študentski list Ljubljana, 5. aprila 1967 Letnik XVII Številka 18 tribuna 2.STHAN TRIBUNA O METODI NEKEGA ČLANKA V prvi in tretji številki letošnje Sodob-nosti je bil objavljen v nadaljevanju (?) članek Vlada Vodopivca z naslovom Sta-re in nove ocene. Clanek je vsekakor za-nimiv in tehten, med drugim odpira po-glede, ki bi bili brez dvoma vredni od-prte diskusije. Naš namen tokrat ni nič drugega kot to, da sledimo logiki avtorjevega razmiš-ljanja s podnaslovom Odgovornost do res-nice in ali se taka njegova logika dosled-no uresničuje v tistem delu članka, ki »operira« s Tribuno. Pri tem ne moremo mimo tega, da avtor, ki se sicer v članku zavzema za širino in intelektualni pristop pri ocenjevanju gibanj in procesov, za-pade v ozko političnost in površnost pri oceni Tribune zadnje pol leta. Kot tak sodi članek vsaj v tem poglavju med »stare ocene«. Težko je seveda presoditi, kakšna je političifa ali kakršnakoli intenca tega članka nasploh. O tem lahko samo ugibamo. O reakciji ji na prvi del članka, ki je povzročila takšno opredelitev, do bolj ali celotne orientacije Tribune. Skrat-ka »pranje rok« na Tribuni na eni strani in na drugi izkoriščanje njene kritične zasnove sta vsekakor lastni novemu kon-formizmu, ki se ga bo pač Tribuna mo-rala vedno otepati in ki končno ni povsem nov. Delni odgovor na pqdobne »napade« je lahko razbrati iz uvodnika v 12. šte-vilki letošnje Tribune. Tako tudi V. Vo-dopivcu, kot kaže, ni šlo za dejansko iii kritično oceno Tribune, temveč za njeno diskvalifikacijo ali pa reševanje lastne osebne stiske. Zgolj zapis o Zalivu 4 v Tribuni avtor izkorišča za avtoritativno oceno Tribune. Seveda se bo treba odloč-no opredeliti proti temu, da bi se posa-mezen članek, še posebej pa osebna mo-tivacija, zlorabljala za takšne ali dru-gačne ocene. Ali pa, da bi se težnje in profil mlade generacije zdaj izkoriščal v takšne ali drugačne namene. Enkrat zato, rta se utemeljuje osebna politična pozicija in konkreten politični nazor, drugič zato, tla se jo diskvalificira v imenu individu-alne neodvisne pOzicije. NEDOPUSTNA POVRŠNOST ALI »NAMEN POSVEČUJE SREDSTVA« V knjižici »Poslanstvo laikov«, eni iz-med versko-propagadnih knjižic. pisanih pretežno za mladino, ld jih v slovenskem jeziku izdajajo v Trstu z geslo »Preberi — podari drugim«, lahko med spodbudni-m i zgledi verujočih ljudi, ki se odlikujejo tudi na posvetnem področju — francoski mi filozofi in pesniki ter italijanskimi ministri — preberimo tudi ime »ALBERTA STRUNE, REKTORJA UNIVERZE V LJUBLJANI, KI JE V URŠULINSKI CERKVI PRED MESECI GOVORIL O VLOGI LAIKOV V CERKVI«. Znano je, da so na zadnjem »misijonu« v ljubljanski uršulinski cerkvi govorili tudi uglednj uni-vezitetni znanstv. delavci; nastop prof. dr. Alberta Strune v uršulinski cerkvi pa je do-cela izvirno odkritje pisca knjižice. Ali Je pisec v skJadu s pravili reklame in propagande potrebova] zvetieč in ugleden TRIBUNO UREJAJO: FRANCE ANŽEL (TEHNIČNI UREDNIK), TONE PACNIK, MARKO POGACNIK, RUDI RIZ- MAN (ODGOVORNI UREDNIK), HERMAN VOGEL TRIBUNA — IZDAJA UO ZŠJ — UREDNIŠTVO IN UPRAVA TRG REVOLUCIJE l/II — TELEFON 21-280 — TEKOCI RAČUN 501-8-78/1 — LETNA NAROČNINA ZA ŠTUDENTE DESET NDIN, ZA OSTALE PET-NAJST NDIN — POSAMEZEN IZVOD 50 PAR — ROKOPISOV IN FOTOGRAPIJ NE VRACAMO — TISK ČP DELO, LJUEIJA-NA, TOMŠIČEVA 1, TELEFON 23-522 — POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI naziv, kot je »rektor univerze v Ljubijani«> ali je nasedel nepreverjenim govoricam, lahko sicer le ugibamo. Toda, ko prebe-remo, da je knjižico napisal dr. Janez Jenko, škof Slovenskega Primorja, kate-remu verjetno ne bi bilo težko preveriti morebitnih govoric, se naša sodba hote ali nehote nagne k prvi možnosti. Mislim, ki se ob tem porajajo, verjetno ni treba opisovati .. . Ernest Pirc ZA PETELINA IN ČLOVEKA Tovarišica Petra Š. se je v Pismih bralcev (»Delo«, 29. marca 1967) kot čla-nica Društva za zaščito živali zavzcla, da bi na prihodnjih kmečkih ohcetih lepše ravnali s petelinom, (vendar pisec teh vrstic dvomi, da bi lahko našli tudi za petelina tako ustrezno rešitev kot za kra-vico, ki je stopicala v sprevodu »morda malo začudena, vendar po svojih nogah«), če bo seveda še ohranil svojo vlogo v tem slovenskem spektaklu. Občudujem in se pridružujem temu globokemu občutku proti kakršnemu nasilju, vendar me neko-liko skrbi, ker ni nobenih tovrstnih pro-testov proti socialnemu nasilju nad one-moglimi ljudmi, ki jih lahko večkrat sre-čaš na ljubljanskih ulicah, ko prosijo za pomoč. Ni slišati tudi protesta proti so-cialnemu nasilju, ld ga prenaša množica zapuščenih otrok, invalidne mladine itd. Če je neki Francoz vzkliknil ob uvedbi pasje davščine v 19. stoletju: »Ubogi psi, začeli so vas obravnavati kot ljudi«, po-tem lahko danes vzkliknemo: »Ubogi lju-dje, kdaj vas bodo začeli obravnavati kot pse (peteline ipd.)?« Tone Križan DVAINŠTIRIDESETIM MEDICINCEM V 12. številki Tribune je 42 medicincev podpisalo odprto pismo študentom ljub-ljanske univerze. Menim, da je uredništvo z objavo odprtega pisma pošteno priča-kovalo ustrezno sodelovanje podpisanih. Vendar, kot kaže, so se za njihovimi za-htevami skrivale drugačne namere. Upra-vičenost objave taklh pisem je bila zani-kana, dobra volja uredništva Tribune pa zlorabljena. .Zakaj v pismu fakultetnega odbora študentov medicine razberemo, da se medicinci odrekajo ponudbi uredni-štva o zboru Tribune na MP, prav tako pa nihče od 42 podpisanih študentov MF ni bil prisoten na plenumu UO ZŠJ, ki je bil pretekli ponedeljek. Od tistega časa, ko so protestirali, pa do danes ni nihče poslal nobenega prispevka niti ni pokazal kakršnokoli pripravljenost za sodelova-nje, čeprav je uredništvo delalo prav v tej smeri. Vsaj tako sem razbral ured-niške akcije v zadnjem času iped štu-denti. Obenem pa je v pismu FO študen-tom medicine mogoče razbrati v točki 1. stavek: »Če zasledujemo koncept in vsebino Tribune skozi obdobje zadnjih petih let, opazimo velik napredek. Iz časopisa, ki se je izčrpaval v poročanju vseh drobnih, nepomembnih dogodkih s fakultet in pri-našal bolj ali manj zanimive štorije iz študentskega življenja, se je razvila v list, ki se resno Ioteva reševanja in obravna-vanja pomembnih družbenih in drugih vprašanj«. Ta točka je seveda v popolnem nasprotju s pismom 42. medicincev v 12. števiilkii. Kako to, da so med tem ča- som medicincl spremenili mišljenje? Za kakšno moralo gre in za kakšno poštenost v odnosu do kolegov-študentov v ured-ništvu? V imenu poštenosti in morale zahtevatn v svojem imenu javen odgovor Janeza Bajeca in ostalih 41 podpdsnikov. J. Doličar SAMOUPRAVLJANJE V CERKVI Zadnji čas je bilo opaziti precejšnje zanimanje med našimi novinarji — pred-vsem iz bratskih republik — za nekatere pojave uvajanja sicer omejenih oblik sa-moupravljanja v neki župniji katoliške verske skupnosti na Slovenskem; menda je bilo to na Gomilskem. Gre za poizkus demokratiziranja izbora laikov, ki sodelujejo pri skrbi za cerkve-ne prostore itd. (ključarji itd.). Ni povod za to pisanje pokazano nepo-znavanje te problematike s strani precejš-njega dela novinarjev. Obdelati želimo to pot le neko tendenco, ki jo vedno znova opažamo v teh razpravah. Mnogim nikakor ne gre v račun dej-stvo, da se tudi Cerkev skuša demokrati-zirati, prilagajati, skratka — razvijati. Mnogi si nekako intimno žele, da bi naj Cerkev ostajala pri starem, konservativ-na in okorna. Le tako so, kaže, poznali in le s tako so se, kaže, spopadati oz. ji očitati prav to: konservativizem, okor-nost itd. Ko se cerkev vsega tega vendarle otre-sa, se čutijo nekako ogoljufane v svoji aktivistični vnemi; stari argumentli in očitki izgubljajo svoj tradicionalni pomen in vrednost; in ne samo to. pričajo vedno bolj o konservativnosti in okornosti kri-tikov s takih izhodišč. Kakorkoli že so taki »pojavi« progresa zaenkrat omejeni zgolj na izbor obrobnih funkcij v cerkvi, utegnejo biti zametek širšega procesa demokratizacije cerkve, ki jo tnorajo vse napredne sile v naši družbi iskreno podpreti in podpirati. Zato lahko upamo, kot rečeno, da so ti procesi začetek demokratizacije tudi in-telektualne (tj. poklicno duhovniške) hie-rarhije cerkve. Prav bi bilo, da si tudi tisti naši občani, ki so religiozni, izbore pra-vico demokratične izvolitve svojih pastir-jev s strani njih samih. Saj je absurdno za dvajseto stoletje, da večstomilijonska množica katoliških vernikov nima nikakršnega vpliva na iz-volitev npr. rimskega papeža; v obdobju zgodnjega krščanstva ga je pa volilo vse rimsko Ijudstvo 1. o. TOPA OST V 14. številki Tribune je objavljena ost z naslovom Preverjanje. V njej se to-variš G. Leban spotika v prvi stavek tez, ki jih je predsedstvo CK ZMS pripravilo za razgovor z IK CK ZKS. Stavek je naslednji: »Na razgovoru z izvršnim komitejem Centralnega komiteja ZKS bi člani cen-tralnega komiteja ZMS želeli predvsem PREVERITI NAŠE OSNOVNE POLITIC- NE OCENE IN IJSMERITEV V DELOVA-NJU Zveze mladine. Pri teh ocenah izha-jamo predvsem iz življenjskega položaja mladih ljudi in možnosti njihove družbene uveljavitve.« Tov. Lebana moti izraz »preveriti«. Smisel te besede je povsem jasen (Slo-venski pravopis stran 681) in v omenjeni besedni zvezi pomeni razgovor in primer-javo političnih ocen o delovanju mladin-ske organizacije z globalnimi ocenami o politični situaciji v slovenska družbi, s ka-terimi nedvomno razpolaga IK CK ZKS. Smisel pripombe si je ob tem težko raz-lagati. Upaino, da tov. G. Leban ni med tistimi, ki menijo, da CK ZMS ne bi smel imeti takih stikov z IK CK ZKS in z ostalimi vodstvi naših družbenopolitičnih organizacij. Kje je zasledil tov. Leban, da žellmo na sestanku z IK CK ZKS »preverjanje« predsedstva CK ZMS, ne vemo. Verjetno ta trditev in samovoljno podčrtavanje na-šega teksta zelo zgovorno opozarja na tnetodo in namen njegovega pisanja. Še to: CK ZMS je svoja stališča teme-Ijito preveril s članstvom. če tega tov. Leban ne ve ali noče vedeti, si sam odre-ka kvalificiranost, da kritizira. Predsedstvo CK ZMS ŠE VBDNO STARE METODE Cenjeno uredništvo! V Delu sem 29. marca 1967 prebral na drugi strani članek Marije Robek z na-slovom »Stare primanjkljaje moramo po-ravnati«. Gre za razgovor Vide Tomšič z enajstčlansko delegacijo kmetov, ki je bil na željo izvršiMega odbora skupščine republiške skupnosti sociabaega zavarova-nja kmetov. Menim, da je komentar ob spodnjem prikazu števila vrstic, ki jih je pisec v Delu namenil posamezniin govor-nikom, odveč, saj sam po sebi odkriva pristranskost (izdajateljev interes?) ali pa zgrešeno metodo. Pri tem nam ne zame-rite tehnicni pristop pri stvari, ki (po številu vrstic) enajstčlanski delegaciji kmetov v besedilu ni namenil nobene po-zornosti ali pa morda le skopih 12 VR-STIC, ki so bolj splošne narave, saj se nunašajo na diskusijo nasploh. Predstav-nikom REPUBLIŠKEGA SEKRETARIATA ZA DELO je posvečenih 34 VRSTIC, VI-DI TOMŠIČ 37 VRSTIC in predsednici skupine za socialno-zdravstvene probleme pri GO SZDL ŽIVI BELTRAM 12 VRSTIC. No, morda pa 11 KMETOV le ni po-vedalo ničesar pomembnega in so mol-čali. Opravičil bi se, če bi bil samo molk. Toda molk ima svoje razloge. Sam raje verjamem, ker poznam kmete, da le niso molčali, kot bi kdo utegnil razbrati iz po-ročila v Delu. Griša Leban POSKUS USTVARJALNE UPORABE MARKSIZMA Friedrich Engels je zapisal, da se je iz del pisatelja Balzaca celo glede ek*onomskih odnosov v tedanji francoski družbi več naučil kot pri takratnih zgodovinarjih in ekono-mistih, tako bi tudi lahko rekli, da v satiričnem listu »Pavliha« najde-mo mnogo bolj verno podobo mar-sikaterih naših družbenoekonom-skih problemov kot v ekonomskib revijah. -tok- NAPREDNI UUDJE KUPUJEJO AVTOMOBILE! Z AVTOMOBILOM JE MOGOČE Hl-TREJE PRISPETI V SVETLO BODOČ-NOST, KAKOR PEŠ ALI S KOLESOM NAPREDNI LJUDJE KUPUJEJO AVTOMOBILE! TRIBUNA STRAN 3 Dne 28. mairea je bil rs!ke®a dela s študenti novinci takoj po zečetku š*u-dija. S sistemom vaij, koloikviiijev in raz-govorov natj se omogoča študentom, da čimpreij &poznajo svoje dejamske sposoto-nosti. Da bi v najivečjd možmi meri omogo-čili študentom ustneizno issbiro študija in proučevanja kiriberitjev za izbor, naj se uvedejo svetovalni iapiti. 3. Da bi zagotovili čdmviečjo objdktiv-nost in pravočasne priprave kandidatov na vse oblike omejitve vpisa, jih je potrefono praivočasno (letos oajkaanetje v apriiliu) in. točno sezmaniti z nameraivanimii vikreipi. Morebitni sprejemmi (mnmeru o]au9us) in usmerjevalrai iapitd naj se delita na strdkovni del in splošnd del (inteiigeindna sposobnost, sposobnost spreovniainja pre-davanj, pdsmenega in ustmeaiiega- iaraža-nja...) Izpita ne smejo vBobovati snovi, ki v sredrnji šoSi ni predpisana. 4. STRAN TRIBUNA Ce hoČeš spadati med Ijubitelije umetnosti, naročaj Probleme. Celoletna naročnina 24 N dinarjev. Za študente in dijake 18 Ndinarjev. Cena ugo&na PROBLEMI ¦presene čamo. Naročila pošiljajte na CK ZMS, Ljubljana, Dalmati-nova 4, telefon: 31 00 33, tekoči « fcrak napredne misli v Ljubljani. Tisk Učne delav-nice ZUSGP MtMittjjiti kacbeh hetlra najbolj sovražim Ijudi ki rišejo dvoje vrst beder tista dolga izmučena bedra7 in tista ogabno bela in debela ženska bedra Ponoči ko sanjam in begam s svojimi ubogimi bedri po mokri zemlji ki &e vedno bolj udira in mi blato počasi že zaliva usta z grozo opažam da me lahko rešijo le tista ženska bedra ki jih najbolj sovražim Počasi sem se izvlekel iz močvirja * in začel z nadčloveško močjo teči proti temnemu mesecu Tedaj me je obdal isti občutek kot v močvirju zagledal sem mršava Kristusova bedra polna trpljenja ki so me zopet rešila O Ijudje rešite me teh beder vzemite jih in jih poljubljajte samo mene pustite pri miru da ne postanem normalen ItUSMS Nemo sem padel v senco svojega življenja in se počasi odpravil proti sivi svetlobi Tišina mi sprošča krike ki odmevajo iz globin moje samote in me zapirajo v temno ječo ki je naš Tempelj Nenadoma mi oči postanejo krvave in smrtni strah me vrže v trepet Hočem ustaviti čas pa se mi ustavi srce Hočem zapustiti oltar in zlati krog in se odvleci v svetlejše hrame Z grozo opazim da sem se znašel v praznini človekove usode Prosdm odpuščanja za svojo bolečino kajti prišel sem do KONCA popoidanske sanje ne na Geoffovo karto! Ležim na postelji in gledam skozi okno kjer okna ni nikje ni nobenega okna povsod so le zavese Zavese in vonj po smrti zaveso lahko uničiš vonj po smrti pa ostane vonj po smrtd gledam čevelj ki mu pravimo salonski čevelj v resnici pa je gojzar ki tepta sveže človeške možgane in je že čisto rdeč Hočem ga obrisati v zaveso zavese ni več samo vonj po smrti je še gaze horvtit gospod regen-schirm in snnee Na poti v urad za najdene predmete si je moral gospod Regenschirm neštetokrat zakrivati oči z roka-mi, če je hotel, da ne bo zgrešil ozkega pločnika, po katerem je hodil; sonce mu je namreč sijalo prav med zenije, toda na tako čuden način, da ga je sle-pila bolj ta čudnost kakor bleščeea svetloba, ki mu je dražljivo silila v pogled. Resnično, gospoda Regen-schirma je mahoma spreletelo, da še nikoli ni bil vide] sonca tako čudno sijati; bilo je povsem nerealno, za- kaj z jasno modrega neba je prihajalo brez najmanj-še taplote, kot da bi se zgolj odbijalo s čistega, mo-drega zrcala, v katero se je tisto sonce iz vesolja ne-mara le ogledovalo — zdelo se je, da se bo od te in-tenzivnosti sijanja zdaj zdaj razteklo, saj ni bilo vi-detd več kot krog ali krogla, marveč kot blesteč ma-dež, ki se je v dolgih, ozkih, trepetajočih črtah — pravzaprav ruiti malo ne podobnim žarkom — razli-val na vse strani v prostor in naravnost gospodu Regenschirmu v oči. Pekla, prav pekla ga je ta svet-lotoa, kakor hitro mu je s slepoto zalila zenice, čeprav ga je sicer po vsem telesu tresel mraz! Kako je ven-dar mogoče to razumeti, ko pa je zima vendar še po-poln gospodar nad stvarmi? Ali pa je nemara prav ta odvzela vsemu — sonou in nebu — vso značilnost vsakdanjosti in mehkega, božajočega sijanja? Gospod Regenscbirm ni razumel niti vprašanj, ki so mu segala v misli — kar tako, brez prisotnosti zavesti so ga vznemirjala — kaj šele, da bi mogel na-nje razumno odgovoriti. Sklanjal je glavo na prsi in se še kar naprej čudil, kakšno sonce je zdaj neki to, ki samo ščemeče sveti in prav nič ne greje. Ko se je včasih iz radovednosti, če morda že ni nastala kaka sprememba, zazrl pričakujoče vanj, pa se mu je v hipu v očeh stemnilo in le skozi nekak somrak je videl tiste ozke, trepetajoče, dolge črte, po katerih se je z modrega zrcala raztekala svetloba na vse strani. Po nekaj trenutkih je prišel pred urad. Neznansko ga je razradostilo, ko je na vratih za-gledal listek, na katerem je lahko prebral, da so prav ta čas uradne ure in da ima potemtakem vstop doce-la prost. Končno po treh dneh truda in zastonj pri-hajanja, končno, moj bog! Kljuke se je oprijel čisto narahlo — medtem je bil dvakrat potrkal — ter previdno odrinil duri od sebe. Za dolgo mizo, ki jo je zdajci zagledal, je sedela starejša ženska z naočniki ter s peresom v roki vztrajno nekaj beležila; očitno gospoda Regenschir-ma niti videla ni, zakaj zatem je z levico naglo pritis-nila okrogel pivnik na papir in hitela nadaljevat s pisanjem. Luč se ji je usipala na celo levo stran te-lesa in steklo na levem očesu je bilo polno živega bleska, ki pa nikakor ni mogel iz okvirov, dasi je go-spa pogosto premikala glavo — svetla, blesteča pega je tedaj splašeno blodila med njimi, toda kakor ujeta ni mogla zdrsniti niti prav do roba. »Dober dan,« je rekel tedaj gospod Regenschirm komaj slišno, boječ se, da jo je bil zmotil. Gospa je vzdignila glavo. »Dober dan,« je rekla ter se z očmi zastrmela v gospoda Regenschirma. »Oprostite..., ali je to urad za najdene predme-te?« je vprašal gospod Regenschirm, zdaj že nekoliko v strahu, da bi utegnil dobiti negativen odgovor. »Ja, to je urad, kajpada!« »Pa je zdaj odprt? Ni morda že konec...?« »Konec?« je vprašala gospa. Blesteča pegica na levem naočniku je mirno strmela v gospoda Regen-schirma, kakar da bi ga z tojo preiskovala. »Ne, to ni-kakor, saj vrata niso bila zaprta?« »Ali samo tedaj ni vstopa,-ko so vrata zaklenje-na?« Gospod Regenschirm je vprašal zelo prijazno, celo nasmehnil se je bil, nadejajoč se, da ga gospa zategadelj ne bo nadrla ali celo spodila nazaj na hodnik. »Takrat pa ne morete noter. Ne, takrat ni urad-nih ur!« »Ah,« se je gospod Regenschirm oddahnil, »tako sem tudi jaz mislil, res!« »To je čisUb jasno.« »Je, seveda!« se je ponosno razveselil gospod Re-genschirm, zakaj obšlo ga je, da je njegova domneva zastran vrat povsem resnična: »Ko pa so vrata odpr-ta, pa imate uradne ure?« »Kakopak, tedaj jih imamo!« »Potem jih tudi zdaj imate?« »Ja, prav zdaj, ko govoriva.« »Potem govoriva med uradnimi urami?« »Ja!« Tedaj se je gospod Regenschirm nenadoma silno prestrašil. »Joj,« je rekel, »oprostite, tega nisem vedel... Ali vas zelo motim? Tega res ne bi smel...« Kar tre-sti se je začel pred njo, in imelo ga je, da bi se obrnil in stekel skozi vrata. Ali pa bo gospa vendarle imela toliko usmiljenja, ga je spreletelo, in bo blaga z njim? »Oprostite, prosim, če zelo motim ...« »Oh, saj to ni. . Saj naju nihče ni videl!« »Nihče?« »Dopoldne ni nikogar na spregled!« »Tako?« Gospod Regenschirm je bil s tem neko-liko pomirjen, in prav nasmehnil se je bil, ko je rekel: »Potem vam nisem docela v napoto?« Gospa je naglo vstala ter se nagnila čez mizo, in pri tem jo je viharno oblila svetloba iz okna po vsem obrazu, ki ga je do zdaj skrivala vso desno polovico v senci: »No-no, v napoto! kje bi mi bili v napoto?« Ože-te ustnice so se ji narahlo zmehčale, hkrati pa sta se ji tisti pegici v okvirih očal — zdaj sta trepetali vsa-ka v svojem steklenem krogu — postavili drzno na-sproti gospodu Regenschirmu: »Kje bi mi bili v na-poto?« je ponovila in gospoda Regenschirma je spre-letelo, .da gospa nema-ra nima niti oči, ampak samo te prazne, žgoče pege, s katerimi ga gleda brez sleher-nega vznemirjanja. In nagnila se je še bliže k njemu, da so pred gospodom Regenschirmom v hipu zrasle iz njene polti okrog brade redke, svetlorumene kocine. »Nič mi niste v napoto, sploh ne! Veste?« Gospod Regenschirm je videl njen poskus, da bi se nasmehnila, a vzlic temu se je sunkoma nagnil na-zaj; gospa pa se je nagibala vedno dalje čez pult nad njegovo telo, ki se je v pasu kot pod težo njenega primikanja samo od sebe spuščalo za svoj hrbet. »Saj-saj,« je spl&šeno odgovarial gosr>od Regen schirm. Njene pege pa so se čedalje bolj večale, napolnje-vale so skoraj že vse okvire, in svetloba je bliskala iz n.iih v ostrih. kratkih ?arkih Gost>orl Rpgencsrhirm «sp je umikal z vsemi močmi, ali kakor slep cxi njenih očal ni videl stopiti nikamor. »Nič mi niste v napoto ...« »Saj-saj...« je klepetal kar naprej. »... sploh ne, veste?« »Saj-saj!« In mahojna se je vse stemnilo okoU njega, hkrati pa ga je prestrašil občutek, da so se njene pege naglo približevale tik do njegovega obr» za. Moj bog, ali je to spet tisto sonce?__ga je pre- sunil nenaden vzdih. Tedaj pa se mu je zdelo, da se je spomnil nečesa odrešujočega. »Moj predmet,« je vzkliknil, »gospa, moj pred-met! ... Ali se je našel?« ter se kakor na nevidno po-velje zagnal na dragi konec mize, na desno, kjer je stalo veliko svetlo okno, polno steklene modrine za sabo. »Ali se je našla moja marela?« Gospa se je ooitno urno zra-vnala, pege v okvirih so ji mahoma izginile, kot da bi se potopile globoko v okvtre, in ko je položila roke v levi in desni bok, se je resno zagledala v gospoda Regenschirma: »Ali ste izgubiil marelo?« »Marelo, ja!« je rekel gospocl Regenschirm. »Kdaj ste jo izgubili?« »Marelo?« »Marelo, ja!« Gospod Regenschirm se je nepričakovano zme-del; nerazumevajoče jo je pogledal in šele čez čas za-jecljal: »N-ne vem ... že teden dni je ne najdem več ...« »In kje ste jo izgubili?« Gospa si je položila eno dlan v drugo ter si za-čelala gladiti in zvijati prste. »Izgubil? Moj bog, saj se ničesar ne spomi-njam ...« je skoraj zahlipal gospod Regenschirm. »Kako vendar? To morate ja vedeti, posku-site!...« »Ne morem ...« Tedaj je gospa nenadoma potegnila svojo levico iz desne dlani ter jo zarila v lase, ki so ji padali nav-zdol proti desnemu ušesu. Gospod Regenschirm se je tega ustrašil, zakaj zdelo se mu je, da mu je s to kretnjo zapretila, zahtevajoč, da se nemudoma vsega spomni. »Kako pa naj vam sicer pomagam?« je brez odla-šanja spregovorila. »Ne, ne! Prosim!...« »Kakšna pa je bdla? Vaša marela?« »Ne — Kako?« Hotel je reči še ankrat »ne«, toda tedaj je hipoma dojel, da gospa sprašuje nekaj nove-ga. »Saj ne vem, če sem jo prvzaprav izgubil ...« Mahoma je gospa spnstila roke ob telo ter ne-gibno obmirovala. »Mogoče je sicer nisem izgubil..., toda nikjer je ni več!« je zaklical gospod Regenschirm, ko pa je videl gospo, kako togo stoji pred njim, je zdajci umolknil in čez dolgo časa komaj slišno nadaljeval: »Mogoče je sicer nisem..., toda vprašat sem vseeno prišel, nemara jo je kdo našel, če sem jo bil vendar-le kje pozabil...« Gospe so se samo enakomerno dvigale prsi. »Tako, hm-m,« je rekla, ganila se pa še zme-rom ni. »Ja, mi jo lahko poiščete, prosira...« Te besede je gospod Regenschirm izustil proseče, in skoraj na jok mu je šlo, ko je videl, da ga gospa kar naprej le nepremično gleda, pripravljajoč se očitno, da spre govori odklonilno, nemara pogubno! .. . »Poiščite mi jo, prosim . .« Toda gospa ni spregovorila niti besede; kaj še! še z očmi ali z rokami se ni več premaknila, samo gledala ga je nepremično, z ohlapnimi, gobastimi usti, z vsem obrazom, da, gospod Regenschirm je imel občutek, da nerazumevajoče strmi vanj s celim svojim telesom! »Prosim vas, bila je moja!...« Takrat se je gospa nenadoma zganila. »Vaša?« je rekla ter vzdignila roke do srede prsi, kot da bi se nečesa oprijela. Tudi ust ni zaprla do kraja in spodnja žaga zob ji je štrlela nad štrlečim meson navzven, proti gospodu Regenschirmu. »Ja, moja, povsem moja je bila!« je odobravajoče vzkliknil gospod Regeneschirm. Celo približal se ji je nekoliko ter še vneteje dodal: »Vem, da je bila moja, ker je bila zmeraj na mojem obešalniku. Zmeraj je visela v moji sobi doma! Dva črna obročka je imela na ročaju prav dobro sem jo poznal! ...« A še preden je gospod Regenschirm končal, je gospa začela ©nergično zmajevati z glavo češ kaj ta-kega še nismo' prejeli. Konec svoje izjave je gospod Regenschirm bil zaklica] skoraj že na ves glas, zakaj nadejal se je, da bo gospo na ta način prisilil da bo spremenila svoj nikalni odgovor. Toda odvrnila je le enako glasno in pri tem ni naredila več nobenega giba z glavo. le strmela je vanj s svojimi megleno sivimi očali: »Ne, do zdaj se s čim podobnim še ni bil nihče javil. Ne!« je pribila, fco je videla, da se je gospocl Regenschirm nenadoma proseče pripognil. »Pomagati vam zdaj ne morem ...« To je gospoda Regenschirma strašno potrlo. Ni vedel več, kaj naj še reče; stal je pred njo ves nesre-čen in niti na misel mu ni prišlo, da bi zdaj moral urad zapustiti. Videl je, kako je gospa nepričakovano brez besed stopila k obešalniku, vzela z njega šal in si ga začela zavežovati okrog vratu. že je z obema ro-kama segla po pla-šč, ko se je sredi poti zaustavila — z desnico je vendarle že prijela za ovratnik visičega oblačila: ter se obrnila h gospodu Regenschirmu: »Nemara bomo še kaj dobili,« je rekla. misleč na marelo, ki bi jo kdo še utegnil naznanit ali celo prine-sti v urad. Z brado si je na vso moč tiArala šal pod grlo pri čemer je usta znova na široko odprla ter pokazala svojo zobno žago »Zdaj zapiram, pozne-ie se mogoče oglasite . .« S-tem se je obrnila. naglo segla po plašCu ter si ga urno zavihtela nekam za hrbet. in gospod Regenschirm ie videl, kako ii je še isti mah nasedel na obedve roki ter se tesno oorijel TRIBUNA STRAN 5 »Slišite, kdaj drugič se oglasite!« je zaklicala čez ramena. »Drugič?« je zajecljal gospod Regenschirm. »Uradnih ur ni več, vidite? Že pred petimi minu-tami bi morala zapreti.« Gospod Regenshirm se malodane ni razjokal. ' »Ampak jaz... jaz jo tako potrebujem! Moj obe-šalnik... že ves teden je prazen!...« Gospa se je napotila k vratom. »Ža!,« je rekla, ne da bi ga pogledala. Položila je roko na kljuko in čakala, da bi gospoda Regenschir-zna ppustila predse. Ali gospod Regenschirm ni na-pravil niti koraka, zakaj nemadoma se mu je vse skupaj zamešalo; ni vedel več zatrdno, ali njegove marele resnično ni v uradu, ali pa mu je gospa zavo-ljo poteka uradnih ur ne mara izrpčiti. Sprva je go-spa sicer nekako namignila, da marele še ni pri njej, toda to je rekla z glasom, o katerem je gospod Regen-scbirm zdaj hipoana podvomil, da govori resnico — vrhu tega pa je pravkar bila izjavila v nekako čudnih okoliščinah, naj se oglasi kdaj drugič, kar bi zago-tovo moglo pomeniti, naj pride kdaj sredi delovnega časa, takrat mu bo njegovo zadevo lahko brez kakrš-nihkoli zapletov tudi predala. In tom njene izjave — gospod Regenschirm se ga je prav jasno spominjal — je bil tak, da je dopuščal to domnevo, več: izražal je celo gotovost zastraij izročitve, kakor da bi bilo to nekaj zelo preprostega in nezapletenega — kakor da bi bila marela vsaj že tu, v uradu, kje za pultom ne-mara, in bi jo bilo treba le vzeti... Prav to pa je bilo tisto, kar je gospoda Regenschirma tako zelo vzne-mirjalo; če je namred predmet že tu, zakaj mu ga go-spa potlej ne da? Ali je zato mogoče potreben dolg postopek? — Gospod Regenschirm je bil ves potrt ob teh mislih, zakaj nikakor si nl mogel predstavljati, da bi odšel domov brez marele. Vsepovsod jo je bil že iskal, in zdaj, ko jo je tako rekoč končno že bil našel — zdaj je ne more dobiti! »Gospa, jaz bi ne rabil nobenega potrdila, samo dajte mi jo prosim!...« je zahlipal. Gospa se je naglo obrnila od vrat, kakor da je presenečena. »A-a razumete? Saj je še nimam! čakati morate, da pride...,« je rekla, proti koncu že zelo prijazno, bodisi da si ji ni zdelo vredno, da bi se razburjala »Nimate je še?« »Nimam, ne! Saj bi jo vam sicer bila izročila.« »Torej je še nihče ni prinesel...,« je dejal gospod Regenschirm bolj zase kot gospe; to novo dejstvo — zdaj se je naposled izkazalo, kaj je resnica! — pa ga je malodane vznevoljilo, zakaj marele potemtakem še rfikakor ne more dobiti. »Da je še nihče ne bi pri-nesel . .?« Znenada je bil prepričan, da drugače ni mogla izginiti— ah, gotovo jo je bil kje izgubil! »Po-tem se je zares moral kje izgubiti!« si je dopovedoval »To je mogoče,« je rekla gospa in odprla duri. »Boste prišli pa drugič.« »Drugič? Kdaj drugič?« Mahoma se je ta »kdaj« gospodu Regenschirmu zazdel sila pomemben; obču-tek je imel, da se mora zgoditi še ta hip, zato ga je do kraja pobila misel, da bo ta drugič uresničen šele čez nekaj dni ali čez nekaj tednov. »In kaj naj delam ves ta čas? Brez nje? ... Svetujte mi, najdite ... Kaj naj le počnem?« Približal se ji je ter ji proseče gledal v oči. Gaspa je le skomignila z rameni. »Cakajte, morda se bo izplačalo.« »Res? Se bo? Kje naj čakam?« Novo upanje je oblilo gospoda Regenschirma. »Kje naj čakate?« je rekla gospa ter za dolg tre-nutek umolknila. »čakajte, čakajte...,« je mislila zase. Nenadoma pa se je obrnila docela vanj: »Veste kaj? Lahko ste tu, v uradu.... če hočete čakati.« To je gospoda Regenschirma hitro pritegnilo. »Tu? V uradu? In nihče mi ne bo nič rekel?« »Ah, kje. To se pogosto dogaja.« »Stranke čakajo na obljubljene stvari?« »Seveda, dokler jih ne pridejo iskat.« »Dokler jih ne pridejo iskat?« Gospa je prikimala.' »Moj bog ...,« je poln začudenja vzdihnil gospod Regenschirm. »čakal bom, seveda bom čakal... Ne-mudoma! In kar tu sem lahko?« Gospa je stopila za pult. »Tu poglejte,« je dejala ter izvlekla stol nekje iz-pod mize. »Tu lahko sedite in čakate. če kdo pride, le recite, kaj sva se bila domenila.« Gospod Regenschirm ji je bil neznansko hva-ležen. »Bom, bom, prav rad,« je hitel. »Ah, od tu jo bom takoj videl, takoj ko pride skozi vrata ...,« se je veselil, spuščajoč se na sedež. Toda tedaj se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Kakor hitro se je usedel, se je z nasprotnega okna razlila po njegovem obrazu tista slepeča luč, ki ga je že zunaj bila tako vznemirja-la. Zdajoi se mu je od tega zameglilo pred očmi; prijel se je za glavo ter naglo vstal. »Gospa, gospa! ...« je kliknil in se opotekaje začel z rokami loviti za zrak. »Ali me lahko prese-dete V to sonce ne morem gledati!« Ta-koj zatem je slišal svoj stol, kako je podrsal po podu; gospa ga je takoj povlekla v levo, gospod Regenschirm pa je ni mogel videti, zakaj z rokami si je še vedno zakrival oči. »Tu, nemara bo tu bolje,« je rekla. Pogledal je in stopil na levo. Ko pa se je na novo namestil, so mu zenice spet zalili tisti blesteči, raztekajoči se žarki, ki so drseli z modrega neba skozi okno v gostih, ostrih curkih. Gospod Regen-schirm je obupano zaklica-1: »Ne, ne! Drugam prosim..., gospa! ...« Ta krik m vse obnašanje gospoda Regenschir-ma, ki se je v zadniem trenutku sprevrglo v nekak-šen strah, je gospo samo prestrašil in zmedel. Za-čela se ga je bati, zadkoma je vlekla stol od njega na dpsno. Toda sr>pt w ip i^kazalo. da. imn snnne na 10 mesto prav tako neoviran dostop kakor povsod drugam. Nazadnje sta poskušala v skrajnih kotih ob stranskih stenah, ali tudi ta poskus ni rodil ni-kakega uspeha — svetloba je gospodarila vsepovsod enamirno in z enako močjo, da je gospod Regen-schirm ves iz sebe tekal tja in nazaj. Takrat je gospa nenadoma rekla: »Veste, v-vem za nekaj, kar vas bo rešilo!« Gospod Regenschirm je planil pred njo. »Res?« je,ves nesrečen komaj izdavil. »Kaj res?« Gospa pa se je za cela dva koraka umaknila od njega. »Ja, tu, poglejte,« je rekla, ne da bi ga gledala, in kazala z roko na velik zaboj, ki je bil vgrajen v spodnji del stojala, kjer so viseli najdeni predmeti. »Mogoče boste tu na varnem ...« Gospod Regenschirm je kot potolažen otrok stopil do zaboja — ki je v resnici bil bolj omara^ obrnjena na hrbet — v katero je gospa metala naj-dene predmete. Tokrat je bil domala prazen, in ne-mara ga je prav zavoljo tega mogla tako naglo dati gospodu Regenschirmu v uparabo. In gospod Re-genschirm te rešitve ne le da ni bil odklonil, temveč se je nad njo skoroda navdušil; naglo, kakor da bi bil v strahu za to, mogoče zadnjo možnost, se je povzpel najprej na stol ter se z njega prekobalil v notranjost. »Ampak tam, moj bog, tam nočem...,« je kar naprej mrmral ter se nameščal: povsem po konci sicer ni mogel stati, zakaj zgornja deska, ki je tvorila prečko celotnega stojala, mu tega ni do-voljevala, zato mu je gospa spustila na dno majhen stolček, rekoč, da bo na njem sedel, ko bo čutil utrujenost. »Bo sicer... v redu?« je vprašala, in tiho, zad-koma stekla k vratom. »Bo bo, zelo v redu!« je smehljaje odvrnil go-spod Regenschirm \z zaboja, in videl, kako se je potisnila skozi odprtino vrat, ki so se počasi, brez ropota zganila za njo: toda oči ni več odmaknila z njih... I.GPIAMEN •• iAJNlN. kVAT2JLT' negasna prva pnt (Zapis ob prvi pesniški zbirki »Ljudje človek Ijudje« katero je avtor Ernest Rušič izdal v samo-založbi v Murski Soboti 1967; tiskalo NIŠP čakovec.J če hočemo govoriti ali pisati o prvi pesniški zbirki Ernesta Ružiča »Ljudje človek Ijudje«, nehote (in ne po naši krivdi) zapademo v neke čudne dileme, ki se prav pri tej zbirki pojavljajo v potencirani ob-liki. Gre predvsem za vprašanje samozaložništva, kaj sploh lahko samozalošništvo prenese, gre za kritičen in pošten odnos ustvarjalca do lastnega dela in ne nazadnje za nek pošten odnos do Ijubiteljev poezije, ki se bodo tudi ob tej knjigi ustavili in jo začeli brati, vendar bodo po nekaj prebranih verzih ostali glo-boko razočarani, prazni in ogoljufani. Zavedamo se, da se je samozaložništvo predvsem v zadnjem času precej razbohotilo (svojo knjigo tiska že skoraj vsak na pol pismen Slovenec) in da že verjetno prekaša ali pa je vsaj enakopravno) z zbirkami, ki izidejo v uradnih izdajah pri knjiševnih založbah. Poznamo tudi naš založniški sistem, za katerega vemo, kako »elastičen« in »prilagodljiv« je za naše literarne ustvarjalce. Vemo tudi, da je pot, po kateri se ti vseeno uspe predstaviti bralcem, pot samozaložbe. Večina avtorjev, ki se odloči za to pot, pa se tudi za-veda pomena in odgovornosti takšnega koraka, zato poskušajo nekje prekiniti neprijetno oznako samo-založništva z drugimi argumenti, ki so močnejši in ki govorijo v prid zlirke: bodisi da gre tu za izjemno kvaliteto ali novost v obliki ali kaj drugega. Skratka: zbirka mora nekaj predstavljati, mora nekal pove. dati iri nekaj dati. Mora biti odsev časa in prostora in odsev življenja ter Ijudi v njem. Mora biti angaži-rana, zrela in prečiščena v izrezu, izbrana v besedah in.metaforah in celovita v prerezu skozi njeno celoto. Vsi ti argumenti fres da z nekaterimi malenkostnimi odstopi) so v precejšnji meri zastopani tudi pri av-torjih, ki so že izdali svoja dela v samozaložbi, ven-dar — le še nobeno delo ni bilo tako brez vsega in površno kot prav Ružičeva zbirka »Ljudje človek Ijudje«. Ob njegovem prvencu smo prav zaradi tega pred precejšnjo dilemo. Kljub precejšnjim naporom, da bi le uspeli najti delček tistih elementov, ki bi posku-šali odgovoriti ali vsaj delno ugoditi zgornjim »navo-dilom«, se nam to ne posreči. Vedno bolj, ko pro-diramo v bistvo zbirke, vedno bolj prihajamo do tistega najmanj prijetnega spoznanja in do tistih najmanj prijetnih ugotovitev, ki jih je potrebno izre. ¦či ofc' neki zbirki (predvsem tisti, ki je tzšla v samo-založbi): da je pač knjiga proizvod trenutne prepo-tentne želje po afirmaciji in vključitvi v krog tistih mnogih slovenskih literarnih ustvarjalcev, ki se lah-ko pohvalijo s svojo knjigo. Prav zbirka, izdana v samozalošbi, mora biti najskrbneje in najtehtneje izbrana celota nekega dela nekega avtorja. Ružič se je z izdajo svoje prve pesniške zbirke občutno pre-naglil. To je nekaj let prezgodnji in nezrel sad, neob-delan in nedozorel ter poln neke čudne preosebne filozofije, ki včasih že kar malce diši po »črnem« hu-morju, ki ga avtor skoraj nikjer ni uspel pripeljati do popolne doživetosti. Večina del ostaja na temelju hitrih in neobdelanih zapiskov v notesu. Rušič je štirideset pesmi razvrstil v šest manjših ciklov, ki jih je med seboj ločil z reprodukcijami črno-belih fotografij, ki n$kje nadomestujejo naslo-ve, Jti so uvodi v posamezne cikle. Njegova poezija je po tematiki kaj raznovrstna, saj obravnava tako probleme odtujenosti med Ijudmi in nemožnost med-sebojne komunikacije, kakor tudi Ijubezen in odno-se med dvema spoloma. Kot mnoge druge mlade lite-rarne ustvarjalce tudi Ružiča predvsem zaposluje obravnavanje in razglabljanje o odtujenosti človeka od Ijudi. Od tu si lahko tudi razlagamo naslov njego-ve knjige »Ljudje človek Ijudje«, kjer med množico živih bitij, ki vladajo temu prostoru in ga poskušajo šiveti samo zase, živi in si ustvarja svoj prostor člo-vek.posameznik, ki ne najde in ne more najti skup-nega dialoga z Ijudmi, z druzbo, s sredino s katero deli ta alieniran prostor. Vendar je pri tej in takšni obravnavi Rušiču zmanjkalo ustvarjalne moči. Zapa. del je preveliki samoužaljenosti, pretirani sentimen-talnosti, kar je vse imelo za posledico neizdelane misli v pesmih, ki so vse preveč razbite, prenatrpane s trenutnimi psihološkimi izbruhi, ki so plod avtor-jevih kompleksov, katerih izvore pa smo poskušali dokazati že zgoraj. Prav v krogu te pesmi se tudi vrti ves centralni problem Ružičeve poezije. Kljub temu, da je prav v tem delu še morda nekje najbolj neizdelan, pa je vendar prav v teh nekaj resnično Ružičevega, nekaj tiste njegove stiske, ki se nujno pojavlja pri nekem ustvarjalcu na periferiji, daleč proč od centra. Ružičeva poezija bo še morda dozorela, postala močnejša in prepričljivejša s tem pa tudi irajnejša. Vendar si je Ružič s prehitro izdajo zbirke naredil samo medvedjo uslugo in težko bo tudi s kasnejšim, kvalitetnim delom, popravil tisto, kar je nastalo ob pojavu njegove prve pesniške zbirke na našem knjiž-nem trgu. P. s.: Knjiga je izredno površno tiskana in v ce-lotnem tekstu kar mrgolijo številne slovnične napa-ke, ki niso zgolj naključnega značaja ali trenutnega navdiha tiskarskega škrata Je že res, da so knjigo tiskali v čakovcu, vendar to ni opravičilo za površno tiskano knjigo. Tudi oprema knjige je prenatrpana in deluje vse preveč neestetsko. Poznamo materialne težave, s katerimi se srečujejo samozaložniki, vendar takšnepa likovnega kiča ne maramo. Tone Vrabl 6. STRAN TRIBUNA pasame&niki in skupime 14. festival jugoslovanskega kratkega filma Kot se običajno dogaja takim prireditvam, so tu-di 14. beograjskemu festivalu kratkega filma dali prevladujoč ton posamezniki, medtem ko so skupine, v katere bi po različnih kriterijih lahko uvrstili osta-le ustvarjalce, ostale v ozadju. Njihov delež na njem je bil podoben tistemu, ki ga ima pri koncertu orke-ster. Tako kot ob nerazvrstljivih posameznikih živi-jo in delajo v svojih vrstah brezimni člani družbe, so tudi ti ustvarjalci posneli svoje filme v splošno korist. Zraščene v skupnost jih je skrbela in zanima-la samo ona. Tako so posneli družbeno-kritične filme, v katerih so bolj ali manj vešče z bolj ali manj du-hovitim spremnim besedilom prikazovali anomalije našega družbenega in gospodarskega razvoja (Muzej zahteva, Izginuli vlaki, Zamena, Učenci, pešci, Pod večer, Cincarji, Srdita polja, Pater familias), pereča vprašanja kadrov in gospodarstva (Borec, voljno! E2—E4, ali zakaj je moralo priti do gospodarske re-formex Kjer so nekoč rasli mladi orehi) in družabno življenje naše mladine (Imam 17 let in pol, Repor-taža o življenju mladine na kmetih — pozimi), nato filme na temo NOB — današnji čas, v katerih so ve-likokrat uporabljali fotografije in zvočne efekte (Ko-nec Bate Jankoviča, Jasenovac, Mesto, ki sem ga po-znal), filme z nevsakdanjimi temami (Ekscelence, Ty-belite) pa reportažne zgodovinske, kulturno-zgodovin-ske, popularno znanstvene, propagande, vzgojne in športne filme, nazadnje pa še filme, v katerih obrav-navajo moralna vprašanja. Nasprotno pa je nekatere spodbudila k ustvarja-nju osebna korist. Preden preidem nanje, bi se še zadržal ob reži-serju Ljubiši Georgievskem, enem izmed avtorjev, ki so v svojih filmih obravnavali moralna vprašanja. Izrazit predstavnik te zvrsti je njegov film Ne... namreč Ne ubijaj! — ki so ga predvajali v uradni konkurenci. Vendar so že tu opazni odstopl Ne ukvarja se izključno z moralo, kakor se na primer Troha v svojem filmu Kriza vesti, ampak že vnaša v film filozofijo: Dečki, ki se vojskujejo, nazadnje na-letijo na bombo. Vržejo se nanjo, da bi jo razstavili. Tedaj posvari izkušenejši ostala dva, naj jo raje pu-stijo pri miru... razstavljanje je nevarno.,.. in po-kaže naboj tistemu, ki je na začetku filma hotel ustreliti ptico... razstavljanje je ubijanje: Ne! To-rej Georgievski preračunano krajša naslov samo na Ne... Njegovo filozofiranje pa kaže, da ni skupaj z druzbo eno, da se oddaljuje od nje in grebe vase, kar prihaja še dosti bolj do izraza v njegovem filmu POTKA, ki so ga prikazali v informativni sekciji. V tem filmu vidimo najprej pijanca, kako v zgodnji ju-tranji uti, v kateri je zapustil buffet, gazi v celo; v drugem delu pa zagledamo Ijudi podnevi, ki v vrsti, eden za drugim hodijo po njegovi pentljasti poti in uporabljajo za izogibališče steptano mesto, kjer je bil zjutraj padel z razprtimi rokami. Medtem ko se smejemo ob pogledu na te neprostovoljne romarje, se nehote vprašamo, ali ne bi bilo bolje, ko bi kdo izmed njih utrl novo, ravno stezo, da ne bi potovali z enega konca na drugi konec travnika kot v In-dijo Koromandijo. S kamero na teh romarjih, ki jo odmika, da nam postopoma kaže, v kakšnih nemogo-čih okljukih se vije romanje, in slednjič razkrije, ka-ko neznanska je ta jara kača, konča Georgievski svoj film. S tem zgovornim koncem, s katerim pode-li vseskozi sicer večsmiselno zastavljenemu filmu en sam jasno določen pomen, razkrije Georgievski, da še ni zmožen iti preko družbe, od katere se je bil odtrgal. V njem je sicer svet že razdeljen na posamezni-ka — pijanca in druzbo — topo čredo, ki nerazreš-Ijivo pogojjijeta drug drugega, toda z ozirom na re-žiserje, ki so popolnoma zapustili skupnost, sta pri njem vlogi, ki ju imata posameznik in družba v svojem odnosu, zamenjani, in zato prikazuje ves od-nos z obrnjene strani. Izhaja namreč iz družbe, še ne iz sebe, katerega se vidi objektiviranega od nje in odtujenega, in zato postavlja vprašanje, kako naj bi ga družba spet vsrkala vase in ga vrnila sebi. Ker je na strani druzbe, jo smeši in ker je proti posa-mezniku, ki postaja njegova usoda, ga vidi kot ne-odgovomo silo, ki je zakrivila razkol v svetu, raz-viden iz pojavljajočih se absurdnosti birokratskih postopkov. Ob strani filma DRUGA OBALA Miro-slava Antiča pa doživi Potka metamorfozo, ki jo vrne k začetni večsmiselnosti in razkrije kot očitno nasilje nad njo njen nenadni konec, v katerem nas s pogledom na nemogočo vijugasto gaz Georgievski po-ziva NAJ si vendar utremo ravno pot. Ob izjavi glav-nega junaka Druge obale, da vsi vemo, da Druge obale, ki naj bi bila, ni, da pa mora biti to, za če-mer tako neutešljivo hrepenimo, čez cesto, pa se iz-kaže poziv Qeorgievskega še za skrajno naivnega in v nasprotju s samo vsebino filma. Zakaj komaj ob-sodi eshatologijo, jo že oznanja. Kaj pa Georgievski ve o pijančevi stezi? Kakšno veljavo pa lahko ima njegova sodba o Ijudeh, ki jo ubirajo v obe smeri po njej, da je iz daljave videti ta tok kot mirovanje v nenehnem minevanju? In slednjič ni prav ravna pot, ki je Ijudje — te ovce — ne utirajo, pač pa jo hoče zanje zmeraj spet utreti kak prosvetljenec, na-silje, ki dela iz njih pijance? Ravna (najkrajša) pot, ki ni nikoli ostvarjena in zato zmeraj v ostvarjanju, čedalje krajša in širša, da lahko odpravi po sebi vse večje množice, ki jim — ker je očitno najsmotrnej-ša — ne preostaja nič drugega več na voljo, kot da se napotijo po njej? Dokler ne bo nekoč dosegla po-polne smotrnosti in postala tako kratka, da bodo Ijudje imeli čas samo še za rojstvo in smrt. Ta druž-ba, ki je nikjer ni, kot tudi ni njene usode ravne po-ti in Druge obale, pa zmeraj je, kot Ijudi že od nek-daj stiska ravna pot in terja Druga obala od njih svoj krvavi davek, ta monstrum neresničnosti nas nasiljuje z NAJ BI in TREBA JE in nas iz svoje teme zasipava z razvidnostmi, da bi od nas izsilil ostvaritev svoje usode, poti, ki naj nas pripelje k njemu zamenjati ga na Drugi obali... Kaj tedaj pomeni slepo romati po stopinjah.nekoga čez travnik kot v Indijo Koromandijo, in namesto po nedoseg-Ijivi Drugi obali hrepeneti čez cesto? Kaj pomenijo te trčenosti? Na to vprašanje nam odgovarja risani filrn Ante Zaninoviča REZULTAT. Ko junak filma, na začetku podjetno pošvižgujoč si pograbi lopato in začne na vrtu kopati jamo, ne oziraje se na začude-nje, ki ga zbuja pri Ijudeh njegovo početje, niti na kasnejše čedalje hujše razburjenje, in ko vrže v ja-mo semena in jo še zagrebe, preden pridejo ponj z rešilnim vozom, in ko naposled na koncu požene iz zemlje drevo, imamo odgovor. Rasti se ne da pojasniti, drevesa pa ne dopove-dati. Junak filma molči in dela. Kako naj pojasnjuje, česar sam ne razume, in kako naj dopoveduje, česar sam ne dojame? Ko bi hotel pojasniti, bi se moral truditi razumeti in ko bi hotel dopovedati, bi se moral truditi dojeti, on pa ne čuti nobene potrebe po tem, on dela in si tako prihaja v sebi na čisto, kaj in kako mora delati. V anketnem dokumentarcu Drenka Orahovca IMAM 17 LET IN POL mladina tudi enostavno pleše, prepuščajoč se ritmu beat glasbe in se ne sprašuje, kakšen naj bi bil ples. Družbi pa vzbuja to pomisleke, da jo zato posname s skrito fca-mero in izvede med njo anketo. V risanem filmu MUHA predstavita avtorja Aleksandar Marks in Vla-dimir Jutriša spor med posameznikom in druzbo v podobi boja med človekom in njegovo mislijo in ga tako razkrijeta v njegovi notranji resnici in zgodo-vini: za mišljenega človeka, ki mu je z našim biva-njem usojeno nebivanje v nas, ni rojstva, življenja in smrti, nobenih nespremenljivih konstant, po kate-rih bi lahko bili določeni, ker ostaja on vselej nedo-ločen v neprestanem minevanju. Ker pa rojstvo, živ-Ijenje in smrt so, nas mora od njih odtrgati, da bi ostvaril svoje počelo nebivanja. Zato nas neprestano nadleguje. Brž ko se rodimo (Imam 17 let in pol), začne brenčati okoli nas, v hipu, ko zaživimo (Potka), ga zagledamo in začnemo loviti, dokler ga nekoč ne pohodimo (Druga obala), s čimer se začne naša smrt. Muha narase v pošast, ki nas čedalje huje sti- situacijsku k&miktt oLo/i letecih škatel9 sp€>dnjjic9 všutt in odprtine v vrutih Kdo je smešen? Letala ali Ijudje? Komu se danes smejemo, ko gledamo pilotiranje prvih avionov, ti-stih iz leta 1910? Film z naslovom Vražji fantje na letečih škatlah je z vso pravico film situacijske ko-mike. V tem filmu so smešni Ijudje okoli letal, se pravi v situaciji prvih aeroplanov. Leteče škatle (the flying machines) razgaljujejo vsa siceršnja človeška nagnjenja: tako obča (npr. nemštvo kot lastnost na-roda) kot posamična fnpr. željo po letenju kot željo glavne protagonistke). Letalo je zato, da leti. Za tem stoji človek. Pilot sede v letalo, hoče leteti, letalo pa ne leti. Kdo je se-daj smešen? Pilot ali letalo? Gotovo pilot, saj letalo ni mislilo leteti. človek hoče leteti po zraku, a pade v gnojnico. Gnojnica je zato, da je v njej gnoj, zdaj pa je v njej človek. Kdo je sedaj smešen? človek ali gnojnica? Gotovo človek, saj gnojnica ne izkljn-čuje človeka. človek je sicer resen. če ga gledamo, kako se smeji (nečemu na platnu, ne vemo čemu) se mu moramo smejati. Kdo je sedaj smešen? Gle-dalec ali mi? Gotovo mi, saj je gledalec pripravljen na vse; tako na resnost kot na smeh. Resnost je stanje stvari. Smeh je eno izmed stvarnih stanj člo-veka. Kadar je človek tisto, kar hoče biti, je ali sme-šen ali tragičen. V filmu z naslovom Vražji fantje na letečih škat-lah gledamo tudi pozabljene avtomobile. Cineasti so jih privlekli iz njihove za — biti, iz muzejev, ki so svetišča pozate. Utrgaš rastlino, jo daš v vazo, ki je svetišče biti in rumena lilija je še kar naprej rumena lilija. V filmu z naslovom Vražji fantje na letečih škat-lah ostane glavna protagonistka kar dvakrat nena- doma brez krila. Ona je smešna njene dokolenčice z nabrano (modro čipkasto) podvezo so — čudovite. Tako situacijska komika odkriva skrite reči. Razgalja človeka in ga zapušča smešnega. V filmu z naslovom Prezir je situacijska komika nekoliko drugačna. Oglejmo si prizore z odprtino v vratih. 1. prizor: on gre v sosednji prostor tako, da odpre vrata. 2. prizor: on pride iz sosednjega prosto-ra tako da ne odpre vrat, ampak gre kar skozi pro-stor za steklo. 3. prizor: on gre v sosednji prostor tako, da odpre vrata in gre skozi prostor za steklo. Prvi prizor je resen, drugi prizor je smešen, tretji prizor je še bolj smešen. V prvem prizoru so vrata zato, da se odprejo in se tako pride v drug prostor. V drugem prizoru so vrata nesmiselna, saj kljub temu, da so zaprta, pri-demo v drug prostor. V tretjem prizoru so vrata smiselna in nesmiselna hkrati, saj naredijo prosti prehod, ki pa nikomur ne služi. Kako pa je z odprtino v vratih? Odprtina je zato, da se gre skoznjo, če se dejansko ne gre, je nesmisel-na. Torej je v drugem prizoru čisto smiselna, enako v tretjem. Kako je tukaj s smehom? Gledalci se sme-jemo zato, ker mislimo na steklo ali na prostor za steklo, nikakor pa ne na odprtino samo. če prota-gonist potem, ko je odprl vrata, pa ni vstopil, ne bi vstopil niti skozi odprtino, ampak bi obstal pred namišljenim steklom, bi se smejali njetnu, tako pa se smejimo sami sebi. Primerjava prikazanih dveh komik ne pove dru-gega, kot da pokaže razliko med neangažirano in an-gažirano komiko. Prva ima objekt smeha na platnu, druga ga išče v dvorani. I.G. ska, nebogljenega človeka, dokler nas ne stisne, da pademo v kristalno resničnost. Tedaj prileti, skrčena na našo velikost, za nami in nam da prednjo tačico čez ramo, da jo objamemo še mi. Tako je naše hre-penenje čez cesto potešeno in naša pot čeznjo kot v Indijo Koromandijo končana. Branko Ranitovič in Zdenko Gašparovič nas s svojim animiranim filmom 1 + 1=3 opozarjata, da je ta pot tudi edina resnič-na življenjska mošnost, ko kažeta, kako vsako nasi-Ije rodi zmeraj hujše nasilje. Ko obvelja proti lo-gični enačbi 1 + 1 = 2 nelogična 1 + 1 = 3, nastopi nova sila z enačbo 1 + 1 = 4. Ta simbolni konec pa ne nosi v sebi samo misli o brezizhodnem kopičenju nasilja, ampak tudi spoznanje o nikoli zaključenem razvoju, ki odvzema zaključku Muhe idiličen značaj in ga predstavi samo kot postajo na neskončni poti življenja. Borivoj Dovnikovič pa je v svojerri risa-nem filmu RADOVEDNOST postavil odnos posamez-nik — družba na glavo, tako da je odkril posamezni-kovo premoč v njegovem izkustvu, ki ga druzba nima in ob katerem mora propasti s svojo umišljeno vednostjo, pridobljeno iz razvidnosti. S tem, ko je posadil junaka filma na klop v parku in mu kin-kajočemu postavil ob stran vrečko, je nastavil drušbi past, v katero se je morala zanesljivo ujeti. Zakaj vse mimoidoče je gnala druzba gledati, kaj je v napihnjeni, odprti vrečki poleg spečega moža. Vse pa je takoj zatem, ko so pomolili vanjo nos, odnesla v paničnem begu čez hribe in doline. Nazadnje, ko še vojska z generali odkoraka v morje, se junak filma pretegne, vzame vrečko in steče z njo po osvobojeni pokrajini. Ko se zadihan ustavi, pokuka v vrečko in jo med krohotom prazno poči ob dlan: Ker je družba mtsel, lahko živi samo na podlagi vednosti in deluje z brezobzirno radoved-nostjo, s katero predmeti posameznika, da ga sprav-Ija podse. Zato pa nikoli ne sme izkusiti resnice in zato vsakogar, ki jo hoče prikazati, nemudoma po-gubi, kakor je na primer junaka filma Rezultat. Po-sameznik torej ne sme na dan z rešnico, če hoče obstati. Pripraviti mora družbo, če jo hoče premagati. da se sama pozanima zanjo in izkusi, da je vsa njena vednost nič, da torej ni nič in tako sama odreši Ijudi, ki jih nažene preroditi se. To preroditev je prikazal z drugega zornega kota Nedeljko Dragic v svojem risanem filmu KROTILEC DIVJIH KONJEV. Krotilec — človek je vse doslej krotil žive konje. Toda znenada stoji pred njim ogromen železen konj, z neštetimi vijaki in bati v trebuhu. Krotilec se plazi med temi vijaki in bati, ki ga vrtajo v telo in tolčejo. Njegovo trpljenje prežarja konja, spaja železo in ga spreminja v šivo tkivo, dokler se konj ves ne pre-obrazi in dobi krila, da odleti na njem kot na Pegazu v nebo. Mrtvo in živo nista v nezdružljivem ndsprotju — nam morda govore avtorji tega filma — zato da-našnji silovit razvoj tehnike, čeprav vse bolj ubija življenje, skriva vendar tudi v sebi neslutene žive možnosti, ki jih bo človek v dnevih stiske razvil, da bo z njimi prešel v drugo resničnost. V eksperimen-talnem filmu RAZSTAVA je prikazano to prehajanjc mrtvega v živo na domiseln, prepričljiv način. Potem, ko smo videli vrsto slik v pop art tehniki in slišali pravo predavanje o sodobnem likovnem ustvarjanju, znenada po odmiku kamere spoznamo, da nismo v razstavni galeriji, ampak v kletnem stanovanju de-lavca, ki mu je vlagd načela stene. Presune nas. Nismo mislili, da sta si življenje in smrt lahko tako blizu in naše sposobnosti tako velike: ravnokar smo oživljali s pogledom. Zavemo se, da je bila to raz-stava nas samih. To povezanost življenja s smrtjo, v kateri druzba izginja, je z velikim občutkom pri-kazal Obrad Gluševič v svojem dokumentarnem filmu LUDJE Z NERETVE. Vidimo Ijudi, ki pretežni del svojega življenja prebijejo v čolnih, vidimo njihovo delo, lov, poroko in pogrebni sprevod. Vse je prika-zano umirjeno, blago. čolni pogrebnega sprevoda se počasi oddaljujejo, medtem pa na bregu hrume padajo v težko zemljo klešče žerjava. V povezanosti z naravo teče to življenje vdano in v njegovem kro-gotoku smrt ne pomeni nič izrednega. Tako je, kot bi po pomladi, poletju in jeseni nastopila zima, ki ji bo spet sledila pofnlad. Toda, ker so naravna doga-janja edini mejniki v življenju teh Ijudi, imajo nji-hove življenjske postaje v njih, v zemlji težo in pomen, kakršnih sodobni svet, preplavljen od raz-burjenj in preganjen od poslov, še zdavnaj več ne pozna. Absurdnost, ki tako nastane ob stiku kmeč-kega življenja z mestnim, je prikazal Dejan Durkovič v igranem filmu ANABELIN SEN. V tem filmu, ki je inačica na temo dobrega pastirja, je uspel Dur-kovič zajeti v parodijo cel filozofski nazor. če je turška kava mrzla, je zanič in natakar zasluži samo ogorčeni pfej in skremžen obraz, čeprav jo je prine-sel na pladnju iz središča mesta v hrib, kjer stari pastir pase svoje ovce. Ovce nažene pastir po naj-bolj prometnih ulicah strič v damski salon in jih postavi pred frizerja, ne oziraje se na živahni odziv gospa pod sušilci za lase. Ena — Anabela — se na pol ostrižena izmuzne in jo ubere za gospo, ki je prepadena zapustila česanlico. šele miličnik na pol histerično žensko, ki ni vajena takega zasledovanja, reši, ko pograbi ovco in jo odnese na postajo. Z dši-pom jo pripeljejo starcu, ki jo sprejema z besedami: Kaj so ti storili? Končno starec odpelje svojo čredo na podeželsko, makadamsko cesto in reče ovcam: Zdaj sem vas pripeljal na pot. Na vprašanje, kaj pa zdaj? odvrne: Zdaj pa čimprej umreti! steče na-prej in zakliče: Taksi!' Avto se ustavi in ko pastir sede, je slišati še ukaz: Na pokopališče! — Ni mogoče živeti v družbi, je očitno izkušnja, na kateri je avtor zasnoval to svojo bizarno izpoved. Kdor je šiv — še povezan z naravo — je videti na asfaltu kot bacek, in svet, v katerega se podaja, je zanj popolnoma zaprt, celo nevaren kot za Anabelo, ki je — nedolžna ovca — po nekaj korakih že obdolžena, da je name-ravala ubijati. Zato naj .Movek, ki mu je za živ-Ijenje, ne zapušča Očetove roke, zakaj njegov sen bo kratek in vesel bo lahko, če jo bo tako poceni odnesel kot Anabela. Naj se pusti ostriči in odvesti na gotovo pot, ki jo je svet že zdavnaj pozabil. Po njej bo počasi prišel za svojim pastirjem v stajo, kijnu jo je pripravil. Kakor bi hodil v Indijo Koromandijo čez cesto, se prebija človek do pomena umetnine. čemu to smešno ovinkarjenje? To je vprašanje, ki so ga na festivalu postavila dela ustvarjalcev v splošno korist tem v osebno Boris Paš TRIBUNA STRAN 7 V grobih obrisih povzemam razgovor, ki ga je imel s študenti na tribuni »ČAS IN SVET« prof. Ja-nez STANOVNIK, specialni svetnik generalnega se-kretarja konference OZN za trgovino v ženevi in kandidat za poslanca v Zveznem zboru. Vprašanje, ki ga danes poberemo kjerkoli je, za-kaj nam je to vključevanje v mednarodno delitev de-la sploh potrebno, če je jasno, da tam ne pomenimo praktično ničesar in se lahko samo podrejamo vo-dilnim silam? Ali ni na dlani, da je »svobodno« go-spodarjanje možno le pri zaprtem notranjem trgu? Cene, se pravi razmerja na svetovnem trgu, so domena velikanov, izbrane skupine najproduktivnej-ših. Ostali ponujajo lubenice in pa rudo. Ko sta ameriški Hamilton in nemški List razmiš-ljala o takein toku stvari, v situaciji, ko sta bili nju-ni deželi na nizki stopnji produktivnosti, je bil njun nasvet naraven: zavarovati nacionalno produkcijo, pre-kiniti vse vezi s svetovnim trgom in — brez nevar-nosti, da se bo presežek dela pretakal drugam — or-ganizirati lastno obsežno in kvalitetno proizvodnjo. Zdrava logika in uspeh zagotovljen. ZDA in Nemčija sta se vrnili na svetovni trg kot velesili in dirigenta svetovnega orkestra. Zakaj mi zavračamo takšno logiko? Ne smemo pozabiti, da sta omenjeni državi ogromna, sama v sebi zaključena gospodarska prostora, kjer je notra-nji trg dovolj stimulativen, da privede do svetovne-ga nivoja produktivnosti. Za nas pomeni zaprt notranji trg gradnjo malih obratov (ker so potrebe omejene), ki so zaradi majh-nosti neproduktivni, ustvarjajo pa visoke proizvajal-ne stroške. Za veliko industrijo (kolikor je izgrajene) je trg premajhen in ne more delati s polno kapaci-teto, kar zopet poveča proizvajalne stroške. če skušamo situacijo reševati z uvozom moderne industrije in reprodukcijskega materiala, moramo to plaeati, bodisi s krediti, bodisi z izvozom. Ker kre-diti niso nikdar rešitev, pač pa samo prelaganje te rešitve na kasnejši rok, pride v poštev samo izvoz. Tega pa je v naši situaciji potrebno regresirati. Iz kakšnih sredstev? Iz novih davkov, preko katerih po-beremo denar tistim, ki ga sploh še imajo (s tem še njih pahnemo v neproduktivnost) ali pa, da denar natisnemo. če denar natisnemo so posledice jasne. Stojimo torej med hudičem in globakim plavim mor-jem. Vendarle pa je svetovni fcrg naša rešitev, toda nastopiti moramo »kot taki« — z restrukturirano eko-nomijo; nič več kot kmetijska, pač pa kmetijsko-iri-dustrijska dežela. S tem šele je restrukturiranje »uza-konjeno«, ker mora izkazati svojo intenzivnost. Odprtost k svetovnemu trgu pomeni participa- // TRIBUNA ČAS IN SVET // TRIJE ODGOVORI PROFESORJA JANEZA STANOVNIKA cijo na svetovnem tehnološkem progresu. Pomeni tu-di specializacijo — to pa je eliminiranje tistih pa-nog in podjetij, ki proizvajajo izgubo in vzpostavi-tev, takih panog in takšnega obsega. ki omogočajo maksimalno produktivnost in imajo zagotovljen trg. Biti ekonomsko svoboden ne- pomeni, biti ogra-jen pred svetovnim trgom, pač pa biti zavarovan pred elementi, ki vzdržujejo neproduktivnost. To logiko si danes razlaga prenekatera dežela in ni naša država, v tem pogledu noben »čudež«, če-prav smo to ob vstopu v reformo zagotavljali. Sredi podobnih reform, tudi deviznih, so danes še Argenti-na, Mehika, Izrael in na nek način tudi Indija. Pri katerih panogah lahko govorimo o kompara-tivnih prednostih? Naši politiki in publicisti pogostokrat zamenju-jejo komparativne prednosti za absolutne. Naše ab-solutne prednosti na svetovnem trgu so seveda sila skromne. Poznati komparativne prednosti pa pome-ni, izločiti tiste panoge, kjer smo še najmanj nepro-duktivni. Naše kmetijstvo je šestkrat in naša indu-strija v povprečju osemkrat manj produktivna kot v ZDA, toda kljub temu naše šanse na ameriškem trgu v specifičnih panogah (upognjeno pohištvo, zdravilne rastline) niso majhne. čestokrat je citirana varljiva resnica, da so naravna bogastva naša prednost — posebej se govori o barvnih metalih. Da, to ni res, pove dejstvo, da naša barvna metalurgija dela z uvo-ženo surovino. Naše velike prednosti so v izvozu po-vrfcnine, sadja, vina in mesa, na zapadno-evropski trg, ker smo praktično njegovo predmestje in s tem v veliko 'boljšem položaju kot prekomorski produ-centi. Tragičtio je, da nekatere uradne osebnosti in do-kumenti razglabljajo o slovenskih komparativnih prednostih glede na ostale republike. Vsakomur je jasno tb, da o komparativnih prednostih govorimo tam, kjer se srečujeta dva monetarna sistema. Izlo-čevati pa Slovenijo iz jugoslovanskega gospodarske-ga prostora je nesramnost in neumnost hkrati. Rav-no za Slovenijo še posebno velja, da zaprt notranji trg ščiti male neproduktivne proizvodne enote ob vi-sokih proizvajalnih stroških. UVOZ TUJEGA KAPITALA? Ko danes razpravljamo -o tem, pozabljamo, da je tuj kapital v našem gospodarstvu, v taki ali dru-gačni obliki, prisoten že od osvoboditve sem. (In pri-soten je v vseh socialističnih deželah, če ga le uspe-jo privabiti). Danes se bojim, da bo del presežne vrednosti »odtekal«. Kaj pa so obresti in tuja poso-jila (oblika prisotnosti tujega kapitala doslej, ki pa ji nihče ne oporeka) drugega kot profit, ki ga zahte-va zase lastnik kapitala. Edina »pozitivna« stran te-ga posojila je, da ga bo vračal mladi rod in so očet-je za to skrb prikrajšani. Zakaj bi se potem bali tujegarkapitalista, ki se bo z našim podjetjem dogovarjal o delitvi dohodka. Gre za skoraj popolno analogijo nalaganja sredstev enega podjetja v drugo podjetje — pri čemer zakon-ska osnova že obstoji. če že govorimo o nevarnosti za sistem, potem je privatni kapitalist nepftinerno manj nevaren kot posojilo organizirane države. še dve pripombi na rob. Vsakdo goji iluzije, ki misli da tuji kapitalisti samo še čakajo na znak: zdaj! pa bodo naskočili Jugoslavijo. Vsi se dobro zaVedajo, da stopajo na tuj teren. Razen tega pa ni prav nič vabljiva in ne daje nobenih svetlih zagoto-vil kadrovska struktura našega gospodarstva. Da bo za kapitalista ta struktura odločilna, bo kmalu očit-no, zato je razumljivo, da prenekateri vodilni delavci gledajo z neza^panjem na »jugaslovansko« (vsi ve-mo, da svojo) perspektivo. Tuj kapital ne bo smel presegati 49 odstobkov vrednosti osnovnih sredstev delovne organizacije. To se pravi, da se pripravljamo v prvi vrsti na ko-operacijo, kjer ne gre le za denar, pač"pa tudi za trgo-vinsko in tehnološko sodelovanje. Potrebno je opozoriti, da je neumestno zamenja-vati nerešena vprašanja samouprave (kot so: raz-drobljenost sredstev, samoupravna vest, hipostazi-ranje prepričevanja, verbalizem in propaganda) z vi-rom potreb po tujem kapitalu. Priporočljivo bi tudi bilo, da bi marsikoga bolj grizla vest pri drugih vprašanjih, da pa si ob uvozu kapitala raje oskrbi primerno obrazložitev. še o usodi nerentabilnih podjetij, ki da jih bo potrebno potem ukiniti. Nerentabilno je tisto podjet-je, ki »proizvaja izgubo«. Bolj kot vprašanje: kaj bo, .če jih ukinemo, je umestno vprašanje: kaj bo, če jih ne ukinemo. še vedno je bolje, da ne proizvajajo nič, kot pa izgubo. Zopet pa je.tu še preverjanje kadrov-ske strukture, ker le-ta nosi levji delež krivde. Da bi se ta struktura spremenila, menda ne bo potreb-no ukiniti podjetja. Ali pa se bo samo. F. P. P. Baloh RAZPIS »Zveza študentov Jugoslavije, Študentski ser-vis, Ljubljana, Borštnikov trg 2, razpisuje prosto delovno mesto referenta za honorarne zaposlitve Pogoji: a) status študenta b) enomesečno poizkusno delo Delovno tnesto je stalno z nepolnim delovnim ča-som 4 ure dnevno. Nastop dela takoj. Razpis velja do 20. aprila 1967. Prijave sprejema Študentski servis, Ljubljana, Borštnikov ti^ 2. PIHANJE PROTI VETRU A. Ti je znano, kako se je naša skupščina zavzela za boljšo izobrazbeno strukturo zaposlenih (ki naj bi jo predpis uredilj? B. Je. Poslanci so bili neenotni glede predpisa. A. Pa ne samo to; niso bili neenotni, bili so v glavnem prott predpisu. Saj si prebral, kaj so govo-rili? B. Seveda. Ker jim pa ni preostalo nič drugega, so pred ja-vnostjo »razgrnili« problematiko in s tem »pravzaprav odprli široko javno razpravo«. — Tudi to je pisalo. A. Vem. Pa bomo spet razpravljali. Na široko... Misliš, da imamo čas? Pomisli samo na izvajanje gospodarske in družbene reforme. B. če smo čakali dvajset let, lahko še nekaj me-secev — malenkost. Bodo pa zato ukrepi dobro pre-mišljeni. A. Premišljeni gor ali dol. Toda, ali ne meniš, da je gospodarska in družbena reforma, še posebno družbena reforma, tesno povezana s korenito spre-membo izobraztene strukture zaposlenih. In celo; da je sprememba strukture zaposlenih — djružbenji reforma! B. Točno! To je v bistvu družbena reforma, če-prav bi z ukrepom reformirali družbice, ne družbo ... Mogoče poznaš stavek, da je družbena reforma — obleka, ki se je vsakdo brani obleči. A. Ne. Verjetno pa zato, ker sploh ne vejo, da takšne sorte obleko sploh imajo. Bom pa z drughn izrekom navezal na stvar, ki je važna za izvajanje reforme: namreč apatičnost; imam namreč občutek, da s široko javno razpravo ne bo nič, ker apatičnost sega od želodca dalje do neskončnosti; zajema- vse in vsakogar, Tudi javne institucije, ki so namenjene reševanju družbene problematike, katero v zvezi nastaja apatičnost. Sdm veš, čisto človeško, če imaš vsak dan krompir na mizi, ti kmalu ni do njega ter ti celo postane antipatičen. B. Kaj misliš? A. Kar poglej, kako so se razpisale in vpregle v javno razpravo družbenopolitične organizacije kot socialistična zveza, sindikati itd! B. že vem, kaj hočeš. Reči misliš, da je pri njih nastala apatičnost, ker so jim javne zadeve postale vsakdanji krompir na mizi. Vendar moraš dokazati. A. Saj tom! Poglej sindikate in njihovo Delavsko enotnost. Ta pisari o vseh mogočih problemih iz pod-jetij, niti »muksne« pa ne o (nujni) spremembi izo-brazbene strukture zaposlenih. B. Resnično čudno. Pa že vejo, zakaj. A. Pa poglejva še v glasilo socialistične zveze. Tam piše, da je na prvi pogled nenavadno, ker se skupščina ni zavzela za takojšnje ukrepe, da bi se zboljšala struktura strokovne usposobljenosti ter da je potreben celovit program postopnega urejanja te problematike. B. To je mnenje poslancev v skupščini, ki je bilo objavljeno v glasilu socialistične zveze. Zato pa še ni napisano mnenje, mnenje socialistične zveze. A. Moraš vedeti, da je vsak poslanec tudi član socialistične zveze in sindikata ter da takrat, ko iz-raža svoje mnenje, govori kot član socialistične zveze in kot član sindikata;. torej, ko imamo mnenje po-slanca, nimamo tudi mnenje socialistične zveze in sindikata. B. Ah, glej! Imamo njegovo mnenje kot posamez-nika, ne pa mnenje organizacije. Isto je, če je posla-nec komunist: ko govori, ne izraža mnenje zveze ko munistov, ampak svoje mnenje, raeen seveda, če or-ganizacije ne predstavlja. A. No, pa poglejva, kako je z glasilom zveze ko-munistov. B. Kolikor se spomnim, ni pisalo o izobrazbeni strukturi. Sicer pa poznam resolucijo z zadnje seje centralnega komiteja zveze komunistov. V njej piše nekaj tudi o kadrovski politiki: piše, da ne gre pred-vsem za formalno kvalifikacijo, ki sama po sebi ne usposablja za vodilna delovna mesta. Ter: gre za sposobnost uveljavljanja (jaz bi rekel uvajanja) so-dobnih zahtev in dosežkov v delovni organizaciji (...) In: vodeči organi v republiki so dolžni, da skrbe za to, da se kadrovski problemi sistematično prou-čujejo in da se planirajo rešitve. A. To se pravi, da je tudi zveza komunistov proti prepisu, saj pravi, da ne gre povsem za formalno kvalifikacijo ... B. Pa že. Zanima me le, zakaj tega niso direktno povedali. A. Saj ni treba. Tisti, ki se na stvari mora razu. meti, bo tako ali tako razumel. B. Vrniva se na apatičnost. Obljubil si, da boš dokazal apatičnost družbenopolitičnih organizacij, na primeru njihovega zavzemanja za rešitev izobraz-bene strukture vodilnih zaposlenih. Vendar se ti ni posrečilo, vsaj po mojem: komunisti niso apatični, ker, poglej, svoje mnenje o stvari so jasno in nedvo-umno povedali. Socialistična zveza: pisalo je, kar je, v njihovem glasilu. Meni zadostuje, da nista apa-tični ti dve organizaciji in zato ostale ne bova ome-njala. Ampak apatičnost je eno in pravilna rešitev je drugo. Kajti lahko si neapatičen, pa tvoja neapatič-nost ni prava. Povrhu pa se javna razprava sploh še ni začela. A. Se strinjam... Vidim pa, da od mene zahte-vaš, naj povem, ali je njihovo predstavljanje pravil-no ali ne. Misliš pa, da bi mene kot študenta vzeli resno? Ali ne bodo rekli: je mlad — pa šfe ne ve niče-sar (ker nima prakse), se zaletava?... Sicer je zdaj tako ali tako prepozno, poslanci so že rekli, kar so rekli. B. Vendar ne dokončno. A. Prav imaš. Pozabil sem, da se bo široka javna razprava šele pričela. Misliš pa, da bodo sklep javne ražprave bistveno drugačni od zdajšnih ugotovitev ali rešitev? Jaz dvomim. B. Tudi jaz dvomim. Vendar mora-mo paziti, da javna razprava v resnici bo. A. Tako, da. Ne glede, kakšni bodo sklepi. In čeprav se mi vse skupaj zdi prepočasi, a vendar bolje bo nekai kot nič, čeprav šele čez nekaj (— mnogo) časa. Se pravi, po tvoje: tolje nekaj družbene refor-me kot pa sploh ne... Janez Mlakar KAREL ČAPEK KAKO NASTANE ČASOPIS POLITIČNA REDAKCIJA ali krajše državniki ali politiki imajo dve denominaciji: inozemski in doma-6i. Inozemski so nekako vzvišenejši in elitnejši, toda ne jemljejo jih tako resno; navadno niso poučeni o nobenih posebnih skritmostih niti nimajo strogo za-upnih informacij, toda zato se odlikujejo z idejnim okvirom, v katerega uvrščajo aktualne dogodke na mednarodnem področju, do katerih po tem zavze-majo pritrdilno ali nikalno stališče. So praviloma skeptične narave in pogostoma poudarjajo, da je po-trebno počakati, kako se bodo stvari dalje razvijale. Nasprotno pa so domači politiki bojevitejši in manj rezervirani. Tikajo se z velikim številom poslancev, senatorjev in celo ministrov, in mrzlično zbirajo zaupne in osebne informacije, ki jih seveda ne mo-rejo objaviti, toda brez katerih najbrž ne bi mogli za-spati Domači politiki, za razliko od inozemskih, pre-cej podcenjujejo okvire in politiko, razsojajo bolj po . osebnih in trenutnih interesih, ki prevladujejo med političnimi činitelji; njihovi nazori so večinoma ze-lo grobi in o politiki se izražajo posebno familiarno; toda kakor hitro vzamejo pero (ali pisalni stroj), raz-sipdvajo s plemenito in prepričljivo modrostjo, tako da vsak zaveden bralec po pravici pomisli, koliko bolje bi bilo na svetu, če bi se vsa politika ravnala po teh nazorih in člankih. Tudi rned notranjepolitič-nimi uredniki so različne stopnje. Po hierarhiji je poročevalec za parlament nad poročevalcem za se-nat, uvodnikar za nedeljsko številko nad uvodnikar-jem za vsakdanjo; toda vsi svojo posebno pomemb-nost in odgovornost dobro nosijo med ostalim no-vinarskim Ijudstvom; so veUkani in asi redakcije in kdaj pa kdaj iz njih nastanejo tudi politični činitelji. GOSPODARSKA REDAKCIJA je v naših časih po vrstnem redu takoj za politično redakcijo; čeprav, mislim, ima malokdo od članov uredništva osebne interese na trgu akcij ali pri gibanju velikoprodajnih cen, pa velja tihi dogovor, da to kdo bere in da tudi naš list to potrebuje. Gospodarska redakcija je obi-čajno najtišji kraj pri časopisu. Je nastlana z gora-mi letnih poročil, statistik, biltenov, publikacij, go-spodarskih vestnikov in drugega papirnega aluvija, ki ga gospodarski redaktorji Ijubosumno shranjuje-jo. Nekoč se bq to gotovo sesulo nanje in nihče več ne bo našel njihovih strohnelih kosti; toda gospo-darska rubrika bo dalje izhajala in tudi ti kupi stati-stik ter vestnikov se bodo gomilili više in više; ta-ko zanesljiva in tiho delovna je ta redakcija, Večje razburjenje nastane v njej samo tedaj, ko grozi ve-liki govor finančnega ministra ali drugega gospo-darskega čudodelca; takrat gospodarska redakcija splava iz svojih papirjev in neumorno zahteva, da bi ta govor prišel v časopis neskrajšan in da naj bo raje izpuščeno vse ostalo. Drugače živijo v svojih cifrah čisto srečno in nemoteno; niti ne dajejo, kot drugi novinarji, skrivnostno na znanje, da »v to vidijo«, da »vedo, kaj je za tem« in »da bi lahko povedali, gospoda, stvari« in tako dalje: v več ali manj veter-njaškem in vihravem novinarskem okolju učinkujejo pomirjujoče in s solidnim vtisom privatnih učenja-kov. KULTURNA REDAKCIJA, ali preprosto kultura, učenjaki, kulturniki, ima v celoti manj ustaljene po-teze in je tudi ne jemljejo za pravo in pošteno no-vinarstvo; je bolj le okras lista in nekakšna rezer-vacija individuumov. V listu Ijubosumno zastopa in pazi element svobode duha in kritične neodvisnosti, kar se običajno izraža tako, da zavzema bolj ali manj osebna stališča. Zato fculturna rubrika praviloma ni-ma veliko skupnega s tem, čemur se reče linija lista. Kulturna redakcija je sestavljena iz literarnih, glas-benih, gledaliških in likovnih referentov; če ti pišejo daljše članke, se jim veL ne reče referenti ali recen-zenti, pač pa kritiki. Večinoma čutijo upravičen od-por do vsakega, ki jim dela delo s tem, da piše knjige ali prireja koncerte; njihovo usodo posebno otežkočajo jubileji in nekrologi naših vidnih kultur-nih činiteljev. Njihov značaj je v grobem podoben značaju gimnazijskega latinca, ki o sebi pravi: »Sem strog, toda pravičen«. In živijo -nekoliko samotno življenje ter ne spadjajo čisto k jasnim pojavom redakcijskega okolja. Docela drugačen duh, duh možate bojevitosti in moči vlada v ŠPORTNI REDAKCIJI ali pri športni-kih. Sportnik običajno postane človek, ki se je re-snično nekoč strasimo ukvarjal denimo z nogome-tom, za to je kaznovan tako, da mora zdaj nastopati kot poznavalec drsanja, sabljanja, smučanja, boksa, tenisa, tekov in metanja disfca, plavanja, jadranja z jadralnimi letali, čolnarstva, košarke, streljanja, dirk, hokeja, avtomobilizma, kolesarstva, letalstva, loko-strelstva in nekaj ducatov drugih športov; zaradi te obsežne športne dejavnosti prebije večino svojega življenja v redakciji, se debeli in sprejema obiske strastnih športnikov, ki mu prinašajo poročila z vseh mogočih tekmovanj, tekem, prvenstev in srečanj; in na'njegova vrata nikoli ne nehajo trkati sami pleča-ti, dolgonogi in sploh nabriti mladeniči, iz katerih bodo nekoč verjetno. sami športni uredniki, ki bodo spet sprejemali nove in nove strastne športnike; to-da kam to nekoč pripelje tega si več ne morem predstavljati. športni urednik poleg svoje rubrike predstavlja v redakciji še element hrabrega optimiz-ma, viteštva in sploh mozatih čednosti; to že spada k temu poklicu. V globini srca je bodisi Dinamo-vec ali Hajdukovec, toda to skriva z gorečnostjo za fair play in za vero v višje moralno poslanstvo pra-vega športa; pri čemer ne taji, da vidi globoko v obžalovanja vredne razmere v našem športu in da bi jim, gospoda,že pokazal, če bi se to smelo napi-sati. SODNI POROCEVALEC ali sodiščar daje časopi-• su tako imenovano sodno kroniko. Njegova predvide-na naloga je, da mora sedeti na vsakem procesu in podati bralcem njegov potek: ker pa je sodnih pro-cesov veliko in človek ne more biti hkrati na vseh, da bi iz njih izbral tisto najzanimivejše, se je razvi-la posebna borza, na kateri si sodiščarji izmenjuje-jo svoje procese; eden v obče dobro prinese ženito-vanjskega goljufa, drugi propadlo bančno firmo, tretji pa zgodbo o tem, kako se je gospa Korenčko-va pobotala ? gospo Prenezlovo in tako dalje. Ker pa niti v času sodnih počitnic ne sme sodna kronika v časopisu manjkati, da ne bi bralci brundali, si na tej borzi izmišljajo fingirane sodne primere; ti se od pravih navadno ločijo po tem, da so zanimivejši. Sodni poročevalec ima mirno ciničen in zagrenjen značaj, verjetno malo tudi zato, ker je v sodni dvo-rani dobil čisto mračne izkušnje o človeškem znača-ju, toda^v glavnem zato, ker največ bralcev (in še več bralk) bere njegovo rubriko in ta kljub temu ne do-biva nobene veljave. Poleg tega pa zagotovo že prej ve, kako se bq kakšen proces končal, zhto ker pozna gospode sodnike: eden sodnik je zelo strog do lov-skih tatov, drugi pa ničesar ne oprosti tistim, ki živijo preko svojih možnosti in tako dalje. Karakte-ristična poteza: ima nenavadno skeptično mnenje o zemeljski pravičnosti kakor tudi o policiji, obvešče-valcih, advokatih, pričah, zločincih in ostalih Ijudeh. Delo tako imenovanega LOKALKARJA ali lokal-nega, novičarja ali tudi reporterja nikakor ni prepro-sto; sem spada vse, kar se je aktualnega zgodilo v našem mestu in okolnem vsemirju in kar spada v druge prej navedene rubrike: torej sestanki in pro-slave, policijska kronika in krajevni dogodki, prve gobe na trgu in pogrebi narodnih velikanov, nevihte, povodnji, družabne novice, različne nevšečnosti, občni zbori najrazličnejših druzb, združenj in zvez, različne demonstracije, manifestacije in požari, odkritja spo-menikov, intervjuji s pomembnimi tujci, otvoritve raz-stav in tako dalje. Navadno se to delo mora nekako razdeliti; zato je poseben reporter za kriminalne in policijske primere, ki goji tesne stike z našo policijo, fzato pa nima dobrega mnenja o naših kriminalt-stihj ali z našimi odličnimi kriminalisti (pa ima zato zelo kritičen nazor o naši policiji); to je odvi-sno od tega, kje ima bogatejš vir vesti. Dober poli-cijski lokalkar je hiter kot veter, o stražnikih govori kot o »naših fantih« ima detektivska nagnjenja in zle-ze tudi tja, kamor bi ne smel. Drugo področje lokal-nih rubrik so komunalne stvari, začenši od mestne-ga sveta pa vse do slabega stanja javnih stranišč. Dalje je tudi reporter, ki ima na skrbi v glavnem socialne, stanovske in skupne zadeve, kot sq sestan-ki, zaposlitvena vprašanja, različne organizacije, zdru-ženja, zveze, društva, komore, sindikati, odbori in ko-misije. Kar se FILMA tiče, se giblje večinoma na me-ji med lokalno in kulturno rubriko. Kot se vidi, lo-kalna rubrika nima točnih mej; torej bi lahko ured-ništvo najsplošneje razdelili na dve kategoriji: na člankarje, ki pišejo dolge članke in stavke, ter na lokalkarje, ki se izražajo v znanem telegrafskem sti-lu kratkih lokalk. (nadaljevanje v prihodnji številki) JAVNO VPRAŠANJE O POPUSTIH IZVRŠNEMU SVETU IN SKUPŠČINI SRS Izvršni odbor PZJ na univerzi v Ljubljani na svoji izredni seji dne 14. 3. 1967 postavlja javno vpra-šanje ukinitve popustov v potniškem prometu za mla-de. Dragi tovariši, dovolite nam, da vas povprašamo, do katere stopnje se je razvila akcija za ohranitev popustov v potniškem prometu za mlade ljudi. Kolikor nam je znano, veljajo sedanji pogoji za popuste mladim ljudem v potniškem prometu do 31. marca t. 1., finansiram so Lz zveznega proračuna. Dalje vemo, da je nadaljna eksistenca popustov pre-puščena posameznim republikam SFRJ. Z redne letne skupščine PZJ za Slovenijo je bilo poslano pismo tudi vam s priporočilom, da se potrudite ohraniti popuste. Javnost ni bila obveščena o odmevu te akci-je v organih skupščine in ker se 31. 3. hitro bliža, sklepamo, da bodo popusti ukinjeni. Glede na to predpostavko in naše prepričanje, da so popusti potrebni, proti ukinitvi popustov protesti-ramo iz več razlogov, ki jih hočemo argumentirati s stališča počitniške zveze, in še ožje, s stališča zveze na univerzi in vseh študentov v Ljubljani. l.Počitniška zveza Jugoslavije je družbeno-vzgojna organizacija, ki vključuje mlade ljudi od 14. do 25. leta. Glede na to, da je naše članstvo mlado in ga sestavljajo ljudje, ki v veliki večini nimajo lastnih dohodkov, menimo, da bi ukinitev popustov bila za-nje zelo hud udarec. Prav skupinsko potovanje (s počitniško zvezo) nudi nekaterim vsaj enkrat letno prijeten izlet in spoznavanje svoje domovine po njim dostopnim cenam. 2. Naše geslo »Spoznavaj domovino in še bolj jo boš vzljubil« je zelo široko. Omeniti moramo, da po-leg fizične rekreacije poeitniška zveza skrbi tudi za idejno rast mladega človeka v duhu naše stvarnostL Sestavni del tega vzgajanja pa so organizirane akcije po vsej domovini, ki privabljajo širok krog mladih. Z ukinitvijo popustov pa bi bilo tovrstno naše delo zelo težko, kolikor ne bi celo zamrlo. 3. Opomniti moramo tudi na domove počitniške zveze, ki so jih s trdim delom zgradile posamezne družine širom Jugoslavije. Ti domovi so zelo po-menbni v našem idejnorekreativnem delu in obstoja nevarnost, da bi zaradi ekonomsko postavljenih cen prevozu ostali prazni. Opomniti moramo, da kljub skokovitemu dvigu življenskega standarda pri nas danes še ne razpolagamo vsi z vikendi in avtomobili. 4. Počitniška zveza na univerzi je faktor zbližanja med študenti fakultet, ki se na posameznih akcijah pobliže spoznajo tudi s problematiko študija na po-sameznih fakultetah m tako širijo svoje znanje na področja, za katerih eksistenco so prej samo slišali. 5. Ukinitev popustov bi bila po našem mnenju smrtni udarec celotni počiti}iški zvezi in ni nam znano, kdo naj bi njene naloge opravljal. Omeniti moramo še to, da jr počitniška zveza specializirana organizacija ZMJ in posredno ZŠJ. V informacijo samo to, da v socialističnih (kot tudi v kapitalistič-nih) obstajajo podobne organizacije. 6. Smo za enotne popuste po vsej Jugoslaviji. 7. Poudarjamo, da se zavedamo težkega gospo-darskega stanja v sedanjem času, zavedamo se spro-stitve blagovnih zakonov in s tem prehoda na tržno gospodarstvo, vendar glede na dosedanja načela in naziv damovine menimo, da preko njih kljub ukre-pom stabilizacije ne smemo. 8. Razni naši predstavniki so s posameznimi po-slanci že stopili y kontakt in ker smo mi študentje tudi volivci, menimo, da v zvezi s to akcijo dolgujejo odgovor. 9. Za to svojo akcijo razjasnjenja »črne noči« po-pustov imamo podporo vse študentske mladine vključ- » no z univerzitetnim odborom ZŠJ na univerzi v Ljubljani ter zveze tabornikov. 10. Smo pa za razčiščenje tega, katere družbene organizacije imajo pravico do popusta v potniškem prometu za svoje člane. V upanju, da boste v zvezi s popusti čimprej razčistili in dali javnosti jasen odgovor ter nam spo-ročili sedanje stanje, vas toplo tovariško pozdravlja-mo z vzklikom: »Spoznavaj domovino in še bolj jo boš vzljubil« Izvršni odbor Počitniške zveze ČASOPISK UVODNIK Pomlad ima to dobro lastnost, da lenobi lahko rečemo pomladna mrzlica. ZUNANJA POLITIKA Tretji svetovni vojni se lahko ognemo tako, da imamo dovolj dolgo mir, v katerem se bomo dodobra naučili lekcljo iz zadnje vojne. Nemoi vidijo emo Nemčijo, Evropa dve, Združeni narodi pa — nobeine. NOTRANJA POLITIKA Nemogoče je varatd vse ljudi ves oas. Ven-dar nekaterih izrek ne ovira, da tega ne bi poskusili v praksi. Starejši imajo res križ z mladino: najprej so jo naučili govoriti, potem bi pa radi videdi, da bi bila tiho. KULTURA Lahko se zgodi, da bodo gledališčnikd za-radi 80 odstotnih plač pričeli prikazovati samo 80 odstotkov vsake predstave. Konec pa je vedno najbalj zanimiv. Na odru in v loncu konec meseoa. LOKALNA KRONIKA Kako je razvoj že daleč! Pravkar so mi iz avtomatične pralnice poslali nekaj gumbov brez srajc na njtih. Sklicali smo razprvo o komceptu, izdelali pa smo le komcept nove raziprave. FINANČNA POLITIKA Prosveta: 0 + 0 *= 1 Kulfcura: 1 — V% — % —Vi... mora biti) = 1 Nogomet: 1 + 1 = 400 000 S din Gospodarstvo: l + l = l( + lzarazne»rezerve«) Poliltika: 1 + 1 = komisija za preučitev rešitve Vojsika: 1 + 1 = vojaška tajmost MED LJHDMI — Govori §e o onem. — Da, baje se je tisto zgodilo. — No, kaj sem ti reikel? — Le kdo bd si misflil! ( — Seveda, to je bilo prioakovati. — Mhm. — Ah, ti si eden redkih, s katerim se lahko pomeinim čisto odkrito. PA ŠE TO Satirik v socializmu bi moral imeti plačo, sooialiio zavarovanje in poslansko imuniteto. Samo potem ne bi več pisail satir. Mitja Jermol