^' f^C^.fl -^^    O    O    ^ ^ O ^ O ^ O a    ^    ^. ? ^        O ^ ^ ^     "•• <^
s
3 3
Razsoja o odškodnini v kazenskej pravdi.
v št. 2. „Slovenskega Pravnika" se obširno razpravlja vprašanje razsoje o zasebnopravni odškodnini v kazenskej pravdi. Jedro tej razpravi je, da poškodovanemu, ki želi rešitev svojih zasebnopravnih zahtev do odškodnine v kazenskej pravdi, ni treba biti zasebni udeleženec v smislu § 47. k. p. r., da je to potrebno le tistemu, kateri hoče vpo-rabljati v § 48. k. p- r. zadržane procesuvalne pravice.
To mnenje se nam zdi napačno, kar bomo dokazali, kazaje na principije, katerim daja veljavni kazenskopravdni red zakonito moč, ter na besede dotičnih zakonskih določil.
Vsak, kateri je s kaznjivim djanjem poškodovan, je zavoljo svojih zasebnopravnih zahtev ob izidu kazenske pravde zarad tega kaznjivega djanja zelo interesovan. Velevažno vprašanje, da je doprinesla določeno djanje ravno ta oseba, moči je rešiti praviloma le potom kazenske sodbe. Kajti če e razsoja civilne pravde zavisna od dokaza hudodelstva ter krivde storilčeve, mora civilni sodnik vpotiti sodbo kazenskega sodišča in čakati na njo (dv. dekr. z dne 0. marca 1821., št. 1743. z. p. p. §S 1339. in 1340. o. d. z.). Poškodovani mora toraj imeti priliko, provzročiti to razsodbo.
Za časa veljave kazenskopravdnih redov, v katerih je vladal inkvizicijski princip, — n. pr. prvega občnega kriminalnega sodnega reda z dne 1. junija 1788., kazenskega zakonika z dne 3. septembra 1803. ter kazenskopravdnega reda
5
— r.6 —
z dne 21). julija 1853. — ki so tudi glede zasebnopravnih odškodninskih zahtev zavkazali sodniku postopati uradoma, je nudila to priliko ovadba pri sodišči.
V kazenskopravdnem redu z dne 29. julija 1853., ki zakriva goU inkvizicijski princip s figovim peresom accusa-tornih oblik, podeljenih je tudi poškodovanemu več pravic za zasledovanje njegovih zasebnopravnih odškodninskih zahtev Po § 50. smel je odkloniti sodne osebe, smel je že v teku preiskovalnega postopanja pregledati spise (§ 352.); če se temu ni odrekel, moral se je povabiti k glavnej razpravi (§§ 352. in 219.); smel je biti prisoten tudi pri tajni razpravi (§ 224.); svoje predloge utemeljevati, bodi si sam ali po zastopniku (§ 253.); predlagati konečne nasvete (§ 352.) imel je tudi pravico vzklica zoper sodbo zarad svojih odškodninskih zahtev (i? 301.).
Vkljub vsem tem procesuvalnim pravicam, katere je poškodovancu podelil ta kazenskopravdni red, pa ni bilo treba posebnega predloga poškodovancu za to, da so sodišča primerno razsojevala tudi glede zasebnopravnih zahtev — da jim le ni odrekel poškodovanec (i; 352.).
Kazenskopravdni redi, kateri se opirajo na princip obtožbe — n. pr. k. p. r. z dne 17. januarja 1850. in k. p. r. z dne 23. maja 1873. — predrugačili so poškodovancu tudi . stahšče v kazenskej pravdi. Za preganjanje kaznjivih djanj velja: nemo judex sine actore, tembolj velja to za poškodovanca, ki je stranka in zasleduje le svoje zasebnopravne zahteve. Zarad tega določuje kazenskopravdni red z dne 17. januarja 1850. po francoskej zistemi, naj se vsakdo, ki je poškodovan po hudodelstvu ali pregrešku, pridruži kazenskej pravdi zarad svojih zasebnopravnih zahtev, če želii da se rešijo v kazenskej pravdi (SS 4. in 401.). Vpliv njegov na vpeljanje kazenskega postopanja pa je bil malo da ne manjši, kot za vladanja inkvizicijskega principa. Ker je smel sodnik postopati tudi pri oiicijoznih zločinih vsled določil g§ 2. in 90. le po predlogu državnega pravdnika, ni drugega preostalo poškodovanemu, nego svojo ovadbo izročiti državnemu pravdniku ali pa preiskovalnemu sodniku, naj jo ta izroči državnemu pravdniku.   Če sta bila državni pravdnik
-   07 —
in preiskovalni sodnik za to, da se vstavi preiskava, ni imel poškodovani več besede. Le državni pravdnik imel je pravico, pritožiti se zoper vstavljenje preiskave (S 111.).
Kazenskopravdni red iz 1. 1873. je^ kakor se naglasa v uradnem obrazložilnem poročilu, po svojem bistvu le kazenskopravdni red iz 1. 1850., toda skrbno prenarejen, z ozirom na spremenjene razmere, z ozirom na pomanjkljivosti, katere so se pokazale v praksi in z ozirom na nasvete, kateri so se pojavljali v znanstvenili preiskavah in zakonodajskih poskusih. Duhovit in učen stvoritelj tega zakona ^ za moderno pre-naredbo avstrijskega zakonodajstva, žal, prerano umrli dr. Glaser — preskrbel je tudi zasledovanju zasebnopravnih zahtev poškodovanca novo garancijo, da ni več odvisno od državnega pravdnika ali preiskovalnega sodnika, sta li v spol-njevanji svojih dolžnosti temu naklonjena ali vneta.
To garancijo podaja uredba subsidijarne zasebno obtožbe (§ 48.), katero označujejo motivi kot velevažno, povsem novo določilo, vsled katerega more vplivati poškodovanec poleg državnega pravdnika tudi pri uradoma preganjanih kaznjivih djanjih samostojno na obsodbo obdolženca. Za to razširjeno gara.ncijo pa bodi hvala tudi odseku zbornice poslancev, kateri se je posvetoval v zasedanjih državnega zbora 1. 1868. in 18G9. o načrtu kazenskopravdnega reda. V svojem poročilu z dne 2G. novembra 1869. razširil je ta odsek sub-sidijarno zasebno obtožbo — katera je bila po vladnem predlogu omejena na dva slučaja — do, sedaj veljavnega obsega, katerega je stvaritelj kazenskopravdnega reda iz 1.1873. posnel po tem poročilu. Vtemeljevaje svoj predlog pravi odsek, da javna obtožba ni monopol državnega pravdnika, temveč, da je treba podati tistemu, kateremu se je po kaznjivem djanji pravica ukratila, sredstvo za kontrolo državnega pravdnika, če bi ta samovlastno postopal ali opuščal svoje v zakonih utemljene dolžnosti. Naglašalo se je, da ne ' zadostuje zasebniku priznana pravica, tožiti v slučaji kaznjivih djanj, katere gre kaznovati edino le na zahtev užaljenega.
Načrt iz 1. 1868. in poročilo odsekovo imenuje poškodovanega, ki se je zarad svojih zasebnopravnih zahtev pridružil kazenskej pravdi, „zasebnega udeleženca", kazensko-
— 68 —
pravdni red iz 1. 1850. ga imenuje semtertje (n. pr. v§§ 112, 115. in 404.) „udeleženca".
Določilo § 4. k. p, r. iz 1. 1873., naj se zasebnopravne zahteve iz kaznjivih djanj ob enem rešijo v kazenskej pravdi le na predlog poškodovanega, veleva le, da velja tudi za adhaesivni postopek pravilo, kakor sploh pri zasledovanji zasebnopravnih zahtev, namreč dispozicij ska maksima (nemo judex sine actore) in pravilo, da ne gre nikogar siliti, naj zasleduje pravdnim potom svojo pravico (nemo invitus ad agendum cogitur).
Če se nadalje pomisli, da so v § 47. k. p. r. določeni pogoji, pod katerimi zamore tisti, kateremu se je z uradoma preganjanim kaznjivim djanjem ukratila pravica, zasledovati zasebnopravne svoje zahteve v kazenskej pravdi, namreč s tem, da se pred začetkom glavne ra^zprave pridruži kazenskemu postopanju, s čim postane zasebni udeleženec;
da določuje i; 172. k. p. r., naj se vsaki, ki je s hudodelstvom ah pregreškom na svojej pravici poškodovan, povpraša pri zashšanji posebej, je-li se pridruži kazenskemu postopku;
da § 365. k. p. r. veleva, ako je dvomno, če poškodovani za tekoči kazenski postopek ve, dati mu to na znanje, da mu bode moči poprijeti se svoje pravice ter pristopiti kazenskemu postopku;
ter konečno, da § 48. k. p. r., ko so se naštele vse pravice, katere ima zasebni udeleženec v kazenskej pravdi, doda: „še ima zasebni udeleženec pravico, po naslednjih do-ločihh namesto državnega pravdnika vzdigniti in izvesti javno obtožbo i. t. d.";
ni spreviditi razločka med poškodovanim, zasledujočim le svoje zasebnopravne zahteve, ter zasebnim udeležencem, ki ima tudi pravico obtožiti subsidijarno. Umevna nam toraj ni trditev o priznanji odškodnine po § 36(i. k. p. r. tudi tistemu, kateri se ni izrecno pridružil glede zasebnopravnih svojih zahtev kazenskemu postopku; ni nam umeven dvom o zakonitosti plenarnfe razsodbe kasacijskega dvora z dne 28. junija 1882, št. 5247 (zb. št. 466) določujoče, da je o zasebnopravni zahtevi razsojevati le takrat, če se je po kaznjivem
— 69 —
djanju poškodovani zarad svojih zasebnopravnih zahtev pridružil kazenskemu postopku kot zasebni udeleženec ter zadostno naznanil zahtevo na podlagi svojega predloga.
Gospod pisatelj imenovanega članka sklicuje se na posamezna določila kazenskopravdnega reda, podpirajoča sama za se njegovo mnenje. Temu nasproti omenjamo, da ni nevarnejšega, nego razlagati pri zakonu — opirajočemu se na znanstveno utrjene principije ter zistematično trdno osno-vanemu, in to velja o monumentalnem delu bivšega profesorja in pravosodnega ministra dr. Glaserja, k. p. r. iz 1. 1873. — pomen in bistvo posameznih uredb iz posamičnih določil, ali iz več ali manj konsekventne rabe nekaterih izrazov. Pri takih proizvodih ozirati se je na principije, s pomočjo katerih naj se zjednačijo posamične nejednakosti. Bolje nego drugod velja tukaj: Scire leges non est, verba earum tenere, sed vim ac potestatem (1. 17 D. de legibus, 1, 3).
Gospod pisatelj je tudi sam sebi v protislovji pri svojem razlaganji kazenskopravdnega reda. On trdi, in v tem mu pritrjujemo, pogoj za vkupno razsojo zasebnopravnih zahtev v kazenskej pravdi je: „da zahteva poškodovani prisoditev odškodovanja v kazenskem postopanji", ob enem pa smatra nepotrebnim pridruženje kazenskemu postopanju, s čim postane poškodovani zasebni udeleženec (§ 47.).
Čini se nam, da izvira ves njegov dvom iz napačnega razlaganja navedene razsodbe kasacijskega dvora. Gospod pisatelj namreč pravi, da se v praksi pogostoma prisoja zasebna odškodnina, z ozirom na to razsodbo, le tistemu poškodovancu, kateri se je „izrečno" pridružil kazenskej pravdi. S tem hoče menda povedati, da se mora v smislu te razsodbe zglasiti pridruženje z določenimi besedami, da postane poškodovani zasebni udeleženec. Iz tega izvira potem dvojna uloga poškodovanega v kazenskej pravdi, katero on navaja.
Po našem mnenji je tudi to napačno, V kazenskopravdnem redu — gosp, pisatelj to priznava — ni nikjer določeno, kako naj se vrši to pridruženje, da postane poškodovani zasebni udeleženec. Tudi večkrat omenjena kasacijska razsodba o tem ne govori. Zahteva pa se, da se poškodovani sploh pridruži, t, j, zahtevati mora, naj se njegove zasebno-
— 70  —
pravne zahteve rešijo ob enem v kazenskej pravdi, ter da tudi svoje zaliteve naznani, t, j. poškodovani mora določeno izreči se, kaj zahteva.
S tem pa je le priznano, da velja za zasebnopravne zahteve v kazenskej pravdi dispozicijska maksima, t. j. nemo judex sine actore, ne eat judex ultra petita partium.
Kako naj se pridruženje kazenskej pravdi vrši, je quaestio facti. Naše pravno življenje ne pozna več formalizma rimskega prava. Če poškodovani zahteva, naj se rešijo njegove zasebnopravne zahteve v kazenskej pravdi ter on določeno naznani^te zahteve, se je po našem mnenji s tem tudi pridružil kazenskej pravdi ter je postal zasebni udeleženec in zadobil vse pravice, katere pristujejo zasebnemu udeležencu.
Naše mnenje je toraj to:
1. adhaesivni postopek za zasebnopravne zahteve pri-stoja le zasebnemu udeležencu;
2. poškodovani, kateremu se je s hudodelstvom ali uradoma preganjanim pregreškom ali prestopkom (§ 4-i'J. k p. r., ukratila pravica, postane zasebni udeleženec le tedaj, če se pridruži kazenskej pravdi;
3. pridružiti se mora do začetka glavne razprave;
4. za pridruženje ni treba, da se vrši v določenej obliki, da le ni dvomno, ka zahteva poškodovani, naj se njegova določeno izražena odškodninska zahteva reši v kazenskej pravdi.
___^•
Nekoliko besed o mojem novem prevodu občnega grajanskega zakonika.
Prvi, po znanih' dveh rodoljubnih možeh spisani, leta .1853 pod mojim uredništvom uradno izdani prevod tega zakonika pošel je menda povsem, in ako bi ga državna ti-skarnica tudi še kaj imela v zalogi, zarad prestarelosti nikakor ne ugaja zdanjim potrebam, ker je — da molčim o nekih slovniško nemožnih oblikah, n. pr. posestvati, pripo-sestvati — izgotovljen v drugačnem jeziku, nego se dan današnji rabi v slovenskem slovstvu in novinarstvu. Takrat