Leto XX.
Številka 4.
SLOVENSKI PRAVNIK.
Izdaja društvo „Pravnik" v Ljubljani.
Odgovorni urednik:
DANILO MAJA K O N.
V LJUBLJANI.
Natisnila »Narodna Tiskarna" 1904.
VSEBINA.
1. /. Kavčnik: Juristič n i paberki.........     97
2. Dr. V.: Pravica domačega (šolskega) strahovanja; škoda
na životu (§ 413 k. z.).   .    . ......106
3. Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
a) Odvetnik, ki pri izterjavanju hipotečnih terjatev ne obvesti upnice, svoje stranke o dražbi zastavljenih zemljišč, je odgovoren za škodo, nastalo njegovi stranki vsled tega zanemarjenja zastopniške dolžnosti in proti njegovi tožbi na plačilo sodno odmerjenega ekspenzara se more stranka sklicevati
tudi na določbo §-a 1153 o. d. z......109
b) Za izpodbijanje pogodbe sta izvzemši slučaje iz-podbojnega zakona upravičena samo oba pogodnika; S 440 o. d. z. je brez ozira na »mala fides« in zvijačo strogo tolmačiti........113
c) Kdor si da eksekutivno zavarovati terjatev na nepremičnino, o kateri ve, da je sicer na njegovega dolžnika knjižno doslej vpisana, a da jo je ta prodal in zanjo prejel kupnino, ravna nepošteno in je dolžan dati to terjatev izbrisati iz zemlj. knjige novemu lastniku (§§ 326, 335 obč. drž. zak.).     .    .   115
d) Odredba §-a 1327 o. g. z. ne isključuje primjenu opčih propisa o naknadi štete    .    .    .    .    .        120
e) Ako dobiva javno nameščen uradnik razen stalnih službenih prejemkov tudi prejemke iz naslova kake privatne službe, in se predlaga izvršba le glede ene vrste teh prejemkov, ki so zase odtegnjeni izvršbi,
se ti dvojni'prejemki ne smejo sešteti ....   120
f) Pravilu §-a 55 not. reda, da mora notar pri sestavi notarskega zapisa stranke osebno in po imenih poznati, zadošča po tem, kakršen je slučaj, ako se notar ob času notarskega zapisa prepriča o istosti preje mu neznanih strank.......122
Kazensko pravo. Če obtoženec takoj po sodbi izjavi, da nastopi kazen, se s tem odreče ničnostni pritožbi in veže ta odpoved tudi njegovega zagovornika, ne pa drž. pravdnika, ki vzlic temu lahko napravi pritožbo obtožencu v prid. — Stvar obtožbe se lahko od porotnega sodišča odkaže sodečemu sodišču v popolnitev pravoreka porotnikov (§ 350, al, 2 kaz.
pr. r.).    -   .   .   •    •   ¦   •   ¦ ... 123
4. Listek.
I. znanstveni shod čeških pravnikov v Pragi      .    . 125
5. Razne vesti............. 128
Slovenski Pravnik.
Leto XX. V Ljubljani, 15. aprila 1904. Štev. 4.
Juristični paberki.
Pod tem zaglavjem hočem tupatam razmotravati kako pravno vprašanje, ki se je pokazalo sporno, bodisi v praksi, bodisi v literaturi.
L
Neposrednost na drugi stopnji.
I. Odločba najvišjega sodi ščaz dne 13. julija 1900 št. 9628, Gerichtszeitung št. 5, 1. 1902.
Trgovca A in B sta skupno naročila gotovo količino blaga, recimo okroglih 100 kg — na ^4-jev naslov in je potem A poslal B-]u 50 kg, za kar mu je B plačal polovico kupnine. Pozneje je izvedel B, da je blaga bilo več, da je isto imelo pretežo, recimo — okroglih 20 kg. — Ker je B dobil blaga samo 50 kg namesto 60, je torej A prejel 10 kg preveč in zato ga je tožil na plačilo vrednosti preteže 10 kg. — Dve priči, uslužbenca ^4-jeva, ki sta blago tehtala, sta potrdili, da je blago res imelo pretežo 20 kg.
Prvi sodnik je tožbeni zahtevek zavrnil, ker preteže ni smatral dokazane, kajti dokaz bi se mogel dognati samo z že-leznično-uradnim tehtanjem, katero pa se ni izvršilo, a izpovedbi prič nista sposobni za tak dokaz. — Prizivno sodišče je, ne da bi na prizivni razpravi zaslišalo vnovič oni dve priči, smatralo, da železnično-uradno tehtanje ni potrebno ter da je preteža dokazana po navedenih pričah, in je zato tožbenemu zahtevku ugodilo.
Najvišje sodišče reviziji sicer ni ugodilo, ker revizijski razlog ni bil prav označen in obrazložen, izreklo pa je v razlogih to-le: Prizivni razlog zoper sodbo prve stopnje je neprava ocena dokazov od strani prvega sodnika. Ker pa se ni niti stavil predlog, da se priči zaslišita pred prizivnim sodiščem, niti ni prizivno sodišče po §-u 488 c. pr. r. smatralo za potrebno,
7
98
Juristični paberki.
da ponovi že po prvem sodniku sprejete dokaze, ostal je dejanski stan nespremenjen, kar sicer naglasa tudi prizivno sodišče. S tem je bilo po §-u 498 c. pr. r. prizivno sodišče zavezano, da vzame za podlago svoji odločbi posledke razprave in dokazovanja, v sodbi prve stopnje dognane. Ravnalo pa je proti ti obvezi, ko je ob nespremenjenem dejanskem stanu smatralo pretežo za dokazano; zlasti se je pregrešilo proti načelu neposrednosti, ker je sodilo, ne da bi dalo pred sabo razvijati dokazno tvarino in ne da bi zajelo svoje prepričanje neposredno iz onih virov, ki naj so podlaga prepričanju.
2. Odločba z 21. januarja 1902 št. 1803, »SI. Pravnik« 1. 1 9 03. str. 3 0 3.
A toži B-ja. po skrbniku na čin na plačilo odškodnine za pogoreli skedenj, češ, da mu je B zažgal skedenj. Okrožno sodišče v Novem mestu je odškodnino priznalo, ker je na pod-stavi dejstev, po pričah dokazanih, da je B živel v sovraštvu z J.-jem, da so ga drugi videli pred požarom na licu mesta in da je precej po požaru pobegnil v Ameriko, — prišlo do prepričanja, da je B zažgal skedenj. Višje deželno sodišče v Gradcu je na toženčevega kuratorja priziv, s katerim se uveljavlja prizivni razlog neprave ocene dokazov, po prizivni razpravi, ne da bi bilo samo zaslišalo priče, s katerimi smatra prvo sodišče navedena dejstva za dokazana, tožbeni zahtevek zavrnilo, ker okolnost, da živita A in B v sovraštvu nima nikake važnosti in je beg v Ameriko možno pripisati strahu 5-ja pred neopravičenim kazenskim preganjanjem in torej ni zadostne podlage za domnevanje, da je B zažgal skedenj.
Najvišje sodišče je ^4-jevo revizijo, katere razlog je neprava ocena dokazov od strani prizivnega sodišča, zavrnilo bistveno iz tehle razlogov:
Prizivni razlog je bil neprava ocena dokazov od strani prvega sodišča in prizivno sodišče mora preizkusiti prvosodno sodbo v izpodbijanih delih (§§ 462, 497 c. pr. r.). Pri tem ima prizivno sodišče popolnoma proste roke in je vezano samo na prizivne razloge in pa na posledke razprave in dokazov, ugotovljene v prvosodni sodbi, ki niso dotaknjeni s prizivnimi razlogi (§ 498 c. pr. r.). Zato je tukaj prizivno sodišče zavezano presojati okolnost, če je toženec zažgal skedenj ali ne. Na kak-
Juristični paberki.
99
šen način pa naj to presoja prizivno sodišče, v zakonu ni ugotovljeno; zlasti se iz načela neposrednosti za prizivno sodišče ne more izvajati prepovedi, popraviti ali premeniti oceno dokazov, ne da bi ponovilo že po prvem sodniku izvedene dokaze. Nasprotno: po §-u 481 in 488 c. pr. r. je popolnoma prepuščeno preudarku prizivnega sodišča, razpravo in dokaze ponoviti, ali pa to opustiti.
Ti nasprotujoči si odločbi najvišjega sodišča silita na površje vprašanje, ali in kdaj mora prizivno sodišče, če je prizivni razlog neprava ocena dokazov, ponoviti po prvem sodniku sprejete dokaze, ki so temelj njegovemu prepričanju?
Da se reši to vprašanje, je potreba najpoprej ugotoviti po-j e m ocene dokazov.
Dr. Ott piše v Gerichts-Zeitung I. 1902, št. 27 na str. 233: »das Berufungsgericht kann nur die Urteilstatigkeit des Richters (logische Function) direct uberpriifen, nicht seine Ueberzeugung an der Wahrheit oder Unvvahrheit der tatsachlichen Umstande (psvchologische Function) nachprufen.« — Dr. Julius Ofner deli v svojem predavanju »der prozessuale Aufbau des Prozesses« (Jur. Blatter št. 9 iz leta 1904) oceno dokazov na dve strani: 1) presoja verjetnosti dokazov, 2) razmerje med posledki dokazovanja in med onim, kar je bilo dokazati v pravdi.
Jaz bi razdelil pojem ocene dokazov v tele sestavine: 1) presoja subjektivne, 2) presoja objektivne vrednosti dokaznih sredstev; 3) sklepanje o dokazu dejstva na podstavi dokaznih sredstev, 4) sklepanje o dokazu tožbenega zahtevka na podstavi dejstev.
Ad i) Priča je izpovedala zelo določno in precizno, ali pa naopak: izpovedala je reservirano, napravila je vtis, da z resnico noče prav na dan, ali pa morda trdila okolnosti, o katerih je zelo dvomno, da jih je doznala sama i. t. d. — Listina je ponarejena, ali pa ima vsaj hibe, ki močno slabijo njeno dokazno moč. — To so vse subjektivni momenti, ki vplivajo na verodostojnost dokaznega sredstva in sodnik jih bode skrbno uva-ževal in po njih presodil, ali gre dokaznemu sredstvu kaj vere.
Ad 2) Ta znak je opisati natančneje tako: Koliko vrednost ima dokazno sredstvo na sebi objektivno, ne glede na znak
7*
100
Juristični paberki.
pod 1), za dejstvo, katero je dokazati? Na pr.: Priča je potrdila vse, dokazno dejstvo vsebujoče okolnosti popolnoma; ali pa: ena priča je potrdila eno okolnost, druge okolnosti je potrdila druga priča, za tretjo okolnost govori listina, o četrti okolnosti priče nič ne vedo i. t. d. To je gradivo za presojo o dokazu dejstva.
Aii j) Ko je sodnik presodil, koliko vrednost ima dokazno sredstvo v subjektivnem in objektivnem oziru, potem napravi sklep, ali je dejstvo dokazano ali ne. Na pr.: Priča je potrdila vse potrebne okolnosti, tako da je dejstvo dokazano, ali pa: nekaj okolnosti je sicer po listinah ali pričah potrjenih, druge, dejstvo sestavljajoče okolnosti pa so ostale brez dokaza, zato dejstvo ni dokazano.
Ad 4) Na podstavi dokazanih ali nedokazanih dejstev po presoji ad j) potem sodnik preskuša, če je tožbeni zahtevek sklepčen ali ne.
Ako se vprašamo, kakšno je tu pod točkami 1)—4) raz-motravano delovanje sodnikovo, moramo reči: delovanje pod 1) je zgolj psihološko. Koliko verjetnosti gre priči, to presoja sodnik po vtisih, ki jih napravi priča po svoji individualnosti in po okolnostih, v katerih izpoveduje, na sodnikovega duha; potom psihologiškega delovanja pride sodnik do sklepa. Drugače v slučajih pod 2)—4). Tu sestavlja sodnik prem i se in na podstavi premis napravi končno sklep. Ko se je potom psihološke funkcije odločil, koliko vere da subjektivno temu ali onemu dokaznemu sredstvu, potem preizkuša, katere okolnosti so dokazane, na podstavi posameznih okolnosti katera dejstva so dokazana, a na podstavi dejstev, ali je tožbeni zahtevek sklepčen ali ne. To pa je zgolj logiško delovanje.
Pridemo torej, kakor Ott, do zaključka, da ocena dokazov obstoja iz psihologiškega in logiškega delovanja sodnikovega.
Uporabimo ta pravila na zgorej navedena pravna slučaja. Glede preteže prvi sodnik ni imel nikakega pomisleka proti verjetnosti navedeb prič; psihološka funkcija je bila torej glede na dokaz pozitivna. Tudi objektivno sta navedbi prič bili sposobni za ustvaritev premise, da je bila preteža. Ali sklepčnosti med to premiso in tožbenim zahtevkom sodnik ni našel, ker je bil mnenja, da je potrebno železnično-uradno tehtanje. Potom
Juristični paberki.
101
logiškega delovanja je torej prišel do tega, da je tožbeni zahtevek zavrniti. Prav tako je v drugem slučaju prvi sodnik ugodil tožbenemu zahtevku zgolj s pomočjo logiškega delovanja. Priče so bile verodostojne, posamezna dejstva (sovraštvo, navzočnost toženca na licu mesta, beg v Ameriko) so bila dokazana in na podstavi teh premis je sklepal, da je obtoženec zažgal skedenj, ergo mora plačati odškodnino.
Preidimo sedaj k vprašanju, kako je stališče prizivnega sodišča, kadar je v pravdi prizivni razlog — neprava ocena dokazov. Da bi prizivno sodišče v tem slučaju m o r a l o ponoviti dokaze, katere je sprejel prvi sodnik, v zakonu ni nikjer predpisano, ampak je v §-u 488 c. pr. r. v obče določeno, da prizivno sodišče sme, ako se mu to zdi potrebno, dokaze ponoviti. Na čelo moramo postaviti določbi §-ov 272 in 498 c. pr. r.: »sodnik mora skrbno se oziraje na posledke vse razprave in vsega dokazovanja preudariti po svojem prepričanju, ali je šteti kako dejansko navedbo za resnično ali ne« (§ 272) in »prizivno sodišče mora vzeti za podstavo svoji odločbi v pravdnih spisih prvega sodišča in v sodbi prve stopnje ugotovljene, po ogla-šenih prizivnih razlogih nezadete posledke razprave in dokazovanja; vkolikor niso bili ti posledki kako popravljeni po prizivni razpravi sami.« (§ 498.)
, Prizivno sodišče bode moralo torej v prvi vrsti preudariti, katera izmed zgoraj pod 1) do 4) navedenih sestavin ocene dokazov je zadeta po prizivnih razlogih. Če je zadeta katera sestavin pod 2) do 4) — logi š ko delovanje sodnika —, ne pa tudi sestavina pod 1) — psihološko delovanje — potem ostane poslednje merodajno tudi za prizivno sodišče, takorekoč formalizirano. Presojati je samo logi š ko delovanje prvega sodnika: ali je prav ustvaril premise in ali je napravil pravi zaključek iz premis ali ne. To presojo pa mora prizivno sodišče po predpisu § 498 c. pr. r. storiti na podstavi subjektivno po prizivnih razlogih ne zadetih, po prvem sodniku sprejetih dokaznih sredstev. Ponovitev dokaza torej niti nima mesta in bi bila napačna.
Drugače pa je, če je prizivni razlog psihološko delovanje sodnika. Verodostojnost priče na pr. se ne da presoditi po mrtvih črkah, ki so zapisane v zapisniku, ampak po vtisu, ki ga je
102
Juristični paberki.
priča napravila na sodnika, po milieu, v katerem je izpovedala. To vse spada med posledke dokazovanja po zmislu §-a 372 c. pr. r. Če je torej prizivni razlog psihološka funkcija sodnika, potem sta zadeta ta vtis in ta milieu, in prizivni sodnik bo moral presoditi te imponderabilije pričine izpovedbe. Tega pa gotovo drugače ne bode mogel storiti, kakor da sam vidi in sliši pričo. — Podobno je tudi z dokazom po listinah. — V takih primerih bo torej prizivno sodišče moralo dokaze ponoviti.
Ako te posledke našega razmotravanja vporabimo na uvodno navedena pravna slučaja, vidimo, da je v obeh bil prizivni razlog samo logiško delovanje sodnika, da torej dokazov ni bilo ponoviti, ter da je v prvem slučaju razviti nazor najviš. sodišča napačen, nazor v drugem pa pravi, a le kolikor se tiče presoje logiškega delovanja prvega sodnika.
II.
Nekaj o sodnih poravnavah.
Pri poravnavah pride sodnik večkrat v zadrego, iz katere si pogostoma pomore s kakim nezakonitim ukrepom. Nekatere take slučaje hočem tu navesti.
1. Ali treba za veljavnost poravnave podpisa obeh strank?
Pripeti se, da kaka stranka poravnave noče podpisati, bodisi iz trmoglavosti, češ: še nikoli nisem pred sodiščem ničesar podpisal, pa tudi sedaj ne podpišem, bodisi, da se je pozneje skesala. Nekateri sodniki so mnenja, da taka poravnava ni veljavna; zato potem razpravo nadaljujejo in razsodijo spor s sodbo. Drugi zopet postavijo zgolj opomnjo koncem zapisnika, da se je stranka branila podpisati ga, pozneje pa izvršbe na podstavi take poravnave ne dovolijo.
Po mojih mislih nobeno teh postopanj ni po zakonu. Poravnava je, kakor vsaka pogodba, sklenjena, kakor hitro sta se stranki zedinili o vseh točkah, katere obsega poravnava. Iz določbe §-a 204, odst. 1 c. pr. r.: »ako se poravnava sklene, je nje vsebino po predlogu sprejeti v zapisnik« izhaja, da ste mogoči dve vrsti poravnav; take, katerih stranki ne marati zapisati v zapisnik in take, katere dasti zapisati. Z obema je pravni spor
Juristični paberki.
103
končan. Veljavnost prve vrste poravnav je, kakor veljavnost drugih pogodeb, presojati zgolj po predpisih obč. drž. zakonika. Če torej obvezanec take poravnave noče izpolniti, mora nasprotnik vložiti tožbo; izvršilnega naslova po §-u 1, št. 5 izvrš. r. nima, ker so po t?-u 1, odst. 1 izvršilni naslovi samo spisi in listine. Druga vrsta poravnav pa ima kot spis izvršilen naslov. To je edini, dasi res dalekosežen razloček obeh vrst.
Vendar pa za poslednje navedeno vrsto ni potreba podpisa strank. Po §-u 212 c. pr. r. morate stranki res podpisati zapisnik, toda ako se branite to storiti, je isto po §-u 213, odst. 2 c. pr. r. samo posvedočiti v zapisniku, in po §-u 210, zadnji odstavek c. pr. r. to, da se stranki branite sodelovati pri narejanju zapisnika, ne ovira dogotovitve listine. Ako bi zakon hotel za poravnave drugače kakor za občne zapisnike, zahtevati podpis strank, bi to gotovo določil za poravnave pred borznim razsodiščem v čl. XXI uvod. zakona c. pr. r.
Moj nazor je torej, da je v zapisniku posvedočena poravnava izvršilen naslov, tudi če stranki zapisnika ne podpišeta. Ako obvezanec hoče uveljaviti neveljavnost, stori to lahko s tožbo po §-u 39 št. 1 izvrš. r., ko je dovoljena eksekucija.
2. Kaj vse se sme sprejeti v poravnavo? Rudolf Pollak v svoji knjigi »das Civilprocessrecht« na
str. 3.95 in nasl. pravi, da se smejo v poravnavo sprejeti tudi drugi spori in ne samo oni, zaradi katerega teče pravda, in da ji smejo pristopiti tudi tretje osebe.
Jaz temu nazoru ne morem pritrditi. Poravnava je surogat sodbe in kakor s sodbo ni smeti rešiti drugih zahtev kakor one, o katerih se je razpravljalo, tako jih tudi ni smeti s poravnavo. Če se hoče sprej,eti druge zahteve in če ji hočejo pristopiti druge osebe, potem je treba poprej tožbo razširiti.
3. Poravnava v pravdah proti sospornikom. Tu  moramo ločiti: a) nepravo sosporništvo po  §-u  11
št. 2 c. pr. r., b) sosporništvo iz poroštva po §-u 12 c. pr. r., c) pravo sosporništvo po §-u 11 št. 1 c. pr. r. in d) enotno sosporništvo po §-u 14 c. pr. r.
Ad a) Pri tem sosporništvu ni nikakega dvoma, da se more poravnava skleniti z enim tožencem sospornikom, proti drugemu
104
Juristični paberki.
izposlovati kontumačno ali kontradiktorno sodbo, kajti vsak so-spornik je zase »dominus litis«.
Ad b) Tu se sklicujem na izborna izvajanja dra. Gregorja Kreka v knjižici »Gerichtlicher Vergleich und Versaumnisurteil bei verburgter Schuld«1) ter tem izvajanjem nimam ničesar dodati.
Ad c) Tu je položaj ravno tak, kakor pri sosporništvu pod a), ako sosporništvo ni hkratu enotno sosporništvo po §-u 14; kajti po §-u 13 c. pr. r. deluje vsak sospornik samostojno.
Ad d) Glavni znak tega sosporništva je, da se moč sodbe, ki jo je izreči, po svojstvu spornega pravnega razmerja ali po zakonitem predpisu razteza na vse sospornike. Ako ima dotična pravna stvar tak znak, potem se razteza delovanje došlih so-spornikov tudi na izostale. Vendar pa sme biti to delovanje samo procesualno, ne tudi dispozitivno, namreč tako delovanje, s katerim se konča pravda. Ni torej pravo, ako se z nekaterimi sosporniki sklene poravnava, proti drugi m pa razpravlja ali izda priznalna ali pa kontumačna sodba. Pripravljenost enega sospornika za poravnavo, priznanje drugega sospornika, izostanje tretjega in prigovarjanje četrtega — vse to bo moral sodnik pri končni rešitvi spora preudarjati po svojem prepričanju po zmislu §-a 272 c. pr. r. To načelo je v obče priznano v literaturi (Neu-mann, Furstl, Skedl), vendar pa se v praksi pogostoma greši proti njemu. Napačno je torej na pr., če se v pravdi proti so-spornikom kot solastnikom spornega predmeta z enim sklene poravnava, z drugim pa razpravlja, ali izda proti njemu kontumačno sodbo.
Največ preglavic napravlja v praksi sosporništvo na podstavi solidarnega dolga. K zmešnjavi je morda pripomogla odločba najvišjega sodišča z dne 1. maja 1901, št. 6424, (»Slov. Pr.« št. 8 in »Gazz.« št. 7 iz 1. 1901), ki kratkomalo izreka, da solidarno dolžno razmerje vstanavlja enotno sosporništvo. Ta odločba gre vsekakor predaleč.
Pri solidarnem dolžnem razmerju treba vselej preudariti, če se naj po njegovem svojstvu moč sodbe razteza na vse tožene dolžnike ali ne. Edino v prvem slučaju je potem podano enotno sosporništvo, v drugem slučaju pa samo pravo sospor-
') Ponatis iz »Gerichtshalle«, 47 letnik, Dunaj 1903,
Juristični paberki.
105
ništvo po §-u 11 št. 1. Ako eden sospornik zanikuje obstoj ali veljavnost solidarne obligacije vobče, potem zadeva ta ugovor obvezanost vseh sospornikov in torej bode sodba, ki jo je izreči o tem ugovoru, učinkovala na vse sospornike enako, kajti ako sodnik smatra ugovor za utemeljen, potem obligacija vobče ne obstoji. V takem slučaju je torej enotna sospornost in ne bode mogoče, da bi se z drugimi sosporniki napravila poravnava, izdala kontumačna ali priznalna sodba proti njim.
Kadar pa se obstoj solidarne obligacije ne izpodbija, potem bode vselej samo prava sospornost po §-u 11 št. 1 c. pr. r. in možno bode na pr. z enim sospornikom skleniti poravnavo, proti drugemu izdati kontumačno ali priznalno sodbo, s tretjim pa, ki morda prereka, da bi bil pristopil kedaj k solidarni obvezi, razpravljati sporno. Tako ravnanje se tudi popolnoma zlaga z materijalno-pravnimi določbami o solidarnih obligacijah v §§-ih 893—896 o. d. z.
K §-u 46 jur. norme.
Neka trgovinska firma je vložila zoper konkurzno maso bagatelno tožbo radi plačila fakture pri krajevno pristojnem okr. sodišču. Le-1 o je tožbo zavrnilo radi nepristojnosti, ker po zmislu določb §§-ov 6 in 7 konk. r. spada tožba pred konkurzno sodišče. Tožiteljica je nato vložila tožbo pri konkurznem sodišču, a le-to jo je tudi zavrnilo radi nepristojnosti, ker je po §-u 49 št. 1 za razsojo stvarno pristojno okrajno sodišče. Po tej odločbi je tožiteljica proti prejšnji odločbi okr. sodišča, podala rekurz. Rekurzni senat je potrdil odločbo okr. sodišča, in ker je bilo še časa rekurirati zoper odločbo konkurznega sodišča, je tožiteljica podala zoper odločbo le-tega sodišča rekurz na višje deželno sodišče. To je rekurz zavrnilo, češ, ker je že pravno-krepno odločeno, da okrajno sodišče ni pristojno in mora torej po zmislu §-a 46 jur. n. konkurzno sodišče tožbo sprejeti.
Meni se nobena teh odločb ne vidi prava. § 46, odst. 1 jur. n. se tu ne da vporabljati, zato ne, ker je po tej določbi treba, da je stvarna nepristojnost kakega sodišča že pravnomočno izrečena in je ta pravnomočna odločba samo glede tožeb, ki se vložijo pozneje, obvezna za vsako drugo sodišče. Tukaj
106      Pravica domačega (šolskega) strahovanja; škoda na životu.
pa je bila tožba pri konkurznem sodišču vložena, še preden je postal pravnomočen sklep okr. sodišča.
Pa tudi odločba okrajnega, odnosno rekurznega sodišča utegne biti pomotna. V §-u 6 konk. r. je samo določeno, da se po otvoritvi konkurza pravd, s katerimi se namerja uveljava ali zavarovanje zahtev na imovino, ki spada v konkurzno maso, ne more niti začeti, niti nadaljevati zoper prezadolženca, ampak je take pravde naperiti zoper upnike. Kaka pristojnost konkurznega sodišča s tem ni ustanovljena. Zadnji stavek §-a 6 potem izreče, da določa konkurzni red, v koliko je rešiti zahtevo s priglasitvijo k konkurzu. Katere zahteve pa je priglasiti v konkurzu, to določa § 103 konk. r. tako, da morajo konkurzni upniki (§ 42) svoje zahteve priglasiti. S temi določbami pa je jasno ustanovljeno, da terjatve konkurznih upnikov — in taka je tudi gorejšnja ¦— na pravno pot niti ne gredo, ampak je edini način uveljavljenja: priglasitev v konkurzu.
Zato pa gorenje tožbe ni bilo zavrniti radi nepristojnosti, ampak iz razloga §-a 42 jur. n., ker je pravdna pot zahtevi zab ranjen a. Odpre se ji pravna pot šele, ko po oglasitvi postane sporna, pristojno pa je potem konkurzno sodišče (§§ 7, 124 in nasl. konk. r.). /. Kavčnik.
Pravica domačega (šolskega) strahovanja; škoda na životu (§ 413 k. z.).
Določilo §-a 413 kaz. zak. veleva: pravica domačega strahovanja se ne more nikakor in nikoli razširiti do takega grdega ravnanja, iz katerega postrahovanec trpi na životu škodo (nemško besedilo: »am Korper Schaden nimmt). Zatorej je takšno hudo ravnanje staršev s svojimi otroci . . . vzgojiteljev in učiteljev s svojimi vzgojenci in učenci .   . kaznovati za prestopke.
Novejše kazenske razsodbe navadno ne razločujejo med dejanskim stanom §-a 411 in §-a 413. kaz zak. in učitelja, ki je v upravičeni jezi brsnil učenca, da se mu pozna lisa (krvna
Pravica domačega (šolskega) strahovanja; škoda na životu.      107
podplutba), skoro gotovo kaznujejo po zmislu §-a 420 kaz. zak. z zaporom, oziroma vsled kazenske premembe z denarno kaznijo, — ako je pa to dejanje ponavljal, povrhu še z izrekom, »da za-naprej ni več za to, da bi koga učil.« —¦ Takšen izrek pa je tako ojster, kakor ni utemeljen v veljavnem kaz. zakonu.
Vsebina obeh kaz. točk (§§ 411 in 413) je namreč znatno druga. Poškodbe §-a.41l k. z. se zgode ali nalašč ali pa v te-pežu; o tem je pač težko govoriti pri vzgojevalnem strahovanju. Razlikovati pa je tudi dejanski zahtevek glede obsega poškodeb; pri §-u 411. k. z. zadostujejo »vidni znaki«, torej n. pr.: praska, krvna podplutba in pa »nasledki«, po novejših nazorih na pr. neznatne bolečine na poškodovanem mestu samem, ne tudi motenje zdravja; — pri t?-u 413. pa tak dejanski stan ne more zadostovati, kajti pri takih malenkostnih poškodbah život še ni trpel škode. Ta nazor podpira tudi ostalo besedilo §-a 413 k. z. po katerem je strahovanje ob sebi dovoljeno; strahovanje pa vsebuje pravico, da se strahovanca v gotove svrhe na telesu kaznuje, kar je težko misliti brez znakov in bolečin.
Za vse slučaje je težko določiti, kje se tu pričenja meja kaznivosti. Iz znanih komentarov kaz. zakonika točno ni razvi-deti te meje, in le iz Fingerjevega sistema (II. zv. § 18.) je posneti, da nimajo dotični občutki biti neprijetni in boleči, temuč tudi dalj časa boleznivi (krankhaft.) V tem oziru tudi ni novejših razsodil najvišjega sodišča, pač pa je jako značilna odločba z dne 26. marca 1861, št. 2218 (pod št. 977 II. zv. Glaserjeve zbirke »Sammlung strafrechtlicher Entscheidungen«).
Slučaj je bil nastopni.
Štirinajstletno gojenko B so dne 12. novembra vzgojevalne redovnice s šibo tako teple, da so se nje znaki po životu določno poznali še 30. novembra. Kaznovana je bila, ker je pisala očetu, ne da bi bila povedala predstojnici C. Strahovanje se je izvršilo takole : B je morala leči na tla; na povelje predstojnice C in v njeni navzočnosti tepla jo je redovnica A s šibami po golem telesu, tako da so se vdarci poznali in da so stegna krvavela. Zdravniki so izjavili, da je to strahovanje imeti za hudo ravnanje, da se je meja dovoljenega strahovanja prekoračila, ter da životu gojenke B prizadeta škoda obstaja v bolesti, krvni podplutbi, vnetju in kožni odrtini. — Prvo sodišče
108      Pravica domačega (šolskega) strahovanja; škoda na životu.
je obsodilo A in C radi prestopka hudega ravnanja z učenci po §§ 413 in 420 kaz. zak.; drugo sodišče je oprostilo obe; najvišje sodišče je potrdilo drugo razsodbo iz teh-le razlogov: Po §-u 413 kaz. zak. je zloraba strahovalne pravice kaznovati za prestopek, če se je strahovanje razširilo do takega grdega ravnanja, iz katerega postrahovanec trpi na životu škodo. To se v tem slučaju ni zgodilo. Zaslišani zdravniki so pač menili, da tiči zloraba strahovalne oblasti v nerazmerju med ojstrim kaznovanjem in pregreškom gojenke, ki naj se je krotil in pokoril, ter mislili so tudi, naj se vdarci ne dajo s tako silo, da bi se z njimi prebila tudi koža ter da bi vsled njih nastale krvne podplutbe bile vidne delj nego sedem dni, ker sicer bi jih bilo značiti za grdo ravnanje. Toda tu se ne ravna o tem, kaj je v zmislu vzgojeslovja imeti sploh ali v danem slučaju za primerno, sposobno in dopustno, temuč ravna se za razsojo, ali se je zgodilo kaj takega, da je po obstoječem zakonu v njem dejanski stan naznačenega prestopka. Strah o vati se pravi, komu za pokoro in poboljšanje povzročiti na telesu čutne bolesti. V tem pa, da je bila ta bolest močnejša, da je bila kožo delj časa otekla, da je bilo nekaj kože odrte in okrvavljene, kakor se je to zgodilo pri B, v tem še ni zakonitih znakov za dejanski dogodek imenovanega prestopka. Gojenka B s tem ni trpela škode na životu niti po navadnem govoru niti po besedilu §-a 413 (v katerem je pripoznana pravica strahovanja, t. j. oškodovanje života v omenjene svrhe). Čeprav je opisano strahovanje jako ojstro, to so se vendar otekline in odrtine, ki so po zdravniškem izvidu oškodile le splošno okožje, zazdravile, ne da bi se bilo uporabljalo kako sredstvo, niso motile zdravja in niso ovirale v navadnih opravkih in kretnjah, čeprav se je čutila še kake dni bolečina na dotičnih kožnih delih.
Dasi tako opisanega ravnanja ni kaznovati po našem kaz. zakonu, znači se sedaj vendar za kršenje §-a 24. šolskega in poučnega reda, katero sodi šolska disciplinarna oblast.
Dr. V.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 109
Iz pravosodne prakse.
Civilno pravo.
a) Odvetnik, ki pri izterjavanju hipoteenih terjatev ne obvesti upnice, svoje stranke o dražbi zastavljenih zemljišč, je odgovoren za škodo, nastalo njegovi stranki vsled tega zane-marjenja zastopniške dolžnosti in proti njegovi tožbi na plačilo sodno odmerjenega ekspenzara se more stranka sklicevati tudi na določbo §-a 1153 o. d. z.
Odvetnik A je zastopal posojilnico v C, da iztoži dve terjatvi po 470 K in 103 K 76 h s pr. od dolžnika in da po končani pravdi izterja navedeni terjatvi potom p r i s i 1 n e g a izvršila pri dolžnikovih zemljiščih. Zemljišča so bila dražbenim potom prodana in upnica (posojilnica v 6") je propadla glasom pravo-močnega razdelilnega sklepa glede na prvem stavku vknjižene terjatve 1000 K s pr. z delnim zneskom 429 K ter tudi z daljnima terjatvama, kateri je bil odvetnik iztožil, t. j. z zneskoma 470 K in 103 K 76 h s pr.
Odvetnik A si je dal nasproti upnici C zasluženi ekspenzar sodno odmeriti in ker plačila ni dobil, je tožil za dotično svoto 328 K 63 h.
Prvi sodnik je tožbenemu zahtevku na plačilo zaslužka po 328 K 63 h ugodil. V dotični pravdi je bila ugovarjala tožena posojilnica C, da tožitelj' A po zmislu §-a 1153 o. d. z. nima pravice zaslužek izterjati, ker je toženo posojilnico oškodoval za več nego 1000 K. Dolžnikova zemljišča so namreč bila dne 25. oktobra 1902 prodana samo za 1006 K; cenilna vrednost je znašala 1508 K 70 h, oziroma 868 K 70 h glede na določilo §-a 150 izvrš. r. po odbitku tudi na prvem mestu zastavnopravno zavarovanih pravic /?-inih do stanovanja in užitka, koje breme se je bilo cenilo na 640 K. Omeni se naj, da glasom dražbenih pogojev izdražitelj prodanih zemljišč ni imel prevzeti navedenih pravic brez zaračuna na največji ponudek (§ 150 izvrš. r.), ampak samo v toliko, v kolikor se dado po pristoječem jim vrstnem redu založiti iz razdelbne mase ter se je — kakor že navedeno — v to svrho določila založbena glavnica v znesku 640 K
110
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
(§-i 225—227 izvrš. r.). Dalje je toženka navajala: prodana zemljišča so bila z užitkom vredna 2600 K in terjatvi 470 K in 103 K 76 h ste samo raditega šli v izgubo, ker tožitelj A toženke ni obvestil o dnevu dražbe, kajti če bi bil to storil, bi se bila toženka dražbe udeležila in glede na pravo vrednost zemljišč toliko časa dražila, da bi bili navedeni terjatvi pokriti. Tožitelju torej ne gre nobeno plačilo ekspenzara.
Na drugi instanci je bila prvosodna sodba potrjena. Toženka jo je izpodbijala z naslednjimi prizivnimi razlogi: 1.) Nepravilna pravna presoja stvari, ker se je smatralo, da je tožitelj A kot zastopnik toženke izpolnil vse dolžnosti, katere je prevzel z zastopstvom, in ker se ni smatralo, da je dolžnosti zanemaril, ko ni obvestil toženke o dražbenem naroku 2.) Ne-dostatnost postopanja, ker se ni razpravljalo o tem, je li tožitelj z zanemarjenjem svojih dolžnosti toženko tudi oškodoval; samo v slučaju oškodovanja bi se dalo trditi, da je toženka v zmislu §-a 1153 o. d. z. upravičena od pogodbe odstopiti t. j. zahtevano plačilo odreči, Že na prvi razpravi se je navajalo, da je toženka glasom predloženega zapisnika z dne 28. septembra 1902 sklenila se dražbe udeležiti in gnati do 2000 K ali pa zemljišče sama kupiti; tega sklepa pa ni mogla izvršiti, ker je tožitelj A ni obvestil o dražbenem naroku, in vsled tega je propadla s terjatvijo 1000 K s pr. deloma, s terjatvama pa, kojih izterjanje je izročila tožitelju, popolnoma.
Razlogi druge instance pravijo, da je prvo sodišče po vsej pravici ugodilo tožbenemu zahtevku. Na vprašanje, je li tožitelj A, ko ni obvestil toženke o dražbenem naroku, svoje obveznosti kot zastopnik zanemaril in vsled tega toženko oškodoval, se v tej pravdi ni spuščati, ker bi to — tudi v slučaju istinitosti — toženke po zakonu še ne opravičevalo, da odreče plačilo zahtevanih in ugotovljenih zastopniških stroškov. Tožitelj je izvršil naročeno mu opravilo in je torej upravičen terjati plačilo zaslužka in povračilo izdatkov. Ako je pri tem svoje dolžnosti kot zastopnik v napominani zadevi res zanemaril in s tem toženko oškodoval, je le-tej prosto, uveljaviti proti tožitelju svojo dozdevno odškodninsko zahtevo potom posebne tožbe; po zmislu §-a 391 c. pr. r. bi jo bila lahko uveljavila tudi v tej pravdi z ugovorom »com-
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
111
pensationis«, česar pa ni storila. To, da se toženka sklicuje na določilo §-a 1153 o. d. z., pa ni umestno; za uporabo tega i?-a v tem sporu ni pogojev, tem manj, ker se niti ne trdi, da se je tožitelj obvezal opravila izvršiti tako, da toženka z zadevnimi terjatvami ne pride v izgubo.
C. k r. najvišje sodišče je reviziji toženke z odločbo z dne 5. novembra 1903, št. 11746 ugodilo, razsodbo pri z i v-nega sodišča razveljavilo in stvar vrnilo temu sodišču v novo razsojo in sicer iz nastopnih razlogov:
Prizivno sodišče je — ne da bi razmotravalo vprašanje, je li tožitelj A kršil njemu kot odvetniku in zastopniku toženke pristoječe dolžnosti in s tem spravil toženko v škodo — potrdilo prvosodno razsodbo, s kojo se je tožbenemu zahtevku ugodilo, meneč, da mora toženka na vsak način iztoženo ekspenzarno svoto poravnati in da je le upravičena dozdevno škodo po posebni tožbi uveljaviti, ker ni svoje odškodninske zahteve potom kompenzacije ugovarjala, in da na drugi strani ni možno se sklicevati na določilo §-a 1153 o. d. z.
Temu nazoru pa revizijsko sodišče ne more pritrditi. Tudi pogodba z zastopnikom je mezdna pogodba v zmislu XXVI. poglavja, 2. oddelka obč. drž. zak. in § 1163 ibid. celo izrecno določuje, da je predpise §-ov 1151 do 1162 ibid., torej tudi določilo §-a 1153 uporabljati glede pravnih opravil zastopnikov. Ako je torej tožitelj pri zadevnem zastopanju toženke zanemaril svojo stanovsko dolžnost in s tem klijenta spravil v škodo, bi bila toženka vsekakor upravičena zahtevati primerno odškodnino in v to svrho si pridržati primerno delno svoto zaslužka. V tem oziru torej razsodba prizivnega sodišča v istini temelji na nepravilni pravni presoji stvari in je revizija utemeljena.
Toda revizijsko sodišče ne more samo rešiti pravnega slučaja, ker mu manjkajo v dejanskem oziru ona ugotovljenja, ki so za razsodbo potrebna. Niti prva, niti druga instanca namreč ni ugotavljala takih dejanskih okolnosti, ki so odločilne za rešitev vprašanja, je li toženka zares imela kako škodo vsled malomarnosti tožitelja, kakršno ona trdi in v koliki meri.
To vprašanje pa je raditega relevantno v tem sporu, ker tožitelj s tem, da   -  kakor pripoznava — toženke ni pravo-
112
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
časno obvestil o dražbenem naroku glede za toženko v eksekucijo vzetih zemljišč, očividno zanemarjal one dolžnosti, katere bi bil moral kot zastopnik toženke vestno izpolniti. Glasom §-a 9 odv. r. je odvetnik zavezan, da sprejeto zastopstvo zakonito in točno opravlja ter pravice svoje stranke marljivo, zvesto in vestno zastopa. V le-tem slučaju, v kojem gre za izterjanje hipotečnih terjatev potom dražbe zastavljenih zemljišč, je bila v prvi vrsti tožiteljeva dolžnost, da se prepriča o zemljiškoknjižnem vrstnem redu navedenih terjatev in da potem vse ukrene, kar je bilo sposobno, da se terjatve toženke kolikor možno sigurno izterjajo. K temu pa je bilo predvsem potrebno, da bi bil obvestil stranko o dražbenem naroku; to je bilo v tem slučaju temveč storiti, ker je tožitelj iz zemljiškoknjižnega izpiska, kojega je s predlogom za prodajo sam sodišču predložil, mogel razvideti, da so pred tirjat-vama, koji je imel on izterjati, še vknjižena druga bremena, namreč neka terjatev v znesku 1119 K 84 h in neka pravica za stanovanje in za preživež; dalje pa še tudi, ker je cenilna vrednost zemljišč komaj znašala 1508 K 70 h. Pri tem položaju mu je moralo biti jasno, da preti nevarnost za kritični terjatvi bodisi, ker nista dovolj pokriti, ali da v celoti propadeta; razvideti je moral tožitelj, da se njegova stranka izgube le more rešiti znabiti samo s tem, če toženka morda sama pri dražbi nastopi kot dražiteljica.
Cisto neosnovan je tožiteljev ugovor, da ni imel zemljiškoknjižnega izpiska pri roki, češ, da si ga je sodišče uradoma pridržalo, da mu ni došel ukaz, naj toženko obvesti o dražbenem naroku ter, da sme toženka denar izposojevati na nepremičnine samo pri izkazani pupilarni varnosti. Ako mu zemljiškoknjižni izpisek ni bil vročen, imel bi si ga primernim potom zopet pripraviti, sploh pa ga moral vpogledati, ko je z istim vred stavil predlog za dražbo. Ni bilo potrebno, da bi bila tožitelju zaukazala toženka, da mora njej naznaniti narok o dražbi; kot pravnemu zastopniku in zvedencu mu ni trebalo, da bi ga poučevala prava nevešča stranka, moral je sam vedeti, da je v tem slučaju obvestilo potrebno; tudi na ediktalno razglašanje se tožitelj ni smel zanašati, ker kdo mu jamči za to, da je stranka o istem izvedela ali slišala ali kaj videla? —
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
113
Kar se končno tiče pupilarno varnega izposojanja denarja od strani toženke, je moral tožitelj iz zemljiškoknjižnega stanja in cenilnega zapisnika uvideti, da gre za terjatve, ki nimajo takšne varnosti; tem večja je bila njegova dolžnost, da vso previdnost uporablja, da stranka ne pride v škodo.
Ne preostaja torej drugega, nego da se ugodi reviziji ter razsodba prizivnega sodišča razveljavi in stvar po §-u 510 c. pr. r. vrne temu sodišču v opetovano razpravo in razsojo. K. W.
b) Za izpodbijanje pogodbe sta izvzemši slučaje izpodbojnega zakona upravičena samo oba pogodnika; § 440 o. d. z. je
brez ozira na „mala fldes" in zvijačo strogo tolmačiti.
Ivana T. je tožila Josipa K., da je le-ta dolžan a) priznati neveljavnost kupne pogodbe, sklenjene med njim in Matijo L. glede treh parcel, in neveljavnost dotičnega zemljiškoknjižnega prepisa; b) dovoliti, da se dotične parcele brez prenosa bremen odpišejo od zemljišča toženčevega in prepišejo na ime tožnice;
c) izročiti tožnici dotične parcele v posest, — cum expensis.
Tožba se je opirala na tale dejanski stan: Tožnica je dne 1. marca 1903 kupila od Matije L. sporne parcele in tož-benim potom dognala veljavnost te kupne pogodbe. Predno se je pa tožnica mogla prepisati na kupljene parcele, je Matija L. dne 11. marca 1903 celo svoje posestvo, tedaj tudi sporne tri parcele, prodal tožencu, ki je kupljeno zemljišče takoj vzel v posest in se dal v zemljiški knjigi prepisati. Toženec da je na lokav in zvijačen način pregovoril Matijo L., da je celo svoje posestvo, tedaj tudi sporne tri parcele, že preje prodane tožnici, še enkrat tožencu prodal.
C. kr. okrajno sodišče v Ribnici je z razsodbo od 18. septembra 1903 o. št. C 84/3-4 ugodilo tožbenemu zahtevku, utemeljujoče jo s tem, da je toženec postopal »mala«, celo »pes-sima fide«, kar je smatralo dokazanim na podlagi izpovedeb mnogoštevilnih prič; — da določba §-a 440 o. d. z. tu ne pride v poštev, ker zakon sploh ne ščiti nepoštenega ravnanja (§-i 329. 418, 1463, 1477, 1493 o. d. z.) in zahteva poštenost tudi od onega, ki se sklicuje na zemljiško knjigo (§-i 527 in 1433 o. d. z.).
8
114
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
C. kr. okrožno sodišče v Rudolfovem kot prizivno sodišče je z razsodbo od 13. novembra 1903 potrdilo prvo razsodbo, utemeljujoč jo s tem, da je toženec ravnal »mala fide«, kar je smatralo dokazanim na podlagi izpovedeb prič, zaslišanih pred prvim sodnikom, in novih prič, zaslišanih na 2. instanci, in sklicujoč se na pravne razloge prvega sodnika.
C. kr. najvišje sodišče je z razsodbo od 1. marca 1.1904, št. 579 ugodilo toženčevi reviziji in tožbeni zahtevek cum expensis zavrnilo. Razlogi se glase v bistvenem:
Pogodbo moreta praviloma le pogodnika sama radi neveljavnosti izpodbijati. Izjeme tega načela navaja izpodbojni zakon od 16. marca 1884, št. 36 drž. zak., a tudi tu mora prikrajšani upnik samo ugotovitev zahtevati, da je izpodbijano pravno opravilo le nasproti njemu (upniku), ne pa splošno, brez moči. Ker tožnik nima nikake izvršljive terjatve zoper toženca, kar je glavni pogoj izpodbojne tožbe, je del a) tožbenega zahtevka neopravičen.
Tožnica je neupravičena zahtevati od toženca knjižno ali fizično izročitev spornih parcel, ker s tožencem ne stoji v nobenem obligatornem razmerju in vrhtega nima nikake stvarne, zoper vsakogar veljavne pravice (§ 307 o. d. z.) do spornih parcel; kajti tožnica ni pridobila ne posesti in ne lastnine spornih parcel. Z Matijo L. bojda dne 1. marca 1903. sklenjena kupna pogodba more tožnici ustanoviti zahteve le proti sopogodniku Matiji L.; zoper toženca, ki se ni udeležil tega pravnega opravila, isto ne more ustanoviti pravic.
Zahtevek za dovoljenje bremen prostega odpisa more tožnica staviti le zoper dotične hipotekarne upnike, ne pa zoper toženca.
V razmotravanje vprašanja, ali je toženec ravnal »mala fide« ali zvijačno, se revizijsko sodišče ne spušča.
Dr. 1. B—c.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
115
c) Kdor si da eksekutivno zavarovati terjatev na nepremičnino, o kateri ve, da je sicer na njegovega dolžnika knjižno doslej vpisana, a da jo je ta prodal in zanjo prejel kupnino, ravna nepošteno in je dolžan dati to terjatev izbrisati iz zemlj. knjige novemu lastniku (§§ 326, 335 obe. drž. zak.).
Trgovec B. si je dal na podlagi sodbe z dne 9. aprila I. 190 3. istega dne knjižno predznamovati zastavno pravico za terjatev 150 K s pr. na hiši št. 42 v R., o kateri mu je bilo znano, da je sicer doslej v zemljiški knjigi prepisana ne njegovo dolžnico Katarino K., a da jo je ista že prodala zakonskima Z. in da je od njih tudi že prejela kupnino.
Zakonska Z., katera sta na podlagi kupne pogodbe z dne 3. aprila 1903 zaprosila dne 10. aprila 1 903 za vknjižbo lastninske pravice na hiši št. 42 v R. in katerima je bilo znano, da je B., ko si je dne 9. aprila 1903 dal na ti hiši eksekutivno vpisati zastavno pravico za terjatev 150 K s pr. proti Katarini K., vedel, da je to hišo katarina K. prodala že njima in prejela od njiju kupnino, sta pozvala B-a, naj do 25. maja 1903 da izbrisati zastavno pravico za to terjatev, in ko se je ta obotavljal to storiti, sta ga 3. junija 1903 tožila. V tožbi sta zahtevala, naj se razsodi, da B., vedoč 8. aprila 1903, da je Katarina K. tožnikoma prodala hišo št. 42. v R. in prejela zanjo kupnino izplačano, ni bil upravičen, svojo terjatev na ti hiši knjižno zavarovati, da je torej dolžan to terjatev dati izbrisati iz zemljiške knjige in povrniti tožnikoma pravdne stroške, vse v 14. dneh pod izvršbo.
Tej tožbi je ugodilo okrajno sodišče iz sledečih
razlogov:
Toženec ugovarja, da si je dal svojo terjatev do Katarine K. po 150 K s pr. na hiši št. 42 v H. zavarovati ob času, ko je bila Katarina K. kot lastnica te hiše vknjižena, in da si je tedaj pridobil zastavno pravico, oziroma predznambo iste na zakonit način (§§ 380., 424., 445., 431., 440., 444. in 443 o. d. z.) in da tu ne odločuje »mala« ali »bona fides«. Pri tem ugovoru pa ima toženec v mislih samo gramatiško tolmačenje zakona, meneč, da se zemljiško-knjižne pravice pridobivajo le z vpisom v zemljiško knjigo in izgubljajo le z izbrisom iz nje, a se ne ozira na splošno
8*
116
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
pravno načelo, da zakon čuva zgolj pošteno pridobivanje pravic, da se torej to načelo nanaša tudi na ta slučaj. Po §-u 440. o. d. z. seveda ne škoduje kupcu to, če je vedel, da je nepremičnina, katero je kupil, pravzaprav že drugemu ali nekolikim drugim kupcem bila prodana od istega lastnika, pri zemljiškoknjižnem vpisu njegove lastninske pravice; toda ta § govori le o posebnem slučaju, kdo izmed konkurentov, pridobivših si eno in isto lastninsko pravico do nepremične stvari, si v istini pridobi te pravice in bi se ta k večjemu lahko uporabljal analogno pri dvojnem istočasnem odstopu ene in iste knjižne terjatve ali druge ene in iste knjižne pravice, nikdar pa ne v tem sporu, kjer gre za pridobitev različnih knjižnih pravic, namreč na eni strani lastninske pravice, na drugi pa zastavne.
Toda tudi pri §-u 440. o. d. z. ni neodločilna posebna nepoštenost pridobivalca knjižne pravice in se tej zaraditega lahko ugovarja, kakor je odločba c. kr. najvišjega sodišča z dne 7. novembra 1883 št. 11.280. spoznala, in če bi torej vendarle v tej pravdi bilo uporabiti § 440. o. d. z., bi se morala upoštevati tudi zvijačnost, obstoječa v tem, da je toženec dne 7. aprila 1903., torej dva dni predno je zaprosil za omenjeno zavarovanje svoje terjatve na hiši št. 42. v R., izjavil pred nekoliko osebami, da bi sicer lahko dal svojo terjatev do Katarine K. zavarovati na hiši št. 42. v R. in da bi potem tožitelja imela to hišo za toliko dražjo, a on da tega ne stori; ta izjava bi bila lahko tožnika, ki sta zvedela zanjo, zapeljala v to, da bi ne hitela z vknjižbo svoje lastninske pravice, dočim je toženec v tem precej dne 9. aprila 1903., ko se je izrekla sodba o njegovi terjatvi do Katarine K., zaprosil vknjižbo zastavne pravice na to hišo za to terjatev.
Ni pa se treba ozirati na poslednje navedeno okolnost, kajti za utemeljitev tožbenega zahtevka zadošča po §-u 328. o. d. z. od tožnika dokazana okolnost, da je toženec v času, ko je bil zaprosil dotični knjižni vpis, vedel, da sta tožnika kupila od Katarine K. hišo št. 42. v R. in ji že izplačala kupnino, da tedaj lahko zaprosita vknjižbe, ne da bi se temu oviralo, s čimer je dokazano, da toženec ni ravnal v zaupanju v javno knjigo (§-i 468., 527., 1443., 1500. o. d. z.), da je postal nepošten posestnik dotične knjižne pravice (§-i 326. do 350. o.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
117
d. z.). Občni državni zakonik zahteva zakonito pridobitev pravic sploh, to je razvidno zlasti iz §-ov 326. do 350., 367., 368., 373., 414., 456., 468., 527., 823., 824., 866., 869., 874., 878., 1079., 1437., 1443., 1447., 1463., 1493., 1500. o. d. z.
Dasi bi se za to pravdo po §-u 7. o. d. z. dali porabiti izmed citovanih §-ov zakona razni predpisi, se vendar lahko naravnost v zmislu predpisa §-a 350. o. d. z. o takozvani ta-bularni posesti odkaže na splošna 'načela o zakoniti posesti, ki jih obsegajo §-i 326. do 350. o. d. z. Tu pa se gotovo toženec na podlagi gori dokazanih okolnosti po §-ih 326., 327. in 345. o. d. z. smatra nepoštenim, da, celo nepravim posestnikom omenjene knjižne pravice, in je isti tedaj po §-ih 335., 346. o. d. z. dolžan vse postaviti v prejšnji stan, torej dati izbrisati ono pravico iz zemljiške knjige.
Na tožencev priziv je druga instanca izpreme-nila prvo sodbo in odbila tožbo iz teh-le razlogov:
Po tožbenem petitu zahtevata tožnika, naj se za toženčevo terjatev izbriše zastavna pravica, katera je nezakonito vknjižena na od njiju kupljeni nepremičnini. Ker tožnika ne navajata za razlog te svoje zahteve, da bi bil toženec vsled kakšne obligacijske obveznosti dolžan, dati svojo zastavno pravico izbrisati, in toženec tudi ni priznal podobne obligacijske obveznosti, pač pa obratno ni vstregel pozivu tožiteljev, češ, naj izbriše sporno zastavno pravico, se more le smatrati, da svojo prošnjo opirata na dozdevno neveljavnost zastavne pravice v zmislu §-a 61. z. knj. zak. trdeč, da toženec, ker je ob času vpisa vedel, da nepremičnina ni več Katarine K., na čije ime je bila v knjigah vpisana, ampak da je vsled kupne pogodbe že prešla na tožnika, ni ravnal v zaupanju v javne knjige in da je njegova »mala fides« tedaj ovirala veljavnost tega vpisa (§-i 326. do 350. o. d. z.).
Dasi je za presojanje veljavnosti zemljiškoknjižnega vpisa odločilna »bona« ali »mala fides« pridobivalca, se vendar ne da v tem slučaju sploh govoriti o »mala fides« ali o kakšni prevari vsled javne knjige.
Po dejanskem stanu sodbe nista bila niti tožitelja prevarana v zaupanju v javne knjige, kajti sklenila sta kupno pogodbo s pravo knjižno lastnico kupljene nepremičnine, in ni moči trditi, da je toženec ravnal proti principu publicitete, kajti
118
lz pravosodne prakse. Civilno pravo.
pridobil si je zastavno pravico proti pravni lastnici nepremičnine, na katero si je dal svojo zastavno pravico vpisati in knjižnemu lastništvu Katarine K. se tudi ni z nobene strani ugovarjalo.
Če je toženec za čas vpisa zast. pravice vedel, da sta to-žitelja že sklenila kupno pogodbo s Katarino K. glede te nepremičnine in da sta ji tudi plačala kupnino, to nikakor ne škoduje njegovi »bonae fidei«. Po predpisih §-ov 431, 440, 441, 444 o. d. z. se namreč pridobiva lastništvo do nepremičnin z vpisom v knjige, ne pa kar s pogodbo in izročitvijo; dasi ta predpis ni brezizjemen, vendar naš slučaj ne tvarja take izjeme (na pr. prilastitev novo nastalih otokov v nesplavnih rekah, zapuščene struge in dr. glej: Randa Eigenthumsrecht 2. izd. str. 388 in si.) in je bila tudi ob času, ko je toženec zaprosil predznambo svoje zastavne pravice, prava in edina lastnica Katarina K. in proti tej si je torej lahko toženec svojo zastavno pravico, pristoječo mu iz sodbe z dne 9. aprila 1903. za njegovo terjatev 150 K s pr., dal vpisati. Pri tem je ravnal popolnoma »bona fide« v zmislu knjižnega zakona, kajti vednost o obligacijskih pravicah tožiteljev proti Katarini K., izvirajočih iz kupne pogodbe — in le o takih se lahko govori z ozirom na predpise o. d. z. o pridobivanju lastništva do nepremičnin — še ni »mala fides« v zmislu zemlj. knjižn. zakona. (E x n e r, Hvpothekenrecht str. 108. op. 8. Randa, Eigenthumsrecht str. 543 VI.)
Samo takrat bi bil toženec »mala fide«, če bi bil formalno veljavni vpis lastninske pravice Katarine K. na nepremičnini, katero sta tožnika pozneje kupila, za čas vpisa zastavne pravice materijalno neveljaven (na pr. da bi se bil zgodil na podlagi ponarejene listine in dr.) in če bi bil o tej okolnosti, t. j. o nedostajanju stvarne knjižne pravice avktorja toženec vedel za časa svoje prošnje za vpis zastavne pravice; toda take vednosti tožitelja nista niti trdila.
Glasom zakona odločuje le vednost o stvarnih pravicah, ne pa o obligacijskih zahtevkih, v tem slučaju tedaj vednost toženca o tem, da Katarina K. ni lastnica nepremičnine, česar pa glede na prejšnje navedbe ni bilo, kajti Katarina K. je bila dejanski še lastnica vkljub temu, da sta tožitelja sklenila kupno pogodbo, ker še ni bila izbrisana iz knjig.
Zatorej se je ugodilo prizivu in tožbo zavrnilo.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
119
Vsled revizije tožiteljev je c. kr. najvišje sodišče z odločbo od 11. novembra 1903 št. 13261 izpremenilo sodbo pri-zivnega sodišča in obnovilo sodbo prvega sodnika iz teh-le razlogov:
Revizija tožiteljev, opirajoča se na revizijski razlog §-a 503. št. 4. c. pr. r. je utemeljena. Vsaka pridobitev prava zahteva kot predpogoj po §-ih 326. in 335. obč. drž. zak. brezzvijačnost prido-bivalca. Take brezzvijačnosti pa ni imel tu toženec za časa, ko je prosil vpisa zastavne pravice za svojo terjatev po 150 K s pr. na nepremičnini št. 42. v R., kajti priznal je, da se je 7. aprila 1. 1903. sešel s tožiteljema, vračujočima se iz posojilnice, ju vprašal, če je res, da sta kupila od Katarine K. hišo št. 42. v R., in ko sta temu pritrdila, jima je ponudil denarja, da bi lahko plačala kupnino, a da je tožitelj Z. odklonil to ponudbo, češ, da sta že plačala Katarini K. vso kupnino.
Iz tega, kakor tudi iz besed, ki jih je govoril toženec napram županu Antonu Z. dne 7. aprila 1903., namreč, da bi si lahko dal svojo terjatev pri Katarini K. zavarovati na hiši št. 42. v R. in da bi tožitelja imela hišo raditega toliko dražjo, da pa on tega ne stori; potem še iz tega, da je toženec Katarino K. naznanil radi goljufije in jo dal zapreti, ker je imel pri nji znesek 150 K, — izhaja brezdvomno, da je bilo tožencu znano, da je bila med tožiteljema in Katarino K. kupna pogodba glede hiše št. 42. v R. sklenjena in da je leta tudi prejela vso kupnino, da tedaj Katarina K., čeprav je še bila v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica hiše št. 42. v R., ni imela s pravnega motrišča nobene sposobnosti več, razpolagati s to hišo.
Če si je torej toženec, vedoč te okolnosti, 9. aprila 1903. dal na podlagi sodbe, izdane šele tega dne, predznamovati zastavno pravico v svrho zavarovanja svoje terjatve na hišo št. 42. v R., je ravnal dolozno in je dolžan privoliti, da se izbriše zastavna pravica, ker jo je pridobil zvijačno in ista torej pravno-veljavno ne obstoja. D.
120
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
d) Odredba §-a 1327 o. g. z. ne isključuje primjenu opeih propisa o naknadi štete.
Tuženi bio je osugjen ex § 335 k. z. što je iz nesmotrenosti pištoljem ubio mldl. V. P. Tužitelji, brača dotično majka usmrt-jenog, pitaju od tuženog, megju inim, naknadu štete od K 800, jere ubijeni V. P. upravljao im je besplatno imanjem, te su sada prisiljeni uzeti plačenog upravitelja. Dočim je prvostepeni sud udovoljio tužbi, drugostepeni ju je odbio.
C. k r. vrhovno sudište presudom od 24. marta 1904 br. 1380 nije udovoljilo reviziji iz razloga:
Premda je istina, da odredba §-a 1327 o. g. z. ne isključuje primjenu opčih propisa o naknadi štete (§§ 1293, 1295, 1311 o. g. z.), nego da svakomu, koji je pretrpio štetu u svojem imanju usljed usmrtjenja kojeg čovjeka, pripada pravo tražiti od zada-vaoca štete naknadu, to se ipak ne može smatrati reviziju opravdanom. Jer po samim navodima tužbe, sastojala bi se u nazočnom slučaju šteta u tome, da usljed smrti V. P., koji im je besplatno upravljao imanjem, prisiljeni su uzeti plačenog upravitelja, za čiju platu oni traže 800 K. Nego oni sami ne navagjaju, da su uzeli tog plačenog upravitelja, a iz parnice naprotiv proizlazi, da ga nijesu uzeli, a da gotovo sve što je obavljao pokojni V. P., obavlja sad takogjer besplatno M. P. Buduči da po tome nijesu dokazali, da su imali kakvu štetu, nije se moglo udovoljiti njihovom tužbenom traženju, radi česa valjalo je odbaciti reviziju. —ršk—
e) Ako dobiva javno nameščen uradnik razen stalnih službenih prejemkov tudi prejemke iz naslova kake privatne službe, in se predlaga izvršba le glede ene vrste teh prejemkov, ki so zase odtegnjeni izvršbi, se ti dvojni prejemki
ne smejo sešteti.1) V izvršilni stvari A zoper B je predlagal prvi v izterjanje svoje terjatve po 118 K 83 v s pr. tudi izvršbo z rubežem in preodkazom v poteg plače, katero dobiva zavezanec kot tajnik zasebnega društva v Lj. v znesku 360 K na leto, v kolikor ta plača, vračunši ono, ki jo dobiva kot javni uslužbenec v  Lj. v
') Glej nasprotno odločbo v »Slov. Pravniku« 1904, stran 89.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
121
znesku letnih 1440 K presega letnih 1600 K, torej glede zneska letnih 200 K.
C. kr. okr. sodišče v Ljubljani je ta predlog s sklepom z dne 18. novembra 1903, opr. št. E 2616/3/1 zavrnilo iz nastopnih razlogov:
Plača zavezanca kot javnega uslužbenca po vsebini predloga ne presega letnih 1600 K in je torej nezarubna; ravnotako nezarubna pa je tudi plača zavezanca kot tajnika zasebnega društva v Lj., če bi se že ta služba smatrala kot stalna zasebna služba, kajti tudi ta ne presega letnih 1600 K, ki morajo po zakonih z dne 29. aprila 1873 drž. zak. št. 68, z dne 21. aprila 1. 1882, št. 123 drž. zak. in 26. maja 1888, št. 75 drž. zak. zavezancu proste ostati, bodisi da se vodi izvršba na dohodke iz javne, bodisi iz zasebne stalne službe. Nikakor pa ni najti v navedenih zakonih določbe, ki bi pripuščala seštevanje dohodkov iz javne in zasebne službe pri določitvi zneska, ki mora na vsak način zavezancu prost ostati; nasprotno, ker imajo navedeni zakoni druga načela glede javnih in glede zasebnih prejemkov in ker se njih določbe ne ozirajo na drugo zavezančevo premoženje, ampak le na njegove dohodke iz javne ali zasebne službe, kaže to dejstvo, da omenjeno seštevanje ni dopustno. Tudi izvršitev bi bila neizvedljiva, ker bi se zasegli na tak način prejemki, oziroma deli prejemkov, ki morajo ostati po navedenih zakonih sicer prosti.
V rekurzu zoper ta sklep se je povdarjalo posebno, da bi po tem načelu vžival uradnik, kateri ima 1600 K uradniške in 1600 K privatne plače, dvojen privilegij glede eksistenčnega minimuma, ker mu mora ostati 1600 K uradniške in 1600 K privatne plače za eksistenčni minimum, kakor da bi imeli taki uradniki, ki dobivajo dve plači, še enkrat toliko potreb, kakor drugi; ni razloga, zakaj da je pri uradniku, ki dobiva v eni službi 3200 K plače, zarubnih 1600 K, oz. '/, itd., pri uradniku pa, ki dobi v dveh službah isto plačo 3200 K, bi ne bilo ničesar zarubnega!
C. kr. deželno kot rekurzno sodišče v Ljubljani je z odločbo od 9. decembra 1903, št. R. 111. 268/3 rekurz zavrnilo in sklep prve instance potrdilo iz njegovih umestnih razlogov. Dr. I. T.
122
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
f) Pravilu §-a 55 not. reda, da mora notar pri sestavi notarskega zapisa stranke osebno in po imenih poznati, zadošča po tem, kakršen je slučaj, ako se notar ob času notarskega zapisa prepriča o istosti preje mu neznanih strank.
A je podarila svoji nečakinji B z notarskim zapisom znesek 4000 K, kateri se je zastavnopravno zavaroval pri posestvih da-rovalke A. Obdarjenka B je pa umrla in njena vknjižena terjatev se je prisodila njenemu očetu, odnosno zetu darovalke, C-u v last. Darovalka A je vložila tožbo na priznanje neveljavnosti do-tične darilne pogodbe in se je upirala v prvi vrsti v formalnem oziru na to, da notar, ki je bil to pogodbo sestavil, darovalke, sedanje tožnice, ni osebno poznal, a je vkljub temu sestavil notarski zapis brez istostnih prič, — da je bila tedaj daritev neveljavna.
Sodišče prve instance je tožbo zavrnilo. Izrek se je opiral na izpovedbo dotičnega notarja, da on sicer tožnice pred sestavo notarskega zapisa ni poznal, da pa se mu je ista po osebno mu znanem tožencu predstavila, in da so tudi drugi so-navzoči, notarju osebno znani udeleženci jamčili za istost stranke in da ga je vobče celo njeno vedenje, osobito njeno natančno znanje družbinskih razmer uverilo o njeni istosti.
Prizivno sodišče je uvaževaje, da bi se bila morala po izrecnem in striktnem predpisu §-a 55, odst. 1. not. reda, ki radi svojega kategoričnega značaja nikakor ne dopušča širše interpretacije, istost neznane stranke potrditi po dveh pričah, oziroma po drugem notarju, razsodbo prvega sodnika izpremenilo in tožbi ugodilo.
C. kr. najvišje sodišče je z odločbo od 23. oktobra 1. 1902, št. 11189 reviziji toženca ugodilo, razsodbo prizivnega sodišča spremenilo in razsodbo prvega sodnika potrdilo iz razlogov:
Besedilo in »ratio« zakona ne dopušča tako omejene interpretacije §-a 55 not. reda vkljub vsemu njegovemu formalnemu značaju, da bi moral notar brezpogojno že pred časom, ko se stranka v svrho sestave not. zapisa pri njem oglasi, osebno poznati. Zakaj ta paragraf ne določuje, pod katerimi pogoji da se smatra stranka notarju kot osebno znana, in prepušča po  okolnostih
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
123
slučaja notarju, da po svoji previdnosti in pod lastno odgovornostjo presodi, kdaj in kako se uveri že pred sestavo notarskega zapisa o istosti stranke. Svrha tega zakonovega določila je, da se istost stranke zajamči. V to zadostuje, da notar stranko ob času sestave notarskega zapisa pozna; kdaj pred sestavo notarskega zapisa pa da mora notar stranko spoznati, tega časa ne določa zakon. Notar postopa docela po zakonu, če ima ob času sestave notarskega zapisa trdno prepričanj e o istosti stranke in temeljem tega prepričanja označi stranko za znano.
A. H.
Kazensko pravo.
Če obtoženec takoj po sodbi izjavi, da nastopi kazen, se s tem odreče ničnostni pritožbi in veže ta odpoved tudi njegovega zagovornika, ne pa drž. pravdnika, ki vzlic temu lahko napravi pritožbo obtožencu v prid. — Stvar obtožbe se lahko od porotnega sodišča odkaže sodečemu sodišču v popolnitev pravoreka porotnikov (§ 350, al. 2 kaz. pr. r.).
Pri glavni razpravi pred porotnim sodiščem v Ljubljani proti Francu K so bila dana porotnikom štiri vprašanja: prvo (glavno) vpraša nje na uboj, drugo (dodatno) vprašanje na pravi silobran, tretje (eventualno dodatno) vprašanje na preko-račbo silobrana in četrto (eventualno) na prestopek zoper varnost življenja po §-u 335 kaz. zak. Prvo vprašanje je bilo potrjeno, drugo zanikano, pri tretjem pa so bili glasovi enaki. Nevedoči, ali je to vprašanje potrjeno ali zanikano, ter ali naj odgovore še na četrto vprašanje, so porotniki v zmislu §-a 327 kaz. pr. r. prosili predsednika poduka. Ta je izjavil, da je smatrati tretje vprašanje za zanikano, in jih zato odvezal dolžnosti odgovoriti na četrto vprašanje. V tej nepopolnosti je bil pravorek porotnikov tudi razglašen. Ne da bi ga pravdni stranki karali, se je na njegovi podlagi izrekla sodba, ki je obtoženca spoznala krivega uboja.
Franc K. je izjavil koj po razglašeni sodbi, da je pripravljen kazen nastopiti. Zagovornik in državno pravdništvo sta pa vložila v zakonitem roku ničnostno pritožbo.
124
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
Kasacijski dvor je z odločbo od 14. januarja 1904 št. 372 spoznal za pravo:
Zagovornikova ničnostna pritožba se v zmislu §-a 1, št. 1 in §-a 4, št. 1 zakona z dne 31. decembra 1877, drž. zak. št. 2 ex 1878, zavrne. Ničnostni pritožbi državnega pravdnika se ugodi, izpodbijana kazenska sodba se po §-u 5 cit. zakona razveljavi in stvar odkaže deželnemu kot sodečemu sodišču v zopetno razpravo in odločbo, sedaj v okviru prestopka po §-u 335 kaz. zak.
Razlogi.
S svojo izjavo takoj po razglasitvi sodbe, da hoče kazen takoj nastopiti, se je obtoženec odrekel ničnostni pritožbi. Tega obtoženec ni mogel preklicati in tudi ni preklical. Zagovornikova, pozneje vložena oglasba ničnostne pritožbe je bila neveljavna. Zakaj on ni imel pravice pritožbe, potem ko se ji je obtoženec sam prostovoljno odpovedal. Da izvršitev kazni formalno še ni bila odrejena, ne izpreminja stvari nič. Vpoštevati je le izraz toženčeve volje, ne pa samo na sebi neodločujočo formalnost postopanja. Potemtakem je bilo za to ničnostno pritožbo uporabiti predpis §-a 1, št. 1 kaz. pr. novele.
Nasprotno pa državnega pravdnika obtoženčeva odpoved ne veže. On je legitimiran napraviti ničnostno pritožbo tudi v njegov prid (§ 282 kaz. pr. r.). Navzočni ničnostni pritožbi državnega pravdnika pa ni moči odreči upravičenosti. Vprašanje zastran prekoračbe silobrana je bilo vsled enakosti glasov v zmislu §-a 329 kaz. pr. r. potrjeno v prid obtožencu. Če je predsednik, o tem v zmislu §-a 327 kaz. pr. r. vprašan, porotnikom rekel, da je smatrati vprašanje za zanikano in da se jim zato ni treba dalje baviti z eventualnim vprašanjem glede na pregrešek v zmislu §-a 335 kaz. zak., bil je to napačen pouk. Kajti izrek, da je obtoženec prekoračil meje dovoljenega silobrana samo iz osuplosti, strahu ali bojazni, je zanj na vsak način ugodnejši, nego zanikanje prekoračbe branitve, ko se obenem potrdi uboj. Ničnostni razlog št. 8 §-a 344 kaz. pr. r. je torej v resnici dan.
Pa tudi uporaba kazenskega zakona na pravorek porotnikov je napačna, in osnovan je zato tudi nadalnji ničnostni razlog št. 11, §-a 344 kaz. pr. reda. Izrek dolži obtoženca uboja in obenem nepravega silobrana ter tedaj ne ugotavlja dejanskega stanu,
Listek.
125
ki bi bil sam na sebi kazniv. Dočim spoznava izrek, da je obtoženec kriv dejanja po §-u 140 kaz. zak., ga vendar ne smatra odgovornega za to, nego eventualno samo radi prekoračbe silo-brana, torej radi manj kaznivega delikta. Na eni strani odteguje subjektivni dejanski stan uboja, na drugi strani pa pušča, da v dejanskem stanu prekoračbe silobrana nekaj manjka. Izrek potemtakem ne more dati podlage niti za krivdorek niti za oprostitev.
Za razveljavljenje pravoreka porotnikov pa ni povoda. Po vsem tem je sedaj obsodba radi uboja, torej radi delikta, spada-jočega v kompetenco porotnega sodišča, izključena. Neodgovorjeno je ostalo samo vprašanje, če se je bilo zavezancu vkljub vplivu osuplosti, strahu ali bojazni moči zavesti prekoračbe zmerne hranitve, če so torej dani pogoji §-a 335 kaz. zak. Na to vprašanje pa je sodni dvor prve instance kot sodeče sodišče pristojen odgovoriti.
V navzočnem slučaju je bilo z ozirom na § 5 zakona z dne 31. decembra 1877, št. 3 drž. zakonika ex 1878 po zgoranje razsoditi.
I. znanstveni shod čeških pravnikov
v Pragi.
Letos je štirideset let, odkar se je ustanovila »Pravnicka Jednota«.v Pragi, ki je prevzela nadaljnje izdajanje še starejšega strokovnega lista »Pravnika«. Za češko pravništvo je ta spomin tolikega pomena, da se je vsestransko poudarjalo, naj bi se ga proslavilo na način, ki bi bil primeren dolgoletnemu delu in velikim zaslugam »Jednote« in njenega organa. Za tak dostojen in pomenljiv način se je hitro označila prireditev znanstvenega shoda čeških pravnikov.
Ta misel je dobila soglasen odziv v vrstah čeških pravnikov in to tembolj, ker se je že poprej večkrat mislilo na prireditev takega shoda. Na slovesen in odločilen način pa se je ta
LISTEK.
126
Listek.
misel izrekla na slavnostnem shodu češkega pravništva, ki se je vršil povodom odkritja spomenika mojstra Viktorina Kornela iz Všehrd dne 27. oktobra 1901 v Hrudimu. Pod utisom vznesene te slavnosti, pod utisom bleska, s katerim je pri tej slavnosti iz daljne minulosti zažarela slava stare češke pravne vede, se je enomiselno pojavila navdušena želja, naj bi se priredil znanstven shod čeških pravnikov. Ob zibelki novodobne češke pravne vede sta pa stali obe podjetji, katerih 40letnica naj bi se proslavila. »Izza teh štirideset let, odkar stojita tidve podjetji verno v službi češke pravne vede, kak napredek! Ni li tu umestno, spomniti se' dovršenega dela in dati nase vplivati vznesene utise doseženih uspehov kakor izpodbude k daljnjemu neumornemu, vztrajnemu, vernemu in tihemu delu? Ni li tu umestno, ozreti se po današnjem stanju, po sedanjih silah, pregledati vrste, usvestiti si nalogo, utrditi skupne odnošaje in okrepiti zanimanje za skupno delo? Ni li tu umestno, poskušati z novim pojavom, ki bi, goječ češko vedo, v svojem daljnjem razvoju le-to podpiral in predstavljal ter njen vpliv v našem družabnem razvoju pomnožil?« Tako povprašuje ravnokar izdano poročilo pripravljavnega odbora.
Misel, da se prične z znanstvenimi shodi češkege pravništva, je padla na rodovitna tla. S sodelovanjem obeh pravnih društev (Pravnicke Jednote v Pragi in Pravnicke jednote moravske), ki sta bili vsled svojega znanstvenega značaja in kakor središči vseh čeških pravniških slojev v prvi vrsti poklicani k temu, je izšla zadevna organizacija : kongresni komite s štirimi odseki in izvršilnim odborom, z okrožnimi poverjeniki, delajoč po statusu, ki je določil naloge shoda in vsa zanj primerna sredstva.
Priprave so sedaj dovršene in shod se bo vršil o binkoštih, 21., 22. in 23. maja v kraljevski Pragi. Protektor mu je knez Jurij Lobkowicz, tajni svetnik in deželni glavar češki. Načelniki odsekom so in sicer prvemu (za civilno pravo) vseučiliški profesor dr. Anton vitez Randa, drugemu (za civilnopravdni in izvršilni red) odvetnik dr. J. Šole, tretjemu dvorni svetnik naj-višega sodišča K. Dreszler in četrtemu dvorni svetnik in vseučiliški profesor dr. J. P raza k. Izvrševalnemu in upravnemu odboru predseduje prof. dr. vitez Randa, ki bo obenem predsednik plenarnega komiteta.
Listek.
127
Vprašanja shoda so:
I. Iz civilnega in trgovskega prava: 1. Ali je priporočati reformo določil civilnega prava glede jamstva za nezakrivljeno škodo? 2. Je li treba dopolniti sestav privatnega prava z novim oddelkom o varstvu prirodnih sil ali energij (elektrika, toplota itd.)? 3. O pravnem značaju meščanskih društev pravo-varstvenih. 4. O pravnem varstvu idealnih interesov avtorja literarnega ali umetniškega dela v avstrijskem pravu.
II. Iz c i v i 1 n o p r a v d n e g a reda: 1. Ali naj se izpremene predpisi o prizivnem postopanju proti razsodbam okrajnih sodišč — izvzemši spore za malostne zneske — na ta način, da bi se v prizivnem postopanju dalo navajati nove okolnosti in dokaze, ako niso bile stranke pri sporni razpravi zastopane po odvetnikih? 2. Pogoji in doseg prekinjenja sporov vsled konkurza sporne stranke (§ 159 c. pr. r.). 3. Po kakšnih izpremembah izvrš. reda je težiti, kar se tiče izterjevanja denarnih terjatev potom dražbenega postopanja nepremičnin? 4. O izvršljivosti sklepa prve instance (§ 524, odstavek 1 c. pr. r.) in potrdilne sodbe druge instance (§ 505, odst. 3. in f. c. pr. r.) in ali je želeti izpremembe zakonitim potom ?
III. Iz kazenskega prava. 1. Ali je obdolžencu dati odškodnino za preiskovalni zapor? 2. Ali je za Avstrijo priporočati, da se uvede institucija pogojne obsodbe? 3. O konkurenci tožbe-nih pravic, nastalih iz enega kaznivega čina istega zločinca. 4. S katerimi sredstvi se je bojevati proti alkoholizmu s stališča kazenskega prava?
IV. Iz javnega prava in narodnogospodarske politike. 1. Ureditev policijskega kazenskega prava. 2. Ali je treba zakona o privatnopravnem jamstvu javnih organov po zmislu čl. 12, odst. 3. drž. osn. zak. o izvrševalni moči. 3. Kritika dosedanjega sistema avtonomije in pota bodočega razvoja. 4. O potrebi in načinu javnopravne uprave kartelov. 5. O smotrih in mejah nadaljnjega postopanja na polju socialnega zavarovanja v Avstriji. —
Po §-u 7. poslovnega reda se morejo absolvirani pravniki slovanski udeležiti shoda kakor gostje. Zato se je poročilo o pripravah shoda doposlalo posameznim fakultetam slovanskim, pravnoznanstvenim društvom in strokovnim časopisom slovan-
128
Razne vesti.
skim, ter tako njih zastopnike povabilo na shod. Poslovni jezik shoda je češki, vendar pa se bode lahko na plenarnih in odse-kovih sestankov lahko govorilo tudi v kakem drugem slovanskem jeziku. O shodu, njegovih razpravah in sklepih izide posebna publikacija.
Soditi po pripravah in navdušenju, ki vlada v čeških pravniških krogih, bo ta prvi znanstveni shod čeških pravnikov sijajen in velikega znanstvenega pomena. Upamo, da bodo na njem tudi slovenski pravniki po svojih močeh dostojno zastopani.
Razne vesti.
V Ljubljani, dne 15. aprila 1904.
— (Dr. Fr. pl. Liszt), slavni kriminalist in vseučiliški profesor v Berlinu, je 12. in 13. izdajo svoje znamenite knjige »Lehrbuch des Deu-tschen Strafrechtes« posvetil svojima »dolgoletnima sobojevnikoma« dru. Josipu Šiloviču, vseuč. profesorju v Zagrebu, in pa dru. M. R. Vesniču, srbskemu poslaniku, v spomin na skupno popotovanje po Rusiji in na ure, katere je z njima prežival v Peterburgu in v Moskvi. V predgovoru navaja, da je njegovo knjigo prevedel dr. Vesnič na srbski jezik, a njegova učenka gospa dr. Eliaševič da jo je preložila v ruščino.
— (Corrigendum!) V sestavku »Sovzroki kazenskih razsodeb po Slovenskem« v zadnji št. »Slov. Pravnika« stran 70. čitaj: Pripomni se, da so poslovne razmere pri drugih zbornih sodiščih v Čehih za svetnike še ugodnejše, — ne pa, kakor stoji pomotno, neugodnejše.
— (Talar.) Nižjeavstrijska odvetniška zbornica želi uvedbo talarja za odvetnike. Ministrstvo je dalo povprašati ostale odvetniške zbornice, kaj mislijo o tem. Mej drugimi je tudi kranjska zbornica proti uvedbi. Ministrski predsednik dr. pl. Koerber je pri neki priliki o novem letu javno pritrjeval uvedbi, a sedaj se čuje, da je malo upanja za — talar.
— (Cestnopolicijski red za Kranjsko.) Deželni zakonik za Kranjsko ima v listu z dne 29. decembra pr. I. pod št. 11 razglas c. kr. dež. predsednika z dne 23. oktobra 1903 št. 18385, s katerim se objavlja popregledani in dopolnjeni začasni cestnopolicijski red za državne ceste v vojvodini Kranjski in tudi red za promet bidklistov.
»Slovenski Pravnik« izhaja 15. dne vsacega meseca in dobivajo ga člani društva »Pravnika« brezplačno; nečlanom pa stoji za vse leto 10 K, za
pol leta 5 K.
Uredništvo in upravništvo je v Ljubljani, Miklošičeva cesta št. 26; naroča se tudi pri O. Fischerju, knjigotržcu v Ljubljani, na Kongresnem trgu.