Štev. 8. V Ljubljani 1. avgusta 1878. Leto VIII. Časopis s podobami ia slovensko mladico. Učenec o počitnicah. ? oiftka čas zittì A naglo odcrita Sedaj mi evetò, Poletni nam cvet — Ko ptičku pod nebom. Ia treba skrbeti Tak dobro mi je. Za žetev bo spet. Ko zopet pokliče Na delo me Jas. Poslovil preljubi, Se bodem od vas. Vse pride na dan. (PosL Iv. Tomšič.) Ne daleč od mesta P.. na kolovoznem potu, ki pelje skozi samoten gozd, dobili so na vozn mrtvo telo necega človeka. Prvi, ki je to zapazil, bil je priprost kmet iz bližnje vasi, peljajoč se po opravkih ua svojem vozu v mesto. Ko pride v mesto, ustavi se pri krčmarji Hudobniku, kateremu takój vse pové, kaj je videl v gozdu. Krčmarjeva družina obstopi kmeta ter ga z odprtimi ustnii posluša, vprašujoč, ga zdaj to zdaj óno o mrtvem človeku. Iz vsega, kar je kmet povedal, izpozni krčmar takój, da ubiti človek uij nihče drug nego njegov navadni gost, platničar Martin. Kmet in krčmar olideta brž k sođniji. da stvar obznanila. kakor jima j» znana. Še tistega dne pokliče sodnik krčmarja, da mu izpové, kar mu je znano o platničarji Martinu. rPlatničar Martin — tako pripoveduje krčmar — bila je dobra in poštena duša. V začetku vsacega leta je prišel gotovo v mesto, kjer si je kupil blagà, katero je potem na kolib z jednim konjem po vsej okolici vozil iu prodajal. Kdor je od platničarja Martina samo jedenkrat kupil kos platna, ta ga potem drugod nij nikoli kupoval, ker je Martin le z dobrim in poštenim blagom tržil in je svojim odjémnikom tndi na up rad dajal. Poštenim in zanesljivim ljudem je tudi denarje posojeval na zelò majhene obresti. Da ob kratkem povem: Martin je bil po vsej okolici zelò priljubljen človek. Užž več let je imel Martin navado, da se je, kadar koli je prišel v mesto. ustavil pri meni, kjer smo se ga päzili. kakor največjega prijatelja. Tako je tndi letos užč celih štirnajst dni bival pri meni. Po dnevi je hodil po vaséh in sejmih, a po noči je vselej prenočeval v mojej hiši. Ravuo sinoči smo se še dobre volje razgovarjali ž njim. Rekel mi je, da danes na vse zgodaj gre v bližnji tržič, kjer bo pobral nekaj dolga . ter bo gledal, da tudi kaj iztrži. In res, zjutraj rano okoli tretje ure otide z vozom in konjem, a okoli desete pride 6ni kmet, ki mi pové žalostno novico, da je platničar Martin mrtev." „A povejte mi zdaj — reče izpraševalni sodnik — koliko je Martin navadno nosil denarjev s seboj. ali vsaj koliko jih je imel po primeri danes zjutraj pri sebi, ko je odhajal iz vaše hiše, in ali je razven denarjev imel še kake dmge vrednosti pri sebi?" „Preko tisoč goldinaijev je imel Martin redko kedaj pri sebi," odgovori krčmar, „ker dobro vem, da je to. kar je imel odveč, pošiljal vselej po pošti svojej ženi na dom. Tudi zdaj, kolikor iz njegovega sinočnega razgovora lehko sodim, nij mogel imeti preko tisoč goldinarjev s seboj, a nosil je lepo srebrno uro pri sebi. To je vse. kar znam povedati o prijatelju Martinu. A zdaj še nekaj. Zelč se čudim, da nijso dobili njegovega psa; Martin je imel s seboj lepega in zvestega psa — šarka po imenu, ki ga je spremljal po vseh njegovih potih." „Dobro, zdaj vas ne potrebujem več," — reče sodnik krčmarju Hudo-bnikn , kateri se poslovi in otide. Iskalo in izpraševalo se je na vse strani, da bi se prišlo morilcu na sled, a vse zam&n! Preteklo je uže štirnajst dni, iu o morilcu nij nobenega glasil ne tiru. Kar nenadoma petnajstega dne pri-žen6 žandarji človeka. ki je bil na sumu, da je umoril platničarja Martina. V gozdu, v katerem so našli ubitega Martina, nekoliko v stran od kolovoznega pota, stala je majhena samotna koča, v katerej je prebival logar Andrejec. Človek, katerega so žandaiji pripeljali, nij bil tudi nihče drug nego logar Andrejec. Pri njem so dobili sreberno uro pokojnega Martina, katero je ravno hotel prodati nečemu meščanu. a ta. sluteč, da bi to znala biti Martinova ura, nij je hotel kupiti, nego naznanil je stvar sodniji. Pri preiskavi se je pokazalo, da je to res Martinova ura; a ne samo t«, tildi denarji so se dobili v logarjevej koči. Vpraäan pri sodniji, kiko so prišli denarji in srebrna Martinova ura v njegove roke, odgovori : „Gospodje ! kriv sem, da so denarji in ura v mojih rokah, ali Martinov morilec vendar nijsem. Bog mi je priča! Onjte, vse vam povem. Óno noč, ko je bil ubogi Martin ubit, bila je mesečina in lepo svetlo kakor po dnevi. Jaz vstanem takój po pčlunoči, ter grem po gozdu gledat, ne bi li vjel kacega tatd, ki po noči nosijo les iz gozda. Tako dospejem do „velikega hrasta", kjer se nekoliko stopinj od njega vsedem na tla. da se malo odpočinem. A nijsem dolgo počival, da slišim, kako se mi nekdo prav hitro približuje. Človek z veliko gosto brado, klobuk potegnjen globoko čez obraz, da mu nijsem mogel videti v lice, pride do hrasta, postoji, posluša in se plaho ozira sim ter tja, če ga kdo ne vidi. Mislfcč, da ga nihče ne opazuje hitro spleza na hrast. Meni se je zdelo, kakor da bi nad hrastovim duplom — hrast je bil namreč votel — nekaj delal, a kaj da je delal, tega nijsem mogel videti, ker mi so bile hrastove veje na potu. Zdelo se mi je vendar, kakor da bi nekaj skrival. Nij trajalo dolgo in bil je gotov. Potlej spleza zopet doli in predno sem mogel določiti, kaj naj storim, izginil je kakor kafra med grmovjem. Najpred sem hotel zvedeti, kdo je ta človek, iu ker mi je v gozdu vsaka stezä dobro znana, zatorej jo brž ukrenem po prekem potu. da bi mu prišel nasproti in mu mogel pogledati v lice. A zamän ! On j« ali prehitro šel ali se paznabiti, čntžč moje stopiuje, v kak grm skril. Jaz ga potem nijsem več videl. Ker tega čudnega človeka nijsem mogel v pest dobiti, bil sem radoveden, kaj je vendar delal nad hrastovim duplom. Zatorej splezam tudi jaz na hrast in iščem z roko po duplu. Votlina nij bila ravno globoka, a vendar mi je bilo treba vso roko vanjo potisniti, da sem jej prišel do dna. Kmalu imam nekaj v roki. Ko roko vèu potegnem ter pogledam stvar, vidim, da imam mošnjo — polno denarjev. Lehko si mislite, kako som se ustrašil. Denarje spravim v žep ter začnem še dalje iskati. Zdaj privlečem še srebrno uro in potem tudi mošnjo, poluo drobnega denarja. Vse to sem vzel s seboj v svojo kččo. To se zna, da sem druzega dne slišal, čegava je ura in čegavi so denarji , a jaz sem ostal pri svojem sklepu, da najdeno blago zatajim in sebi pridržim. Da sem to storil, krivo je moje siromaštvo. Mislil sem si. kadar se siromaštva otresem in kadar se moje stanje nekoliko zboljša, potlej vse to povrnem Martiuovej rodoviui, bodi si po katerem koli potu. In to gospodje, kar sem imel povedati, sem povedal, a da sem čisto resnico govoril, — tega mi je Bog priča." Logarju Andrejcu vsa njegova nočna pripovest nij pomagala nič. Sodniki mu nijso verovali, nego še dalje so ga izpraševali na vse strani, da bi prišli resnici na sled in bi ga pripravili na to, da priznä svoje hudodelstvo. Ali Andrejec ostane v preiskavi ves čas le pri tem, kar je prvič povedal. Nu, vse to ne bi bilo nič izdalo in gotovo bi bil za morilca proglašen, ako se ne bi bilo nekaj zares čudnega pripetilo. V vrtu krčmarja Hudobnika je bila večerna veselica. Ljndi je bilo vse polno. Godba je ravno prestala igrati, da se od jedne strani zasliši strašno vpitje. Mnogo ljudi pohiti tjii, da bi videli, kaj da je. Iu ko tja dospejo, imeli so tudi kaj gledati. Velik lep pes je skočil na krčmarja Hudobnika, podrl ga na tla ter ga tako neusmi^eno trga! ia griza!, da bi bilo slabo za krčmarja, 8* ako bi ne bili hitro gostje priskočili in besnega psa od njega zapodili. Krčmarja odnesó vsega raztrganega in krvavega v sobo. Ko se ljudje zopet nekoliko umirijo, pristopi policaj k gospodarju omenjenega psa, ter mn reče: „Gospod, vam se bo treba pred sodnijo zagovarjati zaradi tega dogodka. Kako morete tako hudobnega psa s seboj v krčmo peljati, kjer je polno ljudi, ako veste, da pes grize in je nevaren ljudem ?" Gospodar tega psa od strahu ves izvan sebe, reče : „To je dosti čudno. Moj pes. toliko pohleven, miren in zvest, da nij še nikoli nikomur storil kaj žalega, kar bi se jaz spominjal, more kaj tacega storiti. Jaz tega ne umejem !" Policaj je pazno gledal na psa, ki se je na gospodarjevo povelje mirno spustil na tla, ter je prijazno gledal v gospodarja. Nato reče policaj: „Ako je pes res tako pohleven, kakor pravite, potlej mu je mogel krčmar nekdaj kaj žalega storiti, da ga je zdaj pes iz sovraštva napadel. Psi imajo zelò dober spomin." Prej nego je tuji gospod mogel odgovoriti, dogodilo se je zopet nekaj, čemur so se ljudje še bolj čudili nego poprejšuemu dogodku. Mlad človek pride na vrt. Ko se približa k gospodarju omenjenega psa, takój skoči pes po konci, viha ušesi ter ostro opazuje mladega človeka. A temu nij bilo dolgo takó, kmalu začne pes glasno lajati, a to takó, da se je vsacemu zdelo, kakor bi hotel pes s tem svoje veselje pokazati. Veselo maha z repom, dobrika se mlademu gospodu, — spenja se nanj, in mu še celò roki liže. Ta se je iz začetka temu čudil, a kmalu se je sprijaznil s psom , pri-pognivši se k njemu, gladil ga je z roko iu mn rekel : „Šarko, zvesti tovariš moj. ali si tudi ti tukaj?" Zdaj ko bi bili videli, kaj je pes začel, ko je slišal ta glas. Skočil je mlademu gospodiču na rame, lizal mu je lici in roki, ter si nij dal mini, dokler ga tujec ne u tolaži. „Zdi se mi, da se vidva drug drnzega poznata," vpraša prijazno gospodar omenjenega psa mladega človeka. „To je moj pes, pes mojega umorjenega očeta, ki je bil gotovo priča groznega umorstva," odgovori z otožnim glasom ubogi mladenič. „Tndi jaz gledam in se čudim, da je moj pes šarko, ki je bil poprej tako miren in pohleven, malo ne človeka raztrgal." „Kaj pravite, kaj ? Koga jB pes napadel ?" vpraša Martinov sin. „Tukajšnega krčmarja Hudobnika," seže naglo v besedo policaj. Martinov sin obledi pri teh besedah. „Kaj?" reče čndeč se, „starega prijatelja mojega očeta, katerega je šarko dobro poznal?" Navzoči gostje so se zelò čudili, ne vedóò, kako se bode stvar razmotala. „A prosim vas, gospod," reče mladenič, „povejte mi, kako ste dobili tega psa ?" „Jaz sem graščak iz tukajšne okolice. Necega dne pošljem svojega ovčarja v mesto po opr&viln, a ta domóv prisedši, pripelje tega psa s seboj, pripovedajoč , da ga je našel na pol živega v nekem grabnu. Ker se mu je smilil ubogi pes, ponese ga do bližnjega potoka, kjer ga opere in domóv prinese. Pes se me k main privadi in od onega časa je vedno pri meni. Toliko vam vem povedati o tem čudnem psu." Policaj, ki je vse to poslušal, otide. A kmalu zopet pride na vozu, pripeljavši s seboj še jednega policijskega služabnika. Oba gresta naravnost v krčmarjevo sobo. „Oče. Hudobnik!" reče policaj, „v imenu postave morate z nama, ker vi ste ua sumu, da ste umorili platuičarja Martina.11 Krčmar Hudobnik obledi, trese se po vsem telesu ter pade znak v stolu. Ko se zopet zavé, reče: „To je bil Martinov pes, pozni me!" Nato vstaue ter s povzdignjenim glasom izpregovori : „Tukaj sem, peljita me pred sodnijo, tla bo poprej konec preiskovanju in tudi mojemu trpljenju; kajti vest mi ne da miru ne pokoja, odkar sem kriv strašnega umora. Bog je pravičen, in resnica je, da vse pride na dan, bodi si nži prej ali pozneje." Policaja deneta krčmarja ua voz ter ga odpeljeta pred sodnijo, kjer je obstal svojo hudobijo. „Jaz setu platuičarja Martina óno noč čakal v gozdu in sem ga — umoril," reče krčmar Hudobnik. „Pes, ki je branil svojega gospodarja, planil je na mene, a jaz sem tudi psa udaril po glavi in sem ga odnesel v graben ob cesti. Pri Martinu sem našel tisoč sto goldinarjev in srebrno uro. Vse to sem hotel v hrastovem duplu tako dolgo skrito imeti, da so vsa stvar pozabi. Ali komaj stvari skrijem in splezam zopet z hrasta, da slišim nekake skipiuje za seboj. Ko se ozrem, spoznam logarja Andrejca. Kaj se je dalje zgodilo, to vam je nže vse znano." Krčmar Hudobnik je bil za to grdo hudodelstvo obsojen v ječo za vse dni svojega življenja, a logar Andrejeo je moral še uekaj časa v ječi sedeti, ker je hotel tuje blago, mesto da bi ga bil soduiji izročil, sebi pridržati. Otroci, ne storite nikoli nič hudega, mislèe, da ne pride na dan. Vsaka še tako skrita stvar, pride gotovo ua videlo. Prazen klas. Tone je bil vrl učenec, nadarjen z bistrim umom in veliciini zmožnostmi. Karkoli so gosp. učitelj v šoli pripovedovali, takój si je vse zapomnil, ter je bil prvi med učenci. Zato so ga gosp. učitelj zelò radi imeli. A v svojo žalost so zapazili na Tonetu tudi neko veliko napako. Tone je namreč postajal vsak dan prevzetnejši iu svojeglivnejši. Domišljeval si je, da je on najboljši učenec ter se je na vse druge svoje vrstnike zauičljivo oziral. Usta so mu bila polna baharije iu vedno se je ponašal s svojimi zmožnostmi. To je gosp. učitelja zelò bolelo. Mislili so si : „Kaj koristi dečku bister razum in dober spomin, ako je srce polno napuha in prazno lepih lastnosti? Iz dečka ne bode nič prida, ako ne popusti svojih praznih domišljij." Necega dne ga gosp. učitelj peljejo na polje, kjer so ženjice ravno žito žele. Ko sta nekaj časa stala in gledala rumeno klasje, rečejo gosp. učitelj : „Glej, Tone! tukaj vidiš dvojno klasje. To-le tukaj se vzdiguje ošabno po konci, a óno drugo se ponižno pripogiba k tlam ; kaj praviš, katero je boljše ?" „To takój uganem," odgovori Tone, „oni klasi, ki po konci stojé, gotovo so boljši nego ti, ki se priklanjajo. Saj je tudi pri ljudéh takó, da imajo »iši prednost pred nižimi." „Tako se le tebi dozdeva," rečejo gosp. učitelj, „ali ue veš, da je vnanja podoba večkrat prevarljiva, iu da uij vse zlato, kar se sveti? Stopi sem k meni, da se sam prepričaš, kako si se zmotil Le poglej ! — Tone stopi bliiej ter si ogleda žitno klasje natančneje, potem reče: „Kes je, motil sem s,,. Vsak klas, ki stoji po konci, prazen je ter nema zrnja v sebi. A 'ino klasje, ki visi k zemlji, polno je najlepšega zrnja." Nato rečejo učitelj : „Glej Tone, tukaj imaš podobo napuha in ponižnosti Povedi mi zdaj po katerej podobi je treba tvoje življenje uravnati?" Tone molči, ker ga je bilo sram, spomnivši se prigovora, ki pravi : „Se čez druge povzdiguješ, prazno glavo oznanuješ: kdor v resnici kaj velji, je ponižnega srci. — Zapomnil si je nauk dobrega gosp. učitelja, ter je bil odslej veduo ponižen in krotak. Vsak, kdor ga je poznal, imel ga je rad, gledi njegovih lastnosti. Otroci, varujte se napuha in prevzetnosti, ako hočete kedaj srečni biti. Napuh, pravijo, da grč pred padcem in kdor visoko leta, uizko se vsede. —4 Zahajajoče solnce. Jožek in Tine sta bila brata. Imela sta modrega očeta in dobro bogu, boječo mater, katero sta ljubila čez vse na tem svetu. A Bogu v nebesih se je zazdelo, da jima vzame preljubo mater. Dečka sta zeli žalovala in jokala po ljubej materi. Ko prva žalost mine in se dečka nekoliko utolažita, vzamejo ju oče necega večera s seboj ua polje. Solnce se je ravno pomikalo za gori iu je le še svoje poslednje žarke sipalo po zemlji. Oče zamišljeni gledajo nekaj časa v zahajajoče solnce, potem reko: „Glejta, ljuba otroka ! zahajajoče solnce nam je sladka tolažba v našej bridkosti Ravnokar je razlilo po vsej zemlji svetlobo, gorkoto in življenje : za danes je tedaj končalo svoje delo in zdaj se poslavlja od nas, da zatone za gorami. A mi vendar ne žalujemo, vidič, da nas zapušča, ker dobro vemo, da se nam jasnega jutra zopet prikaže v toliko lepšej svetlobi. Vajina dobra mati je vama živa podoba dohrodejnega solnca. Ona je vaju učila, da se večkrat ozirajta tja gori v sveta nebesa, učila je vaju moliti in v strahu božjem živeti. S temi lepimi nauki je vama zapustila še boljšo svetlobo, gorkoto in življenje. A Očetu v nebesih, ki je vama mater dal, zazdelo se je, da jo vama zopet vzame. Mati je vaju zapustila, kakor nas zapusti solnce, kadar zatoue za gorami. A zaradi tega ne smeta preveč žalovati, kajti vera nas uči, da vajina mati zdaj živi v boljšem in prijetnejšem življenji; ona zdaj ondu žanje, kar je tukaj sejala." „Oče, ljubi oče l reče Tine. starejši deček, lepo ste nama govorili. Meni zdaj nij več tako hudo pri srci, ker vem, da najino dobro mater zopet najdemo tam gori v nebesih." „Da," reki oče, „zopet jo bomo videli in to tako gotovo, kakor venni, da se nam zahajajoče solnce zopet prikaže jasnega jntra." /. t. J 119 Vest Nek Indijan v Ameriki je prosil svojega soseda malo tobaka. Sosed seže v žep ter mn ga dil polno pest Druzega dne pride Indijan in mu prinese dvajsetico, ki jo je našel med tobakom. Nekateri njegovi prijatelji so ga hoteli pregovoriti, da naj denar sebi obdrži. A on je položil roko na sreé in je dejal : „Tukaj notri v srci imam dva človeka : dobrega in hudobnega. Dobri človek mi je dejal : Denar nij tvoj, daj ga njemu , čegar je. A hudobni mi reče: Dal gaje tebi. tvoj je. Nato zopet dobri: Nij res, tobak je tvoj, a ne denar. Hudobni pa mu odvrne: Nikar se ne boj, to so malenkosti, irli in si kupi žganja. — Po pravici vam povem, da nijsem znal, kaj naj storim. Naposled, da bi imel mir, uležera se v posteljo. Ali zamän ! Vso noč sta se prepirala hudobni in dobri človek, takó, da nijsem zatisnil očesa Da dobim mir, moram denar nazaj dati óneinu, čegar je. •/,. D. Delo je mnogo vredno. Vse, kar živi na svetu, potrebuje živeža, a ves ta živež mora se največ pridobiti in pridelati. Kdor dela, z delom plačuje svoj živež: kdor ne dela, dela dolgove, ki jih uikoli ne bode mogel plačati. Moder mož je rekel : „Ako bi vsak človek po dve uri ua dan pridno delal, dosti bi bilo to za potrebe vseh Zemljanov, in ne bilo bi niti uboätva niti pomanjkanja." Moder župan je dejal: „Ako bi mogel, nobenega postopača bi ne trpel v svojem kraji; kajti zaradi lenuhov in postopačev morajo drugi trpeti pomanjkanje.1' Ako lenuh ne dela toliko, kolikor bi moral delati v človeškej družbi, zna se, da morajo drugi delati mesto njega. Poleg večjih del je pri vsakoj hiši še inuogo manjših opravkov, ki se morajo z večjim delom zajedno opravljati. Prav koristno je tedaj, da mala hišna družina opravlja drobna dela, kar leto in dan prinaša mnogo dobička. Marsikatera družina, katera je svoj čas dobro obračala, napredla si je čez leto in dan poleg poglavitnega dela še mnogo metrov platna; a druga, ki nij pridno delala, si nij ničesar pridobila, da-si bi marsikaj zelò potrebovala. Resnično je, da „čas je denar", in prav pravi pregovor: „Zrno do zrna pogača, kamen do kamena palača." Dela so raznokatera. Delamo z roko, ali z glavo. Vsak človek, ki dela tako ali tako , časti je vreden, naj je kdor si bodi, iu stanu, katerega koli. A vsak, ki pase lenobo, in uživa samo tó, kar so mu dragi pridelali in prihranili, malo je vreden, naj je uzé gospod ali kmet. Lenuh, ki bi rad živel od žuljev druzih ljudi, naj si dobro zapomne, da „kdor ne dela, uaj tudi ne jé; brez dela nij jéla." A pri vsakem delu mora človek tudi misliti, predno kaj stori, kajti „brez glave storjeno, je rado skaženo." Za vaako delo treba nam je izbirati dobrih pripomočkov. Prigovor pravi: „Brez kvasu kruh ne izhaja; brez gnoja nij prosi; brez potu nij nredü." Kupčija s sužniki. Amerika šteje dandanes malo ne do 86 milijonov ljudi, kateri se. iz-vzemši majheno množico v zadnjih letih tja prišlib Mongolcev, delé v tri plemena: v ameriško, morsko in kaskažko pleme. Mursko pleme je hilo šiloma razširjeno zlasti preko vročega pasa Amerike. Prvi murei — sužniki — bili so 1517.1. po nasvetu škofa las Casasa pripeljani v Ameriko, kjer so jih mesto slabotnih A-merikaneev rabili v rudnikih, pri izpiranji zlata in pridelovanji koristnih rastlin vročega pasa. Leta 1776. se je 13 amerikanskih pokrajin očitno odreklo augležkej oblasti in v krvavej vojski so si pridobile toliko zaželjeno samostalnost, ustanovivši zavezo zedinjenih držav. V teh zedinjenih severo-ameri-kanskih državah je v 17. stoletji ovetela ostudna kupčija s sužniki (robovi), to je, imoviti posestniki so svoje sužnike kupovali in prodajali kakor živino ali drugo hlagó na sejmih. Dotične vlade so namreč velikim kup-čijskim družbam na Holandskem, Au-gležkem in Francoz-kem privolile, da smejo po afrikaus-kem primoiji ljudi pléniti in jih v Ameriki na sejmih prodajali. Vlade same so podpirale raz-širjovanje sužnikov po amerikanskih deželah in angležke naselbine v severuej Ameriki so bile naravnost siljene sužnike v deželo vvaževati. Tako se je bilo snžništvo razširilo po raznih amerikauskih deželah : snžuikom •— mureem v -neizrečeno zid, a tudi gospodarjem — Evropejcem in njihovim naslednikom v največjo kvaro. Ti siromaki, ki ao se prodajali kakor živina na sejmih, bili so murci in njihovi otroci ohojcga spola. Neusmiljeni gospodarji, ki so take ljndi kupovali, imeli so jih namesto živine, in morali so jim polje obdelovati in vsa domača dela opravljati. Kupovali so jih po različnej ceni, kakor so jih namreč potrebovali za kako večje ali manjše delo. Gorje snžniku. ako nij delal po gospodarjevej volji ; godilo se mu je, kakor vam pcejšna podoba kaže, kjer dva sužnika svojega tovariša na gospodarjevo povelje z vo-lovskimi žilami bijeta. Nekateri prodajalci sužnikov so imeli dobro izučene pse, ki so znali sužnike loviti, kakor psi pri nas divjačino, V iiajnovejSej dobi se je posebno pobožni duhoven Nikolaj Olivieri zavzemal za uboge murske sužnike. On je večkrat potoval v Egipet, da je ondu odkupoval sužnike in jih potom za katoliško vero odrejal. Ko je bil uže osmič na svojem potovanji, pisaj je 2. decembra 18E4. L iz Kajre naslednje pismo: „Tukaj v Kairi sem odkupil 37. v Aleksandriji 27 murk, tedaj vseh skupaj (U, z jednim murskim dečkom, ki je kakih pet let star, katerega bom dal v Napolj v ondotno izrejališče, ker mi je prečastiti O. J. Costa pisal, da si, ako bo prvi dobro napredoval, potem Se jednega želi. A kaj mi je bilo storiti ? Ko sem šel po trgu. kjer se ubogi uiurci in murke prodajajo, videl sem ondu ne manj nego 100 ubogih dečkov različne starosti, a meni je bilo mogoče samo jednega odkupiti. Sam i prevdarite, kako mi je bilo pri srci. Jeden teh dečkov me je tako milo pogledal, da bi človeku srce počilo, a drugi je kričal 2a wvnoj: „kupi me. kupi, krisiijan. kupi me !" O ljubi moji, tega prenašati nij mogoče ! Človek bi moral imeti kameneno srce, da bi ne bil ganeu, kadar kaj tacega vidi. Med imenovanimi <54 murkami ste tudi dve materi ; jedna ima otročiča komaj 10, a draga 14 mesecev starega. Frvej so hoteli tako imenovani gelabi (prekupov&lci) otroka s silo odtrgati, da bi ga bili nekim Židom prodali. A mati ga je tako trdo k sebi tiščala, da jej ga nijso mogli vzeti ja so jo morali p lelezje djati. Ali ko je videla, da je verig oproštena in z otrokom vred odkupljena, začela je vesela vpiti : O Bog, predobri Bog kri-stijanov !" To in še več ganljivega stoji zapisano v gosp, Olivierijevem pismu. Nu dandanes je sužništvo už6 skoraj odpravljeuo, a vendar so murei še zmirom uboge sirote, za katere nam je treba moliti, da bi jih dobri in usmiljeni Bog popolnem rešil dušue in telesne sužuosti ter apostolskim možem dal moi in zdmrje, kateri si na to delo mnogo prizadevajo. Otrokom Zvonovi pojejo, Vaui v cerkev rekó, .Tih vbogajte radi, Saj tam je lepó! «am Bog tam prebiva tn gleda na vas., Če molite dobro Posluša v»S glas. Prošnja. Oj sapice ljube. Dihajte na inél In soince rumeno Ogrevaj srce, Da vnovič poženem H cveticami cvet. Ki vzel mi ga, vniüil Hudobni jo svet. Zgodovina. Zgodovina je popis vsega, kar se je kedaj godilo na svetn. Občna zgodovina popisuje razvitek človeškega rodù. Ves si et in vse. kar je' na njem, vedno se razvija in napreduje . dokler popolnem ne dozori, propade ter se umakne novim stvarčm. Tem neomahljivim svetovnim postavam udajati se mora vsak človek in vse človeštvo. Kakor ima vsak posamezen človek svojo pomlad, svoje poletje, svojo jesen in svojo zimo. ravno tako ima tudi vse človeštvo svojo otročjo , svojo mladeniško, svojo moževo in svojo starčevo döbo. Kdor koli se je rodil, mora tudi umreti. Tako bode tndi človeški rod, ki ne živi večno na zemlji, izginil, kadar bode izpolnil svojo nalogo. A človeškega rodtì naloga je, da oplemenuje samega sebe in napreduje do čim-dalje večje popolnosti, do čimdalje večje zdrave izomike in večjega blagostanja. Kako človeštvo to svojo nalogo na zemlji izpolnuje, nči nas zgodovina. Zgodovina ne popisuje tedaj samih krvavih bojev in življenja kraljev in cesarjev, temveč pripoveduje tudi dogodbe, po katerih se je stanje človeštva izpreminjalo, kajti vsaka izprememba ima večji ali manjši vpliv na razvitek posameznega človeka, vsega naroda in človeštva. A naj-imenitnijše izprembe so tiste, ki se tičejo državnih in verskih oblik, narodnih šeg in navad, znanosti in umeteljnosti, narodovega siromaštva in blagostanja, njegove izomike, sužnosti ali svobode. To so razmere, v katerih žive narodi. Zgodovina ima tedaj nalogo, da popisuje vse te različne razmere ljudskega življenja. Zgodovina nam pripoveduje srečne in nesrečne dogodbe narodov, in nam kaže, česa se moramo poprijemati, in kaj opuščati. Mnogo se. govori o sejanjem času; neit ga grajajo, ùvatód samo stare čase; dragi ne mure/o dovolj povzdigniti denašnje döbe : tretji trdé, da je bil svet vedno tak, kakor je dandanes. A zgodovina nam kaže, da je človeštvo dandanes na vsem boljše, kakor je bilo nekdaj, da-si tudi še nij doseglo óno stopinje kreposti in izomike, do katere bi mogli dospeti po svojih prirojenih zmožnostih. A kaj je zaviralo, da človeški rod nij naravno napredoval, nči nas zopet zgodovina. Ker se sedanjost razvija iz preteklosti, in ker mnogotere denašnje dogodbe po večjem izvirajo le iz preteklih vzrokov, lehko tudi iz vzrokov sedanjosti sklepamo na prihodnje nasledke. Zgodovina toraj ne uči samo zgodovine preteklega časa, temveč nam kaže tudi, kako moramo skrbeti za boljšo prihodnost. Dandanes je treba tedaj, da vsak človek vsaj nekoliko zna povedati iz svetovne zgodovine, zatorej se je zgodovine treba tudi vam pridno učiti. Srbi in Hrvatje. Ko so bili Obri po Samu velik del svoje oblasti izgubili, jeli so zopet vzhodno-rimsko državo napadati in nadlegovati. Leta 62fi. so v zvezi s perzijskim kraljem Kozroom oblegali Carigrad, a hrabri car Heraklij jih je strašno odbiL Ko se je pa pozneje bojeval s Perzijani in Saraceni v Aziji, porabili so Obri to priliko ter so se Dalmacije polastili 630. leta. Osoda Dalmatinoev je bila strašna ; Obri so jim razrušili starodavna mesta (tako Salono), prebivalce so deloma pomorili, deloma iz dežele proguali. Iznebiti se teh divjih in grozovitih sovražnikov, pok li kal je Heraklij Slovane, namreč Srbe in Hrvate, iz zakarpatskih pokrajin („Bele-Hrvatije") na pomoč. Po pogodbi, katero je Z njimi sklenil, izročil jim je vse od Obrov posedene pokrajine v prebivališča, toda pod bizantinsko vrhovno oblastjo. Slovani so sedaj z vso močjo pridrli, odvzeli Obrom te dežele, ter ustanovili iz njih tri kneževine : srbsko, ki je obsegaladenašnjoSrbijo in Bosno, dalmatinsko-hrvatsko v Dalmaciji in velikem delu denašnjega hrvatskega Primoija, in panonsko-hrvatsko (posavsko) med Dravo in Savo v Hrvatiji in Slavoniji. Nadvlada grških eatjev nad temi kneževinami pa nij dolgo trajala, samo nekoliko znamenitih mest, kakor Jadera (Zader), Spljet in Baguzo (Dubrovnik) iu nekoliko otokov ohranili so si bizantinski vladaiji Se dolgo časa. Ob istem času, kakor Čehi in drugi Slovani, vzdignili so se tudi Bolgari, iz prva Obrom soroden narod, ki si je del južnih Slovanov v bizantiuskej državi podvrgel, med njimi se naselil, iu se časoma Blovanskega jezika in slovanskih običajev poprijel, s kratka : popolnem se poslovanil. V zvezi s Slovani ustanovili so Bolgarsko državo med dolenjem Dunavom in Balkanom, ki je bila Obrom jako sovražna. Feničani. Ozko obrežje ob sirskem morji imenuje se Kanaan, to je nižina. Tu so nekdaj prebivali Feničani, najstarejše iu najslavnejše trgovsko ljudstvo. Ker je bila zemlja malo pripravna za poljedelstvo in živinorejo, ozirali so se na moije, na katerem so se kmalu udomačili. Najslavnejši mesti ste tukaj bili Si4