229 Poučni in zabavni del. Dr. Janez Bleiweis vitez Trsteniški, prvi urednik „Novic". Spodobi se, da se danes, ko je minolo petdeset let, kar izhaja naš list, spominjamo njih prvega urednika dr. Janeza Bleiweisa, viteza Trsteniškega. Rojen je bil dne 19. nov. 1808.1. v Kranji. Oče njegov je bil kmetskega rodu iz Trstenika ob kranjsko-koroški meji. V mladih letih se je pa bil preselil v Kranj, kjer je s trgovino si pridobil obilno imetje. Imel je pet sinov in jedno hčer, izmej katerih je pa bil Janez najstarši. V začetno šolo je hodil Janez Bleiweisv Kranji, gimnazijo je pa dovršil v Ljubljani. Po dovršeni srednji šoli šel se je učit zdravilstva na Dunaj in je dne 6. oktobra 1832. bil na dunajski visoki šoli proglašen za doktorja vsega zdravilstva. Bleivveis se pa še ni povrnil v domovino, temveč je dobil državno ustanovo, da se je učil živinozdravstva. Po dovršenih teh študijah je pa bil jed-najst let pomočni učitelj na živinozdravniški šoli na Du-naji. V tem času se je ondu oženil z gospodično Karo-lino Fellnerjevo. Na Dunaju je dr. Bleiweis spisal dve učeni knjigi, v prvi opisuje v latinščini pijavke in njih rabo v zdravilstvu, v drugi pa, kako se ozdravljajo konji. Ti dve knjigi sta mu kmalu pridobili slavno ime v učenjaških krogih. Leta 1843 ga je poklicala vlada v Ljubljano za profesorja na zdravniški šoli in c. kr. kmetijska družba kranjska ga je izvolila za svojega tajnika. Tedaj je tudi začel vrejevati „Novice". To delo pa ni bilo lahko. Jezik slovenski je tedaj bil še okoren in večkrat je pokojni Bleiweis moral dolgo premišljevati, kako bi se izrazil. Imel je pa urednik še mnogo druzih težav. Ker so kovice" gojile tudi slovansko vzajemnost, so ga leta 1849. novomeški nemškutarji očrnili pri nadvojvodi Ivanu in c. kr. kmetijski družbi, da dela za Ruse. Ker je pa bil nadvojvoda pameten mož, se za to obrekovanje ni zmenil, temveč je malo pozneje pri svojem prihodu v Ljubljano javno pokazal, da spoštuje moža, ki dela za izobraženost svojega naroda in povzdigo maternega jezika. Ko so v zaprli zdravniško šolo v Ljubljani, so 1. 1850. dr. Bleiweisu ponudili dobro plačano, mesto de- v želnega živinozdravnika na Češkem, a ga ni sprejel, ker ni maral zapustiti domovine svoje in prenehati s svojem delovanjem za svoj narod. Na to mu vlada podeli naslov c. kr. profesorja in ga imenuje za člana deželne zdravstvene komisije, v kateri je pridno deloval do 1870. leta, ko se je razpustila ta komisija. Nekaj časa je dr. Bleivveis opravljal tudi službo deželnega zdravniškegu svetovalca, katero službo je opravljal tako izvrstno, da je dobil več pohvalnih dekretov za svoje vzgledno delovanje. Leta 1870. ga je bilo poljedelsko ministerstvo poklicalo v stalno komisijo za konjerejo. Leta 1856. je bil 230 imenovan za c. kr. deželnega zdravnika, katero službo je opravljal do 1873. leta, ko je bil umirovljen. Dr. Bleivveis je tudi marljivo opravljal druge posle. Po njegovem prizadevanji je bila c. kr. kmetijska družba osnovala v Ljubljani leta 1850. kovaško in živinozdrav-niško šolo, kateri je bil dr. Bleiweis brezplačno vodja do svoje smrti. Politično delovanje dr. Bleiweisa se začenja leta 1848. Tega leta je bil voljen v mestni zbor ljubljanski, ter je ostal mestni odbornik do 1868. leta. Zaradi marljivega delovanja v mestnem zboru ga je ta zbor leta 1867. izvolil za častnega meščana ljubljanskega. Leta 1848. je dr. Bleiweis bil poklican tudi v pomnoženi zbor stanov kranjskih, ki je takrat nekako na-domestoval deželni zbor. Ko so deželni stanovi poslali na Dunaj deputacijo, da izrazi presvetlemu cesarju udanost dežele Kranjske, je bil tudi dr. Bleiweis v tej deputaciji. Na cesarskem dvoru je odposlance kranjskih deželnih stanov vsprejel nadvojvoda Ivan. Bleiweis mu je pri tej priliki odkritosrčno razodel, da Slovenci žele biti zjedi-njeni v jedno krono vino. Nadvojvoda se ni kazal ravno nasprotnega tej ideji, katero goji dandanes vsako pošteno slovensko srce. Pravo politično delovanje dr. Bleiweisa se pa začenja še le z letom 1860., ko smo v Avstriji dobili ustavo. Pri prvih volitvah leta 1861. je bil voljen v treh krajih v deželni zbor in odločil se je sam potem za mandat jubljanske okolice, kateri okraj je zastopal do smrti svoje. Voljen je bil seveda tudi v deželni odbor in je nekaj časa bil celo namestnik deželnemu glavarju. Preobširno bi bilo. ko bi hoteli natančno opisavati politično delovanje dr. Janeza Bleiweisa, kajti raztezalo se je na vse strani. Bil je najodličnejši zagovornik vsega napredka v našem narodnem gospodarstvu. Kadar je šlo za povzdigo kmetijstva in obrtništva se je on vselej oglasil. Poslušal in odobraval je v tacih slučajih zbor njegove dobro premišljene nasvete. Posebno veliko je dr. Bleiweis govoril proti pomnoževanju davkov in je vedno zagovarjal varčno gospodarstvo pri deželi. Mnogo je storil za zboljšanje občnega zdravilstva. Po njegovem prizadevanju se je povečala deželna bolnica in zgradila blaznica na Studenci. Posebno odločno je pa dr. Bleivveis v deželnem zboru branil narodne pravice in je v tacih stvareh navadno bil poročevalec. V tem oziru je pa dr. Bleiweis bil tako odločen, kakor nobeden drug. Pravice svojega naroda branil je proti vsakemu, in se ni oziral na to, kdo da je nasprotnik njegov. Dr. Bleivveis pa ni samo urejeval izvrstnih „Novic", temveč je tudi drugače deloval na slovenskem slovstvenem polji. Leta 1849. je dal na svetlo ,.Letopis slovenskega društva na Kranjskem1', kateri obsega poleg društvenih stvarij še nekaj zanimivih spisov. Ko se je slovenščina vvedla na gimnaziji, je dr. Bleiweis prvi sestavil berila za spodnjo gimnazijo. Od 1852. do 1856. leta je izdajal „ Koledarček slovenski", ki je bil podoben koledarčku družbe sv. Mohorja. Ta koledar je poleg koledarskega gradiva obsegal životopise slovenskih pisateljev, pesmi in povesti. Ko se je leta 1860. začela politična borba, je dr. Bleivveis spisal knjižico „ Slovenski jezik pa Kranjska špraha", v poduk tacim ljudem, ki so trdili, da je slovenščina novoskovan jezik. Tudi za slovensko gledišče je skrbel dr. Bleivveis. Dal je na svetlo več slovenskih iger. Slovensko Matico je dr. Bleivveis od njenega začetka do svoje smrti podpiral. Bil je njen neutrudni odbornik, več let celo nje predsednik. V Letopisu je priobčil več svojih spisov. Nekaj let je tudi uredoval Letopis. Tudi imamo dr. Bleivveisu zahvaliti, da so .Novice" v svojih dokladah slovenski narod oveselile z marsikako slovensko knjigo. Za svoje neumorno delovanje je dr. Bleivveis dobil v več odlikovanj. Ze leta 1861. mu je Davorin Trstenjak v imenu štajarskih Slovencev poklonil srebrno majoliko. Leta 1863. ob dvajsetletnici „Novic" so mu domoljubni Slovenci poklonili srbrni tintnik in zlato pero. Kmetijska družba mu je 1875. leta poklonila srebrni kozarec. Avstrijski cesar ga je odlikoval najprej z viteškim redom Frana Jožefa, leta 1881. pa z redom železne krone III. vrste, s katerim je združeno plemstvo. In še tisto leto je bil povišan v viteza s pridevkom ..Trsteniški". Ruski car Aleksander II. ga je odlikoval z redom sv. Vladimira. Bavarski vojvoda Makso ga je odlikoval z bronasto svetinjo in moskovsko vseučilišče s srebrno svetinjo. Jugoslovanska akademija ga je bila izvolila za svojega pravega člana. Učeno društvo v Belemgradu, Slovaška Matica, Učiteljska beseda v Pragi, Dalmatinska Matica, Hrvatska Matica, sv. Jeronima društvo, Društvo kranjskih zdravnikov in še več drugih društev ga je imenovalo za svojega častnega člana. Blizu 150 občin imenovalo ga je ob sedemdesetletnici za častnega občana. Mesto Kranj in Črnomelj sta ga bili imenovali za častnega meščana. Da so imenovale slovenske čitalnice za častnega člana še skoro omenjati ni treba. Kako je bil spoštovan, je pokazala njegova sedemdesetletnica dne 18. in 19. novembra 1878. leta. Zbrali so se bili sinovi iz vseh slovenskih pokrajin, da počaste očeta Slovencev. Dne 18. novembra je bila velikanska bakljada, kakoršne poprej Ljubljana še ni videla. Svetilo je do 500 mož vseh stanov. Drugi dan so se zbrale v čitalnici mnogoštevilne deputacije iz vseh krajev Slovenije, da naznanijo slavljencu, da je imenovan za častnega meščana, občana ali člana. K tej slavnosti so prišli ne le Slovenci, temveč tudi mnogo Hrvatov. Opoldne je bila velikanska pojedina, katere se je u leležilo nad 200 omikanih mož, pri kateri so z različnimi napitnicami in zdravnicami proslavljali slavljenca. Zvečer so slovenske gospe in gospodične napravile slavnostno besedo in izročile slavljencu lavorov venec iz čistega srebra, na katerega listih so bila vrezana imena tistih gospej in gospodičen, ki so poklonile ta venec. K tej slavnosti je došlo nad 500 telegramov iz raznih slovanskih pokrajin. 231 Dne 29. novembra 1881. leta je dr. Bleiweis po mnogoletnem trudapolnem delovanji za narod slovenski izdihnil svojo dušo. Novica o smrti njegovi je vzbudila občno žalost po vsem Slovenskem. Pogreb njega je bil velikansk, da Ljubljana še tacega ni videla Zbrali so se domoljubi iz vseh slovenskih pokrajin, da skažejo poslednjo čast probujitelju naroda slovenskega.