17
GOSPODARSKA,
KULTURNA
IN ZGODOVINSKA
KRONIKA
Grosuplje 1992
ZBORNIK
OBČINE
GROSUPLJE
ZBORNIK OBČINE GROSUPLJE 17, 1992
ZBORNIK
OBČINE GROSUPLJE
GOSPODARSKA, KULTURNA IN ZGODOVINSKA KRONIKA
17
GROSUPLJE 1992
ZBORNIK OBČINE GROSUPLJE
Izdaja skupina občanov. Ureja uredniški odbor: France Adamič, Ivan Ahlin, Cvetko Budkovič, Mihael Glavan, Tine Kurent, Jakob Miiller in Stane Valentinčič.
Glavni urednik prof. Mihael Glavan 61295 Ivančna Gorica, Stična 140, tel. (061) 783-232
Odgovorni urednik Ivan Ahlin
61290 Grosuplje, Taborska 17, tel. (061) 771-117
Lektor prof. Marjeta Glavan
Korektor prof. Jakob Miiller
Naslov uredništva in uprave: 61290 Grosuplje, p. p. 11
Žiro račun pri SDK Grosuplje 50100-620-133-skl. št. 05-1022113-432202
Zbornik občine Grosuplje izhaja s prispevkom SO Grosuplje in podjetij, ki so navedena v
oglasnem delu.
Tisk
Partner, Grosuplje, Kolodvorska 2 800 izvodov
Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije izdaja na osnovi 13. točke tarifne št. 3 tarife davka od prometa proizvodov in storitev v zvezi z Zakonom o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92) mnenje, da šteje Zbornik občine Grosuplje med proizvode, za katere se plačuje 5% davek od prometa proizvodov.
(Mnenje Ministrstva za kulturo, št. 415-295/92 z dne 24. 3. 1992)
VSEBINA
Uredniško sporočilo 7 PODROČNA ZGODOVINA
France Perovšek	Ob 50-letnici upora proti okupatorju	9
Jakob Miiller	Domoznanec Josip Švigclj	15
Josip Švigclj	Prirodoznanski opis in starinski spomeniki poliške	
	župnije	17
Leopold Sever	Rudarstvo v naših krajih	25
Slane Valcntinčič	Živinozdravstvo na področju občine Grosuplje v	
	prejšnjem in v prvi polovici tega stoletja	35
France Adamič	Zadružništvo v občini Grosuplje. Hranilnica in	
	posojilnica v Šmarju	43
Mihaela Zaje	Nazaj k starim višenjskim poštarjem	51
Cvetko Budkovič	Ljudska šola v Šentvidu pri Stični	59
NAŠA OBČINA IN OBČANI		
Franc Ahlin	Razvoj občine Grosuplje v letih 1991/92	67
Štefan Plankar	40 let Pekarne Grosuplje	85
Ivan Ahlin	Prebivalstvo, hiše in stanovanja od leta 1910 v 210	
	naseljih občine Grosuplje	95
Ivan Ahlin	Nekdanje občine na področju sedanje občine Grosuplje	103
Jože Marolt	30 let Kovinastroja	105
Jakob Miiller	Kovači in kovačije v dobrepol jski dolini	107
Lojze Ljubic	Podatki o Občinski gasilski zvezi Grosuplje za leto 1991	117
ZNANOST, KULTURA IN KNJIŽEVNOST		
Tine Kurent	Vpliv zakonodaje in stroke na slovensko ljudsko	
	arhitekturo	119
Tine Kurent	Gematrija Gallusovega Moralija	127
France Adamič	Mile Klopčič in Louis Adamič	145
Edo Škulj	Nove orgle v stiski baziliki	159
Matjaž Puc Slovenski verski muzej v stiskom samostanu 165
Janez Šcme Lan 169
Darja Bregar Nove pesmi 177
KRONIKA, JUBILEJI, KULTURNI DOGODKI
Tone Pavček Hvalnica Dolenjski in njeni kulturi. Ob odkritju
spominske plošče Mihu Kastclicu 179
France Adamič Ivan Markelj. Ob 140-lctnici rojstva 181
Cvetko Budkovič Anton Grum, organisl in skladatelj 183
Mihael Glavan 80 let prof. dr. Franceta Adamiča 185
Jakob Miillcr Janez Perovšek - Polko. Ob 70-lctnici 189
GRADIVO
Josip Švigelj Krajno imonjc v poliški župniji 191
Tine Kurent Šc dve Adamičevi knjigi v japonščini 197
France Adamič Bibliografija občine Grosuplje 1989-1991 201
♦
PRVIČ V SAMOSTOJNI DRŽAVI
Tisočletni sen Slovencev se je uresničil. Samostojna, neodvisna in mednarodno priznana Republika Slovenija je realnost. Kakor vsak človekov dosežek je tudi ta nepopoln, je pa nova država naša. in edina, izpopolnjevali in razvijali jo bomo z. vsemi silami in z najboljšimi nameni, 0 njeni podobi in meri bomo odločali sami. K njeni vsebini prispevamo tudi z našim Zbornikom občine Grosuplje, katerega 17. knjigo pošiljamo v lokalno in slovensko javnost.
Podoba novega letnika ZOG nadaljuje svoje temeljne določilnice, ki se vsebinsko izražajo v domoznanstvu, obravnavanem na strokovni način, nazorsko pa temeljijo na strpnem pluraliz.-mu mišljenj. Drugače rečeno, to pomeni, da ZOG hoče ostati bienalni zbornik, ki dovolj poglobljeno, strokovno veljavno (oprto na vire in resnične podatke) in obče razumljivo obravnava vsa področja življenja in dela, v preteklosti in sedanjosti, na ozemlju, ki ga obsega današnja občina Grosuplje, pa tudi širše, kadar gre za resnične duhovne in prostorske povezave. Generacijskih, jezikovnih, nazorskih, političnih in strankarskih omejitev ne priznavamo, vztrajamo le na resni obdelavi trajno zanimive tematike.
Spreminjajo se države, zakaj se ne bi mogle tudi občine. Morda se bo tudi naša upravno reorganizirala in se razgradila na manjše enote. Toda na tem področju se je v desetletjih skupnega življenja in upravnega delovanja razvila zavest o skupnosti, nastale so tesne gospodarske, prometne in kulturne vezi, ki bi jih bilo zaradi morebitne nove drobne/še upravne razdelitve škoda krhati in slabiti. Zato naše uredništvo trdno pledira za to, da Zbornik občine Grosuplje še naprej ostane skupna strokovna kronika nekdanjega in sedanjega, časa na tem področju. Tako združeni ga bomo lahko tudi materialno zmogli in tako preprečili nepredvidljivo kulturno škodo in informacijsko osiromašenje, ki bi nastalo, če bi Zbornik moral prenehati z. izhajanjem.
V 24 letih neprekinjenega izhajanja ZOG se je. jasno pokazalo, da tematike, kije vredna temeljitejše obdelave, še zdaleč ni zmanjkalo. Nasprotno: razsvetlilo se je, da je še zmeraj neodstrtih ali komaj načetih še veliko gospodarskih, kulturnih in zgodovinskih tem, ob njih pa še veliko neovrednotenih dogodkov in usod v preteklosti in sedanjosti, da se nam po vsebinski plati ni treba bati za smiseln obstoj Zbornika. Prej nas bi lahko skrbelo za duhovne potenciale in materialne možnosti, vendar tudi ti dve postavki nista zares pereči. Za prvo je treba reči, da zmeraj vstopajo novi avtorji, v tem zvezku trije, materialno podporo, za katero smo iskreno hvaležni, pa nam kljub hudi recesiji še zmeraj dajejo poleg občine tudi družbena in zasebna podjetja.
Zbornik občine Grosuplje 17 prinaša za tem zapisom še 28 besedil, ki z.vrstno sodijo v pester niz. od krajših razprav, strokovnih člankov in s podatki bogatih poročil do polliterarnih in povsem literarnih spisov do krajših informacijskih sestavkov in bibliografije. Prepričani smo, da tudi tokratna bera uspešno streže potrebam po domoznanskem gradivu in seže tudi v čez, v izobraževalno in prijetnostno branje. Prisvojite, si naš Zbornik in ga shranite tudi za rastoče rodove.
Uredniški odbor
PODROČNA ZGODOVINA
OB 50-LETNIC1 SLOVENSKEGA ODPORA PROTI OKUPATORJEM
France Perovšek*
Letos mineva petdeset let od ustanovitve Sliške in Grosupeljske partizanske čete. Stiska je ta jubilej dosegla 15. avgusta letos, grosupeljska pa ga bo jutri, ko bomo praznovali občinski praznik občine Grosuplje.**
Vsi, ki ste tu zbrani, v glavnih obrisih poznate okoliščine, v katerih sta četi nastali. Starejši se spominjamo tistih avgustovskih in oktobrskih dni 1941. leta, mlajši pa so se doslej tudi že obširneje seznanili s časom, ko je slovenski narod doživel okupacijo od fašistične Italije, nacistične Nemčije in Hortvjevc Madžarske in se tako znašel v razmerah, ki so ogrozile njegov nadaljnji obstoj. Zato bom v tem nagovoru samo okvirno predstavil, zakaj so se tudi prebivalci današnje občine Grosuplje že takoj po razpadu Kraljevine Jugoslavije sklenili iz lastnih pobud in na klic Osvobodilne fronte upreti okupatorju. Tako bomo s pogledom na čas izpred petdesetih let tudi tU zbrani po svoje prispevali k združevanju naših narodnih moči, ki jih potrebujemo za utrditev samostojne slovenske države, za njen politični, gospodarski in kulturni vzpon ter za njeno vsestransko mednarodno vel javo. Pri tem ne bom ponujal "ene same resnice", temveč bom ostal na trdnih tleh zgodovinskih dejstev, ki so že prestala preizkus znanstvene metode vrednotenja dogajanj med drugo svetovno vojno v Sloveniji in Evropi. Predstavitev teh zgodovinskih dejstev ob tako visokem jubileju ustanovitve Stiske in Grosupeljske partizanske čete ni v nasprotju z lanskoletno formalno spravo na Rogu. Nasprotno! Po svoje namreč razjasnjujejo, čemu je do nje moralo priti in česa se mora slovenski narod v prihodnje varovali, da naši potomci ne bi nekoč ponovno morali za visoko ceno življenj skozi spravna pota spoznanja, ki končno šele združijo vse moralne in ustvarjalne moči Slovencev. Će bi ravnali drugače, bi obšli nepogrešljivi prispevek, ki ga je dal narodnoosvobodilni boj za dosego sedanje popolne suverenosti in neodvisnosti slovenske države. Ker sta Stiska in Grosupeljska partizanska četa sestavni del veziva, ki ga v temeljih slovenske neodvisne države predstavlja narodnoosvobodilni boj, bi zato rad povedal sledeče:
1) Okupacija Slovenije 1941. leta je bila totalna, bila je podprta z nemško in domačo peto kolono in s fašizirano politiko posameznih predvojnih strank. Na mah pa ji je seveda utrl pot predvsem razpad jugoslovanske kraljevske vojske in sesutje jugoslovanske državne oblasti. Slovenci smo se znašli pred okupatorjem golih rok, brez kakršnega koli obrambnega zaledja. Tako je slovenski narod čisto drugače doživljal in doživel okupacijo 1941. leta, kot pa letošnji agresorski plaz, jugoslovanske armade, ki je hotela 27. junija komaj razglašeno samostojno in neodvisno slovenske državo pokoriti in jo podvreči po 1981. letu obnavljajoči se unitaristični Jugoslaviji.
Slovenci smo letos imeli sodobno oboroženo in številčno obsežno teritorialno obrambo in policijo, torej svojo vrhunsko usposobljeno vojsko, ki je pognala globoke korenine že dobri dve desetletji pred lanskimi volitvami. Slovenija je namreč že takrat oblikovala teritorialno obrambo ter strateško in operativno vojno doktrino, tudi na edinstvenih izkušnjah našega partizanskega boja. Zaradi vsega lega je v letošnjem boju slovenska vojska obdržala v svojih rokah vse slovensko ozemlje, profesionalno je delovala tudi vsa slovenska oblast in druge družbene službe,
* 61000 Ljubljana, Slovenska 55b
** Spis je bil napisan kot govor ob 50-letnici ustanovitve Grosupeljske čete, 28. 10. 1991.
kar je odločilo, da je bila agresija obvladana in armada poražena.Ob fašistični okupaciji 1941. leta pa smo imeli le odločno voljo za upor, ki mu je bilo potrebno šele ustvariti bojno vsebino z vsel judskim organiziranjem in formiranjem vojnih enot, ki so imele le nekaj odvrženega lahkega orožja predaprilske jugoslovanske armade in trdno odločenost, da orožje v boju odvzamejo okupatorju. Tudi zaradi tega in ne lc zaradi ogromne vojaške premoči nacistične Nemčije in fašistične Italije, ki sta podjarmili domala celotno Evropo, je narodnoosvobodilni boj trajal štiri leta, spopad z jugoslovanskim vojaškim strojem pa le deset dni. Pomagala je tudi politična intervencija evropske skupnosti, ki je ne glede na delno krivično vsebino brionske deklaracije, objektivno podprla našo samostojnost.
2) Na območju sedanje občine Grosuplje je Osvobodilna fronta iz. globoke narodne zavesti že kmalu po svoji ustanovitvi zasnovala oborožen boj proti italijanskemu okupatorju. Ta je namreč velevala, da se vsak Slovenec po svojih močeh upre fašistični okupaciji in s tem prispeva, da se slovenski narod obvaruje uničenja in preživi. Grosupeljski, višnjegorski, stiski, šmarski, šentjurski in ostali predeli te občine so tako ravnali po svoji svobodni odločitvi in opozorim naj, da tudi brez vsake komunistične indoktrinacije. V času, ko so se mladi ljudje v svojem srcu že odločili, da bodo slej ko prej odšli v oborožen boj, ni imel ta teren razen nekaj članov in simpatizerske skupine v grosupeljski tovarni - še nobene partijske organizacije. Ne glede na vse, kar se za kasnejša leta vojne in obdobje po njej upravičeno in neupravičeno očita slovenski komunistični partiji, pa je resnici na ljubo treba povedati, da je bila prav ona glavni pobudnik odpora in ustanovitve OF. Tako je bilo tudi v grosupeljskem okrožju. Vendar pa so Osvobodilni fronti poglavitno začetno in kasnejšo prodorno moč v grosupeljsko-stiškem okrožju dali neko-munisti, ljudje, ki so se predvsem odločili za boj za obstoj slovenskega naroda, in ne za ti. komunistično revolucijo. To so bili številni tukajšnji intelektualci, delavci tovarne Motvoz, in platno, kmetje, mladina, skratka vsi, ki so se zvečine že pred vojno uprli fašizmu na evropskih in naših domačih tleh. Šlo je za pripadnike grosupeljskega in i vančnogoriškega Sokola,za veliko samostojno mislečih ljudi iz katoliških organizacij, za kulturne delavec, študente, dijake in druge. Večinoma so bili prozahodno usmerjeni, kajti druga svetovna vojna je po nemški osvojitvi Poljske in do napada na Sovjetsko zvezo trajala že skoraj dve leti, in sicer samo v zahodni Evropi in severni Afriki. Vsem nam, ki smo takrat delovali, sta bila Osvobodilna fronta in njen boj za osvoboditev vse! Stiska in Grosupeljska partizanska četa sta bili torej sad izključno narodnoosvobodilnih pobud. Ti čeli nista imeli ničesar opravili z deviaci jami, kakršne prinaša vsaka vojna in s katerimi smo imeli opravka v njenih kasnejših letih tudi mi. Stiska in Grosupeljska partizanska četa sta bili vsajeni v žlahtno pripravljeno njivo vseslovenskega odpora, ki je obrodila vsem prebivalcem lega dela Dolenjske in vsemu slovenskemu narodu sadove, na katere bodo ponosni tudi kasnejši rodovi, ko bodo lahko iz ustrezne časovne oddaljenosti ocenjevali NOB tako objektivno, kakor Slovenci že dolgo časa gledamo na kmečke upore ali reformacijo in narodni preporod na naših tleh.
Obe partizanski četi, Stiska in Grosupeljska, torej nista nastali zaradi ti. državljanske vojne v Sloveniji. Njuna ustanovitev je zadevala izključno spopad z okupatorji. Šlo je namreč za našo osvoboditev, za skupen solidarni boj z. Veliko Britanijo, Sovjetsko zvezo in od decembra 1941 še z Združenimi državami Amerike proti silam fašistične osi. Šlo je za solidarnost z okupiranimi narodi Evrope, za naš narodni obstoj, za bodočnost in čast Slovencev. Občasno govorjenje, da je slovensko partizanstvo nastalo izključno zaradi idejnopolitičnih obračunov med Slovenci, je sprlo z zgodovinskimi dejstvi.
Ko v tem okviru govorim o Stiski in Grosupeljski partizanski četi, hočem poudariti, da se v času svojega obstoja v nobenem pogledu nista niti za trenutek srečali z, vizijo državljanske vojne med Slovenci ali jo morda samo slutili. Zgodovina mi upravičeno nalaga dolžnost, da ob tem jubileju poudarim, da pa je takrat nastajajoča Slovenska legija na tem terenu imela drugačne poglede in cilje. Dogajanja v tej smeri v kasnejših letih poznate in jih ne bi obnavljal, saj naj bi jim dala lanska sprava prepričljiv epilog. Toda sodeč po občasnem zlivanju sovraštva in
revanšističnih strasti na NOB in njene udeležence v nekaterih sredstvih obveščanja in javnih nastopih, sprava očitno šc ni bila dosežena. Narobe! S programsko zasnovo ustanovljene Nove slovenske zaveze in zahtevami, da se odrečemo tudi v svetu priznanim pozitivnim dosežkom partizanskega boja, se oživlja ozračje, ki je tolikokrat v preteklosti pripeljalo do neenotnosti med znatnim delom Slovencev, med drugo svetovno vojno še posebej v ti. Ljubljanski pokrajini. Zato je med drugim tudi zahteva , da se odpravi sedanji praznik občine Grosuplje, protispravna, saj hoče ukiniti javno poudarjanje enega najpomembnejših prispevkov občine Grosuplje k zmagi protihillerjevskc koalicije v drugi svetovni vojni. Poleg tega ta zahteva pomeni nasilje nad doseženo politično, kulturno in izobrazbeno ravnijo tukajšnjega prebivalstva, zlasti pa nad zgodovino. Nadvse vzpodbudno pa je, da je ravnanje odločilnih dejavnikov tukajšnje oblasti drugačno, pošteno in objektivno, kajti predsednika občinske skupščine in njenega izvršnega sveta sta v dosedanjih stikih z. borčevsko organizacijo in z. vključitvijo njene akademije v program praznovanja letošnjega občinskega praznika pokazala, da nepristransko in spošljivo vrednotila svetle strani naše zgodovine in da sta predsednika vseh tukajšnjih občanov.
Vsega tega ne razlagam zalo, da bi poveličeval neizpodbitno zgodovinsko resnico ali odpiral nekatere medvojne rane, ki so se v grosupeljski občini zacelile že desetletja pred lansko formalno slovensko spravo, saj so tukajšnje povojne generacije živele v slogi in imele v načelu enake možnosti do dela, izobraževanja, kulturnega udejst vovanja in duhovnega vključevanja vsodobni svet. Ob vsem tem sem se zaustavil zato, da iz. zgodovine izluščimo izkušnje, ki so za naš narod življenjsko pomembne. Če je bila namreč kmalu po začetku NOB zapravljena edinstvena priložnost, da se vsi Slovenci v najtežjih časih združimo in objektiviziramo temeljni narodni interes, ki je bil samo eden, storimo to sedaj: v politiki, gospodarstvu, kulturi, izobraževanju in na mednarodnem področju. Storimo to ne glede na večstranskarski sistem oziroma prav zaradi njega. Ne dovolimo, da bi evropska kultura političnega življenja, ki je v vzponu tudi pri nas, doživela pozebo, ki bi namesto dialoga povzročila netolerantnost in sovraštvo, totalitarizem katerekoli barve in vračanje v listo preteklost, ki je našemu narodu povzročila že veliko gorja. Sedaj, v najodločilnejšem času za bodočo usodo slovenske države, imamo za to najboljšo priložnost, to je takorekoč ukaz najnovejše slovenske zgodovine. Ali ni bila popolna enotnost Slovencev ob junijski agresiji poučna in za bodočnost obvezujoča?
Uresničimo tisto, kar ni v celoti uspelo v kasnejših letih NOB, ker niso vzdržali pogoji, ki so veljali do Dolomitske izjave. Ta je pokopala povojni razcvet slovenske demokracije, ki bi izključevala bojno politično polarizacijo Slovencev in bi zato bila za Evropo posebnost, zakaj temeljila bi na tradicijah odporniškega gibanja, ki ga je v tem delu Evrope zasnovala Osvobodilna fronta. Ne gre torej za enotnost, ki bi bila teoretski konstrukt, marveč za takšno, kakršna je bila v praksi dokazana že takrat, ko sta bili osnovani Stiska in Grosupeljska partizanska četa.
Upajmo, da bodo sedaj odločilne kovačnice te enotnosti republiška in občinske skupščine, ki naj se ne izrode v poligon za medsebojno politikantske obračunavanje med posameznimi poslanci in strankami. Postanejo naj svetišča slovenstva in kot taka središča snovanja, dialoga, civilizirane kritike in sporazumevanja o vseh življenjskih vprašanjih slovenskega naroda in vseh prebivalcev Slovenije. Borčevska organizacija, ki je nestrankarska, bo v tej smeri prispevala vse, kar je v njenih močeh.
3) Slovenski partizani smo sc borili za svobodno in suvereno slovensko državo. Šele danes je popolnoma neodvisna, čeprav mednarodno od znatnega dela držav šc ni formalno priznana.* Brez. NOB te neodvisnosti ne bi dosegli, saj smo med drugo svetovno vojno prav v osvobodilnem boju na strani protihitlcrjevske koalicije zgradili njene temelje na vojaškem in oblastvenem področ ju. Že v prvem letu osvobodilne vojne seje partizanska vojska bojevala po vsej Sloveniji. Pred kapitulacijo Italije 1943 pa so njene enote prodrle do skrajnih zahodnih slovenskih narod-
* Besedilo je nastalo, koje bil položaj res še tak.
noslnih meja v Slovenski Benečiji in Reziji, na severu pa na Koroškem. Borci iz medvojnega grosupeljskega in stiškega okrožja so se. povsod tod bojevali. Prispevali so svoj delež tudi na znamenitem pohodu II. grupe odredov na Gorenjsko in Štajersko, v bojih na Primorskem in v slovenski Benečiji, na pohodu XIV. divizije na Štajersko, v sklepnih bojih za osvoboditev Trsta, Celovca in drugod.
Med drugo svetovno vojno se je Slovenija, če že ne pravno, pa dejansko, spremenila iz obrobne dežele avstroogrske monarhije in nato jugoslovanske kraljevine v samostojni mednarodni subjekt. Najprej res samo na bojnem polju v okviru zavezniške koalicije, ki je priznavala narodnoosvobodilno vojsko kot enakopravnega člana svetovne protihitlcrjevske zveze. To se je med drugim formalno pokazalo, ko so imele njene temeljne sile: ZDA, Velika Britanija in Sovjetska zveza, uradna zastopstva pri vodstvu slovenske partizanske vojske. Toda s Kočevskim zborom odposlancev slovenskega naroda v prvih dneh oktobra 1943, na katerem so zaveznike zastopali vodje njihovih vojaških misij, seje Slovenija tudi globalnopolitično predstavila svetu, in sicer kot bojujoča se država, ki se po svoji volji odloča o svojem prihodnjem življenju in mejah. Ker je bila slovenska partizanska vojska v tistem času operativno navzoča na vsem slovenskem ozemlju, sklepi Kočevskega zbora o priključitvi slovenskega Primorja in slovenske Istre k Sloveniji niso bili le kos papirja. Podprti so bili z močjo slovenske narodnoosvobodilne vojske. Brez nje, brez njenega prodora ob koncu vojne v Trst in zasedbe vsega slovenskega narodnostnega ozemlja, bi danes ne bil pretežni del Primorske v slovenski državi, ne bi imeli slovenskega morja. Brez. vsake zanesenosti lahko trdim, da bi slovenski državi po drugi svetovni vojni pripadlo še več slovenskega ozemlja, če bi med to vojno bile vse moči slovenskega naroda enotne, da nam v zadnjih dneh vojne na slovenskem ozemlju ne bi bila potrebna vojaška pomoč iz drugih delov Jugoslavije. Slovenska narodnoosvobodilna vojska se je namreč tudi v tistih dneh morala boriti proti vojaško enotnim Nemcem in domobrancem. Slednji niso proti umikajoči Hitlerjevi vojski izstrelili niti enega naboja. Vsi njihovi streli so bili - tako kot vso vojno -namenjeni le nam. Čc bi bilo drugače, bi se vsaj vsebinsko, če že ne popolnoma formalno, naša samostojnost in suverenost, kot jo pojmujemo danes in kakršno smo slovenski partizani v veliki meri uresničili že med vojno, nadaljevala takoj po njej, in tona temeljih, ki jih je jedru sodobne zahodne Evrope med drugo svetovno vojno postavilo evropsko odporniško gibanje.
Pa še nekaj bi ob tej priložnosti rad poudaril: slovenski in jugoslovanski osvobodilni boj je preprečil uresničitev enega izmed temeljnih vojaško političnih ciljev četniškega vodje Draže Mihajlovića. Ta je načrtoval obnovo Jugoslavije brez osrednje Hrvaške in s tem povezavo Slovenije s preostalim delom Jugoslavije preko ozemelj na Hrvaškem in v Bosni, ki jih velikosrbska politika že od lani proglaša za sestavni del Srbije. Kakšno usodo bi po drugi svetovni vojni doživel slovenski narod, razdeljen med tri države, od katerih bi Italija še vedno imela celotno Primorsko, Avstrija Koroško, centralno slovensko ozemlje pa bi pripadlo unita ristični Jugoslaviji - dejansko pa Srboslaviji si lahko samo mislimo. Slovenci bi bili izpostavljeni trem asimilacijskim procesom, ki bi do današnjih dni že zarezali usodne rane v slovensko narodnostno bit.
Zato je neizpodbitno: brez. 1941. leta, brez začetka NOB, Slovenci nebi doživljali leta 1991 neodvisni in državnopravno popolnoma samostojni. To je resnica, ki se ji objektivno ni moč izogniti, čeprav se včasih ihtavo iščejo korenine naše sedanje državnosti v idejno-političnih konstruktih in potvorbah zgodovinskega spomina. Ta spomin pa nam pove, daje Slovenija iz druge svetovne vojne izšla kot državnopravna enota, kot sad partizanskega boja, ki je kljub temu, da so nas za nekatere njegove temeljne pridobitve opeharili že v prvih dnevih miru, dala nepogrešljive osnove za sedanjo popolno osamosvojitev. Ti državnopravni temelji so bili eden glavnih pogojev za sedanjo popolno neodvisnost slovenske države.
4) Še živeči borci in aktivisti narodnoosvobodilne vojne smo velikokrat žrtve enostranskega ocenjevanja osvobodilnega boja in našega prispevka k družbenopolitičnemu in gospodarskemu
razvoju po drugi svetovni vojni. Ker sem o štiriletni vojni na naših tleh že govoril, bi se ustavil še pri povojnem obdobju.
Upravičeno nas prizadene, da se večkrat tisto, kar smo v okviru vzponov in padcev napravili dobrega, etiketira z. boljševizmom in da se temu pridajajo tudi dogajanja, pri katerih večina partizanske generacije sploh ni sodelovala. Tako nekateri ves naš povojni razvoj in borčevski prispevek v njem izenačujejo z dolgoletnim sistemom in prakso v bivši Sovjetski zvezi in ostalih realsocialističnih državah vzhodne Evrope. Toda po vsem svetu priznano zgodovinsko dejstvo je, da smo se kljub nekaterim šokantnim povojnim stranpotem skoraj ves čas borili z nosilci realsocialističnega modela in stalinizma sploh. V federalni republiki Sloveniji pa smo se hkrati otepali tudi vsiljevanja jugoslovanskega unitarizma. Lahko trdim, da so se v vzhodni Evropi in Sovjetski zvezi v zadnjih treh letih podrli vsi stebri stalinizma tudi zalo, ker smo mi po 1948. letu sesuli glavnega, ti. njegovo ideološko osnovo. Med drugim je tudi fenomen družbene lastnine pri nas, ne glede na vse njegove nesprejemljive lastnosti, nastal prav v ostrem spopadu s stalinizmom in je zato do realsocializma bil v takem odnosu, kot sla si ogenj in voda. Zato je imel naš odpor do stalinizma zlasti do normaliziranja odnosov s Sovjetsko zvezo leta 1955 ofenzivno naravo. Sedanji pretresi, najprej junijska vojna v Sloveniji in nato v velikem rušilnem in ubijalskem obsegu na Hrvaškem in vse, kar je do nje pripeljalo, tako nimajo istega glavnega izvora, kot v vzhodni Evropi. To potrjuje naš miren prehod v večstrankarski sistem, posebno še v Sloveniji. Pretrese in razdejanja v širšem jugoslovanskem prostoru v glavnem hrani rcvitali-ziran velikosrbski in impcrialistično-četniško naravnan nacionalizem, ki se je v vojni na Hrvaškem odkrito spajdašil z. več ali manj desetletja pritajenimi stalinističnimi krogi, katerim so po letu 1980 odkrilo začela rasti krila.
Če povzamem vse te trditve, bi rekel naslednje: tisto, kar smo iz povojnega obdobja pustili za seboj, ni eno samo pogorišče, temveč izredno težko in zahtevno gradbišče. To dokazuje že samo bežen pogled na vsa področja življenja v Sloveniji. Podoba je objektivno drugačna, kot jo danes dostikrat prikazujejo. Na volitve smo res odšli v času hude gospodarske in družbene krize. Toda to je bila kriza moderne slovenske države, in nc kriza propadle dežele hlapcev in dekel, o katerih je pretresljivo pisal že Ivan Cankar. Nova slovenska oblast naj zato ne začenja, kot včasih izgleda, vsega znova in naj ne ponovi napake, ki je bila pri nas narejena prva leta po drugi svetovni vojni in ki smo se je nato s težavo otresali v procesu spopadanja s stalinizmom na mednarodni in v veliki meri tudi na domači ravni. Spreminja naj tisto, kar zahteva čas in kar v preteklosti zaradi znanih vzrokov ni bilo prav in pošteno, kar pa ni bilo zasnovano v glavah večine partizanske generacije.
DOMOZNANEC JOSIP ŠVIGELJ (1871-1937)
Jakob Mtiller*
Konec decembra 1908 je prišel na Polico/a župnika 37-letni Josip/tudi Jožef/ Švigelj: ostal je do julija 1920, torej nepolnih 12 let in v tem času napisal Kroniko poliške župnije, ki je "zelo dobra", kot je svojemu predhodniku priznal že Josip Bambič. Kronika obsega zemljepisni, prirodoslovni, splošnozgodovinski, zgodovinskoupravni /cerkveni in posvetni/, statistični, duhovni /verski in splošnokulturni/, umetnostnozgodovinski, biografski, šolski in jezikoslovni /besedoslovni, imcnoslovni in etimološki/ prikaz področja. Poleg drugotne literature, zlasti arheološko-z.godovinske, je domoznanec Švigelj uporabljal tudi prvotne vire v župnijskem arhivu Polica in Šmarje ter v Deželnem muzeju v Ljubljani, veliko podatkov - zlasti s področja umetnostne arhitekture, rastlinstva, še predvsem pa jezika - pa je ugotovil ali nabral sam na terenu.
Rodil se je v Borovnici 26. 4. 1871 očetu Matiji in materi Jerici r. Kos. Slovenski biografski leksikon za njegovega brata Antona navaja, da je bil oče kočar, po Pokornu pa je bil trgovec z lesom in posestnik. Glede na šolanje še dveh sinov - starejši Anton /1868/ je postal odvetnik, mlajši Viktor /1883/ pa duhovnik /ki je od 1938 župnikoval v Št. Juriju pri Grosupljem/ - je drugi podatek verjetnejši. Ljudsko šolo je obiskoval v domačem kraju, gimnazijo in teologijo pa v Ljubljani. Kot študent je poslušal predavanja dr. J. E. Kreka in se zanimal za socializem, vendar se pozneje ni politično udejstvoval.
Posvečen je bil 1895, službovati pa je začel naslednje leto, in sicer kot kaplan v Zagorju ob Savi /1896-1897/, v Poljanah nad Skorjo Loko /1897-1898/ in v Senožečah /1898-1900/. V Poljanah je imel neprijetnost: koje šel ponoči sprevidel bolnico v oddaljeno hribovsko vasico, je izgubil posvečeno hostijo, kar je Ivan Tavčar, liberalec, izrabil za naslovni motiv svojega protiklerikalnega pamfleta Izgubljeni Bog (objavljeno 1900). Novembra 1900 je postal ekspozit v Marijah pri Ilirski Bistrici, kjer je ostal do avgusta 1905, ko je postal kuratni beneficiat v Vrhpoljti pri Moravčah, od koder je prišel na Polico.
Na Polici je prišlo leta 1919 do hudih trenj z "ovčicami". Točke obtožnice, ki jo je podpisala skupina župl janov z županom na čelu, je resnicoljubni in vestni kronist navedel v lastni biografiji v Kroniki, vendar je nekdo /sam?/ nekatere, obtožbe do nečitljivosti prevlekcl s črnilom. Koje na Polici "dogospodaril, imajoč premalo modrosti terrazpoti zžupljani", kot je s kančkom zlobe zapisal v njegovi duhovniški biografiji Pokorn, se je 49-letni Švigelj upokojil in odselil k bratu odvetniku v Ljubljano, leta 1922 pa k bratu Viktorju, župniku v Novi vasi na Blokah. Tu je orglal, vodil cerkveno petje in napisal župnijsko kroniko Blok /Nove vasi/. Sicer pa je - po pripovedovanju dr. Janeza Oražma - rad "šahal", tj. šahiral, "pulil korene" /etimologiziral/ in sestavljal uganke za mlade, ki jih je tudi objavljal.
Švigljeva Kronika poliške župnije je pisana po vzorcu zbirke Zgodovina fara ljubljanske škofije, ki je začela izhajati v drugi polovici 19. stoletja. Za vzorec sta mu bili zlasti Zgodovina cerkljanske fare/1890/, ki jo je napisal Ivan Lavrenčič, in Zgodovina župnije Šcnt Rupcrt na Dolenjskem /1913/, ki jo je napisal Ivan Stcklasa. Obe deli Švigelj v svoji Kroniki tudi izrecno navaja. Vendar te in druge podobne kronike Švigelj v nekaterih pogledih presega, zlasti s številčnostjo tem in bogastvom jezikoslovnih podatkov.
*61290 Grosuplje, Adamičeva 33, dipl.fil., slavist
Kronist Švigclj je strokovnjaški poznavalec tako rekoč vseh področij. Pri geografskem prikazu si je pomagal z gcneralštabno karto, očitno pa je tudi sam obhodil ves svet svoje župni je. Pri popisu "cvetane" dokazuje znanje botaniziranja, saj določa rastlinam latinska imena, obenem pa ga prevzema tudi ljubezen do slovenskih narečnih poimenovanj rastlin. Podatke za krajevno arheologijo in zgodovino je zbral iz. dolge vrste strokovne literature, ki sega od Valvasorja in Pucla do Premersteina in Rularja ter Grudna, od najnovejših uradnih statističnih publikacij do starodavnega ljudskega ustnega izročila. Pri opisu cerkva je kot glavni vir uporabljal objekte same, ki jih je skrbno premeril in preračunal, opisal njihovo opremo, gospodarske dohodke, cerkvena opravila in slavja v njih, obenem pa popisal tudi kapelice, mežnarije, pokopališča in cerkvene ključarje.
Zlasti veliko ljubezen, razgledanost in nadarjenost pa je pokazal Josip Švigclj za področje jezikoslovja, kjer trditev navadno ne podpira s citiranjem, ampak s strokovnimi in stvarnimi ugovori. S področja narečnega bcsedoslovja, laslnoimcnske etimologije in sploh imenoslovja je v časopisju objavil tudi več krajših člankov oziroma zapisov, v katerih podaja svoje razlage imen kot: Grosuplje < Grezopolje, Luče < Lutjane, Mlačevo < mlakast, močvirnat svet, Smrjane < smrin je, brinje, Štanga < Stanigoj, Vrhnika < nikniti, ponikniti itd., ter zbral besedje s področja župnije, Borovnice in Blok. Sicer vse njegove etimologije ne slonijo na prepričljivih jezikovnih zakonih in sploh ne na zgodovinskih zapisih - kar velja še posebej za večino zgoraj navedenih - vendar dokazujejo avtorjevo jezikoslovno pronicljivost, razgledanost in prizadevnost.
Vsekakor je Josip Švigclj s Kroniko, ki je predolgo ostala v rokopisu, postavil lep, trajen spomenik poliški župniji in sebi.
BIBLIOGRAFIJA OBJAVI JKNIH DEL JOSIPA SVIGLJAi
Obrazilo -ije in -jan v krajnih imenih. DiS 1918, št. 1-2, str. 53-54 in 107. Ponatis poslednje enote v: Močilnik, 1940, št. 2, str. 54.
K imenom železniških postaj. Slovenec 1919/29. l./,št. 23,str. 3.
Veliko Uplje, Velike Uplje ali Grosuplje? Večernji list 1919/27. 2/, št. 38, str. 4.
Besedni paberki. Mladika 1931, str. 351; 1932, str. 349; 1934, str. 313.
/Švigljcvih ugankarskih objav v časopisu nisem našel. V šmarskem župnijskem arhivu pa je ohranjena Švigljcva rokopisna kritika začetnega arheološko-/g(xlovinskega poglavja Spomenice dekanijske župnije Šmarija/.
VIRI:
Pokom, F.: Zgodovinski zapiski. NŠAL, Pok 4. Ramovš, F.: Grosuplje. LZ, 1919, str. 176-182. Slovenski biografski leksikon, 11 zvezek/1971/, str. 741.
Švigclj, J.: Kronika poliške župnije, str. 96. Župnijski arhiv Polica, rkp. //, dopolnilom J. Bambiča, J. Kramarja in opozorilom J. Dolenca/.
Tavčar, I.: Zbrano delo: sedma knjiga. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1958, str. 425-427,431,
440.
Vzajemnost 1938, str. 93.
PRIRODOZNANSKI OPIS IN STARINSKI SPOMENIKI POLIŠKE ŽUPNIJE
Josip švigelj L
Župnija leži v južnem delu litijske skupine dolenjskega gričevja, ki se začenja pri Molniku pod Ljubljano ter se vleče, mimo S matija čez poliško župnijo in čez Kueelj proti Boštajnu ob Savi. V povsem hriboviti župniji so male ravni ob Velikem potoku v Kožljeveu, v Troščinah, na Dolih, v Stari vasi, v Duplicah in na Polici. Župnija leži med 32° 20' in 32° 25' vzhodne dolžine ter med 45° 55' in 46° 5' severne širine.
Župnija meji na jugozapadni strani s šmarijsko, na zahodu z. lipoglavsko, na severozahodu z javorsko, na severu z janško, na severovzhodu s prežganjsko, na vzhodu in jugovzhodu z. višenjsko, na jugu pa z, žalsko župnijo.
Dočim vsa kranjska dežela visi proti vzhodu, visi poliška župnija deloma proti zahodu, deloma proti jugu in jugozahodu. To opazujemo na gorovju v župniji, ki se od Kuci ja in njegovih razrastkov znižuje proti grosupeljski, žalski in višen jski kotlini. Najvišji hrib in obenem najlepši razgledni kraj v župniji je Vrh, ki je malo nižji od Kuci ja /748 m/, Kueelj1 sam stoji v višen jski župniji, Vrh pa v poliški. Kueelj spaja po Velikem potoku v dva neenaka dela ločeno gorovje v župniji. Severni, manjši del z. Debelim hribom /605 m/ tvori troščinsko, dolsko in kož.ljcvsko kotlino, južni večji del pa bleško, poliško, peško in duplji ko planoto. Starovaška in spodnjedu-pliška ravan je pa del grosupeljske kotline.
Z Vrha pri Kuclju je prelep razgled na vse strani. Na severni strani se vidijo Kamniške planine, na scverozapadni strani Julijske Alpe s Triglavom, na jugozapadu Nanos in Krim, na jugu Snežnik, na jugovzhodu kočevski hribi in belokranjski vrhovi, proti vzhodu pa sv. Kum. Blizu Police je hrib Kovačevec /466 m/ znan starinoslovcem po rimski cesti, ki je tekla tod mimo. Na Kovačevcu so bili ljuti spopadi med Francozi in Hrvati 1. 1813. Ustno izročilo pripoveduje, daje največ Francozov obležalo na tem hribu. Hrib Ušivec /446 m/ je istolako znan starinoslovcem, kakor tudi Golik2 /440 m/ vzhodno od vasi Peč, koder je tekla rimska cesta dalje proti Višnji Gori. Nad Polico proti Blečcmu Vrhu sc dviguje gorski hrbet Strmec /542 m/. Važnejših vrhov v župniji ni in tudi ti, ki so, nimajo posebnega imena.
Gorovje v župniji je obraščeno z, bukovo, hrastovo in smrekovo hosto. V troščinskem okolišu sc dobe še orjaške bukve. Največji hrast v župniji so podrli 1. 1910. za župno cerkev v svrho novih cerkvenih stolov. Smrekova hosta je srednje močna, vendar se dobe v peški in dupliški hosli še orjaške smreke. Razen bukve uspeva tudi gaber. Mecesen ne mara za poliško podnebje. Tu naštetemu drevju delajo druščino maklcn, javor, topol in breza.
Obdelani svet je dobre kakovosti. Najboljša zemlja je v Stari vasi. Izvrstno sc ponaša ozimina, dalje krompir, koruza in fižol. Ajdo večinoma pobere zgodnja slana. Župl jani sc pečajo tudi s pridelovanjem lanu, ki jim prinaša lepe dohodke. Kadar pozimi ni snega, ni potem lanu in tisto leto počivajo terila in tetice. Nad vse pa uspeva proso. Žal, da marsikatero leto uniči črv kmctovalčeve trude.
Z vodo je župnija dobro skrbi jena. Rek v župniji ni. Vse vodovje v župniji pripada prirečju Krke, katere povirje je treba iskati v račenski dolini, kamor priteka Veliki potok iz. poliške župnije. Veliki potok izvira iz mnogih studencev na Kuclju, meji nekaj časa poliško in prežganjsko Župnijo, se srdito peha čez skale in soteske, dokler ne doseže koži jevske ravni, kjer goni kožijevski mlin /Kožijevec št. 9/. Tu zavije proti zahodu, da stopi pri Dolinskem mlinu
/Dolenja vas št. 1/v sotesko. I/, nje se pritolče pri Li/.nikovem mlinu/Polica št. 38/ter ondi zavije proti jugu, goni Skubičevožago in mlin/Velika Stara vas št. 10/, obliva slarovaške senožeti, goni Španov mlin/Velika Stara vas št. l/in Kocjanovo žago3 ter zapusti župnijo ondi, kjer se dupliški potok izliva vanj ter prestopi v šmarijsko župnijo. Veliki potok goni 5 mlinov in 2 žagi. Njegovi pritoki so na desnem bregu: potok pod Kožijekarjem, potok, izvirajoč pod troščinsko cerkvijo, in potok, ki izvira v studencih pod Malim Koncem ter goni Dimnikov mlin/Dolenja vas št. 10/. Pri Liznikovem mlinu prihaja na dan potok, ki izvira na Dolih iz dveh studencev. Eden izvira v Kurilnici ter je od 1. 1906. zajet v vodovod v vas Doli. Drugi izvira pri kapelici sv. Lucije na Dolih, se združi s prvim pri dolski kapelici M. B. ter teče kot eden potok mimo hruške, kjer dela majhno močvirje, dokler se "V dnu" ne izgubi v zemljo. Pri Liznikovem mlinu priteče zopet na dan ter se blizu tam izliva v Veliki potok. Dalje proti Skubicu priteče vanj potok iz. "Pasje doline", pri Kocjanovi žagi pa potok iz. vrelcev pri Krumpčevi hiši. Na levem bregu se stekajo vanj: v Koži jevcu dva potoka izpod Kuclja, potok iz, Klancev, izvirajoč iz dveh dobrih studencev, potok v Gačah pri Dolinskem mlinu, potok iz. Globovščaka in potok izpod skale v Gradišču, ki privzema vase šc vodo iz studenca pri Raku. Slednjič bodi omenjen še dupliški potok, ki izvira deloma pod vasjo Peč, deloma pa pod Puščavo ter sprejme vase Kačjak in Petrovce na desni, na levi strani pa potok iz Dolenjih Duplic, teče mimo Gorenjih Duplic ter se izliva pod Korenovim mostom v Veliki potok. Ta potok goni Poličarjevc stope4 in mlin. Dupliški potok je svoje dni zajezila z. mogočnim jezom ali nasipom graščina Schonbcrg pri Trebnjem. Prvi nasip je stal pod vasjo Peč lam, kjer sloje Poličarjevc stope, drugi nasip pa nad Korenovim moslom ob cesti Stara vas - Duplice. Tako sta nastala dva velika ribnika. V prvem so redili rake, v drugem in južnem ribniku pa ribe. Ta veliki ribnik je kupil 1. 1320. stiski opat Nikolaj poleg ene kmetije na Peči od preje imenovane graščine5. Ves ribnik je slabe pol ure dolg in povprek 80 m širok. Po zatrt ju samostana I. 1784. je prešel ribnik v last verskega zaklada, ki je dal nasip pri stopah podreti, pri drugem nasipu pa zaporo podreti tako, da se voda zdaj sproti odteka. Na močvirnih tleh je kmalo pognala trava /loček/, ki jo je verski zaklad proti primerni ceni prodajal okoliškim gospodarjem. Ko so menihi 1. 1898. prišli zopet v posest nekdanjega samostana in njegovih preostalih priliklin, je prišel v njihovo last tudi ta ribnik. Toda ne dolgo potem so ga na drobno prodali peškim, dupliškim in starovaškim gospodarjem.
Kot posebnost moram omeniti Poliški potok, ki izvira iz. več studencev na poliški planoti ter se južno od župne cerkve v dveh ponikvah ali rupicah izgublja v zemljo, da pride zahodno od tam pod skalo'' pri Kraljevi hiši zopet na dan. Ta potok se nikoli ne posuši. Le enkrat ga jc v prejšnjem stoletju vzela suša, da so na kresni večer pri mostu "na bregu" zakurili v njegovi strugi. Tuintam se rupice ob velikih nalivih zamaše. Tako se je zgodilo 1. 1874., da je moral priti potapljač iz Ljubljane, da je rešil vas pred povodni jo.
Kot obmejni potok med poliško in višen jsko župnijo naj omenim še potok, ki izvira v Stari dolini, in potok, ki izvira pod vasjo Gorenje Brezovo v Hudem grabnu, ki se združila v dolini, imenovani Mršnica. Nekoliko dalje proti jugu vsprejme vase Loški potok ter vodo iz studenca pod Košatcem ter teče po dedendolski dolini proti Višnji Gori.
Studencev z. zdravo pitno vodo ima župnija dovolj. Nekatere smo že omenili. Pred vsemi je na studencih bogat Kucel j, ki bruha dan na dan vodo iz premnogih studencev na plan. Največji studenec je IVIlakarska voda7, ki so ga Blcčani zajezili in po vodovodu napeljali 1. 1906. na Bleč Vrh. Predvečer praznika sv. Rcšnjega telesa napominanega lota je voda pritekla prvič v vas na veliko vesolje vaščanov. Stal jc okrog 4000 K. Stroške sta večinoma pokrila deželna vlada in deželni odbor. Studenec v Koritih ima 3 izvirke, močan studenec, ki je namenjen za vodovod v Gorenjo vas, Dolenjo vas in v Troščine. Pod Gradcem proti Blečomu Vrhu sta še 2 studenca brez imena. Proti Koži jevcu je studenec Potok, studenec na dnu Dolca koncem Čroteške rebri in studenec v Krušnici. Na severni strani Križatca nad Troščinami sta Tičji studenec in Valnarček. V Veliki Stari vasi je pri Krumpčevi hiši studenec v Kašici in studenec v Žlebu, pri Španovem mlinu pa studenec v Vrbju. V Duplicah sta prav močna studenca Kačjak" in Petrovce. Na Polici je največji studenec Držljivec, potem studenec v Kašici, ki je po cevi
napeljan v korilo na Bregu, kjer napajajo živino. Blizu Klanžarjeve hiše je piten studence brez imena.. V Globovščaku je studenec "Za leso". Na Peči seje v bližnji Ogelnici 1. 1895. posušil močan studenec. V Dolenjih Duplicah je močan studenec pri Tomanovi hiši, bolj vzhodno od lam je še en studenec brez imena.
Žal, daje večina teh studencev oddaljena od ljudskih selišč in zato nepriročna za uporabo. Vsled tega je v vaseh obilo kapnic. Ob veliki suši kapnice pojemajo, ljudem zmanjka vode, pa jo morajo nositi ali voziti iz preje omenjenih studencev.
Podnebje v župniji je mehko in zdravo. Tujci jo radi obiskujejo. Tudi v vremenskem oziru ni podvržena hudim uram in treskom, če morda izvzamemo Kucelj z bližnjo okolico, kjer razsajajo večkrat viharji s hudimi nalivi in s točo. Prejšnje čase je toča večkrat potolkla, zlasti 1. 1837;, ko je župnijo obiskala trikrat ter vzela ljudem ves kruh. Zima nastopi večinoma okrog božiča. Večkrat se pripeti, da je božič milejši in toplejši ko velika noč in da hodijo ljudje o božiču jesensko, o veliki noči pa zimsko oblečeni. Prav pogosta je v župniji suša, ki gre o nji pregovor, da vzame en kos, moča pa dva kosa kruha.
Promet z. zunanjim svetom posreduje okrajna cesta Polica - Stara vas - Grosuplje, kjer je za župnijo železniška postaja za v Ljubljano in v Ribnico, za Novo mesto in dalje na Hrvatsko pa je železniški! postaja Višnja Gora, kjer je tudi pošla za vasi v okrajnem glavarstvu Litija, dočim je pošta za vasi v okrajnem glavarstvu Ljubljana na Grosupljem. Ta cesta je v dobrem slanju, le v Gradišču je nerodno izpeljana in strma. Dobra cesta je cesta, ki veže Staro vas in Dolenje Duplice z. državno cesto Grosuplje - Višnja Gora nad Dolenjimi Duplicami. Zgradili so jo bržkone še menihi, ki so imeli prav lik te cesle že zgoraj omenjeni ribnik. Leta 1910. so Troščinci napravili čedno ceslo od Skubičevega mlina mimo Liznika in Dolinskega mlina do Dimnikovega mlina. S to cesto se je zelo povzdignil troščinski okoliš v gospodarskem oziru -promet zlasti z lesom je zdaj odprt in okoliš zvezan z železniško postajo na Grosupljem. Predno so Troščinci napravili lo cesto, so bili odrezani od sveta, les in zemljišča niso imela prave vrednosti. Z Grosupljem so imeli silno slabo zvezo čez, Krvavo kamenje, od tu do Pasje doline je bila cesta vsa raztrgana vsled nalivov in silno strma. Nanovo izpeljana cesta je tedaj za Troščince pravi blagoslov. Veljala je okrog 3000 K, kateri znesek je prispeval deželni odbor v Ljubljani po posredovanju načelnika cestnega odbora za ljubljansko okolico in obenem župana na Grosupljem Franceta Koščaka. Cesta je izpeljana tako visoko, da je ob povodnji Veliki potok ne preplavi. Pač pa je okrajna cesta Polica - Grosuplje pri Skubičevcm mlinu ob hudem deževju pod vodo, da se morajo ljudje z vozmi prepeljavali.
Občinska pota so slaba. Peska je pač v župniji dovolj. Kdor jo že hodil po Klancih, seje že prepričal o tem. Kamenja za podlago cest in potov ter za posipanje pa ni dobiti. L. 1911. so Troščinci popravili kos poti iz Troščin do kožljevskega mlina ler premostili Veliki potok pri mlinu s čednim mostom. Posebno slaba je cesta s Police v Višnjo Goro. Potrebna je, da se popravi in izboljša. Občinski odbor seje že večkrat dogovarjal z deželnim odborom zaslran poprave in nove izpeljave te cesto, a vselej so dogovori obtičali vsled needinosti občanov. Slabo zvezo imajo vasi Polica, Poč in Duplice v poliški ter Stara vas in Doli v grosupeljski občini.
Poliška župnija nima premoga in rudnin. Sicer si je pred nedavnim časom prizadevalo par podjetnih župl janov, da bi sleknili premog, a dobili so ga lako malo, da soje "obrat" mahoma ustavil.
Cvetana v župni ji jo predalpskega značaja. To nam dokazuje pola j, ki se dobi v Pasji dolini in po hosti ob poti Polica - Višnja Gora. Na bloških hribih se dobi beli in rdeči klinček in šaš. V dupliškom "ribniku" raste beli in rumeni lokvanj, v dolski hosti se dobe brusnice'". "Kruh ubogih" so različno jagode in maline, zlasti pa gobe. Izmed teh jo veliko dobiti jurjov, lisic in parkljev. Prejšnjo čase so stare ženico nabirale po hostah amiko, ta vženlrožc, divjo bučo za krmo za konje, bezeg, ki mu župnijska tla še posebno ugajajo, in lipovo cvetje. Zanimanje za domače rastlinsko zdravljenje je zdaj propadlo in mladi rod nc pozna več zdravilnih rastlin. Tu moramo omeniti še župniji lastno poznamenovanjo raznih rastlin. Trobcntici /primula veris/ pravijo digovšek. Mesto materine dušice /cuphrasia oflicinalis/ pravijo mačkino dušice. Nekemu plevelu
pravijo grižnica /anagallis arvensis/. Če sc človeku ud izvine, rabijo rasllino izvin jak /lvthrum salicaria/. Rastlini stachvs arvensis pravijo lovrek in dobroviti /viburnum lanthana/ pravijo medul ja. Rastlino cupatorium cannabium napačno nazivajo dobra misel, katero ime gre podobni rastlini origanum vulgare. Dobro misel rabijo zoper ščurke. Sctaria glauca jim je muhič, krompirju pa so izprva rekli papeščak. Rastlini pelargonium sp. inlvchnis flos oculi pravijo pereč ogenj in olši almus viridis pravi jo rakilovec. Galium aparine jim je slipovka /kamor jo vržeš, se prime - lipoglav!/ in Rhinanthus sp. jim je steničjak, mračnica globularia pa tonček. Črnemu telohu helleborus niger pravijo trpoglavka, znani rastlini po vrtovih prašičkom pa prašičevje.
Župnijska favna je revna. Semintje se zaleti kak divji petelin v dupliško ali troščinsko hosto. Jerebic je še največ videti, dobe se tudi divji golobi in divje race. V prejšnjih časih seje dobila ob Velikem potoku vidra, ki je že popolnoma iztrebi jena. Divjih zajcev in srn je od leta do leta manj. Nad lisice spuščajo jezo gospodinje, kadar jim zmanjka ta ali ona "čiba". Kragulj pa med kokošjo mladino rad gospodari. V potokih se dobe majhni, neznatni raki, imenovani koščaki. Veliki potok je bogat na ribah, zlasti postrvi se rade love v njem. Kače in modrase so zelo zatrli ter se ne sliši o kačjem piku. Lov daje občina v najem. Prejšnje čase je veljal 70 K, zdaj pa vrže okrog 300 K, kar je že lep dohodek za občino.
II.
Da je bila sedanja poliška župnija že pred prihodom Rimljanov v naše kraje naseljena, izpričujejo gradišča v župniji.
Gradišča se imenujejo po slovenskih deželah kraji, na katerih so stale naselbine v pred-zgodovinskem času ali pa kake večje zgradbe za časa, ko so Rimljani postali gospodarji naših dežel. Gradišča so stavili navadno na strme griče. Spoznamo jih takoj po nasipih, ki obdajajo vrh griča vse naokrog. V teh nasipih so stanovali ljudje in živina. Debele kole so zabili v zemljo in s tem naredili obrobek nasipom. Kjer je bilo na razpolago kamenje, so zgradili med kole kamenite hišice. Kjer ga ni bilo, so vpletli med kole debelo protje in tako napravili močne plotove, ki so jih zamazali z blatom ali ilovico, med nje nasuli zemljo ali pesek, v sredi pa zgradili luknje za stanovanje.
V župniji so tri gradišča' , Najlepše ohranjeno je gradišče, par minut oddaljeno od kapelice "Na straži" pri Polici ob okrajni cesti Polica - Stara vas. Nasipi se še dobro poznajo, dasi je svet ondi že obdelan. Grič, na katerem je gradišče, je bil svoje dni gotovo višji, kol je zdaj; a prvotni prebivalci so vrh griča razkopali ler z dobljenim kamenjem, peskom in s prstjo zgradili obširne nasipe. V grapo Globovščak, ki leži pod gradiščem na severni strani, so hodili prebivalci po vodo. Ko so prišli Rimljani, so se gotovo polastili tega gradišča ter postavili nanj stražo, da so krili in varovali rimsko cesto, ki je tekla v bližini proti Višnji Gori. Za časa turških vojsk je stal na tem griču tabor, čigar ostanki so še zdaj ohranjeni12. Tabor je bil zidan z. močnimi zidovi, na štirih oglih je imel prizidane močne stolpiče. Opremljen je bil s strelskimi linami, z globokimi kletmi, s puškami in smodnikom. Pripoveduje se, da je bil tabor zvezan s studencem "Za leso" s podzemeljskim rovom. V tabor so sc stekali ob času nevarnosti starčki, ženske in otroci; tu sem so znašali tudi premakljivo imetje in živila. Mladeniči in možje pa so branili taborin njegove stanovnike pred turškimi navali. Za varha tabra je bil nastavljen poseben čuvaj, ki je moral skrbeli, da je bilo orožje in strelivo v redu, tabor pa vsak trenutek pripravljen za obrambo. Ustno izročilo nam pove, da so Turki z. Jakševega hriba s topovi streljali na tabor ter ga popolnoma razdejali. Iz razvalin pa da so prebivalci razširili že obstoječo cerkvico sv. Jakoba na Polici ter jo spremenili v župno cerkev. Spomina vredno je, da ljudstvo naziva vas pod tem gradiščem, obstoječo iz h.št. 11, 12, 15., 17. in 21. ter spadajočo v Veliko Staro vas, z. imenom Gradišče. Možakova bukova hosta pod gradiščem pa nosi ime "Pod lahrom".
Severno od vasi Mali Konec pri Troščinah je v hosli, imenovani Križatec, Binuarjevo gradišče, ker je posestnik tega gradišča vulgo Bingar iz Malega konca št.3. To gradišče ni
okroglo, ampak je zgrajeno v obliki pravokolnika. Dolgo je 100 m, široko pa 17 m ter obsega 1700 m . površine. Nasipi se posebno dobro poznajo na južni in zapadni strani. Na severni strani teče globoko v strmi grapi polok Valnarčck.
Severovzhodno od vasi Blcč Vrh stojita na samem Peskarjeva in malo višje Rebčeva hiša z. gospodarskimi pritiklinami z imenom Gradec /Grac/. Severno od Rcbčevc hiše stoji obširno Gradišče, čigar nasipi so deloma podrti, deloma šc prav dobro ohranjeni. Tudi o tem gradišču se pripoveduje, da je stal svoj čas na njem majhen grad ali gradeč. Razvaline se šc vidijo. Kdo je zidal ta gradič, kako je bilo lastnikom ime in kdaj in zakaj je gradič razpadel, je zavito v popolno temo. Leta 1493. so graščaki ustanovili v Višnji Gori zorno mašo1 ". Med ustanovniki se imenuje tudi neki Juri Graetz.er de Graetz. Morda je bil le ta posestnik lega gradca13? Bog vedi!
Tu naštela gradišča še niso znanstveno preiskana in zato tudi niso znanstveno popisana. Tudi še niso dobili grobišč, kamor so stanovniki teh gradišč pokopavali mrliče. Sicer so na bleskih njivah prejšnje čase naleteli tuintam na kamenite ali zidane grobove, a slarinoslovec Jernej Pečnik je trdil, da so v lake grobove pokopavali Rimljane. Naj bo to tako ali drugače, dognana resnica je pa le, da so bili ti kraji že za časa Rimljanov, če ne že pred, obljudeni.
Če premišljujemo življenje stanovnikov teh gradišč, se nam nehote vriva vprašanje: Kakšne vere pa so bili ti prebivalci in kakšen jezik so govorili? Kar se njihove vere tiče, moramo reči, da so bili pogani, torej malikovalci. Po božje so častili stvari. Kljub svojim zmotam pa so verovali v neumrjočnost človeške duše in v življenje po smrti. To nam izpričujejo njihovi grobovi, ki so jih našli širom naše domovine. Prvotni prebivalci so polagali svojim rajnim v grob najlepše in najdražje, kar so le ti imeli v življenju, da bi se kolikor moč postavili na onem svetu. Da ne bi omagali na poli iz doline solz v večnost, so jim polagali tudi jedi, ki so jih rajni najrajše imeli v življenju. Iz lega, kako so pokopavali mrliče, vemo, da so ti prebivalci spoštovali grobove svojih rajnih. Pokopavali so jih tako, da so mrliče ali sežgali ter pepel in koščice devali v lonce, imenovane žare, ali pa nesežgane mrliče polagali drug poleg drugega ter nanje nanosili prsti in nasuli zemljo, da so nastali veliki kupi, ki se še dandanes vidijo zlasti v okolici Šentvida na Dolenjskem. Takim kupom pravi naš narod gomile. Eno tako gomilo imajo v poliški župniji v Gorenjih Duplicah, ki pa šc ni preiskana in zato tudi o njej nc morem poročati.
In kakšen jezik so govorili ti prebivalci? Starinoslovci in zgodovinarji gredo glede jezika in narodnosti prvotnih prebivalcev na dve strani. Eni trdijo, da so bili prvotni prebivalci našega rodu in jezika, torej Slovani. Najimenitnejši zastopnik in branitelj te misli je bil Davorin Trstenjak, župnik na Štajerskem, za njim pa starinoslovcc in zgodovinar, brihtni, a prerano umrli Simon Rutar, ter nesrečni, a v starinarstvu prav dobro podkovani Jernej Pečnik. Drugi, med njimi slavna slovenska zgodovinarji! dr. Fran Kos in dr. Jože Gruden, pa trdijo, da prvotni prebivalci niso bili naše narodnosti, ker so se Slovenci priselili v naše kraje šele koncem šestega stoletja po Kristusu. Obe strani imata tehtne razloge - pisec teh vrstic je pristaš Davorina Trstenjaka.
Pri popisu gradišč sem omenil Rimljane. Koder so bili in žili Rimljani, so zidali ceste, v kateri stroki so bili pravi umetniki in mojstri. Pri Rimljanih so bile dobre ceste prva in zadnja reč. Spoznali so, da vojskovanje z namenom podjarmiti tuje narode, ne uspeva brez dobrih cest, po katerih se vojaštvo hitro premika in z vsem potrebnim oskrbuje. Ena izmed rimskih cest je vodiki iz Ogleja mimo Emone (današnje Ljubljane) dalje proti Šmariju, mimo Hrastja in Fortice v Staro vas. Prestopili! je v ozemlje današnje župnije tam, kjer se steka dupliški potok v Veliki potok. Odtod je tekla po starovaških senožetih na desni strani Velikega potoka. Tu je cesta ali preplavljena s prstjo in peskom ali pa je odplavi jena. Pod Kovačevo kajžo pa je prestopila cesta čez. most na levi breg Velikega potoka ter se vila na levi od kajž.e v loku, ki se na njem cestna trasa še dobro pozna, po gozdovitih rebrih na južnem obronku Kovačcvca polagoma navzgor, presekala gozdove pod Ušivccm ter prišla na vrh nad Gorenjimi Duplicami. Dalje seje vila rimska cesta po kotanjasti dolinici, imenovani Pod šalovcem ali V cesti, Na cesti. Cesta, dalje mimo Rudnih jam čez. Golik ali Volik v podolžnem klancu proti Spodnjemu Brezovemu. Onstran Golika je namreč spodnjebrezovska kotlina in ob njeni severovzhodni strani je tekla rimska
cesta, koder vodi šc /daj poljska vozna pot, ki pride pri križu na vozno pot s Police proti Višnji Gori. In prav po ti progi je šla rimska cesta mimo nekega kozolca do višine 460 m, koder se svet prevali proti Višnji Gori. Tu blizu se nahaja mnogo žlindre in ob vozni poti iz, Spodnjega Brezovega proti Peči so izkopali že več žganih grobov, ki so bili s ploščami pokriti in so imeli velike lončene posode14.
Grosuplje jc bilo važno križišče rimskih cest. Kajti z. Grosupljega so tekle rimske ceste v Šmarije, v Žalino, v Velike Lašče in zlasti čez. Kriško vas v Hudo pri Stičini. Je li bila ta proga glavna cesta proti dolenjski strani ali cesta čez. Kovačevec, se ne ve, ker so rimske ceste v teh krajih še premalo preiskane.
Rimljani so imeli iz naših krajev bližnjico v Emono /Ljubljano/. Ta bližnjica se je odcepila pod Kovačevcem ter je tekla mimo Skubičeve hiše po vrhu hrbta na levo od Pasje doline ter mimo Dol, in Panc v lipoglavski župniji čez. Reko v Sostro in dalje v Emono. To nam izpričujejo imena V cesti, V stari cesti v sedanji hosti nad Skubičevo hišo ter ista imena v hosti in na senožetih južno od vasi Doli.
Grški pisatelj Herodi jan je popisal pohod cesarja Maksimina v Italijo v letu 238. po Kristusu. Herodi jan pripoveduje, daje bil cesar v Srcmu ob spodnji Savi. Odtod se je on in njegova vojska premikala dalje proti mejam Italije. Predno je prišla vojska do Italije, je morala čez, gozdovite in grapaste griče. Ko je prišla cesarjeva armada čez te griče, je prišla na ravan, kjer je stalo prvo mesto v Italiji - Emona /Ljubljana/. Ti grapasti in gozdoviti griči ležijo med Šmarijem in Višnjo Goro. Torej je cesar Maksimin moral tod mimo. Ker pa Herodi jan pravi, daje Emona prvo mesto v Italiji, je morala meja med Italijo in Panonijo, ki se je zvala pokrajina vzhodno od Italije, teči med Šmarijem in Višnjo Goro' . Ta meja je bila vsaj 1. 238. po Kristusu ista, kot je še zdaj med c. kr. okrajnim glavarstvom Ljubljana okolica in c. kr. okrajnim glavarstvom Litija, sodni okraj Višnja Gora. Ta meja se vleče čez. gatinske boršte, čez. Kovačevec in čez Obvršje proti Savi"'. Ozemlje župnije je bilo torej 1. 238. deloma pod Italijo, deloma pa pod Panonijo.
Rimsko grobišče se nahaja v župniji pri Kukčevi hiši v Gorenjih Duplicah št. 5, kjer stoji Kukčeva kašča. Tu so Kukčevi že večkrat naleteli na človeške in živalske kosti, na rimske lučke, na staro orožje: sulice, sekirice itd. Stari ljudje pripovedujejo, daje stari Kukec za maše dajal, kadar je prikopal na dan človeške kosti.
Opombe
1 Kucelj menda ne iz kuc / pre - kue-ni-ti/, marveč i/, kolčk, kar da v dial. kuk, primeri Kuk, hrib pri Gorici, ki so se zanj Avstrijci in Lahi tako krvavo bojevali. Mesto obrazila -6k je tudi obrazilo -6c, tedaj kol6e, pcxlaljšano z obrazilom -el j, kar da v dial. kucelj.
2 Z golmi porasel hrib
' In mlin / Mala Stara vas 4/ 4 Zdaj last Skubica Martina /dopisal Bambič/ Chronographicon monasterii Sitlicensis, Deželni muzej v Ljubljani ' Vprašanje je, če izvira ta potok i/.pixl skale pri Kralju /dopisal Bambič/ V Izvest jih muzejskega društva za Kranjsko /za letnik ne vem/, je analiza te vode! Vaščani so se za ta vodovod hudo prepirali. Največ zaslug za vodovod ima Jožef Zupančič /Bleč vrh št. 5/ in Jožef Vovk /Bleč vrli št. 3/, takrat še fant. Čudno, da so nekateri tej prekorislni napravi tako nasprotovali!
Kačjak je dobil ime odtod, ker s tako silo bruha vcxlo i/, zemlje /kaliti, volvere/. Petrovce pa, ker je bil svoje dni obzidan.
9 Župni arhiv
10 Redke rastline v župniji so: Aster Bellidiastnim, preje Bellidiaslrum Mieheli, spada h košaricam, cvet p(xloben kresnici, raste ob cesti v Klancih. Rumeni narcis /Narcissus Pseudonarcissus/ spada k narcisom, raste v troščinski hosti nad Malim Koncem proti Trebeljevcmu. Ljudstvo mu je zadelo ime šmamica sv. Jožefa.
" Podoba je, da je ob cesti i/, doline pod skalo in poliške senoželi pod Kovačevcem na nizkem, špičastem griču tudi gradišče.
12 Pripoveduje se, d:i so našli ljudje na tem kraju turške podkve, stare črepinje itd.
12a L. 1464 je podpisal župni vikar Jurij Lukunčič rcvcrz-dolžnc zgodnje maše pri cerkvi M. B. v Višnji Gori. In 1. 1628 so meščani trdili, da so i. 1. (1464) ustanovili kaplanijo v Višnji Gori. /dopisal J. Kramar/ Ni bil. Gralz je Gradac v Beli Krajini. GMS 1941: Gradec pomeni predslovcnsko naselbino /dopisal J. Kramar/
14 Izveslja muz. društva 1899, str. 45 sq. Romische Strassen und Bel'cstigungcn in Krain von A. v. Premerstein und Simon Rutar, Wien, 1899, str. 21. V obeh spisih imenuje Simon Rutar dolinico severno od vasi Peč, koder je tekla rimska cesta, Seltorjc. A domačini lega imena ne poznajo. Oni dolinici pravijo Pod šatorcem, pa tudi V cesti, četudi zdaj ni nobene ceste lam. Njive nad cesto se imenujejo Šatorcc. V obeh spisih se nahaja ime Golovec. Tudi to je napačno. Hrib se imenuje Golik ali Volik, ker ljudstvo včasih zamenjava g in v, n. pr. vrabec, grabeč. Malo dalje od Šatorca naprej so Rudne jame. Ta kraj ljudstvo tako imenuje ter trdi, da se vas Peč zove po peči, ki seje v njej ruda topila. V tem se pa zopet ljudstvo moli, ker vas Peč je dobila ime po skali, ki se nahaja južno od vasi. Skala je pečina = peč. To nam kaže tudi beseda Steindorf, s katero so stiski menihi imenovali to vas. /Glej urbarij stiškega samostana v Deželnem muzeju v Ljubljani. Berg = vrh; Mirna Peč, Krvava Peč pri Robu - obe v nem. Stein - Vranja Peč nad Kamnikom bila Rabcnslein /1526/, pozneje Rabenbcrg. /Zadnji stavek dopisal J. Kramar)
15 Romische Strassen itd., str. 23.
Camiola, nova vrsta 1., str. 164. Na tem mestu je rečeno, da se vleče meja čez Kovačeve in Bersin. Toda ljudstvo ne pozna tega imena. Temu hribu pravi ljudstvo Obvršje. Tako se naša imena prevračajo, kadar tujci prihajajo popisovat naše hribe in gore!
RUDARSTVO V NAŠIH KRAJIH
Leopold Sever*
V drugi polovici 18. stoletja seje na ozemlju današnje občine Grosuplje in v širši okolici, zlasti v smeri proti jugu in vzhodu, pričela nova gospodarska dejavnost - rudarstvo in z. njim povezani metalurški obrati - fužine. Nekaj znamenj kaže, da so rudno bogastvo naših krajev izkoriščali že prej, morda v srednjem veku ali celo v poznih rimskih časih, vendar hudo prepričljivih dokazov o tem ni.
Resnici na ljubo je treba povedali že takoj na začetku, da rudarstvo in metalurgija tudi v času največjega razcveta, to je nekako od leta 1770 do leta 1880, nista pomenila glavne, niti ne zelo pomembne gospodarske dejavnosti v naših krajih. Kljub temu si tudi ta del naše preteklosti zasluži primerno pozornost, saj je tudi rudarstvo pustilo nekoč zelo očitna, a danes že močno zastrta znamenja v naravi in v človeškem spominu. Pri iskanju sledov za temi, že dokaj odmaknjenimi časi, sem si pomagal s poizvedovanjem pri starejših krajanih, ki so v spominu obdržali ustno izročilo svojih prednikov, pobrskal sem po svojih vtisih in spominih iz mladosti in obiskal vsa nekdanja rudarska delovišča, ki mi jih je uspelo odkrili. Pisanih virov o rudarstvu v naših krajih je zelo malo, omenjajo ga le na splošno v okviru rudarstva na Kranjskem. Več je napisanega o delu fužin, to je obratov za predelavo rude. Zlasti natančni podatki so o železarni na Dvoru pri Žužemberku, vendar ta ne spada v naše območje. Pri delu sem ugotovil, da ustna izročila o rudarstvu in sledovi zemeljskih del neverjetno naglo izginjajo. O tem sem se še bolj prepričal ob primerjavi mojih mladostnih spominov - ti segajo kakega pol stoletja nazaj - z današnjim stanjem.
Geološke in mineraloške osnove rudarstva
Več kot osemdeset odstotkov vse rudarske dejavnosti je bilo pridobivanje železove rude. V geološkem pogledu so to srednje stara rudišča, ki so se oblikovala v zemeljskem srednjem veku, v dobi z imenom jura, kar kaže na starost kakih slo milijonov let. Po nastanku spadajo med preobražene (metamorfne) plasti, ki so dobile svoje kemijske in fizikalne lastnosti ob sodelovanju tople morske vode (hidrotermalni nastanek). Starost je bila določena predvsem na podlagi fosilov, to je okamenelih ostankov nekdanjega življenja, ki so se pojavljali v jalovinskih mineralih, zlasti v apnencu in dolomitu. Rudo lahko poimenujemo z. mineraloškim imenom limonit, ki je železov oksid, vezan z. vodo, kar daje približno formulo Fc20jxH20. Mineral se pod vplivom vode, sestavin iz ozračja in drugih dejavnikov stalno spreminja - od prvotnega dokaj čistega oksida hematita (Fc20.i), preko limonita do železovega hidroksida (Fc(OH)2). Običajno gre za zmes teh in še drugih mineraloških sestavin.
Pogost spremljevalec teh rudišč je ludi boksit, ki je znana aluminijeva ruda.
Po analizah, ki so jih opravile tedanje avstrijske rudarske institucije, je ruda vsebovala zelo različen odstotek železa, od 15 do 55 odstotkov. Iz. razumljivih razlogov so siromašnejšo rudo izkoriščali le, če je bilo nahajališče blizu plavž.cv.
* Ivančna Gorica, 61295, Pot v boršt 33, predm. učitelj
Tu je nekoč slala zugraška fužina
Rude ni smel kopati kdorkoli, četudi je bil lastnik zemljišča, pridobiti je moral posebno dovoljenje. Pridobivanje koncesij za kopanje in predelavo rude je bila ležavna stvar, ker so temu močno nasprotovali že obstoječi rudarski in železarski obrati v drugih krajih. Razmah železarstva v naših krajih je med drugim omogočilo počasno usihanje železarne v Čabru. Pogodbe o eksploataciji rude so največkrat vsebovale tudi določilo o "postavitvi v prvotno stanje" po končanih delih. Še dandanašnji se lahko prepričamo, da se tega določila niso držali, zlasti v predelih, ki so porasli z. gozdom. Sicer so bili lastniki obratov in rudišč večinoma plemiči. Najbolj znana rodbina so bili knezi Aucrspcrgi. Ti so imeli velika posestva na Češkem in bili vplivni tudi na dunajskem dvoru. Na Dolenjskem so imeli še eno veliko ugodnost; njihovi obširni gozdovi so bili polni bukovega lesa, ki je dajal vsako leto na tisoče mernikov oglja za redukcijske procese pri taljenju rude in vlivanju železa. Med lastniki obratov je tekla neizprosna konkurenca in tekmovanje. Florjan Perhaj (roj. 1908) iz. Ponikev se spominja ljudskih govoric, da je železarna v Ponikvah propadla zaradi podkupljenega glavnega mojstra. Ta je poskrbel, da je peč ugasnila sredi talilnega procesa. Lastniku, ki tudi sicer finančno ni stal najbolje, ni preostalo drugega kot podreti peč in prenehati z, obratovanjem. Kdo je bil lastnik, mi ni uspelo zvedeti. Zagraško fužino je dolga leta vodil podjetnik Toman.
Rudarska tehnologija
Če upoštevamo stanje tehnike v tistih časih in posebne okoliščine, to je številna in sorazmerno majhna delovišča, potem lahko z gotovostjo sklepamo, da je šlo za preprosto ročno odkopavanjc rude z dokaj vsakdanjim orodjem: lopato, krampom, železnimi zagozdami in kladivi za razbijanje kamenja. Spominjam se, da smo pri naši hiši na pcnlstrešju še več let po zadnji vojni hranili močno obrabljen kramp in značilno rudarsko kladivo, za katera je moja stara
mama (Ivana Scvcr, roj. 1878) menila, tla sla še iz rudarskih časov. Vsekakor sla lo orodje potem še rabila njena starejša brala pri gradnji kočevske proge od Slivnice do Vel. Lašč. Na nekdanjih rudarskih kopih sem doslej našel le močno stolčeno kladivo in v rovu v Sp. Dragj prenosno svetilko, ki pa je bila skoraj gotovo prinesena v rov pozneje, ne v rudarskih časih.
Rudo so nakladali na vozove z lopatami, večje kose tudi kar z rokami. Iz manj dostopnih lukenj, do katerih ni vodila vozna pot, so rudo prenašali v posebnih zabojih v obliki velike smetišnice brez ročaja, ki je ob straneh imela opri jemalne odprtine za roke. Delavec je s sprednje strani nagrebel rudo v posodo, jo privzdignil in oprto na trebuh nesel do voza. Spominjam se, da so na ta način še pred nekaj desetletji nakladali pesek iz težje dostopnih kvalitetnih peščenih žil. Nekoč sem tudi sam preizkusil lak transport in ugotovil, da se da še kar "udobno" prenašati 20 do 30 kg rudninskega materiala. V posebno neugodnih okoliščinah naj bi rudo prenašali tudi v posebnih vrečah. Čeprav rudišča v današnjem stanju ne kažejo nobenih znakov, da bi si pri delu pomagali z, miniranjem, smemo z, gotovostjo trditi, da je bil v rabi tudi ta način. Spominjam se pripovedi, da so mnogi hišni gospodarji imeli vedno na zalogi črni smodnik in z.až.igalno vrvico. Tudi stari stolčeni ročni vrtalni svedri niso bili po hišah nobena redkost. Rudo so do fužin prevažali z. vozovi, na katerih sta bila običajno dva zaboja, rekli so jim "truge". Koje voz prispel na cilj, so sneli stransko steno in vsebino prekucnili na kup. Še ni tako dolgo tega, ko so kmetje na ta način vozili pesek za domače potrebe. "Truge" so imele navadno četrt ali polovico prostorninskega metra. Tudi danes se tu in tam še vidijo ob propadajočih poslopjih ti starodobni kontejnerji. Vozili so večinoma s konji, na krajše razdalje tudi z volmi. Florjan Perhaj iz. Ponikcv seje spomnil pripovedi svojega očeta, da je imel prejšnji gospodar njegove domačije najetega hlapca, ki se s konjsko vprego prevažal rudo, največ iz Železnice in Lipljen. Tudi moj praded, Jože Koprivec (roj. 1836), je po pripovedi moje babice zaslužil marsikak goldinar, koje s konji prevažal rudo v Ponikve. Nekateri ustni viri navajajo, da so iz Javh (Šcnlrumcr) vozili rudo z enoosnimi vozovi - telegami, kar je zelo malo verjetno.
V rudniškem rovu v Zgornji Drugi
Težo nakopane rude so verjetno določali tako, kot to počno današnji apneničarji. Na pokončno rogovilo so postavili močan drog kot dvokončen cnakoročen vzvod. Na en konec vzvoda so pritrdili skalo s težo enega ccnla (56 kg), na drugega pa zaboj za rudo. S polnjenjem zaboja so spravili drog v ravnovesje, s čimer je bila določena teža rude. Kaže, da so vrednost nakopanega blaga merili tudi na druge načine; Jože Blatnik iz. Kitnega Vrha (roj. 1914) je posredoval staro pripoved, kako so kopači goljufali prevzemnika s tem, da so med rudo primešali stare štore in s tem povečali kup. To naj bi, po ljudski pripovedi, ugonobilo zagraško fužino. Kvaliteto rude so določali dvakrat: na samem kopu (verjetno kopaški nadzornik) in ob peči pod veščim očesom plavžarskega mojstra. Energetski vir je bilo oglje iz bogatih dolenjskih gozdov.
Delovna sila in strokovnjaki
V letih, ko se je pričela pri nas širiti železarska dejavnost, jo prenehala delati železarna v Čabru na Hrvaškem. Obstaja domneva, da so prišlo prvi iskalci rude in kopači prav iz. teh krajev. Ob primerjavi priimkov iz. okolice Čabra (Arko, Bencina, Čop, Eržen, Miklič, Blatnik, Ožbolt, Pintar, Sušič, Malnar, Troha, Turk, Vesel, Zaje, Žagar, Kvas, Križ ...) s priimki pri nas smemo domnevati, da so nekatera imena tudi po tej poti prišla v naše kraje in da so se nekateri rudarji tu ustalili, saj je rudarska dejavnost trajala več kot stoletje.
Iz železarske zgodovine na Dolenjskem se lepo vidi, da so dobri metalurški strokovnjaki prihajali k nam zlasti iz. nemških in čeških dežel. Tega strokovnega priliva je bila deležna predvsem železarna na Dvoru pri Žužemberku. Tu so delali Ascher, Horsl, Klinz in najbolj znan Ignacij Pantz. kot dober organizator, lastnikov svetovalec in inovator (Jože .Šorn, Železarna na Dvoru pri Žužemberku, Dol. muzej). Pri tujcih so se rudarskega in metalurškega znanja učili domači strokovnjaki. Glavnino fizične delovne sile so sestavljali domačini iz. okoliških vasi in
Ostanki dnevnega kopu kremenovegapeska. Ilrustvo Dol
Sledovi rudarjenja v Medvedici
domači strokovnjaki. Glavnino fizične delovne sile so sestavljali domačini i/, okoliških vasi in zaselkov. Zdi se, da so bili večinoma priložnostni dninarji in le redko redno zaposleni delavci s predpisanimi socialnimi pravicami. Tu so si poiskali delo kmečki sinovi, da so zaslužili kak goldinar za fantovske potrebe, razni strici, ki so neporočeni ostajali v domačih hišah, vaški bajtarji kot dopolnilo k agrarnim virom preživljanja svojih, dostikrat številnih družin. Med prevozniki SO bili nekoliko večji posestniki, ki so lahko vzdrževali primerno vprego in vozove. Sposobnejši in bolj pridni, predvsem v okolici predelovalnih obratov, so počasi napredovali do plavžarjev, fužinskih kovačev, kurjačev pa tudi do mojstrov in nadzornikov. Tako so se v okolici fužin (Ponikve, Zagradec in zlasti Dvor) oblikovali zametki nekakšnega zgodnjega proletariata. Ob počasnem zamiranju železarstva, ki je kljub skromnemu zaslužku vendarle omogočilo nekoliko višji standard, so se mnogi zaposlovali pri gradnji kočevske proge, in ko tudi tu ni bilo več zaslužka, se je vsul pravi plaz. odhodov v Ameriko. Tja so odšli moji stari strici Karol, Franc, Leopold, Janez, stara teta Mana in še mnogi drugi. Od njih seje po 39 letih vrnik domov le stari stric Franc z. novim ameriškim imenom Stnid. Spominjam se, da je močno pozabil slovensko govoricom, zato sem ga težko razumel, kadar je kaj pripovedoval. Povedal je, da so mnogi naši ljudje tudi v Ameriki delali v rudnikih in železarski industriji.
O zaslužku preprostih delavcev, predvsem dninarjev, nisem mogel dobiti nobenih podatkov. Le ena izmed rudarskih anekdot nekoliko pojasnjuje to vprašanje. Povedala mi jo je stara mama Ivana Sever iz. Malih Lipljen. Na bližnjem delovišču je kopal nek bajtar iz. Rožnika, ki je bil velik šaljivec in sploh preveč zgovoren, s čimer je motil ostale delavce. Ko je bilo preddelavcu enkrat vsega dovolj mitje predlagal: "Po goldinarju te plačam na dan, samo da boš tiho". Besedni iznajdljivec se je hitro znašel in mu odvrnil: "Imam plačo rajši po kronci, samo da lahko govorim". Ne vem sicer, kako seje končalo to delovno razmerje, lahko pa iz anekdote razberemo, da je delavec zaslužil dnevno eno krono. Dve kroni sta veljali goldinar, za sto goldinarjev pa si v listih časih kupil volti. Iz. teh podatkov lahko izračunamo enoletni zaslužek v primeru, da si
Po ustnem izročilu naj bi se naši rudarji hranili predvsem s koruznimi žganei, zabcljenimi z, ocvirki, in s krompirjem, pečenim na ognju. O skromnosti njihove prehrane se lahko prepričamo iz naslednje pripovedi: neki kopač - dninarje večkrat pripovedoval, kako imenitno so se gostili nekega dne, koje njihov palir (nekakšen delovodja) praznoval god in jih je pogostil z vinom in belim kruhom. Govorili so, da so bili kopači priložnostno tudi divji lovci, kar je kdaj pa kdaj nekoliko izboljšalo njihovo prehrano.
Od železarstva so posredno živeli tudi oglarji. Moj oče, Leopold Sever (roj. 1904), jc slišal, da so bili prvi oglarji Furlani. Nekateri so prišli sem tudi z družinami. Njihova glavna hrana je bila polenta, ki sojo rezali z nitjo, in kozje mleko.
Ostalo rudarstvo
Omenil sem že, da sta pridobivanje železove rude in njena predelava predstavljala največji del rudarske dejavnosti. V vseh naših kopih naj bi po zelo približnih računih nakopali kakih 80.000 ton rude, kar bi dalo po približno 25.000 ton železa za potrebe tedanjih spodnjeavstrijskih dežel in za izvoz. Pri izračunu sem upošteval izkopano prostornino na terenu in dejstvo, da so naši rudniki dajali pribl. eno tretjino rude in dve tretjini jalovine (po mnenju Antona Starca iz Vel. Lipljen, roj. 1894). Priznati moram, da sem pri tem uporabil tudi del lastne domišljije.
Pridobivanje premoga se niti približno ne more merili s temi količinami. Pri premogu je šlo večinoma le za poskuse pridobivanja tega energetskega vira. Najbrž na celem območju niso nakopali kaj več kot nekaj deset ton premoga. Nahajališča so bila premajhna, kvaliteta preslaba in zato proizvodnja nerentabilna. Premog so kopali v različnih obdobjih, največ po prvi svetovni vojni.
Opaznih je tudi nekaj kopov, kjer so pridobivali kremenov pesek za metalurške potrebe.
Na skrajnem severnem robu naše občine, ob tako imenovani litijski geološki prelomnici, so v znatnih količinah pridobivali cinkovo, svinčevo in baritno rudo s primesmi, ki so vsebovale še živo srebro, baker, srebro, kobalt, kadmij in molibden. V litijskem rudniku in v okolici so pridobili rudo, ki je dala preko 50.000 ton svinca, 42 ton živega srebra in tono srebra. Proizvodnjo v teh rudnikih so ustavili šele pred nekaj desetletji.
Naši "rudniki"
Pri poizvedovanju o naši rudarski preteklosti sem obiskal vsa nekdanja rudarska delovišča, za katera mi je uspelo zvedeti pri ljudeh ali sem zanje zvedel že iz. svoje mladosti. Predvidevam, da mi vsaj četrtino teh rudišč ni uspelo odkriti, bodisi da so bila iz. kmetijskih potreb že davno sanirana ali pa so že povsem izginila iz. človeškega spomina.
Drmožnik pri Stični
Sto metrov jugozahodno od nekdanjega mlina Drmožnik so razločno vidni sledovi rudarskih del. Janez Podobnik iz. Stične (roj. 1912) se spominja, da so tu po prvi svetovni vojni (okoli leta 1922) kopali premog. Na dveh mestih so kupi jalovine z zasutima rovoma in več navpičnih jaškov, ki so tudi zasuti. Na terenu nisem mogel najti vzorcev premoga. V delno zasutih votlinah domujejo gozdne živali.
jaškov, ki so tudi zasuti. Na terenu nisem mogel najti vzorcev premoga. V delno zasutih votlinah dom uje jo gozdne živali.
Spodnja Draga pri Ivančni Gorici
Tudi tu so v letih po prvi svetovni vojni kopali premog. Med vsemi rudarskimi ostanki je tukaj najbolje ohranjen rudniški rov, ki omogoča, da lahko precej globoko prodreš v hrib proti Polževem. Lokacija je približno 2 km jugozahodno od vasi, približno sto metrov nad izvirom Malega Drmožnika. Nad glavnim rovom je več manjših rovov kot terenske sonde. Domačini so nekdaj te odprtine imenovali "kolmluknjc". Franc Kalar iz Ivančnc Gorice (roj. 1912) in Tone Mehle iz. Zg. Drage (roj. 1908) se spominjata navdušenja okoličanov, ker so tu pričakovali delo in zaslužek. Tudi delničarji so se že pogovarjali, kako bodo vložili svoja sredstva. Toda majhne zaloge premoga so kmalu prekinile delo in vsa pričakovanja so propadla. Zanesljivih vzorcev premoga mi ni uspelo nabrati.
Muljava
Tik ob muljavskem bajerju, kilometer južno od vasi, je manjši kop premoga. Vzorci, ki se dajo nabrali, kažejo, da gre za lignit zelo mladega geološkega izvora. Zemeljsko kurjavo so poskušali izkoriščati večkrat, že pred prvo svetovno vojno in po njej. Jame dandanašnji služijo kol odlagališče odpadkov in so že precej zasute.
Bližnji posestnik Franc Ceglar z. Muljave (roj. 1927) je pred nekaj leti blizu svoje hiše izkopal lep kos premoga, ki je dobro gorel.
Artiža vas
Dva kilometra južno od vasi so na hribu Smolcvc v "rudarskih časih" kopali železovo rudo. Po pripovedovanju Franca Ceglarja z Muljave, ta pa je slišal od svojega očeta Janeza Ceglarja
Velika mlaka na Kitnem Vrhu. Nekdaj rudarska jama.
Hrastov Dol
Tu so bila sorazmerno velika rudišča železove rude in kremenovega peska. Sledovi rudarjenja so vidni na vzpetinah proti Kremen jaku, kakšna dva kilometra jugovzhodno od vasi. Ob ti. ravbarski poti je lepo viden rov, ki so ga izkopali precej globoko v hrib in je danes nedostopen. Ignac Slen iz Hrastovega Dola (roj. 1908) se spominja, kako so se fantje iz. vasi večkrat pripravljali, da bi se z vrvmi spustili v rov, a je na koncu vedno zmanjkalo poguma. Rudo naj bi po njegovem vozili v Žužemberk (Dvor). Zemeljska površina kaže, da je šlo v vseh ostalih primerih za dnevni kop. Zelo dobro je viden tudi dnevni kop kremenovega peska pod gozdno cesto, ki vodi iz. Hrastovega Dola v Scla-Šumbcrk. Kremenov pesek so rabili pri tehnoloških postopkih v metalurgiji.
Lučarjev Kal
Imeli so dva večja dnevna kopa železove rude. Prvi, nekoliko manjši, je kilometerjuz.no od vasi - na Gmajnici - in drugi, neprimerno večji, v obsegu vsaj dveh hektarov površine, na desni strani ceste Kompoljc - Lučarjev Kal. Nekdanje delovišče je povsem poraslo s smrekovim gozdom, kljub temu pa so sledovi rudarskih aktivnosti še zelo dobro vidni. Ruda je morala biti dobra, tO sklepam po tem, da je jalovina skrbno prebrana, in po vzorcih rude, ki se tu in tam še najdejo.
Miha Mandelj iz. Lučarjevega Kala (roj. 1923) meni, da so rudo vozili v Zagradcc ali na Dvor.
Kitni Vrh
Tu je v geološkem in rudarske pogledu naše najbolj zanimivo področje.
Najbrž so bila tovrstna dogajanja tod že v rimskih časih. V novejšem času je znano pridobivanje premoga in železove rude.
Premog so kopali večkrat, zlasti pa po prvi in drugi svetovni vojni. Jože Blatnik iz. Kitnega Vrha (roj. 1914) je pri zadnjih izkopavanjih tudi sam sodeloval. Pravi, da največkrat ni bilo izkupička niti toliko, da bi plačali delavce. Kopali so precej globoko v zemljo; začeli so v dolini na severozahodni strani vasi, v smeri proti Češnjicam, kjer so kopali premog v nasprotni smeri. J. Blatnik se spominja pripovedi nekaterih kopačev, da so pod zemljo slišali udarjanje rudarskega orodja v rovu iz. nasprotne strani.
Na Kitnem Vrhu so tudi očitni sledovi pridobivanja železove rude, zlasti na severozahodnem pobočju kitenskega hriba, tik pod vrhom. Poleg sledov dnevnega kopa je bil tu tudi rov, ki je danes zalit z. vodo. V sušnih časih je bil to dokaj zanesljiv vodni vir.
Tudi velika mlaka na zahodni strani vasi je, zaradi svoje nenavadne lege, verjetno rudarskega izvora.
Pri kopanju jarkov za vodovod I. 1990 so prišle na dan mnoge geološke zanimivosti tega kraja. Ob tej priložnosti sem nabral tudi lepe vzorce kitenskega premoga.
Hočcvje
Kake 3 km južno od vasi pod vrhom hriba Šcntrumcr so na dveh mestih kopali železovo rudo. Obsežnejša dela so bila na spodnjem kopu. Rov je že močno zasut, med zadnjo vojno pa je bil še dostopen, saj so se v njem skrivali ljudje pred raznimi nevarnostmi. Zunaj so poleg
jc bil še dostopen, saj so se v njem skrivali ljudje pred raznimi nevarnostmi. Zunaj so poleg jalovine tudi dokaj lepi primerki limonila. Po izročilu naj bi rudo vozili v Ponikve, čeprav ni izključeno, da tudi na Dvor ali v Zagradec.
Ilova Gora
Naselje ima enega naših redkih rudarskih kopov, ki se pogosto omenjajo v geološki in rudarski dokumentaciji. Kaže da so od tod odpeljali znatne količine rude. Kopje obsegal kake 3 hektare površine in je danes pretežno porasel z gozdom. Ruda je limonit s primesmi boksita. Dobiti jo je težko zaradi gozdnega drevja. Verjetno so z. rudo oskrbovali Dvor in Zagradec.
Staro Apno
V bližini lame cerkve Škocjan, na vzpetini imenovani Tičnica, so še danes vidni sledovi dnevnega kopa železove rude. Zajeta je bila površina pribl. enega hektara. Tu smo otroci nekoč nabirali kremenjak, ki smo ga uporabljali kot kresilni kamen. Spominjam se opozoril starejših na nevarnost požara, ki ga lahko zanetimo s tisto rečjo in so nam zato kresilnik jemali. Hrib ima ime po ptičih, ki so jih tod lovili in ob dobrem ulovu pošiljali tudi v Trst, predvsem brinjevke. Še po nečem je hrib zelo znan, vsaj v naši vasi (Male Lipi jene); vanj so verjetno pogosto udarjale strele, kar se dogaja tudi dandanes. Morda imajo pri tem svoj vpliv preostale zaloge železove rude v zemlji.
Male Lipljcne
Železovo rudo so kopali v Birtovcm griču, dva kilometra jugovzhodno od vasi. Za moje mladosti so bila tu še zelo vidna znamenja rudarskih del. Danes o njih skoraj ni več sledu. Prav to rudišče je prvo zbudilo mojo pozornost in vprašanja, ki sem jih o tem zastavljal starejšim. Danes je tu travnik, že nekaj zamahov s krampom na pravem mestu pa pove, da so tu nekoč rudarili.
Železnica
Edino naselje, ki je pri nas po rudi dobilo svoje ime, je vasica Železnica. Sledovi rudarstva so slabo ohranjeni. Najbrž je bil kop iz. poljedelskih razlogov po končani eksploataciji hitro spravljen v prvotno stanje. Po nekaterih znakih bi sodil, da je bilo rudarsko aktivno južno pobočje griča. Po izročilu naj bi bila tu najboljša ruda od vseh kopov v okolici. To potrjuje tudi nekaj vzorcev iz moje zbirke. So v hcinatitnem stanju in skoraj brusne vrednosti. Slavko Ponikvar iz Železnice je videl, kako so pri kopanju vaške kapnice naleteli na zelo kvalitetno rudo.
Medvedica
Ta nenavadna vas - po obsežnosti spada med največje, po številu hiš pa med najmanjše naše vasi - jc imela svoj rudarski kop pri Vranetu, osamljeni hiši med Železnico in Vel. Lipljcni. Sledovi so vidni južno od domačije in na zahodni strani, nad potjo, ki je nekoč vodila na grofovsko žago v Medvedici. Kopali so na površini in v rovih. Eden teh je še danes viden, iz
Velike I .ipljene
Ncdalcč od vasi v jugozahodni smeri so znaki dokaj obsežnega rudarjenja na površini enega hektarja. Nekoč so temu griču rekli železni hrib, jamam pa železne jame. Anton Stare iz Vel. Lipljen (1894-1990) je slišal pripovedovati svojega očeta, da so morali kopači izkopati približno dve tretjini jalovine in eno tretjino rude. Siromašna ruda, zastarela tehnologija, prometna odmaknjenost in huda zunanja konkurenca naj bi po splošnem mnjenju prinesli propad našega železarstva.
Velike Lipljene so bile nekakšna zadnja postojanka na ti. železni poti; ta je od Vel. Lipljen vodila pod Železnico, skozi južni del Malih Lipljen, mimo Gričev, čez. Pule in Ponikvovskc Gmajne do fužine v Ponikvah. Vsa pot je bila imenitno markirana s kosci rude, ki so padali z. vozov. Še danes se ponekod ob večjih nalivih pokažejo od vozov, vode in podplatov zglajene in zato s hematilnim leskom obdane rudne ploskve.
Ostala rudišča
V pripovedi ljudi in v literaturi so omenjeni tudi drugi kraji z nekakšno rudarsko preteklostjo. Viri večkrat omenjajo Ambrus; morda je to jama za ambruško cerkvijo, ki je napolnjena z vodo in raznimi odpadki. Izročilo govori tudi o Bakrcu, kjer naj bi kopali bakrovo rudo. Res so v nekaterih dolinah na jugovzhodni strani vasi sledovi nekakšnih rudarskih del, vendar niti geološka literatura niti sledovi na kopu ne potrjujejo razmišljanja o bakrovi rudi. Zanimiv pa je nastanek imena vasi. Tudi v podtaborski dolini med vasema Bičjc in Podgorica so po prvi svetovni vojni poskušali kopati železovo rudo, toda ostalo je le pri poizkusu.
Zaključek
V naših krajih je rudarstvo zamrlo že pred dobrimi sto leti. Sledovi te dejavnosti so že dodobra izginili tako v naravi kot v spominu ljudi. Številna rudišča preraščajo gozdovi, v zasipajočih se rovih so našle domovanje lisice in druge gozdne živali, jame v bližini naselij pa se že skoraj napolnjene z. odpadki. Tudi starega orodja in drugih izdelkov, narejenih iz. "našega železa", je vedno manj. Še kakega pol stoletja in zob časa bo pospravil še zadnje sledi. Kaj veliko zoper to ne moremo storiti, nekaj pa vendarle: naše šole bi si lahko pripravile primerne zbirke rud iz. naših nahajališč in shranile kakšno orodje. Če že ne iz. učnih potreb in zaradi splošne kulture, pa vsaj v spomin na trdo življenje naših prednikov.
ŽIVINOZDRAVSTVO NA PODROČJU OBČINE GROSUPLJE V PREJŠNJEM IN V PRVI POLOVICI TEGA STOLETJA
Stane Valentinčič*
Uvod
V začetku 18. stoletja je bila živinoreja na Kranjskem, in zlasti na Dolenjskem, še na zelo nizki razvojni stopnji. Temu so bili krivi nemirni časi po francoski revoluciji in tlačanski položaj rejcev živine. Leta 1822 jebilopoStefančiču,ki citira anale, letnik 1822) na Kranjskem na 1000 prebivalcev 42 konj, 380 govedi in 240 ovac. Govedo je bilo najvažnejše oziroma najštevilnejše, pripadalo pa je primitivnim pasmam, saj si kmet ni mogel privoščiti plemenitejših pasem. Po marčni revoluciji 1848 1., ko kmeta osvobodijo tlake, pričneta pa se tudi razvijati industrija in promet, se začenja tudi vzpon živinoreje; konec 18. stoletja se tako število govedi povzpne na 1000 prebivalcev na Kranjskem na 452, tudi število prašičev zraste, število ovac pa pada. Tudi pasemsko se živinoreja dviga.
Posledica teh in drugih sprememb pa je tudi nastop raznih nevarnih kužnih in drugih bolezni pri živini. Te postajajo vse bolj nadležne in družbeno občutljive spričo vse več vredne živine, ki je zasebna last in že pričenja dajati tržne viške. V primerjavi z začetkom 18. stoletja se do konca istega stoletja govedoreja tudi številčno dvigne za 66,3 %, število ovac pa pade za 59,7 % (Stefančič)!
Spričo takega stanja je tudi oblast začela zdravstvenemu varstvu živine posvečati več pozornosti. L. 1843 začnejo izhajati Blciwcisovc Novice. Ta možje 1. 1850 ustanovil šolo za prosvclljevanjc živinorejcev. Imenuje se Živinozdravniška in podkovijska učilnica. Razni avtorji začnejo pisati priročnike za živinorejce, tako na primer "Bukve za kmeta" izda 1. 1843 ži vinozdravnik dr. Janez pl. Bleiwcis, ki je potem napisal še druge knjige, okrožni živinozdravnik Franjo Dular pa napiše knjigo Umna živinoreja I. in II. del, ki je, po Stcfančiču, do prve svetovne vojne najboljše delo v živinoreji.
Razne bolezni, predvsem kužne, ki so se razširile ob vojnah pa tudi zaradi naraščanja ljudske populacije in z rastjo števila domačih živali, so pričele ogrožati po eni strani živinski fond, po drugi pa samega človeka: sloje bodisi za bolezni, nevarne (tudi) za človeka, ali pa na splošno za velike gospodarske izgube pri živini (pogini, izvrgavanja, zmanjšana prireja mesa in mleka itd.), kar seje potem zopet negativno odražalo na človeku.
Začetki živinozdravstva
Vse to in drugi razlogi so pripeljali do odločitve (dunajske) vlade, da je leta 1781 izdala dvorni dekret, da se na veterinarskem inštitutu (na Dunaju) organizirajo posebni tečaji iz živinozdravstva za zdravnike in ranocelnike, ki so se (do) tedaj kot okrožni in okrajni fiziki (zdravniki) bojevali (tudi) proti živinskim boleznim. Na ljubljanskem mediko-kirurškem zavodu, predhodniku medicinske fakultete, ki je bil odprl I. 1772, pa so uvedli veterinarsko stolico, na kateri so se predavanja začela 1. 1795. Zdravniki, ki so hoteli biti pooblaščeni (tudi) za zatiranje živinskih kužnih bolezni, so na tej stolici pridobivali potrebno znanje.
* Ljubljana, 61000, Slovenska 25; dipl. vet., doc. sc.
36
Stanr. Valrnliiičič
V Avstriji jc leta 1731 kot prva te vrste i/šla uredba, imenovana Vichseuchenordnung (Uredba o živinskih kužnih boleznih).
Pod vlado cesarice Marije Terezije je leta 1753 izšla dvorna odločba z generalno uredbo o splošnih in temeljnih načelih zatiranja živalskih kužnih bolezni. V uredbi je bil dan tudi temelj za organiziranje konjaških okolišev in konjaške službe.
Leta 1762 je bila izdana dvorna odločba z generalno uredbo in navodili za postopek pri posameznih kužnih boleznih. Ker v tem času še ni bilo veterinarske službe, so živalske kužne bolezni morali zatirati zdravniki in ranocelniki.
Glede na večanje števila živine in rast ter pomembnost njene vrednosti je rasla potreba po specialnih strokovnjakih za živinozdravstvo. Začnejo se ustanavljati posebne šole, predhodnice današnjih veterinarskih fakultet, seveda na začetni stopnji učnih programov in z različnimi imeni.
ŽIVINOZDRAVNIŠKE ŠOLE IN PRVI ŽIVINOZDRAVNIKI
Prva taka šola v Evropi jc bila ustanovi jena v Lyonu v Franciji leta 1762. Tej sledijo druge evropske države. Na Dunaju ustanovijo leta 1777 Vojaški ži vinozdravski inštitut - K. u k. Militiir - Tierarz.nci - Institut (1), v Ljubljani pa se na medikokirurškem zavodu 1. 1795 ustanovi veterinarska stolica.
Kranjska, ki je tedaj bila del cesarske Avstrije, in to dežela drugotnega pomena, jc prvega veterinarja dobila šele 1. 1875, in sicer je bil postavljen v Črnomlju. L. 1882 je deželna vlada na Kranjskem sistcmiz.irala 6 mest okrajnih veterinarjev, med drugim tudi v Novem mestu. Tuje bil 1. 1884 z začasno nastavitvijo in plačo 600 gold. in 120 gold. dodatka imenovan veterinar Otmar Skale. Njegov delokrog je zajemal tudi sodni okraj Stična (1).
Okrajni veterinarji so bili uradni, rekli bi državni veterinarji in jim jc glavna skrb morala biti zatiranje živalskih kužnih bolezni. Privatno živinozdravniško prakso so smeli opravljati le, kolikor jim je to dopuščal čas.
Prvi živinozdravniki na območju občine Grosuplje
Za prvega stalnega veterinarja - živinozdravnika jc bil v Stični kot banovinski veterinar postavljen 1. 1939 dr. France Rutar. Rojen je bil 1. 1905 v Tolminu, diplomiral pa je v Bologni I. 1929. Kot zaveden Slovenec je iz. takrat italijanskega Tolmina pribežal 1. 1934 v Jugoslavijo in bil najprej v Zagorju ob Savi občinski in potem banovinski veterinar, 1. junija 1939 pa imenovan za banovinskoga veterinarja v Stični na Dolenjskem. Na tem mestu je ostal do 1. junija 1942, ko jc odšel v partizane.
Na Grosupljem pa je bil prvi stalni veterinar domačin Slane Valentinčič, rojen I. 1913, diplomiral na veterinarski fakulteti v Zagrebu I. 1939. Po odsluženi vojaščini je 1. 1940 zaprosil za mesto banovinskega veterinarja na Grosupljem, vendar Dravska banovina, ki ji je tedaj banoval M. Natlačen, tega mesta ni odprla. Zato se je Valentinčič pogodil z občino Grosuplje, da bo tam delal kot privatni veterinar (alternativa jc pač bila mesto sreskega veterinarja nekje na jugu Jugoslavije). Dobil je dovoljenje kr. banske uprave Dravske banovine (št. II1/5 št. 462/10) 14. marca 1. 1940 in delal do 11. junija 1942, ko so ga italijanski okupatorji aretirali in 24. septembra istega leta zaradi aktivne protiokupatorske dejavnosti obsodili na dosmrtno ječo v Italiji. Z občino Grosuplje, ki jc bila tedaj majhna in je zajemala le del Grosupeljske kotline, se jc dogovoril za mesečni honorar 250 din. Dogovoril seje še z. ostalimi občinami v Grosupeljski kotlini (Št. Jurij, Slivnica, Žalna, Račna), z. vsako za minimalen honorar, tako da je skupaj prejemal 400 din za opravljanje privatne živinozdravniško prakse v vsej grosupeljski kotlini.
To sta bila torej prva dva živinozdravnika na teritoriju sedanje občine Grosuplje, ki sta opravljala vse živinozdravniške storitve, razen tistih, ki so pripadale uradnim veterinarjem, to pa je bilo predvsem zatiranje živalskih kužnih bolezni.
Do začetka njunega živinozdravstva (1. 1939 oz. 1940) na območju sedanje občine Grosuplje ni bilo stalnih veterinarjev, pač pa SO včasih zdravili bolne živali ter pomagali pri porodih okrajni - uradni - veterinarji, predvsem oni iz. Ljubljane. Tako so občasno prihajali dr. Josip Čeh, Viktor de Glcria, pa kasneje dr. Franc Kovač, Martin Hribar pa še drugi. Potem koje bil leta 1926 v Ljubljani ustanovljen Državni bakteriološki veterinarski zavod, so tudi sodelavci s tega zavoda občasno prihajali na območje obč. Grosuplje; tako na primer dr. Leon Kocjan ob pojavu kokošje kuge pri perutnini okrog 1. 1934. Vendar lahko sklenemo, da vse do časov po prvi svetovni vojni, dejansko pa do konca 30-tih let tega stoletja, veterinarska dejavnost, zlasti na področju živinozdravstva na območju sedanje občine Grosuplje, ni bila prisotna.
Živinoreja se je v grosupeljski občini, tako kot drugod na Kranjskem, stalno razvijala in je postala ena dominantnih dejavnosti kmetov, ki so še v 30-tih letih tega stoletja predstavljali dve tretjini prebivalstva.
Živinske bolezni, zlasti kužne in nalezljive, so vse več vreden in rastoč živinski fond vse bolj ogrožale. Stcfančič (1) navaja, da se jena Dolenjskem pojavila goveja kuga v letih 1873 do 1875 v 17 vaseh. L. 1871 se je vranični prisad pojavil v več krajih na Dolenjskem; stalno okužco območje je bilo tudi tisto ob Krki. Od 1. 1835 je bila rdečica pogosta bolezen prašičev na Dolenjskem. Tudi prašičja kuga je kmetom morila dragocene prašiče, ki so jim takrat dajali edino zabelo (olja, margarine itd. tedaj še ni bilo), kar nam pove Stcfančič v sledečem stavku: "V avstrijskih deželah je od 1. 1895 do 1900 od 145.837 prašičev, kolikor jih je bilo v po kugi ogroženih dvorcih, obolelo za prašičjo kugo 85.889, tj. 58 %. Od prašičev, obolelih za kugo, jih je poginilo v povprečju 68,4 %".
Tudi steklina je vladala med psi in lisicami (od. 1. 1838 do 1843 pa ponovno od 1862 do 1867). Potem so tu vladale še druge živalske kužne bolezni: kužna pljučnica goveda, sramna kuga, šumeči prisad (zlasti v dolini Krke), smrkavost, ovčje osepnice, mehurčasti izpuščaj pri žrebcih in kobilah, pri bikih in kravah in še garje pri živini (1).
Kaj čudno torej, če so živinorejci morali določene bolezni sami zdraviti, kakor so vedeli in znali. Ko to rečemo, imamo v mislih celo uradna navodila za zdravljenje nekaterih kužnih bolezni živine - kajti predvsem so lete zanimale uradne veterinarje - ki pa so dostikrat bile z današnjim pojmovanjem in znanjem v nasprotju. Zopet Stcfančič (1) navaja, na primer, kako je "kuršmid A. B. zdravil govejo kugo: najprej je bolni živali obilo puščal kri, potem pa uporabljal naslednja zdravila: laneno seme, soliter, kafro, solno kislino, sol in antiflogistika (maže proti vnetju)". Bolezen je bila ustavljena. Neki Tršar pa je priporočal "vsaj pol kokošjega jajca, glavico česna, pol prgišča brinjevih jagod, pol maselca kisa". Novice so (še 1. 1871) za zdravljenje vraničnega prisada (anthrax) priporočale "puščanje krvi (8 do 12 maseleov), polivanje z mrzlo vodo in drgnjenje s slamo; vsaki 2 uri bolno živinče politi z. vodo, ki ji je dodano pol kvinteljca kafre in pol lota solitra". Dr. Bleiweis svetuje za rdečico obolelega prašiča "zdraviti z. obkladki, namočenimi v hladni vodi, pomešani s kisom, in dajanje navadne in grenke soli". Končno, človeku, ki gaje ugriznil stekel pes, svetuje dr. Hacquet "takoj i/.žgati rano z, žarečim železom, potem pa jo prekriti z obliži iz slanega testa, ki jim je primešali 3 srednje velike čebule in pol lota zmletih španskih muh. Obliže menjati, dokler se rana ne ognoji".
Tako je to bilo vse do konca prvega četrtletja 20. stoletja, ko so se začela razvijati in uporabljati spoznanja o antitelesih in antigenih ter raznih seroloških reakcijah, s katerimi seje oboroževala diagnostična znanost in na tej osnovi izdelala ukrepe za zatiranje in izkoreninjenje živalskih kužnih bolezni.
Zaradi teh dejavnosti je sredi 20. stoletja in kasneje uspelo tudi na Dolenjskem izkoreniniti ali vsaj močno zredueirati številne kužne bolezni živine, ki so se tamkaj v 18. in 19. stoletju pojavile in ogrožale živino (in človeka). To so bile zlasti: goveja kuga, slinavka in parkljevka, vranični prisad, smrkavost, ovčje osepnice, pa tudi sramna kuga pri kobilah (durina), mehurčasti
38
Slanr. Valr.ntinčič
izpuščaj pri konju in govedu, prašičja kuga, kokošja kuga, kolera perutnine, garje pri konjih, ovcah in kozah, kužna bolezen goveda in divjadi (pleuropncumonia contagiosa bovum), šumeči prisad, pa še rdečica prašičev in tuberkuloza govedi, ki se edini še sedaj bolj ali manj sporadično (posamezni primeri) pojavljata. Vse te uspehe pa je bilo mogoče doseči le z. razvojem veterinarske medicine, ki seje začel na Dolenjskem tam okoli 1. 1875, koje bil postavljen prvi okrajni - uradni - veterinar v Črnomlju in ko so uradni veterinarji ljubljanskega okraja - že omenjeni dr. Joso Čeh, Viktor de Glcria, dr. Franc Kovač - oziroma z nastankom prvega bakteriološkega zavoda v Ljubljani - dr. Širne Žibcrt, dr. Leon Kocjan - svoje delovanje razširjali tudi na območju (sedanje) občine Grosuplje in ko so pričeli z. delom prvi stalni veterinarji na tem območju - v Stični dr. France Rutar, na Grosupljem pa Stane Valentinčič.
Prvobitno živinozdravslvo
Vse dotlej pa je, ob razvijajoči se živinoreji, ki je postajala vse bolj pomembna gospodarska veja, zdravstvena skrb za živino, v odsotnosti veterinarslva, slonela na samih živinorejcih in na ljudeh, ki so vedeli in znali nekaj več od le-teh.
V tem sestavku ni moj namen obdelati široko in dalj časa trajajoče obdobje, ko so si ljudje, v odsotnosti efektnih strokovnih ukrepov, poskušali pomagati z. raznimi čarovnijami, uroki in zagovori. Raje bi skušal prikazati dejansko ukrepanje samih živinorejcev in bolj ali manj izučenih oziroma specializiranih laičnih oseb pri zdravljenju živine.
Prikaz, ljudi, ki so živinorejcem pomagali, bi se dalo napraviti (tudi) takole: živinorejci sami (doma pri sebi ali pri sosedu), živinorejci z določenimi večjimi izkušnjami in pripomočki, rezarji, podkovski kovači in konjači.
Želel bi poudariti, da bo prikaz, slonel predvsem na mojih lastnih izkušnjah in spoznanjih o tem v naših krajih. Pomeni, da še zdaleč ni in ne bo popoln in tudi ne pledira za popolnost.
Živinorejci so si sami zdravili živino
V največ primerih so živinorejci sami zdravili svojo obolelo živino in ji pomagali pri porodih. Dostikrat ni bilo nikogar, ki bi ga poklicali na pomoč. In četudi je to bilo možno, ni bilo vedno časa klicati oziroma iskati pomoč, ki je bila največkrat potrebna takoj. Potem pa so bili tu še stroški, ki se jih je kmet vedno bal, ne nazadnje so bili včasih tudi medsebojni odnosi slabi, pa dodajmo še vreme, na primer meter snega ali kaj takega, da bo podoba razmer popolna.
Rejci so se sami lotevali zdravljenja tako notranjih kot zunanjih obolenj. Znanje primer, ko mi je kmet, preden je iskal pomoč pri meni, povedal, daje volu, ki si je nategnil kite na zadnji nogi, že nekaj dni po večkrat na dan oteklo mesto na nogi "zascaval". Ko sem se o tej "terapiji" pozanimal dalje, sem ugotovil, da to delajo tudi drugi in ne brez uspeha.
Prašiči so za rdečico v poletnih in zgodnje jesenskih mesecih pogosto zbolevali. Obolele prašiče so kmetje oziroma njihove žene zdravili z. mrzlimi obkladki, namočenimi v vodi s kisom, ki so jih večkrat menjavali. Uspeh je bil dostikrat dober, znak za to pa so bili "tolarji", to so okrogla, malo nad površino kože dvignjena mesta, podobna večjim ali manjšim kovancem, ki so se prašičem izpustila po telesu. Prašiču je padla vročina in gospodinja je bila vesela, ko je prašič začel jesti; spočetka je navadno najprej vzel kislo jabolko in to je bil znak, da je prebolel. Dostikrat pa so opazili, da za rdečico preboleli prašič ne napreduje (ne "ratuje"), kot bi moral. Večina jih ni vedela, da rdečica rada pusti okvaro na srčnih zaklopkah. Takega "ncratljivcga" prašiča so na jesen malo poredili in ob prvem mrazu, ali pa še prej, zaklali.
Nekateri pa so za rdečico obolelemu prašiču znali "zavleči koren". Uhelj se predre z nožem, v nastalo večjo rano pa se "zavleče" koren. Praviloma se zavleče koren črnega ali zelenega teloha, kar so tedaj priporočale tudi razne živinozdravske bukve. Nekateri tega niso vedeli, pa so v rano zavlekli kak drug koren, na primer trpotcev. V bistvu gre pri tem - kot temu sodobno živinoz-dravstvo pravi - za nespecifično terapijo. "Zavlečeno" tkivo uhlja sc vname in močno oteče. Gre
torej za izzvanjc močnega lokalnega vnetja "zavlečenega" uhlja. To vnetje ima nalogo (dodatno) mobilizirati obrambne moči organizma, kar mu pomaga premagati bolezen. Zelo groba intervencija, ki živali gotovo povzroča močne bolečine (navadno po ozdravitvi ostane luknja na uhlju) pri prediranju uhlja in tudi potem, ko se lc-ta vname. Pri sicer zdravem prašiču (lahko) poseg pripelje do uspeha.
Vnetje vimena (lat. mastitis) ni redko obolenje pri kravah po teletu. Obolela četrt vimena oteče in močno boli, krava se ne da molsti, brca, četrt lahko tudi ostane "gluha" (se zasuši). Gospodinje so v takih primerih obolelo vime mazale z. maslom; če je bila pri roki kafra, so lc-to dodale mazilu. Sicer pa je veljalo pravilo, da tele tudi tako vneto vime sesa in s sesanjem najbolje "ven vzame volčec". Volčcc ali voučec (pravilno volčič) so vnetju vimena pravili na temelju tradicionalnega verovanja, "da ponoči pride kravo sesat volkodlak, to je volk (volčič)". Sicer pa so neuki kmetje tudi za nekatere druge živali verovali, da sesajo živino. Tako so večemo-nočno ptico z imenom legen (legat) ali podhujka imenovali (tudi) kozomolz. To alternativno ime nosi ptica še danes. Sicer pa je tako staro in razširjeno, da je tudi latinsko ime te ptice, ki je pri nas postala že redka - caprimulgus (tj. kozomolz). Seveda so vzroki teh pojavov (volčič, kozomolz) vse drugje, bodisi na področju higiene vimena, včasih pa tudi - nočnih tatov.
Če je tele dobilo drisko ali krče v črevesju, je gospodinja skuhala laneno seme in so tele s tako kuhano sluzasto tekočino "zalili" - vlili so mu jo v gobec s steklenico, doslikTat s pivovsko. Pri pravkar položenih pujskih je bilo v navadi "ščipanje zob". Sam gospodar (včasih gospodinja) je pujskom s kleščami poščipal mlečne sekalec, in sicer z. namenom, da bi doječo svinjo obvarovali pred ugrizi in poškodbami vimena (z zobmi).
Nekateri konjerejci so sc sami lotevali tudi spekulativnih posegov z nečednimi nameni. Če je bil konj nadušljiv in ga je kmet želel prodati na sejmu čimbolje, mu je "zaprl" naduho. To gre tako, da mu neposredno pred seman jim dnem daje listje posebne rastline (Atropa beladona), ki za kratek čas zaustavi izločanje sluzi v obolelih pljučnih mešičkih in tako konja ne sili (na) kašelj. Če kupec nadušljivemu konju stisne žrelo, mu namreč to vzbudi kašelj.
Še bistrejši so v apoteki kupili arzensko tekočino (Solutio Fovvlcri) in jo nekaj časa pred prodajo dejali konju v manjših količinah v vodi; imel je boljšo presnovo, dlaka se mu je zgladila in zasvetila. Končno zelo staremu konju so znali tudi prirediti zobovje in tako konja "pomladiti". Sam rejec je v konjeve stare sekalce z žarečo iglo vžgal črne pike - mušice, ki jih ima le mlad konj.
Sicer pa je treba vedeti, da je v prejšnjih časih morala, zlasti mešetarjev na Dolenjskem (verjetno tudi drugod) bila taka, da se prodajalcem živine taki in podobni triki niso šteli (preveč) za zlo, prej nasprotno; o takem spretnežu so pohvalno govorili: "Ta pa zna".
Pomoč pri porodih, predvsem pri kravah in prasicah, je bila tudi prvenstveno v rokah samih rejcev. Ta pomoč seje začela v dneh, ko bi žival morala poleči, za kar je rejce vodil "evidenco": na stenski koledar ali pa v pratiko sije zapisal datum, koje krava ali prašiča bila "vojena" (ko jo je vodil pod bika ali merjasca - umetna osemenitev seje pričela pri kravah 1. 1946, pri svinjah pa še mnogo kasneje). Ko so potem bili dnevi ali, v žargonu, "dnovi ven", seje pričelo čuvanje ("vahtanje") porodnice. Praviloma je ta dolžnost pri kravah pripadala gospodarju (ali drugemu moškemu), pri svinji pa gospodinji ali dekli. Razlika je bila tudi v tem, da se je varovanje pri kravi opravljalo tako, da je gospodar od časa do časa stopil v stajo in pogledal, kako daleč je že pripravljena (na porod), medtem ko so svinjo varovali nepretrgano vso noč, navadno samo eno, medtem ko sc pri kravi to čakanje neredko vleče več dni.
Po otelitvi so rejci imeli navado posuti mokro tele z otrobi ali s kako drugo oblojo, češ da ga krava potem rajši liže. Ko so sc iz. nožnice pokazale noge in glava, včasih že, ko je prišel plodni mehur, je gospodar navadno poiskal kako pomoč (pri sosedih ali doma), da so kravi pomagali, to jc, povlekli tele ven. Neredko so vlekli tako močno, da je prišlo do poškodb bodisi na kravi ali na teletu.
Porodničarji in njihova pomoč pri Idil vali
Ko ž.c govorimo o porodu, jc treba dodati, da so sami rejci nadzorovali in pomagali pri porodu, čeje ta tekel normalno. Čepa seje zakompliciralo, kar pri kravah ni redko, jc bilo treba poiskati in poklicati pomoč, če le mogoče, kvalificirano. Takrat, ko še ni bilo živinozdravnikov, so že dalj časa bili ponekod pri roki nekaki porodničarji - starejši, izkušeni in bistri kmetje, včasih tudi s kakim krajšim primernim tečajem. Bili so to ponavadi sami živinorejci in ljudje so zanje vedeli. Imeli pa so tudi določeno, za porod potrebno opremo. Osebno vem, daje tak porodničar na Grosupljem bil kmet in obenem strojar Alojz. Žitnik. Porodničarjem je ponavadi občina kupila porodniške in druge pripomočke, kot so porodniške vrvi ali še bolje - gurtc, pa tudi porodne klešče. Prve za navezo glave ali nog teleta, druge zlasti za prijem pujska v rodnem kanalu prašiče. Porodničarje segel v kravo, ugotovil lego teleta in ga navezal, pomočniki pa so ga potegnili ven. Ni bilo redko, da so rejci to že prej sami poskušali in je bilo potem, koje prišel porodničar, že vse tkivo rodnega kanala in sramnice oteklo, včasih tudi kaj strgano, tako da je vse skupaj bilo že prepozno. Včasih pa je tudi porodničar predolgo poizkušal in stvar zapacal tako, da jc, ko je prišel veterinar, bilo vse prepozno. Z vlečenjem (premočnim, nekoordiniranim) so kravo "razklenili" ali pa utrgali maternico, tele pa pretegnili, daje bilo treba kravo zaklali, njeno meso pa so skušali prodati sosedom. Ti porodničarji so pomagali pri živini tudi drugače in so za to nekateri imeli določene pripomočke. Navedeni Žitnik je na primer imel bodalo za predrclje vampa ob napenjanju, tako imenovani trokar (pravilno troakar iz. franc. trois quarts). Govedo sc jc prenažrlo ali, kot sc reče, preobjedlo, če je prišlo (pred hlevom) do spaljene detelje, ali pa se jc odvezalo (takrat so namreč večinoma imeli rejci živino privezano v hlevu) in ušlo ven ter sc nažrlo detelje. V vampu je prišlo do kislega vrenja, razvijali so se plini, ki so grozili, da bo kravi počil vamp ali pa se bo živinče zadušilo zaradi pritiska plinov v vampu na trebušno prepono oziroma na pljuča. Če jc rejec o tem kaj več vedel, je poskušal sam vliti govedu v gobec apneno vodo, če to ni šlo, jc bilo treba vamp od zunaj na lakolnici predreti in izpustiti pline, bodisi z. navadnim nožem ali pa s trokarjem, čeje bil pri roki.
Vloga podkovskih kovačev v živinozdravstvu
Tudi oni so bili do določene mere za to šolani, če so obiskovali podkovsko šolo. Pomoč, ki sojo rejcem lahko nudili pri živini, je bila zlasti naslednja: izrezali so tkivo kopitnega raka pri konjih, pri govedu so zdravili "gosenico" med parki ji, izžigali so (pri konjih, ki so težko delali) kostne naslage (eksostoze) na zadnjih nogah ("štihpan" ali škripec), puščali živalim kri, znali so porašpati konjem zobe in, seveda, podkovali so konje in vole (redkeje krave), s katerimi so kmetje vozili.
"Gosenica" imenujejo kmetje proliferativno kronično vnetje usnjice med parki ji, do katerega največkrat pride pri "Stalnih" kravah, to je pri kravah, ki dolgo stoje v gnoju in ne hodijo na pašo ali na napajanje ven. Tkivo med parki ji sc vname in podolžno nabrekne (zato "gosenica"). Zdravili so ga tako, da so med parklje napenjali okroglo raskavo vrv in z. njo večkrat podrgnili sem in tja, s čimer so kronično proliferativno vnetje tkiva - "gosenico" - razkrvavili in proces aktivirali, obenem pa vse skupaj zalili največkrat z. jodovo tinkturo. Včasih je pomagalo.
"Štihpan" so kovači izžigali z. razžarjeno železno iglo in vsaj začasno omilili konju bolečine, da ni šepal. Kri so puščali na vratni žili odvodnici.
Pri nepravilnem zobovju pride pri konju včasih do neenakomerne obrabe kočnikov in sc tam, kjer sc lc-ti ne tarejo z. antagonisti, tvorijo špice. Te lahko ranijo ustno sluznico, konja boli, težko je, v gobcu mu zaostajajo svaljki hrane. Kovač te špice porašpa, to je odstrani z. rašpo.
Rezarji
Tako so imenovali ljudi, ki so opravljali kastracije pri živalih. Rezarji so v naših krajih "rezali" (tudi "popravljali", namreč za bogom) pujske in teleta. Niso rezali žrebcev - ker jc to
zelo tvegan in odgovoren poseg - pa tudi kapunili niso, ker to ni bilo v navadi. Tudi rezanje svinj pri nas ni bilo razširjeno.
Pri "popravljanju" pujskov in telet so uporabljali krvavo metodo, to je, z (rezarskim) nožičem se prereže skrotum (mošnja) in se potem skozi odprtini odrežeta oba semnika (jajca). Rana se pusti odprta. Nekateri so jo premazovali z jodovo tinkturo. Včasih je prihajalo do nezaželenih posledic: do okužbe rane in gnojenja, do izpada črev ali celo do pogina. Nekrvavih metod, kot so "tolčenje" ali burdizzo klešče, rezarji v naših krajih niso uporabljali. "Tolčenje" so uporabljali v krajih, kjer je razvila ovčereja. Samcu (ovnu, teletu) se mošnja stisne med dva kamna (deščici) in se tako zdrobe semniki. Burdizzo klešče so uporabljali kasneje, in to veterinarji.
Šlo je torej za "operacije" ekonomskega pomena. Tele je bilo treba kastrirati, da bi postalo vol, ki ga je kmet rabil za delo na polju in za razna vozna dela; bik v glavnem za to rabo ni primeren, ker je muhast in zna biti življenjsko nevaren za okolico in celo za gospodarja. Pujsek se je moral razviti v prašiča, se z.dcbelili in napraviti čim debelejšo plast masti pod kožo. Merjasci, ki so jih pustili samo toliko, kolikor jih jc bilo potrebnih za oploditev svinj, se ne redijo tako uspešno kot prašiči, njihovo meso pa ima neprijeten vonj.
Rczarstvoje bilo regulirano že v 19. stoletju. Bilo je tako pomembna zadeva in v začetku tako neurejena, da jc kranjski deželni odbor opozoril vlado, da jc 12. maja 1. 1877 izdala in razposlala vsem okrajnim glavarstvom in ljubljanskemu mestnemu magistratu uredbo, ki seje glasila:2
"1. tisti, ki sc hočejo ukvarjati z rczarslvom, morajo zaprositi zadevno okrajno glavarstvo, da jim izda dovolilnico.
2. Kdor hoče dobiti tako dovolilnico, mora dokazati, da seje rezarslva praktično naučil.
3. To mora dokazati s spričevalom ži vinozdravnika v javni službi ali pa s spričevalom dveh mojstrov, ki žc imata dovolilnico za rezarstvo. V tem spričevalu mora biti potrjeno, da ima le-ta potrebno znanje in spretnost za opravljanje rezarstva ter da ga je tudi s skušnjo pokazal.
4. Osebam, ki sc na podlagi omenjenih od političnih oblasti dobljenih dokazov ne morejo izkazati z. dovolilnico, sc ne sme dovoliti, da bi za plačilo opravljale rezarstvo.
5. Plačevanje pridobnine za opravljanje rezarstva se mora odredili le tedaj, če to opravilo samo zase zagotavlja samostojno življenje in če je dano dovolj znamenj, po katerih sc odmeri davek.
6. To uredbo je treba takoj objaviti in skrbeti zlasti za to, da pride do znanja tistim, o katerih je zdaj znano, da se ukvarjajo z. rezarstvom.".
Sama uredba in čas pred njo, ki jo je zahteval, govorila o pomembnosti in družbeno-gos-podarskih potrebah, ki so jo narekovale. Rezarji, ki so to dejavnost opravljali že pred uredbo, so dobili uradno priznanje in osnovo, na kateri so potem delali. Razen dovolilnice, ki so si jo bili dolžni oskrbeti, so si tudi nadeli zunanji znak, ki ga sicer uredba ni klavzulirala: klobuk z zelenim trakom.
Za to, na uredbi zasnovano obrt, so morali plačevali davek. Vendar pa sc vsi rezarji niso legalizirali, ampak so nekateri la posel opravljali "na črno". Prav v Grosupeljski dolini jc dolga leta opravljal rezarstvo Janez. Adamič iz. Praproč, ki pa je bil bolj znan pod imenom Jančck. Na klobuku pa ni nosil zelenega traku. Rezal jc skoraj izključno prašičke in teleta. Za delo ni zahteval plačila, ampak mu jc rejec sam dal nagrado.
Žrebcc pa jc dolga leta hodil režat g. Franc Rebernak st., ki jc imel končano šolo za tako imenovane "kuršmide" (za kar slovenščina nima ustreznega naziva, ampak sc zanje uporablja originalni naziv). To je bila živinozdravslvcna šola na Dunaju, ustanovljena 1. 1777. V začetku šola ni zahtevala za ta poklic posebnega šolskega predznanja, ampak so se na (triletno) šolo za kuršmide vpisovali kovači, pastirji in drugi (1). Šele od 1. 1857 dalje je šola zahtevala predznanje v obliki 4 razredov gimnazije ali realke s posebnim izpitom (tako cit. Stcfančič Ernsta Mayer-holerja). Vojaški gojenci so dosegali naziv "kuršmid" že po dveh letih šolanja, ki jc obsegalo:
poznavanje konja, podkovstvo, anatomijo, zdravljenje zunanjih bolezni, operacije, notranje bolezni, zdravila in živinorejo.
G. Franc Rebcmak, oče veterinarja dr. Franca Rebernaka, ki je bil pred drugo svetovno vojno nekaj let banovinski veterinar v Mokronogu, je absolviral vojaško kuršmidsko šolo na Dunaju. Dolga leta jc hodil kastrirat žrebec po raznih krajih, tako tudi na Grosuplje. Nekajkrat sem mu kot študent veterine celo asistirah Bil je spoštovan gospod. Ko sem 1. 1940 na Grosupljem začel svojo živinozdravniško prakso, sem prevzel tudi rezanje žrebcev. Kastriranje ali rezanje žrebcev smo opravljali enkrat do dvakrat letno, pač glede na to, kolikšna je bila potreba. Rezali smo praviloma na istem dvorišču, ki je bilo vsem lahko dostopno. Sloje za to, da so vsi rejci žrebcev z določenega območja - na primer iz Grosupeljske kotline - istega dne prignali žrebec na isto mesto, kamor je prišel tudi kastrator. Tako so si medsebojno pomagali pri potrebnih fizičnih delih: držanje žrebcev, priprava ležišča zanje, rušenje žrebcev itd. To so tvegana opravila, kajti žrebcev se ne reže v tako rani mladosti kot teličke. Konj mora najprej, to jc, dokler jc še žrebec, dobiti določeno figuro, zlasti močan in usločen vrat ter grivo, pa tudi sicer se mora skladno razviti.
Po kastraciji žrebcev jc pripravila gospodinja obilno in dobro malico. Med pripravljenimi jedrni so bili praviloma tudi semniki (jajca) kastriranih žrebcev. Pogostitev je bila neke vrste slavnost, ki jc imela svoj družbeno-gospodarski pomen. Tedaj se je namreč žrebec spremenil v konja, to jc v za kmeta - vsaj tedaj, ko še ni bilo traktorjev - najpomembnejšo domačo žival: on mu bo v bodoče oral in branal njivo, vozil z. nje pridelke, iz. gozda pa les za gradnjo in kurjavo. Vozil ga bo z. "zapravi jivčkom" k maši in na ohceti. Žrebec po pravilu za te opravke ni tako primeren: jc muhast, nemiren, vsaka pojajoča se kobila ga vznemiri, lahko je celo nevaren. Proslavitev preobrazbe žrebca v konja je torej upravičena.
Na Grosupljem so žrebec največkrat rezali na dvorišču pri Ulčarju. Rezarji, ki so bili ustrezno šolani, so rejcem, ko so prišli k njim v hišo, lahko pomagali z. raznimi nasveti pri živini.
Konjači
Konjaci, med ljudstvom imenovani "šintarji", so tudi spadali na področje živinozdravstva. Skrbeli so predvsem za higieno, za neškodljivo odstranjevanje živalskih trupel in njihovih delov. In ker so živali dostikrat poginile za kako kužno boleznijo, je bila torej njihova naloga, da so preprečevali širjenje kužne bolezni in s tem varovali živino pred obolenjem. Ta njihova dejavnost jc bila zasnovana na zakonu (iz. 18. stol.) Za svoje delo so redno dobivali nagrado z, občine.
Konjači se praviloma s kako drugo živinozdravstveno dejavnostjo niso ukvarjali.
Na območju današnje občine Grosuplje jc bila konjačija na Peščeniku, njen lastnik in obenem konjač pa je bil P. Žnidaršič. Konjač je zakopaval trupla poginulih živali. Razen tega je moral po vaseh (z "lasom") loviti potepuške in neregistrirane pse, zlasti stekle ali z. znaki stekline, in jih zapreti na konjači ji v posebne kletke, kjer so bili določen čas na opazovanju, nato pa jih jc usmrtil ali pa vrnil lastnikom.
Na svojem posestvu jc moral imeti inje tudi imel - ograjeno živalsko pokopališče, ob njem pa "šupo" z vozom in razno opremo ter prostor za morebitno seciranje poginule živali. Vse skupaj je po uporabi moral razkužiti. Na isto mesto je bilo dovoljeno drugo mrhovino zakopati šele po preteku 10 let.
Nekaj let po drugi svetovni vojni jc službo neškodljivega odstranjevanja živalskih trupel in konfiskatov prevzela veterinarska služba, nato pa kafilerija, ki je le odpadke predelovala v razne koristne produkte, kot so mesna in kostna moka, tehnična mast in drugo.
1 A. Stcl'ančič: Začetek in razvoj veterinarstva na Slovenskem do prve svetovne vojne, Ljubi Jana, 1966.
2 M. Dolenc: Nekaj o rezarstvu, Veterinarske novice, XVI, 12, Ljubljana 1990.
ZADRUŽNIŠTVO V OBČINI GROSUPLJE Hranilnica in posojilnica v Šmarju
France Adamič*
Med vsemi gospodarskimi javnimi organizacijami v občini Grosuplje so bile najpomembnejše kmetijske zadruge, ki so do prve svetovne vojne, zlasti pa med obema vojnama, zajele mnoge gospodarske dejavnosti na ozemlju današnje občine Grosuplje. Najvažnejše so bile v prvem obdobju kreditne zadruge oziroma hranilnice in posojilnice, nato živinorejske in mlekarske, splošne, delovne in obrtne ter druge produktivne organizacije. Zato bomo v tem poglavju raziskali vse vrste zadrug v raznih obdobjih, njihov razvoj, težave in zaton.
Zadruga jc na ekonomske temelje postavljena samopomoč, ki jo je naš mali človek potreboval v času tuje vladavine: bile so prostovoljna združenja dela na individualnih proizvajalnih sredstvih.
Pri nas so bile najstarejše zadruge tako imenovane planinske združbe ali kompanije, ki so omogočile prodajo mleka oziroma mlečnih izdelkov in živine ter nabavo gospodinjskih in gospodarskih potrebščin. Delovale so brez pisanih pravil, na podlagi dogovarjanja med interesenti. Tc organizacije uvrščamo v predzadružne oblike združevanja. Kasneje so dunajska vlada in deželne oblasti izdajale razna navodila, patente, zakone in druge predpise, ki so uravnavali odnose med člani in družbo, postopke in pogoje za ustanovitev ter poslovanje zadruge. Zadruge naj pospešujejo gospodarjenje, varčevanje in moralne odnose, da preprečujejo odcrušlvo, pijančevanje in zapravi jivost ter v obmejnih in odtujenih mestih varujejo našega malega človeka pred nacionalnim zatiranjem. Kljub politični razcepljenosti jc slovensko zadružništvo odigralo važno gospodarsko in narodnopolitično vlogo, posebno v začetni dobi našega kapitalizma, ko so banke in vaški oderuhi prevzeli vodilno vlogo v politiki in gospodarstvu.
Moderno zadružništvo sloni na načelih, ki so jih v času industrijske revolucije postavili siromašni angleški tkalci leta 1844 v Rochdale. Idejo kreditnega zadružništva sta razvila Nemca Hermann Sehultz.e-Delitsch (1808-83) in Fridrich VVilhclm Raifeissen (1818-88); zadružno ideologijo pa je razvil Francoz Charles Gide; o zadružništvu so razpravljali in pisali Marx, Engels in Lenin. Pri nas so bili najmočnejši v zadružnem vodstvu liberalca Josip in Mihael Vošnjak, krščanski socialist Janez E. Krek in socialist Anton Kristan.
Zadružništvo v slovenskih deželah sc jc razvijalo na podlagi društvenega zakona iz. leta 1858 in zadružnega zakona iz. leta 1873, v stari Jugoslaviji na podlagi zakona o gospodarskih zadrugah iz. leta 1937, novo socialistično zadružništvo pa na podlagi zakona o združevanju kmetov iz. leta 1965 oziroma 1972.
Charles Gide je predvideval tri razvojna obdobja: v prvem se razvijajo predvsem kreditne, v drugem blagovne, v tretjem pa proizvajalne zadruge. Po tej poli naj bi svet po evolucijskem postopku prešel iz. kapitalističnega v socialistični družbeni red.
Slovensko z.admžništvo seje do konca druge svetovne vojne razvijalo v skladu z mednarodnim programom, toda politično razcepljeno in v kapitalistični sistem ujelo. Zato ni moglo opraviti celotne gospodarske, družbene in kulturnohumanc vloge, kot jc bilo zapisano v programih.
* Ljubljana, 61000, Janefičeva I; dipl. ini, dr. sc, zaslužni prof. Biotehniške fakultete v Ljubljani
44
l'rancc Adamič
Hranilnice in posojilnice
Hranilnice in posojilnice so ustanavljali z namenom:
1. da sprejemajo in obrestujejo hranilne vloge ter vloge na tekoči račun;
2. da si pridobivajo nadaljnja denarna sredstva, kolikor so za dosego zadružnega smotra potrebna, s kreditom v prvi vrsti pri zadružnih zvezah v Ljubljani;
3. da dajejo svojim članom posojila;
4. da oskrbujejo svojim članom inkaso in
5. da oskrbujejo svoje člane s potrebnimi gospodinjskimi potrebščinami.
Denarna sredstva hranilnic in posojilnic so bila zadružni deleži, hranilne vloge, vloge na tekoči račun, zadružna posojila, rezervni sklad, pristojbine in upravne pristojbine.
V članstvo zadružnih hranilnic in posojilnic so sprejemali osebe, ki so se lahko vezale s pogodbami in ki so pridobivale ali so imele posest na poslovnem območju določene hranilnice in posojilnice (na območju občine ali župnije) ali v neposredni okolici.
Vsak zadružnik je moral vplačati zadružni delež, in od načelstva določeno vpisnino. Delež, se ni obrestoval in se nanj niso izplačevale dividende. Posojila je dovoljevalo načelstvo le zadružnikom, članom hranilnice in posojilnice, in sicer: 1. na osebni kredit, 2. na zastavo.
Posojila na osebni kredit so dajali proti dolžnemu pismu ali pa na tekoči račun. Menice so bile izključene.
V vsakem primeru sc je morala razen izposojevalca zavezati še najmanj ena oseba, katere imovinske razmere so dajale za dovoljeno posojilo popolno varnost, kol porok in plačnik. Poleg tega seje za varnost posojila morala zavezati tudi soproga ali soprog izposojevalca.
Zaveza zadružnikov je bila neomejena v smislu postave z dne 9. aprila 1873, št. 70 državnega zakona.
Najvišji organ zadružne hranilnice in posojilnice jc bil zadružni občni zbor, izvršno telo pa je bilo načelstvo, ki je imelo načelnika in navadno šest ali osem članov. Načelnik in vsak odbornik je moral biti vešč pisave in branja.
Na območju sedanje občine Grosuplje je delovalo 8 hranilnic in posojilnic RaiiTeiscn-Kre-kovega tipa, in sicer v Vidmu-Dobrepol ju, Šmarju, Stični, Šentvidu, na Krki, Škocjanu, Šentjurju (Podtaboru) in Zagradcu.
Hranilnica in posojilnica v Šmarju
Hranilnico in posojilnico v Šmarju so ustanovili na ustanovnem občnem zboru dne 17. novembra 1900 ter sprejeli naslednje sklepe:
1. poslovni delokrog HP v Šmarju je obsegal območje občin Šmarje, Grosupl jega, Šentjurja, Spodnje Slivnice, Račnc in davčne občine Lipoglav;
2. zadružni delež je znašal 2 (dve) kroni;
3. v primeru likvidacije naj sc izroči premoženje Župnemu uradu Šmarje;
4. občni zbori so sklepčni, če jc navzočih vsaj deseti del zadružnikov;
5. Načelstvo ima načelnika in 7 (sedem) članov. Na ustanovnem občnem zboru so bili izvoljeni:
Matej Sitar, dekan v Šmarju 12, za načelnika; za člane načelstva pa: Ivan Baloh, kaplan v Šmarju 12; Josip Ogorclcc, župan in posestnik na Razdrtem 11; Janez Petrič, posestnik in trgovec v Gumnišču 8; Franc Košak, posestnik in župan na Grosupljem 4; Anton Kastelic, posestnik na Klancu 3; Ivan Babšek, trgovec in posestnik v Šmarju 20 in Matevž. Škerjanc, posestnik v Šmarju 14.
V nadzorstvo je bilo izvoljeno 5 (pet) članov.
Na 1. občnem zboru leta 1902 ni bilo sprememb v načelstvu, v pravilih in načinu poslovanja.
Na 2. občnem zboru dne 5. aprila 1903 je izstopil Matej Silar (ker je umrl), vstopil je Valentin Sitar, kaplan v Šmarju 12. Za načelnika je bil izvoljen dotedanji član načelstva Lenart Zupan, župni upravitelj v Šmarju 12.
Na 3. občnem zboru dne 4. vinotoka 1903 je odstopil načelnik Lenart Zupan (zaradi premestitve), na novo pa so izvolili za načelnika Mihaela Trčka, župnika in dekana v Šmarju 12.
Na 4. občnem zboru dne 27. marca 1904 so polrdili dosedanje člane načelstva in načelnika: na mesto umrlega Franca Tomcta so izvolili Alojza Kastclica, posestnika v Šmarju. Zadruga je tedaj imela 192 članov-zadružnikov.
Na 5. občnem zboru dne 6. maja 1906 je izstopil član načelstva Josip Ogorclec, na novo so izvolili Jožefa Pcnneta, posestnika v Ponovi vasi. Tega leta je imela zadruga 241 članov, na občnem zboru pa je bilo navzočih 75 zadružnikov.
Na 6. občnem zboru dne 3. maja 1907 je načelnik Mihael Trčck poročal o dotedanjem delu in poslovanju zadružne hranilnice in posojilnice, o zadolžnicah, o podaljševanju zadolžnic, o porokih in anuitetah. Na mesto Valentina Sitarja so izvolili Alojzija Volca, kaplana v Šmarju 12. Zadruga je imela 265 članov, na občnem zboru pa je bilo navzočih 59 zadružnikov.
Na 7. občnem zboru dne 5. maja 1908 je bilo navzočih 29 zadružnikov od 278 članov. Zaradi preselitve kaplana Alojzija Volca so izvolili za člana načelstva Franca Vrhovca, kaplana v Šmarju 12.
Na 10. rednem občnem zboru dne 10. aprila 1911 so izstopili iz načelstva Franc Vrhovec, Franc Košak in Janez Pelrič, na novo so bili izvoljeni: Franc Žitnik, posestnik v Lanišču 4, Franc Strcž.ck, posestnik na Malem Vrhu 8, in Jožef Okorn, posestnik, Grosuplje 10.
Zaradi tekočih sprememb v načelstvu in vodenju tajniških poslov, katere so opravljali po nekem nepisanem pravilu kaplani šmarske župnije, so nastale motnje v poslovanju. Iz leta 1909 in 1910 ni zapisnikov občnih zborov. Načclstvo je imelo sicer sedem sej, revizija je bila baje dvakrat opravljena, član načelstva Franc Košak je tudi dvakrat pregledal poslovne knjige, vendar revizijskih zapisnikov ni v omenjenem fasciklu. Verjetno je zaradi motenj v poslovanju izstopil iz načelstva Franc Košak, ki je bil tedaj izvoljen za predsednika nadzorstva. Zadnjo revizijo je dne 6. julija 1911 opravil revizor Zadružne zveze Valentin Oblak.
Na 11. občnem zboru dne 28. aprila 1912 je zaradi smrti izpadel iz. načelstva Anton Kastclic, posestnik na Klancu 3, na novo pa je bil izvoljen Janez Hribar iz Dol 2. Zadruga je imela tedaj okoli 300 članov, na občnem zboru pa je bilo navzočih 44.
13. občni zbor dne 10. maja 1914 je vodil Edvard Šimnic, župni upravitelj v Šmarju, ki je nadomeščal umrlega načelnika Mihaela Trčka (+ 3. aprila 1914). Predsedujoči seje v začetku spomnil preminulih dveh članov načelstva (Mihaela Trčka in predsednika nadzorstva Franca Košaka, ki je umrl leta 1914). Na zboru so izvolili za načelnika Edvarda Šimnica, župnega upravitelja v Šmarju 12, za predsednika nadzorstva pa Janeza Kračmana, posestnika na Sapu.
Na 14. občnem zboru dne 9. maja 1915 je zaradi preselitve v Ljubljano izstopil Edvard Šimnic, odstopili pa so tudi vsi drugi člani načelstva in člani nadzorstva. Za načelnika je bil izvoljen Fran Pešec, župnik in dekan v Šmarju 12, ter vsi dotedanji člani načelstva: Alojz. Kastclic (tudi za namestnika načelnika), Janez Hribar, Anton Pcrčič, Jožef Okorn, Jožef Perme, Franc Strcž.ck in Franc Žitnik.
V nadzorstvo so bili izvoljeni Matej Mehlc, Jožef Krištof, Jožef Novak, Anton Šerjak, Franc Trtnik in Janez Zaviršek.
O 15. in 16. občnem zboru v arhivu ni bilo možno najti ustreznih listin. Na 17. občnem zboru dne 28. maja 1917 je bilo nekaj nepravilnosti in sprememb; zapisnik na običajnem obrazcu je samo podpisan od načelnika in zapisnikarja. Zaradi tega je sodnik Milčinski ugotovil, daje občni zbor pomanjkljiv.:
1. ker zapisnik ne navaja imena predsednika občnega zbora, niti števila članov niti števila navzočih zadružnikov za potrebno sklepčnost;
46
France Adamič
2. ker zapisnik ne navaja, če je bil občni zbor pravilno sklican, zapisnika pa niso podpisali predsednik občnega zbora in dva člana - overovatclja;
3. ker so izstopili trije člani načelstva; izvolili so štiri nove člane. Voliti je treba na novo celotno načelstvo z. osmimi člani;
4. ker manjkajo podpisi večine novoizvoljenih članov. Podpise mora overiti sodnija ali notar;
Notarski substitut notarja Mateja Hafnerja, Janko Svctličič, jc z. dopisom z dne 28. junija 1918, št. 632 (IB-18) sodišču sporočil, da ne morejo ugoditi predpisom:
1. zaradi preobilnega dela in poslov v zvezi s podpisovanjem vojnega posojila;
2. člani imajo mnogo kmetijskih del in nc morejo priti k notarju. Zato naj se rok podaljša do 31. julija 1918.
Na 17. občnem zboru so sprejeli tudi dopolnilo pravil. K. 5. tč. so dodali še: ... in vse gospodarske potrebščine.
Pripomba: Iz arhivskih listin ni razvidno, čc jc načelstvo (in kdaj) izpolnilo formalne in vsebinske zahteve sodnika Frana Milčinskega. Razvidno je le, daje na občnem zboru odstopilo celotno načelstvo, na novo pa so bili izvoljeni samo štirje člani, in sicer: Alojz Kastelic iz. Šmarja za načelnika, za člane pa Ivan Trtnik iz. Klanca 6, Ivan Noč, župni upravitelj, Šmarje 12, Ivan Platiša, kaplan, Šmarje 12.
Ime dotedanjega načelnika in dekana Frana Pešca na naslednjih dveh občnih zborih ni bilo nikjer zapisano.
18. občni zbor dne 19. maja 1918 ni bil sklepčen, ker ni bil pravilno sklican; čeprav ni bil sklepčen, jc vendarle nadaljeval delo čez pol ure. Ker sklepi niso bili veljavi, so ga sklicali nanovo dne 10. avgusta 1918. Na zboru sta izstopila kaplana Ivan Platiša in Ivan Noč (zaradi prestavitve) ter Alojzij Kastelic (zaradi bolezni); na novo so bili izvoljeni: Jožef Trontclj, posestnik na Sapu 9, Janez Hribar, posestnik iz Dol 2, in Franc Kramar, posestnik na Sapu 18, za zapisnikarja pa so določili kaplana Ljudevita Straussa.
Na 19. občnem zboru dne 29. junija 1920 je bilo navzočih 32 zadružnikov od 248 članov. Posebnih sklepov ali sprememb v upravi hranilnice in posojilnice niso sprejeli.
20. občni zbor je vodil dne 29. junija 1921 Jožef Trontclj, posestnik na Sapu 9, zapisnikar pa je bil Frančišek Ferbežar, šmarski organist. Iz načelstva je izstopil Jožef Trontclj iz Sapa 9, na novo pa so izvolili dekana Franca Pešca za načelnika, za predsednika nadzorstva pa kaplana Rafaela Morela; revizijo jc opravil Franjo Rakovič, revizor Zadružne zveze v Ljubljani.
Zaradi spremembe pravil in prilagoditve novi jugoslovanski zakonodaji so na izrednem občnem zboru dne 26. novembra 1922 sprejeli naslednje sklepe:
1. V primeru nesklepčnosti se lahko pol ure po začetku občnega zbora sklepa nc glede na število prisotnih članov;
2. načelstvo ali upravni odbor vodi predsednik ali njegov namestnik - podpredsednik; nadzorstvo vodi predsednik nadzorstva ali podpredsednik.
Dokumentacija o občnih zborih in o poslovanju hranilnice in posojilnice v Šmarju je za obdobje naslednjih deset let pomanjkljiva. Vemo samo, da so bili naslednji občni zbori, in sicer: 21. občni zbor dne 29. junija 1923; 22. občni zbor dne 26. aprila 1923; 25. občni zbor dne 29. junija 1926; 27. občni zbor dne 29. junija 1928 in 29. občni zbor dne 29. junija 1930. Na navedenih zborih ni bilo nikakršnih poslovnih, vsebinskih ali kadrovskih sprememb. V tem času (1923-1931) je jugoslovansko in svetovno gospodarstvo ter finančno poslovanje prešlo iz. konjukturc v obdobje finančne krize. Med glavnimi problemi kreditnega zadružništva se pojavita vprašanje prcz.adolžcnosti kmetijstva in problem likvidacije kmečkih dolgov.
Na 30. občnem zboru dne 31. maja 1931 sta izstopila Ivan Trtnik s Klanca 5 (zaradi smrti) in Franc Kramar s Sapa 18. Na novo sta bila izvoljena Franc Trtnik s Klanca 5 in Franc Gliha iz Šmarja št. 8.
Leta 1931 je zadruga imela 437 članov; zaradi nesklepčnosti seje občni zbor začel pol ure po napovedanem času. Zapisnik je vodil kaplan Jožef Rozman, predsednik pa je prebral revizijsko poročilo, ki ga je dne 15. in 16. decembra 1927 opravil revizor Jože Slak. Nato so odslopili vsi člani načelstva, vendar jih je občni zbor ponovno izvolil.
Na 31. občnem zboru dne 29. maja 1932 je izstopil Jožef Perme iz. Ponove vasi, na novo pa je bil izvoljen Anton Ravnikar, župni ekspoz.it na Grosupljem št. 54. Revizijo je opravil dne 14. in 21. maja 1932 revizor Franjo Rakovič.
32. občni zbor dne 25. februarja 1934 je vodil Anton Ravnikar, zapisnik pa organist Franc Fcrbcžar. Izstopil je Fran Pešec, na novo pa je bil izvoljen Alojzij Kastclic iz. Šmarja št. 11. Občnemu zboru je že predsedoval Anton Ravnikar, medtem koje bil Franc Gliha še načelnik, izvoljen na prejšnjem občnem zboru leta 1932. Leta 1933 občni zbor ni bil sklican zaradi homatij z. dekanom Franom Pešcem (menda je bil pred cerkvenim sodiščem; nepravilnosti v poslovanju zadruge so zakrili pred sodno preiskavo), ki je na tem občnem zboru formalno odstopil, obenem je odstopil tudi Alojzij Kastclic iz Šmarja št. 11. Leta 1934 je bilo včlanjenih 241 zadružnikov.
O 33., 34. in 35. občnem zboru v arhivu ni ustreznih listin, ki bi kakorkoli razjasnile krizno obdobje v času dekana Pešca na eni in posledice krize kreditnega zadružništva na drugi strani.
36. občnemu zboru dne 29. junija 1937 je predsedoval Anton Ravnikar, ki je tudi vodil poslovanje hranilnice in posojilnice. Dekan Pešec jc bil že nekaj let priprt v Turcnčku. Iz načelstva je izstopil Anton Perčič iz. Paradišča 6, na novo pa je bil izvoljen njegov sin Anton Perčič ml., tudi iz. Paradišča 6. V zadrugi je bilo včlanjenih 220 članov, občnega zbora pa seje udeležilo samo 20 zadružnikov. Zapisnikar je bil kaplan Ivan Mramor.
V smislu uredbe o zaščiti kreditnih zadrug z. dne 23. novembra 1937 jc Hranilnica in posojilnica Šmarje dne 24. februrarja 1938 poslala preko Zadružne zveze Ljubljana na Ministrstvo za kmetijstvo v Beogradu vlogo s predlogom:
- da se odgodi jo plačila za dobo 6 let,
- da se od 1. januarja 1938 v smislu uredbe o zaščiti denarnih zavodov obrestujejo hranilne vloge po 2%.
Ministrstvo za kmetijstvo jc z odločbo z dne 9. marca 1938 dovolilo odgoditev izplačil za 6 let, za nove vloge pa 2% obresti. Ignacij Tirš jc dne 7. in 8. januarja 1935 opravil revizijo.
Na 37. občnem zboru dne 17. februarja 1938 jc bilo navzočih 20 članov od skupno 220 zadružnikov. Iz. načelstva sta izstopila Franc Trtnik s Klanca 12 in Franc Žitnik iz Lanišča 4, na novo sta bila izvoljena v načelstvo: Anion Kužnik, trgovec iz. Šmarja, in Jožef Mehle, posestnik s Cikavc 22.
Na zboru so izvolili tudi tri nove člane nadzornega odbora. Izvoljeni so bili: Jožef Rozman, kaplan, Šmarje 12, za predsednika, za člane pa Franc Habjan, Mali vrh 2, Anton Goršič, Podgorica 7, in Jožef Fcrbcžar, Razdrto 20.
38. občni zbor jedne 18. junija 1939 vodil Anton Ravnikar, zapisnik pa je pisal Franc Golob. Občnega zbora se je udeležijo 25 zadružnikov od 237 članov. Iz načelstva so izstopili: Anton Perčič iz. Paradišča 6, Anton Kužnik iz. Šmarja 20, Jožef Mehlc s Cikave 22 in Alojzij Kastelic iz Šmarja 11, na novo pa so bili izvoljeni: Anton Goršič iz. Podgoricc 7, Anton Pavlin iz Hude Police 1, Janez Kastclic s Sapa 17 in Anton Vidic s Pleš 2.
Na podlagi poslovnega in revizijskega poročila jc bilo poslovanje v zadnjem letu uspešno. Revizijo je opravil 26. oktobra 1938 revizor Karol Krištofič.
39. občni zbor dne 19. maja 1940 je potekal v smislu Zakona o gospodarskih zadrugah iz leta 1937 in v okviru novih zadružnih pravil, ki so jih sprejeli na tem občnem zboru. Glavne značilnosti in spremembe so bile:
1. Naslov zadruge se je glasil: Hranilnica in posojilnica, z. z. n. j., Šmarje-Sap.
2. Upravni <.xlbor šteje šest članov in se voli za dobo treh let. Vsako tretje leto izstopi tretjina mlbornikov.
3. Namen zadruge je, da izboljša gospodarske razmere svojih članov, da jim preskrbi cenen kredit,
4. da budi in širi smisel za načrtnost, zbira hranilne vloge na vložne knjižice in na tekoči račun,
5. da pridobiva sredstva za izposojila,
6. da nabavlja svojim članom potrebna sredstva za življenje in sprejema od zadružnikov pridelke v komisijsko prodajo in
7. da posreduje zadružnikom v zavarovalnih poslih.
8. Poslovni delež, je znašal 150 din, jamstvo pa je bilo neomejeno. Zadruga vključuje nad 450 varčevalcev.
Na izrednem občnem zboru je izstopil iz odbora Anton Pavlin s Hude Police, za načelnika jc bil izvoljen Anton Ravnikar, župnik in dekan v Šmarju, za člane načelstva pa: Janez Hribar, Dole 2, Franc Strcž.ek z Malega Vrha 8, Anton Goršič iz Podgoricc 7, Franc Gliha iz. Šmarja 8, Anton Vidic s Pleš 2, Janez. Kastclic s Sapa 17 in Jožef Mehle s Sel 22.
Na 40. občnem zboru leta 1941 sta po novih pravilih izpadla Franc Strcž.ek z Malega Vrha 8 in Anton Vidic iz, Pleš 2.
Revizijo je dne 11. decembra 1941 opravil revizor Franjo Rakovič.
Na 41. občnem zboru 6. aprila 1942 je bilo navzočih 19 zadružnikov od 241 članov. Zaradi vojnih razmer ni bilo odobreno nobeno posojilo in ni bilo nobene vloge. Izgubo so pokrili iz rezervnega sklada v znesku 8.444.05 lir. Sklenili so, da se sme zadruga zadolžiti do 100.000 lir, posamezniku pa se sme odobriti do 20.000 lir posojila. Na zboru sta izpadla Anton Vidic s Pleš 2 in Franc Gliha iz Šmarja 8. Oba člana sta bila ponovno izvoljena v načelstvo. Za namestnika načelnika sta bila izvoljena: Anton Perčič iz Paradišča 6 in Franc Strcž.ek z. Malega Vrha 8.
Revizijo je dne 12. julija 1943 opravil revizor Franjo Rakovič.
Na 42. občnem zboru dne 28. februarja 1943 je bilo navzočih 17 zadružnikov izmed skupno 241 članov. Zbor je vodil predsednik HP dekan Anton Ravnikar, zapisnik pa Jernej Podbcvšck. Na podlagi sklepa seje zadruga lahko zadolžila do skupne vsote 500.000 lir, posameznemu članu pa se sme odobriti do 30.000 lir posojila. Na zboru sta izstopila Alojz. Kastclic in Janez, Hribar, na novo pa sta bila izvoljena: Anton Perčič iz Paradišča 6 in Ivan Janežič s Sapa 6.
Na 43. občnem zboru dne 29. junija 1944 je bilo navzočih 8 zadružnikov izmed 97. Zbor je vodil podpredsednik Anton Goršič, zapisnik pa Jernej Podbcvšck.
Zaradi izrednih razmer je bilo poslovanje omejeno. Odobrili so 4 posojila, sprejeli 2 nova člana, izbrisani so bili 3 člani, ker so pomrli ali pa so sc izselili. Vseh članov je 146. V letu 1943 je imel odbor samo dve seji. Po zlomu Italije in odhodu italijanskega vojaštva se je odbor pred komunisti razbežal na razne kraje, zato dolgo časa ni bilo mogoče imeti sklepčne seje. Poslovni pribitek v znesku 1.807 lir so pripisali rezervnemu skladu, ki je potem znašal 5.297.88 lir.
Na zboru sta izpadla Anton Goršič in Jožef Mchle, vendar sta bila ponovno izvoljena v upravni odbor. Zadruga sme sprejeli do 1.000.000 lir hranilnih vlog, zadolži se lahko do 200.000 lir, posamezniku pa je lahko odobrila do 40.000 lir kredita.
Na občnem zboru dne 4. marca 1945 je bilo navzočih 11 zadružnikov od skupno 97 članov. Zbor je vodil predsednik UO Anton Ravnikar. Zaradi vojnih razmer je odbor posloval zelo omejeno. Vloge so narasle za 95.500 lir, posojila so se znižala za 13.000 lir, prošenj za nova posojila ni bilo. Poslovni pribitek 1.669.53 lir so pripisali rezervnemu skladu, ki je s tem narastel na 6.967.41 lir. Iz. upravnega odbora sta izstopila Franc Gliha in Anton Vidic, ki pa sta bila ponovno izvoljena. Na zboru so sprejeli do tedaj veljavne hranilnoposojilne pogoje glede višine zadolžitve, višine individualnih posojil in višine hranilnih vlog.
Likvidacija Hranilnice in posojilnice v Šmarju-Sap
Okrožni izvršilni odbor za Ljubljansko okrožje je izdal odločbo št. 56/1 (brez datuma), da Hranilnica in posojilnica Šmarjc-Sap nima več pogojev za nadaljno delo. Zato je imenoval
/,!>oniik olK-inr. Grosuplje XVII, ] 992 49
likvidacijsko komisijo v sestavu: France Koruza, zadružni revizor, Einspielerjeva ulica 2, Ljubljana, Janko Smodiš, zadružni uradnik, Dalmatinova ul. 1, Ljubljana, in Milan Verstovšck, zadružni uradnik, Trdinova ul. št. 7, Ljubljana.
Odločbo so vpisali v zadružni register dne 16. oklobra 1946, pod. št. 111/68, da je Hranilnica in posojilnica Šmarje-Sap v likvidaciji. Rok za izvedbo odločbe je bil določen do 16. oktobra 1947.
Hranilnica in posojilnica v Šmarju je bila eksponent klerikalnega kapitala, ki je po Zadružni zvezi Ljubljana vlagal presežke kapitala v kapitalistična podjetja. Poslovanje je bilo zelo enostavno, vsako leto revidirano, zato tudi dovolj solidno in pošteno in brez honorarja ali dividend. Hranilnica in posojilnica pa je pod načelnikom Francem Pešcem dvakrat zašla v krizo. Prvič konec prve svetovne vojne zaradi vojnega posojila, ki je izčrpalo zadružno glavnico (deleže in rezervni sklad) in del hranilnih vlog. V tem času je bilo tudi poslovanje zelo površno, zato je bil načelnik Pešec neformalno odstranjen iz. poslovodnih teles. Njegovo ime se ponovno pojavi na 19. občnem zboru leta 1921, ko so ga ponovno izvolili za načelnika. Poslovanje tudi v dvajsetih letih ni ustrezalo zadružnim predpisom in morali. Hranilne vloge so sicer hitro naraščale, toda svetovna gospodarska kriza je izničila konjukturnc dosežke. Dekan Pešec si je osebno marsikaj dovolil. Živci je na visoki nogi. Zaradi nravstvenih prestopkov je bil obsojen od cerkvenega sodišča ter odstranjen s položaja. Dokumenti o njegovem življenju v obdobju od 1924-30 so šc vedno zamrznjeni v škofijskem arhivu.
Na občnem zboru leta 1932 je bil za dekana imenovan in izvoljen za načelnika Hranilnice in posojilnice Anton Ravnikar, ki je že od 1930 neformalno vodil poslovodstvo. Svoj vrh je hranilnica in posojilnica dosegla leta 1940. Imela je 450 varčevalcev in solidno poslovanje. Vloge jc obrestovala po 4,5%, posojila pa po 5%. Med vlagatelji je bilo že okoli 35% delavcev, obrtnikov in drugih poklicev, med posojilojemalci pa je bilo največ kmetov in obrtnikov, medtem ko delavcev ni bilo.
/lomili HUM Grosuplje XVII, IW2
51
NAZAJ K STARIM VIŠKNJSKIM POŠTARJEM
Mihaela Zaje*
Zg(xiovina nas opozarja, da je bila Višnja Gora že v 16. stoletju važna poštna postaja med Ljubljano in Karlovcem. To je bila še pešpošta, kakor je bila takrat pri nas v splošnem razvita. Sli tekači so prenašali seveda le pisma ali pisana sporočila. Upoštevajmo, daje bila Višnja Gora v zgodovini prehodni kraj, kar seje izražalo že v rimskem času in v prazgodovini. V 16. stoletju je skoraj vsako desetletje po slovenskih krajih morila kuga, vrstili so se turški napadi, stoletne navade so se opuščale, nasilstvo deželnih stanov seje prepletalo s kmečkimi upori, nastajala je verska zmeda, pojavljali so se razni zanesenjaki in zamaknjenci, živa je bila luteranska agitacija, moč Habzburžanov pa je naraščala: dovolj vzrokov, da so poštni sli tudi čez kraje današnje Dolenjske prenašali važna, gotovo tudi vojaška poročila.
Ob pešpošti se je razvila polagoma tudi jezdna pošta, sli-jezdeci so v 17. stoletju prenašali že male pakete v telečnjakih. Zares napredovala je splošna poštna zveza šele z boljšimi cestami v 18. stoletju, kar sta zelo pospeševala avstrijska cesarica Marija Terezija in njen sin, cesar Jožef II. s podporo deželnih stanov in z. delom občanov. Na cestah seje pojavil poštni voz, sprva še odkrit, šele leta 1789 je prišlo dovoljenje, da so na poštni voz smeli prisedati tudi maloštevilni potniki. Seveda so bile takrat poštne zveze še zelo redke in dragocene. Vsak poštni voz. je moral imeli svojega postiljona v državni avstrijski uniformi, tudi z. obešenim poštnim rogom okrog vratu. Razni poštni predpisi so postajali vedno bolj natančni, poštni vozovi pa so morali imeti na cestah prednost. Vsaka poštna postaja je morala imeti tudi gostišče, prenočišča in še hlev za priprego.
Skozi Višnjo Goro je vozila pošta po eni izmed glavnih poštnih prog, ki jc vodila iz Gradca v Ljubljano in po Karlovški cesti v Novo mesto. Sčasoma so postali poštni vozovi tudi pokriti. Zelo važna poštna postaja je bila v bližini Višnje Gore, na Hudem /Boscndorf/ pri Fedranu /Federmannu/. Tu je nekoč prenočila cesarica Marija Terezija s sinom, kasnejšim cesarjem Jožefom II. Bila je zelo zadovoljna z. dobro urejeno poštno postajo in je zaradi tiste prilike povzdignila rod Fedranov do plcmenitaškcga naslova pl. Fedransbcrg, z listino 3. avgusta leta 1778.
Vožnja s poštnim vozom je bila zelo draga. V začetku so se vozili večinoma leplcmenitaši; cene so se začele nižati šele od francoskih časov dalje. Ko so Francozi ustanovili pri nas Ilirijo, ki so jo strpali skupaj brez obzira na posamezne narodnosti, so v začetku prevzeli vse stare avstrijske poštne naredbe; uvedli so le francoske znake in slovenske napise. Francozi so skrbeli za dobre prometne zveze, za gradnjo cest, razvil seje tovorni cestni promet z. velikimi močnimi vozovi "parizarji", v Ljubljani je mrgolelo takrat že dosti kočij in lepih vpreg. Francozi so skrbeli tudi za dobro poštno upravo, strogo so postopali s številnimi roparji, en mesec so pustili viseti ob cesti roparja, ki je napadel poštno kočijo. Znane so bile ilirske hitre pošle. Po splošnem Napoleonovem polomu, ko so Francoze tudi pri nas že vsepovsod podili, jc 16. 9. leta 1813 polkovnik Milutinovič /levo krilo avstrijske armade/ ob generalu Rebroviču ugnal Francoze pri Višnji Gori. Šmarski kaplan dr. Jaka Zupan je v imenu Višnjegorčanov v priložnostni pesmi zaradi teh zmag slavil poveljnika:
* Višnja Gora 61294, Ciglerjeva 18
Dopisnica, ki ima na pisni strani žig pošte pri Sv. Roku iz leta IH75, kar je danes velika redkost. IHsal jo je moj prastaristric kanonik Anžlovar (glej fotografijo v ZOG VIII, 1976, str. 253) moji prastari materi Tereziji Zupančič, roj. Anilovar.
"Slava srbskega imena
- Milutinovie Bogdan
Hvali križev treh te stena /op. Šmarje!/
Hvali Visenj te Goran."
V ljudskem i/.rcčilu še živi v Višnji Gori spomin na to bitko s Francozi, češ da je bil mir sklenjen na Jancz.kovcm hribu nad Kosco in da je ostala nekje v bližini zakopana francoska blagajna.
Francozi so zapustili Ilirijo, Avstrijci pa so pomcdli francoske uredbe, tudi poštne, pomedli so znake, uniforme, tudi tablice poštarjev, ki so jih morali nositi na rokavih. Sicer pa poštnih predpisov še niso veliko spreminjali. Na cestah je še vedno imel največjo prednost hitri poštni voz. Po letu 1830 je začel po splošni umiritvi poleg ostalega tudi poštni promet naglo naraščati, cene so se končno začele nižati. Takrat, sredi 19. stoletja, so uvedli poenostavljeno poštno reformo, uvedba znamke pa je še nadalje olajšala pisemski promet. /Anglija 1840, Avstrija 1850/. Ob tem se spomnimo še idejnega očeta poštne znamke, Slovenca Lovrenca Koširja /roj. 1804 pri Škofji Loki/ ter praktičnega in bolj srečnega Rovvlanda Hilla, Angleža, ki je bil izvajalce. V prometu in poštnem prometu so začele veljati nove državne reforme, osebno pa so poštarji obdržali še mnoge ugodnosti. - Bližal seje nov čas, nova prometna sredstva in zveze, predvsem vlak. Poštni promet je postajal dostopen vedno širšemu krogu ljudi, ni bil več privilegij bogatašev. Več manjših krajev je dobilo poštno zbiralnico, ki je bila enkrat do dvakrat tedensko zvezana s sosednjim bližnjim poštnim uradom po slu. Je Višnja Gora imela tako zbiralnico? Skušajmo jo najti!
Mihael Omahen, rojen 1854 v Malem Gabru, je v svojih spominih zapisal sledeče: "V letu 1875 sem nastopil službo pri sv. Roku blizu Šentvida, pri Čožu, ki je imel poštno postajo, da bi namesto njega pošto odpravljal. V tistem času ni bilo še dolenjske železnice in je vozil pošto iz Ljubljane v Novo mesto "ajlbogen" /Eilwagen/. To je bila velika težka kočija, ki
je vozila pošto vsako noč. Pri Fcdermannu na Hudem je bila najvažnejša postaja tod okoli. Tu so prepregali konje, ki so vozili iz. Ljubljane, in one, ki so privozili iz. Novega mesta nazaj. Ker je prišla pošta iz. Ljubljane opolnoči k Čožu, druga pa iz Novega mesta ob eni čez polnoči, sem se hitro privadil, da sem v torbi pošto prevzel in oddal. S pošto so se vozili bogati »pasišerji«, tudi tem sem postregel s pijačo in klobasami, kupili so kaj za želodec še postiljonu. Neko noč se je dogodilo tole: postil jon mi je prišel s pošto v pisarno povedat, da je nenadoma umrl, zadet od kapi, bogataš Bregar v Višnji Gori. Povedal je, da so Višn janje tisto noč že vse njegove zaloge izpraznili in raznesli. Hitro sem napisal listek za Bregarjcvega pastorka Pcpcta v Podgabcr.Pepe je bil sin takrat že umrle bogate Bregarjcve žene, prej vdove Hribar - Jerajevc. Hitro je vozil Pepe ponoči v Višnjo Goro, tam je našel očma mrtvega na postelji, na drugi postelji pa je ležala Brcgarjcva sestra Reza, omotena od pijače, vse je bilo izpraznjeno, da ni bilo mogoče mrliča preobleči in na pare pripraviti. Čez. nekaj dni je pripeljal pred Čoževo hišo pred pošto pri sv. Roku voz, na katerem sta bila dva orožnika in dva Višnjana, županova svetovalca. Obdolžcna sta bila tudi onadva tatvine pri Bregarju. Bogati Bregar je imel v Višnji Gori mnogo hiš, bil je mestni župan, veletrgovec, glavni založnik tobaka, imel je tudi pošto, v Podgabru pa bogastva na kupe, saj so stari ljudje vedeli povedal, da je bil Josip Hribar, umrli prvi mož. Bregarjcve žene, najbogatejši človek vsega okraja. Hribarje namreč dal postaviti v Podgabru veliko hišo, imenitne hleve za furmanske konje, posebej domače hleve, vsa poslopja pokrila z. rdečo opeko, ker je imel v Glinah lastno opekarno, zidal je velike svinjake, dva vodnjaka, še eno hišo ob cesti v Veliki Gaber, pod z gospodarskim poslopjem, veliko vinsko klet in kozolce toplar. Imel je dva nočna čuvaja, da sta cele noči s puškami hodila okrog poslopij. Do polnoletnosti Pepela je gospodarila vdova v Podgabru, Bregar pa v Višnji Gori."
Čas francoske Ilirije je zapustil posebno poštno sled tudi Višnji Gori. Z Napoleonovo vojsko je prišel v naše kraje Švicar Picrrc Gilly de Vergicnstein /rojen 1792 v Bergiinu, Graubindcn v Švici, umrl 1864 v Ljubljani/, stranska veja bourbonskega porekla, z. grbom bourbonske lilije. Na bledi fotografiji ima ta znak pripet na levi strani prsi. Bil je ranjen in seje zdravil v Zagrebu. Tam je postal kavarnar. Napoleon mu je poslal celo odlikovanje. Kasneje je prišla za njim Babette de Gregory /rojena 1801 v Bergiinu, umrla 1885 v Višnji Gori/ in postala njegova žena. Živela sta v Zagrebu, v Ljubljani, nekaj v Višnji Gori. Eden izmed njunih treh otrok, sin Peter Gilly - kasneje poročen s Slovenko Jozcfino Rode - je poslal poštni »majster« in župan v Višnji Gori. Tuje tudi umrl leta 1895. Ta Peter Gilly je imel zopet sina Petra, rojenega 1866 v Zagrebu, ki pa je postal že poštni naduradnik v Višnji Gori in je umrl leta 1938 v Ljubljani, kamor seje zadnje desetletje svojega življenja preselil z. družino. Ta »poštni Peter«, kakor so mu Višnjanjc nekdaj po domače rekli, je bil posebnež, vodja višenjskih mestnih pevcev, dopisnik Jutra, Slovenskega naroda in Lovca p(xl psevdonimom Višnjan. Bil je tudi znan lovec in ribič, vidimo ga na prenckateri fotografiji tistega časa med višenjskimi lovci. Ko je nekoč, v času med zadnjima vojnama, ljubljanska občina razpisala nagrado onemu, ki bi sporočil najbolj primeren naslov za gostišče na tedanji Aleksandrovi cesti, je Peter Gilly uganil nadvse posrečeno ime Daj - Dam in je prejel nagrado 1.000 din! Ta zadnji Peter Gilly je poročil Katico, hčerko živahnega organista in komponista, prvega nadučilclja v Višnji Gori, Janka Skrbinca, tudi ustanovitelja Gasilskega društva. Gillyji so sc z. ženitvami in možitvami prcprcdli z raznimi sorodstvi; spomnimo sc takih znamenitih družin: Dcrmelj, Jenčič, Lcskovic, Rodč, Samec, Skrbinc, ki so pustile važne sledove tudi v višenjski zgodovini. Gillyji so imeli v Višnji Gori poštno hišo/do leta 1928/, še eno manjšo zraven in Pirhovo hišo, v Dragi pa grunt. Tam še sedaj pravijo nekaterim njivam »Poštne njive«. V spominu današnjih Višnjanov je ime Gilly že zabrisano, »Poštnih« pa se še marsikdo spominja.
Zelo zanimiva je izjava, ki jo je dal zdravnik dr. Gregor Fedran s Hudega v letu 1968, eno leto pred svojo smrtjo: Gillyji so prevzeli pošto Fcdranovim.
Peter Gilly je imel v Višnji Gori še pogodbeno pošto, potem pa je. uredil, daje pošta poslala državna, njegova naslednica Emilija Gašperinova pa državna uradnica.
Leopoldina Turk - Kocjan, rojena 1899 v Višnji Gori, pripoveduje sledeče: "Poštni kontrolorji v Trstu so v začetku preskrbeli Gašpcrinovi v pomoč mene, Lcopoldino Turk, in Angelo Faccini, ki sva v Višnji Gori prakticirali. Naredili sva v Trstu poštni štirimesečni tečaj. Končala sem ta tečaj 6. 4. 1918. leta pri K. k. Post und Tclegraphen Direction in Tricst. Predstavit naju je šel v Trst dr. Janez Mavring, zgodovinar Višnje Gore /1864 - 1927/. Obe praktikantki sva postali državni uslužbenki II. kategorije."
Gilly je imel pošto v lastni hiši v Višnji Gori. Koje pošto oddal inje hišo prodal Holmarju, je imela Gašperinova pošto nekaj časa v Mestni hiši, kasneje so višenjsko pošto kot državni urad zopet vrnili v Holmarjcvo hišo. Holmarjcv nečak, advokat Šuklje, je prodal to poštno hišo leta 1959 družinama Potokar in Skubic, danes Mestni trg 25. Več let jc bil poštni upravnik domačin Mirko Zupančič - Kamenčanov. Leta 1963 so selili poštni urad doli v nekdanjo Omahnovo hišo nasproti železniške postaje, kjer je še danes.
Sedaj pa počastimo s spominom še naše stare višenjske pismonoše, ki predstavljajo vsak po svoje tudi dokaj višnjegorske zgodovine. Poštar Stepic - Mišmašev je še prepeljaval čebelje panje in razne druge pošiljke za nekdaj slavno tovarno za čebelarske potrebščine v gradu Podsmreka - Bienenstand Wcixclburg, ki je bila znana po vsej Evropi. Imela je celo svojo tiskarno, svoje obrtniške delavnice in tudi vzrejcvalnico znamenite sive kranjske čebele, za kar so se ob koncu prejšnjega in začetku 20. stoletja zanimali Nemci, pa tudi Švicarji in drugi. Ob tem ponovimo še priimke lastnikov: baron Ravvenegg, baron Rolschiitz /udeležen pri Kranjski kmetijski družbi!/ in trgovec Peter Majdič. Tudi Stepičcv sin je bil višenjski poštar. Enako Grandctov Jakob - Zupančič. Še Pepela Pajka so nekaj časa imenovali Višn jan jc postiljon. Vozil je z železniške postaje v mesto posebno poštno kočijo, ki jc imela zadaj zaboj z. napisom Pošta in tudi usnjeno streho za vremenske neprilike. Peter Gilly ni pustil, da bi ta postiljon s kočijo še koga prevažal, dostikrat ga jc skrivaj z. »rešpctlinom« nadzoroval z višenjske poštne hiše, z. lesenega »ganka«. Pcpc Pajk pa v zadregi - kaj ne bi bil, če ga je prosila za vožnjo celosodnikova gospa! Konj, ki jc vozil, je bil črn in je imel bele noge od kolen; prebival je v hlevu pod pošto. Tam spodaj ob nekdanjem Gillyjevcm, kasneje Holmarjevcm vrtu /danes stanuje tam slikar samorastnik Janez. Kastclic/, jc bila spravljena v šupi tudi kočija, bagcrle in še kakšno vozilo. Poštar Alcskov Tonček - Zupančič je tudi stanoval v Višnji Gori, žena njegova jc bila Normali jeva, Rincževa. Koje bil med prvo svetovno vojno mož v vojni, jc sama raznašala pošto. Pismonoša Martin Piškur /mož Birtovc Pepce, Pajkove/ je padel med zadnjo vojno kot talec. V
je vpeljal moj
stari oče Mihael Omahen.
Razglednica 1'odsmreke, verjetno lam tudi tiskana. IHsala jo je Rawcnegova hči /Ana moji materi Minki Omahen. Skupaj sta se šolali v Uršulinskem samostanu v Ljubljani.
hribovske vasi in v druge oddaljene kraje prej poštarji še niso dostavljali, posamezne vasi in hiše so si najele svoje donašalec. France Puš in Peler Vovk sla raznašala že vsepovsod. Tudi Mirko Jakopin je bil pismonoša.
V ljudskem spominu še živi pri nas nekdanji »ajlbogcn«, hitri poštni voz. Takole povedo stari ljudje: "Ajlbogcn, kruh pa vin!" so vpili otroci revnih tabrharic po njivah, ko so zagledali že tudi podnevi hitro poštno vozilo drveti po cesti ob določeni uri. Lačni so opozarjali, daje čas malice že tu, mi pa zvemo iz. tega, kaj so tabrharice dobile od gospodarjev.
Užaljene so se počutili današnji Višn janje na griču, ko seje leta 1963 pošta preselila doli v dolino k železniški postaji. Naj jih potolažimo, da je tudi ta spodnja poštna hiša važna zgodovinska priča našega kraja. Zidal jo je Povžck - Jožef Škufca - kmalu potem, koje prodal svoj mlin pri poslopju Fabrka Mihaelu Omahnu starejšemu, leta 1896. Mlin je priženil Povžck s Korlctovo Urško. Kot sedemdesetleten vdovec seje oženil z. Groz.nikovo/Jož.ctovo/ Marijo iz. Kosce. Z njo sta imela v tej hiši gostilno, kjer so se radi ustavljali tudi razni obrtniki, domači in okoliški, ki so delali v graščini Podsmrcka /Brozovič, Rušt, Florjanov iz. Stične itd./ Leta 1913 je kupil to hišo Mihael Omahen mlajši; kupčijo je naredil isti dan, koje prejel od svojega strica Mihaela Omahna starejšega plačilo za 18 let trgovske službe. Tuje začel z živahno gostilno, Irgovino in tujskim prometom, bil je daleč po Dolenjski znan sejmar, vzdrževal je dva para močnih konj, imel je mnogo poslov v hiši, hlapcev in dekel, zraven pa je najemal še perice /gostilniški prti/ in celo terice, katere so mu lan trle v današnji dolgi stari hiši z, balkonom, ki jo je tudi on zgradil poleg drugih poslopij. Ljudje so bili mnenja, da si je postavil kar celo vas. Imel je tudi opekarno za cementno opeko in žlebove. Trgoval jc še z lesom in vinom, bil je odličen čebelar, v Zagradcu pa je začel celo s privatno elektrarno. Bila so to leta splošne gospodarske
krize. Kljub svoji podjetnosti je doživel konkurz leta 1935, leta 1936 pa je čez cesto že zidal novo hišo in znova začel s svojo podjetnostjo. Orožniki so ga dostikrat nadzorovali in opozarjali, toda smejć jim jc vedno odgovoril: "Omahcn ima zmeraj cahen!" Ob času njegovega konkurza pa so nagajivi izletniki, ki so se vozili z vlakom v Višnjo Goro in mimo nje, zelo glasno brali napis na trgovini Omahcn od desne proti levi: Nehamo! Leta 1941 so kupili to staro hišo trije bratje: Anton Tomažin, Jože Podržaj in Janez Podržaj s Krke od Kmečke posojilnice. Plačali so že v lirah, ker je bila takrat že italijanska okupacija. Leta 1948 so bili vsi trije lastniki razlaščeni, hišo je prevzela Kmetijska zadruga. Šest let je že imela hišo Kmetijska zadruga /trgovina, gostilna itd./, ko je Kmečka posojilnica terjala razlaščene lastnike Podržaj, da morajo plačati dolg na hišo, ker je Kmetijska zadruga odgovorila, da je ona prevzela hišo brez dolga. Vse to kljub temu, da so vsi trije bratje, prvotni lastniki, delali med NOB za partizane, brat Jože jc bil borec, Janez je bil vseskozi sekretar. Zadnji brat, Janez Podržaj, je živel 18 let kot najemnik poleg poslopja, kjer je bil prej solastnik. Trgovino Kmetijske zadruge je v hiši prevzela trgovina Tabor, ki je poslovala tu do preselitve v novo zgradbo leta 1984. Kjer jc bila prej gostilna Kmetijske zadruge, so preselili pošlo.
Vrnimo se zopet k višenjskim poštarjem. Čar stare pošte je vsekakor minil. Danes se soočamo z razvijajočim se poštnim prometom in njegovimi podjetji.
Za Mirkom Zupančičem jc po kratkem nadomeščanju prevzel pošto domačin Peter Janežič v letu 1962 in jo je vodil do leta 1970. Že v letu 1956 je nekoč Mirko Zupančič zbolel in že takrat je poslala Poštna direkcija Grosuplje Janežiča nadomeščat v Višnjo Goro, dasi je bil pri grosupeljski pošti šele 2 meseca novinec. Tu je moral prevzeti vse: pisemsko pošto in blagajno. Končal je osemmesečni odlični tečaj po starem vzoru, kjer so predavali dobri poštni strokovnjaki.
Razglednica iz serije zabavnih razglednic, tiskanih v 1'odsmreki. Čebelarski motivi. To je edini znani primer v Višnji Gori. Razglednice so krožile po vsej Evropi.
Že takrat seje izobraževal ob delu. Danes je direktor sektorja Podjetja za PTT promet Ljubljana. Peter Jancžič pripominja, da je današnja pošta v Višnji Gori uvrščena v 5. razred, a je sedaj ta uvrstitev zelo komplicirana.
Leta 1970 je prevzela višenjsko pošto, tudi v spodnji stari hiši, poštna upravnica Vera Skubic. Dne 13. 1. 1989. leta je opisala svoje področje takole:
Podjetje za PTT promet Ljubljana
TOZD PTT Kočevje
Pošta Višnja Gora
Na naši pošli so zaposleni 3 delavci, in sicer: upravnica pošte Vera Skubic in dva dostavljača: Travnik in Erjavec, pred časom Drobne. Opravljamo naslednjo vrsto storitev:
- vplačila položnic - poštnih nakaznic,
- izplačila na hr. knj. Ljubljanske banke in Poštne hranilnice,
- izplačila čekov LB in P.H.,
- izplačila vršimo tudi v mednarodnem prometu, in sicer na dinarje - to so čeki V.P. 14 garantni čeki, in Evro čeke - menjalnice nimamo,
- sprejemamo vse vrste pošiljk: pkt. V. pisem - telegramov,
- dostavo imamo razdeljeno na dva rajona - ožji in širši,
- ožji okoliš zadeva samo V. Goro in se dostavlja peš,
- širši okoliš so pa vasi; tja dostavljamo z avtom,
- imamo tudi av. tel. centralo z. 200 priključki - v kraju imamo tudi dve tf. medkrajevni govorilnici.
Višcnjski pošti je obljubljeno danes novo poslopje v današnjem centru ob novi trgovini in vrtcu.
VIRI
Gruden - Mal: Zgodovina slovenskega naroda
Peter Jancžič, PTT occ.: Poštna manipulacija, tehnologija delovnih procesov /srednje izobraževanje/ Vera Skubic, poštna upravnica: Podatki pošte Višnja Gora v Iclu 1989
Pisma Gizele Csonka - Gilly /»poštne Gi/.i«/ poročene z dr. prof. Marjanom Čadežem, meteorologom, Beograd, Nevesin jska 13
Zapiski Mihaela Omahna, str. 1854-1942.
Zborni« občine Grosuplje XVII, ITO2
59
LJUDSKA ŠOLA V ŠENTVIDU PRI STIČNI
Cvetko Budkovič*
Dosežki med leti 1784-1877
Leta 1773 je cesarica Marija Terezija ustanovila normalkc. Za mlajše učence od osmih do dvanajstih let je bil v tej vzgojni ustanovi oddelek glasbene šole, za mladeniče od šestnajstega leta naprej pa oddelek, imenovan preparandija ali pripravljalni tečaj. Od leta 1777 so v Ljubljani na tem oddelku izobraževali bodoče učitelje in organiste, ki so bili do nastanka učiteljišča (1867) v eni osebi. »Splošni šolski red« (1774) je uvedel šolsko obveznost za otroke od šestega do dvanajstega leta. To so bile eno - ali dvorazredne ljudske (osnovne) šole, imenovane trivialke, v večjih mestih so bile štirirazredne glavne šole, v glavnem mestu avstrijskih dežel pa po ena glavna, vzorna šola - normalka.
V Šentvidu pri Stični je pričela ljudska šola delovali razmeroma zgodaj, leta 1784. Dosegljivi podatki o začetkih te šole, zlasti originalni dokumenti, so razmeroma redki. Najbrž, jih ni dobil in uporabil niti nadučitelj Janez Nep. Skrbinec, kol se je takrat podpisoval. Od 25. 11. 1874 do 4. 11. 1876 je na tej šoli tudi sam poučeval. Po pogovorih z. učitelji in starejšimi vaščani je napisal neke vrste kroniko ali črtico, kot jo je sam imenoval: O začetkih ljudske šole v Šentvidu.
Iz tega vira je razvidno, da je na šentviški ljudski šoli prvi poučeval Anton Antončič, rojen 15. 4. 1766. Skerbinec (Škrbine) navaja za začetek pouka leto 1795, kar se ne ujema z. drugimi podatki, (glej Škofijski arhiv v Ljubljani, Šolstvo, dekanija Šmarje, Št. Vid, 12/1/1 - 10, 1816-1851-1868, fasc. 38), kjer je navedeno leto 1786. Vaščani, starši in učenci so Antončiča spoštovali kot razgledanega in sposobnega učitelja, ki jim je bil vedno pripravljen pomagati. Koliko učencev se je v šolo vpisalo, koliko jih je od pouka izostajalo in koliko jih k pouku sploh ni prihajalo, iz, poročil ni razvidno. Iz, splošnih šolskih razmer tistega časa vemo, da je bila razlika med obveznim vpisom in dejanskim obiskom pouka zelo velika. O tem bolečem pojavu bomo kaj več zvedeli v nadaljevanju razprave. Šolski okoliš je takrat obsegal vasi Veliki Gaber, Muljavo in del stiškega področja. Prav zaradi te obsežnosti in oddaljenosti od šole sojo učenci, zlasti v zimskem času, zelo težko obiskovali.
Po Škrbineu je Antončič poučeval v šentviški šoli 40 let, loje do leta 1826. Drugi vir (J. Novak, Učitelji in učiteljice na bivšem Kranjskem pred 1869, NUK, Ms., 1085) mu pripisuje prekinitev dela leta 1836, kar se ne ujema z Antončičevim nastopom službe (1786), saj bi v tem primeru poučeval 50 let. Njegov sin istega imena seje rodil 23. 12. 1801 v Šentvidu inje očetu potem, ko je končal pripravljalni tečaj pri ljubljanski nonnalki (2820) od naslednjega leta pomagal pri poučevanju v šoli s pripombo, da »ni dolgo vzdržal«. V šolskem letu 1832/33 je oče Antončič dobil še enega pomočnika, Franca Dcbelca. Ta je končal pripravi jalni tečaj 1831 in naslednje leto opravil konzistorialni izpit. Po nepreverjeni napovedi naj bi šolo razširil v dvorazrednico; bil je tudi tajnik župnije. Leta 1838 je odšel v Poljane pri Škofji Loki, od tod pa v Mengeš.
Naslednja tri leta je na šoli poučeval Bernard Jevnikar, rojen 20. 8. 1813 na Muljavi. 1834 je zaključil šcslmesečni tečaj in naslednje leto dobil spričevalo o opravljenem konzistorialnem
* Ljubljana 61000, Šišenska 2; prof. glasbe, publicist
izpitu. V Šentvidu jc bil pomožni (začasni),' od leta 1841 pa redni (stalni) učitelj na ljudski soli v Žužemberku. Bil je zelo izobražen in si je vnelo prizadeval za dober učni uspeh svojih učencev.
Iz vsega doslej povedanega še vedno ni povsem jasno, kdo je poučeval od leta 1784 do 1786 in kdaj je prvi učitelj Antončič prenehal poučevali. Verjetno s presledki do leta 1841, kajti (xltlcj je bil neprestano priklenjen na posteljo. Vsekakor je bil prizadeven učitelj, lepega vedenja, z dolgoletnim delovnim stažem (nad 50 let). 15.4.1824 je dobil kot vzorni učitelj konzistorialni dekret in več pohval. Kot vpliven možje 18.2.1844 v lastni hiši v Šentvidu št. 41 umrl.
Leta 1841 je učitelja Jcvnikarja nasledil Ignacij Wcnzeiss (Vencajs). R(xlil se je 15.7.1824 na Hribu pri Vrhniki. Tudi njegov oče Josip je bil učitelj. Ko jc leta 1841 opravil šestmesečni tečaj in septembra 1843 konzistorialni izpit, jc že od leta 1841 pomagal Antončiču v šoli v Šentvidu in ga v času bolezni nadomeščal. Iz tega podatka je razvidno, daje Antončič le poučeval 55 let, kar jc v pedagoški praksi redek, če že ne izjemen primer.
J. Novak navaja, da jc Vencajs po treh letih (29. 3. 1844) iz. Šentvida pobegnil. V pismu je župniku potožil, da mora proč, a še ne ve, kam: "Najbrž, me bo sprejelo vojaštvo", je pripomnil. Pravi vzrok nenadnega odhoda pa je bila nosečnost hčerke tedaj že rajnega učitelja Antončiča. Nekaj časa je poučeval v Občinah pri Trstu, a sc jc kmalu vrnil v Šentvid in prevzel Antončičcvo
»h* fa Wm% fctafr fut rine« G$mttA ttaerranuffn
Uit m auten aujfu&tiraa; ^>s$^~ &-**?~i'7
trmfflten, ba& et b« Sirnfr unjefduntt antttten, unb but* eifruje Ctfallung aUft feinet ^jtobten fiđj bet »fftaripnj Det vc¥cn &anM< (bar »urtig madptn mit.
kmetijo. V začetku je bilo vse dobro, a požar, slabe letine in nesreče pri živini so ga skoraj uničile. Zgorela so mu tudi spričevala. Zaradi nizkih dohodkov je odklonil ponudbo za učitelja v Višnji Gori, a si je potem, koje poučeval zasebno, premislil in službo sprejel. V Višnji Gori je delal od 1.11.1860 do 26. 10. 1876, nakar je odšel kot stalen učitelj k Sv. Križu pri Litiji. Umrl je 9.4.1890.
Dne 16.6.1844 je prišel iz. Metlike zelo sposoben učitelj Andrej Turk (Turek), rojen v Cerknici 4.11.1808. Končal je šestmesečni pripravljalni tečaj (1828). Eno leto jc zasebno poučeval pri »Kanderschhofu, nato pa jc obiskoval obrtno šolo in opravil konzistorialni izpit 13. 10. 1830. Najprej je učil v Trnovem v Ljubljani, leto za tem v Metliki, kjer je dobil leta 1842 pohvalni dekret konzistorija. Izmed šestnajstih prosilcev je bil sprejet za stalnega učitelja v šentviško ljudsko šolo. Zase in za učence je tri leta sam kupoval drva, popravljal šolski inventar in plačeval snažilko. Leta 1848 je požar uničil kaplani jo, v kateri je bila šola, in hišo št. 7, kjer jc stanoval. Učil je temeljilo, z učenci je lepo ravnal, s starši je bil ljubezniv, kot delovnega prosvetarja so ga vsi spoštovali. Z dekrclom 26.1.1864, št. 1643/324, ga jc šolska oblast imenovala za zglednega učitelja. Deželni glavar Šukl je ga je uvrstil v svojih Spominih med znamenite slovenske pedagoge. Konec šolskega leta 1873/74 je bil upokojen. Več let je bil šentviški župan. 16.2.1903 jc, star 95 let, umrl. Rajmund Pirker, deželni šolski nadzornik, Anastasius Griin grof Aucrsperg in prost Jarc so v svojih delih omenjali, da je bila šentviška ljudska šola v tem času prva na Kranjskem. (Slovenski šolski muzej, kartoteka učiteljev).
Do maja 1858 so učitelji stanovali in poučevali v pritličju (ebenerdig) takratne kaplani jc. Tega leta je častiti gospod Tomaž. Groznik podaril kot benediciat za šolsko uporabo pritličje lastne hiše. Poslopje je dal župnik Jožef Pokiukar, večji del iz. miloščine, adaptirati. 15.11.1860 se je šola vselila v novo stavbo, dobila je podučitelja in postala dvorazredna. Ne drži podatek, daje šolo razširil Debclec v dvorazrednico že leta 1833; to je pomota, saj jc šele sedaj dobila ugodne pogoje oz. prostore za delo.
Učitelja Turka jc zamenja] Anton Slivnik iz Spodnjih Gori j. Končal jc 1. razred gimnazije in v šolskem letu 1855/56 idrijsko pripravnico oz. preparandijo. Iz. Bohinjske Bistrice je prišel za podučitelja v Šentvid; s samoizobraževanjem si je pridobil veliko znanja. Po premestitvi v Brezovico (1866) seje ponovno vmil v Šentvid, a jc 11.6.1867 po kratki bolezni nenadoma preminil. Med bolezensko odsotnostjo ga je zamenjal Franc Jurman, a je bil še istega leta prestavljen v Vače pri Litiji.
Disciplina in uspeh učencev sta se delno izboljšala po zaslugi duhovnika Matija Kulavica. Po letu 1867 sta na šoli poučevala podučitelja Peter Gross, ki je po petih letih odšel v Gorje na Gorenjskem, in Simon Punčuh (Puncah) iz Oblok. Slednji seje rodil 23.10.1844 v Šmarcih pri Kamniku. V Ljubljani je obiskoval dveletni pripravljalni tečaj, nato pa je leta 1868 učil na Blokah. 1972. je postal učitelj v Šentvidu. Od tod je bil po treh letih premeščen na Rudnik pri Ljubljani. Po letu 1901 je učiteljeva] tudi v Šmarju pri Grosupljem. Bil je izvrsten pevec in organist. Leta 1974 jc bil imenoval za nadučitelja ljudske šole v Šentvidu Ivan Nep. Skerbinec. Pred tem je bil učitelj v Preddvoru na Gorenjskem. Po tem letu se je ponovno izboljšal obisk učencev, šola je kupila novo opremo in učila. Pouk je nadzoroval c. kr. okrajni šolski nadzornik Janez Eppich, rojen 1834. v Polomu. Končal je 2 razreda gimnazije, leta 1853 je opravil z odliko razširjeni pripravljalni tečaj. Bil jc učitelj in organist v Vodicah, nato v Škof ji Loki, od 1871 jc poučeval na ljubljanski vadnici. Od leta 1873 je bil šolski nadzornik za litijski in od 1877 za logaški okraj. Istega lela je bil pri pouku šentviške ljudske šole navzoč ljubljanski knezoškof Janez Krizostom Pogačar. Učencem jc priporočili, naj se pridno uče in šolo redno obiskujejo. Kot prijatelj te šole je prihajal iz Litije v Šentvid c. kr. okrajni glavar, vitez pl. Vcstcneck. Z nasveti in vz.p<xlbujanjem k raznim dejavnostim je šoli veliko pomagal. Sklical jc sejo krajevnega (krajnega) šolskega sveta. Razpravljali so o zidavi nove šolske zgradbe in o razširitvi dvoraz-rednice v šlirirazrednico. Povečanje šole sta narekovala večji vpis učencev in pomanjkanje učnega prostora. Večina članov šolskega sveta se je glavarjevim predlogom uprla. Predlagali so, naj bi z. gradnjo šole počakali še nekaj let. Šolsko leto so sklenili 6.9.1875 z. mašo, pesmijo
in »očitno poskušnjo«. Udeležili so se je Šolski nadzornik J. Eppich, predsednik krajevnega šolskega sveta, duhovnik Matija Kulavica, člani sveta in starši.
Po določbi šolskega zakona (1870) je predsednik krajevnega šolskega sveta razpisal volitve za šolski svet. Izbrani (izžrebani, ausgclost) so bili: Franc Krummcr, dosedanji krajevni šolski nadzornik, Janez Čož, Anton Kutnar in Jožef Klemenčič, na novo pa: Franc Juvanc - graščak, Jakob Lukan - okrajni zdravnik, posestnika Franc Kovačič in Jožef Hribar. 15.8.1876 seje konstituiral nov krajevni šolski svet; za predsednika so izvolili Franca Juvanca, za podpredsednika Janeza Ncpomuka Skcrbinca (odslej se je preimenoval v Janka); Matija Kulavica, Anton Roječ, Jakob Lukan, Jožef Klemenčič in Jožef Hribar pa so bili člani. Šolo je še naprej nadzoroval c. kr. okrajni šolski nadzornik Janez Eppich.
Tako kot prejšnje so tudi letošnje šolsko leto ob podobni udeležbi sklenili z mašo, peljem in »očitno skušnjo«. Pohvaljena sta bila predsednik Juvanc in odbornik Lukan, zaradi denarne podpore. Učencem sta namreč kupila darila in knjige.
Tega leta (1876) so prvič izšla »Letna sporočila«/Jahrcsbcrichtc/; Janko Skerbinec jc v njih objavil članke: Prijazna beseda mladini, Koristi sadjereje, O varstvu ptičev. 4.11.1876 je bil prestavljen na trirazredno ljudsko šolo v Višnjo Goro.
13.11.1875 je pričel v Šentvidu poučevali učiteljski pripravnik Franc Krušnik. V naslednjih letih sta šolo inspicirala šolska nadzornika baron Beno Taufferer in c. kr. deželni šolski nadzornik Rajmund /Rasmund, Rajko/ Pirker. Krušnik se je rodil 1. 1828 v Postojni; končal je nižjo gimnazijo in pripravljalni tečaj v Ljubljani. Kot suplent je poučeval na nižji gimnaziji, kot stalni učitelj pa na realki. Šolsko reformo je izvedel, ko je bil že deželni šolski nadzornik.
2.7.1877 jc dobila šentviška ljudska šola novega nadučitel ja iz Vodic, Jožefa Korbana. Rodil seje 3.8.1850 v Starem trgu ob Kolpi; tudi oče je bil učitelj. Končal je tri razrede gimnazije in dveletni pripravljalni tečaj. Kot suplent je poučeval v Ribnici in Velcsovem. Pettedenski izobraževalni tečaj je obiskoval na ljubljanskem učiteljišču, poučeval je v Vodicah, leta 1874 jc bil tu nastavljen stalno, nato od 1877 v Šentvidu pri Stični kot vodja šole.
Na seji krajevnega šolskega sveta so 22.1.1877 sklenili razširili dvorazredno šolo v trirazredno. Dotedanje učiteljevo stanovanje so spremenili v učilnico. Nadučitel ju in učitelju jc odslej plačeval stanarino šolski fond. Ob zaključku šolskega leta 1876/77 je predsednik šolskega sveta, baron Franc Juvanc, daroval za nakup knjig izdatno vsoto denarja.
30.4.1877 je šolska oblast potrdila trirazrednico. Istega leta (4.11.) seje od šentviške ljudske šole poslovil zaslužni nadučitel j Janko Škrbine.
Ko zaključujem to, sedem let manj kot stoletno obdobje plodovitega delovanja šole, moram pripomnili, da so bili vzroki za njen uspeh in razcvet večstranski. Naj jih omenim samo nekaj. Učitelji so bili resnično, glede na čas študija, malo izobraženi. Nekaj let jc trajal pripravljalni tečaj le tri mesece, nato so ga podaljšali na šest mesecev. Eno leto naj bi trajal od leta 1849, a seje to dejansko uresničilo na ljubljanski preparandiji šele leta 1852. Na dve leti so ga podaljšali šele nekaj časa pred nastankom učiteljišča (1867). Ta primanjkljaj so učitelji nadoknadili s samoizobraževanjem in interesi za posamezne stroke. Tu velja omeniti sadjarstvo, živinorejo, področje kulture, nekateri so bili dobri organisti, drugi so se posvetili sodobni pedagogiki ild. Večina jih je bila pri svojem delu izjemno vztrajnih in prizadevnih. S tem znanjem so si pridobili pri ljudeh velik ugled, še posebej z. osebnim zgledom in toplo besedo. Vsi niso bili odlični pedagogi, a med šentviškimi učitelji so bili to prav gotovo Anton Antončič, Andrej Turk, Janko Škrbine in še kdo. Prvi jc poučeval skoraj 55 let, drugi 30, slednji le tri leta, a jc žc kazal obrise dobrega učitelja, organista, organizatorja in celo skladatelja, kar je kasneje tudi dokazal. Nekaterim jc kalila večje uspehe kratka doba poučevanja na šentviški šoli. Če na splošno ocenimo to obdobje, je bilo, navzlic objektivnim težavam in tudi pomanjkljivostim, plodno, živahno in za tiste učence, ki so šolo redno obiskovali, zelo poučno, predvsem pa koristno. Na tej šoli so dobili Številni učenci solidno, pa tudi za tiste čase odlično osnovo za nadaljnji študij in izobraževanje na višjih in visokih šolah. To nam potrjujejo nekatera imena, ki so zaslovela ne samo v ožjem, ampak tudi v širšem znanstvenem in kulturnem prostoru.
Zbornik DMiM Grosuplje XVII, 1 '»2
63
Iz Šentvida (ne pa i/, šentviške ljudske šole, ker je takrat še ni bilo) je izšel dr. phil. Marko Grbec (1659-1718), strokovnjak svetovnega slovesa. Iz. šole pa: Fr. Ksaver Kumar (1793-1848), prvi škof lavantinske škofije (na njegovo priporočilo ga je po smrti zamenjal A. M. Slomšek), P. Estahij Ozimek (1817-1898), gimnazijski profesor, strokovnjak za slaroslovenske rokopise, Jožef Jerič (1823-1888), župnik v Dobcu, ustanovitelj čebelarskega društva, časopisa Slovence, Katoliške bukvame in katoliške tiskarne, Dr. Janez. Janežič (1855-1922), profesor moralke v ljubljanskem bogoslovju, predsednik duhovniškega sodišča, socialni delavec in pisatelj, Anton Černivec, ravnatelj državnega učiteljišča v Ljubljani, avtor Računice za ljudske šole, Ivan Markelj, ravnatelj učiteljišča v Kopru, Ignacij Fajdiga, ravnatelj gimnazije v Kranju, Jožef Mandel j, ravnatelj tobačne tovarne in deželni poslanec, Dr. Stanko Vurnik, etnograf, umetnostni zgodovinar, glasbeni kritik, Franc Spendal, kanonik v Novem mestu, ki je odstopil svoje posestvo za osnovno šolo na Muljavi, Ludvik Puš, pisatelj in skladatelj, in še več odličnih duhovnikov in gospodarstvenikov.
Iz imenovane šole je izšlo nekaj usmiljenih sester in učiteljic, ki so delovale v šolah ali bolnicah, na primer Evkarpija Lokar, voditeljica dijaške bolnice v Zavodu sv. Stanislava, s. Severina - Amalija Ambrož, vzorna učiteljica v Lichterturnovem zavodu, in Ivanka Korbar, lastnica in voditeljica Trgovske šole v Ljubljani.
Od leta 1862 so pisali uradne knjige, v slovenskem jeziku, od 1860 do 1875 so vpisovali odlične in vzorne učenec v zlato knjigo, a so jo opustili, menda zaradi velikega števila pridnih učencev.
Prizadevanja šole od 1878 do 1900
Za ta čas so značilne nagle menjave in prestavitve učiteljev. Redki so primeri stalnosti in daljšega delovnega staža, z izjemo pri učiteljih na vodilnih položajih. Osnova za podatke v tem poglavju mi je bila Šolska kronika, ki je prav za ta čas pisana skromno, šablonsko, tudi pomanjkljivo in površno (tu in tam brez. imen učiteljev). Inšpekcijska služba teh pomanjkljivosti ne graja, vsaj v šolski kroniki ne. Ocene o učiteljih in vodjih šol so kralke, opisne, na primer »sem zadovoljen«. Da sem nekoliko izpopolnil lo vrzel, sem iskal in našel druge vire, ki so ob sklepu razprave navedeni.
Navzlic prizadevanjem večine učiteljev je znanje učencev, v primerjavi s prejšnjim obdobjem, prej padlo, kot se dvignilo. Izjeme so opazne pri nekaterih, za stroko posebno prizadevnih učiteljih in učiteljicah, ki pa so v več primerih šolo zapuščali. Res je, da so se plemiči in nadzorniki, na primer baron Beno Taufferer, glavar Vestenck, deželni šolski nadzornik R. Pirker trudili, da bi šolo razširili in ji priskrbeli boljše, novim higienskim zahtevam ugodnejše učne prostore. Leta 1860 so prvič poučevali v renovirani stavbi, šolski svet je od 1876. večkrat razpravi jal o gradnji nove šole, vendar neuspešno. Leta 1880 so stavbo prezida lj in jo ponovno restavrirali leta 1921; takrat so kupili nov inventar. Po dveh letih so kupili zemljišče, vložili iz. proračuna 117.000 kron in pripravili načrte za novogradnjo. Zaradi izbruha prve svetovne vojne so morali z deli zopet počakali na ugodnejši čas.
Učitelji
Kot je bilo že omenjeno, je od leta 1877 šolo vodil nadučitel j Jožef Korban. V 1. in 2. razredu je eno leto poučeval Franc Krušnik. Nasledila ga je. Matanovičeva, a je že 1.10.1879 odšla v Dobrepolje. Iz. Ribnice je prišla M. Stuhli; poučevala je od 1.9.1879 do 3.5.1887, ko je bila premeščena v Senožeče.
Ljudmila Dobrin, izprašana učiteljska kandidatinja, je zopet učila samo leto in pol, koje bila prestavljena v Zagorje. Preden je prišel Josip Janovskv v šentviško šolo, je bil pomožni učitelj na Srednji mestni šoli v Ljubljani. V Šentvidu je poučeval kot stalni učitelj od 25.10.1881
do 15.9.1882, nato v Višnji Gori. Zelo kratek čas je poučeval Ivan Bohinc, saj je že 4.10.1882 odšel v Kresnice. Zamenjala ga je M. Janochna, prej učiteljica v Inštitutu Rchn v Ljubljani. 18.9.1884 je bila prestavljena v Šmartno pri Litiji. Izpraznjeno mesto Janovskcga je zasedel J. Anžičck, prej učitelj v Šent Mihelu na Notranjskem. Njega je 4.2.1883 zamenjal Josip Kremžar iz. Velikega Gabra. Od 13.10.1884 je poučeval Anton Funtek, prej podučitelj v Šmarlncm pri Litiji. 11.9.1885 je odšel na Dunaj, kjer je obiskoval tehnološko in obrtno šolo. 3.5.1886 se je vrnil v Šentvid; poleg pouka v šoli je predaval na tečaju za pletenje košev in košar. Navzočih je bilo 18 dečkov. V času njegove dunajske odsotnosti ga je v 4. razredu nadomeščal učitelj Josip Kremžar, ki je 2.4.1887 Šentvid zapustil. Po njegovem odhodu so v 1. in 2. razred uvedli poldncvni pouk.
20.9.1886 je poznejši slovenski pesnik, urednik Laibachcr Zeitung Anton Funtek, dobil službo na Carolinengrundu (na Mahu).
Iz Begunj na Notranjskem je prišla v Šentvid Klementina Kos; od 14.7.1887 je poučevala v 4. razredu.
Od 26.9.1887 do 14.12.1891 je vzgajal šentviške otroke Konrad Črnologar, rojen 21.11.1860 na Peščenjaku pri Višnji Gori. Učil seje knjigovezništva, risanja in rezbarstva. Učiteljišče je končal leta 1883. Najprej je bil učitelj v Velikem Gabru, nato v Šentvidu in nazadnje v Šmarju pri Grosupljem, kjer je 8.4.1904 umrl. Bil je zaslužen zgodovinsko-topo-grafski raziskovalce.
Leta 1892 je deloval na šentviški šoli Karol Piki, učitelj iz. Prežganj. Na Dunaju seje udeležil tečaja ročnih del, v Gradcu je obiskoval risarski tečaj (1898).
Dne 19.4.1897 je umrl nadučitelj in predsednik krajevnega šolskega sveta Josip Korban. V 1. razredu je tega leta pričela poučevati Ana Gcrstenmaver. Za stalno so jo zaposlili 5.12.1900. Koje marca 1898 opravil izpit za učitelja, je tri mesece učil Vinko Bcrce. 15.7. istega leta seje vrnil Piki, na novo je bila sprejeta (13.7.) učiteljica Klementina Piki. Obe mladi učiteljici sta dobili 14-dnevni študijski dopust.
6.11.1899 je bil premeščen predsednik krajevnega šolskega sveta, kaplan Andrej Rihar. 23.12. ga je zamenjal Josip Vrankar, veroučitelj. Z dekretom c. kr. deželnega šolskega sveta, Ljubljana, 22.9.1900, št. 2359, je bil 19.9.1900 imenovan za vodjo šentviške ljudske šole nadučitelj Ivan Kremžar.
Učenci
Iz različnih objektivnih razlogov, med drugim tudi zaradi slabih socialnih razmer, so šolarji neredno ali sploh niso obiskovali pouka. Tistim, ki so prehodili kilometre daleč do hrama učenosti in so morali doma pred odhodom opraviti večino, tudi težaških del, naj na tem mestu izrečemo veliko občudovanje in pohvalo. Od vpisanih učencev je pouk, žal, obiskovala komaj polovica otrok. Med njimi, ki pouka niso obiskovali, so bili verjetno tudi nadarjeni, ki jim ni bilo usojeno le nadarjenosti pokazati in dalje razvijati. Tabela nam prikazuje to žalostno resnico:
Leto 1897	Redna šol	a	Ponavljalna šola	
	dečki	deklice	dečki	deklice
Vpisanih je bilo	224	278	38	91
Obisk pouka	131	161	37	45
Pouka ni obiskovalo	87	114	1	8
Sosednje šole so obiskovali	6	3	-	-
V naslednjih letih, od 1898 do 1902, je šlevilo učencev nekoliko upadlo, pa se zopet dvignilo, obisk pa se jc nekoliko popravil.
Epidemije in nezgode
O zdravstveni službi v Šolski kroniki ni posebnih poročil, četudi so bile razmere na tem področju vse prej kot zadovoljive. Za zdravje otrok in vaščanov je skrbel okrajni zdravnik, dr. Jakob Lukan, nekaj let član krajevnega šolskega sveta. Redni šolski pouk so ovirale razne bolezni in epidemije. Vodstvo šole je bilo prisiljeno večkrat, tudi za dalj časa, prekiniti pouk. Zaradi epidemije kozje bila šola zaprla leta 1883, od 11.2. do 28.3., leta 1884 od 10.1. do 3.3. in leta 1890 od 21.4. do 2.5. Epidemija griže je terjala prekinitev pouka oz. podaljšanje zimskih počitnic (1895). Leta 1896 je po deželi razsajala epidemija griže in difterije (davice) in jc ugonobila več otroških življenj. Pouka ni bilo od 11.1. do 20.1.
Požar v šolski drvarnici je povzročil za 200 goldinarjev škode. Šola jc bila zaprta od 9.1. do 13.1.1899. V petdesetih in šestdesetih letih preteklega stoletja je od 500 šoloobveznih otrok, zaradi oddaljenosti od šole, socialnih razmer in bolezni, obiskovalo pouk le 30 do 40 učencev.
Nadzorstvo
Poleg že omenjenih nadzornikov (J. Zavašnik, J. Eppich, baron B. Tauffcrer) je od leta 1889 šolo inšpiciral okrajni šolski nadzornik Josip Bcz.laj, od 1895 Franc Gabršek, prej učitelj v Krškem, in od 1896 Andrej Šest. Le ti so sklicevali konference učiteljev s svojega teritorialnega območja. Obravnavali so pedagoško-didaktična, kadrovska, gospodarska vprašanja in vprašanja šolske discipline. Od leta 1898 so šolo nadzorovali še: Josip Šuman, c. kr. deželni šolski nadzornik, Anton Maier, c. kr. okrajni šolski nadzornik, od leta 1902 pa Ljudevit Stiasny, okrajni šolski nadzornik, in Ivan Vidcrgar, krajevni šolski nadzornik.
Krajevni šolski svet
Šoli je pomagal ustvarjati pogoje za nemoten vzgojno-izobraževalni proces. Čas in trud jc posvetil izboljšanju in pomnožitvi učnih prostorov, skrbel je za razpis učiteljev, nakup učil, za gradnjo nove šole. Zanimal se je za obisk pouka in napredek učencev. Do leta 1875 je bilo delovanje sveta že predstavljeno. Od 15.7.1876 je opravljal svoje poslanstvo v naslednji sestavi: Franc Juvanc - predsednik, Janez Nep. Skerbinec - podpredsednik, člani: dr. Jakob Lukan, Matija Kulavica, Anton Roječ, Jožef Klemenčič, Anton Kovačič; Bernard Klemenčič, Jožef Hribar namestnika. Člani sveta in predsednik so se v nadaljnjih letih razvoja šole menjavali. Iz dosedanjega sestava je razvidno, da so bili predsedniki in člani premožni in ugledni možje.
Od leta 1893 je deloval krajevni šolski svet v novi sestavi: nadučitelj Josip Korban jc bil predsednik, Ivan Kristan, po poklicu poštar podpredsednik, člani: Anton Rojcc - župan v Podborštu, Anton Fajdiga, župan v Temenici; namestnika: Josip Klemenčič, posestnik v Dobu in Josip Rus, posestnik v Velikih Pccah. Iz kraja bivanja štirih članov sveta je razvidno, da so pritegnili k sodelovanju može iz bolj oddaljenih krajev, verjetno zaradi obiska otrok v osrednji šentviški šoli in zaradi drugih interesov. Stremeli so za tem, da bi dobili vsaj v eni, od Šentvida najbolj oddaljeni vasi, svojo šolo.
Leta 1900 je bil predsednik krajevnega šolskega sveta Janez Videtger, župnik v Šentvidu, podpredsednik pa Ivan Kremžar, vodja šole; trije člani so bili izven Šentvida.
Proslave
Šola je redno proslavljala pomembne dneve i/, življenja cesarja in članov habsburške dinastije. Lela 1879 so učitelji in učenci proslavili 25. obletnico cesarjeve poroke; leta 1881 se je poročil cesarjevič Rudolf s hčerko bclgi jskega kralja. Na prireditvi je govoril nadučitel j, učenci so deklamirali in peli avstrijsko himno. Ob sklepu proslave so prejeli darila. Leta 1883 so proslavili 600 let /družitve vojvodine Kranjske z Avstrijo. Cesar Franc Jožef je obiskal Ljubljano, Idrijo, več mest na Gorenjskem, med njimi Bohinj in Bled. Šentvidčani so pripravili veliko slavje na čast cesarja leta 1889. Na oder so postavili njegov kip, dvorano so posebej razsvetlili, okrasili z. lampioni, zastavami, transparenti; pred šolo so prižgali umetni ogenj, grmele so topovske salve, nastopili so gasilci. Domači pevci so izvajali cesarsko himno, Hajdrihovo skladbo Jadransko morje, v cerkvi so popestrili slovesno mašo in peli cerkvene pesmi. Učenci in učitelji so prišli tudi z. drugih šol, bilo je več kot 500 udeležencev. Vodja šole je učencem razdelil 150 knjig. Na banketu je gostom iz. sosednjih krajev in domačinom govoril okrajni glavar Grill in pohvalil organizatorje odlično pripravljene slovesnosti.
Šentvidčani so sodelovali tudi na proslavi, pomembni za širše dolenjsko področje. 31.5.1894 je stekla od Ljubljane proli Dolenjski na novo zgrajena železnica. V Ivančno Gorico so prišli gasilci, učitelji, učenci in številni prebivalci od blizu in od daleč. Tudi tU je bila dekoracija, podobno kot v Šentvidu, bleščeča. Ko je pripeljal vlak iz Ljubljane, je na železniški postaji govoril ministrski svetovalec, vitez Wittck. Podobno slavje je bilo v Šentvidu ob petdeseti obletnici vladanja cesarja Franca Jožefa I. (1898).
V Kroniki so zaznamovani tudi tragični dogodki. V noči od 14. na 15. april 1895 je doživela Ljubljana močan potres. Porušenih je bilo več hiš, gledališče, hranilnica, muzej, pošta, cerkve, trije meščani so izgubili življenje, 50 je bilo ranjenih. Škoda je znašala 5 milijonov goldinarjev. Proli Gorenjski je bilo poškodovanih več hiš, v Šentvidu in na Dolenjskem pa potres ni povzročil škode. Potresno področje je obiskal cesar Franc Jožef in dodelil znatno pomoč.
Posebnih kulturnih dogodkov in predstav, kot so otroške igrice, dramski in pevski nastopi, v tem času dvaindvajsetih let, razen v cerkvi, ni bilo. Tu so učenci pri maši prepevali ob začetku in ob koncu šolskega lela Te deum laudamus, Veni sancle spiritus, Veni ereator. Kdo je petje oz. otroške pevske zbore vodil, kdo je pri maši orglal, ni navedeno. Gotovo so bili lo učitelji in organisli z. glasbeno izobrazbo.
V okviru šole so nekateri učitelji in zunanji gostje predavali učencem o poljedelstvu, sajdarstvu, govedoreji in alkoholizmu.
Nadaljevanje, sledi.
VIRI
Čertice i/. Šolske kronike ljudske šole Šcnt Vid pri Zatieini «1 lela 1795 do 31. decembra 1915; nabral in sestavil J. Ncp. Skerbincc, nadučitel). Zgodovinski arhiv Ljubljana in Slovenski šolski muzej. Farna in občinska kronika v Šcnt Vidu pri Stični
Zgodovinski arhiv Ljubljana, Šolska kronika štirirazredne ljudske šole v Šent Vidu, inventarna št. 34/1 Josip Novak, Učitelji in učiteljice na Kranjskem pred 1869, NUK, rokopisni oddelek, Ms. 1085 Novice, 1872, 329; LaibachcrZeitung, 1884, 273 (Ob smrti Rajka Pirkerja). Škofijski arhiv, Šolstvo, ŠAL,dekanija Šmarje, Šcnt Vid, 12/1/1-10, 1816-1851-1868, lase. 38 Slovenski šolski muzej, kartoteka učiteljev
Venceslav Čopič, Sto let ljubljanskega učiteljišča, Ljubljana, 1973, 6, 10-13
Cvetko Budkovič, Iz višnjegorske in mestne kronike, Zbornik občine Grosuplje, VII, 1975, 287-293; isti, ibid., 209-230, Janko Škerbinc.
/l>oniikol)čiiic(;rosiii)ljr XVII, 1992
NAŠA OBČINA IN OBČANI
RAZVOJ OBČINE GROSUPLJE V LETIH 1990 IN 1991
Franc Ahlin* UVOD
Čc hočemo prikazali razvoj občine Grosuplje v lelih 1990 in 1991, tega nikakor ne moremo storiti, ne da bi si vsaj na kralko osvežili spomin na pomembne prelomne in zgodovinske dogodke, ki smo jim bili priča prav v teh dveh letih. Malokatera generacija ima srečo, da v tako kratkem času doživi tolikšne spremembe; ne samo, da smo imeli v letu 1990 prve demokratične večstrankarske volitve, katerih rezultat je postopno spreminjanje družbenega in gospodarskega sistema, temveč smo tudi prvič v zgodovini uresničili davni sen slovenskega naroda, da bi imel svojo državo, in posrečilo se nam je, da smo se s sorazmerno majhnimi žrtvami rešili nekdanje zvezne vojske, potem ko smo se pred očmi osuplega sveta učinkovito uprli njenemu nasilnemu posegu.
To je bil vrh pred dobrim desetletjem začetega, sprva sramežljivega demokratičnega procesa, kije končno po trnovi poli tihega, a čedalje močnejšega uporništva zveznim oblastem, dosegel svoj cilj: demokratične volitve in osamosvojitev.
Zmaga Demosa na volitvah je pospešila vrsto družbenih in gospodarskih sprememb, za katere, je bilo sicer že dolgo jasno, da so potrebne, vendar jih je nova oblast, neobremenjena s preteklo utečeno prakso, laže začela uresničevati. Spremembe so sicer boleče, saj obubožano in trgu neprilagojeno gospodarstvo, povečini navezano na manj zahtevni jugoslovanski trg, ne zmore vzdrževati vse družbene nadgradnje, ki smo se je bili v preteklosti navadili. Njegova preobrazba poteka le počasi, neurejena lastnina povzroča vrsto težav, število brezposelnih raste. Prav nastajajoča, pa še ne sprejeta lastninska zakonodaja, okrog katere se že nekaj časa lomijo kopja, je ena od cokel, zaradi katere preobrazba zastaja. Poleg tega se gospodarstvo, ki seje prej nenehno pritoževalo zaradi vmešavanja oblasti, zdaj težko navaja na samostojnost. Po težkem usklajevanju je bila sprejeta nova ustava, sprejet je bil zakon o dohodnini, ki je po mnenju strokovnjakov dober in evropsko usmerjen, ter stanovanjski zakon in zakon o denacionalizaciji, o katerih pa so mnenja strokovnjakov različna
V luči teh sprememb moramo torej gledati tudi na dogajanje v občini Grosuplje. Nova skupščina, izbrana na volitvah v letu 1990, je sestavljena iz treh enakih zborov kol prejšnja, le da ima vsak zbor po 25 delegatov. Skupščina, v kateri so zastopane različne stranke, je seveda dosti bolj živahna od prejšnje. Zaradi kritičnosti delegatov morajo biti predlogi odlokov podprli z. neizpodbitnimi dejstvi. Prvi izvršni svet, ki gaje predlagal Demos, si je zadal nekaj nalog, med njimi zmanjšanje uprave ob hkratnem zvečanju njene učinkovitosti, pospeševanje podjetništva, gradnja infrastrukture in razvoj kmetijstva.
Po odstopu njegovega predsednika je skupščina v letu 1991 izvolila nov izvršni svet, ki ni strankarsko obarvan, a nadaljuje program prejšnjega.
V čem je pravzaprav razlika v delu občinske oblasti po volitvah? Prej je izvršni svet moral skrbeti za gospodarstvo občine in je bil zanj odgovoren, medtem ko so za družbene dejavnosti pa tudi za investicije na področju komunale in cest skrbele samoupravne interesne skupnosti kot nekakšna vzporedna oblasl. Po novem je gospodarstvo samostojno, zaradi prenosa pristojnosti
* Predsednik IS Občine Grosuplje, dipl.oec.
68
PrMM Ahlin
samoupravnih interesnih skupnosti na izvršni svet ter zaradi zbiranja denarja za njihovo dejavnost v novem integralnem proračunu pa zdaj na izvršnem svetu leži breme skrbi tako za družbene dejavnosti kot za komunalno in cestno omrežje. Seveda pa niti prej niti zdaj razvoj prav teh področij nc bi bil mogoč brez. izdatnega dodalnega prispevka krajanov posameznih območij. Vendar pa je denarja v občinskem proračunu realno vse manj in je zalo naloga izvršnega sveta pri iskanju najboljših rešitev in določevanju vrstnega reda posameznih nalog čedalje težja.
Vrsto problemov sta nova skupščina in novi izvršni svet podedovala. Gre za dejstvo, da mora polovica za delo sposobnih ljudi iskati delo zunaj občine, saj v njej sami manjka delovnih mest. Grosuplje, kot glavni kraj občine, je še vedno pretežno spalno naselje brez. razpoznavnega središča. Nesorazmerno veliko število počitniških hišic je posledica časa, ko odvečnega denarja ni bilo mogoče vlagati v gospodarstvo. Bistveno je spremenilo podobo pokrajine, istočasno pa povzroča čedalje hujše ekološke in komunalne probleme. Površinska razsežnost občine in prav zaradi tega premalo razvito in drago cestno in komunalno omrežje tudi povzroča hude težave, posledica tega pa je, da se iz odročnejših krajev ljudje izseljujejo, zaradi česar je čedalje več območij demografsko ogroženih. Slabo rešeno vprašanje odvoza in skladiščenja odpadkov, kar seveda ni samo problem občine Grosuplje, z, vso resnostjo narekuje povsem nov pristop. Odpadke bi bilo treba razvrščati že tam, kjer nastajajo, koristne ponovno uporabiti, zavreči pa samo dejansko neuporabne. Gre seveda za tehnologijo, ki je kratkoročno dražja od obstoječe, dolgoročno pa edino mogoča, saj sc bomo sicer zadušili v smeteh. Tudi problem Romov, ki s svojim načinom življenja povzročajo negodovanje drugih občanov, je že star in težko rešljiv.
Spremembe, nastale prav v času, o katerem govori ta članek, obstoječi in novi problemi so narekovali program dela občinske skupščine in izvršnega sveta. Koliko teh težav je v času, odkar dela, nova oblast uspela rešiti in kakšen je bil razvoj občine v preteklih dveh letih, bo mogoče videti iz. podatkov, navedenih v nadaljevanju. Dogodki, ki so se zvrstili v tem času, pa so tako pomembni, da sc jih je bilo treba v tem uvodu še enkrat spomniti.
GOSPODARSTVO
Uvod
V letih 1990 in 1991 je prišlo do bistvenih sprememb na političnem in gospodarskem področju. Gospodarstvo se je znašlo v obdobju sproščene podjetniške miselnosti, prehoda na tržno gospodarstvo, upadanja izvoza, pomanjkanja deviznih sredstev, zapiranja jugoslovanskega trga v republiške okvire, splošne gospodarske nelikvidnosti, brezposelnih delavcev in upadanja kupne moči prebivalstva. Poleg vsega seje gospodarstvo v letu 1991 v nekaterih kriznih predelih soočalo s pravo vojno in težavami s transportom.
V letu 1990 so bili začetni ukrepi proti visoki inflaciji dokaj uspešni, vendar pa so prinesli gospodarstvu tudi težave. Negativne posledice ustavljene rasti cen so najbolj prizadele industrijsko proizvodnjo. Tako je imelo tudi grosupeljsko gospodarstvo težave z. likvidnostjo (blokirani žiro računi in izgube). Zamrznjen devizni tečaj je slabšal položaj izvoznikov. Ekonomska blokada v državi je zožila domači trg ob hkratnem pešanju kupne moči. Vsi našteti dejavniki so se odražali tudi v finančnih rezultatih gospodarstva občine.
V drugem polletju so dosežki stabilizacije začeli pešati, restriktivna denarna politika popuščati in cene rasti. Po podatkih Zavoda za statistiko republike Slovenije so bile cene industrijskih izdelkov pri proizvajalcih v letu 1990 glede na predhodno leto višje za 390,4 %, cenena drobno za 549,7 %, cene življenjskih potrebščin pa za 551,6 %. V letu 1991 pa se je rast cen nekoliko umirila, saj so se cene industrijskih izdelkov pri proizvajalcih v primerjavi z. letom 1990 povečale samo za 124 %, cene na drobno za 117,7 % in cene življenjskih potrebščin za 115 %.
Struktura gospodarstva
V letu 1990 je bilo v občini Grosuplje registriranih 164 pravnih oseb na področju gospodarstva, medtem koje Službi družbenega knjigovodstva letni obračun predložilo 94 pravnih oseb, kar je polovica več kot pred letom in je posledica razmaha zasebnega podjetništva. 24 podjetij je bilo v družbeni lastnini in so zaposlovala 5.572 delavcev, 70 podjetij pa je bilo v zasebni lastnini in so zaposlovala 808 delavcev.
V prvi polovici leta 1991 seje število registriranih pravnih oseb na področju gospodarstva povečalo na 240, in sicer predvsem na račun povečanega števila registracij zasebnih podjetij, medtem koje Službi družbenega knjigovodstva polletni obračun 1991 predložilo le 133 pravnih oseb. V družbeni lastnini je bilo 20 podjetij, v zasebni 105, v zadružni 3 in v mešani 5 podjetij.
Fizični obseg poslovanja
V letu 1990 beležimo precejšnjo negativno rast industrijske proizvodnje, ki je upadla za 28,3 % glede na preteklo leto. Najbolj je upadla proizvodnja blaga za potrošnjo (53,2 %) in reprodukcijskega materiala (34,1 %). Kljub negativni rasti industrijske proizvodnje pa so se zaloge še povečevale in bile konec leta za 1 1 % večje kot v letu 1989. Najbolj so se povečale zaloge sredstev za delo (20,3 %), zmanjšale pa so se zaloge blaga za potrošnjo (55,5 %), in sicer bolj kol je upadla proizvodnja omenjenega blaga, Iz omenjenega sledi , da kupna moč prebivalstva v letu 1990 še ni opešala in je bilo povpraševanje večje od ponudbe za razliko od gospodarstva, kjer pa je bila ponudba večja od povpraševanja in zato tudi povečano kopičenje zalog ter spremljajoče naraščanje nelikvidnosti.
Tudi v letu 1991 smo se srečevali z negativno rastjo industrijske proizvodnje, saj je le-ta v primerjavi z. letom 1990 upadla za 12,7 %. Najbolj je upadla proizvodnja sredstev za delo (26,7 %), medtem ko jc proizvodnja blaga za potrošnjo celo porastla za 3,4 %. Razveseljivo pa je dejstvo, da so v letu 1991 upadle tudi zaloge (44,5 %), in sicer bolj kot obseg proizvodnje, tako da so proizvajalci realizirali tudi del proizvodnje, prikazane v lanskih zalogah. Popolnoma nasprotno sliko pa zasledimo na področju gibanja zalog blaga za široko potrošnjo, ki so se v letu 1991 zelo povečale (36,6 %). To je posledica precejšnjega padca kupne moči prebivalstva.
Vsa negativna gibanja v industriji so se odražala tudi v gradbeništvu kol drugi pomembni dejavnosti v občini Grosuplje. V letu 1990 so opravili 2.880.983 efektivnih ur, kar je za 57.600 ur ali 2 % manj kot leta 1989, tako da je kljub vse večji krizi v pridobivanju novih del v gradbeništvu obseg opravljenih efektivnih ur v letu 1990 le malo upadel.
V letu 1991 pa je bilo stanje na področju gradbeništva porazno, saj je obseg opravljenih efektivnih ur drastično upadel. Opravili so le 1.112.500 efektivnih ur, kar jeza 61,4 % manj kot v predhodnem lelu.
V kmetijski proizvodnji je bila dosežena naslednja višina tržne proizvodnje: Tabela 1: Tržna proizvodnja v kmetijstvu občine
Količina IND
Proizvod	Enota	1990	1991	90/89	91/90
mleko	1	11.085.614	11.515.390	101	104
mlado pilimo govedo	kg	687.119	699.201	90	102
drugo klavno govedo	kg	188.682	218.400	110	116
nepitana teleta	kg	41.740	35.433	95	85
teleta za pitanje	kg	69.947	66.064	75	94
Količina IND
Proizvod	Enota	1990	1991	90/89	91/90
govedo za pleme	kg	32.975	15.150	71	46
mastni in polm. prašiči	kg	51.413	35.325	146	69
mesnati prašiči	kg	1.647.678	1.806.148	108	110
konji za zakol	kg	100.608	129.621	74	129
pšenica	t	351	627	69	179
krompir	kg	654.416	146.314	75	22
vrtnine	kg	5.813	4.472	63	77
Vir: TRG-31 in TRG-33
Neurejene tržne razmere in cene so vplivale na manjši odkup določenih kategorij živine, na zmanjšanje tržne proizvodnje oziroma odkupa poljščin pa so dodatno vplivale šc neugodne vremenske razmere.
V letu 1990 je gospodarstvo občine zaposlovalo povprečno 6.380 delavcev (izračunano na podlagi delovnih ur), kar je za 3,8 % manj kot pred letom. Število delavcev se je znižalo v obeh ključnih področjih (industriji in gradbeništvu). Gibanje števila zaposlenih po posameznih področjih je razvidno iz naslednje tabele:
Tabela 2: Zaposlenost po dejavnostih gospodarstva v letih 1989 in 1990
Področja	Popr. št. zap. (del. ure) 1989 1990		IND
industrija	2.467	2.376	96,3
kmetijstvo	282	277	98,2
gradbeništvo	2.752	2.592	94,2
promet in zveze	333	305	91,6
trgovina	449	471	104,9
gostinstvo in turizem	30	30	100,0
obrt	202	204	101,0
stanov, komunal, dejav.	117	120	102,6
finan. tehnposl. stor.	0	5	0,0
Skupaj gospodarstvo	6.632	6.380	96,2
Vir: Informacija SDK
Število zaposlenih se je v prvi polovici leta 1991 še znižalo, saj je gospodarstvo zaposlovalo povprečno 5.833 delavcev (na podlagi delovnih ur), kar je za 4,8 % manj kot v enakem obdobju predhodnega leta. Število zaposlenih je najbolj upadlo v stanovanjsko-komunalni dejavnosti, gradbeništvu, industriji in kmetijstvu.
Zunanjetrgovinska menjava
Na zunanjetrgovinsko menjavo je močno vplival zamrznjen tečaj dinarja v letu 1990. Tako so izvozniki v naši občini izvozili samo za 2,5 % več kot v letu 1989, in sicer na konvertibilno
področje za 12 % več, medtem ko je izvoz na klirinško področje zelo upadel (45,5 %). Podobna gibanja zasledimo tudi na področju uvoza. Skupni uvoz.je bil v letu 1990 večji za 16,8 %. Večino so uvažali s konvertibilnega trga, saj seje uvoz. s klirinškega trga zmanjšal za 37,7 %.
Kljub negativnim gibanjem na področju zunanje trgovine pa lahko ugotovimo, da se nam pokritost uvoza z. izvozom ni bistveno poslabšala, saj je bila vrednost izvoza za 40 % večja od vrednosti uvoza.
V letu 1991 se je upadanje izvoza še nadaljevalo. V enajstih mesecih leta 1991 so pravne osebe v občini Grosuplje izvozile na konvertibilni trg za 8,3 % manj kol v enakem obdobju preteklega leta, na klirinški trg pa izvoza sploh ni bilo. Podobna gibanja zasledimo tudi na področju uvoza, ki je upadel bolj kot izvoz, in sicer za 24,3 %. Tako imamo še vedno ugodne rezultate glede zunanjetrgovinske bilance, saj je, v letu 1991 vrednost izvoza za 50,5 % večja od vrednosti uvoza.
Finančni rezultati gospodarstva občine Tabela 3: Osnovni finančni rezultati gospodarstva občine Grosuplje v letu 1990
Znesek v tisoč din Struktura v %
Kategorije	1989	1990	IND	1989	1990
prihodek	826.916	3.188.788	386	100,0	100,0
odhodki	754.531	3.155.313	418	91,2	99,0
bruto dobiček	49.754	104.670	210	6,0	3,3
izguba v tek. letu	4.920	87.726	1783	0,6	2,8
ustvarj, dohodek	183.327	643.919	351	22,2	20,2
dobiček	106.808	198.904	186	12,9	6,2
- del za akumulac.	11.439	16.984	148	1,4	0,5
popr. čisti OD/del. (v din)	1.006	4.782	476	-	-
Vir: Informacija SDK					
Od skupno 94 pravnih oseb, ki so predložile obračun, je v Iclu 1990 le 66 pravnih oseb izkazalo bruto dobiček, katerega delež, v prihodkih je bil skoraj za polovico manjši kot v letu 1989.
Slabi finančni rezultati so se nadaljevali ludi v prvem polici ju 1991. Od skupno 133 pravnih oseb, ki so službi predložile polletni obračun, jih jc tri četrtine izkazalo brulo dobiček v skupnem znesku 42.068 tisoč dinarjev, medlem koje 12 pravnih oseb poslovalo s pozitivno ničlo - niso izkazale niti bruto dobička niti izgube. Večino bruto dobička so ustvarile pravne osebe s področja industrije, trgovine ter obrti in osebnih Storitev.
Izgubo, ki nastane takrat, ko skupni odhodki presegajo obseg skupnih prihodkov pravne osebe, je v letu 1990 izkazalo 19 pravnih oseb, ki so zaposlovale povprečno 3.656 delavcev (na podlagi delovnih ur). Izguba je skoraj v celoti bremenila obe ključni področji gospodarstva: industrijo in gradbeništvo in je po višini dosegala kar štirikratno akumulacijo gospodarstva občine.
V polletnem obračunu 1991 je izkazalo izgubo 20 pravnih oseb, ki so zaposlovale povprečno 3.782 delavcev (na podlagi delovnih ur). Od teh je imelo lOpravnih oseb izgubo že na substanci (nenadomeščena porabi jena sredstva). Podobno kol v letu 1990 je bila izguba v skupnem znesku 50.327 tisoč dinarjev ustvarjena večinoma na področju industrije in gradbeništva.
Akumulacija grosupeljskega gospodarstva je v letu 1990 zavzemala 0,5 % celotnega prihodka oz. 2,3 % razporejenega dohodka inje hila znatno nižja od izkazanih izgub. Zato tudi ni bilo možno doseči večjega napredka v razvoju gospodarstva občine, saj seje akumulacija gospodarstva, kot enega izmed virov investicijskih vlaganj v razvoj, zmanjšala na minimum.
Tudi v prvi polovici leta 1991 se stanje na področju akumulativnosli gospodarstva občine ni spremenilo. Še vedno je bilo lc 0,5 % celotnih prihodkov razporejenih za akumulacijo, tako da je bila lc-ta za polovico manjša od izgube.
Izplačevanje osebnih dohodkov v letu 1990 je bilo omejeno. Od decembra 1989 do konca junija 1990 so veljala določila interventnega zakona, katerega vplivi so se z. delnimi spremembami nadaljevali še do konca leta. Gospodarstvo občine je v letu 1990 obračunalo bruto osebne dohodke z. nadomestili triinpolkrat višje kot v predhodnem letu. Čiste osebne dohodke je grosupeljsko gospodarstvo obračunalo v mesečnem povprečju 4.782 din na delavca. Le-ti so zaostajali za republiškim povprečjem na zaposlenega (5.409 din) za 11,6 %. Glede na leto 1989 so sc obravnavani osebni dohodki v Grosupljem povečali za 375 %. Glede na rast cen življenjskih potrebščin pa so realni osebni dohodki v gospodarstvu občine dokaj upadli - za približno 27,1 %.
Zaostajanje povprečnih čistih osebnih dohodkov na delavca v gospodarstvu občine za republiškim povprečjem seje nadaljevalo tudi v obdobju januar-juni j 1991, ko je gospodarstvo občine obračunavalo čiste osebne dohodke v višini 6.527 din na delavca in so za 14,1 % zaostajali za republiškim povprečjem.
Gospodarstvo jc imelo težave tudi z likvidnostjo. V obravnavanem obdobju so se redno pojavljali primeri blokiranih žiro računov pravnih oseb, ki so trajali neprekinjeno več kol pet dni v mesecu.
Investicije
Na območju občine je bilo v letu 1990 dokončanih 24 objektov v skupni predračunski vrednosti 14.735.000 din, v letu 1991 pa 23 objektov v skupni predračunski vrednosti 38.659.000 tolarjev. Investicije v gradnji pa so sc v letu 1991 precej zmanjšale v primerjavi z. letom 1990. Medtem ko je bilo na dan 31.12.1990 v gradnji še 25 objektov (vsi na področju gospodarstva), je bilo na dan 31.12.1991 v gradnji samo 16 objektov (14 na področju gospodarstva in 2 v negospodarstvu).
Sestava investicijskih vlaganj glede na področje dejavnosti se v letu 1990 ni bistveno spremenila. Skoraj polovica predračunske vrednosti (47,2 %) je odpadla na področje prometa (vpliv gradnje avtoceste), enaka deleža (26,0 %) sta odpadla na industrijo in komunalno dejavnost, malenkostno manjši delež pa na stanovanjsko dejavnost.
V letu 1991 pa seje sestava investicijskih vlaganj precej spremenila, saj je na področje prometa in zvez odpadlo kar 69,7 % vseh investicijskih vlaganj (še vedno vpliv gradnje avtoceste), na področje industrije 13,7 %, na področje komunalne dejavnosti 4,8 % in na področje negospodarstva 11,8 % (izobraževanje in kultura 8,1 %, zdravstvo in socialno varstvo 3,7 %). Poleg gradnje avtoceste Šmarjc-Sap - Višnja Gora, ki zavzema glavni delež, v investicijskih vlaganjih (34,6 %), so bili konec leta 1991 v gradnji še nekateri večji investicijski objekti, kol je lakirnica in tehnološka oprema pri Stolarni Dobrepolje, gradnja KKO Videm - II. faza ter telovadnica pri osnovni šoli F. Vesela Šentvid pri Stični.
Tudi na področju kmetijstva smo v preteklih letih imeli nekaj investicijskih vlaganj v obliki agromelioracij, katerih pregled je prikazan v naslednji tabeli.
Zlioniik OM*« Grosuplje XVII, 1992 73
Tabela 4: Izvedene agromelioracije v letih 1990 in 1991		-*-	
Investitor	Območje		Površina v ha
1990			
1. TZO Grosuplje	Male - Velike Lipljcnc.		126
	Gorenja vas - Traščine		169
	Polica		38
	Stara vas		97
2. KZ Stična	Pristavlja vas - II. faza		413
	Kriška vas - Vrhe		356
	Krkit		380
3. KZ Dobrcpoljc	Videm - Dobrcpoljc		434
1991			
1. KZ Stična	Bo janji Vrh		524
2. M Ljubi j. mlekar.	Grosuplje - Šmarje		188
Vir: Evidenca Oddelka za gospodarstvo občine Grosuplje
Obrt in podjetništvo
V občini Grosuplje je v letu 1991 67 samostojnih obrtnikov odjavilo opravljanje dejavnosti, na novo pa jo je prijavilo 97 občanov. Največ novih prijav je bilo na področju prodaje na drobno. Tako je bilo konec leta 1991 v občini Grosuplje 538 samostojnih obrtnikov (5 % več kot leta 1990), ki je opravljalo dejavnost v 527 obratovalnicah.
V nasprotju z. gospodarstvom seje število zaposlenih pri samostojnih obrtnikih v letu 1991 povečalo za 3 % v primerjavi z. letom 1990. Samostojni obrtniki so namreč v letu 1991 zaposlovali 462 delavcev.
Na področju opravljanja dejavnosti kol postranskega poklica je bilo v letu 1991 27 odjav opravljanja navedene dejavnosti, prijav pa le 19, tako da je konec leta 1991 241 občanov opravljalo dejavnost kot postranski poklic, kar je za 2 % manj kot v letu 1990.
V letih 1990 in 1991 seje tudi v naši občini zasebno podjetništvo zelo razširilo, saj je. bilo v začetku septembra leta 1991 registriranih že 222 podjetij, v ustanavljanju pa 107. Struktura po dejavnostih pa je razvidna iz naslednje tabele:
Tabela 5: Zasebna podjetja (registrirana in v ustanavljanju) po dejavnostih septembra 1991
Dejavnost	Število registriranih	Število podjetij
	podjetij	v ustanavljanju
Industrija	22	6
Kmetijstvo in gozdarstvo	1	2
Gradbeništvo	15	3
Promet in zveze	1	1
Trgovina	76	57
Gostinstvo in turizem	5	4
Obrtne in osebne storitve	17	13
Stan. komunalna dejavnost	3	2
Finančne, tehn. in posl. storitve	79	18
Izobraževanje, /nanosi, kultura	3	1
SKUPAJ:	222	107
Vir: Evidenca Oddelka za gospodarstvo občine Grosuplje
74
Itaiic Aliliii
V letu 1991 je tudi občina Grosuplje začela s konkretnimi akcijami za spodbujanje razvoja podjetništva in obrtništva. Del proračuna občine je namenila za kreditiranje razvoja podjetnikov in obrtnikov s programi, ki so izvozno naravnani ter zagotavljajo nova delovna mesta. Tako sta bila v letu 1991 izvedena dva razpisa, na podlagi katerih je posojila prejelo 7 zasebnih podjetij in 23 obrtnikov oz. obrtnikov začetnikov.
DRUŽBENE DEJAVNOSTI
V občini Grosuplje je v letu 1990 poslovalo 14 pravnih oseb s področja družbenih dejavnosti ter 1 delovna skupnost (Sodnik za prekrške). V letu 1991 pa je na podlagi določil zakona o zavodih ena temeljna organizacija združenega dela postala organizacijska enota zavoda (Zdravstveni dom Grosuplje), tako da je v prvem polletju 1991 na področju občine Grosuplje poslovalo 13 zavodov in ena delovna skupnost.
V letu 1990 so vse pravne osebe, razen ene, gospodarile v okviru svojih materialnih možnosti in ustvarile bruto dobiček, in sicer 56,6 % v izobraževanju in 43,4 % v zdravstvu in socialnem varstvu. Večje odhodke od prihodkov pa je v negospodarstvu imela ena pravna oseba in tako izkazala izgubo v znesku 2.003 tisoč din. Pravna oseba z. izkazano izgubo je zaposlovala povprečno 114 delavcev. V prvi polovici leta 1991 pa se je slanje še poslabšalo, saj so tri pravne osebe izkazale izgubo, in sicer ena na področju izobraževanja v višini 601 tisoč dinarjev (zaposlovala je 137 delavcev) ter dve na področju zdravstva in socialnega varstva v višini 518 tisoč dinarjev (zaposlovali sta 128 delavcev).
V letu 1990 so pravne osebe na področju družbenih dejavnosti zaposlovale povprečno 817 delavcev ali 0,4 % več kot pred letom. V prvi polovici leta 1991 pa je število zaposlenih znašalo 709 delavcev in je bilo v primerjavi z enakim obdobjem leta 1990 za 1,4 % večje (na račun zdravstva in socialnega varstva).
Pravne osebe so izplačevale čiste osebne dohodke na delavca v mesečnem povprečju 6.385 din ali 375 % višje od povprečja leta 1989. Tako so realni osebni dohodki delavcev, zaposlenih na področju družbenih dejavnosti, glede na rast cen življenjskih potrebščin v letu 1990, upadli za približno 27,1 % ali prav toliko kol v gospodarstvu.
Realni osebni dohodki so upadli tudi v prvem polletju leta 1991, vendar manj kot v gospodarstvu. Znašali so 8.605 dinarjev na delavca.
Vzgoja in izobraževan je
V šolskem letu 1990/91 so v občini Grosuplje delovale štiri centralne ali matične šole (v Dobrepolju, Grosupljem, Ivančni Gorici in Šentvidu pri Stični) in 14 podružničnih šol, ki so vključevale učence od 1. do 4. razreda, razen podružničnih šol v Šmarju in Višnji Gori, ki sta popolni osemletki, kljub temu da imata status podružnične šole. V sklopu osnovnih šol v Grosupljem in Ivančni Gorici (OŠ Stična) so delovali tudi oddelki osnovne šoli-, s prilagojenim programom za učence z. lažjimi motnjami v duševnem razvoju, v šoli v Grosupljem pa šc oddelek za usposabljanje zmerno in težje duševno prizadetih otrok.
Pouk je bil organiziran v 148-ih oddelkih redne osnovne šole, od teh je bilo 14 kombiniranih iz dveh razredov. Oddelkov s prilagojenim programom je bilo 6, vsi pa so bili kombinirani (na OŠ Stična eden iz. treh razredov). Učenci oddelkov s prilagojenim programom na OŠ Stična so bili pri vzgojnih predmetih v matičnih oddelkih redne šole.
V vseh matičnih in obeh popolnih podružničnih šolali je pouk potekal v dveh izmenah, na drugih podružničnih šolah pa v eni izmeni, z. izjemo šole v Hrastovem Dolu, kjer je dva oddelka (tri razrede) poučeval en učitelj in je bil pouk organiziran v dveh izmenah.
Popolna osnovna šola je delovala tudi v Zavodu za revmatične in srčne rekonvalescente dr. Marka Gerbca v Šentvidu pri Stični.
V šolskem letu 1990/91 je bilo vseh učencev v redni osnovni šoli 3 387, v oddelkih s prilagojenim programom 49, v oddelku za usposabljanje pa 7 otrok.
Poleg prej naštetih oddelkov so delovali še trije oddelki podaljšanega bivanja, in sicer v Grosupljem dva ter v Šmarju eden (za učence od 1. do 4. razreda in učence oddelkov s prilagojenim programom). V le oddelke je bilo vključeno približno 70 učencev.
Na osnovnih šolah je bilo za izvedbo pouka zaposlenih 192 učiteljev, 7 specialnih pedagogov in 7 delavcev šolskih svetovalnih služb.
V šolskem letu 1990/91 so nekatere šole v delo (pouk) uvajale elemente integriranega in nivojskega pouka.
V letu 1991 je bil spremenjen status šol, saj so se le po sprejemu zakona o zavodih preoblikovale v javne vz.gojno-izobraž.cvalne zavode.
Na področju srednjega šolstva seje v Gimnaziji Josipa Jurčiča in srednji tehniški šoli v Ivančni Gorici (Šolski center) v šolskem letu 1990/91 izobraževalo v:
a) programu strojništva
- v 3 oddelkih smer oblikovanje kovin (IV. st.), 72 učencev
- v 2 oddelkih smer pridobivanje, predelava in obdelava kovin (II. st.);    43 učencev
b) programu poslovno finančna in trgovinska dejavnost
- v 8 oddelkih smer ekonomski tehnik (V. st.), 250 učencev
- v 2 oddelkih smer prodajalec (IV. st.); 101 učenec
c) v družboslovnem in kulturnem programu v 6 oddelkih; 143 učencev
d) programu gimnazija v 2 oddelkih. 65 učencev
V šolskem letu 1990/91 je bil v srednje šolstvo ponovno uveden program gimnazija in tudi izveden vpis v ta program, ukinjen pa družboslovni in kulturni program. Občutno pa seje začel zmanjševati interes za vpis v program strojništvo.
Na šoli je poučevalo 38 redno zaposlenih učiteljev in še nekaj zunanjih sodelavcev, ki so poučevali samo po nekaj ur na teden.
Pouk na srednji šoli je potekal v dveh izmenah (tumusno).
Izobraževanje je potekalo tudi v glasbeni šoli, v kaleri se je v šolskem letu 1990/91 izobraževalo 172 učencev. Pouk je potekal v Grosupljem in Ivančni Gorici.
V letu 1991 ni bilo vlaganj, ki bi izboljševala pogoje na šolah. S sredstvi, ki so bila namenjena investicijskemu vzdrževanju (557.000 SLT), so bile delno popravljene strehe na šolskih stavbah v Ponikvah, Šentvidu pri Stični in Šolskem centru v Ivančni Gorici ter v slednji še saniran pogrezajoči se zid. Na področju investicij seje pričela gradnja telovadnice pri šoli Šentvid pri Slični, ki je bila do konca leta zgrajena do III. gradbene faze. Za to gradnjo je bilo iz. proračuna občine zagotovljeno 9.600.000 SLT.
Kultura
Na področju kulture so prizadevanja v letu 1991 šla v smeri ohranjevanja ravni kulturnega razvoja v občini, na posameznih področjih pa tudi bogatitvi, ter uresničevanja prednostnostnih nalog institucionalne in ljubiteljske kulture.
V občini je kot institucija deloval Zavod za kulturo in izobraževanje Grosuplje, v katerem so ob glasbeni šoli potekale knjižničarska, muzejska in kinematografska dejavnost. Slednja se je ohranila do konca leta le v Dobrepolju, drugje je prenehala,
Knjižnica je delovala v Grosupljem, Dobrepolju, Višnji Gori, Stični in Šentvidu pri Stični, ob koncu leta pa je začela delovali tudi na Krki. Skupen fond knjig in ostalega knjižničnega gradiva je dosegel nad 50 000 knjižnih enot, kar je lep dosežek, pa tudi izposoja iz leta v leto
naraSča. Za to dejavnost so bili pridobljeni novi (dodatni) prostori v Grosupljem in na Krki ter v Zagradcu, kjer pa so Se potrebni obnove, preden bo knjižnica začela delovati.
Izvajanje muzejske dejavnosti na Muljavi je potekalo po ustaljenem načinu. Obiskovalcev jc bilo okrog 12 000, premalo skrbi pa je bilo posvečeno bogatitvi eksponatov in vzdrževanju muzeja.
Posebno pozornost smo posvečali naravni in kulturni dediščini. Občinska skupSčina jc v letu 1991 sprejela odloke o razglasitvi za kulturne spomenike naslednje objekte:
- staro mestno jedro Višnja Gora s Starim gradom in grajskim pobočjem,
- p.c. sv. Petra na Kamncm Vrhu,
- p.c. sv. Petra in Pavla na Spodnji Slivnici,
- p.c. sv. Martina v Zgornji Dragi,
- p.c. sv. Martina v Velikem Mlačcvcm in
- arheološki (ercn na Taboru nad Ccrovim in p.c. sv. Nikolaja s tabornim obzidjem.
Na vseh objektih, za katere so bili sprejeti odloki o razglasitvi za kulturne spomenike, so potekala obnovitvena in prezentacijska dela, poleg njih pa še v samostanu Stična. Dela je strokovno vodil Ljubljanski regionalni zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine.
Pomemben delež, pri ohranjanju in razvijanju kulturne dejavnosti so prispevala amaterska kulturna društva, klubi in skupine, ki so pele, godle, igrale, plesale, literarno in likovno ustvarjale ter nastopale ob raznih priložnostih. Med amaterskimi dosežki je treba posebej izpostaviti uspešno izvedeno gledališko delo na prostem Tihotapec, v izvedbi Kulturnega društva Muljava. Uspešno sta bila izvedena tudi Tabor pevskih zborov v Šentvidu pri Stični in Srečanje slovenskih ljudskih godcev v Dobrepolju. Poleg teh najodmevnejših uprizoritev, koncertov pevskih zborov in pihalnega orkestra Grosuplje, revij in drugo.
Iz proračuna občine smo zagotavljali tudi sredstva za investicijsko vzdrževanje kulturnih domov, ki pa so, žal, bila glede na potrebe veliko premajhna.
Šport
Športna aktivnost občanov (odraslih in mladine) seje odvijala v športnih društvih, povezanih v Zvezo športnih organizacij Grosuplje. Rekreacijska vadba je potekala v 17 različnih zvrsteh, udeleženih pa je bilo približno 1600 občanov. V tekmovalnem športu je delovalo 11 tekmovalnih skupin (pionirskih, mladinskih, članskih) s približno 140 tekmovalci. V najvišjem rangu tekmovanj sta sodelovali ekipi Rokometnega kluba Grosuplje in Strelske družine Grosuplje (F. slovenska liga in višje).
Poseben poudarek je v letu 1991 na ti. »šolskem športu« (izven ur telesne vzgoje v šolah). Taje vključeval sodelovanje pri izvedbi letne šole v naravi za učence 4. razredov osnovne šole (plavanje), program športne značke za predšolske otroke (v vrtcih) in osnovnošolske otroke (od 1. do 4. razreda), delovanje športnih krožkov na šolah in program občinskih prvenstev. Program športne značke je zajel približno 280 predšolskih in 1 700 osnovnošolskih otrok, v šolskih športnih društvih pa je bilo vključeno okrog 450 aktivno vadečih učencev. Uspešno so bila izvedena občinska prvenstva v atletiki, krosu in odbojki, na njih pa je sodelovalo okrog 1 100 učencev in učenk.
Rekreativna trimska tekmovanja so potekala v odbojki in balinanju, turnirji za občinsko prvenstvo pa so bili organizirani v košarki, streljanju, namiznem tenisu in kegljanju.
Otroško varstvo
Na področje otroškega varstva sodijo trije sklopi programov: 1) denarne pomoči otrokom,
2) porodniški dopusti,
3) vzgoja in varstvo.
Prva dva sklopa se financirala i/, republiškega proračuna, tretji sklop pa je v pristojnosti občine. Število upravičencev in otrok, ki prejemajo denarno pomoč, je v letu 1990 znašalo 521 upravičencev in 1310 otrok, od tega je bilo 390 upravičencev i/. Slovenije in 131 i/, drugih republik, in sicer 951 otrok i/. Slovenije in 359 i/, drugih republik. V letu 1991 sc stanje ni bistveno spremenilo in /naša 551 upravičencev in 1360 otrok, od tega 396 upravičencev iz Slovenije in 155 i/, drugih republik, in sicer 952 otrok i/. Slovenije in 408 otrok i/, drugih republik. Število upravičencev seje v letu 1991 povečalo za 30 upravičencev in 50 otrok, kar kaže, da sc socialne razmere v družinah z otroki spreminjajo. Cenzus za dodelitev denarne pomoči otrokom jc v letu 1991 znašal 2.430,00 din.
V letu 1990 je bilo v vzgojno-varstveno dejavnost vključenih 778 otrok, v letu 1991 pa jc bilo vključenih 792 otrok, kar jc sicer za 14 otrok več kot v preteklem letu, vendar to pomeni le, da so oddelki številčnejši. Premajhno število mest v vrtcih jc eden izmed večjih problemov na področju družbenih dejavnosti, saj je število odklonjenih za sprejem v letu 1990 znašalo 247 otrok, od tega samo v naselju Grosuplje 161 otrok. Tudi v letu 1991 je bilo število odklonjenih visoko, in sicer 150 otrok, od tega samo v naselju Grosuplje 98. Poleg tega sta v občini še dve območji povsem nepokriti z. vzgojno-varstvenimi kapacitetami. To sla območji Suhe krajine in Dobrcpolja. Rešitve teh problemov se nakazujejo v več smereh: nove vzgojno-varstvenc oblike (tkim. družinski vrtec, varstvene družine), gradnja novih objektov, uvajanje privatnih vrtcev. V letu 1991 je bila ustanovljena ena varstvena družina na Krki za 7 otrok. V letu 1991 je bil izdelan projekt za graditev vrtca v Dobrepolju.
Število vzgojiteljic, ki izvajajo program vzgoje in varstva, je v letu 1990 znašalo 45, v letu 1991 pa 46, od tega jih 22 dela v oddelkih priprave na šolo. Priprava na šolo se izvaja v okviru vzgojno-varstvene organizacije ali pa jo izvajajo osnovne šole. V okviru vzgojno-varstvenc organizacije se priprava na šolo izvaja v dnevnem varstvu (12 oddelkov) in v skrajšanem programu (8 oddelkov). Priprava otrok na šolo, ki sc izvaja v osnovnih šolah, poteka v 11 oddelkih.
Socialno skrbstvo
Na področju skrbstva se zagotavljajo naslednje socialnovarstvene pravice:
1. denarne pomoči (edini in dopolnilni vir),
2. rejnine,
3. začasne in enkratne pomoči,
4. oskrba v zavodih,
5. storitve centra za socialno delo.
Prvi dve vrsti socialnovarslvcnih pravic spadata v republiško pristojnost financiranja, ostale pa v občinsko.
Obseg zgoraj naštetih socialnovarstvenih pravic se v letu 1991 ni bistveno spremenil v primerjavi z. letom 1990. Denarne pomoči kot edini vir preživljanja je v letu 1991 prejemalo 15 upravičencev (1990 - 15), denarne pomoči kot dopolnilni vir preživljanja 1991 60 upravičencev (1990 - 60). Število rejencev ne narašča: v 1991 - 15 rejencev iz. občine in 40 izven nje, število rejniških družin seje znižalo na 26, (1990 - 16 rejencev iz občine in 43 izven, število rejniških družin v 1990 - 29). Rejnikov s statusom zavarovanja je bilo 8, dva sta se v letu 1991 upokojila. Število začasnih pomoči sc povečuje 1991 - 11, (1990 - 7), enkratne pomoči pa naraščajo tako po številu vlog kot tudi po odobritvah: 1990 je bilo 68 pomoči, v 1991 pa 174. Število oskrbovancev v zavodih se bislveno ne spreminja - 156. Več kot polovica se jih nahaja v grosupeljskem domu (90). Po načinu plačila je v letu 1990 - 45 % samoplačnikov, 36 % z doplačilom Občine in 19 % celotnega plačila občine, v letu 1991 je 46 % samoplačnikov, 37 %
/. doplačilom in 17 % celotnega plačila Občine. V zavodih za usposabljanje se iz. občine nahaja 21 otrok in mladostnikov, 9 pa je odraslih prizadetih oseb, ki sc nahajajo v delavnicah pod posebnimi pogoji. V letošnjem letu je bilo izdanih tudi 147 potrdil za oprostitev participacije k cenam zdravstvenih storitev, subvencijo k stanarini v letu 1990 je imelo 63 občanov, v letu 1991 pa 86.
Iz podatkov je razvidno, da se poslabšanje splošnih socialnih razmer že odraža na področju pravic s področja socialnega skrbstva kot na drugih področjih (otroško varstvo - otroški dodatki, zaposlovanje, subvencije, plačilo participacije).
Zdravstvo
V občini se financira socialna varnost v zvezi z. zdravstvenim varstvom (nadomestila osebnih dohodkov v času odsotnosti zaradi bolezni, poškodb, nege, pogrebnine, posmrlnine in potni stroški v zvezi z zdravstvenim varstvom) in investicije. Celotno financiranje zdravstvenega varstva (zdravstvenih storitev) pa je bilo že v lanskem letu preneseno na republiko. Nivo socialne varnosti v zvezi z zdravstvenim varstvom je določen s predpisi. Obseg teh pravic v letu 1991 ni naraščal. Tudi odsotnost z. dela v občini, merjena s povprečnim odstotkom odsotnosti z. dela, ji; padla in znaša v prvem polletju 1991 - 4,3 % (v islem obdobju 1990 - 5,4 %). Problematična na področju zdravstva še vedno ostaja investicijska dejavnost, saj nekatere službe delajo v skrajno slabih pogojih (npr. otroški šolski dispanzer v Grosupljem). V letu 1991 so začeli z nadzidavo zdravstvenega doma za ureditev otroškega dispanzerja, vendar dela niso zaključili zaradi pomanjkanja finančnih sredstev.
Zaposlovanje
V letih 1990 in 1991 sledimo nenehnemu zmanjševanju števila zaposlenih in vse hitrejšemu naraščanju števila nezaposlenih, kar je razvidno tudi iz. naslednje preglednice:
	Skupaj	Iskalci prve zaposlitve	Stari do 26 let	S tečajni ld
nezap. decembra 1990 nezap. decembra 1991	465 998	196 23)	292 505	39 254
IND 91/90	215	118	173	651
Število nezaposlenih seje decembra 1991 podvojilo v primerjavi s preteklim letom, in to predvsem na račun povečanja nezaposlenosti mladih (do 26 let) in precejšnjega porasta števila stečajnikov.
Od skupnega števila nezaposlenih je 469 oseb v letu 1991 prejemalo denarne prejemke, in sicer:
- denarno nadomestilo       322 oseb,
- denarno pomoč 105 oseb,
- denarno pomoč pripravnika 42 oseb.
Najnižja denarna dajatev je znašala 80 % zajamčenega osebnega dohodka.
Število oseb, ki prejemajo denarno nadomestilo (ker so bili odpuščeni kot tehnološki ali ekonomski viški ali ker jim je potekla zaposlitev, sklenjena za določen čas), se stalno povečuje.
Nadaljevale so se tudi težave pri zaposlovanju pripravnikov, saj nekatera podjetja niso zaposlovala niti svojih pripravnikov, še redkejši so bili primeri, ko so pripravniki po opravljenem pripravništvu obdržali delovna mesta.
/,l»niik obfifaM (irosliiiljr XVII, 1992 79
Deloma se le težave rešujejo tako, da Zavod za zaposlovanje sofinancira pripravništvo, ki je v letu 1991 poraslo za 66 % v primerjavi z letom 1990 (1990 ■ 101 pripr., 1991 - 168 pripr.). Čeprav predstavlja pripravništvo zaposlitev le za določen čas, pa se s tem pripravniku omogoči, da po končanem pripravništvu pridobi pravico do denarne pomoči.
GOSPODARSKA INFRASTRUKTURA Oskrba /. vodo
V letu 1990 in 1991 je bilo vodenih več investicij za oskrbo prebivalstva s pitno vodo, katerih investitor oz. financer je bila Občina Grosuplje, sofinancerske deleže pa so prispevale ludi krajevne, skupnosti oz. krajani in republiški organi. Glavni izvajalec vodovodnih del je bilo podjetje Komunalne gradnje Grosuplje.
V letu 1990 so bili zgrajeni naslednji vodi:
- povezovalni cevovod Perovo - Šmarje z odcepom za vas Podgorica v dolžini 4404 m, črpališče Perovo in 100 m vodohram v smislu prevezavc na vodovodni sistem Grosuplje,
- vodovod Sušica - Kitni Vrh - Gabrovka (KS Zagradcc) v dolžini 2946 m z. odcepom za Kobil jek v dolžini 625 m. Ta vodovod je v sklopu vodovodnega sistema Stična,
- vodovod v KS Mctnaj, cevovod Goričica - Poljane v dolžini 2383 m,
- 100 m3 vodohram Znojile (KS Krka).
Rekonstrukcije vodovodov so bile izvedene iz. sredstev amortizacije, sofinancerske deleže pa so prispevale tudi druge občine in posamezne krajevne skupnosti. Rekonstruirani so bili:
- vodovod Goli Vrh (KS Ivančna Gorica) v dolžini 300 m,
- vodovod Znojile - Krška vas (KS Krka) v dolžini 716 m,
- vodovod Vel. Dole - M. Dole - Pungcrt (KS Temenica) v dolžini 1646 m,
- vodovod Mlcščevo (KS Ivančna Gorica) v dolžini 108 m,
- Krka - Mali Videm (KS Krka) v dolžini 1100 m.
Geološki zavod je izvedel raziskovalno vrtino v Trsteniku. Z vrtino so preverjali možnost dodatnega vira pitne vode za vodovodni sistem Stična.
V letu 1991 je bil zgrajen:
- vodovodni sistem Temenica - I. faza, ki obsega izgradnjo črpališča, rezervoarja in povezovalnega cevovoda,
- vodovod za naselje Sp. Duplice v dolžini 1570 m,
- vodovodni sistem Rob - izgradnja črpališča in rezervoarja s povezovalnim cevovodom (gradnja je v zaključni fazi).
Opravljene so bile rekonstrukcije za:
- vodovod Kiiželjcvec (povezovalni cevovod v dolžini 1613 m),
- adaptacijo in usposobitev čistilnega objekta za pitno vodo na vodovodnem sistemu Globočec.
Za nadaljnji razvoj na področju vodooskrbe v občini je bila pridobljena:
- kompletna dokumentacija za izgradnjo vodovoda Gabrovka - Tolčane - Valična vas, projektna dokumentacija za vodovod Ilova Gora  Ravni Dol,
- študija za vodno oskrbo naselja Korinj,
- študija za ugotovitev nadomestnega vodnega vira za vodovod Pod tabor,
- projektna dokumentacija za vodovod Polžcvska planota,
- kompletna dokumentacija za vodovod Velike Lese z vodohramom,
- kompletna dokumentacija za vodovodni sistem Debeli hrib,
- kompletna dokumentacija za vodovod Sad - Rdeči Kal.
Sprejet je bil nov odlok na področju preskrbe prebivalcev občine Grosuplje s pitno vodo.
Kanalizacija
V letu 1990 je bila v naselju Ivančna Gorica končana gradnja dveh primarnih kanalov A in D v skupni dolžini 1270 m. Glavni investitor je bila Občina Grosuplje, sredstva pa je prispevala tudi Republiška uprava za ceste (za del kanala, ki bo v sklopu nove avtoceste). Gradbena dela je izvajalo Komunalno podjetje Grosuplje.
Zgradila se je primarna kanalizacija za del naselja Šmarje-Sap Farovški hrib, in za vasi Mali Vrh in Veliki Vrh nad Šmarjem. Izvajalec gradnje je bil SGP Primorje, ker kanalizacija poteka v območju križišča nove avtoceste. Investitorje bila Občina Grosuplje, glavni investitor gradnji; pa je bila Republiška uprava za ceste.
Zgrajena je bila meteorna kanalizacija v vaseh Višnje, Vrhe in Hrastov Dol. Organizator in investitor gradnje je bila Občina skupaj s krajevnimi skupnostmi.
Iz. sredstev amortizacije je Komunalno podjetje izvedlo naslednja dela:
- prevezava kanala na Adamičevi cesti v Grosupljem,
- generalno čiščenje in usposobitev stare čistilne naprave pri UNIS-u,
- namestitev protihrupnih kletk - sanacija hrupa v čistilni napravi v Ivančni Gorici,
- nabava pogonskega dela turbine za čistilno napravo Grosuplje.
V letu 1991 je bil zgrajen povezovalni kanal S Grosuplje - Šmarje, ki omogoča priključitev Šmarja in ostalih naselij na centralno čistilno napravo pri Grosupljem. Glavni investitorje bila Občina Grosuplje, sofinancerski delež pa je prispeval tudi Republiški sekretariat za varstvo okolja in urejanje prostora. Gradbena dela je izvajalo podjetje Komunalne gradnje Grosuplje.
V sklopu izgradnje avtoceste skozi Šmarje je bil zgrajen tudi sekundarni kanalizacijski kanal v naselju Mali Vrh, ki ga je financirala Občina Grosuplje, gradbena dela pa je izvajalo Komunalno podjetje Grosuplje.
V Ponovi vasi seje izvedla sanacija kanalizacije, sredstva za izvajanje del pa sta prispevali Občina Grosuplje in krajevna skupnost Podtabor.
Izdelana je bila dokumentacija za izgradnjo celovitega kanalizacijskega sistema v Dobrc-poijski dolini in za kanalizacijski sistem v Stični.
Odvoz in odlagališča komunalnih odpadkov
V letu 1990 je bila sprejeta sprememba Odloka o obveznem zbiranju, odvozu in odstranjevanju odpadkov na območju občine Grosuplje in sprememba Pravilnika o načinu odvoza in odstranjevanja komunalnih odpadkov. S tem se je pričelo tudi postavljati 900-litrske zabojnike na zbirnih mestih po celotnem območju občine.
V letu 1990 se je saniralo neurejeno odlagališče odpadkov Suhi most pod Polževim. Sanacijo je v celoti financirala Občina Grosuplje.
V letu 1991 je bilo v sklopu nadaljevanja programa pokritja celotnega teritorija občine z. odvozom komunalnih odpadkov nabavljeno še dodatnih 130 900-litrskih zabojnikov za gospo dinjskih odvoz odpadkov z zbirnih mest. Investitorje bila Občina Grosuplje. Tako je v grobem v celoti urejen odvoz, gospodinjskih odpadkov.
Sanirano je bilo neurejeno odlagališče odpadkov v KS Šentvid, ki ga je v celoti financirala Občina Grosuplje.
Intenzivno so se pričele izvajati aktivnosti v zvezi z. reševanjem problematike nadaljnjega odlaganja komunalnih odpadkov v občini Grosuplje, saj je obstoječa deponija Stehan skorajda zapolnjena.
Urejanje pokopališč
V sklopu izgradnje novega pokopališča v KS Šentvid so bile izvedene geološke raziskave in zajetje meteornih vod v bližnji okolici. Financer je bila Občina Grosuplje.
Ob grosupeljskem pokopališču je bila izvedena ureditev parkirišč. Dela sta financirala v polovičnih deležih Občina Grosuplje in K S Grosuplje.
Cestno gospodarstvo V letu 1990 so se izvajala in dokončala naslednja dela na cestah v občini Grosuplje: Modernizacija lokalnih cest:
- Sp. Brezovo Višnja Gora (KS Višnja Gora) v dolžini 900 m,
- cesta od R-375 do M. Ilove Gore v dolžini 1180 m (KS Ilova Gora),
- Metnaj - Goričica v dolžini 2590 m (KS Metnaj),
- Podlabor - Vrbičje - Medvedica v dolžini 2900 m (KS Podtabor),
- Staro Apno - V. Lipi jene v dolžini 350 m (KS Staro Apno),
- Višnja Gora - Leskovec v dolžini 330 m (KS Višnja Gora),
- Dob - Boga vas v dolžini 850 m (KS Dob),
- cesta skozi vas Višnje v dolžini 540 m (KS Ambrus),
- cesta skozi naselje Staro Apno v dolžini 220 m (KS Staro Apno).
Modernizacija krajevnih cest je bila izvedena na naslednjih odsekih:
- Temenica - Debeli Hrib v dolžini 220 m (KS Temenica),
- cesta v naselju Dob v dolžini 330 m (KS Dob),
- skozi naselje Gatina v dolžini 1400 m (KS Grosuplje),
- cesta mimo posestva Boštanj v dolžini 480 m (KS Mlačevo),
- skozi vas Železnica v dolžini 450 m (KS Staro Apno),
- Sp. Duplice - Stehan v dolžini 800 m (KS Grosuplje),
- skozi Leskovec v dolžini 180 m (KS Višnja Gora),
cesta Pot na Vir v Ivančni Gorici v dolžini 250 m (KS. Iv. Gor.),
- cesta od R-327 do vasi Luče v dolžini 435 m (KS Žalna),
- cesla v Zagradcu v dolžini 500 m (KS Zagradec),
- cesla skozi vas Višnje v dolžini 300 m (KS Ambrus),
- cesla v Hrastovem Dolu in odsek za Kremenjek v dolžini 350 m (KS Dob),
- cesla v naselju Vir pri Stični v dolžini 100 m (KS Stična), Trubarjeva ul. v Šmarju Sap v dolžini 178 m (KS Šmarje Sap),
- skozi Bruhanjo vas v dolžini 870 m (KS Videm),
- cesla v vasi Žalna za gasil, domom v dolžini 110 m (KS Žalna),
- cesla v Dednem Dolu v dolžini 1460 m (KS Višnja Gora),
- Sušica   Muljava v dolžini 600 m (KS Muljava),
- cesla Praproče v dolžini 820 m (KS Grosuplje).
Modernizacija regionalnih cest:
Izvedena je bila modernizacija ceste R-327 Grosuplje - Krka na odseku skozi naselje Luče v dolžini 2400 m in modernizacija odseka Plešivica - Lobček v dolžini 2500 m.
V letu 1990 jc bil zgrajen tudi most čez Grosupcl jšč i co pri Kovinastroju v naselju Grosuplje na cesti R-331.
V letu 1991 so se izvajala in dokončala naslednja dela na cestah v občini Grosuplje: regionalne ceste:
- rekonstrukcija ovinka v naselju Globočec na regionalni cesti Iv. Gorica - Žužemberk,
- moderniziran je bil del regionalne ceste Mlačcvo - Račna v dolžini 1400 m,
- na isti cesti je bila izvedena prestavitev betonskega mostu,
- končana so bila v letu 1990 začeta dela pri modernizaciji regionalne ceste skozi Luče; lokalne ceste:
- v KS Mctnaj modernizacija lokalne ceste Dobrava - Melnaj v dolžini 820 m,
- v KS Muljava modernizacija lokalne ceste skozi Vrhe v dolžini 840 m,
- v KS Višnja Gora modernizacija lokalne ceste Podsmreka - Velika Dobrava v dolžini 1000 m,
- v KS Ambrus modernizacija lokalne ceste skozi Primčo vas,
- v KS Šentvid sanacija opornega zidu v Šentvidu,
- v KS Ilova Gora so opravljena zemeljska dela za modernizacijo lokalne ceste na odseku Mala Ilova Gora - Velika Ilova Gora;
krajevne ceste:
- v KS Dob modernizacija krajevne ceste Podboršt - Sad v dolžini 330 m,
- v KS Grosuplje modernizacija Ljubljanske ceste v dolžini 85 m,
- v KS Ivančna Gorica modernizacija krajevnih cest v Škrjanče (430 m) in Ulice talcev v dolžini 200 m ter modernizacija pešpoti do Šolskega centra v dolžini 400 m,
- v KS Mlačcvo je bila opravljena modernizacija krajevnih poli na 1058 m2,
- v KS Polica modernizacija krajevne poti Polica - Goričane v dolžini 520 m,
- v KS Št. Jurij modernizacija krajevne ceste Št. Jurij - Cerovo v dolžini 1300 m,
- v KS Stična modernizacija krajevne ceste Marof - Rupe - Kafchaus v dolžini 800 m,
- v KS Šentvid pri Stični je bila modernizirana krajevna cesta Vel. Ccšn jice  Prcdulce v dolžini 1200 m ter razširjena krajevna cesta v Kal v dolžini 1000 m,
- v KS Šmarje Sap modernizacija krajevne ceste Tlake - Gajniče v dolžini 1000 m in modernizacija krajevne ceste Temenica - Oteč Vrh v dolžini 450 m.
Stanovanjsko gospodarstvo
V letu 1990 je bila končana gradnja stanovanjske soseske G4 Ob Grosupcl jščici. Zgrajenih je bilo 64 stanovanj v štirih blokih, od tega 15 za solidarnostni fond, 10 za kadrovske potrebe, ostala pa za prodajo na trgu.
V letih 1990 in 1991 jc bila izvedena toplifikacija stanovanjskih objektov Trubarjeva 13, Trubarjeva 14, Levstikova 8 in Levstikova 10 v centru Grosupljega s priključitvijo na novo skupno kotlovnico.
V letih 1990 in 1991 so bila dodeljena naslednja posojila sredstev vzajemnosti stanovanjskega gospodarstva:
- občanom za nakup, gradnjo in prenovo stanovanj in stanovanjskih
hiš v zasebni lasti, 1.413.000,00 din,
- delavcem pri obrtnikih 825.000,00 din.
V lclu 1990 je bila v skladu z izhodišči občinskega družbenega plana dosežena realna stanarina v višini 3,44 % od revalorizirane vrednosti stanovanjskega Fonda. Subvencioniranje stanarin je potekalo v skladu z, dogovorjeno politiko o socialnem varstvu.
S sredstvi stanarin so se vzdrževala družbena stanovanja in večstanovanjske, hiše v skladu s planom za leto 1990 in 1991.
V letu 1990 je bilo izdanih 249 lokacijskih, 169 gradbenih in 39 uporabnih dovoljenj; v lclu 1991 pa je bilo izdanih 213 lokacijskih, 149 gradbenih in 13 uporabnih dovoljenj.
NEKAJ STATISTIČNIH PODATKOV O OBČINI
Po prvih začasnih podatkih popisa prebivalstva, gospodinjstev, stanovanj in kmečkih gospodarstev v Republiki Sloveniji na dan 31.3. 1991 je bilo v občini Grosuplje 211 naselij, razporejenih po 24 krajevnih skupnostih. V 8.313 gospodinjstvih je živelo 28.282 stalnih prebivalcev. Na dan popisa je bilo 10.047 stanovanj in 3.480 kmečkih gospodarstev.
Vse navedene kategorije, razen ene, so se v primerjavi s popisom iz. leta 1981 povečale, in sicer: število prebivalcev za 11,8 %, število gospodinjstev za 14,6 % in število stanovanj za 23,9 %. Zmanjšalo pa seje število kmečkih gospodarstev, in to celo za 7,8 %.
V občini Grosuplje je imelo 31. 12. 1990 14 krajevnih skupnosti krajevne samoprispevke, od tega 8 KS po stopnji 2 %, 5 KS po stopnji 1,5 % in 1 KS po stopnji 1 % od čistega OD. Na dan 31. 12. 1991 pa je imelo krajevne samoprispevke samo še 12 krajevnih skupnosti. Spremenila sc je tudi struktura glede na višino prispevne stopnje (6 KS po 2 %, 4 KS po 1,5 %, 2 KS po 1 %).
Družbeni proizvod je v občini Grosuplje v letu 1989 znašal 14.100 din na prebivalca (Republika Slovenija 20.100 din/preb.). Po družbenem proizvodu na prebivalca je bila občina Grosuplje na 44. mestu v RS (leta 1988 na 54. mestu).
Narodni dohodek je v občini Grosuplje v letu 1989 znašal 13.800 din na prebivalca (Republika Slovenija 17.700 din/preb.). Po narodnem dohodku na prebivalca je bila občina Grosuplje na 44. meslu v RS.
VIRI
Informacija o poslovnem uspehu pravnih oseb iz gospixlarslva in i/, družbenih dejavnosti za obdobje januar-dcccmbcr 1990 in januar-junij 1991 (SDK).
Informacija o investicijah v teku na dan 31. 12. 1990 in 31. 12. 1991 (SDK). Statistični podatki po občinah RS (Zavrni RS za statistiko).
Banka Slovenije - Podatki o izvozu in uvozu za obdobje januar-dcccmbcr 1990 in januar-no-vember 1991.
Interni podatki Oddelka za gospodarstvo in Oddelka /,a prostor Občine Grosuplje.
/.boniik i)l)čiiif. Grosuplje XVII, 1992
83
40 LET PEKARNE GROSUPLJE
Štefan Plankar*
Krajevni ljudski odbor Grosuplje je /. odločbo št. 974-51 dne 25. 9. 1951 ustanovil podjetje lokalnega pomena /, imenom KRAJEVNA PEKARIJA GROSUPLJE. Predmet poslovanja: peka kruha za stranke ter za prosto prodajo. Dva peka sla dnevno spekla 100 do 150 kg kruha. Ob ustanovitvi je bilo podjetju zagotovljenih 2.000 din obratnih sredstev, svojih osnovnih sredstev pa ni imelo. Operativni upravni vodja je bil Izvršni odbor KLO Grosuplje, za delo v obratovalnici pa je bil odgovoren poslovodja.
Leta 1954 se je pekarna selila v prostore Pri Potočniku. Obrtna delavnica je prešla v upravljanje delovnega kolektiva. Ime obrtne delavnice seje glasilo PEKARIJA GROSUPLJE. Predmet poslovanja je bil peka in prodaja kruha. Poslovala je po pravilih, ki jih je predpisal Občinski ljudski odbor, sprejeli pa vsi člani kolektiva. V pravilih je bilo med drugim zapisano tudi določilo, da delovni kolektiv lahko šteje največ pet oseb, pri čemer pa niso všteti vajenci in pomočniki do 1 leta po opravljenem pomočniškem izpitu. Poslovodja mora imeti mojstrski izpit iz. pekovske stroke in 3 leta prakse v stroki. Izvoli ga kolektiv izmed svojih članov. Omeniti velja še določilo, da imajo pravice iz, socialnega zavarovanja samo delavci, katerim je delo v delavnici reden poklic in edini vir dohodkov.
Kmalu po preselitvi je začela proizvodnja hitro naraščati. Štirje delavci so naredili dnevno do 400 kg kruha. Delo je potekalo v dveh izmenah. Hiter porast dnevnih potreb po kruhu je pogojevala gradnja avtoceste. Postopoma seje opuščala peka kruha za stranke (storitvena peka), uvajala pa seje prodaja kruha v lastni prodajalni. Vse do leta 1957 so računovodska dela opravljali delavci, ki jih je pooblastil Občinski ljudski odbor Grosuplje in niso bili člani kolektiva. Konec leta 1956 pa je bil za potrebe manjših gospodarskih organizacij ustanovljen Knjigovodski biro Grosuplje in od tedaj je biro opravljal računovodske storitve tudi za Pckarijo Grosuplje.
Pekarska peč in delavnica pa nista omogočali večje proizvodnje in zadovoljitve čedalje večjih potreb po kruhu. Zato se je kolektiv leta 1960 odločil za prvo večjo investicijo - za adaptacijo prostorov in montažo sodobnejše parne peči. Čeprav je šlo za nakup stare parne peči, je celotna investicija znašala 3 milijone starih din in kolektiv je bil prisiljen najeti kredit v višini 1,8 milijona dinarjev. Z investicijo seje kapaciteta obrata povečala za 800 kg kruha v eni izmeni, za to pa je bilo potrebnih 6 delavcev. S tem so bili ustvarjeni pogoji za proizvodnjo, ki je presegala krajevne potrebo. Začela seje dostava kruha v okoliške kraje.
V začetku 60. let sta na območju ObLO Grosuplje obratovali še dve krajevni pekariji, in sicer v Šentvidu pri Stični in Višnji Gori. Ker sta bila obrata v zelo slabem stanju in nista ustrezala higiensko-lehničnim zahtevam, je na predlog sanitarnega inšpektorja Svet za gospodarstvo ObLO sprejel sklep o ukinitvi Pekari je Šentvid pri Stični in Pekari je Višnja Gora ter odredil, da oba kraja oskrbuje s kruhom Pekarija Grosuplje. Tričlanski kolektiv Pekarije Šentvid pri Stični pa je sklenil, da se pripoji k Pekariji Grosuplje, kar seje 1. 4. 1963 tudi zgodilo.
Na podlagi teh odločitev seje število zaposlenih povečalo na 8 delavcev. Organizirano je bilo delo v dveh izmenah, dnevna proizvodnja pa je narasla na 1.800 kg. Začela seje dnevna dostava kruha v vse večje kraje v občini.
* Grosuplje 6/290, Adamičeva 18, dipl. ing.
86
Štrfan l'lailkar
Zaradi vse večjega oskrbovalnega področja in vse hitrejšega prehoda kmečkega in ostalega prebivalstva na tržni način preskrbe s kruhom so postajale obstoječe kapacitete premajhne. Vsa prizadevanja zaposlenih in občinskih organov so bila usmerjena k izgradnji nove pekarne. Do tega je prišlo šele leta 1968, koje bilo, zaradi premajhnih finančnih sredstev, zgrajenih le 233 m prostorov v prizidku stanovanjskega bloka na Adamičevi c. št. 11. V novem obratuje bilo mogoče speči do 4.000 kg kruha na dan. Število zaposlenih se je povečalo na 14. Razširil seje tudi predmet poslovanja na prodajo vseh vrst peciva in delikatesnega blaga. S proizvodnimi prostori je bila namreč zgrajena tudi prodajalna.
Po končani investiciji na Adamičevi cesti 11 je bil adaptiran tudi stari obrat v Kolodvorski ulici. S tem so sc znatno povečale tehnične možnosti za večjo proizvodnjo in zaposlovanje novih delavcev. Dejanske možnosti so presegale potrebe v občini Grosuplje, zato je bilo treba poiskati novo tržišče zunaj občine. Začela seje dostava kruha v Ljubljano, kar sc je kasneje izkazalo za eno od ključnih poslovnih odločitev za razvoj podjetja.
V letu 1969 se je število zaposlenih povečalo na 22, dnevna proizvodnja pa narasla na 6.000 kg kruha in peciva. Ta sc je v naslednjih letih še povečevala, delo pa je potekalo kar v treh izmenah. Povpraševanje po "grosupeljskem kruhu" je v Ljubljani stalno naraščalo, zato so že peto leto po zaključeni investiciji začeli razmišljati o izgradnji večje in sodobnejše pekarne na novi lokaciji. Težki pogoji gospodarjenja niso omogočali zadostne akumulacije za kakršnokoli investicijo. Nastopila so leta dela v izredno težkih pogojih. Šele kadrovska okrepitev in preusmeritev proizvodnje v letu 1975 je dala realno osnovo za priprave na novogradnjo.
V letu 1970 je podjetje spremenilo ime, ki seje glasilo: PEKARNA GROSUPLJE, p.o., s sedežem na Adamičevi c. 11. Razširil seje tudi predmet poslovanja, ki se poslej glasi: pekarsl vo, prodaja kruha, svežega in suhega peciva, mleka in sladoleda, točenje brezalkoholnih pijač in drugih napitkov, prodaja delikatesnega in drugega blaga.
V teh letih so delavci posvečali veliko pozornosti ne samo skrbi za čimveč ji dohodek, ampak tudi urejanju in razvijanju družbenoekonomskih odnosov v delovni organizaciji. Spričo majhnosti in v skladu z. občinskim programom za izvajanje določb Zakona o združenem delu ter stalnega prizadevanja za čimbolj učinkovito samoupravno organiziranje in čimbol jše obvladovanje procesa družbene reprodukcije je prišlo do dogovarjanja za združevanje dela in sredstev v občini in izven nje. Po večletnem neuspešnem dogovarjanju z Živilskim kombinatom Žito iz, Ljubljane in nekaterimi delovnimi organizacijami iz. občine (ABC Tabor, Gostinsko p(xljetje Polževo, Knjigovodski biro Grosuplje, KZ Stična, KZ Dobrepoljc) so se nazadnje delavci odločili za združitev v SOZD Mcrcator Ljubljana.
Leto 1977 jc nedvomno prelomno leto v razvoju delovne organizacije. Tega leta je zbor delavcev sprejel sklep o izgradnji nove pekarne na novi lokaciji. Investicija je bila velika obremenitev za 32-članski kolektiv, saj je predračunska vrednost presegala takratno letno realizacijo delovne organizacije, ki je znašala 22,2 mili j. din. To leto je pomembno še po dveh odločitvah delavcev. Prva je privedla do pripojitve Valjčnega mlina k Pekarni Grosuplje, z. drugo pa so delavci izrazili željo za združitev v SOZD Mcrcator. Do združitve je prišlo že v januarju leta 1978. S tem ni bil dosežen samo močnejši položaj na tržišču, temveč tudi možnost za vključevanje v širše družbene razvojne načrte. Glavni cilji so bili: doseči boljšo poslovno organiziranost in delitev dela, povečati poslovno učinkovitost in ustvariti pogoje za hitrejši razvoj delovne organizacije. In še po nečem je bila ta odločitev pomembna; šele ime Mcrcator v nazivu firme je bilo za LB - Gospodarsko banko Ljubljana zadostna garancija, da jc dovolila uporabo že prej odobrenih kreditov za investicijo.
Pred investicijo je proizvodnja potekala v dveh ločenih obratih: v stanovanjski hiši na Kolodvorski ulici 3, s pečjo, staro nad 30 let in kapaciteto 1.200 kg kruha v 8 urah, in v prizidku stanovanjskega bloka na Adamičevi c. 11, s klasično parno pečjo s kapaciteto 2.500 kg v 8 urah. Po usmeritvi na ljubljansko tržišče seje proizvodnja povečevala skoraj za 200 ton letno in je znašala v letu 1977 že 2.600 ton. Stalno naraščanje proizvodnje pri vsega 24 m2 pečne površine, premajhni ter higiensko, tehnično in tehnološko neustrezni prostori, zastarela in iztrošena
oprema, nadurno in nočno delo ler delo ob nedeljah in praznikih so privedli do izredno težkih delovnih pogojev. Vsaka rekonstrukcija ali razširitev na obstoječih lokacijah seje izkazala za ekonomsko neupravičeno, zato je bila določitev za novogradnjo pravilna ter za obstoj in razvoj delovne organizacije odločilnega pomena.
Prav gotovo je bil glavni namen investicije, ustvariti za delavca boljše, normalne delovne pogoje in zagotoviti predpisane sanitarne, tehnične in tehnološke pogoje za proizvodnjo. Nič manj pomembno pa ni bilo, povečati kapacitete, posodobiti proizvodnjo, povečati asortiman in izboljšali kvaliteto, odpraviti motnje v preskrbi ob sobotah in dnevih pred prazniki ter ustvariti pogoje za postopno ukinitev nočnega in nadurnega dela. V tem obdobju so namreč delavci 35% vseh delovnih ur opravili v nočnem času in 17% v nadurah.
Tržna raziskava pred investicijo je pokazala, da Pekarna na področju občine plasira le 32% svoje proizvodnje, ostalo pa na področju ljubljanskih občin. Povprečna dnevna potrošnja kruha v občini je znašala 5.635 kg ali 23 dag na prebivalca, kar predstavlja majhno potrošnjo. K tej količini je Pekama prispevala 60%, Žito Ljubljana 5%, privatni sektor 9%, ostalih 26% pa je predstavljala domača peka iz. kupljene (17%) ali doma pridelane moke (9%). Vzroki za velik odstotek domače peke niso bili samo v specifičnosti področja in v strukturi prebivalstva (kar 30,6 % kmečkega prebivalstva), temveč tudi v skromnem in neustreznem asorlimentu in slabo organizirani prodajni mreži. Pri načrtovanju novih kapacitet je Pekarna izhajala iz dejstva, da bo treba najprej ustvariti pogoje za tržno potrošnjo, to je nuditi vsem občanom možnost oskrbe s kruhom in pecivom, zagotoviti ustrezen asorliment in kvaliteto izdelkov, organizirati distribucijo in razviti ustrezno prodajno mrežo. Pri tem je upoštevala hitro povečevanje števila prebi valcev, zlasti v naseljih Grosuplje, Šmarje Sap in Ivančna Gorica, povečevanje števila potrošnikov zaradi postopnega vključevanja kmečkega in ostalega prebivalstva v tržno potrošnjo zaradi opuščanja domače peke, spremembe v kupni moči potrošnikov in še nekatere druge vidike.
1'ekarnu Grosuplje januarja 1992
Veliko argumentov je bilo v prid v odločitvi za novogradnjo, zalo so priprave slekle hitro in učinkovito. Sredstva za investicijo, vredno 22 milijonov din, so bila zagotovljena: iz. lastnih sredstev 39%, kredita LB - Gospodarske banke je bilo 39%, kredita iz Sklada skupnih rezerv občine Grosuplje 4,5 %, prav toliko je bilo združenih sredstev SOZD-a Mercator, ostalo pa je bil kredit dobavitelja moke Žilopromcta iz. Srcmskc Milrovice. Graditi so začeli že spomladi leta 1978, za praznik republike, 29. novembra, pa je bila že svečana otvoritev nove pekarne.
Sledila so leta stalnega naraščanja proizvodnje, širjenja tržišča in dodatnega zaposlovanja. Že tretje leto po izgradnji je 48 zaposlenih proizvedlo preko 4.000 ton kruha in peciva, doseglo letno realizacijo preko 71,5 milijona din in ustvarilo zavidljivo višino akumulacije - blizu 3,2 milijona din. Znova je oživela investicijska dejavnost. Sredstva so sc vlagala predvsem v modernizacijo proizvodnje, večjo investicijo pa je predstavljala postavitev zunanjih silosov za moko s pnevmatskim transportom moke v proizvodnjo. Denar za investicijo v višini 8 milijonov dinje bil zagotovljen iz. lastnih sredstev, sredstev dobaviteljev moke in sredstev Sob Grosuplje za blagovne rezerve. Pekarna Grosuplje je bila med prvimi, ki je uvedla sodoben način skladiščenja moke v razsutem stanju. S tem je bilo odpravljeno naporno lizično delo pri manipulaciji z. moko in dana možnost za mešanje mok različnih vrst in kvalitet ter boljšega izkoriščanja osnovne surovine.
Sredi 80. let se je začelo obdobje restriktivnih ukrepov na področju ekonomske politike in iskanja ustreznih rešitev za temeljitejše gospodarske reforme, To je zelo zaostrilo pogoje gospodarjenja v večini gospodarskih dejavnosti, tudi živilskopredelovalni. Omejitveni ukrepi na področju cen in ostali administrativni posegi v gospodarjenje in odločanje ter visoka inflacija so znatno vplivali na rezultate poslovanja tudi v Pekarni. Zvezna vlada ni določala samo cen moke in kruha, temveč tudi strukturo proizvodnje in odrejala sredstva za osebne dohodke in skupno porabo. Skromni, navajeni trdega dela, varčevanja in trdno odločeni, uresničiti svoje razvojne programe, so delavci tudi v teh letih stalno povečevali proizvodnjo in dosegali zelo dobre rezultate, ki so jih uvrščali med najuspešnejše kolektive v občini in panogi. V letu 1988 se je Pekarna s proizvodnjo 5.800 ton kruha in peciva uvrščala že na 6. mesto med pekarskimi organizacijami združenega dela v SRS, takoj za kombinati. Po proizvodnji na enem mestu pa je bila že takrat med prvimi tremi pekarnami v Sloveniji. Delovna organizacija je ves čas skrbela za izobraževanje in usposabljanje delavcev, za njihov družbeni standard ter zgledno sodelovala s krajevnimi skupnostmi in društvi v občini, tako da jih je finančno podpirala pri realizaciji izobraževalnih, kulturnih, tclcsnokulturnih in komunalnih programov.
Za razvoj samoupravnih odnosov in večletno vzorno in učinkovito sindikalno delovanje je kolektiv leta 1985 prejel srebrni znak, še prej pa priznanje Republiškega sekretariata za ljudsko obrambo za dosežene uspehe pri razvoju splošne ljudske obrambe.
Zaradi vsega tega je Skupščina občine Grosuplje Pekarni Grosuplje v letu 1988 podelila najvišje občinsko priznanje - Nagrado Louisa Adamiča, za "trajnejše poslovne rezultate, ki jo uvrščajo v sam vrh v občini, SOZD-u Mercator in panogi", kot je zapisano v obrazložitvi.
Tudi za dosežene rezultate v naslednjih letih, ki so presegali povprečne v Mercatorju, v občini in dejavnosti, je prejela Pekarna najvišje priznanje za leto 1990, ki ga podeljuje skupščina Poslovnega sistema Mercator - nagrado MERCATOR. Nagrada je bila podeljena kot "priznanje za uresničevanje razvojnih ciljev in gospodarskih dosežkov v Poslovnem sistemu Mercator in v okolju, v katerem podjetje živi."
Zaradi velikega povpraševanja po grosupeljskem kruhu v drugi polovici 80. let je proiz. vodnja naraščala do te mere, da je potekala povprečno 18,5 ure na dan. Maksimalno izkoriščanje in preobremenjenost pečnih, strojnih in drugih kapacitet sla povzročila hitro izlrošenost strojev in naprav, poleg tega pa je oprema po 10 letih obratovanja zastarela. Vsaka večja okvara je povzročila izpad proizvodnje in s tem precejšnje težave na tržišču oziroma pri preskrbi s kmhom. Povečana naročila, zlasti ob sobotah in pred prazniki, pa je bilo nemogoče izpolniti, kar je vplivalo na slabšanje že vzpostavljenih dobrih poslovnih odnosov s kupci. Letna proizvodnja se je v teh letih približevala 6.000 tonam, število zaposlenih pa je presegalo mejo 60.
ZbornikobokuGrosuplje, xvu, 1992
89
Po letu 1987 je zopet nastopilo obdobje povečane investicijske dejavnosti, ki je potekalo po fazah. Najprej je stekla izgradnja še petih silosov za moko s kapaciteto 250 ton. Vrednost investicije je znašala 222 milijonov din. Celoten sistem skladiščenja in transport moke je računalniško voden in predstavlja najsodobnejši način skladiščenja in internega transporta moke. V tem obdobju je delovna organizacija precej sredstev namenila tudi za uvedbo računalniško podprtega poslovno-informacijskcga sistema. Poleg tega je treba omeniti kar nekaj manjših vlaganj, ki so v veliki meri prispevala k izgradnji imagea delovne organizacije. Tu so bila sovlaganja v izgradnjo specializiranih prodajaln za kruh, pecivo in ostale prehrambene artikle, v tako imenovane butike, in sicer: v Ljubljani, v Grosupljem, v samostanu Stična. Zlasti slednji je ena najlepših specializiranih prodajaln v Sloveniji. V njej so uspešno združeni kulturnozgodovinski ambient, sodobna likovna ustvarjalnost in arhitektura interiera ter tradicionalni prehrambeni izdelki, ki izvirajo iz. nekdanje samostanske dejavnosti. Skupaj tvorijo lep razšla vno-prodajni prostor. Posebna znamenitost te prodajalne so stenske poslikavc in keramični izdelki akademskega slikarja Tomaža Kržišnika. V keramiki je avtor ohranil za nas in zanamce staro izročilo dolenjske ljudske obrti - lončarstva. To je prodajalna z. najkvalitetnejšimi izdelki mlinske, mesne in mlekarske dejavnosti delovnih organizacij Mercatorja, ki delajo v nekdanjih samostanskih delavnicah. Ponudba je obogatena z. izdelki suhe robe, spominki, izborom dolenjskih in belokranjskih vin ter zeliščnimi čaji in drugimi naravnimi zdravili po receptih patra Simona Ašiča.
Za celostno podobo, za posamezne grafične stvaritve in za kvaliteten izbor prehrambenih izdelkov so sodelujoči prejeli vrsto priznanj, samostanu pa je bil leta 1988, med drugim tudi zaradi tega, podeljen turistični nagelj.
Pred tem je tudi mlin v Stični pod nadzorstvom Zavoda za spomeniško varstvo dobil novo, vendar prvotno zunanjo podobo. Tudi notranjost je bila deležna temeljile prenove, kar je ohranilo mlin v takem stanju, da še danes lahko obratuje s polno zmogljivostjo.
Da bi peko kruha čimbolj približali potrošniku in dvignili ponudbo na višji kvalitetni nivo, si je delovna organizacija postavila za strateški cilj, zgradili manjšo pekarno v vsakem večjem preskrbnem centru, ki ga bo zgradil Mercalor. Tako je že zelo kmalu prišlo do realizacije prvega projekta, to je pekarne v Primarnem centru Fužine v Ljubljani. Z naložbo blizu 600.000 DEM je bila zgrajena ena najsodobnejših manjših pekam v Sloveniji. Najboljša uvožena oprema, računalniško vodena priprava testa, dobro usposobljeni delavci in preverjeni tehnološki postopki šc danes zagotavljajo visoko kvaliteto izdelkov. Kapaciteta pekarne je 300 kg kruha in peciva na uro.
Med tem časom so slekle priprave na večjo rekonstrukcijo in modernizacijo pekarne v Grosupljem, ki je bila razdeljena v dve fazi, in sicer:
- v dograditev proizvodne hale za postavitev linije za kruh z. vsemi pomožnimi prostori, kot so: kotlarna, kompresorska postaja, prostor za agregat in hladilno napravo za vodo, pralnica z. linijo za pranje transportne embalaže, pomožni prostori in pokrita nakladalna rampa;
- v izgradnjo uparno-prodajnega objekta z. upravnimi prostori, laboratorijem, obratom družbene prehrane, priročnimi skladišči in specializirano prodajalno za izdelke iz mok in žit.
Prva faza investicije je bila zaključena že v novembru 1989., druga pa v maju 1990. leta. S lom je bilo pridobljenih 670 m2 novih proizvodnih in 620 m2 poslovno-proda jnih prostorov. Za celotno naložbo, blizu 40 milijard dinarjev, so bila v celoti zagotovljena lastna sredstva.
Zaradi hitrega naraščanja števila privatnih trgovin seje delovna organizacija že med gradnjo odločila, da ne bo odprla lastne prodajalne kruha, temveč je že zgrajene prostore namenila za proizvodnjo. Z lastnimi strokovnjaki, ki so se dodatno usposabljali tudi v Nemčiji, je začela razvijali tehnološko zahteven program polgotovih hitro zamrznjenih jedi. Nabavljena je bila najsodobnejša oprema, predvsem iz. uvoza, največ z. Japonskega. Tako so bili zagotovljeni optimalni pogoji za hiter razvoj tega segmenta prehrambene industrije. V začetku je program obsegal tri skupine proizvodov:
90
Šrrfan l'lankar
- globoko zamrznjene izdelke na bazi testa in nadevov za kuhanje in pečenje (cmoki, žlikrofi, štruklji, zavitki itd.),
- pečene sveže izdelke in
- globoko zamrznjena peciva za "Bake off" sistem (peka na mestu prodaje).
Obrat je zametek bodočega novega podjetja, ki mu bo potrebno zagotoviti nove prostore na novi lokaciji. Postopek za pridobitev zemljišča je že v teku. S tem se bodo odprla nova delovna mesta in možnosti za dodatno zaposlovanje zlasti visoko strokovnih delavcev.
Po končani rekonstrukciji in modernizaciji niso bili pridobljeni samo večji prostori, nabavljena nova, najsodobnejša oprema, stara zamenjana z. novo, uvoženo, temveč so se za 100% povečale proizvodne kapacitete. Čeprav je bil eden od ciljev povečanja kapacitet postopno odpravljanje nočnega dela, seje popolnoma spremenil režim distribucije, ki mu je proizvodnja morala slediti. Zaradi hitrega naraščanja števila privatnih trgovin se je prodajna mreža povečala in razdrobila. Samo v zadnjem letu se je pri enakem obsegu proizvodnje in prodaje število odjemnih mest podvojilo. Čas dostave se je pomaknil v jutranje in zgodnje dopoldanske ure, zato proizvodnja poteka samo še v nočnem času. Nove kapacitete pa omogočajo, da se obseg proizvodnje ni zmanjšal, celo povečal se je, in seje v letu 1991 že približal 6.000 tonam.
Vzporedno z. naložbeno dejavnostjo pa je Pekarna ves čas skrbela tudi za razvoj. To se kaže v vrsti novih proizvodov, ki jih je dala na tržišče, in v zaposlovanju strokovnih in visoko strokovnih ljudi, ki so edino lahko nosilci razvojne dejavnosti.
Sedanja izobrazbena struktura zaposlenih je naslednja:
I. stopnja	6 delavcev	8,3 %
II. stopnja	11 delavcev	15,3 %
III. stopnja	11 delavcev	15,3 %
IV. stopnja	25 delavcev	34,7 %
V. stopnja	12 delavcev	16,6 %
VI. stopnja	2 delavca	2,8 %
VII. stopnja	5 delavcev	7,0%
SKUPAJ	72 delavcev	100,0 %
Prav v teh letih povečane investicijske dejavnosti je Pekarna dala na trg precej novih proizvodov, kot so: sadni, čebulni, ajdov, graham, sončnični, boljši koruzni kruh, sojin kruh z lanom, kruh za diabetike in še nekatere. Začela je s proizvodnjo FANTARELE, to je kvašene sirove podlage za piz.z.e in obložene kruhke, kar je predstavljalo dopolnilni program. Sledila je sodobnim trendom v prehrani, predvsem kar zadeva zdravo hrano. Z nekaterimi proizvajalci se je dogovorila za proizvodnjo žit, pridelanih po bioloških metodah. To žito: oves, ječmen, pšenica in rž, že čaka v skladišču na začetek novega, t.i. bio programa. Pakiranje kruha v pekarni in prodaja že narezanega kruha pa sta načrtovani nalogi, ki ju bo treba še izvesti.
Poleg razvoja novih izdelkov je Pekarna veliko skrb posvetila uvajanju sodobnega transporta kruha in peciva. To je transport s kontejnerskimi vozički, ki so polica za ohlajevanje kruha, transportna embalaža in prodajni pult hkrati. Tak način zagotavlja ohranjevanje kvalitete izdelkov, lažjo manipulacijo ter enostavno in higiensko prodajo. Sem sodi tudi obvezna papirnata vrečka za kruh, ki jo je Pekarna uvedla prva v Sloveniji.
V začetku 90. let je nastopilo obdobje temeljitih družbenih in gospodarskih sprememb. Dobili smo Zakon o podjetjih, ki je povzročil začetek številnih procesov, transformacij v gospodarstvu in družbi nasploh. Tudi Pekarna seje znašla v teh procesih preoblikovanja, in to razmeroma zgodaj. Delavci so se že v novembru 1989. leta na referendumu odločili, da se delovna organizacija reorganizira v družbeno podjetje MERCATOR-PEKARNA GROSUPLJE, p.o. in da z. ostalimi članicami SOZD-a MERCATOR-KIT preoblikujejo SOZD MER-
Zbornik občine, Grosuplje XVII, 1992
A
NEKATERI KAZALCI RAZVOJA MERCATOR - PEKARNE GROSUPLJE
91
Leto	Cel. dohodki	Akumulacija	Investicije	Število	Proizvod
	(v 000 din)	(v 000 din)	(v 000 din)	zaposlenih	(v tonć
1951	-	-	-	2	_
1952	-	-	-	2	_
1953	-	-	-	-	_
1954	-	-	-	4	
1955	-	-	-	-	
1956	-	-	-	-	
1957	-	-	-	-	-
1958	7.187	100	12	3	111
1959	7.318	16	161	3	109
1960	11.997	378	2.465	4	-
1961	21.200	689	374	4	-
1962	21.830	738	-	4	-
1963	46.033	1.800	2.828	9	-
1964	-	-	-	-	-
1965	80.000	-	-	-	-
1966	85.000	-	-	-	-
1967	1.383	100	-	11	-
1968	1.529	76	862	14	-
1969	3.268	87	175	22	-
1970	4.194	244	131	25	-
1971	5.608	380	379	27	-
1972	6.757	523	-	28	-
1973	7.730	267	31	33	-
1974	8.886	161	-	32	-
1975	12.426	596	1.654	30	2.334
1976	14.188	1.384	242	32	2.475
1977	22.215	2.442	448	32	2.621
1978	26.838	2.267	20.560	37	2.745
1979	33.078	1.903	2.274	42	3.008
1980	48.710	3.019	572	42	3.507
1981	71.506	3.193	9.393	48	4.050
1982	90.273	4.029	2.893	48	3.947
1983	142.570	13.689	2.979	50	4.061
1984	210.754	16.151	2.505	52	4.427
1985	452.178	54.602	30.793	53	4.912
1986	1.033.761	151.338	29.092	60	5.499
1987	2.709.680	527.388	430.056	64	5.495
1988	8.337.533	1.660.425	1.358.397	63	5.792
1989	119.083.645	13.096.685	36.963.555	65	5.835
1990	57.096	5.834	8.079	66	5.866
1991	143.538	7.860	14.200	72	5.915
OPOMBA: V štiridesetletnem obdobju je bilo več devalvacij dinarja. Vsi zneski so v dinarjih, ki so bili tedaj v veljavi.
Nekaterih podatkov ni ali pa niso točni, ker je del dokumentacije izgubljen.
CATOR-KIT, n.sub.o. Ljubljana v sestavljeno obliko podjetja POSLOVNI SISTEM MERCA-TOR, d.d. Hkrati so pooblastili delavski svet za sprejem pogodb z opredeljenimi kapitalskimi razmerji, in sicer pogodbe o ustanovitvi delniške družbe Poslovni sistem Mercator in pogodbe, na podlagi katere seje družbeno podjetje preoblikovalo v družbo z. omejeno odgovornostjo.
Že v začetku decembra je Mercator-Pekarna Grosuplje z delom trajnega kapitala, skupaj z. ostalimi članicami SOZD-a Mercator-K IT, ustanovila delniško družbo POSLOVNI SISTEM MERCATOR kot krovno podjetje. Družbeno podjetje Mercator-Pekarna Grosuplje, p.o. in Poslovni sistem Mercator pa sta ustanovila družbo z omejeno odgovornostjo MERCATOR-PEKARNA GROSUPLJE, d.o.o. S poznejšimi spremembami znaša delež, ustanovitvenega kapitala Poslovnega sistema Mercator 55% trajnega kapitala družbe.
V jubilejnem letu 1991 je prišlo do preobrazbe družbe z. omejeno odgovornostjo v družbeni lastnini v družbo z omejeno odgovornostjo v mešani lastnini. Vsi zaposleni so namreč vložili v podjetje kar precejšen del lastnih sredstev in s tem postali solastniki podjetja.
To, da so prav vsi zaposleni vložili svoja sredstva v podjetje, je znak velike pripadnosti podjetju, zaupanja v vodstvo in vera v nadaljnji razvoj in prosperiteto podjetja.
Mercator-Pekarna Grosuplje vstopa v peto desetletje kot trdna in finančno stabilna družba, kadrovsko okrepljena in z. novimi proizvodnimi programi, kar že daje garancijo tudi za nadaljnje uspešno poslovanje.
/.Ix.mik občine (ironipljr XVII, 1992
93
STISKI MLIN
Mlinarska dejavnost v Stični ima lepo tradicijo. Vse kate, da je lokacija sedanjega mlina stara toliko kot samostan, torej 850 let. To je mogoče sklepati iz redovnih pravil, po katerih naj mlin stoji znotraj samostanskega obzidja. V 66. poglavju je zapisano: »Samostan je treba, če je le mogoče, postaviti tako, da je znotraj samostanskega obzidja vse potrebno: to so voda, mlin, vrt in razne delavnice, tako menihom ne bo treba hoditi sem in tja, kar ni prav nič dobro za njihove duše«.
Tudi stara zidava, še vidna na nekaterih mestih stavbe sedanjega milna, in stiski potok, ki je bil speljan ob mlinu znotraj obzidja, kaleta na to.
O tem, kako Življenjsko pomembna je bila mlinarska dejavnost za stiske bele menihe, govorijo tudi stari urbarji, ki navajajo mnogo mlinov ob Višnjici, Stiškem potoku (kar štiri) in po dolini Krke, ki so jih upravljali stiski najemniki.
Leta 1922je mlinske kamne zamenjal valjčni mlin, nameščeni so bili dviZni vodi za transport Žita. Mlin je poganjala voda, čeprav je samostan Ze pred letom 1922 imel lastno električno turbino, prav v spodnjih prostorih sedanjega mlina. Kapaciteta mlina je bila taka, da so občasno mleli tudi večje količine Zda za vso Dravsko banovino.
Kljub temu, da je bilo v tistem obdobju še veliko kmečkih mlinov, so ljudje radi hodili v samostanski mlin, kjer so mogli takoj zamenjati iito za kvalitetno moko.
Prav tako pa je tudi še danes, ko mlin poganja elektrika in z njim upravlja drutba Mercator-Pekarna Grosuplje. Kmetje lahko trikrat v tednu zamenjajo svoje iito za moko, iz katere gospodinje zlahka pripravijo prave domače rezance, potico in še marsikaj. Iz krušne moke pa je moč speči dišeči kmečki kruh. 700 ton tita se vsako leto spremeni v kruh, Zgance in druge dobrote, ki so jih pripravljale Ze naše babice in prababice in nam teknejo še danes. Moderni stroji in avtomatika ne prizanašajo starim mlinom, tudi mlinu v Stični ne. Toda pridni ljudje in čut za ohranitev starega in dobrega jim kljubujejo. Ostajajo trdni in vztrajni, kot so trdni in vztrajni zidovi samostana in ljudje, ki Žive v njem in okolici.
MERCATOR-PEKARNA GROSUPLJE
Gasilska 2 61290 GROSUPLJE, tel.: 061/772-422
PREBIVALSTVO, HIŠK IN STANOVANJA OD LETA 1910 V 210 NASELJIH
OBČINK GROSUPLJE
Ivan Ahlin*
Uredniški odbor Zbornika občine Grosuplje seje odločil, da objavi podatke popisa prebivalstva in stanovanj i/, leta 1991 skupno /. že objavljenimi v Zborniku št. 5 i/, leta 1973, št. 6 i/, leta 1974 in št. 13 i/, leta 1984.
Po popisuje v občini Grosuplje 210 naselij, 10.047 stanovanj in 28.282 prebivalcev. Od popisa v letu 1981 se je število povečalo/.a 3.168 prebivalcev ali/a 12,61 %. Skoraj 36 % na novo popisanih prebivalcev seje naselilo na Grosupljem.
Zanimiv je tudi podatek iz popisa 1991, po katerem je v občini 8.313 gospodinjstev (1.734 stanovanj več kot gospodinjstev). Ob popisu prebivalcev 1981 je bilo 130 naselij, ki so imela manj prebivalcev kot ob popisu 1971. Po popisu 1991 jc lakih naselij, ki imajo manj prebivalcev kot 1981,75.
Ni namen tega sestavka analiza podatkov iz. popisa prebivalstva 1991. Dolžan pa sem opozoriti bralce na sledeči podatek: pri popisu v letu 1981 so bila posebej obdelana stanovanja za počitek in rekreacijo, teh je bilo 712 s 33.627 m2 površine. V popisu leta 1991 so popisana vsa stanovanja. Tudi stanovanja za počitek in rekreacijo, ki niso ločeno prikazana. Zato tudi podatek, ki sem ga že omenil. Imamo 1.734 stanovanj več kot gospodinjstev.
Podrobnejše podatke, iz popisa prebivalstva in stanovanj leta 1991 bodo imele na vpogled ustrezne službe občine Grosuplje, ko bodo obdelani v Zavodu za statistiko (predvidoma v letu 1992).
Želim, da bi podatke iz. popisa 1991 koristno uporabljali pri ocenjevanju obdobja, za katerega so zbrani, in da bodo koristen pripomoček pri načrtovanju razvoja naselij v občini Gr< »šuplje.
* Grosuplje 6/290, Taborska 17
	IS ■«			c o
	£ 1 i. >		11	-"9 K/I V. J=
1. Grosuplje	395	71	573	94
2. Ivančna Gorica	44	9	50	11
3. Šmarje	292	60	343	65
4. Višnja Gora	491	105	490	102
5. Šentvid	482	76	467	98
6. Krka	291	56	239	51
7. Zagradec	94	28	139	28
8. Videm	217	42	228	43
9. Ambrus	245	61	276	63
10. Artižavas	69	13	85	16
11. Bakerc	20	8	42	8
12. Bičje	112	22	108	21
13. BlečjiVrh	81	12	77	13
14. Boga vas	28	9	21	6
15. Bojanji Vrti	69	15	58	13
16. Bratnice	35	9	30	9
17. Breg pri Dobu	9	2	11	2
18. Breg pri Velikem Gabru	34	14	63	13
19. Breg pri Zagradcu	33	9	36	9
20. Brezje pri Grosupljem	97	18	81	19
21. Brezovi DcJ	163	42	154	48
22. Bruhanja vas	170	33	157	34
23. Brvace	55	10	68	14
24. Bukovica	148	34	145	34
25. Cerovo	41	10	57	10
26. Cesta	312	68	311	70
27. Cikava	62	14	85	17
28. Čagošče	58	15	54	15
29. Češnjice pri Zagradcu	74	18	84	18
30. Čušperk	60	12	78	12
31, Debeče	56	10	54	10
32. Dečja vas pri Zagradcu	48	11	48	11
33. Dedni Dol	92	22	112	27
Prebivalci	S a 3 K/.	Prebivalci	Stan. hiše	Prebivalci	Slan. hiše	Prebivalci	Slan. hiše	Prebivalci	Slano vanja
753	122	1.380	212	2.660	748	4.430	1.326	5.563	1.802
136	26	321	61	447	134	830	252	1.391	443
362	63	465	84	731	213	958	290	1.111	363
455	109	624	129	560	179	561	205	664	266
448	106	635	131	703	215	760	245	823	274
218	60	199	50	202	64	169	58	193	91
112	23	97	29	96	27	98	31	73	42
227	47	342	70	318	98	371	124	430	167
249	47	235	51	247	57	265	65	275	71
74	14	47	13	43	13	36	13	30	11
25	4	15	5	14	4	14	4	13	4
99	19	91	19	84	19	80	19	79	22
69	11	60	13	54	15	53	13	42	14
25	6	24	6	25	6	28	11	33	7
62	14	63	16	62	17	49	16	48	25
29	9	34	9	32	11	26	11	22	16
7	2	23	3	17	4	15	4	11	6
53	11	53	12	42	12	41	13	55	19
34	7	29	7	26	6	16	4	25	10
83	18	107	21	92	25	91	29	83	31
196	36	158	37	163	38	153	40	168	45
163	28	132	32	141	35	133	35	135	33
68	10	74	10	82	21	72	25	80	23
143	27	96	21	82	21	79	21	83	34
48	8	49	8	46	9	38	9	32	13
264	59	272	65	246	67	239	67	235	79
78	16	135	23	127	32	145	46	164	56
74	15	56	15	49	16	37	14	38	31
62	13	54	13	57	13	57	12	73	34
68	12	96	16	104	23	105	30	125	37
64	11	34	10	31	10	23	7	23	9
50	10	36	10	49	11	44	15	64	17
84	20	103	21	98	24	105	26	109	33
	NASELJE	o. >	Slan. hiše	Prebivalci	Stan. hiše	|3	Stan. hiše	£ >	Stan. hiše	£ s	5 ■ š. 15	11	i u 7; 15	Prebivalci	Stanovanja
34.	Dob pri Šentvidu	126	32	144	32	172	36	144	35	155	42	168	48	183	56
35.	Dobrava pri Stični	52	9	51	8	48	8	36	7	36	8	41	12	39	27
36.	Dole pri Polici	60	11	55	12	58	11	46	13	36	11	43	12	52	32
37.	Dolenja vas pri Polici	50	10	74	12	61	12	47	12	50	U	51	11	47	15
38.	Dolenja vas pri Temenici	24	4	28	4	22	4	22	4	22	6	18	4	20	4
39.	Fužina	139	41	165	45	168	40	152	41	138	46	126	45	159	57
40.	Gabrje pri Ilovi Gori	48	8	37	8	33	7	23	16	12	6	12	5	7	5
41.	Gabrje pri Stični	160	39	147	36	155	35	159	34	154	38	139	39	124	45
42.	Gabrovčec	105	22	95	22	99	24	98	26	98	24	124	36	134	66
43.	Gabrovka pri Zagradcu	94	23	98	24	123	21	89	22	81	22	84	21	85	29
44.	Gajniče	55	9	53	9	41	9	46	11	35	13	38	11	43	21
45.	Gatina	123	20	120	23	106	21	116	25	103	27	93	29	109	39
46.	Glogovica	91	26	90	25	88	24	130	29	128	33	148	41	140	28
47.	Gorenja vas	56	13	57	13	42	14	55	14	65	19	67	24	73	25
48.	Gorenja vas pri Polici	46	9	34	8	31	8	43	8	40	7	39	7	54	12
49.	Gorenje Brezovo	69	12	65	12	62	12	55	12	55	11	43	12	50	13
50.	Gornji Rogatec	48	8	38	7	38	7	41	7	28	7	31	9	23	10
51.	Gradiček	56	8	49	8	34	8	32	8	29	7	26	8	23	7
52.	Grintovec	61	17	66	17	78	17	75	21	62	21	58	22	56	30
53.	Griže	32	7	46	7	22	4	18	4	13	5	18	5	18	6
54.	Grm	52	12	39	11	46	12	39	11	34	12	30	12	28	13
55.	Hočevje	136	22	116	24	131	22	94	21	94	23	82	22	88	62
56.	Hrastje pri Grosupljem	51	12	72	12	80	17	78	17	64	17	61	21	57	20
57.	Hrastov Dol	88	22	133	24	106	17	92	19	88	20	97	21	90	23
58.	Huda Polica	30	5	29	5	30	5	33	6	27	5	22	5	21	8
59.	Jerova vas	37	7	37	8	40	8	42	9						
60.	Kal	171	35	192	37	155	27	121	27	112	26	113	26	98	26
61.	Kamni Vrh pri Ambrusu	78	17	73	18	94	16	72	17	61	17	51	16	52	17
62.	Kamno Brdo	20	4	24	4	23	4	16	4	19	4	18	4	16	15
63.	Kitni Vrh	106	24	108	25	123	20	101	13	75	22	66	22	65	24
64.	Kompolje	501	111	570	118	538	111	485	117	444	118	436	119	459	153
65.	Kožljevec	43	9	32	7	34	8	35	8	26	6	21	6	21	10
66.	Kriška vas	98	17	87	18	73	17	66	16	59	15	59	15	65	134
67. Krška vas
68. Kuželjevec
69. Laze nad Krko
70. Leskovec
71. Leščevje
72. Lobček
73. Lučarjev Kal
74. Luče
75. Mala Dobrava
76. Mala Goričica
77. Mala Ilova Gora
78. Mala Loka pri Višnji Gori
79. MalaRačna
80. Mala Stara vas
81. Mala vas
82. Mala vas (Dobrepolje)
83. Male Češnjice
84. Male Dole pri Šentjurju
85. Male Kompolje
86. Male Lese
87. Male Lipljene
88. Male Pece
89. MaleRebrce
90. Male Vrhe
91. Mali Kal
92. Mali Konec
93. Mali Korinj
94. Mali Vrh pri Šmarju
95. MaloČmelo
96. Malo Globoko
97. Malo Hudo
98. MaloMlačevo
99. Marinča vas
Prebivalci	Slan. hiše	Prebivalci	Slan. hiše	Prebivalci	Slan. hiše	Prebivalci	Stan. hiše	Prebivalci	i &	Prebivalci	3 9 -C	Prebivalci	Stano-	vanja
132	34	116	34	108	31	124	32	116	27	116	29	136		48
77	17	67	16	73	15	42	11	40	13	34	10	31		16
74	14	74	16	52	13	47	13	38	10	32	7	29		14
135	23	128	24	106	20	103	19	91	18	87	20	95		31
60	16	60	17	49	14	49	14	42	14	43	13	39		12
												114		42
111	22	99	22	88	18	90	20	70	17	65	18	76		27
234	44	249	47	223	47	218	48	206	50	205	58	231		73
39	7	42	6	38	7	28	6	32	7	35	9	32		13
26	5	28	5	28	5	25	5	20	5	15	5	11		8
115	19	105	20	111	20	89	18	74	20	54	20	67		26
35	9	47	8	40	8	40	8	40	10	37	12	39		13
136	26	143	26	189	33	173	34	157	36	146	37	152		44
85	16	92	18	70	16	82	17	87	19	68	19	95		31
69	12	96	12	92	17	29	19	94	25	111	31	127		39
190	37	192	38	152	32	150	36	151	37	139	36	204		60
67	19	75	19	68	16	64	19	68	21	75	22	66		24
46	13	54	13	50	9	40	9	29	9	23	9	25		15
25	5	30	6	38	8	30	9	25	8	23	9	20		9
52	15	55	15	58	15	50	14	39	13	38	11	40		17
181	34	143	33	124	24	109	26	68	25	65	27	70		33
31	6	24	6	21	4	21	4	21	4	17	4	21		7
45	8	43	9	45	7	37	7	33	7	26	7	28		14
43	10	55	9	39	7	37	8	20	7	28	8	29		8
33	7	21	6	28	6	23	5	27	6	23	8	19		8
26	7	26	7	29	7	27	7	26	6	23	7	25		8
109	24	131	29	110	24	80	19	74	19	62	15	47		19
98	17	96	23	122	25	132	26	154	43	235	61	279		84
47	9	45	9	42	10	54	12	44	11	39	12	43		14
57	13	68	13	52	11	47	12	47	12	50	16	44		15
92	20	100	21	109	19	105	21	114	38	130	44	132		44
131	22	142	22	103	21	101	22	81	25	105	31	139		47
96	17	110	18	85	18	118	17	86	21	84	25	91		35
NASELJE	Prebivalci	r ^ s "a 5\ 15	Prebivalci	Slan. hiše	Prebivalci	Slan. hiše		j. 15	Prebivalci	5 3 "23 Cr. 15	1 1 £ >	Slan. hiše	Prebivalci	Slano vanja
100. Medvedka	80	13	79	13	56	12	48	11	46	12	38	11	37	20
101. Mekinje nad Stično	76	19	60	18	61	16	59	16	69	20	73	20	95	40
102. Metnaj	191	37	167	36	141	28	135	29	109	31	95	31	100	40
103. Mevce	36	6	27	6	30	6	27	5	20	5	16	6	22	8
104. Mleščevo	111	25	126	25	135	26	88	20	97	22	86	31	104	33
105. Mrzlo Polje	45	7	25	4	31	7	39	7	40	U	24	7	28	10
106. Muljava	155	33	189	34	226	45	247	48	234	61	260	70	284	81
107. Nova vas	55	10	46	10	45	9	42	10	42	10	45	11	41	27
108. Obolno	31	10	39	6	27	6	21	5	16	5	14	4	11	6
109. Oslica	53	12	71	13	66	12	51	12	58	16	48	18	50	28
110. Osredek nad Stično	26	6	27	5	21	4	13	4	12	4	10	4	8	4
111. Paradišče	92	11	74	11	45	10	54	10	49	10	50	11	55	18
112. Pece	83	17	92	18	103	18	91	17	81	17	62	18	57	17
113. Peč	77	14	76	15	73	14	82	14	67	15	71	14	62	19
114. Perovo	88	16	120	19	136	22	122	24						
115. Peščenik	51	10	30	10	52	16	69	18	64	17	63	20	56	25
116. Petrušnjavas	163	39	167	37	156	36	151	36	147	40	147	43	149	57
117. Planina	34	5	26	5	30	5	28	5	20	4	15	4	11	4
118. Plešivica pri Žalni	124	20	109	20	87	19	91	19	84	20	66	20	89	34
119. Podboršt	93	22	86	20	75	21	75	19	107	25	83	22	99	32
120. Podbukovje	162	39	183	40	169	32	129	35	132	35	127	34	104	49
121. Podgora	178	40	181	38	160	37	115	34	126	31	112	32	118	36
122. Podgorica	183	30	207	34	236	35	108	20	82	21	76	20	74	24^
123. Podgorica pri Podtabom	43	10	57	10	67	10	57	10	39	9	32	12	37	11
124. Podgorica pri Šmarju	68	14	78	14	82	14	71	14	57	14	47	16	52	22
125. Podpeč	177	35	149	33	141	32	118	31	116	30	117	29	109	30
126. Podsmreka pri Višnji Gori	6	1	40	8	78	8	40	8	41	8	39	10	40	12
127. Podtabor pri Grosupljem	137	29	121	29	124	30	156	32	145	40	147	42	239	72
128. Pokojnica	52	15	74	14	58	13	66	16	69	21	57	18	57	19
129. Polica	244	45	245	48	243	51	243	52	227	58	247	71	280	121
130. Poljane pri Stični	65	13	75	13	63	12	46	9	34	7	33	7	28	12
131. Polje pri Višnji Gori	45	8	47	8	34	5	42	6	39	7	31	6	28	8
132. Ponikve	316	69	319	70	500	75	452	81	490	91	380	118	416	141
NASELJE	Prebivalci	Slan. hiše	Prebivalci	Slan. hiše
133. Ponova vas	258	49	241	50
134. Potok pri Muljavi	37	11	57	10
135. Praproče pri Temenici	42	9	43	8 16
136. Predole	86	15	89	
137. Predstruge	61	8	63	13
138. Primča vas	114	29	115	30
139. Pristava nad Stično	21	6	44	5
140. Pristava pri Višnji Gori	32	5	22	4
141. Pristavlja vas	69	15	58	11
142. Pungert	38	9	36	9
143. Radohova vas	109	27	165	27
144. Ravni Dol	38	7	41	8
145. Razdrto	51	12	70	16
146. Rdeči Kal	48	14	65	16
147. Rožnik	83	16	88	17
148. Sad	49	9	38	9
149. Sela pri Dobu	19	4	24	4
150. Sela pri Šmarju	112	18	109	18 12
151. Sela pri Višnji Gori	51	10	67	
152. Selo pri Radohovi vasi	36	8	67	10
153. Spodnja Draga	126	28	156	20
154. Sp. Slivnica	285	58	297	63
155. Sp. Blato	124	23	125	23
156. Sp. Brezovo	108	24	124	25
157. Sp. Duplice	40	7	36	7
158. Stari trg	119	25	128	27
159. Staro Apno	76	16	77	16
160. Stična	461	104	498	90
161. Stranska vas ob Višnjici	48	11	50	8
162. Studenec pri Iv. Gorici	43	10	46	10
163. Sušica	131	30	130	30
164. Šentjurje	109	21	101	20
165. Velike Lese	160	38	150	37
Prebivalci	Stan. hiše	Prebivalci	Slan. hiše	Prebivalci	5 ■ vi 12	Prebivalci	Stan. hiše	Prebivalci	Stano vanja
288	52	321	59	302	76	340	95	391	130
52	12	60	12	58	12	57	14	60	16
44	8	39	8	34	9	27	9	36	11
82	16	74	17	68	18	66	20	76	27
80	18	95	15	130	36	136	40	211	72
137	22	103	22	106	22	87	21	92	23
13	4	15	5	14	4	11	4	13	6
8	2	5	2	8	3	8	3	7	17
48	13	65	14	51	14	43	14	51	21
33	6	28	6	25	7	24	7	24	11
127	29	169	30	176	47	168	50	182	53
36	7	25	6	22	5	13	4	17	21
116	22	150	29						
51	11	37	11	35	9	31	9	27	16
79	16	60	17	56	16	58	16	51	16
39	8	35	7	30	9	32	7	36	10
32	4	31	4	26	4	25	5	25	8
98	21	88	21	90	24	124	34	118	38
61	10	36	10	45	10	48	10	41	10
61	9	74	9	56	17	61	19	43	14
96	27	89	22	90	26	100	36	115	40
280	63	324	63	295	74	343	96	429	135
100	22	109	23	103	29	111	31	125	39
107	23	109	26	115	25	105	27	107	29
33	7	41	7	36	9	29	9	30	12
91	19	85	18	90	22	90	28	77	39
55	15	43	14	38	13	47	16	44	30
535	102	584	107	631	174	600	191	666	224
70	13	51	15	50	17	46	17	41	19
73	16	102	25	123	31	196	63		
129	25	98	26	75	22	67	24	72	33
105 168	19 38	82 178	19 37	76 134	18 35	72 133	20 34	71 105	24 46
NASELJE	Prebivalci	3 >x 55 Ič	Prebivalci	Slan. hiše	Prebivalci	55 IH	Prebivalci	Stan. hiše	Prebivalci	Slan. hiše	Prebivalci	Slan. hiše	Prebivalci	Stanovanja
166. Škofije	48	12	60	12	61	12	63	11	62	14	53	15	48	17
167. Škrjanče	55	11	52	9	41	9	57	9	54	15	52	16	52	13
168. Temenica	102	30	116	29	107	24	118	28	125	35	130	38	118	109
169. Tlake	54	12	92	17	85	18	121	23	68	23	71	24	107	30
170. Tolčane	49	15	66	14	49	11	62	13	54	14	51	15	44	16
171. Trebež	10	3	7	3	14	3	5	3	9	3	9	2	11	40
172. Trebnja Gorica	78	16	90	17	89	16	71	15	78	16	68	16	58	16
173. Tmovica	30	6	35	6	38	5	25	5	32	5	15	6	11	6
174. Troščine	49	8	38	8	39	8	39	8	28	6	26	8	27	U
175. Udje	121	22	100	20	105	21	81	20	72	18	65	21	55	23
176. Valična vas	102	21	125	26	125	21	100	21	85	21	79	21	81	36
177. Velika Dobrava	71	14	64	14	53	13	72	14	74	15	67	19	66	24
178. Velika Ilova Gora	139	28	117	31	105	24	102	27	83	22	78	23	63	29
179. Velika Loka	257	51	233	51	199	39	230	48	200	53	206	52	227	77
180. Velika Račna	177	34	184	37	172	37	199	43	191	53	178	44	188	58
181. Velika Stara vas	92	18	98	20	92	20	101	22	98	24	98	27	116	44
182. Velike Češnjice	128	34	133	35	124	31	127	34	132	42	112	34	116	43
183. Vel. Dole pri Šentjurju	42	10	50	10	44	10	45	9	32	10	29	10	34	15
184. Vel. Kompolje	34	9	44	9	49	8	38	7	33	8	35	9	36	14
185. Velike Lese	123	28	130	27	116	25	115	25	110	25	95	29	105	46
186. Velike Lipljene	121	22	104	20	98	15	71	17	65	18	61	16	73	54
187. Velike Pece	91	22	111	27	109	24	94	25	96	31	89	28	73	26
188. Velike Rebrce	39	8	43	10	40	8	29	7	29	6	34	6	28	15
189. Velike Vrhe	95	18	93	18	77	14	65	17	66	17	51	19	46	16
190. Veliki Kal	21	6	23	6	33	6	54	5	25	7	24	7	26	13
191. Veliki Korinj	59	14	63	14	69	13	47	13	46	13	35	13	39	13
192. Veliki Vrh pri Šmarju	55	9	57	10	49	8	45	8	49	12	70	16	154	44
193. Veliko Čmelo	60	13	76	12	73	11	57	14	56	16	66	20	59	23
194. Veliko Globoko	80	22	81	21	66	16	64	16	72	18	70	20	63	28
195. Veliko Mlačevo	22	4	249	47	265	47	339	62	342	93	321	100	389	131
196. Videm pri Temenici	22	5	16	5	36	5	23	5	13	5	11	5	3	2
197. Vino	92	17	88	17	74	15	65	14	61	14	57	14	76	45
198. Vir pri Stični	123	35	185	36	141	32	151	36	142	39	158	46	272	89
207. Za vrtače
213. Žalna
214. Železnica
Prebivalci	Stan. hiše	Prebivalci	Stan. hiše	Prebivalci	Stan. hiše	Prebivalci	Stan. hiše	Prebivalci	Stan. hiše	Prebi valci
206	44	187	45	208	35	176	34	144	34	145
80	16	80	15	80	14	62	14	46	14	48
29	4	12	3	13	3	17	3	16	3	12
102	20	102	21	91	19	74	20	84	20	65
78	14	74	13	67	13	76	15	68	16	66
67	19	87	20	96	20	81	19	80	20	64
333	71	341	66	330	60	239	61	263	65	IP 1
164	39	186	42	173	44	217	46	201	55	188 15
37	5	33	5	19	5	32	6	27	5	
259	52	295	51	271	55	233	55	242	61	215
153	33	136	28	121	26	104	26	138	32	145
128	26	159	26	140	25	112	25	94	26	99
38	7	41	7	30	6	38	6	36	7	38
69	13	85	14	56	13	55	15	61	16	70
257	54	249	54	259	51	334	66	335	86	357
14	4	13	4	24	4	21	4	15	4	16
Č   3 3
199. Višnje 206 44 187 45 iU8 * Mg ** £ ™ "5 S
200. Vrbičje 80 16 80 15 80 14 62 14 46 14 48 16 43 22 ^01 Vodice 29 4 12 3 13 3 17 3 16 3 12 3 14 18 mvSS Višnji Gori 102 20 102 21 91 19 74 20 84 20        65 24 4
203. Vrhpolie pri Šentvidu 78 14 74 13 67 13 76 5 68 16         tf, 17 .    71 22
204. Zaboršt pri Šentvidu 67 19 87 20 96 20 81 19 80 20         64 19 68 21 203 Zaoorica 333 71 341 66 330 60 239 61 263 65 221 si 213 74 ^Zagradecpn Grosupljem 164 39 186 42 173 44 217 46 201 55 188 59 16 ^ ___r, "   -   r i~t c 11 < to s V> 6 27 5          15 6 12
7
63     231 75
208. Zdenskavas 259 52 295 51 Z/l 33 «~ «« «~ ~ ... „
209. Zgomja Draga 153 33 136 28 121 26 104 26 13 32 145 36 124 37
210. Zborna Slivnica 128 26 159 26 140 25 112 25       94 26 99 27 79 37
211. Zgornje Duplice 38 7 41       7 30 6 38 6       36 7 38 8 31 8
212. Znojile pri Krki 69 13 85 14 56 13 55 15 61 16 70 16 78 ... Sv   F m ka -Mo <a ->so si ?,\x 66 335 86 357 103 325
101
5       13 19
SKUPAJ
51.461 4.500 22.513   4669 22.071 4.443   22.594 4.815 23.063   6.148    25.114   7.394 28.282 10.047
VIRI
1. Popis prebivalstva in stanovanj 1971
2. Popis prebivalstva in stanovanj 1981
3. Popis prebivalstva in stanovanj 1991
4. Podatki o popisu prebivalstva in hiš. Inštitut za geografijo Univerze v Ljubljani
5. Statistična služba pri občini Grosuplje
NEKDANJE OBČINE NA PODROČJU SEDANJE OBČINE GROSUPLJE
(1854-1990)
Ivan Ali lin
Prave upravne občine so v naših krajih uvedli Francozi (1809 - 1813), čeprav je že Jožef II. hotel dali svojim katastrskim občinam določene upravne funkcije. Francoske občine v naših krajih so bile velike. Bilo jih je sedem: iri so bile v celoti na današnjem ozemlju občine, dve večinoma, dve pa sla imeli sedež zunaj današnje grosupeljske občine (Šmarje 2932 prebivalcev. Višnja Gora 2864 prebivalcev, Stična 3085 prebivalcev. Veliki Gaber 2764 prebivalcev, Krka 2999 prebivalcev, Dobrepol je 2995 prebivalcev, Turjak 2466 prebivalcev).
Po zakonu iz. leta 1849 so imele občine na Kranjskem lastno, t.i. naravno ter preneseno področje dela. Zakon iz. leta 1859 pa je razlikoval notranje občinske zadeve, to je zadeve, ki so se nanašale na varovanje in pospeševanje skupnih koristi, ki so pripadale občini in njenim članom, ter javne zadeve, ki so bile prenesene na občino z. zakoni ali posebnimi odredbami.
Občine na Kranjskem 1854, ki so bile na ozemlju sedanje občine Grosuplje (glej prilogo), so spadale v okraje Velike Lašče, Višnja Gora, Ljubljana okolica in Žužemberk.
Občine na Kranjskem 1859, ki so bile na ozemlju sedanje občine Grosuplje (glej prilogo), so spadale v upravni okraj Kočevje, Lilija, Ljubljana okolica in Novo mesto; prav tako tudi občine v letu 1933. Teh je bilo 10. Leta 1936 je bila ustanovljena nova občina Slivnica - Žalna. Na zahtevo lastnika gradu Bošlanj so se združile vasi Veliko in Malo Mlačevo in bivši občini Lučc in Žalna. V teh vaseh so bila v glavnem grofova zemljišča.
Med NOB je bilo sedanje območje grosupeljske občine združeno v okrožnem odboru OF Grosuplje. Že decembra 1941 pa se je razdelilo na okrožje Grosuplje in okrožje Stična - Struge, ki je zajelo tudi Dobrepol je. V oktobru 1943 sta se obe okrožji ponovno združili, v novembru 1944 pa priključili okrožju Novo mesto.
V maju 1945 je bil ustanovi jen okraj Grosuplje, ki je bil razdeljen na 52 krajevnih ljudskih odborov: ti so se že leta 1946 združili v 28 krajevnih ljudskih odborov (na ozemlju današnje občine 21). Okraj Grosuplje je obsegal poleg sedanjega območja občine Se kraje: Dvorska vas, Karlovica, Rob, Struge, Sv. Gregor, Turjak in Velike Lašče.
Občine so po letu 1952 pripadale okraju Ljubljana okolica, Novemu mestu in Kočevju.
V letu 1955 so bile ustanovljene na območju današnje občine: občini Grosuplje in Ivančna Gorica z Zagradcem, ki sta spadali v okraj Ljubljana, in občina Dobrepol je, ki je bila vključena v okraj Kočevje.
31.12.1959 je prenehal delo Občinski ljudski odbor Dobrepol je. Območje občine Dobre polje se jc z. izjemo Strug priključilo občini Grosuplje. 31.12.1960 pa se je priključila občini Grosuplje tudi občina Ivančna Gorica, razen katastrske občine Sobrače s petimi naselji.
Od tedaj do danes (30 let) sc meje občine Grosuplje niso spremenile. To je prvo tako dolgo obdobje od leta 1848.
Vsem, ki si žele pobliže seznaniti z. nekdanjimi občinami v sedanji občini Grosuplje, priporočam prispevek dr. Vasilija Melika, objavljen v VII. številki Zbornika občine Grosuplje (1975), stran 273 - 280, in prispevek Jožeta Marolta v II. številki Zbornika občine Grosuplje (1970), stran 45  55, ter Zbornik ob 90-lctnici Zgodovinskega arhiva Ljubljana, 1988.
Občine od 1854 do 1960 na območju današnje občine Grosuplje
zap.
št- IME NASELJA
ON OO 00 ON
ON
NO ON
NO -1-
ON
1. GROSUPLJE	X	X	X	X	X	X	X	X X
2. AMBRUS	X	X	X	X	X	X	X	-
3. BLEČJIVRH	X							
4. BUKOVICA	X	X						
5. DEDNI DOL	X	X	X					
6. DOB	X	X	-	-	-	X	_	_
7. DOBRAVA	X							
8. GORENJA VAS	X	X						
9. KOMPOLJE	X	X	X	_	_	X	_	
10. KRKA	X	X	X	X	X	X	X	_
11. KRIŠKA VAS	X	X	X					
12. LESKOVEC	X	X	X					
13. LUČE	X	X	X					
14. MALO HUDO	X	X						
15. IVANĆNA GORICA	-	_	_	_	_	X	_	X
16. MULJAVA	X	X	_			X		
17. PODBORŠT	X	X						
18. PODGORA	X	X	X					
19. PODTABOR	X	X	X	X	X	X	X	
20. POLICA	X	X	X	_	_	X		
21. PONIKVE	_					X		
22. PRAPROČE	X	X						
23. RADOHOVAVAS	X	X	_			X		
24. SPODNJA SLIVNICA	X	X	X		X*			
25. STARO APNO	_					X		
26. STIČNA	_	_	X	X	X	X	X	
27. ŠMARJE	X	X	X	X	X	X	X	
28. ŠENTVID	X	X	X	X	X	X	X	H —
29. TEMENICA	X	X				X X		
30. VIŠNJA GORA	X	X	X	X	X		X	
31. VIDEM-DOBREPOLJE	X	X	X	X	X	X	X	X
32. VELIKA LOKA	X	X						
33. VELIKA RAČNA	X	X	X		X	x		
34. VELIKA STARA VAS			X					
35. VELIKE ČEŠNJICE	X	X						
36. VELIKE LIPLJENE	X	X						
37. VELIKE PECE	X	X						
38. ZAGORICA	X	X						
39. ZDENSKA VAS			x					
40. ZGORNJA DRAGA			X					
41. ZAGRADEC 42. ŽALNA	X	X	X X	X	X X*	X X	X	-
SKUPAJ	35	32	23	10	12	21	10	3 1
* občina Slivnica - Žalna
30 LET KOVINASTROJA
Jote Marolt*
Delovna organizacija Kovinastroj je bila ustanovljena 18. maja 1960. Takrat je pet delavcev začelo z, delom v starih hlevih pri Resniku. Med prvimi izdelki je bil lupilec krompirja, ki je še sedaj v proizvodnem programu. Oprema za velike kuhinje je tako nosilni program tovarne v vseh teh 30 letih.
V letu 1962 je Kovinastroj pridobil nove prostore likvidiranega Invarja pri Vodičarju. Do večje spremembe je prišlo leta 1966, ko se je k delovni organizaciji pripojila Grosupeljska livarna, ki je bila pravna naslednica Elektrostrojnega podjetja.
Prva lastna investicija je bila v letih 1970/71 z, izgradnjo nove skladiščne, hale poleg prostorov bivše livarne. Največja pridobitev je bila izgradnja proizvodnih hal (tip Gorica) v letih 1974/75, sledila je izgradnja skladišča gotovih izdelkov v letih 1977/78. Leta 1980 je bila postavljena energetska baza sedanji lovarni z izgradnjo TP, kotlovnice in prezračevanja, 1982 jc bila zgrajena in opremljena nova barvama, naslednjega leta pa obrat družbene prehrane s centralnimi garderobnimi prostori.
Leto za letom je podjetje z. lastnimi sredstvi gradilo tako, da posluje, na 10.000 m2 pokritih površin. Za 30-letnico je posodobilo strojno opremo s sodobnimi centri za oblikovanje pločevine.
Proizvodni program je razdeljen na naslednje skupine:
I. OPREMA ZA VELIKE KUHINJE:
a) stroji,
b) oprema velikih dimenzij,
c) mini program, č) mobilne kuhinje.
II. NAMENSKI POMIVALNI SISTEMI ZA INDUSTRIJO IN DRUGE UPORABNIKE
III. MEDICINSKA IN LABORATORIJSKA OPREMA
Podjetje ima dve proizvodni kooperaciji z delovnimi organizacijami iz zahodne Evrope na področju pomivalne tehnike in laboratorijskih strojev za pomivanje in dezinfekcijo.
Kovinastroj Grosuplje seje specializiral za proizvodnjo namenskih strojev za pomivanje. Doslej jc prodal v Jugoslaviji že več kot 20.000 pomivalnih strojev različnih kapacitet. Za boljše, vzdrževanje svoje opreme je izgradil centralni servis s prodajo in skladiščem rezervnih delov.
V podjetju je zaposlenih 290 delavcev. Zaradi specializacije in lastninjenja so Kovinastroj, Nelzsch Newamalic (Nemčija) in zaposleni na laboratorijskem programu leta 1991 ustanovili družbo KON d.o.o.
V tej družbi je zaposlenih 26 delavcev. V naslednjem obdobju podjetje predvideva še tri programsko specializirane, družbe, kapitalno povezane z zunanjim partnerjem, ki že ima tržišča v državah Evrope. To bo omogočilo, da se zaradi zmanjšanja domačega trga ne ukinja proizvodnja, kar bo možno uresničili s fleksibilno organizacijo, ker je v podjetju 10 % zaposlenih v nizvojnotehnoloških službah. S tem ne bi bistveno zmanjševali števila delavcev.
Ker je povezanost delavcev s podjetjem zelo tesna, bo tudi lahko izvesti privatizacijo. Dejansko pa so delavci od leta 1960 dalje sami zgradili tovarno.
* Grosuplje 61290, Jurčičeva 12; dipliur.
KOVAČI IN KOVAČIJE V DOBREPOLJSKI DOLINI
Jakob Miiller
Videni je središčno naselje Dobrepolja, saj se tu križajo cesle proti Zdenski vasi. Mali vasi, Zagorici, Kompolju, Podpcči in Ponikvam. Naselje je v listinah prvič omenjeno 1. 1355. Obsega Mali Videm s središčem okoli cerkve sv. Križa, kjer seje ra/.vil obrtni, trgovski in upravni del, ter Veliki Videm /, jedrom ob cesti proti železniški postaji. Z zgraditvijo 2 km oddaljene železniške postaje 1. 1893 je bil gospodarski razvoj Vidma močno zavrl. L. 1910 jc Videm štel 42 hiš/217 prebivalcev, 1. 1953 - 63 hiš/363 prebivalcev, 1. 1981 - 124 hiš / 371 prebivalcev in 1. 1991 - 167 stanovanj / 430 prebivalcev.
V bližini cerkve sla delovali dve kovačiji, Brdavsova in Štehova. Stara Brdavsova kovačija je stala ob cesti proti Kompoljam nasproti Krajčkove hiše, novejša in večja pa na levi strani ceste proti Zagorici. Obe sla odstranjeni, druga 1. 1985.
Kovačiji je zgradil Bcrdavs, doma iz. Ponikev, ki je bil v 18. stol. krošnjar. Na Vidmu je kupil zemljišče in leta 1840 postavil gostilno, trgovino in prvo kovačijo. V bližini je imel tudi mostno tehtnico za vozove in živino. Sam ni bil kovač, pač pa je kovačijo oddajal v najem. Ukvarjal se je tudi z. lesno trgovino. Hči se je poročila s Čelofigo, ovdovela in se po 18 letih poročila z, Mikličem, katerega sin Marjan si je zgradil hišo nad staro kovačijo, ki so jo podrli.
Brdavsovi so imeli 15 glav živine in dva para konj ler voznike, da so vozili les pa tudi blago in potnike, zlasti trgovce, z železniške postaje in na njo. Janez Miklič, eden od Brdavsovih
Kovaču Leopold 1'elcrlin si. in Ignac Tomšič pred llrdavsovo kovačnico. l'olo: arhiv Leopolda 1'clcrlinu mL
vnukov, jc po izobrazbi diplomirani geograf, za diplomsko nalogo jo popisal razvoj Dobrepol ja ter ribniške doline, sicer pa je postal baletni plesalec, najprej v ljubljanski operi, potem pa baletni solist na Dunaju, kjer je bil celo direktor Volksoperc - baleta.
Druga Brdavsova kovačija je stala nekako na mestu sedanje gostilne Brdavs. Spredaj ob cesti je stala nekdanja gostilna, za njo pa skladišča, vinska klet in zraven lete kovačija. Merila je okoli 6 m x 5 m, imela je obokan strop, tlak je bil steptana ilovica. Lesena lopa za podkovališče je bila postavljena pozneje. Dvokapna streha je bila prekrila z. bobrovcem. V kovačnici jc stalo ognjišče z nož.nim mehom/elektrike ni bilo/, nakovalo, vrtalni stroji, primeži in drobno kovaško orodje. Oglje je kovačija dobivala od domačih ogljarjev iz okolice, zlasti iz Strug, koks pa iz. Ljubljane.
Kovačnico jc še v 19. stol. imel v najemu Jožef Peterlin, za njim pa njegov sin Leopold /r. 1908/. Kovača sta bila še dva Jožefova sinova: Slave in Jože. Leopold seje izučil pri očetu v Brdavsovi kovačnici. Po triletni obrtni šoli je delal pomočniški izpit v Ribnici. Dec. 1. 1933 je uspešno končal tudi šestmesečni kovaški tečaj na Poljanah v Ljubljani (s katerim seje usposobil tudi za zdravljenje živine), mojstrski izpit pa je naredil 1. 1934 pri Anionu Oblaku v Ljubljani, Jegličcva ulica. Na spričevalu je kot predsednik izpitne komisije podpisan Franc Šink, člana pa sta bila Anton Oblak in France Barič. Kot pomočnik je Leopold Peterlin delal v Kočevju pri Klunu ter v Wiedcrwolovi kovačiji v Stari Cerkvi. Po vojni je bil najprej kovač v kočevskih gozdovih, kjer je bilo dela, saj seje sekalo veliko lesa in se vozilo na železnico v Kočevje. Po vrnitvi na Videm je začel delati kot najemnik Brdavsovc kovačnice. Leta 1947, koje nova oblast preverjala "družbenopolitično" ustreznost privatnih obrtnikov, mu je občina izdala dovoljenje za opravljanje obrti. Dokument sta podpisala Karol Urbančič kot predsednik in Vinko Perovšek kot tajnik.
Vajenci kovača Leopolda Pctcrlina so med drugimi bili: Ludvik Lovrenčič s Ceste, Ivan Žnidaršičz Vidma in Anton Nose, p.d. Trznarjev, iz Podgoricc. V kovačiji pa so delali strokovne
Spričevalo Leopolda l'etertina st. iz l. 1931. FotOt arhiv Leopolda 1'elerlina ml.
izpile tudi vajenci drugih kovačij. Pri očclu se je v Brdavsovi kovačnici izučil tudi sin Leopold /r. 1944/, ki je obiskoval kovinarsko vajeniško šolo najprej v Celju, 2. in 3. leto pa na Viču v Ljubljani., Po izučitvi za kovača seje zaposlil v Ljubljani pri železnici kot vzdrževalec vlakovnih zavor. Pri deluje Leopoldu st. večkrat pomagala tudi žena Marija r. Blažič: gonila je nožni meh, pomagala natikati obroče na platišča koles, vrtala luknje za vijake, sekala železo, izdelovala podkve, skratka, delala je vse, ker kovaških vajencev več ni bilo.
Leopold St. je imel dva brala tudi kovača, oba sla se izučila pri očetu Jožefu. Slave je pozneje delal v najemniški kovačiji v Zdenski vasi, vendar je bil zaslužek slab, zato je odšel v Nemčijo, kjer je delal kot kovač. Po vrnitvi še pred začetkom druge svetovne vojne seje naselil v Ljubljani. Drugi bratje bil med vojno ubit v Kompoljah.
*       "* -   * S* jI
Leopold 1'eterlin mL kuje 1'avliščevcga konju. Loto: arhiv Leopolda 1'eterlina mL
Kovači Peterlini so v Brdavsovi kovačiji opravljali vsa dela podkovskih, voznih in orodnih kovačev: kovanje konj, izdelovanje vozov "šinarjev", zapravljivčkov ("federvozov") in - po vojni - gumarjev ter parnih svinjskih kotlov, popravljanje plugov, bran in poljedelskih strojev, izdelovanje drobnih kmečkih orodij: krivčkov /nožev za delanje zobotrebcev/, vejnikov, pralic, senčnih vil, motik. Po vojni so popravljali orodja in stroje kmetijske zadruge in Stolarnc.
Delo se je začelo ob 5. uri zjutraj, za vajence ob 7. uri, in je trajalo do noči. Ko so stranke že odšle, so navadno skovali še nekaj podkev za naslednji dati. Mesečna najemnina za kovačijo je 1. 1972, tako je razvidno iz dokumenta, znašala 100 dinarjev.
Druga, tudi najemniška kovačija na Vidmu je bila Štthova, kateri domačini sicer pravijo Štihova Imela je zelo ugodno lego - slala je ne le ob eesli v bližini križišča, zraven je bila tudi
gostilna, na zahodni strani pa velika sejmarska gmajna, last va.ške skupnosti. Zraven gostilne je hila tudi živinska oz. vozna tehtnica.
Štchi so bili največji posestniki in podjetniki v Dobrepoljski dolini. Imeli so 104 ha zemljišč, zlasti gozda, gojili so montafonsko pasmo - Ivan Šteh je bil predsednik predvojne živinorejske zadruge. Razen tega so imeli gostilno s kegljiščem, sifonarijo in polnilnico pokalice /kraherla/ in mesarijo z. ledenico - v njej je kot mesar delal tudi poznejši poslanec, politik in pisatelj Ivan Pucclj iz Lašč. Štchi so se ukvarjali tudi z. lesno trgovino, zato so imeli dva voznika, v Prcdstrugah pa so imeli apnenico. V Štchovi hiši je bila tudi dvorana, hranilnica in orožniška postaja. Izredno veliko in raznovrstno gospodarsko dejavnost Štehov, ki je dokazovala veliko podjetnost, sposobnost in delavnost, ji; razbila in uničila povojna socialistična politika. Štchu so najprej odvzeli gozdove in zemljišča nad dovoljenim zemljiškim maksimumom, nato so jim 1959 nacionalizirali hišo in poslovne prostore, v 60. letih pa so jim arondirali še preostala zemljišča v korist kmetijske zadruge.
Štehovi izvirajo iz. Male vasi. Kmet Janez. Šteh je kupil zemljišče na Vidmu, na njem je sin Jože 1. 1894 sezidal trgovino in gostilno. Tedaj ali nekaj pozneje je postavil ludi kovačijo. Jožetu Štchu/u. 1917. leta/je sledil sin Ivan.
Kovačija je stala ob cesti proti Mali vasi kot del velikega gospodarskega poslopja, v katerem so bili še hlevi, lopa za vozove, skladišča in ledenica. V kovačnici, ki je bila nekoliko manjša od Brdavsove, je bilo ognjišče z. nožnim mehom, nakovalo, vrtalni stroj, primež, in drobno kovaško orodje - vse last Šteha. Konje so kovali v lopi pred kovačnico. Stanovanje za kovača je bilo nad sosednjim hlevom.
Ignac Tomšič/2. z desne v daljši vrsti/L l<J2H. l-oto: arhiv Antonije Kaslelic
Najemnikov kovačije je bilo več. Eden od njih je bil s Turjaka, zadnji najemnik pa je bil Ignac Tomšič/1897 - 1964/, doma iz.Račne.pd. Brojarjev. Obrtno šolo za podkovsko in vozno kovaštvo je naredil 1. 1928. Šlehovo kovačijo je imel v najemu menda že pred I. 1941, saj si je lastno hišo ne daleč proč od kovačije naredil 1939. leta. V kovačiji je delal do 1962. leta, vendar obstaja dokument, daje bil I. 1947 kovač v Podpcči.
Tomšičevi vajenci so bili: Anton Mrkun iz Male vasi, Zakra jšek z. Vidma, Jože Grm s Ceste /pd.Grvalctov/, Drobnič iz Strug in Henrik Rus s Kala. Ignac Tomšič je opravi jal vsa podkovska
in kovaška dela, po vojni pa vse bolj tudi ključavnikarska in mehanikarska: popravljal je kmetijske stroje in avtomobile, vodovodno inštalacijo, izdeloval parne kotle za svinjske kuhinje ipd.
Nekdaj je na Vidmu stala kovačija tudi v bližini današnje gostilne Majolka.
V Predstrugah, ob železniški postaji Dobrepolje, se križajo ceste iz. Ponikcv, Vidma in Zdenske vasi. Apnenec za apnenico, ki jo je 1. 1908 zgradil posestnik in trgovec Štch z. Vidma, so vozili iz kamnoloma pod bližnjim Golim brdom. Vas je nastala v novejšem času in je - pač zaradi bližine železniške postaje - skozi celo 20. stoletje rastla tako po številu hiš kot po prebivalcih. Leta 1910 je štela 8 hiš / 61 prebivalcev, leta 1953 - 19 hiš / 87 prebivalcev, leta 1981 - 40 hiš / 136 prebivalcev, leta 1991 pa 72 stanovanj /211 prebivalcev.
Najcmniška prigostilniška kovačija je bila pri Zalarju, zdaj Struge 31. Zgrajena je bila okrog 1. 1900, in sicer ob hlevu. V spodnjem deluje bila kovačnica, v zgornjih prostorih, v katere se je prišlo po zunanjem stopnišču, pa je bilo kovačevo stanovanje: kuhinja, soba in shramba.
Staremu Zalarju, gostilničarju in županu, je umrla žena. Sin, ki je bil v Romuniji, seje vrnil šele po prvi svetovni vojni, hiša seje zadolževala, zato si je Zalar poiskal dovolj petično ženo iz. Zdenske vasi. Z njeno doto je bila zgrajena kovačija. Njun sin seje poročil z. Marijor. Hočevar iz. Male vasi, kovačijo pa je podedovala ena od dveh hčera. V času okupacije so imeli Italijani v gostilni kantino, v gostilniškem hlevu 30 mul, v ostalih prostorih pa skladišča streliva. Zalar ml. je bil zaradi sodelovanja s partizani zaprt v Italiji, njegova žena pa pregnana z. domačije. Po vojni so imeli gostilno do 1960. leta, sicer pa je bil Zalar lesni manipulant v kmetijski zadrugi.
V kovačiji so kot najemniki kovali Kome iz. Šmarja, Žužek iz, Praznikov, dve leti Pucihar, Ilrcgar iz. Male Račne ter Slave Peterlin z, Vidma. Vsi so bili vozni in podkovski kovači.
Ponikve ležijo ob cesti Videm - Rašica. Delijo se na bolj strnjeno pozidani Spodnji konec s središčem okoli cerkve sv. Florijana in na bolj raztreseni Zgornji konec. Prvič se omenjajo v listinah leta 1296. Valvazor navaja v Slavi vojvodine Kranjske fužine v Ponikvah. V drugi polovici 19. stoletja je s prekinitvami delovala v Ponikvah železarna, ki jo je ustanovil čušperški graSčak Larisch Mojch. Topila je oolitno rudo skupaj z limonitom. Rudo so vozili tudi iz, okolice Turjaka, zlasti Škocjana in Železnice. Koje železarna prenehala delovali, sojo preuredili v zavetišče za onemogle, z gradivom porušene topilnice pa so zgradili kompoljsko šolsko poslopje. Tudi graditev železnice konec prejšnjega stoletja je dajala ponikovskim kovačem dober zaslužek.
Ponikve so po velikosti tretje naselje v Dobrcpol ju: 1. 1910 so štele 69 hiš/ 311 prebivalcev, 1. 1953 - 81 hiš/515 prebivalcev, 1. 1981 - 118 hiš/380 prebivalcev in I. 1991 - 141 stanovanj /416 prebivalcev.
V Ponikvah sla ohranjeni dve kovačiji, obe s hišnim imenom pri Kovaču: Gačnikova in Grudnova. Jože Gačnik /r. 1930/ je zastopnik petega rodu kovačev, kovači so namreč bili njegov oče Ivan, ded Matija, praded in prapraded. Za kovača seje izučil tudi Jožetov brat Alojz, ki pa seje v Straži "prekvalificiral" v mehanika. Jože se je izučil v domači kovačiji pri očetu. Obrtno šolo je končal 1. 1947 v Celju. Za praktični pomočniški izpit, ki ga je opravil na Grosupljem, je skoval okovje za oje. Nekaj časa je delal kol kovaški pomočnik pri Jožetu Grudnu. Za mojstrski izpit, ki je potekal v Šentvidu, je skoval podkovske klešče. Leta 1952 je po očetu Ivanu prevzel obrt in domačo kovačijo.
Jože Gačnik pri delu v stari kovačnici. FotOl arhiv Jožeta Gačnika, 1'Jfil
Starejša kovačija je bila manjša od sedanje. Vhod vanjo je bil pravokotno na cesto, ne vzporedno kot zdaj. Kovačnica je merila kakih 3 m x 4 m, bila je obokana /12-colski obok/, dvokapna streha je bila prvotno krita s slamo. Tlak je bil steptana ilovica, pomešana z. apnom.
Novo kovačijo je 1. 1973 zgradil Jože Gačnik. Kovačnica meri 7 m x 9 m, visoka je 3,60 m in ima 5 mrežasto zasteklenih oken 2 m x 2,20 m. Strop je betonski, tlak pa lesen /hrastovi "klocni"/. Osvetljava je neonska. V kovačnici je ognjišče na elektriko/v stari je bil nožni meh/, nakovalo, katerega podstavek stoji v kovačnici že od 1. 1905 - tedaj je veljal 1 goldinar in pol, kar je bilo enako ceni celega hrasta. V novi kovačnici je še kovani primež, iz. I. 1938 ter stari ročni vrtalni stroj, električni vrtalni stroj, ki si ga je preuredil kovač Jože sam, električni brusi, rezkalka za železo ter varilni aparat. Delovna miza pod okni ima 2 primeža. V tleh je jašek, potreben pri popravljanju avtomobilov in traktorjev.
Vajencev ali pomočnikov Jože Gačnik ni imel, ker je bilo dela in zaslužka s kovaštvom po vojni žc premalo, pri delu pa mu je pomagala večkrat žena, npr. kadar je deval segrete obroče z. natezalnikom na platišče kolesa. Kolo z, razgretim obročem se je vrglo v korilo z. vodo, da je železo dobro stisnilo les.
Kovač Jože Gačnik je opravljal predvsem dela voznega in orodnega kovača pa tudi ključavnikarska in mehanikarska dela. Popravljal je kmečka orodja: pluge /drvine/, brane, trosilke, kosilnice, nakladalke, obračalnike. Izdeloval je tudi vozove, za katere je lesene dele izdeloval kolar Ivan Kaplan z. Vidma ali kolar Herman s Turjaka. Izdeloval je tudi krivčke. Nekdaj jih je v eni zimski sezoni naredil do 800. Kline krivčkov je izdeloval iz. kos. Izdeloval je tudi drugo drobno kmečko orodje: pralice, srpe, motike, koničil krampe ter ostril sekire.
K hiši sodi 7,5 ha večinoma gozda oz. 1,5 ha obdelovalne zemlje. Novo stanovanjsko hišo si je delovni in iznajdljivi kovač postavil 1. 1983. Z ženo imata 4 sinove. Drago je duhovnik -salezijanec.
Tudi drugi ponikovski kovač Miro Gruden/1924/, Ponikve 62, ima dva prednika kovača, in sicer očeta Jožeta in deda Jožeta. Kovač je bil tudi dedov brat, delal pa je v Dvorski vasi. In kovač je bil tudi Mirov brat Jože, ki je bil ubil ob partizanskem napadu 3. dcc. 1942 na Lašče.
Ded Jože je prišel v Ponikve od Lapori j pri Turjaku. Z ženo Kancijclo r. Rupar, doma od Ponove vasi, sta naredila hišo ob glavni cesti: zahodni del je kovačnica, vzhodni pa stanovanje. Ded je začel v Ponikvah kovati okrog 1. 1890. Nekdaj je bilo v Dobrcpolju veliko konj, zdaj so redki, pa še ti se malo kujejo. Konja so privezali pred kovačijo, posebne lope ni bilo, je pa imela slara streha dovolj velik nadstrešek, da sta bila konj in kovač pod streho.
Miro Gruden je obiskoval obrtno šolo v Ribnici in na Vidmu. Za pomočniški izpit jeseni 1. 1942 je skoval "tošelj" za vago. Mojstrski izpit je opravil 1. 1951 v Ljubljani, in sicer je skoval ročni primež. Delal je v mehaničnih delavnicah Agrokombinata Barje oziroma Ljubljanskih mlekarn, nekaj časa pa tudi v Litostroju. H kovačiji je spadalo tudi 6 ha zemlje, večidel gozda, zaslužek od kovaštva samega je bil pač premajhen.
Kovačnica z. lesenimi, zgoraj zasteklcnimi vrati 1,60 m x 2 m meri 5 m x 4,5 m. Tlak je betonski, strop obokan, okno ima mere 1 m x 2,20 m. V jugozahodnem delu nasproti vrat je ognjišče, poleg katerega je nekdaj stal nožni meh, zdaj razpiha oglje elektrika. Delovna miza /ponk/ z. 2 kovanima primežema stoji na vzhodni strani pod oknom. Na sredini kovačnice stoji nakovalo, ob steni na cesto pa ročni vrtalni stroj ter vrtalni stroj iz. 1. 1924. V sodčku z. vodo so kovači kalili podkve in druge manjše kose, kamnito korito poleg ognjišča pa so uporabljali za kaljenje kolesnih obročev. Pred kovačnico še stoji "pok", t.j. krajši lesen panjiček, ki je na eni strani oprt z dvema kratkima železnima palicama. Nanj so postavljali konju nogo, ko je že dobil novo "obuvalo" in mu je bilo treba popiliti zabite žeblje.
Dvokapna streha je bila prvotno krita z. bobrovcem, zdaj so na njej cementni strešniki. Na dvoriščno stran ima kovačija "ahtar", kot v Ponikvah rečejo frčadi.
Vas PodpeČ, od Vidma oddaljena 1 km, ima od večjih in pomembnejših prometnih poti odmaknjeno lego. Razen ceste do Vidma vodi le sleza čez hrib v Lašče. Vas se prvič v listinah omenja 1. 1349. Od 1. 1910 vseskozi nazaduje tako po številu hiš kot po številu prebivalcev: 1. 1910 je Štela 35 hiš/ 177 prebivalcev, 1. 1953 - 32 hiš/ 129 prebivalcev, 1. 1981 -29 hiš/ 117 prebivalcev in 1. 1991 - 30 stanovanj / 109 prebivalcev.
V vasi je bila Gradišar jeva kovačija, p. d. pri Kovaču, in sicer na koncu severnega krila vasi. Njena lega torej ni tipična. Kovačija s kovačnico v pritličju in stanovanjem v nadstropju ni več ohranjena. Kovač Gradišar je popravljal kmečka orodja od plugov do verig. Izdeloval je tudi pralice, vejnike in krivčke, kar je prodajal na sejmih pri sv. Antonu na Zdenski rebri ali na Vidmu. Njegov sin Janez je hodil pomagat v Štchovo kovačijo na Videm.
Kovačija s stanovanjem je bila dvokapna, krila z opeko. V kovačnici je bilo ognjišče z. nožnim mehom, nakovalo, ročni vrtalni stroj, kamnito korito za kaljenje in drobno kovaško orodje. Strop je bil lesen, tlak pa jcštrlc, tj. teptana ilovica.
Kompolje, največja dobrepoljska vas, ležijo ob cesti Videm - Struge. Od začetka stoletja se število hiš ni dosti dvignilo, število prebivalcev pa je celo manjše. L. 1910 so Kompolje štele 111 hiš/501 prebivalca, 1. 1953 - 117 hiš/512 prebivalcev, 1. 1981 - 119 hiš/436 prebivalcev in 1. 1991 - 153 stanovanj / 459 prebivalcev.
V vasi je Žnidaršičcva kovačija, pd. pri Kovaču, in sicer na Griču, Kompolje 5. Matija Znidaršič, doma od Rut pri Robu, je bil nepismen vaški proletarec, vendar izurjen kovač. Ko je kompoljski župan v laški goslilni spraševal za koga, ki bi prevzel vaško kovačijo, se mu je javil prisotni Matija. S culo, v kateri je imel kupljene bruse, kar je bilo vse njegovo premoženje, je z županom pri priči odšel v Kompolje. Tam jc pred vaško strokovno komisijo 8 kmečkih gospodarjev uspešno prestal preizkušnjo: drvini je naredil in prikoval črtalo. Tako je postal najemnik vaške kovačije, ki je stala pri Jožetu Mustarju. Na njenem mestu je zdaj gostilna Pri Zori. Staro kovačijo jc namreč kupil mogočni Štch in na njenem mestu sezidal gostilno in trgovino.
Vaški kovač Matija je sprva stanoval pri Beruzu. Pridno je koval, se poročil z, dekletom iz. vasi, bil trikrat po dve leti v Franciji, si nakupil nekaj zemlje in zgradil lastno hišo s kovačnico. Gojil je 1 - 2 kravi, s katerimi je tudi malo trgoval. Umrl je 1. 1944.
Matija je imel 12 otrok, od katerih so 4 ostali živi, od teh sta se dva Matija in France - pri očetu izučila za kovača. France/1893 - 1981/je sprva delal pri očetu, se v Kompoljah poročil, vendar zaslužka ni bilo, zato je odšel v Francijo, kjer je delal od 1921. leta. Začel je kot gozdni delavec in kovač - gospodar je imel za vleko in odvoz lesa 50 konj. V prvi svetovni vojni pa se je kot vojak naučil voziti avtomobil, zato je v Parizu postal voznik tovornjaka: vozil ga je 12 let. Med leti 1931 - 1933 je ob krajših vrnitvah domov kupil zemljo na Griču ter zgradil hišo z. majhno kovačnico ter stanovanjem. Po vrnitvi iz tujine ni več koval konj, ostalo pa je delal vse: vozove, drvinc, drobno kmečko orodje, raznovrstna popravila. Po vojni je postajal vse bolj tudi mehanik: popravljal je kosilnice, mopede ipd. Nazadnje je bil zaposlen kot traktorist v kmetijski zadrugi.
Njegov sin, ki mu jc bilo tudi ime France, je delal v kovačiji pri starem očetu in pri njem jetudi živel. Ubil je bil maja ali junija 1945, verjetno v Hrastniku. V kovačiji je delal tudi njegov
Trije rodovi kompoljskih kovačev Žnidaršičev pred svojo drugo kovučijo: Matija/X z desne/, France si. /I. z leve/, France mL /I. z desne/in Stane /X z leve/. Foto: arhiv Staneta '/.nidaršiča, okrog 1940
Zbornik obttne Grosuplje XVII, 1992
115
brat Stane, ki je na mestu očetove kovačije zgradil lepo, novo stanovanjsko hišo, za očeta pa je postavil manjšo, tretjo kovačnico/4 m x 4 m/ v gospodarskem poslopju poleg hlevov.
Prva Žnidaršičeva kovačnica je bila velika okrog 5 m x 4 m. Veža in črna kuhinja jo je ločevala od stanovanjskega dela. Vhod je bil iz veže. Streha, krita z. dunajčanom, je bila dvokapna. V kovačnici je bilo ognjišče, nakovalo, ročni vrtalni stroj, primež, in drobno kovaško orodje.
Tudi druga Žnidaršičeva kovačija je bila kombinirana: kovačnica z vhodom od zunaj na eni strani, stanovanje na drugi. Bila je zidana iz. kamna ter krita z opeko.
Zdenska vas, v listinah prvič omenjena v obdobju 1200 - 1240 /starejše dobrepoljsko naselje so samo šc Kompolje/, je križišče cest proti Grosupljemu, Vidmu, Ponikvam in Krki. V bližini je Zdenska reber z. bož jepotno cerkvijo sv. Aniona, znano po sejmih. Od začetka stoletja seje število hiš nekoliko povečalo, šlevilo prebivalcev pa zmanjšalo. L. 1910 je štela 52 hiš / 259 prebivalcev, 1. 1953 - 56 hiš / 233 prebivalcev, 1. 1981 - 63 hiš/215 prebivalcev in 1. 1991 - 75 stanovanj / 231 prebivalcev.
Dvokapna kovačija je stala nasproti gostilne in trgovine inje bila najemniška. Zadnji je v njej koval Slave Pelerlin, pred njim pa so bili kovači najemniki: Anton Hočevar, pred njim neki kovač z. Blok, še prej pa Anton Kavšek. Hočevarje bil invalid z. leseno nogo. Ponesrečil seje pred 1. 1914, ko seje šc učil za kovača. Vzrok nesreče ni znan, znano pa je, da zaradi tega ni skoraj nič pil. Doma je bil od Roba, zalo so mu rekli tudi Robar, kovač Kavšek je bil doma od Lilije.
Kovač Franc Maroll. FotOS arhiv Anice 1'erpar
Vsakokratni kovač je stanoval v nadstropju, kovačnica pa je bila v pritličju: obokana, s tlakom ješlrle, ognjiščem, nožnim mehom, nakovalom, vrtalnim strojem in drobnim kovaškim orodjem. Poleg kovačnice je bila klet. Posebne lope ni imela, konja pa so privezovali za sosedov kostanj, vendar je Hočevar nerad in redko koval konje. Sicer pa je opravljal vsa dela voznega in orodnega kovača: izdeloval je vozove, vlačuge /sani/, motike, senčne vile, krivčke, vejnike ter popravljal raznovrstna kmečka orodja.
Mala vas, v listinah prvič omenjena 1. 1431, je po cesli povezana samo z Vidmom, med tem ko jo z Zdensko vasjo veže samo slaba pol. Vzhodno od vasi se razprostirajo gozdnate Javhc, za njimi pa vrsta slabo poseljenih hribov, ki jo ločujejo od doline Krke. Število prebivalcev se je v 20. stoletju dolgo zmanjševalo: 1. 1910 je štela 37 hiš / 190 prebivalcev, 1. 1953 - 33 hiš / 157 prebivalcev, 1. 1981 - 36 hiš / 139 prebivalcev, 1. 1991 pa 60 stanovanj / 204 prebivalce.
Sredi vasi je bil obzidan vaški kal za napajanje živine. Onkraj ceste ob severnem delu kala je stala Škodova iz kamna zidana kovačija, uradno pa so se lastniki pisali Novak. V kovačiji je kot zadnji kovač delal Franc Marolt /u. 1957/, doma s Slcvice. Pred prihodom v Malo vas je delal v Štehovi kovačiji. Opravljal je podkovska in druga kovaška dela: popravljal kmečke vozove in orodja, izdeloval pralice, krivčke in motike, ostril sekire in krampe, novih voz. pa ni delal. Bil je menda samouk, vendar zelo dober kovač. Vajencev ni imel, pri delu mu je pomagala vnukinja Anica. Zjutraj je zakurila ognjišče, gonila meh, tolkla s kladivom v taktu skupaj s starim očetom po železju na nakovalu itd.
Kovačija je bila v pritličju, po zunanjih stopnicah seje šlo v zgornji, stanovanjski del, ki se je imenoval marof in je imel lesen gank. Vhod v kovačnico je bil z. vaške ceste. Na levi strani ob zidu je bilo ognjišče z mehom, na sredini je stalo nakovalo, na desni strani delovna miza. Levo in desno od vhoda je bilo po eno okno. Tlak je bila zbita ilovica. Pred kovačnico je bil kamnit obok, pod katerim so se kovali konji. Kovačija je imela dvokapno streho, pokrito z. bobrovcem.
Družina kovača Marolta je imela samo majhno njivo, gojili pa so perutnino. Kovačeva hči Olga seje poročila z Babičcm iz Podgore, ki so ga zmagovalci junija 1945 skupaj s še 7 sovaščani pobili v Gorici blizu Male vasi.
Samostojna kovačija je nekdaj delala tudi v Zagorici, od koder je bil doma tudi Vinko Erčulj, ki se je avgusta 1949 izučil za kovača v Frbežarjevi kovačiji na Razdrtem, zdaj Šmarjc-Sap. Učna doba je trajala 3 leta, obrtno šolo pa je obiskoval na Grosupljem. Erčulj lastne kovačije ni imel.
VIRI IN LITKRATURA
Ahlin, Ivan: Gibanje števila prebivalstva, hiš in stanovanj cxl leta 1910 do 1991 v 210 naseljih občine Grosuplje. ZOG 17/1991/, str.
Boje, Etbin: Mladost v Dobrepoljah. ZOG 5/1975/, str. 193 do 208. Družinski arhiv Leopolda Pctcrlina ml., Videm 48.
Kos, Milko: Gradivo za historično topografijo Slovenije: za Kranjsko do leta 1500. Ljubljana: Inštitut za občo in narodno zgodovino SAZU, 1975.
Savnik, R. /ur./: Krajevni leksikon Slovenije: II. knjiga. Ljubljana: DZS, 1971.
Ustni informatorji (dcc. 1991 -jan.. 1992)
Gačnik, Jože, Ponikve 4.
Gruden, Miro, Ponikve 62.
Jakopič, Alojz, Podpeč 30.
Kastclic, Antonija, Videm 64.
Mesojedec, Anton, pd. Bokal, Zdenska vas 34.
Miklič, Marjan, pd. Brdavs, Videm 40.
Perpar, Anica in Olga Babic, Viška 49 D, Ljubljana.
Pctcrlin, Leopold ml. in Marija Peterlin, Videm 48.
Štch, Ana, Videm 59.
Zalar, Marija, Predstruge 31.
Žnidaršič, Stane, Kompoljc 5.
Posebej se zahvaljujem Pavlctu Žnidaršiču, Vel. Račna 84, za tehnične usluge in splošne informacije.
Zbornik občine Grosuplje XVII, 1TO2
117
STATISTIČNI PODATKI OBČINSKE GASILSKE /VEZE GROSUPLJE NA
DAN 31.12.1991
Lojze Ljubic*
Kot vsaka organizacija tako tudi gasilska popisuje svoj inventar v določenih obdobjih. V gasilski organizaciji, ki ima že dolgo tradicijo, se la popis opravi vsaka štiri leta oziroma leto pred kongresom Gasilske zveze Slovenije. In prav leto 1992 je XII. kongresno leto slovenskih gasilcev.
Prvi je popis vsega članstva, čini in položaj, izobrazbena struktura in poklic, tečaji in seminarji v gasilski organizaciji v preteklih štirih letih. Za utrjevanje gasilskih veščin gasilci prirejajo tekmovanje za opravljanje operativnih nalog, upravljanje motornih črpalk, elektrogenerntorje in razne zahtevne metalce vode. Gasilske organizacije so opremljene z. raznimi ročniki, osebno in zaščitno opremo; nepogrešljiv za sodobni čas je prah in pena, z lestvami, reševalnimi napravami in delovnimi pripomočki, tehničnimi sredstvi, gasilskimi aparati vseh vrst, specialnimi črpalkami za nevarne snovi, vrši se servisiranje ročnih gasilskih aparatov za preprečevanje požarov, vršijo se preventivni pregledi, interveniranje pri požarih in drugih nesrečah ter v zadnjem času ob prometnih nezgodah. Izredno pomembno delo gasilci opravljajo s prevozi pitne vode, s kulturno-prosvetnim delom, organizacija Mladi gasilec deluje po šolah in skrbi za podmladek gasilske organizacije, letovanja in nenazadnje tekmovanja. Za vse te dejavnosti so potrebna finančna sredstva, ki so jih v preteklih letih prejemali od Samoupravne interesne skupnosti za varstvo pred požari, zadnje leto pa že iz proračuna občine oz. z zbiranjem.
Po stanju 1. oktobra 1991 je vključenih v Občinsko gasilsko zvezo Grosuplje 40 gasilskih društev. V njih deluje 2906 aktivnih članov, 584 podpornih in 73 častnih članov. Na operativnem p«lročju deluje 956 operativnih članov, in tO 256 niž. gas. častnikov, 93 gas. častnikov in 8 višjih gas. častnikov. Od tega je 1 magister in 29 dipl. ing., 121 je tehnikov, 64 visoko kvalificiranih delavcev, 221 kvalificiranih in 64 obrtnikov.
V času od 1.10.1987 do 1.10.1991 je bilo 15 tečajev za razne specialnosti s skupno udeležbo 275 tečajnikov. Poleg navedenega seje udeležilo tekmovanj 133 desetin z raznimi specialnostmi, ki jih gasilci potrebujejo pri svojih gasilskih opravilih. Gasilska društva imajo 40 gasilskih domov, 4 orodišča, 15 stolpov za vaje ter 256 vodnih rezervoarjev.
Za operativno dejavnost društva posedujejo 69 motornih črpalk od 600 do 1600 litrov, 5 elektroagregatov, 5985 m C cevi, 4770 m B cevi, 246 kosov sesalnikov za težko peno, 10 zbiralnikov, 7 medmešalcev, 67 hidrantnih nastavkov, 125 prehodnih spojk, 47 trojakov in 14 dvojakov.
* Predsednik Občinske gasilske zveze Grosuplje
Nadalje imajo društva 488 delovnih oblek, 319 delovnih pasov, 351 šlemov, 15 aku svetilk, 137 parov gumijastih škornjev ter 186 dežnih plaščev.
Vsa gasilska društva so opremljena tudi /. vo/.ili, in sicer jih jo skupaj 51, od tega 3 avtocisterne, 5 kombiniranih vozil, 4 veliki orodni avtomobili, 29 malih orodnih in 10 komandnih vozil ter 4 prikolične cisterne. Nadalje imajo društva 30 različnih lestev, dva reševalna prta, večje število tehničnega orodja, kot so krampi, lopate, vile, motorne žage, brusni stroji, nato 32 kom. UKV postaj, 46 električnih siren in večje število raznih gas. aparatov ter vedrovk.
Za uspešno gašenje vnetljivih tekočin imajo društva večje količine gasilskih sredstev, t.j. penilo in prah.
V obdobju štirih let je bilo na območju Gasilske zveze občine Grosuplje 126 požarnih akcij, gasilci so reševali pri 82 prometnih nesrečah, pri poplavah pa je bilo 47 intervencij in prevozili so skupaj 885.000 litrov pitne vode. V teh akcijah jc sodelovalo 256 gasilcev. Za to delo je bilo opravljenih 1624 ur.
Na področju kulturne dejavnosti jc bilo 28 dramskih nastopov, 24 pevskih in 61 godbenih, 246 članov pa seje udeležilo krvodajalskih akcij. Za značko preprečujmo požare je tekmovalo 156 učencev. Letovanj na morju se je udeležilo 30 pionirjev in pionirk. V društvu Mladi gasilec pa deluje 8 ekip.
Za nemoteno delo v gasilski organizaciji smo prejeli finančna sredstva od Samoupravne interesne skupnosti za varstvo pred požari občine Grosuplje in sedaj v zadnjem letu iz. poračuna občine v skupnem znesku 7.296.395,00 SLT. Pri tem niso vračunana lastna zbrana sredstva in prostovoljno delo.
ZbtUŠk «MM Grosuplje XVII, ]9<>2
ZNANOST, KULTURA IN KNJIŽEVNOST
119
VPLIV ZAKONODAJE IN STROK K NA SLOVENSKO LJUDSKO ARHITEKTURO
Tine Kurent*
Najstarejša omemba naše tradicionalne arhitekture1 je v kremsmunslerski listini2, v katero je bavarski vojvoda Tesel dal zapisati ... quudraginta cusctas aliunde adtractos tradimus in hiis componerc locb - "tistih štirideset hiš, ki so jih (Slovcni) od drugod privlekli, naročamo postavili v teh krajih". Od takrat naprej je oblast - pozneje pa tudi graditeljska stroka - vplivala na ljudsko arhitekturo na Slovenskem.
2tmxtoaDp:efetu matiaftiu tmditiif
rica&tmcb^.traiii m°m§u $rc p cm ere _ ,loct6. (T^€mdim^dii7 decanta fc&K <cu 0£i fifaili fai tnbun) mjto.gti
Slika I. Izsek iz prepisa kremsmunsterske listine iz leta 777
Vernakularna arhitektura na Slovenskem je heterogena. V naši deželi se gorati alpski svet slika na jugozahodu z. obmorskim sredozemskim, na jugovzhodu z. gričevnatim dinarskim in na severovzhodu z. ravninskim panonskim svetom. Zaradi klimatskih razlik, različnega gradiva in raznovrstnih potreb so zato zrasli tudi raznoliki tipi ljudskih zgradb. Vendar je na tradicionalne stavbe na večini slovenskega ozemlja poleg naštetih dejavnikov vplivala tudi država s svojo mersko zakonodajo, pozneje pa tudi graditeljska stroka z vzornimi načrti.
Najpomembnejši zakon, ki je vplival na ljudsko arhitekturo, je obveznost standardnih mer. Standardne dolžinske enote dunajskega merskega sistema so bile v veljavi za večino Slovenije od konca 16. stolci ja do leta 1876,'1 kose je uveljavil meter. Lena obrobju so vplivali tudi drugi merski sistemi. Na Primorskem je dolgo veljal beneški sistem mer,4 ne le v cerkevenih in mestnih zgradbah, ampak tudi v anonimni ljudski arhitekturi. Na severovzhodu pa je bil v veljavi zakon požunskih ali bratislavskih mer.s
Praktično so se dunajske mere uveljavile z merilnim orodjem, s standardnimi oblikami gradbenih prefabrikatov in s pomočjo vzornih načrtov in tako vnesle v heterogenost tudi skupne elemente.
* Ljubljana 61000. Igriška 12; dipl. ing. arcli.; dr. .ve, redni univ. prof.
120
Tine Kurent
iMlkLlks    3    3    3    3 3
Slika 2. Dolžinske mere dunajskega merskega sistema so veljale na večjem delu slovenskega ozemlja
od konca 16. do konca 19. stoletja
Profesor Kobe mi je pripovedoval o nekdanjem merilnem orodju, o kolnikih, ki so bili namenjeni lesarjem, zidarjem in mizarjem. S pomočjo "vinklna" je bilo mogoče odčitali posamezne dolžinske enote, kot so bile eola ali palec, dlan, pest, čevelj, komolec in celo pol klaftre ali sežnja.7
■3'-
1 Elle
1/3'H
Slika 3. Tesarski "vinkl", rekonstruiran po pripovedovanju prof. Kohela. 1'odobno, vendar manjše merilo v obliki črke I. so imeli mizurji.
Dunajske mere so se uveljavile tudi s standardnimi oblikami gradbenih elementov, najprej obrtniških, pozneje ludi manufakturnih. Industrijska proizvodnja gradbenih prefabrikatov je nastopila zelo pozno, že za časa metra.
Meil standardnimi gradbenimi elementi velja omenili tudi polizdelke, kot je na primer rezan les; sem spadajo tudi deli za kamnite okvirje za okna in vrata. Izdelovali so jih na zalogo na Primorskem, pa tudi na Gorenjskem v Piračici. Značilni standardni prefabrikati so bili na Primorskem korci. Litoželezni strešniki, ki jih je izdelovala železarna na Dvoru pri Žužemberku, pa se niso na široko uveljavili.9
Opomba: Ko so morali zaradi gradnje dolenjske avtoceste prestaviti Sotlcrjcv kozolce (spodnja slika), so mu obenem še zravnali čop.
V standardnih dunajskih merah pa niso samo tradicionalni prefabrikati, ampak tudi cele zgradbe. Lep primer za to so hiše v Gočah   in stari kozolci.
Stroka je vplivala na domačijsko arhitekturo zlasti z. vzornimi načrti, po katerih so pozneje gradili različke tako dolgo, da so sčasoma najboljše oblike ponarodele.'' Po načrtih anonimnih strokovnjakov so zrasle tudi nekatere lepe arhitekture, ki so prerasle golo utilitarnost ler se povzpele že do proporcije in simbolov.
Med lepo proporcioniranimi zgradbami, ki jim ne poznamo mojstra, velja omeniti kozolec na Škofljici, ki je sicer že v metrskih merah, a je očitno samo posnetek prototipa še iz časa čevlja 12 V Avstriji je prehod s človeških mer na metrski sistem potekal brez večjih težav, ker si i dunajski čevelj, dolg 31,60 cm, enostavno prevedli v mero 30,00 cm.11 Mnogokratniki modula so Pibonaccijeva števila, ki prinašajo s seboj proporcijo zlatega reza.
Dober primer za domačijsko arhitekturo, ki jo je zasnoval neznani strokovnjak, je tudi leseni most čez Krko pri Kostanjevici.14 Ta most, ki je postal konstrukcijski vzor za številne manjše mostove v tem delu Dolenjske, je znamenit zaradi svojih simbolnih števil. Dolg je namreč 153
roti   '.t ii
3 i 1 * ; '
\<\
- 1
Ti r
iiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiim
iTirtii iinTij
iTiTlTiuTlTl
»""Tli
Slika 4Ilišev Cočah so zasnovane v dunajskih merah. Kolonada v zgornji vrsti je v ritmu 7 čevljev, smna hts v drugi vrst, je 3 klaftre in pol oziroma 6 klafter. Seveda so tudi višine zgrudh v dunajskih merah, prav tako pa tudi okna, vrata, stopnišča itd.
6647
5
PN
93
Zbornik občinr (irosiipljr XVII, IW2
123
o o
ID
a 2
m in
I 120 I 150 I I 120 I
210 510 750
I  150   I 120 I   m =30
I 120 I
Slika 5. Naris Sollerjevega "loplerja " na Škofljici, izdelanega v metrskih merah. Modul kompozicije je
"metrski čevelj ", dolžine 30 cm.
dunajskih čevljev, širok pa 17. Tudi podpore so med seboj (teoretično) v ritmu 17 čevljev. Šlevilo 17 je bilo pomembno v vseh slarih civilizacijah.15 Odmev na šlevilo 153 je najti tudi v Svetem pismu Nove zaveze: Simon Peter je stopil na suho in potegnil mrežo, polno rib - bilo jih je sto triinpetdeset.'6
Zveza med številoma 17 in 153 je v njuni figuralni predstavi. Trikotniško število 153 ima stranico, dolgo 17 kalkulov:
O O O 0 0 0 OOOO 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0 0
oooooooo
000000000 0000000000
ooooooooooo
000000000000 0000000000000
oooooooooooooo ooooooooooooooo oooooooooooooooo
00000000000000000
124
I ilir Kurent
38 M 34 M
17 M       I        17 M
/
I 120  I       »0       I      240       I      240      I      240       I 1201
I 00 1         510                         I                        510          I 90 I
I                                  1200 I
Slika 6. Stranski ris kozolca na Škofljici, še preden so mu zravnali čelo. Njegove mere, ki so zmnožek Libonaccijcvih števil z modulom, so v proporciji zlatega reza.
i        , *8,to = i53' i
i      i a17' i      i      i      i      i      i      i i
I   5,4.8 I S,29 I 5,00 |  S,08 I 5,67 I  5,00 I 5,23 I 5,11 13,1913,351
Slika 7. Leseni most čez Krko pri Kostanjevici je dolg 1.13 čevljev, širok pa 17. Kazmuk med podporniki je (teoretično) tudi po 17 čevljev. Oblikovano število 153 simbolizira ribiško mrežo.
Ritem podpor pri kostanjeviškem mostu danes seveda ni več pravilen. Pri zamenjavanju pilotov namreč nove zabije jo kar ob starih in zato so podpore dislocirane.
Ko se je razvil strokovni tisk, so lahko vzorne načrte propagirali tudi z letaki in brošurami. Kol primer lake strokovne pomoči naj navedem Musterplan fiir landvvirtschaftlichc Bautcn in Krain, Vzorni načrt kmetijskih stavb na Kranjskem s posebnim ozirom na Bohinj.17 Ta letak prinaša Nasvet za zidanje večjih kmetijskih poslopij. Razprava Vzorni načrt kmetijskih zgradb na Kranjskem pa vsebuje načrte, opise, prediz.mcre, ki so namenjeni za gradnjo hiše, govejega hleva, skednja, svinjaka, planinske koče in sirarnice.
Lahko bi rekli, da je ljudska gradnja v veliki meri ponarodela arhitektura vzornih načrtov. Vcrnakularna arhitektura je s tem podobna ljudski pesmi, ki ima sicer svojega avtorja, pa zaradi svoje uglašenosti ponarodi, pesnikovo ime pa počasi utone v pozabo.
Uvedba metra sama po sebi ni vnesla večjih motenj v ljudsko graditeljstvo - razen z. novimi merami gradbenih elementov. Bolj pa je tradicionalno arhitekturo pretresel razvoj tehnike in industrije.18 Ljudski graditelji so začeli izgubljati delo, tradicionalni tipi zgradb so se začeli umikati "modemi", strokovno načrtovani gradnji. Obenem se je začela opuščati izdelava prefabrikatov v starih merah. Današnje moderne kritine, industrijsko izdelana okna in vrata ter drugi fasadni elementi pač niso uporabni za obnovo tradicionalnih zgradb.
Ka* svetlo dala
c. ki kmetijska družba
•j v
na' K ra n j s l<em. Let^882.\:
OPOMBE
' Kurcnlt., Kušar J., Začetek slovenske prefabrikaci je. - Zbornik za zg(xlovino naravoslovja in tehnike, Slovenska matica, 1981.
2 Kurent T., Kušar J., Zur gesehichte der Vorfertigung. Die Kremsmiinstcr-Urkuncle aus Jahr 777. -Die Bautcchnik, 59/10, oktober 1982.
3 Dunajski merski sistem je uradno veljal od 19.8.1588 dalje za skoraj vse slovensko ozemlje. Melrski merski sistem pa je v Avstriji začel veljati leta 1876. Uveljavili so ga s Postavo že 23.7.1871. leta. Glej Gcycr K., Massund Gcvvicht in Wicn, Niedcr - und Oberostcrreich - V: Pribram, Materialen zur Gesehichte der Prcissc und Ldhnc in Ostcrreich, Bd. I., Wien, 1938. * Glej tudi Kurent T., Merski sistemi v arhitekturi na Slovenskem. - Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike, SM, 1987.
4 Metrologia Istriana v knjigi Caprin G., L'Istria nobilissima, Tipographia del Lloyd, Triestc, 1855.
5 Na Ogrskem so leta 1405 za državno določili budimsko mero. Leta 1655 pa je bila za državno mero proglašena požunska (bratislavska) mera, ki pa se ne razlikuje cxl budimske. Glej Herkov Z., Naše stare mere i utezi, Školska knjiga, Zagreb, 1973.
6 Profesor Boris Kobe, 1903-1981.
7 Zdi se, da takih meril ni več ohranjenih. Ob uvedbi metra je bilo namreč obvezno vsa stara merila sežgati. Tudi v Tehniškem muzeju v Bistri nisem zasledil takih meril. Iskal sem jih tudi po Dolenjskem, po vaseh, kjer so včasih imeli lesno obrt, a brez uspeha. Niti na rxxlstrehah, kjer se zbira nerabna krama, jih ni bilo najti. Stare podstrehe so bile v vojski večinoma sežgane.
8 Kurent T., Prcfabrikacija in arhitektura I, II, III. Raziskovalne naloge na VTOZD Arhitektura, Ljubljana, 1982, 1983.
Kurent T., Gradbeni prefabrikati iz železarne na Dvoru. - Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike; Slovenska Matica, 1985.
10 Kurent T., Merski sistemi v arhitekturi na Slovenskem. - Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike, SM, 1987.
" Kurent T., O vemakularni arhitekturi in njenih anonimnih mojstrih. - Dolenjski zbornik, 1990. 12 Kurent T., O vemakularni arhitekturi ...
" Kurent T., Mctrication. The Changc to the Metric Svstem in Slovenia from the point of Vicvv of Modular Co-ordination. - The Modular Quarterly, No I, 1967.
14 Bartolj M., Uhan J., Lesen most če/. Krko pri Kostanjevici. - Družina, 1. marca 1987. * Kurent T., Bartol j M., Jcraj M., Uhan J., O vemakularni arhitekturi in njenih anonimnih mojstrih. - Dolenjski zbornik, 1990.
15 Kurent T., Simbolični in gematrični pomen števila 17. Varstvo spomenikov, št. 28, Ljubljana, 1986. * Kurent T., Število 153 in število 17 v Plečnikovi arhitekturi. - Varstvo spomenikov št. 29, Ljubljana, 1987.
16Jancz21:ll.
17 Naznanila. Na svitlo dala c.k. kmetijska družba na Kranjskem. Letnik 1882. V Ljubljani. Založila kmetijska družba kranjska. Tisk J. Blasnikov.
18 Kurent T., Bili so kozolci. - Kmečki glas, 14.11.1991.
GEMATRIJA GALLUSOVEGA MOKALIJA GALLUS AMA T VENEREM
Tine Kurent
Jakob Gallus' se jo gematrično predstavil s kompozicijo Gallus amat Vcncrcm2. Živel je v času, ko so se učeni ljudje, menihi, plemenitaši in umetniki ukvarjali z gemalričnim čaranjem'1. Cornelius Agrippa, najslavnejši mag, kar jih iz obdobja humanizma poznamo, je sicer umrl že pred Gallusovim rojstvom, prav tako tudi Agrippov najbolj znani sodelavec, Albrecht Diirer5, Johann Sebastian Bach6 pa je poldrugo stoletje mlajši od Gallusa. Gematrija7 je sicer zdaj v Evropi skoraj neznana8 - z, njo so se pravzaprav vedno zabavali le redki posvečenci - toda ljudje, ki se ukvarjajo z. glasbo, vedo vsaj nekaj malega o Bachovi gematriji. Lconardu Bernsteinu se moramo zahvaliti za interpretiranje števil v Bachovem zadnjem delu, Vor Deinem Thron tret' ieh allhier . Prva fraza te koralne fantazije ima 14 tonov, vsa melodija pa 41. Po Bcmsteinovi razlagi znaša gematrična vsota imena BACH 14, imena 1. S. BACH pa 41, če ju prestavimo v numerično vrednost stare nemške abecede'1:
B	2	I.	9
A	1	S.	18
C	3	B	2
H	8	A	1
	14	C	3
		H	8
			41
Moja razlaga Bachovega števila 41 je dragačna. V njegovem času je v gematriji že na splošno prevladala zahodna latinica, imenovana tudi angleška ali masonska abeceda. Ker je tako abecedo uporabljal za svoj tajnopis tudi Gallus že dolgo pred Bachom, naj jo tukaj prikazem. Služila nam bo namreč za ključ pri decifriranju Gallusovih sporočil:
A	1	K	11	U	21
B	2	L	12	V	22
C	3	M	13	W	23
D	4	N	14	X	24
E	5	O	15	Y	25
F	6	P	16	Z	26
G	7	Q	17		
H	8	R	18		
I	9	S	19		
J	10	T	20		
TABELA!.
Z angleško abecedo napisan naslov VOR DEINEM THRON TRET' ICH ALLHIER velja po moji razlagi gematrično 328 ali 8-krat 41. Poleg tega pa polno komponislovo ime, JOHANN SEBASTIAN BACH, velja 166. "Manjša četrtina"'2 števila 166 znaša 41.
V	22	T	20	J	10
o	15	R	18	O	15
R	18	E	5	H	8
D	4	T	20	A	1
E	5	I	9	N	14
I	9	C	3	N	14
N	14	H	8	S	19
E	5	A	1	E	5
M	13	L	12	B	2
T	20	L	12	A	1
H	8	H	8	S	19
R	18	I	9	T	20
O	15	E	5	I	9
N	14	R	18	A	1
			328	N	14
				B	2
				A	1
				C	3
				H	8
166 TABELA II.
Potem ko smo se seznanili z Bachovo kriptografi jo in z. osnovnimi gcmatričnimi pravili, se lahko lotimo Gallusove gematrije. Skladbe Gallus amal Vcncrem sem se lotil zato, ker se že zaradi mojstrovega imena zdi najbolj avtobiografska. Poleg lega lahko v njej poiščemo gematrična števila na dva načina. Prvič tako, da Seštejemo elemente, ki se v njej ponavljajo, drugič pa tako, da njeno besedilo prevedemo v števila. Videli bomo, da števila iz. prvega in iz. drugega vira skrivajo v sebi gematrična sporočila svojega mojstra.
Onomatopoetika glagola cucuricurit se vleče kot rdeča nič po vsej dolžini skladbe. Beseda se ponovi v zgornjih glasovih po 13-krat, v basu pa 10 krat.
Preden nadaljujemo, moram opozorili, daje število 10, ali 1, zgolj enota. Poleg lega je 10 sodo število, manj vredno je ixl lihih števil14. Število 10 v tem primeru samo nadomešča dve lihi števili, nastali s prerazdeljevanjem.'5
10+ 1 = 11
10- 1 ■ 9.
V številih 13, 11 in 9 so skrita naslednja sporočila: Zmnožek števil 13 in 11 je število 143, ki govori: JACOBUS GALLUS. Zmnožek števil 13 in 9 je število 117, ki govori: JAKOB PETJALN. Šestkratnik števila 13 je število 78, ki govori: JAKOB HANDL.
Umetnik torej podpisuje svojo kompozicijo s svojim latinskim, kranjskim in nemškim imenom.
Zmnožek števil 11 in 9 je število 99, ki ponavlja latinsko kikirikanje, CUCURICU.1" V istem številu pa je ludi zahvala, DEO GRATIAS.
Petkralnik števila 13 znaša 65, v njem se skriva Gallusovo rojstno leto. Po gemalričnih pravilih sledi:
15 + 50 -65.
Ključna beseda pripovedi, da Petelin ljubi zvezdo Danico, pa je "ljubezen". Po hebrejski gematrijilS AHBH velja 13:
I   I-JJ   \VS  =5 + 2 + 5+1 = 13.
/hnmikoMinr Oronipljr XVII, ITO2
Jakob Petelin-Gallui-Carmolui
Gallusova podoba z napisom IACOBVS II ANDI. GALLVS DICIVS CAKNIOI.VS
LiOpold ISernsIcin razlaga gcmulrijo in numvrologijo .lohannu Schusliuna liucha
V številu 9, pomnoženem 120-krat, je prisotna tretja božja oseba, ki je po grški gcmatri ji vredna 1080:
TO nNEYMACAI~I0N = 1080
V številu 13 je skrit tudi najpomembnejši pojem vesoljne gcmalrije, tetragramaton JEHO-VA; ki velja 13-krat2 = 26:
-5 + 6 + 5 + 10 = 26
J	10	J	10	J	10	C	3	D	4
A	1	A	1	A	1	U	21	E	5
C	3	K	11	K	11	C	3	O	15
O	15	O	15	O	15	u	21	G	7
B	2	B	2	B	2	R	18	R	18
U	21	P	16	H	8	I	9	A	1
S	19	E	5	A	1	C	3	T	20
G	7	T	20	N	14	U	21	1	9
A	1	J	10	D	4		99	A	1
L	12	A	1	L	12			S	19
L	12	L	12		78				99
U	21	N	14						
S	19 143		117						
TABELA III.
Besedilo se za bas in tenor začne enako s stavkom GALLUS AMAT VENEREM, CUR? Z upoštevanjem, da gre za šesto kompozicijo med Moralnimi harmonijami, velja stavek s svojo številko vred 237. Gallus tega moralija ni uvrstil na šesto mesto slučajno. Število 237 je v gematriji zelo pomembno. V njem seje namreč združilo toliko gematričnih pomenov, da ga najdemo v večini gematričnih kriptogramov, tudi pri Diirerju19 in pri Plečniku
Štirikratnik števila 237, torej število 948, v našem kontekstu ponavlja zaobljubo:
IN CONSPECTU ANGELORUM PSALLAM TIBI,
ADORABO AD TEMPLUM SANCTUM TUUM, ' TABELA IV
ET CONFITEBOR NOMINI TUO.21
Kdo je tisti, ki mu Gallus obljublja, da ga bo slavil s petjem vpričo angelov, ki tu nastopajo kot personifikacija zvezd na jutranjem nebu? Število 237 to jasno pove: VIRGO DEI GENII RIX M ARI A. Isto število, zvečano za 1, torej število 238, tudi pozdravlja Venero, zvezdo Danico: AVE MARIA, STELLA MATUTINA. Gallus si je tu sposodil +1, to vsoto bo moral vmiti.
V številu 237 je prisoten tudi hebrejski "angel":
/,l»miik občinr Grosuplje xvii, 19";
131
vi.
CanruJ.
Allui amatVenere, cinl cucarlcuilt,    cucucl carit, 1) cu-
curt curlt, i| cucufl <urlt ld Ultm,   Et poft conftfta, i)
cucurl curit
opu^ H
cucurl cailt opni« i)
cucurl curit o-
pat.
cucurl curit opus,  cucurl curlt opus.
VI.
Alrus.
Allur »mit Vcncrt» cur i cucurl curit. cucurl curlt, i| cucurl cu-
ril, cucuti curit id ilbm, 1)
Etpouconfcctum.   i) confeetum.
cucuti čutit opui,   cucuti čutit opu». o-       pui. cucuti curit opu«. cucuti curit. cucurl
curit ojnn. 1|
CUCUtI CUtlt O'MIf.
a, in 2 b. Partitura HM VI., Gallus umul Vcncrcm, cur?
VI. Tenor)
Allus amat Venercm.curl cucuticurlt curl cucurlcurit,cucuri curit, i)
.       ■ i k. .___a___AU    *• m___a __r_rt___ mmmimi
Cucurl curit ad lhtm,   & po« confetlu, i|
& poft confe&um, cucurl
curit opus. i)
o-    pus,  cucurl caric opus, i)
cucurl
"-curit opus, cuctjH curit opus..
VI.
BaiTus.
1.    Allui amat Vcncrcm, curl      cucuri čutit,cucuričutit.    cucuricurit,
TffTtVrttT*Tl<tTfl>l,.tllTlfg
ii ad iliam, Etpofteonfettu. & poftconfeau.confettum,      cucuti curit opus.
cucuri curit opui,   cucuti čutit opus, cucuri čutit opus, i j
cucuri čutit opus.
/.Uiniik občine Grosuplje XVII, 1992
133
S .številom 237 se je podpisal JAKOB PETJALN S KRAJNSK1GA.
VI	6	I	9	S	19	V	22
G	7	N	14	A	1	I	9
A	1	C	3	N	14	R	18
L	12	O	15	C	3	G	7
L	12	N	14	T	20	O	15
U	21	S	19	U	21	D	4
S	19	P	16	M	13	E	5
A	1	E	5	T	20	I	9
M	13	C	3	U	21	G	7
A	1	T	20	U	21	E	5
T	20	U	21	M	13	N	14
V	22	A	1	E	5	I	9
E	5	N	14	T	20	T	20
N	14	G	7	C	3	R	18
E	5	E	5	O	15	I	9
R	18	L	12	N	14	X	24
E	5	O	15	F	6	M	13
M	13	R	18	I	9	A	1
C	3	U	21	T	20	R	18
U	21	M	13	E	5	I	9
R	18	P	16	B	2	A	1
	237	S A	19 1	O R	15 18		237
J	10	L	12	N	14	A	1
A	1	L	12	O	15	V	22
K	11	A	1	M	13	E	5
O	15	M	13	1	9	M	13
B	2	T	20	N	14	A	1
P	16	I	9	I	9	R	18
E	5	B	2	T	20	I	9
T	20	I	9	U	21	A	1
J	10	A	1	O	15	S	19
A	1	D	4		948	T	20
L	12	O	15			E	5
N	14	R	18			L	12
S	19	A	1			L	12
K	11	B	2			A	1
R	18	A	1			M	13
A	1	D	4			A	1
J	10	T	20			T	20
N	14	E	5			U	21
S	19	M	13			T	20
K	11	P	16			I	9
I	9	L	12			N	14
G	7	U	21			A	1
A	1 237	M	13				238
TABELA V.
Tekst, ki ga pojejo basi, odgovarja na vprašanje, vredno 237, takole: CUCURI CURIT, CUCURI CURIT, CUCURI CURIT AD ILLAM, kar velja 490. Nadaljuje ET POST CONFEC-TU,22 ET POST CONFECTU, CONFECTUM, CUCURI CURIT OPUS, CUCURI CURIT OPUS, CUCURI CURIT OPUS, CUCURI CURIT OPUS, kar velja 1332. Po intcrjckeiji se še enkrat ponovi CUCURI CURIT OPUS z veljavo217.
Dccifrirati moramo torej število 490, 1332 in 217.
Število 490, ali 49 - 7-krat 7, pomeni po grški gematri ji "bogovi bogov":
9E0I 0EON =
9+5 + 70+10+9+5+800 + 5.0=958 9+5+7+1+9+5+8+5=49=7x7
"Bogovi bogov" so pitagorejska personifikacija zvezd. S tem nazivom je začel svoj nagovor Timajev Demiurg. Diirer jih je upodobil na ščitu, ki ga nosi Gerson. Na lesorezu24 je ščit visok in širok po 7 četrtin palca. Z merama 7-krat 7 je Diirer nakazal gematrično vsoto 49.
Število 1332 je enako dvojnemu številu zveri.
1332 = 2-krat666.
Število zveri se z. razpolavljanjcm spremeni v število 41 oz. 42. Največji prafaklor števila 666 pa je število 37. Število 1332 predstavlja torej ne le simbol minljivosti, 666, ampak tudi števila 41, 42 in 37.
S številom 370 se kompozitor predstavi kot JACOBUS HANDL GALLUS DICTUS CARNIOLUS.25
S številom 41 -krat 3, ali 123, pa se Gallus predstavlja tudi kot VIR CLARUS20, ki se s številom 49-krat 5, ali 245, zahvaljuje z besedami GRATIAS AGIMUS TIBI, DOMINE.
V številu 42 je skrita vprašalnica CUR, ki je pomembna kol del onomatopoetike v tej kompoziciji.27
S številom 37-krat 9, ali 333, zvečanim za 1, torej s številom 334, Gallus blagoslavlja: BENEDICITE DOMINUS OMNES ANGELI EJUS. Vsota, ki jo bo moral Gallus vrnili, se je s tem zvečala na 2.
S številom 37-kral 24, ali 888, je tudi povedano, kdo je DOMINUS, ki ga pozdravljajo Angeli kot nasledniki grških bogov, poosebljenih zvezd. Presveto ime velja po grškem gema tričnem ključu 888:
888 = IHI0YI 10 + 8 + 200 + 70 + 400 + 200 = 888
Število 217 je zmnožek praštevil 7 in 21. Število 7, oziroma 70, pozdravlja AVE MARIA. Mersenneovo število 31, ki simbolizira popolnost, pa pomeni DNJC, akronim za naziv Dominus Noster Jcsus Cristus.
*
Na vprašanje, vredno 237, odgovarja tenor z. besedami CUCURI CURIT, CUR, kar velja 188 in nadaljuje CUCURU CURIT CUCURI CURIT, CUCURI CURIT AD ILLAM, kar šteje 490. Nato nadaljuje ET POST CONFECTU, POST CONFECTUM, kar velja 365. (V besedi CONFECTU je Gallus spet opustil črko M in jo nadomestil s preglasom, čeprav je na partituri za tenor zanjo dovolj prostora.) Tenor nato poje CUCURI CURIT OPUS, OPUS, z. veljavo 288,
1		10	1			100 p
2	3	20	b	7	500	200 "1
3		30	D	J		300 W
U	"T	40	3	D	600	400 n
5	n	50	Đ	)	700	
6	i	60	D			
7		70				
8	n	80		i	800	
9	ta	90		T	900	
A	i		K	11		U 21
B	2		L	12		V 22
C	3		M	13		W 23
D	U		N	H		X 24
E	5		0	15		Y 25
F	6		P	16		Z 26
G	7		Q	17		
H	8		R	18		
I	9		S	19		
J	10		T	20		
A	1		I	10		P 100
B	2		K	20		E 200
r	3		A	30		T 300
A	4		M	40		Y 400
E	5		N	50		<t> 500
S	6		—	60		X 600
Z	7		0	70		H> 700
H	8		n	80		0 800
0	9			90		
Hebrejska, masonsku in grška gematrična abeceda.
in nadaljuje CUCURI CURIT OPUS, CUCURI CURIT OPUS, CUCURI CURIT OPUS, kar velja 651.
C	3	E	5	J	10	B	2	G	7
u	21	T	20	A	1	E	5	R	18
C	3	P	16	C	3	N	14	A	1
u	21	O	15	O	15	E	5	T	20
R	18	S	19	B	2	D	4	I	9
I	9	T	20	U	21	I	9	A	1
C	3	C	3	S	19	C	3	S	19
U	21	O	15	H	8	I	9	A	1
R	18	N	14	A	1	T	20	G	7
I	9	F	6	N	14	E	5	I	9
T	20	E	5	D	4	D	4	M	13
	146	C	3	L	12	O	15	U	21
	146	T	20	G	7	M	13	S	19
A	1	U	21	A	1	I	9	T	20
D	4		182	L	12	N	14	I	9
I	9	C	3	L	12	U	21	B	2
L	12	O	15	U	21	M	13	I	9
L	12	N	14	S	19	O	15	D	4
A	1	F	6	D	4	M	13	O	15
M	13	E	5	I	9	N	14	M	13
	490	C	3	C	3	E	5	I	9
		T	20	T	20	S	19	N	14
C U	3	U	21	U	21	A	1	E	5
	21	M	13	S	19	N	14		245
C U R I C	3 21 18 0	C U C u	3 21 3 21	C A R N	3 1 18 14	G E L I	7 5 12 9	C U R	3 21 18
	3	R	18	I	9	E	5		42
u	21	I	9	O	15	J	10		
R	18	C	3	L	12	U	21	D	4
1	9	U	21	U	21	S	19	N	14
T	20	R	18	S	19		334	J	10
O	15	I	9		334	v	22	C	3
P	16	T	20	A					31
U	21	O	15		1	I R	9		
S	19	P	16	V	22		18		
	217	U	21	E	5	C	3		
		S	19 217 217 217	M A R I	13 1 18 9	L A R U	12 1 18 21		
1332 A      1 S 19
70 123 TABELA VI.
Razložiti mi je torej /gornja števila.
Število 490 sem /e ra/li/il pri basovskem besedilu.
Število 365 moli Gospoda s stavkom PLENI SUNT COEL1 ET TERRA GLORIA TU A.
Število 288 je enako 8-krat 36. Število 360 veruje ČREDO FILIUM DEI ESSE JESUM CHRISTUM.28
Število 651 je enako 3-krat 217. Število 217 pa že poznamo.
C	3	E	5	C	3	P	16	C	3
u	21	T	20	U	21	L	12	R	18
C	3	P	16	C	3	E	5	E	3
u	21	O	15	u	21	N	14	D	4
R	18	S	19	R	18	I	9	O	15
I	9	T	20	I	9	S	19	F	6
C	3	C	3	C	3	U	21	I	9
U	21	O	15	U	21	N	14	L	12
R	18	N	14	R	18	T	20	I	9
I	9	F	6	I	9	C	3	U	21
T	20	E	5	T	20	O	15	M	13
C	3	C	3	O	15	E	5	D	4
U	21	T	20	P	16	L	12	E	5
R	18	U	21	U	21	I	9	I	9
	188	P	16	S	19	E	5	E	5
		O	15	O	15	T	20	S	19
C	3	S	19	P	16	T	20	S	19
U	21	T	20	U	21	E	5	E	5
C	3	C	3	S	19	R	18	J	10
u	21	O	15		288	R	18	E	5
R	18	N	14			A	1	S	19
I	9	F	6			G	7	U	21
C	3	E	5			L	12	M	13
U	21	C	3			O	15	C	3
R	18	T	20			R	18	H	8
I	9	U	21			I	9	R	18
T	20	M	13			A	1	I	9
O	15		365			T	20	S	19
P	16					U	21	T	20
U	21					A	1	U	21
S	19						365	M	13
217 360
-**f- TABELA VII.
651
Tekst za cantus in alt se začne z. vprašanjem, ki se gcmatrično razlikuje od vprašanja za bas in tenor, ker je Gallus črko M nadomestil s preglasom. Stavek GALLUS AMAT VENERE, CUR? velja 224, za 13 manj od vprašanja pri basu in tenorju. Gallus je odštel 2 in tako poravnal zvečanje za 2, o katerem sem govoril v zvezi s števili 333 in 237, ter tako dobil število 222. Število 666 pa sem že razložil.
Cantus odgovarja na vprašanje s stavkom CUCURI CURIT, CUCURI CURIT, CUCURI CURIT, CUCURI CURIT AD ILLAM, kar šteje 636, in nadaljuje ET POST CONFECTU, z. veljavo 182, ter CUCURI CURIT OPUS, CUCURI CURIT OPUS, CUCURI CURIT OPUS, CUCURI CURIT OPUS, CUCURI CURIT OPUS, kar šleje 1085.
Števili 636 in 182 se po preureditvi nanašata na vesolje. Će prvo zmanjšamo, drugo pa zvečamo za 1, dobimo števili 635 in 183.
Število 635 je enako 5-krat 127. Spomnimo se, da je premer Atlantide, to je Vesolja, dolg 127 stadijev,29 če je le verjeti Platonovemu Kritiju.
Število 183 je "število svetov", če se lahko zanesemo na grškega filozofa, ki je zapisal: "Pctron iz Himcre je učil, da je sto triinosemdeset svetov, razvrščenih v obliki enakostramčnega
0"      1"      2"      3"      4"      5" 6"
Na Durerjevem lesorezu Cerson als IHlger je ščit, ki predstavlja nebesna telesa, velik 7-kral 7 modulov,
dolgih po četrlinko palca.
trikotnika, čigar sleherna slranica zavzema po šestdeset svetov. Ostali trije so postavljeni vsak ob enem vrhu. Zaporedni svetovi se med seboj dotikajo in krožijo kakor v kolu."30 Število 1085 je zmnožek števil 5, 7 in 31, ki sem jih že prej razložil.
Alt odgovarja za začetno vprašanje enako kot cantus: CUCURICURIT, CUCURI CURIT, CUCURI CURIT, CUCURI CURIT AD ILLAM. Že od prej vemo, da je ta odgovor vreden 636. Nato nadaljuje ET POST CONFECTUM, CONFECTUM, CUCURI CURIT OPUS, CUCURI CURIT OPUS, kar šteje 800, in CUCURI CURIT OPUS, CUCURI CURIT kar velja 363.
Zaključek CUCURI CURIT OPUS, CUCURI CURIT OPUS velja 434.
Števila 636, 363 in 434, oz. njihove sinonime sem pojasnil že spredaj.
Nisem pa še pojasnil števila 800. V njem je dvakrat skrita molitev GRATIAS AGIMUS TIBI DOMINO DEO NOSTRO s pokrižanjem vred. Križ, oziroma pokrižanjc simbolizira v latinici črka T.
G	7	C	3
A	1	U	21
L	12	C	3
L	12	u	21
U	21	R	18
S	19	1	9
A	1	C	3
M	13	U	21
A	1	R	18
T	20	1	9
V	22	T	20
E	5		146
N	14		146
E	5		146
K	18	A	1
E	5	D	4
C	3	I	9
U	21	L	12
R	18	L	12
	224	A	1
		M	13
			636
C	3	E	5
U	21	T	20
C	3	P	16
u	21	O	15
R	18	S	19
I	9	T	20
C	3	C	3
u	21	O	15
R	18	N	14
I	9	F	6
T	20	E	5
O	15	C	3
P	16	T	20
U	21	U	21
S	19		182
217 217 217 217 1085
E	5	T	20
T	20	G	7
P	16	R	18
O	15	A	1
S	19	T	20
T	20	I	9
C	3	A	1
O	15	S	19
N	14	A	1
F	6	G	7
E		I	9
C	3	M	13
T	20	U	21
U	21	S	19
M	13	T	20
	100	1	9
C	3	B	2
U	21	I	9
C	3	D	4
u	21	O	15
R	18	M	13
I	9	I	9
C	3	N	14
U	21	O	15
R	18	D	4
I	9	E	5
T	20	O	15
O	15	N	14
P	16	O	15
U	21	S	19
S	19	T	20
	800	R	18
		O	15
			800
* *
140
Tine. Kurent
Iz gcmatrične analize moralija Gallus amat Venerem lahko izluščimo nekaj ugotovitev.
1. Gallus je bil izobražen gospod. Poleg latinščine, grščine in delno celo hebrejščinc, vsaj za gcmatrično rabo, je govoril vsaj še nemško in slovensko, morebiti tudi češko.
2. Gallus je ustvarjal tako, da je najprej zbral ideje, ki jih je nameraval vgraditi v svojo kompozicijo. Prav tako so delali tudi drugi gematriki od Durerja in Bacha do Plečnika. Arhitekt Jože Plečnik je o tem povedal sam naslednje: "Če človek projektira kakšno zgradbo, bi moral najti v njej tako idejo, da bi se tresel pred njo."31
3. Izbrane ideje je nato gematrik prevedel v števila, iz katerih je nato sestavil nov tekst, ga uglasbil ter nato skupaj z notami tudi objavil. Mojc decifriranje obravnavanega moralija je napredovalo po isti poti, vendar v obratni smeri.
4. Iz zgornjega sledi, daje tekst odločilno vplival na kompozicijo. To je še pred menoj ugotovil Dragotin Cvetko: "Glasba se podredi tekstu."32 "Čeravno je Gallus upošteval vse potrebne in pomembne činitelje (namreč za gradnjo kompozicije, op. T. K.), lahko rečemo, da je imel v njegovih posvetnih skladbah v primerjavi z mašami in moleli svobodnejše in individualnejše zasnovan tekst še dominantnejši položaj kot v drugih oblikah, ki jih je komponirah"33 V času humanizma, ko je bila, kolikor vem, evropska gemalrija v glasbi na višku, je veljalo: L'orazione sia padrona deli' armonia e nun serva.
5. Skrito gcmatrično sporočilo je torej bistvo kompozicije. Za komentar se spet lahko zatečemo k Plečniku: "To kar delajo danes, je samo sredstvo. In kaj naj počnem s sredstvom, če ni tiste velike ideje?"35 Za velikega mojstra, kot so bili Durcr, Gallus, Bach, Plečnik ... je umetnina samo medij, pa če je formalno še tako popolna.
6. Gallus je upodobil domačega petelina, "radoživega gospodarja kmečkega dvorišča,"36 v to igrivo in šaljivo podobo pa je vgradil svojo adoracijo najvišjega, pitagorcjsko-platonsko podobo vesolja z nebesnimi telesi, ki je zgolj antična predhodnica troedinega Boga, Device Marije in angelov. Razpon od vsakdanjosti do večnosti. Če spet navedem primerjavo, pa pri Plečniku ni razlike med vidno podobo njegove arhitekture in njegovim gematričnim sporočilom.37 Tudi v Diircrjevih kompozicijah ni vsebinske razlike med zunanjo vidno sliko in skrito gcmatrično idejo.
7. Pod Gallusovim madrigalom s petelinjim kikirikanjem je skrit motet s čaščenjem nebeščanov. Verjetno je avtor slavilnih besed razbral ali pa vsaj slutil skrito, da je napisal vznesene besede, da Gallus, "ki ga peruti nesejo zmerom više k zvezdam39, s svojim petjem prebuja srca in jih dviga."40 V humanistični družbi jc decifriranje gematričnih tekstov bila zanimiva možganska vadba. Verjetno je slavilec le razbral vsaj nekaj Gallusove gematrije. Primerjaj: "Durer's etehings and engravings must have bcen, at least in part, thought of as a more sophisticated arca of his artistic activitv, addresed to his close sircle of Humanislic friends and acquaintances." ... "Diircr as an exponent of a Humanistic outlook felt obliged to lake position on contemporarv problems. The Knight, Dcath and the Devil, Melencolia I, St. Jerome, and The Four Aposlles had very specific meaning for who ever understood his learncd and sometimes personal codes of expression ..." "Certainlv noneof the people Melencolia I was given to fully undcrskx>d it."41 Pri nas je znal brati skrila gemalrična sporočila Jože Plečnik.42
8. Gallus očitno ni bil nič manj veren kot Plečnik, vendar je med njima velika razlika. Plečnik vgrajuje svoje molitve v monumentalno večno arhitekturo, Gallus pa jih zna odeti v igrivo preprostost in domačnost, kot je petelinje kikirikanje. Če bi tvegal primerjavo med obema gematrikoma, bi moral predvsem poudariti razliko med strogo religioznostjo bojevitega asketa in nič manj pobožnim toda z. veselim humorjem obdarjenim gospodom.
9. Ker ni bistvo stotih Gallusovih kompozicij, zbranih v Harmuniae morales, nič manj religiozno kot v njegovih motelih in mašah - če smem vnaprej sklepati po doslej raziskanem delu, je razumljivo, zakaj jih je raje imenoval morali ji kot madrigali.
OPOMBE
' Wcbstcrjcv Biographical 1 )i<lionarv navaja: Handl or Handl or Hahncl, Jacob. Known as Iacobus Gallus. 1550 - 1591. German composer ... D<xlali je treba, da štejejo Gallusa za svojega tudi Kranjci.
Na Gallusovo šlirisloletnico meje opozoril Cvetko Budkovič, moj prijatelj iz mladih dni. Ko sva se vračala s predstavitve Zbornika občine Grosuplje 1990, ki je objavil njegov prikaz Jacobus Gallus Camiolus v domovini, mije vso pot do Ljubljane predaval o Gallusu, čeprav, kot je rekel, "o Gallusu malo vemo in najbrž kaj več nc bomo nikoli vedeli". Njegov ignoranius ct ignorabimus me je zbodeL Ncvcr say never! Odvrnil sem mu, da bi morebiti lahko kaj zvedeli z gematričnim decifriranjem Gallusovih kompozicij. Razložil sem mu, za kakšno copmi jo gre in Cvelo mi je obljubil vso pomoč. Obljubo jc držal, lepo se mu zahvaljujem. Brez njega se Gallusovih kriptogramov najbrž ne bi lotil.
Potem sem na Gallusa pozabil. Takrat se mi je slabo godilo. Na Slovenskem so me zaradi gcmatri jc zasmehovali in zmerjali. Uredniki so kar po vrsti odklanjali moje razprave, zato sem nehal pisati o gcmatri ji. Na Gallusa meje potem spet Spomnil dr. Edo Škulj s svojim predavanjem na TV sredi marca letos.
2 HM VI.
Cavendish R., A Hislorv oflVlagic, VVcidcnlcld and Nicolson, London, 1977.
4 Hcinrich Cornclius Agrippa von Nclleslieim, 14867-1535, nemški zdravnik, leolog in vedež, mojster okultnih ved. Glej njegovo delo I)c ocenita pliilosophia ali pa njen angleški prevod: Thrcc B(x>ksof Occult Philosophv OTOf Magic, Writlen by Ihat Famous Man Henry Cornclius Agrippa, Knight,and Doctorof Bolh Laws, CouncellorloCacsars Sacred Majestv, and Judgeof Ihe PrerogativeCourt. Translated oul of thc Lalin into thc English Tongue, By J.F.
Albrccht Diirer. 1371-1528, nemški grafik in slikar. Glej: Kurent T., Thc Gcmatrical Mcssages in Mclencolia I by Diirer. - Napisano za Arlibuscl Hisloriae, spomladi 1991.
6 Johann Sebaslian Bach, 1685-1750. Njegovo gcmatri jo sem omenil v razpravi Gematrija v merah arhitekture na Slovenskem. - Zbornik za zgodovino naravoslovju jn tehnike, št. 10, Slovenska Malica, Ljubljana, 1989.
Gematrija jc prevajanje besed v šlevila in obratno. Črke so namreč v začetku pismenstva služile tudi kot simboli za šlevila; številke so nastale šele pozneje. Tako so besede dobile niimeričen pomen, šlevila pa so se dala prevesti v besede. V Sredozemlju so različne gematrične ključe razvili hebrejski in grški alfabet, latinska abeceda, ćirilska in glagolilska azbuka ter arabski djafr. V začetku jc gematrija služila za dokumentiranje, nalo za zapisovanje pomembnih imen, količin in datumov, kmalu pa jc spričo svoje skrivnostnosti prešla v službo mistike, čaranja in umclnosti. Že dolgo služi pri skrivnem p<xlpisovanju avtorjev, v literaturi (npr. Rabclaisovi anagrami), v glasbi (J.S.Bach), v slikarstvu (Albrccht Diirer) in v arhitekturi (pri nas od cemenlarija Michaela, ki je zgradil sliško baziliko, do Jožeta Plečnika). Več o tem v mojih razpravah: (iemalrični ključi. Zbornik ljubljanske šole za arhitekturo 1980* Kaj jc gematrija. - Demokracija, 18. 12. 1990.** La signature geniatric|ue de Rabelais par les nombres 66 el 99. - Aeta neophilologiea, XIX, 1986.
*Dic Gcmatrie von Diirers "Melancholie".  Rokopis, napisan spomladi 1991.
8 Kurent T., The Gcmatrie Art. - Napisano po naročilu Dr. Jožefa Grabskega za Arlibus el Hisloriae, januarja 1991.
9Bcrnslein L., Thc.loy of Musie, Simon and Shuster, New York, 1959, p. 251 and 69. Prevod Marjana Lipov.ška, Srečne ure oh glasbi, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1977, poglavje: Glasba Johanna Scbastiana Bacha, str. 222.
"' BV 668.
'1 Po stari nemški abecedi črka I nadomešča črko J.
12 V času, ko je naslajala gematrija, so še računali s kamenčki. Takrat je en ealeulus lahko pomenil marsikaj, npr., enega moža ali en par volov (število 2) ali ducat jajc (število 12) ali cn teden (število 7) ali eno miljo (število 1000). Z drugimi besedami povedano, v gcmatri ji imajo lahko števila, ki so 2-, 3-, 5-, 7 krat večja ali manjša, isti pomen. Število 10 lahko pomeni isto kol 1 ali 20 ali 300 ... ali 1000 itd. Odmev na mnogoterost števil je dogma, da so Bog Oče, Bog Sin in Bog Sveti Duh en sam Bog. Nedvoumni pomen števila so obenem z indijskimi številkami prinesli v Evropo šele Arabci. Po njihovi filozofiji jc Alah En Sam in Edini, Allah VVahccl Ahaci /112, sura, Kl Ihlas).
Šolski primer islopomcnskih ali sinonimnih števil so trije svetopisemski simboli minljivosti, število zveri 666 in števili 41 oz. 42. Neko normalno obdobje namreč traja 40 časovnih enot - spomnimo sc na 40-dnevni post zato šlevilo 41 pomeni konec nekega obdobja. Razpolavl janje apokaliptičnega števila zveri namreč pripelje do števila 41 oz. 42. Gematrija peč računa samo s celimi kamenčki, hočem reči, s celimi števili:
666 : 2 = 333
333 : 2 = 166 (namesto 166,5) 166:2 = 83 (namesto 83,25) 83 : 2 = 41 (namesto 41,625).
Vidimo, da natančno razpolavl janje števila 666 pripelje do vrednosti 41,625, kije bliže številu 42 kot številu 41. Zato so "zveri bila dana usta, s katerimi je govorila objestnosti in bogoklelslva. Dana ji je bila oblast, da to počenja dvainštirideset mesecev" (Razodetje, 13:5).
Absurdnost delitve lihega števila na dvoje se še zrcali v salomonski sodbi (Prva knjiga kraljev, 3:16
sq.).
Glej tudi: Kurent T., The Gematric Art. - Napisano za Artibus el hisloriac, Wien, 1991. 14 Numero deus impare gaudct. (Virgilius, Kclogac, 8,75).
Gcmatrično število je mogoče zvečali ali zmanjšati, toda nato je treba txxlisi isto ali neko drugo število zmanjšati ali zvečati za nastalo razliko. Dolgove jc pač treba plačati, tudi v gemalriji. Kol primer prerazdeljevanja števil v gemalriji glej razpravo Eržen V., Kurent T., Plečnikov osnutek kapelice na Vrhovcih. - Tre! ji dan, februar 1991.
Srbski petelini kikirikajo v cirilici prav tako kol latinski: K YK YPNKY = cucurucu.
17 Kol primer, kako je s številom, ki izhaja izletnice, glej mojo razpravo Plečnikov previxl Balantičevih verzov o trohnečih vencih v gematrični jezik. - Zbornik LŠA, 1990.
18 Israel Regardie, 777 and Other Ojuabalistic VVritings of Aleisler Crowley, Incliidiiig Gcmatria and Sephtrsephiroth, Samuel Weiscr, Inc., York Beach, Mainc, 1983.
19 Kurent T., The Gematrical Mesaages in MELENCOLIA I by Diirer. - Napisano za Artibus el Historiac, 1991.
Šlcvilo 237 je s svojimi zelo različnimi pomeni v Plečnikovi arhitekturi obravnavano v naslednjih mojih razpravah: Plečnik in genius loci. - Zbornik LSA, 1981. * Grobovi Plečnikov: gemalrična sporočila. - Nova revija, 75-76, 1988. * Molitve za umrle v Plečnikovih nosilih za krste na Žalah. - Tretji dan, november 1989 (skupaj s T. Cirnski). * Mačkov rotovž, Plečnikovo pismo, Gcmatrično čaranje. - Napisano za Novo revijo, januarja 1990. * The Slovene Insurance Housc. Plečnik's Svmboli, Triglav, Ljubljana, 1990. * Plečnikova plošča: Vzajemna zavarovalnica 1900. -Zbornik LSA 1990. * Vzajemna zavarovalnica = 237. - Zbornik LSA 1990. * Plečnikova vrata v direktorsko krilo Vzajemne. - Zbornik I.ŠA 1990.
Psalm 137. Za Gallusa so tu angeli personifikacija zvezd.
22 Črka M se. običajno opušča zaradi tesnega prostora za tekst, toda Gallus jo je opustil zato, da bi dobil iskano gcmatrično vsoto.
23 Plato, Timacus, 41 A.
24 Gcrson als Pilgcr. Niirnbcrg. Germanisches Nationalmuscum. (H 7481).
25 Napis okrog ovalne Gallusove podobe je prav tak, vendar je pisan šc po starem, z V namesto z. U.
26 cf. HM45,Clare vir.
27 "Gallusa je privlačilo tudi posnemanje živalskih glasov." (Cvetko D., JacobusGallus, Partizanska knjiga, 1984.) "Živalski svet je, predvsem s svojimi glasovi, razmeroma Zgodaj poslal za skladatelja izziv in vir ustvarjalnega navdiha." (Pokom D., Živalske podobe v Gallusovih morali jah. - Muzikološki zbornik, XXI, liubljana, 1985.)
28 Apostolska dela 8 : 37.
Plato, Crilias, 115 D - 116. Glej tudi moji razpravi: A liani is afler Critias. - Živa antika, Anlitpiitc vivante, XXIX, št. 1, 1979. * Začetki proporci jskega reda. - Sinteza, št. 47-49, 1980, str. 132-135.
30 Sovrctov prevod. Glej knjigo Predsokraliki, Slovenska Malica, Ljubljana, 1946, V, 6. Diels-Kranz, Fragmente der Vorsokralikcr.
31 Omahcn J., Izpoved, CZ, Ljubljana, 1976, sir. 76.
32 Cvetko D., Jacobus Gallus. - Partizanska knjiga, 1984 na str. 105 - 106, tudi 129.
33 Iz predgovora na sir. X v knjigi Iaeobus Gallus Carniolus Jacobus Handl) Harmoniae mora lis, uredil in uvod napisal Dragotin Cvetko, Slovenska Malica, Ljubljana, 1966.
Claudio Montcvcrdi, Scher/.i musicali, 1607.
35 Omahcn J., Izpoved, CZ, Ljubljana, 1976, str. 76.
36 Pokom D., Živalske podobe v Gallusovih morali jah. - Muzikološki zbornik, XXI, Ljubljana, 1985. Ob balantičevem verzu "za listja smrt sla srci občuljivi" (sonet Zadnji čas pred zimo), na primer, jc
Plečnik urxxlobil na Finž.garjevcm svečniku ludi tri srčasto izoblikovane liste; ne dva, ampak tri, za Balantičevo, Finžgarjcvo in svoje srce. (Glej mojo razpravo Plečnikova merska kompozicija: primerjava med Finžgarjevim svečnikom in litijskim spomenikom NOB. - V tisku za revijo Borec.) Ali pa Balantičevi verzi, katerih ključne besede so "Trohneče vence sem si strgal z glave" (Venec I) ali "golo truplo bom
prepustil sveli vodi" (Odpoved). Plečnik jih ni samo vgradil v gemalrična števila, ampak jih je tudi stilizirano narisal (Kurent T., Plečnikov prevod iz Balantičevih verzov o trohnečih vencih v gcmatrični jezik. - /.hornik LŠA, 1990). Ali pa Plečnikova upodobitev rekla "kamen na kamen palača, zrno do Zrni - pogača, dinar na dinar - Vzajemna" na fasadi palače Vzajemne zavarovalnice (Kurent T., Hiša slovenske zavarovalnice. Plečnikovi simboli, Triglav, Ljubljana, 1990. Angleška izdaja: The Slovene Insurance House. Plečnik's Svmbols, Triglav, Ljubljana, 1990).
Na bakrorezu MKLtCNCOLIA I vidimo upodobljeno samo Melanholijo kot črnega angela in različne predmete, ki so v zvezi Z gemalričnim tekstom, Gemalričnc ideje Z besedo ponavljajo pri Durerju zunanji videz. Podobno je tudi M lesorezu Geraon als Pilger, ki nosi ščit, posut z zvezdami, ki so "bogovi bogov".
Keelesiae, Opus miisiciini III.
40 Ad aiithorcin, Opus musieum I.
41 Bialostocki, Mylh and Allegory in Diircr's Elchings and Engravings. - The Messages (>r Imaget, IRSA,Vicnna, 1988.
42 Kurent, T., Gematrija na fasadi nunske cerkve v Ljubljani. - Koledar 1991 Družbe sv. Mohorja v Celovcu. * Isti, Mačkov rotovž, Plečnikovo pismo. - Katedra (Maribor), april 1990.
STIKI LOUISA ADAMIČA S SLOVKNSKIMI KNJIŽEVNIKI IN POLITIKI
France Adamič
MILE KLOPČIČ IN LOUIS ADAMIČ
Pesnik, prevajalce in esejist Mile Klopčič (1905 - 1987) je bil od leta 1929 do 1938 ljubljanski dopisnik slovenskega dnevnika Prosvcta, ki je od leta 1916 izhajal v Chicagu kot glasilo Slovenske narodne podporne jednote. Leta 1931 je Mile Klopčič bral Ivana Molka članek 0 Adamičevi knjigi Dvnamite, nato pa še kakšen zapis o nadaljnjem Adamičevem delu (1). Na podlagi virov iz, Prosvete je Klopčič objavil članek v Jutru (2), izrezek pa je poslal s pismom Adamiču.
Prvo Klopčičevo pismo
Mile Klopčič Ljubljana, Križ.evniška 6.
Jugoslavija Ljubljana, 11. aprila 1931
Cenjeni g. Adamič!
Opozorjen po Molkovem poročilu v Prosveti, sem napisal kratko poročilo za Kulturni pregled "Jutra" o Vaši najnovejši knjigi. Žal je redaktor krajšal glavne stavke. Na moje opozorilo je o knjigi napisal daljše poročilo tudi kulturni urednik dnevnika "Jugoslovan" Ludvik Mrzel (njegov psevdonim je Frigid, odtod kratica "fri." pod poročilom), kije znan novelist, ki obeta izmed mladi/i (po vseh kritikah) največ. Zabeležil je knjigo tudi "Slovenec". Izrezke teh poročil Vam prilagam v informacijo. Radi tega Vam pišem tudi tole pismo, dasi se ne poznava.
Zakaj je redaktor "Jutra" črtal mnogo stavkov v mojem poročilu'/. To je čisto osebna njegova zadeva, to je čisto njegovo osebno razmerje do mladih literatov (zlasti še socialnih, kakršen sem jaz) in ljubosumnosti, ali kaj. Nič za to, nazadnje. Hotel sem samo opozoriti našo kulturno javnost na ta dogodek. Ker dogodek vsekakor je. Verujte mi, da mi ne gre za drugega, kot popraviti malo tiste grehe, ki smo jih s svojo brezbrižnostjo, s katero smo spregledovali vse tiste, ki so se raztepli po svetu, počenjali vsa dolga leta. Samo zato.
Nekaj bi še omenil: dobro bi bilo, če bi poslali po en izvod tudi našim glavnim literarnim revijam: Ljub. zvonu, Domu in svetu ter Svobodi, da bi poročali o njej ter bi tako prešla knjiga v našo kulturno zgodovino, kar vsekakor mora. Poznam se z uredniki in bi knjige lahko poslali tudi na moj naslov, in jaz. jih izročim. Ce ste mogoče to že sami storili, potem mi tega mojega nasveta ne štejte v zlo. In če mogoče pošljete tudi meni lahko en izvod, bi Vam bil seveda hvaležen.
Želel bi, da mi odgovorite in tako naveževa stike. Čestitam Vam in Vas iskreno pozdravljam
Vaš Mile Klopčič
Prvo Adamičevo pismo
Naslov: Louis Adamič c/o Maxim Lieber, 55 W, 43 St. New York, N. Y. May 1, 1931
Cenjeni g. Klopčič -
Molek mije poslal Vaše pismo in izrezke. Najlepša hvala. V posebnem zavitku Vam pošiljam 4 natise moje knjige "Dynamite ", katere izročite, prosim, kot najboljše veste. En natis je z.a Vas. Pošiljam Vam tudi nekaj povesti in člankov, ki sem jih priobčil tekom zadnjega leta v raznih revijah, in eno manjšo knjižico o velikem ameriškem poetu, Robinson Jeffers-u.
Bom Vam zelo hvaležen, ako bi dali knjigo in druge moje stvari kakemu človeku, ki razume angleško in je sposoben pisati kritiko.
Tu prilagam več kritičnih mnenj o moji knjigi. Sinclair Levvis (Nobel Prize) jo je hvalil. Knjiga bo izšla v Angliji to pomlad. Nekdo jo prestavlja na nemško - nekdo drugi na Japonsko!.
Prosim, da mi pošljete vse kritike moje knjige -
Ne dajte nikomur moj naslov - S spoštovanjem
Louis Adamič
Adamič je nekaj let stanoval v enem izmed srednjih hotelov v New Yorku, pošto pa je dobival na dekliški naslov svoje (bodoče) žene Slelle Sanders, v tem primeru pa na naslov svojega poslovnega zastopnika Maxima Lieberja, ki je skrbel za pogodbe, dogovore in prodajo knjig. Adamič je vestno zbiral kritike, poročila, prikaze in druge zapise o svojih delih in javnem delovanju (3), zato se tudi Klopčiču priporoča, da mu pošlje krilike, ki bi izšle v Ljubljani.
Drugo Klopčičcvo pismo
Dragi G. Adamič!
Vaše pismo z dne l.maja sem prejel že 18. maja in danes sem prejel izrezek Vašega eseja iz. Harperjevega magazina - dočirn knjig še do danes nisem prejel, to pa radi tega, ker gredo taki paketi preko carinarnice in se tako pot zavleče. Radi tega Vam tudi nisem hotel pisati prej, da ne prejmem še knjig. Ker pa sem danes prejel ž.e drugo Vaše pismo, se oglašam takoj s kratkim pismom. Več Vam bom pa napisal, ko prejmem knjige.
Prilagam Vam Vaše prepise ocen in poročil o Vaši knjigi, kakor ste želeli. Dal sem jih prepisat in prevest na slovenščino. Če hočete še ostale izrezke nazaj, mi sporočite in Vam jih takoj pošljem. Ta material bom dal na uporabo onim, ki bodo v vaših revijah pisali o Vaši knjigi, o čemer sem že govoril z uredniki in z zanimanjem pričakujejo, da knjige dospejo. Jaz. sam bom ta mnenja objavil še v kakem časopisu. Zelo žal mije, da ne znam angleški sam. In dvakrat škoda, da knjiga v slovenščini najbrže nikoli ne bo izšla. Toda če izide v nemščini, mi bo dostopna. Knjiga mora biti izredno pomembna zlasti za primerjavo evropskih in ameriških gibanj v množici. In če izide v nemščini, bom vsekakor ob tej priliki tudi sam napisal kaj več o njej.
Da ste priložili knjigam tudi nekaj svojih povesti, člankov in esej o Jeffersu, sem Vam že vnaprej hvaležen. Laže bo imeti popolno podobo o Vas in Vašem delu. In če spet kaj izdate, bi bil vesel, če mi take stvari dopošljetc. Ne gre radi mene osebno, marveč da imamo material o Vas, in jaz si štejem v dolžnost, da opozarjam tudi tu na Vaše delo.
Pred nekaj dnevi sem Vam poslal svoj prevod znane pesnitve ruskega pesnika A leksandra Bloka "Dvanajst", ki je prva porevolucijska ruska lirika v našem jeziku. Žal pa nimam na razpolago svoje prve pesniške zbirke "Plamteči okovi", ki sem jo izdal v svojem 18. letu. Sicer je pa ta zbirka tako "mlada ", da je danes take ne bi izdal, ker ne nudi moje prave podobe. Sicer pa sodelujem pri raznih revijah, nekatere stvari pa objavljam vameriškem slovenskem tisku. Za "Mladinski list" v Chicagu pišem mladinske pesmi, ki jih mogoče kdaj opazite. V Amer. družinskem koledarju sem tudi že več stvari objavil.
Pri "Dvanajstih" Vas moram opozoriti, da so ilustracije slabo odtisnjene, kar je krivda tiskarne. Iz. linoleja jih je izrezal Miha Maleš, iz mlade slov. slikarske generacije; tiskarna jih je nekoliko pokvarila.
Izdati nameravam svojih prevodov iz. kitajske narodne lirike, seveda po nemških razlagah in prepesnitvah. Če bom in kadar bom, Vam bom izvod poslal.
Upam, da ostaneva v stalnih stikih, to želim iz srca. Še lepše bi bilo, če bi kdaj prišli pogledat "staro kontro". Predlani je bil Perušek, lani Molek, in z. obema smo v pogovorih pregnali mnoge ure.
Nimate nič takih namenov?
Ko prejmem Vaše knjige, Vam torej napišem še kaj.
Ljubljana, 6. junija 1931. Pozdravlja Vas prav lepo
Vaš Mile Klopčič
P.s. Urednik ilustriranega mesečnika "Ilustracije" me je prosil, če imam kako Vašo sliko, da bi jo objavili. Če Vam ni sitno, mi jo mogoče lahko dopošljete? Redakcija želi.
Drugo Adamičevo pismo, ki ga omenja Klopčič, je najbrž izgubljeno. Mile Klopčič je menil, da knjiga "Dvnamite" najbrž ne bo nikoli izšla v slovenščini; gmotne in politične razmere v času svetovne gospodarske krize in šestojanuarske diktature res niso bile ugodne, vendar pa je Olga Škerlj Grahor začela knjigi) prevajati, izšlo pa je nekaj krajših prizorov, med njimi Sacco in Vanzetti ter Tragedija na senčnem trgu in rojstvo prvega maja. Na izdajo knjige je bilo treba čakali petdeset let: v prevodu Bogdana Gradišnika jo je izdala leta 1981 založba Borec, medtem koje knjigo v hrvaščini izdala leta 1933 založba Binoza v prevodu dr. Branka Kojiča.
Tretje Adamičevo pismo
LOUIS ADAMIČ c/o Ma.xim Lieber, 55 West 42nd St. New York, N.J. June 18, 1931
Cenjeni g. Klopčič!
Hvala z.a Vaše lepo pismo z. dne 6. junija. Upam, da ste tudi dobili paket s knjigami. Ni treba vračati onih izrezkov. Tu Vam prilagam karikaturo in članek v nekem listu v državi Massachu setts, ki se tiče mojega zadnjega članka v Harper 's Magaz.ineu. Nimam z.daj nobene slike o sebi, to se pravi fotografije. Mogoče bi "Ilustracija" natisnila to skico, ali pa ono, kije na ovitku moje knjige.
Hvala z.a Vaš trud.
Prejel sem Vaš prevod "Dvanajst"-- hvala tudi z.a to. Je zelo lepa stvar. Vam bom hvaležen tudi z.a prevode iz kitajščine.
Vam bom poslal vse moje stvari, ko so natisnjene tukaj.
Mije zelo tal, da ne razumete angleški in da jaz tako teiko pišem v slovenščini. Mogoče bom prišel pogledat v "staro kontro" drugo leto - na jesen 1932. Zdaj pišem dolg roman, ki ga bom zval "Laughter in theJungle" - Smeh v džungli - (Džungla je Amerika). Še enkrat, hvala za vse!
S pozdravom, Louis Adamič
Karikatura sc nanaša na Adamičev članek "Tragic Towns of Ncw York", ki je izšel v omenjenem magazinu maja 1931 in obravnava tragične dogodke in tragedije ljudi ob zapiranju rudnikov in zaradi brezposelnosti.
Tretje Klopčičevo pismo
Dragi g. Adamič!
Oprostite mi, da se Vam toliko časa ne oglasim. Imam namreč toliko dela, da res nisem utegnil pisati prej, dasi sem večkrat nameraval. Moral sem prevajati nekaj stvari za ljubljansko opero, za Chicaško Prosveto sem prevedel ruski roman Sejfuline "Virineja", pisati moram za več revij, pa še služba - parni res ni bilo mogoče pisati poprej.
Knjige in poslane magazine in drugo, kar ste mi poslali, sem pred kakimi tremi tedni v redu prejel. Naša carinarnica je namreč knjige poslala policiji v pregled, in ta je - po daljši zamudi - dovolila doposlanje na moj naslov. Od tod zakasnitev pošiljke. Za poslane stvari najlepša hvala! Prejel sem tudi druge pošiljke in danes sem prejel poslane "The Wasp" in drugo.
"Dinamit" sem izročil mesečnikoma "Ljubljanski zvon " ter "Dom in svet", ki bosta poročala o njem. Tudi ves material, kiste mi ga poslali, sem jim dal na vpogled. Ko izidejo poročila, Vam seveda dopošljem!
V "Ilustraciji "je izšla Vaša slika v zadnji številki, ki sem Vam jo poslal. Dobili so jo menda od Vaših sorodnikov. Zdaj sem izročil "Ilustraciji" tudi od Vas meni poslano sliko, in napisal sem nekaj besed o Vas. Tudi to dopošljem, ko izide.
V "Koledarju Cankarjeve družbe za l. 1932 bom objavil Vaše "Prerojenje " (na mojo prošnjo je stvar prevedla kolegica Olga Škerlj), jaz pa napišem članek o Vas. Tisto, kar sem napisal v "Jutru " in drugod, je bilo le informativno kratko; za ta koledar pa poskusim napisati daljši članek in objaviti nekaj stavkov iz raznih kritik o Vašem "Dinamitu".
Vesel sem, da sva navezala medsebojne stike in želim, da jih obdrživa. Oglasite se kaj. In tudi jaz bom drugič napisal kaj več.
Pozdravlja Vas srčno! Vaš Mile Klopčič
Ljubljana, ll.avg, 1931.
O izidu knjige Dynamite sta objavila prikaze Ludvik Klakočer in Olga Škerlj (5), sliko Louisa Adamiča je Ilustraciji posredoval novinar Anton Podržaj, ki sc je nekega pomladnega dne oglasil pri Adamičevi družini v Prapročah - na Blatu (6); črtica Prerojenje je izšla v Koledarju CD.
Zlx>rnik občine Grosuplje XVII, 1992
149
Četrto Adamičevo pismo
LOUIS ADAMIČ 1058 Morris Ave.,
New York, N. Y. Nov. 30, 1931
Dragi g. Klopčič!
Hvala za vaše cenj. pismo in "Dom in svet". Zahvalim se tudi g. Klakočerju za članek. Upam, da Vas vse vidim, ko pridem v domovino — mogoče v 1932.
Zanimalo Vas ho, da delam s Sinclair Lawis-om (Nobel Prizc) na njegovem novem romanu kot ekspert na delavske razmere v Ameriki, o katerih on piše.
"Dvnamite" bo prestavljen na hrvaško.
Pošljite mi karkoli hočete, zlasti povesti in članke, ki bi jih bilo mogoče prestaviti na angleško.
Vam dam moj novi naslov. Prosim, ne dajte ga nikomur tukaj, ker ljudje pridejo in tratijo moj čas. Upam, da razumete.
Moja nova knjiga Smeh v dlungli (Laughing in the Jungle) je skoraj končana. Oprostite, da pišem tako kratko. Ko je teiko, izrazite se v slovenščini.
S spoštovanjem & pozdravi, L.A.
Peto Adamičevo pismo
LOUIS ADAMIČ
New York, N.J., Dec.ll, 1931
Dragi g. Klopčič!
Hvala z.a Vaše pismo of 28. Xi.
Sem Vam te pisal, da sem prejel "Dom in svet" z oceno "Dynamite-a ". Me veseli, da bo "Zvon" natisnil prevod novele "The Enigma ", in sem radoveden, kako bo prestava izgledala.
Da, "Dynamite " bo prestavljen na hrvaško. Mislim, da o tem sem Vam le pisal. Hvala tudi za notico v "Jutru ".
Nisem ničesar prevedel iz. slovenščine zadnja leta. Ako hočete, pošljite mi "Šentpeter" in bomo videli, ako bo šlo v prestavi. ... Da, prestavil sem "Pod svobodnim solncem " le pred več leti -- nad 600 strani rokopisa - pa ni založnika, ki bi knjigo natisnil in zalotil.
Sem hvalelen za Vašo sliko.
Lepe pozdrave,
Vaš Louis Adamič
V Klopčičevi zapuščini ni njegovega pisma /. 28. novembra 1931; to sklepava po tem, da je v gornjem pismu prvič omenjen Kozakov Šentpeter ter da bo v Zvonu izšla novela The Enigma. Poročilo o Adamičevem prevajanju del slovenskih pisateljev v angleščino je bilo objavljeno leta 1978 v Zborniku občine Grosuplje (7), o rokopisu povesti Pod svobodnim soncem pa so poročali časniki ob izidu previxla Hlapca Jerneja (1926).
Peto Klopčičcvo pismo
Ljubljana, 22.1.1932
Dragi g. Adamič!
Prejel sem Vaše pismo od 2. jan. t.L, v katerem mi sporočate zanimanje, ki ga ima zveza amer. javnih knjižnic za naše knjige. Takoj sem zbral cenike vseh naših glavnih založb ter Vam jih z. isto pošto rekomandirano pošiljam. Pripomniti moram, da bo moj kolega zabeležil to stvar v "Jutru ", ker je prvič zanimivo, da ta z.veza pozna slovensko literaturo, drugič pa, da podobna iniciativa ne pride od nas, ampak od zunaj, kar je za nas spet znak zanikrnosti.
Obenem Vas prosim, da Zvezo opozorite, in ji zaradi stroškov pošiljanja priporočam, da vse knjige naroča le pri eni ljubljanski knjigarni. Toplo priporočam vtem "Knjigarno Tiskovne zadruge, Ljubljana", ki bo postregla kar najbolje, dala popust in tudi na željo sama sortirala knjige v skupine, kakor bodo želeli. Obrnejo lahko se nanjo angleško ali nemško.
Urednik "Ljubljanskega zvona "je za novelo "The Enigma " tako navdušen, dajo bo objavljal v treh številkah. Obenem izide poročilo o Vaši knjigi. Prevedla in napisala ga je moja znanka, profesorica Olga Škerlj. Uredniku sem naprošajo odstopil Vaš naslov, ker Vam namerava pisati sam in poslal bo tudi številko Zvona, kjer bodo tiskane Vaše stvari.
Glede Vašega mnenja, daje Vaša slovenščina slaba. Vam moram reči, da se motite. Tako čisto posabili, kakor si mislite, je res niste!
Uredništvo Zvona bo, mislim, še želelo kaj Vašega objaviti, in upam, da ne boste imeli nič proti, če jim kako stvar odstopim v prevod. Stvari, ki mi jih pošiljate, izročam vedno med ljudi, da berejo.
Oglasite se še kaj ob priložnosti!
Vas lepo pozdravlja Vaš Mile Klopčič
M.K.Ljubljana Kar lovska cesta 13.
Klopčič je posredoval med Adamičem in Ljubljanskim zvonom, ki gaje urejal Fran Albreht (1889-1963). Neposredni stiki Albrehta in Adamiča so vidni v njuni korespondenci, ki je objavljena na drugem mestu.
Šesto Klopčičcvo pismo
Ljubljana, 19,febr. 1932
Dragi g. Adamič!
Mislim, da ste med tem že prejeli Ljubljanski zvon s poročilom o "Dinamitu " in prevodom Vaše "Uganke". Te dni je izšla druga številka, in Vam jo urednik tudi pošilja.
V posebnem zavitku Vam pošiljam Kozakov roman "Šentpeter"tcr Kranjčeve "Težake"; oboje mije priskrbel z.a Vas prav rad pisatelj Koz.ak sam, s katerim sva govorila o Vas in o Vašem delu. Obe knjigi je izdala Tiskovna zadruga v Ljubljani, ki izdaja tudi mesečnik "Ljubljanski zvon, ki je je dokaj svobodna literarna tribuna, v kateri sodelujejo lahko tudi levičarji z leposlovjem, članki in eseji. Zato je tudi čisto prav, da ste želeli objavo "Uganke" v Ljubljanskem zvonu, ker Vam je ta revija vsekakor bližja od "Dom in sveta ", ki jo izdaja Katoliško tiskovno društvo. Sicer Vam pa o tej čudni delitvi literarnega dela pri nas napišemo na željo kdaj drugič obširneje. Ce Vas seveda zanima.
Pisatelj JuS Kozak je član odbora, ki ureja knjižne izdaje Tiskovne zadruge inje letos pri tej založbi začel izdajati tudi ciklus knjig pod naslovom "Slovenske poti", katerih prva knjiga so "Težaki". Kakšen je cilj te knjižne zbirke. Vam pove že prospekt, ki Vam ga tudi prilagam. Zbirko
-i-
ureja Ju.? Kozak, ki bi prav rad uvrstil med svoje sot rudnike tudi Vas s kakšnim delom, ki bi ga prihodnje leto izdal v knjigi. O tem Vam bo pisal sam.
Prevesti in izdati Vaše novele, posebno tiste, v katerih opisujete svoja srečavanja z našimi ljudmi in njihovimi usodami v USA-to bi bil poseben literaren donos k naši narodni zgodovini. Ali pa če bi napisali o tej stvari daljši esej. (Saj pišete zdaj zgodovino slovenskih "salunov", kaj ne'!) Ali pa eseji ali intervjuji z. ameriškimi pisatelji itd.
Ob priložnosti Vam spet kaj napišem, pa Vam tedaj mogoče še obširneje razložim te želje, ki niso samo moje.
Pozdravlja vav Vaš Mile Klopčič
Obrnite! P. S.
J. Kozak je napisal pismo in Vam ga kar prilagam. Zelo želi, da mu kmalu odgovorite. Njegov naslov:
prof.Juš Kozak, Ljubljana
Poljanski nasip 14.Stop. VII/2
Sicer ga je pa sam navedel.
Pozdravlja Mile Klopčič
Z gornjim pismom je Mile Klopčič povezal Juša Kozaka z Adamičem. Ta povezava je bila odločilnega pomena, da seje slovenska kulturna javnost spoznavala z Adamičevimi deli. The Enigma je prvič izšla v ZDA leta 1930, njen prevod kot Uganka pa v Ljubljani leta 1932 (8).
Šesto Adamičevo pismo
LOlllS ADAMIČ
1058 Morris Ave., New York,
March2, 1932
Dragi g. Klopčič!
Hvala lepa za Vaše zadnje pismo in priloženo pismo gospoda Kozaka, kateremu takoj odgovarjam. Nisem še prejel "Šentpeter" in "Težake", pa menda bom kmalu.
Kot sem omenil v mojem pismu gospodu Kozaku, bom najbrže prišel na daljši obisk v domovino tekom tega leta; mogoče v maju ali juniju, ako gre vse po sreči. Mogoče se bom nastanil za ;>ar tednov ali mesecev v Ljubljani. Tako bomo imeli priložnost, da se seznanimo.... Bom vedel zagotovo v kakih šestih tednih.
Moja nova knjiga, ki ni roman, pač pa nekaka avtobiografija, bo izšla tega meseca. Vam bom poslal nekaj odtisov.
Do svidenja in s pozdravi!
L.A.
Sedmo Klopčičcvo pismo
Ljubljana, 26.feb. 1932
Dragi g. Adamič!
Vaše pismo od 9. febr. prejel in prav tako tudi kopijo pisma uredniku Zvona. Hvala lepa. Čudil sem se, da ste mi četrtino honorarja določili, česar res ne bi bilo treba. Razumem Vašo ljubeznivost in se Vam zato prav lepo zahvaljujem. Da ste prevajalki nakazali 50 %, je čisto v redu. Mi sicer nimamo za to nikakega pravila, prevajalka je seveda zadovoljna. Glede tega torej nič premišljevanja. V redu je.
Da imate brata na gimnaziji, mi je povedal tudi prof. Kozak, ki je na II. drl gimnaziji profesor. Ko sva zadnjič govorila in je videl Vašo sliko, je takoj dejal, da je njegov učenec maturant najbrž Vaš brat. Zelo gaje pohvalil.
Glede Kozaka Vas bo gotovo interesiralo, če povem, da je eden naših najboljših prozaistov in da je poleg "Šentpetra" (Poleg pod svobodnim soncem edini naš veliki tekst) napisal tudi povesti "Beli macesen", "Lectov grad", "Tujalena", "Rdeče lise" itd. "Šentpeter" je izhajal dve leti in pol v "Zvonu ". Pa ne samo kot literat, tudi drugače je Kozak človek, kakršnih je med našimi intelektualci malo.
On bi bil zelo vesel, če bi postali sotrudnik "Slovenskih poti" in napisali za to serijo kako knjižico. Saj imamo pri nas tako malo razprav n.pr. o Slovencih v USA in o njihovem delu ter Življenju, ali o ameriški literaturi in pisateljih. Sicer pa se o vsem tem domenita s Kozakom samim, ko mu odgovorite, ali načelno ste pripravljeni sodelovati. A li odgovorite direktno njemu ali pa priložite pismu meni in mu jaz. izročim; pišete pa lahko slovensko ali angleško.
Prof. Kozak je zainteresiral Tiskovno zadrugo tudi za Vašo novo knjigo "Smeh v džungli" ter bodo o tem govorili na prvi seji. To Vam sporočam, da veste in da lahko računate s tem, da prihaja Tiskovna zadruga prva v poštev glede izdaje, eventualnega prevoda kateregakoli Vašega dela. Če se boste Vi seveda strinjali s tem in če se dogovorite z. njimi. Kakor hitro prejmem "Smeh v džungli", jim ga bom izročil v pregled! (Oprostite kratki pripombi: na vsak zavitek knjig zapišite "Tiskovina", ker gre sicer na carino, kjer pošiljko dolgo zadržujejo. Če so knjige velike, pošljite po dve v enem zavitku.)
Mislim, da me v vsem razumete. Pišem naglo in nekoliko neurejeno.
Hvala še enkrat za vse!
Vas lepo pozdravlja Vaš Mile Klopčič
Klopčič omenja Adamičevo pismo /. dne 9. februarja. Tega pisma ni v Klopčičevi zapuščini, Louis je del ali celoten honorar za prevode v slovenščino (in hrvaščino) nakazoval materi Ani Adamič v Spodnje Blato. Knjigo Smeh v džungli je v prevodu Stanka Lebna izdala Tiskovna zadruga (1933), v hrvaščini v prevodu dr. Branka Kojiča, založba Binoza v Zagrebu (1933), isti prevod v cirilici pa Seljačka knjiga v Sarajevu (1932).
Sedmo Adamičevo pismo
LOUIS ADAMIČ 1058 Morris Ave., New York, N. Y., March4, 1932
Dragi g. Klopčič!
V posebnem zavitku Vam pošiljam 3 natise moje nove knjige, "Laughing in the Jungle" (Smeh v džungli), ki izide 23ega tega meseca, v založbi Harper Bros., New York. Tukaj prilagam
tri kopije pisma, katerega, prosim, dajte onim kritikom, ki bodo mogoče ocenili knjigo v slovenskih revijah. Ko bodo ocene te knjige izšle v ameriških listih in revijah, Vam bom poročil.
Menda ste dobili pismo, v katerem poročam, da bom najbrtc prišel v domovino v maju ali juniju.
Prejel sem "Šcntpeter" in "Težake." Hvala lepa. Jih bom čital takoj, ko imam malo časa.
V tem času seje Adamič resno pripravljal na obisk slere domovine, čakal je le na odločitev Guggenheimovc ustanove, ki mu je podelila literarno nagrado za knjigo Smeh v džungli. Zato jc verjetno dopisovanje med Adamičem in K lončićem prenehalo. Prve dni maja 1932 sta se Louis in Stella vkrcala na ladjo Salumia; z ladje je Louis poslal materi Ani in Miletu Klopčiču telegram, da bo 14. maja dopoldne v hotelu Metropol v Ljubljani, kjer se bo srečal /. bratoma in Klopčičem, ki je pripravil sestanek /. vodilnimi člani Društva slovenskih pisateljev. Zaradi osebnih stikov sta Klopčič in Adamič omejila oziroma začasno prekinila dopisovanje.(9) Po časovnem zaporedju so ohranjeni še dve Adamičevi in tri Klopčičeva pisma.
Osmo Adamičevo pismo
A'« vlaku v Beograd, 23. maja (1932).
Dragi Mile!
Srčna hvala za vse Tvoje prijaznosti in trude, ki so bili — se mi prav gotovo zdi — bolj prijateljski kot "impresio "-ški. (To je okorno, pa boš morda že pogruntal, kaj hočem reči.) Jaz se vrnem v Ljubljano v ponedeljek.
V ponedeljek zvečer gremo k Albrechtovim, v torek zvečer menda bo Pen večer. Potem menda bomo pa prosti. Izvoli v torek ali sredo popoldne, da Te in Tvojo gospo obiščemo v Šiški. Jaz bi rad rezerviral četrtek in petek za intervju z. Mrz.elom. Prosim, sporoči mu to. Potem pa moram bežali od Vas predobrih, prijaznih ljudi.
Ako mogoče, prosim govori s Kozakom in Lebnom glede prevoda "Laughing in the Jungle" na slovensko. Jaz. bi se rad zagotovo pogodil ž njim in Tiskovno zadrugo, predrto grem na Gorenjsko.
Predno grem na Gorenjsko, bi tudi rad vedel, koliko izlisov angleških "Laughing in the Jungle" in "Dynamite" bi rada imela knjigarna Tiskovne zadruge, tako da jim jih lahko preskrbim.
Vlak se trese in je težko pisati.
Naslednjega dne po obisku nekaterih članov Pen kluba v Prapročah sta Louis in Stella z. nočnim vlakom dne 23. maja potovala v Beograd z. namenom, da bi sc osebno priglasila na Veleposlaništvo ZDA v Jugoslaviji, obiskala pa sta tudi nekatere že znane prijatelje in navezala nove stike. V pismu omenja, "daje Zupančič pel", namreč prejšnjega dne v Prapročah (10).
S pozdravi! Louis Adamič
Se vidimo drugi teden.
Zdravo! Louis Adamič
Osmo Klopčičevo pismo
Ljubljana, 27. junija 1932.
Dragi Louisl
Točno pred tednom dni sem prejel obe zbirki Hughesa in Cullena ter Covarrubiasovo zbirko slik. Za to uslugo prav lepa hvala Tebi in Stelli. Da Ti odgovarjam šele zdaj, tO zaradi tega, ker sem Ti hotel obenem poslati le tehle nekaj prevodov, da mi poveš svoje mnenje.
Z gdčno Škerlovo sva prebrala nekaj Hughesovih pesmi, in bogme, kar čudil sem se njih lepoti in sili. Žal, da sem moral prevesti le dve njegovi, kar za eno številko Zvona in v tej naglici ne gre več kot kakih pet pesmi. Še prav hiteti sem moral. Hotel pa sem vsaj po eno Cullenovo, McKay Hughesa in eno Brovvnovo, ki si mi jo Ti dobesedno prevedel. Pripisal sem tu kratko belelko. Pošiljam Ti kopijo in prosim in telim, da mi ob njih vrnitvi poveš svoje mnenje. Prevajati jih je težko zaradi silne zgoščenosti iz.ral.anja, nekaterih se pa res ne da. (Opaz.il sem n.pr., da ima neka Cullenova pesem v originalu tri kitice, v nemškem prevodu pa kar šest!). Skušal sem ohraniti ritem in formo, kolikor le mogoče. Kot prepesnitve so gotovo kolikor toliko dobre.
Žal mije pa zelo, da ne znam angleški in še trdneje sem sklenil, da se začnem učiti, kakor hitro bom le utegnil, ker imam zdaj drugega dela polno. Med drugim prevajam zdaj tudi -Cankarja, namreč nemško opero, napisano po nemškem prevodu Hlapca Jerneja. Precej sitno delo, ker se moram držati po motnosti Cankarjevega originalnega teksta in muzike.
Covarrubiasa sem po par slikah-reprodukcijah spoznal baš teden dni pred prejemom Tvoje knjige. V neki nemški ilustraciji sem naletel nanjo in napravil je name močan vtisk. Ta knjiga pa kale res vsega mojstra. Pokazal sem jo le mnogim in vsi so navdušeni. Obdrlim jo še nekaj časa in pokalem še komu.
Glede Tvojega vprašanja zaradi nenavadne vljudnosti in opravičevanja Ti pa prihodnjič napišem kaj ali pa se ob priliki pogovoriva. Mi sami tega prav za prav ne opazimo, deloma pa je to obzirnost in za nas naturen uvod v pogovor. Sicer boš pa opazil to v vsej Evropi, ki se ji ne mudi tako zelo, kot se mudi menda Ameriki. Pa o tem drugič kaj več.
Škoda, da imata vreme tako slabo. Danes se je nekam zvedrilo in toplo je postalo, a če ostane pri tem muhastem vremenu, res ne ho nič poletja. Mislim pa, da delaš dobro in lahko.
V Slovencu je izšel Tvoj članek o pogovorih s potniki na ladji. Ga smem prepisati za Prosveto? Zanimivo je. Sicer bi bil pa Molek gotovo vesel, če mu sam pošlješ kakšen dopis o svojih vtisih tu za Prosveto. Pa najbrž, nimaš časa, kaj ne'!
"Cankarjeva družba" izda letos Molkovopovest "Dva svetova", drugo njegovo originalno leposlovno delo v knjigi. Molka imam zelo rad in zelo ga cenim.
Najlepše pozdrave Tebi in Stelli od mene in Marte Tvoj
Mile
Klopčičevo pismo je bilo poslano na naslov v Hotelu sv. Jane/, v Bohinju. Zaradi slabega vremena, ki ga Klopčič v svojem pismu omenja, sta se Adamiča prve dni avgusta preselila v Rogaško Slatino (11). Nekaj Klopčičcvih in Adamičevih pisem ni ohranjenih, zato manjkajo vsebinske povezave med pismi. Objavljamo pač tisto korespondenco, ki je ohranjena.
Deveto Klopčičevo pismo
Ljubljana, 14.julija 1932.
Dragi Louis!
Tistega, zaradi česar se nekako opravičuješ v pismu, ki sem ga danes prejel, nisem opazil. Vem, kako je človek z.bit, če dela in ni v redu.
S pismom vred Ti pošiljam tudi "Kresnice", ki Te bodo mogoče zanimale. Naj povem pri tem nekaj besed, ki Te bodo mogoče zanimale: Založba "Mladinska Matica "je bila ustanovljena od učiteljske organizacije. Izdaja v šolskem letu 8 številk mesečnika za šolsko mladino ter h koncu šolskega leta - torej za počitnice - štiri knjige (od teh je ena vsakoletni zbornik Kresnice), mladinske. Naklada je znašala te 30.000 izvodov, zdaj znaša okrog 20.000 (Zato je naročnina nizka: za revijo in vse štiri knjige letno skupaj okrog 30 Din.')! (Mladinska literatura je redko kje taki) zelo razvita kot pri nas. Najboljši naši pesniki so pisali tudi za mladino (France Levstik, Župančič).
Sploh bi bilo mogoče zanimivo, če bi recimo napisal članek o našem tisku, ki je za tako majhen narod res izredno razvit. Družb, kakršna je bila poprej samo Mohorjeva, imamo zdaj okrog šest. In te razpošljejo svojim članom letno gotovo nad 100.000 izvodov knjig! Če bi te zanimalo, se ob priliki pogovoriva o tem.
Drugo: spomnil sem se, da je pred dvema letoma obiskal Ameriko ljubljanski profesor dr. Breinik, in sicer s pomočjo Carnegieve ustanove. O tem svojem po potovanju je napisal knjigo, ki Ti jo tudi pošiljam, ker Te bo - če te ne zanimala - pa vsaj ... zabavala!! In mogoče napišeš kaj o tem, kako popotnik Carnegieve ustanove lepo gleda Ameriko. Knjigo kar obdrži, jaz. imam svojo.
Prilagam tudi iztrilek neke svoje pesmi od lani. Bila je od Mladinske Matice nagrajena kot najboljša in ob/a vijena v lanskih "Kresnicah". Jaz. Ti pošiljam izrezek ponatisa v Jutru. To kar mimogrede, ker imam boš pri rokah.
Na "Slovenske poti" sem naročen, zato Ti hvala za prijazno ponudbo. A Molka bo zanimalo in gotovo mu jo pošlješ. Njegova knjiga izide začetkom oktobra. Priskrbim Ti izvod takoj, ko izide. Naslov: "Dva svetova". Te dni je šel rokopis v tiskarno.
Karse tiče Trbovelj: jaz sem Te le kmalu po prihodu vabil, da bi šla kdaj v rudarske revirje. Center premogovne industrije v driavi sploh je trboveljski revir; glavni kraji: Zagorje, Trbovlje in Hrastnik - trije sosedni kraji ob Savi. Jaz. sem v Zagorju doma in tja Te spremim lahko sam ter Te seznanim z. ljudmi in razmerami. Za Trbovlje - največji premogovni rudnik v driavi -povprašam Mrzela, kije od tam doma. Sta pa ta dva kraja blizu, da sijih lahko v enem dnevu ogledaš v glavnem. Mogoče se domenimo, kadar se boš vračal in Rogaške Slatine proti Ljubljani, bi se lahko mimogrede oglasil v teh krajih. Jaz. bi Te lahko tamkaj počakal, v Zagorju - prav rad bi Te seznanil z mojimi starši in oče Ti lahko marsikaj pove. V Zagorju je tudi sedel rudarske sindikalne organizacije; njen tajnik, moj znanec, bi Ti dal lahko kake podatke in bi naju spremil mogoče v Trbovlje. Tako sva storila tudi z Molkom, ko je bil pred dvema letoma tu.
O položaju zaposlenih in nezaposlenih Ti pošljem nekaj gradiva, ki ga je izdala Delavska zbornica (- po zakonu ustanovljena ustanova, ki posreduje med podjetniki in delavci ter vodi statistiko) in en moj statistični članek o stanju brezposlenosti v Jugoslaviji - če Te zanima in če potrebuješ. Če teliš, pošljem takoj!
Blizu Rogaške Slatine je vas Sv. Kril. Tam je steklarna. Če Te zanima tetki pololaj steklarjev, stopi tja na sprehod, pa poišči mojega prijatelja Bena Jugovarja; mlad fant, in razumen. Lahko Ti kaj razloži. Steklarji so pred leti imeli imenitne plače, najbolj plačani delavci - a sedaj'? Če Te zanima, poišči tega mojega prijatelja. Vprašaj koga pri steklarskih hišah, pa Ti ga pokličejo, spremil Te bo, pa ga izprašaj, kako in kaj. To sem se spomnil mimogrede, pa sem kar napisal (Pri teh steklarnah je zanimiv reakcionarni način izplačevanja plač!).
Glede obiska Trbovelj sporoči, kdaj bi nameraval.
Lepe pozdrave Tebi in Stelli
Tvoj
Mile
Klopčič si je zelo prizadeval, da bi Adamiča poučil o družbenih in kulturnih razmerah v Sloveniji in navezal stike z vsemi družbenim krogi, tudi z. levico /12).
Adamič se je v Rogaški Slatini srečal z, mnogimi javnimi delavci, med njim so bili Ivan Hribar, Beno Jugovar ter Boris in France Kidrič (13). Tri jesenske mesece sta Louis in Stella
prebila v Dubrovniku; med korespondenco /, Miletom je ohranjena samo dopisnica /. naslednjo vsebino:
Pension Miramar, Dubrovnik, Aug. 28. 1932
Dragi Mile: Samo par vrstic, da Ti dam moj novi naslov. Najbrže bom tukaj do konca novembra, dokler ne izvršim romana.
Oni članek o moji vrnitvi v domovino bi izšel v Ameriki v llurper's Magazine. Me bo veselilo, ako slišim od Tebe od časa do časa. Iskrene pozdrave Tebi in Marti od Stelle in mene.
Louis Adamič
Deseto Klopčičevo pismo
Ljubljana, 5.decembra 1932
Dragi Louis!
In spet se moram opravičevati, da tako dolgo molčim. Ne zameri mi, pripravljal sem se, a šele danes res lotil pisanja.
Vprašuješ zaradi Zvona, pa naj Ti najprej o tem na kratko referiram. V glavnem je ta spor moral nekega dne priti na dan. Lastniki Zvona so Jutrovci, retimovci. Urednik in glavni sotrudniki pa so bolj ali manj različni od lastnikov. Lastniki kot režimovci pač po režimsko gledajo na narodnostne probleme, ki so v Jugoslaviji, sotrudniki Zvona pa gledajo na to drugače. Že pri Vidmarjevi knjižici so si prišli lastniki in uredniki navzkriž- A se je pogladilo, ker so si v marsičem podobni.
Ko pa je Župančič napisal članek "Adamič in slovenstvo", se je mimogrede dotaknil tudi narodnostnega problema ter zapisal nekaj stvari tako, da je bilo lastnikom-Jutrovcem všeč. Takoj so izbrali Župančičev članek ter v uvodniku "Jutra " aplavdirali Župančiču ter s to veliko avtoriteto napadli Vidmarja in druge. Začela seje debata in polemika, ki si jo gotovo vsaj deloma zasledoval. So pa Župančičeve besede v tem času res deloma tako narobe, da jih bo težko kdaj popravil. Jasno, da je s tem dobil madež tudi Zvon sam.
In - prav za prav Zvonu v prid - so Leben, Ferdo Kozak in Vidmar napisali tri članke proti Župančičevim mislim. Lastniki pa teh člankov niso dovolili tiskati. (Kar je spet razumljivo: lastniki si pač težko pustijo pljuvati v obraz iz svoje revije in na svoje stroške!) Urednik je vztrajal na tem, da članki morajo iziti, sicer oktobrske številke Zvona ne uredi in ne izda. Uistniki so potem predlagali, da naj članki izidejo, a takoj poleg njih naj izidejo trije članki proti, trije demantiji. Urednik se je temu uprl. In tako je Albrecht odložil redakcijo, ker nima več garancije za svobodno urejanje, Leben, Vidmar in F. Kozak pa so sporočili uredniku, da ne bodo več sodelovali v Zvonu. Z njimi se bo sodaliriziralo gotovo še več drugih sotrudnikov. Jaz. sam sem tudi zahteval nekaj rokopisov pesmi nazaj in bom počakal, da vidim, kako se zadeva uredi.
Lastniki pa iščejo novega urednika oziroma tri urednike. Polno je kombinacij, a katera bo obveljala, še ni znano. Gotovo je le toliko, da bo zadnje tri številke tega leta uredil Gspan in bodo izšle v enem snopiču. Kdo bo od novega leta dalje urednik, ni določeno. Govori se o "triumviratu" Gspan Borko-Seliškar: Borko je Jutrov urednik, in če pride on v uredništvo, bo vodil on. Potem lahko vemo, kakšno linijo bo vodil Zvon. Doslej sicer Zvon tudi ni bil enotno urejevan, vsevprek so se menjavala imena, vse smeri so bile lahko zastopane, vsak je lahko prišel v revijo. Jaz sam sem malo sodeloval v Zvonu, a zmerom sem se počutil samo kot gost. Najbrž pa postane Zvon prihodnje leto tak, da ne bom maral hiti niti gost.
Sicer pa Ti v pismu vseh podrobnosti ne morem opisati. Preveč jih je, precej je med njimi malenkostnih stvari. Spor je prišel ob vzroku, ki ni bogve kako važen, a slej ko prej so sotrudniki
morali priti navzkriž z lastniki, ki so že nekaj let gledali nejevoljno na Zvon, ki je postajal z nekaterimi članki aktualen in nasproten naz.iranju lastnikov.
Ko se vidiva, Ti utegnem laze pojasniti stvari. Jaz stojim ob strani, gledam, in včasih se nasmehnem...
Molkovo knjigo sem Ti poslal po Molkovi lelji. Na njegovo besedo mije zalolba odstopila izvod. Kako se Ti zdi'.' Po svoji referativnosti je knjiga gotovo za nas precejšnje valnosti. Mogoče jo prebereš in mi napišeš potem kratko poročilce o knjigi, čeprav angleško ? Razmere, kijih slika knjiga, poznaš dobro. Ce imaš seveda čas in če hočeš. Omenjam le mimogrede.
Kako napreduješ z. romanom? Boš kmalu gotov? In kdaj misliš priti spet v Ljubljano?
Še nekaj sem Te mislil prositi: bi Ti lahko naročil Binoz.i, naj mi pošlje Smjeh v oceno oziroma v poročilo ? (Ce Ti ni nerodno ?) Rad bi knjigo imel in bral. Obenem bi s tem imel vse Tvoje knjige. Naročil bi jo, pa je ne morem, verjemi. Prosveta mi je znižala plačo: odpadlo je 10 dol za Mlad. list vsak mesec. To se pozna. Zato moram delati na vso moč in zato mi manjka časa.
Drugače dobro in Vaju oba lepo pozdravljava! Mile
Zadnje ohranjeno Klopčičevo pismo je bilo verjetno poslano na gornji naslov v Dubrovniku, kjer sla Slclla in Louis bivala do srede decembra. V pismu pojasnujc Klopčič ozadje spora med lastniki in sodelavci revije Ljubljanski zvon zaradi Župančičevega članka Adamič in slovens-lvo(13). Koje leta 1934 izšla v ZDA Adamičeva knjiga Vrnitev v rodni kraj in knjige Boj, je večina desničarskih ter režimu vdanih časnikov ostro napadla avtorja, zlasti zaradi člankov, ki so obravnavali diktaturo kralja Aleksandra in nečloveške postopke in mučenje političnih jetnikov. Zaradi gonje so bili mnogi Louisovi prijatelji prestrašeni, ker je policija nadzirala dopisovanje. Zato je tudi korespondenca v drugi polovici tridesetih let prenehala, saj so celo nekateri prijatelji Adamiču zamerili, ker je napadel režim in negativno prikazal Viteškega kralja. Mile Klopčič je šele po vojni, dne 3. decembra 1948, pisal prvo pismo, ohranjeno pa je samo še naslednjo
Zadnje Adamičevo pismu
Louis Adamič Milford NewJersey December 15, 1948
Dragi Mile!
Tvoje pismo 3. XII meje zelo razveselilo. Seveda ni bilo nikoli nobene zamere na naši strani; upam, da ni bilo nikoli nobene na vaši. Vzroki, da nisem pisal, so isti pri meni kot pri Tebi: zadnja leta sem bil nečloveško zaposlen! Vprašal sem večkrat po Tebi in ljudje, ki so prihajali sem v stiku z. Združenimi narodi, so mi povedali o Tebi in Tvojem delu.
Ne bom poskušal povedati pismeno, kaj je bilo tukaj z. nami in z. menoj osebno in kot s pisateljem itd. Ravno te dni sem se definitivno odločil, da tekom prihodnjega meseca odpotujem v Evropo na daljši obisk. Pridem sam, ker eden naju mora biti doma; tudi stroški za oba bi bili preveliki. Približni dan prihoda boš izvedel na en ali drugi način. Ostal bom v J. najmanj 2 meseca. Torej bo prilike, da se pogovorimo. A skoraj bojim se tega obiska. Sem silno truden; treba bo kakšnega počitka. Upam, da ne bo preveč ceremonij itd. Rad bi to: da pridem, da gledam in poslušam in da se učim - da dobim celo sliko te vaše velike stvari.
Stella je bila tudi silno vesela Tvojega pisma. Spominja se vas vseh skoro boljše kot jaz. Ako imate nujno potrebo za kako malenkost, ki jo jaz. lahko prinesem ako tudi pridem z avionom,
prosim sporoči takoj. In oprosti temu pismu - moji slovenščini, mojemu tipkanju, ker celo moji prsti so naučeni na angl. jezik.
Dosvidenja — mogoče tekom februarja, mogoče še prej. Pozdrave vam vsem!
Tvoj. Louis
VIRI IN OPOMBE
1. Louis Adamič, Simpozij. Ljubljana 1981, 258; - Prvi zapis o Adamiču je objavil Josip Vidmar v Jutru, 19. septembra 1926 s kritiko prevoda Cankarjevega Hlapca Jerneja.
2. Mile Klopčič, Veliko književno delo Ameriškega Slovenca. Julro, XII, 1931, 6; - Ludvik Mrzel, Slovence - ameriški pisatelj, Jugoslovan, II, 83, 1931, 7.
3. Miha Olavan, Adamičeva zapuščina v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. Zbornik občine Grosuplje 13, 1984, 118.
4. Sacco in Vanzctti. Književnost, 1, 1933,206-214.
5. Tragedija na Senčnem trgu in rojstvo Prvega maja. Delo 1956, 106, 15; - Dinamit. Ljubljana, Borec 1983,51-61.
5. Klakočcr, L.,Dynamite. Dom in svet 1931,410-413; - Olga Škcrlj.Louis Adamič. Ljubljanski zvon, 1931,52,57-62.
6. Slika Louisa Adamiča je izšla v Ilustracijah, 7, 1931, 223.
7. Zbornik občine Grosuplje, 10, 1978,215-230 (Christian-Kurent).
8. Uganka. Ljubljanski zvon 1932, januar 14-18, februar 66-71 in marec 136-144.
9. Simpozij 1981, 259-260; - Spomini in pričevanja 1983,46-47.
10. Vrnitev 1962, 38-39; - Simpozij 1981, 261.
11. Spomini in pričevanja. PZ 1983, 54-56.
12. Simpozij 1981,261-263.
13. Simpozij 1981,108; - Zbornik občine Grosuplje 13, 1984,93. Vsa Klopčičeva in Adamičeva pisma so v Zapuščini Louisa Adamiča v NUK.
NOVE ORGLE V STISKI BAZILIKI
EdoŠkulj*
V nedeljo, 15. julija 1990, je v sklopu praznovanj ob 900-lelnici rojstva sv. Bernarda ljubljanski generalni vikar, škof Jožef Kvas, blagoslovil nove orgle v stiski baziliki ob asistenci opata dr. Antona Nadraha in sliškega župnika, p. Janeza Novaka, ki je bil duša vsega podviga. Orgle je predstavil prof. Tone Potočnik iz Rima.
Sedanje orgle niso prve v tej cerkvi, zato je prav, da bežno pogledamo bogato zgodovino -tudi orglarsko - stiškega samostana, kjer seje zvrstilo troje orgel na glavnem koru in vsaj še tri druga glasbila.
"Fallcrjeve" orgle. Samostanska cerkev Žalostne Matere Božje v Stični ima nad glavnim vhodom veliko emporo, ki je bila zgrajena ob prvi barokizaciji cerkve za časa opata Reinprechta (1603-1626). Na to emporo je postavil prve orgle neznan orglar za časa opata VVeinzcrla (1644-1660), o čemer poroča P. Pucclj v svoji Idiographii. Možno je, daje bil ta orglar Tomaž. Krek, orglarski mojster v Ljubljani, kije zanesljivo deloval v letih 1640-1650, koje med drugim popravljal stolniške in naredil prejšnje orgle v Crngrobu.
Stiski fond v Arhivu Slovenije hrani pogodbo, kije bila 24. februarja 1697, za časa opata Gallenfelsa (1688-1719), sklenjena med sliškim samostanom in Janezom Fallerjem, "burger und Orgell Machcr". Začetek prve točke pogodbe se glasi: "Erstcns obligiert sich herr Johan Fahlcr bey der grossen Orgl." Hitro branje tega stavka je zavedlo Metoda Mikuža, daje zapisal o opatu Gallenfelsu: "L. 1697. je pri orglarskem mojstru Janezu Fallerju naročil velike orgle."' Za njim je povzel isto trditev Jože Gregorič.2 V resnici pa seje Faller (lastnoročni podpis je brez, preglasa) s pogodbo zavezal, da bo pri velikih orglah naredil novo pedalno sapnico, novo pedalno klaviaturo in nove pedalne piščali, in sicer: portuna, octav portuna in superportuna. To bi pomenilo, da je naredil tri lesene in odprte registre, in sicer 16-, 8- in 4-čevcljski register. Po vsej verjetnosti je popravil ali morda celo naredil nov pedal za orgle opata VVeinzcrla. Tako je možno, daje Faller popravljal Krekove orgle. Takoj se postavi vprašanje, zakaj so bili potrebni obnove le registri oziroma elementi v pedalu. Možno je, da prvotne orgle pedala sploh niso imele. Vendar so morale biti zelo velike, da jim je pristojal tako močan pedal.
Velike orgle pa niso bile edino glasbilo v cerkvi oziroma v samostanu. Druga ločka v Fallcrjevi pogodbi namreč pravi: "Itcm die kleine Orgl, kleines Possitiuell, und das Horn in Thurn." Torej še trije instrumenti.
Orgle v koru. Lahko bi rekli, daje kar značilno za cistercijanske samostanske cerkve, da imajo manjše orgle v meniškem kom za spremljavo gregorijanskega korala: Stams, Wilhcring, Zwettl, Lilienfeld.1 Od teh so zadnji trije v obliki prižnice v skladu z baročno zahtevo po simetriji. Tako je jasno, da so tudi v Stični spremljali petje menihov z. orglami. Po tedanjih potrebah je bil verjetno to 5- do 7-registrski pozitiv, morda s pedalom. Zanimiva je opomba 0 potrebi takih orgel v obnovljenem stiškem samostanu v dopisu v CG: "Prav za prav bi potrebovali še enih
* Ljubljana 61000, Dolničarjeva 1; dr. se, redni univ. prof.
orgel za spremi jevanje korala. Te bi se nahajale v prezbiteri ju: bile bi seveda majhne z. mirnimi, koralnemu petju primernimi registri. Tako je tudi v mnogih samostanskih cerkvah in drugih deželah, kjer se poje koral."4
Procesijski pozitiv. Ko opisuje Mišji Dol, pravi Krajevni leksikon Slovenije: "Cerkev je ustanova stiškega opata s kasnejšo letnico 1759: stranska oltarja, prižnica in orgelska omara so iz. 17. stoletja. Vas se je prvotno imenovala Menišji Dol. Zgradili so jo stiski cistercijani, ki so imeli tu svoja posestva."5 Orgelska omara iz. 17. stoletja je pravzaprav omarica, saj zakriva le 4-rcgistrski pozitiv. "Pozitiv je postavljen na štirinožno stojalo, na obeh bočnih stranicah ima po dva ročaja, ki potrjujeta, da seje instrument nekoč uporabljal pri procesijah. Več kol jasno je, daje ta izdelek priromal v Mišji Dol že kot staro glasbilo (nemara iz. župnije Primskovo, še prej pa morda iz. samostana v Stični). Njegova dekoracija je namreč tako razkošna, da si je fara ali podružnica - kol sta bili cerkev na Primskovcm ali v Mišjem Dolu - nista mogli privoščili. Prospekt, v katerem je srednja piščal okrašena z, reliefnimi valovitimi vzorci, zapirajo dvojna vrata, ki so na notranji strani poslikana (tehnika je olje na les). Motiv je prav nenavaden, saj običajno zasledimo v Sloveniji na notranji strani orgelskih kril le Davida in Cecilijo."0 Instrument je tako imenovani procesijski pozitiv in so ga uporabljali predvsem pri procesijah sv. Rcšnjega telesa. Ravno poslikava na vratih potrjuje, da je instrument iz. starejše dobe. David in Cecilija se pojavita v drugi polovici 17. stoletja. Sliki na pozitivu v Mišjem Dolu pa predstavljata božična motiva, in sicer pastirje in tri kralje. Poslikavi z. istimi motivi ima zelo podoben "Prozessionspositiv" iz. leta 1590 v muzeju benediktinske opatije v Salzburgu.7 S precejšnjo zanesljivostjo smemo trditi, da je ta pozitiv prišel iz. Stične, kjer so ga uporabljali menihi pri procesijah, in da je to tisti "Positiuell", ki ga je leta 1697 popravljal Janez Faller. Zelo primerno bi bilo, da bi se pozitiv v restavrirani obliki vrnil "domov", kakor so se cistercijani po več kot sto letih vrnili v Stično.
Orgelski rog. Tretji instrument, ki ga omenja Faller, je "das Horn in Thurn". Ker to ni navaden rog, ga lahko imenujemo orgelski rog. Tako glasbilo so na današnjem slovenskem ozemlju poleg Stične imele še ljubljanska stolnica, odkoder je šlo na ljubljanski grad," "stolnica" v Gornjem Gradu in cerkev v Kostanjevici, tudi cistercijanski samostan. Vloga tega glasbila, ki je oddajalo le akorde, je bila, da je opozarjalo na dnevne ure ter je klicalo ljudi k molitvi ali k delu. Orgelski rog je tudi jasno viden iz. Valvasorjeve panorame stiškega samostana.9
Janečkove orgle. Po prvi barokizaci ji prve, po drugi druge orgle. Druga barokizacija je bila izvedena za Časa opata Kovačiča (1734-1764) in je bila končana leta 1746, kot je zapisano na stranskem koru. Opat Kovačič je dal prenesti kornc klopi na veliki kor. Možno je, da ga je zato podaljšal za en lok. Tako je kor nesorazmerno velik. Od takrat so menihi peli na koru. Za spremljavo tega petja je naročil nove orgle, ki jih je leta 1747 postavil Janez Janeček, orglarski mojster iz Celja. Iz nekega dopisa v ZD leta 1854 zvemo, da so imele 13 registrov. Zanimivo, da je J. Srcbrnič v svoji kratki zgodovini stiske opatije omenil Janečkove orgle. Sicer pa v odstavku o orglah predstavi kar strnjeno zgodovino vseh glasbil: "Tudi nove orgle je opat Kovačič samostanski cerkvi preskrbel. Prekrasne velike orgije je cerkev dobila že okrog i. 1650. Niti 100 let niso ostale na svojem mestu. Vlaga in mokrota sla bila zidovom, oltarjem in vsej opravi stiske cerkve vedno sovražnika. Odtod toliko popravljanja in prenavljanja tekom časa. Nove orgije je opat Kovačič naročil pri slovenskem mojstru Iv. Fr. Jancšeku v Celju, ki jih je leta 1747 izdelal in upostavil. Toda tudi te niso ostale do danes. Sedanje mogočne orgije so iz. 1. 1904."'"
Mavcrjcve orgle. Janečkove orgle so stale do leta 1903, ko so postale žrtev tedanje miselnosti, ki je poudarjala pragmatičnost na račun umetnosti. To pomeni, da je poveličevala sapnice na stožce in pnevmatsko trakturo ter prezirala sapnice na poteg in mehansko trakturo.
Zbonrik občim Grosuplje xvn, 1992
161
Takšne orgle je postavilo podjetje Bratov Maver /a časa opata Maicrja (1903-1912) leta 1903 oziroma 1904. Podjetje je ohranilo lepo omaro in jo je le poglobilo. Dodalo pa je na stropu okraske v staronemškem slogu. Orgle imajo 15 registrov, kar je za veliko cerkev in za tedanjo miselnost premalo (zahteve v Janečkovih časih so bile drugačne: njegove orgle v stolnici so imele le 22, medtem ko imajo sedanje, Milavčeve, kar 52 registrov). Razlog za majhno število registrov je bil denar. Pa tudi potrebe so bile drugačne, ker je bil meniški kor do leta 1928 še vedno na empori ob orglah.
Še to. Ko govori Anton Lavrič 0 orglah v Škocjanu, pravi, da so stare prišle iz. Stične ali iz Šentvida pri Stični. Takole piše: "Prvotne škocjanske orgle so bile menda najslabše na vsem ljubem svetu. Prinesene so bile že stare leta 1676, kakor je bilo napisano v levem sapniku, in sicer: ali iz. Stične, ali iz, Št. Vida pri Stični. Napis se je glasil: Dicse Orgel wurde unterdamaligen Pfarrer Dismas Florjantschitsch aus (ta prostor je bil nečitljiv) Sittich im Jahre 1676 nach St. Canlian bci Gutenwerth ubcrfuhrt. Kakor so stari ljudje pripovedovali, so bile te orgle iz. Stične. Pa da bi imel mogočen sliški samostan tako slabe, in majhne orgle, dvomim. Imele so samo 9 spremenov, kakor: principal, kopel 8, flavto 4, salicional 8, oktavo 4, superoktavo 2, pikolo 2, v pedalu pa: kontrabas 16 in oklavni bas 8. Bile so seveda skrajšane, opremljene z bornimi lesenimi tipkami. Tudi so bile samo spredaj pokrite s še precej prikupijivo steno s prospektom. Na vrhu orgel so trobili nekoč štirje angelčki-invalidi. Enemu je manjkala roka in trobenta je kar poleg njega ležala, drugemu zopet noga, tretjemu polovica glave, četrti je pa bil sploh brez. glave; samo trobento je še v rokah držal. V srednjem sapniku je bil napis, kakor ga omenja župnik Bohinjec v zgodovini škocjanske župnije, da so bile te orgle kupljene približno sto let pozneje, 1789 v mestu Prix; kje je to mesto bilo ali je še, mi ni znano. Kaj je torej verjetno? Vsekakor drži prvi napis."" Posebno vprašanje nastane glede lclnice. Če so bile sredi stoletja postavljene v Stični nove orgle, niso mogle iti čez. dobrih dvajset let drugam. Te stare orgle je popravljal Faller leta 1697. Poročilo lahko vzamemo kot zanimivost. Verjetno so bile le v Šentvidu pri Stični. Razen če letnica ne drži in so orgle prišle pozneje v Škocjan, na primer koje Jancčck naredil nove za Stično leta 1747. Pa še ena možnost je: da so te orgle tiste, ki jih Faller omenja kot "kleine Orgl" in smo jih postavili v prezbiteri).
Kerssenbrockove orgle. Danes je v orglarstvu popolnoma jasno, da so orgle dosegle vrhunec v baroku, kamor se danes vračamo. Tudi na Slovenskem, čeprav smo zaradi povojne dobe ostali za Evropo, imamo nekaj primerov novobaročnih orgel (Cankarjev dom, mariborska stolnica, Rogaška Slatina, Orglarski tečaj, Nova Gorica, Grosuplje). Poleg tega pa navdušeno obnavljamo stare orgle, ki bi še pred desetletjem romale na grmado. Ta novobaročnost sloni na štirih temeljih: mehanska traktura, sapnice na poteg, razdelitev piščalij in logična piramida principalov. Vse to pa vsebujejo nove sliške orgle.
Glede števila registrov za orgle v stiski cerkvi je postalo jasno, da bi jih okoli trideset bilo dovolj, a nikakor ne preveč, ravno na meji. Ker je Jancčck, največji slovenski orglar sploh in v baroku posebej, naredil orgle za Stično leta 1747, je prav, da se njegove orgle obnovijo in po njegovih načelih povečajo.
Takoj opazimo dve stvari: 1. ravnovesje med različnimi registri: jezičniki in ustniki, ter med temi: principalni, flavtni in godalni registri. 2. logična struktura principalov, ko ima vsako piščalje svojo osnovo in njene alikvotc. Najbolj razvejeno ja glavno piščalje: principal, oktava, kvinta, superoktava, terca in mala kvinta (terca omogoča najrazličnejše kombinacije registrov, od seskvialterc do vseh vrst kometov; terca z. malo kvinto pa terciano). Po razvejanosti sledi pedal: principal (imenuje ga kar holz), oktava, kvinta in superoktava. Nato drugi manual: principal in oktava, medlem ko sla kvinta in svtperoktava že v miksturi. Najbolj reven pa je tretji manual s principalom in vsemi alikvoti že v miksturi. Tako so jasne 16-, 8-, 4- in 2-čcvcljske osnove principala.
IMANUAL
III MANUAL
1 Principal 8
2 Flauto 8
3 Salicional 8
4 Copula maior 8
5 Copula minor 4
6 Octava 4
7 Quintamaior2 2/3
8 Supcroctava 2
9 Tertia 1 3/5
10 Quintaminorl 1/3
11 MixturaIII 1
12 Trobenta _8
II MANUAL
13 Copula maior
14 Copula minor
15 Fugara
16 Principal
17 Octava
18 Mixtura II
19 Clairon
8 4 4 4 2 1/3 4
20 Copula maior 8
21 Copula minor 4
22 Principal 2
23 Mixtura II 1 1/3
24 Vox humana
PEDAL
25 Hol/,
26 Subbass
27 Octavbass
28 Quintbass
29 Supcroctava
30 Pozavna
16 16
8 1/3
4 16
Glede števila registrov za orgle v stiski cerkvi je postalo jasno, da bi jih okoli trideset bilo dovolj, a nikakor ne preveč, ravno na meji. Ker je Janeček, največji slovenski orglar sploh in v baroku posebej, naredil orgle za Stično leta 1747, je prav, da se njegove orgle obnovijo in po njegovih načelih povečajo.
Takoj opazimo dve stvari: 1. ravnovesje med različnimi registri: jezičniki in ustniki, ler med temi: principalni, flavtni in godalni registri. 2. logična struktura principalov, ko ima vsako piščalje svojo osnovo in njene alikvote. Najbolj razvejeno ja glavno piščalje: principa!, oktava, kvinta, superoktava, terca in mala kvinla (terca omogoča najrazličnejše kombinacije registrov, od seskvialterc do vseh vrst kometov; terca z, malo kvinto pa terciano). Po razvejanosti sledi pedal: principa! (imenuje ga kar holz), oktava, kvinta in superoktava. Nato drugi manual: principal in oktava, medtem ko sta kvinta in superoktava že v miksturi. Najbolj reven pa je tretji manual s principalom in vsemi alikvoti že v miksturi. Tako so jasne 16-, 8-, 4- in 2-čeveljske osnove principala.
Drugi manual je šel nazaj na mesto, kjer je bil Janečkov. Pod njim je tretji manual, kol je bil. Pedal je v zadnji, dodani omari. Prvi manual pa je bil nameščen na komo ograjo. Z umetnostnozgodovinskega vidika ni bilo težav iz. naslednjih razlogov: 1. večina baročnih orgel v baročnih cerkvah je imela pozitiv na komi ograji, tako imenovani hrbtni pozitiv ali riickpositiv, ker ga je imel organist za hrbtom, saj je igral obrnjen proti orglam; 2. večina eistercijanskih opatijskih cerkva je imela ali še ima tak pozitiv: V/ilhering, Zwettl, Lilienfeld, Stams; 3. zgodovinsko je utemeljeno, da so velikim orglam priključili komi pozitiv in ga postavili na ograjo; 4. s pomanjšanjem velike omare na četrtino se oba elementa odlično ujemata; 5. Janeček je naredil pozitiv v stolnici in bi ga naredil tudi v Stični, če bi bilo potrebno. Pa ni bilo, ker so menihi peli kar na koru; 6. da je bilo potrebno postaviti pozitiv na komo ograjo, je bila zahteva števila registrov, ker gresta v omaro le prvi in tretji manual s pedalom. Velika prednost takšnega pozitiva pa je, da je postavljen skoraj v sredino cerkvenega prostora in se zvok takoj razlije po njem.
Takšne orgle so zelo primerne za spremi javo koralnega (predvsem kopule, ki zaradi različne namestitve dobijo posebno nalogo) kakor ludi zborovskega in ljudskega petja. Ne nazadnje pa bodo tudi primerne za razne koncerte duhovne oziroma orgelske glasbe. To je zelo primemo za duhovno središče na Slovenskem, kar postaja cisterci janski samostan v Stični.
Nove orgle je Hubertus von Kerssenbrock iz Miinchna naredil po načrtu, ki mu je bil predložen. Oživil je stare Jancčkove orgle z glavnim piščaljem v zgornjem in pozitivom v spodnjem delu Jancčkove orgelske omare. Na komi ograji pa je hrbtni pozitiv v omari, ki po obliki ustreza glavni omari. Velika omara ni več ob zadnji steni dolgega kora, pač pa je pomaknjena naprej do njegove polovice.
Omara je bila obnovljena pod vodstvom akademskega kiparja Franca Kokalja, vodje specialke na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Odstranjena je bila rjava barva in obnovljena izvirna plast marmoriranja, ki je tako značilna za Jancčkove omare. Tudi nova omara pozitiva je bila na enak način marmorirana. Hkrati so bili odstranjeni okraski, ki sta jih postavila brata Maver. Da ne bi bila sama omara preveč pusta, so naredili kopije baročnih angelčkov, ki jih nosijo Jancčkove orgle v Rušah. Ta omara ima enaka sorazmerja kot stiska. Vso obnovo orgel je vodila Špela Valentinčif-Jurkovič, dipl. inž. arh. iz. Ljubljanskega regionalnega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine, ki tudi sicer vodi restavracijo stiškega samostana.
OPOMBE
' M. Mikuž, Vrsta stiskih opatov, Ljubljana 1941, 73-74. 2 Prim. J. Gregorič, Cistercijani v Stični, Ljubljana 1980, 93.
Prim. H. Hasclbtick, Barockcr Orgelschatz in NiedcrosUTrcich, Wicn und Miinchen 1972, 105. 41. Turk, Dopis iz Stične na Dolenjskem, v: CG61 (1938) 126.
Zanimiva je tudi omemba v dopisu: "Sedanje stiske orgle (tretje po številu) so iz leta 1904." Da so to tretje po številu, bi držalo, če bi Faller naredil nove orgle. Glede letnice pa moramo vedeti, da sc podatki enkrat nanašajo na leto izdelave, drugič pa na leto postavitve.
5 R. Savnik (ur.), Krajevni leksikon Slovenije II, Ljubljana 1971, 273.
6 M. Bizjak in E. Škulj, 12.
7 Prim. A. Forer, Orgcln in Osterreich, Wicn 1973, 172.
* Prim. E. Škulj, Valvazor in orgle, v: Valvasorjev zbornik, Ljubljana 1990, 258.
Prim. J. W. Walvvasor, Die Ehrc des Hcrzogtum Krain, Lavbach 1689, panorama Stične. 10 J. Srcbmič, Stična, Ljubljana 1919, 34-36.
1' A. Lavrič, Orgle v župniji Šk<xjan pri Mokronogu na Dolenjskem, v: CG 60 (1937) 157.
SLOVENSKI VERSKI MUZEJ V STIŠKKM SAMOSTANU
Mat jat Puc*
Stiski cistcrcijanski samostan, eden naSih največjih kulturnih spomenikov sploh, ima za seboj skoraj devet stoletij burne zgodovine. Zal ta nikjer v zadnjem stoletju ni bila primerno predstavljena, niti v samem samostanu ne. Zakaj? Čeprav je bila Stična nesporno največje versko in kulturno središče v tem delu naše domovine dolga stoletja, pa je njen polet nasilno pretrgal, lako kot mnoge druge, odlok Jožefa II. Vse njeno bogastvo starih pričevanj, od knjižnice in samostanskih dragocenosti doarhiva.se je razletelo na vse strani ali pa je bilo uničeno. Ponovna vzpostavitev cistercijanskega samostana leta 1897, ko so prišli v Stično nemško govoreči Avstrijci in Švicarji (iz. Mehrcraua ob Bodenskem jezeru v Avstriji, tega pa so ustanovili iz. NVettingena v Švici pregnani cisterci jani), je prinesla težavno nadaljevanje prekinjenega procesa. S seboj so pripeljal] knjižnico, slike in večino cerkvenih in samostanskih potrebščin, tako da nam zapuščina Stične do prve svetovne vojne kaže predvsem nemško lice. Veliko gospodarstvo, ki so ga kupili menihi iz. Mehrcraua (več kot 350 ha gozda in njiv), z. mesari jo, mlekarno, sirarno in mlinom, seveda ni dopuščalo prav veliko kulturne dejavnosti, čeprav ponovnega verskega središča ob že delujoči župniji ni bilo težko vzpostaviti. Kljub temu, da več kot sto let ni bilo cisterci janov v teh krajih, naklonjenost prebivalstva do "belih menihov" ni bila pozabljena. Tudi obdobje med obema svetovnima vojnama je bilo posvečeno predvsem verski in gospodarski dejavnosti samostan;). Patri in bratje so bili že v veliki večini Slovenci, saj je večji del nemških patrov in bratov odšel s cesarstvom vred nazaj v matični samostan.
Pravzaprav vse do časov osemdesetih let tega stoletja nihče v samostanu ni pomislil na muzejsko dejavnost, za kar je v izdatni meri poskrbel novi, cerkvi nenaklonjeni režim po zadnji svetovni vojni. Leta 1946 je bila odvzeta večina posesti in gospodarstva, nato pa leta 1952 še polovica samostanske zgradbe. Patrov in bratov je ostalo malo, saj so se komaj preživljali, težko so skrbeli tudi za vzdrževanje poslopja, ki jim je ostalo. V zaseženem delu je bila nato skoraj 30 let gimnazija in potem še osnovna šola. Komaj dobro vzpostavljeni cistcrcijanski red je bil nekaj časa na tem, da spet propade, tokrat ne direktno, kot pred 150 leti, ampak bolj prefinjeno, na posreden način.
T(xla leta so tekla in kljub vsemu so cisterci jani vzdržali. To sicer ni bila več velika skupnost kot pred vojno, vendar je bilo med patri in brati nekaj odličnih in vztrajnih ljudi, prišlo je tudi nekaj novih. Počasi je Stična spel postajala verski center, posebno v času po letu 1970, ki je prineslo otoplitve med socialističnim režimom in cerkvijo. Nesporno je bilo ugotovljeno, da je samostanski kompleks Stične nekaj edinstvenega v tem delu Evrope in da je to, da v njem živi stari red, nekaj zelo pozitivnega, kajti če Stično primerjamo z opustelim Koslanjeviškim samostanom na primer, vidimo, da slednjemu nekaj bistvenega manjka.
Tudi šola ni imela v samostanskih prostorih več nobenih perspektiv. Nad njimi je bdelo spomeniško varstvo, zato kakšne posebne adaptacije niso bile možne. Tudi nacionalizacijski postopek iz. leta 1952 seje izkazal za pravno neveljavnega in zato ničnega. Tako je bilo leta 1980 že jasno, da bodo zidali novo šolo na popolnoma novi lokaciji, vzhodne trakte samostanskega kompleksa pa vrnili cistercijanskemu redu. V oblastniških krogih takrat ni bilo pretiranega navdušenja, da bi obsežne prostore vrnili verskim dejavnostim, ampak so začeli vsi govoriti o
* Stična 17, 6/295 Ivančna Gorica; kustos Verskega muzeja v Stični
nekakšni zbirki "slovenske kršćanske umetnosti" ali pa "cerkvenem muzeju", ki bi se vselila v novo pridobljene prostore, kakšnih 60 po številu z. nad 3000 m2 površine. Toda porajalo se je veliko novih težav: skoraj vse sobe bi bilo potrebno ustrezno adaptirati in urediti. Kdo bo prispeval denar? Čeprav je družbena skupnost uporabljala prostore skoraj 30 let, jih je zapustila v neustreznem stanju, da o fasadah in strešnih konstrukcijah niti ne govorimo. Kdo bo prispeval sredstva za tak velik muzej? Takratne družbene skupnosti so bile prepričane, da bo denar za to dala cerkev. Zataknilo seje tudi pri kadrih za muzej, oziroma kakšne vrste organizacija naj bi to bila. Cerkev oziroma samostan kot verska skupnost ne moreta ustanovili muzeja, to lahko stori samo družbena skupnost, občina ali republika. Državni muzej torej, vključen v mrežo nacionalnih muzejev. Predmete naj bi dala cerkev, toda za verske skupnosti je nesprejemljivo, da bi dajala muzejske predmete v tuje muzeje, pa tudi samostan ne bi rad zamenjal ene državne ustanove (šole) za drugo (muzej).
Svet za ustanovitev muzeja v Stični se je na mnogih sestankih zaman ubadal z, razrešitvijo organizacijskih in finančnih problemov načrtovanega cerkevenega (?) muzeja. Približevalo pa se je leto 1985, 850-letnica stiškega samostana. Strokovnjakom je bilo jasno, kaj je treba v muzeju razstavljati, torej ne samo samostanske zbirke, ampak predstaviti predvsem zgodovino krščanstva in cerkve na Slovenskem; ni pa bilo prav nič jasno, od kod denar in kako urediti prostore do obletnice.
V začetku leta 1983 so Komisija SR Slovenije za odnose z. verskimi skupnostmi, Nadškofijski ordinariat in Cistercijanska opatija podpisali za liste čase navidezno pomemben dokument, nekakšen "samoupravni sporazum". V njem je bilo ugotovljeno, da sodi samostan Stična med prvovrstne kulturne in zgodovinske spomeniške komplekse v Sloveniji. V vsestranskem interesu je, da se del samostanske zgradbe uporablja za "trajno dejavnost razstavljanja premične kulturne dediščine ustrezne vsebine, predvsem slovenske sakralne umetnosti. Muzejska zbirka naj deluje pod strokovnim vodstvom v skladu s predpisi."
Temu je sledil 4.3.1983 v Uradnem listu SRS Odlok o razglasitvi samostana Slična za kulturni in zgodovinski spomenik. V tretjem členu med drugim piše: "Severni in vzhodni trakt v zunanjem samostanskem delu, ki sta po letu 1981 ostala prazna, se bo uporabil po uveljavitvi tega odloka predvsem za razstavljanje premične kulturne dediščine ustrezne vsebine.", in v 4. členu: "Naloge varstva, ki jih zakon daje strokovnim organizacijam, opravlja glede spomenika Ljubljanski regionalni zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine, glede, muzejske zbirke pa Narodni muzej Slovenije."
Ta odlok je po svoje prav zanimiv. Prvič kaže, da je bil stiski kompleks zavarovan z odlokom neverjetno pozno (prej so imeli menda z. njim kaj čudne namene), po drugi strani pa je precedens med podobnimi odloki, saj predpisuje, kaj mora biti v izpraznjenem delu in kdo je zadolžen za varstvo muzejske zbirke. Niti zgoraj omenjeni sporazum niti odlok 0 spomeniku pa nista razrešila vprašanja, kdo bo vse to financiral; predvsem je šlo za velikanske stroške pri adaptaciji stavb in ureditvi notranjih prostorov za zbirke. Ne gre samo za razstavne prostore, ampak seveda tudi za depoje, restavratorske delavnice in podobno, kar pač spada k ideji velikega muzeja na nacionalni ravni.
"Pripravljalni odbor Stiske zbirke", kol se je začela imenovati skupina strokovnjakov in predstavnikov škofij, je sicer že kmalu opazil brezizhodnost nadaljnjih postopkov za organiziranje muzeja. Samostan pač ni imel veliko denarja, mogoče malo za delno adaptacijo, zataknilo seje tudi pri ljudeh. Kje dobiti kustose in kdo jih bo plačal? Nadškofija je sicer obljubila, da bo skušala pomagati tudi materialno po svojih močeh, vendar je na primer 20. junija Slovenska pokrajinska škofovska konferenca predlagala, naj projekt muzeja nosi ime "Stiska zbirka" in preide v neposredno odgovornost samostana in nadškofi je. Mariborska in koprska škofija nista dali dovoljenja in priporočila, da bi župnijski uradi in druge cerkvene ustanove <xlslopile sakralne predmete zbirki. Tako je velika ideja o vseslovenskem verskem oziroma cerkvenem muzeju začasno propadla, saj na ravni verskih skupnosti takrat (in tudi sedaj) nihče ni imel namenskih
sredstev in ljudi za lako dejavnost, čeprav je mogoče Se tako koristna in potrebna za narod in cerkev.
Stvari so nato šle po svoje. Tega leta (1983) sc je znani zasebni zbiralec Leopold Koz.lcvčar odločil, da zapusti svojo bogato zbirko predvsem sakralnih predmetov ljubljanski nadškofiji, s pogojem, da je njegova zbirka razstavljena v Stični, samostan pa ga vzame v dosmrtno oskrbo. Samostan je z. lastnimi sredstvi začel obnavljati fasade in del prostorov v vrnjenem traktu. Da ne bi prostori samevali in čakali na "muzej prihodnosti", je bil jugovzhodni del bivše šole spremenjen v Dom duhovnih vaj, ki je redno in stalno obiskan. Za muzej je ostala samo še Stara prelatura in ves severovzhodni trakt samostana. Ob obletnici leta 1985 so bile torej urejene fasade, Dom duhovnih vaj, galerija domačega akademskega slikarja patra Humcka in tri sobane S "Stisko zbirko", pravzaprav ad hoc razstavljeno samostansko zbirko umetnin in starin.
Kozlevčar je nato prišel oktobra leta 1986 na oskrbo v Stično, zaradi varnosti pa sta bili nato dobri dve tretjini zbirke preneseni v samostan in tam kmalu, spet bolj po domače, razstavljeni. Zadnji del zbirke je bil prepeljan v Stično šele spomladi 1991, na bivši Kozlcvčar-jevi domačiji v Slovenski vasi pri Mirni pa je bila urejena spominska soba.
Tako jc samostan moral prevzeti vse v svoje roke inje leta 1990 zaposlil tudi eno osebo, ki naj bi skrbela za prihodnost muzeja. Od takrat seje marsikaj premaknilo. Urejen je bil program za muzejsko ureditev drugega nadstropja Stare prelalure in bila sla adaptirana dva prostora. Vzpostavilo se je tudi oddajanje predmetov v hrambo muzeju, tako da sc je fond povečal za nekaj tisoč primerkov. Urejeni so bili ludi začasni depoji. Na zunanjem dvorišču jc bila urejena in popolnoma na novo adaptirana bivša "Hlapčevska hiša". Vsi predmeti so bili signirani in dokumentirani, v zadnjem času je bila urejena ludi zasilna restavratorska delavnica, predvsem za konz.ervaei jo lesa in drugih materialov. Že takoj je bil ustanovljen Strokovni svet muzeja, ki ga sestavljajo predstavniki vseh treh škofij in naši znani zgodovinarji in umetnostni zgodovinarji. Oživljena je bila ideja o vseslovenskem verskem muzeju, glede predmetov pa nič hudega, če jih ni od vsepovsod, saj lahko zbirko dopolnjujejo kopije in drugi prikazi. Ustanovljeno jc bilo tudi Društvo prijateljev Slovenskega verskega muzeja, ki formalno prevzema delo muzeja do njegove uradne ustanovitve. Torej, januarja 1992 je slovenski verski muzej še vedno v ustanavljanju; Društvo od leta 1991 dobiva manjša sredstva tudi iz, republiškega proračuna.
Pregled sedanjih prostorov v muzeju, ki so na ogled ali pa so načrtovani:
1. Stiska zbirka  zgodovina in razvoj stiškega samostana.
2. Kozlevčarjeva zbirka - več kot tisoč razstavljenih predmetov.
3. Stalna razstava zgodovine krščanstva na Slovenskem. Do zdaj sta urejena dva prostora: pozna antika in obdobje do leta 1000.
4. Galerija patra Gabrijela Humcka.
5. Muzejska hiša  veliki sakralni predmeti in občasne razstave.
6. Verski tisk - v pripravi.
7. Nabožni predmeti za osebno rabo - v pripravi.
8. Baragova zbirka, zbirka Karla Ceglarja iz Kanade - v pripravi.
LAN
Janez. Šeme*
Saj ga ne poznale, lanu, kajne da ne? Slišali sle verjetno, da se uporablja za platno, kaj več pa že kar ne verjamem. No, tisti, ki ste doma na kmetih, ga morda še poznale, toda biti morate Starejšega datutna, Mladi ga pa utegnete poznali samo, če ste kakorkoli povezani s tkalstvom ali oljarstvom.
Svoje čase, ko industrija še ni bila razvita kakor danes, takrat, koje evetela domača obrt, kar velja tudi za predvojni čas pri naših tkalskih obrtnikih in polkmclih-polobrlnikih, o, takrat seje pri nas sejalo in obdelovalo veliko te kulture. Razumljivo, čim več platna je bilo treba, tem več je bilo treba lanu za predelavo, pa platnarjev, tkalcev, preprodajalcev, lanarjev. Takrat je bil v vsaki vasi po en tkalec; večje so jih imele več. Toliko pameti so ljudje vedno imeli, da niso neumno tvegali: kmetu pridelovalcu lanu se ni izplačalo voziti pridelka v daljne kraje, ker bi stroški z. izgubo časa preveč narasli; predelovalcu, enako prekupčevalcu, pa z. druge strani spet ne, ker ni mogel računati s tako brezpametnimi kmeti, ki bi mu nudili blago po taki ceni, da bi se jim še splačalo ukvarjati se z. lanorejo.
Z lanom je kakor z ajdo. Po drugi svetovni vojni soju še dokaj pridno sejali. Potem pa iz. leta v leto manj, ko ni bilo več povpraševanja po njiju. Domačo obrt je izpodrinila vsemogočna industrija z obilico strojev, jedilni listi so se pa glede na novotarije, ki so preplavljale družbo tudi v pogledu prehrane, menjavali hitreje kakor miselnost ljudi z. njihovimi navadami. Toda sila kola lomi in z. glavo ne moremo skozi zid. Še tako trdno v zemljo, delo in stoletne navade zakoreninjen kmetje hočeš nočeš moral v korak s časom in kapitulirati pred stihijo, hujšo od vojne, čeprav ni bila krvava. Stari običaji so se spreminjali, padali, kvečjemu še životarili, in to na vseh področjih družbene strukture in njenih ljudi.
Tako je izginil tudi lan z. naših polj. Lan, ta svojevrstna kultura naših nekdanjih njiv, ki ga hranim v posebnem kotičku spomina kot nekaj najlepšega, kar lahko narava nudi lepote žejnemu človeku, kadar ta rastlina cvete. Sicer se pa spodobi, nekoliko se ustavili pri celotnem procesu, od sejanja do puljenja lanu oziroma do platna.
Lan se seje jeseni, septembra, oktobra. Kakor vsaka poljska kultura ima namreč tudi ta svoj čas. Zamik za setev ne sme bili prevelik: največ en teden, drugače ne dosežemo pričakovanega sadu. Lan torej sejemo konec septembra ali v začetku oktobra. Ker je zemlja takrat še dokaj topla, seme hitro skali in v nekaj dneh prej rjava njiva ozeleni, podobno kol pri žitu ali travniku. Tipično laneno zelena barva tako ugodno de očem, da se karspočijejo v dobrodejnem zelenju. Do zime, mraza in snega lan ne zraste veliko, največ do petnajst centimetrov, kar je že preveč, kajti takega rado vzame zimsko vremensko negodje. Čim manjši je lan - vsekakor mora biti dobro uraščen - tem bolj kljubuje zimi.
V mesecu marcu se pokažejo učinki zime na lanu. Zimske zmrzali, moker sneg, ki je padel na razmočeno zemljo, veter, mrzel, da seže do kosti, posebno, če brije prek mokrih lanenih njiv, so največji ugonobijevalci lanu. Pogled na njivo lanu v marcu že dokaj zanesljivo nakazuje letino: velike lise z. zmrznjenim oziroma pozeblim lanom ne obetajo kaj prida. Vendar se spominjam mladostnih let, ko oče ni vedel, kaj naj napravi: njivo preorje in jo posejc z drugo kulturo ali jo pusti, kakor je, češ morda bo pa nadaljnje vreme tako ugodno, da se bo pridelek
* Kranj 64000, Koroška lb; prof., romanist
popravil. In res, v večini primerov seje tveganje splačalo. Neko leto je bil lan, po/.ebel v februarju, ko so bile njive gole, tako obupno klavrn, da so ga malone vsi kmetje v vasi podorali in njive posejali /. jarim ječmenom. Moj oče ga je pa vsemu navkljub pustil. Da ste videli, kakšen je postal! Sosedje kar verjeti niso mogli in so očetu že kar rahlo zavidali, posebno še v juniju, ko je dozorel!
Meseca aprila je bil že dobro ped visok, v maju šliri pedi in konec meseca je cvctcl. Tu se moram malo pomuditi, kajti brez opisa lanovega cvetja bi bil tale spis malo vreden.
Konec maja je torej njiva pokazala prve modre, še na pol zaprte cvetove. V začetku junija je bila nekam modro nadahnjena, kot bi spretna slikarjeva roka s čopičem mehko potegnila po listu. Vsak naslednji danje bila modrina izrazitejša. Koje takrat potegnil prvi rahel veter, je njiva vzvalovila, da se mi je zazdela kot jezerce, katerega voda se vdaja pritisku zraka, pritisku, ki ga povzročajo sunki vetra. Čim močneje je zapihalo, tem močnejši, večji so bili valovi. Takrat so se pokazale velike preproge same ljube modrine, tem je sledila zelena barva, tista svojevrstna barva lanu, ki se tako čudovito ujema z modrimi cvetovi! Navadno ti dve barvi ne harmonirata, bolje rečeno, ne učinkujeta ugodno, ker sta obe hladni. Tako smo se učili pri risanju na gimnaziji. Toda v naravi je vse lepo in prav, ker je smotrno. Nadvse blago pa vplivata barvi na oči. Namreč barvi zelenih stebel in modrih cvetov pri lanu. In še nekaj: lan cvete samo dopoldne. Ko nastopi opoldanska junijska pripeka, se cvet za cvetom počasi zapre in njiva lanu ostane le še zelena. Gotovo bi prehuda vročina škodila nežnemu cvetju in se ne bi oplodilo. Majhne žuželke, ki so opraševale plodnice, so odletele. Stric Martin in oče sta trdila, da so to posebne vrste žuželke, ki žive samo tako dolgo, dokler cveto lanovi. Drugi so spet menili, da so to tiste žuželke, ki oplajajo več vrst rastin, kajti vse ne cveto naenkrat. Kako je s to zadevo, ne morem reči.
Pred kakimi tremi tedni sem se s svojimi vračal iz. Novega mesta. Kot navadno sem gledal pred avto, obenem pa nisem zamudil trenutka, da ne bi opazoval narave, polj, vinogradov, gozdov, parobkov, jas med gozdovi in kar skrbno obdelanih njiv. Pa sem nedaleč od ceste zagledal njivo cvetočega lanu. Najprej sem mislil, da sanjam, kajti vsako pomlad me zažeja po lanenem cvetju. Ponoven pogled me prepriča, da me ni zavedla kaka fatamorgana, ampak da sem po dolgih letih le spet enkrat videl, po čemer sem hrepenel. Bežno je bilo, kakor je bežna sreča na tem svetu. Najraje bi ustavil vozilo - če bi ga vozil jaz, sam, bi ga zagotovo, tako pa nisem maral sinu reči, naj to stori, ker smo vozili hitro in promet je bil dokaj gost. Nisem pa mogel zadržati vzhičen ja, da ne bi dal duška svoji notranjosti, ko mi je srce kar zaigralo in nekaj hipov hitreje bilo."Joj, poglejte", sem vzkliknil, "lan, cela njiva lanu, prav takega, kakršnega smo gojili svoje čase doma in o kakršnem sem vam že govoril. "Ne bodi no smešen!" je rekla žena. Jure je komaj slišno zašepetal: "A res?" Miki, snahi, se pa že ni dalo kaj reči. Ne zamerim jim, pomilujem jih pa; niso živeli z. zemljo in ne morejo poznati mojih čustev.
Ne smem zaiti predaleč. O lanu govorim. Počasi je izgubljal modrino, le lupatam se je dopoldne še odprl cvet. Teden pozneje sem namesto cvetov zagledal majhne glavice, plodove, podobne borovnicam. V vročini so se kar vidno debelile. Majhni lističi na steblih so izgubljali zeleno barvo, ki je postajala rumena, enako glavice. Takrat je postala njiva malone neprehodna, kajti lan seje pred človekovimi nogami zapletal, vozi jal in vezal v komaj premagljive zapreke. Včasih smo otroci tekmovali, kdo bo prvi prehodil z. zorečim lanom poraslo njivo, pa nikoli nismo mogli dognati, ali je to laže napraviti med počasno hojo ali v teku. Če hodi človek počasi in si z roko odstira bilke, zamuja na času; če teče, se prehitro utrudi in popolnoma omaga. Videl sem težkega vola, ki je z.bcz.ljal naravnost v lan, pa je sredi njive omagal in se hotel vrniti. Ko pa je videl, da bi bila pot nazaj daljša, je le nadaljeval in komaj komaj prišel na drugo stran. Tam je ves oznojen obstal. Šele čez minuto, dve je stopil do očeta, ki ga je vabil s sočno deteljo: "Rjavček, na na!"
Konec junija, v sušnih letih že sredi meseca, v mokrih pa šele prve dni julija, je bil lan goden za puljenje, saj je z. zlatorumeno barvo izpričeval zrelost. Kadar je zorel v moči in seje bohotila rja na bilju in plodovih, je imel rjavkasto ali celo sivo nadahnjeno barvo, kar je obetalo slabšo slamo in manj vredno seme.
Zbornik občine Grosuplje XVII, 1992 ] ~j j
Lan sc, kot sem že omenil, puli, kajti s srpom ali koso pri trdih steblih ne dosežemo ničesar. V suhem zemlja rada odpada in se kar usiplje z. bilk, v mokrem pa puljavci komaj spravijo kepe prsti s korenin. Če je zemlje preveč ostalo na koreninah, odpada pri nakladanju, pri zdevanju, se praši med tolčenjem in še v semenju se dobe številne kepice.
Populjcn lan se. znese vkup in medtem se preštejejo snopi, povezani z nekaj bilkami lanu. Doma sc zdenc, vloži v late, da se v kozolcu pošteno presuši. V vročih dneh je lan suh v dobrem tednu. Zmeče sc s štanta, razstavi po suhi vrtni travi in po islem redu znese na očiščen skedenj ali pod kozolec, kjer je več zraka med delom. Tolčemo lan tako, tla s prevci, narejenimi iz. trdega bukovega ali gabrovega lesa, udarjamo po snopu, položenem na Irdo tnalo, panj ali debcb desko oziroma ploh. Snop držimo z levo roko, udarjamo po njem z. desno, in sicer v začetku močno, pozneje vedno slabolneje, da ne bi poškodovali zrnja. Kadar je lan zelo suh in vreme vroče, zadostuje pet, deset udarcev; če je moker, jih je treba več kol dvajset. Tudi tu smo tekmovali tnlajSi, da nam je delo hitreje minevalo.
Otolčen lan je čakal na nadaljnjo obdelavo: slamo smo naložili na voz, pozidali in odpeljali na košenino. Tam smo snope razmetali po primerno velikem prostoru. Po prvem dežju smo lan pogrnili: v vzporednih vrstah smo ga razmetanega uredili, snope razvezah' in celotno vsebino snopa natanko razrahljali in pogrnili, se pravi, položili v dolge ravne vrste. Ker smo lo delo opravljali trije, štirje ali več, je hitro napredovalo, saj je vsak pogrinjevalec začel s svojo vrsto in nadaljeval, dokler ni prišel do konca, to je do tam, do koder je bilo snopje razmetano. To delo smo opravljali mlajši, ki smo se lahko pripogibali. Oče je leslregel: Z vilami je dometa val snope tistemu, ki mu jih je zmanjkalo. Po opravljenem deluje bilo lepo pogledati na ravne vrste rjave lanene slame, ki so si sledile druga pod drugo v medsebojni razdalji kakih petih centimetrov.
Kadar je šel takrat mimo duhoviti stric Martin, je zagotovo vprašal: "Kaj sc bo zgodilo čez šliri tedne?" Razen očeta, ki je takoj vedel, kam meri vprašanje, smo navadno debelo ali vsaj vprašujoče pogledali v resni stričev obraz. "Ja, tale lan se bo zgodil v tem času, če bo pravo vreme zanj," je prehitel očeta z. odgovorom. Pogrnjen lan se je zgodil, pomeni, da je koža njegovih bilk zaradi sončne pripeke in dežja pa nočne rose po kemijskem procesu postala godna za trenje, saj so bilke postale krhke, lomljive, godne za nadaljnjo predelavo. Lanena slama je dobila izrazito laneno sivo barvo in skoznjo je pognala dokaj bujna otava.
Zgoden lan smo povezali z, več ko meter dolgo žitno, navadno rženo slamo, kajti ti snopi so bili zdaj neprimerno debelejši od onih, narejenih na njivi. Siva lanena slama je bila zdaj suha in lahka. Naložili smo jo na voz, pozidali in odpeljali domov. Tam smo jo zmetali na poseben prostor med odrom in šlanlom, tako daje bila, naložena na debelih smrekovih belicah, na suhem do pozne jeseni ali zgodnje zime.
Potem koje bilo delo na polju končano, saj so bili pridelki pospravljeni, je prišel čas trenja lanu. V vasi, kakih Irislo metrov od s slamo kritih hiš in gospodarskih poslopij, je bila triška jama, globoka dober meter v zemljo, obložena s kamenjem, visoka meter nad zemljo, zidana s kamenjem in vmesno malto, kvadratnega tlorisa in pokrita s streho iz cementne opeke. Nekaj korakov proč so bili v zemljo zabiti koli, visoki meter do poldrugi meter, na teh pa pritrjene trlice, izdelane iz bukovine.
Vsak gospodarje najel toliko teric, kolikor jih je bilo potrebnih, da bo lan otrt v dveh dneh, kakor je bil običaj. Kadar je bilo lanu če/, mero veliko, seje trenje zavleklo na dva ali celo več dni. Oče je pravil, da ga je imel kakšno lelo, on ali sosed Strajnar, toliko, da so trli cel teden ob največjem številu teric ali pa so celo eno, dve trlici dodali,
Čas trenja lanu je bil za vas velik dogodek. Gospodar je moral najeli kurjača - sušilca lanene slame, ki je moral pazili, da je bila triška jama stalno naložena z. bukovimi ali hrastovimi panji, nad katerimi je švigal ogenj in s svojo vročino sušil laneno slamo, razporejeno na trdih, do sedem ali več centrimetrov debelih drogovih iz. trdega ncsmolnatega lesa. Paziti je moral, da se slama ne bi presušila in vnela, kar seje kdaj pa kdaj tudi dogodilo, posebno še, če je bil kurjač prevelik prijatelj žganja, ki ga seveda ni smejo manjkati. Ker je bilo to delo težavno, je sušilcu priskočil
na pomoč kateri od vaških možakarjev. Največkrat je to opravilo zadržal gospodar zase v strahu, da mu del lanenega blagoslova zaradi nevestnega sušilca ne gre po zlu.
Glede na višino kolov, ki so nosili trlice, so bile terice razvrščene po velikosti. Bile so polpražnje oblečene, z lepimi rožnimi predpasniki. Po lan so hodile same k triški jami ali pa jim gaje nosila ena od najetih žensk, ki je bila urna in zabavna. Včasih pa tudi kaleri od fantov, ki je prišel voglarit. Vsaka terica je šop slame otrla do konca, nato je odnesla kodeljo do gladilke. To je bila izkušena starejša ženska, ki je otrt lan zgladila in povezala v debelo kodeljo, podobno bujnim ženskim lasem svetlo sive barve. Take kodelje je gospodar ali kateri od njegovih odpeljal domov in jih spravil na podstrešje, kjer so čakale na prejo.
Lahko si predstavljamo, kako zabavne in zgovorne so bile terice med trenjem. Prav gotovo niso niti na enega znanega vaščana pozabile. Obdelale so ga tako rekoč do kosti. In če je šel po bližnji poti človek, posebno če je bil moški, pa še "fest", so tako dolgo nabijale na prazne trlice, da se je ustavil in se spustil z. njimi v pogovor. Najmanj, kar so pričakovale od slehernega mimoidočega, pa je bil prijazen "dober dan".
Zgodilo se je, da sem prišel izza ovinka, z. grosupeljske strani, in zatopljen v svoje misli nisem slišal ničesar, najmanj pa glasove trlic. Ko sem te zaslišal ter dober streljaj pred seboj zagledal dim iz triške jame in kakih deset živopisanih deklet, sem za hip obstal kot prikovan in v hipu me je spreletclo, da bi se obrnil ali zavil vstran, da bi se tako ognil neprijetnemu srečanju. Toda prepričan, da so me že opazile in da bi se osramotil, če bi zaradi žensk napravil več kot kilometer dolg ovinek, sem se ojunačil, pa zares ojunačil, in stopil dalje po poti, ki je vodila mimo triške jame. Terice so v en mah začele s praznimi tericami tako nabijati, da bi se najrajši vdrl v zemljo. Postalo mi je žal, da nisem prej zavil vstran in bi bil rešen teh peklenskih muk. Premlad sem bil še, menda dijak sedme gimnazije, in noge so mi zaklecale. Pa sem vendar še našel toliko moči, da sem spet samozavestno nadaljeval pot. Zdaj že mimo teric. Kot na komando so trlice utihnile, tericam sem brž. voščil dober dan in nadaljeval pot proti domu. Spet so se oglasile trlice in razbijale, dokler mc ni skrilo drevje na Slrajnarjevcm vrtu.
Pred domačo kapelo sem srečal sestro Ivanko, ki je nesla malico tericam. Trle so torej naš lan, pa tega prej nisem mogel vedeti, ker prav takrat ni bilo nobenega domačega pri triški jami: oče jemalo prej pripeljal otrt lan domov, brat je ravno nakladal drva za jamo, sestra, kije sicer tudi trla, je pa takrat pripravljala malico. Kar nerodno mi je bilo tokrat doma, češ, kako si me bodo privoščile terice, ko pridejo na kosilo, saj se na njihovo dolgotrajno pozivanje, da bi se s pogovorom pomudil pri njih, nisem odzval. Tolažila meje le misel, da sem jih prijazno pozdravil.
Opoldne se v hišo nisem prikazal, jedel sem v shrambi. Toda bal sem se večera, ko bo "likof" in se bodo ženske dalj časa zadržale v hiši. Le kam naj grem, sem se spraševal. Najrajši bi se še ta dan vrnil v Ljubljano. Toda naslednji dan bo nedelja in v ponedeljek bo praznik vseh svetnikov. Domov sem prišel za dalj časa, kajti še zaradi torkovih vernih duš cele tri dni ne bo pouka.
Slabe volje sem bil, pa me je iz. zadrege spravil oče, nevede seveda. Naročil mi je, naj odnesem steklenico žganja tericam, češ da se ne spodobi, da bi bile brez njega, posebno danes, ko tako hladno piha s severovzhoda. Težko sem se odločil, a očetu nisem nikoli ničesar odrekel ali odklonil. Že tretjič ta dan sem moral bili junak. Potem ko sem spil vroč čaj in pojedel kos potice, sem hitro stopil do teric, se najprej pomudil pri sušilcu, ki je spil kar pol kozarca žganja, nato sem stopil do prve terice in ji nalil v drug kozarec, pa je s prijaznim nasmeškom odklonila. Enako so storile vse naslednje. Le starejša Lukčeva Franca, ki je gladila, ga jc spila nekaj, ker jo je zeblo. Mlajše je bilo pa sram, da bi vpričo dijaka pile, čeprav ga je katera med njimi kdaj pa kdaj morda le dala na zob.
Ker so bile nekatere še bolj sramežljive kot jaz, sem se skorajžil in se zapletel v sproščen pogovor. Besede so bile resne, a tudi zabavnih ni manjkalo.
Šele pred osmo večerno uro je bilo delo Za lučjo (za tolčjo) opravljeno. Terice in sušilec so pospravili za sabo, oče in brat sta pomagala. Vsaka terica je očistila svojo trlico, sušilec triško
/liomik občine Grosuplje XVII, 1992
173
jamo, da bo narcd za drugega gospodarja. V vročo peč so zmetali neuporabne ostanke lanene slame in pezdirja, počakali, dokler ni vse pogorelo, nalo pa poškropili zadnje plamenčke z. vodo, da ne bi morebiten veler razpihal in raznesel žerjavice in povzročil požara na bližnjih kozolcih. Vse uporabno sta oče in brat naložila na voz; terice so že prej s sušilcem odšle na večerjo, vsaka s svojo trlico v rokah.
Mama je že zdavnaj pripravila večerjo, kije čakala, deloma v peči, deloma na štedilniku in v pečici. Na raztegnjeni mizi v hiši so bili krožniki, jedilni pribor, Štefan vina, steklenica žganja, domač mošt (vino); v sredi je bil velik šop zadnjega jesenskega cvetja z. vrta, okoli vaze pa za cel jerbas narezane potice in šarklja.
Med dokaj živahnim pogovorom sta vstopila oče in brat in voščila dober večer. Tedaj je mama prinesla ogromno skledo juhe, jo razdelila in potem, ko je prisede! oče, odmolil obvezni Očenaš in želel dober bogžegnaj, pustila še nekaj juhe na dnu sklede za tistega, ki bi si jo še zaželel, a tudi za dokaz, da je večerje več kot dovolj. Večina je jedla juho s kruhom, ki ga ni smelo manjkati. Pogovor je postajal živahnejši, koje sestra prinesla kokošjo obaro, ki smo ji rekli "ajmahl". Marsikdo jo je imel rajši kakor juho, zakaj moja mama je bila prava mojstrica za to jed. Komaj so pojedli to jed, je mama servirala štruklje, ki takrat pri nobenem pomembnejšem delu niso smeli manjkali. To so bili štruklji z orehovim, smetanovim in rozinovim nadevom, primemo sladki in ne suhi, pač pa s kropčkom, torej z. vodo, v kateri so se kuhali. Namesto mokrih, do deset centrimetrov dolgih, pol toliko širokih in visokih, je mama včasih spekla štrukeljčke, ki so bili le dva do tri centimetre dolgi, prav tako nadevani, posuli s sladkorjem in poparjeni. Ti so bili še bolj nasitni kakor prejšnji. Večerja še ni bila končana in štruklji so se še zmeraj kadili na mizi. Obrazi so postajali razgreti, daje bilo treba odpreti okna, navadno tisti dve, najbližji mizi. Zaslišali so se glasovi fantov, ki so voglarili pod okni. Dober tek so voščili, se šalili in peli. Kar naenkrat seje skoz. odprtino prikazala dolga leskova palica, skrbno ošil jena, in še preden si se vprašal, čemu naj služi, seje konica zapičila v najlepši štrukelj, ki jc spretno odromal v usta enega ali dveh fantov. Bilo jc dosti dovtipov in smeha, saj se je igra še ponovila. Končno je ena od deklet vzela kar skledo z. zadnjimi štruklji in jo postavila na okno. Zunaj je zaživelo in prazna skleda je bila hitro nazaj.
Na mizo jc prišla še solata s prekajenim in svežim mesom, narezanim na dokaj velike kose, gruntarske, nato še kuhano sadje, in končno, po vsej obilni večerji še pijača, pecivo in surovo sadje. Vse omizje je bilo že zdavnaj sito in razgrelo, ženske so odlagale jope in plete pa rute. Povabili so fante noter in začel seje ples, ki je z. vmesnimi pevskimi in šaljivimi vložki trajal do dveh zjutraj. Oče je že prej plačal vsakomur po njegovem delu in učinku: sušilcu za težko delo največ, izkušenim tericam več kakor novinkam.
Po drugi jutranji uri je bila hiša prazna, mama in sestri so ob moji pomoči do treh pospravile mizo, pomile posodo, prezračile hišo. Šele ob pol štirih zjutraj smo legli. Pelje fantov jc še vedno prihajalo od nekod iz vasi in posamezne vriske je bilo slišati zdaj tu zdaj tam.
Preja
V dolgih zimskih mesecih je bil čas preje. Pri tem delu je bila daleč najboljša mama. Kmalu po vseh svetih je prinesla s podslrehe kolovrat s preslico, vreteno in kodelje lanu. Ze zunaj je skrbno obrisala prah z njega in z. mokro cunjo potegnila po vseh delih kolovrata, daje bil videli kakor nov. Kot pri vsakem novem Opravilu je bilo tudi pri tem nekaj svečanega, vsaj zame, ki sem tako nestrpno čakal, da leseno motovilo steče.
Naročila je sestrama, kaj naj pripravila za kosilo, sedla za kolovrat, s salom namazala osne dele, nataknila vreteno, nasadila preslico na zadnji gornji del kolovrata, nanjo dala kodeljo
prediva, nataknila vrvco, preprosto transmisijo, ki je prenašala vrtenje /, velikega gonilnega kolesa na vreteno, pognala /. desnico kolo, oslinila prst desnice, s prsli potegnila nekaj lankih vlaken i/, kodelje, jih oslinila, /apela že zvito nit na os vretena, ki seje odslej enakomerno vrtelo in s tem sukalo nit, ki seje ovijala po vretenu. Pri tem je morala predica pretikati lesen klinček v luknjice; te so bile enakomerno /vrtane po dveh krilih vretena, ki je bilo v prerezu podobno lastavici s krili ob trupu. Vreteno je bilo z. enim koncem zataknjeno v slepo os, z, drugim pa zapeto v drugo večjo os z železnim ogrodjem, in sicer tako, daje tekla skoznjo nit, ki seje zaradi vrtenja vretena in zgoraj omenjenega krila vretena in lesenega klinčka enakomerno ovijala okoli tega. Predica je veljala za dobro, če je znala presti enakomerno tanke niti, torej tanko prejo, lepo zvito, neskrotovičeno, s kakršno je tkalec lahko tkal tanko platno.
Mama je presedela dolge ure pri kolovratu, posebno po nekaj dnevih predenja, potem ko je bilo delo utečeno. Sestre so manj predle, zakaj časi so se spreminjali in kolovratov je bilo vedno manj. V mojih mladih letih je še vsaka nevesta, poročena na kmetih, imela kolovrat med baližem, pozneje pa le še redke. Ko mi je bilo dvajset let, je to, nekdaj značilno orodje domače obrti, izginilo, kajti tudi kmečka dekleta in matere so kupovale zgolj umetno, strojno tkano platno in blago, z. izjemo ročno pletenih plelov, ogrinjalk, jop, šalov, nogavic in rokavic.
Sestre, starejše, so predle samo zvečer, ker so imele čez dan dovolj drugega dela. Tako so prihajali na obisk možje in fantje le ob večerih, navadno po večerji. Takrat je bilo v hiši izredno živahno in zabavno, saj so bili nekateri prav nadarjeni za duhovite šale in zanimivo pripovedovanje. Med najljubšimi mi je bil Jernejselc, blizu šestdeset let stari cerkovnik Smrekarz Bleč jega vrha, dobrovoljen, zgovoren, ki je znal tako trezno in pametno razpravljati z mojim očetom o čemerkoli, najrajši pa 0 politiki, med prvo svetovno vojno pa o bojih na fronti in slovenskih Janezih, vojskujočih se v Tirolah, v Galiciji, ob Soči in drugje. Mož je bil srednje postave, okrogel, dobrovoljen, stalno z. nahrbtnikom na rami in palico v roki. Kot mežnar podružnične cerkve na krpi zemlje ne bi mogel preživljali dokaj velike družine, zato se je ukvarjal s krojašlvom. Ker ni bil drag, mu je moj oče dajal delat obleke zase ali katerega izmed nas fantov. Tako je meni naredil obleko, ko sem bil v tretji gimnaziji. Še kar, toda hlače niso bile ne dolge ne kratke, nekako do srede meč. Hudo mi je bilo, da bi se razjokal, na obleko sem komaj čakal, saj je bila prejšnja že zelo zdelana in zašita. Rekel sem, da bi imel rajši kratke hlače, do kolen ali pa dolge. "Oh, nikar dolgih, take so za na kmete," je menil krojač. "Takle fant", se je okrcnil k očetu, "mora imeli kratke. Jc lepše."
Obveljala je njegova, ker si najbrž ni mogel predstavljati, kako neumno bi bilo zanj nositi že narejene hlače nazaj, na svoj dom.
Ta je prihajal le podnevi, in potem, ko mu je oče plačal, mama pa postregla z. malico, je odšel s svojim običajnim "boglonaj, pa lahko noč imejte".
Ob večerih na preji mi je bil všeč Bubnov Jože z. Gradišča, ki je tako plastično pripovedoval novice in doživljaje v svojem kraju in tistih, kjer je pozimi opravljal razna sezonska dela, večinoma v gozdovih, kjer je neštetokrat naletel na ubogo živad in jo reševal pogina od lakote in mraza, tako da jo je nosil domov in ji dajal toplo posteljo v hlevu ali v hiši. Slrahu ni poznal, o strahovih je pa vedel veliko povedati, vendar ne tako, da bi poslušalec spravljal v srh, pač pa s svojim treznim mnenjem, da strahu ni, le slab človek ga povzroča ali pa ga ustvarjajo zrahljani živci. Ker seje kmalu poročil s sosedovo Ano in sta se naselila v popravljeno Jamnikovo, po lastnini Strajnarjevo kajž.o, je prinesel ime Bubcn s seboj in poslej je še pogosteje prihajal v zimskih večerih k nam, da se je lahko pogovoril z. mojim prikupnim očetom.
Na prejo so prihajali domala vsi vaški fantje, celo iz bližnjih in bolj oddaljenih vasi seje kateri ojunačil, če se ni bal domačih, poliških in njihove konkurence pri dekletih. Po poroki najstarejših dveh sestra in po smrti sestre Anice je bilo fantov manj, a še zmeraj dosti, saj sta bili, posebno Francka, prav čedni. Med prejo je mama ali ena od sestra fantom postregla s kruhom
in pijačo. Žganje so včasih plačali, vina pa menda nikoli, ker je bilo domače, sadjevec, in ker smo sadja vsako lelo dosli pridelali.
Kolovrat je tekel sredi hiše ali, v hujšem mrazu, pri peči, kjer smo moški večer za večerom kaj počeli: iz. gladkih leskovih vitrnikov delali vilre za koše, košare, korbe, cambohe, cajne in lese, vilre devali v posodo z vodo, da so se zmehčale in poslale prožne in voljne. In medlem ko smo mlajši vitrali, sla oče in starejši bral plella. Včasih sem tudi jaz kakšno čajno ali košarico spletci. Za to so bile potrebne ožje in lanjše vilre, za koše, posebno pa krompirjeve korbe, pa predvsem debelejše in širše. Ogrodje zanje sta napravila spel oče in brat, ki je bil za vsako delo mojster, kakor oče in kakršnih je bilo malo.
Drugič spet smo med prejo čistili in predli štrike in vrvi s pomočjo preproste priprave, ki je tri ali štiri trakove iz. čvrste konopljcvc slame združila v močne vrvec (štrike) in vrvi. Tudi konopi jeva slama se je morala goditi kakšne tri tedne na travi kakor lanena.
Tako smo sleherni zimski večer kaj delali. Oče in brat sta popravljala orodje za obdelavo zemlje ali izdelovala novo, od molik in krampov do pluga in bran, od vozičkov in kul do voz in njihovih delov. Napravila sta tudi nove komate, nove vozove, da, celo nove stole za kuhinjo, shrambo in hišo. Spominjam se, da je oče naredil novo posteljo, da ne govorim o sodčkih in sodih, ki jih jc iz. hraslovine napravil vsaj deset Vina smo namreč vsako lclonaprešali nekaj sto litrov.
Tako so minevali večeri vse do devete, desete ure, ko smo hišo počistili, malo prigriznili, kruh, jabolka, hruške, suho sadje in popili kozarec mošta ali vina, v časih hujših prehladov pa domač čaj iz. bezga, lipovega cvetja, mete, tavžentrož, janeža, sladkih koreninic, ajbi.ša, žajblja in drugih zdravilnih zelišč, ki smo jih med letom nabirali vsi člani družine.
Mama je doprcdla v februarju ali v začetku marca. Prejo smo z vreten nanizali v dolge štrene, jo oprali in posušili obešeno na lesenih drogovih, zataknjenih v železne drogce, ki so bili pritrjeni v strop nad pečjo. Oprane in posušene štrene smo spravili v gonijo malo sobo z, dvema oknoma, ki smo jo imenovali "kukerle". Obešene na vrvce so čakale tkalca, ki ga zadnja leta ni bilo več lahko dobili, kajti z odmiranjem lanorejc je tudi tkalska obrt pojemala. Tkalci so bili zdaj že zelo redki, zato jih je bilo treba na mile viže prosili, naj vzamejo prejo v predelavo za platno. Kam so naši nosili oz. vozili prejo, ne vem več. Spominjam pa se, da so omenjali Lobček in Plešivico, kjer je imela mama sorodnike. Toda preje nismo smeli Ikalcu nositi v štrenah, pač pa v klobčičih. Čeprav je bila lanena slama dokaj dobro očiščena že pri trenju lanu, jc vendarle vsebovala še precej kratkih drobcev bilk, pezdirja, ki jih je bilo treba odstraniti, preden je šlo vlakno k tkalcu. Na podstrešju smo imeli staro hruškovo skrinjo iz. leta 1767, ki jc štirikrat romala od vasi do vasi, od hiše do hiše kot del bale nevesti v novi dom. Na lo skrinjo smo pritrdili velik greben, skozi katerega je morala vsaka štrena, preden smo jo odnesli v hišo in zvili v klobčič. Kadar je. bilo pod streho zaradi hujše zime premrzlo, smo to delo opravljali v topli hiši. Eden od nas otrok je držal štreno napeto na stegnjenih rokah, mama pa je zvijala prejo v klobčiče, ki so bili veliki kakor najdcbelejša jabolka. Med zvijanjem preje v klobčič sem moral mami ali kakšnemu drugemu zvi jalcu pomagati, lako da sem vzporedno z maminim zvijanjem klobčiča enakomerno premikal roki levo in desno, in sicer tako, da sem ob vsakokratnem prihodu v skrajno levo stran upognil dlan leve roke navznoter, ob prihodu v skrajno desno pa desno dlan navznoter, s čimer sem dal niti možnost, da je zdrsnila z. roke. Takoj pa sem moral dlan vrniti v skrajno levo oz. desno, da sem zadržal štreno na zapestjih. Včasih seje nit za predla, zamešala, skrotovičila, da jo je mama komaj rešila.
Namesto rok smo uporabljali tudi napravo, ki smo ji rekli "garnpral" (Garnberad). Čudna na pogled: na šlirinožnem lesenem stojalu višine enega metra je bila v sredini kvadratnega okvira dolga os z. ročico, na zunanji strani sredi osi pa vdelan dvojni pravokotni križ, na koncu kalerega so bili tanki leseni drogci, torej štirje. Na te smo nataknili šireno, ampak le tako, da smo oba okvira hkrati stisnili po eni diagonali. Šele nato smo lepo poravnano štreno nategnili in napeli, tako da smo okvira spravili v kvadraten razpon. Končno je eden vrtel napravo, drugi zvijal niti v klobčiče.
Šele zdaj je bila preja nared za predelavo v platno.
Ob prvem toplem in sončnem vremenu konec maja ali v začetku junija smo plalno pobelili. Na čisto vrtno travo smo pogrnili blizu tri četrt metra široka in do pet metrov dolga platna, jih ob sončni pripeki škropili s čisto mrzlo vodo, in ko se je platno posušilo, ponovno, morda dvajsetkrat na dan. Že prvi dan je dobilo svetlejšo barvo. Če smo delo opravljali več dni ali cel teden, je ob stalni sončni pripeki postalo domala snežno belo. Čim bolj belo je bilo platno, tem lepše so bile rjuhe iz njega. S tem se je moja mama tako rada ponašala.
Svoj čas so fantje nosili hlače iz. domačega platna, in to praznične. Oče jih je še. Na moje vprašanje, kako so jih likali, je rekel, da tako, da so jih od pasu do spodnjega roba zmočili na mestih, kjer bosta podolžna roba in jih tako dolgo drgnili s posebno leseno gladilko, da sta bila robova ostra. Tudi po ostrini le-teh so dekleta cenila fante.
Laneno seme so pa gospodarji in gospodinje uporabljali za krmo živini, za olje, za zdravilo, za firnež in še marsikaj. Odvečno pa prodali.
ZbOIllUl oMilK Grosuplje XVII, 1992
177
NOVE PESMI
Darja Bregar*
Odmevi davno t loži vele ga se razraščajo v bučečo glad po nedotivetem. Vsi drugi glasovi so daleč in nemi.
Tvoj nasmeh je veter odnesel med gole veje. V sivi svetlobi si daleč in boleče nem.
Spusti
šumenje vetra in dežja skozi vsa okna, skozi vsa vrata; naj se zlije Z hučanjem najinih teles.
Vstopil si
in s tabo
veter negotov.
Ko si odšel,
je veter ostal z. menoj.
Norem poznati
umazane reke,
kije zelene loke
spremenila
v blatno močvirje.
Pa me nosi s seboj...
Ne morem stegniti roke
in pobotati
tvojih oddaljenih vek.
Z žejnimi dlanmi
zbiram drobce svetlobe
za plamen.
ki bi ti ogrel oči.
* Velike Lese 5, 61301 Krka; knjižničarka
/boniik oltfinr Grmupljc XV]], (992
KRONIKA, JUBILEJI, KULTURNI DOGODKI
179
HVALNICA DOLENJSKI IN NJENI KULTURI Ob odkritju spominske plošče Mihu Kastelicu
Tone Pavček
Naj začnem z. lepo frazo. Zbrali smo se na slab dan za lepo delo! In še: Verjeli hočem, da mi boste verjeli, ako sem zadovoljen in srečen, da sem med svojimi, da sem med vami. Kajti res je, kar je res: rad sem med temi polji in hoslami, rad sem v teh krajih, rad sem, do sreče in bolečine rad na Dolenjskem. Danes pa še posebej. Najpoprej kajpak zaradi njih - naših prednikov, slavnih mož, ki jih po zasluženju in zavoljo njihove slave slavimo. Tako smo lu zaradi vašega sovaščana, rojaka in znamenitega prednika, čbeličarja in čebelarja, pesnika in urednika, knjižničarja in knjigoljuba Miha Kastelica. A vesel sem ne manj tudi zaradi vas, ki sle čez. slemena let in čez menjave časov ohranili spomin nanj in ga počastili z znamenjem na hiši ki je bila njegov dom in bo tako ostala domovanje slovenske zavesti. Predvsem pa sem vesel tega našega srečanja tukaj zaradi pokrajine, ki ji vsi pripadamo, zaradi le naše ljube in lepe Dolenjske. Vaše in moje
Pravijo, nebo sanja zvezde, zemlja sanja ljubezen. Dolenjska zemlja ne sanja ljubezni, ona je ljubezen sama. Nikjer ni svet tako lep kakor tukaj. Nikjer niso trave lako zelene kakor tukaj. Nikjer ne brste tako muževne brstike kakor tukaj. Nikjer ne žubore in se ne prcgibljcjo potočki tako kakor tukaj. Nikjer ptice ne prepevajo tako lepo svatovskih pesmi v kljunih kakor tukaj. Nikjer ne valove žita tako visoka in tako bahata kakor tukaj. Nikjer ni valoviti >st življenja lako nakodrana kakor tukaj. Slovenski značaj, prilagojen tej širni in neizmerni, v nič bežeči valovitosli, pokoren vsemu, vsemu, vsemu majhnemu in enkratnemu, kar je tukaj, se ni nikjer tako izrazil v svoji celovitosti kakor tukaj, na Dolenjskem. Bilo bi nemogoče, da nc bi iz te pokrajine, iz tega čudeža narave, iz. zaokroženosti v malem in iz dlani večnosti nc zraslo kleno zmo za rast in za sad. In če pravijo: v vsakem semenu je kal, je klica novega; v vsakem telesu je srce, zven, zaznava lepega; v vsakem živi jen ju je črv, želo zla, ki rasle in rasle in uničuje življenje - mi tu na Dolenjskem pravimo drugače: na tej zemlji, p<xl lem visokim nebom se žlahtni žlahtna žlindra čisle rude za prihodnosl, tu sem je svarnik se jal milost in lepoto. Zato naivni verneži in verni gorečneži verjamemo, da je milost neba neskončna in da smo ljudje rojeni ne za zlo, ampak za srečo. Vemo, da je temeljno zlo sovraštvo in da nas bo rešila samo ljubezen. Kullura te pokrajine nam drugega nauka ne more dali, nas drugače nc more učiti. Kajti bilo bi nemogoče in absurdno, da ta pokrajina, ta bogatija, ta zemlja, zagotovo najbolj slovenska, nc bi rodila iz sebe in iz. svojih stoletnih sanj brstov in biserov in bogastev, ki ostajajo nam minljivim popotnikom prek zemlje v zemljo čar in dar, njej, tej večni deželi pa neminljiva slava in čast.
Nekaj, ne malo neminljive slave prihaja do nas iz preteklosti, rekel bi, iz našega korcninja, iz. temeljev, ko se je zidala stavba slovenskega duha, ko so rojili roji Čebelic in je prešernovsko polno zapel v dotlej pesniško jecljajočem jeziku veliki France. In zgodil seje pravi čudež: iz jecljanja smo slopili v govor, iz molčanja v svel besed ja, iz nabožne in priložnostne rxwkocn.ee v zrelost poezije, s Kranjsko čbelico vašega Kastelica in seveda glavnega pesnika Prešerna v Evropo. Ne le da seje nadaljevalo izročilo starih Pisanic in V(xlnika, premagan je bil strah pred cenzuro in pred tveganjem, gmotnim in duhovnim, sslovcnsko knjigo. Začelo seje novo obdobje slovenske posvetne književnosti, začelo se je širiti pohujšanje z revijo, s pesniškim zbornikom in prek umazanega kvanlanja, kot so čistunci - zmeraj se najdejo! - krstili Prešernove pesmi, smo dosegli Slovenci vrhove Pamasa, ki jih poldrugo stoletje kasneje še zmeraj pobožno gledamo iz. doline, nc da hi jih I s<xlobno govorico dosegli. Saj, še danes nemalo šteje dobra lilerarna revija, za tisti čas in za utemeljitev slovenskega kulturnega programa, za utrditev besede in zavezanosti tej besedi pa jc pet zbornikov Kranjske čbelice urednika Miha Kastelica pravi |xxlvig in veličastno kulturno in nacionalno dejanje. Urednik je zbral okrog pesniškega zbornika domala vse pesnike po Kranjskem in Koroškem, sam je pridno pesnikova! in kol kulturni preroditelj l čutom za pesem in s premislekom za gmotno plat zadeve na "svitlolx> dajal" bukvice, ki so podeželsko, v mrtvilu Ktohlo Ljubljano vzburile, da seje glas o njej slišal po tedanjem kullurnem svetu in da imamo tudi ml, daljni potomci znamenite trojke Čbclic: Prešerna - Čopa Kastelica dandanes svoj glas. Po potrdilo za to misel ni Ireba hixlili daleč: naša današnja slovenska himna,
pesem naše države, je Zdravijica, ki je bila prvič objavljena v petem zvezku Čbelice v slavnem letu 1948. A kajpak ne gre le za himne. Gre za vsakodnevno življenje s kulturo in s pravo prešerno besedo.
Lejte, ta slovenska beseda ali ta slovenska kultura, taka, kol je, v kakršno smo bili oh rojstvu položeni, je naša izkaznica, je možnost našega polnejšega in celostnega bivanja. Naš današnji in naš jutrišnji dan bosta v nemajhni meri odvisna od tega, koliko bomo dediščino, ki smo jo prejeli s kulturo preteklih rodov, nadaljevali, kako jo bomo, oplemeniteno in obogateno, izročali zanamcem, kako bomo notranje bogato duhovno in kulturno živeli. Kultura namreč zagotovo pomeni tisto duhovnost, ki je skladje, sozvočje, pravo razmerje stvari v nas samih in s svetom, v katerem živimo. Mnogokaj, kar je bilo narobe v bližnji preteklosti in kar zdaj kakor suha skorja z. drevesa odpada, je bilo kot ožganina ali robalost in surovost časa od l<xl in zato ker smo grešili zoper naturo, zoper kulturo, zoper duh civilizacije, ki so del nas in našega naroda. Kajti enoje nedvomno: kultura še zdaleč ni le igra ali pesem, nastop ali knjiga, ni le ta ali ona spominska plošča, je neskončno več in je globlje in širše Jc način našega bivanja, celostno doživljanje sveta, okolja, ljudi, svojega življenja in njegovega globljega smisla, njegove svetosti, njegove veličine. Tako je rušenje razmerij v naravi, podiranje skladnosti v sebi, zopcrstavljanjc naravnemu teku stvari nekakšno moderno barbarstvo, kije v svojih razdiralnih posledicah in v svoji lahkomiselni površnosti hlastanja za užitki in za zgolj imeti globoko protikulturno dejanje. Predvsem zato, ker nastopa zoper večno človekovo hrepenenje, ustvariti in postaviti zase in za bližnje stavbo duha, tempelj besede, šotor duhovnega razkošja. In ta znamenja notranjega bogastva so naši predniki zmeraj postavljali. Lahko se jim čudimo in jih slavimo za njihovo prizadevnost, za njihov čut za lepo, za njihovo in našo belo krizantemo, kolje slovensko kulturo poimenoval Cankar; in četudi smo bili bolj revni kot dandanes, bolj ogroženi kot dandanes, bolj neuki in bolj v svoj mali svel zaprli kot danes, jc bilo, sc zdi, več posluha in ljubezni za bukve, za igro, za pesem, za sliko, za stavbo, za pokrajino s poslikanimi cerkvami, z. domovi, kjer je vse polno predmetov pričalo o ustvarjalnosti in nepotešeni sli po lepoti slovenskega človeka. Na nas je, dedičih teh preroditeljskih r<xlov, slavnih Čbcličarjcv, da po trolovsko ne lenarimo v njihovi senci, ampak da širimo svetlobo duha v sebi in vsepovs<xl, kjer smo in bomo.
In le če bomo to rxx;cli, bomo trdno stali na svojih tleh in obstali za vekomaj.
Zbornik občineGrosuplje. XVII, 1992
181
IVAN MARKELJ - IVO, .IOHAN Ob 140-lclnici rojstva
France Adamič
Ivan Markclj je na seznamu zaslužnih in znamenitih občanov naše občine. Živel in delal je v drugi polovici prejšnjega stoletja. Uveljavil seje kol šolnik in vzgojitelj, kol predavatelj, kronisl in organizator slovenskega šolstva. Bil je eden prvih naravoslovcev z Dolenjske.
Rodil seje 9. decembra 1853 kmečki družini v vasi Pungert št. 5, fara Šentvid pri Stični. Oče Mihael je imel manjšo kmetijo, mati mu je bila Marina, roj. Vovk. Osnovno šolo je Ivan obiskoval v Šentvidu pri Stični, gimnazijo pa v Ljubljani, kjer je leta 1873 maturira); nato seje vpisal na dunajsko vseučilišče in študiral prirodopis, matematiko in fiziko. Po diplomi je poučeval naravoslovne predmete na realki v Ljubljani, od leta 1880 dalje pa na učiteljišču v Kopru. Leta 1891 je bil imenovan za ravnatelja učiteljišča, ki ga je uspešno vodil do smrti, 16. decembra 1903. Markclj je bil ves čas član istrskega deželnega sveta za šolstvo v Trstu, v šolskih letih 1889 1891 je bil šolski nadzornik za slovenske, hrvatske in italijanske ljudske in meščanske šole. Na podlagi spoznavanja razmer v istrskem šolstvu je leta 1884 v reviji Slovan objavil 4 črtice v šolah v Istri; obravnava takratne razmere ob nastajanju narodnih šol. Več let je za koprsko učiteljišče urejal šolska izvest ja, v izvcslju za šolsko leto 1899 - 1900 je objavil zgodovino razvoja učilcljišča: Gcschichlc der k.k. Lehrcrbildungsanstalt und des Lchrcrbildungswcsens in Istricn (Vom Director Joh. Markclj), Capodistria 1900. V poročilu navaja podatke iz kronike koprskega učiteljišča in nekaj zgodovine o izobraževanju istrskega učilcljstva v drugi polovici 19. stoletja.
Viri: Matični arhiv Ljubljanske nadškofijc; - SBL II, 48; - PSBL 9, K-P, 361; - NUK - bibliograf, kartoteka.
BERICHT
1.1. Liliti1iiliiiiiis-llisl.il
m
CAPODISTRIA,
verftffantlfcht am Sohluate dat Sclmljahrci 16991 900.
■ UIHbh. V..i„ lik
CAPODISTRIA. SKL0STVKHI.AO I>EH ANSTAl.T. 1900.
I>.<hI< «wi CotK.1 * fr>..l» m UJHi<ii<iri»
Naslovna stran izvestijz Markljevo razpravo o zgodovini koprskega učiteljišča
Zktatt obtir* Grosuplje XVII, 1992 ] g-j
ANTON C RUM, ORGANIST IN SKLADATELJ
Cvetko Budkovič
Anionu Grumu, ki je pel v vokalnem kvarlciu in na kom pri organistu Jcrinu, se je rodil 8. aprila 1877 na Lipoglavu nad Šmarjem pri Grosupljem sin islega imena. Ljudsko Solo je obiskoval v Šmarju, kjer je od lela 1868 do 1900 poučeval Johann Borštnik, eden najboljših učiteljev šmarske šole, z očetovskim odnosom do mladine in odlikovan S srebrnim križcem s krono. Po tedanji izobraževalni praksi jebi] tudi delno glasbeno izkušen, zatoni izključeno, daje dal prav Borštnik bistremu otroku prve vzpodbude v tej smeri. V Ljubljani je Anton obiskoval realno gimnazijo1 in se lela 1895 vpisal v orglarsko šolo. Od leta 1877 do 1909 jo je vodil in lam poučeval harmonijo, kontrapunkt, oblike kanona in klavir znameniti skladatelj, odličen orglar in pedagog Anton Focrster. Koralno in figuralno pelje, klavir in orgle pa je učil p. Angelik Hribar. V treh letih jcGrum tu pridobil precejšnje glasbeno znanje in je še pred zaključnim izpitom leta 1898 dobil službo organista in učitelja glasbe v frančiškanski gimnaziji v Sinju. Po enem letu poučevanja je moral obleči vojaško suknjo. Koje opravil vojaško dolžnost, seje zaposlil kot pisarniški uradnik na okrajnem sodišču na Brdu pri Lukovici, nato na okrajnem glavarstvu v Kranju in na sodišču v Ljubljani. Leta 1910 je bil pomožni uradnik pri Hranilnici v Ljubljani. Naslednje leto jc že orglal v šentjakobski cerkvi, kjer je nasledil skladatelja Leopolda Belarja in Frana Gcrbiča. Takrat ješe prevladovalo Cccilijino gibanje, ki jc v cerkveni glasbi propagiralo koralno petje, pri vcčglasju pa stil renesančnega skladatelja Paleslrinc. Ob njegovem prihodu so peli na koru le sopranislki, allistka, tenorist in basist. Sčasoma seje število pevcev povečalo, vendar ni preseglo komorne zasedbe (do 14 pevcev). Navzlic temu je prevladovalo mnenje-, da "je bilo petje v šentjakobski cerkvi najlepše v Ljubi jani"./Popis i/. Št. Jakoba v Ljubljani, CG, 34, 1911, 30 in še CG, 43, 1920,46/.
Anton Grum, organisl in skladatelj. S. IV. 1X77, Ijpoglav - H. IV. 1975, Dubrovnik
Leta 1912 jc. odšel na bolezenski dopust v Dalmacijo. V Dubrovniku jc našel dokaj klavrne razmere na p<xlr<KJu cerkvene glasbeno-izvajalne prakse. Bogoslovci in starejši kanoniki so pri duhovnih opravilih peli zelo slabo. /CG, 35, 1912,48/. Tudi v Zadru, kjer se je mudil naslednje leto (1913), so peli ob spremi javi orgel popačene enoglasne koralne speve. Na koru je največkrat pel kar sam organisl, ker pevcev ni bilo. Namesto giaduala in drugiluluhovnih pesmi je organisl igral arije iz Verdijevih oper, iz. Trubadurja in Aide.2
Grum jc bil kritičen opazovalec. /Glej njegove Spomine na Zadar, CG, 37, 1914, 65-66/.
Med prvo svetovno vojno je bil vojak v ljubljanski kasarni in /.dovoljenjem vojaških starešin orglal v šentjakobski cerkvi. Tri leta /1919-1922/ je poučeval pelje na realni gimnaziji v Ljubljani; nato je bil blagajnik pri Slovenski banki. V letih <xl 1924 do 1926 je vodil zbore Rok<xlclskih ponudnikov, pevsko društvo Slovan na Brdu pri Viču in pevski odsek društva Merkur. /SBL, I., 1925-1932, 271/.
Od leta 1925 je deloval kol zasebni uradnik na Vrhniki. Takrat je proslavljal 50-lctnico orglanja po slažu eden izmed najstarejših in najlx>lj zaslužnih slovenskih organistov, upokojeni nadučilclj Vinko
Levstik; <xl papeža je prejel <xlličjc Pro Ecclesia et Pontificc. G rum je pripravil in zaradi slavljenčcve bolezni tudi izvajal zahtevni glasbeni program. Pelo je, po enih podatkih 20, po drugih 30 pevcev. Orglal je takratni vrhniški kaplan Franc Blažič, dirigiral pa Anton Grum. Nekaj l<x;k je spremljal g(xlalni orkerster. Glede programa je kritik omenil, da so peli preveč nemških pesmi. Vrhničani so v splošnem izvajali poleg cerkvenih tudi svetne pesmi in z zborom gostovali po Gorenjskem, med drugim v letoviškem Bohinju. Dirigent je bil zelo prizadet, koje bil Blažič prestavljen v Trbovlje, saj mu je pri korepeticijah kot spreten improvizator veliko pomagal; bil je tudi uglaševalec orgel. /St. Premrl, Koncertna poročila, CG, 48, 1925, 108-110/.
Kojc Grum dosegel 58 let (1935), seje zaradi poškodbe na prstih upokojil. Leta 1938 je ponovno odšel v Dalmacijo. V Kuni na Pelješcu je učil otroke peti gregorijanski koral in narodne pesmi; nekaterim slovenskim napevom je rxxllož.il hrvaško besedilo. Z otroškim in dekliškim pevskim zborom je uspel nastopati v dvoglasju; peli so Misso de angelis. Moški zbor pa v štiriglasju ni vzdržal. Več uspeha jc imel s tamburaškim orkestrom; vanj jc pritegnil 50 ljubiteljev teh instrumentov. Prirejal i so koncerte. Kot odličen orglarje imel lepe uspehe pri poučevanju tega instrumenta, vendar o njegovih učencih poročila ne govore. Za imenovane vokalne in instrumentalne izvedbe jc prirejal tečaje tudi v Stonu in Dubrovniku. /A.Grum, Dopis iz Kune na Pelješcu, CG, 61, 1938, 153-156/.
Bogat jc Grumov kompozicijski opus. Skomponiral je okoli tristo, povečini vokalnih skladb, <xl teh je približno polovica svetnih. Ohranjene so nekatere ocene. Pisala sta jih najprej njegova učitelja iz Orglarske šole. Stanko Premrl je bil v primerjavi s p. Angelikom Hribarjem strožji. V kompozicijskem stavku mu jc priporočal več harmonske doslednosti, pohvalil pa je njegovo mašo na čast sv. Antonu Padovanskemu./CG, 60, 1937, 198/. V (x;enah mu ni prizanašal tudi skladatelj Matija Tome. Med uspele Grumovc skladbe je uvrstil kantato Himne krepko in slovesno donijo. /CG, 53, 1930, 155/. Skladatelj Alojz Mav je pohvalil njegovo Hvalnico.
Poleg prej imenovane maše je komponiral še: Missa de Requie cum responsorio Libcra, Tebe Boga hvalimo, Slaroslovensko mašo, Latinsko mašo na čast sv. Ignacija. Cerkvene skladbe je zbral in objavil v Pesmarici I. Tuje 65 skladb, med njimi so maše, psalmi, božične, obhajilne (10), velikončne (10), adventne (10), Marijine pesmi (5), himne (4). Večina teh je izšla v glasbeni prilogi Cerkvenega glasbenika, na primer Drevo (Kaka Jeseja- za sopran in tenor solo, šestglasni zbor in bas /CG, 70, 1977, 48/, Predobri bog- za moški zbor, Oče naš - za mešani zbor, Aleluja - v triglasju in druge Nekatere Grumovc skladbe pojejo še danes po cerkvah: Mati usmiljena, V ponižnosti klečimo, Zahvaljena, Jagnjc božje. - Skrbno je sestavil in predstavil celotni Grumov glasbeni opus dr. Edo Škulj v Cerkvenem glasbeniku 70, 1977, št. 4-6, str. 52, 53. Prav bi bilo, da bi ga v daljši razpravi predstavil in ocenil šc kakšen muzikolog.
Kol človek je bil živahnega, nemirnega, zvedavega in kritičnega značaja. Po postavi je bil zelo visok, hodil je vzravnano. Poročen je bil z.Gizelo Weiss, ljubljansko Nemko. V zakonu SO se mu rodili trije Otroci, hčerka Rely, sin Leon, doktor prava, ki seje med obema vojnama naselil na Dunaju, in Danijel, matematik in glasbenik. Leon je imel dve hčeri: Lco in Pio. Slednja je bila ponxxna /.opernim pevcem Langusom. Kot vdovec seje <x;c in ded ponx;il s Čehinjo Srečko Prohasko. V Dubrovniku mu je bil drag prijatelj don Kosta Sclak, slovenski duhovnik in skladatelj.
Anton Grum, skladatelj, glasbeni pedagog, organist, zborovodja in glasbeni organizator je s svojim delom prispeval k dvigu glasbene kulture na Slovenskem in v Dalmaciji. Umrl jc v Dubrovniku, 8. aprila 1975 na 98. rojstni dan. Njegovo srce pa jc hrepenelo po domačem kraju, kot je zapel:
Oj Lipoglav, moj rodni dom, nikdar pozabil te ne bom.
Opombe:
1 K.k. StaatS - Obcrrcalschulc in Laibach, Haupt - Katalog za leta 1887 - 1889, 1890 - 1891, 1891 -1892. V teh katalogih med učenci od 1. do 3. razreda Antona Gnima ni najti. /Zgodovinski arhiv mesta Ljubljana/. Prav tako ne v Jahrcsbcricht der k.k. StaaLs - Obcrrcalschulc in Laibach, Schuljahr 1886/87
1894/95/Slovanska knjižnica). Ni izključeno, da je obiskoval katero drugo gimnazijo.
2 Ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja so bile podobne glasbene razmere tudi v cerkvah na nekaterih področjih slovenskega p<xlcželja. Neredko so igrali posvetne napevc, polke, valčke in koračnice. Orgel v manjših cerkvah ni bilo in so petje spremljali godci. Glej Dragotin Cvetko, Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem, III., str. 232; Andrej Vavken, Učiteljski tovariš, 1862; Novice, 1865, 15, 124; Izidor Cankar, Obiski, 38. - Glede šolanja Antona Gruma glej še: C.Budkovič, Osnovna šola v Šmarju, od 1793 do 1925, ZOG III., 71, 72, Stanko Trobina, Slovenski cerkveni skladatelji, DZS, 1872, 136, 137.
OSEMDESET LET PROF. DR. FRANCETA ADAMIČA
Mihael Glavan*
Jubileji so zmeraj kočljiva tema. Kolikor višji so, toliko bolj slovesno pisanje se jim prilega, a slavljenci bi se jim raje izognili. Tudi France Adamič je pred kratkim zamahnil z. roko, kakor da hoče odpodili sitno veščo, ko smo mu voščili k osebnemu prazniku. Pa saj je tudi lahko, ko pa je videti zdrav in krepak kot kak šcsldesetlclnik.
Naš prof. dr. France Adamič je v resnici velik mož, zaslužen strokovnjak in nadvse prikupen človek. Vse življenje je zvest svoji zeleni dolenjski naravi, a ne le kol naiven člen v njenem prvinskem smislu, temveč tudi poklicno, kot strokovnjak - naravoslovec. To njegovo osnovno poslanstvo jc široko znano inje bilo ob njegovem rojstnem dnevu, 4. oktobra 1991, v strokovnem tisku znova temeljito in izčrpno pregledano in ovrednoteno, zato ga bomo ob tej priložnosti le pregledno omenili, da si osvežimo spomin.
France Adamič
France Adamič je po diplomi na Kmetijski fakulteti v Beogradu opravljal vrsto pomembnih strokovnih nalog, od srednješolskega profesorja na Vinarsko-sadjarski in Kmetijski šoli v Mariboru in Šentjurju, preko upravnih služb v zvezi s svojo stroko, npr. Ministrstvo za trgovino, Ministrstvo za uvoz in izvoz, do vodstvenih mest v podjetjih Sadje in Slovenija vino itd. Po izvolitvi za docenta na novi slovenski Fakulteti za agronomijo in gozdarstvo in po pridobitvi znanstvenega doktorata seje intenzivno posvetil pedagoško-znanstvenemu delu in dvignil slovensko sadjarsko stroko na mednarodno raven. V tem okviru je dosegel vse možne stopnje, od docenta, izrednega in rednega profesorja pa do zaslužnega profesorja ljubljanske univerze. Tudi po upravni plati jc sprejemal odgovorne dolžnosti predstojnika oddelka, dekana in vse do
* Stična 140, 61295 Ivančna Gorica;
prorcktorja Biolchniškc fakultete, ob tem pa je bil Se direktor ali predstojnik već inštitutov ter predsednik številnih odborov in komisij, strokovnih in založniških svetov, tudi mednarodnih. S tem v zvezi moramo omenili vsaj še njegovo trajno veljavno delo na področjih agroživilske in naravoslovno-tehniške terminologije (terminološka komisija pri SAZU) in v sekciji za zgodovino naravoslovja in tehnike pri Slovenski matici, ki jo je sam postavil na noge in urejal njen Zbornik. Pri tej častitljivi ustanovi je tudi p<xlprcdsednik. Za vse to in še kaj se je seveda nabralo veliko, zares veliko priznanj, diplom o častnih članstvih, medalj, odlikovanj (republiških in zveznih) in plaket. Med njimi tudi imenitna Kidričeva nagrada za življenjsko delo in najvišja občinska nagrada Louisa Adamiča.
Trajno vrednost nosi Adamičevo izredno bogato strokovno-znanstveno in poljudno poblicistično delo, ki ob aktivnih nastopih na več kot 60 simpozijih in kongresih obsega: 9 knjig, 221 strokovno-znanstvenih razprav in drugih spisov te vrste ter nad 830 poljudnih strokovnih člankov, recenzij, por<x;il ipd. D<xlajmo, da dr. Adamič svoje publicistično delo še zmeraj dopolnjuje in bogati.
Kakor je res, daje imel naš jubilant glavo v svetu, je enako veljavno, daje zmeraj imel svoj rodni kraj v srcu. Njegov slavni brat Louis je pisal o nxlncm kraju in o koreninah, ker sc je. od domačije usndnejc odtrgal, France pa se je kljub svojemu obsežnemu in vsestranskemu delu, ki gaje Zaposlovalo ludi čez mero, zmeraj zavedal, da se vsa dobra in velika dela začenjajo in končujejo doma. Tako je StRani sorodno mislečimi tovariši v letu 1968 ustanovil Zbornik občine Grosuplje. Čeprav ima tudi druge zasluge za razvoj naše občine, je Zbornik nadvomno njegov največji in najpomembnejši p<xlvig v domačem okolju. Njegov delež pri njem je neprecenljiv, zato ga ludi ne bomo ocenjevali in merili, moramo pa ga ob tej priložnosti vsaj osvetliti in predstavili. Na ustanovitvenem kamnu že 22 let trdno stoji zgradba, ki jo sestavlja 17 Zbornikov v knjižni podobi. Skupno štejejo 550 razprav, člankov, literarnih in kroniških spisov na 4440 straneh. Na tako bogastvo je lahko ponosnih le nekaj redkih občin v Sloveniji. Njegov glavni urednik je bil 20 let, do vključno 15. zvezka v letu 1988. Odtlej je nadvse deloven član uredniškega odbora, njegov dobri lar (varuh uredniškega ognjišča).
Odločilen je tudi njegov ustvarjalni prispevek pri vsebinski zasnovi Zbornika. V svojem prvem uvodniku, datiranem z 29. oktobrom 1968, je med drugim takole označil hrbtenico tedaj šele začetega podjetja:
"Ljudje, ki sosc tu rodili, tu živeli in delali, se borili in umirali za lepe ideale, ki so ustvarjali duhovne in gmotne dobrine, so obenem jasno ali nemo pisali Zgodovino svojega kraja in naše občine. Njihova prizadevanja, uspehi ali neuspehi, njihove svetle podobe, četudi obremenjene s človeškimi slabostmi, ne smejo mimo nas in b<xločih r<xlov v pozabo. Vse to naj spoznajo naši občani, zlasti naša mladina, pa tudi širša slovenska javnost. Dnevna in vsakoletna kronika dogodkov, uspehov in težav delovnih kolektivov in posameznikov pa bo nck<x; bogato gradivo za presojo sedanjega časa, krajev in ljudi."
In prav je imel. 17 knjig je prineslo žc omenjeno veliko število predstavitev in vrednotenj naše bogate obče, gospodarske in kulturne zg<xlovinc in z obravnavo sočasnih dogmlkov in dosežkov že postalo bogata zakladnica za presojo preteklega in sedanjega časa, krajev in ljudi. Naš jubilant je torej bil uspešen kot vizionar in pragmatik, pa ludi kot presojevalec razmer in človeških potencialov v občini Grosuplje. O svojih pomislekih, težavah in stiskah ni razglabljal. Pa so bile. Ob 10-letnici Zbornika je zapisal, da "niti največji optimisti niso verjeli, da bo Zbornik preživel svoje otroštvo; prerokovali so največ dva ali tri letnike, češ da nimamo piscev, nimamo denarja, in končno, o čem naj bi pisali, ko pa nimamo tradicije, nimamo slavnih mož, nimamo starih mest in naselij, nimamo muzejev in galerij, nili nimamo ne vem kakšne obrti, industrije in drugih dejavnosti, le kmete in vasi. Imamo občino, pa še ne vemo, kaj bo z njo, občani pa tako bolj mislijo na Ljubljano in njene ustanove. Toda bila je volja, zato seje zmeraj našla tudi pol. Vsega seveda ni mogel Adamič opraviti sam, zato pa sc je znal opreti na znance in domače izobražence, ki so razsejani po vsej Sloveniji, na organizacijsko-finančnem rxxlr<x;ju pa se je zmeraj lahko zanesel na drugi sleber, (xlgovornega urednika Ivana Ahlina.
Z leti seje pokazalo predvsem dvoje: Zbornik se je lako vrasel med občane in Slovence sploh, pr<xlrl pa tudi v širši svet, da je postala njegova kontinuiteta neobhodna, pokazalo pa se je tudi to, da se naša zgodovinska, gospodarska, kulturna in umetnostna p<xlročja zmeraj bolj razpirajo v širino in globino, tako da sc ni bali, da bi nam zmanjkalo obdelave vredne snovi. Mnoga strokovna p<xlr<x;ja je cxlprl in raziskoval Adamič kar sam.
Njegov zborniški opus obsega 35 enot s poudarkom na dveh področjih: kulturi in domoznanstvu. Prvo namenja predvsem svojemu bratu, katerega življenje in delo predstavlja že več desetletij in tako bistveno prispeva k celoviti podobi lega našega znamenitega občana. Zelo dragcKcno je njegovo domoznansko delo, ki ga poimenuje Naši kraji in ljudje ali kar Bibliografija občine Grosuplje Skromna naslova skrivala v resnici veliko gradivsko bogastvo za lokalno Zgodovino. Prepričan sem, da lxxlo prav ti tezavri, polni
ZbomUl Občine Grosuplje XVII, 1992
187
podatkov 0 vseh področjih bivanja in razvoja nase občine, osnova za prihodnjo domoznansko zbirko, ki naši občini še manjka in bi jo bilo treba gradili v osrednji občinski knjižnici
Ko zaključil jemo krožnico, katere izhixliščc in konec je 80-lelnica prof. dr. Franceta Adamiča, je morda še najbolj primemo, da naravnost, neposredno, preprosto in iskreno povemo, da njegovo delo cenimo, spoštujemo in občudujemo, da si želimo, da bi naš strokovnjak - naravoslovec, razumnik, humanist in vsestransko plemenit človek ostal še dolgo zdrav in delaven, da bi se lahko tudi sam šc dolgo veselil svojega življenja.
Zlomili občine Orosnplje xvii, 1992
189
JANEZ PEROVŠEK - PELKO Ob70-lctnici
Jakob Miiller
Dipl. inž. Janez Pcrovšck - Pclko, pisatelj, pesnik in publicist, je eden najzvestejših in najplodnejših sodelavcev Zbornika občine Grosuplje: v 15 letnikih ima 17 objav. Rojenje bil 16. 7. 1921 v Šmarju v kmečki družini. Osnovno šolo je končal v domačem kraju, v gimnazijo jc hodil v Ljubljani. Leta 1942 se je pred italijansko policijo umaknil v Ljubljano, od koder je maja 1942 odšel v partizane. Bilje vZapadnodo-lenjskcm odredu in v Gubčcvi brigadi, leta 1943 jc postal politkomisar Levstikovega bataljona in nato Levstikove brigade, deloval je kot kulturni in propagandni organizator v propagandnem odseku 14. divizije ter v kulturni skupini 4. operativne cone na Štajerskem.
Janez 1'erovšek
Po vojni jc študiral agronomijo na Agronomski fakulteti v Zagrebu. Med študijem se je udeležil mladinskih delovnih akcij v Bosni in bil predsednik študentske mladinske organizacije zagrebške univerze. Leta 1950 jc diplomiral in se zaposlil najprej v Krškem, nato pa v Kranju na Zadružnem skladu. Od 1953 do 1958 jc bil tajnik okrajne Zadružne zveze v Kranju ter načelnik kmetijske pospeševalne službe. Leta 1959 seje zaposlil na Republiški zadnižni poslovni zvezi in naslednje leto postal najprej pomočnik sekretarja Republiškega sekretariata za kmetijstvo in gozdarstvo in nato sekretar, kar jc ostal do 1965. leta. Po odhodu /. ministrskega položaja jc bil do upokojitve 1976. leta glavni direktor Ljubljanskih mlekarn. Leta 1976 jc bil mllikovan z. redom dela z rdečo zvezdo, naslednje leto pa jc dobil nagrado Borisa Kidriča.
Pcrovšck jc začel objavljati prozo v glasilu srednješolcev Naša rast 1938. leta S prozo in pesmimi jc nadaljeval v partizanskih glasilih: Naša žena 1943, Brigadno glasilo Levstikove 1943, List 14. udarne divizije, Naša beseda (glasilo 4. operativne zone za Štajersko in Koroško) in Partizanski Toli list - vse 1944. Po zmagi se jc 1946 in 1948 oglasil v Mladinski reviji, sicer pa jc objavljal prozo in zgodovinsko partizansko publicistiko v različnih revijah in časnikih: Borce, mariborski Vcstnik, Kmečki glas, Ljudska prosveta, Ljubljanski dnevnik, Ljudska pravica, Delavska enotnost, Kmečki koledar, Kurirčck, Slovenski vestnik, Zbornik občine Grosuplje, TT, Nova mladina, Narodna obramba, Delo, TV 15, Večer.
Od 1952. leta dalje seje veliko oglašal tudi z dmžbcno-gospodarsko publicistiko, in sicer zlasti v Naši vasi, Socialističnem kmetijstvu in gozdarstvu, Sodobnem kmetijstvu in Gospodarskem vestniku pa tudi v Naših razgledih, Delu, Gospodarskem koledarju, Vprašanjih naših dni in v drugih revijah in časnikih.
Med vojno jc pomagal organizirati Naprej, bataljonski list Levstikovega bataljona, ter Glas svobode, list 14. divizije Od 1951 do 1953 je bil urednik Naše vasi. Leta 1944 je Propagandni <xlsck IV. operativne zone NOV in PO Slovenije izdal Perovškovo Pravljico o Osvobodilni fronti. Narodna armija v Beogradu mu je 1968. leta izdala knjigo Naprej: osma slovenska nanxln<x>svobodilna brigada "Fran Levstik". Bibliografija Perovškovih objav do 1976. leta je navedena v Zborniku občine Grosuplje 9/1977/.
Pcrovšck v svojem leposlovju obravnava kmečko in partizansko snov, medtem ko so druge povojne teme redkejše. Žc pri začetni vaški tematiki, vezani na domačo družino ali domačo pokrajino, je dokaj dobro obvladoval opis, pogovore in zgodbo. V domači svet se rad vrača tudi pozneje: Naša mati in opera (1960), Moj oče (1969), Kam ste skrili boga (1976), itd.
Na domači dolenjski svet sc vežejo tudi nekatere partizanske oziroma vojne zgodbe: General (1948), Kozolci (1970), Partizanska mati (1943): portret svotxxloljubne in pogumne kmečke ženske, ki prerašča v propagandni simbol.
Med Perovškovimi predvojnimi in medvojnimi pesmimi je potrebno posebej omeniti partizansko pesem Janez, kranjski Janez, ki je nastala po hrvaški Marjane, Marjane, in ponarodcla. Sicer pa je njegova partizanska kratka proza snovno vezana zlasti na nemško ofenzivo po italijanski kapitulaciji, tako npr. Neločljiva prijatelja (1959), Pikovnik (1959), ter na Štajersko leta 1945: Pred zmago (1950), Na raport (1951), Gcncralpolkovnik Lohr je ušel (1970). Močneje literarizirani sta Bolničarka (1972), v kateri opisuje tragično partizansko ljubezen, ter Sin (1961), ki pa pravzaprav spada v mladinsko literaturo.
Meščanski svet je prikazan delno že v predvojni povesti v nadaljevanjih Gačnikov pctošolec, predvsem pa v povojnih zg<xlbah: Mademoisellc Lukič (1946), Stanovanjska stiska (1951) in Knechtovi (1951). V prvi sc preobrazi buržoa/.na pomehkuženka v lovarišico, solidarno z vsemi drugimi mladinskimi delovnimi brigadirji. V drugi, ki jc z. vložnimi Zgodbami nekoliko razvlečena, si postavi pisatelj s(xloben literarni program: pisanje naj bo družbenokritično, ne Zgodovinsko, vendar sama tematika, določena z naslovom, ostaja pri površinski kritičnosti. V tretji prozi opisuje p<x!obcn cxlmik ixl umišljene literarnosti, in sicer ob prcračunljivostni medvojni "umiritvi" dijaka iz. meščanske družine.
Pcrovšck jc napisal tudi nekaj pravljic in zg(xlb za otroke. Še v vojnem času je izdal Pravljico 0 Osvobodilni fronti, ki jo jc ob razširjenem ponatisu 1966 preimenoval v Pravljico o svobodi: Svorxxlo ugrabijo razbojniki Nemi in jo odvedejo k poglavarju Terorju. V ječi rodi hčerko Osvob<xli!no fronto, reši pa ju čudežni otrok Pogum z. lepotico Voljo. V Aktovki (1961) opisuje diverzantsko akcijo otrok, v Jaz - ti
- on /1961) pa sc dotakne duševnosti otroka, ki v boju ubije "onega", loje sovražnika. Tema je motivno in etično pretresljiva, vendar ostaja v globljem umetniškem smislu neizrabljena. V pravljici Tihi gozd (1982) pripoveduje o volku, ki se zaradi svoje volčje, nasilniške narave toliko razžalosti in pokesa, da sc spreobrne in poslane zvest lovcev pes.
V publicistiki o partizanstvu obravnava Pcrovšck zlasti zgodovino levstikovccv ter partizansko življenje na Štajerskem, v politično-gospodarski publicistiki pa piše o zadružništvu, socialističnem koncentriranju zemljišč, integracijah v kmetijstvu ipd. Pcrovšck jc bil kot republiški sekretar za kmetijstvo eden najpomembnejših izvajalcev odvzemanja kmečkih zemljišč v korist družbenih posestev. V intervjuju, objavljenem v Kmečkem glasu (22. 7. in 26. 8. 1981), pravi, da so bile te akcije nujno potrebne, da seje družbeno kmetijstvo sploh ohranilo. Odločil sc jc "urediti" zemljišča za vsako ceno, tudi za ceno močnih pretresov. Dopušča možnost, da so sc delale napake in daje kdo doživel tudi krivico, vendar seje še vedno vzelo premalo: Socialistična družba je prišla do 12 % vseh kmetijskih površin. Zaradi teh postopkov slovi Janez Pcrovšck kot eden najbolj brezobzirnih in nasilnih slovenskih politikov in eden ixl osrednjih sotvorcev slovenskega socialističnega gospodarstva.
Ocena politično-gospodarskega dela jubilanta je trda, vendar zg<xlovinsko upravičena: ne samo postopki, tudi nekdanji svetli cilji so bili zgrešeni. Perovškovo leposlovno delo pa ima trajnejšo, čeprav predvsem krajevno in zgodovinsko vrednost: kaže nedvomno literarno nadarjenost, pripovedniško polnost in sproščenost, ki pa ne sme preseči anekdotičnih mej, kaže umetniški smisel za žanrske vaške Spektakle, pri katerih ljubezen in posmchljivost rasteta v drastiko. Tudi Pcrovškova otrokom namenjena proza ni brez. osebnoprepoznavnih in morda tudi osebnoi/povednih potez. Pesnikov začetni revolucionarni in bojni zanos "naj zrnje očisti sc plev in prahu" se vzpne v pravi jično-alegorično ostro razmejenost Zla in Volje posvobodi, v naslednjih desetletjih pa sc nakazuje etična problematičnost ubijanja, ki pravljičnemu volku ukine smisel njegove volčjosti.
Vsekakor bi ponar<xlcla partizanska pesem ter nekaj vaških in mladinskih del bilo - poleg publicistično
- dokumentarne partizanščine - vrednih samostojne knjižne izdaje.
GRADIVO
KRAJNO IM KN J K V POLIŠKI ŽUPNIJI
Josip Švigelj
V XIV. zadnjem poglavju rokopisne Kronike župnije Polica je avlor Josip Švigelj (1871-1937) p<xl naslovom Razlaga krajnih imen na petih straneh formata 33 cm x 20,7 cm podal razlage 49 imen vasi, zaselkov ter nekaterih drugih krajnih poimenovanj, nato pa sledi na eni strani in tri četrt seznam 235 mikroloponimov. V njem so imena razdeljena na tri skupine: njive, travnike in hoste, ne da bi bila abecedno urejena. Švigelj jih jc verjetno zapisoval, kol jih je nabiral. Po izjavi prof. Janeza Šcmcta, pd. Brcgarjcvcga, so mu imena prinašali tudi šolarji. Tudi krajnim imenom v seznamu so kdaj v oklepaju dodane razlage, ob robu pa so nekatera zapisana jasneje (Babula), domnevno pravilneje (Navirjc: menda Neverjc), Kreda vol s precrtanim -1 in ob robu: Kredavo, Gala roje, ob robu: Galarojc, ali climologi/.irajočc: Vršivcc za U.šivcc. Dvanajstim je v oklepaju pripisan vprašaj, ker SO avtorja očitno razlagalno vznemirjala: Lopatica, Mišnik, Babni dol, Zglavnice, Srpast je, Lešcvcc, Ščcvnica, Vcvše, Grumpcž, Kuharica, Slevka, K vaj draga. Trem imenom jc BVtOr pripisal klicaj: Poslušavec, Sraka noga, Krcdovo(l).
Nad nekaterimi imeni stoji ime vasi, h katerim spadajo oz. ki jim jc prostorsko najbližja. Največkrat jc lo Polica, najmanjkral pa Dole. Imena so zapisovana v knjižni obliki, upadli samoglasnik se zapisuje kdaj v oklepaju, polglasnik jc ponekod označen z opuščajem. Nekalera imena SO tudi naglašena, vendar je kakovost vprašljiva (Resnice, Hri/beje).
Krajna imena iz razlagalnega dela, katerih razlage sem skrčil, sem združil /. imeni iz seznama tcrdcxlal zemljepisna imena (/. razlagami) i/ prvega dela Kronike in 17 poliških mikroloponimov, nabranih v prozi Janeza Šcmcta. Za "razlagalno" zanimiva imena Stara dolina, Ščita, Žahakrlna = Mišnica in U.šivcc pravi Švigelj v razlagalnem delu, da jim ne more do živega - vendar jc ob robu za prvo in zadnje razlago le p<xlal. Gradivo sem razvrslil po abecedi in ga opremil z okrajšavami.
Švigljeva nabirka krajnih imen vsebuje nekatere neuspele razlage (Dunaj, Pekel, Lipoglavca, Polica, U.šivcc), pa tudi vrsto pravilnih: Blcč Vrh, Cirjc, Duplice, Gačc, Kucelj, Loka, Selo, Peč) ter nekaj vsaj zanimivih: Kačjak, Kaleščck, Korošca. Nedvomno jc avtor poznal strokovno literaturo (Miklošiča). V prvi vrsli pa je Švigljeva zbirka tehtna kol zbirka besedotvorno, etimološko in domoznansko zanimivih imen.
Drugi in tretji del XIV. poglavja Švigljcve kronike navaja in razlaga hišna imena oziroma priimke v poliški župniji: oboje šc čaka na objavo.
Jakob Miillcr
Anžeroje - Grv, h Aipah - h Babji konec -1 Babo /i/ ca - h; Peč, t Babni dol - Pol, n Babula - n Bela lešča -1 Benada - I
Bezgovje - Bič, n
Bingarjcvo gradišče - Trš
Blcč vrh - v < Bele, Bclčta, osebno ime +
/pridevnik/, prim. Slanč Vrh, Rupcrč < Rupert
Blek - Grv, n
Bliska vas - Pol z, n: prav Blizka vas < blizu Bojak - Peč, t Brdca - n
Breg - p < prim. nem. Berg
Breznica - h
Brezov /i/č/i/ca - h
Brišče - Stv, t
Cirjc - h cer+je kot brezje
Čavcc - Pol, n
Čebčm brdo - Trš, h < čebclno? Čelo - Stv, h
Črctcž- t Čreteška reber - t Črna loka - Kož, n Črni potok - h Debeli hrib - Grv, vz Delci - Peč, t Dobje - n Dobrava - Peč, h Dobrova - n
Dole - v, nar. Dulc/Dula, mn. < Doljč, prim. volejč,
možjć, lasje; Laze < Lazjč, Moste < Mostjč itd.
Dole /c /c - Pol, n, nar. Dovc
Dolenja vas - prim. Gorenja vas
Dolinice - Pol, n
Draga - h
Drča - h
Dršljiv /c/c - Pol, s in sv < Držljivec ■ močvirna hosta
Dunaj - Peč, d, n < dol, prid. dol6n+aj, prim. Metnaj, dol je dolenjsko du; ali < dolb: dl6bnaj, srbsko: du ■ benica?, lit. dubiis = globok, votel. Če dno < d7b-no, Dunaj < Dubnaj, dno = vdolbina; tudi duplo bržkone < dublo.
Dupljice - v < jame, udrtinc, posebno med vasjo in peškimi senožeti, prim. duplo, dupljina, -1- jc vri-nek, dem. od duplja je dupljica. Glede na ime Gornje Dupljice starejše od Dolnjih. Farovščica - Peč, n Frigli - Stv, h Gabričje - Peč, h Gabrov /i/cc - Pol, t
Gaće - Pol, ž, mn, h < tesen, zagalen kraj: gat + ja ■ gača
Galarojc - Stv, h Gibov /e/c - h
Globovščak, Globovšček - Stv, d < globel - sk /i/ -jak < glob m, globova, globovski Glog - Pol, n
Golck - Peč, h, vz: prav Golik < z golmi porastcl hrib
Gomila - Dup, t
Gorenja vas - v; vas < lat. vicus, germ. vvich, vvick, wyk, vvijk, prim.: Grccnvvich/Griinhuus/, gr. oTfcoCJ iz raTfcotJ = hišica, torej prvotno hiša, prim. grem /v/ vas; 3 > a pri zahodnih Slovencih, a > e: štajersko ves
Gorenjca - n
Goričane -  Pol, z < gorica, preb. goric + janin, goričanin, mn. goričane; starodavno obrazilo se ni skrčilo, zato iskati začetek vasi Polica tu. Prim. Schumi. Urk. u. Tgtb 1, 127 - listina iz 1. 1178! Goste hruške - Dov, t Grac / Gradec - Bič, z Gradišče - Stv, z
Gradjek -  Peč, h < Gradnjek < graden ■ hrast, hrastova šuma; - /j/ak > - /j/ek, če ni naglašeno. Grede - Stv, n
Grič - Pol.n Gr /i/ čevje - Trš, h Grintav /c/c - t Grljčvka - h Grmovčje - t Grmovnica - Grv, n Grumpež. - Dov, t Hlačke - t Hrbčc - Peč, t Hrib - Pol, z < hrbet Hr /i/ bejč - Peč, t Hrustavka - h llovčck - Pol (lovec - Peč, t Jablan /i/cc - Grv, n Jasna - Pol, kopališče Javorščck - t
Jazbina - n < jazba ■ jama, jazbec - žival, kisi jame koplje Ježa - t Jezica - t
Kačjak - Dup, s < kaliti, volvere, s silo bruhati iz zemlje
Kačji hrib - h
Kalešček - Pol, h, z, sinonim za Blisko vas < kal, kališčc, naslonjeno na kolešček; ali isto kot v Ka-lišcvka, jama na Krasu, zlasti okolica Logatca; *kal, *kalo; od tod kalež, kaležec Kašica - Stv Kavči - h K'hnica - Grv, t K i kij/i/ca - t
Klance ž. mn - sv ob cesti med Pol in Kož
Klinca - Stv, d
Kljuka - n
Koče ž mn - n
Konjski vrh - t
Kopošnik - Pol, h
Korcnščica - n
Korita sr, mn - h
Koritnica h
Korošca - Pol, h < kora /kor6c, korito/ + oš + 6ca ■ kraj z jamami, udrtinami
Košac - h < hosta s košatim drevjem, Košatcc; koš
= tudi grm, torej: kraj z grmovjem porastcl
Košiir /c/c - Pol, h
Kovačev /c/c - Peč, vz
Kovačcvka - h
Kozbica - Trš, h Kožbovcc?
Kozjlca - t /Koz.Pcc/
Kožljck - n, Kož vz
Kožljčv /e/c - v < kozel
Krače - Bič, n
Kračke- Blč.n
Kredavo - h
Krčvlj /i/ca - n
Krivce - Pol, n
Krivica - Bič, n < kriva njiva, pol Kri/iic - Peč, t Križa tec - Mkn, h Knihni hribcc - h Krvavo kamenje - h
Kueclj -  Bič, vz. < ne iz kuc, pre - kuc - ni - ti,
marveč iz kol6k, nar. kuk, prim. Kuk pri Gorici, tudi
kol6c i elj
Kuhar /i/ca - Grv, h
K usnica - h
Kvaj Draga - Trš, h
Lani.ščc - Peč, n
Lat vica - Dol, h
La.ščck - Peč, t < laz
L'pijek - Peč, h < lipa, prid. lipi j - ak?
Lean /i/ca - Grv, n
Lcšcvcc ž mn - Dov, Grv, n
Lunparsosk - h
Lipoglav /e/c - Peč < z. lipami poraste! kraj; Pol, n L<x je - Pol, n < loček Log - h
Loka - Pol, I < loka: upognjen kraj, dolina, lil. lank.-i ■ dolina Lopata - Peč, n
Lopni /i/ca    Pol, n Loški lirib - li Lozica - h Lož /i/ca - t
Mali Konec    v < konOC, prim. shr. od kun do kon
- od kraja do konca, v Briž sponi.: iskoni dokoni
/isto/, konica < kona ■ osi, prim. Konj, vas pri Liliji
Maraj/n/du - Dup, d< 1. Rular < Morena /boginja/
2. mor kol morje, lat. mate, das Meer, in Morava,
Moravče; -ana kol poljana, dvorana: mor + ana,
prid. moran /i/j, nar. dolenjsko Moraj, Marij, torej
Močvirni dol. Pripis na robu: razlaga ni pravilna, ker
ondi ni močvirja. 3. Os. ime Maran, prim. Marcn
Marof - li
Mavre - Dup, h
Mavrin dol    I, Mavme Dule
Mežnarče - Pol, h
Mišji dol - Kož, li
Mišnik    Pol, n
Mlakarska voda - Bič, I
Mokri dol - Siv, n
Mršnica - d
Mršnicc - Siv, travniki
Mrzli dol - Peč, t
Na dnu - h
Naniscc - h
Na selili Pol, sv med Zajčcvo in Martinovo kapelico < Sclo, ustno izročilo o vasi, katero so požgali Turki < kraj naselitve, sed-lo, nem. Wohnsitz Na straži - Pol, sv med Pranckovim gospodarskim poslopjem in kapelico < ljudsko: straža v turških časih, bolje: straža zaradi prevažanja prepovedanega blaga, ker Šotorcc, <xl slrcči, slregel
Navirje - t: Ncverjc? Obpotje - I Obvršjc - Dov, t Ćgclnica - Peč, h Ograjca - Pol, h Okna - t Orijak - h Osredek - Pol, h Pasja dolina - Pol, h
Peč - v < skala, pečina /J od vasi/, nem. Stcindorf; napačno ljudsko peč, kjer se je rada lopila Pekel - Siv /pod Gradiščem/ < ni iz pekel, locus inlcrnorum, la pek - cl, prim. lat. pix/ picis, nem. Pech, gr. niooot < *7ii'iqa, lil. pikis = smola, slcsl. p6k 17 /6 < c/, po nem. Holle pekel, kraj, kjer smola gori. Naš Pekel najbrž soroden na-pak in Paka /vas pri Borovnici, potok in vas na Štajerskem/ Petclinci - Stv, h
Pclrovec - Dup, s < ker je bil obzidan; tudi h
Pet rovka - h
Pi jave - t
Platišče - n
P(xlbrczjc - Peč, t
P<xl gredami - Pol
Pixljclšjc - Dov, n
Pcxlor - h
P(xl pečjo - Peč, h
Pcxl Šalorcem - Peč, d
Pcxl Tabrom - Pol, h
Polica - v < *|x>la, deminutiv, Terasse; pol kot polovica, spol, das Geschleclil, ixl sclilagen, scxus ixl sek /are/, isto, kar ital. prati, prim.: parati « trennen, prvotno spalten, abtrannig, torej raz.pran,
razparan kraj /?/
Poliški potok - p
Poljane - h
Popotnica - n
Porebnica - t: rodrebernica
Poslušavce    Grv, h
Potok ■ Kož, s
PovrSTl /i/cc - h
Pi ižgaiue - Pol, h
Prečn /i/ca - i
Prelaz - h
Prolog - Pol, n < kjer seje travnik preložil, preoral
v njivo in narobe
Prepad - Pol, n
Prepadi - Pol, I
Preval - < kjer se svet prevali
Propade / Propadi - Pol, h
Pungart - Bič, n
Pusta dolina - h
Puščave - Peč,h
Raslovka - h
Ravnica - Grv, h
Ravno - Pol, h
Rebro    Pol, h, n, t
R'kclj - Bič, n: namesto Rtclj, rt
Resnik - Pol, t
Rcsulje ž mn - Pol, h, n
Rigli - Peč, h
Rigljc mn. - Stv, h
Rogovilka - Bič, n
Rogovilnik - t
Rokav /i/ca - h
Rt - n
Rti - Blč.n
Rudne jame - Peč, t
Rup/i/cc - Pol, n, tudi kraj ponikanja potoka < rupa
= jama, v katero sc voda p<xl zemljo izgublja
Riišn /i/ca - Peč, n
Sedi /i/cc - t
Sedlo - Pol, h
Scla - Pol, n
Sleme - h
Slepi hrib - h
Slcvka - Grv, h
Sraka noga - h
Srpastjc - Grv, n: Srpast - Soropast
Stahajagjevcc - Stv, h
Staja - h
Staje - Peč, t
Stajšče - h
Stanski hrib - h
Stara dolina - Bič, d
Stara vas - v < ljudsko: ostala po turškem požigu,
a ta je bosa - že v 14. stol. Altcndorf < drugačen
pomen?, osebno ime?, pokvarjeno?
Stop /e/c - n
Stfganščck - t
Strmčck - Pol, n
Strmec - Pol, vz, n
Struge - t < sru = teči, t je vrinjen
Šatorie /c - Peč, n: Šotorec < šotor, mala koliba
stražnikov, ki so pazili na tovornike, prihajajoče iz
Stare vasi
Ščcvn /i/ca - Peč, n
Škoba - Peč, n < po naravi i/, trde skale izdolbena jama, kjer v<xla zastaja, prim. škobovec = pos<xla <xl smrekovega lubja Skrile - Peč, t Šop - t
Spaja dolina - Peč, d < Županja dolina Špica - Grv, n Šprinkljc - Pol, t Štorovjc - t
Šumnik - Dup, t < šum - slap Taborska dolina - h Taborski hrib - t
Ta konec - Pol, del vasi ob potoku, relativno na Uni konec onkraj potoka Tičji studence - Trš, s Tovornik - h Tratn /i/ca - Pol, h
Trbižjc - n Trn - n
Trnjcvka - Peč, n
Troščinc - v: starejše Spaja vas, v 17. stol. Veliki Konec < trst + ina kakor leska + ja > lešča, o< o kakor t7gda > togda, t7p7t > topot, B71gar > Bolgar: s trstjem posrastlc mlake Nar. pomeni ves konec: Trš, Mkn, Grv, Dov.
Trslcnik - Kož, n < s trstjem in vodnim rastlinjem poraste] svet Trzni - t Ul/i/cc- Pcč.n
Uni kon /e/c - Pol, del vasi ob potoku onkraj potoka relativno glede na Ta konec
Ušivec - Siv vz; h: Vršivcc < v zvezi z. Višnja Gora in Višnje; viž v sirž ■ droben pesek, ponck<xl imenovan ušivec; (xl pleš plešiv cxl viž viživ, prim. Plcšivica - Viživec, hrib z drobnim peskom: vi > u kol visok > asok, preb. Višnje Ušanci. Višnja Gora - Vižina + ja ■ Vižinja Gora, nar. Višnja Gora; Višnje so stanovniško ime: Vižin-jane > Viž./i/ nje ali naravnost (xl nom. pl. <xl viž /i/ na. Viilnarčck - Trš, s, p
V cesti - t
Veliki Konec - glej Mali Konce
Veliki potok - p
Vcvšc - Stv, t
Vine - Grv, n
Virjc - Pol, h
Vorštat - Pol, del
Vravnik - Pol, n
Vrbjc - Stv, Grv, t
Vrh - vz.
V starih cestah - h Zabčzgovjc - Bič, n Zadob - Pol, n < za + dob
Zakotljaj - Pol, n < zakoten kraj, prim. Zakotje, vas
pri Kaplji vasi v mokronoškem okraju
Zalcsjc - h
Za leso - Stv, s
Zaluč6cc - h
Zapctnice - Stv, h
Zapleč - h
Zatočje - Pol, n < kjer v<xla zateka
Zavogli - Bič, n
Zavrh - Pol, n
Zavrtnica - n
Zdcvcc - Pol, n
Zelen /c/c - Pol, t
Zelenke - t
Zglavnica - Pol, n
Zabakrtna ■ Mršnica; Bič, n, tudi Žabokrt /i/na Žabja vas - Pol, z. Žleb - Stv.n Župn /i/ca - t Zupnicc - t
Manj znane okrajšave	
Bič - Blečji Vrh	Pol - Polica
d - dolina	s - studenec
Dol - Dole	sr - srednji spol
Dov - Dolenja vas	Stv - Stara vas
Dup - Duplice	sv - svet
Grv - Gorenja VOS	t - travnik
h - hosta	Trš - Troščine
Kot - Kotljevec	v - vas
m - moški spol	vz - vzpetina
Mkn - Mali Konec	Z - zaselek
mn - mnotina	t - ženski spol
n - njiva	> nastalo iz
p - potok	< izhodišče za
Uredil J. Muller
ŠE DVE ADAMIČEVI KNJIGI IZBRANI MED PRIPOROČENO LITERATURO ZA KNJIŽNICE IN ŠOLE PO VSEI JAPONSKI
Tine Kurent
Profesor Sho/.o Tahara mi sporoča (s pismom 27. 4. 1991), da sta Adamičevi knjigi, A Young American wlth u Japanese Face in The Nativt's Return bili uradno izbrani med priporočeno literaturo za knjižnice in šole po vsej Japonski. O izboru prve in druge knjige so poročali japonski časopisi. Profesor Tahara, ki je prestavil obe deli v japonščino, zdaj pripravlja za objavo novo Adamičevo delo, knjigo Laughlng i" lliclungle. Lotil se je tudi prevoda knjige (.'inndsons Zdi se da je pisanje Louisa Adamiča
na Japonskem izredno popularno.
rV»f
Gry&~-sfs<?*s X^>(f£B~*JL^fi^atrt,e*«s
m & s. X*—** ■
Pismo profesorju ShoZO Tuharu profesorju Tinelu Kurentu,
O, VSXM~ Jf& KH5Š  I i HUKE)
CNnft?^-^?, «• ■ O ^YTn^e«CE^fr?a        IBS?«. ««165«)
K iT6m»«aolSJr>(j ffiHM-JJK^f »K6 -^•uK*««^       k • viaw „ </e<fi% it?
B3HBE61 InCOfHM t^AeKHHohVJ?
&. r'j-^KfioBTKPKJ •ob«**« i>c/?<xrirj? Mu-iiJ-<'tf3,ur,3 JFW. B3r>»62K*u H
as*«i5o» r^M^e TWjr,s>mOo oebSo.%. iu-uj-iv ,-*«;. r^ftaut;
»v fob
^a*v ih
fflliTS*,.
Časopisno poročilo o izboru Adamičevega dela Mladi Amerikance zjaponskim obrazom.
Zbornik občinr Cirosu|iIjr XVII. 1W2
199
KŠK<f J AJ0&BS3V 1 «0»' d«tfi.1Hri
muh«/*}*««:-*
mm - mm
hI w
rcMtari-riKt*^
W «C.jt«irIliKG
B ■   . . t »•'•■-!> >»
ft-Hft>i»«MGBJSJt/ K* »t (»OBE) L'W»«;
*tf tVC3B' U6K Kbj/r^esKBAJJM« nfc«i|K-r}B®Hfc.'i>1' ^«^>|•,-:^t-^-E'l,, S<<rJ meo' BSi!i.HJ        OD -K-<\E'J**r^fc-K
»o •4
o
Časopis - M znamo mu prebrali naslova, kije napisan v dveh vrsticah na skrajni desni - 2S. decembra 1990 poroča, da je hilu Adamičeva knjiga 1'ovratek domorodca izbruna med priporočeno literaturo na
Japonskem.
BIBLIOGRAFIJA OBČINE GROSUPLJE 1989- 1991
France Adamič
Občina in občani
1. Turističnooskrbovalni center Grosuplje. Program izgradnje in SKLEP 0 razgrnitvi načrta. Naša skupnost, december 1989, 1, s skicami.
2. Nova računalniška učilnica v osnovni šoli Louis Adamič Grosuplje velika pridobitev. Naša skupnost, december 1989, 1, s sliko.
3. Skrb za kvaliteto življenja - socialna blaginja. Razgovor z županom Ivanom Ahlinom. Poročilo o dveletnem delovanju občine Naša skupnost, oktober 1989, 1 - 3, s slikami.
4. 80 let Čebelarskega društva Grosuplje. Slovenski čebelar 9, 1989, 269-271, s slikami (Andrej Dvoršak, Foto: Janez Milielič).
5. Brez. prizadevanj nc bo šlo. Župan Ivan Ahlin o pridobitvah v minulem in načrtih v letošnjem lclu. Dnevnik, 20,1. 1990, 6, s sliko (Romana Špende).
6. Krka umira že v zibelki. Dolenjski lisi, 27.7.1989. 9, s sliko (Tone Jakše).
7. Tabor "KRKA 89": klic v sili! Dolenjski list, 3.8.89. 1, s sliko (T. Jakše).
8. Narodni dohodek na prebivalca. Občina Grosuplje seje v lclu 1989 dvignila s 54. na 46. meslo; pred nami so Dravograd, Laško in Vrhnika, za nami pa Lendava, Logatec in Trebnje Delo, 22.2. 1991, 3 (Ilija Popit).
9. V Stični <xlprli novo samopostrežno trgovino. Delo 26.10.1990,9 (Mojca Kaučič). - Ob občinskem prazniku vrsta prireditev.
10. Otvoritev v<xlovcx!a na Poljanah nad Stično: Kmetijstvo zagotavlja hrano in ohranja domačo krajino. Delo, 29.10.1990, 2 (Mojca Kaučič).
11. Vzorna turistična domačije (Gradiček pri izviru Krke), last Stana P<x!ržaja. Delo, 4.8.1989, 6, s sliko (Mojca Kaučič).
12. Kako kaže z gradnjo avtoceste. Dolenjski list, 6.7.1989, 3, s sliko (Z. Lindič-Dragaš).
13. Odsek avtoceste zaključen pred rokom. Primorske novice, 14.7.1989, 1, s sliko (Foto: Lado Čuk).
14. Avt(xxsta podvojila obisk v motelu Turist (Pcrovo). Delo, 5.8.1989, 3 (Mojca Kaučič).
15. Gradbeno podjetje Grosuplje ponuja zidavo "staro za novo" (Mcrcator, BF, Agrotehnika, Karto-nažna). Delo, 5.10.1989, 11 (Mojca Kaučič).
16. Romska družina išče pomoč na občini (Strojan iz. Zagradca). Delo, 27. 10. 1989, 11 (Mojca Kaučič).
17. Nove cene komunalnih storitev ... Delo, 28. 9. 1989, 12 (Mojca Kaučič).
18. Dragi grosupeljski vrtci... Delo, 26. 9. 1989, 9 (Mojca Kaučič).
19. Tudi v Grosupljem brez. dela vedno več mladih ljudi (prijavljenih je 169) Delo, 16. 11. 1989, 11 (Mojca Kaučič).
20. Srečanje pameti in denarja na dnevih obrti v Grosupljem. Delo, 17. 10. 1989, 3 (Mojca Kaučič).
21. Gostišče v Taborski jami ima nova gospodarja (Sandi in Dragica Jošt). Delo, 5. 10. 1989, 11 (M.K.).
22. Zav(xl za otroke v Šentvidu pri Stični. Družina, 11, 1991, 6 s sliko (Franci Alič).
23. Grosupeljski nastop na sejmu Alpc-Adria. Delo, 29. 3. 1990, 7 (Mojca Kaučič). - Grosupcljčani predstavljajo svojo občino (RB).
24. Komunalno podjetje Grosuplje: vodovodi in čistilne naprave. Dnevnik, 29. 9. 1990, 28 (Reklamni oglas 1/2).
25. Razstava živine na Muljavi. Konjereja rehabilitirana. Kmečki glas, 19. 9. 1990, 7, s slikami (M.K.B.)
26. Poslej po novem mostu (most čez Grosupcljščico na Adamičevi cesti). Dnevnik, 9. 10. 1990, 6, s sliko (Foto: Romana Špende).
27. V zagati, ker imajo "preveč" denarja. Delo, 22. 3. 1990, 7 (Mojca Kaučič).
28. Krajani Ivančnc Gorice so KIPU odrekli gostoljubnost. Delo, 16. 1. 1990, 9 (Mojca Kaučič).
29. Narodni dohodek 1988-1989: Občina Grosuplje zdrknila s 47. na 54. mesto. Pred občino so Litija, Pesnica, Lendava, pod njo pa Radlje, Sevnica in Ljutomer. ND znaša 8 mio na prebivalca. Delo, 14. 11. 1989 (Ilija Popit).
30. Z višjimi cenami naj bi pokrili lanske izgube. Delo, 17. 8. 1989, 3 (Mojca Kaučič). - Vroče grosupeljsko ogrevanje Delo, 24. 8. 1989, 8 (Bogi Prctnar-Kozinc, Dvori - Preska).
31. Višji prispevki za zdravstvo tudi v Grosupljem. Delo, 22. 8. 89, 2 (Mojca Kaučič).
32. Zamudne obresti (neupravičene). Kmečki glas, 2. 8. 1989, 13 (Anton Čcbular, Dob 2).
33. Grad Podsmrcka. Gostilna Šerck Višnja Gora. Dclo-Pclkov teden, 12-18. 8. 89, 15, s sliko Podsmrckc (Vojko Zakrajšck).
34. Obljube skušamo izpolniti. Izjava župana Rudolfa Romcta. Dnevnik, 27. 10. 1990, 7, s sliko (Romana Špcnde).
35. V Grosupljem veliko krivic tudi pri arondacijah. Delo, 21. 11. 1990, 11 (Mojca Kaučič). - Vrniti tudi arondirano zemljo. Kmečki glas, 20. 3. 1991,3 (M.M.J.). - Denarne skrbi gospe Sonje Lokar. Delo, 28. 3. 1991, 7 (Jakob Mullcr).
36. O gostilničarju iz Predstrug, Slov. Brazde, 7. 2. 1991,14,ssliko(Žan Kosec, Foto: Marjan Ciglič). - Alojz Orel. Ncd. dnevnik, 27. 8. 1989, 6, s sliko (Miran Sattlcr).
37. Grosupeljski mandatar bo prevetril občinsko upravo. Delo, 28. 6. 90, 11 (Kecpsmiling ...).
38. Predlog za zaporo središča mesta. Zeleni predlagajo zaporo Kolodvorske ulice. - Na telefone še čakajo. Dnevnik, 11.7. 1990, 6 (rš).
39. Zasebni vrtci v Grosupljem. Dnevnik, 12. 7. 1990, 8 (rš).
40. Čudež na obeh nogah. Dušan Valentinčič, sedem let potem, ko mu je kosilnica odrezala noge Pionirjev mikrokirurgije v Enciklopediji Slovenije ni! Nedeljski dnevnik, 5. 8. 1990, 1 in 11, s slikami (Darinka Kladnik, Foto: Marjan Ciglič).
41. Rešimo Krko. Zelena deklaracija. Spust po Krki od Krke do Žužemberka. Studio D, Nedeljski dnevnik in Dolenjski list. Nedeljski dnevnik, 12.7. 1990, 11.
42. Po sadje v središče mesta. Nova prodajalna Katarine in Milana Kutiča. Dnevnik, 30. 8. 1990, 7, s sliko (rš).
43. Grosuplje naj bi čimprej dobilo načrtovano novo občinsko stavbo. Vse službe pod eno streho. Delo, 2. 10. 1990, 8 (Mojca Kaučič).
45. 24-urni pohod po grosupeljski poti: Šmarjc-Turjak-Limbcrk-llova Gora-Polžcvo-Kucclj-Pugled. Dnevnik, 5. 10. 1990,6.
46. Sklad stavbnih zemljišč izigrava kmete - II. Delo, 10. 5. 1991, 9 (Anton Kastclic, Veliki Vrh 4, Šmarjc-Sap).
47. Načrti za prcskrbovalni center pri Grosupljem. Delo, 31.5. 1991, 8 (Peter Franki).
48. Grosupeljska deponija Stchan jc napolnjena. Delo, 7. 8. 1991, 3 (Peter Franki): - Grosupeljsko smetišče Stchan bodo razširili. Dvomi ekologov. Delo, 2. 10. 1991,7 (Peter Franki).
49. Grosupeljske ribe niso zastrupljene. Dnevnik, 30. 8. 1991, 7.
50. Požarna varnost. Največkrat zagori na kmetijah. Največ v Grosupljem. Slovence, 15. 3. 10. 1991 (Andrej Dvoršak).
51. Zamik dolenjskega odseka. Viadukt Reber. Dnevnik, 4. 10. 1991, 24 s sliko (Foto: Lado Čuk).
52. Grosupcljčani bi radi uredili mestno jedro. Delo, 21. 11. 1991,8. Rušitvc. Avtobusna postaja (Matej Košir).
53. V Ivančni Gorici gre zares. Odrinili na globoko. Gradnja nove cerkve. Družina, 41, 27. 10. 1991, 16, s slikama (Franci Petrič).
54. V Grosupljem čedalje več nezaposlenih - 14 %. Delo, 6. 6. 1991, 7 (Peter Franki).
Zadeva Trend
1. Zavajanje po sistemu "lcasing". Ponudba grosupeljskega Trenda. Dolenjski list, 4. 10. 90, 8 (Vlado Ljubi). - Trend snuje mešano banko. Cimos ni (jc) med ustanovitelji. Primorske novice, 10. 10. 1990, 24 (Barbara Vcrdnik). - Umazana igra Trenda. Škandalozna kronika. Sandi Grubelič že dolgo časa slovi po svojih manipulacijah. Mladina, 10. 10. 1990, 16-18: Grubcličcv imperij ssliko Sandija in slikami objektov v Grosupljem in Višnji Gori. - Žrtve Trenda. Škandalozna kronika. Mladina, 36, 17. 10. 1990,7, s slikama
Zbornik občine Grosuplje XVI], 1992
203
(Malija Grah). - Bodo Trendu ostali avli in prihranki, Dolenjski lisi, 18. 10. 1990, 14,ssliko(B. Budja: na seznamu je okoli tisoč Dolenjcev). - Grubelič mlajši pojasnujc: Oče Grubclić naj bi se vrnil v sredo s tisoč Fiati. Dnevnik, 26. 10. 1990. 24 (Milena Ulc). - Kupci so pred Trendom spet čakali zaman. Delo, 26. 10. 1990, 1, s sliko čakajočih (Foto: Marjan Zaplatil). - Od Trenda hočemo denar in ne več avtomobilov. Trendove "stranke" so pooblastile Mira Ccrarja, odvetnik Žiga Klun ni prepričal ljudi. Delo, 27. 10. 1990,
1, s sliko (Mojca Kaučič, Foto: Janez Zrnce). - Trendovi kupci naleteli na zaklenjeno in prazno stavbo. Sporočilo RSNZ 0 zadevi Trend. Delo, 28. 10. 1990, 2 (Marko Jakopcc & Mojca Kaučič). - "Občinarji" zatrjujejo, da niso podkupljeni. Občinske inšpekcije spremljajo poslovanje Trenda. Dnevnik, 30. 10. 1990, 25 (Romana Špcndc). - Cimos ponuja Trendu rešitev. Grubeličcv odvetnik pojasnujc. Delo, 30. 10. 1990, 2 (Boris Šuligoj). - Besni kupci še oblegajo Trend. Protestni shod, katastrofalen položaj delavcev Trend-Forma Maribor. Delo, 30. 10. 1990, 2 (Mojca Kaučič). - V Torinu ne vedo nič. Fiatova vozila lahko uvaža le Zastava! Dnevnik, 30. 10. 1990, 1 in 24 (Toni Peric).
2. Grubelič ni naš, ni član liberalne stranke niti ni bil na naši kandidatni listi. Dnevnik, 2. 11, 1990, 8 (Franc Golja). - Za železno zaveso. Grubelič je tudi s tujci posloval "trendovsko". Mladina, Škandalozna kronika, 6. 11. 1990, 4 (Matija Grah). - Grubelič obljublja avtomobile - še ta teden. Delo, 6. 11. 1990, 2 (Mojca Kaučič in Janez. Kovačič). - Nič novega v aferi, imenovani Trend. Zvezni in republiški tržni inšpektor v Trendu. Delo, 7. 11. 1990, 1. - Popotnik z, mokro ritjo v Sloveniji. Parodija na Trend. Delo, Plus, 9. 11. 1990, 4 (Igor Guzelj). - Trend je sklepal pogodbe predvsem na škodo kupcev. 300 kupcev pred republiško skupščino. Kazenska ovadba zoper Sandi ja Grubcliča, Delo, 9. 11. 1990, 3 (Z.Š.). - Policija poizveduje za Sandijcm Grubcličcm. Delo, 9. 11. 1990, 1, s sliko pred skupščino (B.G. - Z.Š., Foto: Srdan Živulovič). -Tiralica za podjetnim kapitalistom Grubcličcm. Izjava ministra Baučarja. Primorski dnevnik, 9. 11. 1990,
2. - Trendu vse bolj zategujejo zanko, danes ga bodo rubili. Dnevnik, 20. 11. 1990, 1 in 24. - Trcndovo premoženje začasno zamrznjeno, Delo, 21. 11. 1990, 1 in 2 (Barbara Gučck). - Protest "trendovcev" 4. decembra v Ljubljani. Primorski dnevnik, 25. 11. 1990, 3. - Trendovi kupci bodo prolisnili na vlado; zbralo sejih bo 3000. Delo, 27. 11. 1990, 1 (K.M. in M.S.). - Odmevi v zadevi Grubelič: Civilnopravno razmerje ali kaznivo dejanje. Trend Inženiring in Trend Forma ter RSNZ. Dnevnik, 1. 12. 1990, 17. - Nočni sestanek z Grubcličcm v okolici Trsta. Delo, 11. 12. 1990, 3 s sliko (Mirko Kunčič). - Z rubežem naj bi poravnali del dolgov Sandija Grubcliča. Zaplenili dva stroja v Višnji Gori. Delo, 13. 12. 1990, 2 (Mojca Kaučič). -Bo v zadevi Trend posredoval Josip Manolič? Delo, 13. 12. 1990, 2 (Branko Škorič in K.M.). - Za koga nosi Grubelič glavo na prodaj? Novi Trend. Trend ne bo šel v stečaj. Kaj pravijo psihiatri? Ekskluzivno! Delo, Plus, 14. 12. 1990, 1, 8-9, s slikami (Mirko Kunšič). Trend predlaga stečaj. Delo, 18. 12. 1990, 1 (B.G.). Zadeva Grubelič na sodišču. Predlagan pripor in razpis tiralice. Delo, 20. 12. 1990,2 (Barbara Gučck in Marija Novak). - Gre za napihnjeno afero? Pojasnilo Milela Šetinca. Dnevnik, 11. 12. 1990, 19. -Mednarodne tiralice še ni. Dnevnik, 11. 12. 1990, 19.
3. Šef Trenda prihaja domov. Policijske rošadc v zadevi Grubelič. Delo Plus, 18. 1. 1991, 3 (Danica Petrovič). - Informacija tožilstva o postopkih zoper Grubcliča. Izjava javnega tožilca Mirka Vrtačnika. Delo, 19. 1. 1991, 7 (Barbara Gučck). - Za Grubcličcm razpisana tiralica. Delo, 23. 1. 1991, 1 (B.G.). - Vsi Grubcličcvi in Trendovi grehi. Devet kazenskih ovadb. Dolenjski list, 31. 1. 1991, 12 (Bojan Budja). - Afera Grubelič kazi odnose s Hrvaško. Opeharil je predvsem Hrvate Primorski dnevnik, 21. 2. 1991, 12 (Z.Š.). -Grubelič iza zida švicarske pravde. Arena, fcb. 1991, 20-21 (Mcliha Hadžič, Foto: Bruno Radovič). -Grubeličcv belič je zanič. Škandalozna kronika - Lilcl. Mladina, 24. okt. 1990, 4 (Matija Grah).
4. Kdo je oropal Elanovo banko. Elan je menda Trendu posodil 6 milijonov mark. Mladina, 28. 1990, 8. 8. 1990, 18.
5. Stečaj v skladu z. zakonom. Prvi narok za upnike 27. maja 1991. Dnevnik, 17. 5. 1991, 19 (Emil Lukančič-Mori). - Trendovce že pesti revščina. Dnevnik, 5.6. 1991, 7 (Romana Špcndc). - Afera Trend se je umaknila aferi VOJNA (Plus, 16. 8. 1991, 20-21 s slikami (Mojca Kaučič).
6. Švicarji šc nc morejo izročiti Grubcliča. Delo, 4. 10. 1991, 24 s sliko. - Prestavljena izročitev Grubcliča. Dnevnik, 4. 10. 1991, 23. - Grubelič kmalu doma. Delo, 7. 11. 1991, 20 (Božo Mašanović).
7. Grubelič - siromak. Spopad z. Grubclićcvimi advokati. Sandi pobral 31 mio mark. Novice, 8. 11. 1991,6 s sliko (Mojca Kaučič). - Stečajni postopek nelegalen? Zagrebško sodišče čaka, damu bo ljubljansko sodišče Izročilo vso zadevo. Dnevnik, 9. 11. 1991, 18 (Milka Krapcž).
8. Atrakcija tudi za Švicarje. Kdo naj vodi stečajni postopek. Dnevnik, 9. 11. 1991, 1 in 18. - Spccialci so vdrli v zapor. Roka pravice segla do Švice Dnevnik, 11. 11. 1991,1 in 20 s sliko (Miran Šubic). - Sandi Gmbclič seje vrnil domov. Delo, 11. 11. 1991, (Mirko Kunčič). - Primorski dnevnik, 12. 11. 1991, 2 (dd). - Delo, 12. 11. 1991 (Žarko Hojnik in Barbara Gučck).
Kultura, prosveta in znanost
1. Miha Kastclic, tvorec in urednik Kranjske čhelice. Srce in oko, P.D., 20. oki. 1990,580-588 (Mihael Glavan).
2. Miha Kastclic, pesnik, urednik Kranjske čhelice (1796-1868). Turistično društvo Ivančna Gorica 1990, s slikami, 32 str. (Mihael Glavan).
3. O Veselu je težko govoriti. Tik pred izvedbo v Narodni galeriji. Dnevnik, 9. 9. 1989, 4, s slikama. - Ferdo Vesel v Narodni galeriji še do nedelje. Delo, 18. 9. 1990, 6, s sliko. - Med znamenitimi Slovenci. Družina, 45, 1989, 8 s sliko (c).
4. Čudodelnik s Primskovcga. 170 let od rojstva in 100 let od smrti župnika Jurija Humarja. Dolenjski list, 21. 9 1989, 16, s sliko (Miha Ovnik).
5. Prof. Jože Grcgorič. In memoriam. Družina, 37, 1989, 5, s sliko (S.L.).
6. Slovenski verski muzej v Stični. Urejajo ga v stari prelat uri, odpirajo ga ob 900-lclnici sv. Bernarda. Dolenjski list, 10. 5. 1990, s sliko donalorja Leopolda Kozlcvčarja (I. Zoran). - Kulturni plodovi Bcrnardo-vega jubileja. Odprtje razstave. Dolenjski list, 18. 10. 1990. - Rast Stiškega muzeja. Zbirke vabijo obiskovalce. Družina, 4. 1990, 8, s sliko samostanskega dvorišča (Vojan T. Arhar). - Nc pozabite vezila Stične. Družina, 23. 9. 1990/3, s sliko Alojza Rebule (jz). - Stična vse bliže nekdanji veljavi. Družina, 40, 1990, 11. - Stična mladih. 37, 1989, 6 (Jože Zadravec). - Skrivnost zaobljube. Baročni razcvet. Kje so dragocenosti. Delo, 1.12. 1990, 5, s sliko (Drago Medved). - Stična. Prikaz, knjige dr. Marijana Zadnikarja. Dolenjski list, 2. 11. 1990, 13 (M. Markelj). - Domiselni stiski menihi. Družina, 10, 39, 1990, 2, s sliko trgovine z domačimi izdelki (ce).
7. Literarni večer. Pesnika Vinka Žitnika je predstavila Janja Žitnik, dne 30.3. 1990 ob 19. uri v knjižnici v Grosupljem. Vabilo!
8. Vtisi z Muljave. Delo, 4. 8. 1989, 6 (Vera Jcre).
9. K Adamiču po navdih. Nasvet za ponovno branje knjige Vrnitev v rodni kraj (poglavje o Srbih). Delo, 29. 3. 2990, 7 (Ivo Cundrič).
10. V Višnjo Goro. Pred 500 leti je Višnja Gora postala mesto. Pri Volku v Višnji Gori. Izlet tedna. Delo, petkov teden 15. 5. do 11.8. 1989, 14-15 (V.Z.).
11. Kres v dobrepoljski Cesti. Delo, petkov teden 11, 23. do 29. 6. 1990.
12. Lojze Bcltram: Uganke Mladinska knjiga 1990, knjižnica Čebelica 315. (Ilustriral Marjan Mančck). - Franc Bcltram: Mojc gorje (po mojih resničnih doživljajih). V spomin zboru "Boja" v Sevnici, dne 17. junija 1934 (iz arhiva hčerke Julije Bcltram, Beograd, Gepratova 9).
13. Tabor v Šentvidu. Primorski dnevnik, 14.6. 1989,9. - Šentviški pevski tabori txxlo še naprej vsako leto. 1. 12. 1989, 7 (Ilija Brcgar). - Šentviški tabor še navdušuje (24. jun. 1990). Delo, 25. 6. 1990 (Ilija Bregar). - Za pevce ni dobrih in tudi ne slabih časov. Delo, 26. 6. 1990, s sliko Lojzeta Peterleta (Ilija Brcgar, foto Janez Zrncc).
14. O avtorju Črnih mask! Marij Kogoj seje 27. marca 1919 porcKil z, Marijo Podlogar, dekletom iz Škocjana pri Turjaku. Primorske novice, marca 1990, 8 (Metka Nusdorfer-Vuksanovič).
15. Hidrografsko proučevanje krasa v Suhi krajini leta 1934. Geograf, vestnik, Obzornik. 1938, 140-142 (ing. Stojan Guzclj).
16. Literarni vikend na Polževem, dne 27. in 28. 10. 1989, posvečen pisatelju Lojzetu Kovačiču. Delo, 27. 10. 1989,7(P.K.).
17. Podružnica sv. Petra na Kamen Vrhu (župnija Ambrus) je stara več kot 900 let! Družina, 4.6.1989, 4, s sliko.
18. Počitnicam na prag. Učenci osnovne šole Ketteja in Murna iz. tretjih razredov so obiskali kapnike v Taborski jami; prisluhnili so vodniku Francetu Kanduču. Delo, 12. 1. 1990, 1 s sliko (foto Janez, Zrncc).
19. Mravljinčkovanjc v Ivančni Gorici. Otroško rajanje vsak torek v avgustu dopoldne. Delo, 8. 8. 1989,3(Ž.K.).
20. Pohod '87 Ivančna gorica - Znojile Po poteh II. grupe odredov, bilten št.9, 37 str.: 45 let prvih slovenskih partizanskih brigad (7-9); Mujjavska bitka (15-19, Metod Jurčič); Kajakaši in kanuisti na Krki (23-24, ing. Jože Javomik), ilustrirano!
21. Zbornik občine Grosuplje 16, 1990, 218 str., 32 prispevkov. Prikazi: Delo, Književni listi, periodika, 6. 9. 1990, 6 (Mihael Glavan); Dolenjski list, 33, 16. 8. 1990, 8 (France Adamič); Primorski dnevnik, 19. 8. 1990, 13 (France Adamič).
22. Gradivo za Dolenjski biografski leksikon, 26. zvezek: Mandelj Josip, politik, poslanec dolenjskih občin v Kranjskem deželnem zboru, r. 5. 4. 1865 v Šentvidu pri Stični, u. leta 1951. Glej SBL II, 42; KLS II. 253; - 27. zvezek: Marinčič Ida, roj. Šuligoj, igralka, učiteljica na osnovni šoli v Abrusu, roj. 22. 4. 1914
v Tolminu; - Markclj Ivan, šolnik, ravnatelj koprskega učiteljišča, r. 9. 12. 1852 v Šentvidu pri Stični, u. 11. 12. 1903 v Kopru; 28. zvezek: Michael Homo Latinus, gradbenik, ki je prišel iz, Moribunda v Stično in tu gradil samostan v letih 1164-1180, glej SBL D, 111; - Miklič Janez, baletni plesalec, r. 23. 11. 1926 v Vidmu-Dobrepoljah; - Mikuž Stane, umetnostni zgodovinar, r. 1. 5. 1913 v Šmarju, u. 19. jul. 1985 v Ljubljani; - Mikuž Metod, zgodovinar, r. 22. 12. 1909 v Prečni pri Novem mestu, mladost je preživel v Šmarju, u. 9. 4. 1982 v Ljubljani; - Mlinar - Cigale Franc Ksavcr, glasbenik, r. 11. 11. v Rovtah, od 1945 do smrti 2. 2. 1972 živel v Grosupljem; - Monhargt Ivan Jakob, slikar. Okoli leta 2673 je živel v Višnji Gori. Glej SBL II, 150. Leta 1674 je poslikal oltar na Muljavi; - Novak Jožef p. Andrej, filozof - cistercijan, r. okoli 1742 v Gorici, u. 25. 4. 1788 v Stični; bil je profesor logike na ljubljanskem Liceju. 29. zvezek: Možina Stane, psiholog, r. 7. 9. 1927 na Gatini pri Grosupljem. Glej UL II, 649 in III/1, 240-242; - Mrkun Anton, etnograf, r. 4. 7. 1876 na Igu, u. 31. 10. 1961 v Clevclandu. Kot duhovnik v Vel. Laščah in Vidcm-Dobrepoljah je uspešno organiziral in vodil kmetijske in zdravstveno zadrugo; - Muhič Alojz, projektant, r. 28. 6. 1937 v Ambrusu. Glej UL II, 347; - Miiller Jakob, jezikoslovec in strokovni svetnik SAZU, r. 1. 2. 1941 v Grosupljem. Glej SAZU ZRC I, 142, II, 27; - Mure Silvester, govornik in širitelj treznosti, r. 30. 12. 1743 v Škof ji Loki, župnik v Šmarju. Glej SBL II, 265; - Mušič Avgust, jezikoslovce in šolnik, rojen 3.8.1856 na Krki, u. 26. 7. 1938 v Zagrebu. Bil je član JAZU v Zagrebu. Glej SBL II, 185;
- Nadrah Anion, bogoslovni pisec, stiski opat, r. 10. 3. 1937 na Mleščevcm pri Stični. Glej Cistercijani v Stični 111; - Nadrah Ignacij, prost, r. 24. 12. 1868 v Stični, u. 17. 11. 1951 v Ljubljani. Glej Letopis LŠ 1959, 96; - Namrc Anion, nabožni pisatelj, r. 7. 1. 1812 v Starem trgu pri Ložu. Kot duhovnik je služboval na Kopanju. Napisal pesem o Kopanju. Glej ZOG 6, 1974, 251 in SBL II, 189; - Ncff Volbcnk, stiski opat, r. okoli leta 1500, u. 18. 3. 1566 v Stični. GJej SBL II, 198 in J. Mlinaric: Kostanjcviška opatija, str. 279 in 666; - Nikolaj, stiski menili in letopisec; živel je v 12. stoletju in izdal znamenite stiske latinske rokopise z barvastimi inicialkami. 30. zvezek: Novak Slane, biolog in književnik, r. 1903 v Dobrepoljah, u. 1958 v Ljubljani. Glej ZOG 14, 149; - Orehck Andrej, zadružan, r. 29. 11. 1878 v Krašcah pri Moravčah, u. 18. 8. 1935 v Ljubljani; kol duhovnik je služboval v Dobrepoljah in v Strugah; -Ozimck Evstahij Jožef, frančiškan in urednik Cvetja iz. vrtov Sv. Frančiška, r. 24. 1. 1817 v Šentvidu pri Stični, u. 20. 2. 1898 v Ljubljani; -Padar (Pader) Alojzij, trapist, r. 6. 7. 1854 v Gajničah pri Šmarju, u. 8. 12. 1880 prav tam. Glej SBL ii, 243;
- Pajk Andrej, Napoleonov vojščak na Ruskem, r. 1789 na Hudem pri Slični, u. 8. 12. 1871 v Gabrju pri Stični; 31 zvezek: Pavčič Josip, skladatelj, r. 19. 3. 1844 v Škocjanu pri Turjaku, kot učitelj služboval v Velikih Laščah do smrti 27. 2. 1895. Glej SBL II, 271; - Pečnik Jernej, starinokop, r. 24. 8. 1835 v vasi Cesta pri Dobrepoljah, u. 12. 12. 1914 v Ljubljani. Glej SBL II, 276; - Perko Franc, teološki pisatelj in nadškof, r. 19. 11. 1929 na Krki, škofu je v Beogradu; - Perko Nace, gradbenik in planince, r. 5. 4. 1889 v Tolčanah pri Zagradcu, u. 1. 1983 v Ljubljani. 32 zvezek: Perko Pavel, pisatelj in duhovnik, r. 25. 1. 1877 v Poljanah nad Škofjo Loko, od 1936 je živel in 10. 3. 1970 umrl na Muljavi; Perme Jože, kmet v Ponovi vasi, r. 30. 7. 1874 in tam umrl 14. 4. 1940. Bil je nad 26 let župan občine Šentjurij. Leta 1926 je inlkril Županovo (Taborsko) jamo. - Perovšck Franc, družbenopolitični delavec, r. 2. decembra 1922 v Šmarju, aktivist OF in KP, direktor RTV Ljubljana. - Perovšck Jancz.-Pelko, agronom, pisatelj, r. 16. 7. 1921 v Šmarju pri Grosupljem, rez. podpolkovnik, republiški sekretar za kmetijstvo, dobitnik Kraigherjeve nagrade.
- Perovšck Martin, pravnik, r. 11. 11. 1899 v Šmarju pri Grosupljem, umrl 20. 12. 1987 v Ljubljani. Učiteljeva! v Šmarju in končal leta 1929 pravne študije. Bilje sodnik,, po drugi vojni svetnik v Ministrstvu za zakonodajo oz. za pravosodje. - Perl Eman, medicinski pisatelj, r. 6. 1. 1907 na Kapeli, umrl 6. 9. 1987 v Mariboru. Pred drugo vojno je bil zdravnik v Zdravstvenem domu v Ponikvah (Dobrepol je).
23. Dolenjska zasanjanosl, kar seje upiralo Turkom, senc more naši brezbrižnosti. Podatki o Taborski jami in propadanju Tabora. MMS 6, 2990, 9-10, s sliko.
24. Tihotapec na Muljavi. Dnevnik, 12. 7. 1990, 8.
25. Neobjavljeno poglavje "Orla i korena" Luja Adamiča. Književna smotra, 21, 1988, 65-68 (Janja Žitnik).
26. Zamuda slovenske objave Orla in korenin, Dve. domovini - Two Homclands, 1, 1990, 247-263 (Janja Žitnik).
27. Slična proslavlja sv. Bernarda. Primorski dnevnik, 12. 8. 1990,5, s sliko iz. Valvasorja (Ivan Virnik);
- Slovesnost ob 900-lctnici sv. Bernarda v Stični. Delo, 27. 8. 1990, 1, s sliko (Foto: Joco Žnidcršič); - V časi 900 letnice sv. Bernarda. Dolenjski list, 30. 8. 1990,2 s sliko (M. Markclj); - Stična spel vabi. Primorski dnevnik, 4. 10. 1990,3 (I. V.); - Pater Gabrijel Humek upodablja svoje "umirjene slike" vsliškem samoslanu. Prcdslavnik metafizičnega slikarstva. Primorski dnevnik, 4. 10. 1990, 9, s sliko (Ivan Virnik).
28. Novi nosilec turizma v občini Grosuplje. Društvo CEYA v Šmarju-Sap. Delo, 7. 6. 1991, 8 (Janez, Petkovšck).
29. Teniški turnir v Grosupljem. Dnevnik, 12. 8. 1991, 11.
30. Kmečki grad nad Ccrovim. Tabor pri sv. Miklavžu. Novice, 20. 7. 1991, 10 s sliko tabora (V.Z.), (folo Janez Zrnce).
31. Slovenija vas pozdravlja. Pogovor Kmečke zveze - LS v Stični. Slovcnskcbraz.de, 15. 8. 1991, 4 s sliko (Jože Zadravcc).
32. Razikovalni taborna Ilovi Gori. Latinščina širi obzorje. Dnevnik, 19.9. 1991, 15,sslikami (Manja Andcrle, Foto: Tomi Lombar).
33. Prešerna mladost v Stični. Mladina, misijonarji in kardinal Konig. Družina 37,29. 9. 1991, 1 in 3, s sliko.
34. Srečanje s patrom Simonom Ašičem v samostanu Stična. Slovence, 3. 10. 1991, 9, s sliko (Sestra Milena); - Najboljša reklama za svoje čaje je pater Simon sam. Delo, 8. 11. 1991, 10, s sliko (Jožica Šabec);
- Rožice za zdravje. Patger Simon Ašič v svoji lekarni. Novice, 2. 12. 1991, 8-9, s slikama (Janez Zmcc).
35. Uspešen cx sekretar Bojan Ambrož. Novice, 2. 11. 1991,8, s sliko (K.M.); - v Grosupljem bo konec novoletnega mrtvila. Novoletni sejem pripravljata lastnika podjeli j Ambrosia in Zodiac. Delo, 29. 11. 1991, 8 (Mojca Kaučič).
36. Gotski obraz sv. Ahaca. Novice,4. 10. 1991, 1 s slikami str. 2 in 8 (Janez Zmcc).
37. Samotna taborska pot. Izlet tedna Grosupljc-Turjak. Vikend magazin od 8 do 11. oktobra 1991, 1 in 3, s slikama gradu Brinje in Boštanj (to ni Boštanj, temveč Turn pri Višnji gori - Codcllijcv grad, po Valvasorju, Drago Kralj).
38. Biografije slovenskih književnikov: Louis Adamič ob 40-letnici smrti. Večer 1991, 4. 9. in 14. s sliko (Dušan Mcvlja).
39. Adamičeva literarna in duhovna usoda. Mali esej ob 40-lelnici smrti. Rast II (1991), št. 4, str. 385-391, 6 foto (Mihael Glavan).
40. Ponovno Adamič, pisatelj, da ali ne ? Dve domovini. I., 1991, 269-271 (Jerneja Petrič).
41. Slovcnsko-argcntinski pesnik Vinko Žitnik. Dne domovini. ZRC SAZU L, 1990, 275-288 s sliko (Janja Žitnik).
42. Jurčičeva zbirka. Na Muljavi so predstavili štiri nove knjige slovenske literature, založbe Modcna: roman Gorana Gluviča: Navadna pripoved jeznega Janeza; črtice Iva Frbcžarja: Kdo me je videl; zbirko pesmi Žcljka Kozinca: Pot podob; roman Tuga zletela: Umri sloje ali zgodovina ti bo hvaležna. Dnevnik, 29.5. 1991, kultura.
43. Izid prvih knjig v "Jurčičevi" zbirki. Nov občinski časopis "Reporter - zdaj". Delo, 2. 6.2991 (Peter Franki).
44. Literatura, ki se najbolj posveča umetnosti sloga (Glej tč. 42 in 43). Delo, 5. 6. 1991, 6 (Marjeta Novak-Kajzer).
45. Štirideset let Gimnazije Stična. Dolenjski list, 13. 6. 1991, 19 (fr. Baz.ilij).
46. Jurčičev Tihotapec na Muljavi. Delo, 8. 9. 1991, 5 (I. B.).
47. Valvasorjeva Stična. Maketo po treh Valvasorjevih slikah je naredil Hubert Patzclt iz Hirschaida v Nemčiji. Družina, 40, 20. 10. 1991, 11.
48. Cerkev na Muljavi: Prezentacija stenskih slik Janeza Ljubljanskega na Muljavi. Prospekt za razstavo Mestnega muzeja Ljubljana, KIC 1535-1991. Besedilo: Josip Korošec in sodelavci, 8 str. s slikami in skicami.
49. Radensko polje. Protcus 1, 1991,54,25-29,9 slik v barvah (Luka Pintar, besedilo in slike); - Protcus 2, 1991, 54, 54, zemljevid Radenskega polja (Luka Pintar); - Zclenka, Dobravka in Šica pridejo na dan kot Krka. Predlog za zavarovanje. Delo, 28. 11. 1991, Reportaže, zanimivosti (Luka Pintarjcv članek v Protcu.su, besedilo Jožica Šabec, Foto: Luka Pintar).
50. Pevci za neodvisno Slovenijo. Priprave za 22. tabor v Šentvidu pri Stični. Delo, 15.6. 1991. 5 (I.B.).
- Združeni za neodvisno Slovenijo. 22. Tabor slovenskih pevskih zborov. Dnevnik, 18.6. 1991, 17(Marija Andcrle). - Na pevskem taboru bo pelo nad 200 zborov. Delo, 21. 6. 1991, 8 (Ilija Brcgar). - Praznik naših pevskih zborov. Delo, 24. 6. 1991, 1, s sliko (Ilija Brcgar). - Pesem o slovenski trdoživosti. Dnevnik, 24. 6. 1991, 1, s sliko (Foto: Marjan Ciglič).
51. Srednja rosika in bela kljuka tudi na Radenskem polju. Protcus 54, 1991, 2, 44-45, 2 barvni sliki (Stane Pctcrlin).
53. Slovenski ameriški slavček Ivan Rozman. MD Celovec - Dunaj 1991, 173 str., pesniška zbirka s slikami, Edi Gobce (Glej ZOG 1986, 155-164).
Politika, volitve in vojna
1. Član ZKS naj bi bil obvezno tudi član ZK Jugoslavije. Razprava o statutu ZKS. Črta naj se čl. 26 glede organizacije ZKS na Univerzi. Univerza naj zaživi kot strokovna organizacija brez vsake ideologije! Delo, 12. 12. 1989, 9 (Mojca Kaučič).
2. Prenova ZK bo, čc bo, najprej pogorela na občinski ravni. Novi predsednik Janez Lužar, sekretar pa Bojan Ambrož. Delo 11. 10. 1989, 11 (Mojca Kaučuč). - Nov veter v grosupeljski ZK. Prenova naj temelji na strokovnem delu. Delo, 19. 10. 1989, 11, s sliko Bojana Ambroža (Mojca Kaučič).
3. Da Evropa ne bo le pravljica. Predsednik Gospodarske zbornice Slovenije Marko Bule na obisku v Grosupljem: Položaj gospodarstva vodi žc v polom,... ni čarobne palice in brez odrekanja nc bo šlo. Dnevnik, 18. 11. 89, 7 (Romana Špcnde).
4. Prvomajsko srečanje sindikatov na Polževem: Veseli Zasavci, folklorna skupina iz Račnc, mažoretke iz. Grosupljega, pevski zbori. Delo, 28. 04. 89, 7 (K. M.).
5. Fikrct Abdić v GP Grosuplje. Pixlpora delavcev Agrocomcrcu in knjiga Gojka Staniča o Novem življenju Agrocomerca. Delo, 14. 12. 1989, 20 (M. K.). - Agrocomcrce in GP Grosuplje bosta pobrateni podjetji. Abdiča sprejelo več kot 1000 delavcev, ki so ponudili Abdiču več kot pol milijarde dinarjev (kot delniški vložek). Delo, 15. 12. 1989, 3 (Mojca Kaučič).
6. Grosupeljska ZSMS razburjena zaradi priprav na volitve. V volilni komisiji je 9 od 10 ljudi članov ZK, 4 pa so občinski uslužbenci. Delo, 19. 1. 1990, 8 (Mojca Kaučič). - Usposabljanje grosupeljskih delegatov. Dnevnik, 11. 07. 1990, 6. - Janez Kocijančič v Vidcm-Dobrcpolju. Razgovor o razvoju Dobrcpoljske doline Srečanje z, dr. Milanom Pogačnikom in dr. Ano Barbič. Delo, 29. 3. 1990, 7.
7. Dragocena zapuščina: Pričevanje in spomini Josipa Rusa-Andrcja. Avtor jc bil rojen na Bledu, služboval je kot sodnik, med drugim tudi v Višnji Gori. Založba Borec. Dnevnik, 5. 9. 1989, 12 (Vojan T. Arhar).
8. Obleganje stiškega samostana. Policijske in sodne z,g<xlbc o belih menihih. Pabcrki iz zapisov Simona Ašiča. Demokracija, 5. 6. 1990, 11, s sliko samostana (M. P.).
9. Dobrepoljci o gozdarstvu. Zbor lastnikov gozdov, udeleženci: Rudi Rome, Ivan Oman, Jože Osterc. Kmečki glas, 30. 1. 1991, 7 (Zapisal pododbor SKZ-LS Grosuplje).
10 Odločitev o "usodi" grosupeljske vlade. Predsednik IS Zdravko Štegcr napovedal nepreklicni odstop. Delo, 27. 2. 1991 (Mojca Kaučič).
11. Pogreb po 42 letih. Kmečki glas, 22. 8. 1990, 7 s slikami (Slavko Kvas, folo: Damjan Dimič).
12. Grosupcljčani so dobili predsednika in člane IS. Izjava za javnost o distanciranju Demosa. Delo, PP 29,4. 5. 1991, 29 (Ivanka Šircelj-Žnidaršič in Janez Pcrovšek).
13. Poizvedba. Miroslav Stres iz Ajdovščine jc kot takratni italijanski vojak v Grosupljem junija 1942 reševal dve ranjeni dekleti. Naj se mu javila. Dolenjski list, 2.11.1990, 22.
14. Škoda v gospodarstvu. Najhujši dnevi vojne so minili. Škoda zaradi zastoja v gospodarstvu, prometu, prisilni dopusti.
Izjava predsednika IS Franca Ahlina. Dnevnik, 5. 7. 91, 7 (Romana Špende).
15. Sedem komandantov TO, med njimi Janez Lcsjak (1950), ki jc 16 let opravljal dolžnosti poveljnika občinskega štaba TO, med desetdnevno vojno jc bil imenovan za poveljnika ljubljanskega pokrajinskega štaba. Mladina 32, 6. 8. 1991, 7, s sliko (Ali H. Žerdin, Foto: Borut Kranjc).
16. Pobude za skladišče JA v Grosupljem; sprememba namembnosti? Delo, 27. 9. 1991, 8 (P. F.).
17. Za miren umik J A ni več ovir. V skladišču v Kamni Gorici jc bilo skladiščeno 6500 ton razstreliva na 28 ha površine. Delo, 18. 10. 1991, 1-2 (Skupina novinarjev).
18. Grosupcljčani bi se radi znebili nevarnosti. Negotova usixla nekdanjega vojaškega skladišča razstreliva. Delo, 31. 10. 1991, 7 (Matej Košir).
19. Protest proti programu prireditev (za občinski praznik 1991). Delo, 25. 10. 1991/6: Janez Pcrovšek (SDZ-NDS), Ivanka Šircclj-Žnidcršič (SKD) in Janez Dolinšek (SKZ-LS) Grosuplje).
20. Občina Grosuplje praznuje. Delo, 24. 10. 1991, 8 (Matej Košir).
40 let
Mercator - Pekarna Grosuplje, d. o. o. Grosuplje, Gasilska 2
tel.: 061/772-422, telefax: 061/771-273
Mercator - Pekarna Grosuplje je že dolgo znana po dobrem kruhu. Kar grosupeljski mu rečemo in vsi ga poznajo. Veliko ga napečemo in to raznovrstnega, za vsak okus in različne priložnosti.
V peto desetletje vstopamo še z enim novim proizvodnim programom. To je program polgotovih hitro zamrznjenih jedi
Izdelki z blagovno znamko FELICITA združujejo tradicijo in sodobnost. Recepte domače slovenske kuhinje smo združili s sodobno tehnologijo priprave hrane. Iz prvovrstnih sestavin smo naredili.
- žlikrofe s krompirjem in parmezanom,
- žlikrofe s skuto
- ajdove štrukeljce z orehi in
- skutne štrukeljce s sadnim nadevom.
OHLADILI SMO JIH, DA JIM BOSTE VI VDAHNILI TOPLOTO!
DELNIŠKA DRUŽBA
61000 Ljubljana, Linhartova 11 a, p. p. 99, Slovenija
Telefon: 312-067, tajništvo Telex:31880IMOSZP YU Telefax: 325-962
324-145 domači trg 320-946 tuji trg 316-663 finance
V okviru naše dejavnosti na domačem in tujem trgu vam nudimo:
- inženiring, svetovalni, organizacijski, finančni, izvedbeni
- projektiranje
vseh vrst objektov, instalacij in opreme
- vodenje izgradnje kompleksnih stanovanjskih, industrijskih, turističnih, javnih, poslovnih objektov in infrastrukture
Ko boste razmišljali o investiranju,
se posvetujte z Imosom - pričakujemo vas!
ELEKTROTEHNIŠKO PODJETJE D.O.O. GROSUPLJE
61290, CESTA NA KRKO 9, SLOVENIJA
-INŽENIRING
- ELEKTROINSTALACIJE, PROJEKTIVA, IZVEDBA, MERITVE
- RAZDELILNE OMARE IN NAPRAVE
- INDUSTRIJSKA ELEKTRONIKA -TRGOVINA
-KOVINSKI IZDELKI
- KOVINSKA OPREMA PO NAROČILU
USTANOVIL AP 1956
/o
ljubljanska banka
V Ekspozituri Grosuplje vam nudimo:
prodajo vrednostnih papirjev storitve borznega posrednika vse vrste kreditov bančni avtomat 24 ur dnevno možnost najetja sefa
Agencija v Jerovi vasi bo pričela sredi leta poslovati z deljenim poslovnim časom od 9.00 do 12.00 in od 14.30 do 17.30 ure.
Priporočamo se za obisk v naših enotah v Grosupljem, Videm - Dobrepolju, Ivančni gorici in Jerovi vasi.
Odločite se za pravi korak in sodelovanje z nami.
Ljubljanska banka d.d., Ljubljana
40 LET NA MEDNARODNIH TRGIH
podjetje za mednarodno poslovanje p. o. Titova 1-3 (Slovenska) 61000 Ljubljana Telefon: 061 -159-160 Telefax:061 - 157 - 181 Telex:31393YU JTX LJ Telegram: Slovtex Ljubljana Netvvork: Jutek
Tradicija ...
V štiridesetih letih smo zaposleni v Jugotekstil-impexu razpredli široko poslovno mrežo v mednarodnem poslovnem svetu in si pridobili dobre poslovne partnerje v več kot 60 državah na vseh celinah.
... in sodobni načini poslovanja
Izkušnje, znanje in podjetnost, prožna organiziranost in pripravljenost za sodobne načine poslovanja so naši aduti, s katerimi bomo še naprej vstopali v poslovne odnose z našimi dosedanjimi poslovnimi partnerji in si skušali pridobiti tudi nove.
Dejavnost
- zunanjetrgovinski promet z neživilskimi in živilskimi proizvodi - izvoz-uvoz;
- posli zastopanja tujih oseb;
- posli posredovanja v zunanjetrgovinskem prometu;
- izvajanje investicijskih del v tujini;
- opravljanje maloobmejnega prometa;
- trgovina z neživilskimi proizvodi na debelo;
- posredovanje v notranjetrgovinskem prometu;
- inženiring-organizacija in posredovanje pri gradnji kompletnih gospodarskih objektov;
-oddajanje lastnih poslovnih skladiščnih prostorov;
- izvajanje in posredovanje računalniških storitev, knjigovodske in računovodske ter tinančne storitve;
- špediterske storitve.
TRGOVINA, GOSTINSTVO in TURIZEM, p. o.
Adamičeva 14 61290 Grosuplje
Tel.: 061/772-120, 772-831; Fax: 772-831
330 članski kolektiv vam nudi v svojih 38 trgovinskih in 7 gostinskih poslovnih enotah v občinah Grosuplje, Kočevje in Ljubljana Vič-Rudnik vse trgovske in gostinske usluge. Posebej vas vabimo v naše oskrbovalne centre v Grosupljem, Škofljici, Ivančni gorici, Šentvidu, Višnji gori, Dobrem polju in v novi center v Stični. S pohištvom vas oskrbimo v Grosupljem, Ivančni gorici in Škofljici. Z Biro-opremo skupaj z LION-om v Grosupljem.
Z železnino in gradbenimi materiali v Grosupljem, Ivančni gorici in Dobrem polju.
Z modnimi oblačili in tekstilom vas pričakujemo v naših poslovalnicah v Šentvidu, Dobrem polju, Ivančni gorici, Škofljici in »Modi« v Grosupljem.
Iz grosističnega centra v Grosupljem oskrbujemo družbena in privatna podjetja ter zasebnike.
Iz tega centra opravljamo tudi konsignacijo za Podravko Koprivnica, Jadranka Vela Luka, Papir Videm Krško ter KTL Tržič.
V vseh gostinskih lokalih vam nudimo gostinske usluge, prenočišča pa še v Penzionu MAK in gostišču Pri Rusu. Posebej vam priporočamo edino samopostrežno restavracijo (v občini Grosuplje) PRI RUSU.
Iskra
Iskra - Baterije, d. o. o.
61001 Ljubljana, Stegne 31
Telefon: h.c. 192-511 nabava 575-295 prodaja 575-432
Telex: 39-502 vulSKBAT
Telefax: 192-795
Žiro račun: 50104-601-25760
PRAVA BATERIJA PRAVO MESTO NAJDE
__Iskra_
IMP TOVARNA ARMATUR d. o. o.
Ljubljanska cesta 43 61295 Ivančna gorica
Izdelujemo cevne zaporne in regulacijske armature iz sive litine, nodularne litine, jeklene litine, nerjavnega jekla in barvnih kovin, za najzahtevnejše vodovodne in vročevodne daljinske sisteme, za plinovode in za procesno industrijo (kemija, petrokemija, prehrambena industrija) in ladjedelništvo.
- medprirobnične zaporne in regulacijske lopute, z in brez pogona do DN 1200 in PN 25
- medprirobnične nepovratne lopute, z in brez vzmeti, do DN 1 200 in PN 40
- membranske nepovratne ventile »hidrostop« do DN 400 in PN 16
- navrtne zasune do 2" in PN 10, za cevi do DN 350
- avtomatske sesalno izpustne ventile do DN 400 in ON 16
- lovilnike nesnage do DN 300 in PN 40
- ovalno klinaste zasune, dolge in kratke izvedbe, do DN 200 in PN 16
- nadzemne hidrante DN 80 in DN 100 in PN 16
- ostalo opremo za armature, kot so: spojni in priključni material za PE, LD in HD cevi, vgradne garniture, garniture za navrtavanje in tako dalje.
NAJVEČJA IN NAJSTAREJŠA
SLOVENSKA ZAVAROVALNICA
Ki-jt tAvi.if.Nie. if/rRF.HUi/: varnost
n mmmmm >
pil hO)
OO-letna tradicija
3.700.000 zavarovalnih polic
T milijard dinarjev letne premije
razvejana mreža območnih in
poslovnih enot ter predstavništev
so jamstvo kakovostnih
zavarovalnih storitev
OBMOČNA ENOTA LJUBLJANA
Miklošičeva 10
Tel.: (061) 121-243 telex:YUSICURA31-276 telefax: (061) 321-271 št. pošte: 61000
POSLOVNA ENOTA DOMŽALE
Ljubljanska 86
61230 Domžale
tel.: (061) 722-887, 714-887
PREDSTAVNIŠTVA	
KAMNIK	LJUBLJANA-ŠIŠKA
Gregorčičeva 2	Gorazdova 19
tel.: (061) 831-261	tel.: (061) 553-181
DOL. LOGATEC	LJUBLJANA-VIČ
Tržaška 19 A	Tržaška 132
tel.: (061) 741-204	tel.: (061) 265-786
GROSUPLJE	RIBNICA
Taborska 3	Gorenjska c. 7
tel.: (061) 771-441	tel.: (061) 861-063
LITIJA	VRHNIKA
Jerebova 14	Naklisu A-lll
tel.: (061) 881-733, 881-275	tel.: (061) 751-496
LJUBLJANA - BEŽIGRAD	ogledi poškodovanih vozil
Titova 135	Ljubljana
	Cesta v Kleče 12
	tel.: (061) 192-047
V NESREČI NE BOSTE OSTALI SAMI
AKUMULATORSKI VRTALNIK 9032 BLACK & DECKER
AKUMULATORSKI VRTALNIK -TUDI ZA BETON
Vrhunska kakovost, najmodernejša tehnologija in inovativnost so odlike izdelkov vodilnega proizvajalca električnega ročnega orodja na svetu.
Black & Decker nudi bogato izbiro električnega orodja za vsakogar in sicer za delo v industriji, obrtnih delavnicah, doma in na vrtu.
Akumulatorski vrtalnik 9032 napaja zamenljivi 7,2-voltni baterijski komplet, nameščen v ročaju. Vrtalnik omogoča enostavno vrtanje v vse vrste materiala - les, kovino in beton, pa tudi vijačenje v najtežje dostopnih mestih. Dvostopenjski nastavitvi vrtljajev in hitrosti udarjanja je dodana elektronska brezstopenjska nastavitev vrtljajev z vklopnim stikalom in preklopnik za levo/desno smer vrtenja pri vijačenju.
Vrtalnik tehta le 1,6 kg, doseže največji vrtilni moment 11 Nm in ima vpenjalno glavo O 10 mm.
Z vrtalnikom dobite polnilnik baterijskega kompleta, poleg tega pa lahko dokupite še dodatni baterijski komplet in hitri polnilnik. Ko se baterijski komplet izprazni, ga lahko hitro zamenjate z novim, že napolnjenim. Tako lahko z vrtalnikom v kombinaciji s hitrim polnilnikom tako rekoč nenehno delamo.
Dodatne informacije o proizvodnem programu vam bomo z veseljem posredovali.
Naš naslov je:
Black & Decker, 61290 Grosuplje, Brvace 11, tel.: 061 n. c. 773 511
> BIACK , DECKER
mam
BLACK & DECKER - ZANESLJIVO ORODJE ZA ZAHTEVNA DELA
TEKSTILNA TOVARNA
Motvoz in platno
p. o.GROSUPLJE
61 290 GROSUPLJE - TABORSKA 34
TELEFON: (061) 771-311 TELEX: 31498 YU MOTVOZ TELEFAX: (061)771-096 TELEGRAM: MOTVOZ GROSUPLJE ŽELEZNIŠKA POSTAJA: GROSUPLJE TEKOČI RAČUN: SDK 50130-601 -31002
V tovarni izdelujemo:
- kvalitetne polipropilenske tkanine za embaliranje izdelkov tekstilne, kemične in prehrambene industrije;
- polipropilenske vreče za moko, sladkor, pšenico in razna semena;
- ventil vreče za polnjenje na avtomatskih polnilnicah za sladkor, gnojila in podobno;
- kontejner vreče za 1000 do 1500 kg cementa ali drugega granuliranega materiala;
- motvoze in vrvi iz konoplje ali polipropilena, polipropilenska vodila za hmelj ali stročnice, veziva za kmetijstvo in druge podobne namene.
V proizvodnem programu imamo kvalitetno polipropilensko štapel vlakno od 6,7 dtex do najbolj grobega i 10 dtex - v različnih barvah.
Se priporočamo!
zavod za prostorsko, komunalno
in stanovanjsko urejanje grosuplje, p. o.
taborska 3, 61 290 grosuplje, tel. 772-038
Dejavnost:
- investicijski posli (inženiring) pri gradnji vseh vrst objektov;
- ekonomski posli, raziskave, analize, planiranje in svetovanje s področja urbanizma, komunalnega in stanovanjskega gospodarstva ter drugih družbenih dejavnosti;
- komunalno opremljanje stavbnih zemljišč;
- investitorstvo, organiziranje in opravljanje investicijskega in drugega vzdrževanja stanovanjskih hiš, poslovnih stavb in lokalov v družbeni in zasebni lasti;
- nadzor nad gradnjo objektov v občini Grosuplje;
- geodetske storitve
r
TRAIG, TRANSPORTNO PODJETJE, P. O.
CESTA 2.GRUPE ODREDOV 17
61295 IVANČNA GORICA, SLOVENIJA
Opravlja in organizira prevoze s cestno motornimi vozili doma in v inozemstvu
LESNINA MIZARSTVO GROSUPLJE
Podjetje za izdelavo notranje opreme p. o. 61290 Grosuplje, Cesta na Krko 38
Telefon: 771-155, 771-233, 771-507 - Telex: 32154 MIGRO YU -Telefax: 772-418 - Žiro račun: pri SDK Grosuplje 50130-601 -31070
Izdelujemo opremo za hotele, gostinske obrate, trgovine, upravne zgradbe.
Režemo hlodovino za podjetja in zasebnike.
Obrtna zadruga Magro
Ob grosupeljščici 1 b, 61290 Grosuplje
Telefon: 061 /772-050, 061 /772-876, 771 -582 Telefax: 061/771-579
Žiro račun: 50130-601 -31525 pri SDK Grosuplje
HRANILNO-KREDITNA SLUŽBA »MAGRO« GROSUPLJE
• zbira hranilne vloge občanov in pravnih oseb,
• vodi žiro račune in tekoče račune občanov in civilno-pravnih oseb,
• opravlja plačilni promet za občane in civilno-pravne osebe,
• daje kredite ustanoviteljici, občanom in civilno-pravnim osebam,
• opravlja denarne in kreditne posle v imenu in za račun bank in drugih finančnih organizacij.
tovarna gostinske opreme
61290 Grosuplje, Adamičeva 36
telefon (061) 771 -411, telex 31552 yu kogro
telefax (061) 771 -435, 773-588
Izdelujemo, montiramo in projektiramo opremo za vse tipe kuhinj, slaščičarn, samopostrežnih restavracij in drugih gostinskih ali sorodnih obratov.
Izdelujemo pomivalne stroje, toplotne, hlajene, nevtralne in kombinirane elemente, točilnice in druge pulte, samopostrežne in ostale linije.
Opravljamo razne storitve.
Lastni projektivni biro.
Servisna služba v vseh večjih krajih.
Mešane družbe: Beograd, Sarajevo in Opatija.
OBRTNA ZADRUGA
68000 NOVO MESTO, ADAMIČEVA 2
Tel.: 068/22-802, 21-927    Telefax: 068/28-059
Se priporoča s svojimi storitvami in izdelki!
pARTneR
TISKARNA IN POSLOVNE STORITVE 61290 GROSUPLJE, ADAMIČEVA 15.
V naši tiskarni tiskamo obrazce, memorandume, vizitke, plakate, prospekte, kataloge, koledarje, brošure in drugo. Nudimo vam tudi izdelavo štampiljk in fotokopij, opravljamo pa tudi založniško dejavnost.
V knjigovodskem biroju vodimo knjigovodstva za krajevne skupnosti, družbenopolitične organizacije, podjetja in obrtnike.
Mercator - Kmetijska zadruga Stična
Ul. II. grupe odredov 17, 61 295 IVANČNA GORICA
Tel.: 061 783-045,783-022
Oskrbuje kmetijstvo z vsemi vrstami reprodukcijskih sredstev in kmetijsko mehanizacijo, organizira proizvodnjo in promet s kmetijskimi pridelki in živino, ter prideluje seme priznanih domačih in tujih sort krompirja.
Na zalogi ima tudi prehrambeno blago, vse vrste gradbenega materiala
in stavbnega pohištva.
Ima lastno hranilno kreditno službo.
op»UNIVERZAL«
IVANČNA GORICA p. o. Malo Kudo 4 a
telefon (061)
783- 043 uprava
784- 002 peskokop
se ukvarja:
- s pridobivanjem gramoza in peska,
- opravlja prevoze,
- nudi strojne soritve,
- izvaja novogradnje
in adaptacije makadamskih vozišč
motel gro/uplje
MOTEL GROSUPLJE, Ljubljanska 65, Grosuplje Tel.: direktor: (061) 771-315 Tel.: recepcija: (061) 771-201, 771-212, 773-501 Fax: (061) 771-315
restavracija — sauna — bazen — trgovina
4
lil-
osup
I;-
p. o.
GROSUPLJE, Adamičeva 51
TELEFON: 772-233
TELEX: 32114 YU INSTGR,
TELEFAX771-031
TEKOČI RAČUN: 50130-601 -31182
IZVAJAMO INSTALACIJE: CENTRALNIH KURJAV, VODOVODA, PLINA, PREZRAČEVANJA. STAVBNO KLEPARSTVO IN IZOLACIJE!
PODJETJE
GUMA
p. o.
PROIZVODNJA - KOOPERACIJA ZASTOPANJE - TRGOVINA
GROSUPLJE
Prodaja teleton: 061 /772 363, 772 163, 772 360, teleks: 31510 YU GUMA Računovodstvo: 771 163, Uprava: 772 200 Telefax: 773 403
KOMUNALNE GRADNJE
K 3
GROSUPLJE
KOMUNALNE GRADNJE d. o. o.
61290 Grosuplje, Cesta na Krko 7 tel.: (061) 771-556
Komunalne gradnje d. o. o., Grosuplje, Cesta na Krko 7 gradi vodovode, kanalizacije, ceste, ureja zemljišča, nudi strojne in prevozne usluge, vzdržuje občinske ceste, ter izvaja druga dela po dogovoru.
KOMUNALNO PODJETJE GROSUPLJE
Cesta na Krko 7 61 290 GROSUPLJE telefon: 771-037, 772-311 direktor-telefax: 771-389
cestno podjetje ljubljana
Naslov: Stolpniška 10, 61112 Ljubljana Telefon: (061) 321-473, telefax: (061) 120-333
Žiro račun 50105-601-21462 pri SDK Ljubljana Dejavnosti:
- vzdrževanje in varstvo cest,
- gradnja, rekonstrukcija in popravilo cest,
- proizvodnja in prodaja bitumenskih materialov za ceste,
- postavljanje in vzdrževanje prometne in neprometne signalizacije in druge cestne opreme,
- izdelava investicijsko-tehnične dokumentacije za nizke gradnje,
- uvoz in izvoz blaga in storitev, povezanih s predmetom poslovanja,
- ekonomske, organizacijske, raziskovalne, AOP, knjigovodske, finančne, pravne in tehnološke storitve ter svetovan |e,
- posredovanje in zastopanje v prometu blaga in storitev
sinnles
Lesna proizvodnja Sinoles, p. o. 61295 Ivančna gorica, Stantetova 9 telefon (061)783-147 telefax (061)783-066
Izdelujemo stavbno pohištvo in notranjo opremo za stanovanjske objekte, hotele, šole, vzgojnovarstvene ustanove in druge družbene objekte po individualnem naročilu.
Poleg žagarske proizvodnje nudimo tudi druge obrtniške storitve.
Farma Stična
Stična 1, 61295 Ivančna gorica telefon: 061 783-017 telefax: 061 783-280
- vzrejamo odojke, bekone, plemenske svinje
- pridelujemo pšenico, koruzo, oljno repico, seno
- pridobivamo organsko gnojilo Biorast z delovanjem deževnikov
VETERINARSKI ZAVOD »ljubljanske regije« p. o. Grosuplje
TELEFON: (061) 772-817,771-170
ŽIRO RAČUN: 50130-601 -31530 pri SDK GROSUPLJE
• opravlja neprekinjeno dežurno službo zdravstvenega varstva živali,
• odkriva in zatira kužne bolezni živali,
• opravlja umetno osemenovanje govejih plemenic, odkriva in odpravlja plodnostne motnje,
• opravlja veterinarski sanitarni nadzor v proizvodnji in prometu živali, živalskih proizvodov in živil živalskega porekla,
• neškodljivo odstranjuje poginule živali, ugotavlja vzrok pogina in skrbi za varstvo okolja
• skrbi za izobraževanje posestnikov živali
• izvaja pospeševalne programe
• svetuje imetnikom živali
teleton: (061) 554-342 telex: 31496 yu rašica telegram: rašica ljubljana
Mercator — Dolomiti
Poslovni sistem MERCATOR, d. d.        d. d. Ljubljana
61111 Ljubljana, Trnovski pristan 2 Tel. H. C: 271-061 direktor: 222-166 računovodstvo: 216-361, 222-847 likvidatura: 216-459
V svojih poslovalnicah na območju občine Ljubljana-Vič-Rudnik, Grosuplje, Vrhnika in Logatec nudimo našim potrošnikom vse vrste živil, gospodinjske potrebščine, gradbeni material, tekstilno blago, kozmetično blago, pohištvo in gostinske storitve; odobravamo tudi potrošniška posojila.
t