Strah v cerkvi
troci ljubi! dobro vem da radi prebirate resnieue zgodbe, ki so se na tem ^ali onem kraji dogodile.  Zato vam hoeem tudi jaz povedati, kaj se rai je
v mojih raladih letih pripetilo. — In da mi bodete raje verojeli, naj vam opišem tudi kraj, kder sera bil doma. Dobro vem, da ste vže slišali o ,,Križnej gori," nekdaj zelo slovečej poti božjej. Ta gora, z lepo roraarsko eerkvijo sv. Križa, farovžem in romarsko hišo na vrhu,   na Notranjskem je mej Oirknieo in Ložem.
Z višave. vzlasti iz zvonika, ki stoji prosto poleg cerkve, imaš kaj lep razgled po Cirkuiškem jezeru, Oblokah in po vsej krasnej ložkej doliui. Doli pod Križno goro na vzhodnej strani je staro mesto Lož z veliko razvalino starega in iraenitnega grada, katerega so baje kruti Turki razdjali. Od ložkega raesta proti velikanu Snež-niku prideš po cesti v cetrt ure do lepe, velike, jedno-nadstropne hiše, ki stoji na samem, to je starotržka čvetero -razredna ljudska šola — in to je bil nekdaj moj dom. Tii sem preživel svoja otroška zlata leta, tii sem hodil v šolo ter po-magal cerkvenikovemu hlapcu zvoniti, pri službi božjej strefii i. t. d. —• Nu zdaj lehko uganeš, dragi čitateljeek moj, da je moj dragi oče bil učitelj, ki je ob enem oskrboval tudi cerkveniško službo.
Od šole je Staritrg oddaljen kakega pol kilometra. To ti je lepa, velika vas v vznožju hriba, ki mu ljudje pravijo »Ulaka." VTrhu vasi stoji čedna in pro-storna farna cerkev sv. Jurija, v katero prideš od vaške strani po stopnieah gori, od župnijske strani pa po stopnicah doli. — Zvonik stoji, kakor na ,,Križnej gori," na jnžnej strani cerkve kake tri raetre daleč. V tej cerkvi tedaj se mi je bil strah prikazal.
Bilo je vže proti večeru v jeseni 1834. leta — v dobrein spominu mi je še zaradi bogate letine. Eajnki oče, Bog daj njegovej blagej duši večni mir in pokoj, reče mi, da naj grem zvonit ,,angeljevo češeenje" ali ,,zdravo Marijo," ker hlapca ni bilo ravno doraa. Urno in veselo hitim, da izpolnim oeetovo povelje. Ko odzvonim, zaprem železna vrata pod zvonikom za seboj. Po tem stopim v cerkev, zapahnera tudi tii velika eerkvena vrata, ter koračim po temnej cerkvi proti velikemu oltarju, da bi v svetilnici pripravil večno luč za prihodnjo noč, — kar plane gr6zna kosmata prikazen s svitlimi očmi in velikimi rogovi od stran-skega oltarja naravnost proti meni. Bil sern deeek, stoprav devet let star, in po-guma sein vender še imel toliko, da sem skočil k svetilnici a svojega dela opra-viti nisem raogel, ker sem se tresel od strahu, kakor šiba na vodi, ter sem vedno gledal v črno pošast. Uberem jo, kolikor sem le mogel, k stranskim vratom, zaloputnem jih za seboj, ter bežim navzdol proti šoli. Od samega strahu nisem mogel domaeim povedati, kaj se mi je prigodilo; vržem cerkvene ključe tja ter upijem: nOj strah, strah v cerkvi!" Oče pokliče kovača Jakopa, da gresta gledat, kaj je v božjem hrarau. Ali komaj prideta do stranskih cerkvenili vrat, osupela Sujeta strašno trkanje po vratih od znotraj. Skoraj bi bila še onadva zbežala a »pogum velja" reče sosed Jakob, odpre polovico vrat — in glej! zdajci plaae in telebi grozovit kozel iz cerkve, da bi bil skoraj kovača Jakoba na tla podrl. Bil je K . . . . zev mulec. Zna se, da se je grozen strah takoj izpremenil v velik smeh in krohot.
Prigovor pravi: ,,Strah je v sredi votel, okolo kraja ga pa nie ni" in to je resnica. Otroci dragi! bojte se Boga, bodite poslušni in pridni ter se priporočite vsak dan svojeinu dobremu angelju varu-hu, pa vam se nobenega strahu ni treba bati.                                                                                                           J. R—lj