LOVE Uredništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 17 Naročnina četrtletno 15 din za pol leta 30 din za vse leto 60 din Posamezne številke 1.50 din V zamejstvo celoletna naročnina 90 din Ljubljana, 22. decembra 1939. * Slovencem v opomin ob prazniku miru Poslanico miru vsem ljudem, ki so dobre vo-lje, prinaša praznik največjega misterija krščanskega sveta. Ne zunanjega miru, do človeka, so obrača, do posameznika, do njegove vesti, btrasi in. mržnja zastrupljata naše duše. Človeka cenimo le še kot frontnega vojaka na političnem bojišču. Zvestoba do vzvišenih naukov Človekoljubja je mnogim ljudem samo še v posmeh. Oznanjamo jih ob svetkih, da jih tem očitneje zatajujemo ob petkih. Drugače učimo, drugače ravnamo. Namen nami opravičuje vsako sredstvo. Mnogo je besedovanja o tem, da, hočemo postaviti nov svet, boljši, pravičnejši, a zaman se oziramo po modrin stavbenikih, veliki v svoji nravstveni moči in v zavesti svoje odgovornosti. Rušiti znamo, ali bomo znali tudi zidati? Ko se zdi, da so se sprostile vse temne sile podzemlja, da maščujejo, nad nami izdajstvo1 duha, je bolj kot kdaj dolžnost vseli, ki poslušajo svojo vest, da se strnejo v obrambi proti zlu, prihajajočem iz podzemeljskih globin. , . Ne more biti politika merilo vseh prizadevanj in vrednot. Imejmo to pred očmi tudi, kadar poudarjamo svoje slovenstvo. Drugim izprašujemo vest. Ali pa ga sami pojmujemo dovolj široko in globoko, človeško, ne le politično? Ali lahko mirno trdimo, da nismo odbili nobenega dragocenega človeka? Slovenstvo ni samo vprašanje naše politične moči in zrelosti, je tudi vprašanje naše nravstvene in duhovne moči in zdravja, Slovenstvo pomeni nekaj več ko poudarjanje naših narodnih pravic; brez duhovne vsebine in globine nima prihodnosti. Marsikdo se trka na prsi in se ponaša s svojo pravovernostjo, ane vprašajmo ga, koliko je pripravljen za svoje slovenstvo tvegati in žrtvovati. Škodijo slovenstvu ne samo tisti, ki ga taje, ampak tudi tisti, ki ga jemljejo v zakupništvo, da z njim politično trgujejo. Kdo je tisti pravični, ki je poklican katerega koli rojaka izključevati iz našega narodnega občestva? Katera družina ima samo pravičnike in nima tudi grešnikov? Življenje Slovencev je pretežko, da bi slovenstvo smelo biti komu lagoden vzor. Preden izrečemo očitek narodnega izdajstva, se vprašajmo, če smo poklicani za sodnika. Šibki smo po številu. Naša prihodnost je v naši nravstveni moči in v umnem gospodarstvu z narodnimi silami. Vsak pošten človek tudi v nasprotnem taboru predstavlja vrednoto za naše narodno občestvo. Ne merimo človeka zgolj s političnim merilom. Potrudimo se razumeti nasprotnika iz njegovega okolja, iz izročil, v katerih je vzrastel in ki odločilno usmerjajo življenje vsakega povprečnega človeka. Prepričujmo nasprotnika s silo duha, s svojim zgledom in delom, ne le z razlogi svoje politične pameti. Tudi v taboru, ki se sam imenuje jugosloven-ski, so ljudje, ki jim je slovenstvo živa resničnost. Ne gre jih istiti s politiki, ki iščejo samo svojo korist in utešenje svoje ambicije. So med njimi ljudje, ki jim je slovenska kultura srčna zadeva. Kupujejo sleherno slovensko knjigo, ljubijo in podpirajo slovensko umetnost in znanost, podpirajo rojake ob meji in za mejo. V srcu so naši in ne morejo biti kaj drugega kot naši. Če so v zmoti, ne otežujmo jim spoznanja te zmote, ln spomnimo se vseh neštetih junakov tihega dela, ki vrše na svojem mestu v težkih razmerah svojo dolžnost v družini, v poklicu, v javnosti vestno in skromno in množijo narodni kapital, množijo maš narodni nravstveni in duhovni zaklad, od katerega slovenstvo živi. Ali jim hočemo odrekati, da so dobri Slovenci? Jugoslovenstvo nam ni škodilo kot ideja, škodilo nam je kot psihičen pojav, kolikor je izviralo iz strahu pred lastno majhnostjo, iz bega Prsd samim seboj in je iz moštvene šibkosti ho-|?,.V delati krepost. Škodilo nam je v službi po-litike, Ki nas je gospodarsko izkoriščala in poli- tično demoralizirala. Slovenstvu, v sebi trdnem in samozavestnem, misel zbližanja z drugimi narodi ne more pomeniti nobene nevarnosti. Ni to napisano, da bi služilo v opravičilo politike, ki je bila za Slovence usodna. Naj nas te ugotovitve samo opominjajo, da krivda za grehe preteklosti ni zgolj na eni strani. Naj bi bile za nas vse opomin, da z izpraševanjem vesti začnemo pri sebi, da ne odbijamo, kjer bi morali prepričevati, da ne delamo pregraj tam. kjer bi morali staviti mostove. Tudi nasprotnika je treba najprej razumeti kot človeka. Če se je odtujil svoji narodni družini, olajšajmo mu vrnitev. Vsi, ki veljajo kot poklicani predstavniki slovenstva in slovenske misli, zlasti tisti, ki poudarjajo svojo pravovernost, naj so pri svoji vesti vprašajo, če niso marsikaj opustili in zamudili, kar 'bi bilo slovenski stvari resnično v korist. Vprašajo se naj, če so znali nasproti nacionalističnim umišljavam prikazati slovensko misel v prepričevalnej:ši luči, če so znali zajeti slovenstvo v celoti in prikazati njegov praivi. življenjski smisel. Vprašajo se naj, če so znali z vidika slovenske narodne misli razložiti in utrditi svoje stališče do vseh naših perečih družbenih vprašanj, do velikih dogodkov znotraj in zunaj države. Priznajo naj, da do danes nimamo slovenskega narodnega programa za nobeno področje javnega življenja,, da smo v dneh usodnih odločitev Slovenci brez narodno političnega programa. Mnogo smo zamudili in vse premalo storili, da bi mlačneže ogreli in nevernike pridobili za svojo stvar. Zato ne bodimo strogi nasproti drugim, če nismo bili strogi nasproti sebi. Slovenska misel si bolj po zaslugi svoje notranje življenjske sile in stvarnih delavcev na kulturnem področju ko po zaslugi svojih političnih voditeljev utira, svojo pot. Kljub vsem razdiralnim silam, ki. glodajo ob koreninah našega narodnega občestva, so neki pojavi, ki nas opravičujejo do upanja na boljšo prihodnost. Zavest slovenske življenjske skupnosti, zavest naše skupne življenjske usode očitno raste. Marsikje se duhovi zbližujejo. Zunanja nevarnost nas sili k temu. Nihče danes ne st avl j a javno jugosloven-stvo kot antitezo slovenstvu. Občutili bi to kot anahronizem. Dogodki pa so tudi dokazali, da resničnega političnega separatizma med, Slovenci ni. Vse skupine imajo svoj pozitiven odnos do države, jugoslovansko misel sprejemajo vse kot spoznanje o nujnosti zbližanja vseh južnoslovan- Upravništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 17 Poštnočekovni račun: Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani Tistim slovenskim ljudem, ki trpe, preprostim in razumništvu, tistim, ki ne iščejo ne tvarnili koristi in ne pocestne časti zaradi slovenstva, njim, ki trpe doma in žive v strahu za mejami in nosijo v dušah slovensko misel, voščimo vesele božične praznike V božični noči, ko bodo plavali nad slovenskimi polji in planinami glasovi polnočnih zvonov naj spoznajo, da pomeni rojstvo Odrešenikovo nele novo dobo, v kateri je z evangelijem bila oznanjena prava človečnost, ampak tudi, da pomeni rojstvo Odrešenika, ki je bil rojen v hlevcu zunaj mesta Betlehema povišanje ponižnosti in skromnosti. Spoznajo naj, da taki ljudje, ki najemajo hlapce, da jim vihte kadilnic edm delajo krivice lastnim ljudem, niso pravi n resnični Slovenci. Verujejo naj, da rojstvo Odrešenika ni bilo zastonj in da nasilje traja le nekaj časa ter da se laž razkadi kot dim. Trdna vera naj navda vse resnično slovenske ljudi, da bo prisijala svoboda tudi malim narodom, čeprav jim dandanes žuga smrt, ter se surova moč sama sebe uje in jo premaga pravica, ki jo je privedlo na svet Odrešenikovo rojstvo. skih rodov. Misel velike južnoslovanske zvezne države kot jedra mogočne podonavsko-baLkainske zveze nam postaja vedno bolj domača. V gledanju na naš zunanji položaj so vsi uvidevni Slovenci edini v tem, clai odklanjajo vsako misel političnega varuštva katere 'koli zunanje sile im da vidijo najboljše poroštvo v političnem zbližanju vseh malih narodov na življenjskem prostoru, ki jim je z nami vred skupen. Vse to so razveseljiva znamenja našega razvoja k politični zrelosti. Ne sanjamo o političnem miru, ki bi pomenil narodno mrtvilo. A zavest skupne življenjske ogroženosti nalaga vsem Slovencem, da ne iščejo in podčrtavajo samo tega, kar jih loči, ampak se zavedajo tudi tega, kar nas danes vse druži. Vsak od nas nosi svoj delež odgovornosti, da bomo v dnevih usodnih odločitev vsaj kolikor toliko* pripravljeni, vsak od nas naj na sv jem področjr ustvarja mogočosti složnega nastopu, kjer položaj to zahteva. Ko obhajamo praznik miru, razmišljajmo o tem, kaj sm osvoji narodni družini v teh časih dolžni. Zapiski ob rusko-finski vojni Vojna se širi. Zajela je Finsko, državo malega, kulturnega, demokratičnega naroda na visokem severu. Napadla jo jo boljševiiška Rusija. Kakor je sedaj sploh navada;, seveda vojne ni napove^ dala. Prav tako, kakor so napadli brez vojne na- Eovedi japonska Kitajsko, Italija Abesinijo in Al-anijo, Nemčija Poljsko. Tako ima navzven napadalec videz miroljubnosti, navznoter pa kar naravnost trdi, da je bil on izzvan in napaden. Saj ga pri celostnem sestavu ni, ki bi ga mogel prijeti za besedo. Pravno in nravno oznamenjujejo ta ruski napad, najbolje tale dejstva: 1. Rusija je vdrla s svojo vojsko na ozemlje tuje države, storila je to nekaj, kar so njeni zastopniki pri Zvezi narodov sami zmeraj označevali za kršenje miru in istili z vojno napovedjo. 2. Rusija, sama članica Zveze narodov, je napadla drugo članico* te Zveze,, in s tem kršila slovesno prevzete obljube. 3. Rusija je napadla državo, s katero je sklenila pogodbo o nenapadanju. 4. Kot vzrok napada je navajala finske notranje razmere, torej razlog, ki ga je sama pobijala, k oso njeni diplomati branili Nemčijo pred Angleži in Francozi. Vzrok ali bolje začetek spora je zelo preprost. Finci da so seveda na vse načine izzivali Ruse. Zaradi svoje »varnosti« je zato Rusija zahtevala, naj ji Finska odstopi dobršen del svojega narodnega ozemlja. Kljub očitnemu nesmislu, da bi mala Finska mogla biti kedaj nevarna veliki Rusiji, da bi s stališča varnosti kvečjemu Finska mogla zahtevati od Rusov, naj ji, odstopijo nekaj svoje zemlje, vsaj tiste, ki je naseljena od finskih plemen, so vendar Finci, strahovani in osamljeni, bili pripravljeni, ugoditi ruskim zahtevam, kolikor so to le mogli, da rešijo vsaj neodvisnost svoje države. Dve tretjini ruskih zahtev so hoteli spolniti. Vseli seveda niso mogli, zlasti ne po skušnjah, ki so jih doživele baltiške države. Zakaj če zahtevazo Rusi finsko mesto Mango, tedaj je to nekako* isto, kakor če bi na primer Italija hotela zaradi svoje varnosti od Jugoslavije Dubrovnik ali Split,, ali od Francozov Marseille, ali da se vrnemo na sever, kakor če bi Finska zahtevala od Rusov Ljeningrad. Finci so torej res storili vse, kar so* smeli in mogli, da 'bi ne prišlo do vojne. In ko že ni bilo več uradnih stikov z Rusijo, so naprosili švedskega poslanika, da posreduje, Ln pred vsem svetom so izjavljali, da so pripravljeni, pogoditi se v miru. Toda Rusiji ni bilo do miru. Očitno nočejo zamuditi priložnosti, da v sedanji svetovni zmedi razširijo svoje državne meje. Zato je Molotov dejal švedskemu posredovalcu, da sedanje finske vlade preprosto ne priznava več. Priznava marveč samo vlado nekega Kuusinena v Terio-kiju, mestecu na rusko-finski meji, ki so ga Finci izpraznili; in nato Rusi zasedli. Ta vlada prebež-nikov in izdajalcev svoje domovine in svobode svojega naroda je bila seveda takoj pripravljena, zagotoviti »varnost« Rusije pred finskimi napadi in ji odstopiti zemljo lastnega naroda, kolikor bodo Rusi le hoteli. Sicer pa dejansko tako niso drugega, kakor stvor Staljinove volje in njegovi podložniki, i.n delati bodo morali, kar bo zahteval gospodar od n jih. ln pri vsej tej žaloigri svobodoljubnega. omikanega naroda in potem, ko se je ta vlada lutk podvrgla največji diktaturi v sodobnem svetu, bi se dalo govoriti samo še o tem, če je več smešnosti ali več cinizma v njenem razglasu, da so vlada demokratične finske republike. Sicer je pa res, da to ravnanje in nastopanje ni nič novega v sedanjem celostnem svetu. Tudi Italijani po začetih sovražnostih niso več priznali Haileja Selasieja za abesinskega cesarja in Zo-guja za albanskega kralja, tudi Japonci nočejo priznati Čan-kai-šeka za predsednika kitajske republike. ker jim ta pač noče priznati zasedbe tretjine svoje domovine, tudi Nemci po izbruhu vojne niso hoteli priznati več poljske vlade, ki jim ni hotela dati Pomorjanskeiga. Zakaj ne bi torej še oni šli po zgledu ena komi slečih v diktaturi in imperializmu. Pri vsem tem se pa človeku nehote vsiljuje majhna vzporedba. Kajtii Ruse skrbi lastna varnost samo nasproti — slabim. Sicer so pa vsekako zelo previdni. Japonci so nasproti Rusom kršili vse mogoče zaveze in določbe mednarodnega prava, potiskali so Ruse nazaj, jih izzivali in žalili, vzeli so jim inandžursko železnico brez odškodnine, širili svoje ribolovstvo v ruskih vodah, ne meneč se za ruske pravice in proteste — pa si vendar niso Rusi upali nasproti njim ničesar narediti. Šele ko je bila skoraj vsa japonska vojska zapletena v kitajske boje, in ko so slabo izurjeni in oboroženi, Kitajci pokazali, da ta vojska ni več bogve kako nevaren nasprotnik, je dobil Staljin poguma za nekaj migljajev s kolom. Sicer se pa Japonci kljub svojemu težkemu položaju zanje niso bogve kaj zmenili — vedeli so pač, po čem je taka reč. Poguma, ki ga je manjkalo za obrambo res ogroženih pravic nasproti močnemu nasprotniku, pa je bilo zdajci na pretek, ko je šlo za majhen narod, ki ini doslej nasproti Rusom drugega zakrivil, kakor da je njen sosed. • Kar se pa tiče vojskovanja samega, se danes že lahko reče, da so Finci prvi ruski napad odbili. Če so pa, bili Rusi odbiti ob takem razmerju sil in ko so si sami izbrali kraj in čas za napad, so dali kar najslabše spričevalo svoji vojski, še bolj Ivan Hrovat: Ob „Kočevskem zborniku41 (Nadaljevanje.) Pooblaščen je bil obenem za delitev daril Slovenske straže, Ciril-Metodove družbe in — Kul-turbunda. Zaradi zadnjega mu je potem Ciril-Metodova družba zastopstvo vzela. Z učiteljicami, ki so z Nemci poročene, je metnda še slabše. Prav tako je seveda tudi s tistimi učiteljicami in učitelji, ki šele »šmirajo« z drugorodci. Stalno načelo na Kočevskem bi moralo biti, naj bo prestavljen takoj vsak uradnik daleč stran s Kočevskega, kakor hitro bi se oženil ali nameraval oženiti z Nemko-Kočevarico. Enako in še bolj uradnice. Začeti bi bilo seveda treba v Kočevju. Da razmere v šolah na Kočevskem za slovenske otroke ne morejo biti najboljše, je jasno. Sicer imamo nekaj zavednih slovenskih učiteljev. A res delovnih, ki bi znali in predvsem hoteli tudi čas izven šole porabiti in žrtvovati narodni stvari, je le zelo malo. Nekaterim se tudi za malo zdi, da bi se družili s Slovenci, ki so večinoma slabše situirani, in gredo rajši v družbo nemških iraških veljakov, ki vodijo večinoma nemško nacionalno gibanje. In vendar je samo vprašanje skupne slovenske druščine, če ne društva, tisto, ki bo marsikje edino obvarovalo Slovence pred potujčenjem, kot bom še omenil v vprašanju o društvih. Razumljivo pa je, da tudi nekateri najbolj delovni učitelji, ki res mnogo storijo za Slovence, ne morejo imeti tistega veselja za delo kot kje drugje, če mislijo na to, da so bili. prav za prav na Kočevsko poslani kazensko, ker drugje niso prijali trenutnemu političnemu vetru in so imeli preveč hrbtenice, da bi bili plašč po vetru obrnili, kot mnogi njihovi tovariši, ki jim danes usodo krojijo. Potrebno bi bilo, da bi obe učiteljski organizaciji poklicali svoje členstvo, da se {nostovoljno prijavi za delo na kočavskem ozem-ju za določeno število let in izmed prijavljenih pa njenemu vodstvu. Za tak neuspeh se lahko opravičuje iznenadeni, napadeni, ni ga pa — ne strategičnega ne taktičnega — opravičila za pripravljenega napadalca. Kot najbolj neposreden nauk iz rusko-finske vojne zaznamujejo skoraj vsi listi — le nemški so seveda oprezni — slabo organizacijo, slabo vodstvo in tehnično nezadostnost ruske vojske. Tanki, strojnice, daljnosežni kanoni, letala in vse drugo novodobno vojno orodje ne veljajo, če niso za njimi ljudje, ki jih znajo rabiti, in če niso za temi ljudmi možje, ki jih znajo voditi. Takih ljudi in takih mož pa ne more biti, kjer sta osebni podnet in osebna odgovornost ubita od celostnega birokratičnega ustroja. Za vsakogar je moralo biti že davno jasno, da ne more biti dosti prida vojska, v kateri je bilo v kratkem razdobju ustreljenih nad polovico njenih maršalov, v 'kateri morajo ustreliti vsak hip kakega generala ali višjega častnika. Z vsakim takim generalom je bil pač hkratu ubit dobršen del podneta in volje do odgovornosti tudi pri drugih. In kjer manjka osebne odgovornosti, ostane samo še kolektivna, skupna neodgovornost. Ne mislimo reči, da bi kolektivne odgovornosti sploh ne bilo, toda praktično in prijemljivo, razen v dokončnem polomu. Če pa gre v 'kolektivu beseda o osebni odgovornosti in o krivcih, tedaj vemo, da gre le za žrtve pravih krivcev, ki so svojo krivdo že vnaprej potopili v kolektiv, iz katerega potegnejo po potrebi zmeraj nekaj nevšečnih žrtev za skupe, najbolj pa za lastne grehe. Rusko vojskovanje je tako dalo precej jasno sliko o pravi ruski moči. Tega bodo veseli zlasti vsi sovražniki Rusije. V njenih svetovno-ipolitič-nih računih ne bo več sfinge o ruski vojaški sili. Res, časti in slave boljševiška vojska iz te vojne ne bo odnesla, če se ji tudi nazadnje posreči, zgolj s svojo gmoto pritisniti Finsko ob tla. Prav kakor je ni odnesla izpred Varšave pred dvajsetimi leti in ne iz vzhodnoazijskih spopadov zadnjih ilet. Rusko-finski spor je medtem prišel na zahtevo Finske pred Zvezo narodov. Zveza je pozvala Rusijo, da, takoj preneha z vojno zoper Finsko. Toda Rusi so, potem ko so začeli vojno, ko so bombardirali nezavarovana finska mosta, Iko so blokirali finsko obrežje, še uganjali borke in sporočili Zvezi narodov, da sploh niso v vojni s Finsko in da ji niti z vojno ne groze. Še več, z vlado »demokratične finske republike« je Rusija celo sklenila pogodbo o vzajemni pomoči zoper »bivšo finsko vlado«. Stvar je nekako taka, kakor če bi na primer Japonska sklenila pogodbo o vzajemni pomoči s kakšno caristično rusko vlado v Mukdenu, pa bi ji z inapadorn na rusko ozemlje pomagala pri »likvidaciji vojnega stanja«, ki ga je povzročila »bivša Staljinova vlada«. * Sicer je pa pri tej priložnosti trelba ugotoviti, da Zveza narodov v sedanji obliki nima nobene bitne upravičenosti več. Tisti narodi Zveze, ki mislijo resno in pošteno, naj očistijo svoje vrste. Kakšen smisel ima sprejem držav v Zvezo, ki že izrabili najboljše. Ti 'bi potem lahko na terenu gokazali svojo narodno ali pa nacionalno zavest, ojim se le, da bi bil morda v obeh organizacijah odziv bolj slab, čeprav bi pač na ta način obe najlaže dokazali na tehtnici svojo narodno vrednost. Mislim, da bi bilo potem v vzgojnih listih mnogo manj teoretičnega, pa mnogo več praktičnega govorjenja o vzgoji k narodni zavesti. Kakšne pa bi bile tiste posebne naloge, lei 'naj bi jih vršilo učiteljstvo na Kočevskem? V šoli predvsem to. da zbudi v otrokih tisto ljubezen do svojega jezika, da se mu potem otrok nikoli več ne bo izneveril. Na Kočevskem ne ifotrebujemo nobene slavizacije nemškega življa, ker bo ta brez dotoka slovenske krvi tako sam izumrl. Dovolj nam je, da ohranimo slovenstvu to, kar je danes slovenskega, kar se bo nujno doselilo, in da morda vsaj deloma še to, kar je bilo v zadnjih desetletjih ponemčeno, rešimo nazaj za slovenstvo. Glavno nalogo ima tu brez dvoma šola. Ledine ne bo treba orati, ker je vsaj nekaj učiteljev doslej lepo pokazalo pot, čeprav so bili zato deloma službeno pregnani v Prekmurje. Poznam cello take učiteljice, ki prav gotovo niso bile režimu na poti, pa jih je doletela ta usoda, ko je moral vsakdo priznati, da izvrstno delajo. Šolski upravitelj Kontler, ki je pokazal, da bi bil edini sposoben za šolskega nadzornika na Kočevskem, je šel prav tako na severno mejo. Na ta način seveda ne pridemo nikamor. Takim ljudem, ki že poznajo razmere in so pokazali, da znajo in hočejo delati, je treba dati primerna mesta na Kočevskem, po njihovih sposobnostih seveda. Imamo tako dovolj drugih, ki bi že zdavnaj morali iti s Kočevskega, ker so pokazali, da jim najvišji ideal ni slovenstvo, ampak stranka. Žal da je takih tudi med slovensko zavednimi (in jugoslo-vensko nacionalnimi) še danes velika večina. Vse te bi na Kočevskem zlahka pogrešili, ker so I j ud je s takim mišljenjem slovenstvu na Kočevskem v škodo. , (Dalje.) P' j po svojem državnopravnem in miselnem ustroju ne spadajo vanjo, ko pa že od vsega začetka me mislijo spolnjevati prevzetih zavez in dolžnosti. Kajti Zveza je v (bistvu demokratična ustanova, zato morejo biti v njej samo demokratični narodi in države. Tako pa je postala Zveza, ki se njeni ' lastni udi ne menijo za njene sklepe in naloge, 1 dejansko brezpomebna, skoraj bi lahko rekli, ne- f resna, Treba 'bo potegniti mejo: samo za demo- 1 kratične, v duhu človečnosti živeče narode je mo- j oče sožitje pod eno streho. Taka Zveza narodov ! o šele imela veljavo, ki je doslej zaradi svoje ! pisane, raznovrstne sestave ni mogla imeti, tn jj mnogo več, kar bo zgubila na količini, bo prido- , bila na notranji moči. Naj bi ji bil rusko-finski spor zadnji in odlo- j čilni pouk! Te dni smo lahko tudi brali, da so ljeningraj-ski delavci v slovesnih sprevodih »viharno« protestirali zoper finska »nasilstva«. Vsi veimoi, kakšne vrednosti so »manifestacije« v diktaturah, pri nas na primer je bil poseben mojster za talke stvari Stojadi novic. V Rusiji gre to še la že, ker je pač tam diktatura že mnogo starejša in je še povrh zrastla na rodovitnih 'tleh carističnega despotizma. Verno tudi, da so v celostnih državah take »spontane« manifestacije obvezne. In ker je v Rusiji popolna nesvoboda tiska in besede, bi lahko natvezili svojim bralcem vsakršne politične pravljice, kakor da so na pr. Finci skrajno zahrbtno z ameriškimi podmornicami napadli Vladivostok in Kamčatko. Zakaj bi jim torej ne pripovedovali o finskih nasilstvih, iko jim pa doma nihče ne sme ugovarjati. Na zunaj pa se lahlko zgledujejo ob delu bratcev v totalitarnosti. Eno je pa gotovo: od take miselne dekadence ne more priti človeštvu odrešenje. V tej zvezi pa naj navedemo glas, ki se nam zdi kakor glas človeške vesti olb ga žen ju vseh načel nravstvenosti in človeškega dostojanstva. Švicarski komunist Max Wullschleger, ki je že devet let ud osrednjega odbora švicarske komunistično stranke in je bil do lani urednik švicarskega komunističnega Usta »Freiheit«, je poslal demokratičnemu dnevniku »National-Zeitung« izjavo, iz katere navajamo nekaj odstavkov: Napad ruske vojske na Finsko in popolno odobravanje in pozdravljanje tega nasilnega dejanja po glasilu švicarske komunistične stranke imi dajeta povod, da zavzamem javno stališče. Kot komunist, kot Švicar in vojak imam za svojo dolžnost, da se odločno distanciram od tega nasilnega dejanja. Ruski nastop nasproti Finski bije v obraz temu, kar uči marksizem in ljeninizem o samoodločbi ljudstev in narodov. Noben iresen človek ne more verjeti temu, kar pripovedujeta ruska propaganda in »Freiheit« o domnevnem ogražanju Sovjetske zveze s finske strani. Vsa ta »ograižanja« in »provokacije«, ki jih je po moskovskih trditvah 'baje zagrešila Finska, služijo zgolj prozornemu namenu, da dajo razlog za vojaški napad. Ti načini niso niti novi, kajti uporabljale 'so jih iže fašistične sile....... Z ruske strani in »Freiheit« so opravičevali sklep pogodbe z narodnosociailistieno Nemijo, čes da ni naloga Sovjetske zveze, da bi si prizadevala za novo vladavino v Nemčiji, kajti to da je stvar nemškega ljudstva. Zdaj pa »utemeljujejo« napad na Finsko, češ da gre za strmoglavljenje tamkajšnje reakcionarne vlade. Noben človek, ki ima pravo socialistično prepričanje, ne more odobravati tega okrutnega napada na malo deželo. Kajti ni mogoče, biti za socializem, napredek in humanizem in hkratu oznanjati barbarstvo in pravico močnejšega. Pa tudi kot Švicar ne more biti za obrambo svobode in neodvisnosti naše dežele, kdor odobruje napad na majhne dežele, kajti z isto obrazložitvijo, s katero je Rusija napadla Finsko, nas lahko napade jutri kateri izmed naših mogočnih sosedov. Take besede vžigajo vero, da se bo človeštvo vendarle še dvignilo iz kaosa, in bude optimizem, ki ga je sedanja nravstvena in politična stiska že skoraj zadušila. # V teh božičnih dneh, ko je manj miru na zemlji, kakor ga je kedaj bilo, ker je prav tako malo tudi ljudi, ki bi bili'dobre volje, se morajo skrivati in potikati stotisoči naprednega, omikanega naroda po samotnih severnih gozdovih, dostikrat le slabo opravljeni in preskrbljeni. Vsi dobro mis-leči jim žele iz globin svojih src, da prebijejo vojno preskušnjo in da spet dožive svobodo, ki gre velikim in malim. Spojim cen j. odjemalcem želi vesele božične praznike ©Žejn Rastislav urar giubljana. Mestni trg štev. 20 - prel Škopek Izidor Koštrun: Pred novim koledarjem (Razredčeno in pospešeno nadaljevanje.) Petek, 3. 12. 1937. — Pod napisom »SDS prestopila v JRZ« poroča »Slovenec« o deputaciji nekih doslej popolnoma neznanih ljudi, ki so se zglasili na dan državnega praznika pri voditelju dr. Stojadinoviču in mu naznanili, da pristopa SDS v JRZ, »želeč se pridružiti konstruktivni nacionalni politiki dr. Stojadinovica, dr. Korošca, dr. Spahe in sploh JRZ«. — Na drugem mestu pona-tiskuje »Slovenec« slavnostni sestavek dr. Mihe Kreka na račun državnega praznika v belgraj-skem »Vremenu« in opisuje »demonstracijo domišljavih« v Ljubljani ob manifestacijskem sprevodu po mestu na večer državnega praznika. 1 udi njegova poročila o praznovanju državnega praznika iz drugih krajev podčrtavajo — skoraj vedno ob koncu in z debelim tiskom — odsotnost nekaterih društev. Poročilo oženjenega dopisnika »Slovenca« z Jesenic trdi, da so tam vzeli slovenski fantje praznovanje državnega praznika in manifest državne misli v svoje roke, in doda, da je tako tudi prav. Nedelja, 5. 12. 1937. — Župnik Križman Andrej objavlja v »Slovenskem delavcu« kar najbolj odločen protest proti očitanju, da je ZZD del Jugo-rasa in od njega odvisen. To mislijo, pravi, samo ljudje, ki mislijo, da mora vsak »pokret« od nečesa »zaviseti«. — Na račun ministrov prve vlade januarja napiše »Domoljub«, da so- »nam po zloglasnem šestem januarju lagali, da so politične stranke škodljive in so jih zato razpustili, a vse to se je zgodilo samo zato, da so se mogli polastiti oblasti ljudje, ki niso imeli nikogar za seboj in ki jih je ljudstvo sicer pri svobodnih volitvah odklanjalo. Kako so se potem ti nikomur odgovorni nestrankarji izkazali, nam je še danes vsem v živem spominu«. (Kostrim si dovoli podvomiti, da bi bil spomin »Domoljuba« glede osebnosti v prizadeti vladi tako zelo- živ in — točen.) Torek, 7. 12. 1937. — »Jutro« toži, da ga »Slovenec« vedno le po rovtarsko' ozmerja, kadar ga »Jutro« vpraša, kako je po »Slovenčevem« z »narodno edinostjo«, ki je programska osnova stranke JRZ. Sreda, 8. 12. 1937. — V državni zbornici govori poslanec Mohorič, v »Zboru« Ljotiča pa korenito poka. Petek, 10. 12. 1937. — Minister za- socialno politiko ima shod JRZ v A ran d jel ovc u in pravi v glavnem: Vlada dr. Stojadinoviča hoče iti po poti sodelovanja najširših ljudskih množic pri državni upravi. Silovite bi bile težave za državo, če naj bi se povrnila na leto 1918. zaradi rešitve hrvaškega vprašanja, kakor to zahteva dr. V. Maček. Srbijanska opozicija pa ni ravnala modro* ko je sklenila sporazum z dr. Mačkom, ki ni niti v 'korist Hrvatov, niti v korist Srbov. Nujno je samo približati vse državne ustanove ljudstvu in mu dati priložnost, da svobodno razvija samouprave. Po teh potih bo hodila vlada dr. Stojadinoviča. — »Domoljub« si želi »vsaj šolske samouprave, ki naj nam jo Bog nakloni vsaj v bodočem letu« (to je v koledarskem letu 1938!). Sobota, 11. 12. 1937. — Tišina pred viharjem: v 16 občinah se vršijo jutri občinske volitve s preizkušenim zmagovalnim sredstvom: z javnim glasovanjem. Nedelja, 12. 12. 1937. — Pri občinskih volitvah v 16 občinah zmaga JRZ v 15 občinah, v Dolnjem Logatcu pa opozicija.. JRZ zmaga v nekaterih občinah celo proti svojim lastnim seznamom s št. II. — Celotni občinski svet v Križevcih prestopi slovesno v JRZ. Programskih pretresi ja jev ni. BOŽIČNO VESELJE PFAFF ŠIVALNI STROD k^BllibslF m/ii 11 S IGN. VOK LJUBLJANA TAVČARJEVA UL. 7 Zborovanje slovenskih zgodovinarjev (Stoletnica »Muzejskega društva za Slovenijo.«) Ob praznovanju stoletnice Muzejskega društva za Slovenijo, v soboto dne 16. decembra t. 1., je bilo v Ljubljani zborovanje slovenskih zgodovinarjev, ki se jih je zbralo okoli 70 z namenom, da ugotove današnje stanje raznih zgodovinskih vej in določi jo naloge, ki naj se rešijo v prihodnjem letu. V tem smislu je govoril prvi predavatelj, univ. prof. dr. Fr. Stele, ki je v poročilu »Stanje umetnpstno-zgodovinskega raziska-vanja v Sloveniji« poda lin ocenil današnjo raven te vede, ko je po zaslugi univ. prof. dr. Izidorja Cankarja dosegla pri nas pomembno višino. Poudaril je naloge, ki čakajo umetnostnega zgodovinarja., če hoče, da bo ta znanost v skladu s koristmi slovenske kulture ter ugotovil, da bo treba poskrbeti za zbiranje in. ohranitev umetnostnih spomenikov, izdati potrebno arhivalno gradivo, umetnostno-zgodovinsko bibliografi jo itd. Soporočevaleč konservator dr. Fr. Mesesnel je govoril o varstvu spomenikov v Sloveniji in poudaril predvsem potrebo po zakonu, ki bi varoval vse umetnostno-zgodov inske spomenike, ki so važni za spoznavanje naše kulturne zgodovine. Za njim je razgrnil banovinski arhivar v Mariboru, g. prof. Franjo Baš nujna vprašanja naših arhivov in ugotovil, da se javnost in oblast premalo zavedata velikega pomena arhivov in njihovega bogastva za našo narodno preteklost. Zato je treba poskrbeti v prvi vrsti z njihno popularizacijo, kar se da doseči z razstavami in tiskovinami. Oblasti pa morajo najti stedsitva, da dobe arhivi potrebno osebje, ker je današnje stanje slovenskih arhivov prav obupno. Da se temu odpomore, je predavatelj predlagal več umestnih predlogov, ki jih je nato v soporočilu podprl in osvetlil z druge strani prof. M. Miklavčič, ki je podal pregled stanja cerkvenih arhivov v Sloveniji. Po živahni obravnavi, ki jo je sprožilo to zelo nujno vprašanje, je univ. prof. dr. J. Turk na kratko poročal o najstarejših cistercijanskih statutih, ki jih je odkril v nekem rokopisu iz 12. stoletja v ljubljanski vseučiliški knjižnici. Sledilo jo predavanje kustosa dr. R. Ložarja o stanju arheološke vede v Sloveniji.. Opisal je razvoj arheološke znanosti v preteklosti in njene nalogo v prihodnjosti. Jz njegovega poročila je izzvenel klic po ločitvi kulturno-zigodovinskega oddelka od prirodoslovnega, ki naj dobita vsak svojo streho, ker je ljubljanski »Narodni muzej« dandanes le še skladišče, kjer je sistematično delo skoraj nemogoče. Popoldne je univ. docent dr. Fr. Zvvitter v predavanju »Koncepcije slovenske zgodovine« orisal, kako se jc iz prvotnih krajevnih zasnult-kov (Kranjska, Štajerska) razvila misel o enotnosti in samobitnosti slovenrkega naroda (že pri Linhartu!)) in kako je to slovensko gledanje 5?Pct vplivalo na slovensko politično življenje. Cedilo je predavanje inšpektorja Silva Kranjca ? *godo'Vinskem pouku v naši srednji šoli. Opisal Je vse naloge, ki se jih mora profesor zgodovine Pri Podajanju snovi v polni meri zavedati, po drugi sit rani pa še posebej napake, ki jih je opazil pri pouku zgodovine, kakor na primer pre-obširnost knjig, ki imajo vse preveč malenkostnih podrobnosti politične in vojaške zgodovine, kar pa vse zahteva učni načrt, to pa v škodo kulturne zgodovine. Omenil je pomanjkanje dobrih zgodovinskih kart, zgodovinskih beril in podobno. Razvila se je obširna debata, ki so se je udeležili številni profesorji in javni delavci. Tako je g. ravnatelj dr. Lončar poudaril, da bi bilo treba v višjih razredih srednje šole gledati na svetovno zgodovino s čisto slovenskega stališča. Ra.zko-sanosti zgodovine, ki jo danes precej občutimo, pa se moremo izogniti najlažje in najuspešneje, če poskušamo podati zgodovinski razvoj s sociološkega vidika, kar bo povečalo zanimanje za zgodovino in ji dalo življenjsko moč. V zadnjem predavanju je dr. Melita Pivec-Stele opisala, stanje slovenske zgodovinske biblio- grafije. Io predavanje bo na splošno željo natisnjeno. M koncu so bile prebrane resolucije, ki vsebujejo za naso kulturno rast in kulturni napredek vaane sklepe. Resolucije zahtevajo zakon o varstvu spomenikov, o muzejih in arhivih, potem, da so ločijo arhivi od muzejev in poskrbi za arhivarski naraščaj, da se osnujeta, v Ljubljani kulturnozgodovinski in prirodoslovni muzej, da se vpelje v zadnja dva razreda srednjih šol pouk umetnostne zgodovine itd. Ker so zborovanja slovenskih zgodovinarjev zamišljena kot nekaka stalna ustanova, ki naj leto za leto nidaje smernice zgodovinskemu znanstvenemu ustvarjanju in tudi sodi o zgodovinskih delili , so bila na. zborovanju sprejeta v ta namcyi tudi pravila za poslovanje. Na povabilo Muzejskega društva v Ptuju bo prihodnji sestanek slovenskih zgodovinarjev prihodnje leto v Ptuju. Zvečer ob šestih 16. decembra je pa bil slavnostni občni zbor »Muzejskega društva za Slovenijo« v veliki dvorani ljubljanskega magisrata, ki so se ga udeležili slovenski znanstveniki in zastopniki oblasti. Na tem občnem zboru je podal podpredsednik društva ravnaltelj dr. J. Mal vso zgodovino društva v teku 100 let, odkar društvo deluje, ki si je za raziskovanje slovenske zgodovine pridobilo veliko zaslug in je budilo z raziskovanjem slovenske preteklosti domovinski čut že v časih, ko se je komaj dobro začela zbujati slovenska zavest. V tistih časih je društvo s poudarjanjem regionalnih vidikov ustvarjalo podlago za osnovo slovenske narodne skupnosti. In tudi to je važno. Tako je res! V zadnjih tednih letošnjega leta so moji malenkosti posvetili iiekatri katoliški časopisi posebno pozornost in me »počastiti« z nekaterimi dokaj žolčnimi napadi in stavki. Nekateri, med njimi predvsem »stanovski tednik za slovensko dijaštvo Mi mladi borci«, so uporabili v tem svojem »čaščenju« celo neresnico in so moje izjave, odnosno besede, zvrnili na glavo, jim dali drugačno vsebino, ikalkor sem jim dal jaz, ali so si jih pa kratko in malo izmislili. Ker je vse skupaj povzročilo zmedo in neresnične predstave, bom skušali na kratko im stvarno pojasniti vsem tistim gospodom, ki so mi posvečali takšno veliko pažnjo, vso zadevo, da si me bomo v novem letu več z izmišljenimi strahovi stali nasproti. .Največje zgražanje dela katoliškega časopisja (v prvi vrsti akademskega in srednješolskega, nakar je pritegnil tudi juigorasovski »Slovenski delavc«), je povzročila moja izjava na medicinskem občnem zboru, kjer sem po pisanju »Straže v viharju«, ki je prva začela s pisanjem, baje rekel, da ibi 'bilo snovanje kakršne koli protimarksistične liste na medicini greh nad slovensko medicino, za katerega bodo dajali takšni lljudje odgovor pred vsem slovenskim narodom. (»Straža v viharju« 30. 11. 1939.) Resnica je pa taka! Z letošnjim šolskim letom smo v Ljubljani izgubili že organizirani in priznani peti semester slovenske mdicinske fakultete. Io se pravi, da se je maše upanje za dosego popolne medicinske fakultete v Ljubljani močno zamajalo. Vsi starejši medicinci smo bili mnenja, da je nujno potrebna popolna in resnično odkrita koncentracija vseh slovenskih medicincev, ki bo lahko uspešno prevzela na svoja ramena borbo za popolno medicinsko fakulteto, do katere ima slovenski narod iste pravice, kakor oba bratovska .naroda v državi. Koncentracija je 'bila že skoraj dosežena! Povedati moram, da so tovariši zastopniki vseh v »Akademski zvezi« včlanjenih društev na sstanku, ki ga je sklical g. duh. vodja SKAD »Zarje« in o katerem pišejo »Mi mladi borci« v št. 14., po odhodu nepovabljenega gosp. tajnika »Akademske zveze«, pristali na kompromisno listo vseh klubov na medicini, kjer bi bilo .katoliškim akademikom zagotovljeno primerno število odbornikov. Potreben je bil le še pristanek odborov posameznih klubov. Tega pa zastopniki večine katoliških akademskih društev niso dobili im tako se je kompromis razbil. Na omenjenem sestanku je padel tudi predlog, da bi šli katoliški akademiki sk irpno z akademiki iz kluba »Edinstvo«, ki, kakor vemo po izjavah njegovih členov, simpatizira z gibanjem g. Ljotiča, v borbo na neki tako imenovani protimarksistični listi. Zastopniki SKAD »Zarje« so takšen predlog odklonili, ker so vztrajali vedno na kompromisni listi vseh skupin. Negativni odgovor od-1)0 rov posameznih katoliških akademskih klubov je bil vzrok, da so se vsa prizadevanja za kompromisno ( listo razbila im bil »zastonj. Pri volitvah so nasto- ‘ pile tri liste: katoliški akademiki brez SKAD »Zarje«, nacionalni akademiki iz »Jugoslavije« in levičarski akademiki. Zmagali so levičar ji s 66 glasovi, medtem ko so katoliški akademiki ob delni abstinenci in delnem sodelovanju členov SKAD »Zarje« ostali na drugem mestu s 56 glasovi. Prei slučajnostih sem iz lastne pobude pojasnil prizadevanja za kompromisno listo. Podal sem kolikor mogoče kratko in stvarno sliko vsega truda, ki ni bil. če sem odkrit, maloten. In tedaj sem dejal med drugim, da obsojam v tem času, ko vemo, da gre za obstanek slovenske medicinske fakultete, vsako merjenje političnih sil ali skupinskih moči na račun strokovnega dela v strokovnem klubu, pa četudi bi kdo s 'tem namenom snoval kako protimarksistično listo. Potem se je začelo sumničenje s »komunizmom« ali bolje »potegovanjem za komuniste«. Proti takšnemu načinu anonimne debate in poročanja moram najodločneje protestirati! Trditi smem upravičeno, da takšni načini niso akademski, pa tudi katoliški ne! O svojem glasovanju nisem hoteli dati nikomur odgovora, ker je to moja popolnoma osebna zadeva! Vendar pa danes moram, ker so me do tega izzvali drugi, reči, da imam priče, da sem se glasovanja vzdržal, ker ni .bila dosežena kompromisna strokovna lista, ki bi po mojem mnenju edina lahko jamčila za resnično složno in odkrito sodelovanje vseh skupin pri borbi za popolno medicinsko fakultete v Ljub- ljani. Dobro vem, da se je iz menoj vzdržalo glasovanja iz istih razlogov mnogo členov, oziroma pripadnikov SKAD »Zarje«. Mislim, da glasovanja nima nihče pravice nadzorovati, še manj pa sumničiti koga pri oddajanju glaisu, ker upam, da smo akademiki v veliki večini še toliko demokratični, pa četudi 'bo kdo o btern poudarjanju demokratičnosti hotel zopet zavijati s komunizmom. Kar pa zadeva moje pisanje o brošurah proti komunizmu, ki so bile priložene nekaterim katoliškim časopisom v mesecu decembru, upam, da je objektivnemu bralcu dovolj pojasnil članek v 49. štev. »Delavske pravice« in pojasnilo v 51. številki »Delavske pravice«. Upam, da smo si vsi slovenski katoliča&rf dovolj na jasnem, da je boj proti komunizmu potreben. Tega gotovo ni treba več poudarjati. Ločimo sc pa po izkušnjah in svojih gledanjih v izbiranju me- tod in sredstev za borbo proti komunizmu. In gotovo je dino pravilno, da se o tem vprašanju svobodno in iskreno razgovorimo, kajti slovenski narodni pregovor »Več glav, več misli!« je tudi tukaj brez dvoma na mestu! Nekateri slovenski ljudje so začeli uvajati v slovensko časopisje polemiko zelo čudne načine. Trdim, da je krivično nekoga sumničiti ali mu celo podtikati neresnične stvari! Toliko govorimo v zadnjem času o pravi demokraciji in še bolj se ponašamo s svojo kulturo! Bodimo vsaj nekoliko resnično in pravilno demokratični in malce kulturni tudi v časopisni polemiki! Prepričan sem, da se bomo potem razumeli in se bomo o vsaki stvari lahko do kraja pomenili! Samo nekaj odkritosti in poštenja je za to tudi treba! Musek K. Vitko. Opazovalec Slovenec4 in objektivnost ,Slovenije4 > V dnevniku »Slovenec« z 17. t. m. je napadal nekdo naš tednik, ker v zadnji številki, ko je omenil praznovanje dvajsetletnice slovenskega vseučilišča ni povedal, da bo pri ti priložnosti promviran za častnega doktorja slovenskega vseučilišča predsednik senata dr. Anton Korošec. Očita nam, da so naš list dobili v roke »ekakšni levičarski gospodje, o katerih človek res ne ve kakšna je bila v njihovi mladosti slovenska narodna vzgoja«, obreguje se tudi ob našega odgovornega urednika, češ da je razpošiljal neke letake »Jugoslovanske strokovne zveze« itd. Pravi, da naš tednik ni objektiven, ker' ni omenil častnega doktorstva dr. Antona Korošca in njegovega govora na slovesnem zborovanju v Unionu. Tistemu, ki je napisal za »Slovenca« omenjeni sestavek, moramo povedati, da našega odgovornega urednika ne zadene prav nobena krivda glede sestavka v Sloveniji z dne 15. t. m. Omenili nismo, da bo promoviran za častnega doktorja senatni predsednik dr. Anton Korošec in da bo govoril na slavnostnem zborovan ju zato, ker smo mnenja, da bi morali imeti praznovanje jubileja najvišje slovenske znanstvene ustanove čisti in samo znanstven značaj in bi ga morali obhajati vsi Slovenci brez razlike, vseh mišljenj in struj, ker je slovensko vseučilišče plod združenih narodovih moči in mora stati zunaj političnih strank. Stvar je dobila hote ali nehote nekakšno politično barvo in strankarski značaj. Zato smo; zaradi stvari same izpustili v svojem poročilu vse, kar bi dajalo prireditvi političnostrankarski prizvein. Če so že diplome častnih doktorjev potrebne, bi te promocije lahko napravili zase in združili lahko več takih promocij vseh tistih mož, ki so si pridobili zasluge za naše vseučilišče in so še med živimi. Tako bi ostala zadeva nad strankami in zunaj dnevne politike. »Slovenčevemu« sestavkarju moramo pa povedati tudi še — mož najbrž sam to dobro ve — da je naš tednik od dneva, ko je bil ustanovljen in do daneis ostal v enih in tistih rokah. Je in bo ostal, dokler bo živel, zunaj vsake stranke in bo zastopal samo slovenstvo in čisto slovenske koristi kakor je to delal doslej osem let in ni nikdar spremenil svoje smeri, kakor so jo nekateri drugi ljudje in časopisi! Vsakovrstna slasbila Vam nudi strokovnjak Doriath Jakob liubliana, Frančiškanska ulica 3 Vzgoja, narodova in človečnostna, je pri nas res potrebna. O tem pa naj premišlju jejo tisti, ki je nimajo zadosti! Srpski glas“ in banovina Hrvatska Pred nedavnim je začel izhajati v Belgradu nov tednik z naslovom »Srpski glas«. Izdajajo ga Dragiša Vasic in njegovi prijatelji, pred vsem vodilni ljudje iz »Srbskega kulturnega kluba«. Ti ljudje so si z novim listom postavili nalogo, da alarmirajo »sve čestite Srbe« za »moralno obrambo srbstva«. Posebno se zavzemajo za to, da ga očistijo madežev, ki so se prijeli srbstva v javnem življenju zadnjih let. To se pravi, da hočejo zavrniti in pobiti vse očitke, ki letijo danes na račun srbstva in njegove vloge v političnem in gospodarskem življenju Jugoslavije zadnjih dvajset let. »Toda na žalost dokaizujejo dosedanje številke »Srpskega glasa«, da je vodilna misel njegovih pokreniteljev velikosrbski šovinizem in da se v tem pogledu omenjeni tednik ne razlikuje — razen po načinu izražanja — po ničemer od nekdanje Čokorilove »Srpske riječi«, belgraj-skega »Balkana« in »Srpske straže«. Listajoč po »Srpskem glasu« se človek vprašuje, če je mogoče, da piše srbska intelektualna elita danes, po 20. letih bridki hizkušenq, tako in na ta način o aktualnih političnih in drugih problemih,« meni zagrebški »Obzor«, ko komentira nekatere posebno značilne trditve »Srpskega glasa« v njegovih prvih dveh številkah. Zanimivo se zdi »Obzoru« zlasti mnenje »Srpskega glasa« o narodnem edinstvu. »Srpski glas« stalno piše o srbskem narodu, toda to ga ne moti, da ne bi zastopal tudi teze o »jugoslovenskem narodu«, ko piše: »Mi, ki izpovedujemo prepričanje, da predstavljajo Srbi in Hrvati en in isti narod, gledamo na odstopanje od teze narodnega edinstva kot na nedvomen znak nižje kulture.« Mi Slovenci se tej trditvi ne čudimo več, že dolgo ne, kajti mi že davno vemo, da vidi neki del srbske javnosti — vrsta Dragiša Vasic in tovariši v Jugoslaviji samo dva naroda: srbskega in — jugoslovenskega, ki jih včasih isti, toda nikoli v škodo prvega. »Srpski glas« se zaletava nadalje v različne hrvaške ustanove — n. pr. v Hrvaško zaščito itd. — ter skuša škodovati njihovemu ugledu. Zanimiva je tudi. sodba, »Srpskega glasa« o banovini Hrvaški. »Največji del Hrvatov je razumel sporazum kot osvobojenje izpod Srbov. In zato se niso slišali v nekaterih hrvaških krajih pri novici o sklenitvi sporazuma vzkliki navdušenja, ampak neobrzdan krik sovraštva, ki ni prizaneslo prav nobeni srbski svetinji:.« Ko bere človek ,Srpski glas', se mora v res- nici vprašati, kaj bo prinesla bodočnost, potem ko so se srbski intelektualci odločili za to pot. To ni pot, ki bi mogla pripeljati do moralne obnove srbskega javnega življenja. Pisanje »Srpskega glasa:« ne more dati drugega rezultata, kakor da bo razvnelo šovinistične nagone. Obenem je dokaz, da je še mnogo ljudi, ki se za nobeno ceno nočejo odreči hegemoniji«, sodi »Obzor«. Mali zapiski Kaj je z vrhovnim sodiščem za delavsko zavarovanje (Dopis izmed delavstva.) Že dva meseca težko čakam na rešitev pritožbe v zadevi delavskega zavarovanja, ko sem jo vložil na vrhovno sodišče. Rešitve pa nikakor ne dobim. Slišal sem, da še ni odločeno, ali 'bodo sodili v teh stvareh ali v Ljubljani ali v Zagrebu. V časopisih je bilo sicer, da v Zagrebu v stvareh delavskega zavarovanja iz Slovenije ne marajo soditi in da slovensko vrhovno sodišče v Ljubljani že sodi in da je že tudi izdalo v delavskem zavarovanju neko sodbo. Ne gre ne meni ne drugim moji mtovarišem, ki so tudi vložili pritožbe na vrhovno sodišče, v glavo, kje naj bi bil vzrok, da slovensko vrhovno sodišče v Ljubljani ne sodi naprej v slovenskih zadevah delavskega zavarovanja. Slovenski delavci trpimo zaradi tega škodo. Ali je spet kakšen centralistični plot vmes, ki brani slovenskemu vrhovnemu sodišču, da bi sodilo slovenskimi delavcem in kje je tak plot? J. K-n. Kdo je kriv vojne? Zapiska vredna je izjava Staljina uredniku lista »Pravde« češ da vendar ne morejo sodelavci francoske časniŠlke agenture Havais tajiti, da sta Francija in Anglija napadli Nemčijo in da zato nosita odgovornost za sedanjo vojno. Maistrovi borci. Država Ibo dala vsem tistim, ki so oib prevratu leta 1918. in 1919. sodelovali pri osvoboditvi, posefbno spominsko kolajno. Naj bi ta kolajna ne bila samo mali spomin takrat sodelujočim, ampak še posebno njihovim potomcem, naši mladini za zgled. Vsi, ki so sodelovali, so torej dolžni predložiti potrebne podatke ali svojemu vojaškemu pristojnemu vojnemu okrožju alli pa združenju borcev za osvobojenje severnih krajev (Zveza Maistrovih borcev, legija koroških borcev), če so njihovi členi. Zveza Maistrovih borcev bo vsem svojim členom, ki podatkov še niso predložili, poslala posebne tiskovine, v katere je treba podatlke natančno vpisati in jih tuk