KAKO PRENOVITI POUK SKLADNJE
Olga Kunst-Gnamuš: Pomenska sestava povedi, zbirka Pedagoškega inštituta, Ljubljana 1981, 187 str.
Poleg predvsem konkretnim slovenističnim vprašanjem posvečenih knjižnih novosti, ka- i kršna je npr. Toporišičeva Nova slovenska skladnja, in poleg (izvirnih ali prevedenih) izrazito teoretično naravnanih del, kot sta npr. Južničeva Lingvistična antropologija ali Miščevičev Jezik kot dejavnost, so za razvoj našega jezikoslovja pa tudi za našo jezikovno prakso nadvse pomembna dela, ki sicer odpirajo in rešujejo konkretna jezikovna vpra- ' sanja, a skušajo ob tem čim bolj eksplicirati, utemeljiti in preveriti svoja teoretična izho- I dišča, njihove izvire in metodološke postavke. Tako povezovanje teorije s prakso se je lepo posrečilo Olgi Kunst-Gnamuš v knjigi Pomenska sestava povedi.
Že iz predgovora recenzentke Svenke Savić in iz avtoričinega uvoda spoznamo, da je poglavitni namen tega dela pripomoči k prenovi pouka materinščine v (osnovni) šoli in to prenovo znanstveno utemeljiti. Gnamuševa se zato loteva tudi tistih vprašanj, katerih reševanje - če do njega sploh pride - je največkrat odvisno samo od posebne didaktične nadarjenosti in občutka posameznega šolskega praktika. Naslov knjige je s tega stališča nekoliko presplošen, potreben bi bil vsaj še podnaslov, ki bi nakazoval pot v didaktično aplikacijo jezikoslovnih spoznanj. Gnamuševa organsko nadaljuje smer, zastavljeno že ; v svojih prejšnjih knjigah (posebno v Vlogi jezika v spoznavnem razvoju šolskega otroka,; Ljubljana 1978). Da je prenova jezikovnega pouka, posebno skladenjskega, v naših šolah res potrebna, so jo prepričah izidi lastnih empiričnih raziskav in raziskav drugih piscev (npr. F. Križaj, Razumljive informacije, Knjižnica Sindikati 22, Ljubljana 1979).
46
v naši družbi obstaja velika skupina predvsem telesnih delavcev z nižjo izobrazbo; »ti imajo težave pri razumevanju samoupravnih, strokovnih in znanstvenih besedil, kar jih ovira pri samoupravnem dogovarjanju in samoizobraževanju oziroma izobraževanju ob delu. Podobno se godi otrokom te družbene skupine v šoli. Težave imajo pri razumevanju pomensko strnjenih besedil in celo temeljnih razmerij med stavki (protivno, sklepalno, vzročno razmerje). To jih ovira tako pri učenju kot mišljenju« (glede tega so zgovorni empirični podatki o jezikovnih primanjkljajih učencev v prvem poglavju knjige). Rešitvi sta dve. Prva je znižanje zahtevnosti omenjenih besedil, da bodo razumljiva vsem, ki tem besedilom zdaj niso kos, čeprav so namenjena prav njim. Ni mogoče zanikati, da je visoka umska zahtevnost nekaterih samoupravnih, političnih in drugih besedil nepotrebna in da so zahteve po preprostejšem, razumljivejšem izražanju upravičene, vendar je spričo neusmiljeno naraščajoče zapletenosti sodobnega življenja realna in perspektivna predvsem druga, ofenzivna rešitev: drugače zasnovana jezikovna vzgoja naj »učencu - bodočemu samoupravljalcu - razvije ustrezno zavest o družbenih in spoznavnih vlogah jezika, uzavesti bolj ali manj zapletena razmerja med vsebino in izrazom ter opiše postopke, po katerih vsebine prelivamo v izraz« (3), kajti danes »vsa leta šolanja večine pišočih ne pripravimo za zavestno kontrolo ravni skladenjske abstraktnosti povedi in besedil« (12).
Ko se Gnamuševa vprašanje, kako prenoviti pouk skladnje, najprej poudarja, da mora biti metodika zasnovana znanstveno in večdisciplinarno, da je treba učno-vzgojne smotre najprej teoretično in empirično utemeljiti, potem pa jih »prevesti« v učenčevo praktično in miselno dejavnost - prek njegove lastne dejavnosti bo prišlo do ponotranjenja in avtomatizacije stavkotvornih pravil oziroma spoznavnih procesov, na katerih temelji jezikovna zmožnost
Za uspeh prenove je zelo pomembna tudi izbira ustreznega jezikoslovnega izhodišča, to je teoretičnega modela jezikovnega opisa, ki bi bil podlaga za pripravo didaktičnega gradiva (učbeniki ipd.). Ob vsem spoštovanju do dosežkov strukturabiega jezikoslovja se avtorica vendarle odvrača od pojmovanja jezika kot abstraktnega, samozadostnega sestava. »Ontološko bistvo jezika je (...) družbeno sporazumevanje in vplivanje. Temeljna dejavnost jezika je govorna dejavnost, sestavljena iz množice govornih dejanj, s katerimi spo-ročevalec rešuje praktične življenjske, družbene in spoznavne probleme.« (35) Avtorica posveča veliko pozornost vrednotenju funkcijskega tvorbnega jezikoslovja, vezljivostni teoriji in teoriji govornega dejanja. Doslej pogosto enostranskemu obravnavanju samo propozicijske pomenske sestavine povedi (njene pomenske podstave) se izogne s pozornim prikazom naklonske in sobesedilne sestavine. Pojave osvetljuje s stališča spoznavne in razvojne psihologije. Dobro loči pojma slovnični (skladenjski) vzorec in sporazumeval-ni vzorec ter opozarja na napeta razmerja med slovnično sestavo in sporočilno vlogo (npr. to, da ima pripovedna poved v nekaterih okoliščinah lahko vrednost ukaza ali vprašalna poved vrednost trditve).
V tretjem poglavju obravnava operacije s stavki. Prikazuje tipe jedrnih stavkov, njihovo vlaganje, povezovanje in strnjevanje ter opozarja na večanje aM manjšanje razdalje med pomensko in izrazno sestavo povedi. Zadnja točka tega poglavja je zelo zanimiva in pomembna ne samo z didaktičnega, temveč tudi s širšega družbenega stališča (funkcija no-minalizacij - odtujevalne in nefunkcionalne nominalizacije v birokratsko zastavljenih besedilih).
V zadnjem poglavju se srečujemo s komentiranimi poskusi didaktične operativizacije nekaterih slovničnih poglavij v skladu z izbranim (tvorbno-pretvorbnim) modelom jezikovnega opisa (obravnava pojmov stavčni člen, prilastek, osebek, osebnih zaimkov idr.).
V knjigi je pri sprejemanju tujih teoretičnih postavk zadosti načelne kritičnosti, le pri povzemanju nekaterih konkretnejših rešitev (predvsem iz angleških virov) je mogoče ugotoviti nekaj prevajalske površnosti oziroma premajhno upoštevanje posebnosti sloven-
47
ščine. Tako se npr. na str. 100 trdi, da je bila pri nastajanju stavčne zveze Moža, ki je prepričal Ivana za pregled pri specialistu, so odpustili uporabljena trpniška pretvorba; v angleškem izvirniku je bilo mogoče res tako, toda avtorici se je pri prevajanju samodejno zapisal za slovenščino »naravnejši« tvomik: Moža (...) so odpustili namesto Mož ;e bil odpuščen. Na podobno nerodnost naletimo pri obravnavanju pomena protivnih veznikov Joda in a (124), ko se za poved Ivan je republikanec, a mu ne zaupam trdi, da »temelji na sporočevalčevi postavki o nepoštenosti republikancev in na njegovi neugodni življenjski izkušnji z njimi«. (Sicer pa bi bilo sploh bolje, če bi ponazarjalne zglede, ki so tuji načinu življenja v sodobni slovenski družbi, pri necitatnem povzemanju pogumneje zamenjavali, ne pa prevajali. Ce že ostajamo pri tipičnem zgledu iz ameriškega življenja, pa se nam zdi npr. prevajanje Johna z Ivanom nekako hibridna rešitev.)
V zadevah opisne slovnice se Gnamuševa sklicuje predvsem na Toporišiča (Ss 1976 idr.). Mimogrede zapiše kako opozorilo, ki slovenističnemu jezikoslovju lahko pomeni spodbudo za nove raziskave (npr. glede sestave »pomenskih prostorov slovenskih glagolov« - str. 46). Žal je v knjigi tudi nekaj trditev, ki jim s slovenisučnega, pogosto pa tudi s širšega jezikoslovnega stališča ne moremo pritrditi. To velja posebno za nekatere trditve v zvezi s pojmi hierarhizacija, stavčni člen, skladenjsko-pomenska vloga in udeleženec sporočanja oziroma za razmerja med njimi. Tudi pri stavčnočlenski anaUzi bi si želeU večje zanesljivosti.
Čeprav je pri razlagi pojma hierarhizacija (pomenske podstave povedi) nekajkrat pravilno poudarjeno in ponazorjeno (57, 68), da sporočevalec pri upovedovanju vloge osebka »ne dodeli nujno vršilcu dejanja oziroma nosilcu stanja, lastnosti, poteka, ampak lahko tudi sredstvu, prejemniku, kraju ali tistemu, ki ga dejanje prizadeva« (lepe zglede za ne-vršilca v vlogi stavčnega osebka si sicer lahko ogledamo kar v Toporišičevi slovnici, 475), pa avtorica pozneje na to spet in spet pozablja (61, 155, 182 idr.), kakor da bi šlo samo za posebnost ali izjemo. Zato prihaja do istenja pojmov osebek in vršilec, predmet in cilj ipd. oziroma skladenjskopomenska vloga in stavčni člen (npr. 60, 171, preglednice 173, 180, 181) ter celo propozicija in predikacija (42). O premalo trdno postavljenem razmerju med pojmi z raznih ravnin jezikovnega sestava oziroma z raznih stopenj tvorbnega postopka pričajo tudi formulacije tipa »Jedro propozicije je glagol« (97; glagol je pojem z oblikos-lovne ravnine, v propoziciji temu ustreza pomenska enota povedje), »Določanje pomen-sko-skladenjskih sestavin povedi (razčlenjevanje povedi na stavčne člene) pa je značilen šolski položaj« (135; na stavčne člene razčlenjujemo stavke, ne povedi; stavčni členi niso pomensko-skladenjska, temveč funkcijsko-skladenjska kategorija) ipd. Pojma udeleženec sporočanja ne bi smeh postavljati v neposredno razmerje do pojma stavčni člen (60 idr.), saj je vmes še pojem skladenjskopomenska vloga: v stavčnih parih Tebe so ujeli in Ti si bil ujet, Jože ti je dal knjigo in Ti si dobil knjigo (od Jožeta) vidimo, da ima naslovnik (udeleženec sporočanja) pri raznih stavčnočlenskih vrednostih enako skladenjskopo-mensko vlogo (cilj oziroma prejemnik), razne možnosti hierarhizacije se torej pri tvorb-nem procesu izbirajo šele po določitvi skladenjskopomenskih vlog, ki jih imajo aktanti, v našem primeru udeleženci sporočanja. V zvezi z udeleženci sporočanja naj opomnimo še na mešanje pojmov premi govor in prvotni govorni dogodek (48, 49; pojma sta dobro ločena na str. 161). - Zelo sporna je trditev, da »V nasprotju s podrednimi priredne zveze ne dopuščajo vzvratnega pozaimljanja« (121), tj. rabe zaimenskega poimenovanja kakega pojava, preden je bil v istem besedilu poimenovan neposredno (nezaimensko). Zglede tipa Ker je bolan, je Peter ostal doma. Ker se mu nisem oglasil je Jože mislil, da me ni doma ipd. imamo za slovnično napačne (razen če se odpovemo koreferenci med zaimensko in nezaimensko izraženimi sestavinami), torej je vzvratno pozaimljanje nedopustno tako za priredne kakor tudi za podredne zveze.
VeseU nas jezikovna, posebno terminološka izčiščenost besedila, saj znova dokazuje, da v slovenščini že zanesljivo obvladujemo novo, široko spoznavno območje. Dosledno se
48
v knjigi uporabljajo izrazi jezikovna zmožnost, pretvorba, pomenska sestava, govorno de- | janje ipd. (namesto prejšnjega lingvistična kompetenca, transformacija, semantična i struktura, govorni akt ipd.), nekaj nepotrebnega omaliovanja je še med izrazi sobesedilo in kontekst, zaznamujoče in označevalec, skladenjskopomenski in pomensko-skladenj-ski; pojasniti bi bilo treba razmerje med izrazoma pomenski prostor glagolskega dogodka in glagolski pomenski okvir (sta to sopomenki?).
Avtorica se zelo trudi za nazornost in preglednost svojega obravnavanja. Poživlja ga z množico risb, shem in preglednic, s povzetki na odločilnih mestih v besedilu ter z vsebinsko bogatimi in komunikativnimi naslovi poglavij in podpoglavij - žal je njihova hierarhija grafično premalo razvidna. (Tu si dovoljujemo še kritično pripombo glede zunanjega videza knjig iz zbirke Pedagoškega inštituta: na platnicah človek komaj najde drobno natisnjene naslove del in imena njihovih piscev, z velikanskimi črkami pa je zastopan i založnik.) \
Empirični podatki, na katere se Gnamuševa opira, njena preudarnost pri njihovi presoji i in sodobnost pri oblikovanju teoretičnega modela za jezikovni opis, velik smisel za didaktično operativizacijo teoretičnih dognanj ter zavzetost pri družbeno pomembnem prizadevanju za prenovo pouka materinščine v naših šolah so odlike, spričo katerih prej omenjena vprašanja in pomisleki ne morejo spodbiü temeljne vrednosti knjige Pomenska sestava povedi. Njihov namen je opozarjanje na »interese« ene izmed številnih ved, ki vstopajo v avtoričine večdisciplinarne raziskave. Zato knjigo skupaj s Svenko Savič priporočamo širokemu krogu bralcev, posebno pa šolskim praktikom, sestavljalcem učnih programov in piscem učbenikov. Zaradi desetletne praznine v metodiki slovenskega jezika na Filozofski fakulteti v Ljubljani bo prav prišla tudi njenim diplomantom, čeprav je po j svojem ponazarjalnem gradivu in namenu naravnana predvsem na osnovnošolsko problematiko.
Janez Dular Filozofska fakulteta v Ljubljani