REVIJA ZA LITERATURO, KULTURO I! LETNIK XXI, DECEMBER 2010, št. 4-5 030-131) BS K? VSEBiNA V O D N t Rasto Božič Rast ostaja vsedlu t T E R A T U R Tone Pavček Šentjurje 1-12 Sonja Koranter Berač Svetilnik Pristanišče Razodetje Sladan Lipovec Deset pesmi Prevod Stanka Hrastelj jesen pod tvojim oknom čudni letni čas mala mesta, mrak in sledi nova bližnjica do naselja vse karvidišod pokrajine navadno jutro 1996 julij tako ljudje kot drevesa jeseni nebesna telesa Cvetka Bevc Nož Marjan Žiberna Dobri pastir u L T u R Marija Mercina Ciril Kosmač na Dolenjskem Dejan Vončina Partizanski fotograf in organizator fotoreporterske službe Maksimilijan Zupančič - Milijan (1911 -1968) Andrejka Vabič Nose (Na)slikati nevidno Darja Peperko Golob Miran Jarc in novomeška knjižnica - Ob njegovi 110. obletnici rojstva N A Š G O S T Rasto Božič Povprečen Slovenec pozna Belo krajino po Toniju, njegovi teti Mari in metliški črnini 65 DRUŽBENAVPRAŠANJA Andreja Pleničar Knjižnice, kot si jih zaslužimo 76 Franci Kek Potrebujemo ustrezno politiko kulture in primerno kulturo politike 81 Anja Rebolj Anatomija okusa 84 ODMEVIINODZIVI Dušan Štepec ))Resnico je težko prekrit, pa naj na njej sedi še tako debela rit!« 88 Rasto Božič Zbornik, posvečen Novomeščanom 90 Zdenko Picelj Založniška dejavnost Dolenjskega muzeja Novo mesto 1950 - 2010 92 Ivan Kastelic Razstava za oči, ki gledajo s prsti 93 Aleksander Bassin Akuvizura-snov, iz katere so barve 95 Rasto Božič Plodno likovno sodelovanje na visoki ravni 97 Bogdan Učakar S polnih notnih map iz visokih glasbenih pultov 98 Maša Požar Rokenrol bo še dolgo doma v klubu! 101 Boštjan Pucelj Za vsako rešitev se najde problem 103 NASLOVNICA Klavdij Tutta, iz cikla Žuborenje barve, 2010, akril, kolaž in les na platnu, 100x70 Reprodukcije likovnih del NLD: Branko Babič Lnaindvajscti letnik revije Rast njegovo uredništvo zaključuje s pričujočo dvojno, decembrsko številko 4-5, hkrati pa se vsem njenim bralkam in bralcem ter naročnicam in naročnikom opravičuje za izpad oktobrske številke. Zaradi nekoliko v preteklosti pomešanih finančnih štren, ki smo jih letos pretežno uspeli razvozlati in postaviti v drugače zasnovane statve, nam je denarja za njeno pripravo in tisk zmanjkalo. Tako smo se morali eni letošnjih številk odpovedati, ta neljuba odločitev uredništva pa je Rast odrešila hipoteke minulih let in jo za naslednja leta trdneje posadila v sedlo. Revija je bila v zadnjem letniku deležna tudi nekaterih sprememb. Skušali smo jo nekoliko pomladiti, osvežiti in napraviti preglednejšo. Spremenili smo njen prelom in oblikovanje, drugače zastavili številčenje njenih strani in revijo v celoti začeli objavljati na naši novi spletni strani. Kot smo poudarili v letošnji prvi številki, jo bomo v prihodnjem letniku skušali še trdneje umestiti v prostor, iz katerega izhaja, jo narediti poljudnejšo in priostriti njeno kritično ost. V upanju, da jo boste kljub letošnjim neljubim zapletom še vedno z veseljem jemali v roke in prebirali, pa vam uredništvo Rasti za prihajajoče leto izreka najlepše in najobetavnejše želje. Literarni del tokratne številke s poetičnim nizom .V 77 7/7/7/7' uvaja dolenjski rojak Ione Pavček, za njim pa se s prgiščem poezije predstavlja pesnica Sonja Korantcr. Prevodni del za tokratno Rast je prispevala vse bolj prodorna krška pesnica Stanka Hrastelj, ki je prevedla hrvaškega pesnika, pisatelja iti esejista Sladana Lipovca, v proznem delu številke pa objavljamo kratko zgodbo v slogu kriminalke uveljavljene pisateljice Cvetke Bevc z naslovom /Vriž in kratko zgodbo /777^77* ravno tako uveljavljenega pisca - v zadnjih letih sta oba avtorja knjižna dela izdala tudi pri novomeški Založbi Coga — Marjana Žiberne. Prvi prispevek za kulturni del Rasti je izpod prstov preučevalke dela in življenja pisatelja Cirila Kosmača Marije Mercina. Naslovila ga je CT/V/uMTTMČ 7777 /Ž77/c77/.T'C777, v njem pa pojasnjuje, kako je pisatelj krajši čas bival v kartuzijanskem samostanu Pleterje, kar naj bi bito po njenih besedah za nastanek njegove o /777/77777/ /77 <7^/77^77 bistvenega pometla. V drugem prispevku Kulture preučevalec medvojne oziroma odporniške slovenske fotografije Dejan Vončina v prispevku Pgmai!.com sporočijo, če kaj vedo o Kosmačevem Bivanju na Doknjskem pred drugo svetovno vojno in po njej. DEJAN VONČINA Partizanski fotograf in organizator fotoreporterske stužbe Maksimiljan Zupančič - Miiijan (1911 -1968) Maksimilijan Zupančič - Milijan, zaradi krajših prstov na desni roki so ga v partizanih klicali tudi Rokca, je za poznavalce medvojne partizanske fotografije pravo odkritje in prav s tem zapisom ga želim predstaviti širši javnosti. Od kapitulacije Italije do maja 1945 je namreč v težkih vojnih razmerah v zaledju posnel več kot 1400 leica negativov. Po drugi strani je imel med letoma 1944 in 1945 pomembno vlogo pri organizaciji fotografske službe in dostave fotografskih potrebščin na novomeškem območju, dokler ga niso konec leta 1944 vključili v fotosekcijo SNOS v Grnomlju. Kot poklicni fotograf je v partizanih zabeležil številne tematsko raznovrstne posnetke, ki dostikrat presegajo dokumentarno raven. Prav njegova tematska širina in organizacijska žilica pa pomembno bogati in dopolnjuje slovensko odporniško fotografijo dinge svetovne vojne. Maks, kot so ga klicali domači, se je rodil 3. novembra 1911 v Radečah v narodno zavedni družini. Brat Stane je bil prvoborec, ki je že leta 1941 odšel v partizane, sestri sta bili internirani v koncentracijskem taborišču Dachau, sam pa se je po prigovarjanju brata po kapitulaciji Italije pridružil Gubčevi brigadi. Leta 1927 se je izučil za fotografa, slikarja in pleskarja pri mojstru Rjavcu v Stični na Dolenjskem. Poroči) se je leta 1935. Bi) je veseljak, boem in samosvoj človek. Na veselicah je večkrat igral kitaro, brat Stanko pa ustno harmoniko, fotografiral je poroke, veselice, obhajila, družinska slavja v okolici Sevnice, Radeč in Krškega. Lotil se je vsakega opravita. Popravljal je avtomobile in nekaj časa vozil poštni avtobus iz Sevnice do Planine nad Sevnico. Že pred drugo svetovno vojno je imel fotoa-telje v Sevnici na Glavnem trgu, nasproti sodišča. Njegova fotografska dejavnost se je tesno prepletala s spretnostjo barvnega retuširanja negativov in pozitivov. Zanimiv je podatek, da se je iz Maksimiljana zaradi številnih sevniških nemškutarjev preimenoval v Milijana (imel je tudi pečat s tem imenom) in tako izpričal narodnost. Pod tem imenom tudi v fototeki Muzeja novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani hranijo njegove dragocene medvojne fotografije. Z ženo, ki se je tudi ukvarjala s fotografijo (v glavnem je delala v temnici ali pa namesto Maksimiljana fotografirala v ateljeju), sta že pred vojno kupila maloformatno kamero leica. Zupančiča in njegovo družino so kot zavedne Slovence leta 1941 zaprli v Rajhcnburgu (Brestanica), z zadnjim transportom avgusta 1941 pa so jih nameravali izseliti v Slavonsko Požego oziroma Kutino. Med prevozom jim je uspelo pobegniti na italijansko okupacijsko ozemlje v Mokronog, kjer je imel Zupančič pri prijatelju gostilničarju Deuu že pred vojno temnico. V začetku junija 1943 so se vrnili v Sevnico in našli fotoatelje izropan.' 9. septembra 1943 se je Zupančič v Mokronogu pridruži! partizanom Gubčeve brigade in ob kapitulaciji Italije z leico takoj začel fotografirati njen 3. bataljon, nekoliko kasneje istega meseca, po nemškem bombardiranju Mokronoga, pa še tamkajšnje ruševine. Ker je bil iznajdljiv in spreten, so ga vključili v tehnični odsek Gubčeve brigade v Grmošnjicah in Starih Žagah, kjer je poleg tehničnih opravil fotografiral delo v partizanskih delavnicah, izdelovanje mila, loščita za čevlje in podobno. Dejavno in prizadevno je dokumentiral raznovrstne dogodke v novomeškem okrožju Osvobodilne fronte (OP)r ' Podatke je posredovat sin Božidar Zupančič, september 2007. Fototeka Muzeja novejše zgodovine Stovcnije v L.jubijani. Ruševine po nemškem bombardiranju Mokronoga, september 1943. (MNZS) Tretji bataljon Gubčeve brigade ob kapitulaciji Italije, Mokronog, septembeng^. (MNZS) Zupančič je hit glede na ohranjeno dokumentacijo v Arhivu Slovenije rudi zelo pomemben organizator dostave lotograkskega gradiva in fotorepor-terske službe v novomeškem okrožju Oh. Pisno sc je dogovarjal z vodjo fotosekcije Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS), pomembnim organizatorjem in partizanskim fotografom profesorjem branjem Veselkom, kar je razvidno tudi iz dopisov, ki jih je ta pošiljal načelniku pri pred- sedstvu SNOS Jožetu Zemljaku', ki je bil Veselku neposredno nad rej c ti in odgovoren za organizacijo fotoreporterske službe oef aprila do septembra 1944. Na Veselkov poziv konec maja 1944' in dopis 7. junija 1944, da okrožja Ob za Notranjsko, Novomeško in Ribniško čim prej organizirajo foto-reportersko službo, ki je bila dogovorjena na prvi konferenci novinarjev na osvobojenem ozemlju v Metliki 5. in 6. maja 1944, so se odzvali na in-formacijsko-propagandnem odseku pri okrožnem odboru Ob Novo mesto: >Scdaj imam več (Umov na razpolago oziroma naprodaj in sicer leico Retino Kontaks i. t .d., če je kakšni reporter, ki potrebuje takšne bitne, jih lahko dobi, cena je 80 lir (bitni s kasetami), ker jih jaz ne rabim, zaenkrat jih imam zadosti, sicer pa jih lahko še dobim.«'" Po drugi strani je kot partizanski fotoreporter vestno beležil raznovrstne dogodke v zaledju. Motivno izstopa njegova kakovostna fotoreportaža s partizanskega letališča Krasinec pri Črnomlju, posneta marca 1945, kjer sc matere z otroki in starejši ljudje vkrcavajo na zavezniška letala. Kakovostna sta tudi posnetka Veselka pri delu v fotolaboratoriju, partizanski stenčas itd. Nakopičeno fotoreportersko energijo pa je Zupančič sprostil ob osvoboditvi Ljubljane, kjer je s številnimi posnetki njenih ulic uspel pričarati veselje in množični sprejem partizanske vojske. Po osvoboditvi se je Zupančič v Celju zaposlil pri vojski. Ob koncu tedna je pomagal ženi, ki je delala v fotolaboratoriju in ateljeju v Sevnici, spet je fotograbral družinska slavja, poroke, veselice in prireditve. Petdeseta leta minulega stoletja so bila zanj prelomna; pustil je vojaško službo, se ločil in se v lastnem ateljeju v Radečah nasproti gostilne Jadran vnovič zaposlil kot fotograf. Tam je delal do smrti. Živel je z Danico Kaše, materjo znanega fotografa Flgona Kaseta, ki je v petdesetih letih živel z njima. Slednji se Zupančiča spominja kot dobrega iti inventivnega fotografa, cenjenega pri strankah. Imel je tudi več naročil kot drugi fotograf. Če je bototeka Mn/.eja novejše zgodovine Stovenije v Ljubtjani. ARS, AS 1643, r. e. 493 !., 25. oktober 1944. Delo v fotosekciji SNOS za razstavo v črnomaljskem hotelu Lackner. Od leve proti desni: Edi Šelhaus, Maksimilijan Zupančič, Franjo Veselko in Daro Kopinič, 17. december 1944. (MNZS) Prevoz hrvaških ranjencev z vozovi Črnomelj - Gradac, 29. Prevoz civilnega prebivalstva z zavezniškimi letali v oktober 1944. (MNZS) osvobojeno Dalmacijo, Krasinec v Beli krajini, marec 1945. (MNZS) stika! večjo skupino ljudi, je zaradi kakovosti posnetka uporabil steklene plošče formata 10 x 15 in 13 x IS cm. Sam jih je tik pred uporabo izdeloval po kolodijskem postopku. Ko je bila plošča še vlažna, jo je vložil v fotoaparat, njegovi portretiranci pa so morali stati na miru. Medtem je štel na prste in nato sprožil. Kaše se tudi spominja, kako mu je pomagal izpirati steklene plošče v potoku. Dokler mu je delovala, je uporabljal tudi leico, ki jo je prinesel iz Porušeni Zidani Most, 10. maj 1945. (MNZ5) partizanov, ter fotoaparata retino in retinctc. V temnici fotografskega ateljeja je sedel za povečeval-nikom, ki so ga izdelali v ftnomehanični delavnici Idro v Celju. Zupančič je tudi veliko vedel o motorjih in avtomobilih. Bil je eden redkih z motociklom BM W, imel je tudi prikolico zanj in v poltovornjak predelan avto Balilla. Poznal je veliko ljudi. Kaše ga je večkrat spremljal, ko je fotografiral slavja in dogodke. Pravi, da je bilo samoumevno, da je tudi on postal fotograf.''^ i/j.tva fotografa l.gona Kaseta avtorju, 2f. november 2007. Osvoboditev Ljubljane, 10. maj 1945. (MNZS) Osvoboditev Ljubljane, 10. maj 1945. (MNZS) ANDREJKA VABtČ NOSE (Na)siikati nevidno c Jože Horvat-Jaki, Avtoportret ' (Foto: Boštjan Pucelj) V zadnjih dneh sem slišala, kako so besede preveč eksaktne, prevečkrat se z njimi dejstva povedo natančno, brez možnosti drugačne interpretacije, l ikovna deta pa v nasprotju z besedami v vsaki svoji obliki dopuščajo širša in raznolika tolmačenja. Ce jih poskušamo ubesediti, običajno bralce prikrajšamo za globino doživetja ob njihovem opazovanju. Se posebej lahko to trdimo o Jakije-vem delu, saj kot je napisal dr. Zoran Kržišnik: »Ta tikovnib samorastnikov Trebnje, Jože ! torvai Jaki, Rojstvo (rebirth o() Meduze. Uredništvo revije Rast se Ustniku de! A!ešu Horvatu zahvaljuje za dovotjenje za objavo. (Opomba uredništva) umetnost... nas prisili k intenzivnemu dojemanju, k temu, da v hipu reagiramo z najglobljimi sloji svojega bistva...