KOLONIZACIJA IN KMETSKO PODLOŽNISTVO NA SORSKEM POLJU
Pavle Blaznik
SPREJETO NA SEJI I. RAZREDA DNE 1. FEBRUARJA 1952
UVOD
Sorsko polje in besniško ozemlje sta predstavljali nekoč s Selško in Poljansko dolino teritorialno enoto, ki je bila skozi dolga stoletja povezana v loško freisinško gospostvo. Težko bi našli na naših tleli posest, ki bi se mogla meriti z loškim gospostvom tako po svojem sklenjenem obsegu kakor tudi po pestri kolonizacijski preteklosti, ki jo je mogoče odkrivati s pomočjo bogato ohranjenega arhivskega gradiva. Naselitvena zgodovina obeh dolin je znanstveno obdelana Tik pred drugo svetovno vojno sem se lotil tudi Sorškega polja. Vojna mi ni samo prekinila dela, nego mi je hkrati uničila tudi vse zbrano gradivo. K ponovnemu raziskavanju sem se vrnil šele kot znanstveni sodelavec pri Inštitutu za politično ekonomijo na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Iz dela v Inštitutu sta zrastli razpravi »Kolonizacija in kinetsko podložništvo na Sorškem polju« in »Zemljiška gospostva na besniškem ozemlju«, ki zaključujeta brez upoštevanja teritorialno odmaknjene dovške županije moje raziskavanje kolonizacije na tleh obsežnega loškega gospostva. Napisani sta na osnovi gradiva, ki mi je bilo dostopno na domačih tleh. Kjer pri virih posebej ne navajam drugače, gre za arhivalije, ki so v varstvu Državnega arhiva Slovenije v Ljubljani.
V prijetno dolžnost mi je, da se ob tej priliki lepo zahvalim vodstvom in osebju ustanov, ki so mi kakorkoli stali ob strani. Zlasti pa velja moja posebna zahvala akademiku univ. prof. dr. Janku Polen, ki mi je dal marsikatero dragoceno napotilo, dalje profesorju Jakobu Šolarju, ki je obdelal filološko vprašanje krajevnih, ledinskih in osebnih imen, in prof. Francetu Planini, ki je narisal priložene karte.
KHATICE
AÖG: Archiv f. Kunde osterr. Gcschichtsquellen, Wien 1848 sl. Od knj. 34 dalje: Archiv f.
österr. Geschichte Bek. Tab.: Bekantnuss Tabellen d. d,: deželna deska
Don.: Kos Fr., Doneski k zgodovini Škofje Loke in njenega okraja 1894 f.: folij
f. knj.: fevdna knjiga fasc.: fascikel
Fra: Zahn J., Codex diplomaticus austriaco-frisingcnsis, zbirka Iontes rcnim austriacarum, österreichische Gcschichtsquellen, hg. v. d. histor. Kommission d. Akademie d. Wissenschaften in Wien, II. Abtig., Bd. XXXI. XXXV, XXXVf, 1870/1.
GB: imenjska knjiga gld.: goldinar
GMDS: Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo
Gr: Kos Fr., Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku I—V, Ljubljana GV: Geografski vestnik
HM: Hauptstaatsarchiv, München	f
IMK: Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko Inv: Verlassenschafts Inventarien krc.: krajcar
MHK: Mitteilungen d. Histor. Vereins f. Krain MHSt: Mitteilungen d. Histor. Vereins f. Steiermark MM: Mctropolitanarchiv, München MMK: Mitteilungen d. Musealvercines f. Krain o. d.: omenjeno delo
Pp: prošnje in pritožbe loških podložnikov iz 1644
P. z.: Pokornovn zapuščina v ŠkALj.
RDA: Rectificirte Dominical Acten
Schumi Arch.: Archiv f. Heimatkunde I—II
SkALj.: Škofijski arhiv v Ljubljani
Valv.: Valvasor, Ehre des Herzogthums Krain
Vic.: vicedomski arhiv
vi.: vložek
Z7.R: Zbornik znanstvenih razprav juridične fakultete v Ljubljani
I. Protislovenska doba
0	življenju na Sorškem polju v protislovenski dobi je težko dati ločnejšo sliko. Sistematična arheološka raziskavanja so se namreč doslej Sorskemu polju vedno izognila. Mislim, tla po krivici. Saj sega Sorsko polje na severu prav do Kranja, kjer so bili odkriti žgani grobovi iz hallstattske dobe; na tem stikališču so bili najdeni sledovi keltskih Tavriskov, dokazana je rimska naselbina, a številni lango-bardski grobovi govore za to, da je bil Kranj nekako glavno lango-bardsko oporišče v srcu Gorenjske, ki so ga Langobardi držali bržkone se dobrih petdeset let po svojem odhodu v Italijo.1 2e ta dejstva dajo slutiti, da je bilo Sorsko polje zelo zgodaj deležno razmeroma živahnega življenja. Sicer je bilo to ozemlje v predslovenski dobi odmaknjeno od najvažnejših prometnih žil. Po vsej priliki sta se pa prav na teh tleh križali dve poti. Od tod je vodila že v predslovenski dobi pot, ki je posredovala zvezo med cerkljanskim in poljanskim ozemljem.2 Poljunska dolina je bilo že tedaj rahlo naseljena na najrazličnejših straneh.3 Preko Sorškega polja je pa domnevno peljala v rimski dobi tudi zveza med glavno vojaško cesto pri Ljubljani in starima tovor-niškima potema preko prelaza Ljubelja oziroma Jezerskega vrha, ki sta znani še i/, prazgodovinske dobe: najdbe na gradiščih pri Št. Vidu,., Medvodah in Naklem govore zfTTtT, da je peljala zvezna pot skozi Medvode in je prestopila Savo nekje pri Kranju."1
Brez ozira na Pecnikovo trnTtevTda je na~Fmbu nad loškim gradom kakor tudi na Šmarjetni gori prazgodovinsko stanovanje,5 imamo
1	Zon ta r J., Zgodovina mesta Kranja, str. 3—10.
- Prim. Kos M., Zgodovina Slovencev, str. 19, 41—42.
3 131 a z n i k P.. Kolonizacija Poljanske doline, GMDS XIX, 1938, str. 5.
1 7. o n t a r J., Zg. Kr., o. d., str. 10.
5 Počni k J., Prazgodovinska najdišča na Kranjskem, IMK, XIY, 1904, str. 127—128.
nekaj oporišč, ki kažejo bolj ali manj jusno na naseljenost našegu ozemlja v p r e d z g o d o v i 11 s k i dobi. Tako naj omenim predvsem keltske grobove na gozdnem ozemlju severno od Reteč; grobove so nepoklicani deloma izropali. V neposredni bližini grobov naletimo na obsežne nasipe in jarke, ki dajo slutiti večje arheološke objekte. V hallstattsko dobo postavlja Pečnik revne, žgane grobove, ki jih je našel v Bitiiju in Stražiščii.8 Mogoče je iz predzgodovinske dobe tudi stolp iz 1315, ki je stal nad Starim gradom in ki ga označuje takratni vir kot starega.7 Prav tako da slutiti ime Puštal (burgstelle) staro gradišče. Tako se imenuje vas poleg Škofje Loke (1291 Burchstal8). Istega imena je pa tudi hrib nad naselbino Trnje. Omenjeni Puštal ima od treh strani odsekano lego in dominira na meji med Sorškini poljem in vhodom v Selško dolino. Na njem so dobro vidne umetno planirane oblike, kjer je ohranjeno značilno ime Dvorišče. Malo niže je jama, imenovana Kevdrc, ki bi zaslužila natančnejšo preiskavo. Sicer je pa na sorskih tleh ohranjeno ledinsko ime Gradišče v treh primerih. Tako se imenuje ozemlje nad Gostečaini, ki je oddaljeno kake pol ure od naselbine. V neposredni bližini je drugo gradišče pri kmetu Močeradniku.0 Na isto ime naletimo tudi v območju Gorenje Save na ozemlju nekdanjega gradu Wartenberg (str. 146). Ker pa ležijo vsa tri gradišča na obmejnem freisinškem področju (str. 146—149), ni izključeno, da potekajo iz freisinške dobe. Po Skokovem tolmačenju naj bi kazalo na predzgodovinsko dobo tudi ime glavne loške reke Sore.10
. Tudi rimska doba je zapustila na Sorškem polju svoje sledove v arheoloških najdbah, ki so vse slučajnostne. Že Valvasor omenja napis na razbitem kamnu, ki so ga našli blizu Škofje Loke s sledečim tekstom:
Rio Q. Paulinia F A V S. Cel. S V.
C. Sepult.11
Pri kopanju temeljev za novo šolsko poslopje v Škofji Loki so naleteli na rimske cevi, ki so v loškem muzeju. Na parceli Grobi je pri Starem dvoru je bilo po pripovedovanju prebivalcev najdenih v produ več rimskih predmetov; tudi rimska vaza v zbirki loškega muzeja poteka od tod. Na obširno rimsko grobišče so naleteli pri gradnji
6	Pečnik J., o. d., str. 128.
7	»... pro custodia castri in Wildenlok et turris antique super Castrum«. Fra 36, str. 122.
8	Kolikor pri letnicah ni citata, se nanašajo na omenjeni urbar.
6 B 1 a z n i k P., Kol. P. d., o. d., str. 2.
10	Skok P., Iz slovenačke toponomastike, Etnolog III, str. 191; prim. Blazn i k P., Kol. P. d., o. d., str. 3.
11	Valv., V, str. 258.
železnice sredi ravnice, imenovane Ladenska gmajna, pri Ladji.1;' Ti primeri dokazujejo, da je skritih v tleh Sorskega polja dosti dragocenosti, kar naj velja kot opozorilo, da zasluži to ozemlje večje pozornosti.
Upoštevajoč vse navedeno, je jasno, da je bilo ozemlje Sorskega polja vsaj rahlo naseljeno že pred prihodom Slovencev.
II. Doba načrtnega naseljevanja
Novodojli.Slovenci .se ob svojem prihodu niso izognili Sorskemu polju, čeprav je treba poudariti, da je bil slovenski selitveni tok močnejši ob vznožju Kamniških planin in Karavank kakor pa na južnem robu kotline od Ljubljane do Kranja, kjer so takrat pokrivali Sorško polje veliki gozdni kompleksi.1 O slovenski naselitvi na Sorškem polju nam pričajo izkopanine in pisani viri. Saj so bili odkriti na Gorenji Savi na tleh predilnice Jugobrune, spet slučajno, staroslovenski grobovi.2 Prvi listinski dokumenti, ki govore o Sorškem polju v letih 973 in 989, s številnimi slovenskimi imeni, ki so se v splošnem ohranila do danes — Sabniza = Zabnica, mons Lubnic = Lubnik, Lonca = Stara Loka, Susane-—Suha, Stresoubrod = nad Ladjo, Primet = Praše, Szo-vrska Dubraua = Dobrava, rivulus Goztehe = Gosteški potok,3 najbolj zgovorno kažejo, v kakšni meri je bilo to ozemlje naseljeno v prvih stoletjih slovenske preselitve na naša tla. Prva slovenska li-stinska imena, ki so raztresena preko velikega dela Sorškega polja, dokazujejo, da je obdeloval Slovenec tedaj to zemljo na najrazličnejših koncih, dasi je bil naseljen na njej seveda še zelo ekstenzivno. Do izrazito novih razmer je prišlo šele v času, ko je postal gospodar nad tem ozemljem freisinški škof, ki je z načrtnim naseljevanjem prinesel novo življenje v to doslej redko naseljeno področje.
Leta 973 je namreč daroval cesar Oton II. freisinškemu škofu Abrahamu obsežno ozemlje v na novo urejeni Kranjski krajini. S prvo daritvijo 30.6.973 je prejel freisinški škof poleg vse Selške doline tudi del Sorškega polja. Tedaj je škofu pripadla vsa ravnina zahodno od potoka Zabnice — od njegovega izvira do izliva v Soro. Potok Zabnica izvira pod Sv. Joštom, teče zahodno mimo Bitnja skozi vas Zabnico in se izliva v Soro pri Retečah. Od tu se je meja obrnila proti zahodu; tekla je po desnem bregu Sore, se držala še malo Poljanske Sore, nato se je povzpela na Lubnik.4 Freisinška posest na
12 IMK VII, 1897, str. 36; Zontar J., Zg. Kr., o. d., str. 10, 431.
1	Kos M., Zg. SI., o. d., str. 40; Zontar J., Zg. Kr., o. d., str. 11.
2	Lož ar R., Poročilo o arheološkem delu Narodnega muzeja v Ljubljani v letih 1928—1930, GMDS, XI, 1930, str. 34—35.
3	Gr. II, str. 338, 340, 383; str. 144—146.
1 Gr. II, str. 337—338; Koblar A.. Loško gospostvo frizinških škofov, IMK I, str. 57; Blaznik P., Bitenj, GV, IV, str. 89.
Soriškem polju se je povečala že čez nekaj mesecev (23. 11.973). Po tej darilni listini je potekala odslej meja na Sorškem polju od Osovnika do Sore in dalje ob Sori do Stresovega broda tako, da je ostal škofu na desni strani reke prostor v izmeri enega orala.5 Stresov brod loka-lizirata Kos Fr. in Koblar očividno zaradi imena, ki označuje slično funkcijo, v današnjo Ladjo. Ker pa omenja listina plitvino pri Stre-.sovem brodil, izpodbija Kelemina tako lokalizacijo. Po njegovem mnenju je treba iskati Stresov brod malo više na mestu, kjer so ljudje in živina Soro prebredli.6 Pravilnost tega mnenja potrjujejo urbarji, iz katerih je razvidno, da je bila izven loškega gospostva celo Zgornja Senica, ki leži ob Sori nad Ladjo. Meja je nato zapustila Soro in šla na kranjsko cesto, današnjo cesto Medvode—Kranj,7 vzhodno od katere je imel freisinški škof v rokah le »territorium Primet«, ki ga Kos Fr. istoveti s kasnejšim officium Praschach, kamor sta spadali vasi Praše in Jama.8 Iz urbarja 1291 je razvidno, da je škof šele kasneje dokupil kmetije, ki jih je imel v Jami.0 Po dokupu sedmih jamskih kmetij je dosegala freisinška posest cesto na severni strani pri naselbini Meja. Značilno ime točno dopolnjuje pisane vire; zaselek leži ob stari kranjski cesti in loči loško jamsko polje od ostale jamske posesti. Od kranjske ceste se je meja obrnila ponovno na potok Žabnico.
Leta 989 naletimo spet na nov popis meja; v njem pa najdemo vstavek, ki bi utegnil napraviti zmedo.10 Pri orisu meje freisinškega gospostva začne namreč listina naenkrat govoriti o dveh posestvih: freisinških in onih grofa Wernharda, obenem pa naletimo na mejo, ki se nikakor ne more nanašati na freisinško ozemlje. Tako naj teče meja na vzhodu do izliva Sore v Savo, dasi pravi listina malo dalje, da je segala freisinška posest ob Sori le do Stresovega broda. Podobno naj tvori mejo Gosteški potok, dasi je znano, da je kupil freisinški škof šele okrog 1215 Gosteče in Pungert,11 vasi, ki ležita zahodno od omenjenega potoka. Kako spraviti v sklad nerodni listinski tekst? Kot
5 »... et sie deorsum de ripa quantum extenditur unius iugeri longi-tudo usque ad vadum quem vulgo Stresoubrod vocant«, Gr. II, str. 340.
0 Gr. II, str. 339; Koblar A., Loško gospostvo, o. d., str. 58; Kelemina J., Vuizilinisteti, GMDS, XVIII, 1937, str. 138.
7	B 1 a z n i k P., Bitenj, o. d., str. 89.
8	Gr. II, str. 339; prirn. Blazni k P., Bitenj, o. d., str. 89.
0 Fra 36, str. 188.
10	»... ad Castrum quod vulgo Bosisen vocatur, statimque de eodem Castro usque in rivulum qui vocatur Goztehe, et cacumina montium ad Zouram respicientia perindeque ubi prefatus rivulus australi parte decurrens hostium vadit in Zouram, ac sie iractim dum Zoura hostium facit in Zauam, ac quiequid inde locorum inter illas proprietates d u a s situm est, Abralie videlicet episcopi ac Vuernhardi comitis exccpta proprietatc Pribizlauui nostra regali traditione sibi donata, hoc totum nobis pertinens Abrahe episcopo in proprietatem donare curavimus. .« Gr. II., str. 383.
11	Fra 31, št. 126, str. 125,
10
145
je razvidno iz celotnega besedila, je bila 989 meja freisinškega gospostva ista kot novembra 973. Ker se v listini 989 govori o dveli posestvih, o freisinškem in onem grofa Wcrnharda, sc mora meja, ki je ni mogoče pripisati freisinškemu gospostvu, nujno nanašati le na ozemlje grofa Wcrnharda. Ozemlje med Gosteškim potokom in izlivom Sorc v Savo, z izjemo ozkega freisinškega pasu na desni strani Sore, je bilo torej last grofa Wcrnharda. Kaj pa je imel Pribislav? Po tekstu lahko štejemo Hosto še k freisinškemu gospostvu, ker leži v neposredni bližini Škofje I.oke in desnega brega Sore. Med freisinškim ozemljem in Wernhardovo posestvijo bi torej ležali samo dve vasi, Pungert in Gosteče. Ti naselbini sta bili v rokah Pribislava in ju je freisinški škof dokupil šele okoli 1215.12 Tamkajšnji gradišči sta bili torej last dveh sosednjih zemljiških gospostev, freisinškega in Pribi-slavovega.
Žc 1002 je freisinški škof še bolj zaokrožil svojo posest. Tedaj mu jc namreč podelil kralj Henrik 11. Stražišče in ozemlje med Lipnico, Savo in Soro.13 Kos Fr. meni, da je ime Libniza istovetno s potokom Lipnica ali Žabnica, ki se pri Lipici izliva v Soro. Poudariti je pa treba, da za ta potok prebivalstvo ne pozna drugega imena kot le naziv Žabnica, da pa se je tudi vas Lipica v preteklih stoletjih vedno imenovala le Mala Žabnica (1291 »In minori Sacfnitz, 1560 »Khlain-saffnitz«). Sicer je pa dobil ozemlje med tem vodovjem škof žc novembra 973 v obsegu, kakor je ta posest izkazana v kasnejših urbarjih. Vsekakor jc treba listinsko ime Libniza istovetiti z reko Lipnico, ki se izliva v Savo. V začetku 11. stoletja je torej dobil freisinški škof razen Stražišča še ves besniški svet do Save in Lipnice, kakor ga izkazujejo kasnejši urbarji. Nič nas ne moti, da je omenjena v listini tudi Sora, ki jc v tem področju ni. Pisec je pač mislil na pritoke Sore, saj teče razvodnica incd pritoki Sore in Save prav severno od Stražišča. To ozemlje je spojil freisinški škof okoli 1030 z ostalo loško posestjo.14
Vendar vsa posest ni bila enako trdno povezana z ostalim loškim gospostvom. Zlasti je bila občutljiva severna stran, kjer so bili od 12. stoletja dalje freisinški sosedje Ortenburžani. Ti so se preko mi-nisterialov iz Waidenberga globoko zajedli v freisinško posest, kjer so si uredili močno oporišče Wartenberg (gradišče nad Rakovico). Ko se je freisinškemu škofu Otonu med 1192 in 1197 le posrečilo, da je odkupil grad za veliko vsoto, ga je dal podreti, ker se je bal, da se ga ne bi vnovič polastili Ortenburžani. Bojazen je bila upravičena, saj
12	Pogrošno je torej Koblarjevo mnenje, ki stuvlja Pribislavovo posest v Soro ali Goričane — Loško g., o. d., str. 58. Enako lokalizira Schumi to posest napačno v Goričane — Arch. I, str. 144. Pač pa stavlja Zontar pravilno grofa Wcrnharda h Goričanam, Pribislava pa zahodno od tod — Zg. Kr„ o. d., str. 15.
13	Gr. III, str. 6.
14	Zontar J., Zg. Kr., o. d., str. 15.
je prišlo do končne pomiritve šele 1263, ko je škof Konrad z velikimi žrtvami dosegel, da sta sc waldenberSka ministeriala Henrik in Friderik odpovedala pravicam ne samo do Wartenberga in Stražišča, nego tudi Okroglemu, s čimer si je freisinško gospostvo pridobilo edino naselbino onstran Save.15 Ko je nekaj let kasneje, 1274, kralj Otakar raztegnil freisinško krvno sodstvo na vse loško gospostvo, je s posebnim naglasom poudaril, da velja ta pravica tudi za Okroglo in Stražišče s Šmarjetno goro.10 Z likvidacijo spora 1263 pa mejni prepiri v tem delu še niso bili zaključeni. Kasneje je prišlo prav tu do borbe med freisinškim gospostvom in Kranjem zaradi meje deželskega sodišča. Spor je trajal domala dve sto let in je bil zaključen šele 1625. Po tem sporazumu je potekala meja med obema deželskima sodiščema od znamenja na Gaštejn dalje po hribu in ob poti na Kalvarijo čez hribe do Rakovice. Kar je bilo pod to mejno črto, je pripadalo pod Kranj, razen ograjenih zemljišč freisinškega škofa in freisinških podložnih kmetij na Gorenji Savi.17 Stoletni mejni spori na severni strani Sorskega polja so povzročili, da se je prav v tem delu frei-sinška posest močno drobila. Ni naključje, da je zajel razkroj poleg besniškega ozemlja zlasti Stražišče, kjer so imeli n. pr. v 15. stoletju Lambergi kar šest liub v svoji posesti in kjer je bilo še 1754 odtujenih 11 gruntov.17a
Dolgo se ni mogla umiriti in ustaliti tudi vzhodna meja, ki so jo ogrožali Andechsi in njihovi ministeriali. Tako je imel freisinški škof Oton opraviti s svojim nečakom, istrskim mejnim grofom Henrikom; za storjeno škodo je izročil Henrik škofu 50 kmetij na Dolenjskem, ki jih je pa takoj prejel nazaj v fevd.18 Lenarta Gutenberškega je imel škof celo njetega in se je pobotal z njim šele, ko mu je ta obljubil zase in za svoje privržence večno prijateljstvo.^INeurejene razmere so se pa zlasti kazale pri vasi Jama, kjer je skupina sedmih hub večkrat menjala gospodarja. Tako je razvidno iz zbirke listin, ki so bile v začetku 14. stoletja na loškem gradu, da sta imela opraviti s tem ozemljem Paulus de Florencia in njegova žena Katarina oziroma neki Beczko.20 Z omenjenim ozemljem je razpolagal nekaj časa tudi krški ministerial Oton iz Planine, ki je imel kmetije v fevdu od freisinškega škofa, a jih je oddajal dalje podvazalom. Freisinškemu škofu se je končno le posrečilo, da je kupil z Otonovim dovoljenjem
15 Z o n t a r J., Zg. Kr., o. d., str. 26—27, 53.
10 Fra 31, št. 306, str. 329.
17 Zontar J., Zg. Kr., o. d., str. 79—88, 168—169, 209.
Inv. XXIX, 7, št. 108, 109, 115, 116; priloga med str. 200 in 201.
IR Gr. V, št. 245, str. 132; Schlecht J. - A r n o 1 d B„ Die deutsche Freisinger Bischofschronik, XVI. Sammelblatt d. Hist. Ver. Preising, 1929, str. 15; Zontar J., Zg. Kr., o. d., str. 26.
19 Fra II, 31, št. 297, str. 320, 1. 1273.
so Fra II, 36, str. 135, 137.
10'
147
kmetije od podvazala Nikolaja de Rebtzen, in sicer pred 1291.21 Toda do zaželenega miru ni prišlo. Prav na teh tleh so povzrQČ]li jeseni 1314 loškemu gospostvu škodo ministeriali iz Mekinj, Mengša in Črnelega v taki meri, da je bilo treba kmetije v Jami na novo urediti.22 V ostali Jami, ki je bila deloma izven freisinškega gospostva, je oddajal freisinški škof kmetije v fevd. Tako je imel 1423 sedem hub v fevdu Ivan Liemberg;23 njegov naslednik Ostcrman Liemberg je prodal 1452 oziroma 1455 te hübe, od katerih jc bila ena opustela, Gašperju Lam-bergu. V 16. stoletju so imeli Lambergi še štiri hübe v svoji posesti kot freisinški fevd. V začetku 17. stoletja sta bili v tej zvezi omenjeni le še dve kmetiji.231
Veliko skrbi je povzročala freisinškemu škofu tudi meja na južni strani, kjer je imel opraviti s Spanhcimovci oziroma z njihovimi ministeriali. Koroški vojvoda Bernard Spanheimski je kot odvetnik loškega gospostva zlorabljal svoj položaj in ponovno delal škodo na tem ozemlju. Za prestane krivice je sicer tudi v tem primeru prejel freisinški škof Oton razna posestva na Dolenjskem, ki mu jih je odstopil vojvoda Bernard, od katerih je pa imel škof malo koristi, ker jih je dal istočasno Bernardu v fevd. Zato je hotel škof Oton, kot se zdi, tudi na južni strani nekako ponoviti primer z Wartenbergom; saj je prav v času poravnave z Bernardom okrog leta 1215 kupil za veliko vsoto naselbini Gosteče in Pungert.24 Vendar so se spori nadaljevali. Zlasti so povzročali škofu mnogo preglavic spanheimski ministeriali z Jeterbenka (Hertenberg) pri Medvodah. Leta 1252 je sicer kazalo, da je freisinškemu škofu uspelo ohromiti te neprijetne sosede. Tedaj je namreč Gerloh Jeterbenški v zadregi obljubil ne samo, da bo odslej miroval, nego da bo skušal najti pri Ulrihu, sinu koroškega vojvode Bernarda, pristanek, po katerem naj bi prejel freisinški škof v zastavo grad Jeterbenk z vsem pripadajočim premoženjem. Obenem je izročil freisinškemu škofu 14 hub, ki so ležale jugovzhodno od loškega gospostva, vendar jih je takoj prejel nazaj v fevd.25 Toda poskus z Jeterbenkom se je ponesrečil. Obveznost Gerlohovih sinov Gerloha in Friderika iz leta 1270, da naj namreč postanejo gori omenjeni fevdi vakantni v primeru, če bosta ponovno napravila freisinškemu škofu kako škodo, kaže, da med sosedi ni bilo miru.20 Osem let nato se je ob ponovnem prekršku Gerloh Jeterbenški spet zavezal, da ne bo delal
31 Fra II, 36, str. 135, 188; Fra II, 35, št. 433, str. 4 napačno, sicer s pridržkom stavljeno datiranje v letu 1300.
22	Fra II, 36, str. 125, 188.
23	F. knj. 1423, f. 36'.
23" Inv. XXIX, 7, št. 111, 112; fasc. Šk. Loka-mesto in gospostvo; f. knj. 1540, str. 2; Herrschaft Lack, Camer Procuratur — seznam fevdov.
24	Gr. V, št 232, str. 124—125; št 243, str. 131; št. 246, str. 132; str. XLVII; Schlecht J.-Arnold B„ Die d. Frsg. Bischofschronik, o. d., str. 14; Zontar J., Zg. Kr„ o. d., str. 26.
25	Fra II. 31, št. 165, str. 161—163; prirn. Zontar J., Zg. Kr., o. d., str. 26.
20 Fra II, 31, št. 290, str. 314—315.
škode freisinškemu gospostvu, dokler bo živ." Vse te obljube pu pričajo, da so jamstva kaj malo zalegla. Vendar se je meja v sledečih razdobjih po vsej priliki tudi na tej strani umirila. Po pogodbi med loškim in goričanskim gospostvom, ki jo omenja urbar 1501, je namreč tekla meja prav tam, kot je bila začrtana že leta 973.28
Prvi jasnejši vpogled v gospodarsko življenje na ozemlju loškega gospostva, ki je bilo do sekularizacije 1805 tesno spojeno s freisinškim škofom, nam daje »Noticia bonorum de Lonka« iz 1160, ki je sestavljena iz dveh delov; po postanku sta si oba zelo blizu.20 Iz tega vira je razvidno, da je obdeloval takrat zemljiški gospod v skromni meri zemljo v lastni upravi preko oskrbnikov.30 Noticia namreč omenja 31/2 oziroma 4 curtifere, ki so ležali v Loki, Bitnju, Žabnici in pri Godešču.
Loški dvorec je izpričan že za leto 1074. V pogodbi, ki je bila takrat sklenjena med freisinškim škofom in oglejskim patriarhom, je omenjeno, da je prepustil freisinški škof patriarhu dve slovenski kmetiji, ki sta spadali pod dvor v Loki; na eni je bil naseljen svo-bodnik, na drugi pa nesvobodnik.31 V tretje se omenja loški dvorec v urbarju 1291—13 1 8.32 Glede lokalizacije loškega dvorca je treba upoštevati, da naletimo v loški okolici že 1291 na značilno ime Alten-houen (Stari dvor).33 S tem imenom naj bi se zaselek, ki ga je prej obdeloval škof v lastni upravi, ločil od novega dvora v Stari Loki. Kdaj je bil dvorec v Starem dvoru opuščen, je seveda odprto; po vsej verjetnosti pa moramo staviti prvi izpričani dvorec iz 1074 v Stari dvor, medtem ko je težko reči, ali naj lokaliziramo dvorec iz 1160 v Stari dvor ali v Staro Loko. Po dajatvah sodeč je znašal obseg takratnega dvorca pet do šest hub;84 prav toliko hub pa šteje Stari dvor. Obseg loškega dvorca kasneje ni bil preveč trden. Leta 1291 je bilo v tem kompleksu najmanj šest hub: tri od njih je škof kupil od gospoda Gervica, eno je imel nekoč v posesti Wernhard; peta liuba je bila last' gospoda Richarda in so jo obdelovali pri dvorcu le zaradi njegove službe. Zaradi rahle povezanosti ni niti nujno, da so vse te kmetije ivorile 1291 teritorialno celoto. Saj omenja urbar 1291, da je pripadal loškemu dvorcu neki travnik v Gorenji vasi, ki so ga morali kositi podložniki godeškega županstva.35 Od naštetih kmetij je mogoče točneje lokalizirati le tisto, za katero omenja urbar 1291, da leži poleg
27	Fra II, 31, št. 361, str. 384.
28	Urbar 1501, str. 2—3; prim. Kelemina J., o. d., str. 138.
20 Gr. IV, str. 206—208; priin. Blaznik P., Kol. P. d., o. d., str. 5.
30	Blaznik P., Kolonizacija Selške doline, str. 42—43.
31	>... in pertinentia curtis sue Lonka diete«, Gr. III, str. 174.
32	Curia domini episeopi in Altenlok, Fra II, 36, str. 186; primerjaj str. 176, 178.
33	Fra 36, str. 174.
31 Prim. Blaznik P., Bitenj, o. d., str. 92.
35 Fra 36, str. 186.
grajskega mlina (fronmvl).30 Leta 1825 je bilo okrog Škofje Loke za okrog 4 orale dominikalnega polja; tja so spadali grajski vrtovi, malenkost zemlje ob kaSči, dve njivi za Kainnitnikom, svet na obeli straneh saškega mostu in zemlja na levi strani Sore od suškega mostu proti Lahovemu mostu; zadnja posest bi nam utegnila biti kažipot, da smemo mogoče tudi v tem območju iskati zemljo, ki jo je nekoč obdeloval škof v lastni upravi.
B i t e n j s k i dvorec iz 1160, ki se omenja še 1257 kot curia aput Trasich,37 postavljam v ozemlje severno od prvotnih bitenjskih grun-tarskih prog proti Stražišču.38
Zabniškega dvorca sicer 1291 v stari obliki ni bilo več, vendar so bili takrat v tem področju še škofovi travniki, ki so jih morali kositi bitenjski kmetje.30 Dvorec je bil morda zahodno od Zabnice v Dorfarjih, kjer jc bil po tradiciji med kmetoma Lukovccin in Ben-dačem grad, ki je bil v začetku 19. sloletja v razvalinah. Leta 1825 je bilo severno od Dorfarjev in severozahodno od Šutne kakih 10 oralov dominikalno zemlje. Nedaleč od tod leži pri žabniški cerkvi zahodno od Zabnice manjši kompleks travnikov, ki so razdeljeni v drobne parcele. Zemlja je v rokah gruntarjev, ki so od tam precej oddaljeni. Vse to priča, da je bil travnik mednje šele kasneje razdeljen. Tudi sosednje Forme z nekdaj obsežnimi travniki ob kolonizaciji niso bile v gruntarskih rokah. Zanimivo je, da je prav na teh tleh, v Dorfarjih in pri Sv. Duhu, skušal zemljiški gospod 1621 obnoviti svojo pristavo.40
Godeški dvorec nastopa v viru iz 1160 dvakrat. V prvem, po vsej priliki malo starejšem delu, je omenjena le polovica godeškega dvorca, medtem ko se v drugem delu govori o celem dvorcu, ki ga morajo obdelovati Godeščani in Retečani. Mogoče je treba iskati dvorec severovzhodno od Godešča in Reteč na tleh, kjer je bilo blizu ceste Medvode—Kranj še 1825 4 orale dominikalnih njiv in travnikov.
Ozemlje, ki ga je obdeloval zemljiški gospod v lastni upravi, je po 12. stoletju naglo kopnelo. Urbar 1291 dokazuje, da je segal tedaj škof po tem načinu gospodarstva lc še v neposredni bližini Škofje Loke, v Stari Loki. Od ostalih dvorcev je najti v urbarjih 1291 in 1318 samo sledove, tako n. pr. travnike v Zabnici in na Okroglem.''1 V sledečih stoletjih je bilo tudi na teli kmetijah opuščeno lastno obdelovanje.
Glavna pozornost zemljiškega gospoda je bila kar v prvih stoletjih posvečena načrtni kolonizaciji, od katere si je obetal ogromne
30	Fra 36, str. 178; gl. str. 156, 210.
37	Fra 51, št. 189, str. 195.
38	Blazn i k P., Bitenj, o. d., str. 92.
30	Fra 36, str. 172.
40	Don., št. 99, str. 69; gl. str. 226—227.
41	Fra 36, str. 172.
koristi. S kolonizacijo Sorškega polja je začel škof takoj neposredno po pridobitvi tega ozemlja. Saj se omenja že med leti 1006 in 1039 kraj Niusazinhun (današnje Godešče),42 ki dokazuje z imenom, da je bila naselbina tedaj nova ustanova. Rekonstrukcija izkazuje v tej naselbini 26 istočasno naseljenih gruntov (str. 157). Sicer govori notica iz 1160 le o 20 kmetijah na Godešču in v Retečah, vendar je število mogoče spraviti v sklad z rekonstrukcijo, ker omenja prav ta vir istočasno tudi 12 fevdov, ki so bili razdeljeni med posamezne uradnike. Iz kasnejših virov je razvidno, da je bilo prav na godeških tleh precej zemlje odtujene (str. 198), obenem je bil pa tam 1160 dvorec zemljiškega gospoda. V isti notici iz 1160 je omenjenih 94 oziroma 92 bavarskih hub, ki jih v splošnem postavljam v naselbini Žabnica-Bitnje, ki tvorita celoto (str. 152). Že iz te notice je jasno razvidno, kako živahna je bila kolonizacija v prvem razdobju freisinškega gospostva. Načrtno naseljevanje se je pa nadaljevalo tudi v naslednjih dobrih sto letih, ko je zemljiški gospod naselil Sorško polje v taki meri, da v kasnejših stoletjih ni imel več kaj dodati. Uspeh tega dela se zrcali iz urbarjev 1291 in 1318, kjer so omenjene številne naselbine, ki so bile takrat razdeljene na štiri upravne enote, na bavarsko, gadmarsko, godeško in praško županijo.43
1. O f f i c i ti m Bawarorum
Ochroglach 14 hub — Okroglo. Na osnovi katastrske mape iz 1825 je razbrati, da je polje razdeljeno na pravilne delce.
T u x t a litus Sawc t huba.
P e n e s S a w a m 1 huba quam habet Svnoldus.
D ras ich 1318 — 3 hübe. Zadnje tri hübe je pridobil škof po smrti gospoda Viljema, ki mu jih je prej zastavil. Vseli pet omenjenih hub moramo staviti v Gorenjo Savo, ki izkazuje v vseh ostalih urbarjih po pet kmetij. Za prvi dve liubi je pravilnost lokalizacije podana že z urbarialno oznako. Tretje ime bi sicer kazalo na sosednje Stražišče, ki v urbarju res takoj nato tudi sledi, a dodatek dokazuje, da je uporabljeno v urbarju ime Drnsich v širšem pomenu. Urbar 1291 govori namreč neposredno za tem o treh hubah v Stražišču, ki dajejo škofu razne služnosti, in dostavlja: Summa fruinenti predietarum quinque hvbarum in Drasich scilicet et livbe Svnoldi ac alie liube site in littore Sawc. Zanimivo je, da se kaže razdrobljenost teh kmetij tudi pri dajatvah v kasnejših stoletjih: le tri kmetije tvorijo celoto. Pač pa izkazuje rekonstrukcija v Gorenji Savi pet gruntov kot celoto v razdelitvi na nepravilne delce; v tej naselbini imamo torej že od vsega početka opraviti s petimi kmetijami.
« Gr. III, str. 16.
43 Fra 36, str. 168—188.
Drusicli 4 liube — Stražišče. Do 1318 je kupil škof tu še dve liubi.
Drasich 12 viničarskih hub — Stražišče. Vas je omenjena dvakrat zaradi različnega značaja kmetij. V urbarjih od 16. stoletju dalje dobimo teh 12 kmetij v gadmarski županiji. Urbar 1318 omenja torej v Stražišču vsega 18 kmetij. Rekonstrukcija jih izkazuje 31. Njih polje je razdeljeno na proge, od katerih jih imajo posamezne kmetije večinoma 8—10. Res so parcele kmetije Gaštej le v vzhodnem delu, parcele 4—5 drugih kmetij pa lc na zahodni strani, a v splošnem lahko rečemo, da imamo opraviti s kolektivnim sistemom, ki kaže na to, da moramo računati z istočasno naselitvijo. Potemtakem je bilo v Stražišču že do 1291 koloniziranih 31 kmetij. Poslopja leže v gruči na obeh straneh ceste z izjemo Gašteja, ki je zase na vzhodu, in Pagliaruzzi-jevega posestva iz 1825, ki je odmaknjeno malo na zahod.
Veitingen 48 hub — Bitnje."
S a e f n i t z 56 hub — Zabnica. Rekonstrukcija izkazuje 44 prvotnih kmetij. Obe vasi Bitnje-Zabnica tvorita na zunaj celoto tako kot naselje, ki ima vse značilnosti obcestne vasi, kakor tudi glede na polje, ki je porazdeljeno na sklenjene proge. Kot v Bitnju ima tudi v Zabnici vsak grunt pred svojim poslopjem svoje polje v dolgi progi, ki ima širino ustrezajočega stanovanjskega in gospodarskega poslopja. Celotno naselje Bitnje-Zabnica izkazuje po rekonstrukciji 48 -f- 44 gruntov, torej natančno toliko, kolikor je bilo 1160 bavarskih hub na ozemlju loškega gospostva (str. 151).
Dorfern 7 hub — Dorfarji, ki izkazujejo 7 gruntov v razdelitvi na nepravilne delce.
Oberarn (1318 Oberaern) 23 hub. V urbarju 1679 dobimo pred prvimi tremi hubami ime Ernau in Ehrenau, 1681 Ehrenau, na čelu ostalih 20 gruntov pa Obern. Iz urbarja 1515 (IIM) je razvidno, da sta prvi in tretji grunt prav gotovo v neposredni bližini Form, medtem ko sta bila po urbarju 1625 oziroma 1657 drugi in tretji v enotnih rokah. Leta 1709 je imela vse prve tri kmetije v posesti Katarina llenatta pl. Flachenfeld.4Ja Prve tri grunte je treba potemtakem lokalizirati na posest Ajmanovega gradu, katerega polje leži v glavnem v enotnem kompleksu med Sv. Duhom in Formami in je merilo 1825 okoli 27 oru-lov, kar ustreza velikosti treh gruntov v tej okolici. Ostalih 20 gruntov moramo staviti v vas Sv. Duh, kjer izkazuje rekonstrukcija točno 20 starih kmetij. Vas je izrazito obcestna, razen na severu, kjer naletimo na gruče. Polje je razdeljeno na sklenjene proge. V južnem delu ima vsak grunt ustrezajočo progo takoj vzhodno od poslopja; na severu je proga zaradi gručaste naselbine nekoliko odmaknjena. Pač pa naletimo 1825 na nov grunt pri cerkvi; okoristil se je z oslabelimi
" Blaznik P., Bitenj, o. d., str. 90.
Urbarji iz 1625, 1657 in 1709 kakor tudi listi iz 1560, 1630 in 1714 so last akademika univ. prof. dr. M. Kosa.
Legenda k številom 1—36 je podana v razpredelnici str. 201—202. Ostala števila so nanašajo na sledeča imena:
37	Krunj
38	Rosovce
39	Brezovec
40	Bantale
41	Brezgalica
42	Gabrovica
43	Ribnik
44 Bajert 43 Zavpoli
46	Moše
47	Šenpoh
48	Rovt
49	Gorajte
50	Škofja Loka
51	Cegel
52	Jeperca
53	Dobruvu
54	Senožet
55	Vresje
56	Ledina
57	Meja
53Ä54,
I«

UPRAVNA RAZDELITEV
LUBNIK
bavarska županija === gadmarsk» • gode$ka praška	n
• gradišče
Fr. Planina
0S0JNIK A
857
grunti, hkrati pa krčil na skupnih tleh v taki meri, da po obsegu ne zaostaja za drugimi grunti; nima pa seveda tako značilne proge.
Er i n rieh 12 (1318 — 13) hub — Virmaše. Sodim, da imata urbarialni imeni Erinrich (1501 Ermern) in Oberaern (1560 Obrern, t. j. Ob-ermern) isto osnovo erin oziroma aern, da znači torej ime Oberaern vas nad Virmaši, kar se sklada z geografskim položajem. Naselbina je sicer gručasta, vendar je polje razdeljeno na proge, ki leže vzhodno od vasi. Nekatere proge so takoj vzhodno od poslopja, druge leže seveda pri takem vaškem tipu daleč od njega. Prvotno jc bilo v vasi 20 kmetij, ki niso bile navezane samo na glavno progo, marveč so imele parcele še drugje. Leta 1825 je bilo na stari podlagi le še 15 gruntov, pač pa je dotlej zrastel nov grunt, ki si je opomogel s hirajočimi starimi.
Altenhouen 5 hub — Stari dvor. Vseh pet gruntarskih poslopij leži v vrsti. Zemlja je razdeljena v sklenjene proge, ki leže na obeh straneh poslopij. Na jugu izkazuje katastrska mapa še eno posestvo z ozko progo; obseg bi ustrezal kvečjemu V2 hubi, na katero pa v urbarjih lic naletimo. Kmetje imajo marsikatere deleže v Dobravi vzhodno od Trate.
Tratam 1 huba — Trata. V urbarju 1501 sta omenjeni dve hubi. Rekonstrukcija izkazuje pet gruntov z obcestnim tipom prog. Poleg glavne proge imajo grunti nekaj razdrobljenih parcel takoj na vzhodu in po eno progico v Dobravi.
In Mi n o r i Saefnitz (1501 Klain Saffnitz) 5 hub — Lipica. Urbarialno ime je bilo prevzeto po potoku, blizu katerega leži naselbina in ki je ob izlivu v Soro že prav slaboten. Kasnejši urbarji omenjajo le po štiri hübe. Štirje grunti imajo polje v razdelitvi na nepravilne delce, peti leži bolj zase na severovzhodu. Vsak grunt ima po eno progo v Dobravi, daleč od domače vasi.
Zouche 21 hub — Suha. Vas sestoji iz treh delov. V zahodnem koncu je možno rekonstruirati sedem starih gruntov, ki imajo razdeljeno polje na nepravilne delce; v vzhodnem delu nimajo niti ene parcele. Na vzhodu jc enajst starih gruntov z razdelitvijo na nepravilne delce. Prehod med obema skupinama pa tvorita dva stara grunta, ki imata v jedru polja prve skupine le eno parcelo. Sicer imajo kmetije polje v progah tudi v Dobravi.
B ure h stal 1 huba — Puštal. Kasnejši urbarji te hübe več ne omenjajo. Rekonstrukcija izkazuje polje v obsegu za tri grunte.
C h 6 t z c 2 hubi — Hosta. Oba grunta sta v grudasti razdelitvi.
B e h w i n d e 8 hub — Pevcu. Rekonstrukcija izkazuje devet v grudasti razdelitvi urejenih gruntov.
Al t en lok 19 (1318 — 18) hub. Pod tem imenom je v urbarju 1291 podrobno naštetih 17 hub, potem je opis bavarske županije formalno končan in sledi naslov »Officium Gadmarii«. Vendar je iz nekaterih znakov razvidno, da imamo deloma tudi v tem tekstu še iskati
kmetije, ki so spadale v bavarsko županijo. Prva skupina kmetij je označena s sledečim besedilom: »Item ibidem sunt alie quinque hübe ([hc dicuntur hübe weinzvrleriorum.« Ker se prej neposredno govori o hubali v Stari Loki, je treba teh pet kmetij pač staviti v starološko področje. Prav dejstvo, da v Stari Loki niso bile vse hübe pod bavarsko županijo, je zmotilo pisca urbarja, da se je prenaglil z naslovom, preden je obravnal vse bavarsko ozemlje. Neposredno za tem tekstom najdemo sledeče besede: »Item preter premissas 19 liubas tres hübe«. Ker je popolnoma jasno, da se teh 19 hub nanaša na ime Altenlok, je treba staviti tja tudi te kmetije, ki jih je obdeloval škof v lastni upravi, enako kot tudi tisto, ki je ležala »iuxta fronmvl«. V območje urbarialnega imena Altenlok pa spadata tudi dve hubi, ki so ju našli »iuxta f o n t e m Steuenpr u 11 n e«, enako vrt s sadovnjakom ter hubo, ki jo je imel nekoč stražnik sadovnjaka, pa je bila kasneje razdeljena med meščane. Na tak način se je število posestev v območju urbarialnega imena Altcnlok dvignilo na 30 hub.
Lokalizacija teh kmetij je zelo težavna. Saj so bile posestne razmere na tem področju že 1291 dokaj zapletene. En del teh kmetij je; obdeloval zemljiški gospod v lastni upravi, nekatere hübe so uživali loški meščani kot celoto, druge so bile že takrat mednje razparceli-rane; marsikatera huba je bila v rokah raznih posvetnih in cerkvenih gospodov, nekaj jih je bilo tudi zastavljenih. Vrli tega je treba upoštevati, da je spričo razvoja središča zemljiškega gospostva prvotna slika močno zabrisana, zaradi česar je rekonstrukcija na podlagi katastrske mape manj zanesljiva. Katastrska mapa Stare Loke kaže, da je bilo jedro starološkega polja vzhodno od naselbine proti Ošter-feldu in na severni strani, t. j. vzhodno od Binklja. Parcele niso močno pomešane. Večji kompleks polja ustreza trem hubam, ki leže pod cerkvijo, en grunt je severno od teh, dva sta zase v smeri proti Škofji Loki, eden je v posesti župnišča. Razen teh kmetij, ki so naslednice sedmih starih hub, sta v Stari Loki še dva večja kompleksa, in sicer Strahlovo posestvo, ki imu obseg nekako treh hub, in stara pristava v Bižali, ki ustreza dvema hubama. S tem bi bilo pa lokaliziranih šele 12 hub od 30 urbarialnih. Na to ozemlje smemo mogoče postaviti kmetiji, ki ju je imel v rokah sodar (vazzarius) in ki ju omenjajo tudi vsi urbarji od 16. stoletja dalje kot sodarski. Urbar 1501 ju postavlja na ozemlje »um Artt«, oni iz 1560 »am ortli«. Ime »am ortli« je mogoče istovetno z imenom »vrtail ob des podems«,45 oziroma z »Urthl nahe am Seizacher Zeyer«, »bey Urtl am Zeyer Wasser«.4" Ime Poden je še danes ohranjeno za travnik pod Sturo Loko med Pungertom in Pri-farškim potokom. Imena Urtl ni več najti, lokalizirati ga je pa treba očividno 11a ozemlje pod starološkim gradom onstran Prifarškega
45 F. knj. 1423, f. 35.
40 ŠkALj, št. 458 iz 1783, str. 69, 75.
potoka v smeri proti Sori. — V bližini Sore je utegnila biti »Smid-hub«, ki jo je imel v rokah kovač Choplinus, saj je bilo kovaštvo ob Sori pri Škofji Loki živahno skozi dolga stoletja.
Marsikatero starološko liubo je mogoče postaviti na današnja škofjeloška tla; saj se je polje širilo takoj onstran mestnega obzidja. Prav gotovo je bila v tej okolici huba »iuxta fronnivl«. Omenjeni mlin je plačeval zemljiškemu gospodu 1318: 5 modijev pšenice, 5 modijev rži in 35 modijev mešanega žita. Na prav enake dajatve naletimo 1501 pri mlinu »Im poden«, ki ga je imel v najemu Andre Zelle. V urbarju 1560 se imenuje tu mlin spet »fron Müll«, a 1625 »Zeller fron Müll«. Jasno je, da so vsa ta imena istovetna brez ozira na to, da dobimo to ime v vseh urbarjih od 1501 dalje vedno na prvem mestu. Omenjeni mlin je torej Krevsov mlin, ki leži blizu Podna in ki je bil neprestano v obratu najmanj od 1318 do današnjih dni. Na parcelo Pungert, ki obsega ozemlje od kapucinske cerkve do Podna, lahko stavimo urba-rialni vrt s sadovnjakom. Prav tako je bilo mesta za par hub na obsežnem sosednjem polju preko Ošterfclda proti Suhi.
S tem pa še daleč niso izčrpane vse urbariulne hübe iz 1291 in 1318. Treba se je ozreti še na drugo starološko okolico. V neposrednem sosedstvu Stare Loke leži Binkelj, ki ga urbarji s tem imenom sploh ne omenjajo, a je bilo mogoče na njegovih tleh rekonstruirati 11 starih hub. Vas leži v podaljšku Stare Loke proti Virlohu. Razen enega grunta, ki je osamljen, imajo vsi ostali svoje polje v razdelitvi na nepravilne delce. Ker sega Binkelj prav do viničarskih naselbin Trnja in Veštra, je povsem verjetno, da je treba starološke viničarske hübe lokalizirati v to vas. Skromen obseg binkeljskih gruntov govori tudi za to domnevo; rekonstrukcija je namreč pokazala, da so bile gadmarske kmetije izredno majhne. — Prav tako se v urbarjih tudi nikoli ne omenja naselbina V i r 1 o h , kjer dobimo dva grunta. Sem pripisujem liubi, ki ju postavlja urbar »iuxta fontem Steucnprunne«. Za pravilnost lokalizacije ne govori samo število kmetij, marveč tudi vrstni red v urbarju. Hubi sta omenjeni za Staro Loko, a pred Trnjem in Moškrinom, kar se sklada z lego Virloha. Mimo teče Prifarški potok (Binkelpoh), ki bi ustrezal urbarialnemu Steucnprunne. Koblar-jeva lokalizacija kmetij na Studenec v Škofji Loki je nemogoča, ker tam za dve kmetiji nikakor ni prostora.47
Rekonstrukcija torej kaže, da se je urbarialno ime Altcnlok raztezalo od Sore pri Škofji Loki preko Stare Loke in Binklja do Virloha.
E rn grub 1 huba — Crngrob. Rekonstrukcija izkazuje štiri grunte, ki imajo polje v razdelitvi na grude.
Na koncu bavarske županije so označene novine, ki so se z njimi ukvarjali uradniki in razni loški obrtniki. V tej zvezi je omenjen »Hirsaker«, ki je istoveten z današnjim Virškom, kjer so prav v času nastanka urbarjev iz 1291 in 1318 na novo urejali polje.
47 K o b 1 a r A., Loško gospostvo, o. d., str. 66.
2. O f f i c i u in Gadmarii
Poleg petili kmetij, o katerih se je govorilo pri Stari Loki (str. 154 do 155), so omenjene pri tej županiji še sledeče hübe.
Maeczgreim4 hübe — Moškrin. Gručasta naselbina ima svoje skromno polje v razdelitvi na progaste grude.
West er (1501 Darnach, 1560 Dornach) 4 hübe — Trnje. Gritn-tarska poslopja leže v gruči, polje je razdeljeno v progaste grude.
Wein zur 1 4 hübe — Vincarje. Leta 1501 je bilo pet hub (str. 183, 189). Rekonstrukcija izkazuje pet kmetij, od katerih so v grudasti razdelitvi štirje grunti; peti, ki je lahko zrastcl šele po letu 1318, je celck.
I n Obernwester (1501 Ampuhl) 5 hub — Vešter. Čeprav je omenjena naselbina 1291 pod gadmarskim naslovom in je v vseh urbarjih od 16. stoletja dalje res spadala v gadmarsko županijo, jo je vendar treba šteti 1291 v bavarsko županijo. Viuičarske liube namreč zaključuje urbar s sledečo notico: »Summa denariorum de predic-tis XVI (v resnici jih je bilo 17) hubis weinzürleriorum marce III et denarii XXXII«. Upoštevati je tudi treba, da so bile dajatve v Veštm leta 1291 enake onim v Bitnju. Eno od petih hub je imel že 1291 mlinar, ki je označen 1500 (HM) z dodatkom »zwbestrad«, 1501 »West-radt«, 1569 »Alten lagk«. Rekonstrukcija izkazuje pri mlinu slabotno kmetijo v celku, ki je v aglomeraciji z ostalimi veštrskimi grunti. Ti grunti tvorijo glede na polje dve celoti; v enem kompleksu imajo zemljo trije, v drugem pa štirje grunti z razdelitvijo na progaste grude. Možno je, da so bili 1291 naseljeni ti štirje grunti in inlinar-jeva kmetija, medtem ko naj bi bil kompleks treh gruntov zrastcl šele po 1318. Najbolj verjetno pa je bil že tedaj naseljen tudi kompleks treh gruntov in ga urbar ne omenja, ker je bilo to ozemlje škofu odtujeno. Dokazati je to mogoče šele za 1501. V urbarju 1560 se namreč pojavi v poglavju staroloških štiridesetkarjev »Ilanss Rueber am Puclil«; ker dobimo štiridesetkarje že 1501, a niso vsi označeni s krajevnimi imeni (str. 188—189), je gotovo, da je upoštevana ta huba že v onem seznamu. Ker je pa polje teh treh kmetij razdeljeno po kolektivnem načelu, sta morali tedaj obstajati tudi ostali dve kmetiji. Eno od teli omenja tudi urbar 1568 pod naslovom Alten Lagkli, enako 1569 s pripisom »zw Westertt gelegen«.
3. Officium in Nevsazze
Niusaezze 18 hub (1501 Newsass) — Godešče. Od leta 1501 dalje jc vpisanih pod tem naslovom 21 gruntov. Rekonstrukcija izkazuje 26 starih gruntov, od katerih jih je bilo 1825 še 25 na grun-tarski stopnji, medtem ko je ležala neka }A kmetija s svojim poljem
in poslopjem na gruntarskih tleh. Vas je gručasta s cerkvijo v središču, kjer je nekoliko večji prazen prostor, kamor vodijo pota s treh strani. Ob potih so na obeh straneh postavljena gruntarska poslopja. Vse kmetije imajo svoje polje v razdelitvi na nepravilne delce.
Ratendorf 8 hub — Reteče. Po rekonstrukciji je možno ugotoviti devet prvotnih kmetij, ki imajo polje v razdelitvi na nepravilne delce. Vas je obcestna; poslopja so postavljena na obeh straneh ceste, in sicer pet na eni, tri na drugi strani, medtem ko leži eno takoj neposredno na zahodu.
Sweinitz 10 hub —. Koblar istoveti to ime z Zgornjo Senico, ki leži deloma v reteški, deloma v sorski župniji.48 Ze po naslovu 1636 Schwainicz Ins Gemain Goreni Vnssy genant je pa jasno, da gre za Gorenjo vas, ki meji na prej omenjene Reteče. Vas je gručasta; sedem gruntarskih poslopij leži ob cesti, od teli 4 na eni, 3 na nasprotni strani, ostala poslopja so v neposredni bližini izven središča na grun-tarskem polju. Zemljo imajo razdeljeno na nepravilne delce, od katerih jih pripada poedinim kmetijam 10—17. V tej mejni freisinški vasi je polje kompaktno v rokah Gorenjcev, le na skrajnem severovzhodu je pomešano s poljem gruntarjev iz Zgornje Senice.
Goztech 7 hub — Gosteče. Urbarji omenjajo na tein mestu sicer vedno po sedem hub, a rekonstrukcija izkazuje devet gruntov v razdelitvi na nepravilne delce. Vas je bila vsekakor istočasno naseljena. Od sosednje nefreisinške Drage loči Gosteče pašnik.
Paumgarten 9 hub — Pungert. Po rekonstrukciji je sicer izkazanih devet gruntov v razdelitvi na nepravilne delce, vendar je jasno, da razdelitev polja ni bila izvršena istočasno, marveč v dveh presledkih, seveda pred 1291. Zakaj zahodni trije grunti premorejo v vzhodnem vaškem polju le dve parceli, medtem ko imajo ostalo polje na zahodu razdeljeno v proge tako, da si slede proge šestkrat v vrstnem redu a, b, c.
4. Officium P r a s c h a c h
Leta 1291 sta bili naselbini Praše in Jama v samostojni županiji, v urbarjih od 16. stoletja dalje sta uvrščeni pod godeško županijo.
P rasch ach 13 hub — Praše. V tej obcestni vasi leže poslopja deloma na eni, deloma na drugi strani ceste. Zemlja je razdeljena v proge. Vsak grunt ima v glavnem po eno večjo progo, le redki poedinci premorejo po dve primerno manjši, ki pa ne ležita skupaj. Ker leži vas v loku, ne morejo imeti nekateri grunti glavne proge takoj poleg poslopja; v splošnem leži pri poslopjih le majhna progica.
4S Koblar A., Loško gospostvo, o. d., str. 67.
D a c z dem L u g 7 liub — Jama. Celotna vas Jama izkazuje 22 gruntov, ki imajo po eno progo pred hišo v širini poslopij. Frei-sinški grunti so ležali verjetno na južni strani vasi tako, da so bili s Prašami v sklenjeni celoti.
Primerjava hub v naselbinah, ki jih navajata urbarja 1291 in 1318, s tistimi, ki jih srečamo v urbarjih od 16. stoletja dalje (gl. razpredelnico str. 199—200), jasno kaže, kakšno pozornost je poklanjal zemljiški gospod Sorškemu polju. Saj moremo iz razpredelnice lepo razbrati, da je ostalo število gruntov od leta 1318 dalje skozi stoletja nespremenjeno. V začetku 14. stoletja je bila torej kolonizacija Sorškega polja zaključena. Kakšna razlika v primeri z razmerami v Selški in Poljanski dolini, kjer je bilo kolonizacijsko delo končano šele v 17. stoletju!49 Zemljiški gospod je pač gledal na to, da je naselil v prvi vrsti rodovitno Sorško polje, ki mu je bilo od vsega loškega gospostva najbolj prikladno.
Potek kolonizacije se da najbolj razbrati iz katastrskih map. Če povzamemo na drobno obdelano rekonstrukcijo v celoto (glej priloženo karto), vidimo, da naletimo na Sorškem polju na najrazličnejše tipe poljske razdelitve.50 V največji meri srečamo skupen agraren sistem, t. j. naselbine s prvotno skupno organizacijo. Daleč bolj kot razdelitev na pravilne delce z razdrobljenostjo po določenem redu, ki jo dobimo na Okroglem, je razvita razdelitev na nepravilne delce, za katere je značilno, da poedini grunti niso enakomerno zastopani v posameznih kompleksih, pa tudi oblika parcel je različna
—	dolge njive se menjavajo z grudastimi,61 Tak tip je razvit na Gorenji Savi, v Stražišču, Dorfarjih, Binklju, Stari Loki (deloma) ter v naselbinah ob Sori (Suha, Lipica, Godešče, Retcče, Gorenja vas, Pungert, Gosteče). Razdelitev na grude s parcelami nepravilnih oblik v neenakomerni porazdelitvi dobimo le v Viličarjih, Pevnu, Crngrobu in I losti. Progaste grude, kjer so pomešane prave grude s kompleksi, razkosanimi na dolge njive,52 srečamo v Moškrinu, Trnju in Veštru.
—	Razmeroma precej je razvita razdelitev na proge, kjer ima vsaka kmetija eno glavno progo, navadno pred poslopjem v širini gospodarskega in stanovanjskega doma. Tak tip vasi dobimo v Bitnju, Zabnici, Sv. Duhu, Virmašah, Trati, Starem dvoru, Jami in Prašali. Pri tej razdelitvi bi bila teoretično sicer možna naselitev po poedincili v različnem času, kar pa je praktično skoro izključeno, saj je prav med temi naselbinami velika vas Bitnje-Zabnica, za katero
49	Blazni k P., Kol. Selške d., str. 84—97; Blazni k P., Kol. P. d., o. d., str. 40—48.
50	Označbe za posamezne tipe sem prevzel po razpravi Ilešič Sv., Sistemi poliske razdelitve na Slovenskem. Izd. Akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana 1950.
51	Ilešič Sv., o. d., str. 55.
52	Ilešič Sv., o. d., str. 64.
govore tudi druge okoliščine, du je nastala istočasno (str. 151). Edino v Virlohu naletimo na dve kmetiji z zemljo v odprtem celku. — Za Sorsko polje torej laliko na splošno trdimo, da so nastali gruntarski deli v poedinih naselbinah kot celota istočasno, načrtno.
III. Kajžarstvo
S koncem 13. stoletja je bila načrtna kolonizacija Sorškcga polja končana; tedaj za večja naseljevanja ni bilo več zemlje na razpolago. Nasprotno naletimo že na primere, kako so se drobile nekatere hübe v neposredni bližini Škofje Loke (str. 187—188). Vendar ta pojav ni v zvezi s kajžarstvom; zakaj z razdeljeno zemljo so se okoriščali le prebivalci Škofje Loke, ki so si tako izboljševali svoje gospodarske pogoje. Tudi rovtarstvo, ki ga srečamo v našem področju v začetku 15.st. (f. knj. 1425), ni v bistvu kajžarskega značaja, kot je razvidno iz nekaterih urbarjev 16. stoletja. V Stražišču je n. pr. 1501 plačevalo rovtarski deuarič 21 poedincev; med temi ni najti niti enega stra-žiškega kajžarja, pač pa je bilo med njimi 7 gruntarjev, 3 cerkve in 1 bratovščina. V Bitnju je plačevalo prispevek za rovte 25 oseb, med katerimi je zaslediti le eno bitenjsko kajžarsko ime, kar 15 imen je pa povsem tujih. To dajatev so plačevali še poedinci v Zabnici, Dor-farjili, Sv. Duhu in Virmašah, ki pa niso bili iz kajžarskih vrst. S tem pa ni rečeno, da se tedaj kajžarstvo na tem ozemlju ne bi razvijalo. V razliko z razmerami v Poljanski in Selški dolini, kjer je znašalo število kajžarjev v zač. 16. stol. v primeri s tamkajšnjimi gruntarji komaj 1,66% oz. 5,68 ^j1 naletimo v bavarski županiji na 13,9% kajžarjev, medtem ko naj bi v gadmarski županiji kajžarji številčno celo presegali gruntarje. Vendar je treba upoštevati neko neskladnost. Urbar iz 1501 namreč pri podrobnem seznamu gadmarskih podlož-nikov kajžarjev sploh ne omenja, v zvezi s tlako pa govori o 25 gadmarskih kajžarjih; na gadmarske kajžarje se nanaša tudi urbarialna notica, po kateri so bili oproščeni kupnine pri prodaji zemljišča (str. 226). Poedini kajžarji so bili torej že takrat naseljeni v tej županiji. Neskladnost v urbarju izvira verjetno od tod, ker je gadmarska županija obsegala tudi naselbine, ki so bile sicer del bavarske župa-nije; tako je bil verjetno marsikateri gadmarski kajžar vpisan v seznam kajžarjev bavarske županije. Razvoj kajžarstva v posameznih stoletjih najbolj nazorno prikazuje razpredelnica (str. 199—202).
Iz razpredelnice je jasno razvidno, da je treba upoštevati pri razvoju kajžarstva na Sorškem polju dvoje različnih področij: v eno spada ozemlje bavarske županije, kjer naletimo na živahen razmah kajžarstva od 1501 dalje, v drugo gadmarski in godeški teritorij, kjer se kajžarstvo ni moglo prav razmahniti.
1 Blaznik P., Kol. P. d., o. d., str. 55; Blaznik P., Kol. S. d., str. 97.
Če pregledamo stanje na podlagi katastrskih map iz leta 1825, moremo ugotoviti na tleh bavarske županije v glavnem tri močna kajžarska jedra, iti sicer: a) okolica Škofje Loke (Stara Loka, Binkelj, Virloh, Grcnc, Suha, Puštal); b) Bitnje—Žabnica, Dorfarji in Forme; c) Stražišče.
V škofjeloškem kajžarskem jedru se je kajžarstvo najbolj razmahnilo okoli starega župnega središča Stare Loke. Od 51 tamkajšnjih kajžarjev so si nekateri pač opomogli s propadajočimi grunti, ki so v prometnem središču razumljivo hitreje hirali kot v kakem odročnem predelu. Vendar jc treba poudariti, da so kajžarji večinoma na novo kultivirali zemljo na severu in severovzhodu v Gorajtah, kamor so pa silili tudi gruntarji. — V Binklju leže kajže, ki so se deloma okoristile z oslabelimi grunti, vzporedno z gruntarsko vasjo. — V Virlohu so nameščene deloma v gruči okoli gruntov, deloma so razmetane na vseh straneh. Polje imajo pretežno v 1—5 kompleksih na vzhodu sredi nekdanjega skupnega pašnika v tako imenovani gmajni. — Poleg je kajžarsko naselje Papirnica s 4 kajžami v aglomeraciji sredi pašnika. — Kajžarstvo prevladuje tudi v vasi Grenc, ki je pod tem imenom v urbarjih sploh ne srečamo. V to naselbino, ki leži severozahodno od Starega dvora, je treba staviti nekatere pol-grunte, ki so bili v posesti posameznih cerkvenih ustanov (glej prilogo med str. 200 in 201) in ki jih viri označujejo s širšim imenom Virmaše. Ime Grenc utegne izvirati od tod, ker je bila nekoč v Starem dvoru pristava; na njeni meji je zrastlo naselje, ki je bilo načrtno zgrajeno. Leta 1825 je bilo v Greneti 15 posestnikov, od katerih so trije dosegli stopnjo polgruntarjev, trije so imeli H grunta. Vsak od njih je imel po eno progico zahodno od naselja do potoku Sušnicc, hkrati so pa bili njihovi deleži tudi v Dobravi; prav tako so si po-edinci opomogli s hirajočimi grunti v Virmašah, nekoliko tudi v Starem dvoru. — Kajžarji v Virmašah so krčili večinoma zahodno od vasi v Gorajtah, kamor so silili tudi gruntarji. — Bližina Škofje Loke je vplivala tudi na razvoj kajžarstva v sosednji Suhi, kjer so zrastle kajže v glavnem v zahodnem delu izven vasi ob stari cesti Plevna— Trata. — Zlasti močno se je razvilo kajžarstvo v Puštalu, ki je pravzaprav predmestje Škofje Loke.
Kakor nastopa naselbina Bitnje—Žabnica kot gruntarska celota, izkazujejo tudi tamkajšnji kajžarji skupne poteze. Medtem ko naletimo 1825 le izjemoma na redke kajže, ki so se razvile na propadajočih bitenjskih gruntih, in je kajžarsko naselje nastajalo za gruntarsko vasjo,2 ni bilo v Žabnici sami tedaj niti ene kajže. Pač pa se je razvila v neposredni bližini posebna kajžarska vas Šutna med Žabnico in Dorfarji na tleh, kjer so se nekoč razprostirali skupni pašniki in gozdovi. Le redki poedinci so imeli tedaj nekaj parcel na vzhodni strani, kjer so se sicer širila gruntarska polja; ti so si skupno
= B 1 a z n i k P., Bitenj, o. d., str. 97.
ti
161
z dorfarskimi kajžarji, ki so se razvili tudi izven gruniarskega jedra, opomogli s pešanjem gruntov. V splošnem pa je imela vsaka kajža okrog poslopja majhno parcelo polja; nekateri so segali s svojim skromnim poljem zahodno od tod, kjer naletimo deloma tudi na grun-tarske krčevine. — Izrazito kajžarska naselbina so tudi Forme med Sv. Duhom in Dorfarji. Sodeč po imenu se je vas razvila na nekdanjih travnikih. Leta 1825 je bilo tam deset posestnikov, od katerih sta bila dva na stopnji polgrunta, štirje od njih so imeli tretjino grunta. Polje so imeli v 1—8 parcelah; pridobili so si ga deloma na zahodu s krčevinami, nekaj malega so ga pa imeli tudi na vzhodu, kar je šlo na račun gruntarskega sosedstva.
V Stražišču leži kajžarska posest le malo v gruntarskein delu; kajžarska vas je nameščena večinoma med gruntarsko naselbino in Schrottenthurnom. Vsaka kajža ima v veliki večini po eno parcelo okrog kajžarskega poslopja. Kajžarji so zemljo na novo kultivirali in so si le neznatno opomogli s slabljenjem gruntov. — Podobno so postavljene v ostalih naselbinah bavarske županije kujže v glavnem ločeno od gruntarske celote, z običajno parcelo okrog poslopja.
Pri razvoju kajžarstva v bavarski županiji je možno ločiti dve razdobji. Prvo obsega čas 16. stoletja, ko je narastlo število kajžarjev na 98; v sledečih dobrih sto letih se je njih število le slabotno dvignilo na 117. Pač pa se je kajžarstvo številčno spet ojačilo v 18. stoletju, ko je narastlo v letih 1714—1754 brez upoštevanja nefreisinških posestev od 117 na 161; v sledečih desetletjih 1754—1825 se je povzpelo celotno število kajž v tem območju od 293 na 407. V prvem razdobju je bila glavna osnova za preživljanje zemlja, ki jo je moral kajžar v glavnem na novo kultivirati na nekdanjih skupnih tleh: le deloma se je okoristil s propadajočimi grunti. Močan porast kajžarstva v 18. stoletju je pa pripisati v veliki meri razvoju obrtništva, ki je postajalo tedaj na tem ozemlju često glavni poklic slabotnega posestnika. Številno so bili zastopani zlasti tkalci platna, tako v okolici Škofje Loke kakor tudi v Bitnju, čeprav je bilo treba predivo v splošnem kupovati, ker lan na Sorškem polju ni dobro uspeval (Bek. Tab. 2). Na manjše ozemlje, v glavnem Stražišče—Bitnje—Zabnica, je bilo omejeno sitarstvo, ki je prav v 18. stoletju doživljalo velik razmah. Tako sta bili n. pr. 1769 prideljeni vasi Stražišče in Bitnje kot delavska distrikta Demšarjevi manufakturi, kjer so izdelovali žimnate ovratnice. Podobno je v onem času uredil Natalis Pagliaruzzi v Stražišču vzorno manufakturo za žimnate izdelke; zaposloval je nad sto družin. V Pagliaruzzijevih in Lokarjevih »tovarnah« v Stražišču so čistili in izravnavali žimo ter jo oddajali delavcem po vaseh. Ta podjetja so prišla v celoti 1840 v roke Lokarjeve družine, ki je zaposlovala preko 300 oseb.3 Delavstvo ni izhajalo samo iz kajžarskih vrst; med njimi je bilo najti tudi gostače, ki so bili že sredi 18.stoletja
3 Zontar J., Zg. Kr„ str. 253, 282, 304.
najbolj številni na črti Škof ja Loka—Stražišče in ki so takrat ponekod številčno kajžarje celo prekašali.
Bistveno drugačne prilike dobimo v g a d m a r s k i in g o d e š k i županiji. V gadmarski županiji je maloštevilno kajžarstvo do 1825 celo rahlo nazadovalo. Zdi se, kot da je bilo zemljišče v tej županiji spričo zelo majhne izmere gruntov tako borno, da ni dovoljevalo niti razvoja skromnih kajžarjev. Omembe vredni sta le naselbini Trnje in Veštcr. V Trnju tvorijo kajžarji na severu in severozahodu vas zase s svojim poljem, ki so ga pridobili iz pašnika in gozda; prav tako sc je naslonilo kajžarstvo v Veštru na gruntarsko vas; v grun-tarskem polju nimajo tako rekoč nič. — Tudi v godeški županiji ni bil položaj bistveno drugačen; število kajžarjev se je dvignilo v letih od 1588 do 1825 komaj od 19 na 34 (brez Jame). To ozemlje je pač odmaknjeno od mestnih središč, tako od Škofje Loke, še bolj pa od Kranja. Ttidi v tej županiji so se razvile kajže v glavnem na periferiji poedinih naselbin. Upoštevajoč še kmete z ]A grunta, na kakršno stopnjo so se povzpeli nekateri kajžarji, so bili kajžarji najštevilnejši v središču županije, na Godešču; večina njih je bila nameščena kot celota v severovzhodnem koncu naselbine. Kajžarji godeške županije imajo svoja polja le v skromni meri na nekdanjem gruntarskem ozemlju, kot n. pr. v Prašah, kjer se je razvilo na eni sami majhni in ozki gruntarski progi kar šest kajžarjev. V večji meri so si kajžarji pridobivali parcele na nekdanjih velikih skupnih kompleksih, tako n. pr. na Godešču na ozemlju z značilnim imenom Senožet, kjer so številne njive in travniki; južna polovica tega polja je skoro popolnoma gruntarska, v severnem delu so lastniki gruntarji in kajžarji iz bližnje in daljne okolicc, tako iz Podreč, Mavčič, Praš, Suhe, Lipice in Virmaš, zlasti pa iz Zgornje Senice in Gorenje vasi. Podoben primer dobimo tudi zahodno od Jame z značilnimi imeni Senožet, Dobrava, Ledine, Vresje, kor priča, da tam še ni bilo polja, ko je bilo ozemlje sicer že naseljeno. Parcel na teh nekdanjih skupnih tleh so bili 1825 deležni gruntarji in kajžarji z vseh strani, tako iz Mavčič, Jame, Praš, Podreče, Brega, Stražišča, Zabnice, Sv. Duha, Virmaš, Suhe, Trate, Lipice in Godešča.
IV. Narodnost sorskega kolonista
Številna izrazito slovenska listinska imena iz 10. stolet ja zgovorno dokazujejo, da je bil Slovenec naseljen preko velikega dela Sorškega polja v času, ko je prišlo ozemlje v posest freisinškega škofa (str. 144). Z naraščajočim koloniziranjem Sorškega polja se je sčasoma menjala tudi narodnostna slika tamkajšnjega prebivalstva. Iz notice 1160 je razvidno, da je bil ob prvem velikem kolonizacijskem zaletu na Sor-škem polju bavarski živelj precej močan (str. 151). V letih 1291 in 1318 naletimo na bavarsko županijo, ki je bila dokaj obsežnejša kot vse
li
163
ostale tri županije na Sorškem polju skupaj. Vendar se je treba vprašati, ali smemo res šteti vse koloniste bavarske županije med Nemce. Odgovor na to vprašanje nam more dati analiza krajevnih, ledinskih in osebnih imen; ob upoštevanju vseh teh virov moremo šele kolikor toliko zanesljivo rekonstruirati narodnostno sliko sorškega kolonista.
V seznam krajevnih imen sem prevzel iz virov tiste oblike, ki nastopajo v raznih variantah. Lcdinska imena sem zbral na terenu; večino njih je najti v arhivskih seznamih iz srede 18. stoletja (Bek. l ab.). Zbirka osebnih imen sloni na urbarju iz 1501. ki je najstarejši vir s seznami priimkov po posameznih naselbinah: ker so bili priimki takrat šele v nastajanju in so bili mnogi podložniki označeni le s krstnim imenom, se število priimkov v posameznih naselbinah ne krije povsem s številom podložnikov. Imena sem razdelil v tri skupine: a) izrazito slovenska, b) izrazito nemška, c) indiferentna. Med indiferentna sem štel razne nemške splošno rabljene izposojenke (na primer gmajna, boršt, trata, graben itd.), ki glede narodne pripadnosti tamkajšnjega kolonista prav nič ne dokazujejo. Prav take pri-rode so 11. pr. tudi obrtniška imena, katerih nosilci so tedaj v glavnem to obrt še izvrševali; ti priimki so z malimi izjemami nemški.1 V to skupino sem prevzel tudi imena, ki se nanašajo na upravno funkcijo, dalje svetniška imena in podobno. Ob taki razdelitvi imen, ki edina vodi do pravilnih sklepov, se odstotek nemških priimkov v marsikateri naselbini bistveno loči od tistega, do katerega je prišel Glauert, ki ga samo upoštevanje nemške oblike vodi do napačnih rezultatov.2
I. Krajevna imena 1. Bavarska županija
a)	Slovenska imena:
Okroglo — 1291 Ochroglach.
Stražišče — 1002 Strasista,3 1291 Drasich, 1423' Drasisch, 1425 Tra-schicz, 1625 Straschisch.
Zabnica — 973 Sabniza,5 1291 Saifniz, Saefnitz.
Lipica — 1291 In Minori Saefnitz, 1501 Klain Saffnitz.
Suha — 973 Susane,5 1291 Zouche, 1501 Czauchen.
Ho s ta — 1291 Chotze, 1318 Choczte, 1423 Chost.
Stara Loka — 973 Lonca,5 1291 Altcnlok, 1423 Altenlakch, 1501 Alten-lakh pey der Phar,
b)	Nemška imena:
Dorfarji — 1291 Dorfern, 1501 Darffaren.
Sv. Duh — 1291 Oberarn, 1318 Oberaern, 1423 Ze Obern pey dem Ilailigen gaist, Heiligen geist, 1501 Obraren, 1560 Obrem, 1679 Obern.
1	Prim. Kos M., Urbarji salzburške nadškofije, str. 50—51.
2	Glauert G., Siedluogsgeographie von Oberkrain, Südosteuropäische Arbeiten, Nr. 32, München 1943, str. 89—91.
3	Gr. III, št. 9, str. 6.
4	Imena pod 1423, 1425, 1428 so prevzeta iz fevdne knjige 1423.
5	Gr. II, št. 444, str. 338.
Virmaše — 1291 Erinricli, 1425 Ermerhern, 1560 Ermern. Puštal — 1291 Burchstal, 1425 Purkchstall.
Pevcu — 1291 Behwinde, 1423 Pewndorf, Jegerndorf, 1501 Peen, 1568 Jagerdorff, 1577 Peen, 1709 Poen.
o	e
Crngrob — 1291 Erngrub, 1318 Errengrub, 1423 Erngruben, 1501 Eren-grueben.
Virloh — 1291 Iuxta fontem Steuenprunne, 1642 Erlach." Binkelj — 1315 Winchel.7
Forme — 1423 kmet Formacher, 1515 Formuch. Grenc.
c) Indiferentnu imenu:
Gorenja Sava — 1291 penes Sawam, iuxta litus Sawe, 1501 Aput Sawn, 1560 Bey der Saw, 1578 in der Obern Sau.
Smarjetna gora — 1423 sund Murgreten perg.
Bitnje — 1160 Vitingen,8 1291 Veitingen, 1318 Veiting, 1560 Veicliting. Trata — 1291 Tratam.
Sturi dvor — 1291 Altenhouen, 1423 Altenhofen.
2. Gudmarska ž u p a n i j a a) Nemška imena:
Moškrin — 1291 Maeczgreim, 1501 Matschigerm, 1560 Matschgrum, 1577 Matschigram, 1604 Matscni grueben, 1656 Mutschgrueben. Trnje — 1291 Wester, 1428 Dornach, 1501 Darnach. Vešter — 1291 in Obernwester, 1423 auf dem Puhel, Westred, 1501 Am-puhl, Bestrud, Westradt, 1560 am Puchl, 1568 Westertt.
Vincarje — 1291 Weinzurl, 1501 Weintzurl.
3. Godeška ž u p a n i j a
a)	Slovenska imena:
Reteče — 1160 Ratesidorf,8 1291 Ratendorf.
Gorenja vas — 1291 Sweinitz, 1636 Goreui Vassy.
Gosteče — 989 Goztehc,0 1291 Goztech, 1501 Gostek, 1578 Gostetsch.
Praše — 973 Primet,10 1291 Praschach.
o
Jama — 1291 dacz med lug, 1423 an der Saw bey dem lug, 1501 Zwm l.ueg.
b)	Nemška imena:
Godešče — 1006—1039 Niusazinhun," 1160 Nivsaze,8 1291 Niusaezze,
Nevsazze, 1423 ze Newsessen, Newsess, 1501 Newsass. Pungert — ok. 1215 Pauumgartn,12 1291 Paumgartcn.
6	Don., št. 177, str. 127.
7	Fra 36, str. 137.
8	Gr. IV, št. 410, str. 207.
» Gr. II, št. 490, str. 383.
10	Gr. II, št. 445, str. 340.
11	Gr. III, št. 21, str. 16.
12	Fra 31, št. 126, str. 125.
II. Ledinska imena 1. Bavarska župan i ja
Okroglo. Slovenska imena — Polje: pod vasjo, sp. -, gorenje polje, krstemce, podovnica, travnik, pod lazom, konik, na brisali, na peskih, na ozarah, na laborah, za zelnikom, nad krajem, pod rebrijo, pri znamenju, pri ledinici, na krevlji, na klincih, za plotom, v lazih. — Gozd: dobrava, pod pečmi, cerkovnica. — Voda: zdravec.
Nemško ime — Polje: stenik.
Indiferentni imeni — Gozd: boršt. — Voda: v grabnu.
Gorenja Sava. Slov. i. — Polje: na ledini, pri kozolcu, pod goro, na vrhu, dolina, v klinih, na jezu, v goši, krevlja, nad jezom, pri znamenju, dolga njiva, v vasi, senožeti, na vrtu, v lazu, na ozarah, pod bregom, konec ulic, trnce, pod skalo. — Gozd: drinov rob, drča, pod veliko SKalo, male njivice, na njivici, gradišče.
Nem. i. — Polje: v možah, bavlienk.
Ind. i. — Polje: na gmajni. — Gozd: kranjska gmajna, šempetrska gmajna.
Stražišče. Slov. i. — Polje: groblje, za vasjo, dolga njivica, pri kozlu, gor. -, spodnja dovšica, pri znamenju, za ulicami, pri laborah, krevlja, njivice, na koncili, v dolu, pri srednji poti, na vrtu, na ozarah, v lazu, pod Šempetrom, na koritih, lipje, pri breznih, pod strmol, pod rebrom. — Gozd: liribe, rosovce, brezgalica, vrhe pod Pševim, bergle, javorško polje, frčale, laz, nograd, tičnica (Bitnje).13
Nem. i. — Polje: na štajne, bantale, može, na vošpren, pante, guštej, gor. -, srednji mož, pungrat. — Gozd: tratenpoh, žilberk (oziroma žilber-Bitnje), pri lojtrici.
Ind. i. — Polje: za plankami, trate, gmajna, za faro, ferjanka. — Gozd: volbenk, frej gmajne, šmarjetna gora, na borštu.
Negotovo i. — Gozd: kucna.
Bitnje. Slovenska imena — Polje: vresje (Žabnica, Sv. Duh, Vir-maše. Trata), ledine (Žabnica, Dorfarji, Sv. Duh, Virmaše), ledinice, 6eno-žet (Dorfarji, Trata, Praše, Jama), pri kozlih, polje, na poti, srednice, ribnik, pri cesti, na vrtu, na klinih, na klinkah, vrati, groblje, na ozarah, v suhi, za brezgalico, v gabrovcu, pod gojnami. — Gozd: velika dolina, srednji hrib, kladniki, zakladnik, hudičevje, suha, zabukovje, peklo, go-lične, gone, požganc, v velikem lesu, pod poljem, za studencem, pri rdeči poti. — Voda: gabrovica, suha, žabnica.
Nemška imena — Polje: panti, može, na štuku, šajde. — Gozd: šenpoh, eškarje, jekl, toifenpah, štajnband, bajert, gosfrn, šemek, omperle, žavpoh. — Voda: omperle.
Indiferentna imena — Polje: pri tratah, pod volbenkom. — Gozd: l>oršt, na pustnih tratah.
Negotova imena — Polje: birahka, pod piterkom, pod krančižem. — Gozd: tajnešk dolina, mul —, velik piterk.
Zubnicu. Slovensku imenu — Polje: nu truvniku, polje, formuško polje, savsko njive, srednice, pri cerkvi, pod mlinom, za žarmico. — Gozd: dobrava (Dorfarji, Forme, Crngrob), pod planico, v suhi, smrečje (Dorfarji. Forme, Crngrob), pod lužo, 6šuca (Forme), za mlinom, v potoci, za ribnikom, brinjev hribec (Dorfurji, Crngrob), pri dobrem studencu, v pe-venskem potoku, kolli (Crngrob). — Voau: žnbnica.
13 Ime v oklepaju pomeni, da ima del onega kompleksa tudi tista naselbina.
Razmerje med slovenskimi in nemškimi ledinskimi imeni
okroglo
c.sava
strazisce
bitnje
(^crngrob
^OORTARJI
Speven "i O "BN,CÄ
j	©forme
moskrin © sv. duh
v5virloh
jbinkelj (3vi"maše
k stara ogrenc ^ i nita w
stari ovor
lipica SUHA(^i
prase
✓trnje
trata
skofja'loka^!
v puštao
cooesce
gorenja vas
pungrt
gosteče
Površina krogov sc sklada s številom ledinskih imen.
Izpolnjen izsek kaže odstotek nemških imen.
Nemška imena — Gozd: ebn, štenopoh, pošpoh (Dorfarji, Crngrob), marnpoh (Dorfarji, Crngrob), priglejte, v špici. — Voda: renglc.
Indiferentna imena — Polje: v tretah, pod pruliom. — Gozd: na borštu, mali —, veliki rovt (Dorfarji), pod pruhom, pri petarci.
Negotovi imeni — Gozd: za krunčižem, pri mangarci.
Dorfarji. Slovenska imena — Polje: pri gonah, pri kozlu, pri cesti, v žejali. — Gozd: v ošah, hrastje, gabrovica, v borovcih, pri ribniku.
Nemška imena — Polje: na pantu, na tirkelcu, mošpah. — Gozd: mi-terkugl, binderpoh (Forme), leneiipali.
Indiferentni imeni — Polje: pri grabnu, v borštu.
Negotova imena — Polje: za kaševnikom, šutna. — Gozd: krančiž, bidn.
Forme. Slovenski imeni — Polje: grajski ribnik. — Voda: sušica.
Nemški imeni — Polje: v možu, na podnu.
Indiferentno ime — Polje: grajska gmajna.
Negotovo ime — Voda: kulpa.
Sv. D u h. Slovenska imena — Polje: po poti, pri suhi, na ozarali, pri ribniku. — Gozd: za moškrinom.
Nemška imena — Polje: furdi, na pantih, v mošpahu. — Gozd: jelpah (Stari dvor).
Indiferentna imena — Polje: v tratah, na gmajni. — Gozd: boršt, gmajna.
Vi rmaše. Slovenska imena — Polje: na ozarali, na žabniei, pri ulj-njaku, na poti, za cesto. — Gozd: du j potok, močile, pri mrzlem potoku» pri sušici, pri brčici, srednikov mlin, na vrheh. — Voda: mrzli potok.
Nemška imena — Polje: gorajte. — Gozd: gorajte, mošpoh.
Indiferentna imena — Pol je: gmajna. — Gozd: gmajna, na cegovnicu
Negotovo ime — Gozd: jernpotok (Sv. Duh).
Grone. Slovenska imena — Polje: na cerkovnici, dobrava, ledine,, v dolini.
Indiferentno ime — Polje: gmajna.
Stari dvor. Slovenska imena — Polje: ledine, za vrtom, pri poti, bržič, na kopišču, v dolini, na travniku, za kozlom, groblje, travniček, zadnje njive, na hribu, velike njive. — Gozd: na hudem polju, doj potok, pri travniku, rbiž, v močilah.
Nemško ime — Polje: cef. — Voda: cef.
Indiferentna imena — Polje: na trati, gmajna. — Gozd: boršt. — Voda: na grabnu.
Trata. Slovenska imenu — Polje: traško polje, zu lužo, pod kozlom, hudo polje, pod koroščevo njivo, pri reskovi njivi, savske njive, v ozarali. — Gozd: v derkali, dobrave, za graparjem, ogel. — Voda: žabnica.
Indiferentna imena — Polje: za grabnom, gmajna. — Gozd: traški graben.
Lipica. Slovenska imena — Polje: pod bregmi, dobravica, travniček, pri uti, v dolini, na hudem polju, na kamnu, pri vodi, v ledinah (Suha), srednio njive, pod kozlom, na vrtu, za mejo, na rojeli. — Gozd: za jezom» pod skalo. — Voda: žabnica.
Nemški imeni — Polje: na pantu. — Gozd: šrekl.
Indiferentna imena — Polje: pri borštu, za grabnom, pri trati, pri pajštvi. — Gozd: v pruhu.
Negotova imena — Polje: nnšpa (Suha), drava (Suha), na sömrakali (Suha).
S u h a. Slovenska imena — Polje: hudo polje, srednje njive, pri travni poti, pri križu, pod bregom, plez, v bregu, pri cerkvi, na hribu, pri kozlu, pri studencu, v dolini, v žabniei. — Gozd: španova dolina, za krajem, dobrava. pri smreki, jevševec, za hosto. — Voda: sušica.
Nemški imeni — Polje: panti, tampel.
Indiferentna imena — Polje: za grabnom, na trati, gmajna. — Gozd: za trato.
Negotovi imeni — Polje: žorlahk, navklec.
P u š t a 1. Slovenska imena — Polje: dobrava, pod burjovcem, kurnik, sleme, mala —, velika hrastnica, sten, pri kotičkarju, močilnik, na vasi,
prod, hribec. — Gozd: ježevec, na godeškem, pri studencu, pri široki drči, borocev hrib, jarček. — Voda: hrastnica.
Nemška imena — Polje: pod —, nad cegloin, pungrat.
H o s t a. Slovenska imena — Polic: njiva, velika njiva, grobljc, pod bregom, pri vodi, za krajem. — Gozd: ktirnik (Suha), srednja dolina (Suha), tepkovec (Suha), na velikem hribu, apnenik (Suha).
Nemško ime — Polje: gašti.
Indiferentno ime — Polje: v gruntu.
Peven. Slovenska imena — Polje: brinovec, jamica, v dolini, travnik, na hribu, za trnom (dvakrat), snovatnica, na ozarah, na polju, pri vrbah, na vresju, pri ulicah, v jami, cerkovnik, na močili, dolgi —, kratki travnik.
—	Gozd: pcvenska grapa (Moškrin), mai —, veliki ogel, pod planico, oženk, na velikem hrastu, v pustem hribu, na novi poti, pri bukvi, pri mačehi, na hrbtu, pri lužah, pri skali, pri apncnicah, pri hrastih. — Voda: studenec.
Nemška imena — Polje: gord, biža, cef, na gertelcu, ošane, gajdenk, na nakarju. — Gozd: gamph (Moškrin), za gorajto, tejht, v gerkelcu, golo-biž (Moškrin, Stari dvor), modlen.
Indiferentna imena — Polje: gmajna. — Gozd: na flančnikih, pri gmajni.
Negotova imena — Polje: zanetovec, jezer, pri legarjah, na pratkarju.
—	Gozd: sibiški hrib, na kapah.
Stara Loka. Slovenska imena — Polje: perdale, prifarško polje, prifarški kamnitnik, brczje, sušica, kurja brv, krvavo znamenje, mala njivica, dolga njiva, pri kozlu, na hribu, v bregeh, v ledinah, na sipici, na lmbji kalili, ferjul. —■ Gozd: v brezjah, za mlinom, za kokom, pri veliki skali, pri ovčji jami, v končovce, plava skala, drenov grič. — Voda: prifarški potok.
Nemška imena — Polje: Osterfeld (Škofja Loka), biže, poden, marof, bižhof, na fronovn, gasa. — Gozd: gorajte.
Indiferentna imena — Polje: papeževa žigna, kalvarija, prifarška gmajna.
Binkelj. Slovenska imena — Polje: na polju, dolga njivu, pri groblji, brn log. — Gozd: v potoci, pri rjavi poti, v veliki grapi, pri dolgi drči, v luknji.
Indiferentna imena — Polje: v gruntu, gmajna. — Gozd: na trati.
Negotovo ime — Polje: za škandrom.
V i r 1 o h. Slovenska imena — Polje: na polju, v vrbji, v dolini, pri kozolcu. — Gozd: virloška grapa. — Voda: potok.
Nemški imeni — Polje: v bajerju. — Voda: binkelpoh.
Indiferentno ime — Polje: za žegnanco.
C r 11 g r o b. Slovenska imena — Polje: v skelah, pod —, nad kozlom, pri studencu, pri križu, pri kozolcu, travniček. — Gozd: vovšovca, — Voda: (ičik.
Nemška imena — Polje: v jeršku, bindapah. — Gozd: v pödnu.
Indiferentna imena — Polje: na jageršk, na gmajni, v rovtu.
Negotovo ime — Gozd: dhale.
Škofja Loka. Slovenska imena — Polje: kamnitnik, na hribih, vovčja dolina, pri grebenarju, za gradom, za brajdo, studenec, pristava.
Nemška imena — Polje: šajspah, na štemarjih, gavžnik, pungert, krancl, štangruf, viršk.
2. Gadmarska župan i j a
Moškrin. Slovenska imena — Polje: v kotu (dvakrat), v dolgih njivah, pri kozolcih, v hribcu, pri poti, pri znamenju, ozka njiva, pri ulicah, v bregu, v lazu, pod —, nad potjo. — Gozd: prepovcdanca (Peven, Sv. Duh, Virmaše, Stari dvor), medvedovec (Sv. Duh, Virmaše, Stari dvor), srcbrnjak (Sv. Duh, Virmaše, Stari dvor), pri gladki skali (Sv. Duh, Virmaše), močilska grapa, dolgi potok, viternik, krejček, križnogorska pot, planiška pot, smrečje, pri perivnikih, v brezovcu, na pesku, orlov hrib, v močilah. pri Marijinem studencu, pri apnenici, na belem pesku, travniček, premlejk. — Voda: moškrinski potok.
Nemška imena — Polje: žingarca, gerkelc, v tolu, gorajta. — Gozd: farovške gorajte, jelpah.
Indiferentni imeni — Polje: v borštah, gmajna.
Negotovo ime — Gozd: na lelku.
Trnje. Slovenska imena — Polje: polje, pod travnikom, na bregu, v soteski, na ozarah. — Gozd: na lužah, mala rovan (Virloh, Vešter), soteska, v brezovici, v slepi dolini (Vešter, Vincarje), pod Cavrnom (Binkelj, Virloh), na dvorišču, pri kamnitni drči, korenova grapa, volčjek. — Voda: l>ač.
Nemška imena — Polje: v bižali (Binkelj). — Gozd: puštal. — Voda: isenpren.
Indiferentna imena — Polje: gmajna, v borštu. — Gozd: kevdrc. — Voda: žegnanca.
Negotovi imeni — Polje: v listinju. — Voda: puca (Virloh).
Vincarje. Slovenska imena — Polje: zgornje polje, za kozlom, za nunskim zidom, pod toplicami, za vodo, v grapi, na travniku, pri gipsovi jami, pri Marijinem breznu. — Gozd: v kuhinji, star grad, laze, kobila, dolina, zagrad, krevsov hrib, rjav hribček, pri gabrovski luži, velik hrib, male delke, pri kostanju. — Voda: vincarški potok.
Nemški imeni — Polje: na grajti. — Gozd: oberstel.
Indiferentna imena — Polje: starmanše. — Gozd: pulferturn. — Voda: žegnan studenec.
Vešter. Slovenska imena — Polje: na poljih, veštrsko polje, hrib. — Gozd: končevec, za mlinom, za kokom.
Nemška imena — Polje: na panklnu, štalanuk. — Voda: pankl.
Indiferentno ime — Polje: gmajna.
3. Godeška županija
G o d e š č e. Slovenska imena — Polje: dojn polje, pri grmih, v srednjem polju, prlog, za ježo, v senožeti (Suha, Lipica, Gorenja vas), pri znamenju, na dobravi (Virmaše, Stari dvor, Trata, Suha, Reteče, Praše, Jama), na plisku, v župnicah, pri kozlu, v trbčži, v vrsnicah (Reteče), gabrov klanec, v velikem delu, na podgonali, na jelovcah, na vresnini, na produ, pod bregom, za hribom, široka njiva, zglavnica, pri logu, dolga njiva, prelaz, pri lipici, na bobnarš, pri žabnici, široka njiva, za vasjo, pri hišici, v logu, pri cesti, vrje, na murovi, na rojali, pri strugi, na ledini, ložič. — Gozd: za hribi, za oglom, na podgonah, močerad, v drenovju, Ičska. — Voda: struga, hrastnikov studenec.
Indiferentna imena — Polje: za borštom, v borštu, za grabnom, na matajevcah, pri trati, pri reteškem borštu. — Gozd: za borštom, v riglu. — Voda: omanca.
Reteče. Slovenska i. — Polje: za ježo, na vrhuni, dojn polje, zalazca, dolenje —, gorenje polje, za hribi, vrnice, na malem polju, zgornje dobrave, poline, devca, za vrbami, pri cesti, na dolgi njivi, za cerkvijo, na dolini,
pri kozlu, vtrhčžu, pri češnji, ježa, jamica, v kotu, zlavenci, pod dobrav-nico, na hribu, zgornja —, spodnja njiva, v logu, na prlog. — Gozd: vrsnata dobrava, v velikih delih.
Indiferentna imena — Polje: matajevce, na citrah, v borštu, na bleku.
Negotovo ime — Polje: na legradah (Gorenja vas: na vegradi).
Gorenja vas. Slovenska imena — Polje: na hribu, za cesto, pod dobravnico, v mrtvici, polina, kaplu, pri kozli, na krččah, pri logu, na selil, za logom, na jamici, v klinih, v brajdi, na trnju, mala njivica, v rebru, ledine, pod skalami, spodnji —, zgornji travnik, močerad, pod plazom, opale. — Gozd: dobrava, hrastičje, prod, pod plaz, mrtvica, pri znamenju, pri križu, na vrsniku, v logu, v dolini, na selu.
Indiferentna imena — Polje: prešnica, flančnik, pod borštom. — Gozd: boršt.
Gosteče. Slovenska imena — Polje: breznice, vrsnfce, pod križem, krivice, za mostom, struga, mlaka, zälaka, na brodu, zlävnice, v tlekah, pred vasjo, na trnju, v rojah, žabnice, v kotu. — Gozd: brezov vrli, klad-nik (Godešče), suha grapa (Godešče), ostanek, glavni močerad, spodnja —, zgornja jelenja grapa, blatna grapa, za gradiščem, osredek, v koncu, mala potočna, gradišče, pri studencu, pri studenčku, pri jezu, na stali. — Voda: močerad, gosteški potok.
Indiferentna imena — Polje: na borštu. — Gozd: bidmovec (Godešče), v borštu.
P u 11 g e r t. Slovenska imena — Polje: na vrsnicah, pri vodi, pod tepko, za potokom, na krajcu, na dolini, na kamnu, pod ježo, pod kozlom, v liosti, pri poti, na zglavnicali, pri strugarji, na ččrin, na krivici, na veliki njivi, pri stezi, za graparšo, na klinu, na pungaršci (Gosteče), v zlatici, prod, na krači. — Gozd: mali — (Trata, Lipica, Gosteče), srednji — (Trata, Lipica, Gosteče), veliki potok (Trata), jamni potok (Trata, Lipica), pečovje, jevševa dolina (Lipica), slemen, studenec (Godešče), za studenčkom, lazek, trnovec (Trata, Lipica), za jezom, na rupi, na robu, na klancu, nad klancem, v koprivniku (Trata, Lipica), na pusioti. — Voda: studenec, mali —, srednji potok.
Nemško ime — Gozd: kogl (Gosteče; kobl: Trata, Lipica).
Praše. Slovenska imena — Polje: polje, na poti, v resnici, na hribih, ustine, na ozarah, spodnje —, zgornje plesmo, log, cerkovna njiva, ledina. — Gozd: zgornje —, srednje —, dolnje hrastičje (Jama), na logu, pod brezami, polini, v babah.
Indiferentni imeni — Polje: gmajne, karlinka.
Jama. Slovenska imena — Polje: na polju, vrtovi, ustine, ježa, pod ježo, za kozlom, pri ozarah, jamski polini. — Gozd: pri prejšnji poti.
III. Osebna imena 1. Bavarska (bitenjska) župani ja
Okroglo. Slovenska imena: Samsc (dvakrat), Kastman, Klynner, Swetatz, Sedlar, Mure (dvakrat), Mosina, Podobnik. — Indiferentno ime: Zimerman.
Gorenja Sava. Slovensko ime: Rassman. — Nemški imeni: Pirkh, Harnasch.
Stražišče. Slovenska imena: Pibratz, Jasbitz (dvakrat), Nobak. — Nemško ime: Harttman. — Negotovo ime: Waltz.
Bitnje. Slovenska imena: Sekiritsch, Reytz, Zuetzin (trikrat), Ga-bekar, Lentz, Rayabitz, Jantscha, Zepun, Kalanyn, Wule. — Nemška imena: Fritz (dvakrat), Winkhler, Hass, Frangk, Aharnar (dvakrat), Tidler, Fro-
lichauff, Rewhl (dvakrat), Langer, Wulffing, Ilertter, Zehenner (dvakrat), Weriant, llarrer. — Indiferentna imena: Zewritzer (trikrat), Gratzer, Windischer (dvakrat), Tolff, Laybacher. — Negotova imena: Prevv, Waltz, Mamynger.
Žabnica. Slovenska imena: Tusch, Murbatz, Ruebar, Akaren, Setzer, Kuchalar, Osi, Kruch, Nobak, Pisdipraw. — Nemška imena: Zaichen, Ku-rolt (trikrat), Frewntl, Osterman, Kenk, Wulffing, Wenynger (dvakrat), Rewhl, Hesler, Sanier, Schiffrer, llarrer. — Indiferentna imena: Schel-fertrer, Jaki, Laybacher, Wagner, Widmer, Zewritzer (dvakrat).
D o r f a r j i. Slovensko ime: Kruch. — Nemška imena: Wulffing, Ilartt-man (dvakrat). — Indiferentno ime: Mawrer.
Sv. Duh. Slovenska imena: Zaph (štirikrat), Raker, Marchar, Kast-man, Kruch. — Nemška imena: Seydl, Fidler, Rainkhler, Vogl, Götzl, Schober, Lankerholtz. — Indiferentno ime: Meyster. — Negotovo ime: Perner (dvakrat).
Virmaše. Slovenska imena: Krall, Petschnikh, Tscherne, Loll. — Nemška imena: Itottl, Seydl, Ilertter. — Indiferentni imeni: Pintter, Haf-fner. — Negotovo ime: Kaysser (dvakrat).
Lipica. Slovensko ime: Kastman (trikrat).
Stari dvor. Slovenski imeni: Kruch, Akaren. — Nemški imeni: Kestner, Nyden Jungk.
Trata. Indiferentno ime: Lamberger.
Suha. Slovenska imena: Starman, Gulman, Srakher, Telbain (trikrat), Zaph, Kruch, Skuttnikh, Tolschey. — Indiferentni imeni: Zewritzer (dvakrat), Kharnar. — Negotovi imeni: Larber, Jurenger.
Peven. Nemško ime: Hertzug. — Indiferentni imeni: Jager, Lipp. — Negotovo ime: Kaysser.
Stara Loka. Slovenska imena: Wositsch, Wulle, Fukalar, Gotzebar. — Nemška imena: Marolt, Zaichen (dvakrat), Hertzug (dvakrat), Arbatter, Harrer, Khinkauff. — Indiferentno ime: Lamberger. — Negotovo ime: Sund.
C r n g r o b. Nemško ime: Harttmann.
2. G a d m a r s k a ž u p a n i j a
Stražišče. Slovenska imena: Rassman, Sekiritscli, Larensak. — Nemški imeni: Harnasch, Sichcrli. — Indiferentna imena: Gratzer, Pheyf-fer, Wagner, Pawst, Warl. — Negotovo ime: Prew.
M o š k r i n. Slovensko ime: Kriel. — Nemško ime: Hertzug.
Trnje. Nemški imeni: Zaychen, Wolgcmutt. — Indiferentno ime: Pokhl.
Veš t er. Slovensko ime: Lastek. — Nemški imeni: Farmachar, Thur-ner. — Ijidiferentno ime: Schneyder.
V i n c a r j e. Nemška imena: Schrimph, Oberwirt, Farmacher.
3. Godeška ž u p a n i j a
Godešče. Slovenska imena: Mure, Nemsak (štirikrat), Gossar, Kri-ssey, Rayabitz, Matzek (trikrat), Jug (dvakrat), Jaritz, Sargoy, Goliray. — Nemško ime: Rottl. — Indiferentno ime: Schneyder.
R e t e č e. Slovenska imena: Telbain, Sargoy» Seyenn, Gruden, Lasa-nyn (dvakrat). — Nemško ime: Wisant.
Gosteče. Slovenska imena: Prebodnik, Swetatz, Skuttnik, Gorenitz (dvakrat), Golirey.
Pungert. Slovenska imena: Jagodischnik, Radlitsch, Gorenitz (dvakrat), Stannschnek, Swetatz. — Nemška imena: Zillinger, Kunstl.
Gorenja vas. Slovenska imena: Stupnikar, Jereb, Losnik, Koss, Witzek, Telbain, Nobak. — Nemško ime: Swaystrik.
Jama. Slovenska imena: Plabitz, Hematz (trikrat), Schilatz.
P r a š e. Slovenska imena: Komar, Plabitz, Kopitsch (štirikrat), Telbain, Werauss. — Nemško ime: Zwenger.
Ob upoštevanja vseli treh virov, krajevnih, lcdinskih in osebnih imen, postane slika bolj čista. Celotno ozemlje g o d e š k e županije premore samo eno nemško ledinsko ime: kobl; zanimivo je, da so to obliko zadržali posestniki iz Trate in Lipice, ki so bili bliže nemškemu življu, medtem ko so prebivalci Gosteč in Pungerta ime slo-venizirali v kogcl. Prav tako dobimo 1501 med 59 osebnimi imeni komaj 6 nemških priimkov. Ledinska kot osebna imena govore torej jasno za to, da je bilo godcško ozemlje že prvotno naseljeno izključno s Slovenci. Motiti bi nas utegnili le dve krajevni imeni: stari naziv -za Godešče Neusäss in Pungert. Ali prav na Godešču dobimo med 17 osebnimi imeni komaj eno nemško. Iz vsega sledi, da nemško urbarialno ime ni zrastlo iz ljudstva, nego je nastalo v freisinškem uradu, ker je bilo zapisovalcu Nemcu bolj pri roki. — Ime Pungert srečamo večkrat na tleh Sorškega polja kot ledinsko ime za grajske sadovnjake (Škofja Loka, Puštal, Schrottenthurn).14 Vas Pungert je freisinški škof dokupil šele okrog leta 1215 (str. 146). Zelo verjetno je prejšnji zemljiški gospod obdeloval del naselbine nekaj časa v lastni upravi. Za to domnevo govori tudi zemljiška razdelitev; saj tvorijo grunti dve izraziti celoti, ki nista bili istočasno razdeljeni med pod-ložnike (str. 158).
V ostalih dveh županijah položaj ni tako enostaven. Jedro bavarske županije, ki je bila v vseh urbarjih od 16. stoletja dalje označena kot bitenjska, je bilo v B i t n j u , kjer je bilo prav gotovo središče bavarske kolonizacije na Sorškem polju. V Bitnju se je do danes ohranila vrsta izrazitih nemških ledinskih imen, medtem ko so nemška osebna imena 1501 daleč prevladovala nad slovenskimi. Med imeni je značilen zlasti priimek Windischcr, ki jasno dokazuje nemško sosedstvo. — Sosednjo Z ab nie o omenja že darilna listina 973 (str. 144); osnovo tej vasi je dal torej brezdvoinno slovenski kmet, vendar je jasno, da je vas v današnji obliki plod načrtne kolonizacije. Zabnica predstavlja celoto z Bitnjem tako glede na razporeditev hiš kot glede zemljiške razdelitve. Prav tako so tudi v Zabnici nemška osebna imena številnejša kot slovenska, pa tudi med ledinskimi imeni dobimo marsikatero izrazito nemško. Verjetno je zemljiški gospod koloniziral obe vasi istočasno in kmete iz stare Zabnice pomešal med
" Prim. Z o n t a r J., Zg. Kr., str. 37—38.
nove koloniste. Po vsej priliki je treba v to veliko dvojno vas staviti v glavnem tiste bavarske kmetije, ki se omenjajo 1160 (str. 151).15
Okrog bitenjskega jedra nuletimo še na nekaj naselbin, kjer je bil nemški živelj nekoliko jačji. Med te je treba šteti zlasti D o r -farje, deloma tudi Cr n grob, Peven, kjer so bili naseljeni škofovi lovci, in Sv. Duh. Stara Loka je bila sicer slovenska ustanova pred 973 (str. 144), vendar se je tam kazal precej močan vpliv sosednjega freisinškega upravnega središča. Podobne razmere srečamo tudi v Stražišču, ki dokazuje s slovenskim imenom Stra-sista iz 1002, da je bilo naseljeno s Slovenci, preden je prišlo v sklop freisinškega gospostva (str. 146). Sosedstvo bavarskega jedra v Bitnju m viničarstvo (str. 204) sta imeli svoje posledice tudi na teh tleh. Manj je bil zastopan nemški živelj v V i r m a š a h in Sturem dvoru.
Prav tako je pa v bavarski županiji vrsta naselbin, ki jih lahko brez pomisleku stavimo med izrazito slovenske. P u š t a 1 izkazuje poleg vrste slovenskih ledinskih imen tudi dve nemški, ki sta pa obe lokalizirani na grajsko pristavo in zato ne prihajata v poštev pri obravnavanju narodnostnega vprašanja. — Sosednja II os t a z dvema gruntoma je slovenska ustanova, saj bi sicer ne imela slovenskega krajevnega imena že ob ustanovitvi, po kateri se število kmetij ni več izpremenilo. Suha se omenja že 973 (str. 144). Osnova vasi je bila torej vsekakor slovenska. Narodnostna slika se pa ni izprcmcnilu niti tedaj, ko je prišlo tam do sistematične kolonizacije. Čeprav leži vas v neposredni bližini upravnega središča, dobimo komaj dve nemški ledinski imeni, medtem ko 1501 ni zaslediti niti enega nemškega priimka. — V podobnem položaju je tudi sosednja vas L i -p i c a , a Trata ne izkazuje niti enega nemškega ledinskcga imena. — Podobno naletimo na severni strani bavarske županije na izrazito slovensko vas Okroglo, pa tudi Gorenja Sava je bila v bistvu slovenska naselbina.
Naselbine g a d m a r s k e županije so imele prvotno izključno nemška krajevna imena. Medtem ko je klasifikacija glede na ledinska imena manj jasna, kažejo osebna imena na to, da je bil med freisin-škimi viničarji nemški živelj razmeroma precej močan.
Iz virov je jasno razvidno, da so bili sorški Nemci bavarskega porekla. Zaradi imena Tiringer, ki ga srečamo osamljeno in dosti kasno, je vladalo v 17. stoletju mnenje, da so se kolonisti preselili iz Turingi je, in sicer kot uporniki.18 Nemški živelj je na Sorškem polju precej dolgo ohranil svojo narodnost, čeprav se je prebivalstvo močno mešalo med seboj, o čemer zgovorno pričajo osebna imena. Tako naletimo n. pr. 1501 v Bitnju na ime Zewritzer (Soričan, trikrat), Gratzer, Laybaclicr, Krabatt; v Zabnici na Zewritzer (dvakrat), Lay-
15	Blaznik P., Biten j, o. d., str. 90.
16	Pp 1644, str. 233.
baclier, Schelfertrer (Šefert), Jacob von Polau; na Suhi Zcwritzer (dvakrat), Kharnar.
Še konec 16. stoletja je bilo nemštvo na Sorskem polju toliko močno, da je starološki župnik pridigoval tudi v nemškem jeziku.17 V Valvasorjevem času je govorilo prebivalstvo po Bitnju mešanico slovenskega in nemškega jezika; kdor jih je hotel razumeti, je moral obvladati oba jezika.18 Danes nas spominjajo nu nekdanje nemške koloniste le še krajevna, lcdinsku in osebna imena. Ob tej ugotovitvi naj poudarim dvoje: 1. ob kolonizaciji Sorškega polja je bil nemški živelj močan zlasti v nekaterih naselbinah, ki jih jc ustanovil Slovenec davno pred nemškim prihodom (Žabnica, Slara Loka, Stru-žišče); tam je nemštvo takrat asimiliralo del slovenskega prebivalstva. S slovenizacijo tega ozemlja je bilo torej vrnjeno k slovenstvu tudi slovensko odtujeno prebivalstvo; 2. slovenizacija Sorškega polja je tako neznatna po svojem obsegu, da ni mogla prav nič vplivati na končno bilanco slovenske zgodovine v njenem prvem tisočletju, spričo katere smo izgubili predvsem zaradi germanizacije dve tretjini slovenske zemlje.10
V. Drobljenje freisinških posestev
Z organizacijo loškega gospostva se je kaj kmalu začel razvijati na teh tleh fevdalizem z vsemi svojimi posledicami. Na temelju vojaške in upravne službe je namreč zrastla plast plemstva, ki si je pridobivala zemljo ter je s samovoljnim nastopanjem često zadajala zemljiškemu gospodu mnogo težav. Istočasno je pa prišla marsikatera huba tudi v posest raznih cerkvenih in verskih ustanov. Noticia bonorum iz 1160 že navaja na teh tleli dvanajst fevdov, ki so jih imeli v rokah loški uradniki.1 Sodeč po razmerah v kasnejših stoletjih, moramo vse te fevde iskati na Sorškem polju. Omenjeni fevdi so deloma gotovo ležali na Godešču, kjer jc odstopil v letih med 1006 in 1039 freisinški škof Egilbert nekemu Dietmaru 140 oralov zemlje za prav tolikšno posest v Tegernbachu na Bavarskem.2 Da je bila godeška posest škofu deloma odtujena tudi v kasnejših letih, kaže listina iz 1214—1220, kjer nastopa kot priča H. de Niunsaezze.3 V dobi do prvih dveh urbarjev 1291/1318 se je odtujena posest temeljito povečala, kar dokazuje rekonstrukcija kmetij v poedinih naselbinah na Sorškem polju, ki izkazuje 385 do konca 13. stoletja koloniziranih hub. V urbarju iz 1318, ki upošteva le zemljiškemu gospodu, freisinškemu škofu, podrejene hübe, je bilo takrat omenjenih samo 321
17	K o h 1 a r A., Drobtinice iz furlanskih arhivov, IMK, III, 1893, str. 187.
18	Valv., I, str. 118; VI, str. 278.
19	Kos M., Zgod. SI., str. 51.
1	Gr. IV, str. 207—208.
2	Gr. III, št. 21, str. 16.
3	Gr. V, št 232, str. 125.
kmetij. Pa še od teh je treba odšteti 15 štiridesetkarjev (str. 188—189). Kar 79 hub, t. j. 20,5 % je bilo torej takrat odtujenih. Podrobna razporeditev teh kmetij dokazuje, da ni bila freisinška posest načeta samo na ogroženih mejah (str. 146—149); zemlja se je marveč razkrajala tudi v notranjščini ravninskega ozemlja (gl. priloženo karto, str. 198).
V dobi največjega kolonizatoričnega razmaha naletimo na loškem ozemlju na rod Loških vitezov, s katerimi je imel freisinški škof težave nad pol stoletja. Ta rod je silno dvignil svojo moč sredi 15. stoletja. Tedaj so bili trije bratje: Wernher, Konrad in Jakob loški gradiščani; med njimi se je najbolj uveljavil Wernher, ki je bil nekaj časa tudi loški oskrbnik.4 Svoj položaj so bratje močno izrabljali; saj jim je ob poravnavi 1262 freisinški škof med drugim očital, da so si lastili celo pravice do loškega gradu.6 Po poravnavi je postal Wernher ponovno loški oskrbnik; na tem mestu je ostal do svoje smrti 1267. Z njegovo smrtjo je nastala vrsta spornih vprašanj, ki jih je za Loške viteze skušal ugodno rešiti njih senjor Konrad, Wernherjev brat. Tako jim je 1268 škof načelno priznal gozdno in lovsko pravico (ius foreste et venacionis);6 značilno pri tem je, da so Loški vitezi še 1262 ogorčeno odbijali očitek, da se hočejo polastiti te pravice.7 Naslednje leto je bil zaključen spor glede hub. Wernherjevi dediči so si namreč lastili vsako deseto na novo ustanovljeno hubo na loških tleh od takrat, ko je Wernher vodil loško gospostvo. Komisija je dedičem priznala 14 hub, ki so ležale večinoma v Selški in Poljanski dolini.8 Vendar je škofu uspelo, da je kaj kmalu rešil loško posest v dolinah nevarnih razpok; malo pred 1291 je namreč dokupil od Wernherjevih dedičev pet hub v Podblici,0 do 1291 je pa pridobil tudi liube v koroški županiji, ki so spadale v skupino zgoraj omenjenih 14 hub.10
Kako vplivni so bili Loški vitezi, kaže poravnava glede gozdnih in lovskih pravic iz 1269. Loški vitezi so se sicer odrekli sodstvu in vodstvu v gozdovih; vendar so dobili za povračilo po fevdnem pravu pravico do 2/3 dajatev v ovsu, plečih in ostalega, kar je pripadalo zraven, medtem ko je imel škof pravico le do tretjega dela. Razen tega je lahko lovil najstarejši med Wernherjevimi dediči v običajnem času sokole vseh vrst; pač pa je bilo treba dati vso nalovijeno divjačino skupaj s pticami na razpolago škofu, kadar se je mudil na loških tleh.11 Dediči so hoteli obdržati te pravice neokrnjene; zato so skle-
4	Fra 51, št. 168, str. 166.
5	Fra 31, št. 212, str. 219—220.
0 Fra 31, št. 273, str. 297—298.
7	Fra 31, št. 212, str. 219—220.
8	Fra 31, št. 275, str. 299—300; Blaznik P., Kol. Selške d., str. 20.
9	Fra 36, str. 224.
10	Blaznik P., Kol. P. d., o. d., str. 13—14. Podbliških kmetij ne smemo obravnavati posebej, kakor tudi ne tiste hübe v Selcih, od katere je plačeval Wernher škofu 40 denarjev in ki je bila last freisinškega škofa; prim. Blaznik P., Kol. Selške d., str. 20.
11	Fra 31, št. 279, str. 303—304.
Kolonizacija in kmetsko podložništvo na Sorškem polju
0 1 l I
Poljska razdelitev na Sorškem polju
PROGASTE GRUDE
POLJE V POSESTI OKOLIŠKIH KMETOV
2	3	4 km
PRAVILNI DELCI
SKLENJENE PROGE GOZD IN PAŠA DOMINIKALNO OZEMLJE
ŠKOFJA
GRUDE
NEPRAVILNI DELCI CELKI
if KRANJ

nili 1293 loški bratje Wernlier, Konrad in Nikolaj z bratrancem Konradom Oglejskim pogodbo, v smislu katere ni smel niliče od njih odtujiti ali omejiti kakega skupnega fevda. Istočasno so uredili tudi razmerje do freisinškega škofa. Če bi njihov bratranec Konrad Oglejski na katerikoli način izgubil svoj delež, naj bi pripadala njegova pravica freisinškemu škofu, užitek pa loškim bratom. Če bi bratrancc zakrivil kako nezakonito dejanje, naj bi pripadalo škofu vse, kar je izviralo iz njegovega deleža. Kolikor bi se pregrešil kdo od bratov ali njih dedičev in bi se navzlic opominu ne poboljšal, naj bi zapadle vse pravice v celoti. Zaradi te obveze jim je bil škof pripravljen plačati sto oglejskih mark oziroma zastaviti do izplačila 14 hub v poljšiški (besniško ozemlje), 6 hub pa v sosednji strmiški županiji na selški strani.12
Navzlic vsem tem poravnavam pa se je vendar kazala samovoljnost Loških vitezov celo v dejanskem obračunavanju,13 kar je hotel škof preprečiti z dogovorom, po katerem so se 1270 Loški vitezi obvezali, da si ne bodo lastili nikakih pravic na freisinških gradovih in utrdbah in da bodo umaknili vse svoje ljudi iz loških posestev.11 Do miru pa s tem ni prišlo. Ko je Wernhcr mlajši zagrešil vrsto prekrškov, ga je freisinški škof 1275 pripravil do tega, da mu jc bil voljan izročiti vso dediščino pod pogojem, da ostane Wernherju v užitek; če bi se pa še v bodoče pregrešil, naj bi pripadel škofu tudi užitek.15 Vse te obveznosti bi prišle dejansko v poštev le, če bi bil zemljiški gospod toliko močan, da bi jih lahko izvedel. V resnici temu ni bilo tako, na kar kažejo ponovne obljube Loških vitezov, da so pripravljeni napraviti konec vsem neprilikam, ki so jih povzročali freisinškim škofom.16
Položaj gradiščana v loškem stolpu jc bil mestoma združen tudi z opravljanjem enake službe na Starem gradu,17 od koder naj bi po Valvasorju potekal rod Loških gospodov (XI, str. 36—37). Stari grad, Wildenlack, ki sega morda še v predzgodovinsko dobo (str. 143), je dal freisinški škof v začetku 14. stoletja temeljito obnoviti. Saj je potrošil v letih 1317—1320 preko 400 oglejskih mark za ureditev jarka in zgraditev zunanjega obzidja.18 Na tej sicer odmaknjeni, a vsekakor važni točki, so se gradiščani večkrat menjavali. Tako je postavil škof za leto 1315 na to mesto polhograjska gospoda Markvarda in Rüdi-gerja, ki ju je plačal deloma v denarju (20 mark), deloma v naravi (150 modijev rži in ovsa ter 600 sirov); za stražo in vratarje sta morala
" Fra 31, št. 403, str. 440-443.
13	Fra 31, št. 280, str. 304—303.
14	Fra 31, št. 283, str. 308—309.
16	Fra 31, št. 308, str. 331—332.
,0 Bratje Wernlier, Konrad in Nikolaj 1283 oh nastopu novega škofa Emihona, Fra 31, št. 373, str. 396—397; Konrad 1313, Fra 33, št. 494, str. 69—71.
17	N. pr. 1357, Fra 35, št. 724, str. 315—316.
18	Fra 36, str. 61—62.
12
177
poskrbeti sama.19 — Ulrik Stubenberg je 1357 združil službi gradi-ščana v loški spodnji utrdbi in na Starem gradu proti plačilu letnih 80 oglejskih mark; izrabil je namreč denarno zadrego freisinškega škofa, ki mu je posodil 250 gld.20 — Za vlade Friderika III. je imel do 1449 v cesarjevi službi grud v oskrbi Andrej Fröhlich. Fröhlich poteka verjetno iz rodbine, ki je imela 1423 na loških tleh v fevdu 1 hubo v Crngrobu, 1 pri Sv. Ožboltu, 1 pa v Besnici. Leta 1449 je Friderik III. ukazal svojim oskrbnikom na freisinških kranjskih gradovih, da so gradove izročili Juriju Lambergu kot zastopniku freisinškega škofa Ivana. Oskrbništvo na Starem gradu je tedaj prevzel Ostermun Liebenberger.21 Proti koncu 15. stoletja je bil gradiščan na Starem gradu Jurij Sigesdorfer.22 V 16. stoletju je pa grad odslužil; v urbarju 1568 je omenjen kot star grad. V Valvasorjevem času so bile tam le še razvaline.23
Na osnovi opravljanja službe gradiščana so se v Loki uveljavljale še nekatere druge plemiške rodbine, med kuterimi je bila v prvi polovici 15. stoletja najmočnejša rodbina Ivana Loškega (Hans von Lagk). Ta je imel 1423 v fevdu razen stolpa v Besnici, dvorca v Ra-kovici in 8 kmetij v besniškem območju tudi 4 hübe v Stražišču.21 Njegova sinova Melhior, ki mu je dal 1423 škof v oskrbo loško zgornjo utrdbo z vsemi pritiklinami,25 in Baltazar sta imela tedaj v fevdu stolp v Loki na Spodnjem trgu (Noumarkt), dalje mlin pri kopališču in onega na Studencu, dvorec v Stari Loki, razen tega pa še 2 hubi v Veštru, 1 v Virmašali, 2 v Zabnici, 2 na Godcšču, 2 v Zmincu, 1 v Besnici; za 1 hubo v Ilosti sta plačevala letno po 48 oglejskih dena-ričev.20 Po njuni smrti je vse te fevde podedovala vdova Ana Haidenreich Verber,27 ki je prodala obe hubi v Zmincu in eno hubo na Go-dešču takratnemu loškemu kuščarju Andreju Tschugelu,28 leta 1449 pa škofu Ivanu dvorec in mlin pri kopališču.20 Drobljenje fevdov se je nadaljevalo tudi kasneje; tako je rodbina Ivana Loškega izginila, ne da bi zapustila za seboj globlje sledove. — Prav majhne fevde je imel v svojih rokah Nikolaj Gutemberg, ki je bil leta 1426 loški
19	Fra 36, str. 122; prim. Andrejka R., Polliograjski baroni, GMDS, XXV—XXVI, 1944—1945, str. 105.
20	Fra 35, št. 724, str. 315—316.
21	P. z., MM-Heckenst. 9, str. 309; P. z., HM, fasc. 138; f. knj. 1423, f. 33; gl. str. 182.
22	Mayer Fr., Ueber die Correspondenzbücher des Bischofs Sixtus von Freising 1474—1495, AÖG, LXVIII, 1886, str. 497; Don., št. 170, str. 117; št. 171, str. 124.
23	Valv., I, str. 115; XI, str. 36, 651.
24	F. knj. 1423, L 33'.
25	P. z., HM, fasc. 137.
20 F. knj. 1423, f. 35'.
27 F. knj. 1423, f. 37'.
29 F. knj. 1423, f. 46.
29 P. z., HM, fasc. 137»
oskrbnik.30 Pač pa so se močno uveljavile druge tri družine, ki so imele v začetku 15. stoletja na loških tleh večje fevde, na osnovi katerih so se razvile graščine v Puštalu, Stari Loki in Št. Petru pod Šmarjetno goro.
Med vsemi loškimi fevdalci so se v teku let povzpeli do največje moči p u š t a 1 s k i graščaki. Po vsej priliki je bilo puštalsko ozemlje že zelo zgodaj odtujeno freisinškemu škofu. Po rekonstrukciji je bilo v Puštalu zemlje za tri liube, od katerih pa naletimo v urbarjih 1291 in 1318 le na eno, ki je plačevala vsakokratnemu mitničarju letno po 40 denarjev.31 Kasneje se Puštal v freisinških urbarjih sploh več ne omenja. Pač pa srečavamo v listinah 13. stoletja puštalske gospode. Tako nastopa Otto de Purchstallo kot priča med leti 1214—1220;32 Marchlinus de Purchstal je bil porok 1286;33 Winther Puštalski se je 1297 oženil z Juto, hčerjo smledniškega gradiščana Ulrika Chropfa.34 Puštalski fevdalci so povzročali freisinškemu škofu marsikatero težavo, kar dokazuje listina iz 1295; takrat sta se namreč zavezala puštalska brata Winther in Konrad, da bosta dosegla v določenem času milost pri škofu in prijateljstvo pri loškem gradiščanu Konradu, sicer ju čaka zapor v gradu ali v stolpu in izguba fevdov, ki sta jih imela od freisinškega škofa.35
Kakor je razvidno iz fevdne knjige 1423, ni bila takrat puštalska fevdna posest na loških tleh posebno obsežna. Knjiga omenja Jorga in Gala, sinova Tiertlema Puštalskega, ki sta imela v fevdu razen pu-štalskega dvorca še eno hubo na Godešču in dve hubi na Fojkah, poleg tega pa uživala domec z vrtom pri mestnih vratih, od katerega sta letno plačevala po 20 oglejskih denaričev (f. 35'). Toda v teku stoletij se jc puštalska posest silno razmahnila ne le v mejah loškega gospostva, nego tudi v sosedstvu. Svojo moč so Puštalci deloma črpali tudi iz službenega razmerja do freisinškega škofa. Leta 1449 je imel Gal v cesarski službi v oskrbi gornji stolp v Loki (Obern lak).36 Prav tam je bil v škofovi službi dolga leta, najmanj od 1485 dalje gradiščan Joahim Puštalski, ki je dobil 1516 pravico do ribolova na Sori.37 V prvi polovici 16. stoletja srečamo v imenjski knjigi poleg Karla Puštalskega (GB IV, f. 67) še brata Krištofa in Morica, ki jc bil poročen s Katarino Hohenwart (GB I, 407, 424). Posest obeh bratov je bila ob njuni smrti proti sredi 16. stoletja dokaj obsežna, saj je znašala davčna ocenitev 52 gld. 59 krc. (GB II). Vsa dediščina je pripadala 1588 Ja-
30	F. knj. 1423, f. 37; P. z., HM, fasc. 137.
31	Fra 36, str. 175.
32	Gr. V, št. 232, str. 125.
33	Fra 31, št. 395, str. 431.
34	Fra 31, št 422, str. 462.
35	Fra 31, št. 410, str. 450.
38 P. z., MM, Heckenst. 9, str. 309.
37 Fasc. Šk. Loka-mesto in gospostvo; listina iz 1625; Koblar A., Drobtinice, o. d., str. 186; P. z., HM, fasc. 138.
12*
179
kohu, ki je pa umrl brez potomcev. Dediči se po njegovi smrti niso mogli sporazumeti.33 Leta 1604 je bilo skoraj 2/3 puštalske posesti pripisane na loškega trgovca z železom Lenarta Kunstin39 in Mihaela Paplerja (GB IV, 67), starološkega graščaka, ki je kmalu nato zago-spodaril nad vso omenjeno posestjo (GB V, 123')- Toda medtem je začel uveljavljati svoje pravice Andrej Paradeiser, sin Ane, hčere Krištofa Puštalskegn,39a oziroma za njim Andrejeva prunečakinja Ana Marija Posarelli, roj. Paradeiser. Njej je podelil 1623 freisinški škof preko svojega pooblaščenca Ilitzinga v fevd puštalsko posest, ki ji je pripadalo 36 tamkajšnjih kajžarjev, dve hubi na Godešču, 1 v 1 losti, 1 v Gorenji vasi, 1 v Žabniei, 1 pri Sv. Ožboltu in 2 v Podreči.301' Odslej je ostala puštalska posest do konca 17. stoletja skoraj nespremenjena z ocenitvijo 47—13—. Pač pa je v tem času prav pogosto prehajala iz rok v roke. Leta 1646 jo je prevzel Ivan Jožef Taller zu Neuthall, ki je kasneje s poroko stopil v krog rodbine Posarelli.'10 Leta 1671 je prešla posest na Ivana Ludovika pl. Hohenwarta, ki jo je še istega leta prodal tastu Ferdinandu Ernestu Apfaltrerju (GB VI, 104). Po obsegu nespremenjeno imen je je kupil 1696 poljanski kinetski sin Marko Oblak.
Rodbina Oblakov poteka iz Lučen.41 Markov oče Andrej je bil gruntar v Gorenji vasi v Poljanski dolini.42 Podjetni Marko si je pomagal s kupčijo v taki meri, da so ga uvrščali med prve trgovce z železom na Kranjskem, kakršno mesto so obdržali tudi njegovi potomci v 18. stoletju.13 Leta 1672 je kupil v Škofji Loki hišo; 1685 je povečal svojo posest še z majhnim zemljiščem »Pod cegloni« (vnter dem Ziegl) ob Poljanski Sori, kakor se še danes imenuje del puštal-skega ozemlja s stavbo, ki nima običajnega kmetskega lica.43a Leta 1688 si je pridobil plemstvo; prevzel je naslov pl. Wolkensperg auf Ziegelfeldt.44. Od 1696 je bila puštalska graščina do najnovejših dni povezana s to rodbino. Marko Oblak se je uveljavljal tudi izven puštulskega območja. Od kneza Ferdinanda Auersperga je kupil 1707
38	Herrschaft Lack, Camer Procuratur — seznam fevdov.
39	Prim, A n d r e j k a R., Polhograjski baroni, o. d., str. 105.
391 Herrschaft Lack, Camer Proc. — seznam fevdov; Wittin g J., Beiträge zur Genealogie des krainischen Adels, Jahrbuch der k. k. heraldischen Gesellschaft »Adlerc, Neue Folge, 1894, str. 129, 132.
39b Herrsch. Lack, Camer Proc. — seznam fevdov.
40	Herrsch. Lack, Camer Proc. — pismo iz 1659; W i 11 i n g J., o. d., 1895, str. 239.
41	Blaznik P., Kol. P. d., o. d., str. 59.
42	Urbarji 1642—1645, 1660; fasc. Genealogija.
43	Müllner A., Geschichte des Eisens in Inner Österreich von der Urzeit bis zum Anfange des XIX. Jalirhd., I, 1908, str. 753.
43a F 6, Br. Wolkensperg, fasc. II, št. 12, 14.
44	GB VI, vi. 9'; VII, 180'. Imenjske knjige citiram po razporeditvi Pol ca J., Svobodniki na Kranjskem, GMDS, XVII, 1936, str. 22—26. Po inienjskih knjigah citirane letnice niso vedno zanesljive. — Breckerfeld, Genealogica II.
postojnsko gospoščino s 351 Vs in Sneberk z 28 liubami. Šneberk je prodal še istega leta dalje, s čimer pa ni mogel bistveno zmanjšati dolga, ki si ga je ob tej kupčiji nakopal.45
Trgovski duh je podedoval tudi Markov sin in naslednik Franc Oblak. Bil je v živahnih trgovskih stikih z Benečani,40 kupčeval je pa tudi z zemljo in desetinami. Puštalsko posest je v kratkih petnajstih letih podvojil. Nakupil je zlasti mnogo desetin po loškem gospostvu, tako n. pr. 1723 od dvorne komore desetino po Poljanski dolini za 48.000 gld,; pridobil si je pa desetine tudi izven loškega ozemlja. Obenem je zaokrožil puštalsko posest s štirimi hubami v Vincarjih in tremi v Zmincu; izven loškega gospostva jc razširil puštalsko ozemlje na Jeterbenk, Zbil je in Podreče.47 Leta 1719 je proglasil puštalsko posest za fidejkomis, kar jc bilo potrjeno 1727.48 L. 1722 je prodal postojnsko gospoščino dvorni komori za 83.250 gld., kar naj bi bilo po pogodbi izplačano v trcli obrokih. Obenem je pa kupil 1723 za 83.088 gld. celotno posest blagajskih grofov, tako Pono-viče z 59—4—, Lubek s 153—42—2, graščino Na Bregu pri Ribnici (Willingrein in Roscnprunn) s 130—33—, Ribče pri Lazah onstran Save (Fischern) s 27—5—žVz poleg nekaterih manjših objektov. Ob tej kupčiji se je moral Franc Oblak močno zadolžiti. Še preden jc utegnil izplačati kupnino, je nenadoma umrl.49
Njegova rodbina je bila v stalnih denarnih zadregah. Puštalski fidejkomis je imel v rokah najstarejši sin Franc Anton. Sredi 18. stoletja je obsegala ta posest poleg vseh fevdov iz 1623 na loškem ozemlju še dva nova kajžarja v Puštalu ter 4 hübe v Vincarjih in 3 v Zmincu. Razen tega so imeli puštalski Oblaki fužino ob Selški Sori, od katere so plačevali freisinškemu škofu letno po 5 gld.; dajali so jo v najem. Še večja je bila puštalska posest izven loškega gospostva; tako so imeli Oblaki v Podreči poleg 1 hübe in dveh % hub še tri kajže, v Zbiljah 4 hübe in 4 kajže, v Prebačevem 16 hub, dve H hübe in 5 kajž, na Šcukovem turnu 3 hübe, šest hub in 2 kajži, v Volčjem potoku 1 hubo in dve hubi, v okolici Jeterbenka (Sv. Marjeta, Sv. Florijan, Sv. Katarina) pa 4 hübe, pet % hub, dve y4 hubi in 1 kajžo.50
Dediščino je prevzel 1765 Franc Rudolf, za njim pa 1807 Franc Jožef.51 V drugi polovici 18. in v prvi polovici 19. stoletja je začela polagoma kopneti. Leta 1775 so odpadle kmetije v Vincarjih in Zmincu; odprodane so pa bile tudi marsikatere desetine širom po
45 GB VI, 481; vi. 10; F 6, Br. Wolkensperg, fasc. III.
40 F 6, Br. W„ fasc. III.
47	GB VI, 499; vi. 9', 10; RDA, fasc. 277, št. 19.
48	D. d., 1 citron B 5.
4" GB VI, 46, 47, vi. 21, 21', 22, 22'; F 6, Br. W„ fasc. III.
50 RDA, fasc. 277, št. 1, 24; fasc. 2, št. 45; fasc. Herrschaft Lack, Waldstreitigkeiten, 1552—1700.
61 D. d., 2 pepelnata I 17.
loškem gospostvu in izven njega.52 Izvenpuštalska posest se je pa polagoma Oblakom popolnoma izmuznila. Leta 1758 je bila odprodana graščina Na Bregu grofu Gvidonu Cobenzlu (GB VII, 168), medtem ko je ponoviški kompleks z Lubekom 1827 prešel na dr. Antona Pfeffererja (GB XIX, 205).
Starološki grad se je verjetno razvil iz dvorca loškega zemljiškega gospoda (str. 149). Usoda tega gradu je bila tesno povezana z raznimi rodbinami, katerih člani so bili v službi freisinškega škofa. Ni izključeno, da je Viljem de Altenlok, ki ga srečamo 1286, v zvezi s tem gradom.53 Prav gotovo pa dobimo sled za starološkim gradom v fevdni knjigi 1423. Knjiga omenja v Stari Loki razen polovičnega dvorca, ki je bil v rokah Petra Formacherja, še dva cela dvorca; oba sta lokalizirana v neposredno bližino župne cerkve (»pei der pliarr-kirchen«, »gegen dem Pfarhof«); eden je bil v rokah loških bratov Melhiorja in Baltazarja, drugi v posesti Ivana Liemberga. Liembcrg je imel razen tega v fevdu od freisinškega škofa še 1 hubo v Vir-mašah, 3 v Zabnici, 2 v Bitnju, 7 v Jami in 5 v Besnici.54
V začetku 16. stoletja je bila starološka graščina v rokah rodbine Sigesdorf, katere člani so bili skozi vse 16. stoletje v službi loškega zemljiškega gospoda kot oskrbniki oziroma žitničarji. Tako je bil konec 15. in v začetku 16. stoletja loški žitničar, 1501—1502 pa tudi oskrbnik Jurij Sigesdorf, ki je bil nekaj časa gradiščan na Starem gradu (str. 178).55 Baltazar je bil 1515 žitničar, v letih 1527 do 1529 je pa s to službo združil še oskrbništvo.50 Lenart pl. Sigesdorf zue Grosswingkhlern je bil v škofovi službi blizu štirideset let kot loški žitničar oziroma oskrbnik (1530—1569) ;57 nekaj let je bil celo zakupnik loškega gospostva.58 Enako je imel v zakupu loško gospostvo 1584 tudi Lenartov sin Filip, ki je bil sicer oskrbnik in več let tudi žitničar (1572—1584).00 Po vsej priliki je bil zametek starološki graščini Liem-bergov dvorec; med graščinskimi fevdi se namreč omenja tudi les v Lubniku z nazivom »Liebennberger Risenn«. Sicer so bili združeni z graščinsko posestjo razen polja okrog gradu in domca pred mestnimi vrati še trije travniki v Pevnu in Dorfarjih ter dve cajnarici v Podnu, od katerih je bilo pa treba plačevati freisinškemu škofu
52 GB IX, 56—57; D. d., 5 modra K 28.
63 Fra 31, št. 395, str. 431.
54	F. knj. 1423, f. 35', 36'; Ivan Liebenberger — fasc. Šk. Loka in gospostvo 1540.
55	Don., št. 170, str. 117; Chmel J., Zur Geschichte der bisch, freisin-gischen Herrschaften in Österreich während der Zeit des Bischofs Sixtus, Österreich. Blätter f. Literatur und Kunst, IV, Wien 1847, str. 406; urbar 1501, f. 379.
56	Kos Fr., Zgodovinski pobirki iz loškega okraja, IMK, II, 1892, str. 3.
57	F. knj. 1540; Don., str. 5—10, 46—48.
58	Don., št. 20, str. 9; št. 22, str. 9—10.
59	Don., št. 43, str. 50; Kos Fr., Zgod. pobirki, o. d., str. 3.
letno 4 ogr. goldinarje.®0 Cajnarici sta bili verjetno ob Prifarškem potoku; eno je pridobil Jurij Sigesdorf z zamenjavo za hišo v Loki 1488,61 druga je bila 1501 še v rokah Petra Larensaka. Razen omenjenih cajnaric je bila 1540 v Podnu pri Krevsovem mlinu še neka fužina, ki jo je imel Valentin Naglschmidt iz Stare Loke (am fronhoff). Verjetno je povodenj 1540 vse te objekte uničila (f. knj. 1540), kajti urbar 1560 fužin v Podnu ne omenja več. — Za Baltazarja Siges-dorfa so spadale h graščini še razne kajže, tako 11 njih v Stari Loki s podložniki najrazličnejših obrtniških priimkov, 2 v Veštru, 5 na Trnju, 2 v Žabnici, 1 pa v Hosti. Graščini je pripadala tudi desetina od 6 hub v Zmincu.82 Razen tega je dobil Baltazar 1519 od škofa v fevd vseli pet hub v Viličarjih.03
Iz graščinskih urbarjev 1534 in 1540 je razvidno, da je bila takrat celotna posest precej močna. Obsegala je 6 hub v Stari Loki, 1 hub o v Veštru, 4 v Vincarjih, 1 v Virmašah, 2 v Zabilici, 1 na Češnjici, 2 v Zmincu, razen tega pa še več hub izven loškega gospostva, tako 1 v Senici, 1 na Pšati, 1 v Gameljnah, 1 v Stanežičah, 2% v Polhovem gradcu, 2 v Belici in 1 % v Horjulu. Poleg tega je bilo graščini podložnih večje število kajž, tako v Stari Loki 34, na Trnju 2, v Veštru 3, Hosti 1, Starem dvoru 1 in v Dorfarjih 2; prav tako so pripadale graščini razne desetine izven loškega gospostva. Poudariti je pa treba, da je tvorila jedro starološke graščine Baltazarjeva posest, kakor je razvidno iz kupnih pogodb in fevdnih pisem 17. stoletja.61 Po smrti Katarine Sigesdorf 1540 je prišla graščina v roke zeta Baltazarja Sigesdorfa Andreja Lamberga s Črnelega, ki je prodal posest 1542 svojemu svaku, možu druge Baltazarjeve hčere Viljemu Raspu, čigar oče Pavel Rasp je bil loški oskrbnik 1510—1522.65 Viljem Rasp je v nekaj letih svojo posest z dedovanjem in nakupi skoraj podvojil. Toda Viljemov sin Baltazar je starološko graščino razdelil med svoja sinova Viljema in Jurija; z razdelitvijo se je razrahljala vez do posesti. Tako je prodal 1596 Jurij Rasp svojo polovico Mihaelu Paplerju, ki je 1618 pridobil od Viljema Raspa še drugo polovico. Odprodaja je bila pa omejena le na temeljno Baltazarjevo posest. Kajti ne glede na to prodajo je imela rodbina Rasp še dalje na loškem ozemlju marsikatero zemljišče in desetino; njeno imenje je celo rastlo, zlasti v 17. stoletju za Viljema in Ivana Jurija Raspa.66
80 Sk. Loka-mesto in gospostvo 1540.
61 Listina 19/9, 1488.
02 Šk. Loka-mesto in gospostvo; Strahlova zbirka, listina 1521.
83	P. z., HM, fasc. 139.
84	Strahlova zbirka.
65 Fasc. Genealogija; Valv. XI, str. 16; Kos Fr., Zgod. pobirki, o. d., str. 3; Wittin g J., o. d., 1895, str. 178.
88 Strahlova zbirka, listina iz 1634; Inv. XII, 26, št. 48, 42; GB IV, 101; V, 89'; VI, 145'; fasc. Genealogija; Herrschaft Lack, Gamer Proc. — Lehensbrief 1634, seznam freisinških fevdov iz začetka 17. stoletja.
Ločan Miliacl Papier je bil s svojim imenjem prepisan 1601 med viteze (GB IV, 353). V nekaj letih je svojo posest toliko dvignil, da je znašala ocenitev 75—55— (GB V, 123'); vendar je polovica na novo pridobljene posesti že 1625 ponovno prešla na Puštalce (str. 180). Leta 1634 je prodal starološko graščino Juliju Scarlichiju z ocenitvijo 18—5—, medtem ko je večjo polovico (23—39—2) nekaj let nato razdrobil z daritvami.67 Odslej so se gospodarji graščine večkrat menjavali. Leta 1669 je sklenil Julijev sin Karel Scarlichi z Janezom Pečaherjcm iz Šeferta pogodbo, po kateri je zamenjal za doplačilo graščino za hišo sredi Glavnega trga v Škofji Loki in za pristavo pred mestom.68 Leta 1686 je prešlo posestvo na Ivana Gottharda Lukančiča, čigar mačeha Marija Elizabeta, roj. Juliani, jc bila vdova po Francu Karlu Scarlichiju.60
Ivan Gotthard je potekal iz loške rodbine, ki se je med vsemi tamkajšnjimi meščanskimi družinami 17. stoletja najbolj dvignila in ki je prevzela po sprejemu plemstva naslov pl. Hertenfels.70 To rodbino srečamo sredi 16. stoletja v urbarjih in imenjski knjigi. Vincenc Lukič (1560) oziroma Peter Lukančič (1568) sta omenjena v urbarjih v zvezi z novo cajnarico pri mlinu na Studencu v Škofji Loki, ki jo je dovolil postaviti zemljiški gospod na mestu, kjer so stale prej stope za čreslo. Peter Lukančič je imel le majhno imenje z occnitvijo 1—45— (1555, GB IV, 356'). Ta posest je pa močno narastla v sledečih desetletjih za Sebastijana Ltikančiča, ki je bil trgovec z železom v Škofji Loki.71 Sebastijan Lukančič je nakupil predvsem razne desetine po loških tleh, zlasti v Poljanski dolini, pa tudi na ozemlju v sosedstvu loškega gospostva.72 Posest se je za njegovih dveh dedičev Jurija in Gregorja razdrobila; Jurijev delež jc prešel sčasoma ves v posest loških klaris, medtem ko je Gregorijevo imenje končno kupil Gabrijel Lukančič (GB V, 370, 370'). Gabrijel je v letih 1656—1688 ponovno utrdil posest; nakupil je vrsto desetin sirom po Selški dolini in v Gostečah, obenem si je pa pridobil 1680 od Jurija Sigmunda pl. Werneklia 4 hübe v Vincarjih in 3 liube v Zmincu. Pred smrtjo je razdelil posest med štiri sinove. Vendar nihče od njih ni dalje časa vzdržal. V prvih dvajsetih letih 18. stoletja je večina Lukančičevega ozemlja prešla na puštalskega Oblaka (GB VI, 275—277). Eden Gabrijelovih sinov je Ivan Gotthard, lastnik starološke graščine, ki je to posestvo prodal 1705 dalje Ivanu Juriju Prešerni!.73 Toda že naslednje leto je prešla graščina v roke Ivana Adama pl. Erberga, 1755
87 Inv. XIII, 34; ljubljanska listina št. 25; GB V, 123'.
68	Strahlova zbirka — listina 1669.
69	Strahlova zbirka — listina 1698; Wittin g J., o. d., 1894; str. 125 do 126; GB VI, 216.
70	Fasc. Genealogija.
71	Müllner A., o. d., str. 151, 154.
72	GB IV, 356'; V, 370.
73	GB VI, 275; VII, 177.
pa po dražbi v posest Matevžu Demšarja (GB VI, 269'), ki je bil kmetskega rodu iz Žetine v Poljanski dolini.71 Kot trgovec s platnom je bil v živahnih trgovskih zvezah tako s Trstom in Reko kakor tudi s severno Italijo (Benetke, Milan, Parma, Muntuu, Bologna).76 S platnom je trgoval na debelo tudi njegov sin in naslednik Jožef Demšar, ki je tuko še pomnožil lepo premoženje.74 Takrat je spadalo pod starološko graščino 5 hub v Stari Loki in 1 huba v Žabnici ter 29 kajž v Stari Loki. Izven loškegu gospostva je bila graščini podložna le 1 huba v Brezju pri Kamniku in 1 huba ter 1 kajža v Hrašah pri Smledniku. Posest se je v drugi polovici 18. stoletja le malenkostno povečala z nakupom raznih parcel v okolici Škofje Loke in s pridobitvijo nekaterih desetin.70 Zveza med starološkimi graščaki in frei-sinškim gospostvom se je tedaj kazulu v tem, da so moruli starološki gospodje plačevati ob vsakokratnem nastopu novega freisinškega škofa po 52 gld. in 1 dukat.77 Leta 1819 je prodal Jožef Demšar ml. starološko graščino svojemu svaku Frideriku Anzelmu pl. Strahlu; z njim je nastopila družina, ki je obdržala posest v svojih rokah preko sto let.78
Schrottenthurn (šentpetrska graščina) spada tudi v vrsto tistih gradov, kuterih korenine segnjo daleč v preteklost. Ozemlje Št. Peter pod Šmarjetno goro, kjer je Schrottenthurn zrustel, je bilo lreisinškim škofom že tuko zgoduj odtujeno, da ga loški urbarji sploh ne omenjajo. Tamkajšnjih pet hub srečamo prvič v fevdni knjigi L423; hübe so pripadale takrat Ivanu Peisserju (f. 33'). Njegov dedič Ahac, ki je imel 1449 v rokah upravo loškega stolpa,70 je odprodul dve hubi, eno od teh bratovščini Matere božje v šmurtinski župniji.80 Leta 1499 je prevzel po Volbenku Peisserju šentpetrsko posest svak Mihael Frösach. Fevdno ozemlje je obsegulo tedaj 3 hübe v Št. Petru, 1 hubo v Bitnju, vinogrud na Šmarjctni gori in njivo na loškem Ošterfeldu.81
Grad je mlajša zgradba, ki so jo postavili v 16. stoletju gospodje pl.. Schrott, po katerih ima ime.82 Posestvo je prešlo do 1539 v roke rodbine Teuffenpach iz Kranja, od teh pa 1574 v last Filipa Siges-dorfa.83 Filip je uredil pri šentpetrskem dvorcu z dovoljenjem deželnih stanov 1583 v obsegu treh hub pristavo, ki jo je leta 1602 še
74 P o 1 e c J., Spominu Edvarda in Karla Strahlu, Zbornik za umetnost in zgodovino, 1930, str. 47.
73 Inv. XI, 30, št. 39.
70 RDA, fasc. 313, št. 1, 5, 13, 14, 15.
77	RDA, fasc. 313, št. 1.
78	GB XX, 1; Polec J., Spominu, o. d., str. 48.
79	P. z., MM, Heckenst. 9, str. 309.
80	F. knj. 1423, f. 49; IMK, 1894, IV, platnice 5 a.
81	Šk. Loka-mesto in gosp., 1540.
82	Valv. XI, str. 514.
83	GB I, 427'; II; III; IV, 94', 115'.
razširil.84 Ob tej priliki je Filip izpopolnil svoj naslov v »zu Grosz-winkhlern vnnd Schrottenthurn«.85 Rodbina Sigesdorfov je posest v dobrih sedemdesetih letih bistveno povečala, in sicer predvsem z ozemljem, ki je nekoč pripadalo Francu Lambergu na Kamnu;85a če je bila določena Schrottenthurnu 1574 ocenitev 4—3—, je do 1643 narastla na 46—7—.80
Leta 1647 je prodal Andrej Baltazar graščino Ivanu Pučarju (GB V, 76'), ki je bil poročen z Dorotejo Sidonijo, rojeno Sigesdorf. S porokami so se imena lastnikov menjavala. Doroteja Sidonija se je drugič poročila z Mihaelom Dienstmanom, hči iz drugega zakona Doroteja Sidonija pa z Ivanom Sigmundom Toperzerjem (GB VI, 124'). Sredi 18. stoletja so ležala graščinska posestva le deloma v mejah loškega gospostva. Poleg graščinske pristave je spadala h gradu še ena huba v Stražišču in štiri kajže pod Šmarjetno goro; pač pa se je posest bolj zajedala v besniško območje, kjer ji je pripadalo 11 kajž poleg dveh hub v Zabukovju in treh v Zgornji Besnici. Sicer se je pa graščinska posest širila v drobcih med Kranjem in Begunjami; z njo je bila združena v Orehovljah 1 kajža, v Britofu 1 huba, na Bregu 1 huba in 3 kajže, dalje v Žigani vasi, ki spominja s svojim imenom Sigisdorf na stare lastnike, 2 hubi in 2 kajži, na Otoku 1 huba in 1 kajža, v Zapužah 1 kajža in v Zgošah 1 huba. Vse to ozemlje je prešlo s porokami 1757 na rodbino pl. Garzarolli, 1807 pa na družino pl. Vest.87 Posestvo je zelo oslabelo, ko je bilo 1836 odprodanih 21, 1840 pa 11 parcel.88
Ajmanova graščina je v razliko z ostalimi graščinskimi posestvi na loškem ozemlju mlajšega postanka. Po Valvasorju je po-stavil grad malo pred 1689 loški glavar Fr. Matija pl. Lampfritzham pri Sv.Duhu na kraju, kjer so bile prej tri kmetije.89 Notica se sklada z rekonstrukcijo kmetij pri Sv. Duhu, kjer se v Formah 1679 prvič pojavi ime Ehrenau s tremi hubami (str. 152). Graščina je prišla kaj kmalu s poroko v posest rodbine pl. Flachenfeld,00 ki je imela proti koncu 17. stoletja v rokah vipavsko gospostvo, s katerim je bilo nekaj časa združeno tudi Ajmanovo posestvo (GB VI, 617). Rodbina Flachenfeld je pridobila od freisinškega škofa omenjene tri hübe z zamenjavo treh kmetij v Zabnici.91 Sicer je pa Ajmanovo posestvo obsegalo predvsem kajže, ki jih je nakupil lastnik Ivan Krištof leta 1700; ko je pridobil še nekaj desetin od Ivana Pečaherja, je
84	GB I, IV, 94', 95'.
85	Don., št 43, str. 50.
65a GB IV, 51', 95'; V, 23.
86	GB IV, 94'; V, 76'.
87	RDA, fasc. 289, št. 8, 22; GB IX, 165; XX, 212.
88	Instrumentenbuch III, 438—441; VI, 49—55.
89	Valv., XI, str. 127—128.
90	Fasc. Genealogija.
91	RDA, fasc. 2, št. 35.
imenje toliko narastlo, da je znašala ocenitev 13—4—2. Leta 1725 je bila graščina tudi formalno odcepljena od vipavskega ozemlja in prepisana na Ivanovega sina Lovrenca Krištofa (GB VI, 617), ki je prodal posestvo 1746 Ivanu Adamu Dinzlu pl. Angerburgu.02 Iz podrobnega seznama je razvidno, da so spadali takrat pod Ajmanov grad predvsem različni kajžarji s Sorškega polja, tako 15 njih v Stari Loki, 1 v Formah, 1 pri Sv. Duhu, 2 v Šutni, 1 v Starem dvoru in 1 v Ilosti; posest je segala tudi v besniško ozemlje, kjer je zajemala v Spodnji Besnici 3 hübe in 1 kajžo, v Zgornji Besnici pa 1 hubo. Graščinska posest se je pa širila tudi preko meja loškega ozemlja; tako so spadale k njej 3 hübe in 2 kajži v Zbiljali, % hübe in 3 kajže v Mošah, 3 liube in 2 kajži v Cirčičah, 1 huba na Visokem pri Kranju in 2 kajži v Šenčurju. V drugi polovici 18. stoletja so bili graščini pripisani še razni svobodniki.03 Leta 1789 oziroma 1791 je prišlo posestvo v roke dr. Jožefa Hayinanna, po katerem se grad še danes imenuje. S poroko je bilo imenje 1799 pripisano na ime pl. Becken,04 toda že 1801 je kupil grad Jožef Dietrich.05 S poroko jc pripadla graščina končno leta 1847 rodbini Detela (GB XX, 19).
Razen fevdov, ki so jih dobili poedinci v zvezi z opravljanjem službe, najdemo na Sorškcm polju še drug tip posestev, t. j. kmetije, ki so jih dobili posamezniki po grajskem pravu v svoboden deden zakup s pravico, odtujiti jih le tistim, ki so podložni škofu. Obveznosti do zemljiškega gospoda se kažejo le v tem, da so plačevali vsakokratnemu loškemu mitničarju letno po 40 denarjev najemnine, medtem ko so mogle biti služnosti le prostovoljne. Pač pa so bili obvezani opravljati v primeru sile javno robolo za deželo aH gospostvo in plačevati davek za deželnega kneza kot odvetnika. Take kmetije so imeli v rokah predvsem loški meščani; kot po drugih mestih so bili namreč tudi v Škofji Loki prvi meščani obenem poljedelci.06
Tako je ohranjena listina, po kateri je razdelil 1263 škof kmetijo Sluczelhub meščanom Nikolaju, Valpotonoveinu sinu, Wernherju, njegovemu zetu z Goldruno in njegovi hčeri Marjeti,97 ki pa niso bili dolgo v posesti tega ozemlja. Leta 1291 je imel namreč polovico te kmetije duhovnik Herandus, druga polovica, v rokah jeterbenškega Gotfrida, pa je prišla do leta 1318 v posest loškega meščana Jakoba Speyserja.03 — Na podoben način je razdelil škof 1263 tri kmetije — Prechube in dve Raeblinovi hubi v neposredni bližini Škofje Loke —
02 GB VI, 221'; vi. 27'
"3 RDA, fasc. 239, št. 21, 36; GB, IX, 14; gl. str. 194.
91 D. d., 2 pepelnata E 26.
95 D. d., 4 modra, G 4.
90 Zwitter Fr., Starejša kranjska mesta in meščanstvo, str. 16, 17, 21; Fra 31, št. 231, str. 244—245; št. 232, str. 245—246.
97	Fra 31, št. 231, str. 244—245.
98	Fra 36, str. 177; Fra 35, št. 686, str. 279.
na 24 njiv, ki so jih bili deležni loški meščani, med njimi dva kovača, dva mesarja in en krznar.00 — Enako je bila razdeljena med meščane pred 1291 huba, ki jo je imel prej stražnik sadovnjaka oziroma še pred njim Raeblinus.100 Pa tudi sicer omenjata urbarja 1291 in 1318 več hub, od katerih je prejemal zemljiški gospod le po 40 denarjev in ki so večinoma ležale v neposredni bližini mesta. Tako je zabeležena pod Staro Loko kmetija Zeidelhub, ki jo je imel meščan Ruzwurm; prav tam je ležala huba Pergarijeve sestre Marjete oziroma kmetija Alberta, Osredkovega sina.101 Zuchlinov sin je imel v Starem dvoru dve hubi, Sleglo kmetijo v Hosti, Rainischo v Stražišča.102 Mitničarju je plačevala tudi ena huba v Virlohu;103 posebno olajšavo jc uživala kmetija v Crngrobu, ki je nesla gospoščini le 30, a tista, ki jo je imel v rokah Gcrbot v Virmašah, celo le 20 denarjev.104 — Nekaj takih kmetij je bilo v rokah raznih funkcionarjev. Tako je podelil 1261 škof neko liubo v okolici Škofje Loke mitničarju Reinhardu;105 hubo v Puštalu je imel 1291 sin nekdanjega loškega kaščarja Jakoba Swanona,106 a bivši sodnik Gotfrid kmetijo v Hosti.107 Dve kmetiji v okolici Škofje Loke sta bili celo v rokah poedincev izven loškega gospostva, tako huba, ki jo je imel vrbski kanonik Wülfing,109 in kmetija, ki je bila v posesti jeterbenškega Gotfrida, pa je hkrati z zgoraj omenjeno polovično hubo prešla v roke loškega meščana Jakoba Speyserja.109 — V ostalem so pa skušali loški meščani povečati svoje polje z oranjem ledine v neposredni bližini mesta, zlasti v Viršku, kjer so nastajale proti koncu 13. in v začetku 14. stoletja mnoge novine.110 Poljedelski značaj loških meščanov se je ohranil deloma do danes, ko imajo še vedno številni Ločani svoje parcele v okolici mesta.
Opisane kmetije so omenjene tudi v vseh ostalih loških urbarjih, in sicer pod skupnim imenom »Viertzkari« (štiridesetkarji). Tako so jih očividno imenovali zaradi nekdanje dajatve, ki jc znašala od hübe 40 denarjev. V času od 16. stoletja dalje so bile te kmetije domala vse podložne raznim cerkvenim ustanovam; ena v Stari Loki je pripa-dala starološki, ena v Hosti pa puštalski graščini. Pač pa je bilo treba od njih oddajati freisinškemu zemljiškemu gospodu tudi tedaj po 12 do 48 ß letnega davka in po 15 denarjev kot sbaigclt. Statistična
"" Fra 31, št. 232, str. 245—246.
100	Fra 36, str. 178.
101	Fra 36, str. 176.
102	Fra 36, str. 172, 174, 175—176.
103	Fra 36, str. 178.
104	Fra 36, str. 180, 174.
105	Fra 31, št. 208, str. 216.
1013 Fra 36, str. 175, 125—126.
107	Fra 36, str. 175—176.
108	Fra 36, str. 176.
109	Fra 36, str. 177.
110	Fra 36, str. 181—182.
primerjava kaže veliko kontinuiteto. Stiridesetkarje dobimo namreč skoraj v istem številu prav v tistih naselbinah kot 1291 in 1318. Na večjo razliko naletimo le v Stari Loki, kjer je naštetih 1501 pod tem naslovom kar 12 hub proti 7 iz 1291 in 1518. Velika razlika je pa tudi v tem primeru bolj navidezna. Tri hübe od 12 so bile 1501 v enih rokah in jih v kasnejših urbarjih ni več najti na tem mestu. Ena huba je spadala pod Vešter, ki je tudi sicer v urbarjih večkrat pomešan s Staro Loko (str. 157). Eno hubo je treba staviti v Viucarjc, kar je razvidno iz fevdnega seznama Baltazarja Sigcsdorfa, ki je med drugim prejel pet hub v Vincarjih. Imena štirih tamkajšnjih podložnikov se vsa ujemajo z urbarialnimi iz 1501; peti Florijan Formaclier je spadal v smislu vira med stiridesetkarje; prav ta priimek pa dobimo pri staroloških štiridesetkarjih 1501 (prim. str. 185). — Stražiška huba se je razbila v dve polovici, od katerih so plačevali 1550 po 24 oglejskih denaričev. Drobljenje se je nadaljevalo v 16. stoletju; 1550 je n. pr. kupil Pavel Fakin od brata 2/3 polovične hübe (hišo, vrt, dve njivi, pol travnika).111
Razširjenost teh hub naj osvetli sledeča razpredelnica:
1318 1301 1560 1714
Stara Loka..................7	10	6	6
Vincarje....................—	1	1	1
Vešter...............—	1	1	1
Puštal......................1	-
Hosta......................2	2	2	2
Stari dvor..................2	2	2	2
Virmaše....................1	1	1	1
Crngrob.......... 1	1	1	1
Stražišče....................1	—	—	—
Skupaj ... 15 18 14 14
Ob taki nepretrgani zvezi teh kmetij je jasno, da tudi v 15. stoletju razmere niso mogle biti bistveno drugačne. Res najdemo v fevdni knjigi 1423 sled za štiridesetkarji. Tako je plačeval Peter Froleich za hubo v Hosti 40 šilingov, Ničel Maler za hubo v Stari Loki 48 šilingov (f. 33), 40 oglejskih denaričev je dajal od liube veštrski mlinar (f. 35); izjemoma sta imela tako liubo celo loška, ministeriala Melhior in Baltazar, ki sta plačevala za kmetijo v Hosti 48 oglejskih denaričev (f. 35'). V to skupino pa je treba šteti še marsikatero drugo hubo, pri kateri v fevdni knjigi dajatev ni izrecno omenjena, pa je bilo treba od njo plačevati. K temu nas upravičuje primer v Starem dvoru. Tain je imel hubo loški meščan Peter Sneider, za katero fevdna knjiga 1441 ne omenja dajatve (f. 48'), medtem ko je v zapisku 1443 označeno, da plačuje Peter Sneider od nje letno v loško kaščo (f. 49). Tako menda
111 F. knj. 1540.
ne bomo pogrešili, če stavimo v splošnem v to skupino kmetij maloštevilne hübe, ki so jih 1423 imeli v rokah loški meščani. S takim upoštevanjem je ostalo število štiridesetkarjev tudi v začetku 15. stoletja bistveno nespremenjeno.
Drobljenje posesti freisinškega škofa na Sorskem polju so povzročale tudi razne cerkvene in verske ustanove, ki so bile med njimi nekatere na loških tleh gospodarsko precej trdne. Te ustanove so postavljale svoj gospodarski temelj z raznimi volili; tak primer je n. pr. izpričan iz 1389, ko je določil freisinški škof Bertold, da naj se bere v starološki župni cerkvi dnevno maša za freisinškega škofa. V ta namen je dal na razpolago eno hubo v Stari Loki, eno v Veštru in eno v Crngrobu, zraven je pa še primaknil desetino v Dorfarjih, Bitnju in Vincarjih.112 Urbar iz 1501 našteva kot cerkveno last poleg teh hub še po eno na Trati, Godešču, v Zabnici, Bitnju in Pevnu. S tem pa ni rečeno, da ni bila že takrat cerkvena posest močnejša, kajti v urbarjih so omenjena le tista zemljišča, ki so imela do freisinškega škofa kako obveznost.
Med cerkvenimi ustanovami si je nakopičil največje premoženje red loških k 1 a r i s. Nunski samostan je ustanovil 1358 kamniški župnik Otakar vitez Blagoviški, čigar sestra Gizela je bila prva prednica v Škofji Loki. Otakar je samostan iz svojih sredstev precej bogato obdaroval.118 Sčasoma je imenje toliko narastlo, da je znašala 1546 ocenitev 122 gld (GB II). V sledečih sto letih se posest ni bistveno spremenila. Pač pa je narastel obseg imenja od srede 17. stoletja dalje. Marsikatero kmetijo je samostan tedaj kupil, marsikaj je podedoval ali sicer dobii v dar (str. 184), marsikaj so prinesle s seboj redovnice ob vstopu v samostan. Tako je narastla ocenitev imenja do 1756 na 149—52—.114 Takrat je imel samostan v posesti 77^2 hübe in 6 kajž poleg raznih desetin širom po loškem gospostvu. Kmetije so ležale večinoma izven loškega ozemlja. V loških mejah so imele klarise le 2 hubi v Zmincu, lVz liubc v Vincarjih, 1 hubo na Lipici, 1 v Crngrobu in 1 v Binklju, ki je bila sicer v seznamu štiridesetkarjev. Ostalo posestvo je obsegalo kmetije na Sorskem polju izven loškega gospostva (I8V2 lnibe in 5 kajž), v cerkljanskem območju na Gorenjskem (23% hübe in 1 kajžo), zlasti pa v okolici Blagovice (28% hübe), kar ni naključje, saj je bil ustanovitelj reda loških klaris tamkajšnji rojak.115 Leta 1782 je bil red razpuščen; premoženje v vrednosti okrog 100.000 gld. je prešlo v posest verskega fonda.116
112	Fasc.: Uprava loških posestev — ecclesiastica, listina št. 17.
113	Fra 55, št. 727, str. 317—519; št. 730, str. 321—322; št. 732, str. 323—324; Schumi, Arch. I, 1882—1883, str. 92, 107.
114	GB V, 12; VI, 11'.
1,5 BDA, fasc. 3, št. 2.
116 GB VIII, 4; Milkowicz VI., Die Klöster in Krain, AÖG, 74, 1889,
str. 454, 457.
Ozemlje freisinškega Sorškega polja je bilo v cerkvenem oziru razdeljeno na tri pražupnije: Staro Loko, Šmartin pri Kranju in Soro,117 ki so tudi načele freisinško sorško posest. Največji del loškega gospostva je pripadal starološki župniji, ki je izpričana že za leto 1074.118 Na sedežu starološke župnije so se razvile do 16. stoletja kaplanije sv. Lovrenca, sv. Janeza Krstnika in zgodnje maše. Posest starološkega župnika in cerkvenih ustanov na sedežu župnije je do 16. stoletja toliko narastla, da je znašala 1546 ocenitev skupaj 87—27— (GB II). V sledečih stoletjih je ostalo imenje nespremenjeno, z izjemo župnikove posesti in imenja zgodnje maše, ki je nekoliko padlo. Prav zaradi tega lahko prenesemo posestne podatke iz srede 18. st. v dobo 16. stoletja. Razen zemljišč na Sorškem polju (gl. razpred. med str. 200 in 201) so spadale k župni cerkvi še 3 hübe v Suhadolu, k župniji 2 hubi v Laborah, a h kaplaniji zgodnje maše mlin in 1 kajža v Sori. Poleg tega so se stekali tja še razni prispevki od njiv in travnikov iz bližnje in daljne okolice.119 Leta 1655 je bila ustanovljena bratovščina rožnega venca, ki je imela v posesti nekaj desetin v loškem gospostvu (GB V, 289').
V Škofji Loki so se razvile do začetka 16. stoletja kaplanije svete Ane na loškem gradu, sv. Katarine (kaplanija zgodnje maše) in svete Trojice, ki so bile vse v začetku 16. stoletja gospodarsko precej močno zasidrane in se jim ni posest v sledečih stoletjih prav nič spremenila. Medtem ko se je omejevala kaplanija sv. Ane s svojo zemljo le na Sorško polje, je imela kaplanija zgodnje maše na Sorškem polju le dve hubi, razen tega ji je pripadala še ena huba v Bodovljah; v ostalem je pa segala njena posest na tla izven loškega gospostva; v Dragi je imela 6, v Sori pa 2 hubi.120 Temelje kapeli sv. Trojice, ki je stala na Glavnem trgu, je postavil loški meščan Volbenk Schwarz 1. 1513.121 Posest kapele oziroma kaplanije je segala izven loškega gospostva le v Podreče, kjer sta ji pripadala dva polgrunta, sicer je bila pa omejena na Sorško polje. Iz novoveških urbarjev je razvidno, da je ta ustanova obsegala dober del kmetij tako imenovanih štiridesetkar-jev.122 — Razen teh ustanov je imela 1637 ustanovljena bratovščina Rešnjega Telesa manjše imenje (desetine v polhograjskem gospostvu), ki je kasneje prešlo v posest loških Jugoviccv123 — podobno tudi mestni špital, katerega lastnina je bila 1770 prodana na dražbi.124
Tudi posamezne podružnične cerkve so imele v posesti razna zemljišča; med temi je pripadala crngrobski cerkvi ena huba in ena
117	Prim. Ko s M., Zg. SI., str. 193.
118	Fra 31, št. 89, str. 89—90.
1,9 RDA, fasc. 19; fasc. 81; SkALj, št. 13, št. 459.
120	RDA, fasc. 19, 20.
121	Plošča na Glavnem trgu v Škofji Loki.
122	RDA, fasc. 34, 82.
123	GB V, 290; RDA, fasc. 323, št. 3, 5; gl. str. 193—194.
124	RDA, fasc. 228; GB VIII, 310.
kajža na bcsniških tleli.125 Nekatere (Godcšče, Suha, Reteče, Peven) so dobivale prispevke le od posameznih parcel.120
Smartinska župnija je obsegala razen severnega konca Sorskega polja še njegov obsavski del, ki pa v splošnem ni spadal v loško gospostvo. Ta župnija se je s svojimi podružnicami dosti manj zajedala v freisinško posest. Tudi njihova zemljišča so doživljala v novejših stoletjih le neznatne spremembe. Zemljišča župnije v Šmart-nem, ki so ji pripadale tudi razne desetine v Prašali, Jami, Stražišču in na Okroglem ter vrsta prispevkov od poedinih parcel na Sorškem polju, so narastla n. pr. s posestjo bratovščine Matere božje od 1654 do 1754 le za eno hubo v Jami.127 Podružnici na Šmarjetni gori je pripadala v razpredelnici omenjena huba šele od 1731.128 — Župnija v Sori, katere sedež leži izven loškega gospostva, je obsegala od freisinškega ozemlja le Pungert in Gosteče. Njej je bila podrejena ena huba v Gostečah, razen tega je pa pobirala vso desetino v Pungertu, deloma tudi v Gostečah.120
Na Sorškem polju naletimo tudi na skromno posest kmetov s v o b o d n i k o v , za katero je značilno, da ni bila podrejena nobenemu zemljiškemu gospostvu. Zato teh zemljišč niso vpisovali v urbarje, nego v imenjsko knjigo, t. j. v deželni kataster nepodložniških zemljišč. Svobodniška posest je nastajala po fevdni podelitvi ali pa z nakupom svohodniških, zlasti pa gospoščinskih zemljišč.130 Kmetska svobodniška lastnina, ki je bila do 1662 vpisana v imenjskih knjigah skupno z meščanskimi imenji, je pogosto menjavala lastnike in nc-redkokrat prehajala v roke meščanskega sloja ali plemstva.
Že najstarejša imenjska knjiga iz 1539 našteva take lastnike tudi na loških tleh; bili so večinoma iz vrst loških meščanov in železni-karskih fužinarjev. Le štirje posestniki so takrat potekali s Sorškega polja; dve imenji je treba lokalizirati v Bitnje, dve pa v Stražišče.131 Od teh štirih posestnikov je eden odpadel že 1551, ko je kupil njegovo imenje plemič Leonhard pl. Sigesdorf (GB IV, 404). Lastnik drugega imenja z ocenitvijo 7—29—2 je bil Gregor Harrer, ki utegne biti iz vrst tamkajšnjih podložnikov, saj srečamo ta priimek na bitenjskem ozemlju v takratnih urbarjih. Kakor je razvidno iz kasnejših zapiskov, so sestavljale to imenje bitenjske desetine, ki so prešle 1578 na puštalskega podložnika Matevža Kunstla iz Hoste, 1592 na Ločana Sebastijana Križaja, nato pa na loškega oskrbnika Korbinijana Fiirn-pfeila in solastnike. Leta 1657 je prišlo do delitve: 2/3 desetin je odpadlo na Fiirnpfcila, ostalo tretjino so še obdržali bitenjski solastniki,
125	RDA, fasc. 83, 84, 85, 86.
126	ŠkALj, št. 85, 421.
127	ŠkALj, št. 38, 499; RDA, fasc. 101.
128	RDA, fasc. 105, št. 5.
129	ŠkALj, št. 29, 51.
130	Polec J., Svobodniki, o. d., str. 31, 38, 47, 58.
131	GB I, 576, 613—615.
dokler se je ni končno v celoti z nakupi polastila rodbina Fürn-pfeil.132 Tudi tretje imenje, ki je bilo sredi 16. stoletja precej močno (8—10—2) in je obsegalo različne desetine, je prešlo v dobrili sto letih v roke loških meščanov.133 Četrto imenje z ocenitvijo —57—2 je bilo le do 1570 v lasti loškega stražiškega podložnika Fakina.134
Število kmetskih lastnikov svobod niškili imen j se tudi kasneje ni bistveno dvignilo. Nanje naletimo v Stražišču, kjer je sedem solastnikov imelo v lasti travniške parcele, ki so bile do 1574 pripisane k cerkvi na Šmarjetni gori; 1651 so si jih lastniki porazdelili.135 Tudi v 17. stoletju so se nekateri kmetje uvrstili med svobodnike s posestjo desetin. Tako jc kupila gosteška družina Lušina proti koncu 17. stoletja od Lukančičev desetino šestih hub v Gostečah; lastnik teh desetin je ostala še v 18. stoletju.130 Enako se je prištevala med svobodnike rodbina Križaj z Godcšča; tako je imel Andrej 1640 v lasti svobodniški travnik, Matija je pa kupil 1677 desetino izven loškega gospostva.137 Podobno dobimo le prehodno kmeta svobodnika v 17. stoletju v Vincarjih z desetino na Lavtrskcm vrhu, ki jo je prodal loškemu špitalu 1646, in v Stari Loki z desetino od 8 hub v žirovski župani j i.138 — Pač pa naletimo v tem času na sorškem ozemlju na dva dvorca, ki ju najdemo v seznamu svobodnikov: Štemarje in Stra-žiški dvorec.
Na Š tema r jih je bila 1514 pristava Gašperja Lamberga; kot lamberška pristava se omenjajo Štemarji še 1618.130 Leta 1650 je prodal Adam Lamberg iz Kamna Štemarje — poslopje in njivo — Wolfu Jakobu pl. Sigesdorfu, ta pa 1662 loškemu meščanu Ivanu Pu-šarju, čigar sin Mihael je bil 1695 vpisan med plemiče. Leta 1664 je kupil Štemarje loški meščan protipisar Jeremija Grundier; s poroko je prešlo posestvo na rodbino Zanetti, od te pa na dr. Jožefa Jugo-vica.140 Prvotno neznatno posest so Jugovici proti koncu 18. stoletja precej dvignili. V njih roke je prišlo imenje loške bratovščine Reš-njega Telesa (str. 191); od cerkve pri Sv. Duhu so si pridobili eno tamkajšnjo hubo in tri kajže; od ljubljanskega špitala so kupili tri hübe, tri Vz hübe in tri kajže na Jeterbenku; iz posesti Marije Kristine Apfaltrern pa eno hubo v Podreči. Leta 1795 so dokupili še 1 hubo v Prcdosljah.141 Po smrti Franca Jugovica je prešlo 1801 po-
132	GB IV, 355', 404; V, 425; VII, 382.
133	GB I, 576; II; IV, 323; V, 324'; VII, 65.
134	GB I, 614'; IV, 401.
135	GB IV, 205', 401; V, 418—420'.
130 GB VII, 94; XII, 231.
137	GB V, 388'; VII, 182.
138	GB V, 291', 367', 371'; VII, 177.
130 1514 am stcmbmar, 1515 am stemmayr (Vic. 1/2); 1540 am Gestemer, 1543 am Stember, 1560 am Stemer (f. knj. 1540); Don., št. 24 u, str. 45; št. 88, str. 64.
140	GB V, 23, 131'; VI, 121', 235'; VII, 179', 181'; ŠkALj, št. 458, str. 11.
141	RDA, fasc. 323, št. 3, 5, 6.
13
193
sestvo preko njegove sestre Ane Garzarolli v roke rodbine Garzarolli, 1850 pa v last Lovrenca Gabra.142 — Dvorec Štemarje jc bil torej izrazito plemiško-meščansko imenje.
Stražiški dvorec je imel temelj v liubi, ki je spadala za Siges-dorfov k šentpetrski graščini. Ležala je v Stražišču tik ob podružnični cerkvi na vzhodni strani. Ob prodaji graščine 1647 je Andrej Baltazar to hubo še obdržal, leta 1653 jo je pa prodal kranjskemu meščanu Matevžu Pogačniku (str. 186; GB V, 76'). Kasneje (1700) je prišla liuba spet v sklop graščine Schrottenthurn; 1723 si jo je pridobil kranjski meščan Anton Zapf, 1733 pa Luka Dolenc iz Stražišča.143 Njegova hči Marija Katarina oziroma njen mož Ivan Viljem Hubenhofer sta dokupila 1748 še dve hubi od Ludovika Dinzla oziroma Ivana Toper-zerja; ena teh je bila v Rakovici.144 Vendar se dvorec v tem obsegu ni dolgo držal. Hčeri Marije Katarine iz prvega zakona s priimkom Zapf sta 1768 prodali stražiški svobodniški sedež, ki je obsegal razen hübe še tri kajže, administratorju blejskega gospostva Florijanu Krobatu. Hubo v Rakovici je pa odkupil tamkajšnji podložnik Valentin Rakovec za 800 gld.145
Z odkupom kmetije se je Valentin Rakovec uvrstil med svobod-nike. Tako je bil odslej obvezan le k deželnim davščinam: zemljiški nakladi oziroma kontribuciji, mesnemu krajcarju in prispevku za nastanitev vojakov;148 rešen je bil pa obveznosti do gospoščine. Na tak način so se 1774 osvobodili podložništva tudi štirje kmetje v Vincarjih in trije v Zmincu, ki so bili do tedaj pod puštalsko graščino. V smislu vladarjeve določbe, da se svobodniki, ki so nastali po rekti-fikaciji 1747, zaradi koncentracije dodele sosednjim gosposkam ob nezvišanih dajatvah,147 so bili ti svobodniki 1793 pripisani Ajmanovi graščini. Prav tja sta bila takrat dodeljena tudi kmeta iz Jame oziroma Orchka, ki sta se odkupila kot podložnika bratovščine Rešnjega Telesa v Kranju 1786.148
Posebej je treba obravnavati še številne neviteške fevde (Beutellehen), ki v fevdnih knjigah 1423 in 1540 daleč prevladujejo. Za te fevde je značilno, da so plačevali od njih vsako leto zemljiškemu gospodu posebno pristojbino.140 Zemljiški gospod oziroma loški oskrbnik s škofovim pooblastilom jih je podeljeval pretežno kmetskemu prebivalstvu, ki je lahko z njimi svobodno razpolagalo.150 Obseg teh
142	D.d., 2 pepelnata, F. 25; i rumena Hi.
143	GB V, 325; VI, 212; VII, 72, 329'.
144	GB VII, 329', 331.
145	RDA, fasc. 330; d. d., 3 modra, G 29—30; GB XX, 230.
146	P o 1 o c J., Svobodniki, o. d., str. 54, 83.
147	P o 1 e c J., Svobodniki, o. d., str. 66.
148	RDA, fasc. 277, št. 23, 29; fasc. 239, št 21; fasc. 335, št. 7.
149	Deutsches Rechtswörterbuch, herausgegeben von der Preußischen Akademie der Wissenschaften, I. Bd., 1914—1932, str. 244—245/11.
150	F. knj. 1540; fasc. Sk. Loka-mesto in gospostvo; MHK VII, 1852, str. 44.
fevdov je bil v 15. stoletju označen z enoto »tagwerk«, v 16. stoletju z »müderteil«; s to enoto je bilo zaznamovano ozemlje, ki ga je mogel kosec pokositi v enem dnevu.161 Za vsako tako enoto je bilo treba plačevati loškemu kaščarju letno po en oglejski denarič. Kadar je prešel fevd z dedovanjem, prodajo, dražbo in podobno v druge roke, je pobiral zemljiški gospod ob podelitvi fevda pristojbino, in sicer za enoto večinoma po 1 gld.162
Kmetski fevdi so bili pretežno rovtarskega značaja. Leta 1423 so ležali največ okrog Šmurjetne gore in zahodno od črte Stražišče—Dor-farji na ozemlju, kjer še danes naletimo na ime Gorajte.
V	območju Šmarjetne gore omenja 1423 fevdna knjiga IIV2 enote. Sem je treba staviti predvsem imena, ki nas spominjajo na nekdanje freisinške vinograde (In dem Weintal bei sand Margreten perg; bei Weingarten an sand Margreten perg; am Mos vndern Weingarten; vnder dein hof Weingarten).163 Omenjena imena se nanašajo deloma na grič Nograd, ki leži v bližini Stražišča pod vznožjem Šmarjetne gore; nanje spominja tudi stražiško parcelno ime bantale. Prav tako je treba lokalizirati v to okolico ime »Im Lintha (Im Lin-thach) bei (oziroma vnder) sand Margreten perg«.13'
Okrog Stražišča je ležalo takrat 21 enot rovtarskega ozemlja. Tja postavljam ime Mullpach (vnder dem Midlpach zu Dresisch, f. 33), dalje Scherasgerewt (S. vnder drasiseher vorst, f. 33') in Rossa-wiez (f. 36); zadnje ime je ohranjeno še danes kot llosovce, kakor se imenuje gozd v bližini Stražišča.
V	okolici sosednjega B i t n j a so bili fevdi še močneje zastopani; ne upoštevajoč ozemlja, ki ga je imelo v fevdu 16 Bitenjcev, a ni legu točno označena, je bilo v tej okolici 28% enote. Pri nekaterih imenih je lokalizacija podana že v tekstu, kakor »zu Veytingen Im Mos« (f. 34); Može se še danes imenujejo travniki, ki leže neposredno za bitenjskimi hišami. Podobno oznako ima ime Graben — »oberhalb des Grabens bei Yeitingen«, »zu Veitingen bei Graben« (f. 33', 34'); ime je danes ohranjeno na ozemlju, po katerem teče potok Suha. Ime Sawpach (»zu Veitingen vor dem Sawpach«, f. 35) je ohranjeno kot Zavpoli za grič za Srednjim Bitnjem. Na bitenjsko ozemlje se nanaša ime »in der Gaberbicz« (f. 34'); potok Gabrovica teče preko Spodnjega Bitnja zraven Zabnice, v katero se izliva pri Šutni. — Na bitenjski teritorij je treba lokalizirati tudi ime »Nemsakch«, čeprav bi nas notica, po kateri je bil Gregor Nemsakch iz Stražišča v posesti rovta v ozemlju Nemsakch (f. 36'), lahko vodila k drugačni lokali-zaciji. Pravilno lokalizacijo daje listina iz 1432, v kateri je bila postavljena meja med Stražiščem in Bitnjem glede občinskih paš-
151 Pp, 1644, str. 201.
162	F. knj. 1540; f. knj. 1423, f. 90'.
163	F. knj. 1423, f. 33, 33', 34, 34', 36.
164	F. knj. 1423, f. 33, 36; urbar 1569: In Lindach.
13'
195
nikov; v smislu listine je loški glavar razsodil, da Stražiščani ne smejo goniti svoje živine do Nemšaka v »Praytenpachc.155 Ncmšak in Pray-tenpach, kjer so bili tudi rovti (f. 34), sta torej ležala na bitenjski strani.150 Prav tako spadajo v bitenjsko področje tudi rovti z 8 enotami, ki so označeni »an der Zäuchen ober (vnder) dem weyr« (f. 34', 35', 36'). Zahodno od Bitnja je namreč na Suhi še danes ohranjeno ime Bajert na mestu, kjer je stal dolga stoletja mlin. Omenjeni rovti so bili v rokah tako bitenjskih kot žabniških podložnikov; poedinci so morali skrbeti, da ni voda delala škode na tamkajšnjem domini-kalnem travniku, »weyer« imenovanem.157 — V to okolico postavljam tudi rovt »Im Hafernerpach in der zauchen«, ki ga jc obdeloval pod-ložnik iz Bitnja. ki je sicer imel še rovte »bev dem Gallenbrun« in pa »in der fcissa« (f. 36'); omenjena imena se pa do danes niso ohranila.
V	žabniško ozemlje je treba lokalizirati IV2 enote, ki je 1423 označena z »Vnder den inittern gerewdten zu Safnicz« (f. 34') oziroma »In der pennt pei der Seffnicz« (f. 34'); Panti se danes imenujejo bitenjski travniki, ki leže za žabniškimi gruntarskimi poslopji oziroma gozdovi.
V	okolici Dorf arjev je bilo najmanj 17x/2 enote rovtarskega ozemlja, ki ga večinoma ni težko lokalizirati, kot 11. pr. »ze derffern in dem Tewffenpach« (f. 34'), »Im Mospach bei der Egllakchen« (f. 33); naziv Mošpah je še ohranjen kot ledinsko ime v Dorfarjih. Glede 11a oznako v urbarju 1560 »zu dorfern ob der Stainwandt« je treba iskati rovt »zu Erngruben bei dem bricspach ob der Stain-band« (f. 35) med Dorfarji in Crngrobom.
Izven označenega ozemlja je bilo 1423 le malo rovtarskih fevdov. Tako naletimo 11a tak rovt v Pevnu (f. 34), pri Sv. Duhu (f. 34'), pa tudi v Stari Loki, kamor postavljam ime »Weidach vnder der vrtail ob des podems« (f. 35, 33; gl. str. 156). Prav tam kakor tudi na Ošter-feldu med Staro Loko in Škofjo Loko so imeli v fevdu loški meščani tudi nekaj njiv (»in dem poden zu lagk«, f. 35). — Rovt dobimo tudi »Im luczelbach bei Cham« (f. 36). To ime, ki ga srečavamo tudi v urbarjih od 16. stoletja dalje, danes ni ohranjeno. Lokalizirati ga je mogoče 11a dva kraja. Leta 1787 se omenja njiva »Roseiibiichel in Li-zelpach«. Rosenbüchel je ležal pred Škofjo Loko (»am Rosenbüchel vor der Stadt Lack«); tam so imeli skupno pašo podložniki iz Starega dvora, Sulic in Stare Loke.158 Upoštevajoč te vire, je torej treba iskati Rosenbüchel, z njim pa Lizelpach, v neposredni okolici Škofje Loke v bližini teh treh naselbin, verjetno v območju ledinskega imena »Na hribih«, kakor je označen grič, ki leži pri Škofji Loki poleg Kamnit-nika. — Lahko pa lokaliziramo Lizelbach tudi v okolico Trnja pod
155 IMK, IV, 1894, platnice 4 a.
150 F. knj. 1540: zw Veiting Im Praitenpach; vnnder sandt Jobstperg Im praittnpach gelegcnn.
157 F. knj. 1540; urbar 1501, f. 10.
168 RDA, fasc. 19, št. 13; Bek. Tab., 2, III.
Cavrnom, kjer je omenjen 1783 neki travnik »In Lizelbach pod Zavornim«.150 Na ime Cavrno se mogoče nanaša dostavek iz 1423 »bei Cham«. Lizclbach (t. j. majhen potok) naj bi bila voda Bač, ki teče izpod Cavrna, se tam izgubi in dosega le ob nalivih Prifarški potok. — Rovte »in der dikchen wisen« (f. 33, 35) s 3 enotami smemo morda istovetiti s tistimi, ki se omenjajo 1785 pod Cavrnom (»In drockhen AViesen«).160
Nekaterih rovtov ni bilo mogoče točneje lokalizirati, ker niso v fevdni knjigi jasneje označeni; uživali so jih poedinci iz Stražišča (2y2 enote), Bitnja (16), Žabnice (5), Sv. Duha (5) in Stare Loke (2). Pri marsikaterem rovtu (7%) pogrešamo vsak podatek.
Ob izdelavi natančnejših urbarjev je dal zemljiški gospod prenesti vanje tudi rovtarske fevde. Urbar 1501 se ne spušča v podrobnosti. Našteva le imena tistih, ki so plačevali rovtarski dennrič, tako v Stražišču 22, Bitnju 25, Žabniei 16, Dorfarjih 14, Sv. Duhu 9 in Vir-mašah 12 imen. Bolj natančni so nekateri urbarji od 16. stoletja dalje, ki dele fevde na tri skupine: cerkvene, podložniške in ostale. Najštevilnejši so podložniški fevdi. Poleg ledinskih imen iz 1425 srečamo v teh urbarjih in fevdni knjigi iz 1540 še nekatere nove oznake. V ur- \ barju 1569 je v tej zvezi večkrat omenjeno ime »In Mosern« (str. 309 do 315); dodatek »bey den Zwayen Khirchen (str. 310, 314) dokazuje, da je treba ime lokalizirati v Spodnje Bitnje. — »In der Zauchcn in finsterpach« (317) je treba iskati zahodno od črte Bitnje-Zabnica. — »Puschpach« (316) je današnji Pošpah severovzhodno od Cmgroba oziroma zahodno od Žabnice. — »Wolfspach« (318) je današnji Očik (Volčjek), ki teče izpod Crngroba ter se izliva v Mrzli potok (urba-rialni Khaltenpach, 309), ki izvira v Papirnici in se izliva v Sušnico v Gorajtah. — »Mitterfeld zu Westratt« (314) dokazuje z imenom, da je ležal med Westerfeldoni (Vešter) in Osterfeldom. — Ime »Prembs-tal«101 je bilo še 1754 ohranjeno v območju Moškrina in Trnja.182 Rovtarski seznam kaže, da se je od 1425 rovtarstvo premaknilo dalje proti jugozahodu, proti Škofji Loki, kjer naletimo še danes na ime Gorajte med Staro Loko in Sv. Duhom.
Obseg zemljišča, ki je bilo v 1. 1318—1754 na Sorškem polju odtujeno freisinškemu škofu, je mogoče zasledovati na osnovi priložene razpredelnice med str. 200 in 201 in karte (str. 198). Iz prilog je razvidno, da je bilo v tem razdobju nenačetih komaj 10 naselbin, med katerimi sta pa upoštevana tudi freisinški del Jame, ki je do začetka 14.stoletja večkrat menjal gospodarja (str. 147—148), in Gorenja Sava, kjer se je freisinška posest ustalila šele malo pred 1318 (str. 151). Obenem moremo razbrati dejstvo, da se freisinška posest na Sorškem polju po 1318, zlasti pa od 16. stoletja dalje ni bistveno spremenila.
159	ŠkALj, št. 458, str. 65; št. 459, str. 151.
160	ŠkALj, št. 459, str. 157.
161	F. knj. 1540.
162	Bck. Tab. 2.
Fr. Planina
PREGLED ODTUJENEGA OZEMLJA
Levi stolpec v celoti■ število hub 1.1291-1318 od tega črno* freisinško <
Desni stolpec v celoti" število hub 1.1754
od tega črtkano ■ freisinško
OSOJNI«
A
V dolgih stoletjih je mogel zemljiški gospod obnoviti svojo posest v posameznih naselbinah le s poedinimi hubami. V največjem obsegu se mu je obnova posrečila na Godešču, kjer je bilo 1318 škofu odtujenih kar 8 hub. Tri od teli sta imela takrat v fevdu loška brata Konrad in Lenart Schilher; leta 1321 sta liube zastavila freisinškemu škofu za 24 oglejskih mark s pogojem, da jih laliko spet odkupita.163
,03 Fra 35, št. 544, str. 125—126.
Verjetno se te pravice nista poslužila, na kar kaže prvi sledeči ohranjeni urbar iz 1501, v katerem najdemo 21 frcisinških hub proti 18 v letu 1518.
Pač pa se v tem času tudi drobljenje ni nadaljevalo v širšem obsegu. Če ne upoštevamo spremembe pri Sv. Duhu, ki je nastala zaradi zamenjave z žabniškimi hubami (str. 186), naletimo na slabljenje tako rekoč le v neposredni okolici Škofje Loke — v Stari Loki in Vincarjih. Do nazadovanja v Stari Loki je prišlo še v dobi do 16. stoletja; verjetno so se škofu izmuznile predvsem liube, ki jih je v začetku 14. stoletja obdeloval v lastni upravi. Naselbino Vincarje je škof v celoti dal v fevd 1519 loškemu oskrbniku Baltazarju Siges-dorfu; kasneje je pripadal manjši del loškim klarisam, posest 4 hub pa je prehajala iz rok v roke (Wernekh, Lukančič, Wolkensperg), dokler se niso tamkajšnji podložniki z odkupom uvrstili med svobod-nike (str. 181, 183, 184, 190, 194).
1. Freisinška posest na Sorškem polj					U1			
	1318	1301	1560	1588	1714		1754	
	gr-	gr. k.	gr. k.	gr. k.	gr-	k.	gr. H gr.	k.
1. Bavarska županija								
	14	14 —	14 —	14 —	14	—	14 —	—
Gorenja Sava ........	5	5+ 2	5 + 3	5 + 3	5 +	3	5+ 1 +	5
StražiSče s Šmartnim in Smar-								
jetno goro' .......	18	19+9	20+9	20 + 12	20 +	12	19+1 +	28
Bitnje ...........	47	48+7	48+7	48+ 18	48 +	18	48 + - +	44
Zabniea s Sutno.......	36	35+6	35+9	35+ 12	35 +	14	38 + - +	U
	7	7 + -	7 + -	7+ -	7 +	—	7 + - +	9
Sv. Duh s Formami......	23	23 + -	23 + -	23+ -	23 +	—	19+ 1+1	
	12	12 + -	12+ 1	12 + 5	12 +	5	12 + - + )	
	3	3 + -	3+ 4	3+ 4	3 +	4	3 + - +	4
	1	1 + -	2+2	2 + 2	2 +	2	2 + - +	5
	5	4 + -	4 + —	4+ -	4 +	—	4 + - +	—
	21	21 + -	21 -i--	21 + -	21 +	—	21 + - +	4
Pcven ...........	8	8 H--	9 + 1	9 + 1	9 +	1	9 + - +	—
Stara Loka z Binkljem, Virlohom								
in Papirnico'.......	17	10 H—	8 H--	8+ -	8 +	—	9 + - +	24
		l H—	1 H--	1 + -	1 +	—	1+- +	—
Brez lokalizacije.......	—	- + 15	— +18	-+41	- +	58	— —	—
Skupaj . . .	217	211 + 39	212 + 54	212 + 98	212 + 117		211+ 3 + 161	
1 Iz freisinške posesti sem izločil tudi liube štiridesetkarjev, ki so bile že 1291 in 1318 s freisinškim zemljlšlcim gospostvom le rahlo povezane, medtem ko so prešle do 16. stoletja ludi formalno v sklop drugih lastnikov (gl. str. 188—190; gr. = gruut, k. = kajža). < V urbarjih od 16. stoletja dalje je bilo 12 kmetij v gadmarski županiji. ' Od teh je bilo pet viničarskih hub v gadmarski županiji.
	1318	1501	1560	1388		1714	1754	
	gr-	gr. k.	gr. k.	gr.	k.	gr. k.	gr. Vi gr.	k.
2. Gadmarska županija'								
Moškrin..........	4	4 + -	4 + -	4 +	_	4+ -	4 + - +	_
Trnje...........	4	4 + -	4 + —	4 +	—	4+ -	4 + - +	
Vincarjc..........	4	4 + —	— —	—				
Vešter*..........	5	6 H--	6 + -	6 +	—	6+ 3	6 + - +	1
Brez lokalizacije.......	-	— + 23'	- + 18	- +	19	-+21	- -	-
Skupaj . . .	17	18 + 23	14 + 18	14 +	19	14+ 24	14 + - +	
	1318	1501	1560	1588		1714	1754	
	gr.	gr. k.	gr. k.	gr-	k.	gr. k.	gr. % gr.	k.
3. Godcška župan i j a								
Godešče..........	18	21 + -	21 + 1	21 +	1	22 + 1	22 + - +	8
Reteče ..........	8	8 H--	8 + —	8 +	1	8+ 1	8 + - +	1
Gorenja vas........	10	10-1--	10 -i--	10 +	—	10+ -	10 + - +	1
Gosteče ... ......	7	7 H--	7 + 1	7 +	1	7+ 1	7 + - +	3
Pungert..........	9	9 H--	9+ 1	9 +	1	9 + 1	9 + _ +	2
Prašc......... . . .	13	13 H--	13+2	13 +	2	13 + 2	13 + - +	4
Jama...........	7	7 H--	7+ 1	7 +	3	7 + 3	7 + - +	4
Brez lokalizacije.......	—	- —	-+ 6	--h	10	-+14	- -	-
Skupaj . . .	72	75 + -	75 + 12	75 +	19	76+ 23	76 + - +	23
	1318	1501	1560	1588		1714	1754	
	gr.	gr. k.	gr. k.	gr.	k.	gr. k.	gr. % gr.	k.
Celoten pregled								
Bavarska županijn......	217	211 + 39	212 + 54	212 +	98	212 + 117	211+ 3 + 161	
Gadmarska županija.....	17	18 + 23	14 + 18	14 +	19	14 + 24	14 + - +	f>
Codcška županija......	72	75 + -	75 + 12	75 +	19	76+ 23	76 + - +	23
Skupaj . . .	306	304 + 62	501 + 84	301 + 136		302 + 164	301 + 3 + 190	
' Stražišče z 12 in Stara Loka s 5 viničarsk. hubnmi sta upoštevani v bavarski županiji-1 Leta 1291 v bavarski županiji (gl. str. 157).
• Gl. str. 150.
Pavlo Blaznik: Kolonizacija in kmetsko podložništvo na Sorškem polju
II. Odtujena posest nn Sorškem polju leta 1754?
	Stražišče	Bitnje	2abnlca — Sutna	DorfarJI — Forme	Sv. Duh — Forme	Vlrmaše — Grenc	Stari dvor	Trata	Lipica	Puštal	Hosta	Stara Loka — Binkelj	Crngrob	Trnje	Vincarje	Vešter	Godešče	Reteče	Gosteče
	gr. k.	gr. k.	gr. k.	gr. k.	gr. k.	gr. k.	gr- k.	gr. k.	gr. k.	gr. k.	gr. k.	gr. k.	gr. k.	gr. k.	gr. k.	gr. k.	gr. k.	gr. k.	gr. k.
Ajmanov grad......... Schrottenthum........	| 30 "J l j 4I	— -	- 2	— —	3o 2					3o 38		5 29							
Kaplanija sv. Ane na loškem gradu . Kaplanlja sv. Trojice v Šk. Loki . . Kapela sv. Trojice v Šk. Loki . . . Kaplanija zgodnje maše v Šk. Loki . Kaplanija sv. Lovrenca v Stari Loki . Kaplanija zgodnje maše v Stari Loki Beneficij sv. Janeza Krstnika . . . Župnija v Stari Loki...... Podružnica Crngrob...... Podružnica sv. Vida in Nik. v Bitnju Podružnica sv. Ulrlka v Žabniei . . Župnija Šmartin........ Podružnica sv. Jerneja v Stražišču Podružnica na Šmarjetni gori . . . Podružnica sv. Tomaža in Urš. v Bitnju	1 1 2 1 1 7	1 1	1 — — 2	7. 1 — 1	- 1	1 | I I 1 1 1 1 - M 1 - M - 1 1 1-1 1 1 1 1 1 1 1 1 co 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1		3 1	— —	- —	1 —	3 — 1 7	— —	— 1		1 1 — 1	— —	1 -	1 — 1 -
Skupaj	3o 8 13	2 5	5 8	1 '/' 2	30 3	9 3	2 1	3 1	1 -	3o 44	2 1	11 51	3 -	— 1	5 •/, -	1 2	4 -	1 -	2 -
' Razpredelnico sem izdelal na osnovi RDA, fasc. 3, 19, 20, 34, 81, 82, 83, 84, 85, 86, 101, 104, 105, 107, 239, 2T7, 289, 313, 330. — Znak o pomeni dominikalno zemljišče.

III. Celotna posest na Sorškem polju
				1754					
							1825'		
struirane hübe									
	hub	i er.	Hgr	kaj.	gostači	1 gr.	V'l gr.	'/j gr.	kaj.
1. Bavarska župan i j a									
1» Okroglo......	14	14	—	—	1	14	1	2	"5
	5	5	1	5	7	3	2	—	11
3 — Stražišče s Šmartnim in									
Smarjetno goro ....	31	27	1	41	31	29	4	6	67
4 — St. Peter......	5	3	—	—	—	3	—	—	—
5 — Bitnje.......	48	50	—	49	79	47	10	8	69
6 — Žabnica.......	44	43	_			1 42	—	—	—
7 — Sutna........	—	—	—	<0 19		1 -	5	3	34
10 — Ajmanov grad ....	3	3	—		—	3	—	—	—
8 — Dorfarji ......	7 1					5	2	3	14
	- 1		4	41		—	2	4	4
11 — Sv. Duh ......	20	19			58	18	4	6	'17
12 — Virmaše ......	20	19				15	6	2	13
13 — Grenc .......	—	—				—	3	3	9
14 — Stari dvor......	5	5	—	5	3	5	1	3	4
15 — Trata........	5	5	—	6	1	4	1	—	8
19 — Lipica.......	5	5	—	—	2	5	—	—	—
24 Suha ........	21	21	—	4	11	18	1	1	13
23 Puštal.......	3	3	—	44	—	3	—	—	48
22 Hosta........	2	2	—	1	—	2	—	—	3
33 — Peven .......	9	9	—	—	1	9	_	_	7
26 — Stara Loka .....	1 |		—		'••>,.fo	8	6	1	51
27 — Binkelj.......	30	26	-			2	7	2	10
28 — Virloli.......	I 1		-	'J	60	2	—	—	16
						_	—	—	4
34 — Crngrob ......	4	4	-	-	-	4	—	-	-
Skupaj . . .	281	271	10	293	281	241	55	44	407
2. Gadmarska županija									
32 — Moškrin ......	4	4	—	_	1	4	_	_	2
31 — Trnje........	4	4	—	6	2	4	—	_	10
25 — Vincarjc ......	5	5	1	—	—	1	5	—	1
30 — Vešter....... Skupaj . . .	8 21	7 20	1	3 9	3	16	5	1 1	8 21
' Posestva v letu 1825 sem razdelil po sledečem ključu:
1 grunt: 8 oralov polja; 6,5 oralov polja in 10 oralov gozda in paše; 5,3 oralov
polja in 15 oralov gozda in paše.
1Jt grunta: 6 oralov polja; 4,5 oralov polja in 7 oralov gozda in paše; 3 orale polja
in 15 oralov gozda in paše.
V i grunta: 3 orale polja; 2,5 oralov polja in 10 oralov gozda in paše.
Ker je rekonstrukcija kmetij v gadmarski županiji izkazala izredno majhne grunte, sem štel tam med grunte posestvu, ki so imela najmanj 5,5 oralov polja in 7 oralov gozda in paše.
* Število se nanaša na karto str. 153.
	Prvotne rekon-								
	struirane hübe			1754			1825		
	hub	i er-	Vj gr.	kaj.	gostači	1 gr.	Wgr.	'i gr.	kaj.
3. G o d e š k a župan	i j a								
18 — Godešče . . . .		26	_	8	24	23	_	9	6
17 — Reteče.....	. . 9	9	—	1	4	9	t	—	7
16 — Gorenja vas . . .	. , tO	10	—	1	8	8	0	1	3
20 — Gosteče.....		9	—	3	5	9	—	—	3
21 — Pungert.....	. . 9	9	—	o	3	8	1	—	4
35 — Praše......	. . 13	13	—	4	8	12	1	1	11
36 — Jama11.....	7	7	-	4	5	(16	5	4	16)
Skupaj .	. . 83	83	_	23	57	71	5	U	34
						(87	10	15	50)
Celoten pregled									
Bavarska županija . . .	. . 281	271	10	293	281	241	55	44	407
Gadmarska županija . .	. . 21	20	1	9	3	16	5	1	21
Godcška županija . . .	, . ... 83	83	—	23	57	71	5	11	34
						(87	10	15	50)
Skupaj .	. . 385	374	11	325	341	328	65	56	462
						(344	70	60	478)
VI. Socialni in gospodarski položaj sorškega podložnika
Prve nekoliko obsežnejše podatke o socialnem in gospodarskem življenju sorškega kolonista nam daje »Noticia bonorum de Lonka« iz leta 1160,1 ki je sestavljena iz dveli delov. V obeh so omenjeni dvorci, in sicer v prvem delu 3 Vz, v drugem pa 4 (str. 149). V vsakem dvorcu je bival oskrbnik (maior), ki je obdeloval dvorec in oddajal od njega zemljiškemu gospodu določeno množino dajatev. Obenem je nadziral sosedstvo in skrbel, da so podložniki v redu odpremljali predpisane davščine.2
Loški in bitenjski dvorec sta dajala po pol modija3 žita, po dva prašiča oziroma po pol marke, po pet prašičkov, po dva modija boba,
" Število v oklepaju upošteva celotno vas Jamo, ki izkazuje po rekonstrukciji 22 starih gruntov, od katerih jih je bilo pod loškim gospostvom le 7.
1 Gr. IV, str. 206—208.
5 Prim. Gr. IV, str. XXXI; Blaznik P., Kol. S. d., str. 43.
3 Boljši orientaciji naj služi 6ledeč pregled mer in denarja, a) Mere:
1 modij (mut) = 6 mensur (Mäszl, merica)
1 mut = l6/si stara
1 star = 4 polovice (Helben, Vierling) = 4 merniki
1 polovica = 3 mere (Mass)
1 mernik = 4 kvarte
6 meric = 45/8 mernika; 3 merice = 2®/i8 mernika; 1 merica = = "/«s mernika
(Kos Fr„ zgod. pobirki, o. d., str. 23—24; Fra 36, str. 186; RDA, fasc. 2, št. 43 iz 1750).
po dve vagi prediva, po en modij perja, po eno vrečo in eno vrv, po en vagan gorčice, po štiri gosi in dvanajst piščancev. — Dvorec v Zabnici je odšteval iste dajatve z olajšavo, da je oddajal le enega prašiča in tri prašičke. — Polovični godeški dvorec je imel v vsem polovične obveznosti razen pri prašičkih, katerih je moral oddajati štiri. — Drugi del vira odpravlja dvorce bolj na kratko. Omenja, da dajejo štirje dvorci štiri modi je ječmena, 32 prašičkov, dalje dva-tisoč sirov po dve zaporedni leti, vsako tretje leto pa 2400 sirov, če imajo osem krav.4 Skupno z Bavarci so dvorci oddajali 106 prašičev. Kot je razvidno, se dajatve v obeh delih vira ne krijejo. V drugem delu je bila oddaja poenostavljena; odpadle so številne drobnjarije, pač pa je bila povečana dajatev v prašičih in na novo vpeljana oddaja ječmena in sira.
Notica omenja v prvem delu razen dvorccv na Sorškcm polju le še Bavarce, ki so imeli skupno s »simmani« 94 liub.6 Vsaka huba je dajala po enega prašiča, en modij hmelja in pet modijev ovsa; štiri hübe, ki so jih imeli »screccharii«,0 so odštevale le po tri modije ovsa; olajšava se pa menda tiče samo te dajatve, ostale davščine so oddajali tako kot drugi bavarski podložniki. V celoti je prejel zemljiški gospod 100 prašičev brez prašičkov in 450 modijev ovsa. Skupna vsota se glede prašičev popolnoma krije s podatki, če prištejemo k bavarskim
b) Denar:
Doba do 16. stoletja: 1 marka = 4 fertoni = 160 denarjev
5 denarjev = 6 ß Urbar 1291 razlikuje nove denarje od starih, ki so imeli manjšo vrednost; v razpredelnici (str. 205) postavljam stare denarje v oklepaj.
Doba 16,—18. stoletja: Razlikovati je treba nemško veljavo od deželne, ki je bila za 'A nižja. Upoštevajoč nemško veljavo, dobimo sledeče relacije:
1 goldinar = 60 krajcarjev
1 ogrski gld. = 80 krajcarjev
1 repar (Batzen) = 4 krajcarje 1 krajcar = 4 denariče (Pfennig) - 1,5 ß 1 denarič = 2 vinarja 1 oglejski denarič = 2 črna denariča 1 zlat cekin = 3 goldinarje 1 nemški tolar = 70 krajcarjev 1 beneška srebrna krona = 1 gld. 50 krc. = 10 liber (Kos Fr„ Zgod. pob., o. d., str. 24—26; Fra 36, str. 127; f. knj. 1540; gl. str. 217—218).
4 Kos Fr. tolmači tekst, kot bi dajali poedini dvorci po štiri modije ječmena in po 32 prašičkov in kot bi Bavarci oddajali sire ali pa letno po osem krav — Gr. IV, str. 207.
r' Po Zontarju pomeni »mansus simmani« zemljišče kmetskega podlož-nika, ki je bil dolžan skrbeti za jezdne konje oziroma je moral opravljati posle brzih slov (Kos M. - Z o n t a r J.. Neznana listina o gorenjskih lastninskih cerkvicah 12. stoletja, GMDS, XX, 1939, str. 241.
0 Kos Fr. meni, da so screccharii najbrž lovci, Gr. IV, str. 206.
dajatvam še one z dvorcev; pri skupni količini ovsa je pa zapisovalec očividno pozabil na screcclmrije, ki so uživali pri tej dajatvi olajšave. — V drugem delu notice je omenjenih samo 92 bavarskih kmetij, ki so dajale 400 modijev ovsa, če ni bilo lova. Dajatev v prašičih je ostala ista, hmelj se pa ne omenja več. Na novo se pojavi v tem delu notice dvajset hub v Retečah in na Godešču, ki so (lajale po 6 veder piva, po en modij ovsa, hkrati so pa morali tamkajšnji podložniki obdelovati godeški dvorec.
Če so podatki iz 12. stoletja še precej skromni, dobimo popolnoma drugačen vpogled v gospodarsko in socialno življenje sorškega pod-ložnika na koncu 13. in v začetku 14. stoletja na podlagi urbarjev iz 1291 in 1318.7 Na osnovi teh dveh virov in seznama tlake iz okoli leta 13603 sem sestavil razpredelnico (str. 205).
Kot je iz razpredelnice na prvi pogled razvidno, so bile v posebnem položaju kmetije v gadmarski županiji, kjer so bile združene tako imenovane viničarske hübe, in sicer 5 kmetij v Binklju, 4 v Mo-škrinu, 4 v Trnju in 4 v Viličarjih. Formalno sicer 1291—1518 ni spadalo v to županijo 12 strnžiških viničarskih kmetij, ki so bile pa glede dajatev že takrat izenačene z ostalimi viničarskimi hubami. V urbarjih od 1501 dalje so bile tudi te kmetije v gadmarski županiji kakor tudi 6 kmetij iz Veštra (str. 152, 154—157). Županijo je vodil gadmar. Glavna dolžnost viničarjev je bila prvotno gotovo ta, da so obdelovali škofove vinograde in spravljali pridelano vino v škofovo klet. Stružiški viničarji so se bavili z vinogradništvom na Šmarjetni gori, kjer je bilo sredi 14. stoletja 12 škofovih vinogradov.10 Na vsakega kmeta je torej prišel za obdelavo po en vinograd Ostali viničarji so skrbeli prvotno za vinograde v okolici Škofje Loke, kjer je bilo nekoč prav tako razvito vinogradništvo, a je bilo po vsej priliki že v 13. stoletju v upadanju. Okoli 1360 se n. pr. omenja le še vinograd na Kamnitniku;11 mogoče je treba staviti v to okolico tudi vinograd na Trati iz 1318 (vinea in Trata).12 Prav gotovo je bilo nekdaj razvito vinogradništvo v sosednjem Viršku, kjer naletimo 1442 na ime »In hirsagkher bei der braiden«13 in kjer se je imenovala še 1783 neka njiva Brajda.14 V tem območju srečamo še danes ledinsko ime Za brajdo. Vinogradništvo je bilo pa nekdaj razvito tudi v širši loški okolici; spomin nanj je bil ohranjen 1783 v Veštru z ledinskim imenom In Weingart«,15 enako se je pa imenovala tudi pri Starem gradu še leta 1625 neka parcela »Weingartten« (urbar 1625). Ker so morali
7 Fra 36,	str. 168—188.
B Fra 36,	str. 606—608.
10	Fra 36,	str. 608.
11	Chemnaten, Fra 36, str. 608.
12	Fra 36, str. 127.
13	Listina	14/8 1442.
14	ŠkALj,	št. 438, str. 43; št. 652, str. 80.
15	ŠkALj, št. 459, str. 131.
9 Cena je bila 1309 sledeča: 1 modij (manjše mere) pšenice je stal 30 denarjev, 1 modij rži 20 den., 1 modij ovsa 10 den., 1 sir 2 den. — Fra 36, str. 127.
Praška	da	1 mensura 7 mensur 1 modij 7 mez 1 mensura	enako	enako	1	U. o	1	enako	enako		1		1	i	1 den.	1
Godeška	da	1 modij 1 modij 7 mensur 7 mensur 1 mensura 1—2 denarja na vsak modij ječmena	ovca in jagnje ali 16 (18) den.	5 (6) denarjev	1	1 prašič ali 12 (14) den.	1	meso za kuho	najboljši vol, prašiček		trikrat po: 1 kruh, eno pišče in 1 chaufmez ovsa		voz sena	2 den.	1 den.	Vi mens, ovsa, 1 kruh
Gadmarska	S m	1 1 II 1 1	1	1	1	1	U -s	crt o c >n	50 denaričev 1560)		1		1	i 1	den.	1
	c3 T3						C1 m		po		r-				n	
Bavarska	ca. 16 den.	po 3 mensure9 po 3 mensure po 5 modij ev	1	1	20 den.	1 prašič ali 20 den.	1	meso za kuho	najboljši vol, prašiček ali 12 den.		S o - CO e a £ o -a E g.2" -a a 'Z h		1	2 den.	1 den.	1
Županija:	Steura ........	Pšenice........ rži.......... ovsa......... ječmena....... hmelja........ v denarju.......	Ovis st. Georii.....	V fr* a	-a u H U -a tc e) H	Dajatev ob sv. treh kraljih	Dajatev ob sv. Martinu .	Dajatev ob škofovem bivanju na loških tleh . .	Sterbochsen ......		Dajatev oskrbniku v času sodstva........		Pro iure officialis ....	Pro iudicio provinciali . .	Pro iure aduocaciae . . .	Lovcem deželnega gospoda
	-	CM		-t	in	vD	tO	00	o!		o			CM	in	-t
gadmarski podložniki opravljati občutno tlako, so bili deležni olajšanja glede rednih letnih dajatev. Zadevale so jih v glavnem le tri obveznosti: steura, ob sv. Martinu so morali odštevati po 32 denarjev, ob škofovi prisotnosti so bili pa dolžni pomaguti v kuhinji.
Opuščanje vinogradništva v okolici Škofje Loke je dalo verjetno povod loškim ministerialom, da so si hoteli podrediti te kmetije, sklicujoč se na uredbo freisinškega škofa Konrada I. de Tolnz (Tölz na Bavarskem, 1230—1258). Tako naj bi dajale loškemu vitezu Konradu v odškodnino za stražo stražiške, binkeljske in tri viničarske liubc iz Trnja po en modi j rži, 3 modije ovsa in 40 denarjev za tagbcrch in namesto prašiča, medtem ko naj bi odštevale kmetije v Viličarjih bratoma Haidcnriku in Wernherju iste dajatve, kot so jih siccr oddajali podložniki v Bitnju.16 S tem bi se viničarske hübe izenačile glede dajatev z ostalimi sorškimi kmetijami. Načrt ministerialov se pa ni obnesel. Seznam dajatev iz okoli 1360 se namreč krije z urba-rialnimi zapiski iz 1291 in 1318 ne samo glede na teritorij godeške županije, nego tudi glede gadmnrskega ozemlja."
Med ostalimi podložniki na Sorškem polju na splošno glede dajatev ni kakih izrazito bistvenih razlik.18
1.	Steura je v obeh urbarjih omenjena pri vseh županijah razen pri gadmarski. Ali tudi za gadmarske podložnike je izpričano, da so jo plačevali okoli 136010 enako kot po vsem loškem gospostvu v višini, kakor jo je vsako leto določil zemljiški gospod. Tako jc znašala n. pr. celotna steura na ozemlju vsega loškega gospostva 1309. leta 118 mark. Če upoštevamo stanje kmetij iz 1318, je bilo takrat v teh mejah vsega 1184 hub (385 na Sorškem polju, 456 v Poljanski dolini, 311 v Selški dolini,20 32 pa v dovški županiji), ki so bile v ogromni večini podložne freisinškemu škofu. Povprečno bi torej znašala v tem letu steura okrog 16 denarjev na kmetijo.21
2.	Najvažnejša in najobčutljivejša dajatev na Sorškem polju je bila oddaja žita, ki se je vršila ob sv. Mihaelu. Prav glede na to dajatev se bistveno loči sorški podložnik od onega v Poljanski in Selški dolini, kjer je bila dajatev v žitu dosti nižja. Vrednost oddanega žita, ki so ga morali podložniki izročati le v naravi, je znašala letno v bavarski županiji okrog 75, v večjem delu godeške 75—80, a v Prašah 60 denarjev. V Gostečah, Pungertu in Gorenji vasi se obveznost nekoliko loči od one pri njihovih sosedih; v prvih dveh naselbinah so oddajali predvsem ječmen, in sicer po 2 modija, zato je bila pa obveznost pri ostalem žitu nižja; dajali so po 2 mensuri pšenice, tri
16	Fra 36, str. 179.
17	Fra 36, str. 606 ^608.
18	V naslednjem prim. obveznosti v Selški in Poljanski dolini — Blaznik P., Kol. S. d., str. 61—70; Kol. P. d., o. d., str. 29—38.
10 Fra 36, str. 608.
20	Blaznik P., Kol. P. d., o. d., str. 55; isti, Kol. S. d., str. 97.
21	Prim. Blaznik P., Kol. S. d., str. 65.
mensure rži in 4 mensure ovsa;22 v Gorenji vasi pa so prispevali po 3 mensure pšenice, 9 mensur rži, 1 modij ovsa in 1 modij ječmena. Veštrskc hübe in 12 hub na Suhi je oddajalo rž v dvojnem obsegu, zalo pa niso odmerjali pšenice. — Na Gorenji Savi je plačevala huba; ki je ležala poleg brega, po x/z mase železa, poleg lega pa še po tri mensure prosa, 3 mensure rži in 3 mensure ječmena.
3.	Osnovna dajatev ovis cum agno oziroma Schilling iz Poljanske in Selške doline23 je v gadmarski in bavarski županiji popolnoma odpadla, v gadmarski zato, ker so bili ondotni podložniki že tako preobremenjeni, v bavarski pa iz razloga, ker je bila v tem področju osnovna dajatev žito, ki je dva- do trikrat presegala osnovno dajatev v obeh dolinah. Pač pa je zadevala tudi ta dajatev godeško županijo s Prašami, iz česar je jasno razvidno, koliko bolj so bili obremenjeni podložniki v ravninskem svetu. Podložniki županije Praše kakor tudi oni iz Gorenje vasi, Gosteč in Pungerta so morali dajali ob sv. Juriju najboljšo ovco z jagnjetom oziroma 16 novih (ali 18 starih) denarjev, če niso premogli živali. Godeščani in Retečani so uživali olajšavo v tem, da so oddajali po vrstnem redu le po pet mladih ovac.
4.	Dajatev pro harreht, ki so jo sicer plačevali po vsem loškem gospostvu, so odštevali le v godeški in praški županiji.
5.	Dajatev pro harreht je nadomeščala v bavarski županiji dosti občutnejša obveznost pro tagberch; ondotni podložniki so morali namreč plačevati o binkoštih v ta sklad po 20 denarjev. Razen v bavarski županiji ne naletimo takrat na to dajatev nikjer na tleh loškega gospostva. Obe služnosti, pro harreht in pro tagberch, kažeta na odkup tlačanskega dela.24 Primerjava višine zneska pro tagberch, z ono pro harreht daje slutiti, koliko težja je bila nekoč tlaka na bavarskih tleh v primeri z ono v dolinah. Razumljivo je, da te dajatve niso poznali v gadmarski županiji, kjer je bila tlačanska obveznost v času naših dveh urbarjev še na višku.
6.	Ob sv. treh kraljih so oddajali podložniki iz Praš in godeške županije prašiča, ki je bil vreden 12 (14) denarjev; oni iz bavarske županije so se lahko odkupili z 20 denarji. Ni pa omenjena ta dajatev pri Godešču in Retečah, naselbinah, kjer so uživali podložniki olajšavo tudi pri oddaji ovac (gl. zgoraj). Verjetno je treba spravljati olajšave v zvezo s tlačanskim delom v 12. stoletju, s katerim so bili prav podložniki iz teh dveh naselbin močneje obremenjeni (str. 204). Nekatere olajšave naj bi se torej obdržale tudi še tedaj, ko je z opustitvijo obdelovanja zemlje v lastni upravi odpadla tlaka pri dvorcu. — Podložniki gadinarske županije le dajatve niso poznali.
7.	Dajatev 32 denarjev ob sv. Martinu je zadevala le podložnike gadmarske županije.
22	Če upoštevamo v urbarju navedeno skupno vsoto, sicer le 3 mensure.
23	Blaznik P., Kol. P. d., o. d., str. 29—30; isti, Kol. S. d., str. 62.
24	Prim. Blaznik P., Kol. S. d., str. 65.
8.	Kadar se je mudil škof na loških tleh, so morali podložniki prispevati meso za kuho; prebivalci gadmarske županije so pomagali v kuhinji.
9.	Dajatev sterbochsen-mrtvaščina je bila v veljavi za vse gospostvo.25 Podložniki gadmarske županije so uživali olajšavo, da so dajali le po 30 denaričev.20
10.	Vsako leto je prihajal oskrbnik ob sv. Juriju, sv. Mihaelu in svečnici v posamezne županije, da je tam sodil oziroma reševal upravne posle, kolikor je bilo potrebno zadevo urejati na kraju samem. Ob tej priliki so morali skrbeti za prehrano podložniki in župani, kot je v urbarju podrobneje opisano za godeško županijo. Tam je moral dati župan vsakokrat po en sodček vina, podložniki pa po en kruh, eno pišče in eno mero ovsa. Iz podrobnega opisa je razvidno, da je moral ob sv. Juriju skrbeti za kosilo župan, ki je prispeval meso in jajca, medtem ko je pobral za večerjo od podložnikov kozličke in jajca. Ob sv. Mihaelu je dajal župan za kosilo meso in ostalo razen piščet, ki so jih prispevali podložniki za oba obroka; meso za večerjo so dajali podložniki. Na enak način je bilo poskrbljeno tudi za kosilo ob svečnici. Kar je ostalo, je pobral oskrbnik. Glede teh dajatev je bila godeška županija popolnoma izenačena z županijami v Selški dolini.27 — Dajatev v bavarski županiji je bila odpravljena z 1 denarjem, 1 kruhom in % mensure ovsa na podložnika. V gadmarski županiji in v Prašah ta dajatev ni posebej omenjena; glede na razmere v vseh ostalih županijah loškega gospostva pa lahko predpostavljamo, da tudi na onem ozemlju položaj ni bil bistveno drugačen.28
11.	Le v godeški županiji so dajali jeseni podložniki oskrbniku po en voz sena.
12.	Oglejski patriarh Gregor je podelil 1257 freisinškemu škofu krvno sodstvo nad vso freisinško posestjo na Kranjskem in v Marki.20 Kralj Otakar II. je 1274 to pravico obnovil za loško posest,30 kar je potrdil tudi Rudolf Habsburški.31 Pač pa je moral plačevati zemljiški gospod za to pravico deželnemu gospodu letno ob sv. Martinu po 12 mark.82 Zemljiški gospod je prenesel to breme na podložnike; v bavarski županiji so plačevali letno po 2 denarja,"3 oni na Dovjem celo po 6 denarjev.34 Pri ostalih loških podložnikih ta dajatev v ur-
25 Fra 36, str. 183; prim. Blaznik P., Kol. P. d., o. d., str. 31.
20 Fra 36, str. 608.
27 B 1 a z n i k P., Kol. S. d., str. 62.
-8 Blaznik P., Kol. P. d., o. d., str. 31; isti, Kol. S. d., str. 62, 63.
20 Fra 31, št. 188, str. 194.
30	Fra 31, št. 306, str. 328—330.
31	Fra 31, št. 323, str. 346; št. 366, str. 391; prim. Zon ta r J., Zg. Kr„ str. 74—75.
32	Fra 36, str. 227; Fra 31, št. 306, str. 329.
33	Fra 36, str. 169.
34	Fra 36, str. 226.
barju sicer ni omenjena; toda glede na razmere v bavarski županiji in glede na seznam iz ca. 1360, po katerem so v godeški županiji tedaj plačevali podložniki po dva denariča,85 to dajatev menda lahko predpostavljamo za vse freisinške podložnike v višini po dva denarja, kar bi zneslo v celoti nekaj nad 14 mark.
13.	Lep dohodek je dajalo deželnemu gospodu odvetništvo. Največji del te dajatve je plačeval zemljiški gospod. Iz svoje zaloge je oddajal letno po pet modijev pšenice in rži, 36 modijev ovsa ter po Iri tovore vina; dalje je moral izročiti vola, vrednega 60 denarjev, ter prašiča in oddojka v skupni vrednosti 62 denarjev. V dveh zaporednih letih jc oddajal po 12 piščancev in 50 sirov. Vsako tretje leto je dajatev zadevala podložnike. Vsaka kmetija iz celotne loške gospoščino je morala oddati v ta namen prašička, vrednega tri denarje; podložniki koroške županije in oni iz Dovjega kakor tudi lovci so plačali v novcu po tri denarje, medtem ko so bili viničarji dolžni dajati le po en denar; župani, gozdarji in posodnik (schepho) so bili oproščeni te dajatve. Pač pa je moral oddajati mitničar letno po en funt popra in en funt voska; kdor je iinel grajski mlin, je dajal po dve gosi.3"
14.	Le podložniki godeške županije so morali dajati lovcem deželnega gospoda letno po % mensure ovsa in po en kruh.
Če primerjamo med seboj obveznosti v posameznih županijah na Sorškem polju brez upoštevanja gadmarskega ozemlja, vidimo, da so dajatve sicer deloma različne, da pa je njih višina v celoti skoraj povsem enaka. Primerjava z razmerami v Poljanski in Selški dolini pa kaže, da je imel sorški kolonist neprimerno večje obveznosti, kar gre predvsem na račun oddaje v žitu. Prvi kolonist je pač pobral boljšo zemljo, zaradi česar so ga zadevale tudi težje dolžnosti.
Pri nekaterih kmetijah naletimo na odklon od omenjenih dajatev. O kmetijah, za katere je bilo treba plačevati po 40 denarjev, se je že govorilo (str. 187—190). Službeno sta uživala po eno hubo brez dajatev komornik na Suhi in predstojnik bavarske županije — preco,87 enako vsekakor tudi godeški župan, ki jc imel razen hübe še šest njiv na Godešču, v Retečah in Gorenji vasi.38 Prav tako je užival hubo gadmar v Stari Loki (Binklju);80 pač pa je plačeval letno 26 denarjev za njive, ki jih je imel v fevdu na Suhi; omenjene njive so deloma odtrgali od podložniške kmetije, zaradi česar so bile zmanjšane dajatve pri oni hubi na 1 modij rži, 3 modije ovsa in prašiča, medtem ko ni bilo treba plačevati dajatve tagberch in ne oskrbovati kuhinje z mesom.40 Na podoben primer naletimo tudi na Okroglem,
35 Fra 36, str. 606.
t0 Fra 36, str. 226—227.
37	Fra 36, str. 175, 180—181,
38	Fra 36, str. 184.
38 Fra 36, str. 178.
40 Fra 36, str. 175.
14
209
kjer jc plačevala neka huba v vsem le Yz oglejske marke, ker več ni zmogla zaradi majhnega obsega.41 — Podložniki v Pevnu so dajali kot lovci le po 20 denarjev za prašiča.42 Iste olajšave je bila deležna kmetija Semelhub v Stari Loki.43 Dva žabniška lovca sta bila oproščena le dajatve tagberch in oddaje mesa za kuhinjo.44 Podobno ni dajal gozdar od hübe odkupnine za tagberch.15 — Dokler je bil Svnoldus, podložnik na Gorenji Savi, dolžan brezplačno prevažati preko Save ljudi loške gospoščine, je oddajal le 1 modij pšenice; odkar je bil zgrajen most čez Savo v Kranju, je odpadla dolžnost prevozništva, hkrati pa seveda tudi olajšava v dajatvah.46 — Ribič Janklinus v Stražišču je nadziral ribolov; kadar se je mudil škof v Škofji Loki, je moral oddajati ribe; kolikor bi mu služba prenehala, bi bil v vsem izenačen z ostalimi podložniki.47 V Stari Loki je imel dve liubi sodar; oddajati je moral letno nove sode za dvajset tovorov, sicer je bil pa dolžan popravljati poškodovane sode.48
Visoke dohodke je imel zemljiški gospod od mlinov, ki so bili med njimi nekateri, sodeč po dajatvah v 13. stoletju, precej obsežni v razliko z onimi v Poljanski dolini, kjer je bilo mlinarstvo takrat le postranski poklic na kmetijah.49 Manjši mlin je bil na Suhi; letno je nesel zemljiškemu gospodu 40 denarjev.50 Oni v Retečah je dajal po 50 denarjev.51 Večji mlin dajo slutiti dajatve v Prašah na Savi; ondotni mlin je oddajal škofu po 2 modija pšenice, 2 modija rži in 11 modijev mešanega žita, oskrbniku pa po 3 denarje; razumljivo je, da je iskal zemljiški gospod spričo takih dohodkov v tej okolici še primeren prostor za drug mlin.52 Največji mlini so bili pa ob Selški Sori. Mlin v Veštru, ki je bil v obratu od najmanj 1291 pa vse do zadnje vojne in ob katerem je bila od 16. stoletja dalje tudi žaga, je bil združen s kmetijo; podložnik je dajal od mlina in luibe po 3 modije pšenice, 5 modije rži in 24 modijev mešanega žita ter prašiča oziroma 20 denarjev.53 Te dajatve je še bistveno presegel grajski (Krevsov) mlin v Škofji Loki, ki je oddajal 5 modijev pšenice, 5 modijev rži in 35 modijev mešanega žita (str. 156). — Zelo star je mlin pod kapucinskim mostom. V listinah se omenja prvič 1509, ko ga je
41	Fra 36,	str. 168—169.
42	Fra 36,	str. 176.
43	Fra 36,	str. 177.
44	Fra 36,	str. 173.
45	Fra 36,	str. 181.
46	Fra 36,	str. 170.
47	Fra 36,	str. 171.
48	Fra 36, str. 176.
49	Blaznik P., Kol. P. d., o. d., str. 31.
50	Fra 36, str. 175.
51	Fra 36, str. 184.
52	Fra 36, str. 187—188.
53	Fra 36, str. 179.
imel v posesti loški oskrbnik Dietrich Premier.54 Listina iz 1357 postavlja ta mlin izven mesta ob Sori nad kamnitim mostom pri mestnih vratih. Takrat sta prodala beljaška meščana Henrik Scliralle in njegov sin Berhtolt mlin freisinškemu škofu za 30 oglejskih mark z vsem pripadajočim, upoštevajoč tudi vrt, ki je ležal nad mlinom in ki ga je dobil Prenner 1291 kot novino;55 omenjeni mlin je prišel kasneje v posest nunskega samostana.56 Nekaj manjši je bil mlin pod mestom, ki je plačeval letno po 2 marki.57 Ta mlin je istoveten z enim od dveh mlinov, ki ju srečamo v fevdni knjigi 1423 (f. 35') in ki ju omenjajo vsi urbarji od 16. stoletja dalje; bila sta v obratu do polpreteklega časa. Eden od teh je bil pri kopališču pod šolo,58 ki je bila v 17. stoletju nastanjena v poslopju pri današnji župni cerkvi sv. Jakoba. Ta mlin je torej stal na prostoru, kjer je danes tovarna klobukov. — Drug mlin je bil na Studencu tik suškega mostu. Pri enem teh mlinov so bile 1291 žitne mere, ki so nesle zemljiškemu gospodu na leto po 1 marko.50 — Mlin ob Poljanski Sori pod mestom je omenjen v urbarjih od 16. stoletja dalje. Ob njem je bila 1501 žuga in kovačija oziroma valjalnica (Strekhamer), ki jo označuje urbar 1560 kot novo.00 — Lepo dohodke, 4 marke letno, je neslo loško kopališče, ki se omenja prvič 1318, pa ga srečamo v najrazličnejših virih vse do 19. stoletja; ležalo je pri mlinu pod šolo.01
Kakor sta urbarja 1291/1318 precej izčrpna glede dajatev loških podložnikov, nimamo v njih prav nikakih podatkov glede desetine, t. j. dajatve, ki je spočetka pripadala cerkvi. Do 11. stoletja je veljala za naše ozemlje tako imenovana slovanska ali odmerjena desetina; tedaj je bila pa ta desetina po reformah patriarha llabengerja odpravljena in je bila vpeljana kanonična desetina, t. j. dajatev desetega dela dejanskih pridelkov,02 kur je predstavljalo važen vir dohodkov. Zato se ni čuditi, da se je lotil v drugi polovici I (.stoletju freisinški škof Ellcnhard ureditve vprašanja desetin na svojih zemljiščih. Tako se je pobotal okrog 1060 s salzburškim nadškofom glede desetin na svojih štajerskih in koroških posestvih,03 enako se je poravnal 1070 tudi z brixensko škofijo glede desetin v Innichenu.01 Nekaj let kasneje je uredil vprašanje desetin tudi na svojih kranjskih posestvih. Leta 1074 se je namreč pogodil z oglejskim patriarhom
54	Fra 36, str. 128
55	Fra 35, št. 722, str. 313—314; Fra 36, str. 181.
50 Don., št. 247, str. 164; RDA, fasc. 2, št. 41; fasc. 3, št. 2.
57	Fra 36, str. 180.
58	Don., št. 247, str. 164, 1.1648; št 611, str. 298, 1.1756.
58 Fra 36, str. 180.
60 Prim. Don., št. 157, str. 104; fasc. Herrschaft Lack, Waldstreitigkeiten 1552—1700.
01 Fra 36, str. 180.
62	Zontar J., Zg. Kr., str. 50.
63	Fra 51, št. 79, str. 81—82.
04 Fra 31, št. 84, str. 85—86.
14'
211
Sigehardom, du je odkupil vso desetino na svojih kranjskih ozemljih, za kar je prepustil patriarhu med drugim dve slovenski hubi, ki sta spadali pod njegov dvor v Loki, obenem pa mu je odstopil tudi vso desetino od štirih tamkajšnjih arealnih zemljišč.65
Vendar ni pripadala v naslednjih dve sto letih vsa desetina frei-sinškemu škofu kot zemljiškemu gospodu; deloma jo je namreč pobiral starološki župnik, ki jo je pa odstopal v poedinih letih freisin-škemu škofu proti odkupu. Leta 1318 je bila ta desetina ocenjena na 999 modijev žita,06 kar je znašalo povprečno na kmetijo 1 modij v vrednosti 15 denarjev, če upoštevamo, da je spadalo tedaj pod starološko župnijo skoraj vse sklenjeno loško gospostvo razen ozemlja, ki je bilo pod šniartinsko župnijo, in Gosteč s Pungertom, ki sta bila v mejah sorške župnije. Leta 1319 si je freisinški škof vnovič pridobil omenjeno desetino tako v žitu kakor tudi v tako imenovani mali desetini za 80 liber.67 Ce računamo, da je predstavljala župnikova desetina, ki je bila ocenjena za leto 1318 na 95% marke 2 denarja,68 H celotne kanonične desetine,99 moremo sklepati, da je dosegla desetina vsega loškega gospostva vrednost okrog 500 mark letno v času, ko so znašali celotni dohodki zemljiškega gospoda na loškem ozemlju nekaj čez 900 mark.70 Desetina je bila torej zelo občutna; dosegala je tretjino vrednosti dajatev zemljiškemu gospodu. — Zemljiškega gospoda samega je pa obremenjevala papeška desetina.71
Tudi glede vprašanja tlake imamo v urbarjih 1291/1318 kaj malo oporo. Omenjena je tlaka viničarjev v Stražišču (str. 204) ;72 govori se tudi o podložnikih v Bitnju, ki so bili dolžni kositi gospo-ščinske travnike v Žabniei in na Okroglem ter prevažati seno v shrambe, vendar so dobili za to delo iz kašče 3 modije rži in 50 sirov;75 razen tega najdemo v urbarju le še podatek glede godeške županije, v smislu katerega so tamkajšnji podložniki kosili gorenjevaški travnik, ki je pripadal starološkemu dvorcu, in vozili seno v škofove skednje.74 Spričo teh skromnih vrstic je tem dragocenejši vir iz okrog 1560, ki podrobno obravnava tlako v treh loških županijah, koroški, godeški in gadmarski.75 Medtem ko tlaka v koroški županiji ni bila posebno mnogovrstna,76 je bila v ostalih dveh županijah bolj občutna. Poleg
05 Fra 31, št. 89, str. 89—90; Gr. III, št. 284, str. 174—175.
00 Fra 36, str. 129, 140.
07 Fra 36, str. 141.
e8 Fra 36, str. 140.
09 Zon ta r J., Zg. Kr„ str. 50.
70	Fra 36, str. 164—165.
71	Fra 36. str. 164.
75 Fra 36, str. 171—172.
73	Fra 36, str. 172.
74	Fra 36, str. 186.
75	Fra 36, str. 606—608; priin. MHK, 1861, str. 6.
70 Blaznik P., Kol. S. d., str. 67.
tlačanskih obveznosti, ki jih omenja urbar 1291/1318, našteva vir iz okrog 1360 vrsto drugih dolžnosti.
V godeški županiji je z opustitvijo godeškega dvorca med 1160 in 1291 odpadla tudi tlaka na ondotnih tleh, ki je zadevala Godeščanc in Retečane (str. 150). Ostale so pa številne druge obveznosti. Tlaka sc je predvsem tikala voženj. Tlačani so morali prevažati vino iz Murke oziroma iz Italije in voziti tesarski les od Sore pri Puštalu, kakor tudi pesek, kadar je bilo treba kaj graditi na loških utrdbah, hlevu ali pri kopališču. Iz grajskega hleva so morali spravljati gnoj na graščinske zelnike in na grajsko njivo, ki so jo bili dolžni obdati s plotom. Po potrebi so vozili vodo v vodnjak. Vsak od petdesetih godeških podlož-nikov jo moral prepeljati po sv. Vidu po sedem voz slame v grajski hlev, po en voz pa za gradiščana v stolpu; oskrbniku je bilo treba izvršiti skupaj 46 voženj, hkrati mu pa dati za pust po možnosti po eno kokoš. Kadar je hotela gospoščina žgati apno pri gradu ali pri katerem drugem svojem poslopju, so morali godeški tlačani nalagati v apncnico drva, ki pa jih niso sami sekali.
Podložniki v ga d m a rs k i županiji so se delili glede na tlako v dve skupini, ki sta bili tudi teritorialno med seboj ločeni. Skupina 12 viničarjev v Stražišču je s tlačanskim delom pri vinogradništvu na šmarjetni gori opravila svoj tlačanski posel in se je ostale drobne tlačanske dolžnosti niso tikale. V drugi skupini je bilo 16 loških viničarjev, ki so bili spričo opuščanja vinogradništva v okolici Škofje Loke rešeni prvotne dolžnosti; vsak od njih je moral oskrbeti le po 200 količev za grajske vinograde na Kamnitniku (str. 204). Zato jih je pa uporabljal zemljiški gospod za drugo tlačansko delo na vseh koncih in krajih. Morali so spravljati vino iz Marke v grajske kleti in ga tam pretakati. Na loškem Pungertu so morali grabiti in obračati seno, ki so ga nato zvažali v grajski skedenj, kamor so tudi sicer spravljali ostalo seno s škofovih travnikov; obdelovati so morali vse grajske zelnike, ki so jih morali ograditi; pridelek so pokuhali. Pulili so repo, jo zvažali, ribali in polagali v sode. Merili so žito in ga nosili v kaščo, kjer so morali vzdrževati ograjo pri shrambi za sir. Izplav-ljali so les za kurjavo in tesanje in odvažali klade od vode pri župni cerkvi. Kadar je gospoščina popravljala Stari grad, spodnjo utrdbo, hlev, kopališče ali grajski mlin, so bili dolžni voziti tja deske; v spodnji grajski mlin so prevažali čebre. Vrh ograje na trdnjavi so morali oskrbovati s trnjem. Odmetavali so sneg s streh trdnjav, hleva in kopališča; pri teh poslopjih so delali gaz, medtem ko so bili dolžni popolnoma očistiti dvorišče pri spodnji trdnjavi. Kadar je bilo potrebno, so čistili vodnjake v trdnjavah; z mahom so morali oskrbovati vsa grajska stanovanja in kopališče. Pri apnenicah so delali ograje, da se ne bi razbile pri spuščanju lesa; ko so pogasili, so morali skrbeti, da se ni ponovno vžgalo. Odvažati so morali živino, ki je bila vzeta v zastavo; pridržali so si jo za 24 ur (dni?), nakar so jo škofovi
uradniki ali oprostili ali pa prodali dalje. Eden od skupine 16 pod-ložnikov je oskrboval sirnico za 24 glav živine; dohodke od nje je dajal pisarju in oskrbniku, za kar je moral oskrbnik odšteti škofu ob sv. Juriju za vsako glavo po 20 oglejskih denaričev.
Pri obravnavanju vprašanja, koliko se je spremenil socialni in gospodarski položaj sorškega podložnika v naslednjih dve sto letih, nam je v temeljno oporo obsežen urbar iz 1501; kot prvi urbar, ki se je ohranil za loško freisinško gospostvo po 1318, načenja vrsto dragocenih tovrstnih virov, ki so številni zlasti od 1560 dalje. Takratne dajatve sorškega podložnika naj ponazori razpredelnica (str. 215).
V 16. stoletju so se dajatve delile v dve skupini: prve so odplačevali naravnost zemljiškemu gospodu, druge (županov račun) je pobiral župan, ki pa je moral večino dajatev oddati dalje zemljiškemu gospodu.77
I. Dajatev »jarlicli stewr«, ki ustreza steuri iz 1291, so morali plačevati vsi podložniki, vendar je bila odmerjena po poedinih kmetijah zelo različno. Tudi sicer višina te dajatve ni bila stalna, nego so jo po potrebi lahko višali ali zniževali. Enako so morali vsi podložniki plačevati tako imenovani »sbaigelt«, pristojbino za ureditev sirnic; ta dajatev, ki jo je vpeljal zemljiški gospod po letu 1318 preko vsega loškega gospostva, je bila v hriboviti Poljanski in Selški dolini dosti težja.78 — Dajatev v žitu je ostala v bitenjski županiji docela nespremenjena. Na godeškem ozemlju 1501 podložniki niso več oddajali ječmena in hmelja, pač pa je bila zato oddaja ovsa povečana za ustrezajočo količino. Na večje spremembe naletimo v Prašah in Jami, kjer so oddajali 1291—1318 podložniki manj žita zaradi motenj, ki so jih takrat povzročali vsiljivi sosedje (str. 147 do 148); v 1501 je pa bilo prebivalstvo obeh vasi izenačeno z ostalimi podložniki godeške županije. Podložniki gadmarske županije v okolici Škofje Loke so še vedno plačevali v denarju ob sv. Martinu. V drugem položaju so bili oni iz Stražišča; plačevali so letni davek 10—40 ß, razen tega pa so morali oddajati žito, in sicer točno polovico količine, ki so jo plačevali sosednji podložniki v bitenjski županiji. Nova dajatev je bila pač vpeljana namesto tlake v vinogradih na Smarjetni gori, ki je urbar ne omenja, kar kaže, da je bilo vinogradništvo na tem ozemlju takrat splošno že opuščeno. Medtem ko navaja urbar 1501 še dva vinograda med stražiškimi rovtarji, naletimo 1569 v tem območju le še na vinograd, ki je bil v rokah nekdanjega loškega oskrbnika barona Antona Thurna; kasneje je izginila še ta sled. Na bivših vinogradniških tleh je takrat zrastla nova huba (urbar 1569, 309).
77 Prim. Blaznik P., Kol. P. d., o. d., str. 34; prim. župnico (Supp-reeht) v sevniškem urbarju 1448, Kos M., Urbarji salzburške nadškofije, str. 58.
7B Blaznik P., Kol. P. d., o. d., str. 32—33; isti, Kol. S. d., str. 64.
vidmarji	20 ß do 1 ma	15—45 ß	1	1	!		1	I 1	i	1	i	i	l	i i -	1	1
40-karji	24—48 ß	ca m	1	1	1		1	1	1	1	1		1	1	1	1
godeška + praška	20—30 ß 20—30 ß	6 ß 6 ß	2— 6 meric 1 merica	5—• 6 meric 7 meric	12—16 meric 13 meric		22 ß 22 ß	24 ß 9 in pol ß	1 1	0 oziroma 27 ß 27 ß	skupaj 1 marka, torej ix» ca. 2 ß	ca ca	skupaj 1 marka 28 ß, torej po ca. 2 ß	da da		po 8—51 ß in 1 pišče
« •M (n 3 B •a P tu	10—20 ß	ca	1	38 ß 1 obulus	1		1	1	1	1	i	1	ca. 1 ß	1	1	!
bitenjska	5—35 ß	ca	5 merice	3 merice	5 modijev		1	1	ca S	26 ß 1 obulus	1	1	1	1	ca CJ	večinoma po 18 do 20 ß in 1 kokoš
Županija:	Letni davek ....	sbaigelt .....	pšenica......	>N t—	oves.......	Zupanov račun:	lus st. Jory ....	lus harreht Michaelis .......	lus tagberchphingst-phening.....	Stewr porcorum . .	Pro officio ....	Ja "SD £	Czensus kamere . .	4) -o 'o PH	Marchfartphening .	Zupanu .....
	-					i—		ci		■>t	in	sö	tO	®	a\	a
Skupni znesek županovega računa . . . skupaj 34 ß po 59—100 ß po 51 ß
II. Tudi v drugi skupini dajatev srečamo v bistvu vse obveznosti iz 1291. V »ius st. Jory« so prispevali, tedaj že le v denarju, godeški podložniki enako kot 1291. — Medtem ko so plačevali podložniki bitenjske županije dajatev »tagberch« skoraj v dotedanji višini, se je dajatev »liarreht« v godeški županiji, za katero so prispevali še okrog 1360 le po 8 oglejskih denaričev,70 močno dvignila. Nekoliko nejasen urbarialni tekst da slutiti, da je dosegel tod harreht z izjemo v Prašah in Jami s trikrat večjim zneskom dajatev tagberch v bitenjski županiji. — Podobno se je dvignila v godeški župuniji dajatev »stewr poreorum« in s tem doseglu višino iste obveznosti v bitenjski županiji; pač pa podložniki na Godešču in v Retečali tudi 1501 te dajatve niso plačevali. — Dajatev »pro officio« je zadevala le godeško županijo enako kot 1291, z razliko, da so obveznost 1501 poravnali z denarjem. — V »vogtrecht« so verjetno prispevali tudi podložniki bitenjske županije, čeprav dajatev ni izrecno omenjena. — »Czensus kamere« so plačevali le gadmarski in godeški podložniki. V godeški županiji je ta dajatev verjetno istovetna s tisto iz 1291, ki so jo podložniki odštevali ob dajatvi žita. — Dajatev ob priliki pojezd je omenjena le v godeški županiji, vendar sklepam po analogiji z razmerami v ostalem loškem gospostvu,"0 da je obveznost zadevala vse podložnike podobno kot 1291/1518.
Pač pa urbar 1291/1518 ne omenja dajatve »inarchfartphening«, ki je bila precej visoka; ob sv. Mihaelu je moral namreč plačaii po 24 ß vsak podložnik bitenjske županije, ki ni šel v Marko po vino. — Kadar je prišel novi škof prvič v Loko, je moralo prispevati 75 kmetov godeške županije meso za kuho; bitenjska županija je bila dolžna oskrbeti ob tej priliki drva, podložniki gadmarske županije so pa morali biti nu razpolago kuharju: nositi so mu morali drva in vodo ter umivati posodo. V urbarju 1501 se prvič omenja dajatev, ki jo je bilo treba poravnati županu. Poudariti pa moramo, da so ostale županu v glavnem le kokoši oziroma piščeta, medtem ko je moral denar odšteti dalje; tako je bil godeški župan dolžan oddati od tega denarja kot »grasphening« na Stari grad 5 marke 40 ß, enako na loški stolp IVa marke, eno marko pa štirim loškim stražnikom in enemu vratarju. Podobno je moral nakazati bitenjski župan letno po 6 mark kaščarju, 4V2 marke nu stolp in 3 marke na Stari grad kot »grassgelt«, a 4^2 marke kot »gruemndt« (nedozorela trava); zase je obdržal le 3 marke 40 ß. Verjetno je bila ta dajatev odkupnina za prevažanje trave. — Pa tudi sicer so morali sorški podložniki oddajati razne prispevke škofovim uradnikom. Kmetje v Dorfarjih in v Crngrobu so plačevali kot »Jagermayster Recht« po 6 ß, tamkajšnja dva kajžarja pa po 2 ß. Pisarju so dajali kot »schreyber sohl« vsi podložniki loškega gospostva ob plačevanju letnega davka po 2 ß,
Fra 36, str. 606.
p0 Blaznik P., Kol. P. d., o. d., str. 32—33; isti, Kol. S. d., str. 64.
enuko tudi ob sv. Juriju; poleg tega so mu plačevali podložniki iz Praš in Jame po 2 ß, z Godešča, iz Reteč in Gorenje vasi po 4 ß, iz Gosteč in Pungerta pa po 5 ß. Za veliko noč je dajala pisarju bi-tenjska županija po 50, godeška pa po 40 jajc; župana obeh županij sla mu prispevala po dve kokoši, ob pojezduh pa še po dve poguči. Godeški župan je imel isto obveznost tudi do mojstra posodnika, ki je dobil razen tega od podložnikov godeške županije za veliko noč 20 jajc. Ob istem času so dajuli kuščarju podložniki bitenjske županije 350, godeške pa 200 jajc.
Če primerjamo gospodarske razmere 13. stoletja na Sorškem polju z onimi iz začetka 16. stoletja, opazimo nekatere bistvene razlike. Kot že omenjeno, je bilo v tem času opuščeno vinogradništvo. Isto sliko izkazuje pivovarništvo. Pod vplivom Nemcev se je hmeljarstvo sredi 12. stoletja na Sorškem polju dokaj razvilo.81 Dajatve kažejo, da so se vsi sorški podložniki tedaj buvili s to panogo gospodarstvu. Proti koncu 13. in v začetku 14. stoletja so ostale te dajatve omejene le še na ozemlje godeške in praške županije, nato izgine na Sorškem polju za hmeljem vsaka sled. Obenem s hmeljem so oddajali podložniki godeške županije 1291—1318 tudi ječmen, ki pa je enako kot hmelj izginil iz urbarjev od 16. stoletju dalje. — Po dajatvah sodeč, je gojil sorški kmet največ oves, v dosti manjši meri pu pšenico in rž Ostalih žit urbarji na splošno ne omenjajo. Po vsem Sorškem polju je bila zelo razširjena prašičereja, ovčereja in kokošereja. Koliko se je položaj predrugačil v kasnejših stoletjih, iz urbarjev ni mogoče razbrati. Jasno je, da je prišlo z odkritji do važnih sprememb (krompir, koruza), ki pa niso našle odziva v urbarjih, ker so se podložniki branili priznavati nove obveznosti.82
Primerjava dajatev 1291—1318 z onimi iz 1501 nas vodi glede na socialni položaj sorškega podložnika do sledečih zaključkov: 1. Obdržale so se večinoma oznake starih dajatev, ki pa so jih podložniki odslej z izjemo žita luhko odplačevali v denarju. 2. Dajatve niso bile več tako enotne kot 1291; marsikatere obveznosti so se v istih naselbinah glede višine močno razlikovale.83 3. Vrednost dajatve v žitu je ostula bistveno nespremenjena. Marsikatere druge stare dujatve so se občutno zvišale, obenem pa naletimo tudi na povsem nove obveznosti. Primerjava denarne vsote, ki so jo plačevali podložniki 1291 oziroma 1501, nam pokužc, da so odštevali n. pr. podložniki bitenjske županije 1291 nekako po 60—61 denarjev, 1501 pa povprečno okrog 120 ß, podložniki v godeški županiji 1291 okrog 62 denarjev, 1501 pa 130 ß. Če upoštevamo, da je razmerje med denarjem in ß nekako 5 :6 (1291 so plačevali za tagberch 20 denarjev, 1501 pa 24 ß; 1291 za ius st. Ge-
81 Baš F r., Hmeljarstvo v Savinjski dolini, GV, I, 1925, str. 41.
"3 Prim. Krošl A., Zemljiška odveza na Kranjskem, 1941, str. 65.
83 Prim. enake razmere na sevniSkih tleh 1448; Kos M., Urbarji sulz-burške nadškofije, str. 58.

orii 18 denarjev, 1501 — 22 ß; 1291 je znašala dajatev ob sv. Martinu 32 denarjev, 1501 — 38 ß 1 obulus; 1291 so plačevali štiridesetkarji 40 denarjev, 1501 pa 48 ß), se je torej dajatev v denarju v dve sto letih skoraj podvojila razen v gadmarski županiji, kjer so plačevali podložniki tudi 1501 še približno toliko kot 1291, z izjemo stražiških viničarjev, ki so se v tem času izenačevali z ostalimi sorškimi podložniki. — Na povišane dajatve naletimo tudi pri podložnikih, ki so bili v posebnem razmerju do zemljiške gospode. Pevenčani so n. pr. plačevali 1501 po 40 ß (1291 le 20 denarjev). Razni vidmarji (cerkveni podložniki) so dajali freisinškemu škofu precej visok sbaigelt in pa letni davek. Tudi štiridesetkarji so bili obremenjeni z novo dajatvijo, sbaigeltom, v višini 15 ß.
Desetina je bila v tem času v rokah najrazličnejših ustanov in oseb, saj so celo podložniki v eni in isti naselbini oddajali desetino na razne strani. V precejšnji meri jo je sicer še pobiral pristojni župnik, mnogo jo je pripadalo zemljiškemu gospodu, toda lastniki so se v številnih primerih menjavali, ker je bila desetina predmet živahnih kupčij. Tako je n. pr. prodal 1466 loški meščan Krištof Le-possega loškemu mostnemu sodniku Ožbaltu Bičku žitno in drugo desetino od 12 hub na Godešču.84 Trgovska rodbina Florian iz Kranja je uživala 1436 desetino v Virmašah in pri Sv. Duhu.85 Cesar Friderik je podelil 1476 Lambergerjevi rodbini desetino pri Sv. Duhu in v Bitnju; 1481 je prodal ljubljanski meščan Erasem Triester desetino 4 hub na Suhi in pri Sv. Duhu Blažu Lasarinu.88 Desetino devetih hub na Suhi je imel 1529 loški meščan Križe Kos; od teh so bili štirje fevdi, pet pa jih je kupil od Gašperja iz Kamnika.87 — Desetino so oddajali večinoma v naravi: pšenici, rži, prosu, ovsu; razen tega so prispevali še jagnjeta, kozličke, kokoši, lan, panje. Nekatere kmetije so plačevale le v denarju v višini tudi do ene marke letno, kar dokazuje, da desetina tedaj ni mnogo zaostajala za rednimi dajatvami, ki jih je bilo treba oddajati zemljiškemu gospodu.
Položaj sorškega podložnika se je pa poslabšal tudi glede tlake, kakor je razvidno iz urbarja 1501. Podložniki godeške županije so v glavnem obdržali vse tlačanske dolžnosti iz 14. stoletja. Toda starim obveznostim so se pridružile še nove dolžnosti. Morali so n. pr. prenašati na grad blago, ki ga je nakupil oskrbnik v Ljubljani. Dolžni so bili ne samo voziti travo, ampak tudi kositi graščinske travnike in travo sušiti, za kar so dobili 16 ß odškodnine. Najtežja je bila pa vsekakor obveznost glede prevažanja vina iz Marke, kar so opravljali
81 KI un V., Diplomatarium Carniolicum, MHK 1852, VII, str. 45;
D i m i t z A, Der Lueger »alt Lehenbuch« v. Jahre 1453, MMK I, str. 257
do 258.
85 Z o n ta r J., Zg. Kr„ str. 114.
88 Güth G., Urkunden und Urkunden Regesten zur Gcscliiclite Krains
im Mittelalter, MIIK 1862, XVII, str. 53, 54.
87 Don., št. 1., str. 1.
z 12 konji; za vsakega konja so dobili odškodnino po 28 ß in mero (lielm) ovsa, po sv. Martinu pa še po 4 ß za seno, ker takrat ni bilo več trave.
Gadmarski kmetje so bili v tem času glede tlake med seboj izenačeni, ker ni več prihajalo v poštev obdelovanje vinogradov. Iz prejšnjih stoletij se je obdržala tlaka glede prenašanja žita, glede opravil pri žganju apna in del pri vrtu na stolpu, v ostalem pa naletimo na nekatere spremembe, ki so v zvezi s pritegnitvijo kajžarjev. Gruntarji so pomagali pri oskrbovanju jezov; sušili so mreže za ribe; kadar so prevažali seno s treh graščinskih travnikov, so ga spravljali gadmarski gruntarji z voza in ga metali v skedenj. Gruntarji in kajžarji so morali loviti in polagati na suho les, ki sta ga dala splavljati oskrbnik in kaščar; skupno so nosili tudi ilovico na grad, kjer so kajžarji nato postavljali ognjišča, enako tudi zelje, ki so ga kajžarji čistili, gruntarji so pa polagali glave in nosili vodo. Sicer je zemljiška gospoda kajžarje lahko vsak čas klicala na tlako. Kajžarji so morali po potrebi čistiti grad; trije so bili na razpolago gadmarju, ostalih dvajset je pa moralo obdelovati vse oskrbnikove in kaščarjeve vrtove, le prenašanje zelja in repe je bila stvar gruntarjev, ki so bili sicer dolžni obdelati dva vrta na gradu, ne pa onega pred vrati. — Kadar so gadmarski tlačani lomili kamenje za apnenico, je pripadalo kamenje prvega strela gadmarju, ki je dobil od vsake apnenice po pet trug apna; njegova je bila tudi ograja, ki so jo postavljali zaradi varnosti pri vsakem gašenju.
Ce ne upoštevamo urbarialne notice iz 1291 o košnji gospoščin-skih travnikov (str. 212), dobimo prvo vest o tlaki v bitenjski županiji šele v urbarju 1501. Pod istimi pogoji kot godeški podložniki so morali Bitenjci voziti vino iz Marke s 26 konji; še težje je bilo tovorjenje ramfallskega vina iz Loke do Mauterndorfa v Lungauu na Salzburškcm; ta dolžnost je zadevala samo podložnike bitenjske županije.88 Kot odškodnino so dobili za vsakega konja po 16 ß, 32 kosov pečenja in Va mere ovsa, razen tega so bili za vse leto oproščeni druge tlake, edino seno so morali voziti, kadar so kosili graščinske travnike. V ostalem je bila bitenjska tlaka zelo raznovrstna. Voziti so morali apno in kamenje k trem graščinskim mlinom pod mestom; kadar so prestavljali pri mlinih jezove, so prevažali kamenje s hribovskih kmetij in ga prenašali na jez; enako so vozili vse potrebno za delo na vrtu na pristavi kakor tudi vodo v kopališče, kadar je ukazal mestni sodnik; oskrbniku in kaščarju so zvažali vsa drva, ki so jih morali znositi na grad kajžarji, za kar je dal kaščar vsakemu po eno pečenko. Podložniki iz Strnžišča in Gorenje Save so prevažali v Loko blago, ki si ga je gosposka nakupovala v Kranju. — Gruntarji so kosili graščinska travnika v Žabniei, kajžarji so ju pa grabili; koscem je dajal kaščar po dve pečenki in 1 ß za sir, kajžarjem pa po
88 Don., št. 170, str. 121.
eno pečenko; enim in drugim je bil dolžan voziti neki podložnik s Sv. Duha pitno vodo; kadar je šel po svežo vodo, je moral naložiti seno na voz do lat. Kadar so obdelovali vrtove, jim je dul kaščar po eno pečenko. Opravljali so vsa potrebna dela na mestni poti, ki je vodila na grad, enako vse ročno delo na gradovih in mlinih. Kadar je bilo treba kriti streho na skednjih, so dajali potrebno količino palic, medtem ko je priskrboval šibe neki podložnik s Križne gore, gradivo za vezanje pa neka kmetija z Godešča. Krovce kakor tudi tesarje pri raznih opravkih je škof plačeval. — Tlačani so morali dajati slame, kolikor so jo potrebovali oskrbnikovi in kaščarjevi konji. Kadar so žgali apno, so Bitenjci prispevali na lastne stroške osem hlapcev, ki so morali biti navzoči do konca noč in dan; mojstra in tistega, ki je lomil kamenje, je škof plačal; apno so žgali bitenjski kajžarji, ki so morali prazniti jame; osem do deset trug apna je pripadalo bitenj-skemu županu.
Tudi vidmarji niso bili popolnoma oproščeni tlake na frei-sinškem ozemlju. Oni z Godešča, s Trate, iz Zabnice, Pevna in s Križne gore so pomagali pri obdelovanju graščinskih vrtov, enako so pa sodelovali tudi pri popravljanju strehe na graščinskih skednjih. Ostali vidmarji so vzdrževali kaščo v Poljanah.89 Zupani so delali splave za ribiče, kadar je zahteval oskrbnik. Mestni stražniki so sekali in drvarili za oskrbnika, ki jim je pa dajal hrano. Njim je pripadala skrb za ometanje graščinskih dimnikov; razen tega so dajali v kaščo vsake četrt leta po eno metlo.
Kakor je razvidno, je bila tluka sorških podložnikov v primeri s tisto, ki so jo opravljali podložniki v Poljanski in Selški dolini,90 bolj raznovrstna in težja, kar je pa tudi razumljivo: sorški podložniki so bili bolj pri roki in zato gosposki dosegljivi v najkrajšem času.
Sicer se je pa položaj sorškega podložnika v drugi polovici 15. stoletja izredno poslabšal tudi zaradi splošnega stanju v habsburških deželah. Saj so se vrstile za slabotne vlade Friderika III. najrazličnejše težave, ki so povzročale našemu kmetu ogromno škodo. Boj za celjsko dediščino je našel odmev tudi na sorških tleh, ko je celjski vojskovodja Vitovec 1458 oplenil in požgal Škofjo Loko ter nadaljeval svoj pohod proti Kranju in Radovljici preko Sorškega polja.01 Vojna med Benetkami in Trstom 1463 je ohromila živahno tovorjenje, ki je bilo usmerjeno iz Škofje Loke preko Tolminskega na Furlansko.92 Račun za borbo z Baumkircherjem (1469—1470) je bil porazdeljen na vse prebivalstvo; vsak kmet, ki je obdeloval hubo, je moral plačati /ase po 12, za ženo po 6, a za vsakega otroka, tudi za dojenčka, po
89	Prim. Blaznik P., Kol. P. d., o. d., str. 36.
90	B 1 a z n i k P., Kol. P. d., o. d., str. 36; isti, Kol. S. d., str. 68.
91	Valv., XI, str. 36; XV, str. 360.
92	R ii t a r S., Krains mittelalterliche Handelsbeziehungen zu den Städ-
ten an der adriatischen Küste, MMK III, 1890, str. 95.
4 denariče.03 Spričo vedno večjih vojnih in gospodarskih težav so se namreč začeli v 15. stoletju sestajati stanovi na deželnih zborih, na katerih so dovoljevali izredne davke,94 ki so postajali vedno bolj občutljivi zlasti v zvezi s turškimi napadi. Spočetka so ti davki znašali pol gilte, t. j. polovico letnega davka, ki ga je moral plačevati zemljiški gospod v deželno blagajno in ki je znašal 1 % vrednosti posesti; na Koroškem je bila v 16. in 17. stoletju navada, da so izračunali vrednost posesti, če so gilto pomnožili z 80. Kasneje se je ta dajatev dvignila tudi do 21/2-kratne višine gosposke gilte.05
Ob ponavljajočih se turških vpadih na slovensko ozemlje je naročil 1474 freisinški škof Sikst loškemu oskrbniku, da naj dobro poskrbi za grad in mestno obzidje, obenem naj pa najame za varnost mesta nekaj vojakov in jih plačuje, kolikor časa se mu zdi potrebno.00 Grmada na Šmarjetni gori naj bi opozarjala prebivalstvo na neposredno turško nevarnost.07 Stiska je dosegla vrhunec, ko so poleti 1476 Turki dvakrat udarili na tla loškega gospostva. Ze tedaj so se podložniki branili plačevati davke, ki jih je naslednje leto dežela naložila brez ozira na prestano škodo. Ali vse ni nič pomagalo. Tlaka se je celo večala; podložnikov niso silili samo na delo pri vzdrževanju loškega gradu in mestnega obzidja, nego so jih pozivali celo na tlako pri delih na ljubljanskem gradu, kar je bilo povsem novo. Zaman so se loški podložniki pritožili 1483 pri škofu. Deželni davki so se dvigali iz leta v leto: 1486 so jih plačali dvakrat, v letu 1487 so bili razpisani celo trikrat, in sicer naj bi plačali freisinški podložniki na Kranjskem v višini 2500 gld. Položaj na loških tleli jc bil tako težak, da je oskrbnik izrazil škofu bojazen, da bodo kmetje začeli opuščati svoje kmetije.08 Leta 1488 je prišlo do uporniškega gibanja, kakor je razvidno iz pisma, ki ga je pisal škof Sikst loškemu oskrbniku Jakobu Lambergerju. V njem govori o treh vrstah kazni za upornike: za prvo neposlušnost naj bi krivca zaprli v mestni stolp, ob ponovnem prestopku naj bi ga kaznovali v grajskem stolpu, za tretjo neposlušnost naj bi krivca kaznovali še teže, dokler bi ga ne pripravili k pokorščini.00
Davčni vijak pa ni popustil. Tako je odredil 1490 deželni zbor, da mora plačati vsaka huba četrtletno po % funta.100 Nič ni zalegla
9:1 D i mi t z A., Geschichte Krains I, str. 282; Kaspret A., Ueber die l,age der oberkrainischen Bauernschaft beim Ausgang des XV. und im Anfange des XVI. Jahrd., MMK II, 1889, str. 71.
"»Kos M., Zg. SI., str. 232.
"" O b e r 1 e i t n e r K., Die Finanzlage Nieder-Oesterreichs im sechzehnten Jahrhundert, AÖG, XXX, 1863, str. 13; II wof Fr., Die Einfälle der Osmanen in die Steiermark, MHSt. XV, 1867, str. 92; Don., str. 7.
90 M a y e r F r., o. d., str. 427.
67 Valv., II, str. 172; Zontar J., Zg. Kr., str. 42.
98	Mayer Fr., o. d., str. 428, 431, 433, 435, 436, 485.
99	Mayer Fr., o. d., št. 19, str. 491.
100	1 funt = renski goldinar, 11 wo f F r., o. d., str. 92.
tožba loških podložnikov, da dajatev ne zmorejo več in da je marsikdo že več dolžan, kot je vredno posestvo.101 Ko vse ni nič pomagalo, je prišlo 1491 do upora v vaseh in mestu.102 Škof je prosil deželnega glavarja Viljema Auersperga, da upor zaduši in krivce kaznuje. Nemiri so trajali vse leto 1491, čeprav je Auersperg strogo kaznoval podložnike brez ozira na krivdo.103 Upor je segel še v leto 1492, kakor je razvidno iz pisma, ki ga je poslal škof Sikst v januarju 1492 Juriju Sigesdorfu, gradiščanu na Starem gradu; v njem izraža nevoljo, ker je glavar ujel tudi ubogljive kmete; mnenja je, da naj najame Siges-dorf z oskrbnikom nekaj vojakov, ki naj bi skupno s poslušnimi kmeti dnevno polovili nekaj upornikov in jih pripeljali v Škofjo Loko; upornike bi bilo treba izgnati, z njihovim imetjem pa plačati najemnike.101 Upor je bil končan v prvih mesecih 1492; v aprilu 1492 je mogel škof izraziti zadovoljstvo nad tem, da so mu podložniki spet poslušni.105
Nadloge loškega podložnika je v začetku 16. stoletja še povečala beneška vojna (1508—1518), zaradi katere je zastala trgovina, ki je bila tudi s sorškega ozemlja močno usmerjena v Italijo. Sicer je tudi na freisinških tleh prišlo sredi 15. stoletja do izraza nasprotstvo med mestom in podeželjem; saj je 1451 prepovedal freisinški škof trgovanje vsem svojim podložnikom z izjemo meščanov v Škofji Loki. Ali takih prepovedi niso mogli praktično izvajati. Proti koncu 15. stoletja so kmetje lahko svobodno izvažali, kar so sami pridelali, priredili ali izdelali.106 Tako so tovorili z loškega ozemlja na Beneško, v Istro in Dalmacijo zlasti platno in loden. V Sinigaliji pri Lorcttu so bili znameniti semnji, kjer so naši kmetje prodajali platno in kupovali lan.107 V Italijo so tudi gonili konje, ki so jih na Sorškem polju na veliko gojili v ta namen po Bitnju, Žabniei, Stražišču, Pevnu.108 Zaradi beneške vojne je bila cesta proti Italiji dolga leta zaprta, zavoljo česar je trpelo gospodarstvo veliko škodo.100
V takem položaju se je znašel naš kmet, ko je prišlo do vseslovenskega kmečkega upora 1515, v katerem je sodeloval tudi loški podložnik. To dobo bi gotovo precej osvetlila pisma škofa Filipa iz let 1510—1531 in 1533, ki so v državnem arhivu v Landshutu.110 Na ta upor se nanaša napis, ki je bil v kapeli sv. Trojice v Škofji Loki.111
101	Mayer Fr., o. d., str. 438.
102	Prim. Blaznik P., Kol. S. d., str. 68.
103	Mayer F r., o. d., str. 442.
101 M a y e r F r., o. d., št. 23, str. 497.
105 M a y e r F r., o. d., str. 442.
100 Z w i 11 e r F r.. o. d., str. 50—52.
107	R u t a r S., o. d., str. 82, 99.
108	Valv. II, str. 117, 123, 124, 125, 136.
108 K a s p r e t A., o. d., str. 77.
110	Blaznik P., Kol. S. d., str. 7.
111	Dimi t z A., Eine merkwürdige Inschrift des 16. Jahrhunderts in Lock, MHK, 1864, str. 87.
Tedaj je prihitel navzlic velikim stroškom v Loko sam škof Filip.llla Ko je bil upor krvavo zatrt, so delili sorški podložniki usodo z ostalimi kmeti, ki jim je naložil cesar Maksimilijan nov davek v večen spomin na upor.112
V 16. stoletju se turška nadloga ni zmanjšala. Običajni deželni dohodki niso krili izdatkov, katerih velik del so trošili za oborožitev, za vzdrževanje vojske v deželi in na mejah, zu gradnjo trdnjav. Tako je Kranjska dvignila 1576 dohodke od 76.285 gld. na 188.902 gld.,113 kar so znali zemljiški gospodje seveda prevaliti na podložnika. Prav v tem letu je bil vpeljan splošni turški davek, ki ga je plačevalo vse prebivalstvo, staro nad deset let: vsi kmetje, žene, otroci, dninarji, hlapci so morali prispevati tedensko po 1 dennrič.114 Podložniki so pa prispevali tudi direktno k ureditvi Vojne krajine; tako so plačevali za karlovško zidanje kmetje po 4 krc., kajžarji in gostači pa po 12 krc., medtem ko je znašala petrinjska d okla d a 13 krc. 1 denarič.115 Obenem so morali biti podložniki pripravljeni, da pomagajo v borbi, kadar so bili poklicani. Leta 1536 je moralo biti na razpolago tisoč gorenjskih kmetov, ki jim je pritikalo na dan po 5 krc.; kdor bi se odtegnil, bi izgubil dedno pravico.110
Stisko je še povečala druga beneška vojna, v kateri so sodelovali tudi podložniki, ki so morali v vsem tem času tovoriti v tabor prehrano.117 Leta 1618 je dobil loški oskrbnik naročilo, da mora hitro nabrati proti primerni odškodnini toliko tovornih konj, kolikor ima podložnih kmetov.118 Tedaj je močno trpela trgovina z živino in žitom, ki je bila nekaj časa sploh zabranjena, kasneje pa dopuščena le s posebnim dovoljenjem.110
Toda najtežja kriza je zadela našega kmeta v času tridesetletne vojne, ko je hotel zemljiški gospod, freisinški škof, preko podložnikov rešiti svoje do temeljev zamajane finance. Saj je bila Bavarska sedem let glavno bojišče. Škofov sedež Freising je 1632 zasedel švedski kralj Gustav Adolf in mu prizanesel za ceno ogromne kontribucije 20.000 tolarjev, 100.000 funtov kruhu ter 400 veder vina in piva. V letu 1634 je švedska vojska ponovno vkorakala v mesto, ki ga je šele zmaga pri Nördlingenu rešila za daljšo dobo. Leta 1646 so se Švedi spet pojavili v Freisingu in ga strašno oplenili. Ce upoštevamo, da je šla prijateljska vojska, ki se po svojem obnašanju ni mnogo ločila od sovražne, samo do 1637 kar štiridesetkrat skozi bavarsko freisinško ozemlje,
Ula Schlecht-Arnold, Die d. Freis. Bischofschronik, o. d., str. 54.
112	Leveč VI., Schloss- und Herrschaft Flödnig in Oberkrain, MMK IX, 1896, str. 128.
113	Dimi t z A„ Gesch. Krains, III, str. 218.
114	K 1 u n V., Dipl. Carn., o. d., str. 59.
115	Don., št. 55, str. 54; št. 74, str. 60.
116	Don., št. 3, str. 2; št. 70, str. 58.
1,7 Don., št. 85, str. 63.
118 Don., št. 82. 84, str. 62—63.
118 K I u n V., Dipl. Carn. o. d., str. 49—50.
lahko razumemo, da so bile freisinške finance obupne, in to tem bolj, ker je znašal freisinški dolg državni blagajni že pred pričetkom tridesetletne vojne 100.000 gld.130 Leta 1643 je bila n. pr. škofova blagajna tako prazna, da ni mogel izplačati niti uradništva in služinčadi za zadnje četrtletje.121 Iz prve hude zadrege si je skušal freisinški škof pomagati z zastavljanjem in posojili. Tako je bila n. pr. v Miin-chenu zastavljena za 4000 gld. srebrna cerkvena posoda, ki jo je skušal rešiti škof 1651 z novimi posojili na loških tleh.122 Leta 1632 je zastavil Loko kranjskemu deželnemu svetniku Andreju Hrenu za izposojeno vsoto 200 zlatih dukatov, 594V2 beneške srebrne krone in 228 državnih tolarjev, kar ustreza vsoti 1754 gld.123 Loški oskrbnik je imel mnogo posla, da je reševul freisinške finance z najemanjem posojil.214 Največjo vsoto jc pač posodil 1633 kranjski stanovski tajnik Hüczing v znesku 10.000 gld.12r' Obresti so upniki večinoma prejemali v obliki desetin po posameznih sorških naselbinah. Ko se je freisinška škofija po končani tridesetletni vojni nekoliko opomogla, je skušala zamenjati obresti v naravi z denarjem. Freisinški dolg se je 1641 v celoti povzpel 11a 200.000 gld., za kar je bilo treba plačevati 12.000 gld. letnih obresti. Ni čudno, da se je odplačevanje dolga zavleklo še v 18. stoletje.120
Zemljiški gospod si je skušal izboljšati gospodarski položaj s tem, da je hotel prenesti težo bremena predvsem 11a podložnike loškega gospostva, ki je bilo izmed vseh njegovih posestev najbolj donosno. Pri tem je bilo seveda jasno, da financ ne bo mogoče ozdraviti z dotedanjimi rednimi dohodki, kakor so jih izkazovali urbarji 16. in 17. stoletja. Od druge polovice 16. stoletja urbarji ne naštevajo več podrobno raznih obveznosti, nego navajajo le urbarščino z uporniškim krajcarjem in sumarni županov račun. Ce upoštevamo obe dajatvi v celoti, vidimo, da se osnovne obveznosti podložnikov do zemljiškega gospoda od 1501 niso bistveno spremenile. Dajatev v denarju kot urbarščina in županov račun sta dosegala v bitenjski županiji s 60—80 krc. višino iz 1501, v gadmarski županiji je bila s 27—53 krc. malenkostno višja, v godeški s 50—57 krc. pa približno za tretjino nižja; kajžarji so plačevali 8,5 krc. urbarščine (urbar 1636).
120	S t r i e d i 11 g e r I., Hans Georg Puecher (Freiherr von Puech) ein Freisinger Diplomat des 17. Jahrhunderts, XII. Sammelblatt des Hist. Ver. Freising, 1920, str. 39—41, 46, 49.
121	Don., št. 180, str. 129.
122	Don., št. 269, str. 173.
123	D i m i t z A., Heck. Frising., str. 42.
124	Don., št. 141, str. 94; 145—97; 152—102; 164—110; 174—127; 180-129; 198—135/36; 204—140 ; 209—145; 220—150; 237—159; 251—165; 267—172; 268 — 173; 269—173; 272—174/5; 274—176; 276—176; 278—177; 284—179/180 ; 286 —180; 288—182; 304—189 ; 307—192; 308—192; 399—233; 425—245/6; 437— 249/50; 439—250; 449—253.
125	Don., št. 132, str. 89.
120 S t r i e d i 11 g e r I., o. d., str. 47, 59.
Dajatev v žitu je ostala nespremenjena in je znašala preračunano v denar po razmerah 1640 v bitenjski županiji 6 gld. 30 krc., v godeški pa 3 gld. 28 krc. do 6 gld. 5 krc. nemške veljave.127 V celoti je torej dosegala bitenjska dajatev vrednost 7 gld. 30 krc. do 7 gld. 50 krc., godeška pa 4 gld. 18 krc. do 7 gld. 2 krc.
Desetina je bila tedaj le deloma v rokah zemljiškega gospoda. V dobi finančne krize jo je večkrat prepuščal upnikom namesto obresti, sicer jo je pa navadno dajal v zakup za dobo treh let.128 Zakupniki so imeli večkrat škodo zaradi elementarnih nezgod in je bilo zato često težavno oddati desetino v zakup.120 Naletimo celo na primer, da je oskrbnik kar prisilil poedince k zakupu.130 Razumljivo je, da so skušali zakupniki od podložnikov kolikor mogoče veliko iztisniti. Po ravninskih predelih so hoteli, da bi jim kmetje oddajali že omla-čeno žito namesto snopov in jim tako prihranili stroške.131 Višino desetine je možno razbrati iz primera v Zabnici, kjer je moralo 1648 oddati 15Yz hübe v ta namen letno po 12 starov pšenice, 15 starov rži, 9 starov prosa, 2 stara ječmena, 32 starov ajde in 6 starov ovsa, kar je predstavljalo vrednost povprečno pet kron na kmetijo.132 Računajoč krono 1 gld. 50 krc.,133 je pomenila desetina za poedine žabniške kmetije obremenitev 9 gld. 10 krc. Približno enako vrednost predstavlja desetina, ki so jo prav v tem času splošno oddajale hübe loškemu gospostvu; na eno kmetijo je namreč odpadlo 6 starov ovsa, trije merniki pšenice in trije merniki rži.134 Vrednost desetine je torej prekašala stroške za urbarialno dajatev.
Lepe dohodke so nesle gospoščini razne pristojbine. Ko je nastopil nov zemljiški gospod, je bilo treba plačati za vsako hubo po eno srebrno krono oziroma 10 liber, za vsako enoto rovtarskih fevdov, ki jih je podeljeval v škofovem imenu kaščar, pa po 1 gld. Ob tej priliki so morali vsi podložniki priseči zvestobo vpričo oskrbnika, ki je zastopal škofa. Plemiške fevde so trikrat izklicalt pri deželnih stanovih; kdor se leto dni nato ni prijavil, ga je nepristransko sodišče tožilo na izgubo fevdov.135 Za novo podelitev fevdov je bilo treba plačati zemljiškemu gospodu po en dukat od hübe.135'1 Mrtvaščino so plačevali podložniki v tem času v denarju. Višina vsote, ki je dosegala v posameznih primerih tudi 40 gld., se je ravnala po velikosti po-
127	K o s F r., Zgod. pob., o. d., str. 27. Ceno rži računam na 2/j pšenične.
128	Don., št. 268, str.. 173; št. 157, str. 104.
129	Don., št. 209, str. 144; št. 231, str. 156; št. 244, str. 162.
130	Don., št. 220, str. 150.
131	Don., št. 200, str. 137.
132	Don., št. 251, str. 165.
133	Don., št. 377, str. 220.
1M Pp 1644, str. 162.
135 Pp 1644, str. 259, 262—263, 395; Herrschaften-Lack, Waldstreitigkeiten 1751; Kos M., Slovenske prisege loških in blejskih kmetov iz prve polovice 17. stoletja, GMDS XXII, 1941, str. 71—74.
135a Herrschaft Lack, Camer Proc. — seznam fevdov.
15
225
sestva (urbar 1625). Medtem ko je na Sorškem polju v začetku 14. stoletja zemljiški gospod splošno še oddajal podložnikom lnibe dosmrtno kot zakupna zemljišča (Miethube), je bil proti koncu 15. stoletja na tleh loškega gospostva v splošnem v veljavi dedni zakup po kupnem pravu.130 Pač pa najdemo izjemoma še v sredi 18. stoletja zakupna zemljišča pri nekaterih nefreisinških podložnikih, tako n. pr. pri hubi v Crngrobu, ki je bila v rokah loških klaris, dalje v Stražišču pri hubi, ki je spadala pod Schrottenthurn, kakor tudi pri tisti, ki je bila last cerkve na Šmarjctni gori.137 Ali v splošnem velja pravilo, da imamo opraviti s kupnimi zemljišči na loških tleh celo pri tistih gosposkah, katerih hübe so bile na izvenloškem ozemlju izključno le zakupne (n. pr. posesti puštalskega, starološkega, Ajmanovega gradu).138 Razmere na tleh loškega gospostva se torej izrazito ločijo od tistih, ki so bile sicer v veljavi na Kranjskem, kjer so bile hübe še sredi 18. stoletja ob davčni rektifikaciji v pretežni večini zakupne.130 — Po takratnem običaju je pripadala v loškem gospostvu po očetovi smrti kmetija najmlajšemu sinu; če ni bilo moških potomcev, je kmetija prešla na hčer.140
Še višjo takso je bilo treba odriniti kot kupnino za prodano posestvo; znašala je 15 % prodajne cene (deseti in dvajseti denarič). Le v gadmarski županiji je bil kupec kajžar v začetku 16. stoletja oproščen te dajatve v odškodnino za to, ker ga je zemljiška gosposka lahko vsak čas klicala k tlaki na grad (urbar 1501, 23). Prav tako so plačevali podložniki gospoščini deseti in dvajseti denarič ob predaji posestva (urbar 1625).
Dohodke je nesla tudi mi tnina, ki je niso pobirali le v mestu nego tudi na deželi. Mitnino je dajal škof v zakup. Poleg te tako imenovane selske mitnine je hotel zemljiški gospod uvesti še hišno mitnino, na račun katere naj bi bili podložniki dolžni plačevati pristojbino za vsako prodano stvar.141
Toda zemljiškemu gospodu ti dohodki niso zadostovali. Hotel je temeljito reformirati svoje prejemke. To skrb je poveril svojemu diplomatu Puecherju. S popisom fevdov je skušal gospostvu ponovno pridobiti zemljo, ki se je marsikje že povsem odtujila. Glavni finančni uspeh si je pa obetal pri podložnikih, proti katerim je nastopil brezobzirno in s tem sprožil pri njih odločen odpor, ki je prihajal najbolj do izraza v bitenjski županiji. Leta 1621 je sklical loški oskrbnik vse župane loške gospoščine in jim je sporočil, da namerava freisinški škof urediti pristavo, s katero naj bi se združile kmetije v Dorfarjih
138 B 1 a z n i k P., Kol. S. d., str. 45—46.
137	RDA, fasc. 3, 289, 105.
138	RDA, fasc. 277, 313, 239.
130 P o 1 o c J., Prevedba zakupnih kmetij v kupne na Kranjskem ob koncu 18. stoletja, ZZR, XIII, 1936—1937, str. 140.
140	Pp 1644, str. 290; prim. Polec J., Prevedba, o. d., str. 150—151.
141	Pp 1644, str. 361.
in pri Sv. Duhu. V osmih dneh naj se odločijo, ali hočejo podložniki delati na tem ozemlju tluko ali pa rajši plačujejo robotnino. V istem času naj predlože podložniki iz Dorfarjev in Sv. Duha dokumente o pravicah do zemljišč. Župani so se izjavili proti novim obveznostim, podložniki omenjenih dveh naselbin pa svojih dokumentov niso hoteli dati iz rok, zaradi česar je oskrbnik tri izmed njih vrgel v grajsko ječo.143 Sodna obravnava je 1622 dala podložnikom prav, s čimer je bil ta poskus končno opuščen. Se istega leta je Puecher povišal urba-rialne dajatve za V2 do 1 gld. od liube. Navzlic hudemu ogorčenju, ki je prišlo do izraza zlasti nu grajskem dvorišču v Škofji Loki, kjer se je Puecher dejansko lotil nekega kmeta, je večina podložnikov pristojbino plačala z izjemo Bitenjcev, ki so sprožili vprašanje povišanja dajatev pri deželnem glavarstvu in dobili povoljen odgovor, zaradi česar je tudi ta Puecherjev poskus propadel.143 Pobrani denar je morala loška gospoščina vrniti.144
Toda Puecher ni odnehal. Z vso silo je hotel uvesti novo dajatev, robotnino, kar je privedlo do dolge pravde, ki je trajula trideset let.145 V tem času so loški podložniki še vedno opravljali tlako, kakor je bila opisana v salski knjigi, 11a katero so se podložniki kaj radi sklicevali. Tako so ob vsakem času opravljali ročno delo in prevozno tlako, kolikor je bilo treba na gradu, pri gospoščinskih mlinih, žugi, mostovih, jezovih;140 pri enem samem jezu je delalo nekoč 150 oseb dnevno skozi pet tednov (Pp 25); čistili so mestni jarek (Pp 90); obdelovali so grajsko posestvo (Pp 58, 88, 108); stražili so na gradu (Pp 58); plovili so les po Poljanski in Selški Sori, prevažali opeko iz Ljubljane, enako pa tudi vino iz Italije do Mauterndorfa (Pp 26, 58). Toda zemljiškemu gospodu je bilo vse to premalo. Hotel je razširiti dotedanjo tlako v obsegu, kakor je bila sicer v veljavi v deželi. Medtem ko so stara kupna pisma omenjala tluko, ki je bila od nekdaj v navadi v loškem gospostvu (Pp 29), je opreinljul Puecher nova kupna pisma z novim tekstom, v smislu katerega naj bi bili podložniki dolžni opravljuti tlako, kakor je bila sicer v veljavi na Kranjskem (Pp 34—39). Očividno je računal, da podložniki ne znajo čitati in niso vešči nemškemu jeziku.147 Podložniki so se pritožili proti tem pismom; vztrajali so na tem, da priznavajo tlako, ki je bila določena v salski knjigi in ki se loči od deželne robote; pozivali so se na dolžnost tovorjenja izven dežele, kakršnih obveznosti sicer v deželi niso
142	Don., št. 99, str. 69; prim. Blaznik P., Kol. S. d., str. 69.
143	Striedinger I., o. d., str. 17—19; Don., št. 169, str. 114.
144	Pp 1644, str. 171—172.
145	Striedinger je osvetlil ta proces predvsem na podlagi arhi-valij, ki so v Kreisarchivu v Münchenu; žal se pa ni lotil aktov, ki so vezani v dva debela zvezka in so v Hauptstaatsarchivu v Münchenu, Striedinger I., o. d., str. 22, 118; prim. Blaznik P., Kol. S. d., str. 6.
146	Pp, str. 25, 106—107.
147	Pp 51, 95, 413; prim. Striedinger I., o. d., str. 21.
15*
227
poznali.118 Dosegli so, da so bila nova kupna pisma razveljavljena (Pp 40). Toda s tem robotno vprašanje ni bilo odloženo z dnevnega reda. Problem nove dajatve, robolnine, je ostal še dalje odprt.
Loški podložniki se namreč niso mogli sprijazniti z mislijo, da bi bili dolžni opravljati tlako, obenem pa še plačevati robotnino. Začeli so pravdo in res so 1633 pravdo dobili. Zemljiški gospod je vložil priziv v Gradec, obenem pa je naročil oskrbniku, naj obljubi pristojnim velike nagrade, ako bo priziv ugodno rešen.140 Zemljiškemu gospodu je uspelo, verjetno s podkupovanjem,150 da se je pričelo novo sodnijsko postopanje, ki se je končalo ugodno za loško gospostvo. Leta 1638 je namreč odločil Paradeiser, deželni upravitelj Kranjske, da morajo podložniki opravljati v deželi običajno tlako oziroma plačevati robotnino.151 Na podlagi tega uspeha je hotel zemljiški gospod prisiliti tlačane, da bi odslej tovorih sladko vino iz Italije brez odškodnine.152
Toda podložniki so vložili proti razsodbi priziv in se obrnili naravnost na cesarja, ko priziv ni bil sprejet. Tako je prišlo 1640 do obravnave pri notranjeavstrijski vladi v Gradcu.153 Predstavniki loškega gospostva so pri obravnavi poudarjali, da si mora zemljiška gospoščina povečati dohodke spričo velikih stroškov v vojnem času. Podložniki morajo poplačati z delom užitek, ki ga dobivajo od gosposke. Ker ne uživajo loški podložniki nikakih izjemnih pravic, jih veže v deželi običajna tlaka. Ker škof nima pristave, ima pravico uvesti robotnino, obenem pa heče podložnike sploh oprostiti tlake; če bi bila morda kdaj kasneje tlaka potrebna, bi podložniki ne plačevali robotnine. — Podložniki so se pozivali na salsko knjigo iz začetka 16. stoletja in vztrajali pri zahtevi, da opravljajo tlako kakor doslej. Nasproti navajanju zemljiške gospode glede tlake na poedinih gospostvih ugotavljajo podložniki, da veljajo stare navade na posestvih ljubljanske, bamberške in briksenske škofije.154 Izid pravde v Gradcu je 1640 dal prav loškim podložnikom, tlaka je ostala pri starem. — Loški oskrbnik je najavil revizijo, obenem pa nasilno izterjeval robotnino, kar mu je na pritožbo podložnikov 1641 notranjeavstrijska vlada prepovedala. Loški oskrbnik je še iskal zvez s tajnimi svetovalci v Gradcu,155 toda 1642 je izšla superdeklaracija, ki je odobrila stare robotne razmere.150 Freisinškemu škofu se je očitalo, da še noben knez
14S Pp 40, 105, 109, 112, 270.
1IB Don., št. 134, str. 91; št. 170, str. 119.
150	Don., št. 143, str. 95—96; št. 148, str. 97—98.
151	Don., št. 151, str. 100; št. 170, str. 117; št. 170, str. 122; št. 171, str. 122; Striedinger I., o. d., str. 22; v viru Pp — netočno datiranje v 1639, str. 113.
152	Don., št. 152, str. 101.
153	Striedinger I., o. d., str. 22.
154	Don., št. 169, 170, 171, str. 111—125.
155	Striedinger I., o. d., str. 22.
158 Pp 126—127.
ni iako povečal robotnine kot prav on.16' Podložniki so skušali na podlagi te razsodbe kovati dalje in se rešiti predvsem najtežje tlake, prevažanja vina. Tako so začeli pravdo podložniki bitenjske in godeške županije,158 toda brezuspešno; deželno sodišče je odločilo, da jih more zemljiški gospod kaznovati, ako ne bi ubogali.150
Medtem pa Puecher ni miroval; zavedal se je, da je freisinško gospostvo izgubilo robotno pravdo, ker je bil loški oskrbnik premalo radodaren. Ze 1643 je Puecher uspel na Dunaju s podkupovanjem pridobiti za freisinško stvar cesarjevo okolico in po avdienci pri Ferdinandu III. je izšel v štirih dneh dekret, v smislu katerega je bila omogočena revizija procesa. Vendar se jc izdelava revizijskega spisa zelo zavlekla, prav gotovo tudi zaradi vojnih dogodkov.160 Sicer tudi podložniki niso držali rok križem; na Dunaj so poslali poseben odbor z vsoto denarja, ki so jo sami zbrali.101 Toda Puecher je bil močnejši. S podkupovanjem je pridobil činitelje, ki so bili spočetka vsi proti: deželno glavarstvo v Ljubljani, vlado in tajno svetovalstvo v Gradcu. Sklenjeno je bilo, da preišče zadevo komisija na kraju samem.162 Še preden je komisija začela z delom, je gospoščina zahtevala, da plačujejo kmetje po 4 gld. robotnine.163 Ob tej novici so začeli loški podložniki zbirati po eno srebrno krono od vsake kmetije, da bi znova poslali na Dunaj svoje zastopnike.104 Hoteli so priti do cesarja v Regensburg, ki jih je pa že vnaprej ostro zavrnil in jim prepovedal shajanje in zbiranje denarja.165 V avgustu 1631 se je mudila komisija tri dni v Škofji Loki. Stroški zanjo so znašali 486 gld. brez podkupnine, ki ni bila majhna; sam deželni glavar je sprejel v dar kristalno vazo v vrednosti 1100 gld. in Puecher, ki je bil vajen podkupovanja, je izjavil, da še ni videl take nenasitnosti kot prav v kranjski deželi.166 Uspeh je bil torej za gospoščino zagotovljen. Iz zapisnika komisijske razprave je razvidno, da se je zasliševanje vrtelo največ okrog salske knjige, na katero so se podložniki sklicevali, a je gospostvo trdilo, da je ni.167 Zc nekaj dni po končani preiskavi je loška gospoščina objavila, da ne smejo podložniki pod kaznijo petih zlatih cekinov pobirati prispevkov.168
Stališče komisije je bilo torej jasno. Zato so napravili podložniki na cesarja vlogo, v kateri so se pritožili proti komisiji in ga prosili,
157 Don., št. 180, str. 128.
,5S Don., št. 205, str. 141; št. 209, str. 145—144, št. 245, str. 165.
159 Don., št. 252, str. 166.
1110 S t r i e d i n g c r I., o. d., str. 25—25, 27.
161 Don., št. 266, str. 171.
165 Striedinger 1., o. d., str. 28.
163 Don., št. 305, str. 190.
104 Don., št. 288, str. 181.
165 Don., št. 282, str. 178.
im Striedinger I., o. d., str. 29—50.
167 Don., št. 291, str. 183—184.
108 Don., št. 293, str. 185; prim. št. 301, str. 188.
da ostane glede tlake tako, kot je bilo odločeno v superdeklaraciji.160 Prosili so ga, da bi smeli imeti še nadalje pravdnega zastopnika in zbirati denur za stroške. Istočasno so vložili proti delovanju komisije obsežen spis pri tajnem svetovalstvu v Gradcu.170 Res so podložniki uspeli, da so smeli z ukazom kranjskega deželnega glavarja ponovno zbirati denar.171 Prišlo je do mrzličnega tekmovanja med Puecherjem, ki je bil tedaj na Dunaju in ni štedil s posredovanji,172 in zastopniki podložnikov, ki so se trudili po Dunaju in Gradcu.17,1 Borba je bila neenaka; saj so morali kmetski zastopniki, med katerimi je bil najbolj delaven Šifrer, imenovan Vojvoda, skrivaj zbirati podložnike po posameznih županijah in tam prevzemati prispevke za svojo akcijo.171 /lasti Sifrerju-Vojvodi je pretila huda kazen, ako bi ga gosposka zasledila.175 Tako je izšel 20. maja 1652 ukaz cesarja Ferdinanda lil., v smislu katerega sine zemljiški gospod zahtevati od vsake kmetije robotnine povprečno po 4 gld. nemške veljave; razen tega morajo podložniki tlačaniti en dan v letu; kolikor bi bila potrebna večja tlaka, bi se robotnina primerno znižala. Podložnikom je bil obenem j naložen večni molk; kdor bi trdil, da je škof skril salsko knjigo, bo ostro kaznovan.170 Zemljiški gospod je torej na koncu dosegel dosti več, kot je spočetka hotel, ko je zahteval vsega 1 dukat robotnine od posamezne liube. Ves potek pravde jasno kaže, du je uspel zemljiški gospod proti podložnikom, ki so bili 1640 že na cilju, na nepošten način, edino s podkupovanjem, ker je imel v svojih rokah pač večja j sredstva.177
Loški glavar je hotel izročiti cesarsko odločbo kmetskim voditeljem, ki je pa niso hoteli prej odpreti, dokler niso prišli iz vsake županije po trije podložniki. Odločbo so izpodbijali, ker ni imela cesarjevega podpisa, obenem so pa sklenili, da pošljejo k cesarju poseben odbor.178 Res je predal v Regensburgu Jernej Šifrer cesarju prošnjo v trenutku, ko je šel ta v cerkev; prizor je videl Puecher, ki je v svoji vlogi takoj zahteval, da Šifrerja kaznujejo.170 Po povraiku v domovino je deputacija prigovarjala podložnikom, da bi zahtevali novo komisijo, ki naj bi pregledala vse kmetije; tako bi se plače-vunje robotnine zavleklo.180 Toda že v aprilu 1653 je izdal cesar na
160 Don.,	št. 297, str. 186—187; št. 299, str. 187.
170	Don.,	št. 305, str. 190.
171	Don.,	št. 306, str. 191; št. 307, str. 191—192.
172	Don.,	št. 307, str. 192; št. 316, str. 195; št. 318, str. 196, št. 319, str. 197; št. 323, str. 198.
173	Don.,	št. 307, str. 191; št. 313, str. 194; št. 319, str. 197.
174	Don.,	št. 317, str. 196; št. 318, str. 196—197; št. 319, str. 197.
175	Don.,	št. 320, str. 197—198.
178 Don.,	št. 325, str. 199.
177	Prim. S t r i e d i n g e r I., o. d., str. 26, 28, 32.
178	Don.,	št. 332, str. 202.
179	Don.,	št. 340, str. 204.
180	Don.,	št. 348, str. 208—209; št. 351, str. 211.
pritožbo freisinškega škofa novo resolucijo, v kateri grozi podlož-nikom z cksekucijo, ako se ne bodo pokorili odločbi iz 1652; hkrati ukazuje deželnemu glavarju, da ujame voditelja Jerneja Šifrcrja in ga v strah vsem zapre.181 Tedaj je pozval kranjski deželni glavar v Ljubljano vse župane in pet do šest podložnikov iz vsake županije, da jim prečita najnovejšo cesarsko resolucijo,182 v kateri je bilo razloženo, kako je treba postopati z loškimi podložniki.183 Najupornejši so bili podložniki bitenjske županije, kjer je bil doma kmetski vodja Jernej Šifrer-Vojvoda.184 Ko so bili povabljeni v loški grad, da plačajo robotnino, se ni nihče odzval; pač pa so se uprli, ko so jim hoteli zarubiti imetje.185 Rubež je pretil tudi ostalim loškim podlož-nikom. Toda Puecher je iz daljave bolj trezno opazoval položaj. Svaril je loškega oskrbnika, da ni pravilno, če je rubil imetje podložnikov, ki niso plačali robotnine. Pravilneje bi bilo zahtevati robotnino najprej od bitenjskih voditeljev, pri katerih bi šla lahko gosposka do skrajnosti — preko rubeža in ječe v Ljubljani do prisilnega dela v rovih, n. pr. v Karlovcu, s čimer bi prestrašil ostale podložnike.187
Odpor se je do konca 1653 v večini loškega ozemlja polegel.188 Niso se pa vdali sorški podložniki, ki so navzlic ponovni cesarjevi pretnji180 vložili pritožbo zoper previsoko odmerjeno robotnino, oz. zoper postopanje loškega oskrbnika; ko niso namreč hoteli plačati j o 5 gld. robotnine, jim jc poslal loški glavar vojake, ki so jih morali oskrbovati.100 Glede na to pritožbo je ukazalo deželno glavarstvo loškemu gospostvu, da se je treba vzdržati sile in da mora vojake odpoklicati.101 Proti koncu 1654 jc poslal deželni glavar celo komisijo v Loko. ki naj bi preprečila loškemu oskrbniku, da samovoljno zvišuje robotnino.102 Druga komisija je obravnavala položaj bitenjskih kajžarjev, ki so sc pritožili proti previsoko odmerjeni robotnini, češ da jim je bila ta dajatev naložena že 1630.103 Zemljiški gospod je skušal dobili deželnega glavarja na svojo stran s podkupnino, obenem je pa izrazil nevoljo, češ da je bila komisija nepotrebna, zakaj 1630 je bila vpeljana po nekaterih županijah dajatev po 1 gld. od hübe in
181	Don., št. 553, str. 212—213; št. 356, str. 213.
182	Don., št. 362, str. 215.
183	Don., št. 360, str. 215.
184	Don., št. 372, str. 218; št. 417. str. 242.
185	Don., št. 363, str. 215; št. 364, str. 216.
187	Don., št. 379, str. 222.
188	Don., št. 381, str. 224.
189	Don., št 390, str. 228.
190	Don., št 394, str. 230—231; št. 395, str. 231—232.
181 Don., št. 396, str. 232.
192 Don., št. 411, str. 237—238.
103 Don., št. 417, str. 249.
! 5 krc od kajže, ki pa ni istovetna z robotnino. Sicer je pa mnenja, da bi lahko zahteval od svojih podložnikov še več,194 kar je popolnoma v skladu z izjavo Puecherja, ki je sodil, da se bo celotna ro-botnina, ki je vrgla spočetka letno 6557 gld., sčasoma povzpela na 10.000 gld.196 Zemljiški gospod je bil lahko samozavesten, saj mu je nesla krivično pridobljena robotnina domala toliko kot vsa desetina in redna urbarščina z žitom.11"1
Vzporedno s temi spori je tekla pravda med gospoščino in podložniki zaradi hišne in selske mitnine.107 Pravdo je zaključila cesarska izjava na Dunaju 1666, ki je privedla do tega, da so loške županije 1668 kupile pravico do mitnine za 1500 srebrnih kron.198
V	tem kritičnem času so se pa zgrinjala nad podložnikom tudi vedno večja deželna bremena. Izredna doklada deželi se je večala iz leta v leto.190 Sredi 17. stoletja je morala kranjska dežela skrbeti za vzdrževanje hrvatske in obmorske meje, kriti stroške za trdnjavo Petrinjo, oskrbovati vojsko na Ogrskem, razen tega pa plačevati še dvorne in vojne dolgove ter poravnavati obresti.20" Če je znašala doklada deželi 1658 na kmetijo 1 gld. 15 krc., so plačevali proti sredi 17. stoletja podložniki od vsake kmetije po 5 gld. kontribucije, a istočasno je pretila še nova doklada po 15 krc. od hübe, ki naj bi krila stroške za cesarjevo potovanje.2"1 Razliko v dajatvah nazorno kažejo obračuni loškega gospostva. Če so dosegli skupni izterjani davki brez ozira na zaostanke leta 1639 okrog 15.000 gld., sc je obremenitev podložnikov v sedemdesetih letih 17. stoletja podvojila; s temi dohodki je krila zemljiška gosposka vse svoje obveznosti, obenem je pa lahko pošiljal oskrbnik v Freising čisti dohodek v višini, ki je skoraj dosegala celotne dohodke iz posameznih let v prvi polovici 17. stoletja.202
V	težko breme so bili podložnikom vojaki, ki so bili ponovno nastanjeni v Škofji Loki. Za njihovo oskrbovanje je morala zalagati loška gospoščina, ki je pa znala prevaliti breme na podložnike. Samo v letih 1648 in 1649 so dali loški podložniki za preko 11.000 gld. ovsa, sena in slame, za kar jim je izplačal loški oskrbnik le malenkost, vse drugo je ostal dolžan.203 Pri premikanju vojske so morali sorški pod-
194	Don., št. 409, str. 236—237; št. 423, str. 244—245.
105	Striedinger I., o. d., str. 55.
11,6	Prim. Don., št. 157, str. 104—105.
197	Don., št. 598, str. 255, leta 1654.
198	Don., št. 487, str. 265.
199	Don., št. 165, str. 109.
200	Don., št. 311, str. 193.
201	Don., št. 150, str. 99; št. 528, str. 200.
202	Don., št. 157, str. 104—105; št. 494, str. 267; št. 495, str. 268; št. 497, str. 268; št. 509, str. 271; št. 515, str. 272.
203	Don., št. 281, str. 178.
ložniki prevažati njeno prtljago.204 — Vrli tega je zadel 1645 podložnike še vojaški nabor, kjer so izbruli v vojake vsakega tridesetega, desetega in petega moža; ob tej priliki so morali kmetje plačati po en tolar, kujžarji pa po 15—20 krc. izredne kontribucije, medtem ko je gospoščina morala oskrbeti uniforme.205 Ni čudno, du so bili podložniki do mozgu izsesani, da večina njih ni imela niti kruhu v hiši. Stalno jim je pretil rubež in celo vojaška eksekucija, kar pa zemljiški gosposki ni prinašalo zaželene koristi, ker ni bilo kupcev. Mnogi so se morali za svojo revščino pokoriti v zaporu v loškem gradu, kjer so bile včasi vse ječe napolnjene.200 Vse to pa pristojnih krogov ni motilo, da ne bi v teh hudih časih prirejali v Ljubljani slavnosti, kjer so se vrstile pojedine in igre tudi po več dni.207 Čudno jc le, da uporniški val 1635 ni zajel tudi loških podložnikov,2"8 ki so si iskali pravice tudi v sledečih desetletjih ne toliko s silo kot s papirnatimi pritožbami. Konec je bil vedno isti; zemljiški gospod je spretno uporabljal preizkušeno sredstvo, podkupovanje, in tako kmetom že vnaprej preprečil vsak uspeli.2"0 Med kmeti je vrelo. Veliki tolminski upor je razgibal tudi loške podložnike. Toda gospoda je bila budna; tako je loški oskrbnik preprečil vsak odpor; sklical je župane, jih znova zaprisegel in pogostil.210
Če je doslej znala zemljiška gosposka vedno prenesti svoje davke na svoje podložnike, se je položaj spremenil sredi 18. stoletja s tere-zijansko davčno preosnovo, ki jc hotela pritegniti k plačevanju davka zlasti dotlej nezadostno in neredno obdavčeno plemstvo (terezijanska davčna rektifikacija 1747). Z rektifikacijo je bila davčna dolžnost raztegnjena na celotno zemljišče gosposke. Odrejeno je bilo, da se obdavči gosposka ločeno od podložnikov.211 Tako je terezijanska davčna knjiga ločila dominikulno posest od podložniške rustikalne. Za osnovo dominikalne kontribucije so veljuli dohodek pristave s 40% odbitkom in celotni prejemki od podložnikov z 20 % odbitkom; od izkazane vsote je morala gospoščina odšteti deželi 20% kot domi-nikalno kontribucijo. Tudi podložnikove obveznosti do dežele so bile točno ločene od dajatev zemljiškemu gospodu, kakor je razvidno iz sledeče razpredelnice.
204	Pp, 244, 246.
205	Don., št. 201, str. 137—138.
208	Don., št. 328, str. 200; št. 209, str. 145; št. 391, str. 229; št. 219, str. 149; št. 206, str. 142; št. 350, str. 210.
207 Don., št. 541, str. 205.
20S Pp, 233, 322.
209	Don., št. 490, str. 266; št. 491, str. 266—267; št. 487, str. 265
210Stcska V., Delničarjeva ljubljanska kronika otl leta 1660 do
leta 1718, IMK, 1901, str. 171.
211 P o 1 e c J., Svobodniki, o. d., str. 29.
A. Deželnoknežje dajatve
a) kontribucija b) davek hübe kajže hübe kajže
Bitenjska županija...........6 gld. 2 gld. 3 gld. 45 krc. do 6 gld. 50 krc. 9 krc. do 1 gld. 15 krc.
Godeška županija...........6 gld. 2 gld. 4 gld. 7 krc. do 6 gld. 7 krc. 43 krc. do 51 krc.
Gadmarska županija..........6 gld. 2 gld. 3 gld. 22 krc. do 5 gld. 26 krc. 12 krc. do 47 krc.
B. Dajatve zemljiškemu gospodu
a) denarne obveznosti b) žito c) robotnina d) drobne davščine huba kajža huba kajža huba kajža
Bitenjska županija 1 gld. do 2 gld. 33 krc. 2 do 50 krc. enako 4 gld. 30 krc. do 5 gld. 30 krc.	1 gld. 38 krc. ä 4 Jajca, slama
Godeška županija 1 gld. 6 krc. do 1 gld. 36 krc. 2 do 24 krc. kot 4 gld. 30 krc. do 5 gld. 30 krc.	1 gld. 38 krc. ä 6 jajc -
Gadmarska županija 39 krc. do 1 gld. 19 krc. 2 do 5 krc. 1501 4 gld. 30 krc. do 5 gld. 30 krc.	1 gld. 38 krc. -
Kakor je razvidno iz razpredelnice, je dajal vsak gruntar po 6 gld., kajžar pa po 2 gld. deželne kontribucije, medtem ko je bil deželni davek, v katerega so bile strnjene prejšnje dajatve: davek, hišni goldinar in nova doklada, individualno odmerjen; v nekaterih primerih je celo presegel kontribucijo. Celotna dajatev deželi se je sukala za gruntarja od 9 gld. 22 krc. do 12 gld. 50 krc., za kajžarje pa od 2 gld. 9 krc. do 3 gld. 15 krc., kar je presegalo obveznost do dežele v 17. stoletju.
Dajatve zemljiškemu gospodu se v 18. stoletju niso več stopnjevale; oddaja žita je ostala tako rekoč nespremenjena še iz časov prvega urbarja 1291. Robotnino so gruntarji le izjemoma odplačevali v višini 5 gld. 50 krc., sicer se je ustalila na 4 gld. 50 krc. do 5 gld. 50 krc.; kajžarji so plačevali v ta namen enotno po 1 gld. 58 krc.212 Pač pa je bil tedaj sorški podložnik še dolžan opravljati na leto en dan ročne robote; leta 1779 je bila loška gospoščina pripravljena odstopiti od te pravice proti plačilu 1 gld. 8 krc. na kmetijo.2"
Desetina je bila tudi v 18. stoletju le v manjši meri v rokah loškega gospostva. Nekateri podložniki so jo še v celoti oddajali v naravi, mnogi so jo pa odplačevali v denarju, večinoma v višini 7 do 10 gld.214 Višina desetine se torej od 17. stoletja dalje ni spremenila.
Sorški primer potrjuje trditev, da reforme pred marčno revolucijo podložnikovega stvarnega bremena niso olajšale. Nove razmere so nastopile šele 1848, ko je revolucionarni kmet stvarno ukinil podložništvo, kar je sankcioniral še istega leta zakon o zemljiški odvezi.215
Zaključki
Na Sorškem polju, ki je bilo naseljeno že v predslovenski dobi, so se nastanili Slovenci, seveda ekstenzivno, še pred nastopom fevdalizma. Večji del Sorškega polja je prišel 975 v roke freisinškega škofa, ki je z daritvijo 1002 sorško posest še bolj zaokrožil in ostal gospodar nad tem ozemljem do sekularizacije 1803. Meja freisinškega ozemlja, ki se dolgo ni mogla ustaliti zaradi samovoljnosti sosednjih fevdalcev, je dosegla na priloženi karti označeni obseg šele v drugi polovici 13. stoletja. Sorško polje je bilo 1291—1318 razdeljeno na bavarsko, 'gadmarsko, godeško in praško županijo, ki se je do 16. stoletja priključila godeški upravni enoti.
Zemljiški gospod je obdeloval Sorško polje le v skromni meri v lastni upravi. Od štirih dvorcev iz 1160 se je do 1291/1318 obdržal le
215 RDA, fasc. 2, št. 43, 91.
213 Don., št. 692, str. 318; prim. Blaznik P., Kol. S. d., 69.
2.4	Bek. Tab., št. 2, I, II, III.
2.5	Grafenauer B., Slovenski kmet v letu 1848, Zgod. Cas., II—III, 1948—1949, str. 14, 58—59.
še starološki, ki pa je bil kmalu nato tudi opuščen. Glavna pozornost zemljiškega gospoda je bila posvečena načrtni kolonizaciji, s katero je začel takoj po pridobitvi Sorškega polja in ki je bila zaključena v začetku 14. stoletja. Razdelitev polja na grude in progaste grude z razdrobljeno parcelacijo oziroma razdelitev na proge dokazuje, da so se naseljevali kolonisti-gruntarji v skupinah kot celota v poedinih naselbinah.
Po končani sistematični kolonizaciji se je začel močneje razvijati kajžarski živelj, ki je bil razmeroma precej močan že v začetku 16. stoletja zlasti med Škof jo Loko in Kranjem. V bavarski županiji se je kajžarstvo razvilo v dveh razdobjih. Prvo sega do konca 16. stoletja. ko je imel kajžar glavno osnovo za preživljanje v zemlji, ki jo je moral v splošnem na novo kultivirati na nekdanjih skupnih tleh in se je le deloma okoriščal s propadajočimi grunti. V 18. stoletju se je kajžarstvo ponovno številčno ojačilo, in sicer predvsem zaradi razvoja obrtništva (platnnrstvo, sitarstvo), ki je postajalo često glavni poklic slabotnega posestnika. Kajže so postavljali v glavnem na periferiji izven gruntarske celote oziroma celo v samostojnih kajžarskih naselbinah. V gadmarski in godeški županiji je bilo kajžarstvo številčno slabotno.
Na osnovi krajevnih, ledinskih in osebnih imen je jasno razvidno, da je bilo prebivalstvo godeške županije brez izjeme slovenskega porekla, medtem ko je bil med viničarji v gadmarski županiji nemški živelj razmeroma precej močan. Na tleh bavarske županije, ki je dobila ime po bavarskih kolonistih, naletimo na vrsto naselbin, ki so bile izrazito slovenske. Nemški živelj je bil ob kolonizaciji močan le v poedinih naselbinah: v vrsto teh spadajo tudi nekatere vasi, ki jih je ustanovil Slovenec davno pred nemškim prihodom (Zabnica, Stara Loka, Stražišče). S slovenizacijo Sorškega polja je bilo torej vrnjeno k slovenstvu tudi slovenstvu odtujeno prebivalstvo. Sicer je pa bila slovenizacijo Sorškega polja po svojem obsegu tako neznatna, da ni mogla prav nič vplivati na končno bilanco slovenske zgodovine v njenem prvem tisočletju, spričo katere je slovenstvo izgubilo predvsem zaradi germanizacije dve tretjini svoje zemlje.
Na Sorškem polju se je zaradi razvoja fevdalizma že zgodaj začela drobiti freisinška posest. Vendar se obseg odtujenega ozemlja po 1318, zlasti pa od 16. stoletja dalje ni bistveno spremenil. V vrsti plemiških rodbin, ki so se uveljavljale na temelju svoje službe, je bil posebno močan rod Loških vitezov v 13. stoletju, ki je povzročal s svojo samovoljnostjo freisinškemu škoftt mnogo težav. Med vsemi loškimi fevdalci so se povzpeli do največje moči graščaki v Puštalu, ki je bil že v 13. stoletju odtujen freisinškemu škofu. Ko je po dolgih stoletjih sredi 17. stoletja izginil rod puštalskih gospodov, je prešla puštalska posest končno 1696 v roke Marka Oblaka, kmetskega sina
iz Gorenje vasi v Poljanski dolini, ki si je 1688 pridobil plemstvo. Oblaki so v 18. stoletju s trgovsko podjetnostjo ne samo razširili puštalsko posest daleč preko freisinških meja, ampak so imeli prehodno v svoji lasti tudi razne druge gospoščine po Slovenskem. Usoda staro-loškega gradu je bila tesno povezana tako z rodbinami, katerih člani so bili v službi freisinškega škofa (Lamberger, Sigesdorf, Rasp), kakor ludi z nekaterimi podjetnimi loškimi meščanskimi družinami (Papier, Lukančič). Grad Schrottenthurn je bil dolga leta v posesti rodbine Sigesdorf, katere člani so bili skozi vse 16. stoletje v službi loškega zemljiškega gospoda. Ajtnanovo gruščino je dal zgraditi v drugi polovici 17. stoletja loški glavar Fr. Matija pl. Lampfritzhani. Vse te graščine so imele razen posestev v mejah loškega freisinškega gospostva mnogo zemljišč izven tega ozemlja.
Marsikatero kmetijo je dal zemljiški gospod poedincem po grajskem pravu v svoboden dedni zakup. Število teh kmetij je ostalo bistveno nespremenjeno od 14. do 18. stoletja. Večina njih je prešla sčasoma v cerkveno last. Med cerkvenimi ustanovami si je nakopičil največje premoženje red loških klaris, ki je bil ustanovljen sredi 14. stoletja; vendar je ležala večina njegovih posestev izven loškega gospostva. Mnogo kmetij je bilo v lasti župnij, kaplanij, raznih bratovščin in podružničnih cerkva. — Prav skromno je bila razvita posest kmetov svobodnikov, ki se je omejevala do 18. stoletja na desetine in posamezne parcele; v 18. stoletju so se uvrstili med svobodnike poedini podložniki z odkupom hübe. Svobodniški dvorec na Štemarjih v Škofji Loki in Stražiški dvorec sta bila izrazito plemiško-meščanski imenji.
V fevdnih knjigah 1423 in 1540 ter v nekaterih urbarjih iz 16. stoletja so omenjeni številni neviteški fevdi, ki jih je podeljeval loški oskrbnik s škofovim pooblastilom večinoma kmetskemu prebivalstvu v svobodno razpolaganje. Od teh kmetskih fevdov, ki so bili pretežno rovtarskega značaja, je bilo treba plačevati pristojbino loškemu kuščarju. Fevdi so ležali 1423 večinoma zahodno od črte Stra-žišče—Bitnje—Žabnica; kasneje se je rovtarstvo premaknilo proti Škofji Loki.
Dajatve, ki jih jc sorški podložnik prispeval v 13. stoletju v naravi in denarju, so bile v posameznih županijah sicer deloma različne, vendar glede na višino v celoti skoraj povsem enake. Le viničarji v gadntarski županiji so bili deležni olajšanja, ker so morali opravljati občutno tlako v vinogradih. Sicer so bili sorški podložniki obvezani opravljati najrazličnejšo ročno in vprežno tlako, od katere je veljalo za najtežje prevažanje vina. Desetina je v 13. stoletju dosegala tretjino vrednosti dajatev zemljiškemu gospodu.
Dajatve so v 16. stoletju večinoma obdržale stare oznake. Odslej so jih podložniki odplačevali v denarju; v naravi so oddajali le še
žito. Medtem ko je ostalu višina žitne oddaje skozi stoletja tako rekoč nespremenjena, je zemljiška gosposka do 16. stoletja občutno zvišala marsikatere druge stare dajatve, obenem pa še vpeljala posamezne nove obremenitve. Dajatve v poedinih županijah niso bile več enotne; razlike so se pojavile celo v istih naselbinah. — Desetino, ki je bila v rokah najrazličnejših ustanov in oseb. so oddajali podložniki večinoma v naravi. Po višini tedaj ni mnogo zaostajala za rednimi dajatvami zemljiški gosposki. Stari tlaki so se pridružile še nekatere nove obveznosti. Gadmarski podložniki so se zaradi opuščanja vinogradništva glede obveznosti deloma približevali ostalim kmetom. Položaj sorskega podložnika se je v 15. stoletju poslabšal tudi zaradi splošnega stanja v habsburških deželah. V zvezi s turškimi napadi, ki so zajeli tudi Sorško polje, so postajali izredni deželni davki vedno težji. Zaradi sporov z Benetkami je zastajala trgovina, ki je bila s Sorskega polja močno usmerjena proti Italiji. Leta 1491 je prišlo do upora, ki se je polegel šele 1492. Ponoven upor 1515 je bil v krvi zadušen.
Gospodarska kriza je prišla do vrhunca, ko se je posledicam turške nadloge in druge beneške vojne v začetku 17. stoletja priključila še finančna onemoglost freisinške zemljiške gosposke zaradi tridesetletne vojne. Zemljiški gospod je hotel prenesti težo bremena predvsem na podložnike loškega gospostva. Zato mu redni dohodki, ki se od 16. stoletja dalje niso bistveno spremenili, niso zadoščali. Preko svojega diplomata Puecherja je hotel uvesti novo dajatev, robotnino, kar je privedlo do dolge pravde, ki je trajala trideset let. Loški podložniki so sicer pravdo dvakrat dobili, a končno je zemljiška gosposka s podkupovanjem dosegla, da je 1652 Ferdinand 111. izdal ukaz, po katerem je smel zemljiški gospod zahtevuti letno od vsake kmetije povprečno po 4 gld. robotnine in en dan tlake. Krivično pridobljena robotnina je nesla domala toliko kot vsa desetina in redna urbarščina. Sorški podložniki so si ob tej hudi krizi iskali pravice ne toliko s silo kot s papirnatimi pritožbami, ki pa niso prinesle nikakega uspeha.
V 18. stoletju se dajatve zemljiški gosposki niso stopnjevale, kar velja tudi za desetino, ki so jo tedaj podložniki večinoma odplačevali v denarju. Terezijansku davčna rektifikacija 1747 stvarnih bremen sorškega podložnika ni olajšala. Nove razmere so nastopile 1848, ko je bilo podložništvo ukinjeno.
Zusammenfassung
DIE KOLONISATION UND DAS BÄUERLICHE UNTERTANENWESEN AUF DEM SORA-FELDE
Auf dem So r a - (Zeier) Fei d e, welches bereits in der vorslavischen Epoche Siedlungen aufwies, Hessen sich die Slovenen extensiv schon vor Beginn der Periode des Feudalismus nieder. Den grösseren Teil des erwähnten Gebietes erhielten im Jahre 973 als Schenkung die Bischöfe von Freising, welche im Jahre 1002 ihren Besitz auf dem Sora-Felde noch weiter steigerten. Im Laufe der Jahrhunderte bauten sie ihr Territorium zu einer grossen und fast homogenen Grundherrschaft aus, welche nicht nur die Ebene sondern auch die beiden Tallandschaften an der Sora samt dem Gebiete um Dovje (Lengenfeld) im Savetal umfasste. Ihre grundherrschaftlichen Beehte wehrten die Bischöfe bis zur Säkularisation im Jahre 1803.
Die Freisinger Besitzgrenzen blieben lange Zeit beweglich infolge willkürlicher Eingriffe der nachbarlichen Grundherren; erst in 2. Hälfte des 13. Jahrhunderts erreichte die Freisinger Grundherrschaft den in der Kartenbeilage angegebenen Bereich. Das Sora-Feld gliederte sich zu Verwaltungszwecken 1291—1318 in die Ämter »Bawarorum, Gadmarii, Nevsazze (= Godešče) und Praschach (Praše)c. Letztere schloss sich bis zum 16. Jahrhundert der Verwaltungseinheit von Godešče an. Der Grundherr hielt das Sora-Feld nur in geringeren Ausmasse in Eigenbau. Von 4 Fronhöfen (»curtiferi«) aus dem Jahre 1160 hielt sich bis 1291—1318 nur jener in Stara Loka (1291 Altenlok), welcher bald darauf ebenfalls aufgelassen wurde. Die Hauptsorge des Grundherrn richtete sich auf die planmässige Besie-clelung, welche gleich nach Erwerb des Sora-Feldes einsetzte und zu Beginn des 14. Jahrhunderts abgeschlossen war. Die Flureinteilung (Streifengewann-, Blockstreifen- und Blockflur) beweist, dass die bäuerlichen Kolonisten ( huberii ) in Gruppen als Gemeinschaften einzelne Siedlungen gründeten.
Nuch abgeschlossener systematischer Kolonisation begann sich eine Bevölkerungsschicht von Untersassen stärker zu formen, welche bereits zn Beginn des 16. Jahrhunderts verhältnismässig besonders stark im Gebiete zwischen Škofja Loka und Kranj war. Im Amt der >Bawarorum« entfaltete sich das Untersassentum in zwei Zeitabschnitten. Der erste reichte bis Ende des 16. Jahrhunderts. Damals suchte der Untersasse durch Bodenbebauung sein Leben zu fristen, wobei er im allgemeinen neue Rodungen auf einstigen gemeinschaftlichen Boden vornehmen musste; nur teilweise konnte er vom Grund aus etwa aufgeteilten, wirtschaftlich verfallenen Hufen Nutzen ziehen. Im 18. Jahrhundert nahm die Zahl der Keuscliler und zwar infolge der Entfaltung der hausgewerblichen Tätigkeit (Leinweber, Siebmacher) zu, welche öfter zum Hauptberuf der ärmern Landleute wurde. Ihre Keuschen errichteten sie im allgemeinen ausserhalb des Bereiches der Ilufenbesitzer an der Peripherie oder in besonderen
selbständigen Keuschlersiedelungen. Im Gadmnr- und Godešče-Amt war das Keuschlertum am wenigsten vertreten.
Aus den Orts-, Flur- und Personennamen geht klar hervor, dass die Bewohner des Amts Godešče ausnahmslos slove 11 isc h er Herkunft waren, während unter den Winzern in dem Gadmar Amte die Deutschen verhältnismässig stärker vertreten waren. Auf dem Boden des Amts der .»Bawarorumc, welches ihren Namen von den bayrischen Kolonisten führte, finden wir eine Reihe von Siedlungen, welche ausgesprochen slovenisch waren. Die deutschen Siedler waren zur Zeit der Kolonisation zahlreicher nur in einigen Orten; dazu gehören auch einzelne Dörfer, welche zwar lange vor der Ankunft der Deutschen von Slovenen gegründet, dann aber von der fremden Besiedelung erfusst wurden (Zabnica, Stara Loka, Stražišče). Mit der vollständigen Slovenisierung der Bewohner des Sora-Feldes kehrten zum slovenischen Volksstamme auch die ursprünglich durch Assimilierung entfremdeten Elemente zurück. Im Vergleich zur Gcrmani-sation von fast zwei Drittel des ehemaligen slovenischen Volksgebietes bedeutet die Slovenisierung einstiger deutscher Siedler auf dem Sora-Felde nur eine geringfügige Episode.
Mit der Entfaltung des Feudalismus begann bereits früh der Ab-bröckelungsprozess in Freisinger Besitz, doch nahm er keinen grösseren Umfang. Auch änderte sich der entfremdete Besitz nach 1318, besonders über vom 16. Jahrhundert weiter nicht wesentlich. Unter den adeligen Familien, welche sich ihre Tätigkeit im Dienste der Freisinger Bischöfe zunutze machten, war von besonderer Bedeutung das Geschlecht der Ritter von Loka (»de Lok«) im 13. Jahrhundert. Durch seiner Willkür verursachte es den Freisinger Bischöfen manche Bedrängnis. Unter allen Lehensleuten des Gebietes von Loka gelangten zur grössten Macht jene auf Puštal (Burgstall), welches bereits im 13. Jahrhundert den Freisinger Bischöfen entfremdet wurde. Als Mitte des 17. Jahrhunderts das Geschlecht der Herren von Puštal ausgestorben war, ging der herrschaftliche Besitz im Jahre 1696 auf Marx Oblak, einen Bauernsohn aus Gorenja vas im Tale der Poljanska Sora über, der 1688 geadelt wurde. Die Familie Oblak verstand es im Laufe des 18. Juhrhunderts durch Handelsunternehmungen nicht nur ihren ursprünglichen Besitz weit über die Freisinger Grenzen auszudehnen, sondern auch vorübergehend verschiedene andere Grundherrschaften in Slovenien in ihren Händen zu vereinigen. Das Schicksal des Schlosses von Stara Loka war enge verbunden mit Familien, deren Mitglieder im Dienste der Bischöfe standen (Lamberger, Sigesdorf, Rasp), aber auch mit einzelnen bürgerlichen Unternehmern aus Loka (Papier, Lukančič). Das Schloss Schrottenthurn war lange Jahre im Besitze der Fumilie Sigesdorf, deren Mitglieder das ganze 16. Jahrhundert den Freisinger Bischöfen Dienste leisteten. Das Schloss Ajntan wurde in der 2. Hälfte dos 17. Juhrhunderts von Fr. Mathias von Lampfritzham, Schloss- und Stadt-liauptmann von Loka, erbaut. Zu allen diesen Schlössern gehörten neben Grundbesitz im Bereiche der Freisinger Grundherrschaft noch Hufen und Zehentrechte in den Nachbargebieten.
Einige Hufen verlieh der Grundherr in der Form des Burgrechts. Die Zahl dieser Bauerngüter blieb wesentlich unverändert von 14. bis 18. Jahrhundert Grösstenteils gingen sie im Laufe der Zeit in Kirchenbesitz über. Das grösste Vermögen sammelte das Klarissincnkloster in Loka, welches Mitte des 14. Jahrhunderts gegründet wurde; der überwiegende Teil seiner Besitzungen lag ausserhalb der Freisinger Grundherrschaft. Viele Hufen waren Eigentum von Pfarren, Kaplaneien, verschiedener Bruderschaften und Filialkirchen. Sehr gering war der Besitz der Freisassen; er bestand bis zum 18. Jahrhundert nur in Zehenten und einzelnen Parzellen. Im 18. Jahrhundert gelangten unter die Freisassen auch Untertanen, welche ihre Hufen loskauften. Der Freihof in Štemarje (Loka) war eine ausgesprochen adelig-bürgerliche Gült; dasselbe gilt auch für der Hof zu Stražišče.
In den Lehenbüchern 1423 und 1540, ferner in einigen Urbaren des 16. Jahrhunderts werden zahlreiche Beutellehen erwähnt. Sie verlieh der Pfleger von Loka mit bischöflicher Vollmacht überwiegend an Bauern in Erbbesitz mit freien Verfügungsrecht. Diese Beutellehen gingen vorwiegend aus Gereuten hervor. Von ihnen gebührten Abgaben an den Kastner in Loka. Diese Lehen befanden sich 1423 grösstenteils westlich von Linie Stražišče—Bitnje-Zabnica; später umfassten sie auch das Gebiet gegen Loka, wo neue Parzellen durch Rodung gewonnen wurden.
Die Abgaben, welche der Hintersasse auf dem Sora-Felde im 13. Jahrhundert teilweise in Natura, aber auch in Geld leistete, waren in den einzelnen Ämtern zwar einigermassen verschieden gestaltet, doch entsprachen sie in der Höhe dem gleichen Betrage. Nur die Winzer in dem Gadmaramt genossen einige Erleichterungen, weil sie der Weinbaurobot obliegen mussten. Im allgemeinen waren die Untertanen verpflichtet zu äusserst verschiedenen Hand- und Viehrobotdiensten; unter diesen galt als die schwerste die »Weinfahrt«. Der Zehent erreichte im 13. Jahrhundert ein Drittel des Gesamtwertes aller grundherrschaftlichen Abgaben.
Die Abgaben behielten im 16. Jahrhundert grösstenteils ihre alten Bezeichnungen, wurden aber von den Untertanen in Geld bezahlt. Als Naturallieferung kam nur das Getreide vor. Während das Ausmass der Getreidegaben durch Jahrhunderte geradezu unverändert verblieb, erhöhte die Grundherrschaft bis zum 16. Jahrhundert manche alten Abgaben in grösseren Ausmasse und führte einzelne neue Lasten ein. In einigen Ämtern waren die Abgaben nicht mehr einheitlich; Unterschiede zeigten sich sogar innerhalb einer und derselben Siedlung. Den Zehent, welcher verschiedenen Personen und Institutionen zustand, führten die Untertanen grösstenteils in Natura ab. In ihrer Höhe war er nicht geringer als die regelmässigen grundherrschaftlichen Abgaben zusammen.
Dem alten Robotdienst gesellten sich noch andere Verpflichtungen zu. Die Gadmar Untertanen mussten sich wegen Auflassung des Weinbaus in ihren Leistungen den übrigen Hintersassen teilweise angleichen. Die Lage der Untertanen verschlechterte sich seit dem 15. Jahrhundert auch unter dem Einflüsse der allgemeinen politischen und wirtschaftlichen Lage im
16
241
Lande. Wegen der Türkeneinfälle, welche auch auf das Sora-Feld reichten, wurden immer schwerere ausserordentliche Landessteuern gefordert. Infolge der Kriege mit Venedig zu Beginn des 16. Jahrhunderts war der Handelsverkehr nach Süden, welcher über das Sora-Feld seinen Weg nahm, stark unterbunden. Gleichzeitig kam es 1491—1492 und 1515 zu Bauernaufständen.
Die kriegerischen Ereignisse zu Beginn des 17. Jahrhunderts und damit verbundenen vermehrten Landesabgaben erschöpften die finanzielle Kraft der Freisinger Grundherren, was die wirtschaftliche Krise zu einem Höhepunkte führte. Der Grundherr suchte die schweren Lasten vor allem auf seine Untertanen abzuwälzen, denn die regelmässigen Einnahmen, welche seit dem 16. Jahrhundert wesentlich nicht verändert wurden, waren nicht mehr ausreichend. Mit Hilfe seines Vertreters dos diplomatisch geschulten Hans Georg Puecher wünschte er eine neue Abgabe — das Robotgeld einzuführen. Dies führte aber zu einem 30 Jahre dauernden Prozess mit den Untertanen. Zwei Gerichtsinstanzen sprachen sich Zugunsten der Bauern aus, doch schliesslich erreichte der Grundherr durch Bestechung die Resolution Ferdinand III. im Jahre 1652, welche den Freisinger Bischöfen das Recht zusprach eine jährliche Abgabe von jeder Hufe im Ausmasse von etwa 4 Gld. Robotgeld und einen Tag Robotdienst zu fordern. Das ungerecht erworbene Robotgeld trug dem Grundherrn fast so viel als der Zchent und das iOrdinaric Urbargeid. Die Untertanen, welche in dieser Krise ihr Recht nicht mit Gewalt, sondern mit papierenen Klageschriften verfochten, nuiss-ten den kürzeren ziehen.
Im 18. Jahrhundert wurden die grundherrschaftlichen Abgaben nicht mehr erhöht; dies gilt auch für den Zelient, welchen die Untertanen damals grösstenteils in Geld abführten. Die theresianische Steuerrektifikation von 1747 hat die Reallasten der Freisinger Untertanen nicht gemindert. Neue Zeiten brachen erst im Jahre 1848 an, als das Untertanenverhältnis aufgehoben wurde.