201
BILO JE POVEDANO
Ivan Prijatelj
O KULTURNEM POMENU
SLOVENSKE REFORMACIJE
Pojasnilo
Razprava literarnega zgodovinarja Ivana Prijatelja (1875–1937) z
zgornjim naslovom je izšla kot knjižica v Ljubljani leta 1908 ob 400.
obletnici Trubarjevega rojstva. Bila je eden najpomembnejših posegov
v takratne razprave in polemike o pomenu Trubarja in slovenskega
protestantizma 16. stoletja. V tem smislu (in zato) jo prikaže tudi
Igor Grdina v svoji pregledni razpravi o »Trubarjevem vprašanju« v
slovenski zgodovini v zadnji številki naše revije (Do »fine moke 00«
mleto Trubarjevo vprašanje, Stati inu obstati 3-4/2006, str. 202–235). V
razpravi povzame in izčrpno citira ključna in najpomembnejša Prija-
teljeva stališča in ocene ( glej str. 223, 224, 228–229, 231). O pomenu
Prijateljevega prispevka piše tudi Nenad Hardi Vitorović v članku
»Protestantizem v polemikah ob štiristoletnici Trubarjevega rojstva«,
objavljenem v knjigi: Marko Kerševan (ured.), Protestantizem, slovenska
identiteta in združujoča se Evropa, Znanstvenoraziskovalni inštitut
Filozofske Fakultete UL, Ljubljana 2006 ( str. 217–264).
 Tokrat ponatiskujemo iz Prijateljeve knjige zgolj odlomke, ki
govore o dveh zanemarjanih ali – če že omenjanih – pogosto zelo
enostransko prikazanih vprašanjih. Največkrat se poudarja, da so
protestanti med ljudstvom in v Cerkvi (o)slabili vero in verovanje,
versko vnemo in disciplino in da je plemstvo k naklonjenosti do
protestantizma navajal zgolj materialni in/ali politični interes. Ivan
Prijatelj je oboje videl drugače …
(V kurzivu v oklepajih so redakcijski prevodi stavkov, ki so v Prijateljevem
besedilu zgolj v nemščini.)
202
BILO JE POVEDANO
PLEMSTVO, REFORMACIJA, VERA…
/19–21:/ Razmeroma zelo pozno se je pridružilo reformaciji plem-
stvo, da je postalo potem njena najmočnejša opora in zaslomba. A
bilo je takrat plemstvo globoko verno in zelo navezano na veličastne
katoliške ceremonije in častno asistenco pri njih. V resnici vidimo, da
se je plemstvo nekaj časa držalo čisto na strani. Dimitz domneva
dobro: »Der Adel mochte durch die frische Erinnerung an das reli-
giös-communistische Programm des Bauernaufstandes (1525) von
dem offenen Bekenntnis der neuen Lehre noch abgehalten werden.«
(Plemstvo je sveži spomin na versko-komunistični program kmečkega
upora (1525) še odvračal od javnega izpovedovanja novega nauka.) A okrog
l. 1528 že čitamo, da se razširjajo protestantske nemške knjige po
naših krajih, gotovo tudi med plemstvom, ki je bilo v prvi vrsti vešče
nemščine in čitanja. Knjige se razširjajo kljub zapovedi, po kateri so
bile knjige izročene ognju, njih razširjevavci pa vodi (utopljenju).
Plemstvo jih čita in isto tako tudi izobraženejše meščanstvo. Ene
kakor druge prijetno preseneča razlika med njih žarom in pa pri-
siljeno lesenostjo katoliških cerkvenih rokodelcev. Verno kakor je, se
oprijemlje te vere, ki se mu nudi na goli podlagi človeškega razuma
in brez vse čudežne ter fantastične inscenacije. In stari verni plemiči
prihajajo na idejo, da Bog zato kaznuje s turško silo, neprestanimi
ujmami in kugo, ker je njegova sveta vera izgubila svojo nedotak-
njenost in čistost ter se zmešala med pozemske dekle. Stari baron
Ungnad pravi naravnost, da kaznuje bog Hrvate, Ogre in Slovence
po njih lastni krivdi z neprestanimi turškimi napadi, ker so bili že
dolgo »ein roch, gottlos, bapistisch und solch ein leben und wesen
gefuert, das sy weder gott noch seine gebot, heiliges wort, willen und
befelich, ja auch … den listigen teuff l selbst nie erkhendt« (živeli
surovo, brezbožno, papistično, tako da niso spoštovali niti Boga niti njegove
zapovedi in svete besede … in niso prepoznali zvijačnega hudiča). To je bil
najbrž povod, da so se končno tudi plemiči oklenili nove vere. In prvo
njihovo protestantsko dejanje je bilo, da so pognali papeževe nabi-
ravce čez mejo. Kmalu nato začno rotiti kralja, naj jim ne krati
njihovega veroizpovedanja. Na vseh skupščinah in zborih ga prosijo,
na dunajskem, linškem, rezenškem in praškem. Odposlancem na
203
linški zbor naročajo: »ihre Majestät zu bitten, schreien und anzu-
rufen, den Landen und ihren getreuen Unterthanen zur Ruhe die
bösen Missbräuche gnädigst abzustellen« (naj prosijo in nagovorijo
njegovo veličanstvo, da zaradi miru dežel in svojih zvestih podložnikov
milostno odpravi hudobne zlorabe). Tožijo nad pomanjkanjem duhov-
nikov, češ, da ta prihaja »von der Pfründencummulirung und den
Absenten« (kumuliranja cerkvenih služb in odsotnosti). Naj bi se napravila
vizitacija! Upali so še »auf gute christliche Vergleichung« (dobro
krščansko poravnavo)obeh ver in prosili »učenih predikantov«. A na
rezenškem državnem zboru so odkrili morebiti edini pravi vzrok
svojega pristopa k luteranstvu, »indem sie die allgemeinen Land-
plagen, Türkennoth, Feuer und Pest allein der Vernachlässigung der
neuen reinen Religion und der Unbussfertigkeit in ihren Ländern zu
schrieben« (ko so splošne nadloge v deželi, stisko zaradi Turkov, požare in
kugo pripisali zanemarjanju nove čiste religije in nepripravljenosti ljudi v
svojih deželah, da se spokorijo) (Dimitz). Leta 1541 so tožili v Linzu,da
Bog kaznuje deželo najbrž zaradi vražarstva, ki je združeno z roma-
njem na Sv. Goro (pri Gorici – op.red.), vsled česar mora slediti »Straf
Land und Leuten von Gott nach Laut göttlicher Schrift« (Božja kazen
deželi in ljudem, kot jo napoveduje Sveto pismo).
In ravno plemiči, zastopani v stanovih, so pozneje najgorečneje in
najuspešneje ščitili novo vero ter položili gmotni temelj šolam in
izdajam knjig. Pri tem je bila ugodna zanje ta okoliščina, da so bili
sodno in administrativno avtonomni in da so bili po državnih zborih
v neposredni dotiki s kraljem, ki je vedno potreboval njihove pomoči
zoper Turke. Izposlovali so tiho toleranco vsaj za nekatere propoved-
nike ter položili podlago tisku slovenskih knjig v živi veri, da se bo
Bog usmilil svojega zapuščenega nevednega slovenskega ljudstva in
od njega odvrnil kugo, lakoto in vojsko.
…
/23–25:/ Čop pravi, da se slovensko ljudstvo posebno odlikuje od
svojih sosedov po svojem gorečem verskem čutu in pripisuje to
zaslugo našemu prvemu, čistemu janzenizmu. A predhodnik janze-
nizma v očiščevanju in poglobljevanju verskega zmisla je bil slovenski
IVAN PRIJATELJ
204
BILO JE POVEDANO
protestantizem. Zakaj se je slovensko ljudstvo v XVI. stoletju tru-
moma zbiralo okrog svojega predikanta pod milim nebom in puščalo
katoliškega duhovnika samega v cerkvi? Pač iz istega vzroka, iz
katerega je ob koncu XVIII. in v začetku XIX. stol. kupovalo nebrojne
janzenistične molitvenike. In iz ravno tistega nagnjenja je oblegalo v
dvajsetih letih preteklega veka prižnico Baraga, tega navdušenega
započetnika še sedaj na slovenskem vladajoče jezuitsko-socialne
verske smeri – iz žive verske vneme. Hotelo je navdušenja, zavzetja,
goreče prepričanosti in prepričljivosti. To pa so med Slovence prvi
prinesli protestantje (…) Zato pomnimo: ako je danes verski čut tako
razvit v našem ljudstvu, niso bili zadnji, ki so ga budili, ampak
morebiti prvi – baš slovenski protestantje.
S kulturnega stališča dobi to njihovo delo še večji pomen, ako
pomislimo, kako so ga budili in gojili. Ena izmed najbolj pogostih
besed, ki nas srečuje v Trubarjevih spisih, je – »malikovanje«, zoper
katero se bojuje z vsem žarom svojega temperamenta. Malikovanje
pa je Trubarju vse, kar se ne sklada z zdravim razumom. Trubarjev
verski čut torej ni nikakšno čuvstveno zanesenjaštvo, zakaj njegovemu
vzletu čuvstva sledita vedno zdrav razum in jasna misel. Nad vsem
njegovim dejanjem in nehanjem pa vlada nesebičnost in vprav apo-
stolsko ljudomilje ter razumevanje človeške narave.
…
/27–28:/ Reformacija je zboljšala nravi in odpravila hinavščino.
To je storila zlasti s svojim naukom o zakonu. Slišali smo, kako
splošno je bilo med katoliškimi duhovniki priležništvo in kakšno
licemerstvo je bilo združeno ž njim pri duhovnikih, ki so na zunaj in
javno izpovedovali celibat. To priležništvo ni bilo nič drugega kakor
– svobodna ljubezen. Duhovnik je vzel žensko k sebi in se ni pravno
na noben način zvezal ž njo. Smel jo je torej odsloviti in si vzeti drugo,
kolikokrat in kadar je hotel. To dejstvo moramo imeti pred očmi, da
razumemo veliko indignacijo reformatorjev proti takemu celibatu.
In potem se nam odkrije ves zdravi in lepi pomen duhovniškega
zakona pri reformatorjih. Ko je škof Peter, dne 20. decembra 1562
izpraševal Trubarja, jeli zoper naredbo krščanske cerkve poročal
205
odpadnike (duhovnike), mu je Trubar ponosno odgovoril: »… er hab
es so gethan allen, die diess von ihn begehrt haben; den sie wollen
mit erlaubniss zu reden, in hurenwerk nicht verbleiben, sondern in
ehestand ihr leben enden«. (… tako je storil vsem, ki so to od njega želeli;
hoteli so namreč dovoljenje, da končajo z vlačuganjem in do konca življenja
živijo v zakonskem stanu).
…
/50–51:/ In kar je tudi velike važnosti: ostalo bi bilo z narodom v
ozki dotiki tudi plemstvo, ki je bilo takrat termometer kulture, kakor
dobro pravi Apih. Res da je bilo naše plemstvo že od pamtiveka
nemškega pokolenja, vendar si je vsaj deloma prisvajalo tudi jezik
podložnikov. V reformacijskem gibanju pa se je s svojimi preprostimi
soverniki strnilo v eno. Predstavimo si samo ljubljanske deželne
stanove, ki so spremili nadvojvoda Karla do vrat šenklavške stolnice,
kjer je celebriral škof slavnostno mašo, potem pa krenili v skromno
špitalsko cerkvico, kjer so v družbi s svojimi preprostimi verniki
obhajali svojo službo božjo. Da je v tej cerkvi stal plemič poleg reveža
plebejca, vemo iz prošnje istih stanov, v kateri so l. 1562 prosili cesarja
Ferdinanda, naj jim pusti vsaj to malo cerkvico, »darinnen wir bisher
bösen Luft und Geruch von den armen Leuten geduldet« (v kateri so
doslej prenašali slab zrak in zadah revnih ljudi.) – A tudi po gradovih je
reformacija zbližala graščaka s podložnikom. Kisel Fužinski je dal
preložiti na slovensko Jezusa Siraha, da ga je njegova obitelj po večerih
skupno s služinčadjo prebirala. O materi mladega Gabrijela pl.
Gallenberga pravi Trubar, da je s svojimi otroki in družino skupno
molila katekizem in pela svete pesmi (»dein liebe Fraw Mutter hat
kein grössere Freud auff Erden dann … dich, deine Schwesterlein und
Hausgesind den Catechismus recht zu verstehen mit vorlesen und sin-
gen zulehren«) (tvoji ljubi gospej materi je bilo v največje zemeljsko veselje,
ko … je tebe, tvojo sestrico in domačo služinčad z branjem in petjem poučevala
v razumevanju katekizma).
Trubar je posvečeval različne svoje katekizme mladim plemiškim
sinovom: sedemletnemu junkerju Gabrijelu pl. Gallenbergu, trinajst-
letnemu Francu Jurju pl. Reinu, svojemu krščencu, ter Jurju Kislu
IVAN PRIJATELJ
206
BILO JE POVEDANO
Fužinskemu. Ti katekizmi so bili sicer nemško-slovenski in Trubar
pravi, da naj bi se po njih naša mladina seznanjala tudi z nemščino.
A ta nemški tekst ni bil glavno besedilo, nego samo dobesedna in-
terlinearna preloga slovenskega, nekak pomoček za umevanje
naše besede. Tako stoji npr. nad slovenskim stavkom »… inu v
Jesusa Christusa siny nega ediniga gospudi nashiga« tale nemški
tekst: »… und in Jesum Christum Son seinen einigen Herren unseren«.
Nemščine se torej od tukaj ni mogel učiti noben kmet, pač pa plemič
slovenščine.
Pojasnilo in izbor odlomkov Marko Kerševan