Graščak i oskrbnik Igrokaz v štireh dejanjih. spisal J. Kraševski, poslovenil Josip Nolli. Izdalo i založilo društvo v Ljubljani. V LJUBLJANI. Natisnola Rozalija Eger. 1869. [u, L vdX . 3 O s o b e : Grof Zavolski. Amalija, njegova hči. Albert Čarnkovski, njen zaročenec. Jarnejec Jačenko, grofov oskrbnik. Boleslav Jačenko, njegov sin. Prokop, vaščan. Leniča, njegova hči. Ivan, dvomi kozak. Vaščani. Godi se v gradu grofa Zavolskega na Poljskem. Opomba igralcem: Zavolski, 50 let, moške rasti, plemenitega obličja; obleko ima vkusno, ne gizda-ve,, temen površnik. Amalija, obleko ima enolično, vkusno. Čarnkovski, 28let, obleko ima kakor Zavolski, temno čamarko. Jarnejec, 60 let, pristriženih brk, škornje ima do kolen, kosmato čepico. Boleslav, 25 let, kmetsk gizdavee; ima nekako nenavadno obleko z mnogimi vrvicami. Prokop, 60 let, velik, močan i zarasten. Leniča, 18 let. Ivan, 25 let. Pristavilo dvorišče s klanicami i klopmi; spredaj cvetličen vrtee, na desnej v senci stoji navaden stol, na kterem so gospodarske knjige, pisivo, črtalo i zelena steklenica z žganjem, pokrita z ubitim kozarčkom. Za vrtom in dvoriščem se vide holmi. mm mm. Jarnejec Jačenko (i njegov sin) Boleslav. (Jarnejec se sprehaja, na glavi ima čepico, v ustih kratko pipico. Boleslav, sicer v modnej a smešnej obleki, razteza se na dveh stolicah, v ustih ima smodko.) Jarnejec. Čas je liže, ljubi Boleslav, da zvest kako sva, i kaj namerjavam za tvojo blagost-Naju li nikdo ne posluša? (Ozira se.) Pogovoriva se odkrito! Yse življenje sem se trudil i delal samo zato, da bi ti kdaj bil kaj poštenega. Prišla je žetva. Čedne rasti si, niti žep tvoj nej prazen. Poslušaj tedaj: uže več nego 30 let sem na tem grofovem imenji opravnik, pisar, računar, zdaj tudi oskrbnik. Prišel sem ubog, kakor turški svatje, a hvala božjej previdnosti, ktera je vedno o meni bedela, ter nekaj tudi i* 4 svojej glavici, nabralo se je uže dosti grošev, če tudi me tvoja odgoja nej stala malo novcev. Pomagal mi je sicer pri tem grof, vendar je dosti trpela tudi moja mošnjica. (Vzdihne.) A za tega delj si odgojen, ne da bi se hvalil, kakor gosposk otrok. Govoriš francoski, igraš, pevaš, plešeš — česa je še treba? Podoben si mlademu plemenitašu! (Smeje se.) Tedaj —povem ti —• hočem te narediti gospoda, bodi si, kakor koli — velicega, slavnega gospoda. Boleslav. Nu, s tem sem po polnem zadovoljen. A kaj dalje? Poslušam. Jarnejec. Kaj dalje? Takoj razvidiš, kako modro sem to dovršil, da si tudi sta z mojo raj-nico vedno rekala, ka sem bedak. Nu, nu! nič ne zvijaj glave, zmirom sem to slišal. A kaj je za to? Da sem jaz delal po vašej pameti, potikal bi se ti zdaj po krčmah, a jaz, jaz naredim tebe za gospoda — slišiš? za polnega gospoda. Boleslav. Dobro, dobro! Nego povedite mi uže, kar mislite povedati! Da ste stiskali i kopičili novce, to uže davno vem. Jarnejec. Živel sem po prosj&ški, odtrgaval si od ust zaradi tebe, ter pokladal groš h grošu — tako sem zmirom delal — a ti si toliko zapravil. Boleslav. Govorite brez ovinkov! Zakaj to ponavljate? Kaj je v tem zabavnega? 5 Jarnejec. Zmirom si tako nagel, gospodič! Treba da malo potrpiš ter me poslušaš do konca. Pomisli, kaj se godi, i kaj si je izmislil preprosti oča. Hranjeval sem, stiskal, a zdaj —• kupim graščino. Boleslav (skoči kvišku). Kde ? Kakšno ? Ima li mnogo kmetov ? Jarnejec. Poslušaj a ne sezaj mi v besedo. Znaš li našega grofa? Sama dobrota ga je, a strašno je neumen, jedva zna do pet šteti, moder je, kakor Salomon, a samo v knjigah. Neprestano domd sedeč se je tako zadolžil i zakopal, da zdaj uže jedva visi na enem lasci. Zmirom ste rekali, ka sem neumen, glej —• zdaj vidiš, kaj sem si izmislil, ha, ha, ha! Prežal sem s svojo mošnjico dobe, ko je bil grof v stiskah; posojeval sem Židom, zidje zopet njemu, a skrivno sem kupoval nj'egove dolge, odstotki so rastli, i -— (tiho) umeješ li? Zdaj imam na tem grofovem imenji toliko, da morem spoditi z njega njihovo milost ter se sam preseliti z dvorišča v palačo. A da sem neumen! Boleslav. Nu, tega bi se ne bil n&dejal o vas. Res je dobra stvar imeti tako graščino, tu bode tudi meni kaj zapravljati. Jarnejec. Jaz ti pokažem zapravljati, porednež! Kupim vse na svoje ime; treba ti je prestati, dovolj si se uže zadolžil; poplačal sem po- 6 slednji dolg, a zdaj ne dam uže nič — mir besedij ! Boleslav. O, o! vedel sem zmirom, ka je očetova skrinjica dobro napolnjena. Jarnejec. Da, a tudi z mojimi žulji. Ne dam, da bi ti zapravljal, kar sem jaz težko pridelal. Vse življenje sem izkušal, da te naredim gospoda. 'Stanovi so naju sprejeli med se, ple-menitaša sva, moreva si kupovati gradove i vpiti po zboreh, kakor drugi. Kes me je to plemenitaštvo stalo vrlo mnogo besed i novcev po pisalnicah. A tako je, gospodič! Plemenitaš je vendar plemenitaš. Grof visi na zadnjem lasu, midva preživa od strani ino ujameva hipoma njegovo imenje i grad. Nu? I rekala sta, ka sem neumen! Boleslav. Glej, glej, kako ste veseli, oča! (Smeje se po gosposki.) Jarnejec. To še nej vse, molči! pst! — grof je star, Mgoden, vajen tega kraja, ljudij, gozdov, dreves, zidovja, i v obče je zelo čuden mož; kader mu torej zapojem: proč od dvora — Boleslav. Oj! ljudje bodo grozno kričali! Jarnejec. Kaj ti hodi na misel! Da bi bil ubog i storil kaj slabega, bilo bi drugače; a jaz imam novce! Sili uže kedaj videl, ka bi na bogatina kričali? Poslušaj me torej i molči. Grof ima hčer — ako jo dd tebi za ženo, ostavim ga v gradu, da potem rije po svojih 7 knjigah, a jaz bodem gospodaril zd vas! Ali ti dd hčer ali ne — nu, če je ne dd, naj se pobere on i njega cvetlica. Boleslav. A to se niti zgoditi ne more. Jarnejec. Zakaj ne, gospodič, zakaj ne? Boleslav. Ker se niti ne predrznete, povedati mu to. Jarnejec. Jaz? Da bi mu tega ne povedal? Vzamem si na pomoč kozarček žganja i svojega patrona, ter povem mu toliko, da ga bodo ušesa bolela. Boleslav. Nego on zavrže tak ndvrh. Jarnejec. Nu, tudi dobro! Jaz se niti mnogo ne trudim o tej časti. Ako mi ne dd hčere, oženim te drugo leto z načelnikovo hčerjo. Boleslav. Ljubi oča, meni je vse enako; gotovo bi se ne branil dati mi jo, ako bi se potrudil, ker morem iti med ljudi; a ktera bi hotela imeti tacega očo, kakoršen ste vi? — razen ako bi se preselil kam drugam. Jarnejec. Kaj, kaj? Ga li slišite? Glej, glej! Torej, misliš, ka bi se jaz ne znal vesti po gosposki? Zdaj sem sicer samo-oskrbnik, nego kader kupim graščino, bodem takoj ves drug človek. Haha, to bodeš videl! Zmirom govorite: oča je tudi tak; a jaz dobro vem, kaj mi je storiti. Nu, ali ti godi črtež? Kaj? Boleslav (i