V
Sipek in vijolica
(Basen.)
fi^risijalo je toplo soluce in vzbudilo rajsko pomlad, da je pogrnilo s svojim zelenim prtom trudno zeraljo in jo okrasilo z lepim cvetjem. Kako je vse okrašeno in kako veselo pojo krilati zbori, naznanjajoči vstajenje narare! Vse čuti v sebi novo življenje ter se ga raduje.
—•¦< 155 >¦•—                                                              ^H
Le šipka, rastočega tara na robu gozda, ne gaue ta slovesnost. Žalostno in            "^^
nejevoljno klanja svoje bodeče s pisanimi cveti okrašene veje ter se zavidno ozira                  M
na vijolico, katera ponižno raste, skrita pod njim. Obrne se toraj k smreki, sto-je& poleg njega, rekoč: nGlej, soseda! Cemu mi je ves kras? Razven čebele nihče ne pride k meni, da bi si utrgal kakšen lep cvet, dasi daleč na okrog razprostiram svoje okrašene veje. A vijoiic, katere nimajo nikake krasote in se potuhnjeno skrivajo v travo, vse išče in veselo trga. Pač nerazumni Ijudje, ker ne vedo, kaj je prava krasota!"
,,,,Tiho, tiho,"" odgovori šipku zelena smreka, nrne hvali svoje krasote in ne preziraj drugih rastlin. Ljudje so razumni in vedo, zakaj se te ogibljejo: pravi potuhnjenec si! Za svojim cvetjera skrivaš trnje in neusmiljeno obodeš vsacega,  ki se ti približa in se te dotakne.  Vijolica pa ponižno  raste in razširja                 !
svoj Jepo dišeči vonj. Zato jo imajo vsi tako radi. A tebe se vse ogiblje in te prezira. Le čebele priletevajo nate in ti odnašajo strd — najdražje, kar iraaš. Zdaj vidiš. da sc ti ne godi kriviea."" Šipek se osramožen obrne od svoje soscde.                  '
Ponižen bodi, ne baliat,
ln vsak Lmel te bode rad.                 Rastislav Posavec