Katolišk cerkven list.
Danica izhaja 1., 10. in 20. dnč vsaciga mesca na celi poli, in velja po posti za celo leto 3 gld., za pol leta 1 tld. 60 kr.. v tiskarnici sprejemana na leto 2 gld. 60 kr. in na pol leta 1 gld. 30 kr., ako uni dnevi zadenejo v nedeljo ali praznik, izide Danica dan poprej.
Tečftf XVI.	V Ljubljani 20. veliciga travna 1863._l Ant 15.
Mz 33. seje deželnega zbora (/«6-ijanskega.
(Dalje.)
Očita se duhovnom, kar naj o tej priliki tudi omenim, da so preveč Slovenci. Menim, da o tem je na te-le reči ozir imeti. Naši duhovni so iz čisto slovenskega ljudstva, njih perva teja, pervi vtisljeji od ljubeznjive matere, pervi vtisljeji verskega poduka — vse to je v slovenskem jeziku, v slovenskem duhu. Duhovni imajo svoje opravilo s slovenskim ljudstvom, vse njih djanje je tedaj za Slovence; za koga tedaj se bodo pečali ? Za njega, s komur žive, to je, za slovensko ljudstvo, in — kaj pa da — v tisti besedi, ktera je ljudstvu lastna. (Velika pohvala med po-slušavci.) Duhovne ohrani slovensko ljudstvo, tudi to, kar daje verska zaloga, so zaslužili in pridobili žulji slovenskega ljudstva (Klic: Resnično!), in po tem takem se jim sme njih ljubezen do slovenskega ljudstva tolikanj manj očitati, ker jim ravno slovensko ljudstvo ljubezen iu zaupnost skazuje, kakor ne povsod. (Živa pohvala med zborniki iu poslušavci.) Naj obernem tudi tukaj pazljivost slavnega zbora ua neki ozir iz zgodovine. Ze undan situ omenil izreje in misel cesarja Jožefa, iu pa po protestanškem pisavcu Ramshorn-u. Naj kdo le bere službue pisma, naj bere liste cesarja Jožefa, iu našel bo vse to pojasnjeno; jaz pa se opiram le samo na delo, ki ga je spisal naj po-slednjiši dobo avstrijansk vradnik v visoki službi, skrivni svetnik iu deržavni podtajuik Baron Helfert, namreč „die Volksschule in Oesterreich." Tukaj je iz službnih spisov prav živo pojasnjeno, kako je jela ta misel, da naravnost iu ob kratkim rečem, kako je jela jožefiuska misel ali duh vzmagovati, tisti jožefitiski duh namreč, kteri je bistveno protestanški duh, kakor sini undan rekel* iu pa duh novejši protestanške olike, ktera verske katoliške resnice razdira. Iz službuih pisem in iz listov jc znano, da slavna cesarica Marija Terezija, ki jo uovejši zgodovinarji imenujejo naj blagši iu naj veči izmed vladarjev habsburške hiše, je bila s svojim sinom, z njegovo duhovno lastuijo in namerami mnogoterno nezadovoljna, ravno tako nezadovoljna, kakor po svojim sercu, kar sim ga že unkrat imenoval, blagi in dobro misleči cesar Jožef sam; ou pa, ko blag, pobo-žin otrok, je vender svoji materi vselej dolžno spoštovanjo skazoval. Znano je, da cesarica Marija Terezija je bila poslednje leta že nekoliko utrudena, in se z deržavnimi zadevami ni več celo tako živo pečala; in kaj se dogodi? Ravno krog leta 1770 so hotli to, kar je bilo cesarju Jožefu nekako konec njegovega prizadevanja, vse po nemško narediti. llclfert pravi v tem delu: Pri Italijanih so delali nekoliko bolj boječe, s slovenskimi okrajinami pa so ob kratkem obravnali. (Klic: Res je taka!) Zapovedali so, da malim otročičem se sme slovenski katekizem v podlago razlagati, pozneje pa se mora precej odpravili (Klic: res-
nica!) ter naj se z učenjem v nemškim jeziku nadomestuje. Kjer pa je natez iu moč, se pokaže tudi nasprotno nate-zanje. Zgodovinarji so z zanesljivostjo terdili iu dopriče-vali, bi se bil v Avstrii upor napravil, kakoršeu je ua liizkozemskein tudi res izbuhuil, ako bi se ue bilo v Francii začelo rogoviljenje, ki je cesarja Jožefa samiga zaderže-valo iu je bilo prilika, da je pozneje svoje uaredbe preklical. —
Imenitni možje, ki so v ti reči dobro znajdeni, so mi za gotovo pravili, da ta jezični prepir, zlasti ultra-magvarizem na Ogersketn, se je zbudil ravno s tistim ukazom cesarja Jožefa, s kterim se je hotlo vse ponemčiti. Začelo se je uasprotvanje sčasoma tudi po slovenskih okrajinah, razširjalo se je počasi, pa uaravno.
Leta 1848 se je to nasprotno teženje, kakor tudi v vsih druzih razmerah, nekoliko močnejši razodevalo. Kolikor koli pa se s tem žali nravnost in človečnost sploh. ali t««k imenovane človečne načelstva in razmere, sim jest pervi, kteri tako presilovanje grajam. Tudi kar očitno rečem, kar dobro in za resnico veni, da me tudi čez meje kranjske dežele za uemčevavca imajo. Ako tedaj tukaj to misel izrečem, menim, da me bo kdo tolikanj manj mogel dolžiti presiljcnega slovenovauja ali euostratiosti, in ako deržavcu podtajuik pravi, da so s slovenskimi okrajiuaini ob kratkem obravnali, iu je vender v deržavni službi, taka govorica skoz iu skoz ue more bili grajavua in deržavno-hudodelua. (Dal. nasl.)
Seela kri.
( konec.)
Sveta Kri je naj viša evropejska farna vas, kakor nain zemljopisci sporočujejo. Pa to vediti mi ni bilo dovolj, temuč marsikteriga poprašujem, zakaj de vas „svcta Kri" slovi? Vsak mi sicer pripoveduje, de ima to ime od ..Jezusove kervi," ki jo je sv. Bric prinesel iz jutrove dežele; pa dobe, kadaj se je to zgodilo, nobeden ne ve. Svetvajo mi k ondotnimu gospod fajmoštru. Grem iu jim spodobno svojo željo povem. Gospod pa, če so se ravno „Fiuster" zvali, me prav prijazno poslušajo, ter mi v malo hipih rokopis priucscjo, ki se v latinskem tako Ic glasi:
Sveti Bric, na Solnograškeui rojen, se poprime I. 014 po Kristusovem rojstvu vojaštva, iu sicer pod cesarjem iz-hodnjiga cesarstva Koiištaiitiuam VIII. Svetnik postane v kratkiiu pervi vojskovodja, iu cesar ga zavolj njegove hrabrosti čez vse druge vojvode postavi. Ravno tisto dobo sc pa zgodi, dc zaleze neki neveruik v slovečo carigrajsko cerkev sv. Sofije iu z nožem v roparski roki britko podobo našiga lzveličarja Jezusa Kristusa napade. Iu glej čudež! Tisti trenutek kri s curkom iz rane privre iu hudodelnika oškropi. Ko de bi strela uanj letela, prestrašen, zdajci nesrečnež ranjen kip popade, iz cerkve beži iu ga veržc v
neki vodnjak. Pridejo pa po navadi ljudje po vode. Ali kolika groza jih spreleti, ko vidijo, de je vsa kervava! Deželaka oblast, to ivedši, ukaže vodnjak iskalati, ker je menila, de je bil kak umorjeuec vanj veržen. Ker pa namesti kaj taciga Jezusov ranjen kip najdejo, od takrat omenjeni vodnjak „kervav vodnjak" imenujejo. Kri pa, kolikor je še po tleh v cerkvi dobijo, poberejo v malo steklenico, ter jo zročijo cesarju. Kmali po tej prigodbi pride av. Bric, sc s cesarjem poslovit, ker je želel, se spet v svojo ljubo domovino veruiti. Cesar, ki njega zlo čisla, mu veli, si kake milosti poprositi, in pristavi, de zavoljo njegoviga junaškiga ponašanja, mu vse dovoliti hoče. Bric valje prosi za steklenico s sveto kervjo iu je tako srečen, de jo dobi. Vendar sc pa cesar kmali pokesa, de jc taki zaklad oddal, ter ukaže za Bricem hiteti iu ga v Carigrad nazaj pri-morati. Ali svetnik, morebiti kaj takiga pričakovaje, jo za-verue iz poglavituiga mesta po bolj neznauih stezah, se ureze v inečo svoje desne noge in v zarezo neprecenljiv zaklad zarine, jo obveže in potuje dalje skoz Rim v svojo domovino. Bil je pa ravno zimski čas, ko svetnik korači proti meji svoje domovine po bcljnim jarku, kar se na eu-krat bliz sedanje vasi svete Kervi v stermini sneženi plaz odterga. svetiga popotnika podere, zagerue iu zaduši. Okoli Božiča tistiga leta pa ceuca po stari navadi uckoliko kmetov na plunino, de bi si od oudud svoje seno na saneh domu odpeljali, kar cudama zagledajo, de poleg pota trije klasovi iz suega mole. Ako jc žc ta prigodka čudna, pa tudi zdaj njih radovednost tako zakipi, de se ue morejo premagati. de bi vzroka te prikazni bolj ua tanko ue preiskovali. Ilajd! začnejo sneg odmetavati, iu zdajci vidijo, tle ti trije klasovi rastejo iz človeškiga scrca uckega od snega pogrebeuiga trupla. .Možje hitijo s to novico k svojimu duhovniku, in vse do mervicc povejo, ter ga vprašajo, kaj de bi se s tem truplam storilo? Svetuje sc jim vpreti v sani dva junca, ki še nikdar nista bila vprežena, naložiti na sani truplo in potem ju pustiti, naj jo oberneta kamor koli hočeta. Rečeno in storjeno. Junca storita ovink iu obstojita ua holmcu, ki se zove ..gorenji slap" in prav tam, kjer so pozneje sozidali cerkvico v čast presvete Trojice. Potlej jo junca še kake pol ure dalje potegneta iu obstojita, ter se dalje več ne dasta tirati. Tukaj so tadajšui verniki truplo tega svetnika pokopali. Ali novi čudeži sc godijo. Zagledajo namreč drugi dau, de iz rake molite desna roka in noga; poravnajo truplo, ali sledeče jutro spet prav tako prikazen najdejo. Zagcrnejo tudi zdaj svetnika v zemljo, tode tretji dan najdejo ravno tuko desno roko iu nogo iz rake moleti, pa tudi kakor vselej, na mečo kazajoco roko. Izkopljejo truplo, ga preišejo in najdejo o meči desno nogo prevezano. Obezo odmotajo iu zagledajo v meči steklenico s kervjo. v obleki pa še dobijo pisuio, v kterim jc popisana vsa prigodba s sveto Kervjo, kakor smo jo zgoraj povedali. Sozidajo ua to ua tem mesti mično kapelico in v njo truplo slovesno polože, ki žc kakih 94$ let tu počiva. Leta 1488 pa ravno tam izdelajo sudajšnjo gotiško cerkev, ki jc svetimu Viucencu mučeniku posvečena. Sveta Kri je pa hranjena v tabernakeljnu , ki jo množice pobožuih katoličanov, ne le samo domače dežele, ampak tudi iz daljnih krajev častit romajo.
Jez pa, de na vse zadnje svoje mikavne stavke zapustim, ti, „blaga Danica!" povem, de me je v „beljno dolino" peljala ljubezen in hvaležnost do svojiga strica, ki so mi bili drugi oča, in ki tudi v Korotauu v Gospodu počivajo. Bog bodi pa milostiv njih duši.	K—č.
MMvugl svvi.
Človek od Boga vstvarjeu loči sc po svojem truplu od vsih drugih živih stvari na zemlji, ter žc s svojo zunanjšino naznanja. da je med njimi nar imenitniši stvar. 1'dje njegovi so \stvarjeni vse uinetuiše od udov živalskih, pa tudi
ravno zato za dela vsakoverstne in umetne vse pripravniše; ravna mu je podoba telesna in obernjena proti nebu, in obraz njegov prav vidno znamnje prednosti človeške.
Je pa že človek po svojem truplu imenitniši od vsih drugih zemeljskih stvari, koliko žlahtnejši in imenitniši je pa še le po svoji duši in njenih zmožnostih, po umu, pameti in prosti volji. Um in pamet budita človeka, da se zave osebnosti svoje ter vč in spozna, da je in živi; um inu kaže in pojasnuje posamne reči, da jih spoznava in razume; pamet razodeva njih zvezo medsebojno, ter ga dviga ua viši stopnje spoznave in znave ; prosta volja dela ga svobodnega gospodarja njegovega djanja in ravnanja, in z njo v družbi odkazujeta mu um iu pamet, sicer megleno, pa vender le, njegovega časnega bivanja cilj iu konec, kterega mu še le razodeuje Božje prav razjasni, med tem ko je on po duši ko neumerjočem duhu vstvarjen po lložji podobi.
Um in pamet kažeta človeku nainembo zemeljskega njegovega bivanja, razodenje Božje mu to uamembo razjas-nuje, in človek ko prosta stvar je poklican, živeti ti na-membi primerno ter jo doseči. In ta namemba, ktera je? Čast in slava stvarnika nebes iu zemlje, iu človeka sreča nejenljiva se zove. Častiš pa Boga iu delaš se vrednega rajske, nejeuljive sreče, ako spolnuješ voljo Njegovo, toraj ako dojernljcš v vednostih, ako si blažiš scrcc, in v dobrem popolnosti zahtevaš, in sicer zahtevaš naslonjen ua razodenje Božje, na vero keršansko, kakoršno nepopačeno shranil je iu oznunuje cerkev katoliška; tedaj ti častiš Boga, in sc delaš vrednega sreče večne, ako sc mikaš iu izobražuješ, pa ven in ven deržiš pravice in resnice pod vodstvom ljubezni keršanske, ker človek edino le, ki se derži tega trojstva, je tudi na pravi, njemu odločeni, zanj spodobni poli; Ic taki se tudi res bogati z vednostmi koristnimi iu blagimi, se obvaruje zmotnjav vsakoverstnih, jc sočutin do bližnjega, neoskrunjen pred svetom, je zaresiu častivec svojega Gospoda in Boga iu zato tudi otrok kraljestva Božjega. Pač sprelep namen, veličastin, presrečiu cilj in konec človeka, bivajočega tukaj na svetu!
Namcmbo to, cilj in konec ta doseči, je človekov poklic, in k dosežbi ti je med drugim posebno jezika potreba. Jezik, neprecenljivi dar nebeški, tolmači tako rekoč delavnosti dušue, ter soznani z njimi še le prav za prav na vse strani človeka; z njim zaznamva si ta reči, ki jih vidi okoli sebe na zemlji iu spet visoko gori nad sabo pod nebom; z njim naznanja človek ruisli, želje in čutje svoje, z njim razodevamo si med sabo nasprotne potrebe, žalosti iu veselja, z njim širijo med nami se vednosti blage in umetnosti lepe, z njim slavi, časti in poveličuje se Bog neskončni iu večni, z njim, s tem neprecenljivim darom nebeškim, obdarovani se še le prav veselimo svojega življenja, smo še le prav in zares zmožni, izobraževati se ter doseči na poti napredvanja, na poti popolnosti, človeka veličastui cilj iu konec. Jezik, beseda, govorica človeška, je dar, ki ga nima uubeua druga živa stvar na zemlji; h tem darom obdarovan, in obdarovan t umom, s pametjo in prosto voljo, obdarovan z dušo neumerjočo, Bogu v čast in za raj v večnosti odločen, je človek pač v resnici in po pravici nar imcuitniši stvar ua zemlji, iu njegov cilj iu konec veličast-niši od vsakega druzega.
Jezik potemtakem je neki dar, za kterega mora človek stvaritelju ven in ven hvaležin biti; je neki dar, ki je ueo-gibno potrebin k izobraževanju človeškemu; neki dar, ki je sicer res neprecenljiva dobrota, draga, draga reč, vender pa pri vsem tem ne namemba, ampak le pripomoček k dosežbi namembe. To pa nas napelje na nekaj, kar sc marsikteremu zna smešno iu čudno zdeti, kar pa po naših mislih uikakor ni, in sicer toliko manj, ker treba je, da ne pomagamo množiti še mi cmedij zaumskih, imenujemo da vse pri pravem imenu, in uikdar ne prestopimo meja pravice iu resnice. Jezik je pripomoček iu ue namemba,
toraj manj od namenile, tedaj ne „nar svetejši reč," kar se vender tako pogoni« slini in bere.
Ako se pa sprijazniti s tem izrazom ne moremo, ni morda tega vzrok kaka rakova pot, temveč čisto, živo narodoljubje, naslonjeno na pravico in resnico pod vodstvom ljubezni keršanske, in sklenjeno z vošilom, da bi se odpravilo po zmožnosti vse, kar bi Kopernikom našim orožje zoper nas v roko dajati zamoglo. Mi nismo tedaj prijatel izraza omenjeucga, ker brez dvombe je uamcmba svetejši od sredka, ker je za katoličana ta izrek nekako presilna biperbola, in sploh resnici ueprimeriu; mi nismo pa tudi za ta izrek, ker pozdeva se nam, da je zopernikoin našim voda na njih mlin, pa tudi v motenje njim, kterim pravica z resnico ni še ravno prazna reč, kteri pa ne poznajo prav naših zadev in zahtev.
Slišijo naši nasprotniki govoriti Slovenca od jezika slovenskega in njegovih pravic, vzdigovati se jim kar pri ti priči prične, kajti slabega so reveži želodca ter prebaviti slovcnšine nikakor ne morejo, in ui se jim čuditi, ako vidijo v sili taki v govorici o jeziku slovenskem: ko reči „nar svetejši," mnogo nevarnost in, kakor mislijo, gotovi dokaz, da gremo napčno pot, ter nas sovraštva dolže, separatizma, iu kdo si ve, česa vse; iu celo tudi oni, ki so sicer prijatli pravice in resnice, marsikaj natolevajo, kar nam ko vernim zvestim Slovencem na misel ne pride iu tudi priti ne more, nc sme. Tcrdi le, ljubiti da mora Slovenec svoj jezik, in reklo se bo, da nemškega sovražiš; poganjaj se za pravice slovcnšine na zemlji slovenski, in hitro se ti očitalo bo. da bi rad ncuišino popolnoma zaterl; govori za narodnost, vucmaj narodoljubje, iu ti boš celo slišati mogel /.aliivo, gerdo natolevanje, ločiti da sc hoče Slovenec od Avstrije; ako govoriš pa šc od jezika ko „reči nar svetejši po tem, kaj pa da, boš to natolevanje vročinsko domišljije nehote Ic šc bolj potcrdovi.l, in molil boš tudi njih, ki so sicer šc pravični, nam krivice lic žele, pa ne poznajo ne nas in ne naših potreb. To vse pa nam svetuje, previdnim biti, iu ne prezirati slabost naših nasprotnikov.
Hodimo toraj modri ter govorimo v pervi versti Ic od tega, kar je v resnici naša nar svetejši dolžnost, govorimo tedaj in poganjajmo sc za izobraženost na podlagi keršanski, toraj za izobraženost, ki sc razcveta s svojim vcrhunccm v tast Ilozjo iu v človekovo nejenijivo, rajsko srečo. To izobraženost tirja llog, to izobražeuost veleva pamet, jo zahteva vlada, čimu bi sicer uu vse strani šole uapravljala? in jc želi iu hoče tudi svitli ccsar sam. Ako tedaj govorimo iu se trudimo za omiko tako, spnlnujemo Ic voljo božjo, ravnamo po svoji zdravi pameti in po željah in zahtcvuujii vlade in cesarja. Je pa temu tako, kdo nam sm<: nusprotvati iu nas motili nu poti izobraževanja, da bi -e nc razodel očitno nasprotnika lložjcga iu pameti zdrave, pa tudi nasprotnika vlado in cesarja iu človeka brez sočutja? Nas pa motiti v izobražciiju, kakorsnega mi želimo. ni kil o ne sine, potem nam (udi nc sme nikdo braniti olike jezika, v kterem edino Ic sc narod izobraževati zamore: nc napadali nas, ako na poti postavni pravic išcino, brez katetih ni v stanu nc slovenskemu nc kakemu drugemu jeziku narodu biti to, kar bi mu biti mogel, namreč sredstvo komiki, ,,conditio, sine qua non" v zadevi likanja in izobraževanja.
Nas s v e t tedaj: Poganjajmo se za narod nas na poti postavni krepko in pošteno, kakor dozdaj, tudi zauaprej, toda nc prezirajmo slabost nasprotnikov narodnosti naše, ter nosimo zastavo izobraževanja vihrajoča v pervi versti, in po tem šc Ic v drugi ko oiuike neogibljivo potrebno sredstvo, lepi jezik naš, ljubo, drago slovenšino. Pazimo pa, da bomo v besedah bolj zberčini, iu nc imenujmo reci tako, kakor jih imenovati no gre, toraj tudi ue jezika ..našo nar svetejši reč," ker kakor jc tudi slovcnšiiia nam draga iu ljuba, nar dražji, nar ljubši, nar svetejši nain vender ni in tudi bili ue suie, kajti pripomoček, sredstvo
je, in ue nameinba. Takošnega poganjanja za našo domačo reč nam nikdo zameiiti, ali krivo soditi mogel ne bo, zunaj njega, ki je um in pamet s čutjem keršanskim strastno v spanje posilil.	V—I.
Pogovor
od r o g a t e, kosmate in roparske zverine.
Martin (pride v kaplauijo). Gospod kaplan. Smarnice so, pa je cel trop fantov zunaj pred cerkvijo pokiitib; ob nedeljah ravno tako počenjajo in dostikrat pri nobeni maši niso ! Pojdite jih vender pokregat! Kaplan. Pri tacih jc kregati večidel bob v steno netati
Sej tudi ne morejo v cerkev. . . . M. Zakaj ne, gospod?
K. Na herbtu vsakimu sedita šentavi iu zeleni hudoba, ki ga jezdarita, kakor osla; v sercu ima mlinski kamen pohujšanja, ki ga k tlam tiši; na nosu mu čepi pav napuha iu pred njim svoj rep razgrinja, de ccrkvc ne vidi. Na glavi mu raseta rogova iiepokoršine do duhovnov in staršev tako velika, dc bi se komej splazil skoz cerkvene vrata, in bi sc v strop zadeval, ko bi v cerkvi stal; od cerkve preč ga pa vlečete kljuscti nečistost in pijanost.
M. Ce so pa s takim blagaiu obloženi, bi bilo -c nevarno, če v cerkev pridejo, zakaj te gnjusobc bi vso cerkev usmradile iu ognjusilc ! K. Martin, kadar sc pšenica veje, kako sc pravi tistimu,
kar na stran odleti? M. To so pleve.
K. No vidiš! Cni poredneži so pleve, ki so pred cerkvijo
odletele, pšenica pa jc dospela v cerkev. M. Tedaj so to nar bolj zavetzeni ljudje, podiepina cele fare ?
K. Zadel si jo! Povej mi pa imena, ktere si vil !? M. Bili so: (Izbe Termoglav cc, Jure/. Dolgoplcčnik, Ton ko Fižolalacnik, Primko Ki uhastradič, Janko Gcrdoglcdič, Pavliha Didgoperstič. Anžc Santovcstič, Mate Zgaujo-lokcc. Kajftz Ncčistič, Herode/. Ilaliač, Tome Tcmo-lajncz, Kajn Pretepač, Judež llogozdajic, Gerga llru-skokradcc. Ga jo Peklov iste, kam Očctoklctcc. Pokvč-kcz Perdusiiik in Prismodcž Vsczapivcc. Tudi nekaj mlajših zanikarnežev jc zunaj, ker sc po starejih ger-dinih ravnajo. Ti-le so: Smcrkolizcc, Sterganic, l.c-uušek, Zmikcž. Prctcpček, Bukvosmcrd. Potcpinčck. K. I.cpa ropa! Martin, napiši jih na papir, pa |ih na bij pred cerkvijo, de bo vsa fara vcdila, kako-ne korenjake ima.
Martin (vse dopolni; in dtugi dan): ti gospod, kai bo? Vsi uni gnjetci so jo v ccrkcv potegnili; kakošna bo zdaj cerkev ? Jo bo treba zopet ..zegnati.** K. Martin, poterpi malo, morebiti se pa vender tudi kteri spreobernc.
M. Pojdite, pojdite; koliko se jc -c Kajnov, Kamov iu
Iškarjotov sprehernilo ? K. lles, grozno težko sc spozna in spreoberne , ktcii tako naravnost Božje usmiljenje zaničuje. Kako ho Jezus taciga pred nebeškim Dietam spoznal za svojiga. ki tukaj Njega v presv. Zakramentu zasramuje. spred njega beži. ker ima ognjušeno vest, iu druge enako s svojim zglcdam zapeljuje? Ker pa Božja milost nima konca, naj bodo Njegovimi! usmiljenju pripoiočeni. Povem ti, dc bi me v serce veselilo, ko bi sc uni zgubljeni spet v pametne fante in poštene mladcucc spremenili, ker brez poboljšanja jc njih sreča -la po vodi za sedanje in prihodnje življenje.
■Z
Ogiai po Slovenskem in dopisi.
Iz Ljubljane. Vprašanja pri poslednji duhovski po-skušnji. Iz pastirstva: tj Pri spraševanji duhovni pastir zve, da sta ženiti al nevesta z drugim veljavno zaroko imela; kaj mora potlej posebno skerbno vprašati iu natanko zvcdili? kako bi se znalo zgoditi, da bi bil zakon zavolj zaroke neveljaven? 2J Kako je ravnati z grešniki v bližnji priložnosti? 3) Ud dolžnosti lastniga dobriga izgleda, ki naj ga duhovni pastir svoji cedi daje. Pridiga. l*o izreku: Kam greš? (Jan. Iti, ti.) Obravnava ad libitum. Kcr-šanski nauk. 4. zapoved. Jož. Zupan. — Kx exege»i biblica V T. Kvplicetur: I. Kvaugelii h. Joannis cap. 15, 1 — 11. II. Kpistnbt' s. Pauli ad Galatas cap. 5. v. 10. us-ijue ad finem. Dr. Mat. I.ebeu. — Kx jure canonico. 1. Mu i d resignatio beneficii? (juienaiu reijuiruutur, ut va-lida possit haberi? 2. Simon matrimouium iuiturus cum Lu-cia de mutua ip*um inter et Luciaiu relatione iuterrogalu* proponit: Socer delunetse uxoris meie Anine, nomitie Petru* proavunculus erat I.uciie. Couficiatur circa bane mutuaui Simoiiem inter et l.uciam relatioiieui arbor consanguiiiitati*, ct o*teiidalur inde, au hi duo ad nuptias admilteiidi? K\-ponantur simul variie species impedimunti aflinitalis. 3. Muji -nam momenta prosto sini oportet, ut cousuetudo vini legis obtineat '* Dr. I.eon Vončina. — K* t h eo log i a morali. I. Data delinitioue peecati aetualis cxponatur, quie relatio peceatum inter mortale ac veniale iutercedat et (juomodo alteiNm ab alsero di^tiugucndum sit. II. Conditioues ud voti validitatcm rci|uisitie, iu ipsa voli delinitioue coutentie, cvpr.eentui. III. IleMitutioui* radicibus ^ut alii dicunt: 1'ou-tibu-) commcmoratis evponatur, a) ijuiiium siut coopeiautc* positivi ae negativi, bj ijiio ordiue cooperantes positivi ad re*tituti«ncm teneantur, et c) ijuaudo coopuraute* negativi ad rcstiiutionem obligeiitur. Dr. Mat. I.ubcu. — Kx theo-logia d og matica. 1. tjuomudo Kcclesia* nosim* viudica-tur nota s a neti ta t is? 2. juomodo d i lic rt sacrilici im M i sae a sacrilicio crucis? 3. Mu.-e est materia et forma Cciiliimatioiiis saeramenti? Dr. Jan. Kriz. Pogačar.
Iz Ljubljane. (Dopis.) Lani že se je bralo v ..Novicah." da hoče naš slavni K o seski svoje pesmi zbrati, nekoliko popraviti ter skupaj dati na svetlobo. Vesela je bila tu ilovica za vse rodoljube in le želeti je, da hi se to res .»polnilo. Kterim je to mar, naj pospešijo to delo. ker lep spomin hi bilo tudi zu letu 1*03.
—	> m a r n i c c se letos kej veselo obhajajo skoraj po vsili cerkvah ljubljanskih, iu večidel so tudi vse cerkve prenapolnjene. V Teriiovem so spet nove iu izvirne. Veselo je v uliti toliko moških in možakov iu sem ter tje vo-jakov. ki sc prav spodobno obnašajo pri tej pobožnosti. I parno, da ne bo brez obilnega sadu.
—	Slišati je. da jc nedavno uiiiiisterstvo samo poslalo do tukajšnjega gimnazijskega vodstva slovensko zemljopisje za pei vi giiimazijalni razred v pregled in poterjenje. Lepo znamnje je to. da ima miuisterstvo dobro voljo. Enako jo upati, da bote vodstvo in deželna vlada tako pravično in ia^u vse skozi piimrruo napredvanje podpirale. Ker lii dvomiti, da bode slovenska liturgika, že lani dodelana, do časa natisnjena in prihodnje leto v drugi razred vpeljana, smemo torej upati, da se bode vprihoduje razun keršan-skega nauka iu la/.uu slovenšine še kteri drugi nauk slo-veii-ki razlagal. Zlasti hi radi. da bi se klasiki, latinski iu £cr-ki. ne ncmčili samo, ampak tudi slovcnili po šolah. Ako se ne motimo, jc slovensko statistiko že davnej mini-sterstvo pripoiocilo za šole gimnazijske; — ali se pa tudi kje razlaga po domače? — doslej ni bilo sluha.
Iz Ljubljane. (Dopis.) Kakor sv. Marka dan pri sv. lMiu. lako so nas križev teden v torek v uišuliuski eeikvi nas svetli višji pastir razveselili s krepkim in gladkim >iov ciHkim ogovoroni pred ueštevilniini poslušavci. kteri so hvaležni sprejeli pastirske besede. — Druge leta jo bila
križev teden pri sv. Jakopu nemška pridiga, io žalostno jo bilo viditi, kako se je po maši na pozdrav pridigarjev: „Gelobt sei Jezus Kristus!" vderlo slovensko ljudstvo iz cerkve. Torej so ukazali svetli knez ondi letos slovensko pridigo, in res terlo se je vse vernega ljudstva ne le pri sv. maši, aui;>ak tudi pri pridigi. — Pred ko no, bi bilo res koristno iu dobro, ko bi se dosedaj nemške pridige ob nedeljah in praznikih pri sv. Jakopu poslovenile, in imele po navadi ob osmi uri med mašo ali pa pred mašo1*). Vstre-ženo bi bilo posebno tistim, ki v poslih hodijo v mesto, pa jim je pridiga zjutraj o "/„ 6 prezgodaj, o 10 pa prepozno. Gotovo bi ne bila cerkev tako prazna, kakor je dosihmal pogosioma, iu tudi moških bi ne mogli na perste šteti, kakor so jih doslej že enekrati! — Tudi nam bodi brez zamere, da imamo zastran procesij ali obhodov pohlevno željo, nuj se ne pretergujejo in ne motijo tolikanj z vozovi in z drugim šundroni na potu; in zlasti pri cerkvah, da se odpravi tiso nezbožno in netečno vpitje zani-keruih otročajev in lahkomišljenih študentov, ki vseskozi v cerkev prihajaj o kakor ua uro (ali ua pridigarja) gledat, pa spel hrumu odhajajo. To moti pridigarja iu poslušavce razun tega, da je silno nespodobno. Sej cerkev ni gledišč, da bi se le gledat hodilo vanjo! Ker je pri taki priložnosti vselej več mežuarjev skupaj, naj bi pri vratih vseskozi kdo pazil na to, kakor pazijo po druzih deželah, da se nerodnost odpravi, iu potreba jc, da si cerkveni oskerbniki to zu prihodnje zapišejo !
( P r i t i k I j c j. ) Troje vprašanje slovenskim pridigarjem v premislik in zrcloino preskušajo *>**).
a)	A u uo u nimius huiuanum, minus d i vi nuni verbum uununciutur ?
b)	Annoii frcijucutius de u ud i t ione loquimur. rarius de c.vplaualiouc et aunuuciatioue verbi di vini eogi-tamus ?
r) Aiinon prodesset, copiosius disserere de pulchri-t u d i u c v i r t u t i s, (|uani de t u r p i t u d i u c p e c c a-t o r u iii s c e I e r u m (j u e ?
Iz Ljubljnilc. Pred nekimi tedni je prišel z Dunaja domu v Ljubljano gosp. France Goršič, umetnik za orgelske dela, ki bo v kratkem začel izdelovati nove orgije za Teruovsko cerkev, kterih še pogreša. Osnovano je prav zalo delo iu upati jc, du ga bo Goršič dobro doveršil, ker jc bil 7 let pri glusovituein mojstru Karolu llcssc-tu, in jc imel priložnost marsikaj viditi in učiti se. Obhodil jc od ondod v svojem opravilu dosti krajev po Ogerskcm, Sedmo-graškem i. t. d. Tudi ima od mojstra in zadevnih duhovnov prav dobre spričevanja. Za teruovske orgije jc že ves les in marsikaj druzega pripravljenega; veuder pa vmes zamore tudi kako drugo delo sprejeti, ker od zdaj bo stanoval v Ljubljani ( v Krakovem št. 72). V vsih ozirih ga krepko podpira njegov oče, po domače Medičar, ki je tudi sani nedavno naredil prav lične in dobre orgije, desiravno so tega dela ni nikjer posebej učil; sin pa jc zraven naravnega dani k takim delom tudi še umetno izučen, kakor je bilo rečeno. Tako je prav! Vselej nas serčno veseli, kadar domači sinovi v kakoršui koli umetnosti napredujejo. Pač želeti je. du bi tudi toliko malarjev in podobarjuv naših pomoč našlo, se bolj umetno izuriti in svoje znanje doveršiti. To bi bilo silo dobro za deželo sploh in za posamezne. Pristaviti moramo pa še posebno željo tudi zastran umetnih stavbarjev in zidarjev, kakoršnih je pač tudi več naši deželi želeti, tbožnu je dežela naša z denarom, silno bogata bi bila lahko z umom; naj pomaga, kdor more.
Vprašanje. Toliko učenih botauikarjev imamo v naši deželi; kdaj bomo žc dobili lahko umevno botaniko za naše ljudstvo iu šolsko mladost? Ta vednost k oliki neizrečeno pripomore in od marsikterih napak misli odvrača. Pišejo se
*) 'A* terJno vemo, »la to uro jc res ljudstva v>e polno v ccrkvL Ceasuiiuuu redderc lutino bcrnionc.	\ r.
marsikterikrat reči, ki niso za nič, ker le serca kazijo, vmišljijo inlakužijo; zakaj pa take reči ne, ki so potrebue?» — Prosimo naše pridne rastlinarje, bilce ali biljoslovce, naj kdo razodene misel, kako bi se to doseglo, de se kak začetek stori. Morebiti bi kazalo kako darilo razpisati? Naprej!! — če ne, bomo sedem let čez prelaz lezli, pa še nič nc bo.
li Kamnika. (Konec.) Govorniki nadaljni so bili z naslednjim obsegam: V p o nedelj i k zjutraj fajmošter iz Tunjic (g. J. L.: Smertni greh po načcrtu: a) človek z grehom Uogu veliko nečast dela, b) sebi neizrečeuo škoduje, c) ceno Jezusove kervi zapravlja.) Popoldne fajm. iz Peč pri Moravčah (g. L. K. po nagovoru: „Vi boto žalovali, svet se bo pa veselil itd.," a) od reči, ktera jo človeku pred vsim in uar bolj potrebna, b) kaj je človeku storiti, če je pot resnice zgrešil). V torek zjutraj cerkljanski kaplan (g. P. II. od pobožnosti iu sicer: aj v čiiu je prava pobožnost; „Sin duj mi svojo serce;" b) resnična pobožnost daje človeku srečo in ča»t na tem iu na unem svetu; c) pripomočki, zadobiti iu ohraniti v sebi pravo pobožnost). Popoldne dekan iz Moravč (v. č. g. J. T. po besedah sv. Avguština: „.\ko so ti zmogli, zakaj pa ti ne," in sicer: Kdor hoče resnično pobožuu biti, mora a J resnično želje, b) močno, terdno iu stauovituo voljo imeti). V sredo zjutraj duhovni pastir s Šmarne gore (g. J. M. od križev in terpljenja po nagovoru: „Nebcško kraljestvo silo terpi itd.;" načert: a j Svetniki so pusueiuovaje Kristusa v nebesa prišli, b) tudi mi moramo po ti poti v nebesa priti). Popoldne, k sklepu kaplan mestne fare na Sutni (g. J. II. od stanovitnosti v dobrim po nagovoru: „Kdor ostane do konca stanoviten, bode izveličan;" od nestanovitnosti I/.ra-clcov v pušavi iu njih kazni. Kdor hoče stanoviten do konca ostali, uaj llogu Očetu daruje ponižno, Uogu Siuu skesano, in Uogu sv. Duhu čisto serce).
S t i m so bili dokončani cerkveni govori. Zahvalno pesem zapojo naš g. dekan, in ko duhovni pred oltarjem za poj o z ubranim glasom: llenedicamus Patrcm itd. so me prcsuiiile čutila, kterc človek zamorc občutiti, pa uc jih popisati. — llng ve, ali bomo vsi, kolikor nas jc tukaj zbranih, t u <1 i tako srečni, da sc bomo s tirni svetimi Božjimi prijatli v nebesih veselili iu trojediucmu llogu čast iu hvalo prepevali? Hvaliti, res, preserčno zahvaliti smo dolžni se llogu, ki jc v daljni Aziji obudil cvetlico keršanstva pervih časov, iu ki jc hotel, da se ti njegovi svetniki ravno dau današnji, ko hoče novo nejeverstvo vse razodeto keršaustvo zalili, in ker jc v nekterih krajih mlačnost iu vucmaruost katoličanov do verha prikipelu, tako slovesno časte iu visoko povzdigujejo.
Nerad pa dokončujem popis tc slovesnosti, da bi nc opomnil šc nekterih okolišin pri tej slovesnosti.
Cč. gospodje govorniki so tvarino tako delili in govori so sc tako verstili, da je bil vsak govor tako rekoč nasle-d o vanj o prejšnjega, vse je pa vezala neka notranja vez.
Dasiravno je sleherni gg. govornikov omenil jedro tc slovesnosti, japonskih mučeneov, razkladal jo pa vsak posebno tiste okolišine iz njih življenja, ktere so segalo v njegovo osnovo, in je večne resnice poslušavcem poočitoval iz življenja tih iniičcnccv, tako da so nam vsi skupaj celo njih življenje, njih junaške keršanske čednosti iu častitljivo smert kakor v sliki pred oči stuvljuli.
Človek naj bi vsako resnico katoliške cerkve brez ozira na druge okolnosti s ponižnim sercein posluša'; pa se skor ne more ubraniti, da mu uekterega pridiga, bodi si iz tega ali uucga vzroka bolj v serce sega. Taka ss je godila tud meni. Potem ko v torek zjutraj govori čast. govornik od resnične pobožnosti, povzame pa pridigar popoldne vse govore v kratkem, iu zastavi svojim poslušavcem vprašanje, kako ju to, da tako mulo ljudi pride do prave, resnične pobožnosti? Zato ker nimajo resničnih želj iu terdue stanovitne volje. Zakaj pa so japonski mučcuci svetniki po-
stali? Zato ker so v resnici hotli. Tvarina ta se mi zdi ena zmed uaj pripravuejših pri takošnih shodih, kajti skorej vsi, ki skupej pridejo, imajo želje poboljšati se, ali kakošne bo pa naše želje, kako slaba, uestauovitna pa volja, ker človek drugi dan, ali že drugo uro zopet to stori, kar jc ravno popred obžaloval iu česa varovati sc je terduo sklenil, — ker se vsake težavo ustraši, ker so edeu s starostjo, drugi z drugimi rečmi izgovarja. In posebuo od tega jo bila pridga v torek popoldne, ki jo tudi iz druzih ozirov močuo dopadla. Vsako bcscdico sem lahko razumel, dasiravno sem stal v oddaljenem kotiču, iu tacih govorov sc človek nc naveliča tako hitro poslušati.
ljudstvo jo vrelo iz vsih krajev skupej, prihajali so pa tudi čč. gg. spovedniki iz bližnjih iu daljnih fara; bili so uazoči 4 oo. frančiškani iz samostana \azarcta in 2 iz Ljubljane. Postreglo sc jc vsim, kolikor jc bilo le moč. Druzega nereda ui bilo, razun če jo kdo v cerkvi bolj na tesnem stal, pa malo potil sc. Pravijo pa, da je včasih tudi po balih iu glediših velika gnječa. Kdor ni kake dobro pol uro pred pridigo v cerkev prišel, mogel je zunaj ostati, ker ognili so mu nihče ui mogel. Cerkev jo bila po noči in po dnevi odporta, iu ljudje so celo noč čakali ua spoved. Ce so bili poslednji obhajani ob eni popoldne, čakali »o žc drugi, kteri bi bili radi opravili za drugi dau, in versta pri spoveduicah so pretergala ni nikdar. Spovednikov jc bilo sleherni dau ud 20 do 30. Poslednji dau obhajali so o poli dveh, iu mežuar je popraševal po cerkvi, ako je šc kteri, da bi rad spoved opravil, iu tako so zainoic po pravici reči, od to strani storilo so jc vso, kar so zamorc pričakovati. Naj še to povem, da posebuo lepo ubrani moški čvelerospev je močno povzdigoval pobožnost vernikov. Naj bo vse lo k večji časti Božji iu v češenje njegovih svetnikov.
Kuj nc, da jc bila to zares velika detninstracija? O Svečnici v bližnji Ljubljani, sedaj pa pri nas. Svet pre-dav-liujO svojo tako imenovano velike može, ob rojstnem duo»u s« zbirajo njihovi častitelji, govore, pojejo, poslednjič pa plešejo. Nočem o tem govoriti, le to nuj pristavim, da pri vsih takošuih shodih ostane serce le prazno, suho, rekel bi skorej, da so neka skrivna nezadovoljnost iu zavidljivost človeškega serca pola«tujc; kajti slavo pred svetom doseči, to je lo maloktercmu dano, slavo in ča-l v nebesih doseže pa sleherni, če lo hoče. Katoliška cerkev ne hvali toliko slavnih dči, ktero so svetniki s pomočjo lložjo izpeljali, nikdar pa ue učenosti samo na sebi iu veljave pred svetom, ampak resnično pobožnost, stanovitnost v terpljenji. Zato pa tudi vidimo, da sc prosto ljudstvo posebuo rado vdeležujc cerkvenih slovesnost. Keršansko vero so sprejemali uar popred sužnji iu ubogi izmed ljudstva, dokler ui križ častito zmagal.
Nevednim olikauežem so včasi poljubi očitati, da ma-likujcino, dasiravno to le njih jezik govori, spačeno scrco dobro čuti, kuj jo resnica, ali boji se je; toda mi pa tudi dobro vemo, kuj počnejo oni, kedar časte svoje slavno može. Naša pobožnost ktero opravljamo, gre v čast lložjo iu slavo Njegovih Svetnikov, oni pa. kedar slavijo svojo velikane, slavo poj«* njihovemu duhu (geniju) kakor ajdje, kteri so prisegali pri cesarjevem geniju, iu to početje jc res zadosti podobio uialikovauju.
V življenji sv. Antona pušavnika so bore, da so runihi molili za svojega ranjccga sobrata; brat ta pa ni nic spodbudno živci. Sv. Anton jim reče: Nehajte moliti zanj, nikar ga tako no častito; zaničevanje ua tem svetu bi vtegnilo njegovi duši bolj v tolažbo biti, kakor pa čast. Kuj bo neki velikan nemško učenosti, pa neverni lluiubold zumogcl pomagati časlivcem svojim, castivci pa njemu, ako jo zgrešil svoj poglavitni namen na tem svetu. Vse dru-guči pa jo to pri svetnikih lložjih. llng sam jc razodel svoje dopadajcujo nad njimi iu verni jih uiso nikoli brez tolažbe ua pomoč klicali.
Iz Kamnika. *) Veselja mi serce poskakuje, če premišljujem frajmavrarje, našo sveto vero iu naše ljudstvo. Frajmavrarji (imenujem jih razujzdarje) bi radi vse, kar je svetiga, podkopali; podkopali bi radi katoljško vero, ka-toljške naprave, katoljške kraljestva, razdjali bi radi celo vse vere in kraljestva, in hočejo, de bi vsi ljudje vsak po svojim brez vere, brez kraljev si zidali pot do časne sreče in do večnih nebes. Nič nočejo imeti, ne vere, ne postave, hočejo biti kot konji brez ujzde ali berzde. — Niso kali prav imenovani razujzdarji? — Hazujzdarji zidajo kot ljudje nekdaj babilonski turu, in sc jim v glavi meša, kot ljudem ob času zidanja babilonskiga turna. Uni niso nič opravili, tudi ti ne bodo uič. NV-a vera jc zidana na skalo, in pekleuske vrata je ne bodo premagale. Glej, ljuba Danica, zgled mojiga veseliga pričevanja, zgled gorečnosti do dobriga.
komaj se je po Kamniškim kantonu glas razširil, do se bo v Kamniku pri čč. oo. Frančiškanih obhajala posebna svečanost v spomin 23 japonskih inučencov. dc sc bodo sveti govori slišali, svete maše brale, iu popolnama odpustki delili, >o ljudje skupaj vreli, de jc bilo veselje! Že dva dni pred odločenim časain so nekteri govorili: K spovedi greuio iu zakrament sv. pokore hočemo prejeti, in vse zato, dc bi v to odločenim času še sv. Rešuje Telo iu popolnama odpu.-tike zadobili itd.
Ko bi bili frajmavrarji pri govorih, kako kislo bi se bili derzali in zdihovali: Se ue bomo ljudi spravili na svojo stran, se nc bodo ljudje tako samopašno živeli, kakor mi (lazujzdarji). Zakaj bi se bili tako deržali? zato, vidili bi bili, ite ljudstvo še verno posluša Božjo besedo, dc Rožji namestniki pravo prostost označujejo, iu terdijo, kar sv. Pavel terdi: ..Kjer je Duh Gospodov, tam je prostost." 12. Kor: 3. 13.) Hvaljen bodi Jezus Kristus!	,\I.
Iz stare Loke. Kako so licitirali za cerkev v stari Loki? Oddražba je bila med duhovsko hišo in krajem, k)er bo cerkev stala, 15. t. m. Oddraževalo (mi-iiueudo hcitiralo) sc je za podiranje iu zidanje nove cerkve. Ker so bili Ic samo 3 pametni, previdni iu modri mojstri -ami zase skupaj zedinjeni tako. dc je Ic samo eden lici-tiral, torej se je oddražba počasi godila. Mojstri so bili gg.: Anton Drčo, Frančisk Faleschiui iz Ljubljane, in Jan. Molinar iz l.okc. Govorjeno jc bilo. staro cerkev podirati in novo delati vse le s svojimi delavci; Ie samo, kar bo -ute ostalo, to jc. take tle ue bo za zidanje, jo bojo far-maui strani spravili. Za vse to delo so postavili ali cenili 12.77j gold. n. dn. Ker ni bilo nobeniga drujiga mojstra, jc n.lo težko upati, de sc bo postavljena cena kaj znižala. Po daljšim poganjanji se je mojstrain obljubilo lo.lioo gld., pa niso bili zadovoljni; torej so se nekteri mozje sklenili iu pogovorili, de hočejo delo sami prevzeti. Nato so mojstri za »oo	odjcnjali; pa se šc niso mogli zediniti. Med
tem e poldan iu dražba se za popoldne odloži. V tem ca-u -e je več mož zediuilo iu sc pogovorilo, »Ic bodo cerkev -ami zidali za ta kup, to je, za 10.000 gld.. ter si bodo untiiiga mojstra z delavci poiskali. Teli nmz je bilo po osebah le 11 iu so se poroke storili, eni za več, eni za manj mož, namreč vsi skupaj za Ki mož. Ti so bili: v. č. gosp. Fr. Kramar t za 2 moža j, Blaže Mahar, kupe« (za .*»). Fr. Bergant. kmet (za 2J. Fr. Ilafuer. kupe« (za 2). potlej pa Blaže Grohar, kupec, Tomaž Mahar, župan. Greg. Mahar, voznik. Mat. Bcrnik, kmet. in Andrej Porenta, kmet. vsaki za eniga. Popoldne so mojstri hotli pri tem ostati, kar so dopoldne govorili, ker so sc pa možje oglasili, de hočejo oni prevzeti, so mojstri od-jenjali za 500 gld. iu po mnogim govorjenji seui ter tje spet za 200 gld., iu na vse zadnje tudi še za drugi mali razloček, tako dc so delo prevzeli za lO.GOOghl., pogodbo
•) Naj tudi iz tega dopisa nekaj posnamemo, kolikor ima me m
poprejšnjega nu\e misli.	Vr.
podpisali in se zavezali, de bodo letaš do sredi kimovca izdelali toliko, de se bo zainogel stol ali rešt postaviti, in če bi bilo moč, de bodo zobokali ali zvelbali nad velikim altarjem, drugo leto 1864 pa de bodo do mesca vel. serpana do dobriga vse izdelali. Denar bodo dobivali na mesce, to jc, vsak mesec nekaj; samo od pervih meseov 1000 gld. bo zaderžano do I. 1865 kakor zastava, ako bi se v tem času kaj pokazilo, ko bi ne bilo dobro narejeno. Veliki vzrok, de so se možje tako zedinili, je bil pa ta, ker so se tudi mojstri tako steruili, de je le eu sam, licitiral: možje to viditi, tudi niso hotli biti iz zadnje moke. Delati ali zidati se bo pričelo 19. t. m. —
Z Dolcnskign. Vesela slovesnost japonskih mučen-cev, od kterih je „Danica" že mnogo lepiga povedala, se je 19., 20. 21. u. m. v Novomestu obhajala pri visoko čast. očetih reda sv. Frančiška, kakor sim bil že popred omenil. Dolenci sploh kej radi obiskujejo kloštersko cerkev v Mestu, in kakor Slovenci povsod oo. menihe radi iinajo. Zares lepo ozaljšaua jc pa tudi ta klošterska cerkev. Oo. menihi imajo sami umetnika, kej dobro zurjeniga, ki je žc štiri altarjo prav zares lepo prenovil, iu ako bodo dobrotniki ga podpirali, bo še druge. Ta umetnik je brat Prokop Godler, tudi dober malar. In ravno on jo napravil kej lepo podobo teh novih mučcnccv za veliki altar. Zlasti lepi so mali svetnikov v belih oblačilih.
Po slovesno blagoslovljeni podobi so se pričele opravila, kakor sploh pri ti slovesnosti. Pridigarji so bili v naslednjim redu: č. O. Ignacij Stavdahar, gimn. katehet (o pomenu tega godovanja, posvečevanji novih svetnikov, in duhovnih dobrotah, ki se jih verniki zamorejo vdeležiti v tem času); č. O. Maksimilijan Gestrin (naša vera tolažba v ter-pijenji, edina pot v nebesa, ,,pravični iz vere živi" itd.); v. č. g. kanonik Jelovšck (zakaj vera peša); č O. Štefan Scnica (delavna vera v oziru na nove svetnike); g. Janez Vovk. šentjernejski kaplan (skerb za zveličanje v tem kratkim tako dragim času); šmihelski fajmošter, g. V. Scžiiu (življenje sv. Cerkve na zemlji, terpljenje; ali njen začetnik Jezus K. jo večno varuje); ineruopeški fajmošter, g. Janez Kraškovic (nebeško veselje); sklepna pridiga **) (od sadu tc slovesnosti, kako naj ga verni ohranijo). Potitifikalne iu slovesne maše in litanije so imeli mil. gosp. prošt. v. č. g. Ark o, v. č. g. Me ter c, iu samostanski v. č. gosp. prednik O. Burghard. K sklepu je bil obhod s sv. R. Telesam po cerkvi in zahvalna pesem.
Na povabilo, za dušni blagor toliko skerbljiviga vis. č. mil. prošta, gosp. Jerneja Arkota. sc je po vsi dekauiji žc popred oznanila ta slovesnost. Zato so ljudje tudi doma obilo k spovedi hodili v ta namen iu so potem kloštersko cerkev obiskovali. Tudi gospoda sc jc obilno vdcležila.
Koliko so pa v Novomestu spovedovali, si lahko vsaki misli, ker vsi vis. čč. gg. kanoniki in vsi čč. očetje frančiškani vsih spovedati niso mogli, akoravno so, bi rekel skor, noč iu dan spovedovali (zvečer do 11. iu zjutraj od 4.) Gotovo okoli 0000 jih jc v mestu in na okrog sv. Obhajilo prejelo. Bog daj svoj mogočni blagoslov! Ljudje bodo gotovo dolgo pomnili, ki so sc tako obilno vdeležili tc slovesnosti. Ves čas je bila cerkev odperta; ludi po noči so v nji molili ali peli. Nerodnosti ali nesreče nobene ni bilo, akoravno jc bila prostorna cerkev velikrat zares natlačena, posebno pa v torek, ker jc bil sonicuj. Vidilo sc jc, de je še veliko vere tudi na Doleuskini.
Se moram omeniti uovomcškili dijakov, ki so s svojim lepim petjem veliko pripomogli k povišanju tc slovesnosti. Zares lepo jih jc slišati, ki tako zurjcuo pojejo in muzicirajo. Dc bi bilo tudi njiui v dušni blagor! Bog daj!
Janez in N.
Iz NotrajllMkiga 8. majnika. Ginljivo jc viditi kako sc mladi in stari ljudje vsak večer pred altarjem presveto
*) £0SP* Jan' Volčiča, šmarješkiga kaplana	Vr.
Božje Matere zbirajo in Jo ponižno častijo. Pri nas ni moč »Smarnic zjutraj imeti, kakor je nekdo v „Zg. Dan.4' svetoval, ker je naša fara raztresena; ljudje bi ne mogli brez zamude pri delu k Smarnicam hoditi, ako bi se še tako zgotiaj pričenjale. Zato pa v jutro zgodaj k delu gredo in toliko bolj pridno delajo, da morejo zvečer bolj obilno to lepo pobožuost obiskovati. In res (ne bil bi popred verjel) je cerkev do sedme ure tako napolnjena, kakor ob nedeljah ali praznikih. Altar Matere Božje je lepo ozališan, kolikor nar bolj se je dalo, kakor po vsih krajih; spomina vredno je pa, kar še nisim v nobeni cerkvi po Notranjskim, pa tudi šc v Ljubljani ne vidil, da stojite na vsaki strani altarja dve sliki, podobne oknom, v kterih se berejo te-le verstice na desni: ,,Marija, čista Devica, bodi naša pomočnica!" Na levi: „Vsi častite iu hvalite Mater vredno hvale vse!" Kadar se luči zadej prižgo, je to prelepo viditi. Verh altarja pa stoje na modro pobarvani tleski z velikimi belimi čerkami zaupljive besede: „Nobcden ui Marije častil, da b' od Nje uslišan ne bil." — To siui vam, častiti bravci ,.Zg. Danice," zato naznanil, da bote spoznali, da tudi Notranjci niso zadnji v kranjski deželi, kar se tiče Božje časti iu čcšcuja prcblužcue Marije Device.
Pervo nedeljo t. m. smo imeli blagoslovljeuje nove podobe sv. Antona v stranskim altarji, ktero so uaš prečastiti občno ljubljeni gospod oče Auton Potočnik z vikšim dovoljenjem sami blagoslovili. Potem so nam v. č. g. Janez Brcucc, unški fajmošter, ob kratkim pa lepo razkladali življenje sv. Antona, in pomen te podobe. Domači g. fajmošter pa so ua to darovali sv. mašo z blagoslovama v lepim mašniin plajšu, ki je oči vsih nase vlekel. Dar je namreč prelepe bratovšine presv. Rešnjiga Telesa, v ktero jih je tudi tukaj žc več zapisanih. Gotovo bodo pobožni Planinci se v molitvi spomiujali preblagib dobrotnikov tako lepiga duru, kadar koli bodo Božji namestniki v njem maševali. Z Bogam!	F. S — r.
Iz Maribora 12. majnika. Prečastitljivi gospod korar Mihael Pikclj, semeuiški vodja itd., so imenovani stoljni dekan v Mariboru, iu bodo v Vucbohod Gospodov slovesno iufulirani, kar nas je močno razveselilo.
Iz Celovca. „Slov. Prijatel" ima ta-lc oglas: Slove n c o m! Veste gotovo, kolika nesreču me je zadela: Obsojen sem, da bom en inescc zapert iu plačal GO gld. Cele svoje pravde danes ue moreni popisati, — nekaj mi manjka časa, ker ravuo uarcjaiu pritožbo na višo sodnijo v Gradcu, nekaj pa manjka prostora. Najpred ko mogoče popišem celo pravdo v »Slovenskem prijatlu" bolj obširno, naj vedo Slovenci, kaka se mi je godila. Danes le to povem, da so „Stiminen" nehale izhajati, iu da mi je lastnik iu izdatelj Graškega časopisa ,,Tagespost" naznanil, da jc volje namesto „Stimmen" vsem naročnikom „Tagespost" pošiljali tako dolgo, kolikor časa teče njih naročuiua. Poslal sein imenik naročnikov „Stimmcu" v Gradec iu dobivljali bojo naročniki moji „Tagespost". Res, da ta časopis med Slovenci ue slovi toliko, — pa res je tudi, da je „Tages-posl" zdaj Sloveucom bolj pravična in resnična, res je tudi, da je meni — v moji veliki nesreči in zgubi — lepo pomagano, in pomagano od takih rok , od kterih bi se kaj tacega nikoli uikoli uadjal ne bil. Zatorej, ljubi Slovenci! poterpite s to zamenjo iu prebirajte „Ta-gespost," morebiti, da se še bolj z nami spoprijazui, nam pravična iu dobra postaue in se uam tako celo prikupi itd.
And. E i n s p i e I c r.
Razgled po kersanskem svetu*
V Neapeljnu se mnogo peha protestanška propaganda, in akoravno sebi nc pridobiva uovakov, vender pri marsikterih veliko škodo dela, ker jim katoliško vero spodkoplje. Angleška propaganda na milijone fraukov tje pošilja
in plačuje služabnike in inešetarje, kteri zlasti mladost in nektere rokodelske glave zalezvajo. (Arm.)
Sardinski general Laiuarmora, ko je zvedil, da sv. Oče popolvajo po deželici, ki jim jo puut ni mogel pograbiti, jim je dal na znanje, da je prišel z 10.000 vojaki pozdravit namestnika Kristusovega. Pij IX. nič ui odgovoril, posnemavši nebeškiga učenika, ki na nekake predloge iu vprašanja tudi ni nič odgovoril, kakor evangelisti pripovedujejo: Jezus autein tacebat. Tudi Boncampagni jc I. 1S3T bil šel papeža pozdravit o njegovim slovcčem popotvanji po srednji ltalii: dve leti pozneje pa ga jo oropal! Ni tedaj čudo, da sv. Oče no marajo za sardiuske poklouc. Nar veči del škofov spodnjega Laškega je po ječah in pregnanih, mnihi in rcdovnice oropani: Kako bi Pij IX. sprejemali poklone od sardiuske vlade. Miuistcrstvo jc odreklo škofom potne liste za Rim lausko leto k posvečevanju japonskih mučeneov; kardinal vikši škof Dc Angeli, jc zc 32 mescev v ječi v Torinu, brez zadolžcuja, brez obsodbe, brez pravde: iu Laiuarmora hoče hoditi Piju IX. pokloti delat ? Veliko veliko cnaccga šc našteva „Armonia" iu pravi proti koncu: ,.Gospod Lamarmora, le ostanite ua svojem mestu, in nc hodite uaprej k Piju IX.; ..Ave Rab bi" se nc podaja lepo vaši časti iu lepiiuu imenu, ki ga imate!"
Sv. Oče Pij IX. so se 11. t. m. podali na pot po svoji mali deželici. Vse ulice iu pota so bile praznične, po kterih so sc peljali, vse mesto jim je nad mnogoterimi znamnji in klici srečno pot vošilo. O sv. Rcš. Telesu se imajo v Rim veruiti.
Ciril-Metodova slovesnost 5. mal. serp. (julija) na Vclehradu bo veličanska; 400 škofov iu častnih škofov, prelatov in proštov jc menda obljubilo vzdeležiti se 1 «»00-ietnice. Tudi sc pričakujejo nektere osebe sviilc ccsarske rodovine iu veliko število plciucuištva iz Cehov iu Mo-ravauov.
]%'a očetovem gvoba.
(Cvetni petek lsfi3.)
Radi smo veseli skup sedeli.
Zdaj nc bomo. ker srem jaz od v a*.
Radi sc smejali ino peli.
Al vrehitro je minil vrsrh ras ! — J. H a* a i k.
\ o* derdral jc v premogočni sili . Bližal tebi me. slovenski dom ! I»a sprejeli so mc kraji mili. ki hvaležen vekomaj jih ljubil bom Sav*ki so šumeli mi valovi. {Svetil preljubo večerni zor. Spremljali otoineea zvonovi V kraj. kjer večnega miru jc tihi dvor.
Tam samotna mi stoji gomila. Zvabil k sebi me je križ priprost. So.za vroča mi oko za!ila . Serce ternjeva presnnila mi ost. — rTukaj najdem tebe. oče dragi ! Dati več nc morem ti roke. Kak so dnevi srečni bli in blagi. Dokler ecrce tvoje bilo je za me.
\ idili sc dostikrat veseli — Zopet smo ti dajali roke; Z upa polnim scrccm se objeli. Kadar tekle pri slovesa so solze. Zdaj žaluje Ijubeznjiva mati. Let minulih je veselje preč, Smilijo se žalostni mi brati. Vidili nc bodemo tc tukaj več ! —
Alelujo bojo peli glasi, Pirhov rdečih nam nc bos delil. Vzhajajo žc tvoje setve klasi. Njih bogastva pa ne bu* tc veselil.
( bele vabijo na med cvetlice.
V	grobu spavaš. verli gospodar, Terta spet obeta nam sladčire.
Pa vinograd lepi več — ni več ti mar
Pomladansko se razlega petje, kak nebeški zor je jasen, mil! Po drevesih se razvija cvetje. Ki si skerbno ti jih cepil in sadil; Več ne bojo sadja ti dajale. Spremlja zdaj te del poštenih sad; Roke trudne bojo mirovale, Večno vnemala nebeška te spomlad.
Ni>o venci čela ti slavili, Po širjavah ni te svet poznal ; .Marmor ne blišči se na gomili. Da bi v njej mogočneža oznanoval. Prosto si po brazdah kmetič hodil, Blagoslov rosilo je nebo. Varno te krilatec Božji vodil. Ker si vedno hvalil Stvarnika zvesto.
Slava ta pa večno bo cvetela,
V	tem slovi na veke Izidor — Serce bode ti presladko grela.
Saj ti sije že unstranski čudni zor.
Tebi pri>lovica je veljala :
»t asi B o g ii. poštenje, mir ljudem!-
spominek ta doni ti hvala. Dati boljšega. predragi! ti ne vem.
Toraj naj ti mir nebeški sije.
Drag. predrag ti tukaj mir je bil.
Trudno serce v grobu naj počije.
Ker premnogokrat si vir terpljenja pil.
Da se zopet snidemo veseli.
Vera pravi, upanje budi;
RadoMni se bodemo objeli
Tam. kjer več terpljenja in ločitve ni —
A. Okitki
M, e*Hili i, J n bet ha in te sni ha.
\a Dunaji je Lila trne dni žena nekega šiva rja dveletnega otročiča na Lla/.ini na okno položila in /a nektere trenutke popustila, kar za-liši krič. in otroka ni več na oknu. Priteče in vidi, da je otročič z blazino vred z dru-zega ostropja na zemljo cepnil. k sreči je bil angelček angelčka obvaroval, de sc mu ni kar nič zalega zgodilo. — Poljski upor se razširja; tako sc pogosto govori. Tudi sc pripoveduje od marsiktei di pol)skdi zmag nad Rusi; ako sc pa bolj natanko pregleduje, jc čutili, de Poljaki veči del Ic takrat premagajo, kadar kak trop Rusov prehitijo; kadar sc pa veči boj vname. premagajo Rusi. konec vsega tega bo blezo la, dc sc bodo sovražniki Slovanov toliko bolj potuhnjeno smejali, kolikor več ho Slovanov od ene in druge strani končanih. Ila poljska reč ne more blagoslova imeti, sc brez vsacega drugega ozira tudi iz tega vidi, ker sc garibaldeži vmes šlulijo. Garibaldi je ropar nad suknjo sv. Petra, on iu njegovo početje ue bo nikoli imelo dobrega vspeha; tudi ne verjamemo, da bi sc Garibaldi ozdravil. Naj se kdo le na to ozre, kako sc godi sardiuskim miiiistcrr-kim predsednikom, ki so predsedovali ob času ropa nad Rimom iu ga pospeševali, in kmali mu bo upadlo upanje, če ga kje stavi na Garibalda. — Neki gospod v Torinu, v nevarnosti, da bo okinčaii s sardiuskim častnim redom, je hitro poslal -iOo lir milošnje za sv. Očeta, ki so bile v ..Armonii" naznanjene z imenom in primkom; tako je bil rešen žugajoče ..di>gracic* (nesreče), ki mu je protila od miui-tra „di giacia c di giusiicia.* — V korneuburg-u jc bil v god Gospodovega vnebohoda neki izraelcc s sv. kerstom sprejet v katoliško Ceikev. — V mescu majniku se povsod cvetlice dajejo, tudi rArmmiiau jih daruje sv. Očetu. ti. dau I. m. jim jc darovala cvetlico Marijo po-
močnico, ktere neka posebno stara podoba je v Vatikanu. Spremlja jo pa z mnogimi serčnimi besedami, izmed kterih smo te-le izpisali: „Marija pomočnica je v Vatikanu. Lahoni lahonov beračijo „poinočiu od Francije, od Anglije, in jo plačujejo z dolgovi, z deželami, z osramotovanjem. Pij IX. si je svest vikši pomoči Marije Device nad vsako človeško pomoč. Marija stolp Davidov: mille clvpei pendent e x ea, o m n i s armatura fortium: 1000 škitov z nje visi, vse oboroženje mučnih. Po Marijni pomoči je zmagal JusH'nijan Gole, ileraklij Perzijane, Pelagij Zamurce...., zmagal tudi Vladislav Poljski, ki je šel na vojsko pevajoč „Bo-garodzica" v čast neoinadcžanc M. D.... Z Marijno pomočjo je in bo zmagal Pij IX. Leonida se ni ustrašil velike množice sovražnikov in je rekel: Chc se 1* oste de dardi il cielo ad ombra; meglio per noi, combatteremo alf ombra. Ce množica pšic nam nebes obsenči; še boljši za nas, se bomo udarili v senci. Pij IX. se šc manj prestraši, ker se bojuje v sercu neoiuadežane Device ....
Čebele in metulji.
Čebelica le ljubi cvetje tako, Ki z med a m je dišečim napojeno; Prezira pa in zaničuje vsako. Ki prazno je, al' še celo strupeno.
Metulju ni za sok. je le za cvetje; (»a mika lišp in barve le krasota. Za samo v nanj sin o le ves unet je Duh. slaj pa tečnost njemu so praznota.
Tako si bere tud na dušnim polji
Vsakdo iz knjig in časnikov, po godi, M e d. vodo strup — po svoj' tpoznavi, zvolji.
Previdno beri. komur um ni kruljev;
Ne cvetja kras. le pravi duh tc vodi, Posnemaj le čebele, nc metuljev!
Balantinov.
Minhovshe spremembe.
V	goriški nadskofii. Čast. gosp. Blaž Riavic jc šel iz kanala za kaplana na Ravnice, in čast. gosp. Franc koron iz Stijaka za duh. pomočnika v kanal. V pokojni stan so stopili: čast. gosp. Matija k o dele, kaplan v kohilji-glavi. za stanovitno; začasno pa: čast. gosp. Anton Nanutti in čast. gosp. Jak. Miani.
V	ljubljanski školii. Trebelnska fara jc podeljena gosp. Jan. Sularju, lajni, v Dragatušu, in Dragatuš jc 11. t. m. razpisan.
V	lavaiitinski školii. Naslednji čč. gg. so prestavljeni ali vmesteni: Benedikt Juri s Ptujske gore v mariborsko slovensko faro; — Franc Rožgar iz Smartna v Rožni dolini na Ptujsko goro; — Franc Val ter iz Galicije v Šmartno; — Mihael Santelj, kaplan pri sv. Ani na krembergi, bode ravno tam za provizorja: — Andrej kaj t n a iz Skal v Podsrcdo; — Jožef Horvat iz Podsrede k sv. Tomažu blizo velike Nedelje; — Janez Simon i č od sv. Tomaža k sv. Marjeti pod Ptujim; — Andrej Fcrlan od sv. Marjete v Dajdiu; — Gregor Prekoršek od sv. I.orenca na Dravskem Polji v Skale; — Juri k la iičii i k iz Sevnice v Smartin na Pako; — Blaž Dol i n še k od mariborske slovenske fare na Teharje; — Franc k ene, dozdaj provizor pri sv. Miklavžu na Polju, za kaplana v Sevnico; — karol Tcrjašk za provizorja v Prevorje: — Anton Srednik iz Prevorja za kurata k sv. Miklavžu na Polji.
Pogovori z gg. ilopisovavci.
Več dopisov iz raznih krajev prihodnjič, ker so prišli žc nazadnje. — G. J. I..: Začetek zanesljivo prihodnjič.
Odgovorni vreduik: Luka Jeran. — Natiskar in založnik: Jožef lllaznik v Ljubljani.