Malopridni Lukec
Lukec je bil že od inladih nog jako neotesau iu maloprideu deček. Že poprej, predno je v šolo hodil, bil je zmeroin uinazan iu raztergan. Poleg vsega tega je imel še to gerdo navado, da je dražil pse in mačke, kjer koli jih je srečal. Vse to je dovolj kazalo, da Lukec ni bil deček, kakoršen bi bil moral biti.
Ko je začel Lukec v šolo hoditi, ni se prav nič poboljšal, temveč postajal je še hudobuejši, negoje bilpoprej. Vsi opoinini dobrega učitelja so bili zastonj. Kjer koli je bila kaka huka in buka, gotovo je bil Lukec zraven; ako se je kje kaka nesreča zgodila, bil je Lukec zraven; ako so se otroci kje potepli, bil je Lukec zraven; z eno besedo: ni ga bilo dneva, da binebilLukec kaj napačnega napravil. A mačke in psi, ti so še le imeli pravo pokoro ž njim. Kedar je šel Lukec v šolo, vsakega psa je moral podražiti ali udariti; zato so pa tudi psi lajali brez kraja iii konca, kedar so videli, da gre Lukec po cesti. Tudi inačkam se ni boljše godilo. Ako je katera sedela na oknu ali pred vežnimi vratmi, vsako je povlekel za rep, ali pa kamenček zalučal vanjo. To se ve, da so včasih serditi psi tudi Lukca izplaeali, ter ga dobro oklali, in mačke gerdo ogreble.   Ali vse to ni Lukca poboljšalo.
Nekega dne pride v vas tujec, ki mu so Lah rekli. Kazal je jako hudobno, repato opico, ter je ž njo vsakoverstne umetelnosti in šale uganjal. Otroci so, se vč da, v celih tropah hodili za opico, ter so se na vse gerlo smijali, kedar se jim je kaj posebno dopalo. Tudi Lukec je bil v tem kolobarji. Ali on ni bil zadovoljen, da bi bil opico le od strani gledalin se smijal, kakor drugi otroci, ampak on je opico tudi dražil se šibo, ki jo je imel v roki, ter jo je v eno mer drezal in zbadal ž njo. Opica je skakala na vse strani in mu serdito kazala zobe; bila bi mu tudi gotovo skočila v obraz, ako bi je ne bil Lah čversto deržal na
- 10 —
vevižici.    Lah je tudi Lukoa svaril,  naj   bode  pri mifu;  pa zastonj, — Lukca se nobena dobra beseda ne prime.
Naposled vzame Lah svoj klobuk in prosi radovedne gledalce, ki so od strani zijala prodajali, da bi mu kaj podavili. Le za roalo časa popusti verižico, na katerej je bila navezana opica. Ta hip se izterga razdražena, divja žival od svojega gospodarja, skoči na Lukčevo glavo, verže mu kapo raz glave, prime ga se svojimi ostrimi zobmi za lasč, tergatako neumiljeuo ruka in skube z nohttni, da je bilo človeka le strah gledati. Predno se Lah spomni, kaj je, in predao priskoči ubogemu Lukcu na pomoč, bil je že Lukec v velikej nevarnosti. Upil in razsajal je, kakor bi bil na razbeljenim ražnji, in za malo časa je bil ves kervav in odert Bog zna, kaj bi bilo ž njiin, ako bi ga ne bil Lah še o pravein času rešil razdražene opice.
Lukec je raoral zaradi ran, ki niu jih je naredila opica, sskorej dva tedna ležati. Tudi inu so za, ves čas njegovega življeaja ostale velike brazge na obrazu, kot znameaje opičinih ostrih nohtov. Pae je bila pri vsein tem še velika sreča, da mu opica ni oči izgrebla, sam Bog ga je obvaroval te nesreče. — Vendar Lukca tudi to še ni zrnodrilo!
Izstopivši iz šole na veliko veselje svojega učitelja, katerenra je bil pae pravi križ v šoli, vzel ga je oče h gospodarstvu. Nu, tudi tukaj ni bil Lukee nič boljši, nič pametuejši, nego je bil v šoli. Kakor je prej dražil mačke in pse, tako je zdaj pri vsakej priložnosti terpinčil konje, vole in drugo živino. <5e je šel kam z vozom, naložil je vselej toliko, da so konji klecali pod težkim bremenoin, a on jih je pretepal, da je bilo žalost gledati. Če je pa šel s praznim vozom, vozil je, kakor bi iz pekla bežal; vsak se je bal, da bi ne srečal ujego-vega voza; kajti, da bi se bil Lukec koinu z vozom ognil, o tem se njemu še nikoli sanjalo ni, naj bi se bile tudi vse osi polomile, bodi si pri njegovem, ali čijem drugem vozu, to je bilo njeniu vse eno. Vsakedo se je čudil, da tako prederznemu ia neotesanemu človeku stoji še glava na rarnab.. Tudi so ljudje prorokovali, da se njegovo življenje ne bode dobro izteklo. Prigovor pravi: Verč gre na vodo, dokler se ne razbije; in tako se je naposled tudi Lukcu prigodilo; kajti komur ni sovetovati, temu se tudi ne more pomagati.
Nekega dne gre Luka z vozom v gozd, ia zopet je gonil konje po svojej starej navadi, kakor bi ga same pošasti podile. V največjem diru naleti na nekem oglu na druga s težkiin tovorotn obložena kola. Vozaik se ni inogel tako hitro s poti ogniti, a Lnka v svojej terini tega tudi ni hotel storiti, in vozova se tako drug ob drugega zadeneta, da so se vse osi poloraile in Lukatov voz se še cel6 v bližnji jarek preverne. Največja nesreča je bila pa to, da je Luka prevergel uzde preko sebe, konji se splašijo, poteguejo voz iz jarka, Luka se v nzde zaplete, ia — o joj žalost! v strašnih bolečiflah pod konjskirni kopiti, ves raztergan, svojo dušo izpusti.
Otroei! glejte kouec mladega čioveka, ki mu za dobre nanke ni bilo mar. Lukec je bil zdrav ia čverst mladenič,-pa je vendar moral žalostno umreti, ker je delal vse po svojej termi in po svojej neumnej glavi. Ljudje so ga obžalovali, oče in mati sta jokala; pa kaj pomaga po toči zvoniti, Lukec je raoral žalostno končati svoje življenje, ker ni ubogal panietnib in dobrih ljudi! —
F