Slovenski Izhaja enkrat t mesen. Velja 4 gold. 30 kraje, na leto. Štev. 4. V Celovcu 15. aprila 1875. XXIV. tečaj. Pridiga za V. po vel ikon. nedeljo. (Od lažnjive molitve.) S \ „Do zdaj niste nič prosili v mojem imenu. Presite, in hote prejeli, da bo vaše veselje dopolnjeno." Jan. 16. 24. V vod. \ Med vsemi molitvami najlepša je sv. oče naš, ki ga je naš ljubi Jezus sam moliti učil. Ena sama prošnja prevaga vso modrost in učenost posvetnih modrijanov in naj bi se vse po tej molitvi na svetu godilo, angeljsko življenje bi imeli. — Vem, da dan na dan očenaš molite in vendar kako slabo se vam še godi ! Od kod pa to ? Od kod pride, da se prošnje, ki jih v očenašu tolikrat izrekujemo, ne vslišujejo? — Od tod, ker laž njivo molimo, ker nam resnica ni v tem, kar prosimo. To si zdaj hočemo po vseh delih sv. očenaša, od predgovora začenši, premišljevati; vi pa, ljubi moji! poslušajte ne le s telesnimi, temuč posebno z ušesi svojega serca, s pravo zastopnostjo in voljnostjo, da zanaprej očenaš molite brez hinavščine, v zveličanje svojih duš. Razlaga. 1. Že predgovor sv. očenaša nas laži dolži. Kličemo namreč v taistem: „Oče naš itd." in s temi besedami le prepogosto prav debelo lažemo. Kako pa to ? Kaj ni Bog naš Oče ? Mar ne stanuje v nebesih, kakor nas Jezus uči? —Res je naš Oče, res so nebesa sedež Njegovega prebivanja, kjer se svojim izvoljenim od obličja do obličja kaže in vživati daje. Ako pa je temu res tako. in je Bog nas vseh Slovenski Prijatel. 8 Oče, mi pa Njegovi preljubi otroci, bratje in sestre med seboj, kje pa je otroška Jjubezen med nami ? Kedarkoli tedaj moliš : „Oče naš" — pa bližnjega pisano gledaš, čertiš, zaničuješ, oberaš, si terdega serca proti siromaku, mu življenje greniš z ojstrimi besedami in žaljenjem, mu celo vso srečo spodkopavaš in ga škodljivo zalezuješ, — glej lažnik si pred Bogom, kteri daje svojemu solncu sijati na dobre in hudobne in dežiti na pravične in krivične. Zatorej, kedar moliš: „Oče naš" — spomni se dolžne ljubezni, katera naj nas kakor terden pas vse ljubeznjivo kakor otroke enega Očeta objema in veselo druži. In, kedar rečeš: „kteri si v nebesih" — povzdigni tudi svoje serce in misli in želje proti nebesom in nikdar ne lazi ž njimi po zemlji, ne bodi po nemarnem raztrešen, Boga skušati, ampak pripravi svojo dušo ; ravnaj po nauku Jezusovem (Mat. 6, 7—8) : „Ti pa kedar moliš, pojdi v tvoj hram, zapri duri in moli svojega Očeta na skrivnem; in tvoj Oče, kteri na skrivnem vidi, ti bo po-vernil. Kedar pa molite nikdar veliko ne govorite, kakor malikovavci, ker menijo, da bojo zavoljo svojih veliko besed vslišani. Ne bodite tedaj njim podobni ; zakaj vaš Oče vé, kaj potrebujete, preden ga prosite." Že nad Izraelskim ljudstvom se je Bog pritožil: „To ljudstvo me z ustmi časti, njegovo serce pa je daleč od mene." Sveti Krizostom pa pravi : „Ako se sam pri molitvi ne čuješ, kako upaš, da bi te Bog vslišal?" Prazno slamo mlatiš, kedar tako moliš in ne le da nimaš sadu od take molitve, še Bogu se zameriš zavoljo mlačnosti svoje, verh tega pa tudi očitno lažeš, rekoč: „Oče naš, kateri si v nebesih," dokler si ves v ta svet zamišljen in si ne prizadevaš, na kviško zleteti in tronu večne milosti se bližati. 2. Perva prošnja ocenaša: „Posvečeno bodi tvoje ime," nam že drugi spodtiklej nastavi, da naša molitev lažnjiva postane. Zapo-padek te prošnje je čast božja, ktero poviševati in čedalje bolj širiti po svetu, bi imelo nam naj bolj pri sercu biti. Ali kakor že Bog v stari zavezi po preroku Izajiju govori, žalibog tudi dandanešnji velja : „Ako sem Jes vas Oče, kje je moj strah in ako sem vaš Bog in Gospod, kje je moja čast? Vol pozna svojega gospoda in osel jasli svojega gospodarja, moje ljudstvo pa Mene ne pozna." Glejte, kako se posvetni služabniki za čast svojega vladarj'a poganjajo. Naj bi kdo vpričo kakega vradnika črez svitlega cesarja kako nespodobno besedo zinil, pri priči bi se vzdignil in nemarneža v strah vzel. Kristjanje pa, služabniki naj Višega, Gospoda vseh gospodov, kralja vseh kraljev, mirno in tiho poslušajo, se še znabiti nasmejijo in prikimajo, kedar se čast božja v blato tepta, kedar se božje reči zasramujejo in v smeh imajo. Sram jih je in strah, takim nemarnežem na noge stopiti. Nepridneži! kako vi molite: „Posvečeno bodi itd.", dokler vam je za taisto toliko, kakor za lanski sneg? Bojte se, da vam ne bo enkrat v ušesa donelo: „Poberite se spred Mene, ker vas ne poznam." Znabiti pa se še hujši nad častjo božjega imena pregrešite ? Morebiti se rotite, pridušujete, preklinjate, krivo ali po nepotrebnem prisegate ? Oj kako žalostno je, kaj tacega iz ust kristjana slišati ! Kako resnične so besede sv. Jakoba 3, 9—12: „Zdihujte in žalujte, in jokajte; vaš smeh naj se v jok preverne, in veselje v žalost. Ponižajte se pred Gospodom in vas bo povišal. Ne obrekujte eden druzega, bratje! Kdor obrekuje brata, ali kdor sodi svojega brata, govori postavi nasproti in sodi postavo. Ako pa sodiš postavo, nisi spolnovavec, ampak sodnik postave." Zatoraj, da ne boš lagal, kedar moliš pervo prošnjo očenaša, bodi skerben, pazljiv, vnet za čast božjo, kakor priden otrok za čast in poštenje svojega očeta; zagovarjaj taisto z besedami pri vsaki priložnosti, pa še bolj s svojim obnašanjem, da ne bo tudi tebi rečeno, kar Bog v sv. pismu govori : „Za vas delj se preklinja moje ime med neverniki." 3. Druga prošnja očenaša: „Pridi k nam tvoje kraljestvo." čujte, kako nas ta v laž zaplete. Usmiljeni Jezus nas uči, pred vsem drugim božjega kraljestva iskati in njegove pravice, vse drugo nam bo priverženo. Je pa tudi tebi res tako mar za kraljestvo božje, da se razširja pravica, da raste in zmaguje katoliška cerkev, katera je vidljivo kraljestvo božje na zemlji ? Znabiti pa jo le pomagaš razdirati in hudičevo kraljestvo slaviti? Oj da bi te ne bilo najti med zoperniki sv. cerkve, njenih starodavnih pravic, njenih posvečenih šeg in zveličanskih naprav! Pa še drugo božje kraljestvo, za katere prosiš, da bi prišlo k tebi, in k vsem, kteri po njem želijo; to so sv. nebesa. Ti je li tudi resnica s to prošnjo, dokler si ves v pozemeljsko zakopan in kakor se ti vidi, le malo ali pa celo nič za nebeško ne maraš? Seveda prišel bi rad tje gori, kjer se izvoljeni večno radujejo; pa tudi k temu kaj storiti, napenjati se in si nebesa služiti, to ti ne kaže. Zastonj prazna in gola laž je potem takem tvoja molitev: „Pridi k nam itd.", dokler si sam sebi nasproti in kar z besedami prosiš, nasproti z djanjem tajiš. 4. Kaj pa tretja prošnja zapopada: „Zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih tako na zemlji." Oj kako dobro bi za nas bilo, da bi se vedno po tej prošnji godilo! Pol nebes bi že tukaj vživali. Ali tudi ta prošnja je naš tožnik, ker le preradi se svoje terme der-žimo božji volji nasproti. Na eni strani prosimo, da naj se izide volja božja, ako nam pa Bog hoče po tej prošnji storiti, ako nam naše napčne pozemeljske namene križa in nam kaj zopernega pošlje, hitro godernjamo in tožujemo, kakor da bi se nam krivica godila. Bog Sam v sv. pismu govori: „Moje misli niso vaše misli in moji sklepi niso vaši sklepi; ampak kakor visoko nad zemljo je nebo, tako daleč so moje misli nad vašimi." Kaj si toraj hočemo boljšega, ko da se božjim naredbam podveržemo, storimo, kar Bog hoče? Le fo nas tukaj zadovoljne stori, tamkaj pa nam večno srečo pripravi. S* Zatoraj ne bodimo tako abotni, da bi Bogu nasprotovali ; podajmo se v očetovo voljo božjo in vse se bo na boljše obernilo. 5. Tudi četerta prošnja ima dosti zopergovarjanja za tebe v sebi. Glej, nevoščljivec ! glej lakomnik ! vidva molita : „Daj nam danes naš vsakdanji kruh", ko bi vendar le sama vse rada imela in ko bi hotela po svojem moliti, vajna molitev bi se tako glasila: „Le meni vsega prav bogato daj, vsem drugim pa nič." Lažeta, kedarkoli molita tudi za druge: „Daj nam" — Kaj pa ti, lenuh, kteri naj rajši pohajkuješ in se vsakega dela bojiš, jedel pa bi le rad in verh tega še dobro; in ti krivičnik, kteri se z žulji in potom drugih mastiš, jih odiraš, goljufuješ; kruh, ki ga ti ješ in za kte-rega ti prosiš, ali je res tvoj ali ne velikoveč taistih, ki jim ga ti jemlješ ? Kako se tedaj prederzneš moliti : Daj nam danes naš vsakdanji kruh? Ali te rudečica ne obleti pri tej besedi? Oj boj se, da te ne zadene strašno žuganje, ki se bere pri sv. Jakobu (5, 1 —6) : „Glejte zdaj bogatinci, jokajte in tulite zavoljo svojih nadlog, ki bodo nad vas prišle. Vaše bogastvo je strohnelo; vaše oblačila so od moljev snedene. Vaše zlato in srebro je zarijevelo, in njuna rija bo v pričevanje zoper vas, in bo požerla vaše meso kakor ogenj. Nabrali ste si zaklad jeze za poslednje dni. Glejte plačilo, ki ste ga utergali delavcem, kteri so vaše polje poželi, vpije; in njih vpitje je prišlo do ušes Gospoda vojskinih trum. Gostili ste se na zemlji in v nečistosti pasli svoje serca za dan klanja." In vsi kteri ste tako zbirljivi pri jedi, zdaj vam to, zdaj uno ne diši in bi se radi po gosposko gostovali, lažnjivo rečete : „Daj — k r u h" dokler s kruhom, s potrebnim živežem za dobro ne jemljete. Rad bi še taistim povedal, kako so si s to prošnjo navkriž, kateri nikoli kruha ne prosijo, kakor nas sv. očenaš tako lepo uči. Ne lažejo sicer, ker četerta prošnja jim celo iz ust ne pride ; ali to je ravno, kar priča zoper nje in jih nemarnost obsoja. Tako tedaj čujte, kteri ste v tej nemarščini zapopadeni: „Le brezumna živina ne moli, ne prosi in se ne zahvaljuje za jed, zato ker božjega daritelja in dobrotnika ne pozna. Ali hočeš jej podoben biti ? Ali kaj rečem, podoben ? še slabši od živine, ker ti pamet imaš in bi imel po tem takem vedeti, da vsak dober dar in vsako popolnoma darilo i. t. d. (Jak. 17). Idi poboljšat se, uči se moliti, potem še le k jedi vsedi se; zakaj, ako sv. Pavi pravi: „Kdor nedela, tudi naj ne je," gotovo se po pravici tudi reče: Kdor ne moli, naj tudi ne je. 6. Peta prošnja očenaša nas uči sovražnikom, našim dolžnikom odpuščati in nam daje zato zlato obljubo od Boga, da tudi On nam odpustil bo. „Odpusti nam naše dolge , kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom." Ali težek kamen, na kterem se spodtikamo, pod temi besedami skrit leži. Glej, ti prosiš, da naj ti Bog ravno tako tvoje grešne dolgove odpusti, kakor ti svojim razžalnikom. Kaj pa, če ti odpustiti nočeš ? Ali se ne lažeš, kedar v očenašu do te prošnje prideš? Ali si ne koplješ sam jamo pogubljenja, ko Boga prosiš, da tudi On ti naj ne odpusti, kakor ti bližnjemu nočeš? Po tem takem si sam pogubljenje od Boga prosiš in boš enkrat po svojih lastnih besedah sojen. Tako tedaj spoznaj svoje napačno ravnanje in kakor ti želiš, da bi usmiljeni Bog tebi prizanesel, tudi ti prizanašaj, da bo tudi o tebi veljalo, kar je ljubi Jezus o Mariji Magdaleni rekel: „Tej je veliko odpuščeno, ker je veliko ljubila." 7. „Ne vpelji nas v skušnjavo." Kako je tudi ta prošnja nekterim v padec ter lažejo, kolikorkrat te besede izgovarjajo. Bog nikogar v skušnjavo ne pelje, po besedah sv. Jakoba (1, 13—15): „Nihče, ko je skušan, ne reci, da je od Boga skušan; zakaj Bog se ne da skušati v hudo, in tudi nikogar ne skuša. Vsak pa je skušan, kader je od svojega poželjenja vlečen in vabljen." Pač pa človek po svoji prirojeni slabosti zna v take okoliščine priti, da je v nevarnosti grešiti. Takrat naj nam Bog pomaga, da nas grehe in večne pogube varuje ! Kaj pa, če ti sam v skušnjave zahajaš ? Skleplješ nevarne znanja in tovaršijo takih ljubiš in obiskuješ, ki so te že dostikrat zapeljali v greh? Kaj se to ne pravi — Bog mi odpusti besede! — Boga noriti, za norca imeti, ako Ga prosiš, te skušnjav obvarovati, potem pa si jih sam napravljaš ? Lažnjivec ! Popravi se, pomagaj si sam in Bog ti pomaga; ne hodi v takošnje kraje, kjer greh na tebe preži; ne tovaršuj se z osebami, ktere ogenj poželji-vosti v tebi vnemajo in ga podpihujejo, potem še le pridi in moli brez hinavščine: „Ne vpelji nas v skušnjavo." 8. „Temuč reši nas od hudega." Dokler pa to molimo, pa le grešimo, greh na greh nakladamo in si sami vse hudo nakopavamo, dokler vse, kar nas hudega zadeva, nič druzega ni, ko nasledki in kazni greha. Kako bi nam tedaj resnica bila s to prošnjo, da naj nas ljubeznjivi Bog vsega zlega ali hudega reši? Tedaj je tudi ta prošnja le laž v naših ustih, ker smo si sami krivi, da nas Bog rešiti ne more. Sklep. Da nam toraj enkrat ta sveta in lepa molitev v obsodbo ne bo, oj molimo jo v prihodnje brez vsake laži in hinavščine ; od serca naj nam pride in bo tudi pot našla do božjega serca. Saj nas uči mili Jezus : „Bog je Duh in kteri Ga molijo, morajo ga v duhu in resnici moliti." Kedar tedaj predgovor očenaša molimo, obudimo v sebi pravo bratovsko ljubezen do eden drugega in preženimo si iz glave in serca vse, kar nam serčno in pobožno moliti brani. —Pri pervi prošnji očenaša delajmo terdni sklep, se za čast božjo po zmožnosti poskušati; pri drugi, po božjem kraljestvu na vso moč se stegovati ; pri tretji, le božjo voljo si za vodilo svojega življenja jemati; pri četerti, vsakega zavida in skoposti kakor nezadovoljnosti se varovati, pa tudi ponižno prositi in zahvaliti se za vsakdajni kruh; pri peti, odpustiti, kakor mi želimo, da bi nam Bog odpustil; pri šesti, se grešnih priložnost in skušnjav, kar je naj več mogoče, zo-gibati ; pri sedmi, grehu se odpovedati, kteri je hudo vsega hudega ; da bo tako naša molitev resnična in sv. očenaš nam zlati ključ nebeškega kraljestva! Amen. Pridiga v god Kristusovega vnebohoda. „In Gospod Jezus, ko jim je bil izgovoril , jo bil v nebo vzet, in sedi ob desnici Rolji." Mark. 16, 19. V vod. „Besede, ktere si meni dal, dal sem jim; in oni so jih sprejeli in so resnično spoznali, da sem od tebe izšel in so verovali, da si me ti poslal. Jes prosim za nje, ne prosim za svet, ampak za te, ktere si mi dal, ker so tvoji. In vse moje je tvoje, in tvoje je moje, in poveličan sem v njih. In več nisem na svetu, in jes pridem k tebi Sveti Oče ! ohrani jih v svojem imenu, ktere si mi dal, da bodo eno, kakor tudi ini." (Jan. 17, 1—11). To molitev se je dopolnila danešnji dan, ko je Jezus častito v nebesa šel in si je Njegovo nebeško poveličavanje pričelo, ki bode terpelo na veke vekov. Ža toliko truda, zaničevanja, zasramovanja, terpljenja je prišla ura za Njega, da bo rešen vsega tega, vzet v nebesa, ktere si je ker-vavo zaslužil; tam v nebesih vživa po svoji človeški natori čast in veselje, ki ga mi pozemeljski červiči zapopasti ne moremo. Zatoraj nas danešnji praznik budi, naj se vsi veselimo, ne le zavoljo tega, kar je Jezusu danes veselega došlo, ampak kar tudi nas čaka, ako sami te sreče ne zapravimo. Ja! ljubi moji, nebesa so tudi naše, ako jih sami ne zapravimo. Jezus je šel pred nami. Zatoraj hočemo pogledati za Jezusom, ki je danes veličastno v nebesa šel. Pogledati hočemo : 1. kraj, na kterem je Jezus v nebesa šel; 2. okoliščine, ktere so ga obdajale, in 3. sv. nebesa, ktere so se pred Jezusom o d p e r 1 e. Začnem v imenu Jezusa Kristusa, ki je danes vesel v nebesa šel; pripravite se! — Razlaga. 1. Poglejmo si najpred kraj, od kodar je Jezus v nebesa šel; ta gora je oljska gora, verh ktere se še današnji den kaže kamen in stopinja Jezusova v njem v spomin Njegoyega vnebohoda. Tako tedaj ravno taista gora, ki je bila priča, ko se je terpljenje Jezusovo na vertu Getsemani začelo, priča Jezusovih smertnih bridkost, da je kervav pot potil in da se je svojim učencem potožil rekoč : „Moja duša je žalostna do smerti ; ostanite tukaj, da jes tje grem in molim." Tu na oljski gori je trikrat zaporedoma svojega Očeta prosil, da naj gre ta kelih grenkega terpljenja memo Njega, pa se je tudi trikrat volji svojega Očeta podvergel, rekoč: „Ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi." Oljska gora, je vidila, kako so sovražni Judje, vojščaki in beriči prišli po noči Jezusa vjet, s kolmi, z mečmi in bakljami in Judež izdajavec pervi pred njimi, kako se hinavsko prijazno Jezusu bliža, kako ga poljubi in tako proda; kako Ga zdaj zgrabijo, Mu sv. roke zvežejo in Ga tirajo naprej pred krivične sodnike; oljska gora, od lune bledo obsvitljena je priča vsega tega, kar se prežalostno godi. Bavno to goro si je tudi Jezus izvolil za svoje poveličanje, da je ha tej gori častitljivo v nebesa šel. Kaj nam to druzega kaže, ko da ga ni krajšega in bolj gotovega pota v nebesa, ko križ in terpljenje, ako ga voljno in po-terpežljivo prenašamo. Jezus je svoje kervave rane na svojem po-veličanem telesu seboj nesel v nebesa, v znamnje, kolika da je prestal terpljenja za nas, pa tudi nam v nauk, da, ako hočemo zanesljivo v nebesa priti, moramo znamenje raznih britkost in bolečin prinesti seboj. Apoc. 13—17. Da je Jezus od oljske gore v sv. nebesa šel, ima pa še drugi pomen. Ondi namreč rastejo lepe oljke, iz kterih orehov se dela žlahno olje ; olje pa je podoba gnade, brez ktere nihče v nebesa ne more. „Jes sem vinska terta, vi ste mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, on rodi veliko sadu." (Jan. 15, 1). To gnado si pridobimo v vseh sv. zakramentih, zato se tudi jih veči del tako deli, da se človek mazili z sv. oljem. To gnado si pa tudi ohranimo in priborimo, ako se zvesto vojskujemo zoper greh, vse njegovo zalezovanje in mikanje, po nauku sv. Pavla (Hebr. 12, 1—4.): „Odložimo vso težo in greh, kteri se nas derži, in v poterpljenju tecime k nam postavljenemu boju, in glejmo na začetnika in dokončavca vere, na Jezusa, kteri je za sebi predpostavljeno veselje križ pre-terpel. in ni maral za zasramovanje in sedi ob desnici sedeža Božjega. Mislite nanj, kteri je tako nasprotovanje zoper sebe od grešnikov prestal, da se ne utrudite in vam vaše serca ne upadejo. Zakaj niste se še do kervi ustavljali, ko se bojujete zoper greh." Zatoraj pravi prav lepo sv. Avguštin : „Podajmo se gori v nebesa v duhu za Kristusom, da bomo mogli, kader njegov dan pride za njim iti tudi s telesom. Vedeti pa moramo, ljubi bratje! da s Kristusom ne more gori iti ne napub, ne lakomnost, ne nečistost, ne drugi grehi ; zakaj s tistim, ki je ponižnost učil, se ne more gori povzdigniti napuh ; s tistim, ki je rojen od device, se ne more gori povzdigniti nečistost." Tako tedaj povzdignimo se gori za njim, da slehern svoje grehe in hudo poželenje z nogami tepta, in si tako lestvico ali lojtro napravi, da zamoremo kviško stopiti. Iz svojih grehov pa si napravimo stopnice do nebes, ako jih premagamo in poteptamo. Oljka je pa tudi znamenje miru ; zato so pri Judih mirne čase brez vojske s tem zaznamovali, da so prebivalci po deželi pod oljko in figovim drevesom počivali. Zato je Noe ob času vesoljnega potopa golobčka iz barke spustil, da se prepriča, ali so že vode začele padati; in glejte! golobček je še večer taistega dne nazaj priletel v barko, zeleno olj kino vejico v svojem kluncu derže, in to je bilo očaku Noetu veselo znamnje, da je zemlja se vsaj že toliko vode rešila, da oljke iz nje molijo in si je golobček eno vejico od njih odlomil in v znamnje sprave in miru nazaj prinesel. Kaj nam to druzega kaže, kakor da si moramo oljkino vejico božjega miru v svojem sercu hraniti, svoje hude strasti krotiti in berzdati, sami se premagovati; tako nam bo sladki mir prirastel in bojo tudi nam veljale besede Jezusove (Jan. 14, 27): „In enkrat bomo vživali taisti mir, kteri ves um presega in se z nobenimi besedami dopovedati ali popisati ne da : mir namreč od zunaj in znotraj, mir v božjem naročji, mir, od katerega sv. Janez piše: „Blagor mertvim, ki v Gospodu umerjejo. Odslej, reče Duh, naj počivajo od svojega truda ; zakaj njih dela gredó za njimi." 2. Poglejmo si zdaj okoliščine, ktere so obdajale vnebohod Jezusov. Te okoliščine so v vsakem oziru znamenite in pomenljive. Po preteklih 40 dneh. Kakor se je 40 dni v puščavi s postom in molitevjo pripravljal na zveličavno delo svoje, odrešenje ljudi, tako je 40 dni še potem, ko ga je bil doveršil in s svojim vstajenjem zapečatil, hodil po svetu in se prikazoval svojim vernim, da jih v veri poterdi, jih še podučuje, kako naj božje kraljestvo sv. cerkve vpeljejo in vravnajo. Kakor je splošnja misel cerkvenih učenikov, je On v tem času večidelj svojih ssv. zakramentov postavil, tudi svoje učence napeljaval, kako naj vladajo Njegovo cerkev. Zdaj pa poslušajte, kaj je On govoril, pred ko se je za vselej od svojih ločil. Zakaj besede pri taki priložnosti, ločitve namreč, govorjene, so zmirom više vrednosti in tudi poslušavcem bolj v spominu ostanejo. Najpred nam pade v oči, kar nam danešnje berilo in sv. evangelje od Njega pravi, pred ko se je odpravil v nebesa, „da je ž njimi jedel" „da se je prikazal ednajsterim, ko so pri mizi bili ;" — dasiravno ni potreboval pozemeljskega živeža, vendar je ž njimi jedel, naj bi oni iz tega spoznali, da On z resničnim, ne le videznim telesom v nebesa gre. Čudno se nam mora zdeti, da je Je'/.as še zadnjo uro svoje učence posvarjal zavoljo njih nevere iu terdobe njihovega serca, da taistim, ki so od Njegovega vstajenja pričali, niso verjeli, pa tudi zavoljo njih krivih zapopadkov, ki so jih imeli o Njegovem kraljestvu. Te krive zapopadke in misli so redili noter do poslednje ure, kakor da bi On le bil prišel na svet, Izraeljsko, pozemeljsko kraljestvo postavit, njih pa za svoje perve služabnike. Vidite iz tega, kako mu je nevera in napčna vera zo-perna. Pomenljivo je posebno, kar je Jezus pri tej priliki govoril : Dj. ap. 1, 7. To je gotovo, da bo kraljestvo Kristusovo postavljeno, da Njegova sv. cerkev prej ali slej vse svoje sovražnike premaga; zakaj „peklenske vrata je ne bojo zmagale." Pa kdaj se bo ta zmaga sv. cerkve zgodila? Potem jih je tudi še grajal, da je njih abotne misli in častiželjno pričakovanje zavernil: Konec svojega govora jim še enkrat že prej storjeno obljubo sv. Duha ponovi in jim zaukaže, naj ne grejo iz mesta, dokler Ga niso še prejeli; da bojo tako zveste priče Jezusove ne le po Judovskem, ampak po celem svetu. Zdaj pa Njegova beseda čudovito mogočna in veličastna postane, Jezus svoj glas povzdigne in pravi: „Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite in učite vse narode." Vsled te oblasti, po kterej mi je moj Oče celi svet v roke dal, izročim vam ga tudi Jes, da ga moji postavi, moji cerkvi podveržete. Pošljem vas, kakor pohlevne jagnjeta, pa z mojo močjo in oblastjo oborožene med hudobni svet, med zgrabljive volkove, da jih v ponižne ovčice spreobernete in moji čedi pridružite. Da bi pa tudi vedeli, kaj čaka jih, ki se sv. evangelju pod-veržejo ali pa ne, še pristavi: „Kdor veruje, ne bo pogubljen; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Sina božjega." Nate tukaj kratki zapopadek celega evangelja ; ako verujete in po tej veri tudi živite, ste si svesti svojega zveličanja, ako pa narobe delate, evangeljskemu nauku svoje ušesa in serca zapirate, pa pogubi ne böte vtekli. Naj bi pa tudi apostoli se bolj serčno svojega dela lotili, jim še znamenja naznani, ki bojo hodile za njimi, in poterdovale njih nauke : „V mojem imenu bodo hudiče izganjali itd." Da se te znamnja verujočim več ne godijo, nas ne sme osupniti ali motiti; to je bilo — po besedah sv. Gregorja papeža — le pervi čas keršanstva potreba, da se je novozasajena keršanska vera vkoreninila in včver-stila; zdaj pa, ko že vse povsod razširjena globoko svoje korenine poganja, takih vidnih čudežev več treba ni, kakor se mlado drevesce le poliva, dokler je še rahlo ; ako je pa že dosti čversto drevo pri-rastlo, se s polivanjem neha. Zadnjič jih še zagotovi, da bode v svoji cerkvi neprenehoma pričujoč, in jih tolažil in podpiral do konca sveta. On pravi: „Glejte, ostanem z vami itd." Kjer pa je Jezus, ondi je tudi resnica, ondi je tudi nezmotljiva modrost in nepremagljiva moč. Njemu se mora podvreči vsaka stvar, ali v ljubezni in prostovoljni pokorščini ali pa iz straha in posilama: Ipsi curvabitur omne genu. Koliko boljši je, da se Mu z dobrega podložne storimo, kakor da nas On v svoji jezi pod svoje noge dobi; Njemu služiti se pravi kraljevati, Njegov jarm je sladek, Njegova butara je lehka ; dokler pogubljene jarni Njegove pravičnosti žuli in butara Njegova kazen večno teži. Potem pa reče na dalje : „Pojdite po celem svetu in učite vse narode." Kakor ste po teh besedan Jezusovih nam izročeni v pastirsko skerb in je naša sveta dolžnost, vas v tem, kar se zveličanja tiče, podučevati, opominjati in svariti, tako je pa tudi vaša sveta dolžnost, naše nauke poslušati, naše opominjanje in posvarjenje voljno sprejemati, kakor je nam vsem od sv. Pavla rečeno : „Gorje meni, ako ne bi evangelje oznanoval," tako pa naj tudi nam vsem velja, kar ravno tisti apostelj piše: „Kakor angelja božjega ste me sprejeli, kakor Kristusa Samega." — Žalibog! je sedajni narobe svet že tako daleč zabredel, da se prederzne nas, od Jezusa postavljene učenike, učiti, kako pridigovati, kako Jezusovo čedo voditi in pasti. Ljubi moji ! Ako kdaj take nemarne besede čujete, spomnite se besed Jezusovih do svojih učencev : „Pojdite po celem svetu, in jičite vse narode!" 3. Zdaj mi še ostane popisovati, kako se je vnebohod Jezusov godil ; pa tukaj mi zmanjkuje pravih besed, da bi ga vam po vrednosti razložil; tukaj velja, kar je Jezus Sam Nikodemu govoril: „Če vam pozemeljske reči pravim in ne verjamete; kako böte verovali, ako vam bom nebeške pravil ? Nihče ni šel v nebesa, kakor kteri je prišel z nebes, Sin človekov, kteri je v nebesih." (Jan. 3, 12. 13.) Ko je Jezus svoje poslednje nauke do apostolov dokončal, blagoslovil jih je še kakor skerben oče svoje otroke ; potem pa se začne v nebeško spreminjati, čudno se svetijo Njegove oči, ves veličasten pred njimi stoji, neka nebeška bliščoba je razlita po Njegovem telesu, vidi se Mu, da On ni več tega sveta; ne terpi Ga dalje na taistem, kjer je svoje delo do zadnje pičice doveršel, neka nevidna moč ga vzdigne na kviško, kakor v stari zavezi Elija preroka, oči in roke proti nebu obernjene nastopi svoj nebeški pot, čedalje više in više se povzdiguje in zadnjič Ga bel oblak zagerne in ga zakrije njihovim očem. Apostoli pa stermé gledajo za Njim in kakor so poprej žalovali zavoljo Njegovega odhoda, tako so zdaj polni samega veselja, da vidijo svojega Učenika iti v nebesa. Ne zdramijo se iz svojega zamaknjenja, dokler da dva angelja v belem oblačilu poleg njih stojita in jih prijazno ogovorita : „Vi možje Galilejski, kaj stojite in gledate v nebo? Ta Jezus, kteri je bil vzet od vas v nebo, bo tako prišel, kakor ste ga videli iti v nebo." Navzeti sv. radosti se vernejo z gore v mesto nazaj. Mi pa, ljubi moji! še poglejmo za Jezusom, kako je v nebesa šel! Spremljam od vseh pobožnih duš stare zaveze, ki jih je On rešil iz temnic, veliko miljonov števila, oj kak veličasten sprevod! Kako veselo spremstvo! Kako Mu že gredé hvalo prepevljajo, svo- jemu Odrešeniku, svojemu Zveličarju ! — Angelji Mu pridejo nasproti, pozdravljat Ga zmagovavca smerti in pekla, čestitat Ga kot svojega kralja in Gospoda, ponujat Mu svojo službo, le en glas se razlega (apoc. 5, 12): „Vredno je Jagnje, ktero je bilo umorjeno, prejeti oblast in božestvo, in modrost, in moč, in čast, in slavo, in hvalo. In vse stvari, kar jili je v nebesih in na zemlji in pod zemljo, in kar jih je v morji in kar je v njem, vse sem slišal reči: Njemu, ki sedi na sedežu, in Jagnetu bodi hvala, in čast, in slava in oblast vekomaj in vekomaj." In kaj naj še le rečem od Njegovega vstopa v nebesa; ki so se mu odperle same od sebe, kakor taistemu, ki so nebesa, Njemu lastne ! Kako Ga Njegov Oče častito sprejme in Ga posadi ob svoji desnici, Mu izroči oblast črez nebo in zemljo ! Kako se vsi nebeški duhovi pred Njim priklanjajo in so vpili z velikim glasom (Apoc. 7, 10—12): „Čast Bogu našemu, ki sedi na sedežu, in Jagnetu. In vsi angeli so stali okrog sedeža, in starašin in čve-terih žival, in so padli pred sedežem na svoje obličja in so molili Boga, rekoč ! Amen. Hvala in slava, in modrost in zahvala, čast in krepost in moč bodi našemu Bogu od vekomaj do vekomaj. Amen." In On vzeme v lastnino in oblast svoj častiti sedež in od kraja nebes do konca njihovega se vse veselo giblje" zavoljo neizmerne časti, ktero je skazal nad Kristusom, ker ga je od mertvih obudil in ga posadil na svojo desnico v nebesih, čez vse poglavarstva, in oblast, in moč, in gospostvo, in vsako ime, ki se imenuje ne le na tem svetu, ampak tadi v prihodnjem in je podvergel njegovim nogam, in ga je postavil glavo čez vso cerkev." (Efež. 1, 20—22). Kako je bila ž Njim vred tudi naša natora, slaba in revna, poveličana, povišana črez vse nebeške duhove, črez vse angelje in arhangelje, Ke-rubime in Zerafime, da smo v Kristusu Jezusu božje natore deležni postali. In to je ravno, kar nam danešnji praznik tako veselega na-reja, ker se bo ravno to tudi z nami zgodilo, kar se je današnji den z Jezusom, da bomo z dušo in telesom vzeti v nebesa, tovarši in tovaršice Jezusove v Njegovem kraljestvu. „Zakaj ktere je poprej vedel, jih je tudi poprej odločil, da bodo enaki podobi njegovega Sina, da je on pervorojeni med mnogimi brati." (Kimlj. 8, 29, 30.) Sklep. Le eno nam je k temu potrebno, da se že zdaj radi oziramo proti nebesom, da tam gori s svojimi mislimi in željami prebivamo, kjer Jezus naš prednik nas pričakuje, nas milo vabi za Seboj. Oj kakošna sreča za nas, da se še lehko zveličamo, ako le sami resnično hočemo ! Naj smo si ravno z revami obdani, z raznimi skerbmi in težkim delom obloženi, nebesa se nam ponujajo, ja Bog Sam nas nekako sili v taiste. In ne le prej ali slej jih gotovo dosežemo, ampak, če si prav prizadevamo, gremo po smerti naravnost v nebesa, brez vsakega zaderžka, ne kakor brumne duše stare zaveze, ktere, kakor so si koli pravično živele in pobožno umerle, niso še mogle v nebesa, dokler jih Jezus ni odperl. Zatoraj ogledujmo se radi v nebesa, kedar smo stiskani in nadlegovani, kedar smo od greha skušani in vabljeni, kedar nas čertijo za pravice voljo in nas za izveržek ljudi imajo; tako pravi večna Resnica: „Vaše plačilo je obilno v nebesih." Že so nam tam gori krone pripravljene, ako le en časek voljno poterpimo in se stanovitno vojskujemo, pa tudi premagamo; zakaj tako stoji pisano (Apos. 3, 20. 21): „Glej! stojim pri vratih in terkam; ako kdo moj glas poslusa in mi vrata odpre pojdem noter k njemu in bom ž njim večerjal in on z menoj. Kdor premaga, dal mu bom sedeti z menoj na mojem sedežu kakor sem tudi jes premagal, iu se usedel s svojim Očetom na njegov sedež." Amen. Pridiga za VI. povelikonocno nedeljo. Nič prijetnega naš ljubi Gospod pri svojem odhodu učencem svojim ni zapustil; le golo terpljenje in preganjanje njim je obljubil. „Iz shodnjic itd." Zakaj pa jim je vse to popred povedal ? Ali bi ne bilo dosti časa zvedeti, kaj jih zavoljo Jezusa čaka, kedar si že bojo vse to skusili? Ali tukaj pride na versto beseda: „To pa sem vam govoril, da se spomnite, da sem vam jaz to pravil in se ne pohujšate." — Ko bi nepričakovano in nenadamavse te nadloge prišle nad vas, mislili bi, da Jes nisem vedel za to, da tedaj nisem vaš vsegavedoči Bog in Odrešenik, kteri za vse vaše reve ve in vam na pomoč prihiti. Da se to pohujšanje odpravi, zato sem vam že pred rekel. Kristus toraj hoče ovarovati svoje učence od vsakega, tudi manjšega pohujšanja. Tudi jaz hočem danes vam o d pohujšanja govoriti in vam pokazati: 1. Kaj je pohujšanje, in 2. Kako hudobno in pregrešno je pohujšanje. Dokaj imeniten je ta nauk ; zatoraj le zvesto poslušajte ! (Od pohujšanja,) „To pa sem vam govoril, da se spomnite, kedar ura pride, da sem vam jaz to pravil." Jan. 16, 4. Jan. 16, 4. V vod. 125 Razlaga. 1. Pohujšanje je vsako govorjenje ali djanje ali opuščenje, po katerem kdo drugi hujši ali na duši slabši postane. Pohujšanje pa je trojno : pervo je hinavsko ali farizejsko, ako se spačeni ljudje spodtikajo nad pravičnimi, kteri jim prav storiti nikjer ne morejo. Pravi se takemu pohujšanju farizejsko, zato ker je bilo farizejem j lastno, kteri so se celo nad Jezusom pohujševali, da je o praznikih bolnike ozdravljal ali drage dobrotne dela doprinašal. Tako se pa tudi med nami dosti jih najde, kterim, bolj ko pošteno in pobožno živiš, hujši se jim zameriš in vse tvoje tudi najnedolžnejše djanje na krivo obračajo, na hudo razlagajo. Da na tako pohujšanje ni po-rajtati ali zavoljo tega od pota pravičnosti ni odstopiti, to je očividno vsakej plitvi pameti ; njih lastno zadolženje je, kteri se na tako napčno vižo pohujšajo. Drugo je pohujšanje nedolžnih ali slabih, kteri iz same č!o-\ veške slabosti kako djanje, ktero je samo na sebi brez greha pred Bogom za grešno štejejo, bližnjega krivo sodijo in se tako pregrešijo. Takemu pohujšanju se moramo, kolikor se da, braniti in se ga ogibati, da tako bližnjega greha obvarujemo. Zatoraj pravi sv. Pavel : „Ako bi jes vedel, da brat se nad mojo mesojejo pohujša, ne bi mesa jedel vekomaj ne." — Na primer ti bi dovoljenje imel od duhovne gosposke, zavoljo bolehnosti svoje ob petkih meseno vživati, drugi pa tega ne vejo, si dolžen ne vpričo takih, ampak skrivši ali pa celo mesa ne jesti, da jih ne pohujšaš. In tako moramo se tu in tam kakega dopuščenega djanja ali veselja zderžati in skerbno na to gledati, da se drugi po svoji kratkovidnosti ali po svoji nevednosti ne pohujšajo in v zmoto zapeljani ne bojo. Zdaj pa pridemo do pravega pohujšanja, o kterem sem se danes ; govoriti namenil. Pravo pohujšanje v tem obstoji, da res kaj takega govorimo ali delamo ali opuščamo, kar drugim na vsako vižo v pohujšanje izide. Pohujšanje dajejo po tem takem vsi taisti, kateri se v višem stanu znajdejo, pa božje, cerkvene reči, službo božjo, spoved, prejem sv. zakramentov ali po nemarnem ali iz prevzetnosti opuščajo. Kaj pride iz tega, ko da se tudi niži, da se prosti ljudje na nje izgovarjajo in se njihove nemarščine deležne storijo. „Kaj pa, ti in ti, kateri so vendar prebrisani, učeni, saj tudi ne verujejo, saj tudi ne hodijo v cerkev ali k spovedi: kaj pa bi jes?" Tako jih čuješ govoriti. Seveda pred Bogom jih to nikakor ne opravičuje, ker ima vsak učenike od Boga postavljene, kterih se naj derži, ne pa takih malo-pridnežev, kteri sami slepi še druge slepe vodijo in jih seboj vred v jamo zapeljejo. Gorje pa takim, ki so drugim, posebno podložnim, kratkovidnim v spotiko in padec! Vse dobro, kar ti zamujajo, vse hudo bo ne le tim, temuč še veliko več unim zarajtano, kteri jih s svojim slabim zgledom od pravega pota odvračnjejo. Pohujšanje še bolj grešno pa je, če kdo ne le dobre, keršanske dela v nemar pušča in s tem tudi druge k enakemu ravnanju na-giblje, ampak celo s svojim pregrešnim izgledom druge serčne ali prederzne Jtori, po ravno takih grešnih potih hoditi. Izgled ima svojo čudno moč, da človeka vleče, bi rekel, zoper njegovo voljo, posebno pa slabi izgledi. Človek, že po svoji natori k hudemu nagnjen, da si ravno vé, da to ali uno je prepovedano in greh; ako pa druge vidi taisto storiti, se že bolj upa, še prav mu je, da ni več sam ali da on ni pervi; in tako se greh širi kakor povodenj, ktera se daleč okrog po deželi razliva, ali kakor smertna kuga, katera s svojo pogubno sapo vse okuža in mori. Sv. pismo pravi : „Neumnežev je veliko število" in zopet : „Neumneži se težko spa-metovajo." In ker je toliko neumnih, zato so slabi, pregrešni izgledi veče pohujšanje, ker redko, redko se še popravi, kdor se ga enkrat naleze. Zdaj pa pridem do najhujše sorte pohujšanja : ako kdo ne le dobrega zaničuje in očitno greši in drugim slabe izglede daje, ampak si djansko po satanovo prizadeva, druge ob sv. vero ali nedolžnost spraviti, jih grešiti učiti. Že sam pogled je včasih nevaren kakor iskra, katera med slamo pade in velik ogenj napravi. Še hujša, še bolj pregrešna je nesramna noša, po katerej se nečiste želje v sercu drugih zbudijo. Kaj pa naj še le rečem od pohujšljivih besed, s kterimi zapeljivci nedolžne duše v greh nagovarjajo ? Kaj od takih hudičevih zvijač, s kterimi jih vabijo v svoje mreže? Zares kamor satan sam ne pride, ondi se posluži svojih pomagačev, da mu na roke grejo, duše loviti. Bodi Bogu potoženo! da sedajne dni še otroška nedolžnost ni dosti zavarovana proti zalezovanju pohujš-ljivcev! Kako lepo je vendar otroško, nedolžno serce, čisto, kakor sreberni vrelec ! Kako lepo angeljsko lice in oko, iz katerega nepopačena duša gleda! Ali kako malo je takih otrok; ali vsaj kako kratko časa taki ostanejo! Najde se jih, kateri so vso sramožljivost, ta nebeški cvet, že davno zgubili, ne obide jih več rudečica, ko slišijo kako klafarsko besedo; in dokler svoje dni dvajsetletni fantje in dekline še razločka spola poznali niso, danešnji dan že dvanajst letni fantje reči vejo, ki bi jih imeli še le v zakonu zvedeti. Ees! angelji se jočejo nad tako žalostno prikaznijo, le pekel se nad njo raduje. Odkod pa vse to? Pohujšanje odraslih je taista peklenska slana, katera mlado, nježno cvetje nedolžnih duš popari, ker vpričo ljube nedolžnosti vinazane marnje imajo, nespodobne norce gonijo, tako pojejo in počenjajo ali pa še celo jih v grehu podučujejo in v greh napeljujejo ! Vsled tega se meseno poželjenje vname v njih sercih, soznanijo se z grehom, dokler še potrebne pameti nimajo, ga krotiti; tako tedaj že v mladosti vsi zmočeni delajo, kar čisto oko viditi žali; kedar pa odrastejo, množijo derhal razujzdancev in razujzdank. Oj kdo ne bi se kervavo solzil nad tolikim pohujšanjem, ki se med nami kakor peklensko seme raztresa in ljubo mladino pokončava ? In kdo zamore popisati vso časno in večno nesrečo, katera iz takega pohujšanja izvira? 2. „Mislite si, pravi sv. Krizostom, da bi kak malopridnež v to žegnano cerkev prišel, pa bi oltarje razdjal, vse bi z nogami teptal, zadnjič še cerkev zažgal: kaj se vam zdi, kako kazen bi si tak hudobnež zaslužil? Vi mi pravite: To bi bilo grozen greh in kteri ga je storil, naj ga pri priči obesijo in v ogenj veržejo. Kaj pa, ljubi moji bratje in sestre ! ali ni vsak človek živ tempelj božji, ki ga je sv. Duh pri sv. kerstu posvetil in v kterem je Bog sam tolikrat s sv. zakramenti, posebno sv. Rešnjega Telesa, svoje stanovanje vzel? Kakošen greh mora tedaj biti, tempelj oskruniti, za kterega je Jezus Sam svojo drago kri prelil? To pa se zgodi skoz pohnjšanje, s katerim se neumerjoča duša vmori? Telo mora prej ali slej tako poginiti, duša pa je za večno življenje stvarjena, za-toraj je hudobija tem veča, ako jo kdo pohujša, v greh zapelje, in tako ob gnado božjo pripravi in v večno smert potisne. Hujša ko kralja Herodeža, ki je Betlehemitarske otroke pomoriti vkazal, je taka krivica. Ne čudimo se toraj, ako naš božji Zveličar, drugače take lju-beznjiv in krotek, vendar tako ojstro, tako strašno sodbo nad po-hujšljivci izreče (Mat. 18,6.): „Gorje svetu zavoljo pohujšanja! Pohujšanje sicer mora priti, ali vendar gorje človeku, po kterem pohujšanje pride. Bolje bi mu bilo, da bi se mu obesil mlinski kamen na vrat in bi se potopil v globočino morja." Kako obsojenje ga še le čaka v večnosti! Kako ga bo pohujšana in pogubljena duša pred božjim tronom tožila in njegovo pogubo tirjala! Glejte človeku je lastno, ako se mu hudo godi, da se po drugih ozira in jih svoje nesreče krive dolži. Naj le samo kako posvetno zgubo terpi, ali pa se po kom drugem kake bolezni naleze, — kako že z zobmi škriplje, kako se nad taistim togoti, kateri mu je to napravil in vse njegove žive dni mu pokvaril ! Zdaj pa pomislite pogubljeno dušo, katera je skoz pohujšanje ob nebeško neizrekljivo srečo prišla, verh tega pa zabredla v nesrečo, v terpljenje, ktero se dopovedati ne da. Kako bo ona svojega pohujševavca preklinjala vse večne čase! In težko sam pogubi uide, kdor jo je drugim vzročil in napravil. Kar pa pohujšanje še posebno nevarno kaže in dela, da se dostikrat popraviti ne da. Kakor ena sama iskrica cele vesi in mesta lehko v pepel spremeni, ravno tako tudi eno samo pohujšanje cele družine in rodove vgonobi. Eden pohujšan deset drugih zmoti, leti že znabiti sto jih ali tisoč pohujšajo in tako se greh po svetu širi in raste, da je strab in groza! Pohujšljivčeve kosti bodo že davno v grobu sperimele, ko bo še greh, ki ga je zasjal, po svetu razsajal in duše pohujševal do sodnjega dne. Zategadelj se je tudi pohujšanja bolj bati, ko lastnih grehov ; teh se še zna človek znebiti, s tim, da dela pokoro, pohujšanja pa ne, naj bi si ravno celo morje naj britkejših solz prelival; sam sebe imaš v svoji oblasti in se na boljši oberneš, kedar le hočeš, drugih od tebe pohujšanih pa ne moreš. Naj jim še tako lepe izglede dajaj, prosi jih za odpuščanje, ravnaj jih na pravo zveličansko stezo: znajo te vbogati, pa tudi ne, ker prosto voljo imajo. V mestu Neapel na Laškem so trije dijaki skupej stanovali. Eden zmed njih na smert zboli, prejme sv. zakramente vmirajočih in umerje. Tovarši ga pustijo stegnjenega na postelji in še le črez nekaj časa se z drugimi vernejo, merliča po navadi naparat. Najdejo ga pa k svojemu začudenju na stran obernjenega, glavo z roko podperto. Mislijo, da ni vmerl in ga na ves glas kličejo, pa bil je mertev. Misleči, da znabiti vendar le živi, pustijo ga na postelji do drugega dnó. Tovarši ga pridejo gledat in ga najdejo na postelji sedeti. Stermeči, da nikoli tega še ni bilo, grejo ljudi klicat, in drugač poskušajo, ali je še živ ali je že mertev; pa zopet ni nobenega znamnja, da bi še živ bil. Drugi dan potem se spet v velikem strahu v hišo podajo in vidijo ga sedečega na postelji tako, da z nogami s postelje moli. Med tem pa, ko ga gledajo, neprevidoma na noge stopi, svoje oči odpre in strahovitno pogleda, obernejih serdit proti enemu in mu s perstom žuga, kakor da bi rekel : „Čaj, plačal boš." Na to se zverne na postelj in se ne gane več. Oni mladeneč pa, ki ga je merlič tako hudo pogledal, je potlej obstal, da je kratko pred, ko je vni smertno zbolel, ga bil v greh napeljal, ki se od tega sv. kraja imenovati ne sme. Zato gorje vsem, ki pohujšanje dajejo! Naj se ravno vsigdar tako očitne znamnja ne godijo, zasluženi kazni vendar vtekli ne bojo. Sklep. Ljubi moji ! Ne bom se motil, če pravim, da je marsikteri med nami, ki ga že kaka duša, zavoljo njega v pekel obsojena, serdito pričakuje, da bi svojo jezo nad njim hladila. Kaj ti je tedaj storiti, da tako nesrečo od sebe odvališ? Objokuj svoj greh vse svoje žive dni, glej da razsejano pohujšanje z lepim, spokornim življenjem, z izgledom pobožnosti popraviš, delaj pokoro za svojo hudobijo, potem pridi in se zaupljivo bližaj tronu božje milosti, da ti bo prizanešeno in božja pravična jeza potolažena nad teboj. Moli pa tudi za taiste, kteri so od tebe pohujšani in vendar še na zadaje spreobernjeni tje stopili in zdaj znabiti zavoljo tebe še terpijo in željno svojega odrešenja čakajo v vioali. Vi pa, drage duše! ktere se še v nedolžnosti svetite pred božjim obličjem, ne dajte se pohujšati, zogibajte se, varujte se! Ne hodite z razujzdanimi, bežite pred njimi bolj kakor pred strupenim gadom; ravnajte po nauku Jezusovem: „Ako te pa tvoja roka ali tvoja noga pohujša, odsekaj jo in verzi od sebe; ako te tvoje oko pohujša, izderi ga in verzi od sebe ! Bolje ti je hromenu ali z enim očesom iti v življenje, kakor dve roki, ali dve nogi, ali dve očesi imeti, pa verženemu biti v peklenski ogenj." Vsem vam pa v spomin zakličem besedo Gospodovo: „Glejte, da ne pohujšate kterega teh malih, kteri v Mene verujejo, zakaj povem vam, njih angelji vidijo obličje mojega Očeta, kteri je v nebesih." Za božjo voljo, za pet kervavih ran Kristusovih, s po-vzdignenimi rokami vas prosim in zarotim, ne dajajte pohujšanja. Naj vam bodi vedno v strah mlinski kamen in morska globočina! Prizadevajte si temveč, da drugim s svojim čednostnim obnašanjem v zveličanje služite: „Naj se sveti vaša luč, (luč lepega, keršanskega izgleda) pred ljudmi itd." To vam pa pri živem Bogu povem, ako vas na sodbi nobena duša zatožila ali zoper vas pričala ne bo: prav lehko se vam bo takrat godilo, Bog vam bo takrat storil po besedah Jezusovih: „Ako te nikdo ne obsodi, tudi Jes te ne bom: pojdi v miru." Amen. Pridiga na sv. binkoštno nedeljo. (Sv. Duh dela kot ogenj.) „In so se jim prikazali razdeljeni jeziki kakor ogenj, in je sedel na njih slehernega." Dj. ap. 2, 3. V vod. Binkoštni praznik je eden naj veselejših, kijih katoliška cerkev obhaja ; on je dospopolnjenje naše vere in Kristusovih obljub, spomin nove postave nam dane, rojstno godovanje naše preljube matere, sv. cerkve. Beseda „binkošti" pomenja toliko, kakor petdeseti den po veliki noči in so jih že Judje praznovali, (Leo. 23.) v hvaležni spomin, da se je začela žetev, na kteri namen so perve ječmenove snopke darovali; pa tudi v spomin, da je Bog postave dal na Sinajski gori, ko jim je petdeset dni po izhodu iz Egipta Sam Bog svoje zapovedi razglasil. Pa za kolikor više vrednosti je nova zaveza pred staro, ravno toliko tudi naše binkošti stare zaveze prevagajo. Stara postava je bila na dve kamenite tabli zapisana in je Iz-raeljce s strahom napolnovala, nova keršanska postava pa nam je od sv. Duha v serce vlita in nas z ljubeznjo in gnado navdaja. Culi ste prečudno prigodbo binkoštnega praznika, prihod sv. Duha v žarečih jezikih nad apostole, kteri so bili v hiši Marije, sv. Marka matere, zbrani in so željno pričakovali in prosili po sv. Duhu, in Slovenski Prijatel 9 njih sv. želje so se jim spolnile, napolnjeni so bili s sv. Duhom. Sv. Duh se je prikazal v podobi ognja, zato ker tudi dela kakor ogenj. Ogenj ima trojno lastnost: 1. Ogenj vsako reč čisti; 2. ogenj greje, in 3. ogenj zmirom na kviškosili. Te tri lastnosti hočemo danes premišljevati in gledati, da sv. Duh ravno tako dela v našem sercu. Sv. Duh nam k temu premišljevanju daj svojo pomoč ! Razlaga. 1. V žarečih jezikih je prišel sv. Duh nad aposteljne, da naznanja, kaj bode On v njih doprinesel ali delal. Perva moč ognja pa je, da povžije in sčisti, kar je nečistega, kar je zgorenja potrebnega. Tako se v ognju zlato očiščuje žlindre in rije železo, in ravno to je tudi sv. Duh v aposteljnih storil.; Ako ravno so tri leta z Jezusom hodili, vendar so se našle v njih še razne t , slabosti in napačne misli.: Priča tega,/da so se skušali med seboj, 1,' * ^0 bode pervi v Njegovem kraljestvu.3Zdaj so bili prenapeti, zdaj /(/ ■fyf pa v verovanju preslabi in nestanovitni. Le na pozemeljskem je njih serce viselo in raznih predsodkov in nespametnih ver bili so polni. Zdaj pa je prišel sv. Duh nad nje, in na enkrat bili so očiščeni vsega grešnega, vsega posvetnega, terdna je postala njih vera in vse njih življenje in djanje posvečeno. Pa ne le slabosti in pregreškov ogenj sv. Duha očisti, ampak tudi z naj geršimi pregrehami nagnjušena duša se v njem znebi svojih madežev, naj jo le predere tega sv. ognja očiščevavna moč. Nekdaj so mornarji prišli na otok Madejra ; našli so ga vsega z goščo in germovjem obraščenega, KJ tej goščavi je bilo brez števila divjih zver in strupenih kač. Kaj so storili, da so si ta rodovitni otok prisvojili in ga nevarnih stanovavcev strobili ? Nekega dné, ko je veter prav močno pihal, so na raznih krajih goščevje zažgali in s požarom, ki se je po otoku razširil, se niso le dereče zverine in kače pregnale in pokončale, ampak tudi zemlja se je nagnojila, in še bolj rodovitna storila. Na mestu poprejšnje puščave je nastal naj lepši vert sadunosnega drevja in drugih koristnih rastljin. Enako dela ogenj sv. Duha. Poglej si dušo, z grešnimi navadami kakor s temno goščo in ternjem obraščeno, koder nevkročene strasti kakor dereče zveri in strupene kače divjajo. — Da pa le en žark nebeškega ognja šine v to žalostno goščo in pustoto, kmalo se bo spre-obernila v naj rodovitnejše polje vseh čednost. Zatoraj pravi sveti Krizostom: „Po sv. Duhu zadobimo odpuščanje grehov in odložimo vsako nečednost; po Njem postanejo angelji, ki k Njegovej gnadi prihitijo. Ogenj sv. Duha naredi njega, ki je bil prej ves ognušen grehov, čistejšega ko solnce." (Izaj. 4, 4.) 2. Druga lastnost ognja je, d a s v e t i i n g r e j e. In ravno to je ogenj sv. Duha tudi v aposteljnib storil. Kako so vendar, ako ravno so cele tri leta Jezusa slišali,M slabo razumeli skrivnosti božjega kraljestva! kako krive misli, kake napčne zapopadke so o tem ali unem imeli! Tako da jim je Jezus Sam pri svojem vhodu rekel: „Veliko še imam povedati vam, pa vi še ne morete nositi." t-Berž pa ko so sv. Duha prejeli, razlila se je tako svitla luč črez njih pamet, da so na enkrat najskrivnejše resnice spoznali, naj globokejše skrivnosti zapopadli, potopen celega sv. pisma in popolnoma znanje sv. vere. Zdaj so še le zamogli temo malikovanja razsvetiti in modrijane tega svetä njih neuinščine prepričati, ker vsaka zmota je zginila pred njih. Čeravno današnji den sv. Duh ne pride več s takimi vidnimi znamnji nad verne, razliva vendar ravno taisto prečudno luč pravega ,erf, •'„•>,. hK spoznanja nad njimi/In kako smo tega nebeškega razsvečevavca po--f" "v '/'/ri trebni, da nas hudoba peklenska ne zmoti in v večne teme ne za- . ( ; pelje! Zakaj: „Tudi peklenšček povsod svoj ogenj zažiga, pa ta njegov ogenj le napčno luč od sebe daje. Vrednost vsega posvetnega krivo povišuje, da jih je tako mnogo, od te lažnjive luči oslepljenih : da za njo in le za pozemeljskim leta, nebeške zaklade v nemar pušča in se pogubi. Kal