VZGOJNO VARSTVENA ORGANIZACIJA VIČ-RUDNIK
Govorjenje na pamet
Leta 1982 so se ddavd v vzgojno var-stvenih organizadjah naše občine odločili za združitev v enovito delovno organizad-jo. V skupnih službah je sedaj zaposlenih 37 delavcev, vključujoč vodje delovnih enot. V tej vzgojnovarstveni organizariji je zaposlenih 150 vzgojiteljic in ravno toli-ko varuhinj.
Kot rečeno, so se zaposleni sami, z refe-rendumom, odločili za takšno organizira-nost. V Ljubljani je že prevladalo mnenje, da je to dobra oblika dela in da bi veljalo takšen način dela uveljaviti v drugjh obči-nah.
V nekaterih sredstvih javnega obvešča-nja pa smo lahko zasledili številne članke, ki takšni organiziranosti niso naklonjeni, pod članke so podpisani tudi nekateri lju-dje, ki naj bi bili strokovnjaki za področje vzgoje in izobraževanja. V teh člankih lah-ko zasledimo trditve, da je nova organizi-
ranost prinesla vrsto slabosti, da trpijo predvsem otroci v vrtcih, da je spričo te organiziranosti slabša strokovna raven za-poslenega kadra v vrtcih, da je bila nova organiziranost le plod političnega pritiska, ne pa želja in hotenj zaposlenih v vrtcih.
Nad vsemi temi trditvami so bili delavci Vzgojnovarstvene organizacije Vič-Rur-dnik ogorčeni in so jih odločno zavmili.
»Integracija je bila resda izpeljana ne-koliko na hitro, vendar nikakor ne na ško-do otrok. Strokovnost zaradi integra dje ni nikakor manjša, celo izboljšujemo jo lah-ko z izobraževanjem, raziskovanjem... Da pa je v skupini preveč otrok, da so vzgojiteljice utrujene, da kader ni dober, da nimamo vzgojiteljev z višjo izobrazbo ker takšne šole sploh ni, to pa ni specifičen problem naše organizaije«, je povedala ravnateljica Ksenija Antondčeva. »Prav tako lahko z gotovostjo trdim, da samou-
pravna organiziranost vzgojnovarstvenih organizacij ni vzrok za slabo podružbljanje vzgoje, slabo sodelovanje vrtcev z oko-ljem, krajevnimi skupnostmi, šolami. Res je, da samoupravna organiziranost in inte-gracija ne more rešiti problema odsotnosti vzgojiteljic (nenehno jih je 30 odsotnih zaradi porodniških in bolniških), res pa je tudi, da tega problema ne razpihujemo tako, kot to delajo v nekaterih drugih ob-činah, ampak probleme rešujemo s preraz-poreditvami znotraj enot.«            .        .-
Najnižje plače v Ljubljani
Situacija torej nikakor ni slabša kot v tistih vzgojnovarstvenih organizacijah, ki se za integracijo niso odločili - torej v WO v drugih vrtcih, v ljubljanskih obči-nah. Seveda pa to ne pomeni, da proble-mov, zaradi tega nimajo. Z osebnimi do-hodki, na primer,še vedno zaostajajo za drugimi ljubljanskimi občinami. Najnižji osebni dohodek ima snažilka - 9569 di-narjev, najvišjega pa ravnateljica - 29092 dinarjev. Varuhinje imajo v povprečju 12632 dinarjev, vzgojiteljice pa 17608 di-
narjev. Lanski povprečni osebni dohodek je bil torej 15335 dinarjev. Dejstvo je tudi, da delitve po delu nimajo - pa tudi če bi jo imeli, komu od navedenih naj še vzamejo, da bi dali drugemu? Pri tako nizki masi sredstev za osebne dohodke je nagrajevanje po delu skorajda nemogoče uveljaviti,.
Tudi sredstev za zadovoljevanje stano-vanjskih potreb je malo, k sreči pa so najbolj pereče probleme skorajda rešili. Tudi s počitnikovanjem se ne morejo poh-valiti, saj svojega počitniškega doma ali vsaj prikolice nimajo.
Omeniti velja pa še nekaj. Z integracijo so sedaj vidne dejanske potrebe staršev po organiziranem varstvu otrok. Za vse vrtce se vloge zbirajo na enem mestu. Starši ne morejo vložiti prošenj v več vrtcev naen-krat. Potrebe so vidnejše. Vrtci na Viču bi sedaj lahko sprejeli 800 novih otrok, pro-šenj za s'prejem pa je le 600. Največ pro-šenj - kar 200 jih je v Trnovem, v Kozar-jah pa povpraševanje po organiziranem varstvu upada, predvsem zaradi manjšega prirastka otrok, kar potrjujejo tudi prijave v oddelke za pripravo na osnovno šolo.
NINA ČOŽ