T <3 V A
-----
Izhaja 1. in 15. dan vsakega mesca, in velja za celo leto 2 gold. 50 kr., za pol leta pa 1 gold. 30 kr. nov. dn.
Tečaj III. v LJubljani 1. septembra 1863. ListlT.
I « n e t.
met že pomladi po vremenu sodi, Al dobro leto dal bo oče mili, Al terdi žuli bodo se vernili, Al upal seme je zastonj prirodi.
Zakaj, ak zgodaj že nevihta brodi, So upi preveseli ugasnili, Da drugi časi bi se prcmenili, Da kljubovali bi pomladni škodi.
Kako, mladeneč, upaš mile sreče Zidaje zaslepljenih nad gradove, Kako nadjaš se mirnega živenja,
Ak te že zdaj vihar za sabo vleče. Mladosti čas ti kaže le vetrove, Ak strast že zdaj razsajati začenja! —
Mirko Zorin.
0 šolskem spraševanji.*)
Konec šolskega leta je tutli že prišel za učitelje na deželi. Treba je pokazati, kaj smo zopet pretečeno šolsko leto storili na šolskem polji. Učenci kažejo, kaj in koliko so se naučili, učeniki pa, kako so kaj svoje dolžnosti spolnovali. Dan šolskega spraševanja je toraj za učence in učitelja zelo važen. Šolsko spraševanje daje učiteljem in njihovim prednikom
Nekoliko zakasnjeno.
Vredn.
lepo priliko, da starše prepričajo, kaj dobra šola koristi. Skušnje nas učijo, kako poverhne misli imajo ljudje sploh od naših šol, in kako malo cenijo učitelja in sad njegovega truda. To pa izvira večkrat iz nevednosti, ker se starši nikoli ne prepričajo, kaj se otroci vse v šoli učijo, in kako težko daje za učitelja tako veliko število učencev dan na dan podučevati. Vsega tega se pa starši lahko prepričajo pri šolskem spraševanji. Hvale vredno je toraj po enih krajih, da duhovni gospodje o koncu šolskega leta starše v cerkvi k šolskemu spraševanju povabijo in da tudi skerbe, da se (a dan slovesno obhaja. Tako vidijo starši, kako zelo skerbe njih spredniki — duhovski in deželski gospodje — za blagor njihovih otrok, ker se te slovesnosti tako obilno udeležujejo; vidijo pa tudi učitelja med učenci, kako se ljubeznjivo z njimi pogovarja i. t. d.; in tako priznajo potem težavni in trudopolni stan učiteljev, dobijo v ljubezni do njihovih otrok veselje do šole, ljubijo učitelja, ga spoštujejo, in so mu za njegov trud zmiraj hvaležni.
K vsaki šolski preskušnji naj bi se pa tudi bližnji učitelji povabili; zakaj zelo bi učileljem koristilo, ko bi metodiko in druge šolske zadeve med sabo ogledovali in primerjali svojo robo z drugo. Kar eden pri svojem bratu dobrega opazi, naj lepo za se prihrani in drugo leto tudi sam poskuša; če pa ne gre povsod vse ravno gladko, naj učitelj tega nikar očitno vpričo drugih — znabiti še v tej reči nevednih ljudi — ne graja. Take pomanjkljivosti si smejo učitelji na samem pri svojih zborih razodeti, pa še takrat le spodobno, da se ne dotakne kdo kake osebnosti. K šolskim preskušnjam pa pridejo včasih tudi taki, ki so ljudskim šolam in vsaki narodni omiki nasprotni, — kteri mislijo, da je šole le nezgoda časov na noge spravila, in jim je sploh omika ljudstva tern v peti. Nekteri taki puhloslovci pravijo, kadar bo se vse zučilo, bo začela pa vera pešati i. t. d. Taki možje vse napake ljudstva in sploh vse hudo omiki prištevajo, zraven pa ne pomislijo, če ravno dobro vejo, da povsod in vselej so le tisti narodi duševno in materialno napredovali, kteri so šole kot glavno podlago izo-braženja spoznali. Taki možje tudi ne vejo, ali pa nočejo vediti, kdo se je pervi v šoli ukvarjal, kdo je šole vstanovil in kaj je podlaga vsega učenja v naših šolah. Od teh nasprotnikov omenim le memo grede, in ker jaz posebno velikrat v take priložnosti pridem, da se morem s takimi nasprotniki boriti. Oe
pa tovarš tovaršu svoje nadloge potoži, je obema ložeje pri sercu.
Da bi pa starši in vsi drugi poslušavci zares spoznali, da šola njihovim otrokom veliko koristi, je potrebno, da je učitelj ne le med letom priden in skerben v spolnovanji svojih dolžnost, temuč daje tudi dobro in tako premeden v svojem poklicu, da zna v kratkem času in tudi prijetno pokazati, kaj da je otroke v enem letu naučil. Marsikteri učitelj je med letom zelo priden in si veliko truda prizadene, pri preskušnji se pa tako leseno in nevkretno obnaša, da poslušavci z glavo inajejo, in večkrat se kak revež tako kam zaplete, da se brez sramote rešiti ne more. To se posebno rado prigodi, če se učitelj za šolske nauke ni dobro pripravljal.
Pripravljati pa se je treba za vsaki nauk posebej. Posebno naj se učitelji po slov. - nemških šolah dobro izurijo v prestavljanji nemških beril v slovensko.
Skušnja uči, da nekteri učitelji ravno v tem predmetu veliko smešnih pomot napravljajo, kar pa človeka le sramoti. Smešno in žalostno je bilo lansko leto pri neki preskušnji slišati taki le pogovor:
Učenec: Ribič, der Fischer. Učenik: Komu pravimo ribič? Učenec: Tistemu, kteri ribe lovi. Učenik: Noja! kteri se pri vodi gori derži, je ribič. Janez, beri ti en „štikelc* naprej! Ali pa: 4 od 4 gre gori i. t. d.
Taki pregreški so pravi dokaz, kako eni učitelji slabo napredujejo.
Ravno tako pa tudi ni prav, da si nekteri učitelji, kteri so za slovensčino posebno vneti, z nemščino ne upajo na dan. To se zgodi pri branji nemških beril in pri obdelovanji praktične gramatike. Kjer je šola slov.-nemška, naj se učitelj ne boji pokazati, da se otroci na podlagi materinskega jezika tudi nemščine učijo. Zraven naj tudi učitelj pokaže, da je on obema jezikoma kos in nobenemu nasproten. Srednja pot je tudi tukaj naj boljša.
Sklepoma naj še nekaj svetujem, kar se večidel povsod pogreša, in to je: Naj bi se pri konecletni preskušnji zapisniki pridnosti in napredka tudi od nedeljskih učencev in učenk poslušavcem pokazali. Otroci, kteri v nedeljsko šolo hodijo, so v naj nevarniši dobi. Zato bi bilo dobro pri nedeljskih učencih posebno za vedenje zunaj šole skerbeti. Pridne učence
in učenke naj bi pri preskušnji očitno pohvalili in tudi v zlate bukve zapisali. To bi spodbujalo večje učence, da bi se lepše vedli zunej šole, in marsikteri deček in niarsiktera deklica bi ohranil ali ohranila znabiti za zmiraj nepokvarjeno — nedolžno serce.
To so moje misli in nasveti o konecletnem šolskem spraševanji. Pregovor pa pravi: „Več ljudi, več ve". Naj tedaj tudi kdo drugi še kaj pove od tega. Gotovo bo to všeč našemu „TovarŠU6. *)	Rodoljub.
Keršauska odreja.
ii.
J! e % a.
Huda strast, kteri se človek že v otročjih letih vdajati začenja, in ktera toliko težav, nepokoja in druzih pregreh obrodi zanj, kdor ji je vdan in za druge, ki z njim združeni žive, je j e z a. Toraj si morajo tudi učeniki prizadeti, da to hudo nagnjenje, to strast v otrocih zadušijo.
а)	Naj učenik svojim učencem in učenkam razloži, da tisti, kdor se jezi, sebi naj več škoduje, ker je jeza že telesnemu zdravju prav zelo škodljiva. Kadar se človek jezi, vse v njem gre iz verste, vse vre; in kakor plemen suhe derva v pepel spremeni, tako jeza že truplo človeško več ali manj vselej poškoduje. Zgodi se včasi, da človek v jezi na-nagloma umerje, včasi pa čez dalj časa od jeze hude nasledke čuti, kteri mu prezgodaj grob odpro in še ne ve, da ga mu ravno jeza odpre, dokler mu Bog vsegavedni pri sodbi tega ne razodene.
б)	Naj učenik otrokom pokaže, da jeza človeka med živino in celo pod živino zaverže, da še marsiktera živina veliko nedolžnega tepenja s prečudno krotkostjo prenaša. Človek, ki se jezi, se v resnici neumni živini enakega stori, tudi zato, ker zgubi pamet, naj imenitniši dar božji, ki ga je duša od stvarnika prejela in ki ga nad živino visoko povzdigne in Bogu podobnega stori.
c) j'm dopove, da se jezni človek ne le Bogu, ampak tudi ljudem zopernega dela, ker se ga vse ogiblje, in se
*) To se ve da.
Vredn.
boji z njim priti v družbo ali kaj opraviti imeti. Dela tedaj sam sebi zopernost in drugim težavo.
<Z) Naj jim dopove, da kdor se jezi, se polastuje božje pravice. Zakaj Bog ima pravico soditi, njemu gospodu in stvarniku gre maševanje. Jezni odjemlje Bogu sodbo, ker sam bliž-njega sodi, mu jemlje maševanje, ker se sam nad njim znosi.
e)	Jezni svojo dušo s smertnim grehom mori, ker se zoper poglavitno zapoved božjo, zoper ljubezen, pregreši. Jezus sam pravi: „Kdor se nad svojim bratom (bližnjim) jezi, bo sodbe kriv". „In kdor svojega brata (bliž-njega) sovraži, je u bij a ve c", pravi njegov ljubeznjivi apostelj.
f)	Naj jim dopove, da si z jezo in s sovraštvom človek tudi vrata do božje milosti zapre, ker je Bog le milostivim milost obljubil. Tudi pravi sv. pismo: „Kar človek seje, to bo tudi žel". Kdor tedaj v časnem življenji jezo seje, jo bo tudi v večnem žeti moral, t. j. v kraji jeze in pogubljenja.
Da pa tudi vedo jezo od jeze ločiti, ter besede in zglede sv. pisma prav razumeti, naj jim dokaže, da je jeza samo nad grehom, nikdar pa do bližnjega pripusčena. Jezus sam se je nad grehom nespodobnega zaderžanja v tempeljnu razserdil. Tudi starši in učeniki se nad pregrehami in nerodnostimi jeze, pa s timnegreše, ako le njih jeza čez pravo mero in mejo ne stopa.
Sosebno pogostoma naj kaže učenik mladini zgled Jezusov, ki je v naj večji krivici, ki so mu jo Judje storili, še le za nje molil. Naj opomni, da so tudi njegovi učenci, sv. Štefan in drugi marterniki za svoje sovražnike molili, ne pa nad njimi se hudovali, in da tudi mi le po tej poti krotkosti in poterpežljivosti priti moremo v nebeško kraljestvo.
Lep zgled prave krotkosti nam da tudi sv. Pavi apostelj. Preden seje bil spreobernil, se bere od njega, da je zgol žuganje in ubijanje puhal do učencev gospodovih; po spreo-bernenji pa je kar tako krotak postal, da je bil voljan iz ljubezni do svojih bratov (Judov), akoravno so ga sovražili, če bi bilo treba, ne le enkrat, ampak tavžentkrat umreti.
Da pa učenik serca mladih ljudi ložeje in gotovše h krotkosti nagne, naj jim dokaže, da je krotkost tista žlahtna čednost, ki je toliko močna, da vse vetrove jeze pomiri in šumeče morje togote in sovraštva vstavi, ter človeku pokoj po noči in po dnevu dodeli. Krotkost duši človekovi pravo lepoto da.
Zatoraj tudi Jezus sam to čednost tako živo priporoča, rekoč: „Učite se od mene, ker jaz sem krotak in iz serca ponižen". On sani pravi: „Blagor krotkim, ker oni bodo zemljo posedli''. David si je memo drugih čednost zlasti zavoljo svoje krotkosti večje upanje delal, da mu bo Bog milost skazal, ko je rekel: „Spomni se, o gospod! spomni se Davida in vse njegove krotkosti"! Še dandanašnji je pravi kristijan po Jezusovem zgledu tudi krotak; in kdor ni krotak, tudi ni dober kristijan.
Krotkost toliko tavžent britkost, težav in zopernost polajša, ki nas v tem življenji zadevajo! Brez krotkosti bi sedanje težave človeka lahko iz uma spravile; kdor ima pa krotkost, ima pokojno serce in vse težave poterpežljivo prestane. Krotkost mu pa tudi posveti vse dela njegove in jih popolnoma keršanske stori. Sv. Jakop pravi: „Poterpežljivost stori delo popolnoma".
V krotkosti pa tudi ljubezen do bližnjega ohranimo in tudi bližnjemu dopadljivi in ljubeznjivi ostanemo. Vsaj ni nič tako pripravnega, da bi serce bližnjega omečilo in si ga pridobilo, kakor če kdo vidi nad nami, da zopernostiin nasprotovanje voljno prenašamo in sosebno, če hudo z dobrim povračujemo. Toraj pravi sv. duh: „Krotkost nam množi prijatle in zmanjšuje število sovražnikov".
Ravno zato pa, ker nas krotkost v ljubezni do bližnjega ohrani, nas pa tudi Bogu dopadljive stori. Dopadljive Bogu nas nadalje tudi zato stori, ker po njej Bogu samemu in njegovemu preljubemu sinu podobni postajamo: saj tudi Bog da solnce sijati in deževati na pravične in grešnike, vsem dobrote skazuje in z grešniki poterpljenje ima — in jih v vsi krotkosti sprejme, kteri se k njemu povernejo.
Tako tedaj , preljubi učeniki, spoznajte sami in pokažite svojim učencem in učenkam, da nas krotkost mirne in srečne stori, da nas dela ljudem in Bogu dopadljive in ljubeznjive, da si z njo tudi pravo ljubezen do bližnjega ohranimo, po kteri edini časno in večno srečni biti moremo.
lz zgodovine keršanske ljudske šole.
(Dalje.)
V
Po svoje prenarejali so šole na Ceskem; spodbudljivi zgled imeli so v bližnji Silezii, in kje zahajali so (udi učeniki iz Češkega učit se nove metode v podučevanji. Med vsemi pa naj bolje slovi Kinderman, župnik v mestu Kaplicah, okrožja budioveckega, na južnem Češkem. Sam od sebe pravi, da je hotel svetu pokazati, kako se šola more popraviti brez vladne pripomoči, in da bi se ljudstvo k temu ne moralo. Zavetnik mesta, gospod grof Buquoi, in mesto je prostovoljno za šolo dalo, česar ji je bilo potreba. Preskerbeli so dohodke za drugega učitelja. Šola je slovela po celi deželi, in je veljala vsem drugim za zgledno, kamor so od dalječ in blizo prihajali učeniki.
Dunajska norrnalna in realna šola.
Komaj pa je leto preteklo, godilo se je na dunajski normalni šoli tako, kakor v hiši, v kteri hočejo vsi gospodariti, pa nihče vbogati; šlo je vse križem. Imela je dobre učenike; učencev in učeniških pripravnikov je tudi bilo čedalje več; učili so pa preveč naukov, svojega cilja se niso do dobrega zavedali, za šolske nauke niso imeli ne knjig, ne predpisov. Vsem so hotli vstreči, tedaj pa nobenemu niso prav storili. Pozabili so, da je normalna šola le začetna šola. Učenikov vsaki delal je po svoji glavi; vsakteri učil je svoj nauk preveč ali premalo, kakor se mu je prav zdelo; vodja niso nič spoštovali, sami med sabo ločevali so se v stranke, ktere so se med sabo sovražile in černile. Od vseh teh homatij zvedila je tudi cesarica, in je o tem prepiru 19. julija 1773. 1. razsodila, da je šolska komisija predaleč segala in reči učila, ktere za ljudi nizkega stanu niso potrebne; učeniki so bili premestnjeni; enega so zelo ojstro, dva druga pa bolj mehko posvarili, vsem pa je bilo zapovedano, da naj zgotovijo svoje šolske tabele do mesca septembra.
Izdelala je pa tudi ob enem času šolska komisija učilni načert po metodi saganski (Felbigerjevi), in ob enem je tudi
*) Ker nam prostor tukaj ne pripušča, kaj več od tega moža govoriti, pisali bomo od slavnega gospoda o drugi priliki, ako nam bo „Tovars" svoj list odperl.	Pi».
Zakaj neki ne?	„Torari".
prišel cesarski odlok v teh nasvetih. Šolska komisija ločila je šole po mestih od unih po deželi, in je sleherni mejo določila.
Nasveti za ljudske šole po kmetih poterjeni so bili; kar pa mestne šole zadeva, spoznali so enoglasno, da se preveč tirja. V 3. razredu učiti se ima kaj malega iz povestnice domače, iz zemljopisja spoznanje delov sveta; prednašati se imajo imena rokodelstev in obertnij, in nravnost (Sittenlehre) naj se razlaga nekoliko obširnejše. Vse drugo pa ne gre v normalno šolo, ampak v realko. Ob enem veleval je tudi ukaz, da naj se naredi načert za realno šolo; vsaka teh dveh naj ima posebnega vodja; podložne pa morate biti obe šolske komisii, pri kteri naj bode tudi poročevavec kupčijske komisije (Commer-ziencommission).
Realna - kupčijska akademija se je že več let komaj ohranovala pri življenji; tega pa niso bili krivi vodja ali učeniki; primanjkovalo je materielne podpore. Ko se je bila po-skušnja pervega pol leta dobro obnesla, prosila je komisija za realno šolo, da bi se učeniki pomnožili, in da bi jim bila plača iz deržavne blagajnice povišana. Dvakrat zaporedoma bila jim je prošnja overžena, poslednjič, ko se drugače šola ni mogla ohraniti, darovali so vsaki učenikov tretjino plače, da je šola dalje mogla obstati. Skušali so potlej obe šoli v eno spraviti; ali vodja Wolf dokazal je, da to ni mogoče, ker vsaka teh šol ima svoje namene; obstati morete ena zraven druge, pa ne ena v drugi. Cesarica je razsodila, da v krajih, kjer se ne more napraviti realna šola, učiti se ima na glavni šoli zemljo-merje in pervine mehanike; kajti v važnih rečeh prenaglila se ni nikoli, in kar je bilo za obstanek teh dveh šol naj bolj imenitno, razločila ni.
Zgodilo se je pa nekaj tacega, kar je bilo za normalno šolo, za ljudske šole in za prenaredbo šol silno važno po svojih nasledkih. Za večino ljudstva bilo je to, kakor strela iz jasnega; le nekteri so vedili ali previdili, kaj se bode zgodilo. Papež Klemen XIV. overgel je red Jezuitov z bulo, ki se začne: „Dominus ac Redemptor noster". Razglašena je bila v Rimu 21. julija 1. 1773.; 9. in 10. septembra prišel je na Dunaji naj višji ukaz, da se ima razglasiti in izveršiti. Na cesarskem dvoru pripravljali so že na tihem vse za to potrebno od pomladi 1. 1773. Treba je bilo naj popred društvo celo razpustiti in po posameznih samostanih, prejeti njih premoženje in dolo-
čiti, kako se bo v prihodnje obračalo. Dalje je bilo treba poskerbeti, kaj se bo dalo udom, ki ne morejo več služiti, kam pa deti tiste, ki še dalje morejo delati, in kako se bo za-naprej božja služba opravljala brez prestanka. Bile so razne učilnice, ktere je bilo treba prejeti, prenarediti, ali pa popustiti; poslednjič pa je bilo treba vse dosedanje šolstvo in vse učilnice prenarediti. Komisija, ktera je bila vstanovljena zavoljo odprave reda jezuitarskega, predložila je cesarici čertez osnove, splošno popravljene za učilništvo. Deržavno sveto-vavstvo ga je enoglasno pohvalilo, in cesarica ga je poterdila. Knez lvavnic dobil pa je povelje, da naj pozve po poročnikih, ki so na drugih dvorih, kako da tam ravnajo s šolstvom, in tajniki pri poslanstvu naj vsakega pol leta poroče, ako se kaj novega v šolah vpelje. Tako so dobili naznanila od vseh višjih šol, učenih društev in znamenitih znanstvenih zbirk in časopisov, ki so učenost obdelovali.
12. svečana 1. 1774. naznanila je češko - avstrijanska dvorna pisarnica vredom po vseh deželah, da je postavljena učilna komisija (Studiencommission), ktera bo podložna le cesarici samo; predsednik njeni pa bode c. k. skrivni svetovavec, kamornik in deržavni svetovavec France Karol Kresel pl. Qual-tenberg. Naznanjene so bile tudi vrednijam vodila za prihodnje potrebno podučevanje vseh podložnih in za splošno učilništvo; predložene so jim bile tudi točke, ktere imajo na tanko in brez zamude preiskovati in potem zastran njih poročevati in nasve-tovati. Povedano jim je tudi bilo, da je dela cesarica vse premoženje Jezuitov, kolikor ga je ostalo, potem ko so bili pre-skerbljeni posamezni udje in se poskerbelo za pobožne vstano-vitve, v eno kaso skupaj. Oskerbovala jo bode dvorna kamora ; iz te bodo se pa plačevali vsi očitni zavodi zadevajoči učiteljski stan. K sklepu bilo je rečeno, da bo občna učilniška naprava (Studieneinrichtung) naj prej vpeljana v glavnem in stoljnem mestu Dunaji, in predložila se bo potem vredom po kronovinah v posnemanje.	CD«ij. prih.)
Praktična slovensko-nemška gramatika.
(Dalje.)
V
Opombe, a) „Ceterti sklon edinega števila se pri imenih moškega spola naznanja s členom d e n einen" i. dr. Učenik bo menda stavil te le vprašanja:
1.	Kako razločujemo člen?
2.	Kteri je določivni sklon za moški, ženski, srednji spol?
3.	Kteri pa je nedoločivni za — ?
Tukaj naj se otrokom pove, kaj pomeni določivni, kaj nedoločivni člen.
Od tega govorili smo v 8. I. t. 1. st. 118.
\ajdel sem nož, more se reči po nemški: leh liabe das Messer, ali pa — ich babe ein Messer gefunden ; ni pa to vse eno; das Messer je nož meni znan, od kterega sem že po-prej govoril; ein Messer je nož, kterega koli hočeš; ravno tako: sestra poje pesem; brat je tiča vjel; kupili smo konja in kravo i. dr.
4.	Ktere imena imajo v množ. štev. n ali en?
Kako pa bo otrok to zvedil, ktere imena imajo n ali en?
Vaditi se mora. Zglede, ktere gramatika ponuja, nauči naj se iz glave, potem bo vsaj od nekoliko imen vedil množno število.
III. sklon.
Odgovorite na te le vprašanja!
a) Komu podeluje rodadarni milošino? Komu je hlapec pokoren? Komu se je učenec zahvaliti dolžan? Komu gre naj večja čast in hvala? Komu služi vojak?
bJ Komu je hči pokorna? Komu se zahvaljuje dekla? Komu žuga nevarnost ob hudi uri? Komu ni zaupati (da bi ne izmikal)?
c) Komu priliva vertnar? Komu škoduje prevelika svit-loba? Komu se približujemo? (mesto.)
Kako se spreminja beseda pri imenih moškega spola, kako pri imenih ženskega in srednjega spola?
Izrazujte stavke gori navedene v množ. številu!
Kako pa se spreminjajo imena moškega spola v 3, sklonu množ. št., kako žensk., kako srednjega spola?
Tukaj naj soznani učitelj svoje nčence z oblikami, ktere so sedaj v navadi; novih oblik se ne bomo vbranili; prej ali potlej bodo tudi šolske knjige v njih natisnjene; vsak, kdor ni zaspan, se lahko soznani z njimi; prav po domače razjasnuje nam jih naš ^Tovarš". Tedaj le toliko rečem: Učitelji, dragi tovarši, ne bodite zaspani! čas hiti neprenehoma naprej; kdor s časom ne napreduje, zaostaja; kdor je zadovoljen s to učenostjo, ki jo je dobil v pripravniški šoli, spoznal bo kmali, da

ga je čas dalječ za saboj pustil. Kako gerdo bi bilo, ko bi le učeniki zaostajali v narodnem oziru! zaostaja pa vsak, kdor zanemarja lastno omiko, kajti nemškutarje psovati in narodno reč hvaliti, da je pravična, to je še vse premalo za vsakega, posebno pa za učitelja, komur je naloženo, ljudstvo omikati in izobraževati; ljudstvo pa se izobražuje na podlagi maternega jezika; kdor ga pa le toliko razume, kolikor so ga mati naučili, tudi druge izobraževati ne bode mogel.
Nove oblike pri sklanjanji imen, ktere priporočujemo, razlaga „Tovarš" t, I. st. 39 in 171 pa 172. Tedaj nam tega ni treba ponavljati; poduk od tega je pisan učeno in temeljito pa razumevno; tedaj bi bila velika samopašnost, ko bi učitelji, kojih perva dolžnost je, jezik piliti in gladiti, take sostavke prezirali.
Po tem ovinku podajmo se zopet k svoji gramatiki.
Vaje nem&ko - slovenske *) 1.
izbrane so tako primerno, da se z njimi vodila zgledljivo poočitujejo; pod a) navedeni so zgledi, pri kterih se ime v 3. sklonu nič ne spreminja, in se 3. sklon naznanuje le z členom; pod so imena, ktere imajo krepko obliko, pod c) so pa imena, ktere prijemljejo v 3. sklonu ed. št. en, tedaj imena, ktere se sklanjajo po šibkem načinu; pod točko cT) so pa imena v množnem številu.
2.
Pridejo pa na versto osebne zaimena v 3. sklonu ed. in množ. štev.
Opombe izražene so pa tako jasno in jedernato, da bi jih vsako razlaganje le kalilo; samo k čerki e bi morda dobro bilo, otroke na to opomniti, da naj prestavljajo Vi — Vam, s tretjo osebe mn. štev., kadar je namreč pisano v sredi stavka z veliko začetno čerko, kadar pa z malo, pa — ihr — euch. Otroke je treba na vsako reč opomniti, ker le bistroumnejši zmed njih zapazijo sami od sebe razloček tega Vi in vi, Vam in vam, kadar slovensčino prevajajo na nemščino.
Vaje slovensko-nemške.
V tih vajah najdemo sicer v dajavniku mn. štev. staro
*) V knjigi, ktero imamo pred sabo, je tiskarni pogresek, pravi namreč: Vaje slov. - nemške, namest: nemško - slovenske.	Pis.
obliko a m; ali mislimo, da se bo v novem natisu a m ognil o m — u; ker o m nikakor ni tako zoperno slišati, če se nalašč ne zateguje.	(Dalje prih.)
Pomenki
o
slovenskem pisanji.
XXXVIII.
T. Gerdo me je unkrat nekdo prijel, da sem starokopit-než in dove kak še sitnež, ker za sklone v slovenskem ne rabim tistih imenovanj, ktere imajo nove slovnice naše.
U. Prav ti je, zakaj pa ne napreduješ z drugimi vred! Dobro bi vendar bilo, da bi to nekoliko razjasnil, ker jih res vsak po svoji glavi, časi tudi termi, imenuje in vreduje.
T. Da sebi in drugim pojasnim vsaj nekoliko to reč, po-glejva, kako jih imenujejo slovničarji naši.
1)	O. Marko 1. 1768: imenuvavc, rodnik, dajavc, tožnik, vekavc, zmaknik (Nehmfall), spremuvavc (Gleitsfall").
2)	Sellenko I. 1791: imenuvavc, čigavavc, dajavc, tožu-vavc, pomiluvavc, perstanuvavc, združuvavc.
3)	Vodnik I. 1811: imenvaven, rodiven, dajaven, toživen, skazaven, sturiven in klicaven.
4)	Metelko 1. 1825: imenovaven, toživen, rodiven, dajaven, skazaven, storiven in zvaven.
5)	Muršec 1. 1847: imenivnik, rodivnik, prisvojivnik, ka-zavnik, mestnik, druževnik.
6)	Potočnik 1. 1849: imenovavnik, rodivnik, prisojivnik, kazavnik, mestnik in druživnik.
7)	Janežič I. 1854: imenovavnik, rodivnik, dajavnik, to-živnik, mestnik, druživnik in klicavnik; 1. 1863 je le toživ-nik spremenil v kazavnik. — Iz tega spregleda vidiš, kako so posamezne sklone imenovali slovničarji slovenski.
U. Kako jih pa zovejo drugi Slovani? ali mi veš kaj povedati v tej reči?
T. Kakor jih je vredil Dobrovski, tako jih je vredil Metelko za nas Slovence, in popred že Puchmayer za Ruse. Sploh se rusovske imena vjemajo z nekdanjimi staroslovenskimi ali s cerkveno slovensčino.
8)	Puchmayer I. 1820: imeniteljni, viniteljni, roditeljni, da-teljni, predložnji (ali po stsl. skazateljni, narrativus), tvoriteljni, zvateljni.
9)	Levic ki 1. 1845. za rusinske učilne: kakor poprejšnji, razun tega, da mu je predložni po ruski tudi mestiteljni.
10)	Hanka 1. 1846. v svojem ruskem berilu ravno tako; v češki knjižici (1849) svoji imenuje local mistni, instrumental nastrojni čili společni t. j. sociativ.
11)	S m o 1 er I. 1861. za Serbe v gornji Lužici (mala serbska ryčnica): mjenovak, rodžak, dowak, žadak, wotak, mescak, pžedwodžak.
12)	Mažuranič A. I. 1861. (slovnica hervatska): imeniteljni, roditeljni, dateljni, tužiteljni, zvateljni, mestni, orudni.
No, ktere imena so tebi naj bolj všeč?
U. Meni bi naj bolje se zdele, da bi jih zaporedoma imenovali: pervi, drugi, tretji, četerti, peti, šesti in sedmi sklon, toda bi mogli določiti versto ali vredbo za vselej.
T. Res, če je G u s s m a n 1. 1777. celo mesce v letu tako zaznamnjal (pervnik, drug ni k, tretnik, šterlnik... ednajstnik, dvanajstnik), zakaj bi mi sedmero slovenskih sklonov ne smeli tako šteti?!
U. Zakaj ima Met elk o za imenovavnim koj toživni sklon?
T. Zato, ker ga ima Dobrovski, in ta ga je postavil koj za pervim sklonom, ker se z njim tolikrat popolnoma vjema p. pri moških neživih ali pri srednjih skozi in skozi; torej iz umoslovnega razloga. Zvavni je pa v nsl. večidel enak imeno-vavnemu, za to ga je v sklanji kar opustil. Lastna, zlasti slovenska sklona sta pa local in instrumental ali social, ktera je z Vodnikom po nekdanji stsl. imenoval: skazavni in storivni. Sicer se nekteri spodtikajo tem, da sta glagola ta doveršivna , uni pa (imenovavni, rodivni itd.) so nedover-šivni, in da bi se morebiti bolje reklo le kazavni in t v o-rivni; pa je koj bolj nenavadno, in če se že spreminja, naj se spremeni popolnoma, in sej je prisvojivnik ali priso-j i v n i k tudi. — Pomisliti je treba, da kakor se tudi ta dva sklona imenujeta, nista določena še s samim imenovanjem. Še v latinskem se jim tesna godi, da jih ne vedo zaznamnjati prav: social, sociativ ali instrumental; local ali 1 o-cutiv itd. Taki so tudi drugi, p. genitiv, accusativ itd.
V. Zakaj se pa deržiš kakor klop starega imenovanja?
T. Zato, ker me a) vedno premenjevanje jezi; b) ker je staro, vterjeno; c) ker se z novim reč ne zboljša; d) ker so une imena kratke in krepke; e) ker se lepše glasijo kot imenovavnik, kazavnik itd., — goltnikov kakor sičnikov imamo tako dokaj v slovenskem; — f) ker jili ima Vodnik in g) Metelko in h) slednjič se vjemajo z latinskimi, kar je učencem posebno koristno. Zato mislim, naj se tudi latinski red terdo obrani, kolikor se da, in torej le namesti oblativa, kakoršnega v slovensčini nimamo, lastna slovenska postavita: local in i ns tr u m e n tal. In kakor v latinskem ni treba pri-devati besedice casus, tako je tudi v slovenskem (sklon, p a d) ni treba. Reče se ob kratkem: to in to ime je v da-javnem ali v skazavnem itd. Djal sem, da se vjema imenovanje z latinskim, in ravno za tega voljo mi bolj dopade dajavni, kakor svojivni ali prisojivnik, toživni (accusativus, vmtteljni iz vina v ruskem in stsl. causa, culpa) bolj kakor kazavni; zvavni, ker je beseda zvati, pozvati, poziv, zer.. v sedanji pisavi in v slovanskih knjigah tolikanj navadna ; mestni ali mestnik je sicer dobro, pa bolje določi skazavni — vnanje in notranje — telesno in duhovno (s kazati stsl. mon-strare, interpretari). Tako tudi storivni (instrumental, stsl. tvoriti facere, stvoriti conticere); o rudni je prenerodno, in druživnik je tudi le enostransko, torej je po moji misli res naj bolje ostati pri starem nekdanjem imenovanji.
17. Naj bi pa, ko li kar latinske imena prideržali?
T. Za učene in v učenih knjigah se tudi kej lepo podajo in pri mnogih že bero: Majar v svojih „Pravilih, kako izobraževati ilirsko narečje iu obče slavenski jezik"; Hanka in Miklošič v staroslovenski, Hattala v češki, Viktor in v slovaški slovnici itd.; za bolj priproste se ve je domače ime pristno, ker je umevno.
U. Eni postavljajo instrumental pred lokal, zakaj ga pa ti ne ?
T. Res ga devajo (p. Miklošič itd.), vendar, ker je uni red bolj vterjen (cf. Dobrovski, Kopitar in celo P. Marko, Sellenko itd.), ker se vjemamo v njem z Rusi, Serbi in Hro-vati in sploh z latinščino, torej mi je ljubši, in znamnjati hočem sklone slovenske vprihodnje takole :
Pervi	Imenovavni Nominativus —
Drugi	Rodivni	Genitivus
Tretji
Četerti
Peti
Šesti
Sedmi
Dajavni
Toživni
Zvavni
Skazavni
Storivni
Dativus
Accusativus
Vocativus
Localis
Instrumentalis
in okrajšano: Im. R. 1). T. Zv. Sk. St.
Iz Zagreba L. T. — Pač res, da je godba eden naj prijet-niših in naj primernejših naukov za navdušeno in sposobno mladino. Pastirček veselo žvižga časi na polji nevedoč, da prijazno petje iu žvergljanje velik je dar, kterega je Bog podelil liekterim ljudem. Mnogokrat zdihuje odrasčeni deček, ne imevši priložnosti, da bi se bil v petji ali v godbi izuril. Veselo pričakuje nekteri deček velicega mesta in visocih šol posebno, ako mu obljubiš, da se bode godenja iu petja učil. Še lepše pa je gledati konec šolskega leta bogati plod tacih učencev, kteri so po letu neprestano hodili v taki zavod iu se naučili dosti koristnega in lepega za svoje življenje. Ne bodem se zmotil, ako naravnost rečem, da hervaška godbina šola je na izverstni podlagi temeljitosti, da so v nji verli učitelji, spretni učenci in urne učenke, ki naj bi bili zgled nekterim tacim zavodom. Pokazali so 28. julija let. I. kaj marljivost storiti more, vredivši krasni „izpitni koncert", kteri je bil izverstno izpeljan. — Zbrala se je bila prilična množica ljudi, večina staršev in druge rodbine k tej veselici, da poslušajo urne roke svojih marljivih dečic. Da ta koncert ni bila šala, pričujejo nam težke igre, ktere so bile tako dobro izvedene, da nisi vedil, je li si pri kaki operi ali kje v kacem drugem izobraženem kazalisči. Naj poprej so igrali vsi učenci na gosli „ouverturo" verh narodnih pesem, sostavljeno po verlem tukajšnjem godbinem učitelju g. Antonu Švarcu; potem je pela mlada gospodičina F ran ji ca Švarceva napev za globoki sopran „požuda domovine". Temu je sledila po dijaku g. L. K a v i c u kaj dobra fantazija na violončelu, imenovana „Slavjanin", ktero je sostavil naš čitelj violončela g. J. Oertl. Za tem stopijo na oder učenci: M. Barač, Šk. Macuñ, VI. Vran, Fr. Klein in grof Marko Jelačic, kteri so na goslih z glasovirjem „kon-certantno četerglasje" od g. Švarca pokazali, da so se prav marljivo učili. Ko ti odidejo, pride druga versta mladih dekličic: Kosslerjeva S., Vodičkova L., Ružickova M., Papoviceva I.., Gavriloviceva D., Golubiceva K., Wallauchova J. in Švarcova F., in zapoje ^večernu pjesmu" tako z lepimi in čistimi glasi, da so jo morale ponavljati, preden je bil mir ploskanja. Tudi „petoglasje za violončel" od g. Oertla, ktero so igrali Ban J., Hercel A., Felbinger G., Kossler D. in Kadic J. je prav zadovoljilo poslušavce. Po tem se pokaže na znana verla pevkinja gospdč. Matilda M a Ii n g e r j e v a, tudi
učenka godbine zagrebške šole, ktera je bila, še preden je začela peli, z gromovilim ploskanjem in z glasnimi živila-klici sprejeta. Pela je dvakrat tako čisto in lepo, da bi jo bili nazoči gospodje gotovo celo noč prav radi poslušali. Zares, da je prevažna misel, naj bi se poslala imenovana virtuozkinja na višje kako godbino učilisče. Gotovo bode slavila vse svoje podpiravce. Za to krasno pesmijo igral je dijak gosp. J. Eisenhut na violončelu Oertlnove „domovine glase" in se tudi prav dobro obnesel. Konec nepozabljive veselice bil je pa „pervi finale" iz spevoigre Ernani, ki so ga peli vsi učenci in učenke. Opomniti moram , da je to krasno igro pomagal izverstno izvesti možki zbor narodnega deželnega glasbenega zavoda. Izverstno pelje in kaj lepo godenje prebudilo je v vseh poslušavcih veselo čut; ploskali so navdušeno prav dolgo časa. Za tem bila je očitna delitev daril v „dvorani" (tu so tudi koncertovali) in mično tiskanih programov, v kterih so vsi učenci godbine šole po zasluženji klasificiram. V vseh ozirih toraj zagrebška inuzična šola zasluži, da bi se posnemala. — Druga slovesnost bila je potem 29. julija za gimnazialce. Najprej je zbor zapel „Žicam" in potem lepo deklamoval gimn. gosp. Marko Zrinovič „Delimanič i žena mu Kata". Za tem sledil je „govor Adherbalov v rimskem senatu" v latinskem jeziku; izverstno govoril je g. Jožef Kos. Delitvi daril sledil je četverospev od g. Srabca „Iz Bogom", in nazadnje bil je „oprostili govor", s kterim je g. Mirko Divkovic slovesnost prav dobro končal. — Slava!
Iz Gorice. Pri tukajšni normalki, ktera podučuje v treh jezikih, je po naj vikšem sklepu 19.jul. t. I. vstanovijena taka le plača:
1 vodja bo služil na leto....... 800 gold.
1 katehet bo služil na leto....... 600 „
1	pomočili katehet bo služil na leto . . . 210 _
2	učenika bota služila na leto po 600 gold. . 1200 „
4 učeniki bodo služili na leto po 500 gold. . 2000 „
2 podučitelja bota služila na leto po 300 gold. 600 „
2 podučitelja bota služila na leto po 250 gold. 500 „
1 šolski služabnik bo služil na leto .... 200 „
Ta plača se bode začela s prihodnim šolskim letom 1863/64 , in se bo od dosedanjih 4462 gold. 50 kr. zvikšala do 6110 gold.
Te vesele novice srno že davno željno pričakovali, tedaj: dobro d oš 1 a!
Iz Ljubljane. God svitlega našega cesarja se je tukaj 18. pret. m. prav veselo in slovesno obhajal. Ob 8. je imelo c. k. vojaštvo cerkveno slovesnost poleg kolodvora, ob 10. pa so naš mil. knez in škof v stoljni cerkvi peli veliko sv. mašo, kjer so bili pričujoči vsi višji cesarski, deželni in mestni vradniki in veliko pobožnega ljudstva.
Listnica. Vse druge primerne dopise, ki jih je „Tovarš" pozneje prejel, pa tudi popise nekterih mičnih šolskih spraševanj bode „Tovarš" drugo pot na svitlo prinesel.
Odgovorni vrednik: Andrej Praprotnik,
Natiskar in založnik: Jož. Rudolf Milic.