Uredništvo: Ljubljana, Wolfova ulica št. 12 Naročnina četrtletno 15 Din, za pol leta 30 Din, za vse leto 60 Din. Posamezne številke 1*50 Din. Za inozemstvo celoletna naročnina 90 Din Ljubljana, 14. junija 1935. Upravništvo: Ljubljana, Wolfova ulica št. 12. Poštnočekovni račun Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo. Oglasi po tarifu. Tiska tiskarna Makso Hrovatin v Ljubljani. Slovenska akademija znanosti in umetnosti Sedaj Nevistic — prej Dvornikovih, Bulat, Zubovic, dr. Skok, Skaric. Bajkic, Barbitcli in drugi. I. Že 1. 1929. je v prvi številki nemške »Slawische Rundschau« pisal Vladimir Dvornikovih, da je treba slovenščino odpraviti. Peter Bulat je v 48. številki »Narodne odbrane« iz 1. 1933. zahteval, da se slovenski jezik »postopno in tiho likvidira«, ko je že v 4. številki iz 1. 1933. »Narodna odbrana« nastopala zoper slovensko vseučilišče in zoper slovenščino. V »Novi Evropi« (III. štev.) iz leta 1933. je pisal I. Zubovih, da slovenščina ne sme biti državni jezik, ker je le narečje itd. V »Pravdi« z dne 12. avgusta 1933 se je znesel dr. Peter Skok ter je napadel »Ljublj. Zvon« in pisal, da se je začelo degeneriranje slovenske plemenske zavesti, ko ima najstarejši slovenski književni časopis »Ljubljanski Zvon« poslednje za potrebno, da si daje podnaslov »slovenska revija« in mu ni zadosti, da označuje svoje »slovenaštvo« z. jugoslovenskim dialektom, v katerem so pisani vsi njegovi sestavki, ampak da h6če slovenstvo še posebej poudariti na ovoju v naslovu, da bi pač nikomur ne padlo v glavo, da bi dvomil nad »slove-naštvom« tega časopisa. Prav imenitno je pisal C. M. v »Štampi« z dne 1. julija 1934 tole: Mali slovenski jezik s kakimi par tisoči besedami se je ohranil v gozdovih julijskih planin in v Beli Krajini (»beloj Kranj-skoj ). Pod vplivom slovenskih preroditeljev bo ta jezik narastel na katederski način na nekoliko tisoč besed... Iz malega jezika, po katedersko, je napravljen slovenski katederski jezik ... itd.« Djuro Skaric je v »Narodnih Novinah« dne 5. in 6. aprila 1934 priobčil sestavek: »Jezik i jedin-stvo naroda našeg« ter je nagromadil v njem cel kup neznanstvenih in površnih ter deloma narav-neost nesmiselnih trditev o tem predmetu. Predvsem dokazuje Skaric, da bi Slovenci morali sedaj, ko so politično združeni s Srbi in Hrvati, opustiti svoj jezik in z njim seveda svojo narodno kulturo, svojo bit in nrav. Skaric pravi, da je treba vedeti, da se slovenski jezik razlikuje od kajkavskega tako malo, da moremo govoriti le o dveh narečjih. Dobesedno pravi: »Slovenski jezik se gotovo manj razlikuje od štokavščine kot sardinski od italijanskega in vendar ne bo noben italijanski minister na podlagi jezikovne neenakosti oporekal enotnosti svojega naroda.« Skaric trdi, da bodo Slovenci polagoma opuščali svoj jezik po naravnem stapljanju, deloma se bo pa preprosto diktiralo in — »svršena stvar«! G. V. Bajkic je v »Narodnem blagostanju«, gospodarski reviji, dne 29. sept. 1934 zapisal to-le: Če pa gre za izbiro osebe za kakšno važno mesto med čistokrvnim Srbom in Nesrbom, mora imeti Srb prednost. Tako delajo po vsem svetu in je treba, da bo tako tudi pri nas. S tem se ne godi nikomur krivica, ker nihče nima pravice, da dobi kakšno mesto, počenši z občinskimi svetovalci. To bo razumel vsak Jugoslovan nesrbske krvi, če je v resnici Jugoslovan.« V »Les Novelles Litteraires«, umetnostnem in znanstvenem tedniku v Parizu z dne 12. oktobra 1934 je napisal neki Ivo Barbitch sestavek, ki očitno ni bil naročen od uredništva, pod naslovom •La Yougoslavie litteraire« in pravi v njem, da je Adam Bohorcvitch spisal slovnico slovenskega dialekta, potem pa, da se je Vuku Karadžihu posrečilo po mnogih bojih ustvariti enoten jezik, pri čemer so mu pomagali Dalmatinec Kačih, Slovenec (!) Relkovitch, Obradovih, Gaj, Vraz in Blei-\veiss! Nato piše na dolgo in široko, kako ('a so pisali Njegoš, Prešeren, Radičevih, Jakših, Prera-dovih, Kranjčevih,* Jenko in Aškerc, Vidrih, Kette in Zupančič v enotnem jeziku Vuka Karadžiha. Prav tako pa šenoa, Kozarac, Jurčič, Stritar. Kersnik, Kačih, Gjalski, Leskovar in Cankar. Pravi, da je glavno književno glasilo v Jugoslaviji belgraj-ski »Književni glasnik« in belgrajska revija »Da-nas«, drugega nič ne omenja. II. Iz takega okolja in miselnosti je bil rojen tudi sestavek, ki ga je priobčil v »Pravdi« 4. junija t. 1. pod naslovom »Ljubljana hoče imeti akademijo znanosti in umetnosti«, neki Ivan Nevistic. Nevistic popolnoma izpopolnjuje krog, v katerem so Dvornikovih, Bulat, Zubovic, dr. Skok, Č. M., Bajkic, Barbič in drugi kakor Kičevic in temu podobni kulturni reformatorji in ustvaritelji. Nevistiha je obsodilo celo ljubljansko »Jutro«, ki je v prejšnjih časih zavzemalo »jugoslovensko« stališče. Celo »Jutru«, na katerega izpreobmitev, čeprav se bližajo drugi časi, ne damo veliko, — je bil Nevistihev sestavek prehud poper. Celo »Jutro« z dne 7. junija t. 1. pravi, »da svobodna in kolikor mogoče poglobljena rast slovenske kulture ne ustreza le volji in zavesti nas vseh, marveč tudi pravilno pojmovanim interesom jugoslovenske celote«, zavrača Nevistiha ter pozdravlja ustanovitev Akademije znanosti v Ljubljani. Ne omenja pa »Jutro« te akademije s pravim, t. j. slovenskim imenom. Nevistic napada v svojem sestavku prof. Nahtigala zaradi njegovega sestavka v »Znanstvenem Vestniku«, kjer se prof. Nahtigal zavzema za ustanovitev slovenske znanstvene in umetnostne akademije in dokazuje potrebo po njej. Nevisticu se zdi nedostojna zahteva po akademiji znanosti v Ljubljani ter vzporeja Ljubljano s'Cetinjem, Novim Sadom, Splitom, Sarajevom in Dubrovnikom, ki bi z enako pravico lahko postavljala za Nevi-stica smešno zahtevo po znanstvenih akademijah. Nevistic hoče imeti eno samo Akademijo znanosti in umetnosti in sta mu sedanji dve, t. j. v Belgra-du in Zagrebu preveč, češ, da sta že dve akademiji ozkosrčni, udobni sinekuri, paradni dekoraciji malih in malotnih duhov, znanstvenih neplod-nežev in kulturnih pigmejcev žabjih perspektiv itd., itd. Nevistic hoče vse izenačiti, nemška »Gleich-schaltung« je zanj še vse premila in predobro-hotna oblika, trikrat ena je zanj ena. Iznašel je novo matematiko. Seveda bo vkljub Nevisticu »Srpska akademija nauka« obstajala naprej, tudi Strossmayerjeva v Zagrebu se bo razvijala in vstala bo tudi »Slovenska akademija znanosti in umetnosti« v Ljubljani. Ne bo pa akademij po provincialnih mestih — med katere šteje Nevistic tudi Ljubljano — in ki jih Nevistic zafrkljivo imenuje »Akademije dangubij«. Nevisticu povemo na ušesa, da Ljubljana ni provincialno mesto, ampak je središče vseh Slovencev med mejami in za mejami in da je Ljubljana središče enega sicer izmed manjših, ampak ne najmanjših resnično kulturnih zahodnoevropskih narodov, ki bi imel, če bi bil združen in ne razbit na kose, prav zadosti tudi tvarnih sredstev za najvišji znanstveni zavod. Ima pa tudi današnji dan zadosti moralnih in znan- „Boj“ in enotna Navdušenje za dobro stvar lahko prekorači pametne meje in potem lahko več škodi kot koristi. Bodočnost integralnega slovenstva zahteva danes koncentracijo vseh naših moralnih, duhovnih in političnih moči. O potrebi te koncentracije izgubljati besede bi bilo odveč in ni ga nujnejšega dela od dela v tej smeri. Prav tako gotovo pa je tudi, da bodo vsa ta prizadevanja uspešna in plodna le, če bodo zasnovana na absolutno čistih nagibih in do kraja jasnih osnovah. Čiščenje v bojevniških vrstah smo pozdravili stvenih moči za »Akademijo znanosti in umetnosti« vkljub Nevisticu in njegovim somišljenikom. III. Slovenski narod si je ustvaril vse svoje vrhovne kulturne zavode sam. To naj si zapomnijo Nevi-stič in njegovi. Če bi slovenski narod sam mogel, bi bili njegovi vrhovni kulturni zavodi tudi na zunaj vse drugačni in popolnejši kot so. Bili bi mogoče med slovanskimi, če ne po obsegu, pa po kakovosti med prvimi. Kulturni krogi — to ve vsak raziskovalec kultur, ne vemo pa, če se s to vejo znanosti bavi. Ivan Nevestic — obsegajo n. pr. tudi v Nemčiji le po kakšnih 20—30 tisoč km2 in ne več. Ne gre pa naposled za kilometražo in ne za število prebivalcev kakšnega ozemlja pri ustvarjanju kulturnih dobrin. Gre za notranjo moč in sposobnost, gre za zgodovinsko izročilo. Če bi šlo le za številke, bi morala n. pr. Severna Amerika ustvarjati trikrat toliko kulturnih vrednot kot na pr. Francija, pa jih ni ustvarila niti majhen del tistih, kot so jih Francozi. Ali pozna Nevistic grško zgodovino? Ali ve, da so Atene, ko so imele le 30.000 prebivalcev, ustvarile umetnostna, filozofska in pesniška dela, ki so še današnji dan po 2300 letih predmet občudovanja in posnemanja? Nevisticu in Nevističem pa očitno ne gre za ustvarjanje kulturnih vrednot, ampak za take stvari, ki s kulturo, pa najsi bo kakršnekoli barve, nimajo nobenega opravka. Gre mu le za giganto-manijo, za neko veličino, ki živi le v fantaziji. Kdor hoče odpraviti zgodovino, izbrisati pretekla stoletja kot da bi jih ne bilo, se bojuje z mlini na veter. Sicer pa ne vemo natančno, kdo je Ivan Ne-vistič. Njegova kulturna dela niso znana. Zato mislimo, da bi bilo bolje, če bi se Nevistic sploh ne vtikal v stvari, ki jih ne razume. Nevističev sestavek v »Pravdi« je samo dokument časa, v katerem živimo, sicer je pa čisto brez pomena. Kdor bi se strinjal z njim, bi bil njega vreden. Če Nevistic in Nevističi ne vedo, jim povemo mi, da je Richelieu ustanovil 1. 1635, »Academie Frangaise«, da. je pa bila že 1. 1693. ustanovljena v Ljubljani »Akademia operosorum« ter da je bil okoli slovenske zemlje še mrak, ko je pri nas cvetela zahodnoevropska kultura. Ljubljana je bila že pred skoraj 400 leti središče samorastle slovenske književnosti, ki jo priznavajo veliki slovanski in dirugi narodi kot samostojno. Ljubljana je bila pred več kot 200 leti središče oblikujoče umetnosti za vse slovensko, nad 25.000 km2 obsegajoče ozemlje in celo še za nekaj drugih obmejnih krajev. Zaradi tega ni Ljubljana kako provincialno mesto in slovensko kulturno gibanje ni odtenek kakšnega drugega. To je le za ljudi, ki ne poznajo ne zgodovine, ne zakonov narave in žive le v bolni domišljiji. Strossmayerjeva Akademija znanosti in umetnosti v Zagrebu je bila ustanovljena leta 1866., »Srpska kr. akademija nauka in umetnosti« pa leta 1886. Slovenska akademija znanosti in umetnosti bo vkljub nasprotovanjem, ki se pojavljajo zoper njo že ves čas, kar se ustanavlja, vstala v ti ali oni obliki. In bo delala, čeprav s še tako skromnimi sredstvi. Treba jo je pa takoj odpreti. Gre za načelo. čas je že pozen. slovenska fronta vsi zavedni Slovenci. Ustvarilo je pogoje, da se »Boj« lahko razvije v vseslovensko ljudsko organizacijo s prevažno narodnovzgojno nalogo. Ne sme pa biti najmanjše nejasnosti v nekaterih bistvenih zadevah, če se naj ne pojavijo pomisleki proti sodelovanju. t Brezpogojna jasnost mora vladati v pogledu njegove vloge v političnem življenju. Po svojem značaju in svojih ciljih bo sicer »Boj« odločilno posegal v to življenje in njegov potek, ne more pa in ne sme postati politična organizacija v običaj- nem pomenu besede — ne kot konkurenčna organizacija poleg že obstoječih političnih formacij, ne kot njih naslednik, ne kot koalicija le-teh. S tem seveda ni rečeno, da bi moral vse stare politične skupine priznati in ne bi smel nastopiti proti njim, če bi to zahtevala korist slovenskega ljudstva. V nekem oziru nalikuje stališče »Boja« stališču stanovskih organizacij nasproti političnim strankam in režimom, le da on ne zastopa tesnih stanovskih, ampak skupne narodne interese. Organizacija, ki ima namen ustvariti in predstavljati enotno slovensko fronto, ne more biti drugačna kot izvenstrankarska in se ne sme pod nobenim pogojem potegovati za samostojna zastopstva v političnih zastopih ter samostojno nastopati pri morebitnih volitvah. Njena naloga more biti le ta, da z vidika nespornih koristi slovenstva kritično zasleduje in nadzoruje delovanje vseh javnih ustanov in političnih zastopstev, vsega našega gospodarskega, političnega, socialnega in kulturnega življenja in povsod uveljavlja svojo moralno moč v prid tistih zahtev in načel, s katerimi je ne-razdruženo povezana bodočnost slovenskega naroda. Po svojem bistvu bo torej predstavljala taka organizacija moralno vez, ki bo vezala vse rojake, tudi tiste preko meje, v zavedno slovensko občen-stvo in bo s seismografično občutljivostjo in točnostjo reagirala na vse važne pojave in dogajanja v slovenskem življenju. Le v trenutkih velikih odločitev bo nastopala kot predstavnik narodove volje tudi na zunaj in vodilno posegala v potek dogodkov, drugače pa bo njeno delovanje usmerjeno predvsem na narodnopolitično vzgojo širokih ljudskih plasti, na buditev zavesti za narodno skupnost, narodno čast in narodno odgovornost ter gojitev tistih moralnih in duhovnih vrlin, ki so nam Slovencem najbolj potrebne. »Glas naroda« je nov list. Še težje kakor kaki drugi novi stvari se je dandanes uveljaviti novemu listu. Mora torej iskati za gesli in označnica-mi, ki bi zanimale in vlekle. Ena izmed najizdat-nejših je vsekako napadanje Jugoslovenske nacionalne stranke. Prvič, ker je menda še ni bilo stranke, ki bi bila tako zasovražena pri slovenskem ljudstvu. Zakaj temu se še menda tudi ni godilo od časov nemških valptov in »ropanja Turčije« nikoli slabše, kakor pod neomejeno vlado JNS. Drugič pa tudi nima zlepa kdo na vesti toliko samovoljnosti in nasilja, toliko nesposobnosti v upravi in zakonodaji, kakor vprav nekateri pripadniki stranke. Dokazi in razlogi zoper JNS prihajajo torej kar sami od sebe, kajti skoraj vsak se skoraj lahko zanaša na to: če se je kje in komu zgodila kaka krivica, če je bil kje in kedaj zapostavljen in oškodovan posameznik, ali občina ali dežela: gotovo je zarežal nekje od zadaj siti obraz kakega nacionalnega strankarja. No in »Glas naroda« izrablja take lahke priložnosti. Že nekajkrat smo jih navajali po njem, že zato, če bi se kedaj znašli spet v objemu, da nam ostanejo v bolj živem spominu. Zadnje nedelje se je »Glas naroda« spet lotil vprašanja, če ima obstanek nacionalne stranke sploh kakšen zmisel. In pritrditi mu moramo, ko ugotavlja: . »Poleg klerikalcev so tudi nekateri prevneti voditelji JNS propagirali abstinenco, ker so se čutili užaljene. Prvotno je vodstvo JNS v Beogradu, kjer je imel glavno in odločilno besedo vendarle glavni sekretar te stranke, bivši minister g. dr. Kramer, sklenilo, da se volitev ne udeleži! Pozneje pa smo vseeno dobili JNS kandidatno listo; to je bila lista, katere nositelj je bil bivši minister Boža Maksimovič. Ta lista je dobila v vsej državi »velikansko*« število glasov — 30.000 in je s tem popolnoma propadla! Tako je bivša JNS dokazala, da njena eksistenca politično ni več upravičljiva in bi jo bilo treba, kakor tudi njeno pcsestrimo »Ju-gosl. narodno stranko«, ki niti kandidatne liste ni mogla v redu postaviti, — razpustiti! Dokaz, da je bila kandidatna lista Bože Maksimoviča dejanske JNS lista, dokazuje tudi dejstvo, Na podstavi § 63. finančnega zakona za leto 1934-35 je ministrski svet na predlog finančnega ministra dne 29. marca 1935 sprejel novo uredbo o banovinskih trošarinah, ki globoko posega v načelo samouprave banovin, obenem pa prav tako globoko posega v naše gospodarsko življenje, ki tako že komaj zmaguje naložena javna bremena. Nova uredba jemlje banovinam pravico izterjevati dosedanje trošarine'na premog, električno energijo in nafto, kolikor služijo kot pogonsko sredstvo, oziroma surovina pri produkcijskem procesu, na motorna vozila vseh vrst, na sečnjo gozdov in kalcijev karbid, kadar ga uporabljajo za izdelovanje kemičnih preparatov za proizvajanje toplote, oziroma za razsvetljavo pri ribolovu na morju. Člen 2. omenjene uredbe predpisuje za vse banovine skupne trošarine na oluščen in neolu- Njena naloga pa ne bi bila popolna, če se ne bi posvetila tudi praktičnim gospodarskim in socialnim nalogam, ki bi neposredno koristile ljudstvu — bodisi da nastopi samo iniciativno, bodisi da sama zasnuje in izvede razne akcije v prid ljudstvu in členstvu. Koliko dela jo čaka samo na področju socialne samopomoči in organizacije socialnega skrbstva! Ali bo »Boj« tem velikim nalogam kos? Brez potrebne moralne avtoritete gotovo ne. Zato je tako važno, da vstopijo vanj naši najboljši možje, najuglednejši Slovenci, da nihče ne stoji ob strani in s svojo skepso ne ruši enodušnosti bojevniškega gibanja. Nadalje je potrebno, da organizacija izdela poleg načelnega tudi svoj podroben delovni program. Ta mora sam zase dovolj jasno govoriti za upravičenost njenega obstoja ter čim jasneje opredeliti njen delokrog nasproti drugim ustanovam in organizacijam, da bo izključeno vsako poseganje v njih svojstveno področje in vsak konkurenčni boj tam, kjer bi ta ne koristil skupni stvari. Kljub vsem omejitvam bo ostalo organizaciji še toliko važnih nalog, da ne bo nikoli dovolj rok za njih reševanje. Današnje vodstvo ,Boja« kaže najboljšo voljo, da ustreže vsem upravičenim zahtevam. Vsak se lahko uveljavi v njem po svojih sposobnostih. Najboljše poroštvo za pravilnost njegove smeri bo v tem, da se uvrstimo v njegove vrste in si z delom priborimo svoj delež vpliva in soodločanja. * Popravek. Na željo pisca zadnjega uvodnika (»Enotna tronla — zgodovinska nujnost«) izjavljamo, da je prvotno namesto »enotna« fronta povsod stalo »slovenska« fronta in da je uredništvo zakrivilo zamenjavo besed. Storilo to ni iz razloga, ki bi bil v zvezi s pomenom obeh besed. da so na njej kandidirali tudi nekateri uslužbenci ,Jutra1, glasila glavnega sekretarja te stranke, za njo agitirali in za njo tudi glasovali! Obžalujemo iskreno, da mnogi dobri napredni Slovenci še nočejo uvideti tega dejstva in se ne morejo sprijazniti z mislijo, da spada JNS neminovno v zgodovino, v zgodovini sami pa v pozabljenje polpretekle politične dobe.« »Jutro«, glasilo JNS ni seveda prav nič veselo takih napadov na svojo stranko, zlasti pa na svoj naročniški krog. Najpirej navaja hudomušno besede iz »Kmetskega lista«, ki so res vse zaznambe vredne: »Nazori se vedno menjajo. Kar je bilo včeraj še sveto, je danes pomandrano in zavrženo«. »Kmetski list« je namreč glasilo senatorja Puclja, ki je še zmeraj podpredsednik JNS in obenem v nadzornem odboru »Glasa naroda«. Očitno je, da je tako zametavanje še včeraj svetega dobra priprava za nove čase, ko so včerajšnje strankarske svetosti kar brez cene. Potem, ko se je »Jutro« tako nekoliko pobavilo z načelnostjo, namiguje »Glasu naroda« in njegovim generalom precej razločno, kaj vse ve, in ga svari: »Kar se tiče volilne borbe z listom iz Merkurjeve tiskarne ne bomo polemizirali, naj povpraša pri svojih krušnih očetih in botrih, pa bo dobil informacije, ki jih seveda ne bo objavil. Kako pa je bilo s sklepom vodstva JNS glede volitev, naj se obrne na g. senatorja Puclja, ki je še vedno podpredsednik JNS in je prisostvoval dotičnim sejam. Gospod Pucelj je sedaj, kakor smo brali, tudi v nadzornem odboru zadruge, ki pravi, da izdaja »Glas naroda«. Akc list želi debate o tem, kako je prišlo do sklepa JNS, in se g. senator Pucelj s to željo strinja, smo rade volje na razpolago. Da je bila lista g. Maksimoviča lista JNS, tega še ni pogruntal niti »Osišani jež«, marveč je ostalo to senzacionalno odkritje prihranjeno »Glasu naroda«. Kar je res, je res, dobro mu je posvetilo. Mi pa smo v srečnem položaju, da lahko pritrjujemo obema. In ker imata oba prav, utegne Imeti prav tudi slovensko ljudstvo, ki odklanja oba. ščen riž (1 Din ozir. 0.90 Din za klogram), na kavo in kakao (2 Din za kilogram), na čaj (20 Din za kilogram) in na kalcijev karbid (50 Din za kilogram). Za domači riž se trošarina ne pobira. Po določilih čl. 3. uredbe pobrano trošarino zbirajo na poseben račun skupnih banovinskih trošarin pri državni hipotekarni banki. Vsaka dva meseca bo ministrstvo financ razdelilo nabrano vsoto po banovinah z upoštevanjem števila prebivalcev, ki ga je ugotovilo zadnje uradno ljudsko štetje z dne 31. marca 1931. Člen 3., 5. in 6. določajo tehniko pobiranja novih trošarin in uveljavljenje omenjene uredbe, ki je stopila v veljavo 1. aprila t. 1. Ne glede na odpravo načela samouprave, ki ga namerava vlada — po novejših izjavah odločilnih činiteljev — še razširiti, uvaja omenjena uredba dosedaj nepoznano načelo razdeljevanja javnih dohodkov po glavah. Dosledno temu načelu razdelitve dohodkov bi morala slediti taka praksa tudi pri predpisovanju državnih neposrednih davkov. V danih razmerah bi za naše kraje to načelo morali le pozdraviti, čeprav ne odgovarja preizkušenim načelom moderne finančne politike. Oglejmo si finančni učinek te uredbe: Po podatkih statistike naše zunanje trgovine je bilo v pretekem letu uvoženo v našo državo: 9,821.078 kg oluščenega riža, 10,106.439 kg neoluščenega riža, 5,811.014 kg kave, 777.965 kg kakava in 191.203 kg čaja, kar bi dalo po tarifi nove uredbe okrc-g 36 milijonov (35,918.891) dinarjev novih davkov. V tem znesku pa ni všteta trošarina na kalcijev karbid, katerega poraba nam ni poznana, vsekakor pa ne bo najmanjša.’ Po končnih rezultatih zadnjega popisa prebivalstva (z dne 31. III. 1931) je štela Slovenija 1,144.298 prebivalcev, kar predstavlja 8.21 % skupnega števila vsega prebivalstva naše države. Po novodoločenih načelih bi odpadlo na vso Slovenijo od vsega zneska novih trošarin le Din 2,948.941.—, kar je z ozirom na naš konzum novootrošairinjenih potrebščin očitno premalo. Plačala bi namreč dobro tretjino, torej okoli 12,000.000 dinarjev. Na tem mestu omenjamo še, da je dravsaa banovina pri trošarini alkoholnih pijač od 1. 1929 dalje na sličen način izgubila letno okoli 13 milijonov dinarjev. Vendar, če že sprejmemo to načelo razdelitve javnih dajatev bo logično temu sledila razdelitev bremen po tem načelu tudi na vseh drugih področjih državne finančne uprave. Tako na pr. bi morala Slovenija plačati po novem načelu cd v letu 1932 (iz te dobe imamo zadnje zadevne uradne podatke) vplačanih neposrednih davkov v znesku 1.792,732.000 dinarjev le 8.21% tega zneska, t. j. 147,183.330.—; dejansko jih je pa plačala nad 230 milijonov dinarjev. Razlika je očitna in znatna, posebno če pomislimo na neprestano gospodarsko propadanje Slovenije in znižanje življenske ravni njenega prebivalstva. t Dr. Henrik Tuma: Nekaj pojasnil h knjigi »Goriški Slovenci" (Konec.) Ko so se vršila ta pogajanja in sem mizarjem zagrozil, da T. 0. Z. odtegne svoj kredit, ako se ne povržejo, vstopil je kot člen mizarske zadruge Rudolf Konjedic brez vsakega mojega vpliva in znanja. Ta je mizarjem izjavil, da prevzame on in njegova družina toliko deležev, da bodo imeli nad polovico glasov s pogojem, da se pravila spremene v smeri, da se bo volilo ne več, kakor dotorej po številu členov, marveč po številu deležev in z na-daljnim pogojem, da mu načelstvo in nadzorstvo Mizarske zadruge izročita splošno in neomejeno pooblastilo, da torej g. Rudolf Konjedic postane samostojen voditelj, skoraj lastnik zavoda. Pri izrednem občnem zboru meseca decembra 1902 so mizarji s 44 glasovi proti enemu odklonili moj načrt, sprejeli ponudbo g. Konjedica Rudolfa ter sklenili v tem smislu spremembo pravil. S tem trenutkom je bilo moje delo v Mizarski zadrugi končano. Mizarji so me bili sami izločili. Nisem hotel torej imeti niti najmanjšega vpliva več, ker je zavod postal zame zasebno podjetje g. Rudolfa Konjedica in njegove družine. Proti mojemu poročilu kot finančni in pravni svetovalec Trgovske Obrtne Zadruge se je odprti kredit Mizarski zadrugi po predlogu g. R. Konjedica povišal na 200.000 kron, kar je po mojem mnenju takrat presegalo njeno moč. Računil sem, da sicer s podvojenim številom deležev zaradi pristopa družine Konjedic naraste Kreditna moč Mizarske zadruge, a zaradi razširitve strojnega obrata in lastne trgovine z mizarskimi izdelki po drugi strani tudi obveza in ne bo mogoče vladati previsokega kredita. Slutil sem tudi, da se 'bo kredit pri T. O. Z. razširjal bolj in bolj, ker je bil voditelj Mizarske zadruge obenem tudi člen vodstva T. 0. Z. in v najbližji prijateljski dotiki z odločilnim možem v T. O. Ž„ Gabrščekom. Kredit Mizarske zadruge pri T. O. Z. je dosegel 1. 1905. že 300.000 kron. Ko sem izročil Mizarsko zadrugo g. Konjedicu, kazala je prva bilanca nekaj čez 2000 kron čistega dobička ter je bil kredit Mizarske zadruge dvakrat krit z blagom in deleži. Takrat Mizarska zadruga ni imela lastne delavnice, marveč so mizarji izdelovali blago na roko vsak na svojem domu. Dasi sem imel odlok ministrstva, da se zadrugi kreditira 17.000 kron za nakup strojev in 3000 kron štipendije za informacijsko potovanje na Vzhod, nisem hotel porabiti teh kreditov, dokler bi ne bila zadruga^ preurejena po mojem načrtu. Zato mi je bilo težko, da je s prernembo zadruge moja obljuba baronu Šveglju padla, še bolj neljubo mi je bilo, da se je pozneje ministrstvo zaupno obrnilo name z vprašanjem, ali je Mizarska zadruga ozi- Oba imata prav Nova uredba o banovinskih trošarinah roma njen voditelj Rudolf Konjedic dovolj zanesljiv, da se izroče stroji in izplača štipendija za pot na Vzhod. Moral sem proti svojemu prepričanju pritrditi, da je vse v redu, ker nisem hotel oškodovati Mizarske zadruge, pa bi bila tudi »Soča« padla brezobzirno po meni ter mi očitala, da sem iz osebnih motivov preprečil zadrugi vladno podporo. Na to je Konjedic s kreditom, katerega je dobil pri Trg. obrtni zadrugi, sezidal veliko tvor-nico na paro, postavil stroje in odpri polagoma več prodajalnic: poleg one v Trstu in na Keki še v Pulju, v Splitu in sam potoval v Egipct, kjer je navezal trgovinske stike in jel pošiljati izdelane mobilje. Imel sem zaradi občevanja z mizarji precej pogleda v mizarski obrt, zato sem g. Konjedica opozoril, da nikakor ne gre pošiljati izdelanega blaga, marveč bi bilo treba ustanoviti posebno delavnico v Aleksandriji ter pošiljati le prirezan les tako, da bi šele mizarji v Orientu zložili mobilje. Les se namreč po vožnji na morju naprn' in, ko pride v suhe južne kraje, razpoka. Konjedic se ni oziral na ta moj svet ter jel na široko razpečavati blago, ne le v Egiptu, ampak tudi v Italiji. Vzdrževal sem se vsakega vmešavanja v upravo Mizarske zadruge, ker sem slutil nevarnost, ki ji preti pod Konjedičevim režimom, dosegel bi tako ničesar ne, ne pri Konjedicu, ne pri mizarjih. S Trg. obrtno zadrugo od 1. 1902. naprej nisem imel nobenih stikov, ker sem bil iz zadruge izstopil. Mizarsko zadrugo pa sem zastopal le kot odvetnik in kot tak vem, da je okoli 1. 1907. do 1908. jelo pokati. Blago, ki ga je Mizarska zadruga dajala v Aleksandrijo in Italijo, se je skoraj celoma protestiralo, kot pokvarjeno zavoljo suše, kajti Konjedic je prepozno odprl tudi delavnico v Aleksandriji. Imel sem iztoževati za tisti čas velike zneske do 30.000 kron in tudi več. Od neke firme v Parmi v Italiji iztožil sem 24.000 lir i. t. d. Po točnem proučevanju sem moral g. Konjedicu nasvetovati, naj umakne vse tožbe, prvič zaradi neurejenih razmer na Vzhodu, drugič pa, ker je bilo blago nerabno. Kupci tudi niso bili dolžni sprejemati popravljenih mobilij. Za terjatev v Parmi se je pozneje g. Konjedic osebno poravnal, ako se ne motim za 8000 lir. Kredit pri Trg. zadrugi, s katerim je bila sezidana tvornica in nakupljen velik del zaloge, je bil precej drag, tako da sem z gotovostjo uvidel polom. Sicer sem opozoril g. Konjedica na nevarno stanje, bil je pa neomejen optimist in šel svoja pota naprej. Razumnejši in imovitejši mizarji so se jeli bati za svoje poroštvo, ter odpovedovali eden za drugim deleže, tako da so proti koncu ostali v zadrugi najnezanesljivejši elementi ter je zadruga slonela skoraj zgolj na poroštvu Konjedičeve družine. Prišlo ,je potem menda L 1909. do konkurza Mizarske zadruge, in sicer iz razlogov 1. ker je bil OPAZOVALEC Ob smrti slovenskega igralca Rada Železnika V ponedeljek, 10. junija 1935 ob 4. uri popoldne je bil izpred dramskega gledališča pogreb Rada Železnika, gledališkega igralca. Preden so odnesli truplo iz dramskega gledališča, je spregovoril Pavel Golia, ravnatelj Drame, sledeče besede: »Slovensko Dramo je zadela zopet velika nesreča, zopet zapušča njen liram za vedno gledališki umetnik, ki je posvetil vse svoje sile in vso svo>o bogato darovitost njenemu prospehu in njenemu napredku. Rado Železnik, ki se je že kot mladenič odzval klicu svoje duše in nastopil trnjevo pot slovenskega gledališkega igralca, odhaja, njegovo telo bo sprejela mati zemlja, a nešteti liki, ki jih je ustvaril in jim vdihnil življenje, so obogatili izraz slovenske gledališke tvornosti, ostali bodo v naših s;rcih in v našem spominu, ter bodo vzpodbujali one, ki so pozvani, da poneso dognanja današnjih dni v bodoče čase. Rado Železnik je ljubil svoje delo ter se žrtvoval za svoj poklic, saj ga je tik pred smrtjo hrepenenje po udejstvovanju pripeljalo zopet na deske, kjer je omagal kakor vojščak, ki do zadnje kaplje krvi brani svojo postojankoi. Bil je dober in blag, zato smo ga ljubili, zato mu bomo ohranili lep in prijateljski spomin. Bil je nadarjen in tvoren, zato ga bo sprejela zgodovina slovenskega gledališča med svoje izbrance ter napisala njegovo ime na eno izmed najlepših strani. Rado Železnik, v imenu Narodnega gledališča: hvala za tvoje plodoncisno in pomembno umetniško delo, hvala za tvojo nesebično in požrtvovalno vdanost in zvestobo slovenski Drami in njenim ciljem — in večna slava tvojemu spominu! * Rado Železnik je iz mlajše generacije slovenskih gledaliških umetnikov. Bil je Ljubljančan, rojen leta 1894. Obiskoval je dramatično šolo na Dunaju. Igral je pred vojno na Češkem v Žatcu, v Passau-u in na Dunaju, po vojni v Celju, Mariboru jn nazadnje v Ljubljani. Rastel je takrat, ko je igral v Ljubljani še Anton Verovšek, prihajal včasih v Ljubljano Ignacij Borštnik, ko je bil v Ljub- kredit pri Trg. obrtni zadrugi previsok in so bile previsoke obresti, 2. zaradi velikanskih izgub pri prodaji. 3. in nazadnje pa je odločila odpoved kredita pri T. o. z. Opažam, da je bil Konjedic tudi člen tvrdke A. Z. & R. K., trgovine z železnino, ki je imela pri Trg. obrtni zadrugi 120.000 kron odprtega kredita. Trg. obrtna zadruga je z odpovedjo kredita to podjetje tirala v konkurz, zaradi česar so podpisi Konjedica na menicah Mizarske zadruge postali dvomljive vrednosti. S tem je T. o. z. naravnost ubila kredit Mizarske zadruge ter je moral slediti polom. Zaman je bilo moje posredovanje kot odvetnik v imenu Konjedičeve družine, da bi se preprečil konkurz Mizarske zadruge s tem, da bi družina Konjedic vplačala a fondo perduto T. o. z. 100.000 kron in bi T. o. z. prevzela Mizarsko zadrugo v mirno likvidacijo. Voditelji T. o. z. namesto, da bi proučili položaj, so odklonili to poravnavo, četudi so bili istočasno upniki Mizarske zadruge voljni sprejeti poravnavo za 40% terjatev v znesku 75.000 kron. Jeseni 1. 1910. je moral Gabršček na zahtevo Kreditne banke odstopiti od vodstva T. o. z. ter je prevzel sanacijo odvetnik dr. Treo. Ko so se meseca oktobra 1910 konsortisti hotela »pri Jelenu« obrnili name, sem skušal, da bi se združno in sporazumno sanirala zadeva konsorcija in istočasno T. o. z. Tudi moje posredovanje v imenu večje skupine zadrugarjev Trg. obrtne zadruge pri različnih denarnih zavodih je ostalo brez uspeha. Mizarska zadruga je prišla v konkurz, ki je bil tako korenit, da so upniki prejeli, kolikor se spominjam, le 1-67 % prijavljenih terjatev. Konkurz Mizarske zadruge je hotela katoliško-narodna stranka takoj izkoristiti proti meni, češ, da je falirana Mizarska zadruga moja ustanovitev. Res je bila Mizarska zadruga moja ustanovitev, ni pa res, da sem jo izročil prostovoljno Konjedicu, ali da sem ga celo navdušil za prevzem zadruge. Nasprotno je res, da je Konjedic prevzel Mizarsko zadrugo proti moji volji, ker je pričakoval plodo-nosno naložitev lastnega denarja, kajti za prvo leto je bila zadruga razmerno visoko aktivna in kredit pri Trg. obrtni zadrugi najmanj dvojno pokrit. Pridobil je mizarje za svoj načrt proti moji volji, ko so me mizarji na občnem zboru 1. 1902. pustili popolnoma na cedilu. Izročili so Konjedicu zadrugo tako rekoč v last. Konjedica sem naposled ponovno svaril pred previsokim kreditom, pred prejako razširitvijo obrata, pred preobilnimi prodajalnicami, posebno pa pred načinom produkcije in trgovine mobilij z Vzhodom, vse zaman. Konjedic je bil sam eden odločilnih odbornikov v Trg. obrtni zadrugi in lahko rečem, da sta on in Gabršček po mojem odhodu leta 1902. absolutno vladala denarni zavod in zadrugo. * ljani še režiser Čeh Inneman in je hodil po odru skoraj vsak dan Danilo. Železnik je bil izvrsten v ljubimskih, pa tudi v grotesknih vlogah. Dopolnil je dobrih 40 let. Umri je 8. junija t. 1. v ljubljanski bolnišnici, kamor so ga pripeljali iz Radeč na Dolenjskem, kjer se je zdravil, šli so z njim v grob ideali, ki jih je gojil v mehkem umetniškem srcu, pomagajoč zidati slovensko gledališko umetnost. Ali je res tako? (Premišljevanje o ljudstvu in politiki.) Dnevnik »Glas naroda« si je pred kratkim zastavil vprašanje, zakaj brezbrižje za politiko, in je videl glavni vzrok v čuvstvenosti slovenskega človeka, ki je skoraj izključno vodila našo politiko, ker so ljudstvu »tokovi« vzeli že spočetka svobodo mišljenja in odločevanja. Prvo, kar ni jasno, so ti »tokovi«, ki so našega človeka baje oropali svobode. Mišljeni sta najbrž odločilni stranki ali sploh stranke, ki so v preteklosti politično združevale slovensko ljudstvo. Ni bilo pri nas nikdar prave svobode niti osebne niti politične; toda to se ni zgodilo zaradi kakšne čuvstvenosti, ampak iz istega gospodarskega vzroka, ki je bilo glavno gibalo v državi sploh in v naših deželah posebej. Vladajoče nemško in laško meščanstvo je pritiskalo na Slovence v celoti, a med seboj smo si rezali politični kruh po istem načelu. Slovenski podjetnik je tlačil kmeta in delavca, slovenski kmet ni našel svojega naravnega sobojevnika, a voditelji obojih so služili tujemu gospodarju, dobivali od njega zase plačilo, ljudstvu pa metali drobtinice. Ako ne bi bilo izročila v prevladajoči čuvstvenosti, bi narod vsako vprašanje reševal bolj realno, tako si je razlagal člankar »Glasa naroda« pasivnost ljudstva za politiko. Kakšna je pa vendar ta čuvstvenost? Ne izvemo; zato jo moramo sami odkriti. Ljudstvo čuti, da ga ta »nova« politika, ki se vodi že šest let, tira v narodno, gospodarsko in kulturno prepadanje (kar priznava med vrsticami tudi člankar sam); zato jo odklanja ali naravnost ali s pasivnostjo. Pravilno ljudstvo pojmuje, ker ga »trajno slabo delo sili k premišljevanju, ali naj še komu zaupa«, da ta načela, ki se mu vtepajo z vso pretkano čuvstvenostjo in brezobzirnim pritiskom, ne služijo celoti, ampak le posameznikom ali njih skupinam. Izgubilo je »ve- ro in ne verjame nikomur več«, je pravilno zapisal člankar. Temu le dostavljam, da zaupanja ne dobi tisti, ki je doslej vodil »novo« politiko v družbi, a je razdrl to družbo ne iz načelnega vzroka, ker bi mu bila slaba, ampak ker je hotel biti zraven edino sam, torej iz taktike. Poudarjalo se je v članku delo, ker »besede so mrtve«. Pravilno; toda ljudstvo še ni kmalu kedaj slišalo toliko besed, kakor v letih te »nove« politike, a pri tem se mu še nikdar ni odvzemala svoboda mišljenja in odločevanja v takšni meri. Kdor resnično želi, da se v politiko vrne ra-umz, ta naj najprej sam neha s slepilno čuvstvenostjo, naj pusti »novo« in naj nadaljuje »staro«, t. j. slovensko politiko s tem, da vedno in povsod terja brezpogojno demokratizacijo in načelnost, ki da slovenskemu ljudstvo to, kar mu gre narodno, gospodarsko in kulturno. Ne bo se potem treba nikomur pritoževati zaradi brezbrižja v politiki... A—a. Nekdaj in sedaj »Slovenščino, ki stoji še na zelo šibkih nogah, bi hoteli nacionalni srboriteži dvigniti v kolikor mogoče kratkem času med evropske kulturne jezike. Zaradi tega jo gonijo v njenem razvoju tako divje, tako prekucuško, da so izrazi, ki so živeli še pred desetimi leti, zdaj že zastareli, medtem ko ne najdeš v nobenem slovarju novo napravljenih umetnih besed, ki se šopirijo le po mladosloven-skih listih in novo izdanih knjigah. Wolfov slovar, ki naj bo podlaga študiju slovenskega jezika, že davno ne zadošča več in je kljub temu, da je izšel 1. 1860., docela zastarel.« Tako je pisala »Laibacher Schulzeitung«, glasilo nemškutarskih učiteljev kranjske dežele, v svojem prvem letniku 1873, str. 51. Toda, glejte, skoraj dobesedno tako se letos, v osemnajstem letu naše narodne svobode, pritožuje profesor zgodovine slovenskega slovstva na univerzi v Zagrebu, g. dr. Fr. Ilešič. Pomlajevanje JNS Komaj tri leta šteje Jugoslovenska nacionalna stranka, pa že čuti potrebo, da bi se pomladila. V nežni starosti treh let jo je zalotil senilni ma-razem. Po vseh zakonih življenja je torej zrela za pogin. Pa ne vidi tega, kakor sladostrasten starec bi se hotela umetno pomladiti. Morebiti ji ne gre v glavo, da bi morala poginiti tako kmalu. Naj se potolaži: z marastičnim telesom se je rodila, njeno delo je opravljeno, pri živem telesu puhti mrtvaški smrad iz nje. Pa je menda povsod tako: gobavec ne čuti smradu lastnega telesa, in tudi JNS ne duha, kako puhti iz njenih udov vonj smrti. Zato se je začela pomlajevati na drobno in debelo. V »Gorenjcu« beremo prav kratkočasne povesti v tem pogledu: »Na konferenco, na kateri so ponedeljski JNS-arji sklepali o pomlajevanju svoje partije, so povabili iz Kranja samo izbrano število svojih lastnih funkcionarjev in so pri izberi vabljenih prezrli nekatere odbornike in namestnike svoje kranjske organizacije. Da so pri vabilu prezrli vse tiste funkcionarje, ki niso volili g. Lončarja, se nam zdi popolnoma umljivo. Prvoten namen je bil baje, take člene postaviti pred svoje sodišče in jih tako kruto kaznovati, kakor so storili pri zadnjih občinskih volitvah s tistimi svojimi členi, ki niso volili g. Cirila Pirca. Sedaj pa so se najbrž premislili in opustili to hudo kazen, ker so se bali, da bi s tako izključitvijo svojemu členu še c