71
Tipologija izvedbe ure pravljic v splošni 
knjižnici: primer Mestne knjižnice Ljubljana
Typology of storytelling in public library: a case study  
of Ljubljana City Library
Maja Šefman
Oddano: 19. 3. 2024 — Sprejeto: 5. 8. 2024
1.04 Strokovni članek 
1.04 Professional article
DOI https:/ /doi.org/10.55741/knj.68.4.3 
UDK 027(497.4Ljubljana):821-93-34
Izvleček
Splošne knjižnice imajo bogat program bibliopedagoških dejavnosti, kot so ure pravljic 
za otroke, gibalne pravljice, glasbene pravljice, pripovedovanja za odrasle, lutkovne in 
gledališke predstave ter druge oblike umetnosti pripovedovanja. S tem tako otroke kot 
odrasle vpeljujejo v svet branja in knjig, kar prispeva k razvoju bralne pismenosti. Na-
men tega prispevka je predstaviti različne načine uprizoritve pravljičnih ur v splošni 
knjižnici. Prispevek je razdeljen na dva dela. V prvem delu so predstavljene aktualna 
literatura in teoretične osnove različnih ur pravljic. V drugem delu so analizirane de-
janske izvedbe ur pravljic v Mestni knjižnici Ljubljana med letoma 2017 in 2024, pod-
prte s slikovnim gradivom ter natančnim opisom pripomočkov in njihove uporabe. Za 
Mestno knjižnico Ljubljana je prispevek relevanten, ker analizira in evalvira dosedanje 
delo na področju izvajanja različnih ur pravljic za različne starostne skupine. Za druge 
knjižnice pa lahko predstavitev služi kot primer dobre prakse ter spodbuda za razvoj 
podobnih dejavnosti.
Ključne besede: bibliopedagoška dejavnost, pravljice, pripovedovanje, ure pravljic, 
mladinsko knjižničarstvo, lutke, kamišibaj, glasba, gibanje, animacija
Vsi raziskovalni podatki, na katerih temeljijo rezultati, so na voljo kot del članka in 
niso arhivirani v nobenem drugem viru.

72 Knjižnica, 2024, 68(4), 71–112
Maja Šefman   
Abstract
Public libraries offer a rich program of bibliopedagogical activities, such as storytell-
ing hours for children, movement-based storytelling, musical storytelling, adult sto-
rytelling sessions, puppet and theatrical performances, and other forms of narrative 
arts. These activities introduce both children and adults to the world of reading and 
books, thereby contributing to the development of literacy skills. The purpose of this 
contribution is to present various ways of conducting storytelling sessions in a public 
library. The contribution is divided into two parts. The first part introduces current 
literature and theoretical foundations of implementations of storytelling hours. The 
second part presents and analyzes actual storytelling sessions at the Ljubljana City Li-
brary between 2017 and 2024, supported by visual materials and detailed descriptions, 
including a list of tools with descriptions of their usage. This contribution is relevant 
to the Ljubljana City Library as it assesses and evaluates past practices in conducting 
various storytelling sessions for different age groups. For other libraries, this presenta-
tion can serve as a case study of good practices and encouragement for the develop-
ment of similar activities.
Keywords: bibliopedagogical activity, fairy tales, storytelling, storytelling hours, youth 
librarianship, puppets, kamishibai, music, movement, animation
All research data underlying the results are available as part of the article and no ad-
ditional source data are required.
1 Uvod
»Pravljice otrokom ne pripovedujejo, da zmaji obstajajo. Otroci to že vejo. Prav­
ljice jih učijo, da zmaje lahko premagajo.« (G. K. Chesterton)
Citat poudarja globok pomen pravljic, ki presega zgolj pripovedovanje zgodb. 
Pravljice so močan vzvod za poučevanje moralnih vrednot in spodbujanje otro-
kovega celostnega razvoja, ker poleg zabave otroke tudi vzgajajo in krepijo ljube-
zen do branja že v zgodnjem otroštvu. Zgodbe v poslušalcih vzbujajo empatijo, 
jim širijo obzorja in razvijajo domišljijo, kar je ključnega pomena za celostni 
razvoj. Pripovedovanje zgodb ima dolgo zgodovino; stoletja dolgo so se na ta 
način iz roda v rod prenašali znanje, kultura (Bettelheim, 1999) in vrednote, ki 
nas povezujejo ter so vtkane v DNK vsakega posameznika (Grah, 2019).
Knjižnice kot osrednji prostori pripovedovanja pravljic igrajo ključno vlogo pri 
ohranjanju te tradicije. Pravljičarska dejavnost je ena od najpomembnejših 
biblio pedagoških dejavnosti, ki jih splošne knjižnice izvajajo, saj spodbuja otro-
kov čustveni, miselni, domišljijski, izkustveni in moralni razvoj. Otroka uvaja 
v svet umetnosti in literature ter na tak način prenaša tudi modrosti preteklih 
generacij (Amon, 2022). Čeprav je že vse našteto samo po sebi zadosten razlog za 

Knjižnica, 2024, 68(4), 71–112 73
Tipologija izvedbe ure pravljic v splošni knjižnici: primer Mestne knjižnice Ljubljana   
izvajanje ur pravljic, pa to ni glavni cilj. Glavni cilj pravljičnih ur je spodbujanje 
branja ter razvijanje besednega zaklada, domišljije in socialnih veščin. Z urami 
pravljic premišljeno usmerjamo otroka v svet umetnosti in literature ter spod-
bujamo njegov občutek za estetiko (Šircelj idr., 1972), s poudarkom na knjigi in 
knjižnici. Pravljične ure spodbujajo redno obiskovanje knjižnic, izposojo knjig, 
uporabo knjižničnih storitev ter samostojno uporabo knjižnice.
Pravljičarska dejavnost v splošnih knjižnicah je temeljna za razvoj bralne kulture 
in jezika. S kakovostnim pripovedovanjem zgodb ponuja širok spekter izobraže-
valnih in kulturnih vsebin ter krepi pomembne socialne vezi znotraj skupnosti. 
Prve znane ure pravljic v splošnih knjižnicah so se začele izvajati že v poznem 
19. stoletju;
1
 to se je zgodilo v Ameriki, ko je Anne Carroll Moore v Prattovem in-
štitutu izvedla prvo uro pravljic. Prve ure pravljic so služile predvsem kot orodje 
za spodbujanje branja in pismenosti med otroki.
V Sloveniji so prve ure pravljic v splošnih knjižnicah začele potekati v šestde-
setih letih 20. stoletja,
2
 kar je pomenilo pomemben korak v spodbujanju bralne 
kulture med mladimi. Danes so ure pravljic v splošnih knjižnicah integralni del 
bibliopedagoških dejavnosti, ki na privlačen in interaktiven način otroke vpe-
ljujejo v svet književnosti in spodbujajo razvoj bralne pismenosti. Vizija razvoja 
ur pravljic v slovenskih splošnih knjižnicah vključuje tudi nenehno prilagajanje 
programa novim generacijam otrok, tesno sodelovanje z vrtci, šolami in dru-
gimi izobraževalnimi ustanovami ter nenazadnje tudi vključevanje sodobnih 
tehnologij. Ob vstopu v digitalno dobo so se pravljične ure morale prilagoditi 
tudi novim tehnologijam, ki so postale v času epidemije covida-19 še posebej 
pomemben del izvedbe. Animacija in interaktivne predstavitve so vplivale na 
način, kako otroci doživljajo zgodbe in književnost v knjižničnem okolju. Kljub 
tehničnim novostim pa ostaja osrednji cilj pravljičnih ur enak: spodbuditi otro-
kovo ljubezen do branja in literature.
V praksi Mestne knjižnice Ljubljana (MKL) redno potekajo pravljične ure za otro-
ke, ki jih izvajajo tako zunanji izvajalci kot zaposleni v knjižnici. Te ure ne le 
zabavajo otroke, temveč jih tudi izobražujejo in obogatijo njihovo doživljanje 
literature. Analiza dejanskih pravljičnih ur v Mestni knjižnici Ljubljana bo v tem 
prispevku služila kot primer dobre prakse, ki bo navdih za druge knjižnice pri 
izvajanju podobnih dejavnosti.
 1
 Anne Carroll Moore je leta 1896 v Prattovem inštitutu uvedla tedensko uro pravljic, sledila ji je 
Carnegiejeva knjižnica v Pittsburghu, ki je, pod vodstvom Frances Jenkins Olcott, začela s teden-
skimi pravljičnimi urami leta 1900 (https://www.ala.org/tools/history-preschool-storytimes).
 2
 Leta 1961 je bila izvedena prva ura pravljic v Pionirski knjižnici (https://www.mklj.si/pionirska/
zgodovina-pionirske/). 

74 Knjižnica, 2024, 68(4), 71–112
Maja Šefman   
2 Lutke in gledališče
Gibanje je temeljna značilnost živih bitij; iz njega so se razvili ples, glasba, gle-
dališče in mitološki obredi, vključno z uporabo lutk. Lutka kot neživ predmet, 
ki oživi pred občinstvom, sega že v pradavnino, o čemer priča tudi omenjanje v 
delih starogrških filozofov in zgodovinarjev, kot sta Aristotel in Herodot. Herodot 
je omenil uporabo glinenih lutk v egipčanskih obredih že v 5. stoletju pr. n. št. 
(Vogelnik, 2020).
Lutke so imele skozi zgodovino različne namene, od verskih obredov do zabave 
na praznovanjih, vendar so bile v zahodnem svetu po padcu rimskega cesarstva 
preganjane zaradi povezav s poganskimi kulturami. V srednjem veku so krščan-
ska cerkev in oblasti gledališče in lutkarstvo močno omejevale, kar je prispevalo 
k njihovi transformaciji in prilagoditvi v različnih evropskih državah.
V 16. stoletju se je v Italiji razvilo poklicno gledališče, kjer so igralci nosili maske, 
ki so predstavljale znane like, kot so Harlequin, Colombina in Pierrot. Vzpore-
dno je delovalo tudi gledališče marionet. Lutkarske družine so potovale po vsej 
Evropi in tako lutkarstvo širile naprej.
Čeprav lutke prvotno niso bile namenjene otrokom, jih danes v splošnih knjižni-
cah uporabljamo prav za delo z njimi. Uporabljamo jih med izvajanjem ur pravljic 
za zabavo, sprostitev, povezovanje, poučevanje ter spodbujanje ljubezni do knjig 
in branja (Hicks, 1996). Na uri pravljic lutka večkrat opravlja vse zgoraj naštete 
naloge, poleg tega pa spodbuja tudi otroško domišljijo.
2.1 Lutke
Lutke so se skozi zgodovino razvile v različne oblike, in danes poznamo štiri 
vrste tradicionalnih lutk:
3
 – Lutke na vrvicah ali marionete so tiste lutke, ki jih z vrvicami vodimo od zgo-
raj. Ta tehnika vodenja je ena od najbolj razširjenih na svetu. Obstajajo tudi 
marionete, ki imajo toliko gibljivih delov in vrvic, da za vodenje ne zadošča 
en lutkar.
 – Ročne lutke so vse lutke, ki jih lahko nataknemo na roko kot rokavico. V isto 
kategorijo sodijo tudi prstne lutke, ki jih nataknemo na prste. Prstne lutke so 
majhne, enostavne in preproste za oživljanje. Prstne lutke niso namenjene 
 3
 Delitev lutk in vsi opisi so, kjer ni navedeno drugače, povzeti po Vogelnik, E. (2020), Od lutke do 
lutke, str. 17, 42–45, 130–136, 238–242 in 258.

Knjižnica, 2024, 68(4), 71–112 75
Tipologija izvedbe ure pravljic v splošni knjižnici: primer Mestne knjižnice Ljubljana   
velikim predstavam, v bistvu so te majcene lutke nekje na pol poti med igračo 
in gledališčem (Sitar, 2001). Lahko pa prstne lutke zelo enostavno spremeni-
mo v preproste lutke na žici. Pri tradicionalni ročni lutki je najpomembnejša 
glava, ki je tudi najtežji del lutke. Običajno je trda, izdelana iz lesa ali papir-
mašeja (papirne mase).
 – Lutke na palicah ali javajke so na neki način podaljšek ročne lutke, a je njihov 
videz povsem drugačen. Vodimo jih nad paravanom, tako kot ročne lutke. 
Najverjetneje izvirajo iz južne Indije, v Evropi pa jih nismo poznali do začetka 
20. stoletja.
 – Senčne lutke so edine lutke, ki so dvodimenzionalne (ploščate) in mečejo sen-
co na dvodimenzionalen oder. Ker se okoli take lutke ne moremo sprehoditi 
in si je ogledati z vseh strani, moramo na ploskvi zbrati kar največ podatkov; 
najlažje si to predstavljamo, če pogledamo slike starih Egipčanov, ki so vsak 
del telesa obrnili tako, da se je kar najbolj videl; nekaj podobnega moramo 
doseči tudi s senčno lutko (Sitar in Cvetko, 1996). Senčne lutke so bile razšir-
jene predvsem v Indiji, na Kitajskem, v Egiptu in Turčiji.
Poleg štirih zgoraj naštetih poznamo še mimično lutko, ki je nastala v želji čim-
bolj karikirano posnemati človeka, saj s poudarjenim gibanjem čeljusti spominja 
na odpiranje ust pri govoru (Varl, 1997). Mimična lutka je najboljša za izražanje 
čustev in pogovor z otroki (Djakovič, 2021), ker »govori«. Te lutke lahko izdelamo 
zelo preprosto, tudi iz nogavice. Dlan obrnemo navzdol, jo vtaknemo v nogavico 
in s premikanjem palca proti preostalim prstom posnemamo govor.
Uporaba lutke prispeva k otrokovi ustvarjalnosti in krepi njegovo samopodobo 
(Majaron, 2002), zato jih z njo že od najzgodnejših let usmerjamo k ustvarjalni 
in fantazijski igri (Korošec in Majaron, 2002).
2.2 Kamišibaj
Kamišibaj je japonsko papirno gledališče: kami v japonščini pomeni papir, šibaj 
pa gledališče/drama; kamišibaj torej pomeni papirno gledališče (Nagode in Rup-
nik Hladnik, 2018). Kamišibaj izvira iz Japonske in je posebna umetniška obli-
ka, ki povezuje besedno in likovno umetnost ter presega meje med njima (Sitar, 
2018). To je umetnost pripovedovanja zgodb ob slikah v malem lesenem odru, ki 
se imenuje butaj. Podoben je majhnemu ekranu, ki za vratci skriva zgodbo, ko pa 
ga pospravimo, je videti kot lesen kovček. Zgodba oživi šele ob pripovedovanju. 
Kamišibajkar oziroma pripovedovalec in prikazovalec ob slikah, ki jih vleče iz 
kamišibaja, pripoveduje zgodbo in s tem omogoča občinstvu interaktivno izku-
šnjo. Slike za posamezne zgodbe se lahko kupijo, lahko pa jih pripovedovalec 
nariše sam.

76 Knjižnica, 2024, 68(4), 71–112
Maja Šefman   
Pravljična ura, izvedena s kamišibajem, je za otroke zelo zanimiva. Običajno 
so veliko bolj osredotočeni na mali leseni oder, butaj, kot pa na slikanico, ker 
so slike večje in ker lahko pripovedovalec ustvarja dodatno napetost, ko sliko 
najprej le delno razkrije. Z veseljem pričakujejo, kaj se bo prikazalo, ko se bodo 
vratca odprla, kot v gledališču čakajo, kaj se bo razkrilo, ko se zavesa odgrne.
2.3 Gledališke predstave
Gledališče je prostor, kjer se dogajajo gledališke predstave; te lahko potekajo v 
različnih okoljih, vključno s splošnimi knjižnicami. Oder in igralec sta ključna 
elementa gledališča, ki omogočata ustvarjalnost in izraznost ter spodbujata gle-
dalčevo vpletenost v dogajanje. Vsak igralec lahko sproti oblikuje oder, ga širi in 
oži ter nosi s seboj kot čarovniški plašč, ki ga pogrne ter pričara želeno deželo, 
pa potem spet odleti z njim kot z letečo preprogo (Zupančič, 2007).
3 Glasba, gibanje in uganke
Glasba, gibanje in uganke so elementi pravljičnih ur, ki bogatijo otrokov razvoj 
in izkušnje. Gibanje je za otroke nujno kot kisik in hrana, saj ne spodbuja le fizič-
ne aktivnosti, temveč tudi kreativnost in socialne veščine (Lekše, 2015). Glasba 
je že od pradavnine močno orodje za ustvarjanje vzdušja med pripovedovanjem, 
lahko umirja ali navdušuje poslušalce (Amaka, 2017). Pri gibanju in plesu v prav-
ljičnih urah otroci ne potrebujejo veliko pripomočkov, saj se lahko preprosto iz-
razijo s svojim telesom in gibanjem, uganke pa jim pomagajo razvijati spretnost 
reševanja problemov, logiko in kritično mišljenje.
Pravilno načrtovane pravljične ure, ki vključujejo gibanje, glasbo in uganke, 
tako omogočajo otrokom bogato izkušnjo in spodbujajo celostni razvoj njihovih 
sposobnosti.
3.1 Gibalne pesmice, pravljice in socialne igre
Igra je ključen dejavnik v otrokovem razvoju, saj pozitivno vpliva na razvoj in-
teligence, omogoča pridobivanje novih znanj in izkušenj ter spodbuja razvoj 
domišljije. Med igro se otroci socializirajo, krepijo sočutje in strpnost ter se učijo 
sodelovanja (Zorec, 2014).

Knjižnica, 2024, 68(4), 71–112 77
Tipologija izvedbe ure pravljic v splošni knjižnici: primer Mestne knjižnice Ljubljana   
Gibalne pesmice, pravljice in igre so učinkovit način za sprostitev otrokove 
energije in spodbujanje motoričnih sposobnosti. Gibalne pravljice, še posebej 
v njih uživajo kinestetični
4
 otroci, omogočajo otrokom aktivno sodelovanje, kar 
poglobi njihovo doživljanje zgodbe in podpira razvoj pomnjenja. S tovrstnimi 
dejavnostmi otroci razvijajo koordinacijo, prostorsko zavest, prožnost in tele-
sno zavedanje, kar vpliva na celostni razvoj otrok, tako telesno kot miselno in 
čustveno (Schmidt idr., 2009).
Bansi
5
 so pesmi, ki jih spremljajo smešne in hudomušne kretnje, pri katerih so-
deluje celo telo, ne le glasilke. Namen bansov je popestritev vzdušja ter spod-
bujanje komunikacije in socialne interakcije (Lisec, 1995). Prav tako so odličen 
pripomoček za animacijo in zabavo. Bansi se lahko uporabljajo kot uvod v prav-
ljico, odmor med dvema pravljicama ali zaključek pravljične ure.
3.2 Glasbila in petje
Glasba prinaša v pripovedovanje zgodb dodatno dimenzijo. Otroci se nanjo moč-
no odzivajo, saj vpliva na njihovo razpoloženje in vedenje. Petje nam lahko po-
maga pri rutinskih aktivnostih ali pri prehodih iz ene aktivnosti v drugo, na pri-
mer pri zbiranju otrok v poslušalni polkrog ali za skupno aktivnost (igro). Glasba 
pomaga tudi pri razpoloženju: tiha in pomirjujoča otroke sprošča, živahna pa 
jih spodbuja, da se znebijo odvečne energije. Glasba in gibanje sta socialni ak-
tivnosti, ki otrokom pomagata, da se počutijo del skupine. Na tak način se učijo 
socialnih veščin, izražanja čustev, sodelovanja in poslušanja. Tako kot gibanje 
tudi glasba spodbuja domišljijo in ustvarjalnost (Kaiser, 2024).
Glasba lahko hitrost pripovedovanja pravljic pospeši ali upočasni ter tako vpliva 
na vzdušje in doživljanje zgodbe; je nevidno, a močno orodje, ki nam pomaga, da 
ljudi dosežemo na nezavedni ravni in vzpostavimo čustveno povezanost. S tem 
nam glasba daje možnost, da zgodbo povemo na drugačen način ali jo naredimo 
bolj zanimivo in vplivnejšo.
 4
 Kinestetik je tisti, ki se najlažje uči skozi lastno doživljanje. Stvari mora poskusiti, se jih dotakni-
ti, najlažje se uči z delom, torej da stvari naredi sam. Kinestetik je težko na miru in mu pri učenju 
pomaga, da stiska žogico ali se sprehaja (povzeto po dijaškisvet.si: https://www.dijaskisvet.si/
dijaski-os/clanki/v-kateri-ucni-stil-se-uvrscate/ (26. 2. 2024)).
 5
 Opis bansov povzet po Lisec, M. (1995). Pesem, igra, ples …: zbirka bansov (zbirka Animator; 2). 
Salve.

78 Knjižnica, 2024, 68(4), 71–112
Maja Šefman   
Pri urah pravljic lahko za vzpostavitev ustvarjalnega in sproščujočega okolja 
uporabimo tako samo petlje kot tudi instrumente. Instrumente lahko kupimo (na 
primer flavta, ksilofon, triangel, boben) ali jih izdelamo sami (na primer kasta-
njete, strgalo). Pesmice in glasba so lahko del pravljice, lahko pa predstavljajo 
uvod vanjo. Pesmice uporabljamo tudi neodvisno od pravljice, za povezovanje, 
sproščanje ali ob začetku oziroma zaključku pravljične ure.
3.3 Uganke
Uganke na zabaven način spodbujajo kritično mišljenje, logično razmišljanje, 
sposobnost reševanja problemov in ustvarjalnost pri otrocih. Prav tako spod-
bujajo otrokovo radovednost in razvoj besednega zaklada. Uganke imajo zelo 
pozitiven vpliv na otroke, ker so zabavne in nas velikokrat pripravijo do glasnega 
smeha, ki sprosti možgane in telo, pomaga zmanjševati stres ter pozitivno vpli-
va na duševno zdravje. Težje uganke pomagajo tudi pri osredotočenosti. Poleg 
tega so uganke, če jih otroci berejo sami, spodbuda za branje, ker spodbujajo 
radoved nost, so kratke in zabavne.
Pri urah pravljic lahko uganke uporabimo kot sprostitev med dvema pravljicama 
(kot ločnico) ali kot uvod v pravljično tematiko (uganka o živali, ki nastopa v 
pravljici). So odličen način, kako otroke umirimo in jih pripravimo do tega, da 
se osredotočijo na pravljično vsebino.
4 Animacija
Anima je latinski izraz za dušo, označuje pa tudi zrak, veter, dihanje in življenje. 
Animare je glagol, ki pomeni vdihniti življenje, dihati ali napolniti z zrakom 
(Repše, 2012). To pomeni, da animacija v pripovedovanje zgodb prinaša globino, 
ker avtorju omogoča izraziti in raziskati številne vidike človeškega doživljanja z 
univerzalnim jezikom vizualnih umetnosti.
V današnji digitalni dobi je pripovedovanje zgodb preseglo tradicionalne meje, 
pri čemer animacija igra ključno vlogo pri oblikovanju pripovedi našega časa. 
Animacija ponuja edinstveno mešanico vizualnih in slušnih dražljajev, kar jo 
naredi izjemno učinkovit medij za pripovedovanje zgodb. Sposobnost manipu-
lacije z liki, okolji in celo fizikalnimi zakoni omogoča ustvarjalno svobodo, ki je 
redko dosegljiva v drugih umetniških medijih. To ustvarjalno svobodo je mogo-
če izkoristiti za poenostavitev kompleksnih konceptov, vzpodbujanje čustev in 
ustvarjanje nepozabnih pripovedi, ki globoko vplivajo na občinstvo.

Knjižnica, 2024, 68(4), 71–112 79
Tipologija izvedbe ure pravljic v splošni knjižnici: primer Mestne knjižnice Ljubljana   
Tako kot film je tudi animacija vezana na medije za zajemanje, obdelavo, mon-
tažo in predvajanje, a je postopek nastanka popolnoma drugačen od filmskega, 
ker so vizualni elementi največkrat v celoti umetno izdelani. Animacija je tesno 
povezana z različnimi področji umetnosti, vključno z likovno teorijo, slikar-
stvom, kiparstvom, oblikovanjem prostora, režijo in teorijo filma. Avtorju omo-
goča, da upodobi neverjetne ideje, dogodke in humor, ki bi jih v drugih oblikah 
težje dosegel (Repše, 2012).
Če želimo, da bo animirani film všečen otrokom, mora biti vsebina primerna 
njihovim interesom. Oblika animacije mora biti privlačna, prav tako pa liki, da 
se otroci z njimi lahko poistovetijo (Peštaj, 2012).
Poznamo več tehnik animacije:
6
 – Risani film: klasična risana animacija vključuje ročno risanje vsakega pre-
mika. Animator običajno ustvarja risbe na tankem belem papirju (lahko tudi 
pavs ali peki papir) in uporablja svetlobno mizo za lažje prerisovanje. Danes 
se ta proces lahko izvaja tudi digitalno, s pomočjo računalniških programov, 
ki omogočajo pregled prejšnjih sličic med risanjem. Za ozadje se pogosto upo-
rabljajo slike, narisane ali naslikane po meri. Ko je vse izrisano, je treba ves 
material prenesti v računalnik, da lahko začnemo s fazo montaže.
 – Stop-motion animacija: tehnika vključuje fotografiranje posameznih pre-
mikov lutk in drugih predmetov iz gline, plastelina, papirja, peska in drugih 
naravnih materialov. Vsak material ima svoje prednosti in slabosti; glina in 
plastelin omogočata natančno animiranje, medtem ko je animacija lutk bolj 
okorna. Animacija kolaža ali fotografij je dvodimenzionalna. Scenarij, režija 
in snemalna knjiga so pomembni tudi pri tej tehniki. Za snemanje potrebu-
jemo fotoaparat, pa tudi stojalo za kamero, primerno osvetljavo in primeren 
prostor.
 – Računalniška animacija: tehnološki in računalniški razvoj je prinesel nove 
oblike animacije in tudi lažje načine izdelave. Ločimo 2D in 3D animacije, 
nujna pa sta tudi poznavanje programske opreme in dovolj velika zmogljivost 
računalniške opreme. 3D animacija se razlikuje od drugih tehnik po svojem 
kompleksnem procesu izdelave.
 6
 Delitev in opis tehnik sta povzeta po prispevku Repše, H. (2012), Tehnike animacije. Animirani 
film v izobraževanju, 24–29. 

80 Knjižnica, 2024, 68(4), 71–112
Maja Šefman   
5 Primeri izvedbe ur pravljic v Mestni knjižnici Ljubljana
»Poznam dve vrsti ljudi, ki mi niso pri srcu. To so tisti, ki se ne znajo smejati, in 
tisti, ki ne znajo ceniti pravljic, ki so bile duša moje mladosti. Zanje so pravljice 
res umrle, a zame so še vedno žive.« (France Bevk)
Pravljice so še kako žive za vse mladinske knjižničarje v Mestni knjižici Ljublja-
na, ki to delo opravljamo kakovostno in z vsem srcem. S tovrstno dejavnostjo 
načrtno in premišljeno usmerjamo otroke v svet literature in umetnosti ter jih 
učimo, kaj je kakovostna pripoved. S pravljico otrokom in drugim poslušalcem 
poleg književne približamo tudi druge zvrsti umetnosti, kot so likovna, gleda-
liška in lutkovna. V Mestni knjižnici Ljubljana se zavedamo odgovornosti, ki jo 
prinesejo ure pravljic, zato se trudimo za ustrezne razmere, ki posledično zago-
tavljajo ure pravljic na visokem nivoju.
Naši pravljičarji so tako zunanji kot notranji, ampak praviloma je to mladinski 
knjižničar, ki se dobro spozna na mladinsko in otroško literaturo ter je v rednem 
stiku z mladimi bralci. Pravljičar mora imeti ustrezne kompetence za promocijo 
bralne kulture v splošni knjižnici, pri čemer so ključnega pomena poznavanje 
knjižnične zbirke, zmožnost dela z otroki in poznavanje dela na mladinskem 
oddelku. Ker se otroci navadijo na človeka, je zelo pomembno, da so pravljičarji 
stalni in se ne menjavajo.
Delo pravljičarja vključuje iskanje in izbor pravljice (ali več njih) za pripovedova-
nje, potem pa še branje, prevod in učenje pravljice, sestavo programa za uro prav-
ljic, pripravo na uro pravljic in samo izvedbo. Vsak pravljičar in pravljičarka v 
Mestni knjižnici Ljubljana prinašata svoj edinstveni pristop in ljubezen do pripo-
vedovanja, kar zagotavlja pestrost in bogastvo izkušenj pri izvedbah pravljičnih 
ur. Njihova predanost in spretnosti omogočajo, da pravljice oživijo v polnosti.
Se pa velikokrat postavi vprašanje, ali je treba pravljico prebrati ali jo pripovedo-
vati. V Mestni knjižnici Ljubljana pravljice večinoma pripovedujemo, saj je dol-
goletna praksa pokazala, da ima pripovedovanje prednost pred branjem. Bralec 
zgodbe je vezan na besedilo, na besede, stavke in odstavke, osredotočen je na 
tekst in nima pristnega stika z občinstvom, zato ne more spremljati reakcij in se 
jim prilagajati. Pripovedovalec pa je svoboden, ker zgodbo pozna, in ni vezan 
na pisane besede. Zgodbo ponotranji in jo pripoveduje spontano. Ker ima stik z 
občinstvom, se lahko sproti prilagaja, glede na situacijo ali reakcije občinstva 
(Tivadar, 2014).
Kako bo pravljica sprejeta, je v veliki meri odvisno od pripovedovalca (ali bral-
ca). Dobra pravljica vedno vpliva na nas in krepi našo domišljijo. Zgodbe, ki jih 

Knjižnica, 2024, 68(4), 71–112 81
Tipologija izvedbe ure pravljic v splošni knjižnici: primer Mestne knjižnice Ljubljana   
pripovedujemo, bodo imele povsem drugačen učinek kot tiste, ki jih beremo. 
Pripovedovane zgodbe niso nikoli enake, saj jih pripovedovalec ne govori na 
pamet, ampak besede izbira sproti. Na njegovo pripovedovanje vplivajo tudi la-
stno razpoloženje, razpoloženje poslušalcev, njihova pozornost in okoliščine, v 
katerih pripovedovanje poteka (Maček, 2011).
Učni center Mestne knjižnice Ljubljana vsako leto pripravi načrt za izobraže-
vanje pravljičarjev, ki je namenjen tudi zunanji strokovni javnosti. Tematska 
področja vključujejo retoriko, psihologijo otroka, skupinsko dinamiko, sodobno 
pravljičarstvo in druge relevantne vsebine. Usposabljanje za zunanje pravljičarje 
v Učnem centru Mestne knjižnice Ljubljana poteka pod mentorstvom in vključuje 
opazovanje več pravljičnih ur pri različnih pripovedovalcih in starostnih skupi-
nah ter pripravo in izvedbo pravljičnih ur v prisotnosti mentorja. To usposablja-
nje je predpogoj za samostojno izvajanje popoldanskih pravljičnih ur v Mestni 
knjižnici Ljubljana.
V Mestni knjižnici Ljubljana smo v obdobju od leta 2017 do 2023 izvedli okoli 
3000
7
 ur pravljic. Ta pravljična doživetja so segala od klasičnih pripovedi do 
inovativnih pristopov, kot so animacije, kamišibaji, lutkovne predstave. Pravljič-
ne ure so bile izvedene tudi v sklopu projektov, kot sta Bobri za starejše otroke 
(druga in tretja triada osnovne šole) ter Multi-kul-praktik. Pri zadnjem so bile 
ure pravljic oblikovane z namenom, da otroke povežejo z različnimi kulturami 
s pomočjo pesmi, legend in ustvarjalnih delavnic, ki so bile integrirane v prav-
ljične ure.
5.1 Primeri izvedbe ure pravljic z lutko
Otroci so nad lutkami navdušeni, ker se z njimi lahko pogovarjajo, se jim nasme-
jijo in se ob njih sprostijo. Pri pripovedovanju pravljic ima lutka poseben namen 
in različne vloge. Lahko pripoveduje pravljice, lahko je le pomočnik, lahko pride 
pravljico samo poslušat in se vmes pogovori z otroki. Lutka nam pomaga tudi, 
ko je ni, saj jo z otroki lahko iščemo med uro pravljic (kot odmor med dvema 
pravljicama).
Jelena Sitar Cvetko je na izobraževalnih delavnicah Pravljice in lutke (2017) in 
Lutka v knjižnici (2021), ki smo ju imeli v Mestni knjižnici Ljubljana, povedala, 
da lutka nima nobenih omejitev. Vse zmore in vse ji je dovoljeno. Po želji lahko 
 7
 Mestna knjižnica Ljubljana (2021). Povsod v mestu. Strateški načrt Mestne knjižnice Ljubljana 
za obdobje 2022–2026, str. 6.

82 Knjižnica, 2024, 68(4), 71–112
Maja Šefman   
spreminja svoje vloge, lahko plava, leti, poje, lahko je naš zavetnik ali kritik. Z 
lutko se počutimo močnejše in pogumnejše. In najlepše je to, da si jo vsak lahko 
privošči, potreben je le kanček domišljije in dobre volje.
V Mestni knjižnici Ljubljana imamo veliko kupljenih ročnih lutk, predvsem ži-
vali, ki so mimične lutke, saj se vse nataknejo na roko in odpirajo usta. Upora-
bljamo jih, ker imajo veliko moč nagovarjanja majhnih otrok, saj predstavljajo 
posrednika med njimi in odraslimi (Vogelnik, 2020). Včasih, za določeno pravlji-
co ali lutkovno predstavo, ki jo uprizorimo, sami izdelamo lutke. Na pravljičnih 
urah lahko lutko uporabimo na več načinov. Lutka je lahko naš pomočnik in 
lahko počne vse, česar mi ne smemo. Lahko je nesramna in sitna, pa lutkarju 
tega nihče ne zameri, ker je to lutka, ki ima povsem svoje življenje. Lutka lahko 
sodeluje pri pravljici ali jo posluša. Včasih je lahko tudi lutka tista, ki pravljico 
pripoveduje, včasih pa lahko pomaga tako, da je ni in jo moramo poiskati.
Pred začetkom pravljične ure, sploh preden prvič pokažemo določeno lutko, je 
treba razmisliti, kako jo bomo predstavili. Če je naša lutka maskota, ki se bo 
pojavila skoraj na vsaki uri pravljic, lahko njen trenutek v pravljici spremenimo 
v poseben dogodek (Krabbenhoft, 2019).
Lutka kot pomočnik: Lutko kot pomočnika lahko uporabimo na dva načina. 
Lahko nam pomaga povedati pravljico, lahko pa je samo prisotna na pravljični 
uri in se z otroki pogovarja med dvema pravljicama.
Moj zvesti pomočnik je običajno ročna mimična lutka volka, ki so ga otroci po-
imenovali Val, torej volk Val (slika 1). Njegova osebnost se povsem razlikuje od 
moje, saj je pogosto nesramen, boji se nenavadnih stvari in je popolnoma pre-
pričan, da je strašen, čeprav otroci trdijo, da je ljubek in/ali smešen. Dejstvo je, 
da velikokrat ne vem, kako se bo odzval na določene situacije, in je vse skupaj 
čista improvizacija. Z mano pride na pravljico tudi takrat, ko ni povezan z no-
beno pravljico. Pomaga mi pridobiti pozornost otrok, ko prosi, če ga popraskajo 
po jeziku ali za ušesi. Otroke tudi umiri, ko jih prosi, če mu naredijo frizuro in 
ga čim bolj razkuštrajo. Pomaga mi pri razlaganju knjižničnih pravil, običajno 
tako, da vse pove narobe, otroci pa ga popravijo. Otroke tudi rad spravlja v smeh, 
ko jim čisto resno pripoveduje, da so prašički nevarni, saj so ga želeli pojesti, 
ali pa da je Rdeča kapica nesramna, saj nikoli ne pride na kosilo, ko se dogovo-
rita, čeprav ji pripravi cel kotel tople vode, da bi se v njem pogrela. Običajno se 
pridejo vsi otroci poslovit od njega, pa tudi nešteto risb volka Vala smo že imeli 
razstavljenih v knjižnici.
V veliko pomoč je bil tudi pri izvajanju pravljičnih ur po ZOOM-u, na daljavo, 
kjer je otroke spravljal v smeh, ko se je poskusil stlačiti čez kamero, jih poskušal 

Knjižnica, 2024, 68(4), 71–112 83
Tipologija izvedbe ure pravljic v splošni knjižnici: primer Mestne knjižnice Ljubljana   
uspavati s petjem in ko je pripovedovalko izrinil z ekrana. Veliko otrok ga je bo-
žalo na platnu ali na ekranu računalnika in vzgojiteljice iz vrtca Ig so po mailu 
izrazile navdušenje tudi nad takšno izvedbo pravljic.
Slika 1: Ročna mimična lutka volka; volk Val. (Vir: osebni arhiv avtorice)
Na popoldanskih urah pravljic se mi običajno pridruži lisica (lisička je bila do 
septembra 2023 maskota naših pravljičnih ur), da skupaj zapojemo pesmico Li­ sička je prav zvita zver, včasih nas spremlja na ksilofon. Po pesmici jo otroci 
vedno pridejo pobožat, potem pa napove pravljico in se usede ter skupaj z otroki 
posluša.
Glede na izbrano pravljico uporabljam tudi druge lutke. Kot pomočnike za iz-
vedbo pravljice sem, poleg volka in lisice, uporabila tudi leva, slona, medveda, 
raco, krokodila, pingvina, gosenico (lastna izdelava), morskega psa, psa (lastna 
izdelava), zmaja …
Preglednica 1: Primer izvedbe ure pravljic z lutko kot pomočnikom, ki ni del pravljice.
Primer izvedbe: LUTKA KOT POMOČNIK (ni del pravljice) in GLASBA
GIBALNA SOCIALNA IGRA (kot sprostitev)
Popoldanska pravljična ura za mlajše otroke (2+) z igranjem
Kraj Knjižnica Prežihov Voranc (Vič)
Čas november 2019

84 Knjižnica, 2024, 68(4), 71–112
Maja Šefman   
Trajanje 1 ura 20 minut
Število udeležencev 18
Starost udeležencev 1–6 let
Pravljica
Ovčka, ki prišla na večerjo (Smallman, 2008)
Volkovi na večerji (Smallman, 2019)
Pripomočki
• ročni mimični lutki lisice in volka
• ksilofon
• miselne in grafomotorične igrače
Elementi
• pripovedovanje ob slikanici
• glasba (petje in spremljava na ksilofon)
• gibalna igra
• igranje
Izvedba
Otroke pričakam s sramežljivo ročno lutko lisice, ker še ne pozna 
vseh. Po predstavljanju in deljenju štampiljk se otroci pogovorijo z 
lisico, jo pobožajo in ji povejo, da bomo peli pesmico Lisička je prav 
zvita zver. Lisica otroke (in starše) spremlja na ksilofon, zapojemo vse 
tri kitice. Potem naznani pravljico in se usede na stol poleg mene, da 
jo bo poslušala.
Ker lisica ne pove naslova pravljice, otroci ugibajo, da bo pravljica 
zagotovo o volku. Tisti, ki prihajajo redno, se ob tem pozanimajo, če 
nas bo obiskal tudi volk Val. Povem jim, da je Val trenutno zadržan, da 
pa je obljubil, da pride pozneje.
Prva pravljica je Ovčka, ki je prišla na večerjo. To je pravljica o volku in 
ovčki ter o tem, kako se med njima splete prijateljstvo. Pripovedujem 
jo na pamet, otrokom pa ob pripovedovanju kažem slike v slikanici. 
Pravljica jim je bila zelo všeč, vmes so se smejali, se bali za ovčko in 
bili na koncu veseli, ker se srečno konča. Ker jim je bila pravljica tako 
zanimiva, da so po njej popolnoma tiho, očitno še vedno potopljeni 
vanjo, obsedeli pred mano, sem pravljico podaljšala v drugo pravljico, 
ki je nadaljevanje prve.
Druga pravljica je bila Volkovi na večerji. Pripoveduje o tem, kako 
je volk ovčko predstavil svojim prijateljem, kako so se gozdne živali 
bale, da jo bodo skupaj pohrustali, in kako je ovčki uspelo povezati 
obe skupini, da na koncu skupaj preživijo večer ob pravljicah in se 
spoprijateljijo. Čeprav so bili otroci mlajši, mi je uspelo do konca 
druge pravljice vzdrževati pozornost skoraj vseh.
Nekaterim so oči že uhajale k moji pravljični vreči, ker se je nekaj v njej 
začelo premikati in je ven gledal šop dlak. Ugotovili smo, da je bil volk 
Val ves čas prisoten, ampak je spal v vreči. Otroci so ga navdušeno 
pozdravili, ga prišli pocrkljat in ga, na volkovo prošnjo, popraskali 
tudi po jeziku, kar je naredilo vseh 18 otrok. Mlajši, tisti do treh let, so 
ga vsi objemali, volk pa je vsakega požgečkal z repom.
Ker se je volku zdelo, da so otroci predolgo sedeli, je predlagal igrico. 
Otroci so bili takoj za. Volk je razložil pravila (šlo je za priredbo igre 
poplava, potres, letala). Če je rekel »Rdeča kapica«, so morali otroci 
počepniti, ker je tako čepela Rdeča kapica v volkovem trebuhu, 

Knjižnica, 2024, 68(4), 71–112 85
Tipologija izvedbe ure pravljic v splošni knjižnici: primer Mestne knjižnice Ljubljana   
Izvedba
ko jo je pogoltnil. Če je rekel »kozliček«, so morali čisto pri miru 
obstati, ker je tako stal kozliček v uri, ko se je skrival pred volkom. 
Če pa je rekel »prašiček«, so se morali uleči na tla v položaj zarodka 
in si pokriti glavo, ker se je tako prašiček skrival pred volkom. Celo 
igro vodi volk, sodelovati pa moram tudi jaz. Najprej nas premiga, ker 
izmenično ponavlja »kozliček« in »Rdeča kapica«. Ko se mu zdi, da 
smo se dovolj premigali, približno 15-krat ponovi »prašiček«, dokler 
se vsi otroci, ležeči na tleh, ne začnejo smejati, in takrat jih zmede, 
ko reče »kozliček«. Ker se jih večina zmoti, volk ugotovi, da je čas za 
igranje z igračami. 
Volk vodi razdeljevanje in razporejanje igrač, potem pa se pride igrat 
z vsakim od otrok in se z njim tudi pogovori. Igra je sicer prosta, a 
volk trikrat obkroži sobo in igrače. Otroci so imeli za igranje na voljo 
lesen grad s pripadajočim pohištvom in prebivalci, igro Formentera, 
kjer morajo iz manjših likov sestavljati večje, igro, kjer z magneti 
premikamo like in jih moramo postaviti na pravo mesto … Otroci so se 
z veseljem igrali z volkom, ga hranili z lesenim sadjem in ga prosili za 
pomoč pri kakšni stvari.
Prosta igra je trajala približno pol ure, potem pa smo skupaj pospravili 
igrače (še vedno sem igrala volka) in volk jim je razdelil spremljevalne 
aktivnosti (vse vezane na pravljice), labirint (volkovom je treba 
pomagati do ovčke in zelenjavne juhe) in grafomotorične vaje (volku je 
treba pomagati najti izgubljeno ovčko v gozdu), ki so jih vzeli domov. 
Vsi otroci so se prišli poslovit od volka in ga objet.
Analiza
Ročna mimična lutka lisice je otroke sprostila že na začetku, ko je 
priznala, da jo je strah, in so jo zato vsi spodbujali. Na ta način so se 
povezali med sabo, ker so imeli skupen cilj – lisico prepričati, da niso 
strašni. Pesem na začetku je ustvarila povezano vzdušje, tudi zato, 
ker je vse malo skrbelo za lisico, ali bo zmogla odigrati pesmico na 
ksilofon.
Ker je bilo pripovedovanje pravljice izvedeno na pamet, ob slikanici, je 
imela pripovedovalka stalen stik z občinstvom in je lahko odreagirala 
na njihove reakcije ter prilagodila pravljico dotičnemu občinstvu. 
Vedela je, kdaj mora začeti s prvo pravljico in ravno tako je spontano 
prestavila prihod volka, ker so se otroci vživeli v pravljico.
Ročna mimična lutka volka da otrokom (s crkljanjem) občutek bližine 
(nekateri so zaradi volka objeli še pravljičarko), poleg tega pa se 
znebijo vsakega strahu, ko jih volk prosi, da ga popraskajo po jeziku, 
in pridno drži odprt gobec.
Gibalna igra, ki jo je predlagal volk, jih je razmigala in razvedrila. To 
so po dolgem sedenju potrebovali in z veseljem so sodelovali. Poleg 
tega so se volku in pravljičarki smejali, ko sta se motila, kar je spet 
pozitivno vplivalo nanje.
Vse to pripelje do skupnega igranja. Otroci so se sproščeno igrali 
med sabo, čeprav se prej nekateri niso poznali, saj so jih glasba, 
pripovedovanje in lutke povezale. Pa tudi volk je precej pomagal, 
ko je hodil od enega do drugega in jih zabaval s svojimi domislicami 
(primer: otroke je prepričeval, da so stolpi njegova posoda, vitezi in 
princeske v njih pa njegova hrana; skupaj z otroki je tekmoval, komu 
bo uspelo s pihanjem podreti stolp iz kock).

86 Knjižnica, 2024, 68(4), 71–112
Maja Šefman   
Slika 2: Otroci med igranjem po pravljici. Lesena igrača grad  
in leseno sadje, s katerim so hranili volka. (Vir: osebni arhiv avtorice)
Preglednica 2: Primer izvedbe UP s poligonom in petjem (Črni pes) ter z lutko kot pomočnikom, ki je 
del pravljice (Princesa v papirnati vrečki).
Primer izvedbe: LUTKA KOT POMOČNIK (je del pravljice)
POLIGON IN GLASBA (kot del pravljice)
Popoldanska pravljična ura za mlajše otroke (2+) z igranjem
Kraj Knjižnica Prežihov Voranc (Vič)
Čas oktober 2017
Trajanje 1 ura 40 minut
Število udeležencev 20
Starost udeležencev 1,5–6 let
Pravljica
Črni pes (Pinfold, 2013)
Princesa v papirnati vrečki (Munsch, 2012)
Pripomočki
Črni pes:
• doma narejena lutka psa (slika 3)
• posoda
• tobogan
• tunel
Princesa v papirnati vrečki:
• ročna mimična lutka zmaja (slika 3)
Elementi
• pripovedovanje ob slikanici
• glasba (petje)
• gibalna igra (poligon)
• igranje

Knjižnica, 2024, 68(4), 71–112 87
Tipologija izvedbe ure pravljic v splošni knjižnici: primer Mestne knjižnice Ljubljana   
Izvedba
Obe izbrani pravljici imata zlato hruško, znak za kakovostno branje. 
Otroke pričakam sama, obe lutki sta skriti, postavljen pa je poligon, ki 
ga takoj opazijo. Na začetku jih opozorim, da je poligon del pravljice, 
zato naj se usedejo in počakajo. Ubogajo. Potem, ko razdelimo 
štampiljke, se pogovorimo o strahu. Nekateri otroci priznajo, da se 
česa bojijo, sploh potem, ko povem, da se sama bojim pajkov.
Prva pravljica, Črni pes, govori o tem, kako se nam stvari, ki se jih 
bojimo, vedno zdijo bolj strašne, kot so v resnici, in o tem, kako strah 
premagati. Zgodbo pripovedujem na pamet, otrokom pa kažem slike 
iz slikanice. Za vsako od oseb družine Korajža uporabim drugačen 
glas. Že na začetku se otroci smejijo, ko je črni pes vedno večji. A ko 
najmlajša članica družine, Mala, stopi ven in zagleda črnega psa ter jo 
ta povoha, vsi umolknejo. Mala se ne ustraši, psa izzove, da ji sledi. 
Ob vsakem delu, gozdu, jezeru in igrišču, pojem pesmico, kot jo poje 
Mala. Besedilo je iz slikanice, melodijo sem si izmislila sama. Ko Mala 
srečno prispe nazaj do hiše in se je črni pes tako zmanjšal, da ji lahko 
sledi skozi vratca za mačke, ga Mala na drugi strani vrat ujame pod 
posodo. Enako storim tudi jaz, s tem da otroci ne vidijo, kaj se skriva 
pod posodo. Jih pa zelo zanima. Ko končno dvignem posodo, se pod 
njo skriva majhen črn kuža domače izdelave. Vsi ga pridejo pobožat, 
pravijo, da je mehek in ljubek, nikakor ne strašen. Vsi mi povejo, da jih 
ni bilo nič strah in da bi ravnali kot Mala.
Po pravljici jim dovolim uporabiti poligon – tobogan in cev, skozi 
katero se morajo splaziti. Najprej morajo obkrožiti cel poligon v eno 
smer, se spustiti po toboganu, se splaziti kozi cev, in nato obkrožiti 
poligon v drugo smer. Pri kroženju se nam je malo zatikalo, ampak je 
na koncu steklo. Zahtevali so, da pojem pesmico, ki jo je Mala pela, 
ko sta se s psom preganjala po igrišču, kar je poligon predstavljal. 
Ustregla sem jim in približno desetkrat odpela pesmico. Ko so šli vsi 
čez poligon, sem jih povabila na drugo pravljico.
Druga pravljica, Princesa v papirnati vrečki, je pravljica o pogumu in o 
tem, da ni pomembno, kako smo videti. Tudi to pravljico pripovedujem 
na pamet, ob slikanici, ob meni pa je vreča z ročno mimično lutko 
zmaja (česar otroci ne vedo). Prvi del povem brez lutke, zmaja iz 
vreče privlečem, ko se v pravljici prikaže iz votline. Potem igram 
princeso Elizabeto in se pogovarjam z zmajem. Ko Elizabeta zmaja 
tako izmuči, da zaspi, ga, zvitega v klobčič, položim pred sabo na tla. 
To je za otroke velika skušnjava, želijo si ga pobožati, a jih hkrati zelo 
zanima, kako se pravljica konča. Ker se princesa in princ ne poročita, 
se najprej pogovorimo o tem. Otroci ugotovijo, da ljubezen ne more 
sloneti samo na zunanjem videzu, in se na koncu vsi strinjajo, da je 
Elizabeta naredila prav in je princ bedak. Potem jih vprašam, če si kdo 
upa pobožati zmaja. Vsi! Božajo ga, mu preštejejo kremplje in zobe ter 
ugotovijo, da ima samo štiri zobe zato, ker mora biti prostor za ogenj. 
Na koncu se zmaj prebudi, vse poščegeta z repom in jih odpelje na 
igranje (to poteka podobno kot pri prvem primeru (preglednica 1), s to 
razliko, da se z otroki igra zmaj).
Na koncu imam za otroke spet pripravljene spremljevalne aktivnosti 
za domov: labirint (Elizabeti je treba pomagati najti pot do zmaja), 
pobarvanko (zmaj), grafomotorične vaje (z Malo in črnim psom) ter 
risanje (črni pes). Vsak vzame od vsake po eno (ali pa še kakšno za 
bratca ali sestrico) in spet se vsi poslovijo od zmaja, ki že skoraj spi.

88 Knjižnica, 2024, 68(4), 71–112
Maja Šefman   
Analiza
Pogovor o strahu in pogumu na začetku pravljične ure je otroke 
spodbudil k razmišljanju o tem, da so stvari, ki se jih bojimo, veliko 
strašnejše, če jih z nikomer ne delimo in se z njimi ne soočimo. Poleg 
tega so videli, da bati se nečesa ni nič nenavadnega ali sramotnega, 
saj je tudi pripovedovalka priznala svoj strah pred pajki, opogumili pa 
so se tudi nekateri starši in stari starši. Naučili so se tudi, da je težave 
lažje reševati skupaj.
Obe pravljici je pripovedovalka pripovedovala na pamet, kar ji je 
dalo neprekinjen stik z občinstvom in se je lahko ustrezno odzivala 
nanj. Obe pravljici sta smešni, zato so se otroci smejali tudi med 
pripovedovanjem, prav tako jim je bilo všeč petje, ki je vsakič znova 
pritegnilo vso pozornost na pripovedovalko.
Po prvi pravljici (Črni pes) se otroci sprehodijo čez poligon. Na 
ta način podoživijo del pravljice, kar se kaže v njihovih prošnjah 
pripovedovalki, da pôje pesmico, ki paše zraven, in v tem, da med 
poligonom razpravljajo o tem, kako velik je bil črni pes in ali bi se ga 
kdo od njih ustrašil. Poleg tega se med obema pravljicama razmigajo 
in se potem spet osredotočijo.
Pri obeh pravljicah je uporabljena lutka. Pri prvi je lutka majhna, 
doma narejena (pes) in ni mimična. A ker jo pripovedovalka skrije pod 
posodo, ustvari napeto vzdušje in otroci komaj čakajo, da pokaže, 
kaj se skriva pod posodo. V drugi pravljici je lutka mimična (zmaj) in 
precej večja (pripovedovalki v določenem trenutku sedi na eni roki 
in se ovija okoli njenega vratu). Tudi ta lutka ima popolno pozornost, 
ko se prikaže, in od tistega trenutka pa do konca pravljice bi slišali 
iglo pasti na tla, tako tiho so bili otroci. Hkrati pa jim je lutka zmaja 
spodbudila radovednost in sprožila ugibanja o tem, zakaj ima samo 
štiri zobe. Na ta način so otroci razmišljali in skupaj, v sodelovanju, 
reševali problem.
Celotna pravljična ura je otroke spet pripeljala do sproščenega 
igranja, ki ga je začinil še zmaj, ki je otroke žgečkal z repom in pridno 
sodeloval v igri, ko so mu ukazali, da naj straži grajsko dvorišče.
Slika 3: Ročna mimična lutka zmaja (za pravljico Princesa v papirnati vrečki) in  
doma izdelana lutka črnega psa (za pravljico Črni pes). (Vir: osebni arhiv avtorice)

Knjižnica, 2024, 68(4), 71–112 89
Tipologija izvedbe ure pravljic v splošni knjižnici: primer Mestne knjižnice Ljubljana   
Slika 4: Med pogovorom po koncu pravljice Princesa v papirnati vrečki, 2. a in 2. b  
razred OŠ Ig na obisku v knjižnici Ig. (Vir: občinsko glasilo Mostiščar, 28(5), 17)
Lutka kot pripovedovalec: Tudi v tej vlogi nastopa volk Val. Včasih ga otroci 
sami prosijo, da pove pravljico, včasih pa se sam odloči, da je to potrebno. Obi-
čajno je to takrat, ko so nemirni. Kadarkoli potegnem ven ročno lutko svojega 
zvestega pomočnika, volka Vala, se otroci umirijo, ker vejo, da bo kaj ušpičil. 
Tudi njegove pravljice poslušajo zelo radi. Včasih volk pripoveduje pravljice iz 
slikanice (čeprav ne vedno do konca ali pa si izmisli svoj konec), včasih si pravlji-
co izmišljuje sproti, s pomočjo otrok, včasih pa pove katero od znanih pravljic, 
ampak jo priredi. Vse pa so, brez izjeme, povezane z volkovi.
V vseh zgoraj naštetih primerih je lutka volka pripomoček (ali pomočnik) za 
umirjanje in povezovanje otrok. To zadnje se zgodi, ko volk pravljico razlaga po 
svoje ali pa noče povedati konca in ga cela skupina otrok, tudi če se predtem niso 
poznali med sabo, uči, kaj je prav in kaj ne. Poleg tega pa se zraven vsi, otroci, 
volk, starši, stari starši, vzgojiteljice in pripovedovalka, zelo zabavajo. 
Lutka, ki je ni: V okviru projekta Ciciuhec,
8
 ki ga izvaja Mestna knjižnica Lju-
bljana, grem večkrat tudi na obisk v vrtec. Kadar so otroci sramežljivi, ob vstopu 
v njihovo igralnico vprašam: »Je že tukaj?« Ob tem so običajno vsi radovedni, o 
kom govorim. Razložim jim, da sva bila s pomočnikom, volkom Valom, dogovor-
jena, da se dobiva v vrtcu. Povejo mi, da ga še ni. Ker sem prepričana, da bi že 
moral priti, jih prosim, če lahko pogledajo po igralnici, da ni kje zaspal, ker je res 
velik lenuh. Ob tem se otroci običajno že smejijo, se med sabo pogovarjajo o vol-
ku in mi pomagajo pregledati igralnico ter dajejo tudi predloge, kam vse bi se še 
lahko skril (tako smo pregledovali tudi koše za smeti, pa stranišča in svoje žepe).
 8
 Ciciuhec je bralno-poslušalni projekt, ki ga Mestna knjižnica Ljubljana organizira vsako leto od 
oktobra do aprila, v sodelovanju z vrtci. V okviru projekta pravljičarke in pravljičarji izvajajo ure 
pravljic v knjižnici ter hkrati otroke poučujejo o knjižnici in njenih pravilih. Najmlajše otroke 
običajno obiščejo v vrtcih. Otroci pa s starši ali vzgojiteljicami v vrtcu celo leto berejo ter na koncu 
za nagrado prejmejo priznanje in medaljo.

90 Knjižnica, 2024, 68(4), 71–112
Maja Šefman   
Prej ali slej eden od otrok opazi, da imam s sabo tako nahrbtnik kot vrečo, in 
začnejo spraševati, ali je volk notri. Če se to zgodi kmalu na začetku, jih prepri-
čujem, da ni mogoče, in iščemo naprej, če se zgodi pozneje, pa hitro popustim 
in pogledamo v vrečo. Seveda je tam. Spi. Ko ga končno prebudimo in ga vpra-
šamo, zakaj se ni držal dogovora, se vedno brani, da je bil točen, čeprav je spal. 
Seveda se otroci ob njegovih izgovorih spet zabavajo in ga še sami kaj vprašajo. 
Ob tem se volk velikokrat spomni, da sem mu med vlečenjem iz vreče pokvarila 
frizuro, in otroci jo pridejo popravit. Včasih pravi, da ga od spanja srbi jezik, pa 
ga pridejo otroci pobožat in tako se vsi sprostimo ter lahko začnemo s pravljico.
Sem pa tja se zgodi, da se nihče ne spomni na mojo vrečo. Takrat začnemo s 
pravljico, pa se po njej spet spomnimo na volka, pogledamo skozi okno, če že pri-
haja. Kadar ni nihče pozoren na vrečo, nadaljujem s pravljično uro in volk pride 
ven na koncu, za pogovor o knjigah in slovo. Včasih pa med pravljicama kateri 
od otrok ugotovi, da imam vrečo, in volk se prikaže vmes. Malo se crklja z otroki, 
oni mu povejo kakšno novo stvar, potem pa gre tudi volk poslušat pravljico.
Lutkovna predstava: Manjšo lutkovno predstavo lahko izvedemo sami, bolj 
kompleksne pa v sodelovanju s sodelavci. Za lutkovno predstavo smo lutke ve-
dno izdelali sami. Tudi scenografijo, pripomočke in oblačila smo izdelali sami. 
Vedno smo tudi besedilo napisali sami, pa naj je bila to priredba že znane prav-
ljice, slikanice ali pa popolnoma nova zgodba.
Pomembno je, da se z lutko (ali lutkami), ki jih bomo igrali, dobro spoznamo. 
Povedati nam morajo, kakšen bo njihov značaj in kakšna je njihova življenjska 
zgodba. Kdo so njihovi prijatelji ter kakšen je odnos do njih. Zelo pomembno 
je tudi, da se z lutko znajdemo na odru in med sceno. Za lutkovno predstavo je 
potrebne precej vaje, da vse teče, kot je treba.
Dobra lutkovna predstava za otroke je umetniška stvaritev z več sloji, do tega 
lahko pride samo ob popolnem angažiranju vseh sodelujočih umetnikov. Vsi 
skupaj oblikujejo sporočilo, ki ga gledalci večkrat doživijo bolj čustveno kot ra-
zumsko (Korošec in Majaron, 2002). Pri sporočilu sodelujejo vsi, od scenografa, 
lučkarja, glasbenikov in pevcev do igralcev, ki igrajo lutke.
Za enostavno predstavo lahko uporabimo samo eno lutko. Tak primer je bila 
pravljica Hoot Owl, Master of Disguise
9
 (Taylor, 2016). Pred samo pravljico sem 
povedala uganko, da so otroci ugotovili, o kateri živali bo govorila pravljica. 
 9
 Slikanica ni prevedena v slovenščino; prevod naslova bi se glasil približno tako: Sovica Skovik, 
mojstrica preoblek.

Knjižnica, 2024, 68(4), 71–112 91
Tipologija izvedbe ure pravljic v splošni knjižnici: primer Mestne knjižnice Ljubljana   
Uporabila sem ročno lutko sove in naredila kostume, ki jih je sova uporabljala v 
pravljici. Sodelovale so še tri preproste, ploščate lutke na palici, s katerimi so mi 
pomagali otroci. Za konec smo se naučili še pesmice Uspavanka za sove (slika 5), 
da smo sovico uspavali.
Slika 5: Note in besedilo pesmi Uspavanka za sove in uganka o sovi.  
(Vir: Voglar, M. (2005), Krampata, campata, str. 11, Mladinska knjiga)
Za primer kompleksnejše lutkovne predstave bomo vzeli predstavo Trije prašički 
(slika 6), ki jo je spisala Barbara Kaiser iz Knjižnice Prežihov Voranc (v nadaljeva-
nju KPV). Iz nogavic in musgumija je izdelala vse lutke (trije prašički in pes) ter 
zasnovala celotno sceno (ena kartonasta škatla, spremenjena v hišice, vsaka od 
treh stranic je predstavljala hišo enega prašička (slamnato, leseno in opečnato), 
zadnja pa je bila odprta v kuhinjo prašičke Rozi). Lutkovno predstavo sva upri-
zorili dve zaposleni iz Knjižnice Prežihovega Voranca, vsaka je igrala dve lutki 
in vse se je zgodilo na zelo majhnem prostoru. Otrokom je bila predstava všeč, 
vedno so se smejali in pogovarjali s prašički. Odrasli so večkrat prišli povedat, 
da je predstava zanimiva tudi zanje. Vsi so bili navdušeni nad sceno in lutkami 
ter predstava se je običajno končala z božanjem prašičkov.

92 Knjižnica, 2024, 68(4), 71–112
Maja Šefman   
Preglednica 3: Primer izvedbe UP z lutkovno predstavo.
Primer izvedbe: LUTKOVNA PREDSTAVA (Zgodba o treh prašičkih)
Popoldanska pravljična ura za otroke (4+) 
Kraj Knjižnica Prežihov Voranc (Vič)
Čas januar 2018 (več ponovitev v letih 2017–2020) 
Trajanje 45 minut
Število udeležencev 46
Starost udeležencev 3–10 let
Pravljica
Trije prašički (angleška ljudska pravljica, 2008)
Trije prašički (lutkovna predstava v priredbi Barbare Kaiser in Maje 
Šefman)
Pripomočki
• doma narejene ročne lutke treh prašičkov in psa (nogavice, 
musgumi)
• doma narejena celotna scena: ena kartonasta škatla, spremenjena 
v hišice, pri kateri je vsaka od treh stranic predstavljala hišo enega 
prašička, na zadnji pa je bil pogled v kuhinjo, in vsi pripadajoči deli: 
očala iz kosmatenih žičk, medalja, kost iz kartona, tulipani, solata, 
polž, miza, plakat za pregled vida 
Elementi
• pripovedovanje
• lutkovna predstava (dve igralki, štiri lutke)
• petje
• iskanje kode
• spremljevalne aktivnosti
Izvedba
Otroke sta pričakala scena (slamnata hišica na mizi) in pes, ki jih je že 
na začetku spraševal, če jejo solato. Pred hišico sta bili odprta knjiga 
in pujsa Rozi, ki jo je brala. Ko so se otroci posedli, se je predstava 
lahko začela. Kmalu sta na oder pridivjala Robi in Rudi (preostala dva 
pujsa) in Rozi prosila, da jima pove pravljico o treh prašičkih. Ker so 
jo prosili tudi otroci, jim je ustregla, a je ni povedala sama, nalogo je 
dodelila svoji igralki, Barbari, ki je zgodbo pripovedovala na pamet, 
prašički pa so tu in tam dodali kakšen medklic in skupaj z otroki 
pihali.
Po zgodbi je Rozi Rudija in Robija prepričala, da zaigrajo še tisto, 
kar se jim je zgodilo in je po Rozinem mnenju smešno, po njunem 
pa grozljivo. Sledilo je še nekaj smeha, ko je Robi vse prisotne 
prepričeval, da v zadnji vrsti sedi njegova mama.
Zgodba o treh prašičkih, ki sva jo odigrali, je precej spremenjena 
in prirejena. Namesto volka nastopa pes, sestradan, zato je izgubil 
moralni kompas in išče hrano tudi v tujih hišah. Robi, pujs s slamnato 
hiško, je odličen športnik, ki samo trenira, Rudi, pujs z leseno hišico, 
je vrtnar in zaljubljen v Rozi, pujso z zidano hiško. Rozi odlično kuha 
in zato se Rudi in Robi velikokrat kar sama povabita k njej na kosilo. 
Zgodba teče tako, da psa prinese tako mimo slamnate kot tudi  
lesene hišice in oba pujsa sta prepričana, da sta videla volka, 

Knjižnica, 2024, 68(4), 71–112 93
Tipologija izvedbe ure pravljic v splošni knjižnici: primer Mestne knjižnice Ljubljana   
Izvedba
zato se zatečeta k Rozi in ji prepovesta odpirati vrata. Rozi ju ne 
posluša in sestradani pes tako prisede k trem pujskom. Oba ga 
prepričujeta, da je imel veliko srečo, da ni srečal volka, pa Rozi in 
pes kmalu ugotovita, da sta tako Rudi kot Robi narobe videla. 
Seveda so vsi ti prizori, ko se ustrašita psa, pa pobegneta k Rozi 
in celoten pogovor o volku, otrokom zelo zabavni in se precej 
nasmejijo ter nemalokrat vpijejo, da je to pes, ne volk. Skratka, 
Rozi ugotovi, da ima že dolgo prav in oba prijatelja potrebujeta 
očala. Nekaj časa se še branita in iščeta izgovore, a na koncu 
popustita in dobita očala. Ta imajo velik vpliv: Robiju končno 
uspe zmagati na maratonu, Rudi pa opazi, da ima na vrtu polže, 
in tukaj se pes takoj javi, da jih bo odstranjeval, če lahko živi pri 
njem, Rozi pa mu bo kuhala. Vname se še ena debata o francoski 
kuhinji in polžih, potem pa se Rozi spomni, da je Robi omenjal 
mamo. Te ni nikjer, zato jo gredo skupaj iskat in pes pod novoletno 
smrekico odkrije zaklenjeno skrinjo. Zaklad! Ampak ključavnica je 
na kodo, poleg pa listek z nekaj nesmiselnimi stavki. Otroci kmalu 
ugotovijo, kam jih stavki peljejo, in odklenemo skrinjo. V njej so 
otroci dobili barvice in nekaj nalog na temo treh prašičkov: postavi 
pravljico v pravilen vrstni red in grafomotorične vaje. Preden se 
pujski in pes dokončno poslovijo, zapojejo pesmico Hopsasa 
Pujsasa, naučijo še otroke in se poslovimo ob petju.
Analiza
Že znana pravljica o treh prašičkih da otrokom občutek varnosti. 
Vedo, kaj se bo zgodilo, in ni nobenih presenečenj. Poleg 
tega jo pripovedovalka pove na pamet in ima spet pristen 
stik z občinstvom, da se lahko odzove na njihove reakcije ali 
razpoloženje.
Sama lutkovna predstava je zasnovana humorno, kar je bilo 
večkrat potrjeno s smehom občinstva, ne samo otrok, tudi 
odraslih. Po vsaki predstavi se je pri izvajalkah oglasil kateri 
od staršev in jima povedal, da je bilo zanimivo tudi za odrasle. 
Vsaka od izvajalk igra dva lika, ki imata popolnoma različni 
osebnosti, zato skačeta od ene do druge, veliko pa je vpletene tudi 
improvizacije, ker se odzivata na reakcije otrok, in otroci se na ta 
način počutijo vključene in pomembne.
Sama pesmica je priredba, s povsem novim besedilom, ki v 
glavnem povzema, kaj pujsi radi počnejo. Otroke nasmeji, kar je 
zdravo, poleg tega si urijo spomin, ko se pesmico skupaj učijo, in 
ker jo morajo skupaj zapeti, se spet učijo sodelovanja.
Pri iskanju kode otroci razmišljajo in se učijo reševati uganke. 
Poleg tega morajo tudi sodelovati, ker je treba rešitev povedati 
soglasno in se morajo z njo vsi strinjati. Samo iskanje kode je tako 
izziv in zabavna dejavnost, ki je na koncu nagrajena z »zakladom« 
v skrinji.
Ker pujsi dobijo očala in so nad njimi zelo navdušeni, otrokom 
predstava sporoča, da priznanje pomanjkljivosti ali težave vodi do 
rešitve. Prav tako jim sporoča, da je vsak drugačen, poseben in da 
je to dobro. Sporoča tudi, da ima vsak kakšno pomanjkljivost ali 
težavo ter da je težave lažje reševati, če imamo pomoč. 

94 Knjižnica, 2024, 68(4), 71–112
Maja Šefman   
Slika 6: Lutkovna predstava Zgodba o treh prašičkih, scena na zidani hišici, Robiju  
je ravnokar uspelo priklicati Rozi. (Vir: arhiv slik Knjižnice Prežihov Voranc)
5.2 Primeri izvedbe ure pravljic s kamišibajem
V Mestni knjižnici Ljubljana imamo butaj in več zgodb tudi za izposojo, naše 
pravljičarke izvajajo kamišibaj tako s svojimi slikami kot s kupljenimi. V času 
pandemije covida-19 smo nekaj kamišibajev tudi posneli in jih objavili na svojem 
YouTube kanalu. Ker v tistem času obiski v vrtcu niso bili dovoljeni, je bil neke 
vrste kamišibaj izveden tudi na pravljičnih urah v živo po ZOOM-u. V tem prime-
ru je izvajalka slike naložila v PowerPoint, namesto odpiranja vratc butaja je bil 
dodan prehod zavesa s črnine na prvo sliko. Ob začetku pripovedovanja je delila 
zaslon in ob pripovedovanju menjavala slike. Na tak način so bile izvedene prav-
ljice Lahko noč za medveda (Becker, 2013), Mišek Julijan (Todd-Stanton, 2019), 
Sitnobe sitne (Flood, 2015) in Tigrova preproga (Rose, 2012). Otrokom je bilo zelo 
všeč. Ker so v vrtcu sliko projicirali na platno, se jim je zdelo, kot da so v kinu.
Slika 7: Butaj z odprtimi vratci in podobo iz pravljice. (Vir: osebni arhiv avtorice)

Knjižnica, 2024, 68(4), 71–112 95
Tipologija izvedbe ure pravljic v splošni knjižnici: primer Mestne knjižnice Ljubljana   
Otroci so se s tem učili, da je tudi ilustracija zelo pomemben del pravljice. Po-
manjkljivost pri izvajanju v živo po ZOOM-u je bila, da otroci niso videli pripo-
vedovalke. Ona je sicer otroke videla in se je lahko odzivala, otroci pa so slišali 
samo njen glas in videli ilustracije, zato je morala pripovedovalka vse, tudi mi-
miko telesa in obraza, ponazoriti z glasom.
Slika 8: Izvedba kamišibaja Rokavička v enoti Hribček (vrtec Ig). (Vir: osebni arhiv avtorice)
Preglednica 4: Primer izvedbe UP s kamišibajem.
Primer izvedbe: KAMIŠIBAJ
Ura pravljic v okviru projekta Ciciuhec v vrtcu Ig za otroke prvega starostnega obdobja (1–3 
leta) 
Kraj Vrtec Ig, enota Hribček
Čas marec 2024
Trajanje 30 minut
Število udeležencev 20
Starost udeležencev 1–3 leta
Pravljica
Rokavička (ukrajinska ljudska pravljica, 2014)
Princesa, vitez in pajek (Guigue, 2023)
Pripomočki
• kamišibaj (butaj (kovček) in slike)
• ročna mimična lutka volka
• ročna lutka pajka
Elementi
• kamišibaj
• pripovedovanje
• iskanje

96 Knjižnica, 2024, 68(4), 71–112
Maja Šefman   
Izvedba
To je bila izvedba pravljične ure za najmlajše, stare od enega do treh 
let, zato je z mano v igralnico že vstopil volk. Otroke je pozdravil in 
naju oba predstavil ter povedal, zakaj sva prišla. Takoj ko so ga otroci 
zagledali, so se začeli smehljati in nekateri celo smejati, zato si je 
volk vzel svobodo, da je obkrožil celotno občinstvo in se pustil božati, 
praskati za ušesi in po jeziku, sem in tja pa je tudi koga požgečkal z 
repom. Potem je napovedal pravljico.
Pravljico Rokavička sem povedala kot kamišibaj (Die Fünf im 
Handschuh, 2017). Otroci so čisto tiho spremljali pravljico od začetka 
do konca in oči so od slik umaknili samo takrat, ko se jim je zdelo, da 
pripovedovanje zahteva, da preverijo tudi pripovedovalko. Po pravljici 
je spet vskočil volk in otroke povabil k sebi, da so se malo pretegnili in 
se spet pocrkljali z njim. Potem se je volku zdelo, da bi lahko poslušali 
še eno pravljico, táko s knjigo, ker sva vendar iz knjižnice.
Pravljica Princesa, vitez in pajek je taka, da so morali otroci sodelovati 
in pomagati. Tako so poskušali prestrašiti pajka, ga odpihniti in potem 
smo ga skupaj iskali po tleh. Ker nikakor ni hotel iz pravljice, sem ga 
na koncu le potegnila iz vreče (ročna lutka) in smo ga vprašali. Govoril 
ni, je pa veliko kazal in se potem sprehodil do vsakega otroka. Otroci 
so ga božali, nekateri pa so dovolili tudi, da jih poboža on.
Potem so nam starejši otroci zapeli še pesem o pikapolonici in nam 
zaželeli srečo. Po pesmici smo se vsi trije poslovili in večina otrok je 
prišla pobožat ali objet pajka ali volka ali oba.
Analiza
Ker otroci pripovedovalke še niso poznali, je mimična lutka volka 
prebila led, otroke sprostila in jim dala občutek varnosti.
Že znana pravljica o Rokavički je občutek varnosti še potrdila, ker 
so jo otroci poznali in so vedeli, kaj se bo zgodilo. Pripovedovalka 
je pravljico pripovedovala na pamet, ob kamišibaju, zato je lahko 
opazovala občinstvo in se nanj ustrezno odzivala. Otroci so vso 
svojo pozornost posvetili ilustracijam in na ta način spoznavali tudi 
pomembnost vizualne umetnosti.
Pri pravljici Princesa, vitez in pajek so se otroci počutili pomembne, 
ker so morali pri pravljici sodelovati. Sodelovanje jih je še dodatno 
povezalo in jih sprostilo. Temu je bila namenjena tudi lutka pajka, ki 
jih je s svojim kazanjem spravljala v smeh.
Na koncu so se otroci sami ponudili, da zapojejo pesmico, kar kaže na 
to, da so pripovedovalko sprejeli in so se z njo dobro počutili.
5.3 Primer izvedbe ure pravljic kot gledališka predstava
V Mestni knjižnici Ljubljana smo izvedli kar nekaj amaterskih gledaliških pred-
stav, kjer smo sodelovali samo zaposleni v Mestni knjižnici Ljubljana. V pretek-
lih sedmih letih so bile izvedene predstava Muca Copatarica z ročnimi lutka-
mi (Knjižnica Bežigrad, v nadaljevanju KB), lutkovna predstava Trije prašički 
(Knjižnica Prežihovega Voranca), lutkovna predstava Zrcalce (KB), Kekec, ki so 
jo odigrale zaposlene v KB, in Petelinja suknja v izvedbi zaposlenih v Knjižnici 

Knjižnica, 2024, 68(4), 71–112 97
Tipologija izvedbe ure pravljic v splošni knjižnici: primer Mestne knjižnice Ljubljana   
Prežihovega Voranca. Vse predstave so bile pripravljene za obisk dedka Mraza, 
potem pa večkrat ponovljene v drugih enotah Mestne knjiž nice Ljubljana.
Zadnja predstava je bila izvedena v decembru 2022, in to je bila Petelinja suknja. 
Zaposlene iz Knjižnice Prežihovega Voranca so jo pripravile za obisk dedka Mra-
za. Besedilo je priredila in spisala Barbara Marinčič, skupaj je v igri igralo pet 
zaposlenih, še več pa jih je sodelovalo pri scenografiji, kostumih in glasbeni 
spremljavi. Tudi ta predstava je bila med otroki dobro sprejeta, ker je bilo kar 
nekaj komičnih vložkov.
Ugotovili smo, da so taki projekti dobri tudi za zaposlene, saj se med vajami 
in načrtovanjem ter samo uprizoritvijo zelo povežejo. Ker predstave večinoma 
gostujejo tudi po drugih enotah, na ta način zaposleni spoznavajo še te in zapo-
slene v njih ter se povezujejo prek meja območnih knjižnic.
Preglednica 5: Primer izvedbe pravljične ure kot gledališke predstave (Petelinja suknja).
Primer izvedbe: GLEDALIŠKA PREDSTAVA (Petelinja suknja)
Ura pravljic pred obiskom dedka Mraza 
Kraj Knjižnica Prežihov Voranc (Vič)
Čas december 2022 (več izvedb)
Trajanje 45 minut
Število udeležencev 60+
Starost udeležencev 0–60 let
Pravljica Petelinja suknja (Anja Štefan) v priredbi Barbare Marinčič
Pripomočki
• doma narejeni kostumi (vsak je poskrbel za svojega)
• kostanj
• košara z gosjimi jajci
• kost
• suknja
Elementi
• pripovedovanje
• gledališka predstava
• petje
• glasba
Izvedba
Scena je bila preprosta. Na desni strani je bil s kredo narisan kurnik 
in zraven prilepljena jajca iz stiropora. Po osrednjem delu je bila 
pogrnjena preproga, na njej pa miza in fotelj, ki sta se za gozdno 
sceno umaknila. V ozadju osrednjega dela je bila bela plahta za 
senčno gledališče, levo in desno od nje tabli, porisani in polepljeni z 
listi, levo pa še obešalnik, spremenjen v drevo.
Zgodba se je začela, ko je goska stopila med gledalce od zadaj in 
zaloputnila z vrati. S tem smo takoj pridobili pozornost gledalcev. 
Goska je potem zbudila petelina in šla štet svoja jajca. 

98 Knjižnica, 2024, 68(4), 71–112
Maja Šefman   
Izvedba
Zgodba potem teče naprej, kot jo poznamo, boter petelin gre v gozd 
po kostanj, in ker mu postane vroče, suknjo obesi na drevo. Vmes ga 
sreča goska, se malo pogovorita, goska naredi selfie s telefonom in 
odide do volka. Petelin kmalu spozna, da suknje ni, išče jo in išče, 
razmišlja hitro (ponovi se prizor z gosko v hitri izvedbi) in počasi 
(ponovi se prizor z gosko v počasni izvedbi), vmes pa kraje suknje 
osumi najprej zajčka, pa potem mačka in nazadnje psa (medtem se 
zadaj izvaja senčno gledališče in vidimo vse tri osumljence odnesti 
suknjo). Potem pa se odpravi domov in sreča vse tri osumljence: 
zajčka, mačka in psa. Doma je ves čemeren, dokler ne pride goska, ki 
je njegovo suknjo našla na drevesu v gozdu, prav tam, kjer jo je petelin 
pustil. Na koncu se vse srečno konča, skupaj jejo kostanj in pokličejo 
dedka Mraza.
Glasba je vključena za vzdušje, predvaja se med senčnim gledališčem 
ter hitrim in počasnim prizorom. Petje je vključeno vmes, ko gre 
petelin v gozd, pa ko se goska drugič pojavi na odru. Igralke so kar 
precej komunicirale s publiko (primer 1: petelin ne najde suknje, pa 
otroci vpijejo, da je na drevesu, in petelin preišče vse okoli drevesa; 
primer 2: ko otroci vpijejo, da je suknjo odnesla goska, ta med obema 
prizoroma, hitrim in počasnim, žuga otrokom (ki ji žugajo nazaj); 
primer 3: goska sprašuje otroke, zakaj so sploh prišli, ker kostanja ne 
bo dovolj za vse …).
Analiza
Predstava je bila preplet pripovedovanja, glasbe, petja in igranja. 
Igralke so se v svoje vloge zelo vživele in svojim likom vdahnile 
življenje. Veliko so tudi improvizirale in sodelovale z občinstvom, ki 
se je nanje odzivalo. Vse skupaj je povezalo tako igralsko zasedbo kot 
tudi otroke v občinstvu. Veliko je bilo smeha, kar je zdravo vplivalo na 
vse vpletene in ustvarilo sproščeno vzdušje. 
Slika 9: Polna dvorana ob premierni izvedbi Petelinje suknje.  
(Vir: arhiv slik Mestne knjižnice Ljubljana)

Knjižnica, 2024, 68(4), 71–112 99
Tipologija izvedbe ure pravljic v splošni knjižnici: primer Mestne knjižnice Ljubljana   
Slika 10: Zasedba in scena za gledališko predstavo Petelinja suknja, ki smo jo izvedli za dedka 
Mraza. Scena je bila enostavna, se je pa osrednji del spremenil v senčno gledališče, ko je petelin 
razmišljal, kdo neki mu je odnesel suknjo. (Vir: arhiv slik Knjižnice Prežihov Voranc)
5.4 Primeri z gibanjem
Po osmih sezonah izvajanja pravljičnih ur se je moje mnenje, da je eden od naj-
boljših načinov za izvedbo pravljične ure za najmlajše v prvem starostnem obdo-
bju (1–3 leta) gibalna pravljica, potrdilo. Pri najmlajših ostanem največ pol ure. 
Običajno prinesem lutko, da jo malo crkljajo ali pa jih ona poboža, požgečka. 
Potem si ogledamo kakšno kartonko z zavihki ali lutko. Izvedem pa tudi gibalno 
pravljico.
Preglednica 6: Primer izvedbe pravljične ure z gibalno pravljico (Soon in Lov na medveda).
Primer izvedbe: GIBALNA PRAVLJICA (s poligonom in brez)
Popoldanska ura pravljic za mlajše otroke (2+) z igranjem
Ura pravljic v okviru projekta Ciciuhec v vrtcu Ig za otroke prvega starostnega obdobja (1–3 
leta) 
Kraj
Knjižnica Prežihov Voranc (Vič)
Vrtec Ig, enota Krimček
Čas
oktober 2016
marec 2016
Trajanje 20–30 minut

100 Knjižnica, 2024, 68(4), 71–112
Maja Šefman   
Število udeležencev 17 na popoldanski UP / 15 na UP v vrtcu
Starost udeležencev 1–9 na popoldanski UP / 1–3 na UP v vrtcu
Pravljica
Soon (Knapman, 2016)
Lov na medveda (Rosen, 2015)
Pripomočki
Soon:
• reka, narejena iz vreč za smeti, z lutko krokodila
• drevo s kačo (obešalnik, ovit v flis, tudi kača izdelana iz flisa)
• visoka trava, v kateri se je skrival tiger (trakovi iz krep papirja, 
obešeni s stropa, in med njimi lutka tigra)
Lov na medveda:
• ročna lutka medveda
• cev za plazenje
Elementi
• pripovedovanje
• gibanje
• glasba
Izvedba
Soon: Zgodba pripoveduje o dogodivščinah slončka in njegove 
mame, ko potujeta domov. Zgodbo sem pripovedovala na pamet, ob 
sprehodu čez poligon. Ko je zgodba prišla do dela, kjer prideta do 
reke s krokodili, smo mi na poligonu prišli do modrih vreč za smeti, 
oblikovanih v reko, med katerimi se je skrivala lutka krokodila. Da bi jih 
prestrašili in pregnali, smo topotali z nogami. V naslednjem delu nas 
zgodba pripelje do gozda, kjer se na drevesu skriva kača, mi pa smo 
prispeli do obešalnika, preoblečenega v drevo, na katerem je visela 
kača. Kačo smo pregnali s trobentanjem. Zgodba se nadaljuje v visoki 
suhi travi, kjer se skriva tiger, mi pa smo prišli do trakov iz krep papirja, 
med katerimi se je skrivala lutka tigra. Tigra smo pregnali tako, da smo 
se delali kar največje (stopili smo na prste in stegnili roke nad glavo). 
Potem sta splezala še na goro, med čimer sta se držala za rep, mi pa 
smo se prijeli za roke, in potem, nazaj grede, vse skupaj še enkrat 
ponovili. Vsi otroci, tudi tisti, ki so bili mlajši od dveh let, so z veseljem 
sodelovali in na koncu z zanimanjem pogledali slike v slikanici.
Lov na medveda: Ker sem pravljico izvajala v vrtcu, sem s seboj 
prinesla samo zložljivo cev in ročno lutko medveda. Pravljico 
sem pripovedovala na pamet, brez knjige, ker smo se med 
pripovedovanjem premikali (odmikali smo travo – z dlanmi smo 
nakazovali »odstiranje zavese«, plavali čez reko – nekateri smo 
plavali žabico, drugi kravl, hopsali čez gozd in stopali po blatu, ki 
je bilo zelo lepljivo, zato smo se morali potem še očistiti in otresti, 
ko smo hodili skozi snežni metež, nas je zeblo, po jami smo hodili 
po prstih in se na koncu plazili skozi cev). Premikanje smo si morali 
zapomniti, saj je bilo treba po najdbi medveda vse skupaj hitro 
ponoviti v nasprotno smer in se skriti pod odejo. Tukaj so z veseljem 
sodelovali tudi najmlajši otroci, čeprav niso čisto vedeli, za kaj gre. Ob 
koncu pravljice smo z lutko medveda, ki smo jo našli v jami (plišasta 
ročna mimična lutka medveda, ki je vsem dal petko in jih objel), 
zaplesali gibalno pesmico Medvedek pleše (slika 13). To smo morali 
zapeti in zaplesati kar trikrat, ker je bila otrokom tako všeč (pa tudi to, 
da jih je medved na koncu pesmice lovil po igralnici).

Knjižnica, 2024, 68(4), 71–112 101
Tipologija izvedbe ure pravljic v splošni knjižnici: primer Mestne knjižnice Ljubljana   
Analiza
Mlajši otroci težje sedijo na miru daljše obdobje, zato so gibalne 
pravljice še posebej primerne zanje. Obe pravljični uri sta bili zelo 
dinamični, otroci so se s skupnimi aktivnostmi povezovali, se zabavali 
in sklepali prijateljstva. Zaradi gibanja so pravljicam z lahkoto sledili 
in so tudi po pravljici odšli domov polni energije.
Gibalna pesmica je otroke še bolj povezala, učili so se peti in s tem 
urili spomin. Zabavali so se ob medvedovih norčijah in se na koncu 
razšli zelo dobre volje. Obe vzgojiteljici sta na koncu pravljične ure 
povedali, da je bila to ena od najboljših pravljičnih ur za to starostno 
obdobje, ker so otroci z lahkoto sledili in se imeli fino.
Slika 11: V vrtcu Ig, enoti Krimček, po koncu pravljice Lov na medveda,  
se spoznavamo z medvedom. (Vir: osebni arhiv avtorice)
Slika 12: Otroci med pravljico Lov na medveda, med plazenjem skozi cev.  
(Vir: osebni arhiv avtorice)

102 Knjižnica, 2024, 68(4), 71–112
Maja Šefman   
Slika 13: Note in besedilo gibalne pesmice Medvedek pleše.  
(Vir: Bitenc, J. (2015). Metuljček cekinček, str. 72, Mladinska knjiga)
5.5 Primeri z glasbo
Na pravljičnih urah lahko uporabimo tako petje kot tudi instrumente, kar je bilo 
že prikazano na zgornjih primerih, saj glasba povezuje, ustvarja vzdušje in spod-
buja sodelovanje.
Primeri uporabe glasbe:
 – Petje: pojemo za umiritev, učimo se pesmice in jo pojemo skupaj ter se na ta 
način povezujemo in urimo spomin ali pa pojemo na koncu, da se umirimo 
in poslovimo, pojemo jo lahko za uvod v pravljično uro, da se sprostimo …
 – Instrumenti: tudi instrumente lahko uporabimo za vse zgoraj našteto, pred-
vsem pa jih lahko uporabimo kot pripomočke med samo uro pravljic (primer: 
pravljica The Hole Story
10
 (Bright, 2016) govori o dveh luknjah, ki svoje mesto 
najdeta na flavti; izvajalka je zaigrala nekaj pesmic na flavto, otroci pa so jo 
 10
 Slikanica ni prevedena v slovenščino; prevod naslova bi se glasil približno tako: Zgodba o lu­ knjah.

Knjižnica, 2024, 68(4), 71–112 103
Tipologija izvedbe ure pravljic v splošni knjižnici: primer Mestne knjižnice Ljubljana   
medtem pozorno spremljali in poskušali ugotoviti, kateri dve luknji sta tisti 
iz pravljice).
5.6 Primeri animacije
V Mestni knjižnici Ljubljana smo se animacije lotili med pandemijo covida-19, ko 
so bile knjižnice zaprte ali delno zaprte in niso smele imeti nobenih prireditev. 
V tem času tudi ur pravljic ni bilo, otroci niso hodili v vrtec in s preprosto ani-
macijo ob pripovedovanju ali z bolj kompleksno animacijo z lego kockami smo 
dosegli otroke na daljavo. Res je, da animacija vzame veliko več časa, ampak se 
soustvarjalci ob njej tudi zabavajo in povezujejo.
Povezave do naših animacij, ki smo jih objavljali na YouTubu in Facebooku, smo 
pošiljali tudi vrtcem in na ta način delno nadomestili naše obiske v okviru pro-
jekta Ciciuhec. Od vrtcev smo dobili pozitivne odzive, sporočili so, da so veseli, 
ker se trudimo tudi v težkih časih otrokom približati pravljice in knjigo, ter da 
so jim pravljice všeč. To potrjuje tudi število ogledov, saj so vse pravljice skupaj 
presegle 18.000 ogledov in prejele več kot 300 všečkov ter bile skoraj 100-krat 
deljene.
11
 Najbolj popularna je bila pravljica Volk, ki je hotel spremeniti barvo. 
Večkrat so me v vrtcu (v različnih vrtcih in enotah) otroci presenetili, ko so ob 
pogledu na volka Vala rekli, da bi radi slišali pravljico o volku, ki je hotel spre-
meniti barvo, in mi jo potem tudi sami, na pamet, povedali.
Pri izdelavi animacije smo uporabili dve tehniki, risano animacijo (slika 14) in 
stop-motion animacijo (slika 15). Risana animacija je bila precej preprosta, za 
gibanje so bile uporabljene največ štiri sličice. Vse sličice so bile prenesene v ra-
čunalnik in tam zmontirane v končni izdelek. V Mestni knjižnici Ljubljana izva-
jamo že tretje leto zapored tudi izobraževanje Animacija in interaktivne vsebine 
za otroke, kjer se naučite preproste animacije in tehnike stop-motion.
Preglednica 7: Primeri izvedb animacije z risanjem, v programu PowerPoint.
Primer izvedbe: RISANA ANIMACIJA 
Kraj
YouTube kanal Mestne knjižnice Ljubljana
Facebook Mestne knjižnice Ljubljana
Čas september 2020 – maj 2021
Trajanje 5–10 minut
 11
 Podatki so pridobljeni 3. 3. 2024.

104 Knjižnica, 2024, 68(4), 71–112
Maja Šefman   
Število ogledov 12.193
Število všečkov in 
delitev
146/45
Pravljica
Ime čarobnega drevesa (afriška ljudska pravljica; Hofmeyr, 2019)
Volk, ki je hotel spremeniti barvo (Lallemand, 2019)
Zmajski most: povedka o zmaju z Zmajskega mostu (priredba Maja 
Šefman)
The Dragon Bridge: a story about the Dragon bridge dragon (priredba 
Maja Šefman)
Jaz sem lev (Louchard, 2016; prevod in priredba dela Je suis un lion)
Volk in vitez (Corda, 2017; prevod in priredba dela Le loup et le 
chevalier)
Pripomočki in 
programska oprema
Risanje in animacija:
• barvice
• akrilne barve
• črn flomaster (alkoholni)
• lutka volka iz flisa in kostumi zanjo (vse domača izdelava)
Programska oprema:
• optični bralnik
• program PowerPoint
Elementi
• animacija
• pripovedovanje
• glasba
Izvedba
Za vse navedene pravljice sem imela že pripravljeno pripovedovanje, 
ker so bile to pravljice, ki sem jih večkrat pripovedovala na pravljičnih 
urah. Najprej sem izbrala prizore, ki sem jih želela prikazati in so 
se skladali s pripovedovanjem, potem pa sem se lotila risanja: 
najprej ozadij (vsaka pravljica ima 1–7 različnih ozadij), potem likov. 
Pripovedovanje pravljic sem posnela s telefonom, vse v enem kosu, 
kot se pravljica pripoveduje.
Pri pravljici Ime čarobnega drevesa (Šefman, 2020), svoji prvi 
animirani pravljici, sem vsak lik narisala dvakrat do štirikrat. Gibanje 
je bilo namreč upodobljeno zelo preprosto, z največ dvema sličicama. 
Poleg tega sem narisala dve ozadji in nekaj elementov, ki sem jih lahko 
poljubno postavljala na ozadja ali k likom. Za risanje sem uporabila 
črn flomaster in barvice. Ko sem imela vse narisano, sem slike 
poskenirala in vse prenesla na računalnik, kjer sem likom odstranila 
ozadje in jih tako shranila. Vsa montaža do končnega izdelka, tudi 
dodajanje zvočnih efektov (te sem ali posnela sama, s telefonom, ali 
pa sem jih dobila na spletnih straneh z brezplačnimi zvočnimi efekti) 
in pripovedovanja, je potekala v programu PowerPoint. 
Za pravljico Zmajski most: povedka o zmaju z Zmajskega mostu 
(Šefman, 2021) sem uporabila akrilne barve. Narisala sem tri ozadja 
ter več upodobitev zmajčka in zmaja. Tokrat sem si delo poenostavila, 
ker sem po prenosu slik v digitalno obliko like razstavila na 
posamezne dele (trup, krila, noge), ki sem jim potem lahko uporabljala 
pri animaciji. Tudi pri tej pravljici je bila vsa montaža do končnega

Knjižnica, 2024, 68(4), 71–112 105
Tipologija izvedbe ure pravljic v splošni knjižnici: primer Mestne knjižnice Ljubljana   
Izvedba
izdelka narejena v programu PowerPoint. Tokrat sem za uvod, konec in 
podlago uporabila tudi glasbo.
Za pravljico Volk, ki je hotel spremeniti barvo (Šefman, 2020) sem 
uporabila lutko volka z njegovimi kostumi (vse sem izdelala sama). 
Narisala sem sedem različnih ozadij (z barvicami) in več elementov, ki 
so mi bili v pomoč pri animaciji. Glasba je bila uporabljena za podlago 
in vse je bilo zmontirano v programu PowerPoint.
Analiza
Starši in vzgojiteljice so povedali, da so bile otrokom animacije 
zelo všeč, četudi so bile preproste. Pritegnilo jih je pripovedovanje 
pravljice in slike. Ker so to otroci, ki so že odraščali s tehnologijo in 
so navajeni risank, jim je bil tak način morda celo bližje kot klasično 
pripovedovanje ob slikanici. Zaradi izrednih razmer v času epidemije 
covida-19 niso mogli nikamor, zato je bila velika pozitivna posledica, 
da so pravljice prišle do njih, na nov, svež in zanimiv način.
To, da sta bila pravljicam dodana tudi petje in glasba, je otroke 
še dodatno pritegnilo. Petje jih je pritegnilo in do nas so prišle 
informacije, da so se otroci pesmice naučili, z glasbo pa smo spet 
skrbeli za razpoloženje v pravljici. Glasba, ki je bila uporabljena 
za začetek in konec pravljice, je imela enega od dveh namenov; ali 
občinstvo sprostiti ali pa ga spraviti v razpoloženje, primerno pravljici.
Slika 14: Slike očeta zmaja in zmajčka z Zmajskega mostu, narisano z akrilnimi barvami.  
(Vir: osebni arhiv avtorice)
Preglednica 8: Primer izvedb pripovedovanja s stop-motion animacijo.
Primer izvedbe: STOP-MOTION ANIMACIJA 
Kraj
YouTube kanal Mestne knjižnice Ljubljana
Facebook Mestne knjižnice Ljubljana
Čas September 2020 – maj 2021
Trajanje 5–10 minut

106 Knjižnica, 2024, 68(4), 71–112
Maja Šefman   
Število ogledov 4565
Število všečkov in 
delitev
93/23
Pravljica
Legenda o ljubljanskem zmaju (priredba Maja Šefman)
The dragon of Ljubljana (priredba Maja Šefman)
Povodni mož (Prešeren, 2019)
Pripomočki in 
programska oprema
Animacija:
• lego kocke
• filc
• peki papir
Pripomočki:
• telefon (fotoaparat)
• stojalo za telefon, narejeno iz lego kock
• osvetlitev (namizne luči)
Programska oprema:
• Stop Motion Studio
• iMovie
Elementi
• animacija
• pripovedovanje
• glasba
Izvedba
Vse navedene pravljice so bile izvedene s tehniko stop-motion.
Legenda o ljubljanskem zmaju (Šefman, 2020) je bila izvedena z 
animacijo lego kock, ozadje pa je bilo sestavljeno iz filca. Vse skupaj 
se je dogajalo na velikosti četrtine kvadratnega metra, v sodelovanju 
z otroki. Za pravljico smo najprej napisali scenarij, potem je bilo 
posneto pripovedovanje in nazadnje smo začeli s prizori. Zmaj je 
bil unikatna kreacija enajstletnika, vse druge like pa je določila in 
oblekla sedemletnica. Za samo animacijo in osvetlitev je skrbel 
devetletnik s pomočjo enajstletnika. Najprej je bila postavljena 
scena, potem pa narejeno stojalo za telefon iz lego kock, ki se ni 
smelo premikati. Slikali smo en prizor za drugim, najdlje so nam 
vzeli prizori bitk med zmajem in vitezi, ko je bilo treba spisati celotno 
koreografijo in jo potem natančno izvesti. Slikovno gradivo smo 
montirali v aplikaciji Stop Motion Studio, za dokončno montažo smo 
uporabili iMovie (aplikacija za iOS za montažo filma), kjer so bili 
dodani tudi pripovedovanje in zvočni efekti z glasbo.
Za pravljico oziroma pesem Povodni mož (Šefman, 2021) so bila 
ozadja narisana z akrilnimi barvami. Tudi ta je bila izvedena z lego 
kockami. Tako kot pri ljubljanskem zmaju smo tudi tukaj najprej 
postavili sceno, potem pa posneli vse prizore z istim ozadjem. 
Scenarija nismo posebej pisali, ker je bila pesem deklamirana, smo 
pa določili, kaj bo prikazano pri določeni kitici. Največ časa nam 
je vzel ples, ker je bilo treba premikati več plesalcev naenkrat in 
nismo smeli pozabiti na nobenega. Glasbeniki so imeli instrumente, 
izdelane iz kartona. Tokrat smo posneli tudi nekaj »bonus« scen, za 
zabavo gledalcev.

Knjižnica, 2024, 68(4), 71–112 107
Tipologija izvedbe ure pravljic v splošni knjižnici: primer Mestne knjižnice Ljubljana   
Analiza
Z lego animacijo smo pravljice približali otrokom. Že same lego 
kocke so jim blizu, dodatno pa smo se jim približali z liki, ki so bili 
upodobljeni z lego figurami, in otroci so med njimi lahko prepoznali 
Batmana, pa Ano in Elzo iz risanke Frozen itn. Otrokom smo na ta 
način približali obe pravljici, staro legendo o ljubljanskem zmaju in 
klasičnega Povodnega moža.
Glasba je bila uporabljena za začetek, konec in podlago, pa tudi 
za dramatične učinke. Na ta način smo vplivali na razpoloženje 
občinstva. Podobno velja za svetlobne efekte; za primer, nevihta 
je bila pospremljena tako z zvočnimi efekti grmenja kot tudi s 
svetlobnimi učinki bliskanja.
Ker je bilo pripovedovanje izvedeno v enem kosu in na pamet, smo 
jo lahko interpretirali po svoje ter tudi s svojim glasom vplivali na 
razpoloženje in reakcije občinstva.
Slika 15: Zmaj iz legende o ljubljanskem zmaju, sestavljen iz lego kock. (Vir: osebni arhiv avtorice)
Slika 16: Slika scene za lego animacijo Povodni mož. Ozadje narisano z akrilnimi  
barvami, v ospredju most, trg ter Urška in povodni mož. (Vir: osebni arhiv avtorice)

108 Knjižnica, 2024, 68(4), 71–112
Maja Šefman   
6 Zaključek
Albert Einstein je nekoč dejal: »Če želite, da bodo vaši otroci inteligentni, jim 
berite pravljice. Če želite, da bodo še inteligentnejši, jim berite še več pravljic.« 
Dolgoletna praksa Mestne knjižnice Ljubljana potrjuje resničnost teh besed. Pri-
povedovanje pravljic je ključno za otrokov intelektualni in čustveni razvoj, poleg 
tega pa pravljice predstavljajo neizčrpno zakladnico ljudske modrosti in duho-
vitosti ter sodijo med najlepše stvaritve človeškega duha (Zalokar Divjak, 2002).
Pravljične ure v Mestni knjižnici Ljubljana so oblikovane na način, da spodbujajo 
domišljijo, razvijajo jezikovne spretnosti ter krepijo čustveni in socialni razvoj 
otrok. Pripovedovanje pravljic in pogovori o njih otrokom pomagajo pri razu-
mevanju in soočanju s čustvi. S tem otroci pridobijo sposobnost izražanja in 
obvladovanja svojih občutkov, kar je ključno za njihov čustveni razvoj.
Dolgoletne izkušnje Mestne knjižnice Ljubljana in zgoraj opisani primeri prav-
ljičnih ur potrjujejo številne pozitivne učinke pripovedovanja pravljic na otroke: 
pravljice jih zabavajo, jih učijo, kaj je prav in narobe, pospešujejo razvoj njihove 
osebnosti in prenašajo kulturno dediščino. Otroci jih imajo radi, saj jih učijo o 
svetu, čustvih skozi čarobne zgodbe, ki spodbujajo njihovo domišljijo. Če pripo-
vedovanje pospremimo še z glasbo, gibanjem ali lutkami, se vse skupaj dvigne 
na povsem nov nivo, kjer je vse mogoče in domišljija nima meja. Pripovedovalec 
se vživi v pravljico in like ter, kot pravi Jelena Sitar (2003), odigra vse vloge z 
didaskalijami vred.
Različne izvedbe so pokazale, da pravljične ure lahko zelo popestrimo z vklju-
čevanjem interaktivnih elementov, kot so uporaba lutk in gibalne dejavnosti, 
ki učinkovito vzdržujejo pozornost otrok in spodbujajo njihovo radovednost. 
Vključevanje glasbe dodatno obogati doživljanje zgodb, saj ta na začetku, kon-
cu in med dramatičnimi trenutki ustvarja napeto vzdušje ter poglablja čustveno 
izkušnjo otrok. Izjemno koristne so tudi gibalne pesmice, pravljice in socialne 
igre. Otroci z njimi sproščajo energijo, razvijajo motorične sposobnosti in krepijo 
socialne veščine, kot so sočutje, strpnost in sodelovanje. Te dejavnosti ne le po-
globijo doživljanje zgodb, temveč tudi podpirajo celostni razvoj otrok.
Ugotovili smo tudi, da sam način izvedbe pravljične ure ni toliko pomemben kot 
to, kako pripovedovalec pristopi k podajanju zgodbe. Različne izvedbe pravljič-
nih ur, bodisi s stop-motion animacijo, gledališko predstavo, gibalno pravljico 
ali interaktivnim pripovedovanjem, so pokazale, da je ustvarjalnost pripove-
dovalca ključnega pomena, tako kot njegova sposobnost, da zgodbo približa 
otrokom na način, ki jih najbolj pritegne.

Knjižnica, 2024, 68(4), 71–112 109
Tipologija izvedbe ure pravljic v splošni knjižnici: primer Mestne knjižnice Ljubljana   
Ta pregled je v pomoč našim izvajalcem, saj predstavlja dragocen vpogled v do-
sedanje dosežke in predstavlja zbirko idej za prihodnje pravljične ure. To je tudi 
dragocen vpogled v delo pravljičarjev za vse, ki cenijo moč pripovedovanja in 
pomen kulturne vzgoje otrok. Vsak pravljičar v Mestni knjižnici Ljubljana pri-
speva svoj edinstveni pristop, ki obogati doživetje pravljic za otroke. Njihova 
zavezanost in ljubezen do pripovedovanja omogočata, da pravljice zaživijo in 
navdušijo tako mlade kot starejše poslušalce. Pravljične ure v Mestni knjižnici 
Ljubljana so presegle zgolj zabavno vlogo, postale so most med otroško domišlji-
jo ter kulturno dediščino, hkrati pa spodbujajo tudi otrokovo ljubezen do knjig in 
knjižnice. V tem kontekstu bi bilo smiselno razmisliti tudi o uvedbi sistematične-
ga vrednotenja teh dejavnosti, po zgledu formalnega izobraževanja. Knjižnice bi 
lahko svoje bibliopedagoške programe dopolnile z jasnimi cilji, ki bi temeljili na 
podrobni analizi okolja in potreb uporabnikov, ter redno spremljale, kako uspe-
šno dosegajo te cilje. Tak pristop bi knjižničarjem omogočil boljše razumevanje 
in prilagajanje programov, kar bi dolgoročno še izboljšalo učinke pravljičnih ur 
na otrokov razvoj.
Članek je relevanten za Mestno knjižnico Ljubljana in druge splošne knjižnice. 
Prikazuje, kako lahko knjižnice s kreativnimi pristopi in inovativnimi metoda-
mi obogatijo izkušnjo poslušanja pravljic ter s tem povečajo obisk in zanimanje 
otrok za knjižnico. Splošne knjižnice lahko izkoristijo te izkušnje in pristope za 
izboljšanje svojih programov za otroke, spodbujanje bralne kulture in prispeva-
nje k celostnemu razvoju mladih poslušalcev.
Viri in literatura
Amaka, O. (2017). How Music Enhances Storytelling; Benefits and Uses. https://www.lin-
kedin.com/pulse/how-music-enhances-storytelling-benefits-uses-uzochukwuamaka-
-olukoya
American Library Association (2014). History of Preschool Storytimes. https://www.ala.
org/tools/history-preschool-storytimes
Bettelheim, B. (1999). Rabe čudežnega: o pomenu pravljic. Studia humanitatis.
Bitenc, J. (2015). Metuljček cekinček. Mladinska knjiga.
Djakovič, N. (2021). Lutka pri pripovedovanju pravljic. https://dk.um.si/Dokument.
php?id=154613&lang=slv
Grah, M. (2019). Moč pripovedovanja zgodb. https://assets-global.website-files.com/5b
d6cecc10ba2a724f7b2f22/63860fefeae1820e146a1f92_DMS-Moc-pripovedovanja-zgodb-
-e-prirocnik.pdf

110 Knjižnica, 2024, 68(4), 71–112
Maja Šefman   
Hicks, Jack Alan (1996). The Power to enchant: Puppets in the Public Library. https://www.
lib.niu.edu/1996/il960130.html
Kaiser, A. (2024). The Importance of Music and Movement. https://www.chhs.niu.edu/
child-center/resources/articles/music-and-movement.shtml
Korošec, H. in Majaron, E. (2002). Lutka iz vrtca v šolo. Pedagoška fakulteta.
Krabbenhoft, L. (2019). New to storytime: Usig Puppets. https://jbrary.com/new-to-sto-
rytime-using-puppets/
Lekše, M. (2015). Gibanje skozi pravljico z glasbo. https://repozitorij.upr.si/Dokument.
php?id=19107&lang=slv
Lisec, M. (1995). Pesem, igra, ples … : zbirka bansov. Animator, 2. Salve.
Maček, J. (2011). Pripovedovanje in pravljične ure v splošnih knjižnicah. http://pefprints.
pef.uni-lj.si/239/1/Jasna_Ma%C4%8Dek_-_pripovedovanje_in_pravlji%C4%8Dne_
ure_v_splo%C5%A1nih_knji%C5%BEnjicah.pdf
Mestna knjižnica Ljubljana. (2021). Povsod v mestu. Strateški načrt Mestne knjižnice Lju­ bljana za obdobje 2022–2026. https://www.ljubljana.si/assets/Uploads/7.-tocka-Predlog-
-Sklepa-o-pozitivnem-predhodnem-mnenju-k-Strateskemu-nacrtu-Mestne-knjiznice-Lju-
bljana-za-obdobje-2022-2026.pdf
Mestna knjižnica Ljubljana. (2015). Pravljičarska dejavnost v Mestni knjižnici Ljubljana. 
https://www.mklj.si/wp-content/uploads/2021/04/Pravljicarska_dejavnost_MKL-1.pdf
Mestna knjižnica Ljubljana. (2024). Zgodovina Pionirske. https://www.mklj.si/pionirska/
zgodovina-pionirske/
Nagode, S. in Rupnik Hladnik, T. (2018). Kamišibaj v šoli in doma: s papirnim gledališčem 
do ustvarjalnega izražanja in sproščenega pripovedovanja. Osnovna šola 8 talcev Logatec 
in Osnovna šola Poljane Ljubljana.
Pečnik, E. (2015). Ure pravljic v Mestni knjižnici Ljubljana [Video]. Youtube. https:/ /www.
youtube.com/watch?v=TXkb315Cuu8
Peštaj, M. (2012). Pogovarjajmo se o animiranih filmih. Animirani film v izobraževanju, 
8–11. Društvo za razvoj filmske kulture in Društvo za oživljanje zgodbe 2 koluta.
Repše, H. (2012). Kaj je animacija. Animirani film v izobraževanju, 15–16. Društvo za razvoj 
filmske kulture in Društvo za oživljanje zgodbe 2 koluta.
Repše, H. (2012). Tehnike animacije. Animirani film v izobraževanju, 24–29. Društvo za 
razvoj filmske kulture in Društvo za oživljanje zgodbe 2 koluta.
Schmidt, G. idr. (2009). Gibalne zgodbe – zgodbe za plesno in gibno izražanje: priročnik 
za Metodiko plesne vzgoje. Pedagoška fakulteta : Oddelek za predšolsko vzgojo. http://
www2.arnes.si/~gschmi/studenti/gibalne%20zgodbe.pdf
Sitar, J. (2018). Umetnost kamišibaja: priročnik za ustvarjanje. Založba Aristej.
Sitar, J. (2001). Zgodbe za lutke in prste. DZS.
Sitar, J. (2003). Od branja do igranja. Beremo skupaj: priročnik za spodbujanje branja, 140. 
Mladinska knjiga.

Knjižnica, 2024, 68(4), 71–112 111
Tipologija izvedbe ure pravljic v splošni knjižnici: primer Mestne knjižnice Ljubljana   
Sitar, J. in Cvetko, I. (1996). Primeri detektiva Karla Loota: skrivnost v galeriji ali zgodba 
o senčnih lutkah. DZS.
Šircelj, M., Kobe, M. in Gerlovič, A. (1972). Ura pravljic. Mladinska knjiga.
Tivadar, L. (2014). S pravljico v svet lutk. https://repozitorij.upr.si/Dokument.
php?id=13367&lang=slv
Učenci 2.a in 2.b. (2022). Obisk knjižnice. Mostiščar, 28(5), 17. https://www.obcina-ig.si/
wp-content/uploads/2022/06/Mostiscar-JUNIJ-2022.pdf
Varl, B. (1997). Mimične lutke. Moje lutke, 5. Aristej.
Vogelnik, E. (2020). Od lutke do lutke: priročnik o izvoru, pedagoški rabi in ustvarjanju 
lutk. Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti.
Voglar, M. (2005). Krampata, campata. Mladinska knjiga.
Zalokar Divjak, Z. (2002). Brez pravljice ni otroštva. Gora.
Zorec, D. (2014). Igre mojega otroštva. Knjigca.
Seznam uporabljenih pravljic v posameznih primerih:
Becker, B. (2013). Lahko noč za medveda. Mladinska knjiga.
Bright, P. (2016). The hole story. Andersen Press.
Corda, T. (2017). Le loup et le chevalier. Balivernes.
Die Fünf im Handschuh. (2017). Don Bosco Medien.
Flood, C. (2015). Sitnobe sitne. Zala.
Guigue, V. (2023). Princesa, vitez in pajek. Hiša knjig.
Hofmeyr, D. (2013). Ime čarobnega drevesa. Zala.
Knapman, T. (2016). Soon : a mother elephant and her baby are beginning a great adven­ ture … Walker Books.
Lallemand, O. (2019). Volk, ki je hotel spremeniti barvo. Učila International.
Louchard, A. (2016). Je suis un lion. Seuil Jeunesse.
Munsch, R. N. (2012). Princesa v papirnati vrečki. Didakta.
Pinfold, L. (2013). Črni pes. Zala.
Prešeren, F. (2019). Povodni mož. Mladinska knjiga.
Rokavička : ukrajinska ljudska pravljica. (2014). Mladinska knjiga.
Rose, G. (2012). Tigrova preproga. Zala.
Rosen, M. (2015). Lov na medveda. Mladinska knjiga.
Smallman, S. (2008). Ovčka, ki je prišla na večerjo. Alica.
Smallman, S. (2019). Volkovi na večerji. Ramos.

112 Knjižnica, 2024, 68(4), 71–112
Maja Šefman   
Taylor, S. (2016). Hoot owl, master of disguise. Walker Books.
Todd-Stanton, J. (2019). Mišek Julijan. Zala.
Trije prašički : angleška ljudska pravljica. (2008). Mladinska knjiga.
Viri animacij:
Šefman, M. (2020). Ime čarobnega drevesa [Video]. Mestna knjižnica Ljubljana. [You Tube  
kanal]. Youtube. https://www.youtube.com/watch?v=AlQ_CcQbO7o&list=PLGneYb24-
tunJ-GhzPS7w8t1bpOs48FkZd&index=24&t=10s
Šefman, M. (2021). Jaz sem lev [Video]. Mestna knjižnica Ljubljana. [You Tube kanal]. 
https://www.youtube.com/watch?v=AfYruhNZfeg&list=PLGneYb24tunJ-GhzPS7w8-
t 1 b p O s 48 F k Z d & i n d e x = 8
Šefman, M. (2020). Legenda o Ljubljanskem zmaju [Video]. Mestna knjižnica Ljubljana. [You-
Tube kanal]. https://www.youtube.com/watch?v=Y_jduwhmFXg&list=PLGneYb24tunJ-
-GhzPS7w8t1bpOs48FkZd&index=16&t=13s
Šefman, M. (2021). Povodni mož [Video]. Mestna knjižnica Ljubljana. [YouTube kanal]. 
https://www.facebook.com/watch/?v=885488668872584
Šefman, M. (2021). The Dragon Bridge [Video]. Mestna knjižnica Ljubljana. [YouTube ka-
nal]. https://www.facebook.com/watch/?v=196260948536668
Šefman, M. (2020). The Dragon of Ljubljana [Video]. Mestna knjižnica Ljubljana [YouTube 
kanal]. https://www.youtube.com/watch?v=x1eqb8qoeNc&list=PLGneYb24tunJ-GhzPS7
w8t1bpOs48FkZd&index=14&t=246s
Šefman, M. (2021). Volk in vitez [Video]. Mestna knjižnica Ljubljana. [YouTube kanal]. 
https://www.youtube.com/watch?v=OjtlSrRHPOE&list=PLGneYb24tunJ-GhzPS7w8t1bp
Os48FkZd&index=2&t=29s
Šefman, M. (2020). Volk, ki je hotel spremeniti barvo [Video]. Mestna knjižnica Ljubljana 
[YouTube kanal]. https://www.youtube.com/watch?v=d0Jjn7thUIc&list=PLGneYb24tunJ-
-GhzPS7w8t1bpOs48FkZd&index=15&t=5s
Šefman, M. (2021). Zmajski most: povedka o zmaju z Zmajskega mostu [Video]. Mestna 
knjižnica Ljubljana [YouTube kanal]. https://www.youtube.com/watch?v=iJnq1t9X2OU
&list=PLGneYb24tunJ-GhzPS7w8t1bpOs48FkZd&index=10&t=8s
Maja Šefman
Mestna knjižnica Ljubljana, Kersnikova 2, 1000 Ljubljana
e-pošta: maja.sefman@mklj.si