Političen list za slovenski narod.
Po pošti prejeman velja: U tele leto predpUSaa 16 fld., m pol leta 8 gld., za četit leta 4 gld., za jedea
mesec 1 gld 40 kr. V administraciji prejeman velja: Sa eelo Uta IS gld., sa pol le-* 6 gld., sa detrt leta 3 gld., sa jeden mesec 1 gld. V Ljubljani na dom poailjan velja 1 gld. 20 kr. več na leto. Posamne številke po 6 kr.
Naročnino Jn oznanila (i n s e r a t e) vsprejema upravništvo ia »Katol. TIskarni" Kopitarjeve nllee It. 2.
Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma ne »sprejemajo.
Vredništvo je v Semenliklh nlieah It. 2, I., 17.
Ichaje vaak dan, isvsemii nedelje in prainike, ob pol 6. uri popoldne.
Vredniitva tejefdn-iter. 74.
Štev.
V Ljubljani, v petek 15. decembra 1899.
Letnik XJi V II
Bedni občni zbor
društva
„NAŠA STRAŽA" v Ljubljani
za leto 1899
se bo vršil dn£ 30. decembra t. 1. dopoldne ob 11. uri
V
v jSlavjanski čitalnici* s sledečim vsporedom:
1.	Nagovor predsednikov.
2.	Poročilo tajnikovo.
3.	Poročilo blagajnikovo.
4.	Sklepanje o poročilu načelstva.
5.	Volitev treh pregledovalcev računov.
6.	Eventualni predlogi in sklepi o njih V Ljubljani, dne 14. decembra 1899.
Načelstvo. Državni zbor.
Dunaj, 14. dec. Popolna zmeda.
Češki klub je torej včeraj, če tudi z neznatno večino, sklenil, da se morajo najprvo v odseku in zbornici rešiti po § 14. uveljavljene ces. naredbe glede nagodbe in potem še le porazdelitveni in kvotni zakon. Ako se to ne zgodi, hoče klub v odseku in zbornici uporabiti vsa po poslovnem redu dopustna obstrukcijska sredstva. Kocka je torej pala!
V smislu tega sklepa so sinoči češki zastopniki v nagodbenem odseku po posl. Jandi vložili ugovor proti temu, da je odsek pričel razpravo o porazdelitvenem zakonu pred nagodbenimi predlogami. Sicer si s tem levičarji še niso zagotovili konečne zmage, vendar je bilo to vprašanje tečaj, na katerem se je več dni sukal parlamentarni kalejdoskop. Istina je, in to moramo konstatovati, da je desnica iz početka solidarno zagovarjala in zahtevala to vsporedbo dnevnega reda, in sicer iz taktičnih razlogov. Kakor sem že opetovano omenjal, bila bi levica v tem slučaju prisiljena, ali da vlado prepusti njeni usodi ali pa s pomožnimi četami iz veleposestva, proste zveze, naprednja-kov ali eelo iz nemške ljudske stranke vladi priskoči na pomoč in zagotovi večino za nagodbo. Še v predzadnji seji nagodbenega odseka so bili člani desnice edini, da grof Dzieduszycki takoj poroča o nagodbenih dogovorih.
Toda parlamentarna politika je sedaj podobna vremenu meseca sušca. Zjutraj solnce posije, opoludne prši, zvečer pa sneži. Razne intrige so mešale niti, spletkarji so poskusili vsakojaka sredstva, da razdrobo obroč desnice in osamijo Čehe. Ne bom odkrival zvedavim čitateljem skrivnih potov takozvane zakulisne politike, ki izprija značaje, upogiblja tilnike in lahkoverne ljudi zvaja na led. Faktum je, da so se Poljaki udali pritisku in obljubam in da omahuje tudi katoliška ljudska stranka. Češki konservativni veleposestniki
so opetovano izjavljali, da stoj6 ob strani zastop nikov češkega naroda, a danes Btoje pred ozko brvjo češke obstrukcije. čez brv se iz raznih vzrokov ne upajo, zato se govori, da zapusti državni zbor.
Raznovrstni vplivi, in pomisleki pa so omajali tU tudi »Slovanski krščansko narodni zvezi«, ki spaja v širokem okvirju narodne ravnopravnosti in socijalne reforme poleg enega Čeha še tri narodnosti. Zastopniki slovenskega, hrvatskega in rusinskega naroda so bili vsled razmer že od ne' kdaj obsojeni, da so pobirali le drobtine z bogato obloženih miz. Njihove glasne in opravičene tožbe so že v stari lesenjači odmevale s kričečim jekom.
Prošnje niso otajale src mogočnih gospodov, a grožnjam so se škodoželjno posmehovati ošabni in vsega siti nasprotniki. Odkar si je stara usta-voverna stranka zlomila vrat ob zasedanju Bosne, so se jugoslovanski zastopniki v novi zbornični palači naslanjali na avtonomistiške stranke ter v zvezi s češkimi in kalfoliško-nemškiini poslanci branili prava in svetinje svojega naroda. Dosegli so vsaj toliko, da pozna širša javnost slovensko-hrvatsko ime in da so merodajnim krogom odkrili rane in krivice, ki se gode temu trpinu ob avstrijsko-slovanski Adriji.
Led je pričel pokati, in začetkom pomladi 1. 1897. so se slovenski in hrvatski rodoljubi udali upanju, da prisije solnce pravičnosti in dobrohotnosti tudi pred naša vrata in na naših zapuščenih livadah vzbudi novo življenje, ustvari narodno prerojenje ter omogoči vstajenje stoletnega bolnika. Združili so se vsi jugoslovanski poslanci, izvzemši dva Srba, z Rusini v »Slov. krščansko-narodno zvezo«, ki je štela 35 članov. Bila je za Čehi in Poljaki najmočnejši klub na desnici, s katerimi sta vlada in večina morali računati. »Zveza« je sostavila podroben seznam vseh potreb, zahtev in želja ter ga grofu Badeniju in grofu Thunu primernim potom izročila v informacijo. Naravno, da je bil proračun sostavljen za več let, a je obsezal tudi nujne potrebe in prehajalne točke. Poslanci so se pošteno trudili vsepovsod, da ob češko-nemški vojski ne prezro in ne pre slišijo slovensko hrvatskih in rusinskih polkov, ki so neomahljivo stali v bojnih vrstah za državo proti puntovnikom.
Dveletni boj je napravil mnogo škode v državi in deželi, moči so opešale na levi in desni, pričela so se mirovna pogajanja. I v tem važnem trenotku je »Zvezam dosegla, da so tudi njene zahteve bile na dnevnem redu. Načelnik Povše je v imenu vseh svojih tovarišev zahteval, da se mirovna pogajanja končajo, sankcijonirajo z jezikovnim zakonom, kateri. naj vsem narodom v Avstriji zagotovi popolno ravnopravnost.
Spravne obravnave so se zopet razbile vsled nemške nestrpnosti, državnemu stroju pohaja kurivo, češka obstrukcija se oglaša, in strojevodje s potnimi obrazi tekajo od voza do voza, da bi vlak spravili na tir in v dir. In tako se je zgodilo, da so Rusini in Hrvatje narodne stranke sinoči izjavili, da hočejo in morajo glasovati za vse. Ker je bila nevarnost, da so »Zveza« razbije, je
po daljši, mirni in stvarni debati v klubu obveljal predlog, da člani »Zveze« v nagodbenem odseku in v plenumu glasujejo po svojem prepričanju.
So življi izven ožjih krogov, ki z vsemi silami delajo na razpad večine, a nemškoliberalno časopisje naravnost hujska stranko proti stranki ter desnico črni kot nasprotnico državi. Čitajte samo »N. Fr. Pr.« Namen je jasen. Zato je jako želeti, da češki zastopniki predrugačijo svojo taktiko in nagodbenim predlogam pustč prosto pot. To, kar zdaj žele, bi sigurneje dosegli.
Sinočna seja je trajala nad 8. uro. Govoril je za dr. Fortom za kvoto še dr. M e n g e r, ki je skušal dokazati koristi nove kvote za Avstrijo. Mož je prepričan, da bode Avstrija imela koristi od porazdelitve-nega zakona in po novi kvoti za dva milijona na boljšem. — Dobro poučeni krogi niso tega mnenja.
S tem je bilo prvo branje glede kvote končano in dotično poročilo izročeno nagodbenemu odseku.
Konečno so govorili še dr. Verkaul, dr. Four-nier in Wolf o štrajku v Cvikavi. Zbornica je soglasno vsprejela nujnost dotičnega predloga.
Predsednik dr. Fuchs pred sklepom seje prosi poslanca Koniga in dr. Fourniera, da prekličeta razžaljive besede, kar se zgodi.
Prihodnja seja je v soboto.
Proračunski odsek ima danes sejo. Ministerski predsednik grot Clary je začetkom seje izjavil, da ni sovražen češkemu narodu. Preklical je jezikovni naredbi, da bi tako omogočil češko-nemško spravo in rešitev nujnih državnih potreb Ko se to zadnje zgodi, hoče se takoj lotiti češkega vprašanja, za kar se že delajo priprave. Grof Clary torej upa, da še ostane na krmilu. In vendar se že imenujejo razni mogoči nasledniki 1
Dr. Kramar vpraša voditelja fin. ministerstva, koliko je prebitkov v državnih blagajnicah. Dr. Kniaziolucki odgovori, da se je zadnji dve leti izdalo iz blagajničnih preostankov za* uradniške plače, investicije itd. 73 milijonov. Preostankov pa je še okoli 40 milijonov, in sicer 10 mil. v, državnih papirjih in 30 milijonov v poštni hranilnici. Prebitki se torej krčijo in treba je skrbeti, da se z novim letom viri ne usušd
Nato je do 1. ure govoril dr. Kurz o pro-vizoriju in ob 3. uri je nadaljeval svoj govor. Za njim bo oglašeni grof Palffy, Kaiser in dr. Krek.
Moravski izgredi.
Včeraj je imel preiskovalni odsek za mo-ravske izgrede tretjo sejo ter zopet soglasno sklenil, da se mu izroče dotični akti, ker mu je preiskava sicer nemogoča. Doslej vlada na dvojni poziv ni hotea izročiti aktov.
Politični pregled.
V Ljubljani, 15. decembra.
Čehi osamljeni. Rešitev parlamentarne krize se bliža in sicer preko Čehov in Jugoslo
vanov, ki ao, kakor kažejo razmere, popolno osamljeni. Vse desniške stranke, ki so z nepopisnim navdušenjem podpisale adresni načrt ▼ letu 1897 so pokazale sedaj, da jim je ljubša vlada kakor pa njih dosedanji zvesti zaveznik češki narod. Zmagale so državne potrebe, rešitev narodnostnega vprašanja je pa zopet potisnjena v kot, akoravno bi bila ta jedina podlaga nadaljnim mirnim in plodonosnim razpravam. Zvesti so ostali Čehom, pravi praska »Politik*, konservativni veleposestniki in Jugoslovani, a tudi ti niso vsi na naši strani. Usilili so nam orožje v roke in mi pričenjamo najodločneji boj, ki se mora slednjič končati ugodno za nas. Za trenutek smo sicer poraženi, a le za trenutek, češki narod in njega zastopniki se ne bodo izneverili načelom, izraženim v adresnem načrtu, in jih hočejo braniti do skrajnosti, naj pride, karkoli drago. Češka delegacija je sedaj slobodna v svoji akciji, postopala bo po svojem prepričanju in izvajala napram vladi najbrezobzir-nejo obstrukcijo. Kdo bo konečno podlegel, pokazalo se bo pozneje.
Odprava jezikovnih naredeb — politična potreba. Predsednik avstrijskemu mini-sterskemu svetu grof Clary je čutil včeraj potrebo v budgetnem odseku spregovoriti nekaj besed in pomiriti razburjene češke duhove. Povedal je mož, kaj je storila vlada tekom svojih dnij, zakaj je storila take korake, in pritiskal na desnico, naj dovoli državne potrebe. Posebno pomenljiv je pa odstavek v njegovem govoru o odpravi jezikovnih naredeb. Minister prizna, da je ta vladin korak grozno razburil češko prebivalstvo, toda bila je to politična potreba, kateri se vlada ni mogla izogniti. Nemcem na ljubo je toraj »nepristranska« vlada odpravila jezikovni uredbi za Češko in Moravsko. Nemce je hotela pridobiti zase, meneč, da ji bo desnica itak sledila čez drn in strn. Da se ugodi nemški pretirani zahtevi, to je politična potreba, da bi be pa ohranile in varovale Slovanom le z največjim naporom priborjene pravice in drobtine, to pa ne spada mej politično potrebo, ker do Slovanov menda vlade sploh nimajo nikakih dolžnosti več, skrbeti jim je le zato, da je polna nenasitna germanska vreča.
Verouk na nižieavutrijskih realkah Vlada je pred nekaj Časom predložila raznim deželnim zastopom načrt zakona o uvedbi verouka v višjih realčnih razredih, in razun koroških na-cijonalcev so vsi pritrdili realčnemu načrtu. Ca-sar je sedaj potrdil sklenjen zakon za nižjeav-strijske višje realke v občno nejevoljo židovskih liberalcev.
V nemškem, državnem zboru se je pojavila takoj ob pričetku razprave o državnem proračunu splošna nevihta. Bliski švigajo na vse strani. Grof Limburg Stirum, vodja konservativcev, obdeluje kneza Hohenlohe. Bebel se je spravil nad načelnika mornarice, vodja Lieber pa nad ministra Miquela, zvest svoji obljubi, ki jo je dal volilcem, da v zbornici ne bo pral samo svilenih robcev, marveč celo perilo. Mož je ministru Mi-quelu naravnost povedal, da je on tisti, ki vedno ščuva cesarja. Pomagal mu je pri tem poslanec Sattler. Vso to nevihto provzročuje nesrečna vladna predloga glede pomnožitve vojnih ladij. Kriza je v sedanjih razmerah neizogibna, ne ve se le, kdo bo žrtva te predloge. Vlada in najvišji krogi bi se iznebili najraje nadležne zbornične večine, a z novimi volitvami bi prišli z dežja pod kap. Celega ministerstva pa tudi cesar ni posebno voljan žrtvovati, in se bodo torej morali zadovoljiti z jednim ali dvema članoma.
Dnevne novice. .
V Ljubljani, 15. decembra.
(O vsprejema pri kardinala dr. Missii) poročajo dunajski »Reichsvrehr« iz Rima 12. t. m mej drugim tudi to-le: Povodom današnjega vsprejema, takozvanega Visita di calore, je v stari Palazzo Vcnezia slovesen sijaj. Obiskovalca vodi uniformovani poslaniški uradnik skozi mnoge pred sobe in ga izroči potem papeževemu ceremoni-ariju moneign. Respighiju, stričniku istoimenskega kardinala. Ta imenuje kardinalu ime dotičnika in potem se vrši kratka čestitka in razgovor. V bližini kardinala Btoji poslanik grof Revertera, dva mlada poslaniška uradnika v svoji avstrijski ka-valerijski uniformi pa tvorita častno stražo za cerkvenim dostojanstvenikom. Posebno pozornost
vzbujajo plemiči posamnih kardinalov, ki pridejo v svoji krasni starošpanski opravi in izroče voščila svojih porporatov. Veliko je bilo število rodovniških predstojnikov, rektorjev raznih kolegijev, nemških in avstrijskih prelatov in monsignorov. Diplomatsko zastopstvo je došlo polnoštevilno. Tudi pruski poslanik baron pl. Rothenhan je bil navzoč. Visoka dostojanstvena zunanjost novega avstrijskega kardinala, čegar ljubeznivost se obče hvali, napravlja tu v Rimu splošen utisek.
(Na znanje.) V listku »Slov. Naroda« je povedal neimenovan kritik svoje misli o knjigah družbe sv. Mohorja. V imenovanem listu z dno 13. dec. št. 285, ko povč svoje opombe gledo dr. Fr. Lampetovih »Zgodb sv. pisma«, pravi med drugim: »Kar se tiče slik, moramo priznati, da so Fuhrichove prav lepe, a druge slike, zlasti Dostalove, pač ne sodijo 'v te ,Zgodbe', ker jih le kaze«. — Resnici na ljubo bod< povedano, da v dr. Lampetovih »Zgodbah ni niti ene ne Ftthrichove ne Dostalove slike.
(Župnija Velike Poljane) pri Ribnici je podeljena tamošnjemu župnemu upravitelju čast. g. Josipu Vole.
(Slovensko gledališče.) Intendanci dramatičnega društva posrečilo si je pridobiti za prvo operno gostovanje v letošnji sezoni odličnega tenorista, umetnika, c. kr. dvornega opernega pevca z Dunaja, gospoda Fran Pacžla. Odličen gost sodeloval bo pri dveh opernih predstavah na slovenskem odru in sicer poje prvikrat v soboto, dne 16. t. m. krasno ulogo Jankota v Smetanovi operi »Prodana ne v esta« (tedaj nastopi v operi, katera je ljubljenka slovenskega gledališčnega občinstva) in drugikrat poje v torek, dne 19. t. m. veliko in krasno naslovno ulogo v Gounodovi operi »Faust«. — Ker je zanimanje za nastop tako izbornega tenorista in odličnega pevca dunajske cesarske opere veliko, opozarjamo občinstvo iz Ljubljane in dežele, da naj si pravočasno sedeže z naročilom v Sešarkovi trafiki v Šelen-burgovih ulicah osigura.
(Slovensko gledališče.) Že lani so se »Ro-kovnjači« tako priljubili občinstvu, da so si zagotovili stalno mesto v našem dramatiškem re-pertoirju. In prav je tako. Igra sicer nima kake epohalne vrednosti, toda že po svojem pristno domačem značaju, po svoji zanimivi in našemu narodu tako priljubljeni vsebini, in naposled tudi radi svoje — zgodovine, pač v obilni meri zasluži, da izpodrine za vselej zoprne nemške »Razbojnike« z našega odra. — Pri sinočnji predstavi smo zopet občudovali g. Verovška, koliko premore in doseže, ako nastopa v ulogi, ki je njemu primerna, ki je zanj ustvarjena. Kako izborno je pogodil ves tip starega očanca Mozola; s svojimi nastopi je dajal Geli igri pravo življenje, in da so se »Rokovnjači« tako priljubili, nima pri tem majhne zasluge ravno gospod Verovšek. — Nan-deta je predstavljal g. In ne man. Bil je sicer dober v mnogem oziru, vendar bi se drznili izpovedati — če se ne bodemo zopet komu zamerili — da se v tej ulogi g. Inneman ni pokazal tacega umetnika, kakor v druzih igrah. On nam ni pokazal tistega Ferdinanda, kakor si ga predstavljamo v Jurčič Krsnikovem romanu ali v dramatično predelanih Govekarjevih »Rokovnjačih«. Manjkalo mu je tiste rokovnjaške živahnosti, kazal ni niti najmanje onega dostojanstva in neomejene moči, pred katero naj bi se tresli njegovi drugovi, in slednjič ni imel njegov nastop nič tragičnega na sebi. Ne vemo sicer, ali bi res ne zmogel povsem te uloge, — ali je pa ni zadostno preštudiral — Ugajali so precej gospodična Ogrinčeva, g. Danilova in gospodje Danilo (Obloški Tonček), Deyl (Štefan) in Housa (Boječ). Nekatere postranske osebe, zlasti rokovnjači, so bili v svojih malenkostnih ulogah nekako nerodni. Omeniti nam je še g. Pola -kov o, da je prav ljubko zapela dve pesmici.
(Opekarska cesta in Cesta na loko) sta Bedaj dobro zameteni. Mestni magistrat misli gotovo, da na »gmajni« ne prebivajo tudi davkoplačevalci. O stradonih niti ne govorimo, tam morajo ljudje sneg kar na celo gaziti. Seveda, na »gmajni« bo volilci večinoma opozicijonalci. če gospodarji lahko požirajo prah, zakaj bi Gmanjčani ne smeli gaziti snega.
(Iz Zg. Tuhinja), 6. dec. Od 25. nov. do
3. dec jc bil v naši fari sv. misijon. Vodili so ga
oo. frančiškani P. Gfrem Turk s Trsata, P. Sa-lezij Vodošek in P. Engelbert Pollak iz Ljubljane. Domačih komunibantov je doma 630 (nad 150 jih je po svetu, zlasti na Vestfalskem), a bilo je obhajanih ob misijonu 2000. Da jih je moglo toliko prejeti sv. zakramente, moramo zahvaliti preč. patre misijonarje, ki so neutrudljivo spo-vedovali; preč. patre iz Kamnika, ki so pomagali v spovednici, preč. gg. sosedne župnike: šmartin-skega, špitalskega, motniškega, češnjiškega; špi-talski je spovedoval kar od ponedeljka do sobote. Bog povrni vsem! — Cerkev umirajoče M. B. v Zg. Tuhinju je 31 m dolga in 10 m široka, pa bila je skoraj zmerom polna, zadnje dni celo natlačena, da so ljudje tudi zunaj stali, ker niso mogli vsi notri. Lepa je bila procesija. Tri Marijine družbe, dekliška, ženska, fantovska so šle pred križem. Družba krščanskih žen in mater je bila kanonično ustanovljena letos 18. julija. S sprejemom smo čakali do miBijona, sprejetih je bilo 92 žen, polovica vseh. Ginljivo je bilo tudi gledati fante, Marijine otroke, ki so nesli križ, drugi pa svetili na vseh štirih straneh poleg njega. Fantje okoli križa! Slovesno priznavajo, da verujejo v Križanega, da hočejo hoditi za Križanim, naj hudobni svet poreče, kar hoče! K temu suhemu poročilu o našem misijonu pa moram še nekaj opomniti. Ko je naš višji pastir izrazil željo, naj bi se v dveh letih po vsi škofiji obhajali mi-sijoni, slišali so se tu pa tam glasovi: »Ne quid nimis, quotidiana vilescunt«, misijoni bodo zgubili veliko privlačljive sile. Pa skazalo se je v tuhinjski dolini ravno nasprotno. V tuhinjski dolini so tri fare: Sela, Šmartno (Spodnji Tuhinj mimogrede omenim, da živa duša v dolini ne pravi Spodnji Tuhinj, ampak le Šmartno), Zg. Tuhinj. Na Selih je bil misijon letos aprila, v Šmartnem kmalu potem junija, v Zg. Tuhinju zdaj. In glejte, na Selih so se ga udeleževali ljudje z vnemo, in ko je bil misijon v Šmartnem, vleklo je tudi Se* lane zopet na misijon, in ko je bil v Zg. Tuhinju, vleklo je tretjič Selane in Šmarčane in domače, ki so se udeleževali že prej obeh misijonov ; pridno so hodili na misijon v Zg. Tuhinj tudi Špitalci in Motničani, češnjičani in Podgorci, iz Črnega Grabna in tudi Štajarci iz dreške doline. Ljudstvu se je srce z žalostjo napolnilo, ko bo frančiškani misijonarji jemali slovo, in glasno so jokali; s solzami v očeh 80 tudi gledali za njimi, ko so odhajali. Vsi kličemo za njimi: Bog Vas plačaj!
(Tržaški socijalni demokratje udarjeni.) Pred sodiščem v Trstu se je vršila pravda, katera je socijalnodemokratiško stranko pokazala v pravi luči. Pravni zastopnik Rihard Camber ježe pred več leti izstopil iz socijalnodemokr. stranke in ustanovil ^neodvisen" socijalističen list „11 La-voro", v katerem je delovanje „oficijoznih" socijalnih demokratov hudo bičal. Med njimi je posebno ostro prijemal »voditelja" Gerina, kateremu je očital med drugim tudi to, da je okra-del delavsko blagajno. Gerin je seveda moral planiti po koncu in je za žive in mrtve trdil, da je nedolžen, imenoval Camberja »lažnjivca" in „šufta" in tožil zaradi razžaljene časti. Pri obravnavi pa je Camber vse dokazal in razkril pred svetom veliko sleparijo, ki jo socijalni demokratje uganjajo z delavci. Gerin je res okradel delavsko blagajno. Že dvanajst let živi voditelj Gerin samo od delavskih krajcarjev. Dunajski dr. Adler ga je nastavil v Trstu kot „voditelja" in mu je dal tedenske plače 16 gld. Pri štrajku v Muggii pregovoril je delavce, da so mu dali po 4 gld. na dan. Vkljub takim dohodkom se Gerin za delavski blagor ni zmenil prav nič, romal je od gostilne do gostilne, zvečer vedno prišel pijan domov in zjutraj kakor kak „boržoazijec" vstajal ob 11. uri. Bil je popoln hinavec. Hodil je z delavci v najbolj umazane gostilne, jedel ž njimi polento in fižol in pil vodo z jesihom, kakor proletarec, potem pa je šel z „višjimi sociji" v restavracije, da se je najedel še pečenke in pil šampanjca. Ta mož je v Brnu poleg slovenskega voditelja socijalnih demokratov in feljtonista »Narodovega«, Etbina Kristana, zastopal laške socijalne demokrate na strankarskem shodu. Lepa družba!
Ravnik pred porotniki.
(Izvirno poročilo.)
(Dalje.)
Popoludne se je nadaljevala obravnava točno ob 7,4. uri.

Predsednik je pojasnil, da se bo t prvi vrsti vrnilo zaslišanje prid iz Kamnika, ker so se na Rav-nikovib manšetah in srajci našli sledovi krvi. Ravnik se je izgovarjal, da je ta krvna znamenja dobil, ko je padel pod oknom Dornikove, praske pa od pretepa s Kuštrom.
Predsednik nato zasliši Ravnika o umoru pri Kamnigorioi. Ravnik pravi, da ga je žena zelo ozmerjala, ko sta prišla 6. oktobra z Žvanom iz Kamnika nazaj. Žvan je spal pri njem, ker je bil truden, in mu naročil, naj ga ob 3. uri pokliče, da bode šel na vlak. Storil je to in Zvan mu je nagovarjal, naj gre ž njim, da mu bode potroštal ženo, ker sta hišo prepoceni prodala. Ravnik se je bal svoje žene in se ni odzval Žvanovemu vabilu. Nedeljo potem je Žvan zopet prišel nazaj. Spal je pri njem ter sta šla drugo jutro skupaj na semenj. Opoludne je prišel k njegovi ženi nekdo od g. Zormana z naročilom, naj se oglasi pri Zormanu v Šiški radi onih 200 litrov vina, katerega je dal Zorman Borštnikovi in je bilo vino pri Borštnikovi zarubljeno. Šel je potem k Zormanu in mu obljubil urediti stvar.
Predsednik: Kaj Vas je brigalo to vino ?
Ravnik: Posredoval sem, da je dobila Borštnikova to vino, in Zorman je zahteval od mene, da preskrbim plačilo. Ko sem prišel od Zormana, mi je Žvan zopet prigovarjal naj grem ž njim. Šel sem ž njim na kolodvor, ker mi je Žvan karto kupil.
Predsednik: Kam bi bili šli z Žvanom.
Ravnik: Na njegov dom v Sp. Gorjah.
Predsednik: Do katere postaje sta pa imela karte ?
Ravnik: Ne vem, ker je karte on vzel in jih imel ves čas. Dogovorila sva se, da pojdeva čez Kamnogorico. Prenočila bi pri moji teti ter potem šla naprej. Ženi svoji sem moral to prikriti, ker bi bila posebno huda, ako bi vedela, da spim v Kamnigorici, radi sestričine France, vsled katere bi se skoro moja ženitev razdrla. V vlaku sva z Žvanom dobila neko dekle iz Kamnegorice in jaz sem jo izpraševal po sestričini, ako se je že omo-žila. Pogovarjala sva se z Žvanom, kot bi se šla ženit. Žvan je hotel izstopiti v Podnartu, kjer je imel neko opravilo, a jaz sem mu dejal, da je čez Otoče bližje do prenočišča.
V Otočah sva šla v gostilno pri postaji. Ondi sva pila. Meni je poslalo slabo in sem šel za detrt ure na prosto proti cerkvi, ker okolu hiše nisem našel pripravnega prostora. Ko mi je slabost ponehala, šel sem nazaj v gostilno. Potem sva z Žvanom šla. Dejal sem mu : »Ako boš težko hodil, boš pa pri Bolantinu prenočil. Došla sva do Bolantina in jaz sem hotel po svetilko, ker je bilo zelo temačno, Žvan pa je dejal: »Nikar, veliko sem že vina zvozil po tej poti, pojdiva po vozni poti«.
Ta pot je meni bila neznana. Na tej poti sta nama prišla nasproti dva človeka, katera je Žvan vprašal: »Ali greva prav v Kamnogorico ?« Odgovorila sta: »Prav!« Potem opisuje Ravnik, da je pri ovinku šel na stran. Odstopil je s ceste na levo roko. Opravil je svojo stvar ter si prižgal cigaro. Kaj sumljivega ni videl, ne slišal. Na katero pot je Žvan zašel, ni vedel, on je šel po vozni poti. Nakrat je na ovinku zaslišal šum. Mislil je, da so ljudje iz Krope, potem pa je začul Žvanov glas: »Blaž, teci, teci!« Tekel je nato proti mostu in zaklical: »Boštjan, kaj pa je!« Pri mostu mu je najprej stopil na pot velik mož s čepico ter mu pristrigel pot'; ko je hotel čez vodo, stopil je predenj drugi, nato je on zbežal in zavil naravnost po griču gori proti Otočam. Dejal si je: »Kaj je z Boštjanom?« a mislil si je, bo že povedal, kaj je bilo, ko skupaj prideva. Nazaj ni hotel iti, ker si je mislil, da je venderle bolje iti domov, da ne bode žena huda, ako bi zvedela kaj o Kamni gorici. Zato tudi ni botel doma ničesar povedati o dogodku, Ko bi vedel, kaj seje zgodilo, bi že poklical ljudi na pomoč. Po tej izjavi se Ravnik obrne do porotnikov ter pravi:
»Dragi gospodje porotniki, vsaj veste, da vsak mož zakriva svoje ljubezenske stvari, dokler more«.
Predsednik: »Ali sle jih vedno zakrivali ?«
Ravnik: Sosobno radi Kamnegorice. Drugi dan v sredo je prišel k moji ženi neki Gorenjec ter je pravil o umoru, kar mi jo žena o tem povedala. Jaz sem se tega ustrašil, ker jc bil Žvan
moj dober prijatelj. Zvečer sta prišla k meni policaj in orožnik ter smo govorili o umoru. Dejal sem jima, da sem spremil Žvana do vlaka, zamolčal sem pa radi žene, da sem šel ž njim proti Kamnigorici, ker mi je bilo zapreteno, da me bode pri prvem zopetnem pojavu nezvestobe sod-nijsko preganjala. Ko sta orožnik in policaj odšla, šel sem po Kolodvorskih ulicah in tu srečal neznanega človeka, ki me je pozdravil: »Dober dan!« Vprašal sem ga, kdo ve, kateri konduk-terji so vozili popoludne z gorenjskim vlakom.
Predsednik: Ali hodijo v Vašo gostilno kondukterji.	;
Ravnik: Sedaj ne. Tisti človek mi je pokazal stanovanje kondukterja Jugovica. Ravnik pravi, da je mislil, da bode prišel k onemu manjšemu in rudečemu, zato je temu dejal, ako ga pozna. Potrdil mu je, zato ga je vprašal, ako je njega videl na gorenjskem vlaku. Ni se vedel spominjati Povabil je kondukterja na pijačo, a ni hotel iti. Vprašal je kondukterja, ako ima kaj drobiža.
Predsednik: Ali imate toliko premoženja, da lahko razsipate.
Ravnik: V druščini sem že tak.
Predsednik: Vsaj niste bili v druščini.
Ravnik izpove nadalje, da je dal kondukterju potem desetak, kondukter pa njemu petak nazaj.
Kondukter ga je vprašal, kedaj mu da nazaj drugi petak, on je pa odgovoril: »Tisti naj bo za pijačo. Če bo kak policaj ali žandar Vas vprašal, ne povejte, da sem bil na Gorenjskem«. To je dejal, da žena ne zve. Potem sta prišla domov orožnik in policaj ter sta ga vzela.
Predsednik: Zakaj sta Vas vzela?
Ravnik: Dejala sta: »V imenu postave pojdite, in šel sem«.
Predsednik: Kaj ste si mislili.
Ravnik: Da grem na rotovž, kjer me bodo kaj vprašali, ako kaj vem, druzega si nisem mislil, ker Žvanove smrti nisem kriv.
Predsednik: Ali niste rekli: »Ali mislite, da sem ga jaz?«
Ravnik: »Mogoče«.
Predsednik: Kaj ste dejali na poti nekemu postreščku
Ravnik: Postreščku štev. 20 sem dejal: »Ali nisva bila v ponedeljek okolu pete ure skupaj«. On je rekel: »Da!«
Predsednik: Zakaj ste to dejali? Kaj vas je brigalo, ako ste bili ob 5. uri ž njim skupaj. Hoteli ste ga napeljati.
Ravnik: To sem pač dobro vedel, da sem bil na Gorenjskem.
Predsednik: Zakaj ste se torej lagali in zakaj ste celo pokleknili pred priče v Otočah in jih prosili, naj spoznajo, da se motijo.
Ravnik: Vse radi žene.
Predsednik: Še v Otoče ste se radi tega pustili peljati uklenjenega, ker Bte tajili, da ste bili gori.
Ravnik: Tajil sem radi žene. Mislil sem si, da bodo mej tem, ko jaz tajim, ujeli pravega.
P r e d s.: Zakaj ste do 11. nov. o tem molčali, zakaj niste prej kaj povedali o možu v kapici, da bi se ga lahko zasledovalo. Ce bi kaj skrbeli za vašega prijatelja, bi mu pomagali, vsaj ste ga v Kamniku celo v sobo zaprli.
Ravnik: Ko bi vedel, da se mu kaj zgodi, bi gotovo pomagal.
Pred s.: Saj vas je klical.
Ravnik: Potem je bilo tiho in sem mislil, da je naprej šel.
Predsednik prebere prejšnje Ravnikove izjave, v katerih se trdi, da je dobil osodnega ponedeljka postreščka štev. 20 ob 5. uri popoludne in da je temu naročil, naj pride Borštnikovka v gostilno »Miramare«. Šel je potem v to gostilno ter na vratih vprašal, ako je bila ondi ta gospa. Ker so mu dejali ne, šel je dalje. V »Zvezdi« je srečal nekega brusača, ki stanuje v njegovi hiši. Ta ga jc se pozdravil. Pred novo vojašnico je srečal Borštnikovko, ki je dejala, da sc je pripeljala iz Zaloga in bila v Udmalu v neki kleti. Šel je ob '/,6. uri zvečer ž njo do »Narodne kavarne«. Ona je šla k dr. Majaronu radi onega vina, on jo je pa v »Narodni kavarni« čakal do 8. ure, pa je ni bilo. Znancev tedaj ni bilo v kavarni, pač pa bi ga markerja spoznala, ko bi ga videla. (V preiskavi ga nista spozn,t'a. 0;> mh* poroč.) Ob '/»9.
uri je prišel domov in sedel s Sitarjem in njegovo ženo skupaj do 11 ure zvečer.
Predsednik opomni, da je gospa Borštnikova želela govoriti z Ravnikom v preiskovalnem zaporu radi vina. Dasi je Ravniku preiskovalni sodnik strogo prepovedal o kaki drugi stvari govoriti, je vendar vprašal Borštnikovo, ako sta bila v ponedeljek skupaj. Borštnikova je dejala, da v ponedeljek ne, pač pa v torek.
Ravnik: Marija Borštnik se kot moja ljuba ne more siliti, da bi resnico govorila, in nočem, da bi se še zaslišala.
Predsednik: O kondukterju je trdil v v preiskovalnem zaporu najprej, da ne ve nič in še jedenkrat nič. Trdil je, da on ni bil tisti, kije z Jugovicem govoril, v Kolizeju še ni nikdar bil, in da petaka Se nikdar ni nikomur podaril. 23. oktobra pa si je to že premislil ter je približno tako izjavil, kot sedaj.
Tedaj je trdil, da je dejal žel. sprevodniku, ko mu je iz desetaka dal samo jeden petak: »Bova pa ostalo jedenkrat zapila, kadar skupaj prideva«. Smrtno bled je 11. novembra pred preiskovalnim sodnikom rekel: »Vest mi ne da miru. Šel bodem k spovedi ter povedal vse po pravici«. • Potem je opisal dogodek, kakor je označeno v obtožnici.
(Konec prih.)
Telefonska in brzojavna poročila
Dunaj, 15. decembra. Za poslancema Kurz in Palffy je govoril v seji budgetnega odseka slov. posl. dr. Krek. Govornik je naglašal, da se v splošnem za slov. narod še nadaljuje s poneračevalnimi in poitalijan-čevalnimi kakor tudi s potujčevalnimi tendencami, katere je vlada pri ostalih nenemškili narodih deloma že sama opustila. Štajersko, Koroško in Primorsko reprezentujejo bojišče, kjer obžaluje slovenski narod dan na dan ob novih grobovih izgube svoje posesti. Po-tujčevanje se ne vrši vsled naravnega razvoja stvarij, marveč je umetno vzdrževan vničevalen boj proti narodu. In vendar je storil naš narod v avstrijski državi svojo dolžnost s tem, da je s svojo krvjo in kulturo zaprl pot Izlamu v naše kraje in ohranil katoličanstvo, ki je znamenje naše kulture. Rešiti treba vprašanje, so-li v Avstriji nad-in podnarodi. Večina, ki brani načelo jed-nakopravnosti, je izražala to načelo dosedaj samo s svojo eksistenco. Kakor hiti o bi je pa hotela izvesti praktično, pade ona in vlada. Jugoslovani so bili vedno pepelčica vlade in slabotno dete večine. — Dr. Krek govori dalje o pravični zahtevi glede ustanovitve vseučilišča v Ljubljani in izjavlja konečno, vlada kot začasna ne bode rešila svoje naloge. S svojimi odredbami, kakor z razve-ljavljenjem jezikovnih naredeb in imenovanjem uradnikov, ki so Slovencem sovražni, si ni zaslužila zaupanja Jugoslovanov. Vsled tega ji bodo pri glasovanju o budgetnem provi-zoriju izrazili svoje nezaupanje. — Nato se je razprava prekinila.
Dunaj, 15. decembra. Nagodbeni odsek je po dvakratni volitvi izvolil poslanca Men-gerja poročevalcem o kvotnem zakonu, potem pa pričel razpravo o porazdelitvenera zakonu. Po daljši, precej živahni debati je bil vsprejet predlog poslanca D i p a u 1 i j a, naj se opusti glavna razprava in preide takoj k specijalni razpravi. Govoril je poslanec Lecher, potem je bila seja prekinjena.
Dunaj, 15. decembra. Položaj tudi še danes ni jasen, vendar vse kaže, da se vlada s Čehi ne bo več dogovarjala. Cehi za ta slučaj napovedujejo najstrožjo opozicijo.
Rim, 15. decembra. V včerajšnjem konzistoriju je prekonizoval papež barona Skr-benskega praškim nadškofom.
Tojska t Južni Afriki.
Poraz, ki ga je doživel general Methuen pri Magersfonteinu, se je še le sedaj pokazal v jasni luči. Ne samo, da je izgubil, kakor sam pravi, 830 mož in blizu 70 večinoma višjih častnikov, in da šteje sedaj njegov najboljši holandski polk, takozvana »Black Watch«, črna straža, samo še 140 mož, marveč veliko večjega pomena jc še njegov popoln moralen poraz. Tisti general, ki je menil v par dneh osvoboditi Kimberley, ki je dal napisati na svoje tovorne vozove: »iz Southam-
ptona v Pretorijo«, ta mož se je moral z vso svojo ostalo armado v splošnem begu umakniti nazaj čez reko Modder, podreti za seboj pred nekaj dnevi z največjim naporom zgrajeni most in se skriti za visokimi nasipi, da se ložje brani pred eventuv. burskimi naskoki. To ni karsibodi. Mož sicer skuša pomiriti javno mnenje v Angliji z zagotovilom : »Jaz sem v popolni varnosti«, toda vsakdo ve, da ta varnost že sedaj ni dosti bolja nego ona posadke v Kimberleyu, kajti s tem naj-novejim angleškim porazom ojunačeni Afrikani v Kaplandu bodo sedaj vedeli, kaj jim je storiti. Znano jim je, da bo general v malo dneh brez živeža in da krvavo potrebuje brze pomoči, in da je njegova usoda samo v njih rokah.
Z natalskega bojišča še vedno ni nikakih poročil, le to se javlja iz Frere, da se je general Barthon pomaknil za tri milje severno od Colensa.
London, 15. decembra. „DailyTeIegraphff poroča o zadnji bitki pri Modder - Riveru: Čete generala Methuena so skušale prodreti levo bursko krilo, a Buri so bili premočni. Napad na središče, kjer so bili dopoludne poraženi Holandci, se je cel dan nadaljeval. Poslednji so se trudili popraviti nesrečo, a brez vspeha. Njih polkovnik in major marki of Winchester sta padla.
London, 15. decembra. Vojnemu mini-sterstvu brzojavlja general Methuen: Modder-River 12. dec. ob pol 8. uri zvečer: Ker so Buri danes zjutraj dobro zasedli svoje za-kope, sem se s svojimi četami v najlepšem (I) redu pomaknil nazaj od reke Modder in se nahajam sedaj v popolni varnosti. Zvedel sem od vjetnikov, da imajo Buri velike izgube. Buri vsestransko skrbe za moje ranjence. — 42. holandski polk, ki ga je vodil padli general Wanchope, šteje sedaj le še 140 mož.
London, 15. decembra. O porazu generala Gatacre poroča dodatno „ Times", da so imeli Buri le 4 ubite in 9 ranjenih. Angleške čete sploh niso napadale, ampak vse zbegane iskale izhoda, ne vedoč, kje je sovražnik. Bile so po celodnevni vožnji v odprtih vozovih pri največji vročini in oelo-nočni hoji popolnoma utrsjene.
London, 15. decembra. Poraz Metbuen-ov smatrajo tukajšnji listi kot zelo resen, vendar se ujemajo v tem, da se še ne sme udati, marveč bojevati do konca. „Times" naroča vladi, naj takoj pripravi novo armado 30.000 mož, in pravi, da veliko število prostovoljcev komaj čaka, (!) kedaj pridejo v boj. — Vojni urad je sklenil mobilizirati 6., 7. in 8. divizijo.
London, 15. decembra. Glasom dosedaj objavljene liste o izgubah v bitki pri Ma-gersfonteinu so izgubili Angleži 830 mož; izmej častnikov, večinoma višjih, je bilo 13 ubitih, 46 ranjenih in 7 ujetih.
Umrli so:
12. decembra. Katarina Thomas, računskega svetnika vdova, 83 let, Kongresni trg 4. otrpnenje pluč. — Gregor Praček, umirovljeni kaznilnični paznik, 76 let, Reber 15, otrpnenje pluč.
V hiralnici: 12. decembra. Marija Pavlin, gostija, 82 let, cacbexia. V b o 1 n i i n i e i:
11.	decembra. Ivan Cerar, gosta«, 83 let, ostarelost
12.	decembra. Jakob Martineič, dninar, 50 let, vsled raka. — Neža Kapler, zdravnika vdova, 44 let, vsled raka.
Gena žltn na dunajski	borzi
dn(5 14. decembra 1899. Za 100 kilogramov.
Pšenica za pomlad . . gl. 8*10 do	gl.	811
Rž za pomlad . . . . » 6-78 »	»	6 79
Turšica za maj-junij. . » 530 »	»	5-31
Oves za pomlad ...» 5'37 »	»	5.38
Meteorologično poročilo.
ViSina nad morjem 306-2 m., srednji zračni tlak 736-0 mm.
Cas opazovanja
Stenj« barometra r mm.
Temperatura po Celiijo |
Vetrovi
Neba
|1, P'
14[ 9. zvečer | .23 3 j -8 7 ! sl. svzh.
1fil 7. zjutraj 101 2. popol
"212 | —53 1 721 4 | —21 I Srednja včerajšnja temperatura
sneg
sneg oblačno
14-7
sl. jzah. sl. svzh. —10 9 . normale: —15
Zahvala. 978 1 1
Vsem prijateljem in znancem, ki so nam povodom bolezni in smrti naše drage in nepozabne sestre, gospodične
Alojzije Turk
dali toli dokazov: toplega sočutja, in za mnogobrojno udeležbo prfl^Sogrebu izreka podpisani v svojem in imenu svdjth bratov Antona in Karola Turk najpriarčnejšo zahvalo.
Koroška Bela — Ljubljana, 14. dec. 1899.
Avgust Turk,
župnik.
Šivalnih strojev tovarniška zaloga
Ivana Jax-a
v Ljubljani, Dunajska cesta 13
priporoča svoje prlpoznano najboljše
S1 šivalne stroje?
za domafio porabo in obrtniike potrebe.
o
(m
Izvrstna, naravna hrvaška
priporoča iz svojega kleta
Mirko Broz v Zagrebu
Oddaja jih v sodih od 50, 100, 200, 300 1. itd. po 22, 23, 24, 25, 26 liter iz let 1895, 1896, 1897, 1898. Sode računam posebej ali nazaj jemljem franko. Vsa moja vina so analizirana in jamčim za njih naravnost.	726 50—44
979 1-1
Tužnega srca naznanjamo vsem sorodnikom, prijateljem in znancem prežalostno vest, da je v petek dnč 15. decembra ob 2'/» uri zjutraj v Mariboru preminola naša preljubljena mati, oziroma tašča in stara mati blagorodna gospa
Ivana Skale roj. Golob
po kratki a mučni bolezni previdena s svetimi zakramenti za umirajoče v 67. letu njene starosti.
Zemski ostanki predrage ranjke pripeljejo se v Ljubljano, kjer se bodo v soboto dne 16. t. m. ob '/z4 uri na južnem kolodvoru blagoslovili in potem prepeljali na pokopališče k sv. Krištofu k zadnjemu počitku.
Sv. maše zadušnice brale se bodo v župni cerkvi sv. Petra.
Preljubljeno pokojnico priporočamo v blag spomin in molitev.
Ljubljana, dnč 15. decembra 1899.
Pavel Skale, Otmar Skale sina. — Franja Verhunc roj. Skale, Ivana Pokorn roj. Skale hčeri. — Anton Verhunc, Ignacij Pokorn zeta. — Alojzija Skale roj. Mayr, Marija Skale roj. Druškovic snahi. — Unukinje in unuki.
Telefon štev. 135. Kupuje in prodaja vse zdolej zaznamovane
etekte in druge vrednostne listine
po dnevnem kurza.
Pri dež. kot trg. sodišču protokollrana
9BAXK1 laksVeršec'
v IJJUBI^JANI.
Poštni čekovni promet štev. 847 533. Srečke na mesečne obroke po 2, 3, 5, 10 goldinarjev. Sprejema hranilne vloge v tek. računu (Biro - konto),
obresti od dne do dne po 4'/« Poštno - hranilntčne položnioeso na razpolago.
I> u n a j 8 k a borz a.
Dni 15. deoembra.
Skupni državni dolg v notah.....
Skupni državni dolg v srebru.....
Avstrijska zlata renta 4°/„......
Avstrijska kronska renta 4°/0, 200 kron .
Ogerska zlata renta 4°/0.......
Ogerska kronska renta 4°/„, 200 . . . . Avstro-ogerske bančne delnice, 600 gld. .
Kreditne delnice, 160 gld.......
London vista...........
NemSki drž. bankovci za 100 m. nem. drž. velj.
20 mark............
20 frankov (napoleondor)......
Italijanski bankovci........
C. kr cekini...........
98	gld.
98	»
115	»
98	»
115	»
94	»
908	»
375	»
121	>
59	>
11	» 9 a 44 a 5 a
55	kr.
35	a
80	a
95	»
85	»
90	»
10	a
10	a 02",.
80	a 6l'/i*
95	a
70	»
Dnč 13. deoembra.
4°/0 državne srečke 1. 1851, 250 gld. . . 6"/0 državne srečke 1. 1860, 100 gld. . .
Državne srečke 1. 1864, 100 gld.....
4°/0 zadolžnice Rudolfove želez, po 200 kron
Tišine srečke 4°/0, 100 gld.......
Dunavske vravnavne srečke 6°/0 .... Dunavsko vravnavno posojilo 1. 1878 . .
Posojilo goriškega mesta.......
4°/ll kranjsko deželno posojilo.....
Zastavna pisma av. osr.zem.-kred.banke 4°/„ Prijoritetne obveznice državne železnice . . a	a južne železnice 3°/0 .
a	» južne železnice 5°/0 .
a	» dolenjskih železnici0/.
167	gld.	50	kr.
156	a	75	a
199	»	50	a
99	»	—	.
137	.	25	a
129	»	25	»
106	.	50	>
96	a	—
209	»	60
164	a	50
118	.	75
99	»	50
Kreditne srečke. 100 gld............203	gld	—	kr.
4°/0 srečke dunav. parobr. družbe. 100 gld.	J 55	a	—	•
Avstrijskega rudečega križa srečke, 10 gld.	19	a	90	a
Rudolfove srečke, 10 gld.......27	.	—	a
Salmove srečke, 40 gld........86	a	25	a
St. Genčis srečke, 40 gld.......85	a	75	»
Waldsteinove srečke, 20 gld......• 92	»	—	>
Ljubljanske srečke.........25	a	50	a
Akcije anglo avstrijske banke, 200 gld. .	148	»	—	»
Akcije Ferdinandove sev. želez., 1000 gl. st. v. 3055	a	—	a
Akcije tržaškega Lloyda. 500 gld. . .	408	»	—	a
Akcije južne železnice, 200 gld. sr. . . .	68	a	75	»
Splošna avstrijska stavbinska družba . .	100	»	—	»
Montanska družba avstr. plan..........270	a	25	a
Trboveljska premogarska družba, 70 gld. .	209	»	50	»
Papirnih rubljev 100 ..............127	►	37	a
aO^T Nakup ln prodaja 1&
vsakovrstnih državnih papirjev, srečk, denarjev itd. Zavarovanja za zgube pri žrebanjih, pri izžrebanju najmanjšega dobitka. — Promese za vsako žrebanje. Kulanlna izvršitev naročil na borzi.
Menjarnična delniška družba
„31 E K C V 18"
I., Wol!zeile 10 in 13, Dunaj, I., Strobelgasse 2.
v.m
..........................niiH«r_
JUT Pojasnila TfcO v vseh gospodarskih in finančnih stvareh
potem o kursnih vrednostih vseh špekulacijskih vrednostnih papirjev in vestni sviti za dosego kolikor je mogoče visoceg* obrestovanja pri popolni varnosti jKT naloženih grlavnle.