KULTURNO
POLITIČNO
GLASILO
Poštni urad: 9020 Celovec — Verlagspostamt: 9020 Klagenfurt		Izhaja v Celovcu — Erscheinuugsort Klageuturt	P, &• b.
LETO XIX / ŠTEVILKA 39	CELOVEC, DNE 28. SEPTEMBRA 1967	CENA 2.- ŠILINGA
Občni zbor Mohorjeve družbe v luči zgodovinskih dogodkov
Redkokateri občni zbor Mohorjeve družbe je zapustil v udeležencih tako globok vtis kot zadnji občni zbor, ki je bil v četrtek, dne 21. septembra, v prosvetni dvorani Mohorjevega doma v Celovcu. V ospredju podanih poročil je bilo delo — izvršeno v preteklih 20 letih za slovensko ljudstvo na Koroškem.
Med udeleženci občnega zbora je bilo 60 duhovnikov, med njimi predsednik nadzornega odbora Družbe sv. Mohorja, mil. g. kanonik Aleš Zechner, predsednik upravnega odbora, preč. g, dekan Filip Millonig, ravnatelj Mohorjeve družbe, dekan msgr. dr. Janko Hornbock, zastopnik slovenskih poverjenikov v zapadni Evropi, preč. g. Zdravko Reven, med laiki pa nadzornik dr. Valentin Inzko in strokovni učitelj Bernard Straul.!.
Občni zbor so udeleženci pričeli po skupni božji službi v celovški stolnici, kjer je daroval sv. mašo za umrlega prelata in stolnega prošta dr. Rudolfa Bliimla kanonik Aleš Zechner. Tudi na občnem zboru so se spomnili udeleženci dela, ki ga je rajni gospod prelat vršil med koroškimi Slovenci. Vsi smo občutili, kakšna vrzel je po njegovi smrti med nami nastala in kako ga Slovenci pogrešamo. »Mohorjevo družbo«, tako je dejal na občnem zboru dr. Janko Mikula,
»je označil prelat dr. Bliiml nekdaj kot ustanovo z mnogimi cilji, a majhnimi sredstvi«. Razvila se je ob nesebičnem delu so-trudnikov v mogočno kulturno ustanovo koroških Slovencev.
Kar je Mohorjeva dosegla v preteklih 20 letih, meji na čudež. Brez sredstev se je pričelo leta 1947 obnovitveno delo. Dobro so nam še v spominu ruševine, ki so tudi simbolično pričale o obupnem, skorajda brez-izglednem položaju, v katerem smo se nahajali koroški Slovenci po letu 1945. To tembolj, ker so se začele polaščati naših narodnih organizacij in narodnega premoženja sile, ki so aktivno sodelovale s komunističnim režimom v Jugoslaviji. Odločnemu zadržanju najožjih sodelavcev Mohorjeve se imamo zahvaliti, da je ostala Mohorjeva družba to, kar je: izrazito katoliško usmerjena narodna ustanova.
Začetek obnovitvenega dela je tesno povezan z imeni: prelat msgr. Valentin Pod-gorc, pater Odilo, kanonik Aleš Zechner in msgr. dr. Janko Hornbock. Težko bi bilo v tem kratkem poročilu zajeti vsa imena, navesti vse za obnovo družbe zaslužne osebe. To tudi ni namen poročila. Saj je sodelovalo in podpiralo to delo mnogo udov bratovščine med koroškimi Slovenci ter rojaki v svetu.
Papež graja zmerom večje oboroževanje
Po natančni rentgenski preiskavi so v četrtek, dne 21. septembra, izdali v Vatikanu zdravniško sporočilo o papeževi bolezni, ki so ga podpisali trije njegovi zdravniki profesorji: Pietro Valdomi, Mario Ar-duini in Mario Fontana. V sporočilu je rečeno, da -se zdravje sv. očeta zboljšuje in da ni nobenega razloga za takojšnjo operacijo (kot znano je naš list v prejšnji številki na kratko poročal o papeževi bolezni). To je -tudi razlog, da je mogel siv. oče Pavel VI. imeti svoj tradicionalni nedeljski govor.
Pred 40-tisočglavo množico vernikov je papež naslovil svetu vietnamski poziv ter hkrati kritiziral posredno sovjetsko odločitev o brezplačni pomoči Hanoiu. Z okna svoje delovne sobe je sv. oče ponovil mirovni poziv in obžaloval, da države stopnjujejo oboroževanje ter da je vojna v Vietnamu vedno strašnejša.
Akora-vno papež Sovjetske zveze ni neposredno omenil, je v svojem govoru očitno menil sporazum med sovjetsko in severno-vietnamsko vlado. V njem se je Kremelj obvezal, da bo poslal -v letu 1968 Severnemu Vietnamu letala, protiletalske -topove
in izstrelke zemlja-zrak, topovske komade in •avtomatsko orožje, strelivo in opremo, vozila, petrolejske proizvode in vse drugo kar je potrebno za obrambo m za njegov gospodarski razvoj.
Sv. oče Pavel VI. je star 70 let
Skromno in v zatišju je sv. oče Pavel VI. v torek slavil svoj 70. življenjski jubilej. Ta dan je preživel v miru in ga posvetil v glavnem predstoječi škofovski sinodi. Uradnih svečanosti ni bilo.
Papež Pavel VI., ki je bil izvoljen 21. junija leta 1963 za poglavarja katoliške Cerkve, je med in po vatikanskem koncilu izvedel številne osebne odločitve, ki veljajo dandanes kot mejniki cerkvene zgodovine. To so predvsem: enciklika o socialnih in gospodarskih vprašanjih, reforma kurije, škofovska sinoda in končno romanja v Sveto deželo, Indijo in Fatimo ter potovanje v New York k Združenim narodom (OZN).
Papež Pavel VI., ki je znan kot »previden reformator«, naj bi v najbližji prihodnosti rešil še pomembna teološka vprašanja, med njimi problem urejanja rojstev in mešanih zakonov.
Bretonci o svojem položaju
Manjšinska vprašanja so slej ko prej vsepovsod v ospredju političnih dogajanj. Preveč je -bilo zatiranja v preteklosti, mnogo je dokazov v naj novejši zgodovini, da ni mogoče s silo rešiti manjšinskih vprašanj s -tem, da izitrebiš -manjšino s površja zemlje, da se tako gledanje na reševanje manjšinskih .problemov vedno maščuje -ter da dandanes nobena država, ako hoče uspešno sodelovati z drugimi narodi, ne more pogrešati pri -tem sodelovanja manjšin v lastni državi.
Slovenski -dopisnik iz Gorice je -podal za časopisje v Ameriki nazorno sliko o eni najmočnejših narodnih manjšin v Evropi, o Bretoncih v Franciji, -ki so v stalni obrambi za narodne in jezikovne pravice. Iz dopisa posnemamo:
Podvigi francoskega preds-ednika generala De Ganila na obisku v Kanadi so vzbudili; po vsem svetu veliko pozornost in so gotovo omajali njegov osebni ugled v mednarodnih krogih. Poleg tega so vrgli tudi temno senco na Francijo samo. De Gaulle je zahteval svobodo za francosko govoreče Kanadčane, ni pa -pomislil, da ima Francija sama tudi nekaj, odstotkov resnično jezikovno nesvobodnega prebivalstva. Med temi so prav keltski Bretonci -na severozahodu drža1ve, ki zahtevajo zase to, kar je francoski predsednik zahteval za -kanadske Francoze. Francija je -bila vedno znana kot izrazito 'centralistično -urejena država, zato sploh uradno -ni priznala obstoja nefran-cosko govorečih skupin, in je v tem še mnogo slabša od drugih držav z narodnimi manjšinami.
Lansko poletje se je vršil v Gorici kongres Evropske zveze narodnih manjšin, četudi le neuradno, ker ga je rimska vlada prepovedala. Zbralo se je pa vseeno veliko število -delegatov z vseh strani zahodne in severne Evrope. Tako je bila dana prilika se seznaniti tudi z nekaterimi delegati bretonske -skupnosti -v Franciji, ki so marsikaj zanimivega povedali o položaju te keltske skupine.
Dandanes živi v Bretoniji približno 1 milijon 400.000 Bretoncev, ki še govore keltski: jezik, od skupno nekaj nad 3 milijone prebivalcev te dežele. Od francoske revolucije sem bretonski jezik sploh ni užival niikakega uradnega priznanja, šele leta 1870 je nekaj izobražencev zahtevalo poučevanje bretonskega jezika (med njimi tudi Charles De Gaulle, -stric -sedanjega predsednika). V začetku tega stoletja j-e nezadovoljstvo vedno bolj naraščalo in vrstile so se peticije pariški vladi za priznanje osnovnih pravic Bretoncev. Vendar je bila zahteva zavrnjena, češ da bi to podpiralo separatistične težnje v Bretoniji. Leta 1911 pa je nastala bretonska nacionalistična stranka. Vladni predstavnika so bili do bretonskih zahtev vedno bolj nerazpoloženi. Leta 1952 j-e prosvetni minister javno izjavil, da mora zaradi francoske enotnosti bretonski jezik izginiti.
Medtem so med br-et-omskimi rodoljubi ter izobraženci nastale razne organizacije za obrambo narodnih in jezikovnih pravic. Po dolgotrajnih prizadevanjih in z nezanimanjem francoske vlade so šele po zadnji vojni leta 1951 v francoskem parlamentu odobrili zakon, po katerem so dovolili vstop v državne šole raznim deželnim jezikom, med njimi bretonskemu in baskovskemu. Seveda pa so bile tudi -pri tem velikanske omejitve. Dovolili so -le minimalno število ur pouka, ni bilo na razpolago sredstev za učbenike, pouk bretonskega jezika sam pa je bil postavljen čisto na zadnje mesto. Še pred nekaj leti so oblasti skušale še bolj omejiti poučevanjie bre-
tonskega jezika kljub zakonskim -predpisom. Pouk bretonskega jezika se je vršil v različni, a vedno skrčeni meri na osnovni in srednji šoli. Jasno, da je bil pouk vedno le neobvezen. Kar se -tiče visokih šol, ima univerza v Rennesu stolico za keltšči-no, in še ta je edina v Lranciji.
Seveda je le malo število šol, ki j,e res uvedlo pouk bretonščine. Tudi na katoliških šolah ni bila usoda malega jezika bolj cvetoča. Stalno pa so uradne oblasti 'indirektno pritiskale na starše, -češ da bretonski jezik ni važen, da nima mika-ke -praktične veljave itd., -in s tem so odtujili prizadete od pouka materinščine. Poleg -polurne radijske oddaje tedensko v bretonskem jeziku bretanščiina nima vstopa v upravno živ-
ljenje, -le za tolmača je v skrajni sili poskrbljeno.
Toliko o položaju Bretoncev v Franciji! Občudujemo kultumo-ipolitiono aktivnost bretonske inteligence, ki uspešno opozarja ob raznih prilikah na svoje nevzdržne narodnostne prilike. Dejstvo, da se zanima danes ves svet za manjšinska vprašanja, daje Bretoncem zavest, da tudi njih materinščina ne bo utonila v -pozabo. Dobro pa se zavedajo Bretonci tudi dejstva, da je njihov narodnostni obstoj pra-vtako odvisen od lastnega aktivnega doprinosa za življenje narodnostnih prilik med bretonskim prebivalstvom, -ki ga odlikuje bogata kulturna tradicija ter močna volja do življenja.
Eno ime pa naj bo po 20 letih vztrajnega dela za Mohorjevo vendar posebej v tej zvezi omenjeno, ime dr. Janka Hornbocka, ravnatelja Mohorjeve družbe. Mohorjeva je v prvi vrsti njegovo življenjsko delo, vse se je pripravilo in izvedlo po njegovi zamisli: izpraznitev Mohorjeve hiše in hotela Heimlinger, poprava in gradnja hiš, kapele, provincialne hiše, pridobil je za vzgojiteljice tč. šolske sestre, delujejo v naših uradih, v dijaških domovih, ob njegovem načrtovanju je začela delovati leta 1951 tiskarna, ob lO.-oktobrski ulici je nastala moderna knjigarna, prav tako pa je bilo možno kupiti v tej ulici še del hiše, v kateri je kino Prechtl. Ob sodelovanju s preč. patrom Ivanom Tomažičem pa je pridobil Mohorjevi visokošolski dom, ki ga je zgradil slovenski visokošolski mladini pater Tomažič. Koliko finančnih skrbi je povezanih z vsem, kar je nastalo v okviru Mohorjeve družbe, pa ve le, kdor je imel enkrat opravka z večjimi gospodarskimi problemi.
Ob vsem tem pa je vršila Mohorjeva družba — to je prišlo tudi na občnem zboru jasno do izraza — v zadnjih 20 letih med koroškimi Slovenci veliko kulturno in katoliško poslanstvo v smislu programa, ki sta ga začrtala s praktičnim delom velika slovenska rodoljuba Mohorjevi in koroškim Slovencem ustanovitelja Andrej Einspieler in Anton Martin Slomšek.
Mohorjeva družba šteje danes skoro 5000 udov na Koroškem, nad 4000 pa v zapadni Evropi in drugod po svetu. Njeno založniško delovanje se ugodno razvija ter utrjuje z dijaškimi domovi in ostalimi uspešnimi napori v nas zavest, da je Mohorjeva v dobrih rokah, da bedi božji blagoslov nad tem delom ter vrši družba veliko poslanstvo v vrstah slovenske manjšine, državne skupnosti in katoliške Cerkve, kar dandanes priznava brez pridržkov tudi večinski narod v deželi.
•	-Odpravnika poslov in vse -člane kitajo skega veleposlaništva v Tunisu so v nedeljo proglasili za nezaželene osebe. Sporočili so j-i-m, naj takoj zapustijo Tunizijo.
•	V ameriškem -mes-tu Lincoln (Nebraska) je protitankovska raketa ubila štiri do-raščajoče fante. Oče enega izmed njih je izstrelek prinesel kot .spominek’ domov.
Možje pliberške dekanije, pozor
V nedeljo, 8. oktobra, je ob 10.30 v farni dvorani v Pliberku srečanje katoliških mož. Na sporedu so važni govori in razgovor. Obravnavali bodo vprašanja našega časa.
Začeli so se XIV. koroški visokošolski tedni
Z »Allegretom« iz Mozartovega kvarteta št. 8 v B-duru — izvajalci godalni kvartet Mestnega gledališča — so v ponedeljek, dne 25. septembra, v veliki dvorani Glasbenega doma v Celovcu slavnostno otvorili XIV. koroške visokošolske tedne.
Po pozdravu dvornega svetnika dr. Pol-leya, je najprej deželni glavar Hans Sima v izbranih besedah dejal, da se koroško prebivalstvo močno zanima in čuti potrebo po izobrazbi. Potem ko je orisal zgodovino načrta koroške visoke šole, je ob koncu svojega govora poudaril, da se ustanovitev lastnega znanstvenega zavoda ne sme več odlašati. Po govoru magnificence rektorja graške univerze ddr. Franza Zehrerja je sledilo otvoritveno predavanje univ. prof. dr. Otta Burkarda: »Avstrijski doprinos h geofiziki«. (Spored predavanj glej v prejšnji številki.)
Politični teden
Po svetu...
NERAZČIŠČENI SOVJETSKO-KITAJ-
SKI RAČUNI IZ PRETEKLOSTI Sporno ozemlje
Obveščeni krogi že zdavnaj vedo, da med Pekingom im Moskvo obstajajo poleg tako imenovanih ideoloških spornih vprašanj tudi sporna vprašanja ozemljske narave.
Kolikor-je danes znano, je do prvih vojaških spopadov med ruskimi in kitajskimi četami prišlo leta 1680. Takrat so ruski Kozaki na svojih pohodih proti Daljnemu vzhodu prvič vdrli v dolino reke Amur in se srečali z organiziranim kitajskim odporom. Sčasoma so bili ti spopadi vedno večji, dokler Rusija in Kitajska leta 1689 nista sklenili prvega sporazuma, ki je znan pod imenom Nerčinski sporazum. To je bil prvi primer, da je kitajsko cesarstvo sklenilo sporazum z neko evropsko »barbarsko državo«. Nerčin leži vzhodno od Bajkalskega jezera v Transbajkalu.
V Nerčinskem sporazumu so Rusi priznali, da se Kitajska razteza tudi severno od reke Amur, čeprav niso podrobneje označili predelov pod njeno oblastjo. Gre za območje, ki so ga tudi Kitajci komaj poznali, saj na njem ni bilo niti enega kitajskega doseljenca. Na tem območju so živela divja plemena — »barbari«. Sporazum iz Nerčinska je vseboval tudi določilo, po katerem ruske ladje ne smejo izkoriščati reke Amur za vodno pot.
Manifestacija ruske navzočnosti
To določilo so začeli nenadoma upoštevati jeseni 1966, ko je Peking za plovbo po obmejnih rekah uvedel nenadoma nova stroga določila, ki so praktično prizadela samo reko Amur in rusko plovbo po njej. Ta in druga obmejna vprašanja so postala v začetku leta 1964 predmet pogovorov, ki sta jih imeli v Pekingu neka ruska in kitajska delegacija. Toda pogovore so pozneje prekinili in jih nikoli več niso nadaljevali.
Značilno je, da je bil šef ruske delegacije visok funkcionar moskovskega ministrstva za obmejni promet, šef kitajske delegacije pa zgodovinar, ki je svojim partnerjem že od vsega začetka dal jasno vedeti, da ga prav nič ne zanimajo obmejni sporazumi, ki so jih Rusi pripravljeni skleniti v »korist dobrih sosednih odnosov«, ker se je pripravil na pogovore daljnosežnejšega pomena.
Kmalu po tem dogodku so visoki sovjetski vojaški voditelji na čelu večjih častniških delegacij obiskali daljnovzhodne province Zabajkal in Mongolijo. Pri tem so v Vladivostoku, Habarovsku, Čiti, Irkutsku in mnogih mongolskih mestih imeli govore, iz katerih jasno izhaja, da Moskva nima niti najmanjšega namena, da bi obmejna vprašanja štela za kaj več kot za vprašanje krajevne narave. Leta 1966 so vodilni politiki kot Kosigin in Podgorni osebno manifestirali sovjetsko navzočnost v daljnovzhodnih [pokrajinah Moskve.
Na Amurju in Usurju
Rusi so vedno manj spoštovali sporazum iz Nerčinska, čeprav je uradno veljal vse do sredine 19. stoletja. Leta 1658 so sklenili sporazum v Ajgunu, v katerem je Peking vsa področja severno od reke Amur (praktično so bila že pod rusko oblastjo) priznal dokončno Petrogradu, medtem ko je v okviru tako imenovanega sovladja moral deliti vsa področja vzhodno od reke Usuri z Rusi, torej tudi današnjo daljnovzhodno obalno pokrajino ZSSR. Vladna dinastija Mandžu najprej ni hotela ratificirati tega sporazuma iz Ajguna, toda Rusi so leta 1880 prisilili Peking k sporazumu, v katerem so potrdili najpomembnejša določila ajgunskega sporazuma. Tu je Peking dokončno odstopil Rusom celotno območje vzhodno od Usurija.
Po padcu dinastije Mandžu leta 1911 so kitajski nacionalisti zahtevali, naj Kitajska razveljavi »neenakopravni sporazum« in naj Rusija vrne Kitajski ozemlja, ki jih je le-ta izgubila s pekinškim sporazumom. Tako so leta 1912 podpisali rusko-kitajski protokol, ki potrjuje, da ima zunanja Mongolija (današnja Ljudska republika Mongolija) notranjo avtonomijo in da je del Kitajske.
Po oktobrski revoluciji je ljudski komisar za zunanje zadeve Sovjetske zveze v sloviti deklaraciji z dne 25. julija 1919 izja-
vil, da se sovjetski režim svečano odpoveduje neenakopravnim sporazumom, ki jih je caristična vlada vsilila Kitajcem, vsem privilegijem in posebnim pravicam Rusije na Kitajskem, v Mongoliji in v Mandžuriji.
Zunanja Mongolija se opredeli za Moskvo Praktična uresničitev te deklaracije je prinesla Kitajcem nova razočaranja. Sovjetski predstavniki na Kitajskem so pozneje zagovarjali stališče, da je omenjeni razglas samo načelne r ara ve in da je treba na njegovi podlagi urediti posamezna konkretna vprašanja.
Le glede Zunanje Mongolije je Kitajcem uspelo, da so leta 1942 sklenili s Sovjetsko zvezo nov sporazum, s katerim so ponovno priznali vrhovno oblast Kitajske nad Mongolijo. Toda Mongolija se je.od takrat korak za korakom razvijala v neodvisno in 'samostojno državo, četudi je bila pod sovjetskim vplivom.
Čeprav so kitajski komunisti priznali neodvisno Mongolijo in vzpostavili z njo diplomatske stike, je Mao Ce Tung leta 1964 vendarle izjavil nekaterim japonskim časnikarjem, da se je Sovjetska zveza uradno opirala na sporazum z Jalte in zagotovila Mongoliji neodvisnost, praktično pa je na to deželo uveljavila svoj vpliv. Ko sta Hruščev in Bulganin leta 1954 obiskala Peking, so Kitajci hoteli razpravljati o Mongoliji, toda sovjetska državnika sta razpravo o tem vprašanju odklonila.
Argumenti za revizijo meje Meje na razsežnih centralnoazijskih področjih niso jasno označene, ker se vsi zavedajo, da jih nomadska plemena, ki živijo tod, tako ne bi spoštovala. Toda Peking je v zadnjih letih sklenil številne obmejne
sporazume s sosedi in s tem nedvomno prispeval k ublažitvi napetosti v medsebojnih odnosih. Takšne sporazume je pekinška vlada sklenila z Burmo, Nepalom, Pakistanom, Afganistanom in po skrajno zamotanih pogovorih tudi z Mongolijo. Le Sovjetska zveza in Indija, ti dve veliki sosedni deželi, še nista ponudili takšnih sporazumov.
Kitajci imajo na podlagi prastarih arhivov in zemljevidov številne »argumente«, spričo katerih bi mogli od Moskve zahtevati daljnosežne popravke meja. Po nekih starih kitajskih zemljevidih je bila kitajska zahodna meja več sto kilometrov bolj zahodno kot danes ter je segala celo do Kas-piškega morja in Aralskega jezera. Takrat m obstajala nikakršna ruska država in predvsem nikakršno kolonialno carstvo, kakršno je vzpostavila carska Rusija pred razmeroma kratkim časom v osrednji Aziji ravno tam, kjer žive neruski in nekitajski narodi v okviru sovjetskih in kitajskih meja.
Če se ozremo na kitajsko-sovjetsko mejo, z lahkoto vidimo, da ta meja ni toliko pomembna tam, kjer se Sovjetska zveza loči od Kitajske, temveč tam, kjer se loči od Zunanje Mongolije in kjer se ta meja ujema s kitajsko-mongolsko mejo. Strateški ključni položaj Mongolije postane vsakomur očiten, kdor pozna lizredne linije Moskve v Sibiriji, podobne razmere v azijskem delu Sovjetske zveze, slabo naseljenost zahodne in vzhodne Sibirije na eni in povsem drugačen demografski razvoj (gibanje prebivalstva) Kitajske na drugi strani. Kitajci neverjetno hudo čutijo izgubo Mongolije. Na zemljevidu je videti, kot da so Mongolijo, nekoč sestavni del cesarstva Mondžu, s silo iztrgali iz te prostrane tvorbe.
Poleg teh resničnih nasprotij obstajajo tudi druga, za katera praktično ni nobene možnosti, da bi jih rešili. Rešitev je možna ile tedaj, če bi bil vsaj en partner pripravljen podrediti se drugemu. Tega pa niso pripravljeni storiti niti Sovjeti niti Kitajci.
in pri nas v Avstriji
PROKLAMACIJA »OSVOBODILNEGA ODBORA« JUŽNE TIROLSKE
Državni pravdnik je 19. septembra izdal zaporno povelje za dva avstrijska državljana, ki so ju priprli 12. septembra v Bru-neyku. To sta Karl Schafferer in Hans Jbrg Huner. Zadevno sporočilo pravi, da je preiskava karabinjerjev in varnostne službe s sodelovanjem kvesture ugotovila, da sta omenjena izvršila več atentatov v bocenski in tridentinski pokrajini. Oba sta priznala, da sta delovala sporazumno z drugima dvema avstrijskima državljanoma, ki sta Helmut Moritz in Peter Matern in bivata v Avstriji. Vsi so delali po navodilih Nor-berta Burgerja in Petra Kienesbergerja. Eksplozivni material sta jim dajala Kienes-berger in Heinrich Eberleiter.
Teroristična organizacija BAS (osvobo-
od vojaških objektov in stalnih stražnic, in to ob vsakem trenutku.
2.	Smrtno nevarno je ustavljati se v italijanskih trgovinah, botelih, restavracijah in drugih lokalih, kakor tudi v vseh industrijskih napravah, električnih centralah, radijskih postajah, telefonskih ampflikator-skih postajah, italijanskih železniških skladiščih, in to ob vsakem trenutku.
3.	Prepovedano in smrtno nevarno je ustavljati se v uradih, v katerih so italijanske oblasti, kakor tudi v finančnih uradih, v uradih za potne liste ter v davčnih in sodnih uradih razen med 8. in 10. uro zjutraj. Uporabljanje železniških naprav je smrtno nevarno z izjemo potniških vlakov in avtobusov in to samo na Južnem Tirolskem.
4.	Prepovedano in smrtno nevarno je pri-
dilni odbor Južne Tirolske) pa je objavila izjavo, ki jo je poslala tudi agencija ANSA in v kateri napoveduje »odločno zaostritev borbe proti Italiji«.
Izjava se glasi: »Ravnanje avstrijske zvezne vlade, ki je enako izdajstvu Južne Tirolske, politika odpovedi nekaterih zatrjevanj predstavnikov ljudstva na Južnem Tirolskem in ukrepi italijanske zasedbene oblasti nvajajo južnotirolsko organizacijo odpora BAS, da odločno zaostri borbo proti Italiji. V ta namen in da se izognemo nepotrebnim žrtvam med civilnim prebivalstvom, ukazuje odbor za osvoboditev Južne Tirolske naslednje ukrepe: 1. Smrtno nevarno je ustavljati se bliže kakor 200 metrov od italijanske meje na Južnem Tirolskem proti Avstriji, od karabinjerskih, policijskih in vojaških postaj kakor tudi
Državno pravd niitvo v Bomu je odredilo avstrijskima teroristoma: Hansu - Jorgu Hunerju (levo) in Karlu Schallcrerju (desno) iz Innsbrucka preiskovalni zapor. Oba ekstremista sta bila pred dvema tednoma aretirana v Brixnu: na vesti imata — kar sta tudi priznala — pet atentatov na Južnem Tirolskem in enega v Trientu.
hajati v poštne in telefonske urade vsake vrste z izjemo od 8. do 12. ure zjutraj.
5.	Prepovedano in smrtno nevarno je približati se mostovom, viaduktom, vodom visoke napetosti, vodovodom, oddajnim postajam in napravam, ki služijo za oskrbovanje, in sicer od 9. zvečer do 4. zjutraj.
6.	Prepovedano in smrtno nevarno je ustavljati se na oskrbovalnih postajah med 9. zvečer in 4. zjutraj.
7.	V goratih krajih je prepovedano in smrtno nevarno oddaljiti se od cest, ki so označene na uradnih zemljevidih (zemljevidi avstrijskega in južnotirplskega Alpen-verein, Freitag in Bernd in Kompass) kakor tudi vstopati na uradne ceste od 9. zvečer do 4. zjutraj. Tega so razrešene samo osebe južnotirolske etnične skupine, ki so poklicno zaposlene na teh področjih.
SLOVENCI
domu in po snttu
Novice iz Argentine
Kot znano je slovenski pevski zbor v metodistični dvorani v Buenos Airesu priredil svoj koncert v petek, dne 1. septembra (naš list je o tem kratko poročal).
V	prvem delu je izvajal tri skladbe slovenskega klasika Gallusa in sicer štiriglasno Vae N ob is, osem-glasno Haec Dies in petglasno Ascendit Deus. Drugi del so tvorile štiri lepe narodne pesmi in te so bile: Gor čez izaro (Hrovatin), Lastovkam (Sa-velli) Venite rožce moje (Vrabec), Oče naš (Pahor) in Čez noč (Polič). Solo sta peli ga. Marija Marinček in gdč. Roza Golob. Zbor je vodil dr. Julij Savelli.
Koncert je izzvenel v polnem uspehu večera slovenskih pesmi.
V	Moronu je umrl za kapjo g. Franc Likozar. Na mrtvaškem odru je ležal na svojem domu, odkoder je bil pogreb na moronsko pokopališče. Pogrebne obrede je opravil g. župnik Matija Lamovšek.
V	Buenos Airesu pa je umrla ga. Ana Lakner, vdova pred leti umrlega Franca Laknerja. S svojun pokojnim možem je bila vneta delavka med izseljenci po prvi svetovni vojni ter neumorna pomočnica rajnemu msgr. Janezu Hladniku pri vseh pobudah in akcijah za koristi slovenskih ljudi v Argentini.
V	lepem Miramaru so imeli letos že kar vrsto prireditev. Slovenski dom, ki ga zidajo, prav lepo napreduje, čeravno jih je malo. Slovenska skupnost je imela tudi volitve, pri katerih je bil izvoljen sledeči odbor: predsednik Tone Prešiček, podpredsednik Lojze Trpin, tajnik Janez Jelenc, blagajnik Janko Gornik, gospodar F. Gornik st., razsodišče Tone Japelj, referent za mladino Ivan Škulj. Po odstopu g. Jelenca je prevzela mesto tajnika ga. Marija Marolt.
V	Miramaru je nedavno praznoval svoj 83. življenjski jubilej dr. V. Kisovec. Na slavju se je zbralo mnogo njegovih prijateljev in znancev iz Mira-mara in Mar de Plate.
Iz Miramara se je nedavno poslovil slovenski pevovodja Slavko Tršinar, ki s toliko ljubeznijo prihaja k tamkajšnjim Slovencem in se trudi, da ne bi lepa slovenska pesem izumrla. V imenu Slovencev iz Miramara se je od njega poslovil predsednik Tone Prešiček. Z lepimi besedami se mu je zahvalil za ves trud in požrtvovalnost. Želel mu je srečno pot, veselo snidenje s svojimi domačini, in skorajšnjo vrnitev zopet med nje.
Kdor se ne bo držal teh predpisov, bo nosil posiledlice po lastni krivdi. Te določbe so s topile v veljavo opolnoči med 19. in 20. septembrom 1967.
V Boznu izjavljajo v odgovornih krogih, da je izjava BAS groteskna, ker ni prvikrat, da se v Avstriji in Italiji širijo podobne grožnje.
Avstrijski zunanji minister dr. Lujo To:n-čič-Sorinj je izjavil, da je namen vsega tega preprečiti obnovitev pogajanj med Avstrijo im Italijo.
GRADNJA SEDEŽA ORGANIZACIJE
ZDRUŽENIH NARODOV
NA DUNAJU
Mesto Dunaj in država sta v torek, dne 20. septembra, podpisala pogodbo, da bosta prispevala h gradnji novega sedeža Združenih narodov v Donavskem parku.
Organizacija združenih narodov in avstrijska vlada sta se že aprila letos sporazumeli, da bodo postavili na Dunaju stalni sedež agencije OZN za industrijski razvoj (UNIDO).
Po pogodbi med državo in mestom naj bi zgradili uradni sedež do leta 1971, do leta 1972 pa novo poslopje za IAEO, poleg tega pa še veliko konferenčno zgradbo. Stroški za vse zgradbe bodo znašali okoli 900 milijonov šilingov.
Finančni minister dr. Wolfgang Schmitz in dunajski podžupan Sl a vi k sta se sporazumela še za druge važne postavke v vprašanju izgraditve središča nove organizacije OZN za industrijski razvoj:
Zemljišče v Donavskem parku naj bi postalo mesto Organizacije združenih narodov, v katerem naj bi se naselile še druge mednarodne organizacije.
•	Dela za to bosta načrtovala zveza in mesto Dunaj skupno.
•	Stroški za graditev tega sedeža so razdeljeni takole: Dunaj 35 odstotkov, država pa 65 odstotkov.
•	Dunaj bo dal na razpolago ‘potrebno zemljišče brezplačno, poleg tega mora prestolnica zgraditi še hitro zvezo do mestnega središča in letališča.
•	Dunaj bo podprl mednarodne organizacije pri preskrbi s stanovanjskimi prostori.
Goree - mali otok žalostnih povesti
Z obiska na kraju, od koder so romali črnci iz Afrike v suženjstvo
Bila je že noč, ko sem prišel na Goree, otok, ki leži komaj nekaj milj od obale, nasproti Cap Verda.
»Goree c’est Fhistoire triste« — Gore, to je žalostna zgodovina! Tako mi je razlagal črni profesor zgodovine iz Dakra, že ko sva skupaj sedela na kolokviju, ki je razpravljal o zgodovini in kulturi Afrike. Simpatičnemu možaku sem povedal, da nameravam naslednji dan obiskati otok in tako na lastne oči videti to, v zgodovini afriških sužnjev tolikokrat zapisano ime. črni profesor zgodovine me je samo opozoril na posamezne značilnosti tega otoka. V kolokviju so večkrat omenjali njegovo ime v zvezi z najnovejšimi izsledki v zgodovini afriških sužnjev. Mnogo razprav se je vrtelo predvsem okrog problema, koliko sužnjev so v treh stoletjih odpeljali iz Afrike v Ameriko. Strokovnjaki-zgodovinarji so tu zagovarjali različne cenitve: eni so menili, da jih je bilo 20 milijonov, drugi so dokazovali, da jih je bilo odpeljanih več kot 30 milijonov.
*
Zvezdnata afriška noč. Valovi Atlantika se grozeče zaganjajo v obalo otoka. Z morja prihajajo kriki, ob starem lesenem pomolu pristajajo dolge piroge. Z obale se oglaša v noč »tam-tam«. V guvernerjevi palači pa še gori luč in čez balkon odmevajo zvoki tamburinov in oboj in razposajen ženski smeh.
Vse pa preglasi rožljanje verig in vpitje 'belih in črnih biričev. Ob zidu utrdbe St. Fran^oise se rišejo dolge sence — brezkončna vrsta uklenjenih sužnjev. Ob vrsti korakajo biriči z debelimi korobači v rokah. Na trgu pred guvernerjevo palačo štejejo uklonjene može in žene. Preštevajo jih kot živino, nato jih seženejo skozi obokani vhod v hišo sužnjev. Pretresljivi so kriki pretepenih mož in jok otrok.
Prižgejo se reflektorji. Temo, krike in vso grozo ob njih razblini bleščeča svetloba. Šele sedaj se zavem, da je bila vse skupaj le igra, globoko doživeta zgodovinska igra — čarobni spektakel luči in senc, spek-tikel nikdar pozabljene resničnosti, tokrat obujene samo za turiste.
Goree sem obiskal tudi podnevi. Otok je podoben pravokotni mizi, dolg je komaj slab kilometer in širok le 300 metrov. Mestece na otoku ima še danes podobo, ki so mu jo dali njegovi zadnji gospodarji. V 15. stoletju je bilo to le majhno zavetje črnih ribičev, v katerem so se kdaj pa kdaj ustavljali portugalski, francoski in italijanski pomorščaki. Nikdar niso dolgo ostali. L. 1617 pa so Holandci kupili otok le za nekaj železnih palic. Petdeset let pozneje je admiral d’Estres na svoji poti na Tobago v imenu francoskega kralja zasedel otok. V 18. stol. so imeli otok nekaj časa v rokah Angleži, pa spet Francozi. In ti so tu ustanovili središče trgovine s sužnji.
Ko se sprehajam po ozkih mestnih uličicah, imam vtis, kot da sem v kakšnem mediteranskem mestu Francije. Le enonadstropna hiša ob obali je zgrajena v tipičnem ikolonialnem slogu, s kolonadami v prvem nadstropju. Na hiši preberem napis: »Maison des Esdaves«. Torej, to je tista znana hiša sužnjev, hiša groze, ki so jo opevali že številni pesniki. Skozi nizek obok stopim v temen hodnik. V nos mi udari vonj po plesnobi. Le bežno razločim sive zidove. Od časa do časa mi pade s stropa na glavo debela kaplja. Kako hudo je moralo biti tu nekoč! Na stotine sužnjev so zaprli sem. Tu so čakali po cele tedne in celo mesec, da so odprli ozko luknjo z železnimi vrati na drugem koncu kleti, kjer je že stala zanje pripravljena ladja, da jih odpelje čez Atlantik.
Kdor je stopil skozi to odprtino, ni nikoli več videl Afrike.
In sedaj gledam iz hiše sužnjev na morje in premišljujem: Ko bi ti vlažni kamni lahko govorili, koliko žalostnih zgodb bi nam povedali. Zgodbe o pretepenih sestradanih ljudeh, o moških, ki niso smeli biti starejši kot 35 let, o mladih dekletih, ki so jih ujeli samo zato, da bi jim rodile krepke fante — delovno silo za novo odkrito Ameriko.
*
V malem muzeju na otoku, kjer so razstavljeni dokumenti žalostne zgodovine Go-reeja tudi v slikah, lesenih skulpturah im pisani besedi, odkrijem zguban papir, na katerem so bile z okorno roko zapisane be-
sede neznanega Afričana: To je bila ljudska pesem, toda hkrati tudi globoka tožba vse Afrike:
Dvajset milijonov sužnjev, odvedenih v Ameriko, odvedenih v treh stoletjih, če bi šteli samo tiste, ki so stopili na tropska tla Amerike?
Kaj je s tistimi, ki so umrli od lakote, bili ubiti in niso nikdar videli Amerike? Ne, 30 milijonov jih je bilo!
Morda 35 milijonov in še več!
Zgodovina ne laže
V muzeju sem videl tudi pretresljivo sliko: Sužnji na poti na suženjski trg. Dolga kolona, v prvi vrsti korakata moža z zvezanimi rokami, vratove imata ujete v debelo vejo, napravo, podobno enostavnim volovskim jarmom. Za njima sta moža, z rokami, zvezanimi na hrbtu. Ob njiju hodi črnec s težkim tovorom na glavi. Roke ima privezane k tovoru. Za njim gre žena z otrokoma, ki jo vprašujoče gledata. Ob koloni gredo čuvaji, Arabci, črnci, belci. Eden izmed njih je dvignil težko sekiro nad glavo onemoglega črnca, ki je obležal na poti. In koloni ni videti konca.
Tudi ta slika je narejena po zapisanih izročilih. V 18. in 19. stoletju so bile take kolone na dolgih poteh iz notranjosti do obal zahodne Afrike nekaj vsakdanjega. Raziskovalci in misijonarji so jih še videli proti koncu 19. stoletja in so to tudi zapisovali. Toda več od teh zapisov je bilo objavljenih šele v zadnjem času. Jn tako tudi zgodovina suženjstva postaja iz dneva v dan jasnejša.
*
Jasno, da so nekdanji kolonizatorji tudi zgodovino suženjstva v Afriki krojili po svoje. Zato se tudi ne smemo čuditi, da je francoski profesor na nedavni konferenci afriških zgodovinarjev zagovarjal svojo tezo, da bi afriške mladine ne smeli učiti zgodovine suženjstva. To da namreč utegne kvarno vplivati na vzgojo mladine. Mladina bi lahko izvedela, kako so bili »glavni« trgovci s sužnji afriški plemenski poglavarji in kako so se Afričani med seboj sami uničevali z intrigami, ukanami, z ubijanjem in zdraž-bami. V posameznih afriških deželah se je mladina morala še do nedavna učiti iz učbenikov, ki so jih še tiskale nekdanje kolonialne uprave, da so le intrige in divjaška dejanja plemenskih poglavarjev, skratka, Afričanov samih, zakrivile to najbolj žalostno dejanje v človeški zgodovini.
Ne, vse to — intrige, ukane in zdražbe —
Pred kratkim je izšla v švicarski založbi Atlantiis Verlag v Ziirichu knjiga pod imenom »Svet v slikanici« (Die Welt in Bil-derbuch). Delo ima čez 200 strani in obravnava v osmih poglavjih ameriško, skandinavsko, holandsko in francosko, nemško, špansko, italijansko, grško in izraelsko, ter pod ,skupnimi naslovi še ruske, jugoslovanske, češke, slovaške, indijske, kitajske in japonske slikanice.
V knjigi je nad 150 skrbno izbranih ilustracij iz slikanic sodobnega sveta. Skoraj toliko, kot je le-teh, je na kratko predstavljenih tudi slikarjev-ilustratorjev z življenjskimi podatki in z naslovi njihovih del. Tako najdemo tudi imena slikarjev: Milan Bizovičar, Ančka Gošnik-Godec, Lidija Osterc, Marlenka Stupica, Marija Vogelnik, Ive Seljak-čopič in Roža Piščanec.
Knjigo »Svet v slikanici« si je zamislila, napisala besedilo in izbrala podobe Bettina Hiirlimann, ki jo pedagogi in zagovorniki estetske vzgoje ipoznajo predvsem po delu '»Evropske otroške knjige v treh stoletjih« (Europaische Kinderbiicher in drei Jahr-hunderten, Atlantis Verlag Ziirich, 1959 in 1963). Knjiga je prevedena v več evropskih jezikov.
Hiirlimannova pripoveduje o jugoslovanskih, posebno slovenskih slikanicah, kako se je v njih ustvaril svojski stil, v katerem se zrcali mnogolikost kmečkega življenja, bogastvo pravljic, pesmi in ljudskih noš. Posebej navaja, da je to svojevrstno področje narodnih kultur tudi pri Slovencih zaživelo šele po drugi svetovni vojni. Poudari, da so v njeni knjigi zastopani predvsem slovenski ilustratorji in ilustratorke,
to j,e bila le taktika kolonialistov. Tako odgovarjajo mladi črni zgodovinarji Afrike. Toda to ne velja le za suženjstvo, za prvo obdobje prodora belcev v Afriko. Isto taktiko so ubirali kolonialisti tudi pozneje, v svoji drugi fazi kolonialnega osvajanja. Z otoka Goree so osvojili današnje ozemlje Senegala in prodirali naprej v brezkončna prostranstva starega sudanskega carstva. Ni še dolgo tega, ko je bila v neki zgodovinski knjigi objavljena listina, patentno pismo francoskega cesarja prejšnjega stoletja, v katerem ta zahteva:
»Tako nujni, kot so bili doslej črnci za ameriške plantaže sladkorja in indiga, tako nujni so sedaj za Francijo afriški gumi, usnje, zlato in kava. Zato naprej v Afriko! ...«
Vse to mora vendar zvedeti naša mladina — trdijo črnci pedagogi —, poučiti jo moramo čim bolj natančno o zgodovini kolonialnega osvajanja Afrike. To zgodovino moramo tudi čimprej in čim bolj temeljito preučiti in jo ovrednotiti. Zgodovina se ne more in se ne sme potvarjati, to bi že danes enkrat za vselej lahko razumeli naši nekdanji gospodarji. Seznaniti se moramo z njo že zato, ker je taktika, ki jo uporabljajo kolonialisti in imperialisti ob svoji tretji ekspanziji na črni kontinent, to je v današnjih časih, močno podobna tisti iz prvih faz kolonialnega osvajanja Afrike. Kongo, Gana in še cela vrsta dežel so nam za to najboljši dokaz. Prav zaradi tega je potrebno, da sami čimprej spoznamo svojo preteklost in se iz nje tudi kaj naučimo ... Tako so zagovarjali afriški zgodovinarji na simpozijih o afriški zgodovini in kulturi letos spomladi v Dakarju svoje pospešeno delo pri preučevanju zgodovine Afrike. Hitijo, da čimprej snamejo tenčico s svoje daljne preteklosti in da pravilno ovrednotijo vse, kar je bilo že doslej zapisano o stari zgodovini, o kolonialnih osvajanjih in o suženjstvu Afričanov.
*
Gledam dokumente, ki govorijo o žalostnih zgodbah afriških sužnjev in obujam v spomin vse, kar sem o tem izvedel v zadnjih dneh. Nato stopim iz muzeja spet na tlakovano ulico. Mimo se pripodi gruča fantičev. Ustavim največjega med njimi: »Kako pridem do hiše sužnjev?« Zaman, ne ve. Ponovim: »Maison des Esclaves?«
»Gospod misli hišo, kjer se igramo sužnje in bele policiste?«
»Verjetno bo to. In kdo zmaguje v vaši igri?« sem bil naprej radoveden.
»Sužnji vendar, gospod!« Začudeno me je pogledal in si verjetno mislil: Le kako more beli gospod tako neumno vpraševati.
B. Kuhar
njihove stvaritve pa šteje med najkvalitetnejše v sodobnem svetovnem slikaniškem opusu. Imena slovenskih umetnikov so zapisana v isti vrsti z imeni svetovnih mojstrov slikanic, ki jih poznamo s književnega trga za otroke: Hans Fischer, Roger Duvoi-sin, Janosch, Werner Klemke, Josef Lada in drugi.
V razkošni knjigi so reproducirane ilustracije iz naslednjih slovenskih slikanic: »Prvi maj«, Prežihov Voranc, ilustriral Milan Bizovičar; »Levi devžej«, Prežihov Voranc, ilustrirala Ančka Gošnik-Godec; »Hišica iz kock«, Ela Peroci, ilustrirala Lidija Osterc; »Labodi«, Marcel Ayme, ilustrirala Marlenka Stupica; »Palčica«, M. C. Andersen, ilustrirala Marija Vogelnik.
QLEDALIŠCE v CELOVCU
Petek, 29. septembra, ob 19.30: Die Ka-meliendame (Dama s kamelijami) Alexan-dra Dumasa. Gostovanje Marije Schell. — V soboto, 30. septembra, bodo ponovili isto delo; predstava je prav tako ob 19.30. Cene od 14.— do 72.— šil. — Nedelja, L oktobra, ob 15. uri: Der Graf von Luxenburg (Grof luksenburški), opereta Franza Lebarja. — Torek, 3. oktobra, ob 19. uri: Rigo-letto, opera Giuseppa Verdija. — Sreda, 4. oktobra, ob 19.30: Grof Luksenburški. — Četrtek, 5. oktobra, ob 19.30: Der Bettler oder der tote Hund (Berač ali mrtvi pes) in Der Tag des groBen Gelehrten Wu (Dan velikega učenjaka Vuja), ljudska igra iz stare Kitajske, Petra Palitzscha in Carla M. Webra.	\
Sodobni kulturni
H H H 01 tšl H H portret
Fran Zwitier
Akademik Fran Zwitter je bil rojen v Beli cerkvi leta 1905. Po očetu je koroškega, spodnjezilskega rodu, po materi je Dolenjec. V zgodovinskem društvu povezani slovenski zgodovinarji ga že več kot poldrugo desetletje leto za letom izbirajo za svojega predsednika. Saj spada na zelo vidno mesto v tisti generaciji, ki je v desetletju pred drugo svetovno vojno bila plat zvona k zbiranju slovenskega ljudstva in opozarjala na bližnji boj za obstanek slovenskega naroda. To vidno mesto je vtisnilo pečat tudi njemu: maja 1941 je bil mesec dni zaprt, poldrugo leto je bil v kon-finaciji v Italiji in poldrugo leto je živel v partizanih, kjer je že od januarja 1944 vodil tedaj v Evropi edinstveno znanstveno ustanovo »Znanstveni inštitut«. Tu je nadaljeval priprave za tisti del boja za zagotovitev pravičnih slovenskih meja, ki jih je moral izdelati svojemu ljudstvu zvesti znanstvenik. Leta 1945 je postal znanstveni tajnik Inštituta za proučevanje mednarodnih vprašanj pri zunanjem ministrstvu. Kot izvedenec za teritorialna vprašanja je spremljal državnike na konference o slovenskih mejah od Londona in Pariza do New Yorka in Moskve.
Vse to kaže, da je stopil Zwitter v slovensko zgodovino vselej z mislijo na prihodnost, na katero pa se je treba temeljito pripraviti. Prav tako premišljeno, tehtno in z mislijo na bodočnost slovenske kulture prežeto je bilo tudi njegovo vodstvo slovenske univerze, ki ji je stal na čelu kot rektor v letih 1952-54. Takšne so bile njegove besede o povojnem življenju, takšno je tudi njegovo delo v številnih zgodovinskih in drugih organizacijskih telesih, ki je v njih sodeloval in še sodeluje.
Kot študent zgodovine in geografije v Ljubljani in na Dunaju (1924—1928) se je učil precizne tehnike zgodovinskega dela najprej ob srednjeveških virih, na katerih sloni tudi njegova disertacija o »starejših kranjskih mestih in meščanstvu« (1929). Razprave s tega področja kažejo velik pomen, ki ga je imelo na Zwitterjevo formiranje drugo obdobje študija: dve leti v Parizu, ki sta mu široko odrprli vrata v francosko zgodovinopisje prav tedaj, ko se je v njej sprožil za svetovno zgodovinopisje pomembni razvoj z začetkom izhajanja časopisa »Annales«.
Zwitter se je ob študiju v Franciji seznanil s sociološko metodo, ki jo je nato podčrtal kot poglavitno »novost svoje knjige« o »prebivalstvu na Slovenskem od srede 18. stoletja do današnjih dni.«
Po povratku iz Pariza je imel poleg disertacije in blizu 20 večjih in manjših objav že tudi drugo knjigo, pomembno razpravo o »izvorih političnega ilirizma in postanki ilirskih provinc«. Idejna smer knjige ni bila v skladu z nacionalno politiko tedanjega režima, pa tudi ozke razmere na filozofski fakulteti niso omogočale na zgodo-voni niti postavitve asistenta, kaj šele novega docenta. Tako je odšel prof. Zwitter na gimnazijo. Tu je pripravljal tri leta svojo habilitacijsko delo, knjigo o »prebivalstvu«, ki je pomenila po svoji sociološki metodi pravi prelom v obravnavanju zgodovine slovenskega naroda. Pomen iste metode je pokazal tudi v razpravah drugih, ob analizi »koroškega vprašanja« ter ob prikazu vprašanja »Nemcev na Slovenskem«.
Fran Zwitter je doslej objavil okrog 200 publikacij, med njimi 10 samostojnih knjig in okrog 70 zgodovinskih razprav, pa preko 100 člankov, ocen in prikazov. Posebno v ospredju je bilo pri tem nekako pet skupin vprašanj: študij razvoja prebivalstva v ozki povezavi z gospodarsko zgodovino, slovenska zgodovina v 18. in 19. stoletju, ki ji je za 18. stoletje podal že njeno prvo znanstveno sintezo v »Zgodovini narodov Jugoslavije«, v 19. stoletju pa ga zanimajo predvsem idejni politični tokovi; problematika zgodovine srednjeveških mest; zgodovina Slovenskega Primorja; vprašanja zgodovinske metode.
Zvvitter pa razdaja bogastvo svojega duha in misli tudi v govorjeni besedi. V slovenskem zgodovinopisju je Fran Zvvitter postal po svojem delu neutrudni raziskovalec preteklosti slovenskega naroda, skrben svetovalec pri vseh žgočih vprašanjih naše znanosti in občega življenja ter trden mož, ki vselej stoji za svojo besedo.
Evropa hvali slovensko slikanico
Za manjšinski problem se splača živeti
Vsaka organizacija na svetu določi dan, na katerem se zberejo člani, ki potem razpravljajo, ali je organizacija v preteklem letu izvršila svojo nalogo, in kako bodo delali v bodoče.
Takšen dan, ki se imenuje občni zbor, je sklicala, KDZ (Koroška dijaška zveza) v nedeljo, dne 24. septembra.
Pozdrav predsednika Grilca
Ob napovedani uri je stopil predsednik osrednjega odbora KDZ Matevž Grilc pred zbrane člane ter jih prisrčno pozdravil. Nadalje je še pozdravil predsednika Narodnega sveta koroških Slovencev dr. Valentina Inzka, prof. dr. Franceta Cziga-na, prof. Marijo Spieler, prof. Jožeta Wa-kouniga in prof. dr. Stanka Čegovnika.
Poročila
Najprej je prebrala visokošolka Ivica Zwitter poročilo občnega zbora 1966, nato pa je sledilo še poročilo predsednika Matevža Grilca. Ugotovil je, da so srednješolci v preteklem šolskem letu pridno delali, v vseh odsekih, posebno športniki » dosegli častna prva mesta v nogometu. O letošnjem študijskem seminarju, ki je bil prav gotovo zelo velik uspeh, pa je predsednik povedal tole: »Seminar se je začel s sprejemom pri deželnem glavarju v petek, dne 1. .septembra ob 17. uri. V svojem nagovoru je deželni glavar med drugim dejal, da želi poleg drugih ciljev deželne politike podpirati slovensko jezikovno manjšino na kulturnem področju. Naglasil je, da stremi deželna politika za tem, da se v deželi ustvarjajo čim boljši ‘življenjski pogoji za vse deželane, ne glede na njihovo narodnost. Posebno vlogo igra pri tem prizadevanje za ohranitev in utrditev miru v deželi in za sožitje med obema narodoma. Kar se je v preteklosti zamudilo, bo treba v bodočnosti popraviti. Povabil je slovensko mladino k sodelovanju in izrazil mnenje, da se s skupnim delom da veliko doseči.
»V odgovoru sem izrazil veselje«, je dejal predsednik Grilc, nad politiko deželnega glavarja med narodi, t. j. med Slovenijo, Italijo in Koroško ter ipoudaril, da morajo biti ravno koroški Slovenci pri teh kontaktih most med narodi. Kot temeljno vprašanje manjšine sem smatral šolsko vprašanje in izpovedal, da KDZ podpira tozadevne zahteve slovenskih centralnih organiza-
TIROLIA-peči na olje
že od 2200 šilingov
kot tudi razne druge peči in štedilniki vseh vrst na zalogi!
OŽEMALNIKI (centrifuge)
za perilo (3 kg) samo 890 šilingo;v
vam nudi trg. podjetje Bfa/zej.
Bleiburg-Pliberk, tel. 04235 Libuče 302
olj,. Poudaril sem nadalje, da število prijavljenih otrok ik slovenskemu pouku na ljudskih šolah nikakor ne odgovarja resničnemu stanju. Kot vzrok temu sem navedel zgodovino koroških Slovencev, katera se izraža v trajnem boju za narodno eksistenco dm da politiona, socialna, kulturna in tudi gospodarska situacija ni bila vedno naklonjena koroškim Slovencem. Tukaj ležijo vzroki v čutu manjvrednosti slovenskega človeka in zato na žalost pri prijavah k slovenskemu pouku ne odločajo vedno racionalni, ampak politični in emocialni (čustveno razgibani) argumenti. Nakazal sem tudi razločevanje Slovencev na nekaterih šolah, prinesel primer in apeliral na deželno vlado, naj ta skuša ta položaj zboljšati in, naj uradno izjavi, da se je v času, ko se zbližujejo narodi in kontinenti potrebno učiti več jezikov, tako tudi slovenščine.
Nato sem prišel na problem graditve Slovenske gimnazije in ponovno zahteval
graditev šole in poudaril, da po desetih letih čakanja ne sprejmemo nobenega opravičila več.
Dotaknil sem se tudi člena 7 avstrijske državne pogodbe in imenoval vladno politiko pasivno, kajti Slovenci že skoro 13 let čakamo na izpolnitev člena 7. Seveda pri tem nisem mislil le politike deželnega glavarja, socialistov, ampak tudi OeVP.
Nazadnje sem govoril o protislovenskih akcijah koroškega »Heimatcliensta« in rekel, da se zdi, da so le ti ljudje okrog te organizacije narodnih nestrpnežev pozabili, da je zapisano v državni pogodbi, da bi morale biti take organizacije prepovedane.«
Nato se je dotaknil Matevž Grilc seminarja o šolskem vprašanju ter izrekel zahvalo vsem predavateljem. O predavanju predsednika koroškega deželnega šolskega sveta, deželnega poslanca Josefa Gutten-brunnerja pa je predsednik osrednjega odbora KDZ izjavil, da je podčrtal ta v predavanju predvsem pravico manjšine, da se dobro počuti v svoji domovini. To bo možno le, če bo upoštevan pri reševanju manjšinskih vprašanj tudi njen glas. Šolsko vprašanje je obdelal predsednik Gutenbrunner na podlagi določil zakona iz 1. 1959 ter omenil, da sloni sedanja zakonska ureditev na priznavalnem principu. Starši morajo otroka k slovenskemu pouku izrecno prijaviti. V diskusiji je izrazil deželni poslanec mnenje, da on osebno nič nima proti principu odjave, ki ga zahtevajo koroški Slovenci, da pa dvomi, da se bo zakon spremenil. Da pri
MIRKO KUMER:
Na 8. evropskem
8.	junija: Z g. Ulbingom, iz občine Loga ves s Koroškega, ki govori slovensko in je vojni invalid, bil je ranjen od Rusov in leta 1945 z lazaretnim vlakom vrnjen preko Frankfurta in Berlina v domovino, sva se podala na Kurfurstendam na avtobus in nato v veliko OstpreuBenhalle k otvoritvi 8. evropskega občinskega dne.
Pri otvoritvi, ki se je začela ob 9. uri, je bilo navzočih 4300 udeležencev. Napisi so bili v petih jezikih: nemški, angleški, italijanski, francoski in nizozemski. Vse govore so v te jezike sproti prevajali in po posebnih slušalkah takoj oddajali poslušalcem. Nemško govoreči smo se vsedli skupaj. Vsi pozdravi in nagovori izvenijo v eno misel: Združena Evropa: gospodarsko in politična združitev. Mnogi govorniki so' govorili v več jezikih. Mlado dekle so odlikovali za najboljši spis o Združeni Evropi. Župan iz Rima izroči županu iz Berlina zastavo Evropske zveze občin. Ta ima lep nagovor, v katerem se zrcali žalost, da je mesto razdeljeno na vzhodni in zapadni sektor. 8. evropski občinski dan v Zahodnem Berlinu je važen tudi zato, da bi delegati videli razdeljenost mesta in Nemčije ter da bi se v svetu zavzemali za človekove pravice.
Sledila sta govora notranjega in zunanjega ministra Zahodne Nemčije Paula Liicke-ja in Willija Brandta. Slednji je dejal: »Pot do Združene Evrope je dolga, trnjeva. Uresničiti se pa združitev mora, in sicer bo Evropa Zvezna država in ne Zveza držav. Posebnosti posameznih držav in državic bodo v Združeni Evropi ostale ohranjene. Evropa govori mnogo jezikov, a najti mora svoje lice za svobodo, dostojanstvo človeka in srečo. Teži nas, da je na Bližnjem vzhodu spet vojna. Ta naj bi se čimprej končala in ustvari naj se ne samo premirje ampak trajni mir. To hoče Zahodna Nemčija in njena sedanja vlada. Kakor smo našli pot do Francozov, jo bomo našli tudi do Poljakov in do našega vzhodnega soseda (misli Rusa). V prvi polovici tega stoletja so imeli vojno kot sredstvo politike. V drugi polovici tega stoletja pa je politika sredstvo za mir. Mejniki so deklaracije iz Bruslja in StraBburga, EWG (Evropska gospodarska skupnost) in Evropski parlament. Hočemo gospodarsko in politično združitev Evrope. Zraven naj bodo tudi Angleži. Evropa se ne konča na reki Labi. Zraven
prijavah ne odločajo vedno razumski argumenti, ampak da je duševni pritisk na starše precej močan, je priznal in dodal, da se morajo Slovenci iznebiti tega čuta manjvrednosti in da morajo učitelji in slovenska inteligenca po svojih močeh in možnostih vplivati, da bo čim več otrok prijavljenih k slovenskemu pouku. Apeliral je na slovenske starše; naj javijo vse nedostat-ke šolskemu uradu. Slovenci morajo izterjati čim več v svoj prid iz sedanjega položaja. O tistih Slovencih pa, ki se ne priznavajo k manjšini, je dobesedno povedal: »Es ist eine pornierte Dummheit sieh nicht als Sknvene zn bekennen.«
Ob koncu svojega predavanja je orisal predsednik KDZ Grilc še bodoče naloge Koroške ddijaške zveze ter v tej zvezi poudaril izjavo dr. Marka Dumpelnika, ki je pred kratkim dejal: .Manjšinski problem je tako važen in zanimiv, da se zanj splača živeti!’«
Sledilo je nato na občnem zboru še poročilo tajnika Filipa Warascha o številu in predmetu sej ter o delu KDZ na Dunaju. 12. marca t. 1. se je 20 članov KDZ podalo na študijski izlet na Gradiščansko in isto število članov je moglo tudi prebiti letovanje na otoku Rabu po znižani ceni. Ob koncu je tajnik še prebral pismo prosvetnega ministra Piffl-Perčeviča, ki je odgovoril na prošnjo, ki jo je vložila KDZ zaradi zidave poslopja za Slovensko gimnazijo.
Poročilo o denarnem stanju pa je podal blagajnik Marktl Tone.
Po končanih poročilih je bila predlagana razlrešnioa sitairemiu odboru.
Volitev novega odbora
Takih volitev KDZ že dolgo ni imela. Postavljena je bila samo ena lista, kar priča, da so bili vsi člani navdušeni za predlaganega kandidata. Novi predsednik je postal Jernej Marko.
Na sporedu so bile še slučajnosti. Po pesmi »Koroška budnica« smo se razšli z novim ognjem, da se bomo neizprosno borili za naš obstoj.	Kalasanski
3. nadaljevanje
občinskem dnevu
spadata tudi Vzhod in pa Balkan. Kaj bo z narodnostnimi vprašanji, ne vem, a to je jasno, da brez občin ne pojde, če mi združitve ne bomo dočakali, jo bo izvedla naša mladina, ki se vzgaja v evropskem duhu. Nemška vlada vas delegatje pozdravlja in želi uspehov pri vaših posvetovanjih.«
Nato so citirali še zadnje naročilo pokojnega kanclerja Adenauerja, ki je dejal: »Napravite že vendar združitev, kajti brez združene Evrope ni bodočnosti za našo deželo. EWG je danes poleg USA in Rusije najmočnejša gospodarska sila sveta. Ko bo Evropa politično združena, bo tudi najmočnejša politiona sila sveta.«
Govorijo še zastopniki EWG (EGS) po nemško in francosko in kažejo na težave in krize v EWG od leta 1965 dalje, ko je začel de Ganile nagajati. Vendar druge poti ni kot vztrajati. Tudi Berlinčani vztrajajo in so vztrajali kljub velikim težavam za časa blokade. 8. evropski občinski dan jih k vztrajnosti spodbuja.
Italijanska zastopnik pri EWG Petrilli je govoril precej dolgo. Zavzemal se je za pristop Angležev v EWG, ni pa omenil Avstrije. Obžaloval je, da bo odstopil Wal-ter Hallstein. V svojem govoru je dejal, da se bo EGS pogovorila z vzhodom, da bodo zedinili nemški narod.
Po teh govorih smo Se s posebnimi avtobusi peljali v hotel Bristol Kenipinski k obeldu, Iki so ga pripravili v slavnostni dvorani v prvem nadstropju. Postrežiba je bila sijajtaa in mogočna.
Po obedu naš župan ni hotel iti več k predavanjem, ampak še je odločil za obisk Vzhodnega Berlina. Pridružil sem se mu in nas je vseh pet iz Pliberka po podzemski železnici dospelo tjakaj. Razlika med Vzhodnim in Zahodnim Berlinom je velika. Kot bi odrezal zmanjka na stenah podzemske železnice vsa reklama, ki je na zahodu tako obilna in kričeča. Stene so gole. Potem je treba zopet formularje izpolniti. Koliko imate denarja? Treba je zamenjati 5 DM v 5 MDN in pokazati vso kramairijo, ki jo s seboj vlačiš. Policisti so enako oblečeni, kot so bili včasih pod Hitlerjem in v vedenju: rezki, mrzli, nevljudni. Kontrolirajo tudi ženske - policistke, ki se obnašajo zelo hladno, nevljudno.
Ko izstopimo iz podzemlja se nam zdi, da smo kje drugod in ne v Berlinu. Stene
Naše prireditve
Katoliško prosvetno društvo v Globasnici vabi na
PEVSKI KONCERT, v soboto, dne 30. septembra 1967, ob pol osmih (19.30) zvečer pri šoštarju v Globasnici.
Gostuje moški zbor iz Krope.
Vsi prijatelji slovenske pesmi prisrčno vabljeni!
Slovensko prosvetno društvo na Radišah vabi na
PEVSKI KONCERT, ki bo v nedeljo, dne 1. oktobra 1967, ob pol treh (14.30) popoldne v dvorani pri cerkvi na Radišah.
Gostuje nam že dobro znani moški komorni zbor iz Krope.
Ljubitelji naše pesmi prisrčno vabljeni!
ZAHVALA
Za Mohorjev dijaški dom so darovali:
W. R., Borovnica, daruje za Mohorjev dijaški dom 100.— šil. na mesto venca na grob svaka Franca Skočirja; neimenovani iz Globasnice 500.—; neimenovana iz Ško-cijana 200.—; Pinkitz Marija, Rakole, 200.—; neimenovani iz Radiš 20.—; g. Picej Mohor, Schwarzach/P. 20.—; neimenovana iz Žihpolj 200,— Obid Anton, Vasja ves 20.—; Kuster Marija, Žitara ves 50.—; Šturm Miha, Št. Tomaž 400.-; N. N. iz Žihpolj 500.—; Ana Tischler, Tinje 250.—; neimenovana iz Gluhega lesa 500.—; družina Truppe, Ločilo 100.—; neimenovani iz Ka-zaz 300.—; Pinkitz Marija, Rakole 500.—; neimenovana iz Pliberka 100.—; neimenovana iz Pliberka 100.—; neimenovani iz Globasnice 500.—; neimenovani iz Dol 500.— šilingov.
Vsem se za prejete darove prav prisrčno zahvaljuje odbor Družbe sv. Mohorja.
Bog plačaj!
so gole tako, da napravljajo hladen občutek. Trgovine brez izložbenega okrasa. Iskali smo gostilne, kjer bi se najedli in napili, a nismo mogli kje kaj najti, ker je bilo na dveh krajih zaprto. Ogledali smo si cesto Unter der Linden. Tam rastejo res lepe, mlade lipe, najbrže šele po vojni vsajene. Tudi novo gledališče pod lipami smo videli od zunaj kakor tudi državno knjižnico in Humboltovo univerzo. Od daleč smo videli tudi znamenita Brandenburška vrata, a si nismo upali tja, ker je tam močno zastraženo. Po dolgem iskanju smo končno le našli restavracijo, kjer smo porabili vzhodne Marke, ki smo jih imeli s seboj. Hrana je cenejša kot na zahodu, pijača pa polovico dražja. Zato so gostilne bolj prazne, ker si navaden človek ne more privoščiti drage pijače.
Podali smo se spet na kolodvor in našli luknjo, skozi katero bi prišli nazaj v svoj
MAŠNO VINO pri Kristijanu BREZNIKU, Celovec, Viktringer StraBe 5, tel. 22 51.
kvartir. Zopet so nas pregledali in to posamič. Šli smo skozi zapore preko številnih stopnic in vijug do železniškega tira. Peljali smo se nekaj' časa po vrhu, precej visoko, nato pa zdrknili v podzemlje in po dolgi vožnja prispeli na postajo 700.
Med potjo je zbolel naš župan Kristan. Rdeči križ mu je dal neko zdravilo zoper bolečine. Ni se mogel udeležiti sprejema v hotelu Berlin Hilton, ki ga je za Avstrijce priredil avstrijski poslanik v Berlinu. Šli smo tja samo trije. Oba Obertautscha in jaz. Dali so nam tam zelo dosti piti, a nič jesti. Sestal sem se tam z različnimi osebnostmi, kakor z Grundemannom, predsednikom Avstr. obč. zveze, kateremu sem naročil, naj se zavzame za pravično rešitev manjšinskega vprašanja na Koroškem. Obljubil mi je, da bo posredoval. Govoril sem z okrajnim nadzornikom Wi£om iz Velikovca, dež. svetnikom Bacherjem, županom z Brda pri Šmohorju. Srečal sem se tudi z Feinigom od Sv. Neže pri Velikovcu. Ta j,e pogreval teorijo o vindišarjih in vindišar-skem jeziku. Skregali se nismo, a strinjali ■tudi ne.
Večerjali smo v Konig Pilsmerju in si kupili tudi vina, Iki pa je bilo zelo drago.
(Dalje prihodnjič)
_ Pri nas na Koroškem
S TISKOVNE KONFERENCE V CELOVCU:
Graški jesenski sejem 1967
V	soboto, dne 30. septembra, se bodo ponovno, kot vsako leto, odprla vrata znanega graškega jesenskega velesejma in bo trajal do 8. oktobra. S temi besedami je otvo-ril graški sejmski izvedenec dr. Franz Ka-ger, kot namestnik zadržanega podžupana, direktorja Josefa Stoflerja, v četrtek, 2. septembra, tiskovno konferenco v Celovcu. Sejem bo slovesno otvoril podkancler in trgovinski minister dr. Fritz Bock.
Na sejmu bo sodelovalo 1661 razstavljal-cev, od teh samo iz Avstrije 1049 in 612 iz 29 evropskih držav, zamorja (prekomorskih držav) in Azije.
Od razstavljalcev iz inozemstva jih je od Evropske gospodarske skupnosti (EWG) 51 odstotkov, 22 odstotkov jih pride iz EFTA držav (Evropsko združenje za svobodno trgovino), Jugoslavija je udeležena z 92 tvrdkami ali 16 odstotkov (to pa iz Slovenije in Hrvatske), kar predstavlja svojevrsten rekord. Vobče pa, kot je dejal referent dr. Franz Kager, bo Jugoslavija naslednje leto še močneje zastopana; sejem sam se zmerom bolj orientira na jugovzhod in kaže zmerom boljše rezultate.
V	Jugoslaviji so imeli gospodarski strokovnjaki graškega sejma šest tiskovnih konferenc: začeli so v Zagrebu, nato v Beogradu (tu je bilo zbranih 30 srbskih gospodarstvenikov). Tretja konferenca je bila v Sarajevu, četrta na Reki (tu so poudarili posebno željo, da bi Reka postala prvo tranzitno pristanišče Avstrije); peta je bila v Ljubljani, šesta pa v Mariboru. Zanimivo je, da sta bili v slovenskih mestih konferenci v nemščini, v drugih krajih Jugoslavije pa so morali sproti nemško besedilo prevajati. Želja vseh navzočih zastopnikov
BLATO
(Zopet smrtna nesreča)
Avtomobilski promet je znova v naši vasi zahteval nedolžno žrtev, še nam je v spominu nesreča, ko je avto povozil šestletnega čerčejevega sina Mirka.
V nedeljo, dne 24. septembra, pa je le 100 metrov stran privozil Vodivnikov Vili s svojim avtom skozi vas v trenutku, ko je dveletna Pongračeva hčerka Gerlinde Malic, skočila čez cesto. Avto jo je vrgel daleč proč in tako ranil, da je kmalu nato umrla. Prav tedaj je bilo ob cesti mnogo ljudi, ker se je Burger Justa s svati pripravljala, da se pelje k poroki v Nončo ves. Nesreča je vse pretresla in svatje so šli s čudnimi vtisi k poroki.
Ko bi šla cesta, kot je bilo zamišljeno, ob vasi, bi takih nesreč ne bilo. Sedaj pa morajo starši paziti na otroke, so odgovorni zanje, pravtako pa morajo avtomobilisti počasi in previdno voziti skozi vas. Bolje je, da sil ta nauk zapomnimo in se po njem ravnamo, kot da bi znova prišlo do take nesreče.
Naše sožalje staršem, ki so izgubili svojega edinega otroka!
na konferencah je bila, da bi Jugoslavija sodelovala na vseh avstrijskih sejmih.
Posebno zanimive bodo na graškem jesenskem sejmu razstave ur, zlatega in srebrnega nakita, kozmetike, raj za otroke, razstava malih živali — perutnine, kuncev, golobov, ptic pevk, okrasnih ribic.
Vse dni bo na razstavišču modna revija z brezplačnim vstopom. Letos prvič bodo uvedli na razstavišču znano oddajo vstrij-skega radia »avtomobilisti ma poti«, ki si jo lahko vsak obiskovalec sejma gleda. Dvanajst mednarodnih kolektivnih razstav bo prikazalo zadnje dosežke -na vseh po-dročjih gospodarstva.
Posebna težišča sejma bodo: avstrijski gradbeni sejem z raznimi vrstami gradbenih strojev in materialov, razstava pohištva, ki bo največja te vrste v Avstriji, nadalje strojne naprave za vse panoge poljedelstva in za vse potrebe obrti, trgovina in tujski promet.
Sodobne razstavne dvorane, lepo urejeni nasadi, vzorna organizacija in osredotoče-n-o-st po strokah dajejo temu sejmu še posebno obeležje.
Privlačnost za staro in mlado pa bo veselični prostor z raznimi sodobnimi atrakcijami.
VOGRČE (Pogrebi — Rojstva)
Kaj pa je to, da iz Vogrč nihče ne piše? Veste, to je amerikanska bolezen. Ameri-kanci znajo samo telefonirati, pisati pa samo voščila za Božič in morda še za Veliko noč. Mi se tudi a mer i k an i z-ir a mo, imamo avtomobile, televizijo, hladilnike in še veliko stvari ... in časa pa nimamo, preveč delamo, se nam mudi. Zato tudi ne pišemo. Vse po ameriško!
Sedaj pa nam je vreme tako nagajalo, da nismo mogli zunaj delati, šli -smo v hišo, zopet vzeli »Naš tednik« v roke, ga prebirali in videli, da je kar dolgočasen, če ni dopisov. Ker pa vreme po vsem Koroškem nagaja, pričakujemo, da bodo pametne glave imele čas in kaj napisale iz svojega kraja.
Hvala Bogu, da ni bilo treba poročati, da je v Vogrčah vojska, revolucija, potres, povodenj, škandali, korupcije, norveški kralj Olaf in Pom-pidou tudi mista obiskala Vogrč... Imamo kar mirno življenje, le tu in tam nas obišče smrt. Letos nas je obiskala trikrat.
Marca je nenadoma, nepričakovano ugrabila Otona Hermanitza, pd. Tavša na Dobroti. Sredi dela ga je zadela srčna kap, bolehal pa je že dalje časa. Četudi je bil invalid, je do zadnjega vedno pridno delal in skrbel za družino. Doma je bil blizu Bozna na Južnem Tirolskem im prav zato je bil v narodnostnem oziru mnogo bolj pravičen kot nekateri domačini, zelo uvideven in se je lepo vživel v naše razmere. Bil je veselega značaja, rad je drugim pomagal in bil sploh priljubljen, kar je pokazala tudi velika udeležba pri pogrebu. V
Vesoljska
razisko-
vanja
V Moskvi je odprta tačas razstava o poletu v vesolje. Na sliki vidimo vzorec sovjetske ladje „LUNA 9”, ki je prvič pristala na Mesečevi površini.
življenju je zelo veliko pretrpel, zato je tembolj znal ceniti in ljubiti svojo družino in pa vero, ki ga je vodila preko vseh težav. Zato smo vsi sočustvovali z družino, ki je izgubila tako skrbnega in -dobrega očeta.
Po Nachbarjevo mater Matildo smrt ni prišla tako nepričakovano, saj je že mnogo let trpela, bolezen jo je priklenila na posteljo in na koncu je pritisnila pljučnica. Saj ni čudno, če so odpovedale noge, ki so morale v življenju toliko dela prenesti, prehoditi in včasih je bilo na kmetih mnogo hujše delo, nikakih dopustov, počitnic in zdravljenj. Seveda človek težave in bolezen lažje prenaša, če ima okrog sebe ljubeče ljudi. . . Ker z možem nista imela otrok, sedaj gospodar Joži tembolj pogreša zvesto življenjsko družico. Dne 18. avgusta je bila odrešena zemeljskega trpljenja, od nas je odšla ena naših trdnih kmečkih go-sp-o-. dinj, stara je bila 65 let.
Dne 13. septembra se je preselil v večnost Jakob Lubas, pd. Gašparjev. Ta je že kar ipričakoval -smrti, ko je počasi izgoreval v trpljenju, bolezni. Ganljivo lepo s-e je pripravljal na smrt, ki j-e prišla ponj v 82. letu. Vse življenje je bil pošten, veren, skromen, zato se smrti ni bal. Ko smo ga 15. septembra pokopali, je g. župnik ob grobu nanj- obrnil besede, ki jih je škof Slomšek nekoč govoril ob grobu svojega dobrega farana: »Za Dravo ... je živel pokojni ..., ki se je z mladega naučil Bogu služiti in v potu svojega obraza kruh jesti. Vsa njegova modrost je bila: bojim se, da bi se Bogu zameril! Boga se bati, greha se varovati, pa dobrega storiti, kar premoremo, je zadosti modrosti za časno srečo in večno zveličanje!«
Po Slomškovem nauku se j-e ravnal tudi v tem, -da -je ljubil materino besedo. Vedno je prebiral Mohorjeve knjige, Nedeljo in Naš -tednik. Sedaj pa, ko j-e oslabel in je mogel le še brati in moliti, so mu bile slovenske knjige stalni, spremljevalec in to-lažnik. Vsak petek je ikomaj čakal, da je poštar prinesel »Naš tednik« in ga j-e takoj po prejemu vsega prebral. Večkrat je prepeval pesem, kjer pravi: » ... Kdor pa svoj narod taji, še zemlja ne pije njegovi krvi!«
»Naš tednik« se pridružuje sožalju in se zahvaljuje svojemu zvestemu naročniku in bralcu.
Še bolj -pogosto kot smrt je k -nam prihajalo življenje. Letos se je pri Rogaču družina pomnožila z Brigito, pri Svojčniku pa z Ančko. Svojčnikov Vili je z Ireno dobil .prestolonaslednika’ Vilija. Tudi Miklavičev Joži in Pavla sta dobila moški naraščaj, bodočega gospodarja Marka in je tako sestrica Sonja dobila bratca. Miklavičeva hiša je doslej dala edinega duhovnika iz Vogrč, dala svoječasnega župana, zato sta Joži in Pavla in domači tembolj veseli, da rod ne bo propadel. Visočnikov Tonč in Marjetka sta poskrbela, da je Vinko dobil bratca Stanka, da bosta obe lepi imeni skupaj: Vinko — Stanko. Lepo in prav je, da dajo starši otrokom domača imena, da vsaj svetnika v koledarju dobiš in se tujega čudnega imena ne ustrašiš.
SELE
V spomin Andreju Maku
V	zadnji številki -smo obljubili obširnejše poročilo o umrlem Andreju Maku, pd. Kuhelnovem Nejcu.
Pokojnik se je rodil in zrasel v preprosti kmečki hiši, služil si je kruh kot gozdni delavec, dokler ni zaradi bolezni na pljučih postal invalidni rentnik. Zato je ves čas ostal skromen in preprost.
V	življenju se je držal Slomškovega naročila: sveta vera vam bodi luč, materin jezik pa ključ do zveličavne narodne omike! Veren je dajal Bogu, kar je -božjega. Iz verskega -prepričanja se je udeležil romanja v Lurd in Fatimo ter v Rim. Njegove roke so bile radodarne ne le za domače cerkvene potrebe, podpiral je tudi naše ustanove, np. Mohorjev dijaški dom v Celovcu in Korotan na Dunaju.
Od mladih let dalje je bil navdušen pro-svetar. Vnet član prosvetnega društva »Planina« od vsega početka je rad sodeloval pri prireditvah, posebno kot igralec, še pred nekaj leti, ko so nekdanji -igralci, ki so sedaj že v letih, še enkrat nastopili na odru z igro »Voda«, je Andrej, zelo posrečeno podal vlogo Kneja. Zelo rad je bral. Mnogo knjig si je izposodil iz društvene -knjižnice, a tudi sam si je kupoval knjige, da je imel doma že lastno knjižnico. Vsako leto je z veseljem kupil vse Mohorjeve knjige, bil pa je tudi stalen naročnik časopisov, prej »Koroškega Slovenca«, zdaj
»Našega tednika«, iz Gorice pa je dobival »Katoliški glas«, ker se je zanimal za Slovence ob Soči.
Bil je kremenit značaj, neomahljiv, odločen, neustrašen v borbi za narodne pravice, prav po besedah Gregorčičeve »Hajdukove oporoke«:
Prost mora biti, prost, moj rod, na svoji zemlji -svoj gospod!
Blag mu spomin!
RAD IO CELOVEC
SLOVENSKE ODDAJE
NEDELJA, 1. 10.: 7.30 Duhovni nagovor. S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. — PONEDELJEK, 2. 10.: Poročila, vreme, objave. Pregled sporeda. Žena in dom. — 18.15 Koroški pevski zbori (Selški pevski zbor). - TOREK, 3. 10.: 14.15 Poročila, vreme, objave. Športni mozaik. Cerkev in svet. — SREDA, 4. 10.: 14.15 Poročila, vreme, objave. Kar želite, zaigramo. — ČETRTEK, 5. 10.: 14.15 Poročila, vreme, objave. Solistična ura. — Prol. M. Rus: Emancipacija žene (1.) — PETEK, 6. 10.: 14.15 Poročila, vreme, objave. — Od petka do petka po naših krajih in pri naših ljudeh. — Za krmilom... — SOBOTA, 7 10.: 9.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca. — 14.00 Rok Klopčič: Slovenske skladbe za violino in klavir — 1. (Glasb, oddaja s komentarjem).
NEDELJA, 1. 10.: 13.25 Poročila - 13.30 Dirke v Aspernu — 16.00 Poročila — 16.33 Za otroke od 11. leta: Napačni bonbončki — 17.30 Mladinski svet — 18.20 Naš nedeljski roman: Pustolovščine dobrega vojaka švejka — 18.25 Lahko noč oddaja za male otroke — 18.30 Operni vodič — 19.00 Čas v sliki — od tedna do tedna — 19.30 šport — 20.10 Kristjan v času — 20.15 Ženska, ki vse ve (film) — 21.55 Koncert št. 3 za klavir in orkester in d-mol op. 30, Sergeja Rahmaninova — 22.30 Čas v sliki.
PONEDELJEK, 2. oktobra: 18.00 Tečaj francoskega jezika — 18.20 Poročila — 18.25 Lahko noč oddaja za male otroke — 18.30 K dnevu otroka: ,Ar>sba; en dan v življenju turškega otroka — 19.00 To se dogaja samo v Rimu. Poročilo o posebnih znamenitostih — 19.20 Zabeleženo za vas — 19.30 Čas v sliki — 19.55 Izložba in kratki filmski mozaik — 20.15 Z dežnikom, prikupnostjo in polcilindrom. 13. Luknja — 21.05 Časovni ventil — 22.15 Čas v sliki — 22.35 Posebno za vas — 23.10 Konec.
TOREK, 3. oktobra: 18.10 Tečaj angleškega jezika — 18.20 Poročila — 18.25 Lahko noč oddaja za otroke — 18.30 Nočni sel javlja... — 19.00 Avstrijska podoba — 19.20 Zabeleženo za vas — 19.30 Čas v sliki — 19.55 Izložba in kratki filmski mozaik
—	20.15 Uprizoritev amaterske skupine iz št. Vida v Pongau: „Ukradena leta”, ljudska igra F. L. Johna
—	21.45 Mestni pogovor. Diskusija občinstva.
SREDA, 4. oktobra: 10.00 Televizija v šoli: Gost
pri Ernstu Lotharju — 11.00 Program za delavce: Poročila — 11.03 Stekleni copati — 17.00 Poročila
—	17.03 Za otroke od 5. leta dalje: Otroci in galebi
—	18.00 Kuhinja v televiziji — 18.20 Poročila — 18.25 Lahko noč oddaja za male otroke — 18.30 Kulturne aktualnosti — 19.00 Razmišljanje prinaša obresti; gospodarsko raziskovanje — 19.20 Zabeleženo za vas — 19.30 Čas v sliki — 19.55 Izložba in kratki filmski mozaik — 20.15 „Cesar iz Kalifornije”, zgodovinski pustolovski film — 21.40 10 let vesoljskih poletov — 22.20 čas v sliki.
ČETRTEK, 5. oktobra: 11.00 Televizija v šoli: Tujski promet okoli Klopinjskega jezera — 12.00 Kaj lahko postanem? Pletilec — 18.00 Tečaj italijanskega jezika za začetnike — 18.20 Poročila — 18.25 Lahko noč oddaja za male otroke — 18.30 Ljubljenec naših staršev: Renate Miiller — 18.55 Tip revija — 19.00 Športni kalejdoskop — 19.20 Zabeleženo za vas — 19.30 Čas v sliki — 19.55 Izložba in kratki fihnski mozaik — 20.15 Predstava iz „Teatra (Dalje na 8. strani)
PECI in štedilnike znamke Tirolia v najboljši kvaliteti in največji izbiri!
PODJUNSKA TRGOVSKA DRUŽBA
BRATJE RUTAR & Co.
DOBRLA VES - EBERNDORF A 9141	Tel 04236-281
i. d. Josefstadt: „Strah pred peklom”, Johanna Nestroja - 22.35 Čas v sliki - 22.55 Nočni studio: Igre za odrasle
PETEK, 6. oktobra: 10.00 Televizija v šoli: Wei-marska republika; izdana republika — 11.00 Program za delavce: Poročila — 11.03 Cesar iz Kalifornije — 18.00 Francoščina pri vas doma — 18.20 Poročila — 18.25 Lahko noč oddaja za male otroke
Nemška škofa o dolžnostih do lastnega naroda
V letih tik pred drugo svetovno vojno je nemški škof Geyer kot delegat sv. stolice potoval po Severni Ameriki in obiskoval vse kraje, kjer bivajo novonaseljeni nemški katoličani. Namen njegovega potovanja je bil dušnopastirski. S svojimi misijonskimi govori naj bi nemške katoličane, ki žive tam ločeni od svojega matičnega naroda, raztreseni med drugimi narodi, potrdil v katoliški veri in poživil njih versko življenje. Škof Geyer je bil gotovo mož cerkvenega mišljenja, sicer bi mu ne bila sv. Stolica poverila tako važne naloge. Pri izvrševanju svojega poslanstva si je moral ugledni mož pridobiti mnogo dragocenih izkušenj. Iz bogate izkušnje je zapisal tele upoštevanja vredne besede o dolžnosti do materinega naroda: »Kjer je le en rojak v tujini v nevarnosti, da izgubi svojo narodnost, naj ga obišče duhovnik in ga opozori na dolžnost ostati v občestvu svojega naroda.«
Škof je gotovo našel neštetokrat potrjeno našo izkušnjo, da kdor se s pravo ljubeznijo oklepa svojega naroda, bo navadno ostal tudi zvest sin sv. Cerkve. Če se pa iz kakršnihkoli razlogov izneveri svoji narodnosti, je v veliki nevarnosti, da ob uri preizkušnje vrže proč tudi vero svojih očetov.
Škof Geyer govori torej odkrito in jasno o dolžnostih ohraniti trdno in živo zvezo s svojim rodnim ljudstvom, in sicer velja to po njegovih besedah tudi za rojake v tujini, o katerih bi človek mislil, da jim ne preostane drugega, kot da se spojijo s tujim narodom. Vendar je ohranitev narodnosti po škofovem mnenju velikega pomena za ohranitev verske zavesti. Koliko bolj se mora potem to reči o narodu v domovini: »Treba je skrbno čuti, da se v sinovih naroda vzbudi in utrdi zdrava nešovinistična narodna zavest, da se jih vzgoji h krščanski ljubezni do lastnega naroda in obenem tudi k ljubezni do drugih narodov. Tako vzgojeni člani naroda bodo navadno tudi zanesljivi, res živi udje velike mednarodne družine sv. Cerkve.«
Vidimo torej, da nemški škof Geyer pravi prav to, kar je že pred sto leti tolikokrat zatrjeval naš veliki učitelj škof Slomšek in za njim drugi do današnjega dne. Njihovih besed niso mogli ovreči, marveč zdaj šele po sto letih, prihajajo Nemci do istega spoznanja, ker jih je pač izučila bridka izkušnja.
Kolikokrat in na kolikih primerih se je to pri nas uresničilo v nesrečni Hitlerjevi dobi. Kateri ljudje po farah našega ozemlja so tedaj odpadali od katoliške Cerkve?
Vsi dobro vemo! Zato pa je škof Slomšek in za njim Einspieler s toliko vnemo zahteval za naše ljudstvo narodno šolo, to je šolo z materinim učnim jezikom. To ni bil noben pretiran nacionalizem, to je narekovala zdrava upravičena ljubezen do lastne-
ga naroda, oziroma je to zahtevala in vedno še zahteva naravna postava. Koliko usodnih napak in blodenj, koliko težkih udarcev bi si bila tedanja Avstrija prihranila, ko bi bila v odločilnem letu 1848 in v naslednjih letih poslušala Slomška in druge sodelavce, zlasti Einspielerja, ko bi bila dala slovanskim narodnostim, zlasti še majhnemu in zaničevanemu, a domu in Cerkvi zvesto vdanemu narodu, kar mu po naravni postavi gre. Ko bi bila poslušala opomine Einspielerja, da poslanstvo Avstrije ni na nemškem severu, temveč na slovanskem jugovzhodu.
Izostali bi usodni dogodki 1918 in naslednjih let. Tako ne bi imeli še zdaj toliko opravka in težkoč s še vedno nerešenim narodnostnim vprašanjem na Koroškem in v celi srednji Evropi. To mnenje je izrazil pred leti star izkušen avstrijski politik. In kaj je rekel dr. Renner na smrtni postelji: »Rešite manjšinsko vprašanje.«
Kakor škof Geyer govori tudi nemški nadškof dr. Groger, ki je za časa nacionalsocializma pisal o teh problemih. Istega mnenja j-e že tolikokrat tudi v naših listih imenovani strokovnjak v manjšinskih vprašanjih dr. Grentrup. Prav isto je povedal sudetski nemški duhovnik Reichenberger, zagovornik iz domovine pregnanih sudetskih in drugih Nemcev: »Mislim, da je narodnost nekaj od Boga danega, da ima vsak dolžnosti do svojega naroda, posebno ob času preizkušnje.
Vidimo torej, da se nemški škofje in duhovniki popolnoma strinjajo z našimi. Saj tudi drugače biti ne more, kajti Kristus
Lepo nam je bilo v Barbatu. Skupno smo maševali, zvečer molili ma vrtu rožni venec. Za telesni blagor je skrbela skrbna gospodinja Rahela, dopoldne in popoldne smo se sončili in kopali, navadno ponoči tudi dobro spali. Le eno noč ni bilo miru. Tam na pomolu v luki je bila družba mladih, ki so dolgo peli, bolje rečeno — rjuli. Nato je prišla še druga. Govorili so nemško, kleli pa po hrvaško. Tu mi prihaja v spomin dogodek iz mojih dijaških let. Železniške proge Celovec — Jesenice še ni bilo. Vozili smo se v Kranj preko Beljaka in Trbiža. Vozne karte smo za južno železnico dobili do Beljaka, tam smo za nadalj-no vožnjo po državni železnici morali kupiti nov vozni listek. Nekdo pred nami je uradnika pri blagajni nekaj hudo razjezil, da se dalj časa ni umiril. Hudoval se je po nemško, vmes pa krepko klel: Prekleta hudič! Besedo hudič je naglašal na prvem zlogu: Vprašam: Ali je kletev res potrebna in ali je bolj krepka, če se izposoja od
in njegova sv. Cerkev nam s svojim zgledom in s svojim izkustvom kažeta, da je nekaj naravnega in zato moralno dobrega priznavati se in živeti z narodom, iz katerega si izšel in si mu soroden po krvi, jeziku in kulturi. Da je ne samo lepo in dovoljeno, ampak moralna dolžnost ljubiti ta narod pred vsemi drugimi, z ljubeznijo gojiti jezik in čuvati ter braniti vso narodno lastnino proti onim, ki bi jo skušali odpraviti; naravno dobro je ostati zakoreninjen v svojem narodu in se ne dati iztrgati iz tistega naravnega občestva, v katerem si se rodil.
Iz tega sledi, da je protinaravno in zato slabo, če se kdo sramuje svojega naroda kot manj vrednega, kakor je grdo, če se kdo sramuje svoje revne matere. Ako je narod slaboten, zaničevan, trpeč, ga moramo zaradi tega še bolj ljubiti. Protinaravno in nemoralno je posebno, če kdo iz nižjih nagibov, n. pr. iz gospodarskih koristi, zaradi večje časti, zaradi boljše kariere zataji pripadnost k svojemu rodnemu ljudstvu.
Logično dalje sledi, da je nedopustno koga s silo, fizično ali moralno, to je s političnim ali gospodarskim pritiskom, ali pa z zvijačo iztrgati iz živega narodnega občestva, zlasti na ta način, da se komu s šolskim sistemom onemogoči spoznati svoj lastni narod ter svoj jezik in kulturo in se ga tako raznarodi.
Jasno je, da se pri tem raznarodovanju ubija organsko življenje in se uničujejo duhovne in moralno-etične vrednote, kajti po besedah nadškofa Grogerja je narod krona nekega sveta, ki je od Boga ustvarjen in nosi tudi narod od Boga blagoslovljeno življenje v sebi.
drugega naroda?. Kako ogabne so n. pr. laške kletvine, ki se včasih slišijo celo tudi pri nas!
V	petek dopoldne smo sedli v avto in z nami tudi naš hišni gospodar, da si pod njegovim vodstvom ogledamo znamenitosti križem po otoku. Po ne baš gladki cesti smo bili kmalu v mestu Rabu. Ima slikovito lego. Leži na dolgem in ozkem polotoku in kaže staro in novodobno lice.
V	ozkih ulicah je vrvenje kakor na mravljišču; med domačini in številnimi letoviščarji si počasi utiramo pot. Kar me 'nekdo pokliče po imenu. Ozrem se. Pred me stopi mlajša gospa: »Ali ste res vi, gospod Vauti?« »Da, sem!« »Pozdravljeni! Jaz sem Marica.«
Pred 30 leti sem se na Rabu seznanil z Oštirjevo družino, rodom iz Slovenije. Hčerki Marica in Jožica sta bili takrat mladi devojki 12 in 14 let. Od zadnjega obiska pred devetimi leti se z Marico nisva več videla. Pa me je vendar spoznala in to
Na soncu in v morju
Pismo s počitnic ob Jadranu. Z bralci našega lista kramlja Alojzij Vauti, selski župnik
Janez Jalen	26
Ograd |
Kakor dehteč rožni grm je bila Pavla. On pa! — Namesto da bi tej lepoti skrbno prilival in jo varoval pred mrzlimi sapami, da bi čimdalje cvetela in dehtela, je pa ikakor razposajeni paglavec s palico udarjal po najlepših cvetih. Le kaj se mu je bilo treba pomilovalno' posmehovati Pavlini molitvi, če že sam ni maral moliti. Bi ne rekel, da je brezverec, pa ni. In kako je bilo .spočetka Pavli bridko, ko jo je ob nedeljah dopoldne peljal na izprehod, ona bi bila pa rada šla k maši, pa jo je njemu na ljubo opustila. Da je šlo tako naprej, bi bila Pavla sedaj komaj še voljna prevzeti nase toliko žrtev, kakršno si je bila naložila na rame iz ljubezni do svojega moža. Bala se je za njegovo dušo.
»Duša — ?«
Filip je zašepetal eno izmed največjih besed, oči pa še ni odprl, čeprav se mu je Pavla odmaknila daleč v temo, od koder ga je kakor breztelesni duh opazovala.
In preden je Pavla premišljeno prostovoljno stopila na žrtvenik, da zgori v ognju ljubezni, ga je skušala celo prepričati, da je pravzaprav ona vsega kriva. Zavoljo nje, da je razsipno živel. In prav zavoljo razsipnega življenja upniki nočejo več čakati. Upniki še iz dunajskih časov in pa oni, ki so mu moderno opremili ordinacijske
prostore, brez katerih pač ni mogel uspešno začeti svoje zdravniške prakse. Nadalje pa je bil po svojem vsega vzrok samo nesrečen slučaj. Če bi prav takrat ne bilo prišlo Gradišnikovo podjetje v Trstu v denarne stiske, bi oče gladko poravnal vse dolgove. Komu naj bi hranil denar, če bo-tako in tako vse njeno. On, Filip, se je pa prav na njeno doto zanašal in v dobri veri podpisal menice. Saj to naposled ni nič sramotnega in si zato prav nič ni treba pognati krogle v glavo. Krivdo prevzame ona nase.
»O, kako se je znala Pavla boriti za njegovo dušo!«
Filip se je uprl s komolci ob kolena in skril obraz v dlani.
»Olga pa — «
Za dobro leto je starejša od Pavle, pa resnega snubca doslej še ni imela. Rada bi veljala za trgovčevo hči, pa je pravzaprav samo prodajalka v domači prodajalni, kjer pa nič dela nima. še bratu in sestri se navadno zdeha za prodajalno mizo. Zato ima Olga časa na pretek za pohajkovanje in za prazne marnje. Moškim se res zna napraviti prikupna. In prijazna in družabna je tudi.
»Olga Staničeva!«
Še pred poroko s Pavlo je skušala ujeti doktorja Andrejčiča, pa takrat se je drugače obrnilo. Medtem ko je bila Pavla v Begunjah, ga je pa premotila. Sam vrag ji je posodil mreže, da ga je vsega opredla kakor pajek muho.
Družba v Gorici je Olgo spočetka gledala po strani, sčasoma se je pa nekako privadila. Pa prav nič več. V tujih krajih, kjer
ju niso poznali, sta se pa izdajala kar za moža in ženo. Le pri Potočniku, v gostilni ob cesti pod Begunjami, sta naletela. Zalotila ju je Pavla, kdo bi se bil tega nadejal, in gospodar je Olgi in njemu z besedo pljunil v obraz.
In danes spet, pri Zlati ribi. Kar vsaka druga, Olga pa prav gotovo, bi dvignila vrišč. Pavla je pa kot kneginja ponosno šla mimo in se za njega in Olgo še zmenila ni.
Ob mraku je prišla k Filipu Olga. Uganila je, da njega k njej ne bo. Tudi tega se dobro zaveda, da se bo moral sedaj Filip dokončno odločiti za njo ali za Pavlo. Na-migavala je, naj bi se dal ločiti, potem bi se pa vzela ona dva, četudi bi bilo treba menjati kraj in vero. O, seveda! Da bo še premislil, je odgovoril in spet lagal in da ga glava boli in si želi miru. Verjela sicer ni, odšla pa je le, čeprav nerada.
Staničeve Olge že dolgo ni več v sobi. Iz teme pa zdaleč zamišljeno gleda nanj Pavlina podoba. In kakor bi mu hotela nekaj povedati. Le kaj? Se morebiti spet boji za njegovo dušo — ?
Olga lahko govori, ko ne ve. Pavla sama od sebe ne bo obnovila procesa. O tem je Filip preverjen. Kvečjemu, če bi jo pregovoril doktor Vipavec, Andrej. Pa komaj. Je preponosna: Če bi pa on sam za vzrok ločitve hotel navajati njeno ječo, se bo Pavla morala in tudi znala braniti. In kakor je danes zapihal veter po Gorici, bi ona zmagala, njega samega pa posade v zapor.
Po Travniku je mrmraje pripela brezskrbno vesela družba. Doktorju Andrejčiču je glava lezla čimdalje niže proti kolenom. Naj je premišljal kakorkoli, samo eno
kljub temu, da sem bil oblečen kot drugi letoviščarji. Kako imajo nekateri bistre oči in dober osebni spomin! Jaz pa moram večkrat kakega fanta in dekle, ki sta prej hodila k meni v šolo, še vprašati: Ti, povej, kdo si že! Poznam ga, pa vendar ne vem, čigav je! To je znak starosti!
Rab ima slavno zgodovino. Že leta 30 se imenuje Rab kot sedež škofije. Prenehala pa je leta 1828, torej so tu stolovali škofje skoro 1300 let. Ostanki škofovega dvorca so še vidni med stolnico in posebej stoječim stolpom. Stolno cerkev popravljajo, da zopet dobi prvotno obliko bazilike. Veliki oltar stoji pod streho, ki jo nosijo štirje stebri. Veliki umetnini sta korni klopi z udobnimi korarskimi sedeži. Naslonjala so umetno in lično izrezljana, nad njimi stoje mali kipi. Dva sta bila ukradena, zato zdaj cerkev zaklepajo.
V	župnišču je župnik uredil muzej raznih starih slik, kipov, starih cerkvenih pred-metoiv. Hrani tudi lobanjo sv. Krištofa, rab-skega patrona.
(Dalje pri hodnj ič)
Razstava
„L)metnik in prostor"
Neue Galerie am Landesmuseum Joame-um organizira vsako leto s sodelovanjem sosednih dežel Jugoslavije in Italije TRICON 1967 razstavo del likovnih umetnikov Avstrije, Italije in Jugoslavije. Letošnja dela so bila oblikovana na temo »Umetnik in prostor« in za razstavo so dela izbrali kritiki treh držav: prof. Umbro Apollonio (Italija), prof. Zoran Kržišnik (Jugoslavija) in dr. Wilfried Skreiner (Avstrija). Razstavo so odprli pred kratkim v Beli dvorani graškega gradu, na kateri sodelujejo slovenski umetniki: Jaki-Joža Horvat, Ivan Picelj, Venčeslav Richter, Miroslav šutej in Drago Tršar. Umetniki razstavljajo slikarska, kiparska in grafična dela. Ob prireditvah TRIGONA prirejajo tudi obširnejše debate o razvoju oblik sodobne umetnosti. Udeležujejo se jih najpomembnejši likovni kritiki in umetnostni zgodovinarji vseh treh dežel.
V	okviru TRIGONA je v gradu Eggen-berg v Gradcu odprta tudi osebna razstava avstrijskega ustvarjalca Alfreda Wichen-burga.
Največja atrakcija „EXRO" v Montrealu
V	najnovejši izdaji znane ameriške strokovne revije »Variety« je izšlo poročilo o »EXPO« (svetovni razstavi) v Montreallu v Kanadi, v katerem piše, da je bil nastop dunajske državne Opere najivečji kulturni dogodek svetovne razstave 1967. »Dunaj je edina operna hiša, ki je pritegnila najširše množice k njihovemu gostovanju (v prvi polovici septembra).
mu je kazalo narediti. Že zavoljo lastne varnosti. Pa tudi vest ga je priganjala. Raziti se mora neutegoma s Staničevo Olgo, potem pa poskusiti vse, da se spet približa Pavli. Kar nič se ne bo smel obotavljati. Sicer utegne biti prepozno, če se prej Andrej in Pavla preveč zbližata — kakor ustvarjena sta drug za drugega — ne bo uspel. Če pa koj poprime, se mu morebiti še posreči. Pavla je tako dobra. In včasih ga je zares rada imela. Ljubezen je pa kakor žerjavica. Dolgo, dolgo ne umre pod pepelom. Če jo zagrebeš in razpihaš in pri-ložiž goriva, znova vzplameni.
Doktor Andrejčič je dvignil glavo in odprl oči. Bolj razločno kakor prej je videl sedaj pred sabo podobo svoje žene Pavle. Iz mraka je prihajala čimdalje bliže in bliže proti njemu. Filip je vstal. Pavla se je nasmehnila in že stala tik pred njim. Kakor omamljen je Filip zdrknil na kolena. Hotel je objeti Pavli noge in zaprositi odpuščanja: »Pavla! Grešil sem zoper nebo in zoper tebe; več nisem vreden, da bi se imenoval tvoj mož.«
Doktor Andrejčič je že odprl usta, da bi spregovoril, pa mu je beseda zamrla v grlu. Od groze se je stresel. Za Pavlo na tleh se je vila velika črna kača. Z razcepljenim jezikom je sikala proti Pavlini peti. Vsak čas jo piči. Filip je skoraj zakričal: Pavla! Kača! Olga!«
Ta hip ni bilo ne angelske Pavle in ne črne kače nikjer več. Privid je skopnel v temi.
Doktor Andrejčič ni vstal. Kar na kolenih se je obrnil. Obraz pa je zakopal v svileno blazino na zofi.
	
|-^ oo j oo ^ oo	00	QO	oo R oo /\ oo N 00 J 00 E
FRANC RESMAN:	13
Iz dnevnika slovenskega izseljenca
Počasi smo se spet vračali v taborišče in sredi poti nas je ujela ploha, da smo morali pri neki hiši stopiti pod streho. Opoldne pa smo bili spet vsi pri kosilu, da so nas lahko prešteli in se prepričali, da smo se vsi vrnili. Včasih smo šli k sv. maši tudi v Wilhelmsdorf, kjer so pozneje nekateri izseljenci delali na neki žagi. A tja je bilo po bližnjici dobre dve uri in je moral vsak sila pohiteti, če je hotel spet priti do kosila nazaj v taborišče. Dopoldne nas niso namreč skoraj nikoli klicali h kakšnemu apelu.
Ko smo imeli Jozeja in Hajnžka pripravljena za prvo obhajilo, sem prosil vodjo 'taborišča za dovoljenje, da se peljem s fantoma v Neustadt a. d. Aich k prvemu sv. obhajilu, kar nam je dovolil. V nedeljo smo se peljali tja s prvim vlakom in smo dospeli še pred prvo mašo v edino katoliško cerkev. Z ženo sva šla k župniku in mu povedala najino željo. Bil je zelo vesel in povedal, da imajo ravno danes pri drugi sv. maši tudi prvo sv. obhajilo; če pa ne moremo tako dolgo čakati, pa bo z najinima fantoma opravil kar pri prvi. In pri tem je potem ostalo. Prinesel je fantoma lepe sveče in lepo in pobožno smo opravili prvo sv. obhajilo. Po maši smo še šli na majhno kosilo in bili popoldne spet v taborišču.
Prihajali so prvi obiski
Zadnje dni majnika so začeli prihajati prvi obiski znancev in sorodnikov iz Koroške. Kot prva je prišla Mikulka iz Rut in Matejevi poročeni hčeri iz Ločila. Vodstvo taborišč^ v začetku ni vedelo, kako bi z obiski ravnalo, in jih je najprej prepovedalo, a nazadnje je le dovolilo, da so nas sorodniki lahko obiskali.
K meni je prišel najprej Zepej Smole, pd. Wurnig iz Spodnjih Borovelj. On je bil zaposlen pri železnici in je delal neki tečaj v Nurnbergu. Peljal sem ga v našo sobo in, ko si je vse ogledal, mi je rekel:
»Franc, vi ste ja zaprti!«
To sem mu lahko samo potrdil in še pristavil:
»Vidiš, to so tiste ,hiše’, o katerih so doma tako na široko govorili, da jih dobimo!« Ko je prišel spet domov, se je zaradi tega, kako z nami ravnajo, razburjal, zaradi česar je imel precejšnje sitnosti.
Ko sta prišla k nam na obisk brata Tevž in Martin, smo bili v edini gostilni na vasi že bolj znani in smo dobili zanju prenočišče. Drugi dan, nedeljo popoldne, smo
dobili prosto in smo smeli z njima vred zapustiti do 6. zvečer taborišče.
Od njiju smo šele zvedeli, kaj in kako se je godilo doma po naši izselitvi. Povedala sta, da se je takratni župan, hotelir Woschitz, hudoval nad oblastmi zaradi naše izselitve. Že prej bolehen, je moral potem v Gradec na kliniko. In ko so se prišli predstavit »novi gospodarji naših kmetij v spremstvu zastopnikov nove oblasti, jih ni sprejel in trdil:
»Dobre Slovence ste odgnali in slabe pripeljali!«
Pravila sta tudi, da je prišel nekdo iz Berlina vprašat, kako je izselitev uspela. Gauleiter je rekel, da dobro, beljaški okrajni glavar, mlad odvetnik, pa je menil, ko je to slišal:
»Kaj se pravi dobro, ko polovica dežele že cel teden ne dela!«
In sklenili so, da je treba ljudi potolažiti. V ta namen so sklicali obvezno zborovanje v telovadnici nove šole. Govoril je Kreisleiter (okrajni glavar) iz Beljaka in ljudem povedal, d^ sedaj ne bodo nikogar več selili; nas pa da so zato, ker smo baje imeli zveze z Jugoslavijo. Nadučitelj Trei-ber pa je svaril in grozil:
'»Družine, ki so bile do sedaj izseljene, so še lahko vzele nekaj s seboj; če pa bo še kdo izseljen, bo šel čisto prazen od doma!«
— Poparjeno in žalostno je šlo prebivalstvo na svoje domove. In bal se je sosed soseda.
Našo hišo je prav kmalu zasedel neki
Martin
(Najdenčeva
Bilo je v času prevrata leta 1918.
Megleni dnevi so ležali nad pokrajino.
Po železniški progi, ki je kakor tenak ko-vinast trak v velikem loku ovijala vas, so vozili ropotavi vlaki. Vsi so prihajali iz megle na zapadu in izginjali za hribcem na severnem koncu vasi. Tu in tam se je kateri kar sredi proge ustavil. Vojaki so stopali iz vozov, tiščali roke v široke žepe svojih plaščev in se pogovarjali v tujem jeziku. Nato je vlak kmalu zopet zapuhal in počasi odvozil.
Niti ko je prišla noč, hladna, po snegu dišeča novembrska noč, niso prenehali ti vlaki. Trudoma so sopihale lokomotive in puhale iz sebe velike množine isker. Včasih je vlak neusmiljeno zaškripal, da je zarezalo v ušesa. Osi niso bile namazane.
Zellot iz Žabnic v Kanalski dolini in je imel najprej še pomisleke, pa mu je nadučitelj Treiber zagotovil:
»Ti ne pridejo nikdar več nazaj!« Kljub temu pa naše hiše ni kupil, svojo pa tudi ni prodal italijanski državi in se je zato prav lahko vrnil leta 1945 na svojo domačijo v Žabnice. Bratu in Vazniku v Spodnjih Borovljah je Gestapo pobrala radio in tako nevljudno nastopala, da je bratova žena hudo obolela na živcih.
Spet smo pričakovali obisk. Tokrat sta se napovedali sestra Katrej in hčer Micka, ki je živela tedaj pri nečaku v Lienzu. Ponoči pa so nas prvič zbudile iz spanja tuleče sirene. Gledali smo skozi okno, ko so prva letala markirala mesto z rdečimi in zelenimi osvetljevalnimi bombami. Potem pa so brnela, val za valom, težka bombna letala 'naravnost preko našega taborišča in spustila jekleni tovor nad Niirnberg. Kmalu je zažarelo nebo in, ko se je še v sosednem trgu oglasilo protiletalsko topništvo, je prav kmalu tudi tam začelo goreti. Šele sedaj smo se zavedli nevarnosti, v kateri smo: prt tem sem se spomnil tudi obiska, ki bi moral priti ravno ob tem času v Niirnberg. Nestrpno smo obe drugi dan pričakovali. Prišli sta s prvim vlakom, ki pa je pripeljal šele sredi popoldneva. Povedali sta, da se je vlak, s katerim sta se peljali, ustavil še pred mestom na odprti progi. Nato sta morali nesti vso prtljago, ki sta jo imeli, skozi celo, še goreče mesto. Šele v Fiirthu sta se spet lahko usedli na vlak. Bili sta pa tako zmu-čeni, da sta večji del teh dveh dni, ko sta bili tukaj pri nas, prespali. Vrnili pa sta se nato brez vsake ovire in zapreke spet domov na Koroško.	(Dalje)
Vojak
zgodba)
Vaščani so od daleč gledali te vožnje, ki 'jih ni hotelo biti konca.
Nekega dne se je vlak, prepoln vojakov, ustavil na postaji. V parnem kotlu je bilo zmanjkalo vode. Na postaji ni bilo vodne črpalke za polnjenje teh kotlov, zato so vojaki morali nositi vodo v škafih iz vasi. Častniki so prišli v vaško gostilno, navili gramofon in se hrupno zabavali.
V mali postajni čakalnici si je »to ljudstvo« (tako so jim pravili vaščani) priredilo pravcato veselico. Bilo je pač konec vojne in ljudje so se veseli vračali na> svoje domove. čez dobro uro je bil železni konj napojen. Nato so se odpeljali.
Ko je postajni načelnik prišel potem pogledat v čakalnico, je nevoljen zamrmral. Nered v njej je bil popoln. Po tleh, po
Zunaj v mestu so se prav v tem času praznile gostilne in napolnjevale kavarne. Znova in znova so družbe pričele premlevati Pavlo in Staničevo Olgo in doktorja Filipa Andrejčiča, ‘ki je ves skrušen in ponižen miže klečal poleg zofe v svojem razkošnem stanovanju na Travniku.
Pri Gradišniku v Brdih pa je Pavla že davno legla. Uspavali so jo slavci.
Pordelo je nebo na jutranji strani in začelo se je .svitati. Bleda svetloba je osvetljevala sobo in Filipa, ki je še vedno klečal poleg zofe. Vso noč ,se mu niti zadremalo ni. Samo premišljal in preudarjal je, kako naj izvozi iz zagate, v katero je zavozil. Uverjen je bil, da brez Pavle ne bo šlo. Kako naj. bi začel, se pa ni mogel nič pametnega domisliti.
Ožarjeno nebo je prebledelo. V Brdih so utihnili nočni pevci slavci, oglasili so se pa kosi in drozd in predramili Pavlo. Koj se je spomnila Filpa in ga obdolžila, da je noč skoraj gotovo prebil s Staničevo Olgo. O, ko bi vedela —.
Doktor Andrejčič je prav ta čas stal poleg zofe in prisluškoval na ulico. Pozna družba se je vračala šele sedaj domov. Govorila je med sabo glasno in vse navzkri-žem. — Njegove misli so bile po prečuti noči tudi kakor pijane.
'»Veš, doktor,« je dopovedoval, če je Filip prav sodil, profesor Kranjc državnemu Pravniku, »veš doktor, Andrejčiča je treba ta'koj, zapreti. Še danes.«
»Tako zelo se ne mudi.«
»Eeee, on je tič. Meja je blizu. Hitro jo lahko popiha. Kje ga boš kasneje lovil.«
»Pravica ima dolge roke. Ne uide ji.«
»Kakor bi se ji še nikoli nihče ne bil umaknil.«
»No ja, že. Pa vendar — « se je branil prenavdušenega zagovornika pravice državni pravnik.
»Vsi skupaj niste počenega groša vredni, če vam uide Andrejčič. Tak lopov!«
Družba se je oddaljevala. Profesorja Kranjca menda nihče več ni poslušal. Govoril je bolj sebi kakor drugim in zmerjal Filipa na vse mogoče načine in nazadnje pričel glasno kričati: »Baraba, baraba, baraba!«
Filip si je grizel ustnice. Poraščena brada se je zaganjala naprej, spet padala nazaj proti vratu, včasih pa nemirno vztrepetala. Tak, tako! Če je že profesor Kranjc, s katerim sta bila vsa leta prijatelja in sta tudi marsikatero razdrla, tako divji nanj, kaj poreko šele drugi.
Res je: Jaka ga malo ima; še precej. Pa — »In vino veritas.« Ves strt je Filip sedel na zofo.
Izza hribov onstran Soče je pogledalo sonce. Pavla je slonela na oknu in se zagledo-vala v mlado s pomladno jutro. Mikalo jo je, da bi danes spet šla v Gorico. Sedaj se ni nikogar več bala in pred nikomer je ni bilo treba biti sram. Saj mesto že malo manj kakor glasno vpije, da je ona nedolžna, ji je povedal snoči mimogrede Andrej. Več se nista utegnila pogovoriti. Se mu je mudilo k bolnikom. Tako vesten Filip ni bil.
Filip in Andrej! Kakor noč in dan sta si. Kako se je Andrej zavzel zanjo! Filip ji pa zadnje čase dolge mesece niti pisal ni več. Drz-no se je zanesel na njeno 'poštenost
in jo do zadnjega izrabljal. Pa njen mož je. Z Vipavčevim doktorjem sta se pa doslej komaj dobro poznala. Da, da! Pojde. Prav gotovo pojde tudi danes v Gorico in opoldne spet k Zlati ribi. Saj jo je Andrej snoči skoraj naravnost povabil. Prisrčno ji je stisnil roko, in na skorajšnje svidenje je rekel, preden je ukazal pognati najete konje.
Sonce je žarko osvetlilo Brda. Na zelenju se je lesketala rosa, zažarele so rdeče strehe hiš in poslopij in zabelile so se cerkve in cerkvice na gričih in pobočjih. Soča v dolini se je posrebrila, iz ulic v Gorici pa se je pričel dvigati prah.
Pavla je še vedno slonela na oknu. Ljudje —? Naj poreko, kar hočejo. Če sme Filip hoditi in celo živeti s Staničevo Olgo, se sme tudi ona vpričo vseh meniti z doktorjem Vipavcem. Dolga leta se ni mogla z nikomer od srca pogovoriti.
Andrej! Pavla se je spomnila, da doktor Vipavec še ni poročen in je na tihem zavidala dekle, ki si jo izbere za ženo. Bog ve, če mu je že katera všeč. On je prav gotovo marsikateri; kar vsem, ki so za možitev godne, je bila prepričana Pavla. Ooo, zakaj ni ona sama več dekle.
Na borjaču je zapel 'petelin, v latnikih je zašumela brajda. Pavli pa je kakor sam škrat prišepnil na uho: »Zakaj si ga pa rešila, Filipa? Naj bi si bil pognal kroglo v glavo. Že nad štiri leta bi bila sedaj prosta. Lahko bi pestovala že Andrejeve otroke. Heee — Tako pa — Ti v zapor, on pa z drugo. He, he, he — «
Čeprav je nihče ni videl, še manj pa mogel samo slutiti njene misli, je Pavla zar-
Josip Mum-Aleksandrov:
Dtmzcka ftMm
Prelepa vaša hiša, oj, prelep je res vaš dvor in lepa miza bela mi, nad njo sveti Izidor.
Alenčica, Alenčica, naj sveti Izidor varuje lepo hišo ti, varuje lepi dvor!
Iz hrama ajda naj diši, naj očka ti živi, štej doto, ne preštej je ti tri dni in tri noči!
klopeh so ležale izpraznjene konzervne škatlice, ostanki jedi, cigaretni ogorki in papir. Na mizi pa je spal, v vojaško odejo zavit — otrok. Prav mirno je spak
To je kratka zgodba tistega dne, ko je vojaško dete, nepovabljeno, nezaželeno, prišlo k vaščanom. Ko se je zbudilo, je zajokalo, zakrililo z ročicami in tako povedalo, da je nebogljen otrok, ki si ne zna pomagati sam.
Postaj enačelnik in vaščani so se posvetovali in izročili otroka v oskrbo siromašni viničarki, ki je že dolgo želela, da bi ji Bog dal dete, ne da bi bila uslišana. Moža so ji ubili v vojni.
»Prav res mi bo za kratek čas, in ko odraste za pomoč,« se je veselila.
Bil je ta otrok modrook, črnolas deček; bržčas Madžar, so rekli ljudje. Žena je imela z njim veselje. Pri vsem siromaštvu je zmogla toiMko, da je preredila poleg sebe še otroka. Ker gospod župnik ni vedel, ali jo otrok krščen, ga je pogojno krstil za Martina, oblast pa mu je določila priimek Vojak.
Dolgo ni živela dobra viničarka v srečnem materinstvu, ki ga ji je prinesel otrok. Čez tri leta je umrla za jetiko, mali Martin pa je moral iz hiše. Usmilila se ga je soseda, mati osmih otrok:
'»Kjer je hrane za 'toliko ust, se ne bo dosti poznalo, če bo jedel še Martinek.«
Obema ženama se mora Martinek zahvaliti, da je zrastel zdrav in močan v sedmo leto. Nato je moral v šolo in obenem služit k premožnemu kmetu.
Zdaj hodi v tretji razred. V 'prvem razredu je trgal hlače dve leti. Zato in pa zaradi .svoje neznansko hitre rasti je seveda največji v razredu. Sedi v zadnji klopi. Rde-(Konec na naslednji strani)
dela. Naglo se j-e zravnala, odšla do okna in se začela umivati. Se skozi vodo je v dlani občutila razgret obraz. Preden se je povsem oblekla, je že sklenila, da ta dan ne pojde v Gorico. Bala se je, da bi vpričo Andreja prevečkrat zardela. Že od mladih let je imela to napako in se je kar ni mogla znebiti. V družbi je bilo še Filipu včasih nerodno.
Tudi v sobo doktorja Andrejčiča na Travniku v ,Gorici je posijalo spomladansko sonce. S prekrižanimi nogami je sedel Filip na zofi, v rokah je pa držal samokres.
Tako! Zabavala bi se rada Gorica na račun doktorja Andrejčiča. Pa jih bo neslo. Kar pridejo naj. Pripravljen je. Samo samokres dvigne na sence in s prstom pritisne, pa bo vsega konec. Prav ponočnjaško duhovito so si zamislili vso komedijo. Prijeli ga bodo, morebiti celo uklenili, ga zaprli, izpraševali sem in tja, ga sodili in mu prisodili kakih deset let. Kar, kar! Samo Filip vam prečrta račune z majhno igračo, ki je je komaj za dobro pest. Pred leti mu je Pavla ubranila — Pavla —.
Doktor Andrejčič je stegnil roko po zofi kakor daleč je mogel seči, prsti pa so kar sami spustili ročaj samokresa. Pavla —.
štiri leta je prestala v kaznilnici, sprejela jih je pa nase sedem, zato, da reši njegovo dušo. Kaj naj mar sedaj pljune na nadčloveško njeno žrtev? Ne, tega Pavla ni zaslužila in res je ničvrednež, če jasno in odločno ne oznani svetu njene nedolžnosti.
Doktor Andrejčič je vstal, šel k pisalni mizi, spet sedel in začel naglo pisati, kakor bi se bal,, da ga prebite.
(Dalje prihodnjič)
Martin Vojak
čih lic, dobrih, nemirnih oči, bogatih, raz-mršenih las sedi nekoliko upognjen na' svojem prostoru ter si z roko podpira brado.
V	šolo prihaja vedno zadnji. Včasih zamudi nekaj minut in se opravičuje: »Niso me pustili, moral sem opravljati živino.« Njegov goispodar ga ima za celega hlapca. Vso živino mu oskrbuje, vozi na njivo gnoj (hej, kako poka z bičem po vasi!) in tudi že 'kosi. Enajst let šele ima.
Večkrat je le površno umit, nima časa, da bi gledal nase, roke so mu žilave in žuljave, predpasnik nosi vedno na sebi, v šoli ga zvij.e in skrije okoli pasu. On je delavec. Najprej- delavec, potem učenec.
Pri pouku dela z drugimi, računa še dobro, čita za silo, ampak on sedi v zadnji klopi. Včasih se zagleda skozi okno in ne ve odgovora, če je vprašan. Le njegove oči nemirno begajo po prostoru. Pravzaprav ni »priden učenec« kakor na primer Božičev Jože ali Cvetkov Tone, ampak on se za ta naslov ne zmeni.
Kadar je tako zamišljen, bi človek sklepal, da mu je pusto, ker je tako sam. Morda misli na svojo mamo, ki j,e ne pozna. Vprašam ga:
'»Martinek, zdaj mi pa po pravici povej, kaj si premišljeval, ko si gledal skozi okno?«
V	zadrego ga spravim, da ne ve, kam bi pogledal. Nato mi le pove:
»Dež bo, in mi imamo krmo zunaj.«
O ti moj ljubi Martin Vojak!
Meglen novembrski dan je bil, ko si prišel k nam, Martinek. Neštevilni vlaki so takrat vozili mimo nas ljudi in blago, pustili nam niso drugega kot nerabno šaro, smeti in — tebe.
Zdaj si med nami, zdravje je v tebi in veselje do življenja, do dela. Ti si izmed redkih dobrih in klenih ljudi, ki so nam zrastli iz tistih nemirnih, negotovih prevratnih dni.	(VI. Klemenčič, 1931)
CELOVEC
Naprošeni smo bili za sledečo objavo: Morebitne interesente obveščamo, da bomo razprodajali rabljene kmetijske stroje v četrtek, dne 5. oktobra 1967, od 8. do 12. ure v Centralnem skladišču ZSZ v Celovcu, Rožansika cesta, štev. 85.
Slovensko šolsko društvo v Celovcu.
KOLESA MOPEDI HLADILNIKI HLADILNIKI ZA NIZKO
HLAJENJE
ELEKTRIČNI ŠTEDILNIKI PAŠNIŠKE OGRAJE »HORIZONT«
BRZOPARILNIKI ZA KRMO
A. in T. BLAŽEJ
ŠT. VID V PODJUNI
Telefon (0 42 39) 34 63
ŠT. PRIMOŽ - Tel. (04239) 34 6 09

ZNANKA ZAUPANJA
GRUNDNER
Klagenfuri - Celovec
Wienergasse 10 (Promenadna cona)
Vse poljedelske stroje, vse za gospodinjstvo ugodno in na obroke Vam nudi tvrdka
HANS VVERNIG
KLAGENFURT - CELOVEC Paulitschgasse (Prosenhof)
SADJARJI!
Najbolj zanesljivo rastoča sadna drevesca nudi domača sadna drevesnica MARKO POLZER, Lazar pri Št. Vidu v Podjuni. Ribizelj, češplje, maravdelj polovična cena.
Ing. MARKO POLZER, pd. Lazar
ŠT. VID V PODJUNI
Amerikanske vojne enote v Vietnamu pri operacijah na reki Mekong, jugozahodno od Saigona. Ti bojni čolni so o-premljeni s težkimi mitraljezi, raketami in minometalci. Posadko sestavljajo marinci.
VVteder elne neue, sensailonelle MotorsSge von STIHI: die STIHL-040#ca.817PSstark,618kg leicht - nur 1,8 Kilo pro PS. . ,	,	„ ,
Kennen Sle elne MotorsSge, die das Ubertrifft?	J0u3i1 LOmSGK
STIHI 040

Št. Lipš, Tihoja 2 P. Dobrla ves 9141 EBERNDORF Telefon 04237-246
Nasveti, prodaja, postrežba strankam
f lir Menschen unserer Zeit
KONSUM
STADLER
AVSTRIJSKA TELEVIZIJA
— 18.30 Voz 54, prosim javiti: „Nesreča nad nesrečo”; policijska burka — 19.00 Zeleni svet; mednarodni agrarni magazin — 19.20 Zabeleženo za vas — 19.30 Čas v sliki — 19.55 Izložba in kratki fihnski mozaik — 20.15 Belphegor (1.). Kriminalna igra v štirih delih Arthurja Berneda — 21.25 Čudeži živalskega sveta — 22.15 Čas v sliki — 22.25 Glasba pred polnočjo:	Dirigent Karl Bohm in Dunaj-
ski filharmoniki pri vajah — 23.40 Zadnja oddaja.
SOBOTA, 7. oktobra: 16.00 Poročila - 16.05 Mali potapljač — 16.15 Za mladino od 14. leta dalje:
Velika zaloga perila blaga in volne
za moške, ženske in otroke
LUtoutiz
Klagenfurt, Hiter Platz 35
Kaj lahko postanem? Trgovski poklici — 16.45 Za družino: Cene bi bilo glasbe ... — 17.10 Kako so videli drugi. Doprinos k sedanjosti — 17.40 Ples z zakoncema Fem — 18.25 Lahko noč oddaja za male otroke — 18.30 Poročila — 18.40 Kaj viduno novega: S Hemzom Conradscm — 19.21 Zabeleženo za vas — 19.30 Čas v sliki — 19.55 Izložba in kratki filmski mozaik — 20.15 Mladenka od danes. Izmišljena dokumentacija za televizijo od Dietra Finnerna — 21.50 Športni žurnal — 22.20 Čas vsliki — 23.40 Naš nočni program: Gospodar nad obširnim ozemljem; film divjega zapada — 00.00 Zadnja oddaja.
Ure in nakit v veliki izbiri
pri
Goitfried Anrather
Klagenfurt, Paulitschgasse 9
Popravila izvrHm takoj in solidno, kupujem in zamenjam zlato in srebro (tudi strto zlato).
V Madžarski so po drugi svetovni vojni zgradili sedem novih mest; najmlajše od njih je Dunaj-VaroB na Donavi, kjer živi 30.000 ljudi; 66 odst. jih je zaposlenih v kovinski industriji.
Izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslovu: „Naš tednik”, Celovec, Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt. — Telefon uprave in oglasnega oddelka 26-69. — Telefon uredništva: 43-58. Naročnina znaša mesečno 7.— šil., letno 80.— ŠIL Za Italijo 2800.— lir, za Nemčijo 20,— DM, za Francijo 22.— ffr., za Belgijo 250.— bfr., za Švico 20.— šfr., za Anglijo 2.— f. sterl., za U. S.A. in ostale države 6.— dolarjev na leto. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, Ra-diše, p. žrelec. — Tiska Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26.
Haš tednik