Naši zapiski
Socialna revija.
Izhajajo 10. vsakega meseca. — Naročnina za vse leto K 2 80, za pol in četrt leta razmerno. — Posamični zvezki 24 h. — Rokopise sprejema uredništvo, naročnino pa iipravništvo „Naši zapiski”
v Ljubljani.
Leto III.	Ljubljana,	meseca	aprila	1905.	Štev.	5.
Krščanska strokovna društva.
Menda ga ni na Slovenskem javnega vprašanja, ki bi se ga ne dotaknili naši klerikalci. V teku enega desetletja so že reševalijvsakovrstna politična in državno-pravna, socialna in gospodarska vprašanja, sedaj kot kapitalisti, sedaj kot proizvajalci.
Danes „rešujejo“ zamotani pojem delavske strokovne organizacije. Seveda tako kakor vsa druga vprašanja. Nestalno, brez jasnosti, brez potrebnega znanja.
Delavsko in socialno vprašanje sploh rešujejo naši klerikalci že dolgo. Že dolgo se trudijo pridobiti si tudi industri-alno delavstvo. Začeli so najprvo s politično organizacijo; ta je kmalu propadla, še predno je minulo eno desetletje. Zdaj se trudijo ustanoviti med industrialnim delavstvom klerikalna strokovna društva. Ni še dolgo tega, kar so pričeli na tem polju ljudske organizacije, in že vidimo, kako nestalni in nejasni so sami med seboj.
S početka so poskusili s strankarskimi strokovnimi društvi, S pomočjo
verskega fanatizma in silno agitacijo so jih res spravili nekaj na dan. Pri agitaciji so se oprijemali vsakega sredstva, ki so ga mogli z uspehom porabljati proti socialni demokraciji, da bi jo potisnili iz delavskih strokovnih organizacij. A kerto početje ni imelo nobene resnosti, so klerikalna strokovna društva kmalu propadla, ali pa se razvila v neznatne podporne bratovščine. To je umevno. Najbolj neizobraženi del industrialnega delavstva se je zbiral v teh organizacijah in ta element je nastopal povsod enako, to je z denuncianstvom in stavkolom-stvom. In gotovo ne brez namena. Na ta način se je hotelo potlačiti ne-klerikalno delavstvo. Jasno se je to pokazalo n. pr. tedaj, ko je nekdanji ministerski predsednik Badeni razpustil strokovno organizacijo železničarjev. Za to razpustitev se je v državnem zboru najbolj ogreval voditelj propadlega slovenskega krščanskega socializma, dr. Krek. Vse mogoče argumente je navajal ta mož, ki bi opravičevali tedanjo vladno nasilnost. Obenem pa je sam začel s snovanjem klerikalne strokovne
organizacije železničarjev, kar se mu je docela ponesrečilo.
Klerikalci so izprevideli, da po začeti poti ne pridejo daleč, in začela se je sedaj vladajoča agitacija za nadstrankarska strokovna društva. Ta bo končala brez pomenljivejših uspehov. To iz enostavnega razloga, tega namreč, da ime ali barva ne spremeni bistva. Poskušajo sicer tudi z načelnimi razlogi, in te hočemo pregledati.
Dr. Krek je na nekem shodu razložil načela klerikalnih stremljenj glede delavskih strokovnih društev. Pravi: Dosedanja strokovna organizacija delavstva je socialistična. Gleda se posebno na to, da se ustanove „zveze" strokovnih društev, da te šele snujejo posamezne strokovne podružnice po deželi. To pa zato, da se voditelji na ta način bogate. Mi — klerikalci — pa nasprotno hočemo snovati posamezna strokovna društva, in ko postanejo močna, ne potrebujejo nobene „zveze“ ali celo kake »strokovne komisije".
Kdor le enkrat pregleda letna poročila posameznih zvez strokovnih društev, ve, na kako slabih nogah stoji to klerikalno polemično načelo, dasi se mora priznati, da ne tiči v njem nič novega. To svoje načelo je našel dr. Krek pri takozvanih „separatistih", ki jih nahajamo in vidimo povsod, kjer cvete delavska strokovna organizacija. Pripomniti pa je treba, da so ta »separatistična" stremljenja i na Dunaju i v Berolinu, Pragi in na Angleškem tako neznatna, da so svetu nepoznana in poznana le onim, ki intenzivno zasledujejo razvoj delavskih strokovnih organizacij. Kar so dosedaj izvrševali nemški, angleški, francoski, češki, italijanski delavci, kar
se je izkazalo v deset in desetletjih za dobro in pravo — to, pravi dr. Krek, je slabo. Slabo, ker ni deležno istega velikega kulturnega dela, ki ga izvršujejo klerikalne delavske strokovne organizacije slovenskega krščanskega licemerstva.
Vsak resen, nefanatičen človek bo uvidel, kako velike važnosti za socialno pedagogiko, za izboljševanje gmotnih sil delavstva, za splošno in strokovno izobrazbo so mednarodni strokovni kongresi, ki se dandanes sestajajo vsak hip; dr. Krek kratkomalo to zanika, kakor bi stal okolo slovenske zemlje znani kitajski zid.
Nič primitivnejšega ni, kakor indu-strialnemu delavcu dokazati, ne le potrebo razrednega boja, temveč tudi, da je kapital, kateremu služimo, mednaroden, iz česar logično sledi, da sc nobeno gospodarsko vprašanje ne da reševati izključno z narodnega stališča. Delo pa imenujemo kapitalno silo delavstva. Stara resnica je, da se na-sprotstva dotikajo, t. j. boj med delom in kapitalom ni le neizčrpen, temveč tudi brezpogojno potreben. Tu sloni temeljna naloga delavske strokovne organizacije. Zato je naravno, da je in ostane strokovna organizacija bojno orožje, ki se mora ravnati po načinu bojevanja in izsesavanja mednarodnega kapitala, ker v njem je strokovna organizacija utemeljena.
Tu se pričenja tista „načelna“ razlika.
Klerikalci v svojih strokovnih organizacijah dele, siabč organizirano delavsko moč. Njih princip je decentralizacija, naš centralizacija. Ta je danes pogoj vsega velikega in uspešnega dela in ne le pri strokovni organizaciji.
Radi tega — glavno radi tega — pa so takozvana krščanska strokovna društva efemerni pojavi, stvori brez bodočnosti in jasnega cilja. Te organizacije pogrešajo svoje temeljne hrane — solidarnosti vsega delavstva svoje stroke. Nezmožne so kot mali, samujoči atomi, se upirati veliki sili in zmožnosti velikega, mednarodno organiziranega kapitala. Med tem pa se razvijajo in postajajo res močna tista strokovna društva, ki so centralizirana, ki imajo urejeno taktiko in jasen, določen cilj pred seboj. Ne le delavci se oprijemajo te misli vseobčega združenja, temveč tudi uradniki, odvetniki, kapitalisti, rentirji.. .1 Klerikalci vodijo torej svoje najnovejše načelo sami ad absurdum. Zakaj? Strokovna organizacija res ne sme in ne more biti kot taka strankarska —
pa tudi klerikalna ne. Če je pa danes povsod ogromna večina članov strokovnih organizacij socialističnih naziranj, je to le dokaz, da ima socialna demokracija resne naloge tudi v delavski strokovni organizaciji.
Zdi se, da klerikalci s svojo mrzlično agitacijo za »nadstrankarska", rekte klerikalna strokovna društva nimajo resnih namenov. Dokaz: Njihovo nestalno na-ziranje in ruvanje proti socialni demokraciji. Politiški nameni tiče za grmom. Lahko se zgodi, da dobe, posebno na Kranjskem, delavci v večjih industri-alnih krajih košček volilne pravice za deželni zbor. Zato klerikalci v kalnem ribarijo, hoteči ujeti kak delavski de-želnozborski mandat.
To je klerikalno „načelo“!
Abdltus.
V boju za verstvo.
(Nadaljevanje.)
B.
Naše verstvo ne sme biti materialistično. Ne zadošča ločiti duha in duše od telesa, ako si predstavljamo dušo in duha tako materialistično, kakor uči to doslej večina krščanskih bogoslovcev od starih cerkvenih očetov dalje, ko nam predstavljajo dušo in posmrtno življenje pravzaprav le kot življenje finejše gmote (vstajenje telesa).
Materializem se kaže tudi v tem, da v svojem asketizmu ne cenimo telesa in gmote. Gmota ni izvir nravnega zla, ampak duh; zato premagujemo materializem z višjim nravnim in verskim življenjem, z duševnim življenjem. Duh
mora premagati svet, ne zadošča, ako svetu ubežimo. Krščanstvo ima v sebi močen živelj negativnosti:1 svet prepušča samemu sebi in vidi duševno življenje v zanikavanju sveta — toda ta svet je ravno predpogoj zanikavanja, ker bi brez sveta mnogi kristjani ne imeli pozitivne vsebine. Podobno verujejo kristjani pravzaprav bolj v hudobnega duha nego v dobrega boga.
Duševno življenje premaguje verski antropomorfizem in sociomorfizem. Do-
1	Negativnost ali negacija = zanikaranje, zanikanje; odtod negativen. Nasproti temu je pozitivnost in pozitiven to, kar je stalnega, določnega, gotovega.
slej ni bila vsa dogmatika s svojim učen-jemo bogu in njegovem razmerju do človeka in sveta nič drugega nego narobe obrnjena politika. Bog je bil in je še sedaj kristjanom neomejen vladar; tudi nazori o očetovskem — patriarhalnem1 — razmerju med bogom in človekom so mnogokrat grdo satrapstvo.2 Mitična kristologija3 napravlja teizem4 materialističen; misticizem, ki išče boga v človeku, ovira duševnost in dela silo vsemu nazoru o zgodovinskem razvoju in nalogi človeštva in človeka.
Že Stari zakon je prepovedoval boga upodabljati; kljub temu ga bogoslovci doslej upodabljajo. Med malikom iz lesa ali kovine in med sholastično dogmatičnim ni razločka.
Ako umevamo boga duševno, odgovarja to naši nravni potrebi po izpopolnjevanju in nravnem razvoju, po nravnem napredku. Ta napredek po-menja okrepitev človečnosti, okrepitev ljubezni. Že sv. Janez (Ep. 1., 4, 20) je vedel: „Ako kdo pravi: Ljubim Boga, in sovraži svojega brata, je lažnik; kajti kdor ne ljubi svojega brata, ki ga vidi, kako more ljubiti Boga, ki ga ne vidi?“
Naši krščanski predniki še niso uvideli velikolepega reda v svetu in zgodovinskega razvoja; zato so verovali v začasna božja razodetja, zlasti v čarovniške čudeže. Mi imamo o bogu
1 Patriarh = očak; patriarhalen = očetovski.
2 Satrapstvo, satrapizem = v prvotnem pomenu namestništvo (satrap = namestnik, satrapija = pokrajina ali provincija staroperzijskega kraljestva), potem toliko kakor hlapčevska, suženjska udanost.
3 Kristologija = nauk o Kristu.
4 Teizem = 1. nauk, da je bog; 2. nauk, da je oseben bog.
višje nazore; vemo, da nam je dal pazljivost in z njo znanje in predvidevanje, ne pričakujemo več čudežev, marveč smo se odločili, da sodelujemo pri razvoju ljudstva in vesoljnosti. (Determinizem — sinergizem.)1
Prosilna molitev itd. je antropo-morfična; molitev more biti le izliv pobožnosti, izpraševanje vesti, združenje duševne in življenske krepkosti. Vse to pa lahko dosežemo tudi z drugačno obliko duševnega koncentriranja in odločitve.
Stara vera v boga je preveč ob-jektivistična;2 moderni človek je bolj subjektiven3 in individualističen.4 Naše verstvo ne stavi vere v boga na prvo mesto, ampak upanje na večno življenje; hrepenenje po večnosti nas poglavitno vzpodbuja k nravnemu razvoju, upanje nesmrtnosti nam krepi duševnost.
To upanje je brez strahu, ki izvira iz sociomorfičnega, političnega teizma.
Individualizem, ki postaja vedno bolj krepek, nas obvaruje političnega, socialnega, verskega panteizma.5
1 Determinizem = nauk, da se človeška dejanja vrše nujno, to se pravi, da volja ni svobodna, ampak da jo k dejanjem ali činom dovajo sila nagibov.
Sinergizem = sodelovanje.
2 Objektiven ali objektivističen = kar spada predmetu ali objektu; kar velja za vse.
3 Subjektiven ali subjektivističen == kar spada osebi ali subjektu; kar velja za po-edinca.
4 Individualističen ali individualen = kar se nanaša na posamezno osebo ali individuum, kar je njej lastno.
5 Panteizem == nauk, da sta bog in Svet eno, da je vse bog, da ni boga mimo svet, ampak da je isto s svetom.
Oficielni teistični aristokratizem1 zadržuje nravni razvoj in napredek. Ta razvoj in napredek se ne vrši s tem, ako pričakujemo in prejemamo milosti in odpuščanje, celo ne, ako nam to milost in odpuščanje posreduje sočlovek; to je sociomorfični nazor — absolutistični2 bog daje v svojem aristo-kratizmu slabotnemu podložniku milost in odpuščanje. Pravo verstvo deluje za spopolnitev, za napredek grešnika; greh se ne more odpustiti, se ne more pozabiti, toda grešnik more drugače in boljše ravnati. Le pozitivni nravni napredek je mogoč za versko zavednega človeka; le nravni napredek premaga nepozabno hibo, ki se ne da popraviti. Žalovanje, kesanje nima cene, ako ne vodi novo, boljše življenje iz temne preteklosti v jasnejšo nravno prihod-njost.
Boj proti grehu ne sme biti le individualen, ampak tudi splošen, poboljševalno delo za poedinca in celoto in za prihodnje rodove.
Duševno verstvo je proti vsakemu nasilju človeka nad človekom; proti duševnemu in telesnemu nasilju. Ravno zaraditega oznanja verstvo, da se moramo ustavljati nasilju in vsemu slabemu dosledno, vselej, povsod in zlasti takoj v začetku; za brambo ne smemo uporabljati novega nasilja, ne smemo nasilja nadaljevati. Nasproti sovražniku moramo biti pravični.
Zato zahtevamo versko in politično svobodo iz nravnega in verskega raz-
1 Aristokratizem, aristokratičnost ali ari-stokratstvo == plemenitaštvo, mogočnost, visokost; odtod aristokratičen.
2 Absolutizem = neomejena vlada, samovlada; odtod absolutist in absolutističen.
loga. Ker je verstvo doslej zelo socio-morfično (politično, „državno“), zato je delo za politično osvobojo obenem delo za verski napredek.
Ljubezen do bližnjika mora biti ne le politično prizadevanje, ampak tudi gospodarsko in socialno. Jezus je po-vzd' ,rnil staro zapoved: Ne ubijaj! na zapoved, da se ne smemo brez vzroka jeziti nad svojim bratom; staro zapoved; Ne prešestvaj! je povišal Jezus na zapoved o čistosti srca in duha; podobno moramo mi danes staro zapoved: Ne kradi! povišati na socialno zapoved, da se zavedamo v vsakem trenotku politične, gospodarske in socialne neenakosti, ki jo je zakrivilo nasilje, in da torej delujemo vedno in dosledno za enakost. Ne zadošča, da smo sentimentalno1 ginjeni, ako vidimo svojega brata v potrebi in gospodarski in nravni bedi (to je le trenotna, telesna razdra-žitev živcev), nasilne neenakosti se moramo vedno zavedati in v tej zavesti vedno delovati za enakost.
Enakost mora biti ne samo politična in socialna, marveč tudi verska. To pomenja, da zrušimo vse aristokratično duhovništvo in cerkev kot politično napravo poleg in nad državo. Verstvo naravno združuje ljudi in spaja v celoto, toda to združenje ne sme biti politično, ne sme biti država v državi in nad državo — (zadošča nam država), — ampak prostovoljno nravno in versko združenje.
Nobena oficielna cerkev nikakor ne odgovarja tem zahtevam. Najmanj rimska cerkev; tudi protestanstvo nam ne za-
1 Sentimentalnost = prevelika občut-
I	ljivost, mehkočutnost; odtod sentimentalen.
došča, ker s svojo ortodoksno1 dogmatiko in s svojo cerkveno hierarhijo2 vzdržuje katoličanstvo, čeprav ga obenem pobija. „Proč od Rima“, ki se sedaj po pravici razlega po vsi Evropi, pomenja hkratu proč od ortodoksnega protestantovstva.
Proč od oficielnega krščanstva ne pomenja, da moramo opustiti, kar je v cerkvah dobrega, in ne pomenja, da moramo zavreči Jezusov nauk, kolikor ga moremo z znanstveno kritiko in razlago še dognati in ga očistiti od velikih mitičnih priveskov evangelijev in od napačnih razlag vseh cerkev. Kakor Jezus ni rušil zakona, ampak ga dopolnjeval, tako ne moremo zavreči nravnega nauka Jezusovega, ker je dober, marveč ga moramo popolniti in dopolniti.
Med naprednimi bogoslovci je pred kratkim nastal literaren3 spor, ali se je mogel Jezus motiti. Jezus nam je sam rekel, kolikokrat na dan se more motiti in grešiti najpravičnejši človek. Jezusov nauk nam ne zadošča popolnoma. V besede evangelija se da sicer mnogo vložiti, toda to je brezuspešno početje; te razlage so za današnje verske potrebe, te potrebe odločujejo in nam dajejo nove in višje vzore—čemu torej pri vsem ta umetni ovinek preko evangelijev?
Kakor je Novi zakon nadkrilil Starega, tako skušamo mi nadkriljevati Novi zakon; samo da je korak od razodetega boga k nerazodetemu, od razode-
1 Ortodoksen — pravoveren, stroge vere.
2 Hierarhija = duhovska vlada; red, v katerem si slede dostojanstva duhovnikov.
3 Literaren = književen, knjižen.
tega verstva k nerazodetemu mnogo težji.
Poleg že označenih razlik od naukov evangelija posebno še poudarjam, da nam ne zadošča nauk Jezusov o razodetju. Evangeliji podajajo mitični ari-stokratični vzor, čudežnega nadčloveškega dobrotnika v posameznih hudih slučajih, naš vzor je demokratični1 previdni delavec in sodelavec. Jezus je bi! velik mislec, krepek mislec; toda v njegovem nauku nimamo naravnost navodila za vedo in njen pomen za življenje posameznika in družbe. Takrat ravno vede ni bilo. Sploh ni bilo današnje omike in njenih mnogoštevilnih in važnih sestavin; zato tudi Jezus ne daje pouka o harmoničnem2 izpopolnjevanju vseh duševnih sil. Cerkev, zlasti katoliška cerkev, je sledeč Jezusu pretiravala vrednost verstva in s to svojo enostranostjo oškodovala verski in kulturni razvoj. Verstvo je kulturna in prva centralna3 sila, ni pa edina sila. Ne zadošča nam Jezusov nauk o rodbinskem življenju in njegova asketična nagnjenja; ne zadošča nam tolažiti sc s tem, da bi dajali cesarju, kar je cesarjevega, ako hočemo v resnici dajati bogu, kar je božjega—vest nam časih veleva, naj ne poslušamo posvetnih in duhovskih gosposk. Jezus je veroval, da bomo imeli vedno med seboj reveže, mi si prizadevamo, da bi revežev ne bilo; Jezusu je zadoščala filantropija,'1
1 Demokratičen = ljudski; demokracija = ljudska vlada.
2 Harmoničen = skladen, složen, ubran, soglasen; harmonija = soglasje skladnost.
3 Centralen = osrednji (ccntrum = središče); centralna sila = sila, okoli katere sc sučejo druge sile.
4 Filantropija = človekoljubje.
mi se potegujemo za socialne zakone in omejitev revščine; Jezus je zahteval od pobožnega človeka vero, mi ne verujemo več in ne moremo in nečemo
verovati, kajti izprevideli smo, da verovati v boga in bogu pomenja vedno verovati človeku, drugemu ali sebi.
(Konec prihodnjič.)
Aforizmi o ruski revoluciji.
»Bodočnost je v socializmu; on nosi kali novega življenja . .
Aleks. Herzcn.
i.
Genij združuje dve nasprotji: anarhijo kot edino absolutno svobodo in absolutno tiranijo. Napoleon je zapovedal hladnokrvno: „— les aristocrats a la lanterne"; in vendar si je posadil ta sin revolucije sam imperatorno krono na glavo. Veliki car ruski Peter I. je odprl državo zapadni kulturi, francoskem brezverstvu, angleški demokraciji, nemškemu modroslovju; obenem pa je dal ostriči s silo ruskemu mužiku brado in odrezati plašč, — bil je oče absolutizma: z nogo je udaril ob tla in Petrograd je moral zrasti iz močvirja kot večno znamenje absolutne volje genialnega duha . . . Nasprotja se dotikajo: brezmejnost, večni vzor svobodnih duš koraka roko v roki z nasiljem, ki tava v rekah človeške krvi ... In zgodovina prizna ta večni zakon genialnosti, — Sv. Helena je danes božji-pot pred genijem se klanjajočih narodov, kakor je to Heine prorokoval.
A genij je osamljen otok v morju stoletij. Solnce zahaja in sledi mu dolga noč: Sokrat izpije čašo strupa in človeštvo divja v blaznem plesu do Golgote; Kristus umrč na križu in narodi
tavajo brez solnca skozi temo, katero razsvetlijo šele plameni Luthrovih kmetskih puntov in Husova grmada. Dolga stoletja ločijo genij od genija ... In tako puščajo ti duševni velikani svojo dedščino v slabih rokah.
Gorjč, ako oskrbuje dedščino genija surov pustolovec! Greh se maščuje krvavo in zgodovina ruskega absolutizma nam to dokazuje.
Priznajmo sans phrases: Petrov absolutizem je bil kulturen, ker je stal v službi kulture. A njegovi nasledniki so delali s tem neprecenljivim bogastvom kakor krščanski popi z Jezusovim krščanstvom. Ti so izluščili iz naukov nacarenskega puntarja edino-le forme in dogme; visoka pesen strašne človečanske tragedije, nasilje jim je ostalo sveto in princip: »Ljubite se med seboj!" so iluminirali z inkvizicijskimi grmadami. Slično so postopali nasledniki Petra Velikega: to so bili kozaški poglavarji, korporali — analfabetje in babje furije, — le kruto nasilje jim je ostalo od življenskega dela Petrovega. Pest je zopet triumfirala nad duhom! Dd, priznajmo sans phrases: Petrova desetletja naj bi bila stoletja in Rusija bi imela danes drugačno obličje . . .
A nasilje v roki genija in nasilje barbarskega kozaka sta dve različni cvetlici.
Tako se je razvila bestija absolutnega carizma.
*
. . . Mirno leži tiger v solnčnatem pesku puščave. Tvoje po lepoti hrepeneče oko občuduje mojstrsko spojene barve tega veličastnega vladarskega trupla, — njegovo moč, ki imponira v svoji naravni nagoti ... A bestialnost tigra ne tiči v teh barvah, ampak v krempljih, v zobeh, ki so raztrgali že toliko bitij . . . Čitaj sibirske statistike in pozabil bodeš imperatorsko krasoto, ki omamlja duha mužikovega, kakor omamlja vatikanska mitra vernega katoličana. Zlata forma dviga fantazijo in v človeški naturi tiči sužnost, moliti hočemo pred bogom, akoravno ga ni našla astronomija, nogo poljubujeino papežu, akoravno je to le sivolas starček, na trebuhu ležimo pred carjem, akoravno razmesari bomba tudi to kakor vsako drugo truplo. Vajeni smo beraške koče in zlata palača vzbuja našo fantazijo, da ne čutimo: da kremplji ostanejo vedno morilno orodje . . .
In kremplji ruskega carizma ne prizanašajo nikomur. Ko so vrgli Maksima Gorkega v ječo, je zašumelo po evropskem časopisju. In vendar ne bi carizem storil nič novega, ko bi podaril Gorkemu mesto lovorik — vislice. Pred 80 leti že je umrl pesnik Rilejev na vislicah. In 1. 1849. je pričel svoj križev pot po Sibiriji najvzvišenejši genij ruski, Dostojevski ... ah da, v morilcu je našel Dostojevski svetlo iskro človečanstva, Raskolnikov je padel na
kolena pred mirnimi nauki evangelija, katere mu je čitala navadna prostitutka ... A carizem ima tigersko srce in človečanstvo mu je tuj pojem. To je razumel pisatelj Mihajlov, ko je nastopil 1. 1861. svojo 12 letno sibirsko kazen, ker je izdal „manifest za mladino". In leto pozneje mu je sledil genialni Černičevski, nesmrtni duh, katerega delo bode živelo, ko se bodo poznejši rodovi spominjali carizma le približno tako, kakor se mi spominjamo španske inkvizicije . . . Bestija carizma ubija nepremišljeno — vsak udarec mrlič.
Pravijo, da nam Tolstoj dokazuje nasprotno. Kdo bi poznal strastnejšega obtožitelja carizma kot je Tolstoj in vendar živi starček še vedno v svoji Jasnaji Poljani?! Ali imponira carju res ta visoki krščanski duh, ki čita mirno ob kmetski mizi v bibliji svete ljubezni? .. . Čital sem svoje dni v „Soc. Monatshefte“1 imenitno študijo o Tol-stovih spisih. In avtor te študije pravi: Tolstoj je postal velemoč, predno je slutila bestija njegovo nevarnost. Zdaj je Tolstoj pogumen krotilec zveri in z bičem premaguje krvoločnega tigra. Morda pride trenutek, ko zdinja stara tigerska kri, in ponosni krotilce bo obležal razmesarjen na tleh . . .
A nazaj k stvari! V zverinskem instinktu je ostalo ruskim carjem iz od življenskega dela Petra Velikega le nasilje. In nasilje je rodilo odpor.
1 „Soc. Monatshefte“ 1. 1900.
(Nadaljevanje prihodnjič.)
Pregled.
Politika.
Središče naše državne politike so sedaj ogrske razmere. Da se reši ogrska kriza, se je napotil vladar v Budimpešto, kjer je zaslišaval razne političarje. Politični barometer je časih kazal lepo, časih zopet padal. Kaj določnega se še ni ukrenilo.
Vladnim krogom se je posrečilo, da so v avstrijski gosposki zbornici preprečili razpravo o avstrijsko-ogrski krizi. . . . Imeti morajo najbrže slabo vest vsled dejanj, ki so jih sklenili v svojem chambre separee. Samo eden govornik, knez Auersperg, se je dotaknil vprašanja, toda govoril je, dasi kar najbolj možno mirno in ponižno, le v svojem imenu. Nihče drugi si ni upal ziniti besedice, ker tako se je glasilo povelje od zgoraj: Noli me tangere! (Ne dotikaj se me!). To načelo je tudi izrazil dornobrambovski minister grof Welsersheimb (sedaj je odstopil) z zaključnim stavkom svojega govora: Bog ohrani, Bog obvari nam cesarja!
V	državnem zboru se je pa vendar o predmetu razpravljalo. Vodja nemško-nacionalne stranke dr. Derschatta je stavil predlog, da se izvoli odsek 48 članov, ki se naj peča z avstrijsko-ogrskim razmerjem. Pri obravnavi tega predloga se je poudarjalo (dr. Lecher), da se je doslej nagodba med Avstrijo in Ogrskim sklepala tako, kakor bi bila nekakšen privatissimum, nekakšna zasebna stvar med krono in Ogri. Nas ni živ krst nič vprašal, marveč so nas, ko je bilo vse dogovorjeno in sklenjeno, postavili naravnost pred fait accompli, pred gotov
fakt, sedaj pa: Plavaj ali utoni! In mi smo od leta 1867., ko ,se je skleni! sedanji dualizem brez nas, pa doslej vedno plavali na svojo škodo. Brezobzirno in stvarno je govoril zlasti dr. Ellenbogen. Ako misli zbornica resno | s predlogom, ni treba iskati nikakšnih ovinkov, ampak povedati si zgodovinsko resnico iz oči v oči. Vse dosedanje na-godbe, ves dualizem ni drugega nego delo dinastične politike, ko hoče za samostojnost se bojujoče Ogrc pridobiti zase na stroške tostranskih narodov. Obe državi naj se osamosvojita, s samostojnostjo Ogrskega pojde roko v roki tudi razvoj nemadjarskih narodnosti. Kar imajo vladajoči krogi za pogoj velesile, skupna armada in gospodarska skupnost, to ravno v sedanjem položaju in pri sedanji uravnavi ovira monarhijo, da se ne more svobodno razvijati in tekmovati z drugimi državami, kaj šele prekašati jih. Dr. Šušteršič tudi zahteva ali zvezo z enakimi pravicami in dolžnostmi ali pa ločitev. Moške so te besede, ko ne bi prihajale od slovenskih klerikalcev. Ko pride prilika pokazati ljudsko stališče nasproti enemu izmed naših najhujših škodljivcev: nasproti militarizmu, zaradi katerega se ravno glavno vzdržuje sedanji dualizem, tedaj poznajo slovenski klerikalci ozire na zgoraj, da dobe za to cesarjevo zahvalo, dasi vojaški krogi sami priznavajo, kakor je »Slovenec" poročal, da bi Jugoslovane polit, položaj bolj upravičeval glasovati proti vojaškim zahtevam! In takšni možje naj bi odločno in dosledno branili pravice tostranskih narodov? To bi bilo naivno,
kaj takega o njih misliti in pričakovati. Klerikalci so pristaši kakor duševnega tako telesnega nasilja. O tem pričata zgodovina in vsakdanja izkušnja. Telesno nasilje se zrcali dandanes zlasti v modernem militarizmu. Militarizem pa je zopet dandanašnji glavna opora dinastične politike. Kakor hitro bi postali klerikalci nezvesti tej svoji tradiciji, postali bi nezvesti samemu sebi, to je: prenehali bi biti klerikalci.
Kakšno stališče ima avstrijska vlada nasproti ogrskim razmeram? Nobenega trdnega, odločnega in jasnega programa. Omahuje od slučaja do slučaja, visoko leta, a nizko pada. Ministerski predsednik baron Gautsch je sicer zatrjeval, da hoče braniti avstrijske koristi v soglasju s parlamentom, toda v odločilnem trenotku bo izpolnil voljo svojega gospoda, ki ga redi in živi. Pri nas vlada pravzaprav prikrit absolutizem, nimamo zavedne ustavne vlade, zato izgubljamo z Ogri bitko za bitko. Prvo sredstvo, ki nas more ozdraviti, bi bil krepek parlament, izvoljen na podlagi splošne in enake volilne pravice. Tako ljudsko zastopstvo bi nam moglo potem ustvariti demokratično, na federaciji narodnosti slonečo ustavo, ki bi odgovarjala dejanskim potrebam nove dobe. To bi bila rešitev državne krize, ki nas sedaj tlači k tlom kulturno in gospodarsko, politično in narodnostno. Ali bo še dolgo ta klic glas vpijočega v puščavi?	r.
Škof ljubljanski je sestavil in razposlal knjižico „Ali Boga Stvarnika res ni treba?" — Z njo hoče izpodbijati opravičenost in nujnost mladostnega pokreta zadnjih let na Slovenskem. Tega pa ne bo izpodbil, ker ima pokret živ-
Ijensko moč: moral je priti, razmere so ga dale, in ker je tu, ga ne bo zatrl nihče več. Gre se pri tem osobito zato, da se otresemo duševnega jerobstva klerikalnega. Tu ni treba naglašati nobenih strankarsko-političnih nijans, ki poganjajo svoje kali iz tega pokreta; kajti nasprotnik je samo eden. Perner-storfer je pravil 19. marca ob ustanovitvi društva Freie Schule na Dunaju: Es ist der Moment gekommen, wo man nicht jeden examiniert, wo er geboren ist, was er gesagt, woher er kom nit, sondern wo man nur sagt: Hau' nur krtiftig zu! — Značilno za škofoskega literata in kolporterja je pa, da se je že prepričal, da je bolje pisati knjige, nego jih — sežigati. In to je nevarno.
Gospodarstvo.
Mnogo se piše o gospodarski osamosvoji slovenskega ljudstva, o skupnem gospodarskem delu na Slovenskem, o podjetnosti, o industrializaciji itd. Glasovi so pro in contra. In sicer so to glasovi veščakov in diletantov v nacionalni ekonomiji. Prevladujejo poslednji. Zato pa ti časnikarski pogovori ne bodo privedli do pravega rezultata.
Slovencem nedostaje gospodarske šole. V tem dejstvu tiče poglavitni vzroki, da smo tako nepodjetni, oprezni in vendar neprevidni, sploh da smo gospodarski tako slabi in nesamostojni. Kadar bo v Slovencih več gospodarskega duha, boljšega umevanja gospodarskih razmer, potem se smemo nadejati večjih uspehov od sličnih diskusij. Vendar jih pozdravljamo tudi zdaj, ker nam svedočijo o naraščajočem zanimanju za gospodarski položaj celokupnosti.
Slovenstvo je gospodarski jako nezrelo. Slovenec je doslej navadno agrikulturen človek. Niti do pravega delavskega sloja se ni še povzpel. Kjer imamo delavce, so isti večinoma še posestniki zemljišč. Skoro nikjer ni proletarcev. Proletarske mase še ni. Niti tako visoko se niso dvignili naši »delavci", da bi se mogli boriti za mezdo, kadar se spuščajo v boj s svojim podjetnikom; bore se le za tisti priboljšek, ki ga jim tovarna daje in ki niti mezda ni, tako je zanikaren; poljedelstvo tvori tem delavcem poglavitni preživitek. In naravno: kjer ni proletariata, ondi ni industrije, ondi ni razvitega gospodarskega življenja, ampak životarjenje . . .
Nadaljnji dokaz te gospodarske nezrelosti Slovenstva je zadružniško gibanje. Če bi bili snovatelji in propa-gatorji tega gibanja pri nas na višini časa; če bi bili proučevali v vsakem slučaju, je-li so dani pogoji za oživo-tvorjenje zadruge; če bi bili izročali vodstvo takih gospodarskih organizmov pravim rokam, — bi se ne rušila sedaj vsa ta organizacija na kup. Ne prihaja nam na mizel, le količkaj se dotikati osebne poštenosti voditeljev te celotne organizacije ali posameznih organizmov; toda ne moremo si kaj, da ne bi klerikalnim krogom očitali lahkomiselnosti pri snovanju in izzidavanju slovenske gospodarske organizacije. Če nič dru-zega ne, pomisleke bi jim bilo moralo vzbujati že a priori dejstvo, da ni bilo tu sposobnih ljudi, kateri bi omogočali redno poslovanje zadrug! In uverjeni smo, da je bilo nepremišljeno poslovanje naglavni vzrok, ki je pokopal že toliko zadrug in jih še pokoplje. Vsled tega prihaja seveda tudi lepa zadružni-
ška ideja ob kredit in zaupanje. Ker pa ima ta misel v sebi še mnogo plodovitega za naše gospodarske razmere, je ne smemo odbiti kot nepraktično; kajti slovenski klerikalci so jo hoteli izrabiti nepraktično — v svoje reakcionarne namene. Novim propagatorjen: bo sedanji polom — posledica gospodarske nezrelosti — le provzročil več dela, pa tudi več previdnosti, vztrajnosti in praktičnosti. Delo bo potem pač solidnejše. Zlasti pa bo treba paziti, da se ne ponovi pri nas napaka, katero so narodnogospodarski listi konstatirali v Nemčiji za 1. 1904., napaka, da je ondi veliko večje stremljenje po politimi organizaciji in agitaciji nego po gospodarski samopomoči. (Cf. Conrad, Jahrb. f. Nat. u. Stat. 1905. prosinčev zvezek.)
Notranje avstro-ogrsko politično razmerje ima svoje gospodarske nasledke. Osobito se to čuti, odkar je po zadnjih volitvah ogrska opozicija, posebej Kossuthova stranka, dosegla tako moč. Kossuth je izjavil pred kraljem, da njegova stranka zahteva gospodarsko samostalnost Ogrske, t. j. carinsko ločitev. In kralj je odgovoril, da temu zahtevku ne stavi nobenih ovir. Ta zahteva je na Ogrskem v istini jako popularna, na dnevnem redu. Ogrska zveza tovarnarjev je proglasila, da stoji trdno na stališču samostojnega carinskega ozemlja; izvolila je odbor, ki mu je naročila, naj temeljito prouči vsa vprašanja, ki se tega tičejo, in izvrši vse potrebne priprave za elaborat o institucijah, ki bi jih bilo treba oživo-tvoriti v momentu ločitve. In odlični ogrski političar Pavel Sandor, poslancc in predsednik zveze ogrskih trgovcev, že izdeluje osnovo, kako naj se izvrši
%
ločitev, in zatrjuje, da se to zgodi v dvanajstih letih. In ni dvoma o tem. Zato je čisto umevno, da se vsi gospodarski krogi obeh državnih polovic intenzivno pečajo s to možnostjo: hrvaški industrialci so se oglasili — in njihov glas je tu važen, ker Hrvatska zapira Ogrski prosto pot do morja! — dunajski in češki industrialci tudi. Na Slovenskem je vse tiho v tem oziru, — kar nam je zopet dokaz gospodarske nezrelosti, nevednosti in brezpomembnosti Slovenstva.
Kakšni so bili vzajemni trgovinski odnošaji Avstrije in Ogrske /. 1904. ? Naš izvoz na Ogrsko
1. 1904. več ozir.
1903.	1904.	manj	kot 1. 1903.
903-21 milj. K	949 49	milj.	K	+ 46 28 milj. K
uvoz iz Ogrske
944 98 milj. K	982 98	milj.	K	+ 38 00 milj. K
41-77 milj. K	33 49	milj.	K	— 8 28 milj. K
V	Avstriji se začenja polagoma nova trgovinsko-politična doba. Sklepajo se nove trgovinske pogodbe. Avstrija je doslej sklenila dve: z Italijo in Nemčijo. Za 15. februarja je pa odpovedala pogodbe Srbiji, Rusiji in Belgiji. V nemškem državnem zboru je kancelar Biilow predložil že 1. februarja kar sedem novih irg. pogodb: z Italijo, Belgijo, Rusijo, Rumunsko, Švico, Srbijo in Avstrijo. Naša pogodba bi veljala od 15. febru-raja 1906. pa do konca 1917. Splošno mnenje je, da je v ti pogodbi zmagala zopet Nemčija skoro na celi črti glede ■ agrarnih in tem sorodnih postavk. S prejšnjo pogodbo se je posebno pospeševala ! nemška industrija na škodo avstrijske, nova pogodba pa bo ščitila zlasti nemško agrarstvo, zopet ne v prid avstrijskemu!
Slovenski klerikalci mnogo govore in pišejo, kako slaba je bila letina v
Avstriji minolega leta. Provzročila jo je baje velika suša poleti. Poljedelsko ministerstvo je sedaj objavilo poročilo, kjer dokazuje s številkami, da to javkanje ni opravičeno, da ni bilo nobene katastrofe za kmeta. To je istina! V naši drž. polovici se je lani pšenice pridelalo za 2 milj. q več nego predlanskem. Rži je bilo za 4'4 milj. q, ječmena pa za O'5 milj. q več, nego znaša povprečno pridelek za desetletje. V karpatskih deželah in v Dol. Avstriji je bila pa letina bogata. Ovsa in koruze se je res pridelalo manj, nego povprečno v zadnjem desetletju, vendar ni mogoče govoriti o katastrofalnih posledicah. Naši klerikalci so i tu demagogi!
Nekoč so na vzhodu, zlasti v balkanskih deželah, trgovino imeli v oblasti skoro izključno Angleži. Njim so se družili trgovci iz Nemčije, Avstrije in Italije. Zdaj prihaja na vrsto Francija, odkar se je Bulgarska osvobodila od turškega jarma in zedinila z vzhodno Rumelijo. Francoska diplomacija izpodriva vpliv nemške in angleške trgovine. Vzgled Bulgarske vpliva že na Srbijo. Tudi ta daje prednost francoski industriji pred nemškimi produkti. To se kaže zlasti pri naročilih za vojaške potrebščine. Nekateri listi vsled tega že sanjajo o gospodarski solidarnosti romansko-slovanski . . . Pač le zato, ker je Rusija slučajno zvezana s Francijo!
Po podatkih belgijskega konzula v Zofiji je na Bulgarskem 546.000 ljudi, ki se pečajo s poljedelstvom. Le 40.000 jih porablja moderne pluge pri obdelovanju zemlje. Večinoma rabijo še leseni plug stare konstrukcije. Uprava poljedelske banke v Zofiji je sklenila za 500.000 levov nakupiti modernega orodja
za obdelovanje zemlje. Pod ugodnimi pogoji preide to orodje v narodovo posest, da izboljša način gospodarstva.
Svetovna poljedelska organizacija. Misel, ki jo je izprožil laški kralj V. Emanuel. Osnoval bi se naj zato mednaroden zavod, s sedežem v Rimu. Ta zavod bi proučeval poljedelske razmere po vsem svetu, poročal o kvaliteti in kvantiteti letin, razmišljal o olajševanju produkcije, skrbel za dobre cene in naglo trgovino ter natančno označevanje cen . . . Laški kralj je imel idejo . . . avstrijski cesar mu je radi tega brzojavno čestital ...	D.
Socializem.
Zadnji čas se je avstrijska socialistična javnost pečala z akcijo dunajskih delavcev, ki so začeli trumoma izstopati iz katoliške cerkve in prestopati k protestantizmu in starokatoličanstvu. To se je godilo vsled tega, ker so klerikalci, napadajoči šolstvo, krateči delavske politične pravice itd. proti socialističnemu delavstvu izrabljevali vero in cerkev. Akcija za izstop, odnosno tudi prestop, ni bila strankarsko podjetje. To je gotovo. Sličen slučaj smo imeli pred leti tudi na Slovenskem. Na Jesenicah so se začeli delavci organizirati na soc. demokratiški podlagi. Klerikalci so začeli koj spočetka napadati voditelje tega mladega gibanje, in razne verske in duhovniške šikane so posameznike pripravile do tega, da so naznanili svoj izstop iz katoliške cerkve ter prestopili k protestantizmu. Konec je bil tak, da je komaj spočeta organizacija propadla. Propadla glavno vsled tega, ker je delavstvo v tem videlo ne-
pravilnost. Mnogi so smatrali ta korak, popolnoma neopravičeno, kot cilj in težnjo socialne demokracije. Tudi med nemškimi delavci je nastala vsled omenjenega koraka dunajskih delavcev precej živahna debata. Na strankarskem zboru nižjeavstrijske socialne demokracije, ki se je pričel 25. marca t. 1., se je ta debata zaključila s tem, da je zbor enoglasno odobril korak dunajskih delavcev ter proglasil ta izstop za zadevo posameznika, s katero stranka nima ničesar opraviti. Kljub temu pa smo mnenja, da se je treba socialni demokraciji držati gesla, da stranka sama neče reševati verskih problemov, temveč le gospodarska, politična in kulturna vprašanja. To tembolj, ker oficielni izstop iz ene cerkve in prestop v drugo nima nobenega odločujočega pomena za stranko samo, dočim je vsako direktno poseganje v verske zadeve le v prid klerikalcem, s čimer pa nikakor še ni rečeno, da bi moral biti moderni človek glede verstva indiferenten. Eno pa je resnično: Socialni in socialistični ljudje že davno niso več v cerkvi. To je glavno. Ne matrika, forma, temveč duh je odločiven.
Da je cerkev, in sicer vsaka, nasprotna resničnim socialnim in demokratičnim uredbam, to dokazuje danes predvsem Rusija, kjer se je cerkev docela upregla v voz carja, pod katerega žezlom se ljudi ubija in mori. V Rusiji je cerkev glavna opora sedanjega krvoločnega sistema, ki zahteva, da se ubija nedolžne državljane. To je očitno. Pa tudi drugje vidimo enake primere. V Italiji nastopa cerkev za iz cerkve izobčeni prestol proti demokraciji, v Franciji proti ljudski vladi, na Nemškem in v Avstriji
za militarizem in marinizem, na Ogrskem za pomadjarjenje nemadjarskih narodov. Tudi na Slovenskem so klerikalci, ki pravijo, da so demokratje in pravi ljudski zastopniki, glasovali za vojno in militarizem, za kar so prejeli cesarjevo zahvalo. Militarizem in ljudske koristi!
Povodom ruske revolucije so bili v vseh večjih mestih Evrope protestni shodi proti krvavemu klanju ruskega carizma. Mednarodni parlamentarični biro v Haagu je pozval socialno demokracijo v vseh parlamentih, kjer ima ista svoje zastopnike, k enotnemu nastopu proti krvoločnostim na Ruskem. Nemška socialna demokracija je dala za žrtve ob cestnih nemirih 10.000 mark.
V	Italiji je bilo mnogo protestnih shodov; v Rimu je prišlo vsled tega celo do krvavih spopadov s policijo. Francoski delavci so pričeli takoj zbirati denar za svoje nesrečne ruske tovariše. Isto-tako v Avstriji, v Švici. Celo na Španskem, v Madridu in Bilbau, so se vršili veliki protestni shodi ter se je sklenilo nabirati podpore za ruske delavce in rusko revolucijo.
Nabrežinska stavka traja še vedno in vedno gotoveje postaja, da bo zmaga na strani delavstva, ki vztraja v stavki že celo zimo. Ta stavka ni le velikega pomena za socialno demokracijo na jugu, temveč ima sedaj tudi še drug pomen. Vsled te stavke so segli delavci po ideji samopomoči ter kupili od kapitalista kamnolom, vreden nad 300.000 K. Ustanovili so produktivno zadrugo, ki je v tej velikosti menda edina na Slovenskem. Kakor vemo, je stvar docela redna, ker so delavcem priskočili na
pomoč veščaki. Tako ni le prešlo industrijsko podjetje iz tujih v domače roke, temveč tudi v roke onim, ki imajo pravico do njega kot pravi in edini pro-izvajalci-delavcem. Stavkujočim klesar-jem so se pridružili tudi kamnolomci in je solidarnost nabrežinskega delavstva vredna, da jo postavimo drugim slovenskim delavcem za vzor.
Bilanci idrijskega in zagorskega občnega konsumnega društva izkazujeti mnogo dobička, kar znova potrjuje vero v reelnost teh dveh društev.
Prvi strankarski shod pruske socialne demokracije se je vršil od 28. do 31. decembra m. 1. Obravnavale so se te le točke: 1.) Načrt stanovanjskega zakona; 2.) O pruskem šolstvu; 3.) Zakonski načrt o kršenju pogodbe poljedelskih delavcev; 4.) Deželni volilni red. Zbor je bil nepričakovano stvaren in pomeni v življenju nemške socialne demokracije korak k nov,m uspehom.
Španska socialna demokracija je žela 1. 1904. lepih uspehov. V Andaluziji in Kastiliji je pridobila stranka vsled velike propagande 40.000 članov, med katerimi je 35.000 poljedelskih delavcev. Stranka je pridno agitirala proti po-draženju kruha. Organizacija španske socialistične mladine dobro uspeva; sedaj šteje 70 skupin s 3000 člani.
Tretji ogrski strokovni kongres se je vršil o božiču v Budapešti. Pričal je o napredku vkljub vladnim šikanam.
V	posebni resoluciji je zahteval posredovalnice za delo za strok, organizacije.
Stavka mizarjev v Berolinu je po 15 tedenskem boju končala z zmago delavcev.	Abditus.