IflMratl se sprejemajo in veljA tristopna vrsta:
8 kr., če se tiska lkrat,
19	*>
n t» >» »i * n
,, || ,i 3 ,,
Pri večkratnem tiskanji se cena primemo zmanjäa.
Rokopisi
•n ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo.
Naročnino prejema opravnistvo administracija) in ekspedicija n» Starem trgu h. št. 16.
SLOvmc.
Političen list za slomsli narod.
Po poŠti	prejeman velja:
Za celo leto	, . ]() gl. — kr.
«a pol leta	. . ö ,, — )(.
tu četrt leta	. . 2 „ 50 ,,
V administraciji velja:
Za celo leto . . 8 gl. 40 kr za pol let» . . 4 „ 20 , m četrt leta . . 2 „ 10
V Ljubljani ua dom poiiljaL. velja 60 kr. več na leto.
VrednIStvo je na Stolnem trgn hiS. št. 284.	;
Izhaja po trikrat ua teden inficel-. v torek, četrtek in soboto. „,
Politika in slovenska duhovščina. ii.
Ista pravica in dolžnost se da izpeljati tudi iz državljanske stopinje duhovnika slovenske narodnosti. Duhovnik je ob enem državljan, podložnik avstrijske države. Po §§. 28. občnega državnega zakonika se dobi državljanstvo po rojstvu iz staršev, ki so avstrijski državljani. Po istem §. gre državljauu popolno vživanje državljanskih pravic. Politično delovanje pa je prav imeniten del državljanskih pravic. Kdor tedaj priznava slovenskega duhovnika za avstrijskega državljana, mora mu dosledno priznavati tudi pravico političnega delovanja.
Duhovnik, sem rekel, je podložnik državni oblasti. Se ve, ne v cerkvenih, verskih zadevah, ampak lc v zemeljskih, svetnih rečeh. Življenje in opravilstvo duhovnikovo ima tudi svetne strani, duhovništvo sloni deloma na polji, ki je po svoji natorni lastnosti pod krilom svetne državne oblasti. Iz tega stališča nalaga svetna oblast duhovščini gotove dolžnosti, n. pr. davek od cerkvenih zemljišč, od služeb itd. Kdor pa šteje duhovščino v vrsto državljanov tam, kjer je treba sprejemati bremena, dolžnosti, mora duhovnike spoznati za državljane tudi tam, kjer gre za državljanske pravice. Dolžnost nositi bremena daje ob enem tudi oblast, vživati pravice. Kdor ne da veljati temu načelu, postavlja duhovnika kot sužnjega svetne oblasti.
Ni jedna državina postava ne izključuje duhovnika od vživanja državljanskih pravic, nobena mu ne brani vdeleževati se svobode političnega delovanja. Dejanski dokazi za to trditev so nam v Avstriji škofje, ki imajo že
po svoji oblasti sedež in glas v deželnem zboru in knezoškofje tudi v gosposki zbornici. Na spodnjem Avstrijanskem je benediktinski menih deželni maršal. Ni mi znan noben deželni zbor avstrijskih kronovin, v kterem ne bi sedelo kolikor toliko poslancev s kolarjem na vratu. Tudi duhovnikom gre kot državljanom n. pr. aktivna in pasivna volilna pravica; v razne zastope smejo voliti in voljeni biti. In to ne velja samo o višji duhovščini, ampak tudi o nižji, n. pr. o kaplanih. Tako je razsodilo sedanje ministerstvo z odlokom od 30. januarja 1875. Županstvo srenje Spital na Koroškem je vložilo pritožbo do koroške deželne vlade zoper tamošnjega kaplana, češ, da nima volilne pravice. Deželna vlada je kaplanu prav dala. Zoper to razsodbo se je sklicalo županstvo na ministerstvo, ki je pa prvo razsodbe potrdilo in kaplanu priznalo volilno pravico, sklicevaje se na §. 10. domovinske postave od 1. 1863.
Če pa ima duhovščina po državnih postavah pravico sodelovati na političnem polji, čemu jo li ima? Gotovo zato, da bi se je posluževala v blagor svojemu narodu, na korist vsi državi. Že navadnemu, priprostemu državljanu kmetiškega ali rokodelskega stanu se očita zaspanost, malomarnost, ako se ne zmeni za nobeno drugo stvar v državi, kakor le za svoje orodje. S toliko večo pravico bi se smelo enako očitati duhovniku, ako bi razodeval tako sramotno nebrižnost, on, ki se svojih državljanskih pravic zaveda, je po svoji višji izobraženosti in po svoji častni družbinski stopinji tudi zmožen, posluževati se jih deželi in državi v prid. Iz zavesti-, državljan sem, izvira tedaj tudi za duhovnika pravica in mora-lična dolžnost, da po svoji zmožnosti in po svojih okolščinah razvija delavnost na politič-
nem polji, ne brigaje se za nevedne ali hudobne liberalne vekoče, ki ga hočejo v tem ovirati.	(Dalje sledi..)
O učiteljih nekaj.
(Konec.)
Da, ako človek vidi te puhle nemčurske „šolmajstre" prve in druge z visokimi pinjami ali tudi z okroglimi klobučki, kteri nemškega sostavka brez mnogo napak še napraviti ne znajo, kakor pisavec teh vrstic dokazati more, in če pozna in vidi prevzetnost, ki se edino le na njihova borna šolska spričala naslanja, se bo gotovo prepričal o resničnosti nemškega pregovora:
„Dummheit und Stolz Wachsen auf einem Holz."
Pri takih okoljščinah pa ui čuda, da gre šolstvo čedalje bolj rakovo pot in da se dobre moči šolstvu odpovedujejo, ker jih mora sram biti. — Da pa „Narod" in „Schulzeitung" ne bosta mislila, da je kritika to samo moja, naj bereta od besede do besede, kaj njuna mogočna teta „N. fr. Presse" št. 3785 od 10. marca 1. 1. o puhlih pa ošabnih učiteljih sedanjega razsvitljenega časa piše, potem pa naj odgovorita in dokažeta dr. M. Grolig-u, da ni istina, kar je pisal. — On pravi, kakor sledi':*)
„Unsere Volkssclmllehrer.
Die mangelhaften Leistungen der Volksschule sind in neuerer Zeit wiederholt der Gegenstand allgemeiner Klage gewesen; nicht allein die Leiter und Lehrer der Mittelschulen,
*) Ta sestavek damo zato v nemškem jeziku, da ga bodo tudi tisti učitelji in nadzorniki naših
I" šol razumeli, ki preslabo slovenski znajo, da bi razumeli sedanjo pisavo.
Dr. V. F. Klun.
„De mortuis nil nisi bene" je stara rimska in krščanska prislovica, ki pa v političnem življenji ne velja, kajti ako bi tudi tu veljala, potem bi zgodovina ne bila resnična. Zgodovina pa je pravičen sodnik posamesnih ljudi kakor celih narodov, ona mora toraj natanko zapisati in svetu ohraniti dela slaba in dobra, krivična in pravična.
Iz tega stališča hočemo podati svojim bralcem nektere črtice o možu, ki je ravno zdaj zatisnil oči, o dr. V. F. Klunu, ki je zadnja leta postal efijaltiško imeniten po svojem iz-dajalstvu.
Klun se je rodil 1. 1823 v Ljubljani; on je toraj Kranjec, žalibogl kajti za čast rojstne dežele i z d a j i c e se ne puli nobena dežela. Dovršivši latinske šole se je podal kot odgo-jitelj na Laško ter si tam v Padvi doktorstvo — kupil, kar je bilo takrat navadno na Laškem kakor na Nemškem. Da na ta način viših
študij ni dovršil, je jasno; bil je namreč prava podoba časa „švindelna", v kterem se vsaka površnost lahko spravi na vrh, da je le dosti navihana in predrzna. Z naslovom „dr." okinčan se je vrnil potem na Kranjsko in koledoval za službo suplenta na ljubljanski gimnaziji. Toda vodstvo ni doktorskemu diplomu nič kuj upalo in ga ni hotelo sprejeti. Slednjič je dobil vendar suplenta službo v Zadru, od koder pa se je kmalo vrnil nazaj v Ljubljano. Brez nade do lepe prihodnosti se je poprijel potem pisa-teljstva iz tega namena, da bi si kaj prislužil. Nemški, francoski in ruski časniki in znanstvena društva so porabljive članke dobro plačevali. Kranjska dežela in prebivalci njeni bili so takrat svetu malo znani, spisi o njih tedaj tujim listom in znanstvenim društvom vselej po volji, če. so bili še tako površni. Klun je to dobro vedel, zato je nabral si po starih knjigah in spisih gradiva za take članke, ktere je potem po svetu razprodnjal za drag denar, zlasti za ruske rublje in francoske franke. Ker pa sam ni bil zmožen francoskega jezika to-
liko, da bi bil svoje izdelke mogel prestavljati v lepo francoščino, preskrboval mu je to nek stotnik (II.) v pokoji, kterega je za to delo prav umazano plačeval; za prevode v ruski jezik je imel na Dunaji nekoga, kteri, ko je zvedel, koliko dobiva Klun za članke in vedel, kako beraško njega plačuje, je jel sam pisariti Rusom.
Kot pisatelj je bil Klun pravi jud, t. j, vsak izdelek je trikrat za izvirnega prodal. Najprej ga je spisal — ali marveč po najdenih virih sestavil — nemški ter ga prodal kakemu nemškemu literarnemu podvzetju za lep. denar, potem ga je dal prevesti v francosko in rusko, kar ga je malo stalo, in ga zopet na Francosko in Rusko prodal za izvirnega, vse ob enem in istem času. Iz tega se vidi, da je dobro razumel to kupčijo in da mu je pri spisih njegovih bilo vodilo gola dobičkarija, manj pa domoljubje. Neslo mu je to veliko, a slednjič je vendar naletel, ko so si francoski, ruski in nemški listi in znanstvena društva, ki so kupovali od njega „izvirne'
auch das unbefangene Elternpublicum hat eingesehen, dass die Resultate der Volksschule „der Opfer nicht Werth seien, welche die Gemeinde auf sie verwendet", wie dies unlängst im Wiener Douauclub zu hören war.
Man hat auch eine unleugbare Ursache dieser ungenüdenden Leistungen gefunden, und zwar darin, dass den Volksschullehrern die Betheiligung an politischen Agitationen höher steht, als ihr Beruf in der Schule. Wenn man aber schärfer zusieht, entdeckt man noch ganz andere Hemmnisse, die ein ruhiges Gedeihen der Volksschule bisher verbinderten.
Die öflentliche Meinung hat in jüngster Zeit offenbar die Volksschullerer verhätschelt und ihnen einen Grössen w a h n anerzogen, der in den widrigsten Ausbrüchen zu Tage tritt. Möchten doch alle Volksschulmeister sich die Worte Jakob Grinnn's in goldenen Lettern über ihre Stubenthür schreiben, die der gefeierte Mann in seiner Abhandlung „über Schule Universität, Akademie" (Auswahl aus den kleineren Schriften pag. 193 11' Berlin, 1871) in Bezug auf die Stellung und die Ansprüche der Schullehrer ausgesprochen hat.
,.An der einfachen, althergebrachten Stel Jung der Landschulmeister haben die Einflüsse der neueren Zeit viel gerüttelt und Manches verdorben, nicht ohne Missgriffe der ihnen vorgesetzten Behörden, die mehr aus der Schule machen wollen, als ihr zu sein gebiirt. So viel man auch für die Lehrer bedacht gewesen ist, waltet uirgends tieferes Missbehagen, als gerade unter unseren Schulmeistern, wie sie nicht einmal gern lieis-sen mögen. Die Frankfurter National-Versamm-lung sah sich mit Bittschriften und Anträgen der Schullehrer fast iiberliuthet, die höher und unabhängiger gestellt zu werden forderten und gern das ganze unentworfene Reich in ein Schulregiment umgewandelt hätten.
Es ist auch nicht unbekannt, welcher Zu sammenhang zwischen unruhigen Schullehrern, Communistcn und Proletariern fast durchge-hends stattfand; den schlüpfrigen Abweg selbst betretend, trugen sie kein Bedenken, das Volk auf ihn zu verleiten. Dem grossen Haufen pflegt ein Grund, dessen sie sich zur Geltendmachung ihres Verlangens bedienen, scheinbar einzuleuchten. Da ihnen, sagen sie, das edelste, kostbarste Gut aller Menschen, die Kinder und deren geistige Entfaltung empfohlen sei, so könne man sie nicht gering wie Handwerker setzen, die nur dem leiblichen Wohle fröhnen; vielmehr Amt und Beruf müssen ihnen die Ansprüche wahrer Staatsdiener sichern. Hier aber wird offenbar der Werth dessen, dem man einen Dienst leistet, mit dem Werthe des Dienstes selbst verwechselt; es ist nicht abzusehen, warum wir Milch und Butter für die Kinder theuerer kaufen sollen, als sie jedem Alter gelten, oder so theuer, wie andere schwere Speisen. Die Fähigkeit, die wir vom Schullehrer fordern und die er uns aufwendet, scheint mir an sich unter der eines ausge-
essenz aller Bildung hält und darauf ungemes-sene Ansprüche gründet. Sie haben nach Schätzen gegraben und sind froh, dass sie Regenwürmer fanden; sie zeigen ihre Gelehrsamkeit durch Citate aus allen hohen Wissenschaften, nicht ahnend, dass Jedermann, der die Sache wirklich versteht, dieser Affeetation und Ostcutatiou den ephemeren Ursprung von weitem anmerkt. Sie haben sich als Dilettanten auf ein ihnen fremdes Gebiet begeben und werden ihre Irrthiimer nur überwinden können durch — Bescheidenheit.
Brünn, Januar 1875.
Dr. Mori z Gr o lig.
zeichneten, sinnreichen Handwerkers zu stehen, der iu seiner Art das Höchste hervorbringt, während der Lehrer ein fast Jedem zugängliches Mittelgut darreicht und sein Talent leicht überboten werden kann. Wir sehen nicht selten Männer, die in anderen Ständen verunglücken, sich hinterdrein dem Lehrgeschäft als einer ihnen noch gebliebenen Zutiuciit widmen, ungefähr wie alte Jungfern, die nicht geheiratet haben, zu Kleinkinderbewahr-Anstalten übertreten. Das soll keine Herabsetzung des Lehramtes ausdrücken, sondern klar machen, wie e s d u r c h eine v e r Ii ä 11 n i s s m ä s s i g niedere Kraft bedingt sei."
Zu diesem Bekenntnisse J. Grimm's gestatten Sie mir mein eigenes Credo über die heutigen Volksschullehrer, wie sie der Mehrzahl nach sind, hinzuzufügen.
Das Halbwissen ist es, welches man als die Schlimmste aller Stufen des Wissens oder Nichtwissens endlich erkannt hat. Die gesetzgebenden Factoreu haben lange und ernstliche Verhandlungen gepflogen über die verderbliche Einwirkung dieses Halbwissens auf die Volksbildung und auf die Bildung der Schullehrer. Das war allerdings ein dringendes Bedürfniss der Zeit. Aber bat man durch die neuen Se-minarien das Halbwisserthum aus der Welt geschafft? Da kommen die armen Schulamts-Zögliuge jung und von der Welt unbeleckt in die Priiparandien und sollen in 3 Jahren (wie das bisher geschab) ein vollständiges System aller realen uud metbaphysischen Wissenschaften eingesogen haben. Wie muss es in ihren Köpfen aussehen ? Wenn man sie nach ihrem Examen kennen lernt, diese Gelehrten, die in der Regel keinen ordentlichen deutschen Aufsatz machen können, so wird man es ihnen, wenn man billig ist, nicht verargen können; denn sie mussten ja Anthropologie und Psychologie und Oryktognosie und Geodäsie und wie die vornehmen Wissenschaften alle heissen, studiren. Dass sie aber mit all dem gelehrten Hocuspocus entweder nur sich selber anführen oder die Welt anführen wollen, das wird jeder Unbefangene einsehen. Wem will mau es denn weissmachen, dass bei der kurzen Lehrzeit und dem weitgesteckten Lehrziele das ganze geistige Vademecum dieser Gelehrten anders als knapp sein uud bleiben muss?
Dieses Halbwisserthum zeigt aber noch eine andere ernste Seite. Diese Halbwisser haben von ihrer Gelehrsamkeit selber dadurch den grössten Schaden, dass ihnen ihre ganze Stellung zum Leben verrückt wird, da sie über ihre Ansprüche in einen äussern und innern Zwiespalt geratheu; man möchte gerne nach aussen repräsentiren, aber es langt nicht; durch die Pseudo-Gelehrsamkeit haben sie ihren unbefangenen alten Standpunkt, das rechte geistige Gleichgewicht verloren, und jetzt wissen sie nicht, sollen sie hinauf oder hinunter. Der Grundirrthum ist, dass man ein chaotisches Conglomerat von Kenntnissen für die Quint-
Politični pregled.
V Ljubljani, 21. julija.
Avstrijske dežele.
Ys» Emiliji so se vendar jeli listi pečati z dogodbami na dalmatiusko-turški meji. Do zdaj so oficijozni časniki molčali o tem ali pa trdili, da male praske med kristijani iu turškimi vojaki niso vredne hrupa, kterega delajo drugi, zlasti hrvaški iu dalmatinski listi. Zdaj si pa da celo stara „Presse" telegrafirati o veči praski, v kteri so zmagali turški vojaki in upornike pomirili. Kaka pa je taka „zmaga", tako „pomirjenje", o tem nahajamo natančneja poročila v hrvaških listih. Kruti Derviš-paša je bil ukazal nad „upornike" poslanim četam strogo ravnati s puntarji ter brez obotavljanja ubiti vsacega, kterega bi zasačile drugje ko na domu svojem. To strogo povelje pa divja turška vojna še ostrejše spoluuje ter ne pobija le možkih, ampak tudi ženske, deco pa v vodo meče, — vse prav tako, kakor so delale divje turške druhali takrat, ko so se valjale po Evropi. Da to ni „pomirjenje" upornikov, ampak morjenje in pokoučevanje vasi in sel, to vsak sprevidi; zato pa prihajajo v Dalmacijo čedalje veče trume begunov, kterim se posreči uiti razsajajočim turčinom. Dalmatinci so sestavili za njih podporo poseben dobrodelen odsek.
Po vsem tem, kar se zdaj zve o stanu „upornikov", ni se čuditi, da so se uprli — ne proti sultanu, ampak le proti Derviš-paši, ki jih je bil že* prav do nazega slekel. Davki, ktere je moral krščanski kmetovalec (raja) plačevati, so bili že sami na sebi strašni; toda požrešnost in samogoltnost turških vradnikov jih je povišala tako, da kinetiču od pridelkov iu živine ni ostajalo nič; vse, kar se mu ni vzelo, je bila le še rovnica, sekira in motika; ta orodja so zdaj zgrabili, da bi le rešili si
spise, drug drugemu jeli očitati literarično tatvino iu po dogovorili med seboj spoznali, kako jih je Klun sam z „izvirniki" peharil.
Če se tedaj vse to premisli, potem padejo še tiste „zasluge", ktere bi imel Klun iz prejšnjih let za našo deželo, ker je soznanoval druge narode ž njo in njenimi prebivalci, pod klop, kajti kar človek le za plačo in iz do-bičkarije dela, je mala zasluga.
Tako je bil Klun s francoskimi franki, ruskimi rublji in nemškimi tolarji si že toliko pridobil, da je bil skrbi za vsakdanji kruh rešen. Namestu teh lotila se ga je pa zdaj častila-komuost. Ali težko je priprostemu človeku, kar je tedaj Klun še bil, doseči kako višo čast, splezati v više kroge. Pa tudi tu je prišla Klunu sreča na pomoč, ali marveč jo je za lase prijel ter k sebi potegnil. Pričelo se je takrat narodno gibanje. Prebrisani Klun, dobro vedoč, da na nemškem polji ni žetve za druzega, ko za Nemca, pridružil sc je narodni stranki ter znal si prihliniti zaupanje narodnih voditeljev, tako, du je bil v hudi volilni borbi
z dr. Tomanom vred najprej v Ljubljani voljen v deželui zbor, iz tega pa poslan na Dunaj v državni zbor.
To je Klun dosezal in — dosegel — s pomočjo Slovencev, dalje si jc že upal sam pomagati. Toraj je pahnil lestvo, po kteri je splezal do vej, Slovence, od sebe in prijel se ustavoverskih vej, ker lestev slovenska ni dalje segla. Prej že je bil ud prostorna v t a rje v, tudi ti so ga močno kviško potiskali.
Postal je dvorsk svetovalec v ministerstvu in — izdajica naroda svojega, ali marveč to prej ko ono.
Narod slovenski ga je po tem pahnil od sebe, kakor je on zatajil, izdal narod, dom svoj. Plača mu je bila prekletstvo in zaničevanje. Pa kaj je to brigalo človeka, ki je bil, kakor pravi jud, že davno vrgel od sebe tisto čutje, ki se čutje časti, zavest poštenosti imenuje 1 Kaj ga je brigalo zaničevanje zlorabljenih Slovencev, naroda, med kterim je bil rojeni Saj mu to vse ni moglo vzeti časti dvornega svetovalca, lepih dohodkov iz premoženja, ktero
je ua ta način skup spravil! Nehote se dalje vkvarjati s politiko je popustil državno in deželno zborništvo ter se podal v Švico vživat, kar si je s takim trudom nakopičil. Ko je bil še na Dunaji, bil je on tista skrivna žila, po kteri je ljubljanskemu „Tagblattu" dotekal živelj iz dispozicijskega zaklada. „Tagblatt" mu je za to tudi hvaležen, spisal je lep zagovor po mrtvem.
Zdaj je mož končal svojega življenja tek, trde kepe leže nad njegovim truplom, ne kepe zemlje domače, ktero je izdal. To že je kazen izdajalstvu. A tudi spominj njegov ne bo živel v srcih naroda, nad kterim je toliko grešil. Pozabljen bo, le ime njegovo se bo ohranilo med narodom, kakor se je ohranilo do našega dne ime grškega izdajalca Etijalta in — Judeža Iškarjota.
Tako gaje sodila zgodovina, tedaj ga nam ni treba soditi. Mir bodi njegovim kostem!
— č—
če življenje. Za vse te v nebo vpijoče reve in stiske pod turškim jarmom stokajočih Slovanov se pa do zdaj ni zmenila nobeua civilizirana država. Morda bo zdaj drugače, ker tako divjega klanja vlade vendar menda ne bodo trpele. Avstrija je v prvi vrsti poklicana zastaviti zate reveže ves svoj vpliv pri sultanu, in če to ne pomaga, z orožjem potegniti se za pravo človeško. Pa jo bo menda Rusija prehitela, ker gre pri nas vse le prepočasi, in tako si bo sopet Rusija pridobila srca tam, kjer so klicali Avstrijo najprej na pomoč in je tudi pričakovali od nje, kjer širiti se je jel poklic Avstrije.
V	ISruii je med tkalci in fabrikanti še vse pri starem, vendar so jeli zdaj že tudi zadnji čutiti veliko škodo, ktera jim narašča po trdovratnem kujanji delavcev in zato se bode pogojevanje menda vendar-le skoraj pričelo. —
V	fiTOVd so se judje uprli, ker so bili njih rabinar (duhovnik) in njegova pomočnika po sodniji zavoljo nekega pregreška obsojeni vsak ua 6 tednov v zapor. Vojaki so morali napraviti red.
O&erski «lenarili minister obeta srenjskim predstojnikom po pol od sto, da bi iztirjali zaostale davke. Kaj tacega se pač ni še slišalo, zato svetujejo nekteri listi, naj bi se davek dal v najem, kakor 11. pr. na Turškem. Samo to je vprašanje, kdo bo hotel kupiti davke ali jih v najem vzeti, če še vladi ki ima vendar vso moč v rokah, ni mogoče iztirjati jih. Razmere na Ogerskem bodo kmalu prav res „turške."
\a Hrvaškem je v Karlovcu po silnem vladinem pritisku dr. Makanec propal; izvoljen je vladini kandidat Türk s 177 glasovi, Makanec jih je dobil le 125. Govori se da je bilo več volilcev podkupljenih. Okoli 80 jih ni glasovalo. Zdaj bodo dr. Makancu ponudili kandidaturo v Zagrebu.
Vnanje države.
.\emški listi so prišli na to, da se bavarski kralj, kedar se je prikazal kak ud cesarske rodovine avstrijske na Bavarskem, nikdar ni odtegnil mu, marveč čakal ga ali mu šel celo naproti. To jim je znamenje, da je kralj bolj prijazen tej rodoviui, kakor pruskemu cesarju. Ni čuda! Bavarski kralj je najbližnji sorodnik avstrijskega cesarja, vrh tega pa se mu mora studiti že vlada pruska, ki dela z vso sapo le na to, da bi se vsa Nemčija poprusačila. — Prvotne volitve 11a Bavarskem so končane, propadli so liberalci.
S^reegovinske homatije trajajo dalje, kakor smo že omenili. Jeziti pa mora človeka tak telegram, kakoršnega ima današnja „Laibacherica". Ta telegram namreč pravi, da je punt zato nastal, ker kristijanski kmetje niso hoteli davka plačati. Zakaj ga pa niso „hoteli", je razvidno iz našega članka pod „Dunaj", namreč, ker niso bili v stanu plačevati, ker nič nimajo. Aboten je konec telegrama, ki pravi, da naj se poročilom dalmatinskih listov o tem puntu ne verjame. Kedar bodo vsi „uporniki" poklani, se bo menda že verjelo tudi njim.
Iraški kralj je ukazal vse manjše samostanske knjižnice združiti v veče. To bi ne pomenilo še nič posebnega, ali konec ukaza se glasi, da se morajo vse one knjige, „ki niso nič vredne", uničiti. Ivtere knjige pa niso nič vredne? Po sedanjih liberalnih mislih ne mara one vse, ki niso brczVerske.
Izvirni dopisi.
I» Kranjske ffore, 19. julija. Neki tukajšen dopisnik poroča v 158. št. nezmotljive „Ljubljančanke" due 15. t. m., da so se slovesne sv. maše po ranjkem presvitl. cesarju Ferdinandu tudi tukaj vsi c. k. uradniki, žandarji in druge osobe više vrste udeležile ; samo tukajšnji župan Robič ne. — Soditi bi bilo že iz omenjenih vrstic, da mora tukajšnji župan ali neizrečeno slab državljan, ali pravi brez-vernež biti, ali pa tudi, da je 011 dopisniku in njegovim privržencem oseben sovražnik iu da je dopisnik sedaj priliko našel svoj žolč na njega razliti in si tako svojo jezo do njega ohladiti. — Da pa svet zve, kako je, hočem to reč nepristransko pojasniti. Tukajšnji občini se je pri zadnji voiitvi v občinski odbor po hudi praski z narodnimi nasprotniki vendar-le enkrat posrečilo si priboriti na čelo občine moža, kteri ima vse potrebne lastnosti občinskega predstojnika; on je namreč dober kristjan, zvest državljan iu vrl narodnjak, čegar ime med vsemi poštenjaki slovi.
Ker je toraj omenjeni župan tudi vrl narodnjak in ne trobi v rog tukajšnjih kulturo-goječih nemškutarjev, jim je toraj tudi trn v peti in bi mu radi škodovali, ko bi se jim dalo. — Omenjenemu županu, kteri nima mastne službe, temveč mora vsakdanjega kruha sebi in svoji rodbini v potu svojega obraza služiti iu je še pri vsem tem večkrat na leto pri sv. maši kot je omenjeni dopisnik „Ljubljančanke" vse svoje žive dni bil, ravno na dan obhajanja slovesne sv. maše po rajskem presv. cesarju Ferdinandu vsled važnega in nujnega posla ni mogoče bilo se te svečanosti vdeležili, ali gotovo je dobra misel župana presvitlemu cesarju Ferdinandu več pripomogla, kakor pa grdi, s svojimi dopisi v „Ljubljančanko" si zaslug za zlati križec nabirajoči ovaduh, ki je s hlinjeno pobožnostjo ljudi štel, kteri so prišli k maši, in kteri ne.
3« sä»*«'!!«'-* na Štajarskem, 19.julija. Ker ste v nekem dopisu omenili, da je bogata vojniška fara razpisana, se tudi nadejam, da boste razpis naše fare naznanili; kajti zelo podoben je onemu za Vojnik.
Zusemska fara šteje nekaj čez 1200 duš, je sploh zelo gorata; do sveta potrebujemo vsaj 3 ure. K temu nam še stoji farna cerkev vrh strmega hriba; ko gremo ob nedeljah v cerkev, se nehote spominjamo besed Gospodovih, da je ozka in strma pot, ki pelje v nebesa.
Dosedanji občespoštovaui g. župnik žive kakor sv. Anton puščavnik; pa ker so se zbali, da bi jim tudi planinskih zelišč in korenin ne zmanjkalo, so stopili v stalni pokoj.
Človek bi si mislil, da so si v svojih 30 letih vsaj pošteno penzijo zaslužili — pa visoki gospodje so drugih misli.
Z gruntom in linijo in kongruo clonaša namreč fara nekaj čez 315 gold. in — čudite se! — zavolj tega naj naslednik odhajajočemu duhovniku iz župnijskih dohodkov p 1 a č u j e na leto 96 gld. 81 kr.!!
Slišal sem že, da hodijo ministri in dru imenitni gospodje po letu na kmete frišnega zraka iskat. Bi se li ne mogli g. ministru Štremajerju priporočiti, da bi prišel v naš zdravi kraj skušat, kako se da izobraženemu človeku živeti z 200gold. na leto?
Zakaj neki potrebujejo učitelji iu uradniki vsaj po 600, ako zamore duhovnik z dvema stotinama izhajati?
iz, Bijujotiu'i'a, 21. julija. Volilna borba na Ogerskem je minula (neračunajoč pabirkov), in kakor zadnji „Slovenec'1 poroča,
bilo je izbranih 381 poslancev; med temi je 311 liberalcev, 29 skrajnih levičarjev, 19 konservativcev in 23 narodnjakov. Marsikteri čitatelj se je menda čudil, kako je to, da so volitve tako v korist liberalcev izpadle. A kdor količkaj pozna stanje na Ogerskem, onega ni mogel presenetiti tak vspeh vladajoče stranke.
„Extra llungariam non est vita; et si est vita, non est ita." S temi besedami začel je neki rodom štirski Slovenec (ki službuje v Prekomurju) svoj govor pri veseli družbi. Da izrek dokaže, pozival se je na lastno izkustvo. Bil je namreč poslau od ogerske vlade, da ogleda ustroj šol po Bavarskem in (če se ne motim, rekel je tudi) po Švici. Ta mož, ki inače slovi kot Slavjan, kar je tudi nekoliko dejanski pokazal, Madjare v zvezde kuje, ter še si upa izustiti, da ono, kar se od slav-janske strani Madjarom očita, ni resnica, nego da „oni dopuščajo vsakemu svoje, da ne stav-Ijajo v kot nikogar, bodisi ktere koli narodnosti". Ta izrek pač ne potrebuje nikakega komentara; koliko je v njem istine, zna vsakdo, komur je i najmanje znano stanje ogerskih Slovanov. Če že človek, ki se tudi nekoliko Slavjana čuti in ponosi, kaj takega pove, lahko potem misli trdi Madjar, da nemadjar mora biti samo polčlovek; mogoče je potem tudi reči, da Slavjan še človek ni — Toth nem ember! Pri takem mišljenji se da tudi razložiti, da se vsakdo trudi postati Madjar; a ta ni, ako se ue prilagodjuje duhu časa, liberalizmu, kteri je v stanu „državo rešiti propada".
Resnobnega priucipijelnega nasprotja pri strankah — madjarskih — zastonj iščeš; da, še celo ona stranka (Sennyey), ktera se konservativno imenuje, prosveduje zoper to, da bi bila „katoliška", še inanje pa „ultramontanska". Tako menda je storil Sennyey-ev kandidat Liptay. Neka indiferentnost in apatija zoper različita veroizpovedanja označuje Ogre v obče, a katoličane posebej. Nobena stranka, niti liberalci niti desničarji, ne popusti poti, ktero e hodil starec Deak — centralizacije. Dete tega je „fuzija", proizišla iz državnega zbora. Svcčenstvo - kolikor je vsaj piscu teh vrstic znano — se ne trudi veliko, da bi ljudstvu pri takih važnih prilikah, kakor so volitve, oči odpiralo, nego se samo vozi z „notarjuši" iu drugimi uradniki, koji trepečejo pred vladinim žeslom. Na ta način volitve po nekterih krajih nimajo nikake posebne važnosti in zanimivosti; imeuoval se je kandidat, pa — mirna Bosna. Na volišču bil je voljen enoglasno za „ablega-tuša". Madjari pa so pri tem tudi oprezno postopali, odredivši volilne dneve najprvo tam, kjer so bili gotovi liberalne zmage. Tako so-lasne pobede pa so morale nehote vzbuditi pri poznejših bolj ščigetljivih izborih navdušenost volilcev, k temu pa še pride i to, da so pozabili na postavo, ki jo je izdelal poslednji zbor glede volitev.
Kar se tiče naših prekomurskih bratov, Slovencev, — oni so prave sirote. Ubogi kme-tič ne more sam ob sebi priti do narodne zavesti, a nima koga, ki bi mu jo vcepil. Vsled tega toraj o narodnem kandidatu ni duha ui sluha 1
Bas Hitivcide 18. julija Nikar ne zamerite, da v današnjem dopisu se ne bom spuščal toliko v prusko politiko, ampak rajše postavim nekega nemškega učenjaka vašim nemčurskim modrijanom v izgled, naj ga verno posnemajo ali vsaj njegove nauke poslušajo, jim ne bo v škodo. Omenjeni je učeni gospod asistent Schüller na politehniki v Monakovem. Kaj je ta toliko dobrega storil ? Spisal je algebro in aritmetiko na tilozoticni in strogo
logični podlagi. Pa nikar ne mislite, da bi ga zato ljubljanskim ustavovercem priporočal, matematične knjige pisati, saj jih na Kranjskem toliko ne potrebujete, posebno če bi bile v nemškem jeziku pisane. Poglejmo malo omenjeno knjigo.
Med drugim spregovori ta mož v predgovoru naslednje važne besede: „Muttersprache und Nationaltlieratur, Mathematik und Naturwissenschaft, Geschichte und Alterthumskunde, das sollten die drei grossen Centren des öffentlichen Unterrichts sein. (Materni jezik in narodna literatura, matematika in prirodoznan-stvo, zgodovina iu staroslovje morali bi biti glavna središča poduka.)"' Kako pa možje v slovenskih hišah izrejeni, ki v mladih letih ali še zdaj jedo slovenski kruh, materinščine in narodne literature ne pospešujejo, ampak jo naravnost zatirajo! Zraven vedno hvalijo nemške učenjake, (kterih se ve, tudi mi ne zaničujemo), saj lahko veste, kaj oni od vas in sploh od vseh narodnih odpadencev mislijo. Toraj če res spoštujete nemške učenjake, spolnujte njihove nauke in povrnite se k narodnosti, da boste delali za pravo oliko naroda, ne pa samo za potujčenje. Pa se ve, da je vse bob v steno in vesel bi bil, ko bi se mogel tolažiti, da izmed sto se eden je spokoril. Te besede niso prav za prav njim pisane, ampak bralcem „Slovenca," da izvedo, kaj da tudi Nemci od narodnih odpadnikov mislijo. —
Vreme imamo lepo in solnce pripeka, tukajšnji listi pa vedno prebvaljajo bavarske volitve za deželni zbor in se boje, da bi ka-tolška stranka ne zmagala, ker bi se potem mnogo na slabejše obrnilo nemškim liberalcem. Socijalisti so imeli preteklo soboto zbor in referent Valtheieh, vrednik „Ch. fr. Presse", je govoril dolg govor o „Religion und Socialdemokratie", že stokrat omlačeno slamo mlatil; ni čuda, da novega ni nič povedal. Socijalisti agitirajo, kar so združeni, na vso moč, da bi si opomogli, pa jim ne gre prav; le malo se jih v njih stranko vpiše, ker že vsak ve, da so le prazne ideje v njihovem programu, druzega nič.
Domače novice.
V Ljubljani, 22. julija.
(Dr. Rudolf), znani ljubljanski odvetnik in večidel zagovornik „ex offo", je predvčera-njem umrl.
(Za hišo bolehavcev) je bil, kar smo sicer že naznanili, pretekli ponedeljek popoldne ob šestih položen temeljni kamen. Te slovesnosti so se vdeležili gosp. J. Zupan, stolni dekan in namestnik škofa, g. kanonik Fr. Kramar kot zastopnik odbora, ki se je lotil tega zavoda, gospa Leopoldina Hoppe, prednica usmiljenih sestra, g. Fr. Potočnik, naprošeni nadzornik te stavbe, g. dr. Jan. Bleiweis kot poročevalec o zdravstvenih zadevah v deželnem zboru, in župnik šentpeterske fare, gosp. Mat. Hočevar. Župana ljubljanskega, gosp. Lašana, ni bilo blizo, dasiravno bi se mu bilo to v prvi vrsti podalo, tudi g. Aleksandra Dreota ne, ki se povsod tako rad pokaže, čeravno je bil z g. Laša-nom vred unidan celo v luteranskem tempeljnu.
(„Sokolov" izlet) na Dobrovo kterega je preteklo nedeljo dež zabranil, bo v nedeljo po starem programu, če zopet dež vsega ne skazi.
(„Narod") posvečuje novemu knezo-škofu kranjskemu, preč. g. dr. Jan. Zlat. Pogačarju vvoden članek, v kterem ga skuša napotiti proti nam in staroslovenski stranki, kerizleče na dan vse one čenče, ki so že davno pozab ljene. Mi imamo preveliko spoštovanje do 110 Vega gosp. knezo-škofa, da bi na ta članek
odgovarjali ali celo mislili, da mu je ljub. Zato konštatiramo le to, da „Narod" skuša gosp. knezo-škofa napotiti proti staroslovenski stranki in duhovščini. Druzega nič.
(„Tagblatt"), ki je bil zadnji čas že posebno suh, je zopet začel kašljati. Dregnilo ga je namreč v nos imenovanje novega škofa. Pri taki priliki vsak rad kaj spregovori, toraj tudi „Tagblatt", ki pri vsaki količkaj ugodni priliki spleza na prižnico, da kriči in razgraja, ne more drugače, ko ponujati svoje nauke novemu izvoljencu. Prvo, česar se loti, je, da skuša zatožiti in očrniti duhovščino našo novemu škofu. Zato izleče na dan iz svoje torbe vsa stara uatolcevanja in obrekovanja, na ktera ne bomo odgovarjali, ker se ne splača in tudi ni častno prepirati se s pobalinom ter dokazovati mu, da ni imel prav, ko je blato ali kamenje za nami metal. Le to opomnimo, da umazani list popisuje razmere med našo du-hovščiuo in njeno obnašanje tako, kakor da bi bil ta stan, kolikor gaje, vreden, da se zapre v kako javno pokorišnico ali pošlje v kako Sibirijo. In zakaj je „Tagblattu" duhovski stan tako spriden, da bi moral novi škof z bre-zovko čez-nj priti? Zato, ker se vdeležuje političnega življenja, pri volitvah ne sede za peč iu si ne zaklene ust s taščico, ali marveč zato, ker je duhovščina narodna; kajti ako bi pri volitvah letala od volilca do volilca, govorila, da bi jo jezik bolel in celo v cerkvi lečo zlorabila za politične namene — vse to ne Slovencem, ampak nemčurjem v prid, potem bi je „Tagblatt" ne černil, marveč v zvezde koval in nemčurji bi mu ploskali. Saj nikdar ne pozabi pohvaliti kakega duhovna, ki za nemčurje dela; da je taka pohvala redka, tega ni kriv „Tagblatt", ampak to, da „Tagblattov-skih" duhovnov, hvala Bogu! ni. Tako je, to vsak spozna, in „Tagblattova" pisarija je trapasta. Saj ni nihče tako neumen, da bi si dal dandanes še kaj tacega uatvezti, kar oni laž-ujivi list čveka in klobasa. Eno pa je v tem članku, kterega pisec nadaljevati obeta, zanimivo, namreč to, da zdaj sam ta list pripoznava, da je na Kranjskem ustavovercev (alias nemčurjev) le m a 1 a peščica (ein kleines Häuflein). No, to smo mi vedno trdili in trdimo še zdaj; le čudno se nam zdi, da ta „mala peščica" toliko hrupa dela, kakor da bi je bila vsa dežela polna in da hoče „mala peščica" gospodariti v deželi. Kakor vrabci ste, ki se vsedejo na streho in potem ropot delajo, kakor da bi bila hiša njihova. Da, vrabci ste!
Razne reči.
— Oznanilo. Dne 4., 5., 6., 7., 9., 10., 11., 12., 13., 14., 16., 17., 19., 20., 21., 23., 24., 25., 26., 27., 28., 30. in 31. avgusta, dalje 1. in 2. septembra t. 1., vselej od zjutraj ob petih do dveh popoldne se bode v Ljubljani stoječi c. k. topniški polk vadil v streljanji na ostro (s kugljami) ua vadilišču pri Vižmarjih, na prostoru med kantonsko cesto med Spod-njimi Gameljni in črn uškim mostom.
Zavoljo nevarnosti na življenji je v imenovanih dneh in urah ljudem prepovedano, stopiti na vadilišče med prostorjem gori imenovanim, ktero prostorje bo pa, dokler se bo streljalo, zaznamovano ponaznanilnih stražah; tako je tudi ob tem času prepovedano stopiti na kantonsko cesto med Spodnjimi Gameljni in črnuškim mostom, kjer bodo na obeh konceh te ceste tudi nazuanilne straže stale.
Streljivo, kar se ga najde, se mora takoj izročiti vodniku pri c. k. topniških depositorjih
na ljubljanskem polji postavljenemu, ter Be bode dobilo za-nj plačilo, ktero je zato odločeno od cesarskega zaklada.
Vsakteri se pa resno svari, da naj previdno ravna z najdenimi nabasanimi strelili, ktera se še niso raznesla, sicer utegnejo tistemu, ki jih najde, in drugim strašno nevarna biti. -
—	Kdo bo plačal? Trije mladi ljudje brez denarja so se bili v gostilni dobro najeli in napili. Ko pa so hotli oditi, kazal se je vsaki, kakor da bi hotel ou plačati; ker se toraj niso mogli dogovoriti, zedinijo se, naj se natakarju zavežejo oči; kterega bo dobil, tisti naj plača. Natakar bil je zadovoljen; zavezali so mu oči, sami pa so hitro ušli; dolgo je tipal po sebi okoli in ni mogel nikogar prijeti; nazadnje vstopi krčmar, natakar ga brž prime in vesel vsklikne: „Gospod, vi böte plačali! ' Sleparjev je zmeraj dosti.
—	Pokorni m e s t n j a n i. Prebivalci necega mesta s starešinstvom niso bili zadovoljni. Zarad nevarnosti na ulicah bilo je ukazano, da mestnjani o mraku ne smejo brez svetilnice na ulico. Prebivalci hoteči se maščevati ubogali so, a v svetilnicah ni bilo sveče. Starašinstvo ukaže zdaj, da mora biti v svetilnicah sveča; tudi to se je zgodilo, a sveča ni gorela. Novi ukaz veli, da sveča mora goreti; tudi to so ubogljivi mestnjani storili, a skrili so svetilnice pod plašč. Nazadnje zapove gosposka, da morajo nositi svetilnico s prižgano svečo očitno; in tudi zdaj se pokorni prebivalci niso ustavljali.
Eksekutivne dražbe.
27.	julija. 3. Matija Kušter-jevo iz Olševka (3820 gl.) v Kranji. — 3. Tone Meržnik-ovo iz Smerja (2100 gl ). — 3. Boštjan Nemc-evo iz Bitnja (1375 gl.), oba v Bistrici. — 2. Ive Ma-lešič-evo iz Radovice (1890 gl.) v Metliki. — 2. Andr. Piskar-jevo iz Motnika (300 gl.) v Kamniku.
28.	julija. 3. Jan. Rom-ovo iz Blatnika (50 gl.) v Črnomlji. — 3. Jože Zavrt ovo iz Zgornje Senice (4817 gl.) v Ljubljani. — 3. Tone Pupis evo iz Senožeč (250 gl.) v Senožečah. — 3. Marije Osterman-ove iz Leskove Vasi (120 gi.) v Črnomlji. — 3. Katar. Piškur-jeve (514 gl.) v Črnomlji.
Tcleicrnličiie denarne ccne 19. julija. Papirna renta 70.85. — Srebrna r^uta 74..':O — 18601etno državno posojilo 112.50 — Bankine akcije 938
— Kreditnj akcije 21G.--London 111.75 — Srebro
101.45. — Ces. kr. cekini 5.24. — 20N»poleon 8.89.
C. i priv. rajema zavarovalnica v Gradci.
Oznanilo.
C. k. priv. vzajemno zavaralno društvo proti ognju v Gradci zavaruje premakljivo in nepremakljivo blago vsake vrste, proti ognju; na kar podpisano vodstvo sedaj pri bližajoči se žetvi-p. n. gospode gruntne posestnike zarad zavarovanja poljskih in senožetiiih pridelkov proti ognju posebno opomni.
Zavarovalne ponudbe sprejemajo se pri vodstvu v Gradci v lastni hiši (Sack-strasse) hiš.-št. 20, pri zastopništvih v Ljubljani in Celovci, kakor tudi pri okrajnih zastopništvih, kjer se vsa opravilna razjasnenja z največo vljudnostjo delijo.	(54 - 2)
Vodstvo vzajemnega zavarovalnega društva proti ognju v Gradci.