To je trd recept... Osebni dohodki negospodarskih organiza-cij so spet odmrznjeni, hladilnik je za nekaj časa izklopljen. Mnenja o koristnosti tega ukrepa so bila deljena že takrat, ko so ga sprejemali, vendar pa je najlažje ocenjevati situacijo sedaj, s perspektive enega leta. Da se ne bi spuščali v brezplodno komentiranje, smo se raje odločili povprašati za mnenje tiste, ki se na to najbolj spoznajo. Obiskali smo torej nekaj gospodarskih in negospodar-skih organizacij in odgovorne pobarali, kaj menijo o tem stabilizacijskem ukrepu, ki naj bi zavrl inflacijo in druge nevšečnosti našega časa. Takole so govorili: Mirko DAMJAN, ravnatelj osnovne šole »Valentina Vodnika« Menim, da je bil za šolstvo, zlasti še za osnovne šole, ta ukrep zgrešen. Tako in tako smo v stalnem zaostanku za gospodarstvom, nastala situacija pa nas je še bolj prizadela. Če primerjamo statistiko finančnega stanja šolstva s stanjem v drugih vejah, potem bomo dobili pravo sliko. Vsi prosvetni delavci, to lahko rečem za svoj kolektiv in tudi za druge, se zavze-mamo za verifikacijo družbenega dogovora, ki je bil podpisan leta 1972 tik pred zamrzni-tvijo. Določila tega dogovora moramo takoj izvršiti. Borimo se, da bi do začetka novega šolskega leta sprejeli nov sporazum, s ka-terim bi natančneje zajeli kritično stanje osnovnega šolstva. V okviru tega dogovora bo treba vsem kategorijam zaposlenih v prosveti povečati osebne dohodke, tako da bomo prišli vsaj v soglasje z družbenimi službami, da ne rečem celo — z dohodki v gospodarstvu. Moramo pa vedeti tudi to, da bi ob primerjanju kvalifikacijske strukture v gospodarstvu in v osnovnih šolah naleteli še na večje absurde. Večina nas je v šolah že z višjo izobrazbo (tudi učitelji v nižjih razredih) in z ozirom na to je razkorak resnično velik. Nov sporazum bi moral abso-lutno upoštevati uskladitev posameznih pa-nog znotraj družbenih služb. Sedaj so razli-ke prevelike, zato prihaja do precejšnje fluk-tuacije. Na tem področju bi morali doseči večjo enotnost in to čimprej, ker bomo le tako preprečili odhajanje prosvetnih delav-cev. Apelirati samo na zavest danes ne za-došča več ... Bojan JURČIČ, načelnik za gospodarstvo pri Skupščini občine Ljubljana-Šiška V prvih mesecih letošnjega leta so se osebni dohodki povečali mnogo manj, kot pa so se podražile življenjske potrebe. Po ne-katerih podatkih ugotavljamo, da realen standard delavca v primerjavi z lanskim ob-dobjem pada za približno 5%, v negospodar-stvu pa celo za 11 %. Če ti podatki resnično držijo, potem moramo takoj ugotoviti, da zamrznitev osebnih dohodkov ni dosegla za-željenega učinka. Nadaljevanje takšne situa-cije bi prav gotovo privedlo do določene stagnacije gospodarstva in posledice bi bile lahko usodne, saj ima vsaka stagnacija ve-rižne učinke. Če torej nismo dosegli zaželje-ne stabilizacije, potem bo potrebno iskati druge načine, s tem da bi pri osebnih do-hodkih morali doseči vsaj približno ravno-vesje s podražitvami. Seveda se zastavlja vprašanje, kje dobiti sredstva za zvišanje OD v negospodarstvu. Sprejeti družbeni dogovori omogočajo, da občinski proračuni lahko povečajo sredstva za bsebne dohodke za 9 %, samoupravne skupnosti pa celo do 12 %. Kljub temu v naši občini ne moremo zvišati osebnih do-hodkov za več kot 4 odstotke, kar je enako proračunskemu planu v lanskem letu. Tudi samoupravne skupnosti, predvsem TIS, ki ima zagotovljenih 12 % več sredstev kot lani, ne bodo mogle kriti višjih dohodkov. Dr. Janez SCHROTT — vodja splošne službe — ZDRAVSTVENI DOM ŠIŠKA Tudi v medicini je zadnje čase vse bolj prisoten problem fluktuacije — odhajanja naših strokovnjakov v inozemstvo. To odha-janje ima svoje pozitivne lastnosti, ki jih ne smemo prezreti: izpopolnjevanje na stro-kovnem področju, učenje tujega jezika ipd., vendar pa se na drugi strani kaže nov pro-blem, saj se strokovnjaki prav zaradi nizkih osebnih dohodkov le redko vračajo v domo-vino. Nizke osebne dohodke skušajo delavci na tem področju zvišati z nadurnim delom, kar vpliva tudi na kakovost dela. Nizki oseb-ni dohodki zmanjšujejo človekovo ustvarjal-nost. Morali bi biti vsaj tako visoki, da mu omogočijo, da se ves posveti svojemu delu — ob ustrezni eksistenci seveda. Zamrznitev osebnih dohodkov je primitiven ukrep. Ima-mo države z visokimi osebnimi dohodki, pa zaradi tega niso šle v inflacijo. Bolj smotrno bi bilo poiskati način, kako stimulirati pro-dukcijo. Boljše vrednotenje vliva Ijudem večje veselje do dela. Zadržanje cen in plač — to je trd recept in ni najbolj posrečen. Nisem gospodarstvenik, ampak to vidim. To so v naši stroki šibke točke. Zamrznitev do-hodkov ni primeren ukrep za sanacijo go- spodarstva, to povzroča destimulacijo, celo pasivno rezistenco. Pri nas v medicini ne bi bilo človeško, če bi različno delali za raz-lične plače. V zdravstvu ni druge rešitve: ali greš v inozemstvo, ali pristaneš na dane pogoje. Ljudje pri nas tožijo, da so v finančnih težavah. Prosveta in zdravstvo sta dejav-nosti, ki zaostajata. Moti me tudi, da smo zgradili pred desetimi leti zdravstveni dom, ki smo ga opremili, dali lep instrumentarij, ki pa se je skozi leta obrabil. Naša širša skupnost, razen naših delavcev v zdravstve-nem domu, za obnovo ni prispevala ničesar. Celotno dodatno opremo smo financirali iz fonda za osebne dohodke, danes pa si zaradi nizke ravni le-teh tega ne moremo več pri-voščiti. V ceno naših storitev ni vračunana razširjena reprodukcija. Pri nas ljudje sploh niso seznanjeni z odmrznitvijo osebnih dohodkov. Višina vsote za zdravstvo je določena y fondih za zdrav-styo in socialno zavarovanje. Sredstva razpo-rejajo po nekem vrstnem redu: hrana, zdra-vila... Kar ostane, gre zdravstvenim služ-bam. Mi v zdravstvu ne mislimo samo na delitev denarja, dejstvo pa je, da ljudje opa-žajo razlike v osebnih dohodkih in to jih prizadene... Bojan ŠTULAR — sekretar podjetja »TIKI« Vsak administrativen ukrep v gospodarski sferi povzroči določene anomalije. Ravno ta-ka anomalija je povzročena s tem, da ima-mo na eni strani zamrznjene osebne dohod-ke, na drugi strani pa neprekinjeno zviševa-nje cen. Z ozirom na to lahko rečem, da v podjetju nimamo dobre perspektive. Mi ni-smo zajeti z zakonom o zamrznitvi osebnih dohodkov, toda delno ga čutimo zaradi sa-moupravnih sporazumov, ki jih nismo korigi-rali. To je postal zelo pomemben vzrok za fluktuacijo. Po mojem mnenju bi rast oseb-nih dohodkov v negospodarstvu morala biti sinhronizirana z rastjo osebnih dohodkov v gospodarstvu. Žal pa ni bilo nikoli tako. Konkretno v naši delovni organizaciji se ne moremo pohvaliti, da smo z osebnimi do-hodki kaj dosti napredovali, ker nam to močno ovira samoupravni sporazum elektron-ske industrije. Podjetje mora namreč plačati davek zaradi prekoračitve sporazuma o masi osebnih dohodkov. V primerjavi z lanskim letom nismo pre-koračili meje. Iz tega razloga se srečujemo z zelo resnim problemom fluktuacije delav-cev. Prihaja celo do tega, da tovarno v enem mesecu zapusti dvajset Ijudi. Investirali smo nove investicije, ki pa jih zaradi pomanjka-nja reprodukcijskega materiala na domačern trgu še nismo oživeli z najoptimalnejšim iz-koristkom. Delovni fond, sredstva dela so se povečala, s tem pa je padla akumulacija. Samoupravni sporazum predvideva kot glav-ni del osebnih dohodkov samo akumulačijo. Normalno je, da so naši osebni dohodki y nominali/v osnovi, ostali isti, oziroma stagni-rali. Razumno gospodarjenje zahteva določe-ne investicije, toda zaradi reprodukcijskega materiala se zastavlja vprašanje optimalnega izkoristka sredstev naloženih v investicije in proces se nadaljuje ... Stane GRIČAR — vodja stroškovnega pod-ročja — AVTOMONTAŽA Če smo šli na samoupravno sporazume-vanje pri delitvi osebnih dohodkov, mi ne gre v račun, čemu potem zamrznitev. Čemu zamrznitev, če smo podpisali, da se bomo dogovorov držali. Če je prišlo do ukrepa zamrznitve, potem so bile določene dejav-nosti z zelo visokimi dohodki, ki so dosegale najvišje faktorje stimulacije. Mislim, da so to banke, zunanja trgovina in nekatere druž-beno-politične organizacije. Te organizacije so verjetno imele tako visok poseben dobi-ček, da jim ta zamrznitev ni predstavljala velikih težav. V gospodarstvu ni bilo zamrznitve, ker ni bilo potrebno. Poleg tega nismo dosegli ma-ksimalnih faktorjev stimulacije. Dohodek ni naraščal paralelno s produktivnostjo, ker so se povečevale cene in zakonske dajatve. V letu 1971—1972 smo osebne dohodke povečali za 1 % na zaposlenega, v letošnjem letu pa za 4%. Toda sedaj imamo še dodatne težave zaradi povečanja cen, ki gre že čez yse me-je, pa tudi zaradi rasti stroškov življenjske-ga standarda nasploh. Iz neposredne proiz-vodnje imamo velik pritisk za povečanje o-sebnih dohodkov. Imeli smo zelo ostre in ze-lo resne diskusije. Angažirali smo vse družbe-nopolitične dejavnike, da bi lahko razjasnili stanje in da bi lahko uresničili povečanje o-sebnih dohodkov za 5 % do 6 %, V neposred-ni proizvodnji bomo povečali še za več. Dvo-mim v izboljšanje situacije y gospodarstvu, ker zaradi težavnega položaja v šolstvu in zdravstvu pričakujemo še dodatne obvezno-sti do družbe. To pomeni, da bo gospodarstvo še v slabšem položaju. Mirko KORINŠEK — direktor kadrovskega sektorja — COLOR MEDVODE Jaz sem proti administrativnemu ukre-panju. Smatram, da se tudi s samoupravnim sporazumevanjem lahko veliko doseže. Zdi se mi celo, da je tak administrativen ukrep v nasprotju z ustavo, ker y ustavi piše da je osebni dohodek neodtujljiva pravica držav-ljana. Urejevanje osebnih dohodkov na tak-šen način nikakor ni delitev po delu, vsaj zdi se mi, da ni. Ce pogledamo razmerje med družbenimi organizacijami in gospodar-stvom, lahko ugotovimo da so prve v ne-enakem položaju. V bistvu so že samouprav-ni sporazumi neka oblika zamrznitve osebnih dohodkov. V tem letu smo za 45 % povečali dobiček podjetja v primerjavi z lanskim le-tom in to nam po samoupravnem sporazumu omogoča, da za 5,2% povečamo osebne do-hodke. To bo neenakopraven položaj nepro izvodne sfere, tistih ki imajo zamrznjene osebne dohodke, še povečalo. Moram opo-zoriti še na eno. Družbena dejavnost je v glavnem skoncentrirana v gospodarskih sre-diščih ali pa v velikih mestih. To ne velja za dislocirano industrijo. Zastavlja se vpra-šanje kadra, in pa to, kako izvajati plan razvoja. Ljudje raje delajo v večjih mestih, zaradi česar je pred nas zastavljen problem dodatnega nagrajevanja, v nasprotnem pri-meru naši strokovnjaki odhajajo. Povpraše-vanje po strokovnih kadrih pa je večje kot ponudba. Tekst in fotografije: Nada Amanovič