1 Kranj, 2018 2 Izdal: Gorenjski muzej, zanj: mag. Marjana Žibert, direktorica Avtorici besedil: Anja Poštrak, mag. Barbara Kalan Uvodno besedilo: dr. Jože Dežman Oblikovanje: Tjaša Štempihar, Studio okus, d. o. o. Jezikovni pregled: Iza Lucija Korošec Fotografije: Gorenjski muzej, Gornjesavski muzej Jesenice, Boštjan Gunčar, mag. Barbara Kalan, Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika Ravne na Koroškem, Narodna in univerzitetna knjižnica, Anja Poštrak, Zgodovinski arhiv Ljubljana (Enota za Gorenjsko Kranj), internetni viri (http://www.encyclopediaofukraine.com, https://archive.org, https://commons.wikimedia.org, https://en.wikipedia.org, https://sl.wikipedia.org/ wiki/Slika:Big_four.jpg, https://www.espreso.rs/vesti/drustvo/40418/na-predlog-ruskih-astronoma-mihajlo-pupin-dobija-svoju-planetu) Muzejski predmeti: Gorenjski muzej, Gornjesavski muzej Jesenice, Majda Hafner, Mestna knjižnica Kranj, Mišo Serajnik, Vojaški muzej Tabor Lokev Skeniranje: mag. Barbara Kalan, Mateja Likozar Tisk: Jagraf, Trboje Naklada: 300 izvodov Cena: 8,00 € Gorenjski muzej Tomšičeva 42 4000 Kranj www.gorenjski-muzej.si Razstavo in katalog sta omogočila Mestna občina Kranj in ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. Vsebina 3 Gorenjski pogledi 1918–2018 4 Proč z Avstrijo!: 33 dni Države SHS 6 Veličanstvo, prepozno je!: iz Avstrije v Jugoslavijo 8 Ustanovitev Narodnega sveta v Ljubljani in 10 oblikovanje slovenske državnosti Umik avstro-ogrske vojske čez ozemlje Države SHS 12 Ustanovitev Države Slovencev, Hrvatov in Srbov 15 Kako je bilo na Gorenjskem: praznik jugoslovanske svobode 18 Narodna vlada SHS v Ljubljani – prva slovenska nacionalna vlada 20 Gorenjci v Narodni vladi SHS 22 Josip vitez Pogačnik 22 Dr. Janko Brejc 23 Prelat Andrej Kalan 23 Dr. Pavel Pestotnik 24 Dr. Lovro Pogačnik 24 Dr. Ivan Tavčar 25 Dr. Karel Triller 26 Bolje se je sprijazniti z okupacijo, kot pa izzvati konflikt 27 Italijani na Gorenjskem: Zgornjesavska dolina, Bohinj in Sorica 29 Država SHS in boji za severno mejo na Gorenjskem 32 Prvi boji za severno mejo na Ljubelju 34 Boji za severno mejo na Karavankah 36 Povojno snovanje meja v Parizu 39 Jeseniški trikotnik 42 Mihajlo Pupin in njegova vloga na pariški mirovni konferenci 44 Dr. Ivan Krizostom Schwegel (Švegel) 45 Slovenski poraz na Koroškem in oblikovanje meja Kraljevine SHS 46 Prva slovenska znamka verigar 50 Sprememba denarnega sistema: krona je na »umoru« 52 Viri in literatura 54 Gorenjski pogledi 1918–2018 4 Med letoma 2014 in 2018 izstopajo spominski dogodki z oblikovanjem in s sporočilom med kvalitetnejšimi ob spominjanju na prvo svetovno vojno v slovenskem dosežki slovenskega spominjanja na prvo svetovno vojno. kulturnem prostoru tako po množičnosti kot po spreminjanju spominske pokrajine. Veseli smo, da je Leto 2018 poteka v soočanju s koncem prve svetovne tudi Gorenjski muzej del te velike kulturne prenove. vojne in njenimi posledicami, pa tudi v razmisleku, kaj Gorenjski muzej je sodeloval pri postavitvi prve smo dosegli in kako se s prvo svetovno vojno ukvarjati muzejske prezentacije prve svetovne vojne v Sloveniji. v prihodnje. Naj omenim, da Nemška zveza za oskrbo Leta 1989 sem v Muzeju Tomaža Godca s pokojnim vojnih grobov na svoji spletni strani objavlja število Tomažem Budkovičem, Jankom Stuškom in drugimi padlih na današnji dan pred stotimi leti, pod številko člani Malega vojnega muzeja iz Bohinjske Bistrice, pa se vrtijo imena nemških padlih. Danes, 1. avgusta z arhitektom Markom Smrekarjem in drugimi sodelavci 2018, ko pišem te vrstice, je na tej strani zabeleženo, pomagal postaviti razstavo o dogajanjih na soški da je na današnji dan pred stotimi leti padlo 819 fronti in v Bohinju. Veseli smo, da je Občina Bohinj poimensko znanih nemških vojakov. Po doslej zbranih odkupila dragoceno zbirko Malega vojnega muzeja podatkih je leta 1918 padlo več kot 300 Gorenjcev, in smo jo lahko leta 2015 vključili v prenovljeno stalno nimamo pa natančnih datumov smrti, da bi se lahko razstavo o zgodovini Bohinja v Godčevi hiši. tudi mi tako nazorno srečali z vojnim razdejanjem. Konec prve svetovne vojne je za sabo pustil drugačen Spominski cikel 2014–2018 smo v Gorenjskem muzeju svet, kot je bil na njenem začetku. Razpadli so začeli leta 2014 z razstavo in s katalogom Mirno vojaki avstro-ogrski, ruski in osmanski imperij. Na ruševinah spite večno spanje: Gorenjska in Gorenjci 1914–1918, prve vojne se začne porajati druga in prav ozemlja ki ga je pripravila odlična projektna skupina. razpadlih imperijev so območja, kjer se množi nasilje. Temeljni dosežek tega projekta je bil (ob predstavitvi Tega se moramo zavedati zlasti, ko ocenjujemo zgodovinskega razvoja, pokopališč in spomenikov slovenske težave z mejami po letu 1918, zmagoviti žrtvam ter bibliografije) predvsem seznam gorenjskih izhod iz druge svetovne vojne s pridobitvijo ozemlja, žrtev prve svetovne vojne z več kot štiri tisoč imeni. a tudi vstop v totalitarni stalinistični okvir. Poseben Tako je Gorenjska dobila najbolj dopolnjen seznam slovenski dosežek pa je izstop iz jugoslovanskega soda žrtev med slovenskimi pokrajinami, čeprav ocenjujemo, smodnika leta 1991 s kratko zmagovito vojno. A po da nekaj sto žrtev še ni popisanih. stotih letih od konca prve svetovne vojne še vedno urejamo mejo s Hrvaško, ki poteka nekako po meji Leta 2017 sta Barbara Kalan in Anja Poštrak z imenitno med habsburškim in ogrskim delom imperija. razstavo in s katalogom V roki puškica, doma pa ljubica: leto 1917 na soški fronti in v zaledju Gorenjske razširili Avstrijci že nekaj let pripravljajo državni projekt 100 let vsebinsko zanimanje od vojaškega dogajanja tudi na republike Avstrije. V njem posebej opozarjajo na prelomne strahovite posledice vojne v vsakdanjem življenju obletnice avstrijske zgodovine: 1848 – leto revolucije, gorenjskega prebivalstva. Tudi ta projekt je s svojo vsebino, 1918 – ustanovitev republike, 1938 – anšlus in novembrski 5 pogrom nad Judi, 1948 – mednarodne človekove pravice Z razstavo in s katalogom Proč z Avstrijo!: 33 dni za republiko, 1968 – gibanje 1968. Tudi v Sloveniji se Države SHS Barbara Kalan in Anja Poštrak umeščata spominjamo teh osmic, le da leto 1938 pomeni tudi Gorenjsko in Gorenjce v to prelomno obdobje. Bili so v stopnjevan teror nad koroškimi Slovenci, da leta 1948 središču dogajanja. Predsednik Narodne vlade je bil Josip Jugoslavija s stalinističnim blokom zavrne splošno Pogačnik, poverjenik za notranje zadeve Janko Brejc, deklaracijo o človekovih pravicah, kot slovensko poverjenik za poljedelstvo Andrej Kalan, poverjenik za konstitutivno letnico pa dodajamo leto 1988, ko promet Pavel Pestotnik, poverjenik za narodno obrambo slovenski protikomunistični upor ob aferi JBTZ dozori v Lovro Pogačnik, poverjenik za trgovino in industrijo dr. zahteve po demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije. Karel Triller, poverjenik za prehrano pa Ivan Tavčar. Torej je bilo šest Gorenjcev med trinajstimi člani prve Narodne Če za Avstrijo leto 1918 pomeni ustanovitev republike, vlade. Njihove biografije kar kličejo po tem, da se bomo se za Slovenijo takrat začnejo divji časi. Z Avstrijci se še spraševali, kakšni ljudje so to bili in kaj se je z njimi za meje borimo tudi z orožjem, slovenske meje so dogajajo po koncu delovanja v Narodni vladi. rezale velike sile tako, da je dobršen del narodnega telesa ostal izven Jugoslavije, pa tudi sama Jugoslavija Prav tako je zanimiv izbor tem z Gorenjske, ki izstopajo je dala možnosti za nesluten razcvet slovenskega v prelomnem času. Pomembni so bili borci za meje, od gospodarskega, kulturnega in drugega ustvarjanja, Maistrovih do diplomatskih, med katerimi izstopata a ni uspela rešiti temeljnega problema, to je Mihajlo Pupin in Ivan Švegel. Lahko se vprašamo, mednacionalnih napetosti med jugoslovanskimi narodi. kako to, da so na Bledu postavili zahvalni spomenik Pupinu, ker je posredoval, da je jeseniški trikotnik Ideološka redukcija zgodovinskega spomina po volji pripadel Jugoslaviji, za to nič manj zaslužnega titoističnega režima je brisala dosežke vseh režimov domačina Ivana Švegla pa so pustili v pozabi. pred sabo, da bi bil titoizem navidezni odrešenik vsega Švegel, poslanec in minister v prvi Jugoslaviji ter in vseh. V teh kampanjah izbrisa je svojo zatemnitev upornik proti nacionalsocialistom, je po zaplembi doživela tudi prva slovenska Narodna vlada, pred njo pa graščine Vilsonija v Grimščah zadnja leta svojega tudi mnogi pomembni Slovenci in prebivalci Slovenije. življenja preživel v graščinskem hlevu, domačini so ga V Gorenjskem muzeju smo leta 1996 z veliko razstavo klicali konzul. Vojaški del spopadov za severno mejo in s katalogom vpeljali v slovenski javni spomin Janeza na Gorenjskem prav tako dobiva svoj zasluženi prostor. Bleiweisa, očeta naroda. V Republiki Sloveniji je potem v javni spomin z nekaj objavami vstopila tudi prva Ob zapisanem lahko sklenemo, da je Gorenjski muzej slovenska Narodna vlada, ki nastopi s koncem prve več kot obogatil slovenska spominska leta 2014–2018, svetovne vojne. O njenem zgodovinskem pomenu in Barbari Kalan in Anji Poštrak pa lahko samo zaželimo, dosežkih bodo pričali tudi spominski dogodki 1918–2018 da bi uspešno nadgradili dosedanje odlične dosežke. v Sloveniji. Drugi vsebinski poudarek z več dogajanji bo dan bojem za meje, zlasti vloga generala Rudolfa Maistra. dr. Jože Dežman Pro~ z Avstrijo!: 33 dni Države SHS 6 11. 11. 1918 ob 11. uri so se končno ustavila vsa Prestolnica nove države pa je bil še bolj oddaljeni bojevanja. Po skoraj petih letih je prišel tako težko Zagreb. Vzdušje je bilo kljub koncu vojne tesnobno. pričakovani konec prve svetovne vojne. Konec, ki je Ljudje so čakali na vrnitev vojakov in beguncev, hkrati bil za Slovence hkrati tudi nov začetek. Država SHS pa razmišljali, če se bodo sploh vrnili. Mnogi so v je nastala kot posledica političnega razpada begunstvu ali ujetništvu umrli zaradi mraza, lakote, avstro-ogrske monarhije in je obstajala natanko 33 trpinčenja in bolezni. Tisti, ki so se kljub vsemu uspeli dni, od 29. oktobra do 1. decembra 1918. Začetek je vrniti, pa so bili ranjeni, bolni, utrujeni in naveličani predstavljal prve poskuse državnosti, ki niso bistveno vojne. V domovino so se vojaki iz ujetništev vračali še vplivali na splošno razpoloženje med ljudmi. Slovenci, dolga leta po vojni. Nekatere so medtem že razglasili ki so bili tisočletje vpeti v nemški politični in kulturni za mrtve. prostor, so se s težavo prilagajali novonastalemu položaju. Zanimiva je anekdota o profesorju zgodovine na kranjski Eden takih je bil npr. Kranjčan Metod Mohor, gimnaziji, ki so ga dijaki pogosto opazovali, kako hodi katerega ime je bilo že vklesano na spomeniku po produ ob Savi in se uči nove zgodovine. Do leta padlim. O svojih vojnih izkušnjah niso želeli govoriti. 1918 so namreč profesorji zgodovine poučevali o Če pa so že spregovorili, jim mnogi niti niso verjeli. habsburški zgodovini, ko pa je nastala nova država, je Veliko je bilo psihičnih bolezni, marsikatere zunanje bilo treba tudi v Kranju poučevati drugačno zgodovino, in tudi notranje rane se niso nikoli zacelile. Preko južnoslovansko, in pripovedovati o sv. Savu, Nemanjićih, našega ozemlja je novembra 1918 potekal tudi umik Štefanu Prvovenčanem, carju Dušanu Silnem … avstro-ogrskih vojakov z italijanske fronte, zato so ustanovili Narodne straže, da bi vzdrževale red in Resda smo Slovenci sami začeli odločati o vprašanjih mir. neodvisnosti in suverenosti ter dobili prvo samostojno in demokratično narodno vlado, ki je samostojno vodila Po mnogih krajih je začela razsajati španska gripa, politično, vojaško, družbeno in gospodarsko življenje. A ena najhujših bolezni v zgodovini človeštva. Ljudje so Narodni svet in Narodna vlada sta bila v Ljubljani, stran bolehali eden za drugim, izumrle so cele rodbine. Na od ljudstva, politika je bila zelo neenotna in lastnih mrtvaških odrih je ležalo po pet mrličev hkrati, krst niso interesov skorajda nismo mogli uveljavljati. uspeli dostavljati pravočasno, umirali so mladi in stari. 7 31. oktobra 1918 je uredništvo časopisa Kurent izdalo parte za Avstrijo. Osmrtnico so kot samostojni listek prodajali dijaki po Ljubljani in tako nabrali 8.209,04 kron za Narodni svet. Znesek so izročili manifestacijskemu odboru v Ljubljani. (Hrani Gornjesavski muzej Jesenice) Dokončno je ljudi potrla še misel na krivične meje in način sva si tudi sami lažje predstavljali osebe, ki so tudi tisti, ki so še verjeli, da se obeta nov, boljši svet, so krojile našo usodo. Mrk pogled italijanskega zunanjega počasi izgubljali upanje. Bili so materialno osiromašeni ministra Sydneyja Sonnina že na daleč kaže, kako bi zaradi izgube premoženja v prvi vojni in menjave valute naredil vse, da Jugoslavija ne dobi jeseniškega iz krone v dinar. Gospodarsko je bila dežela izčrpana, trikotnika, resen je obraz Josipa viteza Pogačnika, ki pomanjkanje hrane pa še vedno velik problem. razmišlja o delu v Narodni vladi SHS ali pa zamišljeni Praznovanja ob razglasitvi nastanka Države SHS, ki Mihajlo Pupin, ki tuhta, kako bi lahko Slovencem so bila po vseh večjih krajih, tudi na Gorenjskem, so le priskočil na pomoč. za trenutek preusmerila misli od vsakdanjih težav. Ko sva začeli na glas razmišljati o Državi SHS, sva Konec vojne je pomenil tudi začetek urejanja Evrope ugotovili, da ljudje ne vejo skoraj nič o tej kratki, in s tem naših meja, kar je vznemirjalo Italijo zaradi vseeno pa pomembni politični tvorbi. Po prvotnem njenih ozemeljskih teženj. V bojih za severno mejo so zatrjevanju, da so se o vidovdanski ustavi podrobno bili prvi streli sproženi na Ljubelju. Zavezniške države učili v šoli, in najinemu medklicu, da verjetno mislijo niso priznale Države SHS, kljub prizadevanjem za na Kraljevino SHS, so priznali, da Države SHS nimajo mednarodno priznanje in uresničevanju vseh temeljnih v spominu. To naju je tudi spodbudilo k pripravi načel, ki so potrebni za obstoj države. Na pariško razstave in kataloga. Kjer je bilo le mogoče, sva mirovno konferenco smo šli skupaj z jugoslovansko dogodke in osebe umestili v okvir Gorenjske. delegacijo, ki ji urejanje naših meja ni bila prednostna naloga. Združene države Amerike s predsednikom Naj vas parole, ki so odmevale ob razglasitvi Države Woodrowom Wilsonom na čelu sploh niso vedele, SHS, pospremijo k ogledu razstave in branju kataloga. kdo so Slovenci. Na pariški mirovni konferenci pa so Živela Država SHS! Čestitamo ti ob 100. obletnici večinoma štele zveze, ugled in znanje angleščine. tvojega nastanka. Imenom, ki se pojavijo v besedilu, sva poskušali dati obraze, zato je v katalogu veliko portretov. Na tak Veli~anstvo, prepozno je!: iz Avstrije v Jugoslavijo 8 Razpadanje avstrijske oblasti je na Slovenskem potekalo vzporedno z nastajanjem slovenske državnosti. 14. septembra 1918 je avstro-ogrska vlada antanti poslala mirovno noto, v kateri je predlagala, da bi se srečali delegati vseh vojskujočih se držav in dosegli neobvezen sporazum, ki bi Evropo odvrnil od nadaljevanja vojne. Deset dni kasneje so se v Zagrebu sestali predstavniki najvišjih političnih organizacij in strank Slovencev, Hrvatov in Srbov v monarhiji. Sprejeli so izjavo o mirovni noti avstro-ogrske vlade in v njej poudarili svojo odločenost, da dosežejo narodnopolitično osvoboditev habsburških Jugoslovanov. Po sprejetju izjave so slovenski, hrvaški in srbski politiki nadaljevali akcijo za uresničitev svobodne samoodločbe narodov. 1. oktobra 1918 je bila zadnja seja avstrijskega državnega zbora v njegovi zgodovini, 2. oktobra pa je predsednik SLS dr. Anton Korošec v kronskem svetu na Dunaju prebral besedilo izjave oziroma t. i. program neodvisne države narodov jugoslovanskih dežel. Medtem tudi balkanske fronte ni bilo več in ker Neposredno po objavi manifesta cesarja Karla je Narodno je vojaško-politični položaj tudi na drugih frontah za vijeće na seji, ki je potekala med 17. in 19. oktobrom 1918 Avstro-Ogrsko postajal vse bolj neugoden, je cesar v Zagrebu, v posebnem razglasu poudarilo, da prevzema vodenje celotne narodne politike habsburških Jugoslovanov, Karel 4. oktobra 1918 Združenim državam Amerike da zavrača manifest in da zahteva samoodločbo Slovencev, ponudil mir in prosil ameriškega predsednika Wilsona Hrvatov in Srbov ter vzpostavitev enotne in popolnoma za mirovno posredovanje. Avstro-ogrska vlada je za mir samostojne države. ( Slovenec, 21. 10. 1918, št. 242, str. 1) zaprosila na podlagi štirinajstih Wilsonovih točk, ki so slonele na ohranitvi monarhije, za Slovence in Hrvate pa so predvidevale le uveljavitev avtonomije. Cesar Karel je upal, da jugoslovansko vprašanje ne bo dobilo mednarodnega značaja, zato je 16. oktobra 1918 tudi izdal manifest Mojim zvestim avstrijskim narodom! 6. oktobra 1918 so se v Zagrebu sestali odposlanci Slovencev, Hrvatov in Srbov iz Slovenije, Trsta, Istre, 9 Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Dalmacije in Ogrske ter Dr. Anton Korošec je po smrti dr. Janeza Evangelista Kreka prevzel vodilno vlogo v prizadevanjih za zedinjenje ustanovili Narodno vijeće Slovencev, Hrvatov in Srbov – jugoslovanskega naroda. V času deklaracijskega gibanja vrhovno politično predstavništvo vseh Slovencev, Hrvatov je v namen zbiranja podpisov za majniško deklaracijo in Srbov, njegov predsednik pa je bil dr. Anton Korošec. obiskal tudi Narodno čitalnico v Kranju. (Gorenjski muzej) Narodno vijeće je na seji med 17. in 19. oktobrom 1918 v Zagrebu sprejelo Razglas o narodni samoodločbi Slovencev, Hrvatov in Srbov nasproti Avstro-Ogrski in zavrnilo cesarjev manifest. Prva politična posledica ustanovitve Narodnega vijeća na Slovenskem je bila resolucija kranjskega deželnega odbora, sprejeta 22. oktobra 1918, ki je na predlog deželnega glavarja Ivana Šušteršiča pozdravila razglas Narodnega vijeća. Deželni odbor je izjavil, da se ne čuti več pristojnega za opravljanje političnih zadev, zato bo do izročitve svojih nalog novi legitimni oblasti opravljal le še tekoče zadeve. Kljub temu je Narodni svet v Ljubljani Ivana Šušteršiča 24. oktobra 1918 odstavil. 28. oktobra 1918 je avstro-ogrska vlada priznala svoj vojaški poraz, narodom Avstro-Ogrske pa pravico do samoodločbe. S tem so se habsburški Jugoslovani ločili od monarhije. Formalno pa se je to zgodilo 29. oktobra 1918, ko je hrvaški sabor v Zagrebu na podlagi pravice do samoodločbe pretrgal vse državnopravne odnose med Kraljevino Hrvaško, Slavonijo in Dalmacijo na eni strani ter Kraljevino Ogrsko in avstrijsko monarhijo na drugi strani. Sprejel je tudi izjavo, da Hrvaška s Slavonijo, z Dalmacijo in Reko vstopa v novo Državo SHS in da Narodnemu vijeću v tej državi priznava vrhovno oblast. Cesarjev manifest je obstajal v okviru 29. oktobra 1918 so habsburško monarhijo na velikem dualizma in je Slovencem zapiral pot narodnem shodu v Ljubljani zapustili tudi Slovenci. v samostojno državo izven habsburške Tako je prenehala obstajati Avstro-Ogrska. monarhije. ( Slovenec, 18. 10. 1918, št. 240, str. 1) Ustanovitev Narodnega sveta v Ljubljani in oblikovanje slovenske državnosti 10 Priprave za ustanovitev samostojne države Slovencev, Hrvatov in Srbov so spet stekle poleti 1918. V jugoslovanskih deželah habsburške monarhije so začeli nastajati vzporedni organi državne moči. Prvi je bil 17. avgusta 1918 ustanovljen Narodni svet v Ljubljani, z namenom vzpostavitve povsem samostojne, zunaj avstro-ogrske monarhije oblikovane države habsburških Jugoslovanov. Narodni svet je sestavljalo 40 članov, ki so jih imenovale politične stranke in društva: Slovenska ljudska stranka (SLS), Jugoslovanska demokratska stranka (JDS), Jugoslovanska socialnodemokratska stranka (JSDS), tržaško politično društvo Edinost, istrsko Politično in gospodarsko društvo za Slovence in Hrvate ter koroško Katoliško politično in gospodarsko društvo za Slovence. Za predsednika Narodnega sveta je bil izvoljen načelnik SLS dr. Anton Korošec. Narodni svet je že ob svojem Komunike o ustanovitvenem zboru Narodnega sveta nastanku zahteval, da se za vse v monarhiji živeče v Ljubljani 16. in 17. avgusta 1918. V časniku Naprej so cenzurirali zapis o samoodločbi naroda in o Slovence, Hrvate in Srbe ustanovi t. i. Narodni odbor »združevanju troimenega naroda Slovencev, Hrvatov (to je bilo poznejše Narodno vijeće SHS v Zagrebu), in Srbov v samostojno veliko državo Jugoslavijo«. v katerem bodo zastopani vsi politični dejavniki, ki si (Naprej, 24. 8. 1918, št. 192, str. 1) prizadevajo za samostojno jugoslovansko državo. Dr. Korošec je 21. septembra 1918 izdal Apel narodu, Pomemben mejnik pri združevanju Slovencev, Hrvatov v katerem je poudaril, da mora Narodni svet podpirati in Srbov v skupno državo predstavlja majniška ves narod, tako moralno kot gmotno in da je dolžnost deklaracija. Jugoslovanski poslanski klub na Dunaju je naroda, da si naloži narodni davek. Podoben poziv je 30. maja 1917 v majniški deklaraciji postavil zahtevo po dr. Korošec 30. septembra 1918 naslovil še na zaupnike združitvi Slovencev, Hrvatov in Srbov v skupno državo SLS in JDS po sodnih okrajih na Gorenjskem, Dolenjskem, v okviru habsburške monarhije, kar pa je vlada na Notranjskem, Štajerskem, Goriškem, Koroškem in v Dunaju odločno odklanjala. Akcijo dr. Antona Korošca ljubljanski okolici. Na Gorenjskem je bil poziv poslan so podprle slovenske žene in mladina z zbiranjem zaupnikom SLS v Kranj, Škofjo Loko, Radovljico, Kamnik, podpisov v vseh slovenskih pokrajinah. Zbrane podpise Tržič in na Jesenice; zaupnikom JDS pa v Kranj, Tržič, so dr. Korošcu slovesno izročili 25. marca 1918 v Škofjo Loko, Bohinjsko Bistrico, Domžale, Mengeš, na Ljubljani. Jesenice in Bled. 11 V okviru Narodnega sveta se je izoblikovalo 8 različnih odsekov, ki so reševali tedaj najbolj aktualna vprašanja za politično osamosvojitev slovenskega naroda: organizacijski odsek, ustavnopravni odsek, odsek za propagando, odsek za varstvo slovenskih interesov nasproti obstoječi administraciji, odsek za gospodarsko koncentracijo, odsek za tujski promet, finančni odsek in pokrajinski odseki za Trst, Istro, Goriško, Koroško in Maribor. Na sejah Narodnega sveta v Ljubljani so razpravljali o pripravah za ustanovitev skupne države, oblikovanju slovenskih meja, sodelovanju s Hrvati v Dalmaciji, ukrepih za varovanje miru v Trstu, Prekmurju, na Štajerskem in Koroškem. Narodni svet je izvrševal vrhovno oblast s pomočjo okrajnih glavarstev in občin. V vseh uradih so bili zaposleni samo Slovenci, tuji uslužbenci so se deloma sami umaknili, deloma pa so bili odpuščeni. Tako je oblast postopoma in mirno prehajala v slovenske roke. Po vseh pomembnejših krajih in okrajih po Sloveniji je bilo na poziv Narodnega sveta v Ljubljani ustanovljeno še okrog 130 krajevnih odborov Narodnega sveta. Na Dr. Anton Korošec, predsednik Narodnega sveta območju Gorenjske so bili krajevni odbori narodnega v Ljubljani, razglednica. (Gorenjski muzej) sveta ustanovljeni med drugim v Kranju (člani so bili Ciril Pirc, dekan Anton Koblar, dr. Janez Marn, dr. Tomaž Klinar in Franc Šemrov), Tržiču, Sorici, Stari Loki, Radovljici, Bohinju, Domžalah, Kamniku in na Jesenicah (člani so bili dr. Frančišek Kogoj, Lovro Poziv dr. Antona Korošca za narodni davek je imel opazen odziv. ( Domoljub, 7. 11. 1918, št. 45, str. 465) Humer, Egidij Šifrer, Franc Bertoncelj, Janez Krivc, Maks Žen, Jože Pintar, Anton Zugwitz, Franc Gabrijel in Filip Rotar). Narodni svet v Ljubljani je deloval do 30. aprila 1919, ko se je razpustil, saj je večina njegovih članov prevzela politične dolžnosti v Kraljevini SHS. Umik avstro-ogrske vojske ~ez ozemlje Države SHS 12 Ena izmed prvih nalog, ki je čakala Narodno vlado Poveljstvo naj bi iz Ljubljane skrbelo za umik avstro-SHS v Ljubljani, je bil umik avstro-ogrskih vojakov z ogrske vojske z bojišča ob reki Piavi. Narodna vlada italijanske fronte čez slovensko ozemlje. 2. novembra SHS se je z nastanitvijo Wurmovega poveljstva v 1918 je v Ljubljano prispel podpolkovnik Milan Ulmansky, Ljubljani strinjala, vendar je odločila, da bo imel ki ga je Narodno vijeće imenovalo za načelnika vodstvo nad umikom podpolkovnik Ulmansky. generalnega štaba II. vojnega okrožja v Ljubljani. Naslednji dan je na sejo Narodne vlade SHS v Ljubljano Poverjenik za notranje zadeve dr. Janko Brejc je na seji nepričakovano prišel tudi avstrijski general Maximilian Narodne vlade SHS 6. novembra 1918 predlagal, naj se Csicserics, odposlanec generalpolkovnika Wenzla von »okrajnim glavarstvom dajo navodila, kako se pospeši Wurma, ki naj bi pripravil vse potrebno za premestitev prehod armade skozi našo deželo in zabrani plenjenje Wurmovega poveljstva iz Tilmenta v Ljubljano. bodisi od strani našega prebivalstva, bodisi od strani Poziv predsednika Narodnega sveta v Ljubljani dr. Korošca, naj se na Slovenskem po mestih, trgih in vaseh ustanovijo Narodne straže. Vsako ustanovitev Narodnih straž je bilo potrebno naznaniti osrednjemu odboru Krajevno vojaško poveljstvo v Kranju je 4. novembra za Narodno obrano v 1918 pozvalo prostovoljce, naj se vključijo v Narodno Ljubljani. ( Domovina, 5. 11. stražo in izpolnijo svojo dolžnost do domovine. 1918, št. 37, str. 3) ( SI_ZAL_KRA/0002, Občina Kranj, a. e. 1431). 13 Častniki obrambnega in orožniškega poveljstva v Radovljici. (Hrani Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika Ravne na Koroškem, signatura: FOT 3331) tujega vojaštva«. O prehrani umikajočih čet je razpravljala tudi Narodna vlada SHS in poverjenik za Umik avstro-ogrske vojske preko slovenskega prehrano dr. Ivan Tavčar je menil, da bi organizacijo ozemlja naj bi potekal na črti Gorica – Škofja Loka – prehranjevanja morala prevzeti okrajna glavarstva Smlednik in po železnici z Jesenic, zlasti s Koroške in in občine. Poverjeništvo za narodno obrambo je s Tirolske. Kranjska narodna straža je svoje delo opravljala posebno naredbo 9. novembra 1918 ustanovilo predvsem na železniški postaji, mimo katere je v času centralni urad Narodne obrane, katerega naloga je od 1. do 15. novembra 1918 potekal umik vojaštva. Čim bila »enotno organizirati vso brambo po deželi, skrbeti bolj varno prepeljati preko slovenskega ozemlja med za oborožitev, izvežbanje in prehrano mož in častnikov«. 250.000 in 300.000 vojakov ter 50.000 konjev in jih V vsaki občini so bile pod okriljem krajevnih Narodnih pri tem nahraniti ter razorožiti, je bila težka preizkušnja svetov organizirane Narodne straže, oddelki prostovoljcev, tako za Narodno vlado SHS kot za poverjeništvo za ki so vzdrževali red in mir v okrajih ter razoroževali obrambo. Morali so paziti na varnost vojakov kot tudi avstrijsko vojaštvo. Na Gorenjskem so bile Narodne civilistov. Največjo nevarnost pri prehodu vojaštva je straže ustanovljene na primer v Kranju, Radovljici, predstavljala predvsem njegova neorganiziranost, Bohinjski Bistrici, Tržiču, Kropi, Domžalah, na Bledu nepripravljenost na razorožitev, razpadla vojaška in Jesenicah. oskrba, splošno pomanjkanje osnovnih potrebščin in napeti odnosi med različnimi narodnostmi, ki so še Zdravnik nedavno živele v skupni avstro-ogrski monarhiji, zdaj dr. Frančišek pa so si postale nasprotnice. Zaradi varnosti in Kogoj je bil hitrejšega premika vojaštva je poverjeništvo za promet organizator Narodne sklenilo ustaviti ves redni potniški in tovorni promet, straže na poveljstvo II. vojnega okrožja pa je odredilo preskrbo Jesenicah. (Fototeka vračajočih se enot in določilo oskrbovalne postaje Gornjesavskega vzdolž cest. Prehranjevalne postaje za umikajoče se muzeja Jesenice) vojake so bile organizirane na železniških postajah v Bohinjski Bistrici, na Bledu in Jesenicah, v Lescah, Kranjski Gori in Podnartu. Te postaje bi si morale same priskrbeti hrano pri okoliških posestnikih, vendar je oskrba kuhinj na ta način potekala samo na začetku. Kasneje so se kuhinje oskrbovale skoraj izključno z bi moralo na demarkacijski črti upoštevati naslednje rekviriranim vojaškim blagom, predvsem s konji, ki jih omejitve: vse topništvo, težko orožje in strelivo ostane je bilo takrat na Slovenskem ogromno. na demarkacijski črti, pehota sme obdržati samo puške in strojnice, vsa živina mora ostati na demarkacijski 14. novembra 1918 je generalpolkovnik Wurm na seji črti, razen tiste, ki je potrebna za prehrano vojaštva, Narodne vlade SHS v Ljubljani poročal, da je preko vsa ostala nepotrebna vojaška oprema mora ostati ozemlja Države SHS odpeljal zadnji večji transport na demarkacijski črti, od zaledne opreme sme vsaka avstro-ogrskih vojakov. Za umikajočo avstro-ogrsko stotnija vzeti samo tri vozove. Toda to so bile samo armado pa se je počasi premikala italijanska vojska, točke na papirju, saj je bil pravi namen italijanske ki je želela pridobiti del opreme in oborožitve nekdanje komisije verjetno popolna razorožitev avstro-ogrskega 14 avstro-ogrske vojske. Zato je v določene slovenske kraje vojaštva. poslala posebne komisije, t. i. demarkacijske komisije, ki naj bi skrbele za dosledno izvrševanje točk premirja, Ko je nevarnost pred umikajočo se vojsko v glavnem ki je v veljavo stopilo 4. novembra 1918 ob 15. uri. minila, je Narodna vlada SHS sporazumno z Narodnim Taka demarkacijska komisija je pod vodstvom svetom v Ljubljani odredila razpustitev vseh Narodnih poveljnika Castellija prišla v Postojno. Predsednik straž do 20. novembra 1918. Velike škode umikajoče Narodne vlade Josip Pogačnik in člana vlade dr. Karel se avstro-ogrsko vojaštvo ni povzročilo, hkrati pa je Triller ter Josip Petejan so protestirali proti zasedanju oborožitev in vojaška oprema, ki je bila vojaštvu slovenskega ozemlja. Castelli ju je zavrnil z besedami, odvzeta, omogočila dobro opremljanje vojaških enot da je njegova zadolžitev le umikajoče se vojaštvo, ki nastajajoče slovenske vojske. Ko so bile 20. novembra Narodne straže razpuščene, je poverjenik za narodno obrambo dr. Pogačnik odredil, da morajo vsi državljani in bivši člani Narodnih straž vse orožje in strelivo izročiti najbližji orožniški postaji. (Slovenec, 14. 11. 1918, št. 262, str. 1) Ustanovitev Države Slovencev, Hrvatov in Srbov 15 Manifestacija na t. i. dan svobode, ko je bila 29. oktobra 1918 na Kongresnem trgu v Ljubljani razglašena Država SHS. ( Ilustrirani Slovenec, tedenska priloga Slovenca, 28. 10. 1928, str. 1) Avstro-ogrska kokarda s trakcem v barvah slovenske trobojnice, 1918. (Foto Boštjan Gunčar; last Srečko Rože, Vojaški muzej Tabor Lokev) 16 Državnopravne vezi med slovenskimi deželami in avstro-ogrsko monarhijo so bile pretrgane na veliki narodni manifestaciji, ki je potekala 29. oktobra 1918 na Kongresnem trgu v Ljubljani. Tega dne je bila v Zagrebu in Ljubljani hkrati razglašena ustanovitev neodvisne in samostojne Države Slovencev, Hrvatov in Srbov – Države SHS. Shoda v Ljubljani se je udeležilo več kot 30.000 ljudi, 200 slovenskih častnikov in O množični manifestaciji v Ljubljani 29. oktobra 1918 vojakov ter vsi vodilni slovenski politični predstavniki, so na prvih straneh navdušeno poročali slovenski ki so bili tedaj v Ljubljani: med njimi v odsotnosti dr. časopisi Slovenec, Slovenski narod in Naprej. Korošca predsedujoči Narodnega sveta dr. Ivan Hribar, Toda s slovesno razglasitvijo Države SHS avstrijska predstavnik Jugoslovanskega kluba in SLS dr. Lovro oblast še ni bila odpravljena. To se je zgodilo v Pogačnik, namestnik kranjskega deželnega glavarja naslednjih dveh dnevih. Časovna zamuda je nastala dr. Karel Triller, predstavnik JSDS Josip Kopač, ljubljanski zato, ker sta še vedno obstajala kranjska deželna župan in načelnik JDS dr. Ivan Tavčar ter ljubljanski vlada, ki jo je vodil deželni predsednik grof Henrik knezoškof Anton Bonaventura Jeglič. Slavnostni Attems in štacijsko poveljstvo in temu podrejeni govornik dr. Hribar je zbrane nagovoril kot državljane in državljanke svobodne Jugoslavije in pozdravil rojstvo nove države Jugoslavije. Za novo državo se je opredelilo tudi slovensko vojaštvo, kar ni bilo zgolj manifestativnega pomena. 29. oktobra 1918 so bili v Ljubljani še vedno nastanjeni 1. dopolnilni bataljon tirolskih strelcev, 1. madžarski jurišni bataljon in 1. črnovojniški stražni bataljon št. 45; le v zadnjem so bili slovenski častniki in vojaki. Ob razglasitvi Države SHS so slovenski častniki, ki so se tedaj nahajali v Ljubljani, prelomili prisego, dano avstrijskemu cesarju ter s sabljo v roki slovesno izjavili svojo zvestobo Jugoslaviji in Narodnemu vijeću v Zagrebu. S prisego slovenskega vojaštva ob narodni manifestaciji 29. oktobra 1918 v Ljubljani je nastopil Na praznovanju v Ljubljani je nastopil nadporočnik tisti prelomni trenutek, ko sta se iz jugoslovanskega dr. Mihajlo Rostohar in v svojem imenu ter v imenu gibanja na Slovenskem rodili slovenska državnost in prisotnih slovenskih častnikov nekdanje avstro-ogrske monarhije prisegel vdanost in zvestobo Jugoslaviji. Njegov samostojna Država SHS. nastop ni bil predviden in je bil spontano dejanje. (NUK) 17 Lastavica Države SHS, ki se je lahko pripela na oblačilo – simbol nove države. (Foto Boštjan Gunčar; last Srečko Rože, Vojaški muzej Tabor Lokev) madžarski asistenčni bataljon. Tudi orožništvo je bilo obsegalo današnjo Slovenijo, Hrvaško s Slavonijo, še pod poveljstvom deželne vlade. Zato je na pobudo z Istro in Dalmacijo ter Bosno in Hercegovino; od slovenskih častnikov in vojakov Narodni svet v jugoslovanskih dežel iz habsburške monarhije vanjo Ljubljani 31. oktobra 1918 odstavil in interniral nekaj niso bili vključeni Prekmurje, Medžimurje, Bačka, nemških uradnikov na izpostavljenih položajih, Baranja in Banat. Imela je tudi svoje prebivalstvo in npr. policijskega ravnatelja grofa Karla Künigla in lastno organizirano oblast v obliki Narodnega vijeća predsednika deželnega sodišča Adolfa pl. Elsnerja. v Zagrebu in pokrajinskih organov oblasti. Narodno Že 30. oktobra 1918 je posebni revolucijski odbor vijeće je 31. oktobra 1918 obvestilo vlade zavezniških slovenskih rezervnih častnikov s pomočjo dela moštva držav, da je bila ustanovljena Država SHS, nato pa 53. hrvaškega polka, ki je tedaj potoval skozi Ljubljano, je predsedstvo Narodnega vijeća 3. novembra 1918 pa tudi ob pomoči osvobojenih ruskih in srbskih vojnih zaprosilo zavezniške vlade, da priznajo samostojno ujetnikov, razorožil madžarsko posadko na Kodeljevem. Državo SHS. Prizadevanja za uradno mednarodno Nato je zasedel še železniško postajo in 31. oktobra priznanje Države SHS niso bila uspešna vse do 1918 je slovensko vojaštvo prevzelo še ljubljansko konca njenega obstoja, čeprav so jo individualno mestno poveljstvo, železniško poveljstvo, skladišče mednarodno priznale Nemška Avstrija, Kraljevina streliva in kolodvor v Zalogu. 1. novembra 1918 se je Srbija in Madžarska demokratična republika. pred Narodnimi sveti v Zagrebu in Ljubljani moral umakniti tudi Borojević. Slovensko vojaštvo je ob Slovenci so znotraj posebne države tako dosegli lastno nastajanju Države SHS v pravnem pogledu utemeljilo nacionalno državnost in povsem samostojno odločali slovensko samoodločbo, v vojaškem pa obvarovalo o svojem političnem, gospodarskem, kulturnem, državno osamosvojitev slovenskega naroda. nacionalnem in državnem življenju. Zadnje dejanje samoodločbe slovenskega naroda se je zgodilo Država SHS je uresničevala vsa temeljna načela, ki jih 31. oktobra 1918, ko je bila ustanovljena Narodna zahteva mednarodno pravo za nastanek in obstoj vlada SHS v Ljubljani, prva svobodno in demokratično držav: ozemlje, prebivalstvo, organizirano lastno oblikovana slovenska vlada. Država SHS je obstajala oblast, ki je neodvisna od oblasti drugih držav in od 29. oktobra do 1. decembra 1918, ko se je s sposobnost imeti zunanje odnose z drugimi državami. Kraljevino Srbijo združila v Kraljevino Srbov, Hrvatov Država SHS je imela svoje državno ozemlje, ki je in Slovencev – Kraljevino SHS. Kako je bilo na Gorenjskem: praznik jugoslovanske svobode 18 Leta 1918 je Fanika Jugovic v svoj dnevnik zapisala: »29. oktobra smo imeli v Kranju narodni praznik Jugoslavije. Tudi šolska mladina se je udeležila sprevoda po mestu. Začelo se je v Zvezdi in končalo tudi tam. Hiše so bile v jugoslovanskih zastavah, v slov., hrv. in srbskih. Videti je bilo tudi mnogo amerikanskih zastav. Govorili so najprej Ciril Pirc in potem naš kapelan dr. Tomaž Klinar, oba prav lepo in zmerno. Aranžer je bil Janko Sajovic.« Kranjčani so se 29. oktobra 1918 zbrali na Mestnem trgu in prisluhnili govorniku na balkonu nekdanje Florianove hiše. (Gorenjski muzej) Poleg velike narodne manifestacije, ki je 29. oktobra 1918 potekala v Ljubljani, so bila podobna praznovanja organizirana tudi po drugih večjih krajih v slovenskem delu Države SHS. V pričakovanju manifestacij ob razglasitvi Države SHS so po slovenskih mestih sneli dvojezične napise na uradih, kolodvorih in trgovinah, ali pa so jih kar pomazali s črnilom. Avstrijskih črno-žoltih zastav se ni smelo več izobešati. Praznovanja zedinjenja jugoslovanskih narodov v skupno državo so potekala tudi na Gorenjskem, med drugim v Kranju, Radovljici, Bohinjski Bistrici, Kropi, Razglasitev Države SHS so 29. oktobra 1918 praznovali Kamniku, Domžalah, na Bledu in Jesenicah. Vsepovsod tudi v Radovljici. (Gorenjski muzej) je vladalo nepopisno navdušenje. Čeprav so se ljudje slovesnosti udeleževali v velikem številu, do nemirov ni so bile razobešene narodne zastave – slovenske, prihajalo. Na ulicah in trgih so igrale godbe, zbori so hrvaške in srbske, zaprte so bile vse gostilne in trgovine peli narodne pesmi, praznovanja so se začela s himno ter tovarne, na ulicah in trgih so bili v proslavljanju Države SHS Lepa naša domovina. Po mestih in krajih narodnega praznika združeni duhovniki, učitelji, Hinko Smrekar: Ujedinjeni Jugoslaveni. (Fototeka Gornjesavskega muzeja Jesenice) 19 adreso Narodnega vijeća in odgovor regenta Aleksandra. Praznovanje ni bilo več tako spontano in Časopisni vesti o praznovanju navdušeno kot dober mesec prej in veliko pove tudi ustanovitve Države razmišljanje domžalskega župnika Franca Bernika, SHS na Jesenicah ki je ob koncu leta 1918 v Kroniki župnije Domžale in v Bohinjski Bistrici. zapisal: »Pravijo, da nam je to leto mir prineslo! ( Slovenski narod, 31. 10. 1918, str. 3 in 4. 11. 1918, str. 4) Pa kakšen mir je to, ko se ravno v teh dneh fantje naši zopet kličejo k vojakom! Novo državo, novo domovino nam je prineslo to leto! Pa kje so njene meje? Na Koroškem divja hud boj prav v teh dneh! In velik, uradniki, župani in odborniki, kmetje in obrtniki, mlado najlepši del naše zemlje ima zaseden Lah! Bo li sam in staro. Praznovanju so se pridružila tudi dekleta in zapustil te kraje? Ali ga bo treba s silo pregnati? Kaj fantje v narodnih nošah ter pripadniki Orlov in bo z našimi ujetniki na Laškem? Kaj bo sploh iz vseh Sokolov. Gorenjci so »31. oktobra še legli k počitku teh strašnih prevratov na vseh straneh? Lepe reči kot Avstrijci, 1. novembra pa so vstali kot svobodni zares nam je prinesla ‹›svobodna Jugoslavija››!« državljani Države SHS.« Država SHS je obstajala le 33 dni. 1. decembra 1918 Ob praznovanju 1. obletnice Države SHS so kranjska se je s Kraljevino Srbijo združila v Kraljevino Srbov, društva 29. oktobra 1919 Hrvatov in Slovencev. Ta dan je bil proglašen za priredila serenado. ( SI_ZAL_ vsakoletni narodni praznik »ujedinjenja KRA/0002, Občina Kranj, a. e. 1499) jugoslovanskega naroda«, ki pa je leta 1918 zaradi »prometnih težav« potekal 14. in 15. decembra. Ljubljanski knezoškof Jeglič je odredil, da naj na dan praznika župniki namesto pridige vernikom preberejo V Ljudskem domu v Kranju so 15. decembra 1918, na dan narodnega praznika, uprizorili zgodovinsko dramo Miklova Zala. ( SI_ZAL_KRA/0102, Zbirka: Plakati Gorenjska) Narodna vlada SHS v Ljubljani – prva slovenska nacionalna vlada 20 Člani Narodne vlade SHS v Ljubljani. ( Ilustrirani Slovenec, tedenska priloga Slovenca, 28. 10. 1928, št. 44, str. 3) Narodni svet v Ljubljani je na svoji seji 31. oktobra predstavniki vseh tedanjih slovenskih političnih 1918 »na podlagi soglasnega sklepa načelstev strank strank: katoliške Slovenske ljudske stranke (SLS), imenoval narodno vlado za slovenski del Jugoslovanske liberalne Jugoslovanske demokratske stranke (JDS) in države«. Še istega dne je oblikovanje Narodne vlade Jugoslovanske socialnodemokratske stranke (JSDS). SHS v Ljubljani formalno potrdilo tudi Narodno vijeće Narodna vlada SHS, v kateri so bili z izjemo poverjeništva v Zagrebu. za zunanje zadeve združeni vsi naredbodajni, izvršni in upravni organi državne oblasti, je imela dvanajst Prvo slovensko nacionalno vlado so sestavljali upravnih oddelkov oziroma poverjeništev: 1. poverjeništvo za notranje zadeve Prvi razglas (vodil ga je predstavnik SLS dr. Janko Brejc), Narodne vlade 2. poverjeništvo za prehrano SHS v Ljubljani je državljanom nove (vodil ga je predstavnik JDS dr. Ivan Tavčar), države naznanil 3. poverjeništvo za uk in bogočastje imenovanje (vodil ga je predstavnik SLS dr. Karel Verstovšek), članov vlade. 4. poverjeništvo za pravosodje ( Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani, 4. 11. 1918, (vodil ga je predstavnik JDS dr. Vladimir Ravnihar), št. 1, str. 1) 5. poverjeništvo za socialno skrbstvo (vodil ga je predstavnik JSDS Anton Kristan), 6. poverjeništvo za finance (vodil ga je predstavnik JDS dr. Vekoslav Kukovec), 21 7. poverjeništvo za promet (vodil ga je predstavnik JDS dr. Pavel Pestotnik), 8. poverjeništvo za industrijo in trgovino (vodil ga je predstavnik JDS dr. Karel Triller), 9. poverjeništvo za javna dela in obrt (vodil ga je predstavnik SLS inž. Vladimir Remec), 10. poverjeništvo za poljedelstvo Narodna vlada SHS se je v novi državi morala spopasti (vodil ga je predstavnik SLS prelat Andrej Kalan), tudi z reševanjem valutnega vprašanja. Določila je, 11. poverjeništvo za narodno obrambo da ostane v veljavi dotedanje plačilno sredstvo krona, (vodil ga je predstavnik SLS dr. Lovro Pogačnik), bankam pa je prepovedala izvoz vrednot in na ta način 12. poverjeništvo za zdravstvo preprečila odtok denarja s slovenskega ozemlja. Da bi (vodil ga je predstavnik SLS dr. Anton Brecelj). preprečili uvoz avstro-ogrskih bankovcev iz Avstrije, je v januarju 1919 veljala prepoved vseh oblik denarnega Najmočnejša stranka v Narodni vladi SHS je bila SLS, prometa preko meje, kakor tudi vnos gotovine. saj je v njej imela šest predstavnikov, sledili pa sta ji JDS Tihotapljenje avstro-ogrskih bankovcev je bilo dokaj s petimi in JSDS z enim predstavnikom. Predsednik je donosno zaradi različne vrednosti kron v Državi SHS in postal Josip vitez Pogačnik, za svoje delo je bil odgovoren izven nje. Žigosanje avstro-ogrskih bankovcev v Državi Narodnemu vijeću v Zagrebu. Narodna vlada SHS se je SHS pa ni dalo pričakovanega uspeha in Narodna vlada na svoji prvi seji sestala 1. novembra 1918. Na tej seji SHS valutnega vprašanja v času svojega delovanja ni je Pogačnik skupaj s poverjenikoma dr. Brejcem in uspela rešiti. Šele 25. novembra 1919 je osrednja vlada dr. Trillerjem kranjskemu deželnemu glavarju grofu objavila Pravilnik glede postopanja o priliki kolkovanja Attemsu sporočil, da je avstrijske uprave konec in da kron in za pričetek žigosanja bankovcev v Sloveniji je upravo dežele Kranjske ter celotne Slovenije prevzela določila 30. november 1919. Kolkovani bankovci so bili Narodna vlada SHS. Naredbe, odloke in sklepe je v obtoku vse do uvedbe dinarja kot denarne enote v Narodna vlada SHS v Ljubljani in kasneje Deželna Kraljevini SHS. vlada za Slovenijo objavljala v Uradnem listu Narodne vlade SHS v Ljubljani. Z oblikovanjem Narodne vlade Ena izmed najpomembnejših naredb, ki jih je Narodna SHS je Slovenija dobila svojo lastno državno oblast, vlada SHS sprejela v kratkem času svojega delovanja, medtem ko si je Narodno vijeće kot vrhovni organ je bila Naredba celokupne vlade o prehodni upravi v oblasti v Državi SHS pridržalo le vodenje zunanjih in ozemlju Narodne vlade SHS v Ljubljan i. Bila je pravni vojaških zadev ter odločanje o pravici do pomilostitve, akt z najvišjo pravno močjo, kar je pomenilo, da je razveljavljanja zakonov in imenovanja višjih uradnikov. Narodna vlada SHS utemeljila načela novonastalega To razdelitev pristojnosti je Narodna vlada SHS kmalu družbenega in političnega življenja v Sloveniji tako, kot presegla, saj je pričela posegati tudi na področje se sicer uravnavajo z ustavo. Po nastanku Kraljevine mednarodnih odnosov, v Sloveniji pa je samostojno SHS Slovenija svoje, v Državi SHS dosežene vodila tudi vse vojaške zadeve. državnopravne samostojnosti, ni ohranila. Gorenjci v Narodni vladi SHS 22 Narodna vlada SHS je bila sestavljena iz dvanajstih To kaže na kontinuiteto, ki so jo gorenjski politiki poverjeništev, kar polovico pa so jih vodili Gorenjci. nadaljevali še iz obdobja avstrijskega državnega Tudi predsednik prve samostojne in demokratično zbora in kranjskega deželnega zbora. oblikovane slovenske narodne vlade je bil Gorenjec. Josip vitez Pogačnik * 19. oktober 1866, Podnart – † 18. avgust 1932, Podnart Josip Pogačnik je kmalu dejavno stopil v politično življenje na Kranjskem. Leta 1897 je na listi Katoliške narodne stranke (kasnejše SLS) prvič kandidiral na volitvah v avstrijski državni zbor in bil izvoljen v kmečki Josip vitez Pogačnik, kuriji na območju celotne Gorenjske. Leta 1901 je bil predsednik izvoljen tudi za poslanca v kranjskem deželnem zboru. Narodne Decembra 1908 je bil izvoljen za enega izmed vlade SHS v Ljubljani. podpredsednikov državnega zbora in na tem mestu (NUK) je ostal do razpada avstro-ogrske monarhije. V avstrijskem državnem zboru je vodil pomemben predsednik Narodne vlade SHS v Ljubljani, saj je užival odbor za vojsko in obrambo ter se ob sprejemanju naklonjenost obeh največjih političnih taborov. Njegove novih vojaških zakonov izkazal s političnimi veščinami. povezave z avstrijskimi vojaškimi krogi so prispevale k Za zasluge mu je bil leta 1912 podeljen viteški naslov, reševanju težav ob umiku avstro-ogrske vojske s soške postal je Josip vitez Pogačnik. fronte in k lažjemu urejanju skupnih zadev z Avstrijo. Kot predsednik Narodne vlade SHS pa se je ukvarjal V SLS so mu bili najbližji dr. Janez Evangelist Krek, tudi z zunanjimi zadevami, predvsem z vprašanjem Fran Šuklje, dr. Anton Korošec in dr. Lovro Pogačnik. meje na Koroškem. Leta 1917 je bil med podpisniki majniške deklaracije in ko je v Jugoslovanskem klubu prišlo do nasprotja med Josip vitez Pogačnik je bil po razpustitvi Narodne vlade dr. Krekom in dr. Korošcem na eni strani ter SHS marca 1919 imenovan za veleposlanika Kraljevine dr. Šušteršičem na drugi strani, se je Pogačnik postavil SHS v Avstriji na Dunaju, to funkcijo pa je opravljal do na Krekovo stran. Po zlomu avstro-ogrske monarhije novembra 1919. Po letu 1920 se je povsem umaknil iz je Josip vitez Pogačnik v novi Državi SHS postal političnega življenja. Dr. Janko Brejc * 18. november 1869, Brezje pri Tržiču – † 6. april 1934, Ljubljana Dr. Janko Brejc je bil eden izmed vodilnih politikov Katoliške narodne stranke, poznejše SLS. V javno politično življenje je vstopil kmalu po končanem študiju prava na Dunaju. Leta 1901 je bil v okraju Kranj–Škofja Dr. Janko Brejc, Loka izvoljen v kranjski deželni zbor, vendar je mandat poverjenik za notranje zadeve 23 leta 1903 odložil zaradi spora z dr. Ivanom Šušteršičem v Narodni vladi in se preselil v Celovec, kjer je deloval kot odvetnik. SHS v Ljubljani. Na Koroškem je moderniziral Koroško slovensko (NUK) stranko in jo vključil v Vseslovensko ljudsko stranko. S prizadevanji za enakopravnost Slovencev na Koroškem avtoriteta za politiko v zvezi s koroškim vprašanjem. se je zameril avstrijskim oblastem, ki so ga takoj na Že na prvi seji Narodne vlade SHS 1. novembra 1918 začetku prve svetovne vojne za nekaj časa zaprle. je predlagal imenovanje komisarja za Koroško in na to mesto je vlada imenovala Franca Smodeja. Dr. Brejc je bil eden izmed voditeljev deklaracijskega gibanja na Koroškem. V Narodni vladi SHS v Ljubljani Dr. Brejc je bil v delegaciji Narodnega vijeća, ki se je bil poverjenik za notranje zadeve. Ko so na seji je konec novembra 1918 s srbsko vlado pogajala Narodne vlade SHS 21. novembra 1918 obravnavali o zedinjenju in pri proglasitvi Kraljevine SHS predlog dalmatinske vlade o takojšnjem združenju s 1. decembra 1918. Regent Aleksander ga je Srbijo, je Brejc predlogu nasprotoval, češ da gre za 20. januarja 1919 imenoval za predsednika Deželne diktaturo regenta Aleksandra. Uspešen je bil tudi vlade za Slovenijo in to funkcijo je s presledki opravljal s predlogom, naj orožništvo v celoti podredijo do 14. decembra 1920. Po slovenskem neuspehu na poverjeništvu za notranje zadeve. Bil je odločilna koroškem plebiscitu se je umaknil iz politike. Prelat Andrej Kalan * 2. december 1858, Pevno pri Stari Loki – † 3. junij 1933, Ljubljana Andrej Kalan je v politično življenje v avstro-ogrski monarhiji vstopil kot kaplan v Trnovem med letoma 1886 in 1890. Leta 1888 je na njegovo pobudo začel izhajati časnik Domoljub, najprej kot priloga Slovencu, Prelat Andrej katerega urednik je bil 11 let. Leta 1895 je bil skupaj Kalan, poverjenik za z Otonom Detelo v kmečkih občinah volilnega okraja poljedelstvo Kranj–Tržič–Loka izvoljen v kranjski deželni zbor. Leta 1900 v Narodni na deželnozborskih volitvah ni več kandidiral, saj je postal vladi SHS ravnatelj Marijanišča in se za več let umaknil iz političnega v Ljubljani. (NUK) življenja. Ljubljanski knezoškof Jeglič ga je leta 1907 predlagal za stolnega dekana in leta 1917 za stolnega prošta, vendar je dunajska vlada zaradi njegove radikalne Dr. Šušteršič je razglasil razdružitev stranke in opozicija narodne usmeritve oba predloga zavrnila. Na slovensko je izvolila začasen izvršilni odbor s Kalanom na čelu. politično prizorišče se je vrnil leta 1917, ko je podpisal izjavo za majniško deklaracijo. Ob prelomu v katoliški Leta 1919 je bil imenovan za stolnega prošta in Slovenski ljudski stranki je podprl dr. Janeza Evangelista generalnega vikarja. V Narodni vladi SHS v Ljubljani Kreka proti dr. Ivanu Šušteršiču. Državnozborska je vodil poverjeništvo za poljedelstvo in ta oddelek je poslanca dr. Šušteršič in Fran Jaklič sta izstopila iz do pomladi 1920 vodil tudi v poznejši Deželni vladi Jugoslovanskega kluba v dunajski državni zbornici. za Slovenijo v Kraljevini SHS. 24 Dr. Pavel Pestotnik * 10. januar 1879, Kostanj – † 2. avgust 1955, Denver, Kolorado, ZDA Dr. Pavel Pestotnik je bil leta 1907 pobudnik ustanovitve Društva Sokol I. Ljubljana, današnjega Športnega društva Tabor. Med letoma 1910 in 1914 je urejal in izdajal Sokolski vestnik, leta 1909 pa je bil tudi med pobudniki ustanovitve sokolske župe Dr. Pavel Pestotnik, Ljubljana I. Politično se je udejstvoval od leta 1910 poverjenik za dalje, in sicer v Narodno napredni stranki. Od leta promet v Narodni 1918 je bil član vodstva Jugoslovanske demokratske vladi SHS v Ljubljani. stranke (JDS). V Narodni vladi SHS v Ljubljani je vodil (NUK) poverjeništvo za promet, v letih 1919 in 1920 je bil zasebnega tovornega prometa in civilnega železniškega poslanec JDS v Začasnem narodnem predstavništvu prometa. Prepoved je veljala do konca novembra 1918. Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Že 4. novembra 1918 pa je poverjeništvo za promet začasno prepovedalo tudi privatne brzojavke in Izmed prvih ukrepov, ki jih je na področju prometne telefonske pogovore v kraje izven Države SHS ter politike sprejela Narodna vlada SHS, sta bili zapori za uradni jezik v prometu določilo slovenski jezik. Dr. Lovro Pogačnik * 16. avgust 1880, Kamna Gorica – † 5. oktober 1919, Ljubljana) Dr. Lovro Pogačnik je bil pristaš dr. Janeza Evangelista Kreka in se je že od leta 1907 dalje posvečal delu v Slovenski krščanski socialni zvezi. Leta 1914 je kot Dr. Lovro najmlajši državni poslanec prišel v dunajski parlament, Pogačnik, kjer je leta 1917 vzbudil pozornost v svoji polemiki z poverjenik za narodno obrambo nemškim koroškim poslancem Jakobom v Narodni vladi Lutschounigom. Ob prelomu v katoliški Slovenski SHS v Ljubljani. ljudski stranki novembra 1917 se je uprl dr. Ivanu (NUK) Šušteršiču in se pridružil prelatu Andreju Kalanu. 5. novembra 1918, je Narodna vlada SHS na V gibanju za majniško deklaracijo v letih 1917 in Pogačnikov predlog sprejela uredbo o vojaškem 1918 se je na številnih shodih zavzemal za politično sodišču s sedežem v Ljubljani. Sodišče je bilo pristojno osvoboditev Slovencev izpod habsburške monarhije za vse vojaštvo na ozemlju Slovenije v okviru Države in narodno zedinjenje. V Narodni vladi SHS v Ljubljani SHS, razen vojakov antantnih sil. Eden izmed ukrepov, je prevzel poverjeništvo za narodno obrambo. Med ki je zagotovo imel pozitiven odmev, pa je bila naredba pomembnejšimi predlogi v času vodenja poverjeništva o prehrani oficirjev, ki jo je Pogačnik izdal v začetku za narodno obrambo je Lovro Pogačnik 30. novembra decembra 1918. Z njo je odpravil sistem različne 1918 predlagal vpoklic letnikov med 1895 in 1899 hrane za oficirje in vojake. ter odpustitev starejših letnikov. Njegov poziv za mobilizacijo je pri nekaterih članih Narodne vlade Pogačnik je bil februarja 1919 izvoljen za poslanca v 25 SHS naletel na nasprotovanje, toda na koncu je prvo narodno predstavništvo v Beogradu, kjer se je Pogačnik s svojim predlogom prodrl. Že prej, tesneje povezal s Hrvaško krščansko socialno stranko. Dr. Ivan Tavčar * 28. avgust 1851, Poljane nad Škofjo Loko – † 19. februar 1923, Ljubljana Dr. Ivan Tavčar je politično kariero začel v kranjskem deželnem zboru, v katerem je bil poslanec od leta 1889 do njegovega razpusta leta 1918. Bil je tudi deželni odbornik ter med letoma 1901 in 1907 poslanec avstrijskega državnega zbora. Dr. Ivana Hribarja je Dr. Ivan Tavčar, leta 1910 nadomestil na čelu liberalne Narodno poverjenik za prehrano v napredne stranke (NNS) in bil predsednik do konca Narodni vladi njenega delovanja leta 1918. Leta 1909 je postal SHS v Ljubljani. podžupan Ljubljane, med letoma 1911 in 1921 pa je (NUK) bil župan. Po razpadu NNS je postal predsednik Jugoslovanske poverjenik za prehrano. 7. novembra 1918 je izdal demokratske stranke (JDS). V času deklaracijskega uredbo o pristojnostih poverjeništva za prehrano. gibanja, množičnega slovenskega narodnega gibanja, Poverjeništvo je bilo ustanovljeno za celotno Slovenijo, ki ga je utemeljila majniška deklaracija, je bilo še slišati vendar je v začetku delovalo le na ozemlju Kranjske in zahteve po oblikovanju jugoslovanske države, v katerih slovenske Štajerske. Poleg splošne naloge, tj. preskrbe je bil upoštevan habsburški državni okvir. Tavčar je bil s hrano, je poverjeništvo skrbelo za preskrbo in prepričan, da ne more obstajati jugoslovanska država, odkazovanje žit, mlinskih izdelkov, krompirja in sočivja, v kateri bi bile Slovenija, Hrvaška in Srbija avtonomne sladkorja, kavnih nadomestkov, petroleja, sveč in upravne enote. JDS je pred razglasitvijo Države SHS podobno. Uredba je urejala tudi preskrbo z mesom in tako nastopila zoper Šukljetov avtonomistični program maščobami, ukinjene so bile mlevske karte in določene in zagovarjala le centralistično in unitaristično urejeno cene žit. jugoslovansko državo. Po združitvi Države SHS s Kraljevino Srbijo v Kraljevino Tavčar je v Narodni vladi SHS v Ljubljani postal SHS je bil Tavčar član njene ustavodajne skupščine. Dr. Karel Triller * 21. april 1862, Škofja Loka – † 20. maj 1926, Ljubljana Dr. Karel Triller se je leta 1900 na povabilo voditeljev liberalne Narodno napredne stranke (NNS) iz Tolmina vrnil v Ljubljano, kjer je odprl lastno odvetniško pisarno. Na začetku svoje politične poti je tesno sodeloval z dr. Ivanom Hribarjem, ki je bil od leta 1896 do 1910 26 Dr. Karel Triller, župan Ljubljane. Od leta 1902 dalje je bil Triller član poverjenik za ljubljanskega mestnega sveta. trgovino in industrijo v Ko cesar Franc Jožef I. Hribarja leta 1910 ni znova Narodni vladi SHS v Ljubljani. potrdil za ljubljanskega župana, se je Trillerjevo (NUK) sodelovanje s Hribarjem končalo. Tavčar in Triller sta zagovarjala stališče državne enotnosti, medtem ko SHS v Ljubljani je prevzel poverjeništvo za trgovino in je Hribar poudarjal pomen vzpostavitve združene industrijo. To poverjeništvo si je kot eden izmed Slovenije. Triller je bil od leta 1912 do 1921 tudi oddelkov Narodne vlade SHS že ob samem nastanku podžupan Ljubljane in najtesnejši sodelavec Države SHS prizadevalo zagotoviti nemoteno in ljubljanskega župana dr. Tavčarja. Pred razpadom nepretrgano obratovanje že obstoječe gospodarske avstro-ogrske monarhije se je NNS preimenovala v proizvodnje na Slovenskem. Narodna vlada SHS je Jugoslovansko demokratsko stranko in je pod tem tako 6. novembra 1918 sklenila zagotoviti surovine, imenom obstajala do leta 1919. potrebne za nemoteno obratovanje industrije, na podlagi te odločitve pa je poverjeništvo za trgovino Od 1908 do 1918 je bil Triller tako poslanec v kranjskem in industrijo 30. novembra izdalo poseben poziv vsem deželnem zboru kot tudi odbornik v kranjskem industrijskim podjetjem v slovenskem delu Države deželnem odboru. Leta 1918 je od odstavljenega SHS, naj naznanijo surovine za nadaljnje vzdrževanje deželnega glavarja dr. Ivana Šušteršiča prevzel svojih obratov ter sporočijo, koliko so teh surovin vodstvo deželne uprave v Državi SHS. V Narodni vladi dobivala iz tujine in od katerih podjetij. Bolje se je sprijazniti z okupacijo, kot pa izzvati konflikt 27 Tajni londonski sporazum oziroma pakt, ki je bil podpisan 16. aprila 1915 med Italijo in državami antante, ni bil naklonjen Slovencem. Italiji je v primeru zmage v zameno za napoved vojne centralnim silam med drugim obljubljal tudi dele slovenskega ozemlja. Italija naj bi tako dobila Trst, Trento, Gorico, Istro, Zadar, dele Dalmacije in dolino Soče. Meja naj bi potekala od razvodja Julijskih Alp, preko Predela, čez Mangart in Triglav do Podbrda, Podlanišča, Idrije do Snežnika in Jadranskega morja. Sporazum so sestavljali trije dokumenti: italijanske zahteve, obveza držav podpisnic, da ne bodo ločeno sklepale miru, in obljuba, da bo dogovor ostal tajen. Premirje med Avstro-Ogrsko in Italijo je bilo podpisano 4. novembra 1918. Italija je bila seveda na strani zmagovalcev, zato je le dva dneva kasneje skladno z določili londonskega sporazuma začela zasedati obljubljena ozemlja ter tudi ozemlja vzhodno in severno od te črte, ki je v času premirja potekala od Trbiža čez Mangart, do Triglava in naprej proti jugu. Italijani so bili vztrajni in so želeli preko črte londonskega sporazuma pri Logatcu in Vrhniki prodreti vse do Ljubljane. To ozemlje je Italiji po njenem mnenju legalno pripadalo in novonastale situacije, ki je nastala z razpadom Avstro-Ogrske, ni priznavala. A v povojno razporeditev so se vključile tudi ZDA. Tajni dokument londonski sporazum je bil 26. aprila 1915 podpisan med Francijo, Rusijo, Veliko Britanijo in Italijo. Anton Korošec je sredi novembra 1918 obvestil ZDA, (Vir: https://archive.org/details/agreementbetween00franrich, datum vira: 13. 7. 2018) da se Italija obnaša kot okupator. Sestal se je z ameriškim polkovnikom Edwardom M. Housom, ki je bil tesen sodelavec ameriškega predsednika Thomasa Woodrowa Wilsona. Zahteval je, naj pride na to območje ameriška vojska. Računal je na delovanje, ki bo skladno z Wilsonovim programom o samoodločbi narodov, ki 28 je med drugim v 9. in 10. točki predvideval popravek italijanske meje po jasnih narodnostnih mejah in avtonomijo za narode avstro-ogrske monarhije. House ga je pomiril z besedami, naj Slovenci Italijane kar prijateljsko sprejmejo in potrpijo, kljub prodiranju Italije na njihovo ozemlje. Kasneje se je izkazalo, da je House Italijanom brez posvetovanja s predsednikom Wilsonom dejansko dovolil zasedbo. Na območja, ki so jih Italijani zasedli, pa je poslal le manjše vojaške oddelke. Slovenci se niso močneje uprli, Italijane so skušali zaustaviti le ponekod. Večinoma so upoštevali obljube, da bo vse pravično urejeno na mirovni konferenci. Tudi Anton Korošec je Narodni vladi SHS posebej naročil, naj Italijane sprejme brez zadržkov. Med ljudmi na Gorenjskem je sicer prevladal občutek, da za izgubljena ozemlja skoraj ni več rešitve. »Upanja imamo malo, da nam bodo dali Lahi nazaj zasedeno Goriško, Notranjsko in Primorsko.« Tudi v časopisih so brali vesti, ki so jim Edward M. House, Wilsonov prijatelj in zaupnik. (Vir: https://en.wikipedia.org/wiki/ narekovale, da »Italijan noče spustiti naših dežel!« Edward_M._House, datum vira: 13. 7. 2018) Največje nejasnosti glede območja zasedbe so se pojavile v Zgornjesavski dolini. Po določilih londonskega sporazuma je bilo razvodje v Julijskih Alpah. Italijani so to razumeli kot zasedbo do Rateč. Velikega pomena jim je bil Trbiž, zaradi rudnikov cinka in svinca ter visokih vrhov kot strateških točk. Med Triglavom in Črno prstjo so se držali razvodja, potem pa so se zopet pojavila odstopanja v Sorški in Poljanski dolini, da bi lažje varovali Idrijo in rudnik živega srebra. Tako so brez pomišljanja zasedli Sorico in Davčo, območje pod Blegošem in ozemlje do Sore pri Žireh ter del Žirov. Italijani na Gorenjskem: Zgornjesavska dolina, Bohinj in Sorica 29 Po podpisu premirja med Avstro-Ogrsko in Italijo so se 8. novembra 1918 v Postojni sestali člani italijanske Kontrolne komisije za nadzor določil premirja in predstavniki Države SHS. Ti so članom komisije predali protestno noto proti nadaljnjemu zasedanju izpraznjenega ozemlja. Do 19. novembra so Italijani zasedli celotno demarkacijsko črto, kjer je bil glavna vojaška sila Države SHS 26. pehotni polk II. vojaškega okrožja. Že 14. novembra je prišlo do »incidenta« na » Živijo Jugoslavija. Okoli 1. ure so prišli orožniki in Vrhniki, ko je stotnik Stevan Švabić svoje vojake carinarji s trobojnico, ž njimi pa zavedni narodni veljaki razvrstil na Vrhniki in s tem zaustavil italijansko enoto, iz doline. In to naši ljudje, od katerih smo bili ločeni več ki je korakala proti Ljubljani. Ta dogodek je bil kot dve leti in pol. « ( Slovenec, 5. 6. 1921, št. 124, str. 2) posledica napačne določitve položaja italijanske enote, ki je tvorila prvo linijo ob demarkacijski črti in ni imela sredine leta 1921, v prepričanju, da je njihova prisvojitev nobene ofenzivne naloge. legalna in z dovoljenjem ZDA. Prišli so z vojaškimi Londonski sporazum je kot bodočo državno mejo enotami. Nemško ali slovensko niso znali, domačini določil nekdanjo mejo med Goriško in Kranjsko, ki je so se začeli učiti italijansko, da bi se vsaj lahko potekala po vrhovih Spodnjih bohinjskih gora. Toda sporazumeli z vojaki, tudi častniki so se začeli učiti to Italijanov ni ustavilo in so želeli prodreti čeznje. Po slovensko. Prebivalci so se navadili na nove razmere. razglasitvi premirja med Italijo in Avstro-Ogrsko je v Sicer je bilo gibanje omejeno, prebivalstvo popisano, Bohinj prišel manjši oddelek srbske vojske, da bi skupaj a se je pokazala možnost zaslužka s tihotapljenjem z orožniki skrbel za nadzor nad razmejitveno črto. tobaka in živine iz Italije in obratno. Sorico so po Nastanjeni so bili v Zoisovem gradu. Res so kmalu uspelih pogajanjih priključili h Kraljevini SHS. O zasedbi potem, ko so zasedli Podbrdo, italijanski alpini šli Sorice aktualni časopisi tistega časa niso pisali, so pa naprej proti Bohinju. Ustavil jih je domačin Alfonz objavili novico o odhodu Italijanov. Mencinger, ki je bil poveljnik Narodne straže. Iz Radovljice je nato prišel stotnik Vinko Potočnik z V Zgornjesavski dolini so Italijani poskušali zasesti dodatnimi srbskimi vojaki. Italijani so se Srbov bali in t. i. jeseniški trikotnik med demarkacijsko črto in se niso veliko branili, ko so jih z vlakom poslali nazaj Karavankami od Rateč do Radovljice. Jugovzhodno od na Primorsko. Na severnih pobočjih gora proti Bohinju Trbiža so zasedli Belo Peč in del občine Rateče. Prišli so pa so ostali vse do sklenitve rapalske pogodbe. tudi na Vršič, kjer so se zaustavili, ker so se s slovenske strani razširile govorice, da jih čaka bataljon Bosancev, Drugače je bilo v Sorici. Tja so Italijani prišli 19. ki so se jih Italijani še iz izkušenj s soške fronte novembra 1918, saj so črto londonskega sporazuma neizmerno bali. Prodor iz Trbiža pa so zgornjesavski premaknili od Podbrda do Podrošta. Ostali so vse do prostovoljci preprečili tako, da so najprej uničili 30 kretnice v Kranjski Gori, potem pa postavili zasedo in pregnali Italijane nazaj v Trbiž. Prehode in karavanške vrhove zahodno od Rožce, predvsem Kamnati vrh, Petelinjek in cesto preko Korenskega sedla je nadzorovala Šefmanova četa. Oblikovala se je iz Narodnih straž. Sestavljali so jo fantje, ki so tudi po razpustu Narodnih straž vztrajali v vojaški službi, doma pa so bili iz Podkorena, Rateč, Kranjske Gore in Gozda Martuljka. Šefmanova četa se je na koroško stran usmerila po 5. januarju 1919, ko so avstrijske čete zasedle Podklošter. Rudolf Badjura je v času bojev V Zgornjesavski dolini je deloval tudi stotnik Rudolf za severno slovensko mejo kot Badjura. Sredi decembra 1918 je bila njegova četa poveljnik alpske čete deloval premeščena v Radovljico (radovljiška četa), kjer so v Zgornjesavski dolini. (NUK) jo razdelili na dva dela, konec decembra pa se je Četa Rudolfa Badjure na pobočju Golice: drugi v vrsti je Miha Čop. (Hrani Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika, Ravne na Koroškem, signatura: FOT 3294) Nadporočnik Karel Šefman je poveljeval četi, ki je imela sedež v Podkorenu. (Fototeka Gornjesavskega muzeja Jesenice) 31 Šefmanova četa je delovala na območju Podkorena in Kamnatega vrha. (Gorenjski muzej) Mitralješki oddelek Šefmanove čete v Podkorenu. (Fototeka Gornjesavskega muzeja Jesenice) Avstro-Ogrska in Italija sta premirje podpisali 3. novembra 1918, formirala alpska četa, ki je bila sestavljena iz toda Italijani so na radovljiške čete in jeseniške alpske čete. Jeseniški alpski Gorenjskem preko četi je poveljeval poročnik Vladimir Kapus, sestavljena demarkacijske črte prehajali tudi kasneje. je bila iz skupine Jeseničanov, bivših članov Narodne ( Slovenec, 29. 11. 1918, straže. Delovala je pri Savskih jamah in na Rožci. št. 275, str. 2) Karel Šefman je moral 19. junija 1919 po posredovanju Dravske divizijske oblasti predati del Petelinjeka Čopa, kar pa je kmalu zanetilo spor med Šefmanom Italijanom. V času italijanskega napredovanja pri Peči in Badjuro. Glavna točka spora je bilo Korensko sedlo in Petelinjeku pa je med Šefmanom in Badjuro prišlo do oziroma vprašanje njegovega nadzora. Spor je razrešil spora. Med izvajanjem varovanja območja Podkorena srbski bataljon, ki je na položajih zamenjal obe in Kamnatega vrha je Šefman prosil za dopolnitev slovenski četi. enote z možmi iz Badjurove čete. Badjurovi možje so nato zaradi napada italijanskih oziroma avstrijskih Po jugoslovanski ofenzivi med 28. majem in 6. junijem enot na območju Jerebikovca – Kamnatega vrha 1919 je bila alpska četa do koroškega plebiscita zapustili svoje položaje in pobegnili v dolino. Badjura nameščena za straženje meje med Mariborom in je želel sramoto popraviti tako, da je na zapuščene Velikovcem. Z določitvijo meje med Nemško Avstrijo položaje poslal enega svojih najboljši vojakov, Miha in Kraljevino SHS je bila alpska četa razpuščena. Država SHS in boji za severno mejo na Gorenjskem 32 Ko je bila 29. oktobra 1918 razglašena Država SHS, njene meje še niso bile natanko določene. Dosežena demarkacijska črta med slovenskim in avstrijskim delom Koroške, ki je tekla po Zilji, Dravi, Velikovškem okraju in Labotski dolini, ni zadovoljila nobene strani. Za obrambo severne meje je bilo v Državi SHS potrebno na novo organizirati slovensko vojaštvo. Sistematična organizacija vojaštva se je pričela šele sredi novembra 1918, še vedno na prostovoljni osnovi: ljubljanski pehotni polk so ustanovili iz bivšega 17. pehotnega polka, 7. in 20. lovskega bataljona; slovenski Koroški prostovoljci, med njimi Gregor Vister in Joža Čop. (Fototeka Gornjesavskega muzeja Jesenice) planinski polk so ustanovili iz 2. gorskega strelskega polka; tržaški pehotni polk je nastal iz 97. pehotnega polka in 5. strelskega polka; mariborski pehotni polk so sestavili iz 47. pehotnega polka in 26. strelskega polka; celjski pehotni polk so sestavili iz vojakov 87. pehotnega polka. V Ljubljani so Srbe, ki so prišli iz avstrijskega ujetništva, organizirali v 26. pehotni polk. Vojaki tega polka so bili nastanjeni tudi v Kranju in na Jesenicah. 8. novembra 1918 je Narodna vlada za vrhovnega poveljnika obrambe zahodnega dela Koroške imenovala stotnika Alfreda Lavriča. Nato pa je sredi decembra 1918 izdala poziv za mobilizacijo letnikov, rojenih med letoma 1895 in 1899. Lojze Ude se je prostovoljcem V bojih za določitev severne meje neposredno po prvi v bojih za severno svetovni vojni je vidno vlogo imelo tudi nekaj Gorenjcev, mejo pridružil že med njimi zlasti Lojze Ude na Koroškem in Rudolf novembra 1918. (Fototeka Gornjesavskega Badjura ter Karel Šefman v Zgornjesavski dolini. muzeja Jesenice) 33 Boji za slovenske meje v letih 1918 in 1919. ( Slovenski zgodovinski atlas, 2011, str. 159) Oblikovanje severne slovenske meje leta 1919. (Gornjesavski muzej Jesenice) Prvi boji za severno mejo na Ljubelju 34 Prvi streli v bojih za severno slovensko mejo so bili izstreljeni 14. novembra 1918 na mejnem prehodu Ljubelj, razglednica. (Hrani Gorenjski muzej) Glavnina bojev za severno slovensko mejo je sicer borcev prostovoljcev za severno mejo je pod njegovim potekala v Mariboru in njegovi okolici, vendar je del poveljstvom proti Ljubelju odšla 14. novembra 1918. bojev potekal tudi na Gorenjskem. V vojaškem pogledu Na Ljubelju se je Udetova skupina srečala z Lavričevimi sta bili na območju Karavank in v zahodnem delu prostovoljci in skupaj sta v beg proti Brodem v ljubeljski Koroške pomembni dve strateški točki: mejni prehod dolini pognali 34 nemških vojakov. Sproženih je bilo Ljubelj in železniški predor Podrožca. tudi nekaj strelov in le-ti veljajo za prve v bojih za Koroško. Tržiški in Lavričevi prostovoljci z Jesenic so Pripadniki nemško-avstrijske ljudske vojske (Volkswehra) 19. novembra 1918 zasedli tudi Borovlje. naj bi že 29. oktobra 1918 zasedli Ljubelj. Novice o zasedbi so se hitro razširile v Tržič, kjer je bil konec Po zasedbi Borovelj se je za začasno demarkacijsko oktobra 1918 na krajšem dopustu tudi Lojze Ude. Ko črto določilo tok Zilje in Drave do Velikovca. Koroška je še v uniformi avstro-ogrskega vojaka stal na pragu deželna vlada je pogodbo ratificirala 23. novembra hiše na Koroški cesti proti Cimpru, se je mimo njega 1918 (pogodba Lavrič – Hülgerth). Na pogodbeno na vozu pripeljal kmet iz Svete Ane in mu zabrusil: »Vi določenem ozemlju so vzpostavili oblast Države SHS. tukaj postopate, na Ljubelju so pa Nemci.« Pozneje je v Z vojaki ljubeljske skupine naj bi se Lavrič vključil v svojih spominih zapisal, da se je odločil »tukaj, na tem vojaško akcijo po pogodbi, ki jo je 27. novembra 1918 pragu«. Lojze Ude je na okrožnem poveljstvu Narodne sklenil general Maister s pooblaščencem štajerske straže hitro zbral nekaj prostovoljcev in prva skupina deželne vlade polkovnikom Rudolfom Passyjem. 35 Novica o določitvi demarkacijske črte oziroma o pogodbi Lavrič – Hülgerth. ( Naprej, 26. 11. 1918, št. 271, str. 3) Borci ljubeljske skupine – Markelj, Žvan, Tušar. (Fototeka Gornjesavskega muzeja Jesenice) Ta pogodba pa zaradi političnih in predvsem vojaških razlogov ni bila uresničena. V prvih dneh decembra se je ljubeljski skupini pridružila tudi močna četa prostovoljcev s Kranjske, ki jih je iz Tržiča pripeljal nadporočnik Janko Ahačič. V prvi polovici decembra je v bližnji okolici Borovelj vladalo dokaj nejasno stanje glede oblasti Države SHS na pogodbeno določenem ozemlju. V to zmedo Stotnik je posegel 1. bataljon ljubljanskega pehotnega polka, Miroslav ki je pod poveljstvom stotnika Miroslava Martinčiča Martinčič, poveljnik 11. decembra 1918 iz Ljubljane prišel v Podrožco. Na 1. bataljona ozemlju, zasedenem po pogodbi Lavrič – Hülgerth, ljubljanskega je bila po Martinčičevem posredovanju zopet pehotnega vzpostavljena oblast Države SHS in take razmere polka. (Fototeka Gornjesavskega so bile vse do začetka januarja 1919. muzeja Jesenice) Boji za severno mejo na Karavankah 36 V začetku januarja 1919 so pripadniki Volkswehra začeli prodirati proti zahodnemu delu Koroške, proti Rožeku, Šentjakobu v Rožu in Podrožci. 2. januarja 1919 je koroški vojaški poveljnik podpolkovnik Hülgerth odpovedal sporazum o demarkacijski črti. 5. januarja so avstrijske sile napadle v Podkloštru in prodrle nekaj kilometrov od Podrožce, kjer je bil vhod v karavanški predor. 7. januarja so prestopile reko Dravo pri Borovljah in slovenske vojaške enote, glavnino katerih so sestavljali gorenjski prostovoljci, potisnile do podnožja Karavank. V bojih za Borovlje je bil stotnik Lavrič težko ranjen in zajet, avstrijske enote pa so mesto zavzele. Po zavzetju Borovelj sta bila v ospredju bojev v tem delu Koroške Podrožca in karavanški predor. Tu se je nahajal oslabljeni 1. bataljon ljubljanskega pehotnega polka in četa, ki je štela 80 mož; ta je prišla na pomoč iz Borovelj, poveljeval ji je nadporočnik Janko Vilman. Z Bleda je prišel oddelek Sokolov pod poveljstvom Jožeta Rusa, ki je zasedel pobočje Gračenice (Gratschenitzen), poleg Suhega vrha drugo ključno postojanko v obrambi karavanškega predora. V noči iz 7. na 8. januar je iz Ljubljane prišla legija koroških prostovoljcev. Večinoma Vojaki letnikov od 1895 do 1899 so bili mobilizirani okrog 20. decembra 1918. Pri svojih enotah so se morali zglasiti so jo sestavljali dijaki, ki so imeli puško prvič v rokah. V 8., 11., 15., 18. in 20. januarja 1919. Prihajali so z velikimi boj so morali iti takoj 8. januarja, da bi zavzeli kolodvor zamudami in z občutkom, da morajo služiti vojsko ter v Podrožci. Legija se je zaradi neizkušenosti slabo obnesla brez tistega navdušenja, s katerim so šli v boj prostovoljci novembra 1918. in bilo je več žrtev. Kljub temu je bil napad na predor ( SI_ZAL_KRA/0002, Občina Kranj, a. e. 1475) pri Podrožci odbit, v boju sta se še posebej izkazala nadporočnik Pičman in četovodja koroške legije Gostinčar. podčastniki in en častnik. Tik nad progo na pobočju Pičman je stekel k havbici, jo obrnil proti Gračenici in Gračenice so sovražni topovi zadeli tudi hišo železničarjev, začel streljati, sledil pa mu je Gostinčar s strojnico. v kateri je bil nadporočnik Vilman, ki je bil smrtno zadet. To njuno hrabro dejanje je odločilo boje tega dne. 12. januarja sta prostovoljcem pred karavanškim predorom na pomoč prišli tudi dve četi srbskih vojakov Naslednji napad je sledil 10. januarja. Med sovražnim iz 26. pehotnega polka iz Ljubljane. V boje 12. januarja obstreljevanjem predora so bili težko ranjeni štirje je posegla tudi letalska enota novoustanovljene 37 Prostovoljci borci Kapa vojaka za severno mejo v prostovoljca borca januarju 1919 za severno mejo v Podrožci. (Fototeka 1918–1919. Gornjesavskega muzeja (Foto Boštjan Gunčar; Jesenice) last Srečko Rože, Vojaški muzej Tabor Lokev) Skupina prostovoljcevz Jesenic. (Fototeka Gornjesavskega muzeja Jesenice) Legija koroških prostovoljcev (imenovana tudi slovenska legija) je bila ustanovljena 1. januarja 1919 v ljubljanskem Hotelu Union po velikem protestnem zborovanju proti nasilju na Koroškem. ( Jugoslavija, 4. 1. 1919, št. 4, str. 1) Topovska baterija koroških prostovoljcev pri Podrožci. (Fototeka Gornjesavskega muzeja Jesenice) 38 Nadporočnik Janko Vilman z Jesenic je padel v bojih Valentin Zupan pri Podrožci z Jesenic je bil 10. januarja pripadnik legije 1919. (Fototeka koroških borcev. Gornjesavskega (Fototeka Gornjesavskega muzeja Jesenice) muzeja Jesenice) ljubljanske letalske stotnije, ki je na izvidniškem poletu nad Podrožco z bombo zadela avstrijsko stražnico pred kolodvorom. To je bila prva bojna naloga letalske stotnije. Sovražnosti so na predlog avstrijske strani ustavili 14. januarja 1919, 19. januarja pa sta obe strani podpisali sporazum o premirju, t. i. graško-ljubljanski protokol. Protokol je razdelil Koroško po črti, ki jo je določila ameriška komisija pod vodstvom podpolkovnika Shermana Milesa. Kot demarkacijska črta je obveljala dosežena bojna črta: na zahodu je potekala po Karavankah, z izjemo Podrožce, nato pa preko Sel, Šmarjete, Apač in Galicije na Dravo, velikovško mostišče, spet na Dravo do Dravograda in do štajerske deželne meje. Premirje je kljub pogostim medsebojnim obstreljevanjem veljalo do konca aprila 1919, saj sta obe strani pričakovali odločitve na mirovni konferenci v Parizu. Povojno snovanje meja v Parizu 39 V Parizu so se na mirovni konferenci 19. januarja 1919 sestale države zmagovalke prve svetovne vojne z namenom, da se dogovorijo o podobi prihodnje Evrope, v okviru katere so bile tudi državne meje slovenskega narodnostnega ozemlja. V enem letu, kolikor je potekala, so imeli več kot tisoč sestankov, da bi določili novo ureditev meja po koncu prve svetovne vojne. Največji ozemeljski pogajalski nasprotnik Slovenije in Kraljevine SHS je postala Italija. Neurejena meja z Italijo je bila tudi tista, ki se je v veliki meri dotikala Gorenjske. Italijani so vztrajali pri izpolnitvi členov londonskega sporazuma. Na soboto, 19. aprila 1919, dan pred veliko nočjo, so se začela zapletena in napeta Zasedanje na pariški mirovni konferenci. (Vir: www.encyclopediaofukraine.com/picturedisplay.asp?linkpath=pic\P\A\ pogajanja glede njihovih ozemeljskih zahtev na račun Paris Peace Conference (photo).jpg&page=pages\P\A\ParisPeaceConference. Avstro-Ogrske. Do leta 1919 sta tudi Velika Britanija htm&id=10782&pid=10018&tyt=Paris Peace Conference&key=Paris+Peace+Conference, datum vira 13. 7. 2018) in Francija že obžalovali obljube, ki sta jih dali Italiji s podpisom pogodbe, saj sta bili mnenja, da Italija ni tako veliko prispevala k zmagi. Načeloma sta podpirali novo jugoslovansko državo in menili, da italijanske zahteve niso smiselne, a sta bili neodločeni in pripravljeni popustiti Italiji. Največje dvome je kazal predsednik britanske vlade Llyod George. Menil je, da je bil z razpadom Avstro-Ogrske tudi tajni sporazum preživet, saj je bil sklenjen le zato, da bi Italija zaščitila svojo mejo proti Avstro-Ogrski. A kljub vsemu je šlo za pogodbo in pogodbe je bilo treba upoštevati. Drugače pa je bilo z ameriškim predsednikom Slovenska sekcija pri delegaciji Kraljevine SHS na mirovni Wilsonom, ki je bil proti določilom londonskega konferenci v Parizu leta 1919. ( Ilustrirani Slovenec, tedenska priloga sporazuma, saj je bil popolnoma v nasprotju z načeli Slovenca, 1. 12. 1928, št. 49. str. 387) samoodločbe narodov, ki jih je tako poudarjal. Trdil je, da ne bo priznaval nobenih skritih pogodb. Menil je, da so Italijani lahko zadovoljni s tem, ko so dobili druga območja (npr. Trentino in Tirolsko), kjer je bila večina prebivalstva italijanskega. Italijanska delegacija je za nekaj časa protestno zapustila mirovno konferenco in Wilson se je ustrašil, da bi nesodelovanje Italijanov na konferenci lahko preprečilo njegove načrte o mirovnih sporazumih. Zato je nazadnje odločil, da vprašanja teh meja ne bodo del mirovne pogodbe, ampak naj se to uredi dvostransko s pogajanji. Njegov glavni načrt je bila ustanovitev Društva narodov, zato je popuščal pri drugih vprašanjih, samo da bi dobil zadostno diplomatsko podporo. 40 Slovenska delegacija je odpotovala v Pariz v okviru jugoslovanske, skupaj s srbskimi diplomati in skupino emigrantov iz Jugoslovanskega odbora. Ker nova država še ni bila priznana, je Jugoslavijo uradno predstavljala le Kraljevina Srbija s Pašićem na čelu. Sicer je v Pariz odpotovalo okoli 100 članov, a ožjo delegacijo je sestavljalo sedem članov, trije Srbi, dva Hrvata in dva Slovenca: nekdanji avstro-ogrski minister dr. Ivan Žolger in nekdanji poslanec Otokar Rybář. Žolgerja je kot glavnega slovenskega zastopnika predlagal dr. Anton Korošec namesto sebe, kar pa je povzročilo nasprotovanje zlasti pri Italijanih, ki so v njem videli ministra poražene Avstro-Ogrske, katere predstavniki naj na konferenci ne bi smeli sodelovati. Žolger je sicer stvar vzel zelo resno, kot strokovnjak za sodno in avtonomno organiziranost Slovenije je začel zbiral material za mirovno konferenco in se kar se da pripravljati na izzive v Parizu. Svojo delegacijo so sicer Slovenci sestavili še iz cele vrste drugih strokovnjakov. S seboj so imeli zgodovinarja, kartografa, statistika, risarja, pisarniške uradnike, celo tipkarice. Bili so zelo aktivni, pripravljali spomenice, risali zemljevide nove države. Za njimi je prišel tudi izkušen diplomat Ivan Schwegel, generalni sekretar delegacije je bil Bogumil Vošnjak, vodja pa dr. Janko Brejc. Schwegel je imel že pred prihodom v Pariz slabo mnenje o diplomatskih sposobnostih članov celotne jugoslovanske delegacije. Zaradi svojih poznanstev v ameriški delegaciji in znanja angleščine mu je uspelo zagotoviti dve avdienci pri predsedniku Wilsonu, kar ni uspelo niti nekaterim večjim narodom. Na prvem srečanju je Wilsonu razložil zgodovinska dejstva v Na pariški mirovni konferenci so razpravljali o zahodni kontekstu priznavanja meja, za katera je ta priznal, meji. ( Slovenski zgodovinski atlas, 2011, str. 168) da mu niso poznana. Opozoril je na več kot milijon 41 Karikatura je iz januarja 1919. Hinko Smrekar je narisal »kranjskega Janeza«, ki leži na tleh, pribit na križ. Trije predstavniki evropskih velesil ga neusmiljeno mrcvarijo in mu režejo ude, njega pa to navidezno ne boli, le da mu pustijo jezik in steklenico slivovke, ki mu je preko cevke speljana v usta. Predstavlja nemočno, neodgovorno in naivno žrtev. (Puhar, Alenka: Slovenski avtoportret 1918−1991, 1992, str. 28) Jugoslovanov, ki bi s priznanjem italijanskih zahtev ostali ločeni od svojega naroda. Za drugo srečanje si je želel, da bi se sestala samo ljubljanski knezoškof Jeglič in Wilson, a se je »milemu pastirju priključila cela čreda tedaj ravno v Parizu navzočih rojakov, Italijanski zunanji minister Sydney Sonnino, mož, ki je brez potrebe in nekateri iz same radovednosti, kar Slovencem na pariški mirovni konferenci povzročil največ je obisku kratilo dostojanstvo in možnost za kakšen škode. (Vir: https://en.wikipedia.org/wiki/Sidney_Sonnino, datum vira: 13. 7. 2018) intimnejši razgovor«. Dr. Janko Brejc je ob tem srečanju predsednika pozdravil z besedami: »Ave Wilson, Sloveni morituri te salutant.« (Pozdravljen Wilson, umirajoči Slovenci te pozdravljajo). Vse to Slovencem ni veliko pomagalo. Slovenija je bila za ZDA neznana država v nasprotju s samozavestno italijansko delegacijo, ki sta jo vodila predsednik vlade Vittorio Orlando in zunanji minister Giorgio Sidney Sonnino, ki je bil zelo spreten predvsem v podpihovanju vzdušja proti Slovencem in političnem taktiziranju. Vse bivše zaveznike je prepričeval, naj nastopajo proti njim, pred sabo je imeli zgolj svoj cilj, ki je bil vzpostavitev hegemonije na Balkanu, pri čemer jim je Kraljevina SHS predstavljala glavno oviro. Po diplomatski taktiki so bili Italijani daleč najboljši med vsemi. Pri manj pomembnih vprašanjih so popuščali, hkrati pa v isti Vodilna oseba pariške mirovne konference, ameriški sapi postavili novo zahtevo na drugem področju. predsednik Woodrow Wilson. (Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/W oodrow_Wilson, datum vira: 13. 7. 2018) Jeseniški trikotnik 42 O mejah z Italijo za razliko od meja drugih držav zunanji ministri in člani komisije za teritorialna vprašanja na pariški mirovni konferenci niso smeli razpravljati. To je bilo izrecno v domeni ameriškega predsednika Wilsona in sveta štirih, ki so ga poleg njega sestavljali še britanski predsednik vlade David Lloyd George, francoski predsednik vlade Georges Clemenceau in italijanski predsednik vlade Vittorio Emanuele Orlando. Italija je svoje zahteve utemeljevala z obrambnimi potrebami Italije, zaradi česar je londonski sporazum sploh nastal. O očitnih imperialističnih težnjah ni bilo govora, čeprav je bilo jasno, da gre Italijanom zgolj za pomembne železniške povezave med Benetkami in Beljakom, Trstom, Gorico, Jesenicami in Podrožem ter med Trstom, Ljubljano, Gradcem in Dunajem in njihovimi nacionalnimi željami po nadzoru nad območjem od severovzhodni meji. Sporno območje na Gorenjskem so imenovali kar jeseniški trikotnik. Območje trikotnika so delno prilagajali trenutnim željam, načeloma pa je imel dva kraka. Zahodni del je segal od Radovljice preko Jesenic do Kranjske gore. Tega bi Italijani še prepustili. Južni krak, ki je bil zanje bolj zanimiv, pa je obsegal območje od Bleda preko Gorij do Bohinja in triglavskega pogorja. Na tem območju je bila namreč bohinjska Italijani so si želeli tudi Triglav. Levo od Aljaževega železnica, nad katero so želeli nadzor. Niso dovolili, stolpa je viden mejni kamen rapalske meje, da bi železniška povezava Avstrije s Trstom potekala razglednica. (Hrani Gorenjski muzej) po ozemlju Kraljevine SHS, želeli so imeti vse območje med karavanško in bohinjsko progo. Problem je bil tudi Trbiž. Po londonskem sporazumu bi ga dobila Avstro-Ogrska. Hotela pa ga je Italija, zato so ga želeli kar izločiti iz spornega območja odločanja. Če bi obveljala ta zahteva, bi se meja med Italijo in 43 Veliki štirje na konferenci v Parizu. (Vir:https://upload. wikimedia.org/wikipedia/commons/5/5a/ Big_four.jpg , datum vira: 13. 7. 2018) Jugoslavijo premaknila do Radovljice. Svojo Avstriji, da je bilo dogovorjeno, da bodo o tem diplomatsko zahtevo je Sonnino utemeljeval z dokončno odločali šele, ko bodo dogovorjene zunanje argumentom, da »Italija hoče v interesu tržaškega avstrijsko-jugoslovanske meje, torej po plebiscitu. pristanišča neprekinjeno zvezo pristanišča z Nemško Avstrijo in Češko. Zato naj železniška proga ne poteka Sonnino kljub temu sklepu še ni popustil in je tekom po ozemlju države, ki nima nobenega neposrednega pogajanj in razprav večkrat ponovno odprl vprašanje interesa na razvoju te linije«. Če to območje ne bo jeseniškega trikotnika, tako da so ponovno začeli z pripadlo Italiji, se je zavzemal, naj pride vsaj k razpravo. Takrat pa je imel Wilson dovolj in je to Avstriji. vprašanje enostavno izključil iz mirovne pogodbe. Avgusta 1919 je Italija v zameno za jamstvo za Zanimivo je, da so na začetku vsi vodilni politiki uporabo karavanške železnice zahtevo po jeseniškem zagovarjali, da mora jeseniški trikotnik, sicer brez trikotniku umaknila. Šele z rapalsko pogodbo med Trbiža, pripadati Jugoslaviji. A Sonnino se je tako Italijo in Kraljevino SHS, 12. novembra 1920, je to močno zavzemal, da bi območje pripadlo Italiji ali območje nazadnje uradno pripadlo Kraljevini SHS. Italijani so si želeli tudi Triglav. Levo od Aljaževega stolpa je viden mejni kamen rapalske meje, razglednica. (Hrani Gorenjski muzej) Razglednica, izdana leta 1919. (Hrani Gorenjski muzej) Mihajlo Pupin in njegova vloga na pariški mirovni konferenci 44 O tem, kaj je botrovalo Wilsonovi odločitvi glede usode jeseniškega trikotnika, lahko samo sklepamo, saj ni nobenih jasnih zapisov o tem. Dejstvo pa je, da je aprila 1919 na prošnjo Nikole Pašića v Pariz prišel Mihajlo Pupin, da bi jugoslovanskim delegatom Mihajlo Pupin Idvorski. (Vir: https://www.espreso.rs/ima- pomagal pri pogajanjih. »Vaša pomoč nam je potrebna ges_arhive/original/1458857435_ pri naših pogajanjih z ameriškimi delegati na mirovni kostunica%20Profimedia%20Profimedia.jpg, datum vira: 13. 7. 2018) konferenci. Znano mi je, da Vas ti osebno poznajo in da visoko cenijo Vaše mišljenje«, mu je pisal Pašić. Na Bledu v Mali Zaki pri Veslaškem centru so mu leta 2015 Iz dokumentov in zapisov je razvidno, da je Pupin postavili spomenik. dva mesca intenzivno lobiral v prid jugoslovanskim (Foto: Anja Poštrak) zahtevam. Srečal se je z mnogimi Wilsonovimi zaupniki, v najboljših odnosih je bil s kolegom z univerze, Douglasom Johnsonom. V kakšnem odnosu sta bila s predsednikom Wilsonom in če sta se sploh kdaj srečala, ne vemo. Možno pa je, da je Pupinovo zavzemanje za zgodovinsko pravičnejše meje Wilsona res prepričalo, da je preklical svoj podpis na že pripravljeni listini. Ko je Pupin namreč izvedel, kaj bi pripadlo Italiji, Rojen je bil leta 1858 v Idvoru v Srbiji, izobraževal se je je Wilsonu poslal osebni memorandum o etničnih v ZDA, bil je med soustanovitelji predhodnice ameriške značilnostih jugoslovanskih ozemelj, ki naj bi po vesoljske agencije Nasa, častni doktor na sedemnajstih londonskem sporazumu pripadle Italiji. univerzah in predavatelj na ameriški univerzi Columbia. Poznan je tudi kot izumitelj in prejemnik Pulitzerjeve Mihajlo Pupin, srbsko-ameriški znanstvenik, eden največjih nagrade za književnost. intelektov svojega časa, je bil zelo navezan na Slovence. » Čudotvorna je ljubezen, ki veže Srba s Slovencem, in v Po zaslugi njegovega neuradnega sodelovanja ZDA tej ljubezni živi najmogočnejša vera v sijajno bodočnost niso popolnoma priznale določil londonskega sporazuma jugoslovanskega naroda«, je zapisal v svojem življenjepisu. in izpolnile velikih ozemeljskih obljub Italiji. Leta 1921 Na Državo SHS je gledal kot na svojo domovino in na ga je član jugoslovanske delegacije dr. Otokar Rybář njene državljane kot na svoje rojake. V mladosti je imel predlagal za častnega občana Bleda in se mu na ta slovenskega učitelja, ki ga je zelo cenil. Pri prvih korakih način oddolžil za zasluge, da je Blejski kot ostal v Ameriki mu je prav tako pomagal Slovenec. Bil je jugoslovanski. Leta 2015 pa so mu v Mali Zaki na odličen diplomat, predvsem pa je imel zaradi svojega Bledu postavili še spomenik, kakršen stoji tudi v ugleda v ZDA poznanstva na visokih položajih. njegovem rodnem kraju Idvoru. Dr. Ivan Krizostom Schwegel (Švegel) * 17. februar 1875, Zgornje Gorje – † 5. februar 1962, Rečica pri Bledu Dr. Ivan Schwegel je bil novembra 1918 imenovan za zaupnika Narodnega vijeća SHS 45 Ivan Schwegel je po končanem študiju prava na Dunaju na Dunaju. Leta 1919 in opravljenem doktoratu v Innsbrucku začel s svojo je bil član delegacije Kraljevine SHS na poklicno potjo na različnih konzulatih. Med letoma mirovni konferenci 1899 in 1917 je bil zaposlen v avstrijski konzularni službi v Parizu, bil pa je v Chicagu, nato pa v Pittsburghu, St. Louisu, Denverju tudi v osebnem stiku (ZDA), Zürichu v Švici, Capetownu v Južni Afriki, Solunu s predsednikom Združenih držav v Grčiji, Montrealu in Winnipegu v Kanadi. Leta 1907 Amerike Wilsonom. (NUK) je bil celo gospodarski poročevalec v New Yorku. Ko so ZDA vstopile v vojno na strani antante in prekinile diplomatske odnose z Avstro-Ogrsko, se je vrnil domov. Prve svetovne vojne se je udeležil kot borec na fronti v Albaniji. Poveljeval je ostanku mariborskih dragoncev, nato pa še četi Salih Budke na albansko-grški meji do končnega umika avstro-ogrske vojske. Že njegov stric Jožef Schwegel je bil eden najbolj vplivnih ljudi v avstro-ogrski monarhiji, kar mu je zagotovo pomagalo na začetku poklicne poti. Bil mu je velik vzor. Kmalu se je tudi sam dokazal in njegova sposobnost se je pokazala na pariški mirovni konferenci. Grad Grimšče oziroma Vilsonija pri Bledu Josip Pogačnik, ki je bil njegov dober znanec, ga je med obema vojnama. (Gorenjski muzej) sprva imenoval za predstavnika Narodne vlade na Dunaju, a je moral na zahtevo Narodnega vijeća Njegova politična pot se je nadaljevala tudi kasneje, imenovanje preklicati. Ko se je izkazalo, da bi bil zaradi leta 1926 je bil v Washingtonu član jugoslovanske svojih diplomatskih izkušenj Schwegel navsezadnje le komisije za urejanje vojnih dolgov. Naslednjo leto je bil najbolj ustrezen, so ga ponovno imenovali za predstavnika. kot edini, ki ni bil Hrvat, izvoljen za poslanca v Hrvaški republikanski kmečki stranki. Leta 1930 je postal Leta 1919 je bil tudi član jugoslovanske delegacije na minister brez listnice v Živkovićevi vladi, nato poslanik mirovni konferenci v Parizu. Natančneje je bil znotraj v Buenos Airesu. Napisal je več gospodarskih člankov. delegacije zadolžen za splošne politične posle. Izprosil Objavljal je predvsem v tujih strokovnih revijah. si je sprejem pri predsedniku Wilsonu. Na kratkem sestanku mu je najprej predstavil Slovence in zagovarjal Po upokojitvi leta 1933 je živel na svojem posestvu pripadnost Blejskega kota Jugoslaviji. Istega leta je bil Grimšče (tudi Grimščice) pri Bledu, ki ga je ameriškemu tudi član začasnega mednarodnega zastopstva za Trst. predsedniku Wilsonu v čast preimenoval v Vilsonijo. Slovenski poraz na Koroškem in oblikovanje meja Kraljevine SHS 46 Neposredno pred začetkom jugoslovanske ofenzive na Koroškem je okrajno glavarstvo v Kranju izdalo razglas, s katerim je prebivalcem prepovedalo približevanje obmejnim krajem na Jezerskem Zemljevid jugoslovanske ofenzive na Koroškem od 28. maja do 6. junija . ( SI_ZAL_KRA/0002, Občina Kranj, a. e. 1475). 1919. (Fototeka Gornjesavskega muzeja Jesenice) Pred slovensko ofenzivo na Koroškem so v Ljubljani kot ljubljanskega pehotnega polka in alpska četa nista v enem izmed poveljstev v Kraljevini SHS organizirali uspeli zavzeti Podgorja čez Suhi vrh in Šentjakoba – poveljstvo Dravske divizijske oblasti. Ta nova vojaška to je uspelo šele nadporočniku Maksu Peterlinu, ki je oblast je nadomestila nekdanje II. vojaško okrožje, s četo ljubljanskega pehotnega polka 29. aprila prišel ki je nastalo še v Državi SHS. V spopade na Koroškem iz Ljubljane. Šentjakob so avstrijske enote zasedle že se vojska Kraljevine SHS sicer ni vmešavala, toda naslednji dan in zajet je bil tudi Peterlin. Napad, neposredno pred aprilsko ofenzivo leta 1919 je v ki je bil poskus spremeniti potek mirovne konference, dogajanje na Koroškem vse bolj začel posegati srbski je bil pripravljen slabo in od vsega začetka obsojen general Krsta Smiljanić, ki je postal poveljnik Dravske na neuspeh. Slovenske enote niso mogle skleniti divizijske oblasti. močne fronte, saj je bilo na fronti premalo vojaške sile, tudi morala slovenskih vojakov je bila slaba. 29. aprila 1919 so enote Dravske divizijske oblasti prekršile premirje in napadle na celotni demarkacijski Prekršitev premirja so izrabile avstrijske enote in črti od Dravograda do Podrožce. Ljubeljska skupina je 2. maja z napadom na velikovško mostišče začele sicer prodrla čez Dravo do Humperka, a se je osamljena protinapad. Še istega dne so prebile obrambo na morala vrniti z znatnimi izgubami. Slovenske enote so zahodu, razbile slovenske enote in zajele precejšnje napadle pri karavanškem predoru, v omejenem obsegu število vojakov. Zavzele so tudi kolodvor v Podrožci in so jim pomagali tudi srbski vojaki. 4. srbska četa je pri tem zajele poveljnika alpske čete Rudolfa Badjuro. zasedla kolodvor v Podrožci in nato obtičala; 3. četa 4. maja so avstrijske enote napadle karavanški predor Poveljnik vseh enot vojske Kraljevine SHS v ofenzivi 28. maja 1919 je bil general Krsta Smiljanić. ( Ilustrirani Slovenec, tedenska priloga Slovenca, 1. 12. 1928, št. 49, str. 387) 47 in najprej zavzele Gračenico in nato še Suhi vrh. Skozi Slovenski planinski polk na Suhem vrhu: kot popolnoma predor in čez karavanške vrhove so se slovenske čete slovenska enota se je v prvi polovici leta 1919 bojeval na Koroškem. Junija 1920 je regent Aleksander v Ljubljani umaknile na Jesenice. polku dodelil naziv »triglavski« in mu s tem izkazal posebno naklonjenost. (Fototeka Gornjesavskega muzeja Jesenice) Pogajanja o premirju v Celovcu od 9. do 16. maja so bila neuspešna, zato se je Kraljevina SHS odločila z vojaškim posegom vzpostaviti stanje pred 29. aprilom 1919. Z mobilizacijo vojakov od letnikov 1890 do 1894, ki je bila v Dravski divizijski oblasti razglašena 3. maja, in z mobilizacijo letnikov od 1895 do 1899, ki je bila Ljubljanska letalska stotnija je delovala na bojiščih zahodnega dela severne meje, od Grintovca do tromeje razglašena decembra 1918, so dopolnili enote, kot nad Ratečami. Letalci so v teh poletih nad Koroško okrepitev pa je prispelo še sedem bataljonov pehote, opravljali izvidniške naloge, obstreljevali in bombardirali topništvo in konjenica nekdanje srbske vojske. Napad so cilje na bojiščih. Končanje bojev za severno mejo junija enot vojske Kraljevine SHS (poveljnik vseh enot je bil 1919 je prisililo letalce, da so končali s svojimi poleti in še istega leta v oktobru je bila letalska stotnija razpuščena. general Smiljanić) se je začel 28. maja 1919 zjutraj. (Fototeka Gornjesavskega muzeja Jesenice) 48 Ustanovljenih je bilo pet odredov: 1. Labotski odred pod poveljstvom generala Maistra je bil sestavljen iz mariborskega in tržaškega pehotnega polka in je prodiral v smeri Dravograd – Šentpavel; 2. Koroški odred pod poveljstvom generalštabnega polkovnika Marića je bil sestavljen iz slovenskega planinskega polka, celjskega in ljubljanskega pehotnega polka in je prodiral v smeri Guštanj – Črna – Pliberk – Velikovec – Gosposvetsko polje; 3. Jezerski odred pod poveljstvom polkovnika Milenkovića je bil sestavljen izključno iz srbskih vojakov in je prodiral v smeri Jezersko – Železna kaplja – Celovec; 4. Ljubeljski odred pod poveljstvom topniškega polkovnika Tripkovića je bil sestavljen iz enega bataljona ljubljanskega pehotnega polka in oddelka prostovoljcev in je prodiral v smeri Ljubelj – Borovlje – Celovec; 5. Jeseniški odred je ostal v pripravljenosti v Podrožci. Prvi dan napada so enote Kraljevine SHS zasedle Dravograd in Podrožco ter prekoračile Karavanke med Podrožco in Jezerskim. V naslednjih dneh so jugoslovanske enote prodrle tako globoko, da se je avstrijska vojska umaknila na levi breg Drave na celotnem odseku od Dravograda do Apač. Avstrijsko poveljstvo je prosilo za premirje in dogovor o demarkacijski črti. Poveljstvo Dravske divizijske oblasti je ponudbo sicer sprejelo, toda napredovanja ni ustavilo. Labotski odred je 3. junija zasedel Velikovec, nato pa so jugoslovanske enote po umiku avstrijske vojske na zgornjo Koroško 6. junija zasedle Celovec in Mirovna pogajanja po bojih za severno mejo na Koroškem so potekala v Kranju. Gosposvetsko polje. ( Jugoslavija, 5. 6. 1919, št. 135, str. 3) Rapalsko mejo med Italijo in Kraljevino SHS, ki je potekala od Peči nad Ratečami čez Triglav do Reke, so na terenu označili z mejnimi kamni. Razdelili so jo na 70 odsekov, na začetku vsakega pa je stal glavni mejni kamen, razglednica. (Hrani Gorenjski muzej) Predlogi za določitev severne slovenske meje po prvi svetovni vojni. ( Slovenski zgodovinski atlas, 2011, str. 169) 49 Pogajanja o premirju, ki so od 4. do 6. junija 1919 S senžermensko mirovno pogodbo, ki jo je 10. septembra potekala v Kranju, so postala nepotrebna, ker je 1919 podpisalo pet antantnih sil in dvanajst zavezniških mirovna konferenca že 12. maja 1919 sklenila, da bo držav, je Avstrija obdržala Ziljsko dolino in Beljak, plebiscit odločil, komu bo pripadla Koroška. 4. junija Kraljevina SHS je od dežele Štajerske dobila južni del, je svet štirih – predsednik ZDA Thomas Woodrow od Koroške pa Mežiško dolino in občino Jezersko; Italija Wilson, premier Velike Britanije Lloyd George, je dobila južno Tirolsko, Kanalsko dolino in koroško predsednik Francije Georges Clemenceau in občino Bela Peč. Mednarodna razmejitvena komisija, predsednik Italije Vittorio Emanuele Orlando – ki je začrtala mejo med Kraljevino SHS in Republiko sklenil, da se plebiscitno ozemlje razdeli v cono A in B. Avstrijo, je svoje delo končala 21. oktobra 1923. O usodi 21. junija je bil kljub protestu delegacije Kraljevine Koroške je odločil plebiscit leta 1920, medtem ko je SHS (v delegaciji sta bila tudi Gorenjca dr. Ivan mejo med Kraljevino SHS in Italijo določila mirovna Schwegel in ljubljanski knezoškof Anton Bonaventura pogodba, podpisana v Rapallu 12. novembra 1920. Jeglič) sprejet predlog za izvedbo plebiscita v Celovški Rapalska pogodba je odstopala od meje, kakršno kotlini. Vojska Kraljevine SHS se je morala do 31. julija je določal londonski sporazum. Kraljevini SHS je umakniti iz cone B glasovalnega ozemlja, območje pa prepuščala Dalmacijo (razen Zadra z okolico in otokov je zasedla avstrijska vojska. Cres, Lošinj, Lastovo, Palagruža ter še nekaj manjših otočkov), na severu pa je v škodo Slovencev prekoračila londonsko črto; Reka je postala samostojna država. Prva slovenska znamka verigar 50 29. oktobra 1918 so Slovenci, Hrvati in Srbi, ki so do tedaj živeli v okviru avstro-ogrske monarhije, pretrgali vse vezi z dotedanjo državo in razglasili Državo SHS. Sedež nove države je bil v Zagrebu, v Ljubljani, Zagrebu in Sarajevu pa so delovale pokrajinske vlade za Slovenijo, Hrvaško in Bosno. Vsaka pokrajinska vlada je izdala znamke za svojo deželo. Na Hrvaškem in v Bosni so večinoma pretiskali stare avstro-ogrske znamke, v Sloveniji pa so natisnili nove, originalne znamke. Te prve znamke so imele podobo osvobojenca, ki je pretrgal okove, zaradi česar se jih je prijelo ime verigarji. Pozneje se je to ime prijelo za vse takratne slovenske izdaje. Na znamki za 20 vinarjev je motiv osvobojenca, Narodna vlada SHS v Ljubljani je 21. novembra 1918 ki ga v ozadju obsevajo žarki vzhajajočega sonca izdala Naredbo celokupne vlade o prehodni upravi v v trenutku, ko raztrga verige suženjstva. Verigar ozemlju Narodne vlade SHS v Ljubljani, ki je med simbolizira osvoboditev Slovencev izpod avstro-ogrskega jarma. (Hrani Gorenjski muzej) drugim določala tudi, da se v Ljubljani ustanovi poštno in brzojavno ravnateljstvo. Ustanovitev ravnateljstva je bila odločilnega pomena za izdajo lastnih znamk, saj je Država SHS nujno potrebovala nove znamke z napisi v jezikih nove države, ki bi nadomestile stare avstro-ogrske znamke, ki jih je že začelo primanjkovati. Ravnateljstvo je takoj po odločitvi o izdaji originalnih znamk brez običajnega razpisa natečaja k sodelovanju povabilo akademskega slikarja Ivana Vavpotiča, ki je izdelal primerne skice oziroma osnutke zanje. Znamke je tiskala tiskarna Jožefa Blaznika v Ljubljani in že 3. januarja 1919 sta izšli prvi znamki z motivom verigarja za 10 in 20 vinarjev. Znamke so bile tiskane v dveh tehnikah, v kamnotisku in knjigotisku. Kasneje sta znamke tiskali tudi Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani in tiskarna A. Reisser na Dunaju, obe večinoma v knjigotisku. 51 V končni izvedbi je imela znamka z motivom verigarja dva formata: malega, na katerem je le gornji del telesa verigarja, in večjega, na katerem je verigar upodobljen v celoti. Čeprav se je Država SHS 1. decembra 1918 s Kraljevino Srbijo združila v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, je na znamkah ostal napis Država SHS v latinici in cirilici; zamenjana je bila le oznaka valute – vinarjev v pare in kron v dinarje. Kakšna je bila usoda prve slovenske znamke? 20. junija 1920 je bilo objavljeno, da po nalogu ministrstva Kraljevine SHS s 30. septembrom 1920 znamke v kronski in vinarski valuti izgubijo veljavo. Kljub veliki zalogam znamk se po 15. aprilu 1921 do tedaj veljavne znamke niso smele več prodajati. Ostanek znamk je bilo potrebno poslati v gospodarski urad v Beograd, še preden so 21. oktobra 1921 končali izdajanje novih dinarskih znamk. Vse znamke, ki so bile poslane v Beograd, so nato prodali neki filatelistični trgovini za dve tisočinki nominalne vrednosti. Zadnja objava o slovenskih izdajah znamk je bila 22. oktobra 1921, ko je Ministrstvo za pošto in brzojav odredilo, da se iz prometa takoj vzamejo znamke ljubljanske izdaje in naročijo nove, ki so pravkar izšle. Zaradi neurejenih razmer so se ljubljanske izdaje na poštnih dokumentih uporabljale še do sredine leta 1922. V malem formatu so leta 1919 izšle znamke za 3, 5, 10 in 15 vinarjev, v velikem formatu pa so izšli verigarji za 20, 25, 30 in 40 vinarjev. (Hrani Gorenjski muzej) Sprememba denarnega sistema: krona je na »umoru« 52 Razpad avstro-ogrske monarhije in nastanek nove države je pomenil spremembe tudi v denarnem sistemu. Skupaj z državo je razpadel valutni prostor avstro-ogrske krone. V Beogradu je že prej delovala neodvisna centrala Privilegirana narodna banka Kraljevine Srbije, ki je izdajala svoje dinarske bankovce in njeno delovanje so začeli širiti tudi na nekdanja avstro-ogrska ozemlja. Ta čas sta bili v veljavi tako nova kot tudi stara valuta. Krone so sprva žigosali z žigi občin in davčnih uradov, da bi ugotovili, koliko bankovcev avstro-ogrske banke je v obtoku. Na carinskih, davčnih in občinskih uradih je bilo s štampiljko označenih za okoli 4,8 milijarde kron bankovcev. Drugo označevanje je potekalo z lepljenjem nalepk oziroma posebnih znamkic, saj so ugotovili, da se da žig ponarediti. A »so kmalu začeli na Dunaju in Budimpešti v velikih množinah izdelovati ponarejene kolke za tisočake ter spravljati iste v promet, kar je povzročilo narodu pri zamenjavi kolkovanih kron za kronsko-dinarske novčanice občutno škodo«. Avstrijske in nežigosane krone so imele namreč nižjo Žigosanje bankovcev. ( Slovenski gospodar, vrednost, dokler je niso sploh povsem izgubile. Žigosani 16. 1. 1919, št. 3, str. 2) kronski bankovci so bili v obtoku samo v Državi SHS, kolkovanje je izvedla že Kraljevina SHS, kjer je na Skozi vsa leta prve vojne je naraščala količina področju financ vladala popolna zmeda, saj so bile v papirnatih bankovcev v obtoku, do največjega porasta obtoku velike količine različnega denarja. Nato so pa je prišlo jeseni leta 1918. Avstro-ogrska banka je na namesto označevanja uvedli kronsko-dinarske bankovce. hitro začela z izplačevanjem vojnih obveznic. Že konec leta tiskarna bankovcev ni več mogla zagotoviti dovolj Določeno je bilo tudi razmerje med krono in dinarjem, papirja, zato je banka začela izdajati »blagajniške ki je nekaj časa še nihalo, a se je leta 1920 ustalilo na zapise« oziroma kronske bone, ki so se vnovčili ob 1:4. Tako je bilo do leta 1923, ko je dinar postal edina zamenjavo kron v dinarje. Nekatera mesta pa so valuta. s soglasjem banke tiskala svoj »krizni denar«. 53 Izvršilna naredba poverjeništev za notranje zadeve in za finance o žigosanju avstro-ogrskega izvora je bila objavljena šele 7. januarja 1919. Za pričetek žigosanja bankovcev je bil določen 7. januar 1919, za zaključek pa 20. januar 1919 zvečer. Po tem roku so bili lahko v obtoku le bankovci, ki so nosili ustrezen pečat pooblaščenega organa. Prebivalci so bankovce lahko žigosali le v občini svojega bivališča. Zaradi zapletov z žigosanjem, medbančnim poslovanjem in dotokom bankovcev, ki so krožili na Koroškem, je bilo žigosanje podaljšano do 2. februarja 1919. (SI_ZAL_KRA/0002, Občina Kranj, a. e. 1504) Viri Literatura Dnevnik Fanike Jugovic, 1917 in 1918 Adam, Lucijan. Dr. Ivan Švegel in njegov čas (spomini). V: Kronika, letnik 44, 1996, str. 51–60. Gornjesavski muzej Jesenice Ajdič, Gustav; Jerin, Zoran: Letalstvo in Slovenci. 2, Od prve do Fond Delavskega gibanja, serija I, mape 1, 2 in 8 druge svetovne vojne. Ljubljana: Borec – Mladika, 1990. Ajdič, Gustav: Prve operacije v Državi SHS. V: Krila: revija letalcev in Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani, 1918–1919 ljubiteljev letalstva, leto 11, 1981, št. 2, str. 18–21; št. 3, str. 24–29. 54 Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Gorenjsko Kranj Balkovec, Bojan: Prva slovenska vlada 1918–1921. Ljubljana: ZAL, KRA 2, Občina Kranj Znanstveno in publicistično središče, 1992. ZAL, KRA 102, Zbirka: Plakati Gorenjska, 1883–2008 Bernik, Franc: Zgodovina fare Domžale. Domžale : samozaložba, ZAL, TRŽ 1, Občina Tržič 1923. Bizjak, Matjaž: Umik avstro-ogrske vojske skozi slovenski prostor Župnišče v Kropi novembra 1918. V: Prispevki za novejšo zgodovino, letnik 43, 2003, Kronika župnije Kropa 1914–1919 št. 1, str. 25–37. Časopisi Budkovič, Tomaž: Bohinj 1918–1941: življenje ob meji. Bohinjska Domovina, 1918 in 1919 Bistrica: Društvo Mali vojni muzej, 2014. Domoljub, 1918 Budna Kodrič, Nataša: Prva svetovna vojna iz župnijskih kronik, leto Ilustrirani Slovenec, 1918 in 1928 1918. V: Loški razgledi, letnik 45, 1998, str. 153–169. Jugoslavija, 1918 in 1919 Budna Kodrič, Nataša: Italijanska zasedba Sorice I. V: Loški razgledi, Kurent, 1918 letnik 49, 2002, str. 113–142. Naprej, 1918 in 1919 Slovenec, 1918, 1919 in 1938 Budna Kodrič, Nataša: Italijanska zasedba Sorice II. V: Loški Slovenski gospodar, 1918 in 1921 razgledi, letnik 50, 2003, str. 141–172. Slovenski narod, 1918 in 1919 Čop, Vitomir: Slovenski kovanci in bankovci v 20. stoletju. Svobodna mladina, 1928 Ljubljana: samozaložba avtorja, 2015. Elektronski viri Jeglič, Anton Bonaventura: Jegličev dnevnik: znanstvenokritična izdaja. Celje: Celjska Mohorjeva družba: Društvo Mohorjeva družba, 2015. Kronika župnije M. B. v Domžalah 1916–26. okt. 1918 (vir: http:// www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-14LTGKZA/?euapi=1&query Košnjek, Jože: Koroška, njihova srčna stvar. V: Gorenjski glas, leto =%27keywords%3dkronika+%c5%beupnije+dom%c5%beale% 71, 16. 2. 2018, št. 14, str. 20. 27&pageSize=25; datum vira: 10. 7. 2018). Kragl, Viktor: Zgodovinski drobci župnije Tržič (reprint). Tržič: Zavod za kulturo in izobraževanje, 1994. Kronika župnije M. B. v Domžalah 27. okt. 1918–1. feb. 1920 (vir: http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-QKUCINF-Krese, Srečko: Žigosanje bankovcev na Slovenskem po prvi svetovni G/?euapi=1&query=%27keywords%3dkronika+%c5%beupnije+- vojni. V: Numizmatični vestnik, leto 21, 1993, št. 21, str. 532–535. dom%c5%beale%27&pageSize=25; datum vira: 10. 7. 2018). Krese, Srečko: Kolkovanje bankovcev na Slovenskem po prvi Prosen, Marijan: Utrinki iz očetovih spominov na nekatere svetovni vojni. V: Numizmatični vestnik, leto 22, 1994, št. 22, profesorje kranjske gimnazije v letih 1918–1926 (vir: http://www. str. 562–572. rad.sik.si/wp-content/uploads/2016/11/Utrinki-iz-o%C4%8Detovih-Krlín, Jan: Narodni svet v Ljubljani leta 1918, problematika spominov.pdf; datum vira 10. 5. 2018). oblikovanja novih državnih struktur na ozemlju današnje Slovenije Spomenik Srbu, ki je zaslužen, da je Bled del Slovenije. (vir: https:// v obdobju od oktobra do decembra 1918 in primerjava s podobnim www.rtvslo.si/moja-generacija/spomenik-srbu-ki-je-zasluzen-da-je-razvojem v čeških deželah. V: Arhivi: glasilo Arhivskega društva bled-del-slovenije/375942; datum vira 13.6. 2018). Slovenije, letnik 29, 2006, št. 2, str. 341–352. Lavtižar, Josip: Rateška kronika Josipa Lavtižarja. Kranjska Gora: Slovenci v desetletju 1918–1928: zbornik razprav iz kulturne, Župnijski urad, 1996. gospodarske in politične zgodovine (ur. Josip Mal). Ljubljana: Leonhard, Jörn: Die Büchse der Pandora. München: C. H. Beck, Leonova družba, 1928. 2014. Slovenci v očeh Imperija: priročniki britanskih diplomatov na pariški Lipušček, Uroš: Jeseniški trikotnik: vroča tema na mirovni mirovni konferenci leta 1919. Mengeš: Ustanova Center za evropsko konferenci v Parizu 1919. V: Kranjski zbornik. Kranj: Mestna občina, prihodnost, 2007. 2015, str. 133–141. 55 Slovenija od prve svetovne vojne do koroškega plebiscita in Rapalla Mravlja, Mija: Zapisniki občinskega odbora mesta Kranja leta 1919. (ur. Nataša Urbanc). Ljubljana: Muzej novejše zgodovine, 2000. V: Zbornik ob devetdesetletnici Arhiva. Ljubljana: Zgodovinski Slovenska kronika XX. stoletja. Knj. 1: 1900–1941 (ur. Marjan arhiv, 1988, str. 149–175. Drnovšek, Drago Bajt). Ljubljana: Nova revija, 1997. Nećak, Dušan; Repe, Božo: Prelom: 1914–1918: svet in Slovenci v Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do 1. svetovni vojni. Ljubljana: Sophia, 2005 (Zbirka Spekter; 7). mednarodnega priznanja Republike Slovenije: 1848–1992, 1. zvezek Perovšek, Jurij: Slovenska osamosvojitev v letu 1918: študija o (ur. Jasna Fischer ... [et al.]). Ljubljana: Mladinska knjiga: Inštitut slovenski državnosti v Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov. za novejšo zgodovino, 2005. Ljubljana: Modrijan, 1998. Slovenski zgodovinski atlas (ur. Drago Bajt, Marko Vidic). Pleterski, Janko: Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo: politika Ljubljana: Nova revija, 2011. na domačih tleh med vojno 1914–1918. Ljubljana: Slovenska Spominski zbornik ob 60-letnici bojev za severno slovensko mejo matica, 1971. 1918–1919 (ur. Janko Kuster). Maribor: Klub koroških Slovencev: Prepeluh, Albin: Pripombe k naši prevratni dobi: z zemljevidoma Sklad Prežihovega Voranca; V Ljubljani: Zveza prostovoljcev-borcev Koroške in Primorja ter s sliko A. Prepeluha. Ljubljana: Založba za severno slovensko mejo 1918–1919, 1979. Univerzitetne tiskarne J. Blasnika nasl., 1938. Šefman, Karel: Leto osemnajsto v gornjesavski dolini. V: TV-15: Primožič, France: L etalstvo na Gorenjskem in Alpski letalski center časopis borcev Narodnoosvobodilne vojne Slovenije, leto 3, 12. 1. Lesce-Bled. Lesce: Alpski letalski center, 2008. 1965, št. 2, str. 3; 26. 1. 1965, št. 3, str. 3; 9. 2. 1965, št. 4, str. 3; 23. 2. 1965, str. 3. Puhar, Alenka: Slovenski avtoportret: 1918–1991. Ljubljana: Nova revija, 1992. Ude, Lojze: Boj za severno slovensko mejo: 1918–1919. Maribor: Obzorja, 1977. Rahten, Andrej: Ivan Schwegel in jadransko vprašanje na pariški mirovni konferenci. V: Acta Histriae, letnik 18, 2010, št. 3, str. Ude, Lojze: Boji v Rožu in Ziljski dolini leta 1918/1919. V: Jeklo in 691–712. ljudje: jeseniški zbornik. Jesenice: Skupščina občine Jesenice, 1969, str. 115–186. Ribnikar, Peter: Naredba o prehodni upravi v Sloveniji iz leta 1918 in njen pomen za Slovenijo. V: Arhivi: glasilo Arhivskega društva Ude, Lojze: Jeseniški trikot. V: Zgodovinski časopis, letnik 33, 1979, Slovenije, letnik 26, 2003, št. 1, str. 119–128. št. 3, str. 435–441. Rogelj, Monika: J osip Pogačnik (1866–1932), politik in Več kot tisoč let: kronika župnije sv. Jurija Stara Loka (ur. Alojzij gospodarstvenik iz Podnarta. V: Vigenjc: glasilo Kovaškega muzeja v Pavel Florjančič). Ljubljana: Salve, 2005. Kropi, leto 14, 2014, str. 133–138. Žontar, Josip: Zgodovina mesta Kranja. V Ljubljani: Muzejsko Rudolf Badjura – življenje in delo (ur. Matjaž Geršič, Drago Perko). društvo za Slovenijo, 1939. Ljubljana: Založba ZRC, 2014 (Geografija Slovenije; 29). Žorž, Grega: Italijanska zasedba slovenskih krajev v novembru 1918. Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v V: Zgodovinski časopis, letnik 70, 2016, št. 3-4, str. 364–380. Ljubljani in Deželnih vlad za Slovenijo: 1918–1921 (ur. Vladimir Kološa). Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1998–2002. 56 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 94(497.452)”1918”(083.824) POŠTRAK, Anja Proč z Avstrijo! : 33 dni Države SHS / [avtorici besedil Anja Poštrak, Barbara Kalan ; uvodno besedilo Jože Dežman ; fotografije Gorenjski muzej ... et al.]. - Kranj : Gorenjski muzej, 2018 ISBN 978-961-6478-97-7 1. Gl. stv. nasl. 2. Kalan, Barbara, 7.6.1976- 296662016