SLOVENSKA ZEMLJA
Glasilo slovenskega kmečko - delavskega ljudstva
Leto II.
Izhaja 15. in zadnjega v mesecu. — Uredništvo in uprava: Ljubljana, Trnovski pristan 14/1. — Tisk J. Blasnika nasl., Univerzitetna tiskarna in litografija, d. d. v Ljubljani. Odgovoren: L. Mikuš. — Kdor želi, da mu neobjavljen rokopis vrnemo, naj priloži znamke za poštnino. — Naročnina mesečno Din 3'—, četrtletno Din 9'—, letno Din 36'—. — Čekovni račun št. 16.782. — Plača se lahko tudi v nerabljenih poštnih znamkah. —
Oglasi po dogovoru. — Za konzorcij: izdajatelj in urednik Pavel Kreutzer v Ljubljani.
Stev. 4.
Fr. T—k:
Naša miselnost
Nekateri nasprotniki nam očitajo, da nimamo svetovnega nazora in prezirljivo govore o našem gibanju, češ, politično gibanje, ki ne temelji na svetovnem nazoru, je trup brez glave. Tisti, ki tako govore, trdijo torej, da 23.000 Slovencev, ki smo 5. maja lanskega leta glasovali za kandidate dr. VI. Mačka, nimamo nazora ali vsaj pravega ne. Ker se na tem mestu zmerom načelno izjavljamo o vsem, kar je v zvezi z našim gibanjem, hočemo tudi na ta očitek načelno odgovoriti.
Smo politično gibanje in imamo seveda tudi politične cilje. .Ker je pa politika le nadaljevanje gospodarstva in omike ter izpopolnjevanje družbenega reda, je naravno, da zadevajo naši neposredni politični cilji predvsem stvari, ki naj koristijo izboljšanju gospodarstva, omike in družbenega reda. Kaj se nam zdi v ta namen potrebno, smo podrobno povedali že v prvi številki svojega glasila in posamezne točke programa smo tudi v naslednjih številkah
obširnejše obravnavali. Kdor bere naše glasilo mora priznati, da so naši politični cilji stvarni, da pa nikakor niso vezani na določen svetovni nazor, ker to v današnjih razmerah niti ne -morejo biti. Mi celo trdimo; da slepomiši, kdor danes oznanja, da je v politiki svetovni nazor bolj važen, kakor vse druge potrebe ljudstva. Saj ljudstvo samo pravi, ne maramo se igrati več klerikalcev in liberalcev, mi hočemo dela in človeka vredno življenje, dobre socijalne, prometne in druge naprave, znosne davke, pošteno upravo ter svobodo, da vse važne stvari sami uredimo oziroma sami o njih odločamo. In mi pravimo, da ima ljudstvo prav, kajti
najbližji politični cilji kakega gibanja morajo vedno soglašati s pravo ljudsko voljo.
Ne podcenjujemo svetovnega nazora, pravimo pa, da ga ni treba vsiljevati tam, kjer nima s stvarmi bistvene zveze. Ceste so dobre ali slabe in dobre lahko gradimo na različne načine, ne gradimo jih pa po svetovnih nazorih. Podobno je tudi z drugimi stvarmi, ki jih ljudstvo nujno potrebuje, ki jih pa ravno zato nima, ker so se naše slovenske stranke preveč zagrizle v svetovne nazore ter pri tem skoraj čisto pozabile kaj je smisel in namen politike.
Razumemo miselnost svojih nasprotnikov, zavračamo pa odločno njih očitek. Narodova skupnost zaradi tega ni prehudo trpela in gospodarstvu taka politika takrat tudi ni preveč škodovala. Danes je stvar druga, danes nas ne sme razdvajati svetovni nazor, kajti ljudstvo ne pričakuje od nas razlag o svetovnih nazorih, temveč hoče le vedeti, če smo pošteni ljudje, če mislimo odkrito in če hočemo s političnimi sredstvi priboriti narodu tisto mero svobode, ki je za ureditev gospodarstva, družbenega reda, narodnostnih zahtev in prave ljudske omike neob-hodno potrebna. Šele kadar bo najnujnejše storjeno in bo narod spet deležen svobode in blagostanja, bo čas za razmišljanja o svetovnih nazorih.
Zato povemo jasno ter želimo, da bi nas vsi razumeli:
Potrebe naroda so rodile naše gibanje in naša dolžnost je, da pripravimo narod na trenutek, ko si bo moral iz lastne moči zgraditi trden
most za prehod v novo dobo. Nismo sanjači, če oznanjamo, da bo slovenski narod to moč našel najprej v demokraciji in človečnosti, kakršno je oznanjal Štefan Radič; nismo pa tu-
di materijalisti, če pravimo, najprej je treba narodu kruha, zakaj duh biva v telesu in narod, ki ne bo imel kaj jesti, se tudi duhovno ne bo mogel razviti.
Dr. Vekoslav Kukovec:
Naše stališče v zunanji politiki
Ni mogoče voditi notranje politike brez trdnih smernic v zunanje-poli-tičnem življenju. Kakšno stališče zavzema v tem oziru vlada v Belgra-du nam je znano. Seveda ne moremo odobravati vsega, kar tam store, oziroma česar ne store.
Ta sestavek ima tudi namen poudariti, da je treba izhodišča naše zunanje politike iskati predvsem v političnem razvoju na zapadu, v nevarnosti Nemčije in v dogovorih s Sovjetsko Rusijo. Z vsem tem je v tesni zvezi vprašanje Srednje Evrope in tudi Italije.
Nihče ne sme prezreti, da sta danes Anglija in Francija trdno zvezani v obrambi miru, oziroma svojega posestnega stanja. To je za manjše nkrodne države in predvsem za našo, ki je z obema v prijateljstvu, zelo važno. Obe imenovani državi sta kumovali pri ustanovitvi naše. V soglasju z Wilsonovo Ameriko sta priznali in potrdili nastanek Jugoslavije, ki je temeljil na načelu narodne samoodločbe in demokracije. Ta načela so pri narodih obeh imenovanih držav v enako veliki časti in le s spoštovanjem teh načel je mogoče, da si ne pokvarimo simpatij Anglije in Francijte.
Glede Nemčije sicer želimo, da bi normalno napredovala v tekmovanju z drugimi državami, ne dvomimo pa prav nič, da se ne bi skušala, kadar bi se ji le mogoče zdelo, razširiti tudi na naš račun. Zato je jasno, da
resno računamo s tem, kako se bomo zavarovali pred nemško nevarnostjo. Upoštevamo potrebo gospodarskih vezi z Nemčijo in želimo si celo sodelovanja na gospodarskem področju, kljub temu pa ne moremo pristati na povečanje Nemčije s priključitvijo Avstrije. Če bi kedaj do tega prišlo, zahtevamo vrnitev svojega narodnega ozemlja, kateremu se nismo v srcu nikdar odrekli.
V	enaki skrbi za svoj trajni mir živi razen Francije tudi Češkoslovaška. Zato moramo upoštevati odločitev teh držav, da sta se naslonili na slovansko državo — Sovjetsko Rusijo, zakaj ta naslonitev se tiče zavarovanja miru za nas vse. Zdaj ko je Italija izven Evrope precej vprežena, je čas, da se male sred-nje-evropske države trdneje postavijo na lastne noge ter pridejo vsaj do nekega gospodarskega sporazuma. Ta bi imel velik pomen za južne Slovane, ki pa spričo teh prizadevanj ne bi smeli ostati tako brezbrižni kakor so in za kar jih danes precej graje zadene. Če se hočemo doma zavarovati proti pretiranim vplivom vzhoda, na zunaj pa proti habsburškemu legitimizmu, je vendar najboljša pot, da slednjič upoštevamo ljudsko voljo, ker le ljudska volja bo državo utrdila.
Zato naj o notranji in zunanji politiki odloča svobodno izvoljeno narodno predstavništvo in vlada, ki bo edinole ljudstvu odgovorna.
Gospodarsko-socialni pouk
Oblike obrtnih In Industrijskih obratov
Pod tem naslovom je
priobčil vseučiliški profesor dr. Aleksander B i 1 i m o v i č v ..Zborniku znanstvenih razprav" juridične fakultete v Ljubljani (XI., 10^4/35) gospodarsko študijo, ki je zaradi pomembnosti vredna, da seznanimo z njo svoje bralce.
Op. uredništva.
I.
Uvodoma podaja pisatelj označbo podjetja, ki mu jc pridobitna gospodarska enota, kjer so naloženi pridobitni činitelji (delo, naravna pridobitna sredstva in po človeku izvedena pridobitna sredstva). Podjetje si
prizadeva, da dobi od uporabe teh činiteljev kolikor mogoče velik dobiček. Od podjetja, ki je pridobitno-gospodarska enota je treba razloče-i vati obrat, ki je tehnično-organizato-| rična enota.
Mala, srednja in večinoma tudi velika podjetja obstojajo samo iz enega obrata; velika podjetja Da imajo časih več obratov. V tem primeru so posamezni obrati le deli podjetja kot samostojne gospodarske enote. V področju obrti in industr. so podjetja najbolj različna. Čeprav se dostikrat pretirava, se je vendar v industriji jasno pokazal „Zakon o koncentraciji produkcije". Ta zakon je pre-ustrojil vse gospodarstvo. Razvoj obrti in industrije je prinašal vedno nove oblike obratov, pri čemer stare oblike niso popolnoma izginile, ampak so se modernizirale.
j Profesor Bilimovič je razvrstil vrste oblik, ki v njih nastopajo obrati, po štirih ločilnih znakih: 1. po obsegu obrata ; 2. tehnični višini, na kateri stoji obrat; 3. načinu oddaje izdelka; 4. samostojnosti delavca, oziroma njegovi odvisnosti od podjetnika-kapitali-sta.
Po obsegu so obrati mali, srednji in veliki. Seveda je to različno glede na gospodarski razvoj prizadete dežele. Po čem naj se določuje obseg obrata? To je različno. Ako bi vzeli za ločilni znak podjetnikov položaj, da je mali obrat tisti, kjer dela podjetnik sam, srednji tisti, kjer podjetnik še časih dela sam, a je njegovo glavno opravilo vodstvo obrata, veliki obrat pa tisti, ki ga podjetnik samo upravlja ali nadzira vodstvo: vendar takšna ločitev ne ustreza popolnoma, ker pojmi „dela“, „vodstva“ in „nadzorstva“ niso dosti jasni. Zato se jemljejo drugi znaki, v prvi vrsti število poslujočih oseb,
čeprav ni vedno zanesljivo za označbo obrata, n. pr. velik parni mlin je brez dvoma velik obrat, ki pa zaradi mehanizacije vsega obratovanja zaposluje samo kakšnih 20 do 30 oseb. Z gospodarskega stališča bi bila bolj primerna za označbo vsota naloženega kapitala ali vsota letnega donosa; toda tudi ta znak je izpremen-Ijiv in se težko da natančno ugotoviti. V praksi se zato uporablja vendarle število zaposlenih oseb kot merilo za velikost obrata. Navadno prištevamo obrate od 1 do 5 oseb k malim, od 6 do 50 oseb k srednjim in od 50 oseb dalje k velikim obratom. Meja med malim in srednjim obratom je začrtana bolj ostro kakor med srednjim in velikim. Pri prehodu od malega k srednjemu se tudi bolj menjajo drugi znaki, ki odločajo o obliki, kakor pri prehodu srednjega k velikemu obratu.
Glede tehnične višine obratov se razločujejo ti med seboj po tem, ali imajo preprosto tehniko, to
Lr.:
Kmetje, pomagajte si sami!
Splošno je znano, da kmet nima dohodkov, kakršne bi moral imeti, posebno od živine. Naši dopisniki so že večkrat to poudarjali in navajali primere o padcu cen pri živini. Kaj napraviti proti temu?
Hrvatski kmetje so se zatekli k samopomoči: organizirali so se in ne prodajajo po nižjih cenah, kakor so jih določili sami. O vsem tem je izšla knjižica „Zvišajmo cene živini", ki jo je spisal Rudolf Bičanič. Iz nje posnemamo naslednje glavne misli.
Prodajanje živine je glavni večji kmetov dohodek. Od leta 1925. padajo cene živini neprenehoma in so od leta 1928. padle za polovico. Pri tem ni toliko pomembno, koliko dobi kmet za svoje pridelke, kakor to, kaj more kupiti za ta denar. Zakaj padajo cene?
Vzroki so različni. Suša je podražila krmo, da mora kmet za kg sena dati toliko, kolikor dobi za 1 mleka. Ker nimajo kmetje dovolj krme preko zime, so primorani mnogi, da prodajo svojo živino. In takoj se najdejo ljudje, ki izkoristijo kmetovo zadrego, da padajo cene. Drugi vzrok so težave našega izvoza, ki je na škodo kmetu. Jugoslavija je leta 1927. izvozila govedi za 355 miljonov dinarjev, leta 1934. pa samo za 100 miljonov. Največ se je izvozilo 1934. leta. V Italijo (54.578 glav) za 66 miljonov, nato v Grčijo (10.000 glav), v Avstrijo (5.897 glav) v vrednosti 13% milj., na Malto (3.500 glav). Leta 1935. je padel izvoz govedi skoraj za 40%. Zaradi sankcij je danes italijanski trg zaprt; zato se je preostala goved prignala na sejme m znižala ceno. Naš izvoz živine je v rokah kapitalistov, ki imajo monopol brez tekmovanja, ker je treba za nakup in oddajo živine veliko denarja ter mora prodajalec čakati, da dobi denar iz tuje države nazaj. To vse Je nemogoče malemu človeku, ki nima zadostnega kapitala za založbo. Drugod, kakor n. pr. v Avstriji, hočejo kupovati doma in mora izvoznik pripeljati živino na trg, tam jo prehranjevati in plačevati oskrbovanje, kar velja denar, ki ga nima mali izvoznik, posebno tedaj, ako slučajno ne proda ničesar. Zato se z izvozno trgovino morejo baviti samo velika kapitalistična podjetja, ki nimajo tekmecev, a narekujejo doma cene, kolikor hočejo. Državno posestvo Belje je n. pr. dobilo za prašiče, ki jih je prodajalo brez posre-
dovalcev, kg po 8-10 dinarjev (a kmet, ki je moral imeti posredovalce, po 5 dinarjev.
Kaj se dogaja po naših sejmih? Nimamo samo industrijskih kartelov, to je: sporazumov tovaren, ki določajo cene, ampak tudi na sejmih odločajo o ceni karteli živine, žita, vina itd. trgovcev in prekupcev, ki so v službi kapitalističnih izvoznikov in velike industrije. Kmetje priženo zgodaj živino na sejem in čakajo kupcev. Domači in tuji trgovci, pre-kupci in mešetarji pa ne prihajajo naravnost na sejem, ampak se v kakšni gostilni dogovarjajo o ceni, po kateri hočejo kupovati, ko so se bili poprej po svojih zaupnikih poučili
o	množini in kakovosti blaga ter prejeli od glavnega izvoznika telegrafsko ali telefonsko navodilo. Na sejem potem pošljejo p o z n o samo e n e -g a človeka, ki kupuje za v s e. Kmetje, ki so neorganizirani in se jim mudi domov, prodajajo blago po kupčevi ceni.
Te sejmske kartele trgovcev in prekupcev je treba razbiti. Ker kmetje za sedaj še nimajo dovolj denarja, da bi si takoj osnovali zadružno trgovino, si morajo pomagati., s slogo in z organizacijo. Trgovci in prekupci ne morejo zaslužiti brez živine kmetov: njih korist je v tem, da izigravajo neorganizirane kmete drugega proti drugemu. V tem je pa tudi ključ do rešitve: kmečka sloga v cenah.
Velika neprilika za trgovanje z živino so tudi mestne davščine, ki se pod različnim imenom pobirajo od kmetov, ki vozijo svoje pridelke ali gonijo svojo živino v mesto. To so prave notranje carine. Te davščine niso majhne in tako mora kmet, ki hrani meščane, še plačati za to. Mestne uprave morajo prenehati s tem, da svoje davke prevalju-jejo na vaščane, posebno je treba odpraviti ali vsaj zmanjšati sejmske pristojbine in jih kmetu vrniti, ako ni ničesar prodal. Poglavje zase so tudi mestne klavnice, ki so zopet v zvezi s celo vrsto posredovalcev, da vsi služijo in ostane tale uspeh: kmet prodaja živino cen6, a meščan je meso drago.
Doslej so se kmetje branili pred padanjem cen na ta način, da so mnogi živino klali doma, prodajali meso po vasi in celo v mestu. Klanje doma se je ponekod po kmetih organiziralo in tudi meso se je
delilo ali prodajalo po sporazumu, s čimer je kmet več pridobil kakor s prodajo živine na sejmu. Mogoče se iz tega nekoč razvijejo zadružne mesnice, ki bodo brez posredovanja trgovcev kupovale živino od zadružnikov-pridelovalcev, jo klale in zopet prodajale zadružni-kom-konsumentom. Danes je položaj tak, da je padla cena živini, a cena mesu je ostala ista; na drugi strani so cene živini doma nižje od cen na mednarodnem trgu. Zato je osnovano zvišanje cen živini v začetku od 25 j do 33% od dosedanjih. Kako naj se j to izvede? Ako nekaj časa zasta- j ne na trgu dovoz živine, takoj se bodo dvignile cene. To se mora urediti po načrtu na večjem področju v istem času hkrati.
Kmetje si morajo pomagati s tem, da določajo cene živini sami. V vsakem kraju naj se natančno pomenijo, da pridejo na sejem složni. Na sejem je treba prignati čim manj živine, da tem prej poskočijo cene. Kdor more malo počakati s prodajo, naj ne goni živine na sejem. O tem, kdo mora prodati, naj se kmetje dogovore med seboj. Temu naj priskočijo v pomoč sosedje, da vzdrži disciplino. Najbolje bi bilo, da gredo na sejem takšni kmetje, ki jim ni tako potrebno, da takoj prodado živino; ti bodo bolj odporni v boju za zvišanje cen. Na živinskem
sejmu morajo nastopati organizirano po navodilih svojega zaupni-š t v a , ki so si ga izbrali za sejme v svojem krajevnem področju. To zaupništvo razdeljuje živino po kakovosti in določuje najnižje cene, preko katerih ne sme nihče iti; za višje cene lahko prodaja vsak. Zaupništvo mora posebno paziti na tehtanje živine, da bi trgovci ne poskušali pri teži nadomestiti, kar so izgubili pri ceni. Zato je treba, da prodajajo kmetje klavno živino samo po teži, a ne na oko poprečno. Dogovore naj se tudi, da zapuste ob določenem času sejmišče, čeprav bi ničesar ne prodali, ker na ta način preprečijo, da bi trgovci in mešetarji s čakanjem zlomili odpornost kmetov. Zaupniki naj v vsakem pogledu pazijo na red ter branijo kmete pred izkoriščanjem in strahovanjem.
Tako se je začel hrvatski kmet organizirati v boju za gospodarsko samostojnost, kar je tudi velikega vzgojnega pomena zanj v splošnem oziru. In na Slovenskem? Ali ne bi se mogel slovenski kmet postaviti tudi na lastne noge? Razmišljajte o tem, ali ste voljni in zmožni priti do kmečke sloge po navedenem zgledu. Pripominjamo, da v Ljubljani že delamo priprave za ta poskus kmečke zavesti in moči. Povejte svoje mnenje o tem in pojdite na delo!
Preobrat v Španiji
| Dne 16. t. m. so bile volitve v
-	španski parlament, ki so prinesle absolutno večino levičarskim skupi-! nam, to je republikancem, socialistom in komunistom proti desničarjem,. to je konzervativcem in monarhistom in proti liberalcem. Vlado so
! sestavili republikanski levičarji, a podpirali jih bodo socialisti. Ta pre-! obrat je bil odpor proti prejšnji vla-! davini, ki je zatirala levico. S temi i volitvami je zavarovana svobodna | republika pred absolutističnim priza-| devanjem.
Slovenija In lavna dela
Slovenija bi kot najbolj industrijski predel naše države morala priti pri javnih delih najbolj v poštev. Temu pa še od daleč ni tako. Prav nasprotno.
„Slovenec“ je dne 19. januarja pisal na tretji strani v članku: „S 1 o -v e n i j a brez javnih del — Licitacija za medenski klanec razveljavljena" naslednje: »Preložitev te ceste in umik medenskemu klancu naj bi bila v okviru javnih del prva stopnja v Sloveniji. Namen vseh teh
javnih del je bil ta, da se po močeh da zaposlitev številnim brezposelnim, ki si mnogo bolj žele dela kakor pa podpor. A ministrstvo za stavbe je licitacijo razveljavilo, ker ponudbi (ki je za 6.9% nižja od proračuna) niso bili priloženi vzorci kamenja, kar niti ni bilo zahtevano v pogojih."
Dalje je omenjal, da je bilo iz istega načrta kot medenski klanec, na cesti Zemun-Novi Sad opravljenega že dela nad sto milijonov. Za Slovenijo pa pomeni to zavlačevanje. Raz-
je: ročno delo s preprostim orodjem in z začetkom delitve dela; ali hnajo ročno delo in razvito delitev dela, časih že tudi z uporabo navadnih strojev; ali pa uporabljajo stroje, oziroma imajo razvito kemično presnavljanje.
Glede načinaoddajeizdel-kov moremo razločevati te-le oblike: ali dela producent za samega sebe, to je, da je obenem sam svoj konsument; ali dela za malega krajevnega naročnika ali pa za velikega naročnika, to je: za trg. Kadar dela producent zase, takrat to seveda ni podjetje; toda to je prvotna oblika, ki se je iz nje razvilo pravo podjetje. Zaradi razvojnosti je torej treba, da ga omenjamo.
Končno razločujemo glede samostojnosti delavca, oziroma njegove odvisnosti od p o dj e t n i k a - ka p i t a 1 i s t a
te-le primere: ali je delavec samostojen pri izdelovanju in oddaji, ko je sam podjetnik in obenem prodaja-
lec izdelkov; ali je še samostojen pri j izdelovanju, toda ne več pri oddaji izdelka, ali pa je nesamostojen i v izdelovanju i v oddaji izdelka.
V	teh štirih znakih in njih možnosti se kaže tudi zgodovinski razvoj obratov.
II.
Prva zgodovinska oblika obrti je hišno izdelovanje (produkcija), družinsko ali hišno gospodarstvo. To je mala obrt s preprosto tehniko, kjer dela izdelovalec za samega sebe in je torej samostojen v vsakem oziru. Iz te hišne produkcije je z nastankom poklicev in izmenjave izdelkov zraslo obrtništvo (obrtništvo je širši pojem kakor „rokodel-stvo“, ki je zanj zaradi spretnosti v ročnem delu potrebna strokovna izobrazba), ki je mala obrt s preprosto tehniko, dela za malega krajevnega naročnika in je izdelovalec samostojen v produkciji in oddaji izdelka. Obrtništvo ima sicer tudi nesamostojne delavce-pomočnike in vajen-
ce; toda njih nesamostojnost je navadna začasna, ker postanejo sami „mc\js:ri“.
Obrtništvo se je različno razvijalo do danes in gospodarski raziskovalec Biicher je ločil te-le oblike obrtništva: 1.) Obrtnik dela za naročnika, pri čemur pripada material naročniku, orodje pa obrtniku; tak obrtnik je bil dostikrat potujoč, saj se je ohranil še do danes, ker govorimo o njem, da „hodi v štero". Poznejie je postal obrtnik stalno naseljen, da prihaja naročnik k njemu na dom ali v njegovo delavnico, kjer dela iz naročnikovega materiala za mezdo ali plačo od kosa. Še danes spadajo dostikrat med takšne obrtnike mlinarji, krojači, čevljarji itd. 2.) Obrtnik izdeluje naročene stvari iz svojega materiala, kar zahteva od obrtnika že večji kapital. V tem primeru se pogaja obrtnik z naročnikom glede celotne cene izdelka. Tu je izdelovalec delavec in lastnik surovin obenem. Ta oblika obrtništva prevladuje da-
nes. Potreba po večjem kapitalu je to obliko polagoma dovajala do kapitalističnih obratov.
Daljša oblika obrtništva je tista, kjer dela obrtnik za trg, to je: ne za znanega, določenega naročnika, ampak za prodaj poljubnemu kupcu. Takšno obrtništvo je zelo razširjeno po kmetih. Izdelki se prodajajo na sejmih. Med temi obrtniki je mnogo kmetov, ki se glavno pozimi ob prostem času bavijo tudi z obrtjo kot s postranskim poklicem. V novejšem času si ti kmečki obrtniki olajšujejo gospodarski položaj z zadružništvom, da skupno naročajo surovine in blago ter skupno razpečavajo izdelke. Ta obrt kaže dostikrat umetniško izdelano blago (čipke, narodne noše, pirhi, posoda, leseni okviri, otroške igrače itd.) ter je zelo razvita pri različnih slovanskih narodih, časih so njeni izdelki predmet izvozne trgovine; zat6 jo pospešujejo n, pr. s posebnimi šolami, tečajti, z izboljšanimi vzorci. (Da,Je Pnh)
pisati bo treba novo licitacijo in zopet čakati na — razveljavljenje. Itd. In kaj se je v resnici zgodilo?
»Jutro** je dne 12. februarja poročalo na 3. strani v članku „C e s t a do Kranja — zgodba o jari kači. Spet nobenega licitanta — Up je šel po vodi...“ tole: „Danes dopoldne pa so licitirali oddajo del za preložitev medenskega klanca. Edini ponudnik je bil inž. Josip Dedek, ki je delo prevzel, a bo odločilno besedo imelo še ministrstvo stavb.
. Ta preložitev je preračunana na okrog 1 milijon. A največji naš up za letos, cesta Ljubljana-Kranj, na 7 in
pol milijona. A se še nič ne ve, kdaj pride na vrsto, če sploh kdaj pride.“ „Jutro“ je sklepalo: »Zavlačevanje z oddajo del zasluži zaradi tega v resnici najostrejšo grajo.“
Na isti strani je pisalo „Jutro“: »Brezposelni v črnem revirju čakajo na gradbo ceste proti Čemšeni-ku po načrtu iz 1913. leta!“ in »Nikjer še ni videti posledic ljubljanske konference*4.
Na podlagi tega in resničnih potreb naše banovine, ki jih vidi in čuti | vsakdo vsepovsod, lahko razmišljate dalje sami! In ne pozabite tega!
Vekoslav Štampar:
Kmetijski strokovnjaki
Naša država bi morala posvečati več pozornosti kmetijskim strokovnjakom in ne bi se smelo dogajati, da bi kakršnokoli odgovorno službo v kmetijskem obratu zavzemal človek, ki mu je kmetijstvo popolnoma tuja stvar.
V	nobeni drugi stroki ne dopuste, da bi se šopirili nestrokovnjaki in z občutnimi globami zasledujejo vsako najmanjše šušmarstvo. Le v kmetijski stroki najdemo v odgovornih službah večkrat ljudi, ki se na zaupano stvar prav nič ne razumejo. Delajo kot nadzorniki obsežnih vinorodnih pokrajin, dasiravno so v vinogradništvu popolnoma neuki. Nevešči so tudi v vseh drugih vprašanjih umnega kmetijstva in vendar hočejo imeti prvo besedo. Samo ob sebi je umljivo, da taki ljudje ne morejo imeti pred očmi koristi kmetijstva, niti državnega gospodarstva, temveč vidijo le sebe in bi radi živeli na račun drugih. To so pravi kmetijski zajedale!.
Izkušeni strokovnjaki pa morajo gledati, kako se delajo strokovne napake in s tem uničuje narodno premoženje. In neredko se zgodi, da
spode sposobnega kmetijskega strokovnjaka iz političnih razlogov iz službe.
Zato je skrajni čas, da se službeno razmerje kmetijskih strokovnjakov s posebnim in sodobnim zakonom uredi. Le na ta način je mogoče, da pridejo v kmetijske službe sposobni ljudite, ki so v svojem prizadevanju po izobrazbi dali prednost kmetijskemu pouku in prenašali v tem času tudi dejanske napore v izvrševanju svoje prakse. Krivice pa, ki so bile kmetijskim strokovnjakom napravljene iz političnih razlogov, naj se nemudoma popravijo in nedolžnim žrtvam strankarskih strasti da zadoščenje. Sploh pa je treba posvetiti strokovnjakom v kmetijstvu več pozornosti in nameste naj dovolj oseb za širjenje kmetijskega pouka, združenega s praktičnim sodelovanjem. Naj ne bo izgovora, da ni kredita. Za pospeševanje našega kmetijstva se mora dobiti denar, pa naj se najde kjerkoli, čeprav iz nepotrebnih dispozicijskih fondov, od katerih j ljudstvo nima prav nobene kori-j sti, temveč letno na milijone dinar-i jev čiste škode.
Domača politika
Neverjetno izzivanje. Parlament si je zvišal dnevnice od 200 na 250 Dinarjev dnevno, poleg tega še enkratno zimsko doklado, a to za nazaj od
—	1. julija lanskega leta! To je vrhunec izzivanja, ko vemo, kako malokrat se snide skupščina in kakšno je njeno delo ne glede na to, kako je bila »izvoljena**. Uradnik n. pr. mora za vsak povišek nekaj sto dinarjev čakati eno leto, da mu ga dejansko izplačajo, še več: t. i. kuluk se od-računava od povišice, ki jo bo uslužbenec šele dobil! Kaj naj pa rečemo o načinu izterjavanja davkov in o davkih samih? Za vsako skromno zboljšanje je treba hudih in dolgih bojev, za malenkosti se moramo pritoževati od Poncija do Pilata, nikjer ni odločne volje za dajanje, ampak zgolj jemanje v najbolj premetenih oblikah. Pri poslancih, ki niso izvoljeni po ljudski volji — tukaj je bil denar kar čez noč pripravljen brez resnične potrebe. Pač, bila je potreba: denar naj omehča nekatere trdovratneže, da bodo bolj popustljivi — druge razlage ne vemo. Povišanje poslanskih dnevnic je neverjetno izzivanje delovnega ljudstva.
Popravek in pojasnilo. V zadnji številki je pri sestavku »Potrebna beseda** pomotoma izpadlo ime pisca: Stane Lubienski; obenem je pa brez naše krivde izpadel tudi konec sestavka, kjer je pisec podal načelno stališče glede zadnjih učiteljskih premestitev. Enako se je zgodilo s sestavkom »Depolitizirajmo urad-
ništvo** in »Organiziranje političnega življenja**. V drugi letošnji številki je treba v dopisu iz Predgrada pri Črnomlju (na četrti strani) popraviti število prebivalcev poljanske doline od 400 na 4000. Napako ima na vesti tiskarski škrat.
Ustanovitev poslanskega kluba J.
N. S. V narodni skupščini se je ustanovil klub poslancev J. N. S. Ne zanimalo bi nas toliko to dejstvo, ako bi ne bilo »Jutro** v uvodniku z dne 19. t. m. podalo velikega slavospeva J. N. S., ki je nov dokaz, kako se pri nas mešajo pojmi in begajo neuki ljudje.
J. N. S. je za unitarizem, ki ga razlaga v tem smislu, da je i proti federalizmu i proti centralizmu, a za »najširše samouprave**. Ves čas so nam govorili o »samoupravah**, a dejansko so bili izvrševalci centralizma v celoti in podrobnostih. In ta J. N. S. si prisvaja zaslugo, da je bila kot vršilka šestojanuarskega sistema, v bistvu demokratična organizacija, ki je dala nov društveni in zborovalni zakon, po katerem so se že za njene vlade snovale in se še danes snujejo tudi druge stranke. Ali res? Saj vendar vemo, s kakšnimi težavami je bilo in je združeno snovanje drugih strank razen vladne, ki je imela in ima ves upravni aparat v roki; znano nam je vendar, da po veljavnih predpisih notranji minister odobrava ali zavrača oblikovanje strank. In to naj bi bila demokracija?
Pa J. N. S. ni bila ne za fašistične ne za komunistične politične metode, kakor pripoveduje »Jutro** dalje, ampak se danes še bolj bojuje za j osebno svobodo, pravno varnost in i udeležbo ljudstva pri vodstvu državnih in narodnih poslov, skratka: njej gre samo za državno in narodno misel. Razumemo, da se J. N. S. d a -n e s , ko je v opoziciji, zopet oprijema vseh tistih gesel, ki jih je svoje dni zatajevala po vrsti. Osebna svoboda: Kdo se ne spominja, kaj je vse počenjala s tistimi, ki so se nekoliko upali samo dvomiti o zveličavnosti njene politike?
Pravna varnost: Kdo ne ve, kako so se teptali zakoni v korist vladajoči stranki, n. pr. pri volitvah? Vodilni vpliv ljudstva pri državnih in narodnih poslih: Ali se da pozabiti način, ki je ž njim J. N. S. strahovala ljudstvo in izobraženstvo; način, ka k o in komu je dala volilno pravico v državni zbor (za poslance in senatorje, v banski svet, v občinske svete — prav za prav sama imenovanja bodisi naravnost bodisi posredno,
In končno se »Jutro** spominja tudi hrvatskega vprašanja, češ, da je najbolj pereče po organizacijski strani in najbolj težko po notranje-politični; češ da nihče več ne more zapirati oči pred obstojem tega vprašanja; češ da le pravilna in realna »jugoslovenska** politika more odstraniti vzroke nezadovoljstva, ki se širi v drugačni obliki, a iz podobnih vzrokov tudi med drugimi deli našega naroda. In kakšno rešitev predlaga J. N. S.? Širokogrudni »jugoslovenski unitarizem** in polno enakopravnost »vseh delov naroda in države**, to je pokrajinsko samoupravo.
Priznavamo vsekako napredek v tem, da za J. N. S. sploh obstoja hr-vatsko vprašanje, ki ga poprej de-
jansko ali ni priznavala ali ga pa maličila. Seveda ne vemo, koliko je odkritosti v njenem priznanju. Ne zaupamo besedam, ker nas uči izkuš-; nja, da jim ne slede dejanja. Stvarno ' je pa za nas nesprejemljiva njena rešitev, ker ne poznamo v Jugoslaviji nobenih »plemen**, ampak samo narode, ki si morajo s porazumno urediti skupno državo. Poleg hrvatskega so še tudi druga narodna vprašanja, n. pr. slovensko, ki čakajo rešitve. Ne more nam država, ki jo ne sestavljajo po večini Srbi, eno-I stranski določati obseg naših pravic, i ampak to moramo že prepustiti pri-. zadetim narodom samim, da po za-i konitih predstavnikih povedo, koliko so od svoje vrhovnosti pripravljeni odstopiti skupnosti. Skratka: odklanjamo unitarizem, ker vidimo izvor oblasti v narodih, ki sestavljajo državo, a ne narobe.
Zgodovinsko se je izkazala J. N. S. kljub lepim besedam in programom kot centralistična, nasilniška in neljudska stranka.
Spomini Dr. Ante Tfumbiča
Poziv na naročbo
Čez nekaj dni izide iz tiskarne „Ti-pografija** v Zagrebu knjiga z naslovom:
Iz mojih političkih uspomena Dr. Ante Trumbič S u t o n AUSTRO - UGARSKE
i
RIJEČKA REZOLUCIJA
Cena knjigi v prednaročbi je Din 30.— Naročnina naj se pošlje po čeku poštne hranilnice št. 39755, ali s poštno nakaznico na naslov: Dr. Ante Trumbič, Zagreb, Marti-čeva 29. Tisti, ki naroče knjigo v prednaročbi, jo dobe franko. Označijo naj točen naslov.
Jz naših krajev
Iz Bele Krajine.
»Domoljubov** belokranjski dopisnik si je dne 29. prejšnega meseca privoščil mojo osebo. Da ne bo preveč v skrbeh za moje lepo življenje, mu odgovarjam:
Gospod dopisnik živi še zmerom v veri, da imajo patent na kmečko politiko samo ljudje njegovega kova. Očita mi neko feldvvebelstvo za stranko g. Puclja, pa pristop in pri-ganjaštvo za J. N. S. itd. Šviga šva-ga, pravi g. dopisnik. Zato mu povem, da sem bil kot kmet zmerom zvest kmečki ideologiji in pravi kmečki politiki, kakršno je učil in širil pokojni Štefan Radič. Dokler je bil g. Pucelj zvest Radičevi ideologiji in Radičevi politiki, sem bil zanj, ko se je pa kmečki misli izneveril in zagledal koristi samo sebe, sem ga pustil jaz prav tako, kakor so ga zapustili tisoči nekdanjih kmečkih pristašev. Torej naj g. dopisnik naslovi svoj šviga švaga na gg. Puclja, dr. Marušiča, dr. Kramerja, ne pa name. »Slovenska zemlja** je zapisala, da ne oznanja zvestobe kakim voditeljem, ampak samo zvestobo misli in načelom. Tega se mi držimo in to se nam zdi tudi edino prav, ker ne maramo, da bi nas kak voditelj po mili volji vlačil v cincarsko blato. Po tem kar sem povedal, si g. dopisnik tudi lahko razlaga moje razmerje do politike g. dr. Korošca. Dokler je bil le-ta zvest programu bivše S. L. S. je imela vedno za seboj večino kmečkega stanu.
Toliko, da bo gospod dopisnik vedel, kako mi mislimo o zvestobi. Če on misli, da se moramo mi slepo pokoravati voditeljem, naj ve, da smo mi drugačnega mnenja. Voditelj mora storiti to, kar mi hočemo, ali pa naj gre.
Sicer pa dvomim, da bi me g. dopisnik osebno poznal, zakaj v tem primeru bi bil njegov dopis gotovo manj neslan. Zato mu povem, da jaz živim od dela svojih rok in od tega, kar na svoji zemlji pridelam, g. dopisnik pa morda samo včasih vidi, kako kmetje delamo. To je ena razlika med nami in njim. Druga je pa na žalost ta, da mi od svojega dela in svoje zemlje slabo živimo, on pa od svojega gotovo bolje, kakor bi .mu po pravici šlo.
France Špehar, Gorica št. 6, p. Vinica pri Črnomlju.
To se nam upate očitati!
(Dopis iz Predgrada pri Starem trgu).
»Domoljub** z dne 5. febr. 1.1. prinaša članek »Struna, ki trdo poje“.
V	prvem odstavku beremo: »Kaj je pač danes bolj pogostega kot milo tarnanje nad hudimi časi, ki so nas obiskali?**
Pisec gorenjega članka se prav bridko norčuje iz nas kmetov. Kaj vendar nimamo vzrokov dovolj za tarnanje? Kmečki pridelki nimajo nobene cene, živino moramo skoraj zastonj rediti. Industrijski izdelki pa imajo še zmerom visoko ceno, davki
so od dne do dne večji in tudi vremenske nezgode nas leto za leto obiskujejo. Posebno pri nas v Poljanski dolini imamo zdaj že par let eno za drugim, točo, mraz, sušo in viharje, kar je našim poljskim pridelkom le škodovalo. Pa tudi sicer je zemlja pri nas peščena in slabo rodi ter so kmetje primorani živež še dokupovati, posebno če je pri hiši večja družina.
Seveda poznamo tudi še danes ljudi, ki imajo vsega v izobilju in njim se ne toži po boljših časih. A kmet, ki mu manjka najpotrebnejšega, krompirja in koruze, ta naj bi kar mirno potrpel in se vdal v usodo.
Vprašam člankarja, da nam odkrito pove, kdaj in kje se je kmet po-mehkužil in preobjedel? Ali mogoče v strelskih jarkih med svetovno vojno, ali v ameriških rudokopih, kjer je noč in dan garal, da se je preživel in še družini poslal najpotrebnejšega za življenje? Nadalje pravi člankar takole: „Dovolj smo imeli in smo se preobjedli. Ne rečem, da nismo gledali nikamor naprej, da nismo kdaj kaj nesli v hranilnico, da nismo zbirali zakladov za slabše čase, ki bi kdaj utegnili priti.11
Gospod »Domoljubov44 člankar bi storil bolje, če bi nam lepo razlozil, kakšne koristi ima sedaj tisti, ki je v „boljših“ časih nosil denar v hranilnico, da bi ga imel za slabe čase? Pove naj to kakšne so vse tiste zadruge in regulativne hranilnice in s kakšnimi posli so se pečale, da je denar kar čez noč zamrznil. Pove naj nam, kateri gospodje so vedrili pri raznih hranilnih zadrugah in drugih denarnih zavodih in navede naj nam, kam so posojevali denar, da je zmrznil. Če bi ga bili posodili našemu kmetu, bi bil ta denar varen.
Danes seveda, ko ste nas s svojo napačno politiko spravili na beraško palico, imate še toliko poguma, da nam očitate zapravljanje in se norčujete iz nas kmetov, češ, nasi očetje so nosili platnene hlače. Lanu so nasejali, pozimi trli in pred i, danes
kupujejo v mestu drago sukno, čeprav Tivarjevo. Ne ločiš vec dekle in gospodične, delavke in uradnice in kmečka dekleta nosijo klobuke.
Danes ko ste nas pripeljali na rob gospodarskega prepada, se ne morete več znajti in očitate kmetom modo itd. Kaj pa na tiste gospode, ki jih je v vaših vrstah na tisoče in tisoče, ki prejemajo mesečno iz javnega denarja težke tisočakc^iztisnje-ne iz kmečke krvi? Ali Jih kedaj vprašate, kako je z modo m skromnostjo? Ali ste že kaj storili, da b, se odrekli svojim prevelikim dohodkom
in jih pustili v državni blagajni, da nas ne bodo davkarji preganjali kot divjo zver v gozdu? Zakaj Pa vi_ pn »Domoljubu44 ne nosite platnenih hlac in ne živite samo od krompirja m koruze. Povejte vendar enkrat našemu kmetu, koliko plače imajo uredniki in sotrudniki pri vaših listih, da bo kmet vsaj vedel, če ste upravičeni učiti nas skromnosti in očitati nam stvari, katere ste si na lepem izmislili.
Poznamo Vas, gospodje in tudi vaše strune dobro poznamo. Te strune se imenujejo demagogija, toda na te limanice kmet ne bo več sedel. Ne bo več potrpel, ampak sam se bo združil v obrambo svojih pravic in svojega življenja. Ne rabimo vas več, ve mile Jere. lakrat ko je ves svet pričakoval od vas odločnosti in poguma ste se poskrili in barantali za našo kožo, čeprav jo imamo še na sebi. In sedaj nam jo
počasi odirate, toda zapomnite si, srečala nas je pamet in ta pamet nam narekuje, da se oklenemo dr. VI. Mačka, ki je dosleden in ki dela to, kar ljudstvo hoče. Le takih voditeljev hočemo in ne takih, ki bi svojo voljo ljudstvu usiljevali, kakor to delate vi.	Sch.	D.
Iz Iga.
Ni samo naravna krasota, zaradi katere nam je pri srcu veličastni Krim in temni Mokre. Oba hriba sta bila do nekaj let sem tudi naša rednika. K njima smo se zatekali v vseh stiskah in ne zaman, zakaj bogastvo jelovih in bukovih gozdov nam je vsakokrat pomagalo, če je bik s kmetovanjem bolj trda. Danes požro vse sadove našega kmetovanja davki in les nima cene. Toda tudi v teh žalostnih časih se najsiromašnejši med nami še zmerom zatekajo k nekdaj tako dobrohotnima rednikoma, ker v gozdih ne raste samo les, ampak tudi gobe, jagode, maline in rože. Gozd je polje naših najveejih siromakov.
Zdaj seveda ni ne gob, ne jagod, ne malin, polno je pa teloha. Ubogi kajžarski otroci ga hodijo brat in vežejo cvetje v šopke, da bi v Ljubljani ujeli zanj kak dinar. Res, teloh raste po Božji volji, ni ga treba ne sejati ne okopavati in tudi gnojiti mu ni treba. Toda predno je nabrana košara cvetja, se je treba dosti plaziti po grmovju in pot v Ljubljano je dolga. Tega gospodje v Ljubljani ne vedo in si mislijo le, teloh je zastonj, ves izkupiček je čisti dobiček in pravično je, če imamo še pri tem malem dobičku tudi mi svoj delež, kakor ga imamo pri velikih stvareh. Zato pobirajo po dva ali tri dinarje od košare mitnine in nič sj ne delajo vesti, da je ta mitnina plačana s pri-stradanim denarjem. Zgodilo se je že, da se je moral otrok, ki ni imel dinarjev za mitnino, vrniti. Premra-žen, lačen in objokan je prišel domov. Košaro cvetja so vrgli na gnoj, Ljubljani je pa zažugala pest obupanega očeta in kmečka usta so izrekla trdo kletev. Nikolaj Stebla j.
V	globinah se lomi!
(Dopis s kranjske okolice).
Tudi mi smo med tistimi, ki so pričakovali, da bo po izmenjavi kaj bolje. In ko se je zares zmenjalo, smo čakali, oziroma še čakamo, če ne bo treba še enkrat, zdaj pa temeljito zamenjati. Napodimo kori-tarje in nesposobne, postavimo h krmilu poštenjake in pametne ljudi in kmalu bo bolje. Pošteni so tisti, ki ne kradejo, pametni pa tisti, ki vidijo, da bo nam Slovencem bolje šele takrat, ko bomo sami o svoji usodi odločali. In tega so se ljudje v našem okraju začeli zavedati, ker so začeli politiko presojati z razumom in ne s slepo pripadnostjo in zaletelostjo.
Iz Prekmurja.
Dobili smo poročilo, da neki neodgovorni ljudje begajo naše naročnike, kakor bi se jim bilo zato česa bati, ako imajo »Slovensko zemljo44. Oblastveno dovoljen list smo in vsak ga sme brati ali naročati. Tudi se somišljeniki pritožujejo nad nepremišljenim ravnanjem nekih ljudi, ki ljudstvo spravljajo v nevarnost, v preganjanje.
Priporočamo somišljenikom, naj bodo previdni, pri tem pa odločni pri branitvi svojih zakonitih pravic. Obenem je treba, da so naši somišljeniki disciplinirani, to se pravi, da se drže navodil, ki jih dobi-
vajo od lista ali njegovih predstavnikov. Odredbe sumljivih posameznikov naj presojajo trezno, dosledno po svoji zdravi pameti, bodisi, da dobivajo kakšna vabila ali podobno od t. i. Mačkovcev ali pa od drugih. Izogibati se je hujskačev in izzivačev.
Iz Preloke.
Spoštovani g. urednik! Dovolite tudi meni prostora za nekaj besed v »Slovenski zemlji44, ki jo pridno berem in ki bi jo po mojem mnenju morala imeti vsaka kmečka hiša. Le škoda, da kaj veselega ne morem povedati, ker kmečki trpin danes nima drugega kakor bedo in pritožbe.
A kdo je naše bede kriv, veste vi pri uredništvu ravno tako dobro kakor mi kmetje sami. Zato ne tarnam, temveč kličem vsem kmetom in delavcem sotrpinom: Prijatelji, ne hodimo mi, ki od svojih žuljev živimo, za ljudmi, ki se od naših žuljev rede. Poslušajmo le prave svoje prijatelje, ki jim je naša stvar pri srcu, predvsem dr. Vladka Mačka. Ne dajmo se več premotiti obljubam, ki ne bodo nikdar izpolnjene! Svoje življenje si bomo izboljšali le, če se vsi trpini matere Slovenije združimo in vstanemo kot en mož za svoje pravice. Za nas je samo ena pot prava, to je tista, ki nas vodi k samostojni kmečko - delavski slogi. To kliče vsem somišljenik	I.	M.
Iz Frama.
Ko se nas kmet odpravlja na planino po les, dobro nokrmi živino, da bi mogla vzdržati dolgo pot težavne vožnje, nato pa premisli koliko zavor mora vzeti s seboj, da mu ne bo preveč živine gnalo navzdol, koliko cokl da bi se mu platišča na kolesih preveč ne obrabila in drugega orodja, da bo srečno vozil. Ko pride na planino pa zopet premisli koliko lesa sme naložiti, da bo živina zmogla; če pa pride v kakšen slabši del ceste kjer živina težje vleče, je ne pretepa in ne muči temveč podstavi ramo ter vzdiguje in poriva z vso močjo, da ji pomaga dalje. Če mu pa živina oboli ali če postane mršava jo skrbno zdravi, bolje krmi in neguje.
Kako je pa z nami? Ali nam kdo pomaga če smo v stiski? Ali kdo premisli, če nam mogoče ni pretežkega bremena naložil in če ga bomo mogli prenesti? Odgovor na to vemo vsi.
Ker smo vse to že davno izprevi-deli in ker vemo da- se od obljub in hvale ne moremo nasititi in priti iz današnje revščine in propasti, smo se trdno združili na poti prave kmečko delavske politike pod vodstvom g. dr. VI. Mačka. Malo jih je pri nas, ki bi zdaj komu drugemu verjeli. Vsi Framčani vemo to, da dokler se ne bo podrl zid, ki stoji med nami in našimi politiki in ki zakriva pogled naših oči na njih krivična dela, ne bomo rešeni gospodarske krize. Kmet in delavec, ki sta najmočnejši steber države, ki vse podpirata, ki je vse od njiju odvisno, morata priti do svojih pravic. Pozdravljeni vse naročnike »Slovenske zemlje44 in Vas opozarjam, da z vso vnemo delate za ta, prekoristen naš list. Živela kmečko-delavska sloga! Framčan.
Iz Ptuja.
Trsnlčarski občni zbor v Ptuju. Trs-ničarski odsek Vinarskega društva za Slovenijo je imel v nedeljo dne 23. svečana t. 1. svoj tretji redni občni zbor v Narodnem domu v Ptuju. Predsedoval je g. Klotar Bouvie. Poleg srednjega števila članov so
bili navzoči tudi člani ptujske vinarske podružnice s predsednikom g. Ant. Šega ter zastopnik vinarskega društva g. v. nadzornik Zabavnik.
Po podanem odborovem poročilu, ki je bito soglasno odobreno, so se obravnavale različne strokovne zadeve, ki so vsebovane v resoluciji. Sledilo je velezanimivo predavanje gosp. inž. Šturma iz Maribora o izsledkih bolezni na strženu vinske trte.
Izmed sklepov navajamo: Trsničarji ne nasprotujejo okrajni trsnici v Ptuju pod pogojem, da se bo trsje oddajalo' po znižani ceni samo revnejšim vinogradnikom. Tudi banov, trsnice naj v prvi vrsti krijejo zahteve revnejšim vinogradnikom po znižani ceni, in potem šele oddajo trsje po normalni ceni na plačila zmožne vinogradnike. Zabrani naj se zakotno trsničarstvo kakor tudi obnova šmamičnih nasadov. Vsi trsničarji naj vsako leto svojo zalogo trsja prijavijo tajniku trsničarskega odseka ter vsake 14 dni sporočijo ostanek zaloge, da bodo vinogradniki vedeli, kje si lahko trsje nabavijo. 'Popolna poštenost in zanesljivost trsničarjev pri dobavi blaga je glavna naloga trsničarjev, ki bosta pomagali vinogradnikom do obnove dobrih vinogradov. Selekcija je nujno potrebna. Znanstveniki naj zasledujejo bolezen na strženu vinske trte ter objavijo svoje izsledke.
Okrajni kmet. odbor v Ptuju je imel svojo plenarno sejo dne 15. svečana v mestni dvorani ob polnoštevilni udeležbi odbornikov. Predsednik in tajnik sta podala izčrpna poročila o delovanju odbora, živinorejski strokovnjak pa je podal obširno poročilo o živinoreji in cepljenju svinj. Zaželjeno bi bilo tudi -poročilo kmetijskega strokovnjaka o poljedelstvu, trav-ništvu, sadjarstvu in vinarstvu ter o uspehu okrajne kmetijske razstave, kar se naj prihodnjič nadoknadi, ker kmetovalce zelo zanima, koliko (napredujemo. Računski sklep za leto 1935. se je soglasno odobril, enako pa tudi sprejel proračun za leto 1936. v iznosu 160.000 Din izdatkov.
Kombinirani kotel za žganjekuho in paro je po načrtih lastnika Ljud. Sagadina v Ptuju izdelal tukajšnji kotlarski mojster Štefan Horvat. Kotel je iz bakra ter ima samo en pokrov in služi za kuhanje žganja, kuhanje perila, za pripravo pare za izparivanje sodov in za izdelavo brezalkoholnih pijač. S priključenim toplomerom se dožene višina vročine vode, z alkoholnim merilom pa stalno, koliko stopinj alkohola vsebuje naikuhano žganje. Kotel ima obliko alfe ter drži 80 litrov.
Dne 3. marca ob 9. uri pri vsakem vremenu se bo na posestvu ravnatelja gospoda Šega na G. Bregu pri Ptuju kotel strokovno preizkusil. Navodila za uporabo naprave in vsa pojasnila bo dajal ravnatelj kmet. šole v p. g. Anton Šega. Interesenti se vabijo, da si napravo ogledajo. Istotam bo na ogled tudi sobna trajno ogrevalna peč, ki se kuri z žagovino.
V Halozah je gospodarski položaj zelo slab. Ljudem že primanjkuje krompirja in koruze, ki sta glavni živež. Fižola pa ni bilo. — Potrebna je hitra pomoč. — Vina je še mnogo na prodaj, cene pa so zelo nizke in ne krijejo pridelovalnih stroškov. S strahom gledajo Haložani v bodočnost in čakajo pomoči. Kdo jim bo pomagal?
Agitirajte
za
„SLO VENSKO ZEMLJO44