih shvatanja nove levice o ekološkom problemu. Pristup je ovoga puta bio kroz
šire razmatranje privrednog razvoja putem kritike tradicionalne ekonomije. To ne
znači da nisu mogući i drugačiji pristupi. Jedan od mogućih pristupa polazio bi od
147
aspekata potrošnje kao što je to učinio Paul Sweezy u svom eseju »Automobili i
gradovi«28 u kome autor razvija teze koje je još sa Paulom Baranom nazvao
»automobilizacijom društva«. Ovoga puta, prisutnija je ekološka dimenzija. Pre-
ciznije bi bilo reći da se u ovom eseju čini napor da se poveže uzajamni odnos
proizvodnje i potrošnje sa reperkusijama ovog odnosa na stanje čovekove okoline,
i šire, na promene »geografije i demografije sela«.
Problemu novolevičari prilaze i sa aspekta kritike svakodnevnog života. Takav
je pristup Henry Lefebvre-a koji zaključuje: »Ekonomski i tehnički rast ostavio je
daleko za sobom čitave sektore, među kojima i svakidašnjicu. Međutim to
zaostajanje koristi se za uslovljavanje i super-eksploataciju tog sektora.«29 Kod
ovakvog posmatranja sve je prisutnija težnja da se ekološki problem veže za
pitanje urbanizacije društva.30 Polazna jeste pretpostavka o potpunoj urbanizaciji
društva, pri čemu je urbano društvo ono koje se rađa iz industrijalizacije. Prostor i
čovekovu životnu i radnu sredinu oblikuju velike socijalne grupe na diferencirani
način, te se može govoriti o klasnom urbanizmu sa odgovarajućim konsekvencama
po stanje čovekove okoline.
U najkraćim crtama smo izneli još dva moguća pristupa razmišljanjima o
ekološkom problemu na strani nove levice. Čini nam se da su svakako značajni i
ovakvi pristupi problemima čovekove okoline, međutim, smatramo da je za
shvatanje nove levice ipak opredeljujuće razmatranje ekosistema kroz raspravu o
rastu i razvoju i kritiku tradicionalne ekonomije. Ostale pristupe, čiji se značaj ne
sme potcenjivati, treba shvatiti u smislu teorije kompleksifikacije (Lefebvre), koja
polazi od stava da se društveni fenomeni istražiju od izvesne (relativne) složenosti,
ka sve većoj i većoj složenosti.
0	mogućim rešenjima ekoloških problema
Konačno, mesto je da se kaže i o rešenjima koje novolevičari razmatraju pri
analizi ekološkog problema. Ovde je prisutan dvojaki pristup: jedan, koji se
odnosi na kritičku analizu mogućih rešenja koja su ponuđena u konceptima
teoretičara drugačije orijentacije i ubeđenja, i drugi, koji se odnosi na rešenja koja
nude sami novolevičari.
Osvrnućemo se na prvi pristup samo krajnje ukratko. I u ovom, prvom
pristupu razlikuju se dve kritike: kritika pesimističkih građanskoteorijskih predvi-
đanja, te kritika onih rešenja koja nastaju u krilu tradicionalne ekonomije, i nauke
uopšte, a koja za osnovu i dalje uzimaju nepromenljive osnovne karakteristike
sistema. Hans Magnus Enzensberger u svoje »Dve beleške o kraju sveta«31 već u
prvoj rečenici upozorava da »Apokalipsa je deo našeg ideološkog prtljaga«.
Dubljom analizom zaključićemo da i ova pesimistička, a i ona optimističkija
varijanta građanske nauke o mogućem rešenju ekološkog problema imaju svoju
zajedničku osnovu, to su konstituante sistema, kao i svoju zajedničku apologetsku
pozadinu. Tako, ova druga, koju smo uslovno nazvali optimističkom varijantom,
polazi od centralizacije proizvodnje, koncentracije ljudi, centralizacije kapitala i
centralizacije odluka. Ova varijanta smatra da su upravo centralizovane odluke od
izuzetne važnosti za borbu za očuvanje i unapređenje človekove okoline. Odavde
sledi i vrlo bitno upozorenje koje se tiče pitanja: ko su nosioci odluka o ekološkim
problemima? Autoritarni sistem školovanja, spcijalizacija i profesionalizacija, kao
1	stvarna moć tehnokratije uslovljavaju predloge o autoritarnom sistemu donoše-
nja odluka. Jedno od rešenja koje levica kritikuje jeste ono u kome se predlaže
148
diktatura nauke. Grupa sa talijanske ekstremne levice, »II Manifesto«, u jednom
od svojih dokumenata razmatra i pitanja naučnog razvitka, te konstatuje: »Osim
toga, kroz tehnologiju, ona se više ne ograničava da pruži veća ili manja, novija ili
manje nova sredstva i metode radi postizanja određenih proizvodnih ciljeva, već
zadire u prirodu ravnotežu i ljudski subjekt. Na ovoj tačci postaje odlučujuće znati
ko upravlja i kako upravlja naučnim razvitkom, koji više nije neutralan, ni
predodređen, kao i kakve će posledice imati taj progres za duži period. Na ova
pitanja kapitalizam može da da samo svoj odgovor: potčiniti naučni razvitak
potrebama profita, vlasti i manipulaciji s masama.«32 Naravno da su prisutna i
upozorenja na mogućnosti zahteva neofašističkog karaktera, a koji dopiru iz
desnog krila ekološkog pokreta, za koji smo već ranije utvrdili da nije homogen.
Enzensberger ističe »problem globalizovanja«. O čemu se, zapravo, radi?
Pisac »Priloga kritici političke ekologije« želi da ideološki razobliči tezu o potrebi
reintegracije društva, odnosno zanemarivanja klasnih i ostalih razlika koje po-
stoje, pred »zajedničkim« ekološkim problemom. U ekonomiji su ove teze
poznate pod zahtevom da se umesto tzv. »kaubojske ekonomike«, pređe na
»ekonomiku svemirskog broda«. Metafora kaže da je taj svemirski brod naša
planeta.
Izraženo apparatusom teorije sistema, to znači da ova lamentiranja nad
sudbinom planete imaju za osnovu posmatranje Zemlje kao zatvorenog ekološkog
sistema. Ranije je već objašnjeno (u vezi sa konceptom ameriške radikalne
ekonomije) da realizacija zahteva za globalizovanjem ekološkog problema ima za
konsekvencu ne integraciju društva, već naprotiv - njegovu sve veću podeljenost,
narastanje postojećih protivrečnosti. Međutim, sam po sebi način posmatranja
Planete kao zatvorenog eko-sistema čini nam se da u sebi ne nosi ideološke
implikacije. Colin Stoneman33 smatra da se može prihvatiti gledište po kome i
seljaci periferije, i radnička klasa razvijenih zemalja imaju svoj interes za opstanak
sveta, ali izražava i specifičnost: Stoneman podvlači da se radi o njihovom interesu
za ostvarivanje socijalističkog rešenja ekološke krize, jednog od faktora opšte
krize kapitalizma.
Tako smo stigli i do sopstvenih rešenja novolevičara. Mora se i na ovom mestu
ponoviti jedna od karakteristika nove levice: značajnija su, i interesantnija,
pitanja koja nova levica postavlja, nego rešenja koja ona pruža. S druge strane,
ono što smo odredili kao jednu od glavnih zajedničkih odlika nove levice,
antiautoritarizam, javlja se u naglašenom vidu kod svih razmišljanja novolevičara
o rešenju ekološkog problema. Bilo je već reči o nosiocima odluka u borbi za
očuvanje čovekove okoline. Sada bismo mogli da kažemo da koncept nove levice
podrazumeva kolektivne odluke koje bi bile dónete na bazi samoupravnog delova-
nja aktivnih grupa. Attali i Guillaume u završnim razmatranjima problema
čovekove okoline pišu: »Da zaključimo, problemi okruženja, više no druge
protivrečnosti svojstvene privredno razvijenim društvima, navode nas da razmiš-
ljamo o samoupravljanju. Nikakvom procedurom centralizovanog procenjivanja
ne može se odrediti »vrednost« jedne šume, jednog pejsaža ili određene kulturne
sredine.«34 Slično rešenje predlaže i Gorz, videći u samoupravljanju snagu koja
može da se odupre panetatizmu, ali Gorz takođe i bliže određuje ovo samouprav-
ljanje. Prethodno on raspravlja bazu samoupravljanja, te odbacuje mogućnosti
samoupravljanja u opštinama, velikim gradovima, preduzećima ili heteroregulisa-
nim jedinicama. Tako Gorz smatra da samoupravljanje pretpostavlja »određeni
minimum lokalne autokratije, samostalnosti«, a na bazi specifične industrijske
tehnike. Pretpostavljamo da Gorz ima na umu da su ova oruđa »ekologizirana«.35
»Zbog toga je ekologistički zahtev, u svojoj specifičnosti, nužna dimenzija antika-
pitalističke borbe.«36
149
Izvesnim delovima učenja novolevičara o ovim problemima može se pripisati i
utopijski karakter. S druge strane, takođe, pažljiviji čitalac će u ovim radovima
naići i na, u nauci ne mnogo cenjene, »recepte«.37 Pa ipak, ono što je najhitnije, to
je spoznaja da glavni uzrok ekološke krize se ne može tražiti u nauci, tehnici ili
tehnologiji, već pre svega u karakteru proizvodnih odnosa, odnosno društvenih
odnosa.
Zaključna razmatranja
Iz uvodnog dela ovog rada vidi se da smatramo bitnim insistiranje na zajednič-
kim karakteristikama shvatanja nove levice. Svakako da ovim stavom ne poričemo
ona mišljenja koja isto tako kao bitne odlike ovih gledišta ističu inkonzistentnost,
kao i heterogenost uopšte. Mogućnosti za razmatranje zajedničkih karakteristika
nove levice proizilaze iz shvatanja ovog pokreta kao specifične faze u kontinuitetu
levičarstva. Konačno, novi društveni aktivizam, u okviru koga je izuzetna aktiv-
nost i značaj upravo ekološkog pokreta, može se takođe smatrati specifičnim
delom nove levice. Da li novi društveni aktivizam predstavlja početak kraja nove
levice ili prelaz ka nekoj od sledečih faza, pokazaće vreme.
Ekološki pokret, odnosno onaj njegov dio koji vezujemo za novu levicu
(pokazali smo da se on može i šire posmatrati) ima svoju značajnu teorijsku misao.
Na ovoj misli se takođe mogu pokazati zajedničke karakteristike novolevičarskih
shvatanja. Na primeru izučavanja ekonomskog aspekta ekološkog problema mogu
se zapaziti i svi ovi zajednički momenti karakteristični za kritiku tradicionalne
ekonomije. Ako se ponegde čini da nije dovoljno razlučen ekonomski aspekt
problema od njegovog političkog aspekta, onda se time upravo ilustruje zamerka
nove levice tradicionalnoj ekonomiji: zanemarivanje međusobne uslovljenosti
ekonomskih i političkih faktora (prema A. Lindbeck-u). Takođe se iz ovih shvata-
nja može sagledati i pristup kvalitativnim pokazateljima u ekonomiji, kao i
mogućnostima promena (ne samo onih marginalnog karaktera) u društvu, pri
čemu je bitan faktor zanemarivanje tržišnih kriterijuma. Konačno, zaključujući
ova razmatranja ekonomskog aspekta ekološkog problema u misli nove levice,
recimo i to da se i u ovim razmišljanjima ističe prevashodno kritički karakter
ekonomskih gledišta novolevičara, za razliku od empirističkih obeležja neokla-
sične ekonomije.
1	Teodori, M., »Storia delle nuove sinistre in Europa (1956-1976)«, »Mulino«, Bologna, 1976. Izdanje u Jugoslaviji:
Teodori, M., »Historijat novih ljevica u Evropi (1956-1978)«, »Globus«, Zagreb, 1979. Jugoslovensko izdanje je Teodori
dopunio dodatkom koji se odnosi na period od 1976-1978 godine.
2	Teodori, »Historijat...«, str. 25
3	Caratan, B., »Nova ljevica i strategija ljevice«, »Socijalizam«, Beograd, 6/1979, str. 25.
4	Marcuse, H., »Merila vremena«, »Grafos«, Beograd, 1978, str. 41-55.
5	Isto, str. 55.
6	Teodori, »Historijat...«, str. 371.
7	Videti, na primer: Kirn, A., »Socijalizam i priroda (sovjetska teoretska vizija)«, »Marksistička misao«, 5/1980. U
članku je, između ostalog, reč o ekološkoj kritici državno-planske proizvodnje.
8	Enzensberger, H. M., »Nemačka, Nemačka, između ostalog«, BIGZ, Beograd, 1980., str. 177-8. Citat je iz eseja
»Prilog kritici političke ekologije« (1973).
9	Detaljnije videti: Pribićević, B., »Nova levica - pojava, društvene osnove i idejno-političke koncepcije«, »Pregled«,
Sarajevo, 4/1980., str. 530. Tekst je izvod iz rada pisanog za naučni skup »Marksizam ¡Anarhizam«, Aranđelovac, 10-12.
januar 1980., a u organizaciji Instituta za međunarodni radnički pokret iz Beograda.
10	Tipični predstavnik ove struje je Cohn-Bendit. Uporedi: Cohn-Bendit, D., »Obsolete Communism: Left-Wing
Alternative«, Me Grow Hill Book comp., New York, 1969., str. 249-254.
11	Tako u Francuskoj su delovale grupe: »Paris écologie« i »Réseau des amis de la terre«, itd.
12	Detaljnije: Harich, W., »Kommunismus ohne Wachstum? Babeuf und der »Club of Rome«, Rowholt Verlag,
Hamburg, 1975.
13	Enzensberger, H. M., »Nemačka, Nemačka...«, str. 172. Mi bismo na ovaj deo Enzensbergerovog teksta dodali:
zahvaljujući svemu tome, je nastao takođe i ovaj članak!
14	Videti detaljnije; Lefevbre, H., »Espace et politique«, »Anthropos«, Paris, 1972.
15	Izraz je upotrebljen prvi put u: Baran, P., Sweezy, P., »Monopoly Capital«, »Monthly Review Press«, New York,
1966., str. 241. U Jugoslaviji: Baran, P., Sweezy, P., »Monopolni kapital«, »Stvarnost«, Zagreb, 1969, 1978. Videti o
automobilizaciji sledeče stranice: 224, 226-227.
16	Attali, J., Guillaume, M., »Antiekonomika«, Institut društvenih nauka, Beograd, 1978. str. 78.
17	Attali i Guillaume pišu: »Nastava ekonomije pretvara se u učenje sa strogo izdeljenim oblastima, dogmatsko, iz
čijih formalističkih izlaganja zrači varljiva fascinacija. Takva pseudo-nauka, apologija status quo-a, zamagljuje konflikte i
pretvara ih u »probleme« za koje traži i nalazi »rešenja« pomoću raznih konstrukcija«. (»Antiekonomika«, str. 8.)
18	Isto, str. 84.
19	Gorz, A., »Ekologija i sloboda«, »Gledišta«, Beograd, 1-2/1980., str. 71. Radi se o prevodu odlomka iz knjige:
Gorz, A., »Ecologie et Politique«, Editions de Seuil, Paris, 1978.
20	Ward, D., »Toward a Critical Political Economics«, »Goodyear Publishing Comp.«, Santa Monica, 1977., str. 238.
21	Gorz, A., »Ekologija i sloboda«, str. 72.
22	Izveštaj koji je za »Club of Rome« pripremio tim iz Massachusetts Institute of Technology štapman je kao knjiga:
Meadows, D. H., Meadows, D. L., Randers, J., Behrens III, W. W., »The Limits to Growth«, Universe Books, New York,
1972. Kod nas: »Granice rasta«, »Stvarnost«, Zagreb, 1973.
23	Pored izveštaja Rimskog kluba, takve su i sttldije: Stolćru, L., »Vaincre la pauvreté dans les pays riches«,
»Flamarion«, Paris, 1974., te: Gruson, C., »La lutte contre le gaspillage«, izd. Ministère de la qualité de la vie, Paris, 1974.
Ova shvatanja kritikuje u svom članku: Marx, B., »Sur la crise: Stoléru, Gruson, Le Club de Rome«, »Economie et
politique«, januar, 1975., str. 3-17.
24	Künzli, A., »Von der Kunst der Überlebens in einer technologischen Gesellschaft. Plädoyer für ein neues
Verhälting des Menschen zur Natur«, »Forum«, 3/1971.
25	Berlinguer, G., »La politica ecologica del movimento operaio«, »Critica marxista«, 5-6/1971., str. 144.
26	Gorz, A., »Ekologija i sloboda«, str. 73
27	Attali, J., Guillaume, M., »Anti-ekonomika«, str. 82.: »Posle Marksa, neoklasična teorija se, uglavnom, zadovoljila
da analizu svede u strogo formalne okvire i da konstruiše bezkonfliktne modele koji ni u kom slučaju nisu mogli doprineti
razsvetljevanju mehanizma rasta.
28	Sweezy, P., »Automobili i gradovi«, »Gledišta«, 1-2/1980., Beograd.
29	Lefebvre, H., »Antisistem«, »Radnička štampa«, Beograd, 1973., str. 52.
30	Videti u: Lefebvre, H., »Urbana revolucija«, »Nolit«, Beograd, 1974. Naslov originala: Lefebvre, H., »La
Révolution urbaine«, »Gallimard«, Paris, 1970.
31	U prvoj beleški Enzensberger piše: »Naša sedmoglava aždaja odgovara mnogim imenima: policijska država,
paranoja, birokratija, teror, ekonomska kriza, trka u naoružanju, uništenje okoline (podvukao S. Z.)« - (Enzensberger,
H. M., »Dve beleške o kraju sveta«, »Gledišta«, Beograd, 2/1979., str. 134). Objavljeno prvi put u »New Left Review«,
jul-avgust 1978.
32	Iz programa grupe »II Manifesto«: »Za komunizam«, »Marksizam u svetu«, Beograd, 2/1974., str. 82.
33	Videti: Stoneman, C., »The Unviability of Capitalism«, u okviru zbornika radova »Socialism and the Environ-
ment«, »The Spokesman«, Nottingham, 1972., str. 59-104. U Jugoslaviji: Stoneman, C., »Neodrživost kapitalizma«,
»Marksizam u svetu«, Beograd, 7/1977. str. 1-56.
34	Attali, J., Guillaume, M., »Anti-ekonomika«, str. 154.
35	U okrivu ovog rada, na žalost, nije bilo mesta za dublje razmatranje karakteristika savremenog eko-industrijskog
kompleksa.
36	Gorz, A., »Ekologija i sloboda«, str. 76.
37	Ovu odliku knjige: Gorz, A., Bosquet, M., »Ecologie et politique«, Editions du Seuil, Paris, 1978., ističe u svom
prikazu Ivan Stojanovič. Videti: »Socialism in the World«, Beograd, 20/1980., str. 274.
152
Harry Braverman:
DELO IN MONOPOLNI KAPITAL
UVODNA BESEDA
Na straneh, ki sledijo, objavljamo prevod štirih poglavij iz Bravermanovega
Dela in monopolnega kapitala (New York in London, 1974) in prevod članka
dveh manj znanih avtorjev iz novembrske številke 1979 ameriškega Monthly
Review, ki lepo dopolnjuje obravnavano tematiko.
V Časopisju smo že objavili prevod 4. poglavja Bravermanove knjige, v
številki 17-18 letnika 1976. Knjiga je naletela, predvsem v Ameriki, na izreden
odmev. Takoj je sledila, in se nadaljuje do danes, široka diskusija v marksistični in
drugi radikalni periodiki. Najbogatejši pregled novejše kot starejše temeljne
literature s tega področja se nahaja verjetno v sami Bravermanovi knjigi, v tekstu
in v opombah priključenih posameznim poglavjem. Opombe za tu pevedena štiri
poglavja, iz uvodnega dela knjige, smo zato obdržali. O tekstih na to temo,
nastalih po 1974. letu, to se pravi največ o diskusiji okrog Dela in monopolnega
kapitala, pa obvešča sproti in najbolje ameriški Monthly Review, ki je tudi sam
posredoval večje število člankov.
Zakaj tako zanimanje in tak odmev? Očitno je, in Braverman se nikjer ne
trudi napeljevati na nasprotno, da ni v knjigi, kar se tiče teorije, nič novega. V
svojem lastnem komentarju (MR, July-August 1976, str. 122): »Menil sem, da bo
moja prizadevanja najbolje usmeriti v zapolnjevanje te praznine... pomanjkanje
konkretne slike delavskega razreda, iz česa je sestavljen, trendov v dohodkih,
znanjih, eksploataciji, ,odtujitvi' med delavci in tako naprej, mesta delovnega
prebivalstva kot segmenta celotnega prebivalstva itd.« Bravermanov tekst je opis
konkretnih struktur delavskega razreda, položaja razreda kot celote in njegovih
različnih segmentov, in v zgodovinski primerjavi. Avtorjevega lastnega materiala
je malo, koristi že znane in manj znane prispevke na to temo. Dejansko ne odkriva
ničesar še neznanega tudi v tem konkretnem prikazu.
Velika vrednost knjige je v zaobjetju celotne široke in kompleksne problema-
tike »delavskega razreda« ne v običajnih socioloških in sorodnih kategorijah,
temveč v prikazovanju problematike le-tega, in zaokrožene celote te problema-
tike, z vidika proizvodnega procesa, kot problematike samega proizvodnega
procesa. Čeprav je zanimanje avtorja in bralca usmerjeno k delavcu in delav-
skemu razredu, je neposredna Bravermanova tema delo, ne delavec v kontekstu
skupinskih in družbenih razmerij običajne sociologije. Neposredna tema knjige sta
mesto in značilne lastnosti dela v specifičnih strukturah in spreminjanjih proizvod-
nega procesa v sodobnih razvitih kapitalističnih deželah (predvsem v ZDA). O
vmeščenosti in strukturah delavskega razreda v družbi, sklepamo iz vmeščenosti
dela v celoti kapitalističnega proizvodnega procesa. V tem smislu deluje Braver-
manov tekst osvežujoče »marksistično«, povsem neodvisno od morda nekoliko
neveščega ravnanja z bolj teorijskimi marksističnimi kategorijami na nekaterih
mestih.
153
V vsem tem pa so Bravermanova tema še vedno prav konkretni delavci, v
svojem vsakdanjem odnosu do kapitala, do kapitalskega upravljanja in do tehno-
logije proizvodnega procesa. Proces proizvodnje in vmeščenost dela vanj, ne
prikazuje v teorijskih vrednostnih kategorijah marksistične ekonomije. Prikazuje
konkretno delo delavcev in celega delavskega razreda, ne abstraktno delo teorije
vrednosti. S tem da obravnava delo, ga ne obravnava kot proizvodni faktor v
smislu tehničnega in ekonomskega funkcioniranja proizvodnega procesa, temveč
prikazuje dejansko situacijo delavskega razreda. »Zakonitosti« kapitalističnega
procesa proizvodnje prikazuje v njihovem pomenu za situacijo delavskega ra-
zreda, in imamo kljub temu neposrednemu tematiziranju proizvodnega procesa z
vidika tehnologije in ekonomije, pred očmi stalno njegove delavce in razred v
celoti. K močnemu vtisu knjige prispeva prav ta izbor tematike. Bravermanova
tema: identificiranje in celovito zaobjetje konkretnih oblik determiniranja delav-
skega razreda v samih strukturah in spreminjanjih kapitalističnega procesa proiz-
vodnje, naj bi bila že od nekdaj prav izhodiščna tema marksistične teorije in
političnega dela (kateremu je, bolj kot teoriji, avtor namenil svojo knjigo).
Nasproti prevladujočim abstraktnim sociološkim in ekonomskih raziskavam v tej
smeri, deluje Bravermanov prispevek nenadoma izredno močno in sveže.
Ta tematika, in v pristopu kot je tu obravnavan, mora biti očitno še posebno
zanimiva za jugoslovansko prakso in teorijo samoupravljanja; ki se tudi vse
prepogosto izgublja v slabo obvladanih in zato dejanskim razmeram neprimernih,
ali le v besedni igri primernih abstraktnih teorijskih konceptih. V tej številki
Časopisa objavljamo prevod štirih poglavij iz prvega, uvodnega dela Dela in
monopolnega kapitala, »Delo in upravljanje«. Izpustili smo 1. poglavje: »Delo in
delovna sila«, ki pravzaprav še ne pripada pravi avtorjevi temi, jo le uvaja, in 4.
poglavje: »Znanstveno upravljanje«, ki je sicer eno najzanimivejših in ki ga je
Časopis, kot rečeno, že objavil. Teh pet poglavij skupaj tvori zaokrožen prikaz
problematike upravljanja proizvodnega procesa v kontekstu razmerja med delom
in kapitalom, oz. delavci in upravljanjem - problematike torej, ki bi nas morala v
Jugoslaviji še dodatno pritegniti. Braverman jo uvaja z naslednjim zaključkom iz
(tu izpuščenega) 1. poglavja: »Tako postane za kapitalista nujno, prenesti nadzor
nad delovnim procesom iz rok delavca v svoje lastne. Ta prehod se manifestira v
zgodovini kot naraščajoče odtujevanje procesa proizvodnje od delavca; kapitalistu
se manifestira kot problem upravljanja.«
Prevodu iz Bravermana priključujemo še en krajši prevod, ki ga dopolnjuje na
mestu, kjer Braverman izpušča eno zelo pomembno področje celotne problema-
tike: namreč problem vmeščenosti dela in delavskega razreda v celoto družbenega
procesa proizvodnje v kapitalizmu, kot obvezno izstopi ob ukvarjanjz z mehanizmi
prilagajanja in navajanja delavcev na delo v razmerah industrijske tehnologije.
Braverman sam se izrecno omejuje na analizo položaja delavca v samih proizvod-
nih obratih kapitalizma. Ob branju poglavja o »Prilagoditvi delavca kapitalistič-
nemu načinu proizvodnje«, pa vseeno pade v oči pomanjkljivost opisa mehani-
zmov manipulacije, ki upošteva le dejavnosti podjetniških oz. korporacijskih
uprav - čeprav so prav ti mehanizmi v literaturi redkeje obdelani. Razprave o
preostalih mehanizmih bolj splošne ideološke manipulacije so dovolj dobro znane,
zato smo izbrali tekst, ki obravnava predvsem učinkovanje le-te manipulacije na'
neposredne delovne navade delavcev, tisto kar kapital konkretno najbolj intere-
sira in obratno, ogroža; in kar je torej še najbliže ožji tematiki Dela in monopol-
nega kapitala.
Franček Drenovec
154
Harry Braverman
DELO IN MONOPOLNI KAPITAL
Degradacija dela v dvajsetem stoletju*
I del: Delo in upravljanje
2. poglavje
Izvori upravljanja
Industrijski kapitalizem nastopi, ko zaposljuje posamezni kapitalist večje
število delavcev. V pričetku koristi kapitalist delo takšno, kot ga nasledi iz
predhodnih oblik proizvodnje in se vršijo delovni procesi tako kot so se vršili prej.
Delavci so že izučeni v tradicionalnih znanjih, ki so jih koristili pred tem v fevdalni
in cehovski rokodelski proizvodnji. Predci, tkalci, steklarji, lončarji, kovači,
ključavničarji, tesarji, mlinarji, peki itd, se poslužujejo v službi kapitalista še
naprej proizvodnih veščin, katerih so se posluževali kot cehovski pomočniki in
samostojni obrtniki. Te zgodnje kapitalistične delavnice so bile enostavne aglome-
racije manjših proizvodnih enot, z malo spremembami tradicionalnih delovnih
metod, ter je delo tako ostajalo pod neposrednim nadzorom proizvajalcev in
njihovih tradicionalnih znanj in veščin.
Čim so bili posamezni proizvajalci zbrani na enem mestu, pa se je v elemen-
tarni obliki že pojavilo vprašanje upravljanja. Prvič, funkcije upravljanja vzpo-
stavi že samo dejstvo kooperacije delavcev. Tudi skupina samostojno delujočih
rokodelcev zahteva koordinacijo, če upoštevamo potrebo da se zagotovi delovni
prostor in razporedijo posamezni procesi v njemu, da se centralizira dobava
surovin in materialov, da se vsaj v grobem planirajo prioritete in delovne naloge,
da se zagotovi vodenje stroškov, plač, materiala, končnih izdelkov, prodaje,
posojil in kalkulacije profita in izgube. Drugič, montažne panoge, kot so ladjedel-
ništvo in izdelovanje kočij, so zahtevale precej komplicirano razporejanje različ-
nih vrst dela, podobno kot velika gradbena in zemeljska dela itd. Kmalu so se
pojavile tudi nove panoge, ki so bile brez predhodne rokodelske tradicije, med
njimi rafiniranje sladkorja, izdelovanje mila in različne destilacije; medtem ko so
se povsem spremenile proizvodne metode v nekaterih bazičnih panogah, kot so
taljenje železa, kovanje bakra in medenine, izdelovanje topov in smodnika. Vse to
je zahtevalo koncepcijske in koordinacijske funkcije, ki so poprijele v kapitalizmu
formo upravljanja.
Kapitalist je prevzel nase te upravljalske funkcije kot lastnik kapitala. V
kapitalističnih menjalnih razmerjih je bil čas delavcev, ki jih je najel, prav tako
njegov, kot so bile njegove surovine, ki jih je priskrbel in končni izdelki, ki so bili
proizvod delavnice. Dejstvo, da so se cehovska in vajeniška pravila ter pravne
omejitve, značilne za fevdalni in cehovski način proizvodnje, še precej časa
ohranjali, priča da novih razmerij v pričetku še niso povsem dojeli. Ta pravila in
omejitve je bilo treba postopoma izločati, v procesu konsolidiranja družbene moči
kapitalista in razkrajanja pravnih struktur predkapitalističnih družbenih formacij.
Tudi zaradi tega razloga so gravitirali zgodnji industrijski obrati k novim mestom,
kjer cehovska in fevdalna pravila in tradicije niso veljali. Sicer pa so pričeli, po
določenem času, tudi pravo in običaji odražati prevlado »svobodne« pogodbe med
155
kupcem in prodajalcem, s katero si je pridobil kapitalist praktično neomejeno moč
določati tehnične načine dela.
Zgodnja obdobja industrijskega kapitalizma je označevalo kapitalistovo neu-
poštevanje razlike med delovno silo in delom, ki ga je mogoče dobiti iz nje; in
kupovanje dela na isti način kot je kupoval svoje surovine - kot določeno količino
dela, izvršenega in utelešenega v proizvodu. To je pristop velikega števila variant
subkontraktiranja in sistemov izdajanja na dom.1 Izdajanje v delo na domu je bilo
značilno za tekstilne panoge, konfekcijo, kovinsko galanterijo (žeblji in pribor),
urarstvo, klobučarstvo, usnjarstvo in lesno industrijo, kjer je kapitalist razdeljeval
surovine in druge materiale delavcem v predelavo na njihovih domovih, posredno
preko subkontraktorjev in agentov. Pa tudi v panogah v katerih dela ni bilo
mogoče vzeti na dom, kot v rudnikih premoga, kositra in bakra, so prevzemali
pogodbe rudarji sami, posamično ali v skupinah, direktno ali s posredovanjem
delodajalca-subkontraktorja. Ta sistem se je ohranjal še v zgodnjih tovarnah. V
predilnicah bombaža so bili posamezni deli mašinerije poverjeni izučenim pred-
cem, ki so nato sami poskrbeli za svoje pomočnike, običajno otroke iz svojih
družin in družin znancev. Preddelavci so imeli včasih navado vzporedno s svojo
glavno nadzorno funkcijo pravzeti nase še nekaj strojev in najemati delavce za
delo na njih. Pollard ne odkriva take prakse le v rudnikih in tekstilnih tovarnah,
temveč tudi v izdelovanju tepihov in čipk, v kovinski industriji, lončarnah, v
gradbeništvu in na velikih zemeljskih delih, v prometu in kamnolomu.2 Ugotov-
ljeno je, da je bil v Združenih državah skoraj do konca devetnajstega stoletja za
železarstvo in jeklarstvo značilen pogodbeniški sistem, kjer so pudlarje in druge
izučene železarje in jeklarje plačevali po toni po drsni lestvici bazirani na tržnih
cenah, in kjer so ti delavci sami najemali svoje pomočnike.3 Maurice Dobbov opis
prevladovanja takih sistemov še krepko v drugi polovici devetnajstega stoletja
izpostavlja naslednje pomembno dejstvo: da specifično kapitalistični način uprav-
ljanja in s tem proizvodnje ni postal splošno prevladujoč vse do sorazmerno
nedavnega časa, to je, v zadnjih sto letih:
Sve do 1870. neposredni poslodavac mnogih radnika nije bio krupni kapitalist, već
posrednik podugovarač, koji je bio i namještenik i sitni poslodavac radnika. Ustvari
kvalificirani radnik iz sredine devetnaestog stoljeća bio je u nekoj mjeri i podugovarač, pa
njegova psihologija i pogledi nose oznake takvog položaja.
Taj tip odnosa, gdje su majstori puškari ili čavlari ili gvožđari, koji su proizvodili za
sedlare i izrađivače kočija, ili poslovođe upošljavali kućne radnike, nije prevladavao samo u
strukama koje su još bile u fazi kućnog rada i proizvodnje. Čak je i u tvornicama sistem
podugovaranja bio rasprostranjen: sistem, koji je pružao mogućnosti za prljavu prijevaru i
za prijevare putem plaćanja u naturi, duga i isplate nadnica po krčmama, protiv čega su se
dugo i uporno borili rani sindikati. Na visokim pećima bili su radnici koje su kapitalisti
plaćali po toni proizvoda peći, a oni su upošljavali skupine ljudi, žena, dječaka i konja za
punjenje peći ili za nadzor nad lijevanjem. U rudnicima ugljena su postojali predradnici, koji
su ugovarali s upravom da će vaditi ugljen u jednom odjeljenju, te su upošljavali svoje
pomoćnike; neki su predradnici imali pod svojim rukovodstvom i do 150 ljudi, pa su trebali
posebne nadglednike zvane »doggies« da nadziru rad. U valjaonicama postojao je majstor
valjač, a u ljevaonicama mjedi i lančarama »overhand«, koji su ponekad zapošljavali
dvadeset ili trideset ljudi, čak su i žene u tvornicama puceta upošljavale pomoćnice. Kad su
prve tvornice stvorene u malim metalnim strukama u Birminghamu, »nije se shvaćalo, da
poslodavac, sasvim razumljivo, mora pronaći mjesta za rad, postrojenje i materijale i da
mora vršiti nadzor nad pojedinostima proizvodnih procesa.«4
Čeprav so vključevali vsi ti sistemi plačevanje na akord ali po subkontraktor-
skih stopnjah, si ne smemo predstavljati, da je bila to že njihova bistvena
značilnost. Plačevanje na akord je v različnih oblikah povsem običajno še danes in
predstavlja preoblikovanje mezd po času v obliko, ki poskuša, z zelo različnim
uspehom, pritegniti delavca k zavestnemu sodelovanju v procesu eksploatacije
njega samega. Danes je plačevanje na akord kombinirano s sistematičnim in
156
natančnim nadzorom uprave nad procesom dela, nadzorom ki je včasih strožji kot
tam kjer se plačuje po času. Nasproti temu so predstavljali zgodnji subkontraktor-
ski sistemi in sistemi izdajanja na dom prehodno obliko, fazo, v kateri kapitalist še
ni prevzel nase osnovne funkcije upravljanja v industrijskem kapitalizmu -
nadzora nad delovnim procesom; zato je bila nezdružljiva s splošnim razvojem
kapitalistične proizvodnje in je preživela do danes le v posameznih posebnih
primerih.
Ti načini ravnanja z delom navajajo na izvore industrijskega kapitalizma v
merkantilističnem kapitalizmu, ki je dojemal kupovanje in prodajanje blaga, ne pa
proizvodnje blaga, in ki je ravnal z delom kot z vsem ostalim blagom. Sistem se je
nujno in zelo hitro izkazal kot neprimeren in nezadosten, čeprav sta njegovo
preživetje še nekaj časa zagotavljala izrazita neuravnovešenost razvoja tehnolo-
gije in dejstvo, da se mora tehnologija vedno znova vračati na stara izhodišča in
ponavljati stopnje svojega zgodovinskega razvoja v novih panogah. Subkontrak-
torske siteme in sisteme izdajanja na dom so obremenjevali nerednost proizvod-
nje, izgube materiala na poteh in skozi goljufije, pomanjkanje uniformnosti in
negotovost o kakovosti izdelka. Najbolj pa je te sisteme obremenjevala njihova
nemoč preobražati proizvodni proces.5 Kot poudarja Pollard, je sistem izdajanja
na dom, sam utemeljen na le elementarni delitvi dela, preprečeval nadaljnji razvoj
delitve dela. Poskus kupovanja izvršenega dela, namesto prevzemanja neposre-
dnega nadzora nad delovno silo, je sicer zaradi fiksirane cene po enoti osvobodil
kapitalista negotovosti slednjega sistema. Istočasno pa je postavil izven dosega
kapitalista tisti veliki del zmogljivosti človeškega dela, ki je na razpolago ob
odrejenem delovnem času, sistematičnemu nadzoru in reorganizaciji procesa dela.
To funkcijo je kapitalistično upravljanje kmalu prevzelo - s pohlepom, s katerim
je nadoknadilo zamujeno v zgodnjem obdobju plašnosti.
Velike skupine delavcev so delale pod enovitim nadzorom mnogo pred nasto-
pom buržoazne epohe. O tem pričajo piramide, veliki kitajski zid, obširna omrežja
cest, akvaduktov, namakalnih kanalov, veličastne zgradbe, arene, spomeniki,
katedrale iz antičnih in srednjeveških časov. V orožarnah rimskih legij najdemo
elementarne oblike delitve dela, in armade predkapitalističnega časa odražajo iste
primitivne oblike te kasnejše kapitalistične prakse.6 V rimskih kovačnicah, lončar-
nah, usnjarnah, steklarnah, opekarnah in tekstilnih delavnicah, kot tudi na velikih
kmetijskih posestvih, so se ducati delavcev zbirali pod enotno upravo.7 Te predho-
dne oblike pa so nastajale v razmerah suženjskega in sorodnega nesvobodnega
dela, v razmerah stagnantne tehnologije in brez značilnega kapitalističnega nagona
k širjenju funkcionirajočega kapitala, kar odreja njihovo očitno različnost od
kapitalističnega upravljanja. Piramide so bile zgrajene s presežnim delom zasuž-
njenega prebivalstva, za nič drugega kot za večjo slavo faraonov na zemlji in v
onostranstvu. Ceste, akvadukti in kanali so bili zgrajeni zaradi njihove vojaške ali
civilne koristnosti in načeloma ne na profitni osnovi. Državne delavnice so
proizvajale orožje in luksuzno blago pod zaščito dejanskega ali pravnega mono-
pola in po velikih naročilih nekomercialnih kupcev, dvora in armad.8 Upravljanje,
ki je bilo potrebno v takšnih položajih delavnic, je ostajalo elementarno, posebno
še kadar je bilo delo suženjsko in so ga včasih sužnji tudi nadzirali. Kapitalist, ki
dela z najetim delom, katerega vsaka neizkoriščena ura predstavlja zanj strošek, v
razmerah revolucionarnega spreminjanja tehnologije, k čemur prispevajo more-
biti tudi njegovi lastni napori, in ki ga poganja potreba izkazovati presežek in
akumulirati kapital - pa je spravil na svet povsem novo veščino upravljanja, ki je
bila tudi v svojih zgodnjih manifestacijah mnogo bolj popolna, samozavestna,
skrbna in preračunljiva kot karkoli, kar je veljalo pred tem.
157
Za zgodnjega industrijskega kapitalista je bilo nekaj neposredno predhodnih
oblik, na katerih se je mogel učiti: na trgovskih podjetjih, plantažah in kmetijskih
posestvih. Trgovski kapitalizem je izumil italijanski sistem računovodstva z notra-
njim preverjanjem in nadzorom; od trgovskega kapitala je prevzel industrijski
kapitalist strukturo organizacije omrežja, podeljenega posameznim odgovornim
upravnikom. Kmetijska posestva in kolonialne plantaže so nudili izkušnje kar se
tiče nadziranja, posebno ker se je zgodnje rudarstvo (in gradbena dela, ki so ga
spremljala) vršilo v veliki meri na kmetijskih posestvih Velike Britanije pod
nadzorom zemljiških agentov.
Nadzor brez centralizacije zaposlovanja jé'bil ali nemogoč ali vsaj skrajno
otežkočen, ter je bil predpogoj za upravljanje zbiranja delavcev pod isto streho.
Prvi učinek tega koraka je bil, da se vsili delavcem redni delovni čas, v nasprotju s
tempom, ki so si ga vzpostavili sami in ki je vključeval stalne prekinitve, kratke
delovnike in dopuste in ki je na splošno preprečeval podaljševanje delovnega dne
za proizvajanje presežka v takratnih tehničnih razmerah. V tem smislu piše Gras v
svoji Industrijski evoluciji:
Izključni razlog je bil disciplina, da je bilo mogoče delavce učinkovito kontrolirati pod
nadzorom preddelavcev. Pod isto streho, ali v dosegljivem prostoru, jih je bilo mogoče
prisiliti k delu ob sončnem vzhodu in jih držati na delu do sončnega zahoda, upoštevajoč
prekinitve za počitek in osvežitev. In pod grožnjo da bodo izgubili vso zaposlitev, jih je bilo
mogoče držati na delu skozi skoraj vse leto.9
Zgodnje upravljanje je zavzelo v delavnicah vrsto grobih in despotičnih oblik,
ker je zahtevalo oblikovanje »svobodne delovne sile« prisilne metode prilagaja-
nja, navajanja delavcev na njihove naloge in držanje delavcev na delu skozi ves
dan in vse leto. Pollard opaža da »je bilo v deželi malo območij kjer modernih
proizvodenj, predvsem tekstilnih (v kolikor so potekale v velikih zgradbah), niso
povezovali z zapori, ubožnicami in sirotišnicami. To zvezo običajno podcenjujejo,
predvsem zgodovinarji, ki predpostavljajo, da so nove delavnice najemale le
svobodno delo.« Za tega in podobne sisteme prisile opaža, da so bili tako
razširjeni, da mora zaključiti da »je bil moderni industrijski proletariat vpeljan v
svojo vlogo ne toliko s spodbudo ali denarno nagrado, kot s prisilo, s silo in
strahovanjem.«10* Pravne prisile in pol-pravni sistemi kaznovanja v tovarnah so
bili pogosto razširjeni v kompletne družbene sisteme, ki so pokrivali celotna
mesta. Pollard navaja primer podjetja Ambrose Crowley, velike kombinirane
železarne, ki je vršila oboje bazičnih procesov proizvodnje in predelave železa. V
drugi četrtini osemnajstega stoletja je podjetje zaposlovalo preko 1000 delavcev,
razporejenih v centralnih delavnicah, skladiščih in na ladjah podjetja. Zapuščina
tega podjetja je nenavaden Zakonik:
Podjetje je dajalo na razpolago zdravnika, duhovnika, tri učitelje in sisteme ubožne,
pokojninske in pogrebne pomoči, Crowley pa si je prizadeval z zapovedovanjem in izsiljeva-
njem obvladovati duhovno življenje svoje črede ter ustvariti iz njih ubogljive in voljne
vzvode svojega stroja. Njegov izrecni namen je bil usmeriti celotna njihova življenja, tudi
njihov redki prosti čas (ob delovnem tednu, ki je štel običajno osemdeset ur) k prizadeva-
njem za donosnost podjetja.11
V tej metodi totalne ekonomske, duhovne, moralne in fizične dominacije, ki
ima podporo pravne in policijske sile v izoliranem industrijskem okolišu, vidimo
predhodnika tovarniškega mesta, običajnega v Združenih državah v nedavni
preteklosti, kot enega najbolj razširjenih sistemov totalnega nadzora pred vzpo-
nom delavskih sindikatov.
Skozi vsa ta zgodnja prizadevanja so si utirali kapitalisti pota k teoriji in praksi
upravljanja. Ko so ustvarili nove družbene odnose proizvodnje in ko so pričeli
158
spreminjati način proizvodnje, so se soočili s problemi upravljanja, ki so bili
drugačni ne le v obsegu, temveč v vsebini, od problemov značilnih za zgodnje
proizvodne procese. V posebnih in novih razmerah kapitalizma, ki je predpostav-
ljal »svobodno pogodbo o delu«, so morali izvleči iz svojih uslužbencev obnašanje,
ki naj bi bilo čimbolj podrejeno njihovim interesom; so morali vsiliti svojo voljo
delavcem, ki so vršili proces dela na prostovoljni pogodbeni osnovi. Od vsega
začetka velja za ta prizadevanja isto, kar je pripisal Clausewitz vojni: da gre za
gibanje v rezistentnem mediju, ker gre za nadzor nad upornimi množicami.
[Braverman izvede glagol to manage (upravljati) iz latinskega manus, roka, in
kar je prvotno pomenilo izuriti konja v korakih predpisanih z manège.] V procesu,
v katerem ustvarja kapitalizem družbo, ki predvideva za vsakega posameznika
obnašanje po principih zasebne koristi, in v katerem postopoma prevlada pogodba
o zaposlitvi med strankama, katerima je skupna edino nemoč izogniti se druga
drugi - v tem procesu postaja upravljanje vse bolj izpopolnjeno in prefinjeno
orodje. Običaji, občutki in mojstrov ponos igrajo vse manjšo in negotovo vlogo in
se reducirajo pri obeh straneh na sloves, da so izrazi nečesa »boljšega«, čemur pa
bi bilo noro ugoditi. Kot jezdec, ki se poslužuje vajeti, uzde, ostrog, korenčka, biča
in urjenja od rojstva, da vsili svojo voljo, si prizadeva kapitalist, skozi upravljanje,
nadzirati.* Kot priznavajo implicitno ali eksplicitno vsi teoretiki upravljanja, je
nadzor dejansko središčni koncept vseh upravljalskih sistemov.12 Lyndall Urwick,
rapsodični zgodovinar gibanja znanstvenega upravljanja in tudi sam več desetletij
konzultant za upravljanje, je povsem jasno razumel zgodovinski pomen problema:
V delavnicah srednjeveškega »mojstra« je temeljil nadzor na poslušnosti vajencev in
pomočnikov človeku, kateremu so se s pogodbo odločili služiti, kot so to zahtevali običaji
časa. V kasnejši fazi »izdajanja na dom« pa je trgovec z blagom nadziral družino, ki je delala
zanj, le v toliko v kolikor je morala le-ta dokončati določeno količino tkanine in z določenim
vzorcem. Z nastankom sodobnih delavskih aglomeracij v velikih tovarnah v urbanih naseljih,
je prešel celotni proces nadzora temeljito revolucijo. Sedaj si je moral lastnik ali upravitelj
tovarne, t. j. »delodajalec«, kot se je pričel imenovati, zagotoviti pri svojih delavcih,
»delojemalcih«, ali izsiliti iz njih, poslušnost in/ali sodelovanje, ki je potrebno da izvaja
nadzor. Edini odnos posameznikov do poslovanja podjetja je bil odnos do sredstev za
preživljanje, ki jih je zagotavljalo.13
Nove situacije ni ustvarilo to, da je bila nova ureditev »moderna«, ali »velika«,
ali »urbana«, temveč dejstvo novih družbenih odnosov, ki sedaj obdajajo proiz-
vodni proces, in antagonizem med tistimi, ki vršijo proces in tistimi, v čigar korist
ga vršijo; med tistimi, ki upravljajo in tistimi, ki izvršujejo; med tistimi, ki
prinašajo v tovarno svojo delovno silo in tistimi, katerih naloga je izžeti iz te
delovne sile največjo korist za kapitalista.
o
Avtorjeve opombe k poglavju:
1	Sidney Pollard, katerega Genezi modernega upravljanja dolgujem za snov, koriščeno v tem poglavju, imenuje ta
pristop »če že ne metodo upravljanja, pa vsaj metodo izognitve upravljanju.«
Sidney Pollard, The Genesis of Modern Management: A Study of the Industrial Revolution in Great Britain
(Cambridge, Mass., 1965), p. 38.
2	Ibid., pp. 38—47.
3	Katherine Stone, »The Origins of Job Structures in the Steel Industry,« Radical America (November-December
1973), pp. 19-64.
4	Maurice Dobb, Studije o razvoju kapitalizma (Naprijed, Zagreb, 1961), str. 314-16.
5	O tem piše David Landes: »... industrijalec, ki je hotel povečati proizvodnjo, je moral izvleči več dela iz delavcev,
ki so bili že zaposleni pri njemu. Tu pa je trčil ob notranja protislovja đitema. Ni bilo načina, da bi prisilil svoje delavce k
željenemu številu delovnih ur; tkalec na domu ali obrtnik sta bila sama svoja gospodarja in sta pričenjala in zaključevala z
delom kot je njima najbolj ustrezalo. In čeprav je mogel delodajalec povišati plačilo po komadu z namenom spodbujati
pridnost, je običajno ugotovil, da je to privedlo do ¡manjšanja proizvodnje.« Landes povzema še druga »notranja
protislovja« tega načina organizacije proizvodnje.
David S. Landes, The Unbound Prometheus: Technological Change and Industrial Development in Western Europe
from 1750 to the Present (Cambridge, England and New York, 1969), pp. 58-59.
6	»Na splošno«, je napisal Marx v pismu Engelsu, »je vojska pomembna za ekonomski razvoj. V vojski, na primer, je
antika prvič v popolnosti razvila mezdni sistem... Delitev dela znotraj posamezne panoge je bila prav tako najprej izvršena
v armadah.«
Karl Marx and Frederick Engels, Selected Works, vol. I (Moscow, 1969), pp. 529-30.
7	Michael Argyle, The Social Psychology of Work (London, 1972), pp. 18-19.
8	Pollard, The Genesis of Modern Management, p. 7.
9	N.S.B. Gras, Industrial Evolution (1930), p. 77; citirano v Ibid., pp. 11-12.
10	Ibid., pp. 163, 207.
11	Ibid., p. 56.
12	Na primer, Leffingwell. »Učinkovito upravljanje pomeni nadzor. Pojma se v nekem smislu pokrivata, saj
upravljanje brez nadzora ni zamisljivo.«
William Henry Leffingwell, Office Management: Principles and Practice (Chicago, New York, and London, 1925), p.
35.
13	Lyndall Urwick and E. F. L. Brech, The Making of Scientific Management, vol. II. (London, 1946), pp. 10-11.
*	H. Braverman: Labor and Monopoly Capital, The Degration of Work in the Twentieth Century; Monthly Review
Press, New York in London, 1974.
*	Glej članek »Kapital in delovna etika«, ki je priključen ob koncu prevoda I. dela Bravermanove knjige, in ki
tematizira primerljivo problematiko vključevanja novih skupin delavcev v kapitalistične proizvodne procese danes.
*	»To control«: nadzor ali kontrola, kot poglavitna funkcija kapitalističnega upravljanja, je centralna tema Braver-
manove knjige in še posebej tukajšnjega I. dela. »Nadzor« ni popolnoma enakovreden prevod (angl. tudi »supervision«),
zato tu opozarjam na siceršnji pomen angleškega izvirnika.
160
3. poglavje
Delitev dela
Najzgodnejši inovacijski princip kapitalističnega načina proizvodnje je bila
manufakturna delitev dela in je ostala delitev dela v tej ali drugi obliki osnovni
princip organizacije proizvodnje. Delitev dela v kapitalistični industriji ni niti
približno identična s fenomeni porazdelitve opravil, znanj ali specializacij v družbi;
medtem ko so vse znane družbe razdeljevale delo med posamezne proizvodne
specializacije, ni nobena družba pred kapitalizmom izvedla sistematične porazdeli-
tve dela v okviru posameznih proizvodnih specializacij v posamezne omejene
operacije. Ta oblika delitve dela postane splošno prevladujoča šele s kapitali-
zmom.
To razliko pojasni, na primer, Herskovits v svojem opisu delitve dela v
prvobitnih družbah:
Zelo redko je mogoče naleteti na kakršnokoli delitev dela v okviru panoge - ali, kot
lahko tudi rečemo, poddelitev dela - med nepismenimi ljudstvi. Na tako znotraj-panožno
specializacijo bi mogli naleteti le v proizvodnji obsežnejših kapitalnih dobrin, kot so hiše,
kanuji, ali ribiške zajezitve.1 V takih kulturah pa je tudi tu pravilo, da je organizacija te vrste
začasna; poleg tega je vsak delavec, ki se posveča le delu določenega opravila, največkrat
usposobljen izvajati tudi druge faze dela poleg tiste, na kateri je trenutno angažiran... Tako
bosta v skupinah, kjer je urejena primarna delitev dela po spolu, vsak moški ali ženska ne le
znala delati vse, kar se izvaja običajno kot moško ali žensko delo, temveč bosta znala pri teh
delih biti učinkovita. Ko se pomaknemo k ekonomsko nekoliko bolj kompleksnim družbam,
opažamo, da porabijo nekateri moški več svojega časa kot drugi na rezbarjenju ali kovanju,
ali nekatere ženske na izdelovanju posode ali tkanju; vendar bodo imeli vsi člani skupine
določeno znanje v tehnikah, ki pripadajo njihovemu spolu. Pri nekaterih drugih nepismenih
ljudstvih se bodo določeni možje in žene specializirali ne le za posamezno tehniko, temveč za
določeno vrsto proizvoda, kot na primer, ko se bo neka ženska posvetila proizvodnji posod
za vsakdanjo uporabo, druga pa bo izdelovala posode izključno za religiozne obrede. Spet je
treba poudariti, da razen v najbolj nenavadnih okoliščinah, ne bomo naleteli na organizacijo,
kjer bi se ena ženska posebej specializirala za nabiranje gline, druga za oblikovanje gline in
tretja za žganje; ali kjer bi se prvi moški posvetil iskanju lesa, drugi grobemu tesanju
osnovnih proporcev stola ali figure in tretji končni obdelavi.2
Herskovits nam tu prikazuje delitev dela na posamezne osnovne specializacije,
diferenciacijo, ki izhaja v pričetku v marsičem iz različnih vlog obeh spolov. Ni pa,
na splošno, delitve opravil v okviru teh glavnih specializacij. Čeprav morejo biti
moški ali ženske v skladu z običaji navezani na proizvodnjo določenih proizvodov,
se posamezna opravila, ki sestavljajo proizvodnjo, po pravilu ne razčlenjujejo.
To obliko delitve dela, ki je značilna za vse družbe, imenujemo v skladu z
Marxovo terminologijo družbena delitev dela. Izhaja nujno iz specifičnega značaja
človeškega dela: »Žival oblikuje samo v skladu z mero in potrebo svoje vrste, v
katero spada, medtem ko zna človek proizvajati po meri sleherne vrste.«3 Pajek
prede mrežo, medved lovi ribe, bober gradi jezove in hiše, človek pa je istočasno
predeč, ribič, gradbenik in tisoč drugega, kombiniranega tako, da pripelje, ker se
vrši in se more vršiti edino znotraj družbe, do družbene delitve na osnovi teh
glavnih specializacij. Vsak posameznik človeške vrste ne more sam »proizvajati po
meri sleherne vrste« in iznajti mero, ki tudi živalim ni znana; to pa more vrsta kot
celota, delno skozi družbeno delitev dela. Tako je družbena delitev dela očitno
vsebovana v generičnem značaju človeškega dela, čim postane družbeno delo, to
je, delo, ki se vrši v družbi in preko družbe.
161
Nasproti tej splošni ali družbeni delitvi dela stoji nadrobna delitev dela,
manufakturna delitev dela. Ta pa predstavlja razčelnitev procesov, ki so povezani
z izdelovanjem proizvoda, v vrsto različnih postopkov, poverjenih različnim
delavcem.
Obravnavanje družbene in nadrobne delitve dela kot enovitega fenomena, kot
enotnega abstraktnega tehničnega principa, je zdaleč največji vzrok zmešnjavam v
razpravah na to temo.4 Delitev dela v družbi je karakteristična za vse znane
družbe; delitev dela v delavnici je posebni proizvod kapitalistične družbe. Druž-
bena delitev dela deli družbo po posameznih poklicih, ki ustrezajo posameznim
panogam proizvodnje; nadrobna delitev dela uniči poklice v tem smislu in napravi
delavca nesposobnega za izvajanje kakršnegakoli kompletnega proizvodnega pro-
cesa. V kapitalizmu je družbena delitev dela vsiljena kaotično in anarhično po
trgu, medtem ko odrejata manufakturno delitev dela planiranje in nadzor. V
kapitalizmu podležejo proizvodi družbene delitve dela kot blaga menjavi, medtem
ko se razultati postopkov nadrobnega delavca ne zamenjujejo v okviru delavnice
kot na trgu, temveč so vsi lastnina istega kapitala. Medtem ko družbena delitev
dela razdeljuje družbo, nadrobna delitev dela razdeljuje ljudi, in medtem ko more
razdelitev družbe bogatiti posameznika in vrsto, je razdelitev posameznika, ko se
izvaja brez ozira na človeške zmožnosti in potrebe, zločin nad osebnostjo in nad
človeštvom.
Tipičen izraz gledanja, ki zanemarja razliko med družbeno in nadrobno
delitvijo dela, je v naslednjih komentarjih: »Družbeno razlikovanje in delitev dela
sta univerzalni lastnosti človeške družbe. V nasprotju z mnenjem, ki je vztrajalo še
v nedavni preteklosti, da živi prvobitni človek v popolnoma homogenih in amorf-
nih skupinah, razkriva sodobno vedenje o prvobitnih in kmečkih skupnostih
mnoge raznolikosti in specializacije... Sodobnih specializacij torej ne moremo
postavljati nasproti nekim predpostavljenim družbam ali obdobjem brez delitve
dela. Razlika je v meri in ne v vsebini.«5 Wilbert Moore nam tu vsiljuje predpo-
stavljanje, da delitve družbe po osnovnih specializacijah, veščinah, poklicih »ne
moremo postavljati nasproti« razkosanju teh istih poklicev; da »v vsebini« ni
razlike med dejavnostmi kmetovanja, mizarjenja, kovanja in med dejavnostmi
stalno ponavljanega zategovanja istih vijakov stokrat dnevno, ali luknjanja tisočih
kartic teden za tednom skozi vse delovno življenje; kajti vse to so izrazi »delitve
dela«. Na tej ravni posplošenosti ne moremo očitno ničesar izvedeti o delitvi dela,
z izjemo banalnega in apologetskega zaključka, da ker je »univerzalna«, je vsaka
njenih manifestacij verjetno neizogibna. Ni potrebno posebej omenjati, da prefe-
rira buržoazna družba prav ta zaključek.
To je tudi razlog naraščajoče popularnosti dela Emila Durkheima Delitev dela
v družbi, v istem sorazmerju kot je padala uporabnost le-tega v sodobnem svetu.
Durkheim pristopa na prav tej ravni posplošenosti: »Edini način za uspešno
presojanje o delitvi dela je, preučevati delitev dela najprej samo na sebi, povsem
spekulativno, poiskati njene koristi in od česa je odvisna in končno, ustvariti si o
njej kar se le da ustrezen pojem.«6 Na ta isti način nadaljuje, odločno izogibajoč se
specifičnim družbenim razmeram, v katerih se razvija delitev dela v našem času,
vseskozi v razglabljanjih okrog svoje trditve, da »se more ideal človeškega
bratstva izpolnjevati le v sorazmerju z napredovanjem delitve dela,«7; dokler ne
odkrije v zadnji desetini svojega teksta delitev dela v tovarnah in pisarnah
sodobnega kapitalizma ter jo označi kot »abnormalno obliko.« A kot je pripomnil
nedavno kritik tega dela, M. C. Kennedy, »ko preučimo te abnormalne oblike po
vsem svetu, je težko najti en sam čisti primer normalne delitve dela.« Kennedy
ima popolnoma prav, ko imenuje Durkheimovo »normalno« obliko delitve dela
»ideal moralističnega sociologa in ne sociologa morale.«8
162
Naše tema na tem mestu torej ni več delitev dela v družbi na splošno, temveč v
okviru podjetja; ni več razdelitev dela med različne panoge in poklice, temveč
razkosanje, razbitje poklicev in proizvodnih procesov; ni več delitev dela v
»proizvodnji na splošno«, temveč posebej v okviru kapitalističnega načina proiz-
vodnje. Ne zanima nas »čista tehnika«, pač pa združitev tehnike s posebnimi
potrebami kapitala.
Delitev dela v proizvodnji prične z analizo delovnega procesa - to se pravi, z
razčlenitvijo dela v proizvodnji v njegove sestavne elemente. Samo na sebi pa to še
ne vzpostavi nadrobnega delavca. Taka analiza ali razčlenitev je namreč značilnost
vsakega delovnega procesa, ki ga organizirajo delavci v skladu s svojimi lastnimi
potrebami.
Na primer, klepar naredi lijak: na kovinsko ploščo izriše načrt, iz česar izide
obris razvitega lijaka in spodnjega vratu. Nato s škarjami izreže oba kosa, ju zvije
v njuno pravilno obliko ter ju stisne ali zakuje skupaj. Zatem upogne zgornji rob,
zvari po prečnih robovih, na isti način pričvrsti ročko, izpere kislino, ki jo je
uporabljal pri varjenju in izgladi lijak v njegovo končno obliko. Kadar pa nanese
isti proces na večjo količino enakih lijakov, klepar spremeni svoj postopek.
Namesto da bi izrisal obris direktno na material, si naredi vzorec in označi preko
njega celotno število lijakov, ki jih potrebuje; nato jih vse izreže, enega za drugim,
zvije itd. Namesto da bi izdelal en sam lijak v času ene ali dveh ur, porabi v tem
primeru več ur in morda več dni na vsakem koraku procesa, ter si izdela vsakič
posebej še vzorce, zakovke, razne naprave itd., ki se ne bi izplačale za izdelovanje
enega samega lijaka, ki pa pospešijo vsak posamezen korak v zadostni meri, da
prihranek opravičuje dodatno delo, ko je treba izdelati zadosti veliko število
lijakov. Klepar je ugotovil, da bo proizvajal v večjih količinah z manj truda in bolj
gospodarno s časom na ta način, kot pa če dokonča vsak lijak posebej, preden se
loti naslednjega.
Na isti način bo knjigovodja, ki izstavlja račune in izpisuje pisarniško evidenco
za kasnejša izterjevanja, če dela za odvetnika, ki se ukvarja sočasno z le po nekaj
strankami, sestavil račun in ga takoj prenesel na konto stranke in v knjige. Če pa
se nabira vsak mesec več sto računov, jih bo knjigovodja odlagal in si vzel
naknadno, od časa do časa, cel dan ali dva za prenašanje v knjige. Nekatere izpiske
bo sedaj sestavljal dnevno, nekatere tedensko in mesečno, namesto ob vsakem
računu posebej, s čimer si prihrani veliko dela, kadar gre za velike količine;
istočasno se bo posluževal knjigovodja še drugih bližnjic ali pripomočkov, katerih
uporaba je koristna, kadar se postopki na ta način analizirajo oz. razčlenjujejo:
evidence bo vnesel na kartice, ali pa bo izpisovanje na konto stranke in pripravo
mesečnega obračuna združil v enotni postopek z vnašanjem na obrazce s kopirno
plastjo.
Take metode analize delovnega procesa in razčlenitve le-tega v sestavne
elemente so vedno bile in so do danes značilne za vse poklice in obrti ter
predstavljajo prvo obliko nadrobne razdelitve dela. Razvidno je, da zadoščajo v
osnovi, če že ne povsem, znanim trem prednostim delitve dela Adama Smitha v
njegovi znameniti razpravi v prvem poglavju Bogastva narodov:
To veliko povećanje količine rada koji zbog pódele rada može obaviti isti broj ljudi
pripisuje se trima različitim okolnostima:
1. povećanju spretnosti svakog pojedinog radnika; 2. uštedi vremena, koje se obično
gubi prelazom od jedne vrste rada na drugu; 3. izumu velikog broja mašina, koje olakšavaju i
skraćuju rad te omogućuju da jedan čovek radi posao mnogih ljudi.9
163
Smith daje primer izdelovanja igel, kjer je njegov opis naslednji:
Jedan čovek izvlači žicu, drugi je izravnava, treći reže, četvrti zašiljuje, peti brusi vrh na
koji će doći glavica. Izrada glavice zahteva dve ili tri odvojene radnje; njeno pričvršćivanje
«osoban je zanat. Beljenje dugmadi isto tako. Čak i njihovo zabadanje u papir poseban je
.mat. I na taj je način važan posao izrade dugmadi podeljen na oko osamnaest odvojenih
ladnji, koje u nekim manufakturnim radionicama obavljaju posebni radnici, dok u drugima
jedan čovek ponekad vrši dve ili tri radnje.10
Na tem primeru je izpeljana delitev dela še za korak dalje, kot je bila v naših
primerih kleparja in knjigovodje. Ne le da so postopki drug od drugega oddeljeni,
temveč so poverjeni različnim delavcem. Tu imamo ne le analizo delovnega
procesa, temveč tudi vzpostavitev nadrobnega delavca. Oboje korakov zavisi od
obsega proizvodnje: brez zadostnih količin se ne izplačata. Vsak od njiju predstav-
lja prihranek delovnega časa. Največji prihranek uteleša analiza procesa, nadaljnji
prihranek, različen v odvisnosti od narave procesa, pa je v razdelitvi postopkov
med različne delavce.11
Delavec more proces razlčeniti, nikdar pa se prostovoljno ne odloči za življe-
nje nadrobnega delavca. To je prispevek kapitalista, ki ne vidi razloga, zakaj ne bi,
če je mogoče doseči tako veliko s prvim korakom - analizo — in še nekaj več z
drugim - razdelitvijo med delavce, naredil še tega drugega koraka takoj za prvim.
Da prvi korak razčleni le sam proces, drugi pa razkosa tudi delavca, ne pomeni
kapitalistu ničesar, še posebej ker z uničenjem obrti kot procesa pod nadzorom
delavca, le-to vzpostavi kot proces pod svojim lastnim nadzorom. Njegova prido-
bitev je sedaj dvojna, ne le v produktivnosti, temveč tudi v upravljanju in nadzoru,
saj je v tem primeru tisto, kar smrtno rani delavca, zanj prednost.12
Učinek teh prednosti potencira še ena dodatna, ki je kljub nenavadno skromni
omembi v ekonomski literaturi, gotovo najmočnejši razlog ogromne popularnosti
delitve del med delavci v kapitalističnemu načinu proizvodnje, in njenega naglega
širjenja. Te dodatne prednosti niso jasno formulirali, niti zadostno poudarili, do
pol stoletja po Smithu, storil pa je to Charles Babbage.
V »O delitvi dela«, 19. poglavju svoje O gospodarstvu s stroji in manufaktu-
rami, katere prva izdaja je izšla 1832. leta, je Babbage opozoril, da »je ostal
najpomembnejši in najvplivnejši razlog (prihrankov iz delitve dela) povsem
neopažen.« Babbage povzame klasične argumente Williama Petty-ja, Adama
Smitha in drugih političnih ekonomistov, citira iz Smitha zgoraj navedeni pasus o
»treh različnih okoliščinah« delitve dela, ki dodajajo k proizvodnosti dela, ter
nadaljuje:
To so vsekakor zelo pomembni razlogi in ima vsak med njimi svoj vpliv na rezultate;
vseeno pa se mi dozdeva, da bi bila vsaka razlaga cenenosti industrijsko proizvedenih
artiklov, ki izhaja iz delitve dela, nepopolna, če bi izpustila omembo naslednjega principa:
Da more mojster proizvajalec, ki razčlenjuje delo v različne procese tako, da se zahteva
za vsakega od njih različna mera veščine ali moči - kupiti vsake od njiju natančno v tisti
količini, ki je potrebna za vsak posamezen proces; medtem ko mora, če vrši celotno delo en
sam delavec, ta oseba združevati v sebi veščine za najtežavnejše postopke, iz katerih sestoji
delo, in moč za najnapornejše od njih.13
Če postavimo ta vseobsegajoči princip še drugače: v družbi utemeljeni na kupovanju in
prodajanju delovne sile, razčlenitev delovnega procesa pocenjuje njegove posamezne dele.
Da bi zadevo bolje objasnili, daje Babbage primer, kot Smith, iz proizvodnje igel; v obliki
tabele o delu zaposlenem v angleški proizvodnji igel, po tipu (to se pravi po starosti in spolu)
in po plači.14
164
Vlečenje žice	moški	3s. 3d. dnevno
Ravnanje žice	ženska	ls. Od.
deklica	Os. 6d.
Siljenje	moški	5s. 3d.
Zvijanje in rezanje glavic	deček	Os. 4 'Ad.
moški	5s. 4 '/2d.
Pritrjevanje glavic	ženska	ls. 3d.
Cinanje ali beljenje	moški	6s. Od.
ženska	3s. Od.
Nabadanje	ženska	ls. 6d.
Iz tabele je očitno, kot poudarja Babbage, da tudi če minimalna plača mojstra,
sposobnega vseh teh postopkov, ne presega najvišje plače iz zgornjega spiska, in
če so zaposleni v procesu le taki mojstri - da bi bili stroški za delo več kot
podvojeni, četudi bi veljala ista delitev dela in četudi bi proizvajali rokodelci igle z
enakim tempom kot nadrobni delavci.1''
Dodajmo še en kasnejši primer iz prve montažne linije v ameriški industriji,
tekočega traku za pakiranje mesa (pravzaprav razstavne linije). J. R. Commons je
opisu poleg običajnih podrobnosti priključil tudi mezdne stopnje delavcev:
Težko bi našli panogo kjer je delitev dela izdelana tako spretno in prav mikroskopsko.
Žival je pregledana in premerjena, ter začrtana kot zemljevid; možje pa so ra/\rščeni v
preko trideset specializacij in po dvajset mezdnih stopnjah, od 16 centov do 50 centov na
uro. Mož za 50 centov ima pristojnost uporabe noža izključno na najnežnejših delih kože, ali
uporabe sekire na hrbtenici; kjerkoli je mogoče izkoristiti manj izurjenega moža za 18
centov, 18 centov, 20 centov, 21 centov, 224г centov, 24 centov, 25 centov in tako naprej, se
naredi mesto zanj in določi njegova zaposlitev. Samo na delu s kožo je devet pozicij in osem
različnih mezdnih stopenj. Mož za 20 centov odstrani rep, mož za 22Чг centov izreže del,
kjer ni dobrega usnja, nož moža za 40 centov reže in »pade« drugače kot nož moža za 50
centov.16
Babbagev princip je bistvenega pomena za razvoj delitve dela v kapitalistični
družbi. Ne izraža tehničnega vidika delitve dela, temveč njen družbeni vidik. V
kolikor je mogoče delovni proces združiti, ga je mogoče razdrobiti v elemente,
med katerimi so nekateri enostavnejši kot drugi in kjer so vsi enostavnejši kot
celota. Prevedeno v tržne pojme to pomeni, da je mogoče delovno silo, usposob-
ljeno za izvrševanje procesa, kupiti ceneje kot razdružene elemente, kot kupiti to
isto sposobnost v osebi enega samega delavca. Koriščen najprej v rokodelstvu in
kasneje v mehaniziranih procesih, postane Babbagev princip osnovna sila, ki vlada
vsem oblikam dela v kapitalistični družbi, ne glede na okolje in na katerikoli
hierarhični ravni.
V mitologiji kapitalizma se prikazuje Babbagev princip kot prispevek k
»ohranjanju redkih znanj«, v smislu postavljanja kvalificiranih delavcev na opra-
vila, ki jih »morejo vršiti le oni« in se s tem ne zapravljajo »družbeni resursi.«
Prikazuje se kot odziv na »pomanjkanje« izurjenih delavcev ali tehnično izučenih
ljudi, katerih čas je treba koristiti »efektivno« v »družbeno« korist. Kolikorkoli pa
se more ta princip občasno manifestirati kot odziv na redkost kvalificiranega dela
- na primer, v vojnem času ali drugih obdobjih nagle rasti proizvodnje - je ta
apologija v celoti napačna. Kapitalistični način proizvodnje sistematično uničuje
široka znanja, kjerkoli obstojajo, in ustvarja znanja in poklice, ki ustrezajo
njegovim potrebam. Splošno podeljevanje vedenja o proizvodnem procesu med
vse njegove udeležence postane ne le »nepotrebno«, pač pa dejanska ovira
funkcioniranju kapitalističnega načina proizvodnje.
165
Delovna sila je postala blago. Njena uporaba se nič več ne organizira glede na
potrebe in želje tistih, ki jo prodajajo, temveč glede na potrebe njenih kupcev, ki
so v prvi vrsti delodajalci, ki si prizadevajo večati vrednost svojega kapitala. V
posebnem in stalnem interesu teh kupcev pa je, pocenjevati to blago. Babbagev
princip ponazarja najenostavnejši način pocenjevanja delovne sile: razdrobiti jo v
njene najenostavnejše elemente. Tako kot ustvarja kapitalistični način proizvod-
nje delovno prebivalstvo, prilagojeno svojim potrebam, pa se Babbagev princip po
sami vsebini tega »trga delovne sile« vsiljuje tudi kapitalistom samim.
Vsak korak procesa dela je kolikor je mogoče oddvojen od posebnih znanj in
izobrazbe, in reduciran na navadno delo. Medtem pa je tistih relativno malo ljudi,
za katere so rezervirana posebna znanja in izobrazba, kolikor je mogoče osvoboje-
nih obvez navadnega dela. Na ta način zavzamejo vsi delovni procesi strukturo, ki
polarizira na svojih skrajnih koncih tiste, katerih čas je neskončno vreden in tiste,
katerih čas ni vreden skoraj ničesar. To lahko imenujemo celo splošni zakon
kapitalistične delitve dela. To ni edina sila, ki učinkuje na organizacijo dela, je pa
gotovo najmočnejša in najbolj splošna. O njeni veljavnosti odločno pričajo njeni
rezultati, očitni v bolj ali manj izpopolnjeni obliki v vsakem delu in poklicu. Ta sila
ne oblikuje le dela, temveč tudi prebivalstva, ko ustvarja na dolgi rok tiste množice
enostavne delovne sile, ki so primarna značilnost prebivalcev v razvitih kapitali-
stičnih deželah.
AVTORJEVE OPOMBE K POGLAVJU:
1	Herskovits izvede tu običajno ekonomsko čarovnijo preobračanja »hiš, kanujev ali ribiških zajezitev« v »kapitalne,
dobrine«, v skladu z buržoaznocentričnim gledanjem, ki projecira brez zadrege nazaj in naprej skozi zgodovino specifične
kategorije kapitalistične proizvodnje; in po katerem postanejo hiše »kapital« tudi ko so bile le zgradbe namenjene
stanovanju.
2	Melville J. Herskovits, Economic Anthropology: A Study in Comparative Economics (2nd ed.; New York, 1960), p.
126.
3	Karl Marx, »Ekonomsko-filozofski rokopisi«, v Marx, Engels, Izbrana dela, I.zvezek (Cankarjeva založba Ljub-
ljana, 1969), str. 309.
4	»Kljub številnim analogijam in zvezam med delitvijo dela v družbi in delitvijo dela v delavnici,« je opozoril Marx,
»pa se obe delitvi razlikujeta ne samo po stopnjah, temveč tudi po bistvu.«
5	Wilbert E. Moore, »The Attributes of an Industrial Order,« v S. Nosow and W. H. Form, eds., Man, Work, and
Society (New York, 1962), pp. 92-93.
6	Emile Durkheim, The Division of Labor in Society (Glencoe, III., 1947), p. 45.
7	Ibid., p. 406.
8	M. C. Kennedy, »The Division of Labor and the Culture of Capitalism: A Critique« (Ph. D. diss., State University of
New York at Buffalo, 1968, pp. 185-186).
Georges Friedmann pravi, da bi bil Durkheim, če bi doživel nadaljnji razvoj delitve dela, »prisiljen obravnavati kot
.abnormalno' večino oblik, ki jih zavzema delo v sodobni družbi, v proizvodnji in administraciji in bolj nedavno tudi v
trgovini (tu mislim na ameriške supermarkete).« Nikakor ne prepričuje misel, da bi moral nekdo, ki piše več pokolenj po
industrijski revoluciji, po Adamu Smithu, Babbageu, Ureu, Marxu in neštetih drugih, čakati na »ameriške supermarkete«,
da bi se izučil o delitvi dela v kapitalizmu. Na splošno pa priča Friedmannovo oprezno ravnanje z Durkheimom, katerega
imenuje - kljub temu najde na straneh, ki sledijo malo vrednega v njegovi knjigi - »najmočnejši um, ki je kdarkoli delal na
tem velikem problemu«, o prenapihnjeni reputaciji Durkheimovega prispevka.
Georges Friedmann, The Anatomy of Work (London, 1961, in Glencoe, 111., 1964). p. 74.
9	Adam Smith, Istraživanje prirode i uzroka bogatstva naroda, 1. sveska (Kultura Beograd, 1970), str. 53.
10	Ibid., str. 50.
11	V tem istem smislu najdemo izvedeno razliko med analizo delovnega procesa in med vzpostavitvijo nadrobnega
delavca v posebnem poročilu Georgea Wallisa Spodnjemu domu, o ameriškem delavcu devetnajstega stoletja: »...
zaposleni ameriški deček se hitro razvije v izurjenega rokodelca, in ko obvlada del svojega posla, ni zadovoljen, dokler ne
obvlada celote. Niti njega niti njegovega delodajalca ne zadovoljuje dobro opravljanje le enega in enega samega
mehaničnega postopka. Željan je delati več kot le zadano opravilo, pa se mora naučiti vsega. Kot nagrada za obvladovanje
prvega dela svojega poklica mu je dovoljeno naučiti se še drugega dela, in tako naprej do konca, če lahko rečemo, da lahko
kadarkoli pride do konca. Nemir duha in telesa - stremljenje po izpopolnitvi svojega lastnega področja dela - nenehno
prisotna dejstva o iznajdljivih možeh, ki so reševali ekonomske in mehanične probleme v svoj lastni dobiček in
napredovanje: vse to stimulira in ohrabruje. In moremo reči, da vsaj v državah Nove Anglije ni delovnega fanta povprečne
sposobnosti, ki bi bil brez ideje o kakšnem mehaničnem izumu ali izboljšavi proizvodnega postopka...
... Ta znanja posameznika o dveh ali treh področjih stroke, ali celo o več strokah, niti ne nasprotujejo toliko
sistematični delitvi dela, kot bi se dalo misliti. V večini primerov pride do spremembe zaposlitve le v primernih trenutkih, ali
kot olajšanje pred monotonostjo nenehno istega dela. .. .Obstoja pa tudi slaba stran te sicer uspešne kršitve ekonomskega
zakona poddelitve: in sicer, da ne omogoča tiste popolne veščine in čudovite natančnosti, ki je vedno povezana s stalnim
usmerjanjem pozornosti in dejavnosti delavca k le eni stvari. To pa je pogosto zelo očitno na večini ameriških industrijsko
proizvedenih artiklov.«
New York Industrial Exhibition, Special Report of Mr. George Wallis, v Nathan Rosenberg, ed., The American
System of Manufactures (Edinburgh, 1969), pp. 203-204.
12	»V zadnjem času smo mnogo preučevali in izpopolnjevali veliki izum civilizacije - delitev dela; imenujemo pa ga z
napačnim imenom. V resnici ni razdeljeno delo, temveč ljudje: razdeljeni v delne ljudi - zdrobljeni v drobne koščke in
trohice življenja; tako da tisto malo pameti, ki ostane v človeku, ne zadošča za izdelavo igle ali žeblja, temveč se izčrpa v
izdelovanju konice igle ali glave žeblja. Resnično, dobro in zaželjeno je, izdelati veliko igel v enem dnevu; a če bi mogli
videti kristale peska s katerimi so loščene njihove konice - peska človeških duš, ki ga razločimo za to, kar je šele z veliko
povečavo - bi mogli misliti, da je v tem tudi kaj izgube. In je krik, ki se dviga iznad vseh naših industrijskih mest, glasneje
kot grmenje plavžev, ta resničnost - da tam proizvajamo vse, le ljudi ne...« Tako Ruskin.
John Ruskin, The Stones of Venice, section II, chapter VI; citirano v Ken Coates, Essays on Industrial Democracy
(London, 1971), pp. 44-45.
13	Charles Babbage, On the Economy of Machinery and Manufactures (London, 1832; reprinted., New York, 1963)
pp. 175-76.
14	Ibid., p. 184.
15	Niso vsi ekonomisti zaobšli to dejstvo. Alfred Marshall ga je imenoval »Babbagev veliki princip gospodarne
proizvodnje.« Toda Marshall je pisal v času, ko je ekonomiste še zanimalo, kako delujejo stvari v resničnem svetu.
Alfred Marshall, Industry and Trade (1919; reprinted., London, 1932), p. 149.
16	J. R. Commons, Quarterly Journal of Economics, vol. XIX, p. 3; citirano v F. W. Taussig, Principles of Economics
(New York, 1921), p. 42.
167
5. poglavje
Primarni učinki znanstvenega upravljanja
Kot smo že omenili, sovpada posplošeno koriščenje znanstvenega upravljanja
z znanstveno-tehnično revolucijo. Sovpada tudi z nekaterimi temeljnimi spre-
membami v strukturi in funkcioniranju kapitalizma in v sestavi delavskega ra-
zreda. V tem poglavju sledi uvodna razprava o nekaterih učinkih znanstvenega
upravljanja na delavski razred; v kasnejših poglavjih se k temu povrnemo, ko bo
zadovoljeno pogojem za popolnejše razumevanje problematike.
Na vsaki dani ravni proizvodnje zmanjšuje oddvajanje umskega od ročnega
dela potrebe po delavcih, zaposlenih neposredno v proizvodnji; saj jih razrešuje
miselnih funkcij, ki prav tako zahtevajo določene potroške delovnega časa, in
razporeja te funkcije drugam. To velja tudi ne ozirajoč se na morebitne prirastke v
produktivnosti, ki bi sledili oddvajanju. Če se poveča tudi produktivnost, so za
dani obseg proizvodnje potrebe po ročnih delavcih še dodatno zmanjšane.
Nujna konsekvenca oddvajanja zamisli od izvedbe je, da je delovni proces
sedaj razstavljen na dvoje delovnih prostorov in dvoje skupin delavcev. Na enem
mestu se izvajajo fizični procesi proizvodnje. Na drugem mestu so osredotočeni
priprava proizvodnje, planiranje, kalkulacije in vodenje evidence. Predhodna
zamisel in začrtovanje procesa preden se ta požene, začrtanje postopkov vsakega
delavca preden ti dejansko pričnejo, določitev vsake funkcije vključno z načinom
izvedbe in potrebnim časom, nadzor nad procesom in preverjanje izvajanja
procesa, ko je ta že v teku, ugotavljanje rezultatov ob dovršitvi vsake faze procesa
- vsi ti vidiki proizvodnje so odstranjeni iz delavnice in prenešeni v upravo. Sami
fizični procesi proizvodnje se sedaj izvajajo bolj ali manj na slepo, ne le s strani
delavcev, ki jih izvršujejo, pogosto tudi s strani nižjih nivojev nadzornih uslužben-
cev. Proizvodne enote delujejo kot roka, katero opazujejo, popravljajo in nadzi-
rajo oddaljeni možgani.
Koncept nadzora, ki ga prevzema sodobno upravljanje, zahteva, da ima vsaka
aktivnost v proizvodnji svoje vzporedne aktivnosti v upravnem centru: vsako
aktivnost je treba zasnovati, preračunati, preizkusiti, začrtati, odrediti in ukazati,
preverjati, nadzirati in evidentirati skozi vse njeno trajanje in ob dovršitvi. Iz tega
izhaja, da obstoji proces proizvodnje v dvojniku na papirju pred svojo fizično
izvedbo, vzporedno z njo in po njej. Kot je vsebina človeškega dela izvršitev
procesa dela v možganih delavca enako kot skozi njegovo fizično aktivnost, tako
sedaj predstava o procesu, odstranjena iz proizvodnje v posebni prostor in k
posebni skupini ljudi, nadzira proces sam. Novo v tem razmerju, kot se je
izoblikovalo skozi preteklo stoletje, ni dejstvo oddvojenega obstoja roke in
možganov, zamisli in izvedbe; pač pa krutost te oddvojitve in še dodatnih
razčlenitev, tako da se zamisel kolikor je le mogoče osredotoča v vse ožjih
skupinah v okviru uprave ali v tesnih povezavah z njo. Ter sta postala, v razmerah
antagonističnih družbenih razmerij, v razmerah odtujenega dela, roka in možgani
ne le oddvojena, temveč razdvojena in sovražna, človeška enotnost roke in
možganov pa se sprevrne v svoje nasprotje, v nekaj manj-kot-človeškega.
Ta papirni dvojnik proizvodnje, simulirana proizvodnja, ki ustreza fizični
proizvodnji, prikliče v življenje vrsto novih poklicev, katerih skupno obeležje je,
da fungirajo v cirkulaciji papirja in ne v cirkulaciji stvari. Proizvodnja je sedaj
razcepljena v dvoje in zavisi od dejavnosti obeh skupin. V toliko v kolikor je
kapitalizem privedel način proizvodnje v to razcepljeno stanje, je razdvojil to
168
dvoje vidikov dela: vendar ostajata oba vidika nujna za proizvodnjo in ohranja
delovni proces v tem svojo enotnost.
Ločitev roke od možganov predstavlja odločilni korak v razvoju delitve dela
skozi kapitalistični način proizvodnje. V tem načinu proizvodnje je vsebovana od
samega začetka ter se razvija, pod kapitalističnim upravljanjem, skozi vso zgodo-
vino kapitalizma. Šele v teku preteklega stoletja pa je prispel kapitalizem do
tistega obsega proizvodnje, do sredstev, ki jih je dobila na razpolago sodobna
korporacija z naglo akumulacijo kapitala, do teorijsko-strokovnega instrumenta-
rija in izurjenega osebja, da je postalo mogoče institucionalizirati to ločitev na
sistematičen in formaliziran način.1
Obsežni planski in knjigovodski sektorji sodobnih korporacij izvirajo iz oddel-
kov za načrtovanje in pripravo, ki so izrasli iz konsekvenc gibanja znanstvenega
upravljanja. Ti zgodnji oddelki so se morali še soočati z bojaznimi stroškovno
orientiranih uprav, katere se je trudil Taylor prepričati z naslednjim argumentom:
»Na prvi pogled bi izgledalo, da zahteva vzdrževanje planskega oddelka in drugih
novitet ogromno dodatnega dela in stroškov, pa bi bilo najbolj logično vprašanje -
ali povečana učinkovitost v delavnicah vsaj kompenzira to naložbo? Moramo pa se
zavedati, da so z izjemo preučevanja porabe časa po enoti, praktično vsa dela, ki se
vršijo v planskem oddelku, že prisotna v delavnici. Vzpostavitev planskega od-
delka le osredotoča plansko in drugo miselno delo na nekaj ljudeh, posebej
usposobljenih za to nalogo in izučenih v svojih posebnih specializacijah, namesto
da bi kot doslej ta dela opravljali dobro plačani strojniki, usposobljeni za delo v
svojih strokah, a slabo izučeni za to drugo, bolj ali manj pisarsko delo.«2 K temu
sicer dodaja naslednje opozorilo: »Ni dvoma o tem, da je s čim strožjo ločitvijo
planskega in miselnega dela od ročnega dela strošek proizvodnje znižan. Kjer je ta
razdvojitev izvedena, pa je očitno, da morajo imeti miselni delavci dovolj dela, da
bodo ves čas polno zaposleni. Ne smemo pustiti, da porabijo precejšen del svojega
časa brezdelni, čakajoč na materiale za svoja specifična opravila, kot je tako
pogosto primer.«3 Toliko v poduk, da ni nobena skupina zaposlenih v kapitalizmu
izvzeta iz metod, koriščenih najprej v delavnicah.
Že na prvi pogled ima organizacija dela po poenostavljenih nalogah, priprav-
ljenih in nadziranih od drugod, v primerjavi s prejšnjimi oblikami obrtnega dela,
degradirajoči učinek na tehnične sposobnosti delavca. Po svojih učinkih na celotno
delovno prebivalstvo pa se zadeva komplicira z naglo rastjo specializiranega
administrativnega in tehnično-stroko\ nega dela, kot tudi z naglo rastjo proizvod-
nje in z množičnimi premiki delavcev k novim panogam in novim poklicem v
okviru panog.
V razpravah o tej zadevi je bil v Taylorjevem času izdelan vzorec, ki je od tedaj
v veljavi. »Mnogi se ne bodo strinjali s konceptom planskega oddelka, ki opravlja
za delavce njihovo miselno delo4 in določenega števila preddelavcev, ki pomagajo
in vodijo vsakega delavca v njegovem delu - češ da to ne spodbuja samostojnosti,
samozavesti in posameznikove izvirnosti,« je zapisal v Upravljanju v delavnici.
»Poborniki tega mnenja pa morajo odmisliti celotni trend sodobnega industrij-
skega razvoja.«5 In v Principih znanstvenega upravljanja: »Ko je sedaj po tem
podrobnem poduku in po vseh podrobnih napotkih delo za delavca narejeno tako
jasno in enostavno, je prvi vtis, da ga bo vse to spremenilo v navaden avtomat, v
lesenega človeka. Kot delavci pogosto pravijo, ko se znajdejo prvič v tem sistemu.
.Pa saj mi ni dovoljeno misliti ali premakniti se, ne da bi se kdo vmešal ali naredil
tega namesto mene!' Isto kritiko ali ugovor pa je mogoče izreči tudi vsem drugim
sodobnim poddelitvam dela.«6
169
Ti odgovori še vedno niso zadovoljili Taylorja, posebno, ker je izgledalo, da
valijo krivdo na njegovo priljubljeno »sodobno poddelitev dela«. Tako je šel v
obeh knjigah k dodatnim argumentom, ki so v Upravljanju v delavnici naslednji:
Dejstvo je, na primer, da omogočata planiranje in ustanova funkcionalnega preddelavca
inteligentnemu delavcu ali pomočniku čez nekaj časa opravljati precejšen del dela, ki ga
opravlja sedaj strojnik. Ali ni to dobro za delavca in pomočnika? Postavljen je v višji razred
dela, kar mu omogoča razvoj in boljšo mezdo. Ob sočutju s strojnikom spregledamo primer
delavca. Pa tudi sočutje s strojnikom je odveč, saj bo strojnik s pomočjo novega sistema
prestopil v višji razred dela, katerega prej ni mogel opravljati; poleg tega bo ustanova
deljenega ali funkcionalnega preddelavca zahtevala večje število ljudi v tem razredu ter bodo
imeli ljudje, ki bi sicer ostali strojniki za vse življenje, priložnost napredovanja v predde-
lavca.
Povpraševanje po izvirnih in pametnih ljudeh ni bilo nikoli tako veliko kot je danes in
jim omogoča sodobna poddelitev dela, namesto da bi jih krnila, vzpenjanje na višje ravni
učinkovitosti na vseh nivojih, kar vključuje istočasno več miselnega dela in manj monoto-
nije. Tip človeka, ki se je prej udinjal po dnevu in kopal blato, dela sedaj, na primer, čevlje v
tovarni čevljev. Umazana dela opravljajo Italijani ali Madžari.7
Ta argument pride do veljave v obdobjih rasti, nagle akumulacije kapitala v
proizvodnji v vse večjem obsegu, nenehnega odpiranja novih področij akumula-
cije v novih panogah, ali osvajanja predkapitalističnih proizvodnih oblik po
kapitalu. V teh razmerah se novačijo na delovna mesta, ki so že razvrednotena v
primerjavi z nekdanjimi rokodelskimi procesi, novi delavci; v kolikor pa prihajajo
od izven obstoječega delavskega razreda, pretežno iz uničenih in razkropljenih
kmečkih populacij, vstopajo v proces, ki jim je iz preteklih izkušenj neznan in
sprejmejo organizacijo dela kot tako. Hkrati se odprejo priložnosti za napredova-
nje nekaterih delavcev v planiranje, pripravo in podobno, ali v preddelavce
(posebno dve ali tri generacije nazaj, ko so ta mesta običajno še zapoljnevali s
premeščanjem iz delavnic). Na ta način kratkoročni trendi, ki odpirajo možnosti
napredovanja nekaterih delavcev v naglo rastočih panogah, vzporedno z vse
nižjimi zahtevami na nivoju vstopa v zaposlovanje, kjer se delavci prvič in v
množicah razporejajo na proizvodna, pisarniška in komercialna dela - le prikri-
vajo dolgoročni trend nenehnega slabšanja pogojev dela in znanja za delavski
razred kot celoto. Ko se potegne ta razvoj skozi nekaj generacij, se neopazno
spremenijo sama merila, s katerimi se presoja o trendu in se razvrednoti pomen
samega »znanja« in »veščine«.
Sociologi in ekonomisti kljub temu še naprej ponavljajo Taylorjev argument v
svetu dela, ki je postal za največje dele delovnega prebivalstva vse bolj oropan
kakršnekoli vsebine, kar se tiče veščine ali strokovnega znanja. V tem smislu
Michel Crozier v Svetu pisarniškega delavca priznava, da so hkrati z ogromnim
razraščanjem pisarniškega dela praktično izginile dohodkovne in statusne predno-
sti le-tega pred tovarniškim delom: »Množica nekvalificiranih uslužbencev, kateri
je poverjen niz enostavnih ponavljajočih se postopkov.« »Ta splošni evolucijski
model,« pravi, »ki so ga anticipirali marksistični teoretiki, velja kot glavna
utemeljitev teze o proletarizaciji pisarniških uslužbencev«. Na vse to reagira zelo
podobno kot Taylor, od katerega se razlikuje le po tem, da je voljan namesto
»Italijanov in Madžarov« uporabiti ženske kot tisto kategorijo delovne sile, kateri
je vsak posel zadosti dober: »Proletarizacija pisarniških uslužbencev pa je sploh
povsem drugačnega pomena, če tvorijo te skupine ženske in ne družinski očetje.«8
Tako razlaga:
Gotovo drži, da je imelo 900.000 francoskih pisarniških delavcev iz 1920 bolj buržoazni
status kot 1,920.000 pisarniških uslužbencev iz 1962. Toda 600.000 moškim uslužbencem iz
170
1920 ustreza sedaj verjetno 350.000 nadzornikov in 250.000 visoko kvalificiranih uslužben-
cev, katerih status je vsaj ekvivalenten statusu njihovih predhodnikov iz 1920. Kar pa se tiče
650.000 novo zaposlenih žensk v tem poklicu, so bile pred tridesetimi leti navadne delavke,
služkinje in podobno. Za njih predstavlja delo za tekočim trakom napredovanje, ne glede na
to, koliko je ubijajoče in koliko odtujuje.
... Drži, da so poklici pisarniških uslužbencev in nižjih funkcionarjev na splošno precej
razvrednoteni v primerjavi s statusom teh poklicev izpred vsega petdeset let. Razvrednotenje
te velike množice poklicev pa je spremljala, kot smo videli, še bolj izrazita diferenciacija in
sprememba v zaposlovanju. Večina pisarniških del je manj zanimivih, manj uglednih, slabše
nagrajenih, toda prepuščena so ženskam z nižjimi ambicijami.. .9
Ko se mojstrstvo razkraja in prazni svoje tradicionalne vsebine, se bolj ali
manj dokončno pretrgajo tudi preostale vezi, že tako šibke in oslabljene, med
delovnim prebivalstvom in znanostjo. To vez so v preteklosti vzdrževali pretežno
obrtniški in rokodelski segmenti delavskega razreda, in je bila v zgodnejših
obdobjih kapitalizma kar močna. Pred monopoliziranjem znanosti s strani uprav-
ljanja je bilo mojstrstvo glavni nosilec znanstvene proizvodne tehnike v njeni
tedanji obliki; zgodovinski opisi poudarjajo izvor znanosti v obrtni oz. rokodelski
tehniki. »Zgodovinsko gledano,« pravi Elton Mayo, »mislim da lahko trdimo, da
je neka znanost nastala kot rezultat visoko razvite tehnične veščine na določenem
področju dejavnosti. Nekdo, neki izučeni delavec je v trenutkih razmišljanja
poskusil natančno izraziti predpostavke, ki so vsebovane v sami veščini____Zna-
nost je vkoreninjena v veščini in more rasti le z eksperimentalnim in sistematičnim
razvijanjem pridobljene veščine. Uspešne znanosti so torej vse zelo skromnega
izvora - opreznega razvijanja najnižjih veščin, dokler ni dosežena točka nadalj-
njega logičnega in eksperimentalnega izpopolnjevanja.«10
Poklic inženirja je sorazmerno poznega nastanka. Pred inženirjem so bile
funkcije snovanja in načrtovanja v domeni mojstra rokodelca, kot tudi funkcije
izpopolnjevanja proizvodnih tehnik z inovacijami. »Nastop sodobnega inženirja,«
pravi Bernal, »je bil novi družbeni pojav. Inženir ni linearni naslednik nekdanjega
vojaškega inženirja, bolj naslednik mlinarja in metalca iz časov mojstrstva.
Bramah (1748-1814), Maudslay (1771-1831), Muir (1806-88), Whitworth
(1803-87) in veliki George Stephenson (1781-1848) so bili vsi možje tega
tipa.«11 Kdor je le bežno seznanjen z zgodovino tehnologije, bo razpoznal
pomembnost imen na tem spisku, katerim lahko dodamo še Jamesa Watta, ki je bil
izdelovalec matematičnih instrumentov; Samuela Cromptona, ki je bil sam od
štirinajstega leta predeč in se je ob neobstoju patentne zaščite preživljal kot
predeč še potem, ko je bil njegov predilni stroj v široki uporabi; in mnoge druge.12
Omeniti moramo tudi, da je bilo angleškim strojnikom do 1842 z zakonom
prepovedano sprejemati delo v tujini, kar si še danes ne moremo zamisliti. Razlogi
za to prepoved so bili jasni, vse dokler je ostajalo tehnično znanje o proizvodnem
procesu utelešeno v mojstru rokodelcu.
Rokodelca je vezalo k tehničnemu in znanstvenemu vedenju svojega časa
vsakdanje opravljanje svojega poklica. Vajeništvo je vsebovalo običajno vaje v
matematiki, vključno z algebro, geometrijo in trigonemetrijo, v lastnostih in
izvorih materialov običajnih v stroki, vaje v naravoslovnih znanostih in v tehnič-
nem risanju. Dobro vodena vajeništva so vključevala naročanje strokovnih in
tehničnih časopisov s področja stroke, da so mogli vajenci slediti dogodkom v teh
domenah. Bolj pomembno kot formalno in neformalno urjenje pa je bilo dejstvo,
da je zagotavljala obrtna organizacija trajni stik med znanostjo in delom, saj se je
moral rokodelec v svojih dejavnostih stalno zatekati k uporabi elementarnih
znanstvenih spoznanj, matematike, risanja itd.14 Taki rokodelci so predstavljali
pomemben del znanstvene srenje svojega časa, in so praviloma izkazovali za
171
znanost in kulturo interes, ki je šel preko neposredno potrebnega za vsakdanje
delo. Mehanični inštituti, ki so uspevali sredi devetnajstega stoletja in katerih je
bilo v Angliji okrog 1.200, s članstvom preko 200.000, so se posvečali v veliki meri
zadovoljevanju tega interesa s pomočjo predavanj in knjižnic.15 Angleška Kraljev-
ska institucija, ki je bila namenjena poglabljanju razvoja znanosti in njene
uporabe v proizvodnji, je bila prisiljena, ko je pridobila sloves in želela ostati
ekskluzivna in elitna, zagraditi zadnji vhod pred nenehnim vhajanjem strojni-
kov.16 Kot izdelovalec cigar v njujorškem gosto naseljenem delavskem okolišu
Lower East Side v 1860 letih, je Samuel Gompers opazil in izkusil prav to
zanimanje delavskega razreda;
Cooper Union je nudil možnost formalnih študijskih tečajev in predavanj vsak sobotni
večer, katerim je običajno prisostvovalo od 2.500 do 3.000 poslušalcev. Ni bilo sile, ki bi mi
preprečevala obiskovati ta sobotna predavanja. Dejansko sem se tresel v svojem hrepenenju
po znanju. Umska lakota je prav tako boleča kot telesna. Vsak sobotni večer je kak veliki
učenjak govoril odprtemu avditoriju in pripovedoval o najbolj čudovitih rezultatih eksperi-
mentiranja in študija. Včasih nam je profesor Proctor govoril o čudežih astronomije - o tem,
kaj se je znanost naučila o času in razdaljah, svetlobi, gibanju itd. Resnice, ki so pronicale iz
teh predavanj, so postale moj najbolj življenjski del in dale svetu čudovito navdahnjen
pomen. Ta predavanja so bila skrbno varovane priložnosti poslušati avtoritete v znanosti
govoriti o tem, kaj delajo in o čemer razmišljajo. Predavanja in tečaje sem obiskoval več kot
dvajset let.17
Še vedno se lahko čudimo angleškim tkalcem svile iz Spitalfieldsa, katere je
našel Mayhew sredi devetnajstega stoletja v neverjetni bedi in ponižanju, ki pa so
le malo pred tem, ko čas izurjenega ročnega tkalca še ni bil mimo, svoj londonski
okoliš spremenili v središča znanosti in kulture:
Pred tem so bili tkalci skoraj edini botaniki v glavnem mestu, in je njihova ljubezen do
cvetja do danes močno izražena karakteristika njihovega razreda. Pred nekaj leti, pravijo, so
preživljali svoj prosti čas, običajno z vso družino za kosilo ob nedeljah, pri majhnih vrtovih v
okolici Londona, danes večinoma pozidanih. Še pred nedavnim je obstajalo Entomološko
društvo in bili so med najbolj prizadevnimi entomologi v kraljestvu. To nagnjenje, čeprav ne
tako razširjeno kot nekoč, je še vedno značilno za njihov razred. Nekoč je obstojalo
Cvetličarsko društvo, Zgodovinsko društvo, Matematično društvo, ki so jih vsa vzdrževali
tkalci svile; slavni Dollond, izumitelj akromatičnega teleskopa, je bil tkalec; prav tako
matematika Simpson in Edwards, preden so ju premestili s statev v državno službo učiti
matematiko kadete v Woolwichu in Chathamu.18
Ista nenavadna zgodovina je značilna za tkalce Yorkshirea in Lanceashirea,
kot omenja E. O. Thompson: »Vsak tkalski okoliš je imel svoje tkalce pesnike,
biologe, matematike, glasbenike, geologe, botanike____Nekateri muzeji na severu
in naravoslovna društva še hranijo zapiske ali zbirke metuljev, ki so jih sestavili
tkalci; pripovedujejo pa o tkalcih iz oddaljenih vasi, ki so se učili geometrije z
risanjem s kredo na kamnitem tlaku in ki so bili željni razpravljati o diferencial-
nem računu.«19
Uničenje mojstrstva v obdobju vzpona znanstvenega upravljanja ni šlo neo-
pazno mimo delavcev. Po pravilu se delavci mnogo bolj zavedajo izgube, medtem
ko je proces v teku, kot pa kasneje ko že prevladajo nove razmere v proizvodnji.
Taylorizem je povzdignil proti sebi delavske sindikate v pričetku tega stoletja; v
tem zgodnjem nasprotovanju zasluži največ pozornosti dejstvo, da se ni osredoto-
čalo na zunanje znake taylorskega sistema kot so štoparica in študije gibanja,
temveč na njegov centralni namen: ločiti delavce od njihovih obrtnih znanj in
avtonomnega nadzora ter jih soočiti s popolnoma predzamišljenim delovnim
procesom, v katerem funkcionirajo kot vzvodi in kolesje. V uvodniku, ki se je
pojavil v Mednarodnem livarskem časopisu, beremo:
172
Edina in velika prednost mezdnega delavca je bila njegova veščina. Veščino pojmujemo
običajno kot sposobnost spretno rokovati z orodjem in snovmi obrti ali stroke. Prva veščina
pa je več kot to. Njen resnično bistveni element ni ročna gibčnost in spretnost, temveč nekaj
kar je shranjeno v delavčevi glavi. To nekaj, je najprej globoko znanje o značaju in
uporabnosti orodij, snovi in procesov stroke, ki ga omogočata delavcu tradicija in izkušnje.
Še več kot to, pa je to znanje, ki ga usposablja razumeti in prebroditi nenehne težave, ki
izhajajo iz razlik ne le v orodjih in materialih, temveč tudi v razmerah v katerih mora
potekati delo.
Uvodnik nadaljuje z opozarjanjem na ločitev »obrtnega znanja« od »obrtnih
veščin« na »vse širšem področju in z vse hitrejšim tempom,« ter opisuje kot
najnevarnejšo obliko te ločitve.
zbiranje vsega tega razkropljenega obrtnega znanja, njegovo sistematiziranje in osredo-
točanje v rokah delodajalca, ter naknadno razdelitev istega, vendar v obliki natančnih
navodil, tako da dobi vsak delavec le znanje potrebno za opravljanje določene relativno
drobne naloge. Očitno je, da ta proces razdvaja veščino in znanje tudi v njuni tesni zvezi. Ko
je proces izvršen, delavec preneha biti mojster v kateremkoli smislu, temveč je živo orodje
uprave.20
Pol stoletja razpravljanja o znanstvenem upravljanju še ni uspelo proizvesti
boljše formulacije te teme.
AVTORJEVE OPOMBE K POGLAVJU:
1	Hammondova omenjata Boultona, ki je vodil v osemnajstem stoletju veliko tovarno strojev v Sohu v Angliji skupaj	4.
z Jamesom Wattom, kot »veščega v znanstvenem upravljanju«. Vendar že sam njun opis njegovih upravljalskih metod
negira to označbo, in še bolj izpostavlja metode sodobnega upravljanja: »Sredi svoje tovarne, kjer je sedel v donenju kladiv
in ropotu motorjev, je mogel navadno opaziti, kadar je prišlo kjerkoli do zastoja, ali kadar so tekli stroji prehitro ali
prepočasi, in izdati ustrezno temu ukaze.« Imel pa je Boulton zelo izpopolnjeno organizacijo nadzora.
J. L. and Barbara Hammond, The Rise of Modern Industry (London, Í925; reprint ed., New York, 1969), p. 119.
2	Frederick W. Taylor, Shop Management, v Scientific Management (New York and London, 1947), pp. 65-66.
4 Ibid., p. 121.
4	Mimogrede opozarjam bralca na surovost izraza »planski oddelek, ki opravlja za delavce njihovo miselno delo«.
Funkcije planskih oddelkov se niso spremenile, pač pa so v današnjem bolj rafiniranem času in v času divjanja debat o
organizaciji dela. šefi pravočasno opozorjeni in velja, da ni potrebno govoriti tako odkrito.
5	Ibid., p. 146.
6	Frederick W. Taylor, The Principles of Scientific Management (New York, 1967), p. 125.
7	Taylor, Shop Management, pp. 146-47.
* Michel Crozier, The World of the Office Worker (Chicago and London, 1971), pp. 13-17.
9	Ibid., pp. 18-19.
10	Elton Mayo, The Social Problems of an Industrial Civilization (Boston, 1945), pp. 17-18.
" J. D. Bernal, Science in History (London, 1954; revised od., 1957), p. 389.
l: Kljub poplavi mehanskih izumov v nedavni preteklosti, bi bilo nemogoče sestaviti tak spisek za to stoletje. Na misel
prideta Frank Whittle, ki je delal na opremljanju kovinskih letal in je igral pomembno vlogo na izumu reaktivnega motorja;
in John Harwood, urar ki je izumil in 1932. leta patentiral zapestno uro s samodejnim navijanjem. Hoxie poroča, da je v
teku pripravljanja svoje študije o znanstvenem upravljanju v obdobju prve svetovne vojne »opazil v neki delavnici
avtomatski stroj, katerega je izumil neki delavec in ki je opravljal delo nekaj ročnih delavcev. ,Ali je dobil kakšno nagrado?*
je bilo vprašanje. .Seveda," odgovor, .dvignili smo mezdno stopnjo s 17 na 22 centov na uro." Primere te vrste bi mogli še
pomnožiti.« Iz bolj bližnje preteklosti pa so redki. Študija o poklicih slučajnega vzorca oseb, katerim so bili v 1953
dodeljeni v ZDA patenti, je pokazala, da »jih je bilo okrog 60 odstotkov inženirjev, kemikov, metalurgov in direktorjev
razvojno-raziskovalnih oddelkov, ostali pa so bili večinoma vodstveni delavci izven R. R.; skoraj noben ni bil proizvodni
delavec.« Tu lahko postanemo in na dostojen način pokopljemo Adam Smithov tretji argument v prid tehnični delitvi dela:
da bo delavec, s pozornostjo usmerjeno na en sam ponavljajoči se postopek, izumljal stroje, ki mu bodo olajšali ta
postopek. Resničnost, katero je ta argument nekoč vseboval, je že dolgo tega izginila v razmerah kapitalistične proizvodnje,
kjer ni delavcu ne omogočeno ne dovoljeno, da razume svoje delo.
Robert F. Hoxie, Scientific Management and Labor (New York and London, 1918), p. 94.
National Commission on Technology, Automation, and Economic Progress, The Employment Impact of Technologi-
cal Change, Appendix Volume II, Technology and the American Economy (Washington, D. C., 1966), p. 109.
13	Učinke upadanja vajeništva so čutili še prav nedavno, v času Hoxiejevega poročila, ki prav i: »Očitno pa je, da mora
zaradi zanemarjanja vajeništva pričakovana učinkovitost delavskega razreda trpeti, če ne bo -drugi način proizvodnega
izobraževanja. Sami znanstveni upravljalci so se gorko pritoževali nad bednim in nevzgojenim materialom iz katerega
morajo novačiti svoje delavce, v primerjavi z učinkovitimi in ponosnimi mojstri, ki so zaprošali za zaposlitev še pred
dvajsetimi leti.« Ti isti znanstveni upravljalci se še naprej, kot je njihova navada, gorko pritožujejo nad delovnim
prebivalstvom, katerega so sami oblikovali po svojih potrebah, niso pa še iznašli načina proizvajanja delavcev, ki bi bili ne le
degradirani na svojih mestili \ delovnem procesu, pač pa tudi prizadevni in ponosni na svoje delo. Hoxie, Scientific
Management and Labor, p. 134.
14	David Landes piše v razpravi o mojstrih iz časov industrijske revolucije: »Še bolj preseneča teorijsko znanje teh
ljudi. Na splošno to niso bili nepismeni šušmarji zgodovinske mitologije. Tudi navadni mlinar je bil običajno, kot opaža
Fairbairn, ,soliden matematik, vedel je nekaj o geometriji in merjenju in imel včasih zelo spodobno znanje iz praktične
matematike. Znal je izračunavati hitrosti, moč in silo strojev; znal je risati v tlorisu in prerezu...' Velik del teh .višjih
dosežkov in intelektualne sile' je odražal bogate priložnosti za tehnično izobraževanje v ,vaseh' kot je Manchester v tem
obdobju: od Disidentskih akademij in učenih društev do domačih in obiskujočih predavateljev, .matematičnih in trgovskih'
zasebnih šol z večernimi tečaji in zelo razširjenih priročnikov, revij in enciklopedij.«
David S. Landes, The Unbound Prometheus: Technological Change and Industrial Development in Western Europe
from 1750 to the Present (Cambridge and New York, 1969), p. 63.
15	Glej J.H.Stewart Reid, The Origins of the British Labour Party (Minneapolis, Minn., 1955), p. 19; in
E. J. Hobsbawm, The Age of Revolution (New York, 1962), pp. 213-14.
16	Bernal, Science in History, p. 383.
17	Samuel Gompers, Seventy Years of Life and Labor (1925; New York, 1957), p. 57.
18	Henry Mayhew, v The Unknown Mayhew, Eileen Yeo and E. P. Thompson, eds. (New York, 1971), pp. 105-106.
19	E. P. Thompson, The Making of the English Working Class (New York, 1964), pp. 291-92.
20	Hoxie, Scientific Management and Labor, pp. 131-32.
21	V tej zvezi glej tudi Friedmannovo Industrijsko družbo, kjer povzema »prve reakcije delavcev« na taylorizem v
Združenih državah, Angliji, Nemčiji in Franciji.
Georges Friedmann, Industrial Society (Glencoe, III., 1955), pp. 41-43.
174
6. poglavje
Prilagoditev delavca kapitalističnemu načinu proizvodnje*
Preobrazba delovnega človeštva v »delovno silo«, v »proizvodni faktor«, v
orodje kapitala, je neprekinjen proces brez konca. Žrtvam procesa je to stanje
odvratno, pa naj bo njihova plača visoka ali nizka, ker je v nasprotju z osnovnimi
predpostavkami človeškega dela. Glede na to, da delavci kot ljudje niso ukinjeni,
temveč preprosto koriščeni na nečloveški način, so njihove kritične, miselne in
domišljijske zmožnosti, vsej otopelosti navkljub, v določeni meri vedno grožnja za
kapital. Kapitalistični način proizvodnje se poleg tega stalno širi k novim področ-
jem dela, vključujoč področja katera ustvarjajo na novo tehnološki napredek in
selitve kapitala v nove panoge. Istočasno se izpopolnjuje in poglablja, ter njegov
pritisk na delavce niti za trenutek ne preneha. Prilagajanje delavcev kapitalistič-
nemu načinu proizvodnje je treba ponoviti za vsako generacijo posebej, toliko
bolj ker generacije, ki odraščajo v kapitalizmu, ne odraščajo že od vsega začetka v
kontekstu delovnega življenja, temveč vstopijo v delo tako rekoč od zunaj, po
daljšem obdobju odraščanja, ko se ohranjajo v rezervi. Nujnost prilagajanja
delavca delu v njegovi kapitalistični obliki, nujnost premagovanja naravnega
odpora, ki se krepi z vsakokratnimi spremembami tehnologije, ž antagonističnimi
družbenimi razmerji, s spremembami generacij - torej ne neha z »znanstveno
organizacijo dela«, temveč postane stalna lastnost kapitalistične družbe.
Posledica tega je bil nastanek skupine praktičnih in akademskih disciplin
posvečenih preučevanju delavca: v okviru kadrovskih oddelkov korporacij in v
zunanjih podpornih organizacijah kot so šole za delovna razmerja, oddelki za
sociologijo in druge akademske in sorodne ustanove. Kmalu po Taylor j u sta se z
namenom izpopolniti metode izbora, izobraževanja in motiviranja delavcev poja-
vili industrijska psihologija in industrijska fiziologija, ki sta hitro prerasli tudi v
poskus industrijske sociologije, analize delovnega mesta kot družbenega sistema.
Temeljna značilnost teh različnih šol in tokov znotraj njih je, da se v primerjavi
z gibanjem znanstvenega upravljanja načeloma ne ukvarjajo z organizacijo dela,
pač pa s pogoji, v katerih je delavca najlaže pritegniti k sodelovanju v okviru
sheme dela, kot jo postavi organizator dela.1 Te šole jemljejo delovne procese, ki
potekajo v kapitalistični družbi, kot neizogibno dane, ter jih sprejemajo kot
»nujne in neizogibne« za katerokoli »industrijsko družbo«. Tematizirani so pro-
blemi upravljanja: nezadovoljstvo izraženo v visokih merah fluktuacije, absenti-
zmu, odpor do predpisanega delovnega tempa, brezbrižnost in malomarnost,
načrtno zadrževanje obsega proizvodnje in neprikrito sovraštvo do uprave. Pro-
blem, ki si ga zastavlja večina sociologov in psihologov, ki se ukvarjajo s preučeva-
njem dela in delavcev, ni problem degradacije ljudi, temveč problem o težavah, ki
jih povzroča zavedno in nezavedno reagiranje na to degradacijo. Prav nič slučajno
ni torej, da se večina ortodoksnih raziskovalcev te vrste trdno in prav krčevito
oprijemlje dikcije, da njihova naloga ni preučevanje objektivnih delovnih razmer,
temveč le subjektivnih pojavov v teh razmerah: stopenj »zadovoljstva« in »neza-
dovoljstva«, izpeljanih iz njihovih vprašalnikov.
Najzgodnejši poskus sistematizacije v tej smeri je bil na področju industrijske
psihologije. Pričetke moremo zaslediti v eksperimentalni psihologiji, kot so jo
poučevali v Nemčiji devetnajstega stoletja, posebej na šoli za psihologijo univerze
v Leipzigu. Hugo Münsterberg je prišel, po študiju v »laboratoriju« Wilhelma
Wundta na tej ustanovi, v Združene države, kjer je imel na Harvardu možnost
175
opazovati razvoj sodobnega upravljanja v njegovih najradikalnejših in komplek-
snih oblikah, in kjer si je zadal načrt združiti metode leipziške šole z novo prakso
znanstvenega upravljanja. Njegovo Psihologijo in industrijsko učinkovitost (iz-
dano v nemščini v 1912 in v angleški verziji naslednje leto) moremo imenovati
prvi sistematizirani oris industrijske psihologije.2 Kot Taylor, tudi Münsterberg ni
prikrival svojih pogledov in ciljev:
Naš namen je skicirati obrise nove znanosti, ki je med sodobno laboratorijsko psiholo-
gijo in problemi ekonomije: psihološki eksperiment bomo predložili sistematično v službo
trgovini in proizvodnji.3
Kaj pa so nameni trgovine in proizvodnje? Münsterberg prepušča to drugim:
»Ekonomska psihotehnika more služiti določenim ciljem trgovine in proizvodnje;
s skrbjo o tem, ali so ti cilji najboljši, pa se psihologu ni potrebno obremenjevati.«4
Ko tako razbremeni svojo »znanost« in prenese nalogo postavljanja parametrov
za svoje raziskave na tiste, ki nadzirajo »trgovino in proizvodnjo«, se povrne k tej
temi le ob predlogu, naj bi se morebiti upoštevalo tudi mnenje delavcev, ki so tudi
del »trgovine in proizvodnje«. Tako grobo in vulgarno pozivanje na parcialne
interese ga navda z grozo, ter mora predlog ostro zavreči:
Raziskovanje možnega prispevka psihologije problemu okrepljenega učinka, ne sme
odvrniti površinski ugovor, da more v neki industrijski tvrdki priti sprva do odpuščanja
mezdnih delavcev. Psihotehnika ni v službi strank, temveč izključno v službi civilizacije.5
Ko je tako definiral interese »civilizacije« ne z ogromno večino delavcev,
temveč s tistimi, ki upravljajo z njimi, more sedaj sproščeno pristopiti k vsakda-
njim učinkom »znanstvenega načrtovanja dela« na delavca: ».. .razvoj znanstve-
nega upravljanja je jasno pokazal, da so najpomembnejše izboljšave prav tiste, ki
so izvedene iz znanstvenih raziskav in ki sprva delavcev samih ne zadovoljujejo,
dokler se ne izoblikuje nova navada.«6 Vlogo psihološke znanosti v industriji vidi v
izbiranju delavcev iz ponudbe na trgu delovne sile ter v aklimatiziranju le-teh na
delovne postopke, ki si jih zamisli »civilizacija«, v izoblikovanju »nove navade«:
... izločimo tri glavne cilje poslovnega življenja, cilje ki so pomembni v trgovini in
proizvodnji in vsaki ekonomski dejavnosti. Sprašujemo se, kako najti ljudi, katerih umske
sposobnosti bodo najbolj ustrezale delu, ki ga morajo opravljati; drugič, v kakšnih psiholo-
ških razmerah si moremo zagotoviti od vsakega človeka največji in najustreznejši obseg dela;
in končno, kako moremo doseči kar najbolj popoln vpliv na človeške možgane, ki je zaželjen
v poslovnem interesu.7
Ta definicija identificira cilje - čeprav redko tako odkrito izražene - kasnejših
šol psihološkega, fiziološkega in družbenega raziskovanja delavca in dela. Naj-
splošneje rečeno, so te šole iskale model delavcev in delovnih skupin, katerega
rezultati bi bili v skladu s potrebami upravljanja: prilagoditev na pogoje zaposlitve
kot jih nudi kapitalistična firma in zadovoljivo opravljanje dela na tej osnovi. Šole
in teorije so se razmnoževale, zamenjevale in nadomeščale druga drugo v vrsti
novih pristopov in teorij, kar priča bolj kot karkoli drugega o njihovem neuspehu.
Razmahu industrijske psihologije v Združenih državah je v pričetku najbolj
prispeval Walter Dill Scott, psiholog na Northwestern University, ki je doktoriral
v Leipzigu in prešel na to novo področje iz dela v reklamni dejavnosti. Med prvo
svetovno vojno in pot njej je uporabljala psihološko testiranje vrsta največjih
korporacij (American Tobacco, National Lead, Western Electric, Loose-Wiles
Biscuit, Metropolitan Life), prva psihološka konzultantska služba za gospodarstvo
176
pa je bila ustanovljena na Carnegie Institute of Technology v 1915, kjer je Scott
prvi v neki ameriški akademski ustanovi načeloval katedri za uporabno psiholo-
gijo. Med vojno so izvajali taka testiranja v obsežnem merilu v oboroženih silah
Združenih držav, prav tako pod Scottom, ter je to spodbudilo razširitev te metode
po vsem gospodarstvu po vojni. V Angliji in Nemčiji je bil razvoj dogodkov
podoben, s tem da je Nemčija verjetno prednjačila pred ostalimi.8
Predpostavka industrijske psihologije je bila, da je mogoče s testi sposobnosti
vnaprej določiti primernost delavcev za posamezna delovna mesta, z njihovim
razvrščanjem po stopnjah »inteligence«, »ročne spretnosti«, »nagnjenosti k nez-
godam« in splošnega ustrezanja »profilu«, kot si ga je začrtala uprava. Domišlja-
vost tega poskusa, meriti ljudi in anticipirati njihovo obnašanje v kompleksni in
antagonistični dinamiki družbenega življenja, se je v praksi kmalu razkrila.
Dolgotrajni in izčrpni poskusi v obratih Western Electric-a v zahodnem Chicagu -
takoimenovani Hawthorne eksperimenti - ob koncu dvajsetih let, so eksplicirali
nezadovoljstvo z industrijsko psihologijo. V teh poskusih je prispela skupina iz
Harvard Business School, pod vodstvom Eltona Maya, do pretežno negativnih
zaključkov - zaključkov, ki so bili poleg tega izrazito podobni tistim, s katerimi je
Taylor pričel svoje raziskave skoraj pol stoletja pred tem. Ugotovili so, da je
konkretno delavčevo opravljanje dela v le šibki zvezi z njegovo »sposobnostjo« -
in dejansko pogosto obratno sorazmerno testnim rezultatom, tako da so s testi
najbolje ocenjeni proizvajali na nižjih nivojih in obratno - ter da so se delavci
kolektivno upirali normativom in zahtevam delovnega mesta, kot jih je postavljala
uprava. »Trditev, da je mogoče obnašanje posameznika v tovarni napovedati pred
zaposlitvijo na osnovi obsežnega in natančnega preverjanja njegovih mehaničnih
in drugih sposobnosti s testi, je večinoma, če ne v celoti, zmotna.«9
Glavni zaključek Mayove šole je bil, da motiviranja delavcev ni mogoče
razumeti na povsem individualni osnovi ter da se mora dojemanje njihovega
obnašanja osredotočiti na obnašanje skupin v tovarni. S tem se je preučevanje
prilagajanja delavcev na delo preselilo s področja psihologije k sociologiji. »Hu-
man relations« pristop, prvi iz niza behaviorističnih socioloških šol, se je opredelil
za kadrovsko svetovanje in na korektne in nevpadljive načine osebnega nadzira-
nja. V smislu čvrstih in oprijemljivih rezultatov pa so te šole prispevale korporacij-
skim upravam le malo. Nastanek koncepta »human relations« je poleg sovpadal z
depresijo v tridesetih letih in z valom delavskega revolta, ki je kulminiral v
sindikalizaciji glavnih proizvodnih panog v Združenih državah. V luči teh dogod-
kov delovno mesto sedaj nenadoma ni več izgledalo kot sistem formalne birokrat-
ske organizacije po weberjanskem modelu, niti kot sistem neformalnih grupnih
relacij kot v interpretaciji Maya in njegovih naslednikov, temveč bolj kot sistem
moči in razrednih antagonizmov. Industrijska psihologija in sociologija si nista
nikdar opomogli od tega udarca. Od svojih samozavestnih pričetkov kot »znano-
sti«, posvečene raziskovanju izvorov človeškega obnašanja, da se z njimi lažje
manipulira v interesu upravljanja, sta razpadli v množico zmedenih in zmedo še
poglabljaj oči h pristopov k psihološkim, sociološkim, ekonomskim, matematičnim
ali »sistemskim« razlagam delovnega mesta, z malo dejanskega pomena za uprav-
ljanje z delavcem ali z delom.10
Če je trud praktikov in ideologov le malo prispeval k prilagoditvi delavca
kapitalističnemu načinu proizvodnje, kako je le-ta dejansko potekala? Velik del
ekonomske in politične zgodovine kapitalističnega sveta v preteklem stoletju in
pol je v zvezi s prav tem procesom prilagajanja in s konflikti in upori, ki so ga
spremljali, ter tu ni mesto za povzetje teh procesov. En sam primer, primer prvega
popolnega montažnega tekočega traku, bo moral zadoščati, da označimo uničenje
177
nekdanjih pogojev dela in prilagajanje delavcev novim oblikam dela pod nadzo-
rom kapitala, kot bazični proces, v katerem vodečih vlog nista odigrali manipula-
cija ali prisila, temveč družbenoekonomske razmere in sile.
V	1903, ko je bil ustanovljen Ford Motor Company, je bilo izdelovanje
avtomobilov v rokah mojstrov, izučenih v delavnicah biciklov in kočij v Michiganu
in Ohiu, takratnih centrih teh panog. »Končna montaža, na primer,« piše Eli
Chinoy, »je bila izvorno visoko kvalificirano delo. Vsak avtomobil je na enem
mestu zmontirala skupina strojnikov širokega znanja.«11 Do 1908, ko je uvedel
Ford Model T, je bil postopek že nekoliko spremenjen, a so bile spremembe v
primerjavi s tistimi, ki so sledile, minimalne. Organizacijo montažnega dela v tem
času je opisal Keith Sward:
V	Fordovi in vseh drugih delavnicah v Detroitu, je proces sestavljanja avtomobila še
vedno temeljil na vsestranskem strojniku, ki se je moral v teku svojega dela stalno pomikati
in premeščati. Fordovi monterji so bili še vedno vsestransko izučeni. Njihovo delo je bilo
pretežno stacionarno, vendar so morali prepešačiti k naslednjemu opravku čim je avto-v-
nastajanju na njihovem mestu zaključil celotno pot od golega ogrodja do končanega izdelka.
V tem času je prišlo seveda tudi do izpopolnitev. V 1908 monterju ni bilo več treba zapuščati
mesta dela in se odpravljati k zabojem z orodjem in k stalažam z deli. To delo so sedaj
opravljali posebni strežniki. Niti ni bil Fordov strojnik v 1908 povsem isti mož kot tisti iz
1903. V tem času je postalo delo končne montaže v najmanjši možni meri razčlenjeno.
Namesto mojstra, ki je nekoč opravil »vse«, je sedaj skupina monterjev združno obdelovala
določen avtomobil, ter je vsak od njih odgovarjal za nekoliko omejen niz operacij.12
Povpraševanje po Modelu T je bilo tolikšno, da je naročila družba svojim
inženirjem popolno revizijo proizvodnih metod. Ključni element nove organiza-
cije dela je bila brezkončna veriga, ki je pomikala avtomobilska ogrodja mimo
stacionarnih delovnih mest, na katerih so delavci opravljali enostavne operacije na
teh ogrodjih, ko so se pomikala mimo. Sistem je stekel najprej v posameznih
delnih montažah, približno takrat ko je bil uveden Model T, in se v naslednjih letih
razvijal, do januarja 1914, ko je bil v Fordovi tovarni v Highland Parku postavljen
prvi neskončni tekoči trak končne montaže. V treh mesecih je padel čas montaže
za Model T na desetino prej potrebnega, do 1925 pa je bila vzpostavljena
organizacija, ki je proizvedla v enem samem dnevu skoraj toliko avtomobilov, kot
prej v zgodnji zgodovini Modela T v celem letu.
Pospešeni tempo proizvodnje ni bil odvisen v tem primeru le od spremembe
organizacije dela, temveč od možnosti, katero si je z enim samim mahom pridobila
uprava, da nadzira hitrost montaže; tako da je mogla sedaj podvojiti in potrojiti
tempo izvajanja delovnih postopkov in s tem podvreči delavce izredni intenzivno-
sti dela. Ko je to dosegel, je prešel Ford k niveliranju strukture plač, kot
dodatnemu ukrepu za nižanje stroškov:
Pred prehodom na montažno linijo, je imela družba navado izplačevati bolj ali manj
izdatne dodatke za stimulacijo proizvodnje in osebne iniciative. Tisti trenutek ko je uvedel
tekoči trak, pa je Ford stimulativne dodatke ukinil in se povrnil k plačevanju enotnih mezd
po uri. Družba se je odločila, poroča Železna doba julija 1913, opustiti diferencirano
plačilno lestvico v korist »strožjega nadzora«. Ko je bila nova mezdna politika vpeljana, ni
mogel povprečni Fordov uslužbenec pričakovati v svojih dohodkih nič več variacij kot v delu,
katerega je moral izvajati. Njegova maksimalna plača je bila zamrznjena, po vsemu sodeč za
večno, na 2,34 S dnevno, na ravni ki je veljala za celotni širši okoliš.13
Na ta način so bili novi pogoji zaposlovanja, ki so postali kasneje značilni za
celotno avtomobilsko industrijo in zatem za vse večje število drugih panog,
vpleljani najprej v Ford Motor Company. Mojstrstvo je odstopilo mesto ponavlja-
nemu nadrobnemu postopku, mezdne stopnje pa so bile normirane na enotni
178
ravni. Reagiranje na to spremembo je bilo močno, kot pripoveduje Sward:
Kot posledica tega, se je nova tehnologija pri Fordu izkazala za vse bolj nepriljubljeno;
in so se pričeli ljudje, ki so ji bili izpostavljeni, upirati. Svoje nezadovoljstvo so izrazili z
množičnim zapuščanjem obrata. Imeli so možnost izbire. V okolici je bilo dosti drugih del;
lažje je bilo priti do njih; plača je bila ravno tako dobra; in bila so manj mehanizirana in bolj
po volji delavcev.
Že v 1910 so pričeli delavci zapuščati Forda v velikem številu. Z vzpostavitvijo montažne
linije so njihove vrste praktično razpadle; družba se je kmalu znašla v situaciji ko ni več
mogla niti vzdrževati potrebnega števila delavcev, kaj šele večati ga. Ford Motor Co. je
očitno prilezla do točke, ko je razpolagala z veliko tovarno, pa s premalo delavcev da bi jo
poganjali. Ford je kasneje priznal, da so privedle njegove tovarniške inovacije do najre-
snejše krize z delavci v njegovi karieri. Fluktuacija njegovih delavcev je dosegla, je pisal
kasneje, 380 odstotkov samo v 1913. Odpor delavcev do novega strojnega sistema je bil
tolikšen, da je bilo treba proti koncu 1913. leta vsakokrat, ko je hotela družba dodati 100
delavcev osebju tovarne, zaposliti 963 delavcev.14
V tej prvi reakciji na tekoči trak vidimo naravni odpor delavcev do nove vrste
dela. Tako jasno pa ga vidimo zato, ker je Ford, kot inovator v tem načinu
proizvodnje, takrat konkuriral s predhodnimi načini organizacije dela, ki so še
karakterizirali ostalo avtomobilsko industrijo in druge panoge v okolici. V tem
mikrokozmosu je ilustracija pravila, da delavski razred vse bolj podlega kapitali-
stičnemu načinu proizvodnje in zaporednim oblikam, katere zavzema, le ko
kapitalistični način proizvodnje osvaja in uničuje vse druge oblike organizacije
dela in vsporedno z njimi, vse alternative delavskega prebivalstva. Koje vsilil Ford
s konkurenčno prednostjo, katero si je pridobil, tekoči montažni trak tudi ostali
avtomobilski industriji, so ji morali delavci v isti meri podleči, ob izginjanju drugih
oblik dela v tej panogi.
Krizo, s katero se je soočal Ford, je še poglobilo organiziranje Fordovih
delavcev, ki ga je pričela sindikalna organizacija Industrial Workers of the World
poleti 1913. Fordov odgovor na dvojno grožnjo sindikalizacije in bega delavcev iz
njegovih obratov je bila objava 5-dolarskega delovnega dne, zgodaj v 1914 in z
velikim pompom. Čeprav se tega dramatičnega povečanja mezd niso držali tako
strogo, kot je želel Ford takrat prepričati javnost, je vendar plače v Fordovi
tovarni dvignilo toliko nad prevladujočo raven v okolici, da je uspelo v tistem
trenutku rešiti oba problema. Družbi je omogočilo izbiranje iz velike ponudbe
delovne sile, istočasno pa odprlo nove možnosti za intenzificiranje dela v obratih,
kjer so si delavci sedaj prizadevali obdržati službo. »Plačilo petih dolarjev dnevno
za osemurni delavnik,« je pisal Ford kasneje v svoji avtobiografiji, »je bila ena
najboljših potez nižanja stroškov, kar smo jih kdajkoli naredili.«15
Odobravanje višjih relativnih mezd proporcionalno vse manjšemu številu
delavcev, z namenom zagotoviti nemoten tek proizvodnje, je postalo - še posebej
po drugi svetovni vojni - splošna lastnost korporacijske politike zaposlovanja,
posebno ko so to isto stališče zavzela še sindikalna vodstva. John L. Lewis se je
odločil v tem smislu kmalu po vojni: v zameno za spodbujanje mehaniziranja
premogovnikov in za krčenje zaposlovanja, je vztrajal na vse boljšem nagrajeva-
nju tistih vse manj številnih in vse bolj obremenjenih rudarjev, ki so ostajali v
jaških. V naslednjih desetletjih je večji del organiziranega delavskega gibanja v
proizvodnih panogah sledil temu primeru, odkrito ali ne. To politiko je močno
olajševala monopolna struktura omenjenih panog. Delavci, ki so postali odvečni in
tisti, ki niso zaradi relativnega krčenja proizvodnih panog nikoli vstopili v te
panoge, so vzdrževali ponudbo za nove panoge in za nižje plače.
179
Če torej drobne manipulacije kadrovskih oddelkov in industrijske psihologije
in sociologije niso odigrale pomembne vloge v prilagajanju delavcev na delo, to še
ne pomeni, da je »prilagajanje« delavca brez elementov manipuliranja. Na-
sprotno, kot v vsem funkcioniranju kapitalističnega sistema, je manipulacija
primarna in prisila le za vsak slučaj - s to posebno značilnostjo, da je ta
manipulacija proizvod mogočnih ekonomskih sil, korporacijskih pogajalskih poli-
tik in politik zaposlovanja; proizvod notranjega delovanja in napredovanja sa-
mega kapitalističnega sistema, in ne bistrih nakan strokovnjakov za delovna
razmerja. Navidezna aklimatizacija delavca na nove načine proizvodnje je rezultat
uničenja vseh drugih načinov življenja, rezultat mezdnih pogodb, ki dovoljujejo
delavskemu razredu določen napredek na višje ravni preživljanja, in končno
rezultat vmreženosti v sodobno kapitalistično življenje, ki onemogoča vse druge
načine življenja. Pod to navidezno prilagojenostjo pa se sovraštvo delavcev do
degeneriranih oblik dela, ki so jim vsiljene, ohranja, kot podzemni tok, ki se vrne
na površje ko to dovoljujejo razmere v zaposlovanju, ali ko kapitalistična gonja za
vse večjo intenzivnost dela prekorači meje fizičnih in umskih zmožnosti. Obnavlja
se z vsako novo generacijo, in se izraža v nebrzdanem cinizmu in odporu, ki ga
čutijo množice delavcev do svojega dela; ter se znova in znova pojavlja v ospredju
kot družbeni problem, ki zahteva rešitev.
° Angl, "habituation" ne nosi le pomena »prilagoditi se« (v tem ožjem smislu uporablja Braverman tudi "adjustment"),
temveč tudi »navaditi se«. Čeprav se Braverman na tem mestu v to posebej ne spušča, ne gre le za prilagajanje =
podrejanje delavca kapitalistu, temveč za prilagoditev, privedeno skozi totalni družbeni mehanizem do stopnje normalnega
obnašanja na zahtevani način.
AVTORJEVE OPOMBE K POGLAVJU:
1	S kadrovsko upravo, katero se sicer pojmuje kot tisti del korporacijske strukture, ki se ukvarja z delavcem, se
običajno zelo na hitro opravi, kadar se izvajajo reorganizacije dela. V nedavni knjigi pripisuje dvoje priznanih organizator-
jev dela skoraj vsakemu upravljalskemu nivoju večjo vlogo pri spreminjanju delovnih metod, kot naj bi bila vloga
kadrovskega oddelka. V svojih predlogih za splošni »program za dvig učinkovitosti« pravita dobesedno: »V večini
organizacij kadrovski direktor v pričetku ne bo imel aktivne vloge v vodenju programa za dvig učinkovitosti.« Pomen tega
funkcionarja omejita na funkcije »spremljanja reakcij uslužbencev«, usmerjanja novih uslužbencev v skladu s programom
in odgovarjanja na vprašanja in pritožbe.
Kot s kadrovskimi direktorji, tako tudi z njihovimi akademskimi dvojniki v sociologiji dela. Med bolj izkušenimi in
rafiniranimi, kot tudi »človeškimi«, poudarja prav to Charles Rumford Walker, v delu nekega svojega teksta posvečenemu
»Strateški vlogi inženirja«; kjer razpoznava, da določajo smer evolucije dela »upravniki in inženirji, kot arhitekti
bodočnosti«, medtem ko je vloga sociologov prepričevati resnične načrtovalce delovnega procesa, da upoštevajo to
»zanemarjeno človeško razsežnost« ter tako zmanjšajo nezadovoljstvo in povečajo produktivnost, da »izkoristijo prilož-
nost« katero nudijo nagle tehnološke spremembe, itd.
Bruce Payne and David D.Swett, Office Operations Improvement (New York, 1967), pp. 41—42.
National Commission on Technology, Automation, and Economic Progress, The Employment Impact of Technologi-
cal Change, Appendix Volume II, Technology and the American Economy (Washington, D. C., 1966), pp. 288-315, esp.
section IV.
2	Loren Baritz, The Servants of Power: A History of the Use of Social Science in American Industry (Middletown.
Conn., 1960; paperback ed., New York, 1965), pp. 26-36.
3	Hugo Münsterberg, Psychology and Industrial Efficiency (Boston and New York, 1913), p. 3.
4	Ibid., p. 19.
5	Ibid., p. 144.
6	Ibid., p. 178.
7	Ibid., pp. 23-24.
8	Za kratko zgodovino industrijske psihologije glej Baritz, The Servants of Power.
9	Citirano v ibid., p. 95.
10	Dejansko mesto industrijske psihologije in sociologije v korporacijski politiki so zelo jedrnato opredelili trije
specialisti organizacije dela ob zaključku članka naslovljenega z »Današnji kriteriji načrtovanja dela«: »Zaključimo lahko,
da je politika in praksa podjetij (gre za podjetja, analizirane v tem članku) do načrtovanja dela nekonsistentna s programi in
politiko kadrovske administracije in administracije za delovna razmerja. Na eni strani se izvajajo konkretni ukrepi za
zmanjševanje vloge posamoznika, na drugi pa je podvržen propagandi o svojem pomenu in vrednosti za organizacijo.« To
pa je več kot le »nekonsistentnost«, saj predstavlja načrtovanje dela realnost, kadrovska administracija pa le mitologijo. Z
vidika korporacije nekonsistentnosti ni, saj predstavlja to slednje manipulacijo, da se delavec prilagodi onemu prvemu.
Louis E. Davis, Ralph R. Center, and John Hoffman, »Current Job Design Criteria«, Journal of Industrial Engine-
ering, vol. 6, no. 2 (1955); reprinted in Louis E. Davis and James C.Taylor, eds.. Design of Jobs, (London, 1972), p. 81.
11	Eli Chinoy, »Manning the Machine - The Assembly-Line Worker«, v Peter L. Berger, ed.. The Human Shape of
Work: Studies in the Sociology of Occupations (New York, 1964), p. 53.
12	Keith Sward, The Legend of Henry Ford (New York and Toronto, 1948), p. 32.
13	Ibid., p. 48.
14	Ibid., pp. 48-49.
15	Ibid., p. 56.
181
Jeff Henderson in Robin Cohen
KAPITAL IN DELOVNA ETIKA1*
S poudarjanjem problema »prilagajanja« kot centralnega in stalnega problema
kapitala, je Harry Braverman v Delu in monopolnem kapitalu načel pomembno
diskusijo, katere se je Marx sam dotaknil le delno. Medtem ko je bil Marxov
osrednji namen v Kapitalu analizirati načine reprodukcije sredstev za proizvodnjo
epohe konkurenčnega kapitalizma, je le mimogrede načenjal spremljajoči pro-
blem reprodukcije proizvodnih odnosov. Kapital mora, kot to poudarja Braver-
man, za vsako generacijo posebej ponoviti prizadevanje za prilagoditev delavcev
kapitalističnemu načinu proizvodnje. Mladi delavci »vstopijo v delo tako rekoč od
zunaj, po daljšem obdobju odraščanja, ko se ohranjajo v rezervi«.2 Nujnost, da
kapital ali država vcepita in vzdržujeta zahtevano delovno etiko, pa ni problem, ki
se tiče le mladih delavcev. Čeprav povzroča reagiranje in obnašanje mladih
delavcev v metropolah kapitalu v zadnjem času precejšnje težave, zaslužita
posebno obravnavanje še dva segmenta delavskega razreda, namreč delavci
Tretjega sveta in tuji delavci (emigranti). Bravermanov opis je treba dopolniti tudi
z večjo pozornostjo načinom, ki generirajo in posredujejo zahtevano »ustrezno«
obnašanje in odnos do dela. V pomoč nam bo še posebej Lefebvrovo značilno
razlikovanje med »zunanjim navajanjem«, ki ga sestavljajo neprikriti ukrepi
kapitala, uperjeni proti delu, običajno na mestu proizvodnje: in med »notranjim
determiniranjem«, ki odraža tiste elemente kulture in ideologije, ki jih sprejmejo
in prenašajo, ali celo generirajo, institucije same proletarske kulture.3 V prikazo-
vanju različnih načinov, s katerimi si je prizadeval kapital prilagajati delavce
zahtevam industrijskega dela, smo se poslužili zgodovinskih in sodobnih izkušenj
afriških, angleških in ameriških delavcev.
Zunanje navajanje
Preden uspe kapital podrediti neko delovno silo zahtevam industrijske proiz-
vodnje, mora najprej množico delovne sile ustvariti in spraviti pod svoj nadzor z
ločitvijo kmetov in rokodelcev od njihovih lastnih sredstev za proizvodnjo in s
prisiljenjem le-teh, da tisto edino, kar jim še ostane - svojo delovno silo - prodajo
kot blago.
. Zgodnjih primerov upiranja delavcev temu procesu je ogromno. Raziskova-
nje afriške zgodovine dela je, na primer, prikazalo strah mnogih afriških skupnosti
pred prodirajočim merkantilističnim obdobjem. Beg z dela je bil običajen, prav
tako pohabljanje z namenom izogniti se službi v kolonialnih vojskah. Celo
skupnosti so bežale pred domačimi posredniki in kolonialno soldatesko, ki je
novačila delovno silo za bele farmarje in javna dela kolonialnih držav - železnice,
ceste, luke itd. Dolgotrajne vojne »pacifikacije«, ki so jih prikazovali kot »zau-
stavljanje plemenskih vojn,« so bile namenjene podrejanju upornih skupnosti.
Mirovni pogoji so premagance pogosto zavezovali k oskrbovanju javnih del v
okolici z delovno silo. V zvezi z vojnami pacifikacije je bilo koriščeno tudi prisilno
delo, davčne uprave pa so uvajale različne »glavarine« in »hišne davke«, katere je
bilo seveda mogoče plačevati le z denarjem, zasluženim z mezdnim delom.4
182
Kjer je bilo delo posebno nevarno ali neprijetno, kot v rudarstvu, so razvila
kolonialna podjetja zloglasni »taboriščni« sistem za prilagajanje delavcev. V
Chibaro, analizi sistemd migrantskega dela za potrebe rodezijskih rudnikov zlata,
poudarja Charles van Onselen osrednje mesto taborišča kot mehanizma za
prilagajanje. Lastniki rudnikov so vzdrževali v taboriščih skoraj »vojaško disci-
plino«, redno globili delavce za »prekrške« in dovoljevali fizično maltretiranje
delavcev. V rabi so bile tudi bolj prefinjene, čeprav nič manj gnusne metode
podrejanja. Kreditni sistem (popačena varianta sistema tovarniške trgovine);
proizvodnja in oskrbovanje z alkoholom, mamili in seksom; verska vzgoja; ples in
šport — manipulacija z vsem tem je služila rudniškim upravam za vpeljevanje
poslušnosti, pokorščine in končno pristajanja na uničujoče pogoje dela. Reakcije
delavcev so bile beg, kraja, individualizirano naprošanje pravice in poskušanje
vsiljevanja lastnega tempa dela (imenovano »postopanje«). Kot razlaga van
Onselen, »taboriščna policija, vohuni, cenzura in sjambok (bič) ne ustvarjajo
razmer, ki bi spodbujale razvoj javnih ideologij, organizacij, shodov in sestankov,
peticij ali stavk____Oblike odpora moramo iskati v kotičkih vsakodnevne situa-
cije«.5
Podobne zgodnje oblike odpora so izkušali delavci v Angliji, Združenih
državah in drugih industrijskih državah. Prizadevanja zgodnjih industrialcev,
ustvariti si delavski razred prve generacije za svoje nove tovarne, so naletela na
množični absenizem in na stopnje mobilnosti delavcev (fluktuacije), ki so često
presegle 100 odstotkov letno. Delavci so se pogosto trmasto upirali kulturnim
premikom, ki naj bi napravili iz njih učinkovite proletarce, in so pogosto raje
vztrajali na ljudskih običajih, v nasprotju s strogimi zahtevami tovarniške proiz-
vodnje.6
Kapital si je prizadeval odstraniti ali zmanjšati individualni in kolektivni odpor
delavcev prilagajanju predvsem z manipuliranjem delovnega procesa, s plačeva-
njem na akord in z uvajanjem nove tehnologije. Kar se tiče manipuliranja samega
delovnega procesa, je Stephen Marglin pokazal, kako prvih tovarn v Angliji niso
ustanavljali zaradi učinkovitejšega koriščenja novih tehnologij, temveč bolj zato,
da so mogli prvi industrijski kapitalisti bolje nadzirati delovni proces in z bližjim
nadgledovanjem v kontekstu poglobljene delitve dela povečati mero eksploata-
cije.7 Tovarniške delavce so pogosto grobo preganjali, jih zaradi slabega dela
odpuščali in jih globili za zamujanje, za odpiranje oken ali za govorjenje.
Kaznovanje delavcev za drobne, čeprav za kapital neugodne prekrške, se je
ohranilo do današnjega dne. Še v tridesetih letih so pri Fordu globili delavce zaradi
govorjenja na delovnem mestu; medtem ko je običaj odbijanja petnajstminutne
mezde za delavce, ki zamudijo več kot dve minuti, ohranjen v angleški industriji še
danes.
Druga, prav tako zgodnja inovacija v mehanizmu »zunanjega navajanja«, so
bile manipulacije mezdnega sistema, predvsem z uvajanjem sistemov plačevanja
na akord. Plačevanje na akord je imelo vrsto prednosti za kapital. Nagrajevanje
delavca je vezalo na vloženi napor delavca in tako omogočilo zmanjšanje neposre-
dnega nadzora nad njegovim delom. Drugič, sistem so pogosto koristili tako, da je
vezal del delavčeve mezde na količino dela, ki jo je mogel ta sam izvleči iz nekega
drugega delavca; kot v primerih, ko je bil odraslemu delavcu priključen otrok in je
bila mezda odraslega delavca delno odvisna od izkoriščanja otroka. Tretjič,
plačevanje na akord je predstavljalo koristen način vcepljanja denarnega sistema
v zavest delavcev in je bilo v tem smislu precejšnjega pomena za ideološko
preprodukcijo. V sodobnem kapitalizmu ostaja uporaba mezdne manipulacije kot
tehnike prilagajanja prav tako pomembna. Neposredno vezanje mezdnih stopenj
183
na produktivnost delavca, in podobno, je močno razširjeno, čeprav je plačevanje
na akord v približno zadnjih desetih letih precej izgubilo na ugledu pri kapitalu.
Sistem, ki je bil izvorno namenjen delno tudi razbijanju delavske solidarnosti in
spodbujanju individualne konkurence med njimi, so delavci »ponovno prisvojili«
in ga uporabili v svoj namen. Delavci na akord bodo proizvajali le do tiste točke, ki
jim zagotavlja mezdo, za katero njihova skupina meni, da jim ustreza. Rezultat te
spremembe v funkcioniranju sistema, ki je pričel v Angliji v petdesetih letih, je
bilo postopno in kasneje precejšnje povečanje mezd (posebno v avtomobilski in
strojni industriji), hkrati z le minimalno rastjo produktivnosti. Reakcija kapitala,
najprej pri Chryslerju (VB) v 1967, je bilo uvajanje sistemov »izmerjenega
dnevnega dela«.8
Najpomembnejše orožje za prilagajanje na mestu proizvodnje pa je bila
verjetno tehnologija. Uporaba tehnologije v proizvodnji je seveda omogočila
izredno povečanje mere eksploatacije, zmanjšala število delavcev, potrebnih v
proizvodnji, in s slabšanjem kvalifikacijske strukture delavcev, zmanjšala ceno
dela (»Babbagev princip«). Enako pomembno kot te »prednosti« tehnologije pa
je dejstvo, da delujejo stroji v enakomernem in napovedljivem ritmu in v daljšem
trajanju. Z uporabo strojev more kapitalist določiti tempo delavčevemu delu.
Pospešitev tempa in intenzivnosti dela, ki izide iz tega, vidi delavec kot neizogibni
rezultat koriščenja znanosti v proizvodnji, kar odvrača njegovo pozornost stran od
proizvodnih odnosov. Charles Babbage, ta zgodnji konzultant upravljanja, ni
spregledal teh lastnosti tehnologije. »Velika prednost, ki jo moremo pridobiti s
stroji,« predlaga Babbage, »je v preprečevanju nepozornosti, nedelavnosti ali
nepoštenosti ljudi, katerega omogoča.« Implikacije so bile povsem jasne tudi bolj
odkritemu ideologu zgodnjega kapitalizma, Andrew Ureu, ki je videl nalogo
stroja v tem, da vzpostavi red med industrijskimi razredi... Ta iznajdba potrjuje
doktrino, ki smo jo že razložili, da se mora uporna roka dela zmeraj ukloniti, ko
kapital vpreže znanost v svojo službo«.9
V kontekstu kapitalistične delitve dela ni bila tehnologija le koristno sredstvo
reduciranja delavčevega nadzora nad delovnim procesom, bila je prav tako
koristna v odvračanju razredne borbe. Kot poudarja Marx, so stroji »najmočnejše
bojno sredstvo za pobijanje periodičnih delavskih uporov, stavk itd____Lahko bi
napisali celo zgodovino iznajdb od leta 1830 dalje, ki so nastale samo za obrambo
kapitala proti delavskim uporom«.10 Klasičen primer neprikritega koriščenja
tehnologije v namene razorožitve delavcev, so dogodki v chicaški tovarni McCor-
mick Harvesting Machine Company, predhodnice International Harvesterja, v
1885. Družba je uvedla v tovarniško livnico nepreizkušene pnevmatične kalupe,
da bi se odrekla potrebi po upornih in izurjenih livarjih. Z uvedbo nove tehnolo-
gije (ki je povečala stroške odlitkov, zaradi neučinkovitosti strojev) je mogel
McCormick odpustiti vseh 91 livarjev in jih nadomestiti z neorganiziranimi,
nekvalificiranimi delavci. Popolnoma enakovreden sodoben primer je bilo uvaja-
nje avtomatičnih varilnih strojev (»unimates«) na montažno linijo Vega pri
General Motorsu v Lordstownu, da se spodrinejo uporni varilci." Vmesnih 80 let
je bilo priča nenehnemu uvajanju novih tehnologij, namenjenih delno zviševanju
mere eksploatacije, delno pa tudi discipliniranju in pomirjanju delavcev. Uteme-
ljeno bi bilo celo trditi, da je izviral nagli razvoj tehnologije v ameriški industriji, v
primerjavi z Evropo, iz potrebe prilagajati zaporedne valove delavcev prve
generacije skozi večji del dvajsetega stoletja.
Ustvaritev potrebne množice delovne sile in nadzor nad njo, organizacija
delovnega procesa na samem delovnem mestu, mezdna manipulacija in uporaba
tehnologije, predstavljajo glavna orožja kapitala za prilagoditev proletariata, ki se
184
upira nadzoru kapitala nad njegovimi znanji in sredstvi preživljanja. Obravnava-
nemu problemu, tj. reprodukciji proizvodnih odnosov, pa je treba pristopiti
vsestransko, ne le v smislu zunanjega navajanja, ki ga izvaja kapital na samem
delovnem mestu, temveč tudi v smislu načinov, na katere postaja prilagajanje
vsebina institucij same proletarske kulture
Kapital in notranje determiniranje
Procese zavračanja in sprejemanja industrijske delovne etike v proletarski
zavesti in kulturi moremo opazovati najbolje s primerjanjem ameriškega in
angleškega primera. Nasprotno svojim kolegom v zahodni Evropi, so morali
ameriški industrialci na skoraj vsakem koraku industrijskega razvoja prilagajati
delavski razred prve generacije. V nobeni drugi deželi ni bilo gonilo industrijskega
razvoja tako odvisno od zaporednih valov imigrantskih poljedelcev in rokodelcev.
Herbert Gutman trdi, da so bile v treh obdobjih industrializacije, ki jih
ugotavlja (1815-1843, 1843-1893 in 1893-1919), reakcije na tovarniško delo
podobne, čeprav so bili imigrantski delavci iz različnih kulturnih ozadij. Še
posebno močna oblika odpora je bila delavska mobilnost, kadar so jo dovoljevale
ekonomske razmere. V 1918, ko je padla brezposelnost na 1,4 odstotke,
1.600-2.000 odstotne stopnje fluktuacije niso bile neobičajne. Delavci prve
generacije so se posluževali sabotiranja v vseh treh Gutmanovih obdobjih.12
Odpor pa je izhajal toliko iz lastne kulture ameriškega imigranta, kot iz samega
delovnega procesa. S tem hočemo reči, da se prične v razmerah družbe, ki se
industrializira, originalna kultura kmalu spreobračati v »proti-kulturo«, v subkul-
turo generirano in strukturirano po svojem konfliktnem razmerju do dominantne
kulture. Čeprav so imeli mnogi imigranti, predvsem tisti podvrženi tayloriziranim
delovnim procesom, le malo možnosti izražati svoje tradicionalne delovne usmeri-
tve, so mnogi drugi, ki so zadržali večjo stopnjo nadzora nad svojim delom,
vztrajali na neenakomernih načinih dela, orientiranih na neposredno opravilo, ne
na čas. Kot njihovi angleški tovariši iz poznega osemnajstega in zgodnjega
devetnajstega stoletja, so bili imigranti prve generacije pogosto prepijani za delo,
posebno na plačilne dni in ponedeljke. Navedli bi lahko tudi številne primere
imigrantov, ki so vztrajali na tradicionalnih praznikih in festivalih, v škodo
proizvodnji.13
Tehnike prilagajanja teh zaporednih delavcev prve generacije v Združenih
državah pa odločno odstopajo od angleških izkušenj. Mehanizmi prilagajanja so
bili, prvič, bolj sistematični v zgodnjem obdobju (čeprav ne nujno bolj učinkoviti),
kot pa je veljalo to za Anglijo. Drugič, razvil jih je prvenstveno in povsem
neposredno sam kapital, bolj kot država. Sistematični napad na proti-kulturo
ameriškega delavca je pričel z razvitjem monopolnih trustov pred prvo svetovno
vojno. Napad, katerega je organiziral kapital in ga vodil na ravneh tako »zuna-
njega navajanja«, kot »notranjega determiniranja«, je vzpostavil prvič v zgodovini
»družbeno tovarno«, kot so jo pred kratkim poimenovali - z drugimi besedami,
sistematično razširitev proizvodnih odnosov v vsakdanje življenje, v svet prostega
časa in izvendelovnih aktivnosti zaposlenih.
Delavsko proti-kulturo prve generacije je razkrojil razvoj taylorskih in fordov-
skih proizvodnih in nadzornih tehnik na eni strani, in (kar je v glavnem odsotno iz
Bravermanovega opisa) razvoj ideološke (»amerikanizirajoče«) in »welfaristicne«
strategije na drugi. Welfaristicno strategijo so razvili prvotno in najpopolneje pri
International Harvesterju, vključevala pa je sisteme pokojninskega in zdravstve-
nega varstva, sodelovanje v dobičku, izboljšane delovne pogoje, možnosti za šport
185
in izobraževanje. Podobno kot zgodnje angleške »industrijske skupnosti«, je bila
ta strategija mešanica kapitalistične filantropije in prizadevanj, ustvariti si delovno
silo poslušno in zvesto podjetju.
Kapital si je zagotavljal notranje determiniranje proizvodnih odnosov še na
druge načine. Ko je pričela YMCA* z jezikovnimi in političnimi programi za
imigrantske delavce v 1907, je kapital hitro dojel pomen jezikovnega izobraževa-
nja kot sredstva za discipliniranje delovne sile. Jezikovno izobraževanje, ki je
odgovarjalo neposredno zahtevam proizvodnje, so pričeli (običajno s pomočjo
YMCA) pri International Harvesterju v 1910 in pri Fordu v 1914. Prva lekcija
Harvesterjevega (chicaškega) Tečaja angleščine je vsebovala cvetke kot so: »Sli-
šim piščal, moram pohiteti« in »Delam do zadnjega žvižga.« Druga lekcija je
opozarjala: »Ni varstva za poškodbe pri zezanju in pretepanju.«14 Pri Fordu,
najbolj zagnanemu med ameriškimi kapitalisti svojega časa, je bilo jezikovno
izobraževanje obvezno. Forda in International Harvesterja so morda presegle le
rudarske korporacije v Južni Afriki, ki so sestavile iz Zulu in Afrikaans posebni
jezik, imenovan Fanakalo, v katerem so komandirale novincem različnega etnič-
nega izvora. Komuniciranje med samimi delavci je bilo s tem praktično onemogo-
čeno, razen v kvazi vojaškem jeziku, ki so jim ga izumili njihovi šefi.
Jezikovno izobraževanje je bilo le eno od sredstev kulturne asimilacije in
prilagoditve za Fordove delavce. Ford je svojo pet-dolarsko dnevno plačo iz 1914
pogojeval tudi s kulturnimi normativi. Da so prišli v obzir, so morali biti ljudje ne
le »vzorni« (tj. disciplinirani) delavci v tovarni, temveč so nadzirali Fordovi
inšpektorji tudi njihovo osebno in družinsko življenje, preverjali njihovo moralo,
pivske navade itd.15
Podrobno razčlenjevanje dela, ki je označevalo ameriški monopolni kapital, v
Angliji ni nastopilo v večjem obsegu do konca tridesetih let. V angleški industriji
so prevladovali še naprej kvalificirani in vajeniško izučeni delavci. Ohranjal se je
ponos do dela in pojmovanje »poštenega dnevnega zaslužba za pošteno dnevno
delo«. Kolektivni odpor, do katerega je tudi prihajalo, se ni nanašal toliko na
probleme prilagajanja, kot na mezde in neposredno na nadzor nad proizvodnimi
obrati. Spet drugače kot v Združenih državah, je razvijala welfarizem v Angliji
država (čeprav se je tu in tam ohranjal stari filantropski kapitalizem, kot na primer
v Morrisovi tovarni avtomobilov v Oxfordu ali v Cadburyjevi tovarni čokolade v
Birminghamu). V obdobju pred drugo svetovno vojno je bila welfaristicna vloga
države v zagotavljanju omejenega varstva v časih brezposelnosti in za starost, in v
izboljševanju fizičnih sposobnosti delavcev z različnimi sistemi zdravstvenega
varstva. »Družbena tovarna« je, skratka, nastajala v Angliji počasneje kot v
Združenih državah, in ne z intenzivnostjo značilno za Fordove kulturne norma-
tive. Iz obdobja med obeme vojnama pa izvirajo tudi pričetki politike premeščanja
delavskih družin v kulturno sterilna, brezosebna stanovanjska naselja ob robovih
industrijskih mest. Te projekte »mestne (javne) stanovanjske izgradnje« so pogo-
sto locirali v bližino »industrijskih con«, v katerih je bazirala nova »lahka«
industrija s procesi masovne proizvodnje, kamor so preusmerjali delavce, ki so
zapuščali stagnirajoče primarne panoge (premog, jeklo, ladjedelništvo, tekstil).
Najpomembnejši prispevek angleške države procesom prilagajanja po 1945 je
bil v razvijanju ideologije »brezrazrednosti«. Čeprav so propagirale to ideologije
vse glavne politične stranke, je posebno pomembna vloga laburistične stranke, ki
je dala »socializmu« vsebino politike vvelfaristične države/države blagostanja,
politike dvigovanja življenjske ravni in omejene državne intervencije v akumula-
cijo kapitala za »splošno družbeno dobro«. V tem smislu je utemeljila »sociali-
zem« preprosto v samih kapitalističnih proizvodnih odnosih.
I Sii
S propagiranjem idej o enakih možnostih, idej državljanskega ponosa in
delavnosti, možnosti družbene mobilnosti v domnevno brezrazredni družbi, si je
prizadevala kapitalistična in državna mitologija upravičevati nenehno frustriranje,
dolgočasje in brutalnost dela v proizvodnji. V meri, v kateri postane ta ideologija
sestavni del notranjega determiniranja proletarske zavesti, je zmanjšana sposob-
nost delavskega odpora. Kapitalistične ideologe pa presenečajo prav danes po-
membne nove oblike odpora proti prilagajanju
Prilagajanje: kapitalov nerešeni problem
Zadrževanje problema prilagajanja v zrelih kapitalističnih družbah je zbegalo
akademske zagovornike kapitalističnega industrijskega reda. V široko citirani
raziskavi komparativne industrializacije, so kapitalov optimistični scenarij naj-
močneje izrazili Clark Kerr in njegovi sodelavci. Po njihovem mnenju so bile divje
stavke, absentizem, zapuščanje delovnega mesta, nasilje, postopanje, razbijanje
strojev, kraja, uporaba narkotikov, fenomeni zgodnje industrializacije, ki so v
zrelih industrijskih sistemih postopoma izginili.16 Prav te oblike boja - prizadeva-
nja proletariata upreti se kapitalistični delovni etiki - pa so tiste, ki danes
zaskrbljujejo kapitaliste. Pogajanja o mezdah in sindikalistične stavke, kar je
tvorilo po mnenju mnogih edine preostale oblike delavskega odpora, odstopajo
mesto problemom delavske mobilnosti, neposlušnosti in »neslučajnih« nezgod. V
Združenih državah so znašale stopnje delavske fluktuacije, kot opozarja Braver-
man, v poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih pri Fordu in Chryslerju
povprečno 25-30 odstotkov, in celo 100 odstotkov letno v enem od Fordovih
obratov. V Angliji so bile stopnje delavske fluktuacije v kamionskih in avtomobil-
skih oddelkih Forda 40 odstotkov in 50 odstotkov, medtem ko zaznamujejo za
absentizem naši lastni raziskovalci dnevne stopnje 5 in 10 odstotkov v montažnem
obratu International Harvesterja v Doncasterju v Angliji.
Zadrževanje oblik delavskega odpora kot so absentizem, delavska mobilnost,
neposlušnost in sabotaža, na kar smo opozarjali skozi tukajšnjo razpravo, temelji v
današnjih zahodnih industrijskih družbah, kot kaže, prvenstveno na dveh segmen-
tih proletariata - na mladih in na tujih delavcih. Tudi bežen pogled na statistike o
teh oblikah boja v mnogih deželah zrelega kapitalističnega sveta odkrije, da
prevladujejo v tem odporu mladi in tuji delavci. Že omenjeni lordstownski upori v
zgodnjih sedemdesetih letih so bili v prvi vrsti upori mladih in priseljenih appalac-
hijskih delavcev. V Italiji je sledilo »vroče poletje« 1969 akcijam mladih prise-
ljencev z juga v Fiatovih tovarnah. V Angliji so eksplozijo neposlušnosti, sabotira-
nja in absentizma v Fordovih obratih v Halewoodu in Dagenhamu v zadnjih nekaj
letih, kot kaže, povzročili mladi beli in karibski delavci.17 Posebej velja tudi
omeniti, da je znano in zelo propagirano prizadevanje kapitalizma, »humanizirati«
proces proizvodnje - timsko delo v avtomobilski proizvodnji, ki ga je uvedel
švedski Volvo — izšlo iz nujnosti zajeziti absentizem. Kot poudarja Robert Taylor,
je prisilila Volvo k reformi delovnega procesa ekonomska nujnost, ne prosvetljeni
altruizem. V poznih šestdesetih letih je letno zapuščala podjetje polovica delav-
cev; vsak dan so v katerem od oddelkov manjkali trije od desetih. Družba je
morala zaposlovati 800 »rezervnih« delavcev, in uvažati skoraj polovico svojih
delavcev iz Turčije, Jugoslavije in Grčije. Prizadevanje za bolj človeško delovno
okolje in za vzdušje majhne delavnice, je bilo torej neposredna posledica neu-
187
speha, prilagoditi delavce zahtevam taylorskih in fordovskih metod v avtomobilski
proizvodnji. Kljub »širjenju delokrogov« pa je absentizem pri Volvu še vedno
precejšen.18
Vzporedno z uvajanjem tujih delavcev v proizvodnji v razvitih državah (nava-
dno na najbolj zahtevna, nevarna, slabo plačana in umazana dela), nastaja v
perifernih kapitalističnih državah novi proletariat. Tukaj je pred kapitalom naloga
na novo ustvariti in podrediti si potrebno množico prilagojene delovne sile -
naloga, ki je v zadnjem času še toliko bolj nujna zaradi tendence kapitala, posebno
transnacionalnega kapitala, da se seli v področja poceni delovne sile. Vzpostavitev
izvozno usmerjenih industrijskih sektorjev v revnih deželah (na primer v severni
Mehiki, na Taivanu, Mauritiusu, v Hong Kongu, Singapurju in Južni Koreji) je
postavila na dnevni red programe prilagajanja, primerljive s tistimi iz obdobij
zgodnje industrializacije v Angliji in Združenih državah. Nacionalne buržoazije
dežel Tretjega sveta, običajno osredotočene okrog trgovskega ali državnega
kapitala, so v teh prizadevanjih za podreditev domačega delavskega razreda
pogosto trdno povezane z mednarodnim kapitalom. V propagandnih materialih, ki
vabijo transnacionalni kapital na posamezne lokacije v perifernih državah, vlada-
joči razredi teh držav dobesedno tekmujejo med seboj v prikazovanju potlačenega
delavskega protesta. Singapurska vlada je grobo zatrla delavske sindikate, neka
uradna brošura mauritijske vlade pa ponuja »ugodno delavsko zakonodajo v
službi ciljev izvozno usmerjene industrije.«
Medtem ko je del kapitala iz metropol prebegnil v področje poceni delovne
sile, delno tudi zaradi razrednega boja delavcev metropol, so postali drugi deli
zahodnega kapitala izredno odvisni od učinka uvoza tujih delavcev na pocenitev
proizvodnje in na znižanje stroškov reprodukcije dela v razvitih državah. Z
rasizmom in pravnimi restrikcijami zaposlovanja, bivanja, družinskih in državljan-
skih pravic, se postavljajo tuji delavci izven pravic, ki veljajo za organizirani
domači proletariat (kot v Nemčiji, Švici, Franciji in vse bolj v Angliji). Na videz so
tu vse prednosti na strani kapitala, a je koriščenje tujih delavcev postavilo
evropski kapital ponovno pred problem podreditve in prilagoditve delavskega
razreda prve generacije.
Kot sta nedavno prikazala Berger in Möhr, pojmovanja tujih delavcev o
življenju v skupnosti, o delu in igri, njihovo pojmovanje dela in časa ne sovpada z
zahtevami industrijske proizvodnje v urbanem okolju. Izraženo s terminom, ki
smo ga prevzeli, manifestirajo tuji delavci delavsko proti-kulturo. V Združenih
državah, deželi ki je gotovo bolj izurjena v tehniki prilagajanja, se med priseljenci
in rasnimi manjšinami v getih prav tako ohranjajo delavske proti-kulture. Vsaj za
Afro-Američane bi mogli dokazovati, da sta rasizem in nezaposlenost skupaj
pospešila delavsko proti-kulturo - ruralno v izvoru, a kreativno prilagojeno
zahtevi preživetja v mestnem getu.19 Za Anglijo nakazujejo naše lastne (Hender-
sonove) raziskave, da ohranjajo tudi karibski delavci druge generacije isto zna-
čilno reagiranje na tovarniško delo.
Po kratkem opisu primerov delavcev Tretjega sveta, tako v perifernih kot v
razvitih sektorjih kapitala, preostane še primer mladih belih delavcev. Tem
delavcev je degradacijo dela in razpadanje starejše delavske skupnosti kompenzi-
rala obljuba osebne sreče v blagovni potrošnji. Prizadevanja za kanaliziranje
presežne proizvodnje s posebno organizacijo sfere potrošnje (z reklamo itd) se
usmerjajo po Drugi svetovni vojni v veliki meri k mladim delavcem. Po dolgih
letih zatiranja hedonistične komponente delavske kulture, kot so narekovale
zahteve proizvodne učinkovitosti, mora kapital sedaj spodbujati zasebni hedini-
zem a kolektivno (na delovnem mestu) vzdržnost. Medtem ko so se starejši
i ss
proletarci, kot kaže, uspeli prilagoditi shizofreniji te dvojice protislovnih zahtev,
so razvili mladi delavci vrsto kulturnih stilov (v Angliji, na primer, Teds, Mods,
Rockers in Skinheads) v smislu kolektivnega hedonizma, ki je stalna grožnja
delovnemu procesu. Delovno mesto je postalo prizorišče »iger«, ki vključujejo
sabotažo in nebrzdano sproščanje, medtem ko je na delu vsakdanje tudi zatekanje
k narkotikom (posebno v Združenih državah).
Kultura mladih delavcev ni proprosto varianta nekakšne »brezrazredne« kul-
ture mladih. Različni stili in rituali mladih delavcev predstavljajo posebne artiku-
lacije splošne delavske kulture, katere ena od komponent je iskanje kolektivne
identitete, ki jo je spodkopal kulturni razkroj.20 Kolektivna identiteta je seveda
utemeljena delno na potrošnem blagu (motorji, avtomobili, rock glasba, oblačila),
delno pa na barčkih, disco klubih in »sobotnih« lokalih, ki so postali funkcionalni
ekvivalenti gostilnam, pivnicam, beznicam in igralnicam tradicionalne delavske
kulture.
Vzporedno z odporom proti privatizaciji se je oblikoval odpor proti avtoriteti v
tovarni (in drugje).21 Središčno mesto tega odpora je postala šola. Prikrita funkcija
šolskega sistema je socializacija neuspeha, ki jo vceplja v otroštvu in letih
odraščanja. »Pokroviteljski« izobraževalni sistem, utemeljeni na elitistični filozo-
viji izobraževanja - kot v Angliji - vključujejo formalne mehanizme za posredo-
vanje neuspeha (nadzor, izpiti), ki dopoljnujejo neformalno, medosebno komuni-
kacijo neuspeha v odnosu med učiteljem in učencem. V Združenih državah, kjer
je filozofija izobraževanja bolj populistična, je formalno posredovanje neuspeha
manj pomembno kot v Angliji; ameriški šolski sistem pa je v proizvodnji neuspe-
hov prav tako učinkovit, kot katerikoli drug sistem v kapitalističnem svetu.22 Če
upoštevamo ključno vlogo šole v procesu prilagajanja, še posebno po Drugi
svetovni vojni, sploh ne preseneča naraščanje odpora proti avtoriteti v šoli. Za nas
je večjega pomena prenašanje odpora, ki so ga razvili učenci in študenti delavskih
družin, na delovna mesta v proizvodnji, čeprav v nekoliko drugačnih oblikah.23
Odpor do avtoritete, sabotaža, zamujanje in absentizem po vsem sodeč naraščajo,
posebno med mladimi delavci, tudi v obdobju ekonomske krize in razširjene
brezposelnosti.
У
189
Zaključek
Poskušali smo prikazati, zelo na splošno, zakaj se prilagajanje še naprej
ohranja kot problem za kapitalistični način proizvodnje. Spreminjanje procesa
dela je bilo pogosto namenjeno premagovanju odpora delavcev do industrijske
delovne etike. Enako pomembno kot »zunanje navajanje« s strani kapitala in
države, ki deluje v obrambi skupnih interesov kapitala, je bilo »notranje determi-
niranje« na ravni družbenih institucij, kulture in ideologije. Čeprav smo se
poslužili vrste zgodovinskih in komparativnih primerov, nas zanima posebno
današnje ponovno oživljanje odpora do kapitalističnega prilagajanja. Dialektika
odpora in prilagajanja se odvija na delu in na kulturni ravni, v sferah produkcije in
reprodukcije. Kapital še ni dobil bitke za prilagajanje, čeprav uspevajo progresivni
segmenti dominirajočega interesa vse bolj in bolj spretno prikrivati svoje postopke
prisvajanja presežne vrednosti. Medtem ko manifestirajo odpor v tej ali oni obliki
vsi delavci, velja posvetiti posebno pozornost boju delavcev Tretjega sveta v
perifernih in razvitih državah, in pa kulturni rekompoziciji in delovnemu protestu
mladih delavcev metropol.
*	Jeff Henderson and Robin Cohen: »Capital and the Work Ethic«, Monthly Review, November 1979.
*	Young Men's Christian Association
AVTORJEVE OPOMBE K ČLANKU:
1	Daljša verzija tega teksta, ki vključuje bolj podrobno navajanje zgodovinskih izkušenj ameriških in angleških
delavcev, ter analizo vloge družine in skupnosti v procesu prilagajanja, je na razpolago v Papers in Urban and Regional
Studies, No. 3 1979 (Centre for Urban and Regional Studies, University of Birmingham, Birmingham, England). Jeff
Henderson je raziskovalni sodelavec v Centre for Urban and Regional Studies, University of Birmingham. Robert Cohen je
profesor sociologije, University of the West Indies, Trinidad, in urednik Peasants and Proletarians: The Struggles of Third
World Workers (Monthly Review Press, 1979).
2	H. Braverman, Delo in monopolni kapital, 6. poglavje, v tukajšnjem prevodu.
3	H. Lefebvre, The Survival of Capitalism (London: Allison and Busby, 1976).
4	Glej R. Sandbrook and R. Cohen, eds., The Development of an African Working Class (London: Longman, 1975);
in P.C.W. Gutkind, R. Cohen, and J. Copans, eds, African Labor History (Beverley Hills: Sage, 1978).
5	С. van Onselen, Chibaro (London: Pluto Press, 1976), p. 239.
6	Glej E.P.Thompson, »Time, Work-Discipline and Industrial Capitalism,« Past and Present, December 1967;
S. Pollard, The Genesis of Modern Management (London: Arnold, 1965); M. Dubofsky, Industrialism and the American
Worker (Arlington Heights: AHM Publiching Co., 1975); in H. Gutman, Work, Culture and Society in Industrializing
America (New York: Knopf, 1976).
7	S. Marglin, »What do Bosses Do?« v A. Gorz, ed., The Division of Labor (Hassocks: Harvester Press, 1976).
8	Koristen opis o tem, kako so si delavci v neki delavnici »ponovno priborili« akordni sistem, je v D. Roy, »Quota
Restriction and Gold Bricking in a Machine Shop,« American Journal of Sociology (March 1952). »Izmerjeno dnevno
delo« se nanaša na sistem plačevanja, kjer se plačujejo delavci po uri, kjer pa se obseg proizvodnje določi s pogajanjem za
delovno skupino (npr. za delavce za istim tekočim trakom) za osemurno trajanje. IDD predpostavlja »znanstveno
upravljanje,« akordni sistem ne.
9	C. Babbage, On the Economy of Machinery and Manufacturers (London: Knight, 1838), p. 52. Andrewa Ure-a
citira Marx v Kapitalu, I del (Cankarjeva založba, Ljubljana, 1961), str. 494.
10	K. Marx, Kapital, I del, str. 492-93.
11	R. Ozanne, A Century of Labor-Management Relations at McCormick and International Harvester (Madison:
University of Wisconsin Press, 1967); in E. Rothschild, Paradise Lost: The Decline of the Auto-Industrial Age (New York:
Random House, 1973).
12	Gutman, op. cit. Za navedene stopnje fluktuacije, glej D. Montgomery, »The ,New Unionsm' and the Transforma-
tion of Workers' Consciousness in America,« Journal of Social History (Summer 1974), p. 514. Glej tudi G.Brown,
Sabotage (Nottingham: Spokesman Books, 1977).
13	Gutman, op. cit. Glej tudi C. Erickson, American Industry and the European Immigrant (Cambridge, Mass.:
Harvard University Press, 1957); in G. Korman, Industrialization, Immigrants and Americanizers (Madison: State
Historical Society of Wisconsin, 1967).
14	Korman, ibid. pp. 144-146.
15	H. Beynon, Working for Ford (Harmondsworth: Penguin, 1973).
16	C. Kerr et al., Industrialism and Industrial Man (Cambridge, Mass.: Harvard University Press, 1960).
17	Za Združene države, glej S. Aronowitz, False Promises (New York: McGraw Hill, 1973); in K. Weiler, The
Lordstown Struggle (London: Solidarity, 1974). Za Italijo, glej »Organizing at Fiat,« Radical America, September/October
1971. Za Anglijo, glej H. Beynon, op. cit.; in F. Gambino, Workers' Struggles and the Development of Ford in Britain
(London: Red Notes Pamphlet, 1976).
18	R.Taylor, »The Volvo May of Work,« New Society, April 15, 1976.
19	Glej na primer J. Berger and J. Möhr, A Seventh Man (Harmonsworth: Penguin, 1975); in R. Blauner, Radical
Oppression in America (New York: Harper and Row, 1972).
20	G. Murdock and R. McCron, »Youth and Class: The Career of a Confusion,« v G. Mungham and G. Pearson, eds.,
Working Class Youth Culture (London: Routledge and Kegan Paul, 1976).
21	Nedavne angleške primere najdemo v A Documentation of Class Struggles in 1974 (London: Big Flame, 1975.
22	S. Bowles and H. Gintis, Schooling in Capitalist America (London) New York: Routledge and Kegan Paul (Basic
Books, 1976).
23	P.Willis, Learning to Labour ( London) Lexington, Mass.: Saxon House (D. C. Heath, 1978).
Georg Lukacs
N. BUCHARIN: THEORIE DES HISTORISCHEN
MATERIALISMUS*
Novo Buharinovo delo je dolgo želena sistematična strnitev historičnega
materializma z marksističnega stališča. Ker v marksističnem taboru od Engelso-
vega »Antiduhringa« sem - izvzemši knjižico Plehanova — ni bilo poskušeno nič
podobnega in je bila strnitev nauka prepuščena nasprotnikom marksizma, pove-
čini takim, ki so ga razumeli le površno, bi bilo Buharinov poskus tudi tedaj treba s
simpatijo pozdraviti, če bi bilo njegovi metodi in njegovim rezultatom treba še več
očitati, kot se mora zgoditi v tehle vrsticah. Zakaj priznati je treba, da se je
Buharinu posrečilo spraviti vsa pomembna vprašanja marksizma v enotno-siste-
matično povezavo, ki je - v glavnem - marksistična; dalje, da je prikaz vsepovsod
jasen in lahko razumljiv, tako da se zdi, da knjiga dobro izpolnjuje svoj namen biti
učbenik.
Ta Buharinov cilj, napisati splošno razumljiv učbenik, mora kritika pripraviti k
prizanesljivosti nasproti njegovim rezultatom, zlasti če se nanašajo na področja, ki
so nekoliko vstran. Ta cilj in pa težava, da bi se v Rusiji oskrbel s potrebno
literaturo, opravičuje, da Buharin v obravnavi umetnosti, literature in filozofije
črpa skoraj vselej iz drugih virov in da rezultate zadnjega raziskovanja povečini
pušča vnemar. Nevarnost, ki nastaja iz tega, pa se stopnjuje s tem, da Buharin v
hotenju napisati splošno razumljiv učbenik nagiba k temu, da probleme same vse
preveč poenostavlja. Njegov prikaz postane tako sicer zelo svetel in prozoren,
hkrati pa v mnogih ozirih zabrisuje in zakriva povezave, namesto da bi jih
dejansko pojasnil. Simplificirajočega prikaza, ki ne sloni na poenostavitvi pro-
blema in rezultata samega, pa nikoli ne moremo priznati - tem manj, ker se ta
tendenca poenostavljenja pri Buharinu ne omejuje na bolj oddaljene ideološke
tvorbe, temveč vdira tudi v centralnejša vprašanja. Tako izvaja recimo Buharin,
kako natančna vzporednost da obstoji med hierarhijo in razmerji gospostva v
ekonomski strukturi produkcije na eni strani in takimi razmerji v državi na drugi
strani (str. 168-170), in končuje s pripombo:
»Tu torej vidimo, da zgradba državnega aparata samega zrcali ekonomsko
zgradbo, to se pravi, isti razredi stoje na istih mestih.«
To je kot tendenca razvoja nedvomno res. Res je tudi, da trajno in ostro
protislovje med obema hierarhijama ponavadi pelje k revolucionarnemu prevratu.
Nasproti konkretni zgodovini pa je Buharinova formulacija preveč poenostavlja-
joča, shematična. Zakaj čisto mogoče je, da ravnotežje ekonomskih sil med
konkurirajočimi razredi začasno da nastati državnemu aparatu, ki ga noben od
obeh razredov dejansko ne obvladuje (čeravno je ta prisiljen v raznotere kompro-
mise z njima), ki tedaj nikakor enostavno ne zrcali njune strukture. To velja
recimo za absolutno monarhijo na začetku novega veka. Dalje je mogoče, da en
razred ekonomsko pride na oblast, ne da bi zmogel državni aparat povsem
prilagoditi svojim potrebam, mu vtisniti svoj razredni pečat. Mehring je za
Nemčijo prepričljivo pokazal, kako je buržoazija iz strahu pred proletarsko
pomočjo pri meščanski revoluciji, pa celo pri energičnem boju za meščanske
reforme, ravno v času svojega najmočnejšega ekonomskega vzpona državni aparat
prepustila junkerjem in mirno gledala, da je v njem naprej obstajal fevdalno-
absolutistični oblastniški red. Kajpada učbenik vseh teh vprašanj nikakor ne more
\ njihovi konkretni širini. Da pa manjka celo namig na pomembnost takšnih
odstopanj od sheme, pa dela Buharinov prikaz nekoliko dvomljiv. Plehanov in
192
Mehring sta v specialnih raziskavah pogosto pokazala, kako je popularizirajoč
prikaz mogoče združiti z znanstveno temeljitostjo v obravnavi problema. Buharin,
ki jemlje nase res času primerno in pomembno nalogo strniti vse probleme
marksizma, pada v več ozirih pod višino raziskovalne ravni, ki sta jo onadva
dosegla.
Vendar se ne bomo zadrževali pri posameznostih. Zakaj mnogo pomembneje
kot takšne naglote in spodrsljaji je, da Buharin v nekaterih ne bistvenih točkah
odstopa od prave tradicije historičnega materializma, ne da bi pri tem imel stvarno
prav, ne da bi presegel že doseženi nivo svojih najboljših predhodnikov, pa tudi ta
nivo dosegel. (Samo ob sebi se razume, da Buharinov dosežek, ki je celo v svojih
napakah vreden upoštevanja, vselej merimo ob najboljših tradicijah marksizma;
običajni vulgarizatorji tu ne pridejo v obzir niti kot primerjalni objekti.) Ta
ugotovitev se v prvi vrsti nanaša na uvodno filozofsko poglavje. Buharinov stav
pride tu v res sumljivo bližino z meščanskim (z Marxovimi besedami: zročim)
materializmom. Ker sta - da o Marxu in Engelsu sploh ne govorimo — recimo
Mehring in Plehanov kritizirala ta nauk, ostra razmejitev njegove nezmožnosti
zapopasti zgodovinski proces, specialna ukrojenost historičnega, dialektičnega
materializma na zgodovino, vse to kot da za Buharina sploh ne obstoji. Saj je
razumljivo, da je, potem ko so vsi »idealisti« od Bernsteina do Cunovva stvarno
jedro marksizma spremenili popolnoma v nasprotje, tu nastopila - konec koncev
zdrava - reakcija. Ampak Buharin v svojih filozofskih razglabljanjih - molče in ne
da bi jim privoščil vsaj ovrženje - odstranjuje vse elemente iz marksistične
metode, ki izvirajo iz klasične nemške filozofije. Hegla pač tu in tam epizodično
omenja; do bistvenega pretresanja diference med njegovo dialektiko in Marxovo
pa nikjer ne pride. In zelo značilno pove o Feuerbachu le to, da je z njim »stvar
prišla naprej«, »vplival je na Marxa in Engelsa, ki sta dala najpopolnejšo teorijo
materializma« (str. 56).
Problem odnosa Feuerbachovega humanizma do materialistične dialektike se
sploh ne obravnava.
To točko smo posebej podčrtali, ker je iz nje moč razumeti najbolj bistvene
napake Buharinovega pojmovanja historičnega materializma. Buharinova teorija,
zelo približana meščanskemu - naravoslovnemu - materializmu zadobi s tem tipus
»science« (po francoski rabi besede), in v svoji konkretni uporabi na družbo in
zgodovino zabriše zategadelj včasih tisto odločilno v marksistični metodi: zvesti
vse fenomene ekonomije in »sociologije« na družbene odnose ljudi med seboj.
Teorija zdobi akcent napačne »objektivnosti«: postane fetišistična. Ta ostanek
nerazrešene rečevnosti (Dinghaftigkeit), napačne »objektivnosti« se najostreje
izraža v obravnavanju vloge tehnike v družbenem razvoju. Buharin ji pripisuje
vlogo, ki ji stvarno prav gotovo ne pritiče; in to počne na način, ki nikakor ne
ustreza duhu dialektičnega materializma. (Da je moč najti citate Marxa in En-
gelsa, ki se jih da razlagati tudi v tej smeri, se razume samo ob sebi.) Buharin
pravi: »Vsak dani sistem družbene tehnike določa1 tudi sistem delovnih razmerij
med ljudmi.« sr. 150.
Na str. 158 se šibkost menjave, prevladovanje naturalnega gospodarstva v
starem veku opredeljuje kot nasledek šibkosti tehnike. Na str. 164 podčrtava:
»Zakaj, če se spremeni tehnika, se spremeni tudi delitev dela v družbi.«
Na str. 206 se izreka odvisnost »konec koncev« od tehničnega razvoja družbe,
od »nivoja produktivnih sil« naravnost kot »temeljna zakonitost« itn. Prav očitno
je, da nazadnje navedena identifikacija tehnike s produktivnimi silami ni ne
pravilna ne marksistična. Tehnika je del, vsekakor zelo pomemben moment
produktivih sil družbe, ni pa niti enostavno identična z njimi niti - kot se zdi, da
193
sledi iz prej navedenih Buharinovih stavkov - naposled ali vseskozi odločujoči
moment preobrazbe teh sil. Da vsak poskus, videti v drugem principu kot pa v
družbenem odnosu ljudi med seboj v produkcijskem procesu (in potemtakem v
razdelitvi, konsumpcij itn.), torej v prav dojeti ekonomski strukturi družbe,
temeljno določilo družbe z njenim razvojem, pelje v fetišizem, pripoznava Buha-
rin sam. Tako kritizira recimo pojmovanje Cunowa, češ da je tehnika vezana na
naravne pogoje, da nastopanje določenih surovin odloča o nastopanju določene
tehnike (str. 132), tako ostro kot zadeto, tako da dokaže, da Cunow zamenjuje
surovine z delovnimi predmeti, da pozablja, »da.je nujna ustrezna tehnika, da bi
drevesa, rude, vlakna itn. lahko igrala vlogo surovin... Vpliv narave v smislu
priskrbovanja materiala itn. je sam produkt razvoja tehnike.« (str. 132-133). A
kaj tega pravilnega in kritičnega stališča ni treba imeti tudi nasproti tehniki sami?
Kaj domneva, da je razvoj družbe odvisen od razvoja tehnike, ni prav tako
napačen »naturalizem« kot teorija Cunowa, ki se seveda konec koncev, četudi v
nekoliko iztanjšani obliki, reducira na teorije »naturalizma«, da bi hotel spre-
membo pojasniti iz obstoječega (str. 133); zakaj tehnika se vendar v teku
zgodovinskega razvoja spreminja. Pojasnjuje torej - formalnologično pravilno -
spreminjanje iz variabilnega momenta. Vendar osamosvojena tehnika kot podlaga
razvoja dela iz grobega naturalizma zgolj dinamično prefinjenega.
Zakaj tehnika je, če je ne pojmujemo kot moment vsakokratnega produkcij-
skega sistema, če njenega razvoja ne pojasnjujemo iz razvoja družbenih produk-
tivnih sil (namesto da bi pojasnjevali te), prav takšen ljudem transcendentno
zoperstavljen fetišističen princip kot »narava«, kot klima, okolje, surovine itn. Da
na vsaki določeni stopnji razvoja produktivnih sil spet vzvratno vpliva na produk-
tivne sile razvoj tehnike, ki ga te določajo, o tem kajpada nihče ne bo dvomil.
Buharin poudarja to z ozirom na vse ideologije (tu sledi pomembnim metodičnim
pobudam starega Engelsa); ne gre pa, je stvarno nepravilno in nemarksistično
jemati tehniko iz vrste ideoloških form in ji dodeljevati nasproti ekonomski
strukturi družbe samostojno bivanje.
To je stvarno netočno, kajti zelo pomembne spremembe smeri tehnike, ki so,
čeravno morebiti ne neposredno, vendar postale odločilne za družbeni razvoj, se
spričo tega ne dajo pojasniti. Tako recimo razloček med tehniko starega veka in
tehniko srednjega veka. Zakaj, naj bi bila tehnika srednjega veka še tako
primitivna v svojih rezultatih, naj je pomenila v še tako mnogih ozirih nazadovanje
nasproti nekaterim tehničnim dosežkom starega veka: princip srednjeveške te-
hnike vendarle pomeni nadaljnji razvoj: namreč racionalizacijo opravljanja dela v
nasprotju s starim vekom, ko se je racionalizacija izključno usmerjala na delovni
rezultat in je bilo opravljanje samo doseženo manj s tehnično racionalnostjo in
bolj »po stranski poti socialnega nasilstva«.2 Šele s tem pa so bile položene osnove
za možnost moderne tehnike, kot to očivestno demonstrira Gotti na primeru
vodnega mlina, rudnika, strelnega orožja itn. Podlaga te odločilne spremembe
smeri tehnike pa je sprememba ekonomske strukture družbe: sprememba delov-
nih možnosti in delovnih pogojev. Nezmožnost za antiko, da bi obdržala socialno
podlago svoje produkcijske organizacije, roparstvo na neizčrpnem suženjskem
materialu, je bila čisto gotovo bistveno soodločilen vzrok gospodarskega zloma,
nujnosti nove ekonomske organizacije družbe, katere osnove so bile ustvarjene
ravno v srednjem veku. Da je recimo vzporedno obstajanje sužnjev in svobodnega
dela v antiki preprečevalo razvoj cehov in s tem razvoj modernega mesta - spet v
nasprotju z orientom v antiki - je prepričljivo pokazal Max Weber.3 Srednji vek je
začel svojo ekonomsko organizacijo v popolnoma nasprotnih družbenih pogojih
(pomanjkanje delovnih moči itn.), kar je potem v bistvu povzročilo spremembo
194
smeri tehnike. Če torej Buharin (str. 153') izvaja: »Ob drugi tehniki bi bilo
suženjstvo nemogoče: sužnji ruinirajo komplicirane stroje in suženjsko delo se ne
izplača«, tedaj postavlja vzročno povezavo na glavo. Ni nepopoln razvoj tehnike
omogočal suženjstva, temveč narobe suženjstvo kot vladajoča delovna oblika je
omogočalo racionalizacijo delovnega procesa in - s tem posredovano - nastanek
racionalne tehnike. Modifikacije, ki nastanejo, če obravnavamo suženjstvo kot -
relativno izoliran - moment v okolju, ki sloni v svetovnem merilu bistveno na
mezdnem delu, ne spadajo sem.4
Še kasneje se pokaže sprevrnjenost te povezave, če se ozremo na prehod od
srednjeveške produkcije k modernemu kapitalizmu. Marx izrecno poudarja, da
prehod od cehovskega rokodelstva k manufakturi ni pomenil nikakršnega prevrata
tehnik: »Glede na produkcijski način sam, se manufaktura komaj kaj drugače loči
od cehovske rokodelske industrije kot po večjem številu delavcev, ki jih istočasno
zaposluje isti kapital. Delavnica cehovskega mojstra je le razširjena. Razloček je
torej spočetka zgolj kvantitativen.«i Preobrat v kvaliteto se zgodi s tem, da so s
tem ustvarjeni kapitalistična delitev dela, razmerja kapitalističnega gospostva v
obratu, socialni pogoji množičnega konsuma (razkroj naturalnega gospodarstva)
itn. Šele potem so dane socialne predpostavke za moderno strojno tehniko; ta
nastane kot sad stoletja trajajočega procesa družbenega prevrata; je krona in
dopolnitev, ne pa porajajoči vzrok modernega kapitalizma. Nastopa, ko so ustvar-
jeni njeni družbeni poprejšnji pogoji, ko so primitivne oblike manufakturnega
kapitalizma zašle v dialektična protislovja, t.j. ko »ozka tehnična baza« manufak-
ture »na določeni razvojni stopnji« pride »v protislovje s produkcijskimi potre-
bami, ki jih je sama ustvarila«.6 Da potem tehnični razvoj izredno pospešuje
ekonomskega, se razume samo ob sebi. Ampak tako nastajajoče vzajemno
učinkovanje nikakor ne odpravlja stvarne, zgodovinske in metodične prioritete
ekonomije pred tehniko. Tako recimo izvaja Marx:7 »Vsa ekonomija, ki izvira iz
koncentracije produkcijskih sredstev in njihove masovne uporabe ..., izvira tedaj
prav tako iz družbenega značaja dela, kot presežna vrednost iz presežnega dela
vsakega posameznega delavca, obravnavanega zase in izolirano.«
- Pri tem vprašanju smo se malce spustili v nadrobnosti. To smo morali zaradi
metodične pomembnosti tega vprašanja. In njegova pomembnost ne sloni le na
tem, da je tu beseda o osrednjem problemu marksizma, temveč tudi na tem, da je
Buharin prav tu postal žrtev svojega napačnega metodičnega stališča. Prej smo
opozorili na njegov poskus, da bi iz dialektike naredil »science«. Ta tendenca se
znanstvenoteoretsko izraža v tem, da bi rad, da bi marksizem pojmovali kot »občo
sociologijo« (str. 7-8). Tu pa njegova naravoslovčujoča tendenca zahaja v nereš-
ljivo protislovje z njegovim - često pravilnim - dialektičnim instinktom. Engels je
dialektiko reduciral »na znanost o občih zakonih gibanja tako vnanjega sveta kot
človeškega mišljenja«.8 S tem je v skladu obča stran Buharinove teorije o
sociologiji kot »metodi za zgodovino«. Vtem ko pa pri njem - kai nujni sledi iz
njegovega naravoslovnega stava (Einstellung) - ta sociologija ne ostaja čista
metoda, temveč se razvije v lastno znanost, ki išče specialno vsebinsko izpolnitev,
zaide v protislovje z zgodovinskim bistvom svoje materialne podlage. Kajti
dialektika se lahko odpove specialni vsebinski izpolnitvi: saj je usmerjena na
celoto procesa zgodovine, katerega individualni, konkretni, nikdar se ne ponavlja-
joči momenti ravno v nepretrgani menjavi svoje predmetne strukture razodevajo
svoje dialektično bistvene poteze in s tem kot totaliteta postanejo področje
izpolnitve dialektike. Nasprotno mora »science«-asta obča sociologija dajati tudi
lastno specialno vsebinsko izpolnitev, lastne obče zakonitosti, če noče odpraviti
195
same sebe, postati gola spoznavna teorija. Buharin tu dokaj neodločno omahuje.
Na eni strani jasno vidi, da družbe »nasploh« sploh ni (str. 270); iz tega pa ne zna
potegniti nujnih sklepov, ker historična variacija zanj predstavlja teoretsko (upo-
rabe njegove teorije so dostikrat mnogo boljše kot teorija sama) le »neko
historično ogrinjalo«9, »uniformo« (prav tam). Na drugi strani poskuša (str. 8)
ločiti »teorijo« in »metodo« drugo od druge in ju vendar obravnavati kot enotno
znanost - naloge, ki mora spričo nejasno zastavljenega vprašanja že vnaprej biti
nerešljiva. In do dna napačna teorija o prioriteti tehnike, ki smo jo analizirali,
ravno ni nič drugega kot vsebinska izpolnitev obče sociologije, ki jo terja Buharin:
ne kak naključen spodrsljaj, temveč nujna posledica ne do kraja razjasnjenega
izhodišča.
Ta nejasnost se kaže skoraj povsod, kjer začne funkcionirati Buharinov pojem
zakona. Na srečo Buharin pri svojih konkretnih analizah često pozabi na svoje
teoretično izhodišče. Tako hoče iz »ravnotežja« in motenj le-tega znotraj določe-
nih sistemov izpeljevati obče tipe zakonov tako za neorgansko in organsko naravo
kot za družbo (str. 73-81). Tu sklopi Hegla z Marxom na ne preveč organicen
način. Toda čeprav Buharin teoretično priznava le to, da postanejo povezave
»najbolje razvidne na primeru10 najbolj kompliciranega sistema, na človeški
družbi«, pa pri konkretni" analizi družbe na srečo pozablja to teorijo, tako da
pogosto - nakljub svojemu temeljnemu stališču - pride do zelo zanimivih rezulta-
tov. Temu se pridružuje, da razne »organične« itn. teorije družbe v njem izzivajo
zdravo obrambo, ki se često izraža v zadetih kritičnih spoprijemih (recimo str. 31
isl.).
V ugotovitvi spoznavnega cilja sociologije pa prav debelo prihaja na dan ta
Buharinova naravoslovna orientiranost. Takole izvaja: »Iz vsega tistega, kar je
bilo tu prikazano, sledi, da je v družbenih vedah, prav tako kot v prirodnih
vedah,11 mogoče napovedovati. Zaenkrat ne moremo napovedati trenutka, ko bo
nastopil ta ali oni pojav... To izvira iz tega, ker še ne razpolagamo s tako
vednostjo o zakonih družbenega razvoja, da bi jih lahko izrazili v natančnih
številkah. Ne poznamo hitrosti socialnih procesov, imamo pa možnost poznati
njihovo smer.« (str. 44-45).
Buharin pa v svojem naravoslovnem predsodku (Voreingenommenheit) spre-
gleduje, da med možnostjo spoznanja »številčnih dejstev« in pa spoznanja smeri
ali tendenc ni subjektiven razloček razvojne stopnje našega spoznanja, temveč
objektivna kvalitativna diferenca predmetov samih. To sta Marx in Engels sama
vedno jasno spoznala. Modre in metodično zelo premišljene Engelsove pri-
pombe12 o metodični nezmožnosti, da bi neposredno sodobnost številčno eksaktno
spoznali, bom omenil le mimogrede in opozarjam le na to, da Marx v nauku o
poprečni profitni stopnji, ki je stvarno in metodično enako pomemben, začrtuje
ostro metodično ločnico med posamičnim številčno fiksiranim »dejstvom« in
družbenimi tendencami celotnega procesa. »Stalno fluktuirajoča tržna stopnja
obresti - tako pravi - je v vsakem momentu dana kot fiksna količina, tako kot
tržna cena blaga... Nasprotno eksistira obča profitna stopnja stalno le kot
tendenca.. In to pojmovanje tendenc razvoja, katerih značaj tcndenc torej ne
sloni zgolj na pomanjkanju našega spoznanja, temveč je utemeljen v bistvu
predmetnosti družbenega dogajanja, na strukturi katerega pa je spet fundirana
teoretična možnost družbenega delovanja, »prakse, ki revolucionira« dejanskost,
korak za korakom ponavlja in podčrtuje nihče manjši kot Lenin. Tako recimo v
svoji kritiki brošure Juniusa,14 ki ob tezi: da so v veku imperializma nacionalne
vojne nemogoče, ostro podčrtuje nemarksističnost takšne teze. Poudarja, da je to
zelo neverjetno; ampak analiza razvojnih tendenc nikoli ne more izkazati abso-
196
lutne nemožnosti. S tem ožigosa pr^uiem spoznanosti »trenutka« že vnaprej za
metodično nemožnost. Še ostreje poudarja to metodično nemožnost v govoru na
II. kongresu komunistične internacionale o mednarodnem položaju:
»Tu moramo predvsem omeniti dve široko razširjeni zmoti...; so revolucio-
narji, ki skušajo dokazati, da ni izhoda iz položaja. To je napaka. Brezpogojno
brezizhodnega položaja ni... Poskus, da bi vnaprej »dokazali« »brezpogojno«
brezizhodnost, je prazno drobnjakarstvo ali pa igra s pojmi in besedami.« Dejan-
ski dokaz tega ali drugega vprašanja lahko prinese le izkušnja, le praksa.15
Na Marxa, Engelsa in Lenina se tu nismo sklicevali kot na »avtoritete«.
Pokazati smo hoteli le, da se spoznavni cilj Buharinov odceplja od poti velike
plodne tradicije historičnega materializma, ki pelje od Marxa in Engelsa čez
Mehringa in Plehanova k Leninu in Rozi Luxemburg. (Mimogrede, zelo je
obžalovati, če ravno je iz Buharinovega metodičnega stališča vseskozi razumljivo,
da Buharin temeljnih ekonomskih teorij Roze Luxemburg sploh ne upošteva.)
Zakaj stvarna, poglobljena analiza tega spoznavnega cilja samega bi segla prek
okvirov tele recenzije. Pri taki diskusiji bi bilo treba pokazati, da vsa filozofska
utemeljitev Buharinove teorije vztraja na stališču »zročega« materializma, da,
namesto da bi naravoslovje in njegovo metodo podvrgel zgodovinskomateriali-
stični kritiki, t.j. ga zapopadel kot produkte kapitalističnega razvoja, uporablja
njegovo metodo nepremišljeno, nekritično, nehistorično in nedialektično za spoz-
nanje družbe. Takšna kritika pa, ki ima dobra predhodna dela v Plehanova delih o
Holbachu, Helvetiju in Heglu, ne spada sem. Tu naj bi predstavili le tiste posledice
Buharinovega stališča, ki zmorejo skaliti njegove konkretne družbenoznanstvene
rezultate ali jih usmeriti v napačno smer.
Tudi tako omejena kritika se ni mogla spustiti v vse nadrobnosti. Morala se je
zadovoljiti s tem, da je pokazala metodični vir teh zmot. Da Buharinova knjiga
nakljub vsem tem napakam predstavlja zaslužen poskus strniti rezultate marksi-
zma sistematično in splošno razumljivo, smo že podčrtali. Naj pa to na koncu še
enkrat poudarimo in hkrati izrazimo upanje, da bo pri kasnejših izdajah ocenje-
vane knjige odstranjenih karseda mnogo izmed njenih napak in bo kot celota
povzdignjena na raven svojih - mnogih - posrečenih partij.
Prevedel dr. Božidar DEBENJAK
Archiv für die Geschichte des Sozialismus und der Arbeiterbewegung, hrsg. von
Carl Grunberg, Leipzig 1925, XI str. 216-224.
* N. Bucharin: Theorie des historischen Materialismus. Gemeinverständliches Lehrbuch der marxistischen Soziolo-
gie, Hamburg 1922. Verlag der Kommunistischen Internationale, X + 372 str. (Teorija historičnega materializma. Splošno
razumljiv učbenik marksistične sociologije, Hamburg 1922. Založba Komunistične internacionale.)
1	Podčrtal jaz.
2	Prim. Gotti: Wirtschaft und Technik. Grundriss der Sozialoekonomie, II, str. 236-239.
3	Wirtschaft und Gesellschaft. Grundriss der Sozialoekonomie, III, str. 584-585.
4	Prim, o tem Marxove pripombe (Beda filozofije, str. 93-94) o suženjstvu na jugu Združenih držav, pri čemer pa je
čisto tehnični moment prav tako le moment družbenoekonomskega celokupnega procesa.
5	Kapital, izdaja 1919, I, str. 286.
6	Kapital I, str. 333.
7	Kapital III/I, str. 53.
8	Feuerbach, str. 38.
9	Podčrtal jaz.
I0-11 Podčrtal jaz.
12	V uvodu (1895) k Marxovim »Razrednim bojem v Franciji«, Berlin 191 I.
13	Kapital III/I, str. 351; podčrtal jaz.
14	Gegen den Strom, str. 419 isl.
15	-Protokol I. kongresa Komunistične internacionale, Dunaj 1920, str. 43-44 (nemške izdaje).
SINOPSISI
198
UDK: 330.138
teorija vrednosti, teorija presežne vrednosti, Eduard Bernstein, zgodovina kritike Marxovega
Kapitala'
Leo Šešerko: K zgodovini kritike Marxovega ,Kapitala'
Časopis za kritiko znanosti 43-44/1981
Glavna značilnost kritik Marxovega .Kapitala' je, da v njem razviti pojem vrednosti razglašajo za
»miselno abstrakcijo« nasproti dejanskosti. V tem se izraža padec pod Heglov miselni nivo in njegovo
razumevanje neločljivosti mišljenja in dejanskosti, ki je v kritikah ,Kapitala' izražen tudi kot denunciranje
heglovskega načina raziskovanja v politični ekonomiji. Ta način rezoniranja je prodrl tudi globoko v
delavsko gibanje in marksistično teorijo, začenja se z Eduarda Bernsteina označevanjem presežnega dela
za zlo vseh dosedanjih zgodovinskih dob in se za zdaj zaključuje z Althusserjevim prekvalificiranjem
Marxove teorije vrednosti zgolj v ,teorijo branja'.
UDK: 330.138
Theory of value, theory of excessed value Eduard Bernstein, The History of Marx's »Capital« criticism
Leo Šešerko: On the History of Marx's »Capital« criticism
Časopis za kritiko znanosti 43-44/1981
The main characteristic of Marx's »Capital« criticism is that the conception of value exposed in it is
proclaimed to be a »mental abstraction« opposite to the actuality. This fact expresses the inclination
beneath the Hegel's mental level and his understanding of the inseparability of ideas and actuality, in the
criticism of »Capital« expressed also as the denouncement of Hegel's version of research in the political
economy. This manner of consideration prevailed also deeply into the labour movement and the theory of
marxism, beginning with the Eduard Bernstein's characterizing of exceeded labour as the evil of all the
historical ages up to the present and ending for the time being with the Althusser's modification of Marx's
theory of value over to the merely »theory of reading«.
199
UDK: 330.138
Werttheorie, Mehrwerttheorie, Eduard Bernstein, Geschichte der Kritik des Marxschen »Kapital«
Leo Šešerko: Zur Geschichte der Kritik des Marxschen »Kapital«
Časopis za kritiko znanosti 43-44/1981	*Г
Der Hauptzug der Kritiken des Marxschen »Kapital« ist, daß der darin entwickelte Wertbegriff zur
»gedanklichen Abstraktion« gegenüber der Wirklichkeit erklärt wird. Darin äußert sich ein Abfall unter
Hegels Denkniveau ind sein Verständnis der Unlösbarkeit von Denken und Wirklichkeit, was in den
»Kapital«-Kritiken auch als Denunziation der hegelianischen Untersuchungsweise in der politischen
Ökonomie zum Ausdruck kommt. Diese Art des Räsonnierens hat sich auch tief in die Arbeiterbewegung
und die marxistische Theorie eingeschlichen. Sie beginnt mit Eduard Bernsteins Bezeichnung der
Mehrarbeit als Übel aller bisherigen Geschichtsepochen und findet seinen einstweiligen Abschluß in
Althussers Umqualifizierung der Marxschen Werttheorie in eine bloße »Theorie des Lesens«.
UDK: 330.138
théorie de la valeur, théorie de la plus-value, Edouard Bernstein, historique de la critique du Capital
de Marx
Leo Šešerko: A propos de l'histoire de la critique du »Capital« de Marx
Časopis za kritiko znanosti 43-44/1981
La principale caractéristique des reproches adressés au Capital de Marx est que la notion de valeur qui y
est développée est traitée d'abstraction de l'esprit, laquelle serait contredite par la réalité. Cela équivaut à
tomber plus bas que le niveau de pensée de Hegel pour qui la pensée et la réalité sont inséparables. De
même lorsque les critiques du »Capital« dénoncent l'approche hégelienne dans la façon d'étudier
l'économie politique. Ce genre de raisonnement a également pénétré profondément dans le mouvement
ouvrier et la théorie marxiste, en commençant par Edouard Bernstein quand il dénonce le sur-travail
comme source de tous les maux des périodes historiques antérieures et en finissant pour le moment par la
»requalification« althussérienne de la théorie de la valeur de Marx, érigée en simple »théorie de la
lecture«.
200
UDK: 330.148:62.001.7
kapitalizem, delo, kapital, tehnologija
Franček Drenovec: Delo, kapital in proizvodna tehnologija
Časopis za kritiko znanosti 43-44/1981
Avtor primerja opis kapitalskega nadzora nad procesom dela v tehnoloških razmerah sodobnega
kapitalizma, podan v Bravermanovi knjigi Delo in monopolski kapital, s prevladujočimi načini teorijskega
predstavljanja razmerij realne podreditve dela kapitalu v marksistični ekonomiji. V teh predstavitvah je
tehnološka vsebina procesa proizvodnje, ki utemeljuje realno oblast kapitala nad delom, interpretirana še
vedno pretežno z relacijo proizvodna sredstva - delo, in razmerje eksploatacije z lastnino kapitala nad
proizvodnimi sredstvi. Naslanjajoč se na Bravermanov opis in na Marxova lastna razmišljanja na mestih,
ki niso posvečena izključno le strukturam tehnološkega sistema 19. stoletja, raziskuje tekst možnosti
učinkovitejšega zajemanja tehnološkega aspekta procesa proizvodnje v politični ekonomiji.
UDK: 330.148:62.(K) 1.7
capitalism, labour, capital, technology
Franček Drenovec: Labour, capital and technology of production
Časopis za kritiko znanosti 43-44/1981
The author compares the description of capitalist control over the labour process in technological
conditions of contemporary capitalism, as shown by H. Braverman in Labor and Monopoly Capital, with
the established ways of theoretical presentation of the real subsumption of labour under capital in marxist
theoretical economy. In these interpretations the technological content of the process of production is still
usually interpreted as a technical relation between labour and means of production, and the relations of
exploitation correspondingly as deriving from capital's ownership of the means of production. Drawing
from Braverman's description and from Marx's own commentary in passages not concerned exclusively
with structures of 19th century technological systems of production, the text is an investigation of
possibilities for a more effective interpretation of the technological aspect of the process of production in
political economy.
201
UDK: 330.148:62.001.7
Kapitalismus, Arbeit, Kapital, Technologie
Franček Drenovec: Arbeit, Kapital und Produktionstechnologie
Časopis za kritiko znanosti 43-44/1981
Der Autor vergleicht die Beschreibung der Kapitalaufsicht über den Arbeitsprozeß in den technologi-
schen Bedingungen des zeitgenössischen Kapitalismus, wie sie in Bravermanns »Arbeit und Monopolka-
pital« dargeboten wird, mit den vorherrschenden theoretischen Darstellungsweisen der realen Unterord-
nungsverhaltnisse der Arbeit unter das Kapital in der marxistischen Ökonomie. In diesen Darstellungen
wird der technologische Inhalt des Produktionsprozesses, der die reale Gewalt des Kapitals über die
Arbeit begründet, noch immer vorwiegend mit dem Verhältnis Produktionsmittel - Arbeit interpretiert
und das Ausbeutungsverhältnis mit dem Eigentum des Kapitals an den Produktionsmitteln. In Anlehnung
an Bravermans Darstellung und an Marx' eigene Überlegungen an Stellen, die nicht ausschließlich den
Strukturen des technologischen Systems im 19. Jahrhundert gewidmet sind, untersucht der Text Möglich-
keiten einer effektiveren Erfassung des technologischen Aspekts der Produktion in der politischen
Ökonomie.
UDK: 330.148:62001.7
Capitalisme, travail, capital, technologie
Franček Drenovec: Le travail, le capital et la technologie de la production.
Časopis za kritiko znanosti 43-44/1981
Comparaison de la description du contrôle exercé par le capitaliste sur le processus du travail dans les
conditions technologiques du capitalisme contemporain donnée dans l'ouvrage de H. Braverman »Labor
and monopoly Capital« (Travail et capitalisme monopoliste) avec les modes de ésentation théorique les
plus répandus des conditions de subordinaton effective du travail à l'égard du Capital dans la pensée
économique marxiste. Dans ces modes de présentation l'aspect technologique du processus de production
qui détermine le pouvoir effectif du Capital sur le travail continue à être conçu avant tout du point de vue
du rapport existant entre les moyens de production et le capital et le degré d'exploitation comme une
conséquence de la possession des moyens de production par le capital. A partir de la description fournie
par Braverman et des considération propres à Marx lui-même, qui ne sont pas toutes relatives uniquement
aux structures du système technologique du 19e siècle, sont étudiées les possibilités d'inclure de faç on plus
efficace dans la science économique le facteur technologique du processus de production.
202
UDK: 577.4:330.148
ekološka kriza, kapitalistični produkcijski način, svetovni komunizem
Dušan Vučkovič: Ekološka kriza kot nujnost kapitalističnega načina produkcije
Časopis za kritiko znanosti 43-44/1981
Dialektika ekologije je postavljena v samo razmerje človek-narava, v produkcijo, ki to razmerje določa in
je družbeno-materialne narave. Tako je tudi sodobna ekološka kriza prisotna v sebi lastni dvojnosti: kot
družbeno razmerje in kot naravno razmerje (in razmere). V kolikor je naravno razmerje, pade pod
naravoslovne zakone, na katerih sploh temelji vsa znanstveno-tehnična podlaga naše produkcije. V
kolikor je družbeno, pa je moč najti razrešitev v spremenjenem načinu produciranja in v spremenjenih
družbenih odnosih, in sicer v planetarnem obsegu, kot svetovni komunizem.
UDK: 577.4:330.148
the ecology crisis, the capitalistic productive mode, world's comunism
Dušan Vučkovič: The Ecology Crisis as Necessity of Capitalistic Mode in
Production
Časopis za kritiko znanosti 43-44/1981
The dialectic of ecology is placed into the very relationship man - nature, in the production determining it
and is of socialy-material nature. In such a manner the todays ecologic crisis is present in its own
ambiguity: as a social relation as well as a natural relation (and condicions). As far as it is concerned as
natural relation, it falls under the laws of natural-science, on which all the scientific-technical foundations
of our production are based. As far as it is social, a solution can be found in a changed mode of production
as well as in changed social relations, namely in planetary extend, as the world's comunism.
203
UDK: 577.4:330.148
ökologische Krise, kapitalistische Produktionsweise, Weltkommunismus
Dušan Vučkovič: Die ökologische Krise als Notwendigkeit der kapitalistischen
Produktionsweise
Časopis za kritiko znanosti 43-44/1981
Die Dialektik der Ökologie ist in das Verhältnis Mensch—Natur gestellt, in die Produktion, die dieses
Verhältnis bestimmt und selbst gesellschaftlich-materieller Natur ist. So ist auch die gegenwärtige
ökologische Krise in der ihr eigenen Zweiheit vorhanden: als gesellschaftliches und als Naturverhältnis.
Soweit sie ein Naturverhältnis ist, fällt sie unter die Naturgesetze, auf denen die gesamte wissenschaftlich-
technische Basis unserer Produktion gründet. Soweit sie aber ein gesellschaftliches ist, kann die Auflösung
in einer veränderten Weise des Produzierens und in veränderten gesellschaftlichen Beziehungen gefunden
werden, und zwar weltweit als Weltkommunismus.
I DK: 577.4:330.148
crise écologique, mode de production capitaliste, communisme mondial
Dušan Vučkovič: La crise écologique comme condition necessaire du mode de
production capitaliste
Časopis za kritiko znanosti 43-44/1981
La dialectique de l'écologie se trouve impliquée dans le rapport même de l'homme vis-à-vis de la nature, à
savoir dans la production qui détermine ce rapport et est de nature à la fois sociale et matérielle.
Conformément à sa double nature, la crise écologique contemporaine se présente d'une part comme un
rapport social, d'autre part comme un rapport naturel. Dans la mesure où la crise participe du rapport
naturel elle est tributaire des lois des sciences de la nature qui commandent toute la base scientifique et
technique de la production humaine. Dans la mesure où elle participe du rapport social la solution
définitive à la crise doit être recherchée dans une transformation du mode de production et des rapports
sociaux à l'échelle de toute la planète, d'où la nécessité d'un communisme mondial.
204
UDK: 330.180(049):301.171.1
politična ekonomija, dialektični materializem. planiranje, dohodek
Bogomir Kovač: Kritika politične ekonomije in usmerjanje družbenega razvoja
Kritika politične ekonomije, ki ni ozko ekonomistična, temveč predstavlja osnovo historičnega materiali-
zma. razkriva materialna in institucionalna protislovja kot osnovo za realno anticipiranje prihodnosti. Po
avtorjevem mnenju so v jugoslovanski teoriji in praksi dolgoročnega razvoja družbe zanemarili prav to
dialektično stran reprodukcije produkcijskih odnosov, kar povzroča zastoje, težave in stranpoti v
materialni kot tudi razredni strukturi družbe.
UDK: 330.180(049):301.171.1
political economy, dialectical materialism, planning, income
Bogomir Kovač: The Criticism of the Political Economy and the Orientation of
Social Development
Časopis za kritiko znanosti 45-44/1981
The criticism of the political economy, not being strictly economistical, but representing the basis of the
historical materialism, reveals the material and institutional contradictions as the basis for the actual
anticipation of the future. According to the autor's opinion the very dialectic reproduction side of
production relations has been neglected in the yugoslav theory and practice of the long-term society
development, which causes stagnations, difficulties and deviations in the material- as well as in the class
structure of the society.
205
UDK: 330.180(049): 301.171.1
politische Ökonomie, dialektischer Materialismus, Planung, Einkommen
Bogomir Kovač: Kritik der politischen Ökonomie und Lenkung der
gesellschaftlichen Entwicklung
Časopis za kritiko znanosti 43-44/1981
Eine Kritik der politischen Ökonomie, die nicht eng ökonomistisch ausgerichtet ist, sondern die Grund-
lage des historischen Materialismus darstellt, deckt materielle und institutionelle Widersprüehe als
Grundlage einer realen Antizipation der Zukunft auf. Nach Meinung des Autors ist in der jugoslawischen
Theorie und Praxis der langfristigen Entwicklung der Gesellschaft gerade diese dialektische Seite der
Reproduktion der Produktionsverhältnisse vernachlässigt worden, was Stillstände, Schwierigkeiten und
Abwege in der materiallen wie auch in der Klassenstruktur der Gesellschaft verursacht.
UDK: 330.180(049):301.171.1
economie politique, matérialisme dialectique, planification, revenu
Bogomir Kovač: Critique de l'economie politique et dirigisme en matiere
d'évolution sociale.
Časopis za kritiko znanosti 43-44/1981
Une critique de l'économie politique qui ne pèche pas par un économisme étroit et constitue bien une base
du matérialisme historique est celle qui s'attache à mettre à jour les contradictions matérielles et
institutionnelles en tant que base d'une anticipation effective de l'avenir. Selon l'auteur en Yougoslavie en
ce qui cencerne l'évolution à long terme de la société on a tant en théorie qu'en pratique, négligé
précisément cet aspect dialectique de la reproduction des rapports de production, ce qui cause des retards,
des difficultés et des options erronées affectant la structure matérielle de la société comme sa structure par
classes.
206
UDK: 329.78.055.4:577.4
ekološka kriza, nova levica, kritika tradicionalne ekonomije
Siniša Zarić: Nova levica o ekološki krizi
Časopis za kritiko znanosti 43-44/1981
Ne glede na vse razlike znotraj nove levice ji je skupno celovito obravnavanje ekološkega problema, ki je
povezan z alienacijo sodobnega človeka in z globalnimi vprašanji razvoja. Neoklasično politično ekono-
mijo je potrebno kritizirati, ker razlaga probleme formalistično in z modeli, ki imajo brezkonfliktni značaj.
Hans Magnus Enzensberger je nakazal osnovno smer kritike pesimistične in optimistične variante
meščanske znanosti o možnih rešitvah ekološke krize, ki jo avtor razvije v detajlni kritiki »kavbojske
ekonomike« in »ekonomike vesoljske ladje«.
UDK: 329.78.055.4:577.4
ecology crisis, new leftwing, criticism of traditional economy
Siniša Zarić: New Leftwing on the Ecology Crisis
Časopis za kritiko znanosti 43-44/1981
Irrespective of all the differences within the new leftwing there is a common dealing with the ecology
problems in whole, connected with the alienation of the modern man as well as with the global questions
of development. The neoclasic political economy has to be criticised because of its formalistic interpreta-
tion of problems and its dealing with models of unconflictive character. A basic orientation in criticising
the pessimistic and optimistic versions of the bourgeois science concerning the possible solutions of
ecology crises has been indicated by Hans Magnus Enzensberger, which is explained by the autor in the
detailed criticism of the so called "cow-boy economy" and the "economy of a space-ship".
21
UDK: 329.78.055.4:577.4
okologische Krise, Neue Linke, Kritik der traditionellen Ökonomie
Siniša Zarić: Die Neue Linke über die ökologische Krise
Časopis za kritiko znanosti 43-44/1981
Abgesehen von den Differenzen innerhalb der Neuen Linken ist ihr eine ganzheitliche Behandlung des
Ökologie-Problems gemeinsam, das mit Entfremdung des modernen Menschen und mit globalen
Entwicklungsfragen verbunden ist. Die neoklassische politische Ökonomie ist zu kritisieren, wiel sie
Probleme formalistisch und mit Modellen konfliktfreien Charakters erklärt. Hans Magnus Enzensberger
hat die Grundrichtung einer Kritik der pessimistischen und der optimistischen Variante bürgerlicher
Wissenschaft über Lösungsmöglichkeiten der ökologischen Krise aufgezeigt, die vom Autor in einer
Detailkritik der „Cowboy-Ökonomie" und der „Raumschiff-Ökonomie" weiterentwickelt wird.
UDK: 329.78.055.4:577.4
crise écologique, nouvelle gauche, critique de l'économie traditionnelle
Siniša Zarić: La nouvelle gauche au sujet de la crise écologique
Časopis za kritiko znanosti 43-44/1981
Malgré toutes les divergences que l'on peut constater à l'intérieur de la nouvelle gauche celle-ci est
unanime à s'intéresser au problème écologique dans son ensemble en le rattachant à l'aliénation de
l'homme contemporain et aux questions globales de l'évolution. Il convient de critiquer l'économie
politique neo-classique car elle aborde les problèmes de façon formelle et au moyen de modèles à
caractère non-conflictuel. Hans Magnus Enzensberger a indiqué les directions principales d'une critique
des variantes pessimiste et optimiste de la science bourgeoise quant aux solutions éventuelles de la crise
écologique, ce que l'auter de l'article développe en soumettant à une critique détaillée d'une part
l'économie "à la cow-boy", d'autre part celle de "la Nef spatiale".