Ob robu ceste...
Ob robu širokih cestd še stojiš, in tvoje strmeče oči gledajo življenje, ki teče hrupoma po njih. In se ti hoče, hoče vanje: v ta šumeči val, v ta drveči ples, v ta izpreminasti, mamedi svet.
Ob robu širokih cestd se stojiš, in skoraj se ti nabere let, da bo tudi tebi treba v Mteče vrste.
Mir tvojih  cvetnih let  bo  ugasnil,   začeti  bo treba  boj.
V tem boju ti bo treba mnogo in marsikaj.
Zakaj od vekov se plasi smija ob nogah Ijudi, ispremi-nasta zmija, teh žalostnih krajev gospodar, oče laM in nevere, ošabni sapovednik na gladkih cestah, knez grehote tega sveta.
Želim ti, da boš vitez, svetal in dober, vilez močan in stanoviten, goreč in neustrašen, vitez mil in pravičen, in vites poln vdane l\ubezni.
Po tem svetu je pot v večno Domovino nelepa, neblaga borba, in presrečen, ki prispe z zmago ovenčan pred Njena vrata.
Če te vprašajo, kateri svetnik je v tem mesecu najbolj tvoj, jim odgovori: mladi vitez sveti Jurij! In še povej: zato, ker je vzor krščanskega borbenika! Ker je odet v oklep Lju-bezni, opasan z mečem Duha, v sijajnem šlemu Pravice pre-bodel peklenskega zmaja, očeta laii in kneza grehote, in je bil povzdignjen na mesto, ki so bili z njega pahnjeni prevzetni angeli v globine pekla.
A. Žužek.