RAZPRAVE IN ČLANKI Zoltan Jan UDK 821.163.6.03 =50"1945/I99" Filozofska fakulteta v Trstu, Tehniški šolski center v Novi Gorici Slovenska književnost v italijanskih antologijah jugoslovanskih književnosti po letu 1945 Obsežen del repertoarja slovenske književnosti v italijanskem prostoru po letu 1945 predstavljajo antologije in različni izbori, ki nadaljujejo starejšo tovrstno tradicijo.' Samo v obravnavanem obdobju je izšlo več kot dvaindvajset antologij, ki vsebujejo širši ali ožji izbor slovenskega leposlovja. Skupno vključujejo okrog sto petdeset pesnikov in deloma pisateljev oziroma prek tisoč različnih literarnih del ali odlomkov.^ Antologije oziroma izbori, ki podajajo takšen ali drugačen zaokrožen prerez slovenske književnosti, skušajo na najbolj ekonomičen način dopolniti bralčevo razgledanost po slovenski literarni ustvarjalnosti. Nastajanje takšnih del je navadno povezano s prepričanjem, da slovenska književnost v Italiji ni poznana v zadostni meri, zaradi česar je potrebno kar najbolj učinkovito zapolniti informacijsko praznino in s tem pospešiti zanimanje zanjo. V ospredju je prepričanje, da italijanski bralec redko posega po slovenskem leposlovju le zato, ker ga ne pozna in mu ni dostopno. Mnenje je pri večini posrednikov in preučevalcev odmevov slovenske literature v tujini zelo pogosto.^ To narekuje uredniške kriterije, ki upoštevajo predvsem značilnosti posredovane plasti književnosti in ne naslovnika, njegovih potreb in literarnih nazorov, s čimer se pomembno zmanjšuje možnost, da bi se zbudilo živo zanimanje pri publiki, ki jo ob izidu lahko privlači nekaj povsem drugega. Ob tem izstopa ugotovitev, da ni izšla nobena antologija s prerezom celotne slovenske književnosti. Najširšo plast podaja Salvinijeva antologija Sempreverde e rosmarino iz leta 1951, a še ta je pregled slovenskega pesništva." Vse ostale prinašajo še ožje izbore. Prevladujejo takšne, ki poleg slovenskih Canti del popolo slavo, I.-II. zv., ur. Giacomo Chiudini, Firenze 1878 (vključuje tudi dve slovenski ljudski pesmi); II libro delFamore, I.-III. zv., ur. Marco Antonio Canini, Benetke 1885-1889 (upošteva Prešerna); Canti jugoslavi, ur. Giovanni Kušnar, Rocca di San Casciano — Bologna 1910 (v 1. zv. so predstavljeni Prešeren, Gregorčič, Kette); Poeti jugoslavi del Rinascimento, ur. Giovanni Kušnar, Trst 1926 (3. razdelek 2. zv. vsebuje tudi pesmi Prešerna, Gregorčiča, Ketteja); Umberto Urbani: Scrittori Jugoslavi, Zadar 1936 (2. zv. vsebuje eseje o Gregorčiču, Aškercu, Tavčarju, Cankarju, Župančiču, Gradniku, Mešku); Liriche Slovene moderne, ur. Luigi Salvini, Ljubljana — Neapelj 1938 (24 slovenskih pesnikov); Antologia della Lirica Jugoslava Contemporanea, ur. Luigi Salvini, La ruota. Rim 1938 (Zupančič, Cankar, Murn, Kosovel); Poeti del mondo, ur. Massimo Spiritini, Milan 1940; Le candide vile, Poesie Jugoslave, ur. Luigi Salvini, Rim 1941 (vključuje Zupančiča, Murna, Gradnika, Golio, A. Vodnika, Klopčiča); Piccolo mondo sloveno, ur. Umberto Urbani, Ljubljana 1941; Romanticismo, ur. Salvatore De Carlo, Rim 1944 (vključuje Jurčiča). ^ Miran Košuta: »Tamquam non essent?« Traduzioni italiane di opere letterarie Slovene, Metodi e ricerche (Videm) 1992, št. 1, str. 3-29. ^ Miran Košuta: Krpanova sol. Književni liki in stiki na slovenskem zahodu, Ljubljana, Cankarjeva založba 1996, 220 str.; Košuta, Miran: Krpanova sol. Slovensko-italijanski in obratni literarni odnosi; Jezik in književnost II, 1991, str. 33-52; Miran Košuta: Scritture parallele, Dialogi di frontiera tra letteratura slovena e itaiiana. Studi e saggi, Trst 1997, 205 str. Sempreverde e rosmarino, Poeti sloveni moderni, ur. in kom. Luigi Salvini, različni prevajalci. Rim, Carlo Colombo 1951 (La Bilancia — Antologie di letterature straniere). III JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 4 RAZPRAVE IN ČLANKI vsebujejo tudi dela iz drugih književnosti, največkrat iz jugoslovanskih ali drugih slovanskih literatur. Poleg tega so posamezni slovenski predstavniki vključeni v širše izbore in različne tematske antologije. Gre torej za dva tipa antologij, med katerimi niso najštevilčnejše tiste, ki obsegajo samo slovensko književnost, kajti v polstoletnem obdobju je teh le šest. Domala petina vseh knjig slovenske književnosti v italijanščini jo predstavlja bralcu v dvojni optiki, ker jo vključuje v izbor leposlovnih del drugih narodov in tako odpira pomembno vprašanje o njeni primerljivosti s svetovno književnostjo. Petkrat se slovenska literatura pojavlja v okviru jugoslovanskih književnosti, kar narekuje premislek, kakšne posledice ima takšno posredovanje za njeno razpoznavnost. Ob obravnavi teh problemskih sklopov je potrebno razčleniti tudi procese sprejemanja, uredniške kriterije ter motivacijo, ki je odločala pri izdajanju antologij slovenske književnosti v italijanščini. Štiri antologije vključujejo slovensko literaturo v neobstoječo »jugoslovansko književnost«, zato je zanimivo, kaj to pomeni za razpoznavnost slovenske književnosti v italijanskem prostoru.^ Če ne upoštevamo predvojnih izborov in izdaje, ki je nastala za potrebe italijanskih prosvetnih društev 1949. leta v Zagrebu in izmed Slovencev upošteva le Cankarja, je najstarejšo takšno antologijo pripravil jugoslovanski dvojnik Založništva tržaškega tiska, reška založba EDIT, ki deluje za potrebe italijanske narodnostne manjšine v Jugoslaviji, s svojo uredniško politiko pa skuša »graditi most« med kulturami sosednjih narodov. Tako je sredi petdesetih let izšla antologija »jugoslovanskih pisateljev« Scrittori jugoslavi, v kateri so izmed slovenskih predstavljeni tisti, ki nesporno sodijo v vrh nacionalne književnosti: France Prešeren, Fran Levstik, Janko Kersnik, Ivan Tavčar, Simon Gregorčič, Anton Aškerc, Oton Župančič, Ivan Cankar in Prežihov Voranc. Tri leta kasneje, 1959., je visokošolski učitelj Osvaldo Ramous oblikoval v Padovi predstavitev sodobne jugoslovanske pesniške ustvarjalnosti Poesia jugoslava contemporanea, ki v svojem izboru slovenskih pesnikov ostaja ravno tako v mejah ustaljene vrednostne presoje posameznih pesnikov. Zastopani so Oton Župančič, Alojz Gradnik, Tone Seliškar, Veno Täufer, Edvard Kocbek, Mile Klopčič, Božo Vodušek, Matej Bor in KarelDestovnik Kajuh. Kot napoved svoje antologije Panorama di poesia jugoslava contemporanea je Osvaldo Ramous 1958. objavil izbor poezije dvajsetih pesnikov ter jih na kratko predstavil v reviji Giomale delpoeti in med slovenskimi upošteval s po eno pesmijo Alojza Gradnika, Mateja Bora in Mileta Klopcicaß Zal ni znano, kakšno usodo je doživela ta antologija. Tri leta kasneje je Ciril Zlobec za posebno številko revije Galleria pripravil delo Letteratura e arte figurativa nella Jugoslavia del Dopoguerra, v katero je vključil tudi petnajst slovenskih pesnikov in pisateljev: Cirila Kosmača, Jožeta Udovica, Ivana Potrča, Petra Levca, Daneta Zajca, Ivana Minattija, Cirila Zlobca, Bena Zupančiča, Lojzeta Krakarja, Toneta Pavčka, Janeza Menarta, Dominika Smoleta, Vena Tauferja in Kajetana Kovica. Čez štiri leta je isti urednik uspel izdati antologijo Nuova poesia jugoslava, v kateri so predstavljeni naslednji slovenski pesniki: Edvard Kocbek, Jože Udovič, Matej Bor, Cene Vipotnik, Peter Leveč, IvanMinatti, Ciril Zlobec, Lojze Krakar, Tone Pavček, Janez Menart, Dane Zaje, Gregor Strniša, Veno Täufer, Saša Vegri in Marjan Kramberger. K tem je treba dodati še antologijo jugoslovanskega slovstva za mladino La letteratura giovanile jugoslava, ki jo je zArturom Cronio pripravil Martin JevnikarJ Predstavljeni so tudi slovenski klasiki Josip Stritar, Fran Levstik, Ivan Cankar, Dragotin Kette, Oton Župančič, Franc Šaleški Finžgar, Vida Jeraj, Igo ^ Najpomembnejše, ki so izšle po drugi svetovni vojni, so: Scrittori jugoslavi, Fiume, EDIT 1956; Poesia jugoslava contemporanea, Padova, Bino Rebellato Editore 1959; Letteratura e arte figurativa nella Jugoslavia del Dopoguerra, Galleria, rassegna bimestrale di cultura, Caltanissetta — Roma XI/1961, št. 5/6, marec 1962; Nuova poesia jugoslava, Parma, Guanda S.T.E.B. 1966; La letteratura giovanile jugoslava, Milano, Trevisini 1968. Osvaldo Ramous: Panorama di poesia jugoslava contemporanea, II Giomale dei poeti (Rim) 1958. Vir: Božidar Borko: Jugoslovani v »Giornale dei poeti«, SPor 6. 5. 1958, št. 105. ^ La letteratura giovanile jugoslava, ur. Arturo Cronia, Martin Jevnikar, prev. Martin Jevnikar, Milano, Trevisini 1968,189 str. (Universita degii studi di Padova. CoUana di studi suU'Europa Orientale, 8). 112 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 4 RAZPRAVE IN ČLANKI Gruden, Cvetko Golar, Danilo Gorinšek, Tone Seliškar ter ljudska pripovedka Sirota Jerica. Antologija sama, za katero je Martin Jevnikar prispeval tudi obsežen pregled razvoja te književnosti, v javnosti ni imela prevelikega odmeva in je ostala znana predvsem v strokovnih krogih, ki jim je bila prvenstveno namenjena in čemur je služilo tudi ime tako uglednega nosilca projekta.* Kljub temu se na svojevrsten način vključuje v uveljavljanje slovenskega slovstva za mladino v Italiji in se povezuje z nekaterimi drugimi prizadevanji, ki bi zaslužili posebno raziskovalno pozornost.'^ Omenimo naj le en primer. Nekaj let kasneje, ob mednarodnem letu knjige, je Goriška knjižnica v Novi Gorici v sodelovanju z Biblioteco Statale iz Gorice pripravila obsežno razstavo knjig mladinske književnosti, ki je bila postavljena v Gorici in Novi Gorici, nato pa je gostovala tudi v Ljubljani in Celovcu ter povsod zbudila zanimanje. V teh antologijah oblikovani repertoar slovenskih prevedenih del in izbor slovenskih pesnikov in pisateljev kaže, da predstavitve dajejo prednost liriki, medtem ko je pripovedništvo neprimerno slabše zastopano, odsotna je dramatika. Celoten izbor je premišljen in domala skladen s slovensko predstavo o najboljših književnikih, ki seje oblikovala pri običajnem poznavalcu. Večja razhajanja v oceni reprezentativnosti tega izbora bi morda razkrila analiza izbranih del posameznih pesnikov, po avtorskem kriteriju pa ne ponuja večjih kritičnih pomislekov, še posebno, če se upošteva omejenost prostora in proporcionalnost z drugimi jugoslovanskimi književnostmi. Morda se ob kakšnem umetniku vsiljuje pomislek, ki pa odpade zaradi minimalnih sprememb v uporabljenih kriterijih kot posledici časa, v katerem je izbor nastal. Verjetno v tako ozek izbor ne sodi Peter Leveč. Med pesniki starejših obdobij pogrešamo Simona Jenka, med predstavniki nove romantike ni Dragotina Ketteja in Josipa Murna. Presenetljiva je slaba zastopanost Srečka Kosovela, med sodobniki ni mlajših, ki vstopajo v slovensko književnost po Tomažu Šalamunu, vendar najmlajši povojni rodovi niso mogli biti upoštevani, ker so te antologije usahnile sredi šestdesetih let, praznine pa so deloma zapolnjene z antologijama sodobne slovenske poezije 13 poeti sloveni contemporanei in Piccola antologia della poesia slovena a Trieste, ki ju je pripravila Jolka Milic. Izbor se torej ujema s slovenskimi merili o kakovosti leposlovnih del, v njem ni njihove problematizacije niti ne dopolnitev, kar je posledica dejstva, da so pri urejanju imeli odločilno vlogo Slovenci. S tem je v veliki meri onemogočen razmislek o najpomembnejših in najzanimivejših vprašanjih, ki bi se postavila ob ugotavljanju razlik v italijanskem dojemanju ter interpretaciji reprezentativnih del slovenske književnosti. Druga možnost proučevanja izbranega raziskovalnega sklopa vodi v analizo vzrokov za nastanek italijanskih antologij jugoslovanskih književnosti, ki naj osvetli okoliščine, v katerih so ta dela izšla. Na tej ravni se najprej pokaže, da gre vedno znova za poskuse premagovanja nepoznavanja in indiferentnosti italijanskih bralcev do slovenske književnosti. Na problem domala popolnega nepoznavanja Slovenije v Italiji je opozorila polemika med tržaškim kritikom in dramaturgom Josipom Tavčarjem ter Cirilom Zlobcem ob izidu jugoslovanske antologije Letteratura e arte figurativa nella Jugoslavia del Dopoguerra}'^ Ciril Zlobec je za posebno in obsežno dvojno številko revije Galleria izkoristil osebna znanstva in zanimanje, ki ga je zbudila podelitev Nobelove nagrade Ivu Andriču. Pri založniku je posredoval njegov sicilijanski prijatelj in pisatelj Leonardo Sciascia, s katerim sta se spoznala v začetku šestdesetih let preko Luciana Morandinija, ki je delal na radiu Trst in bil urednik videmske revije * Prim, recenzije Zore Tavčar (Zaliv 1969, št. 18/19, str. 115-119) ter Marije Pirjevec (NRazgl 20. 4. 1969, št. 12, str. 368). ' Prim.: Zoltan Jan: Poznavanje slovenskega slovstva za mladino pri Italijanih, Otrok in knjiga 1998, str. 230-234. V slovenskem časopisju je bila razstava deležna le manjše pozornosti, prav tako tudi v Italiji, pač pa so o njej poročali celovški časniki Kärntner Tageszeitung, Kleine Zeitung ter Volks Wille 28. in 29. 11. 1972. " Letteratura e arte figurativa nella Jugoslavia del Dopoguerra, Galleria, rassegna bimestrale di cultura, Caltanissetta — Roma XI/1961, št. 5/6, marec 1962. Josip Tavčar: Izbor iz jugoslovanskih književnosti v italijanščini, NSd 1962, str. 951, 1150; Ciril Zlobec: Izbor iz jugoslovanskih književnosti v italijanščini, NSd 1962, str. 1052. 113 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 4 RAZPRAVE IN ČLANKI Politica e cultura, pri kateri je sodeloval tudi Ciril Zlobec.'^ Zlobec je prevedel Sciasciov roman Sovji dan, ta pa je posredoval pri uredništvu sicilijanske revije, pri kateri sta kasneje izšli tudi dve manjši likovni monografiji o Jožetu Horvatu — Jakiju ter Vladimiiju Makucu. Šlo je za eno redkih priložnosti, ko je bil založnik pripravljen sam financirati publikacijo, saj so praviloma morali kriti stroške za italijanske izdaje Jugoslovani, prav zaradi tega pa jih založniki niso posebno prizadevno prodajali. Antologija je bila pripravljena v treh mesecih in z enim samim prevajalcem — Giacomom Scottijem, reškim pisateljem neapeljskega rodu, ki je tedaj prestavil nad 2.500 verzov in okrog dvanajst avtorskih pol proze, kar je gotovo zahtevna naloga. Zmogel jo je zaradi svoje ambicije, da se bo uveljavil kot najpomembnejši posrednik jugoslovanskih književnosti v Italiji. Po mnenju Josipa Tavčarja, zanimivega gledališkega delavca in posrednika med italijansko in slovensko književnostjo,*^ Giacomo Scotti kot prevajalec zelo različnih del iz treh jezikov ni bil posebno uspešen. Zaradi preobsežnega materiala, ki je vseboval tudi prilogo z deli jugoslovanskih likovnikov, so bile bistveno skrčene biografske in bibliografske opombe ter povzetki vsebine romanov, urednik pa tudi ni opravil korektur, tako da so ostale nekatere napake in nedoslednosti celo pri pisavi imen posameznih pisateljev. Osrednji očitek/o.jipa Tavčarja je izhajal iz prepričanja, da italijanski bralci sploh ne ločujejo med posameznimi jugoslovanskimi narodi, saj ne poznajo niti razlike med srbohrvaščino in slovenščino ter »razpolagajo z več informacijami o arabski in indijski kot o slovenski književnosti«. Zaradi takšnih razlogov bi morala biti antologija po njegovem mnenju urejena po nacionalnem in ne po kronološkem kriteriju, predvsem pa bi urednik storil bolje, če bi namesto leposlovnih del vključil več informativno kritičnih prispevkov. Značilen je tudi očitek izboru, ki da bolj upošteva podobnosti kot razlike med posameznimi nacionalnimi književnostmi. Po mnenju takratnega uredništva revije Naša sodobnost zagovor Cirila Zlobca bolj potrjuje kot zavrača kritikove očitke, da antologija ni upoštevala naslovnika, to je italijanskega bralca, ki ne pozna posebnosti jugoslovanskih književnosti. V odgovoru je Zlobec razkril ozadje njenega nastajanja. Ko se je opravičeval s časovno stisko, je poudaril, da sta sodelavca prejela finančno pomoč Društva jugoslovanskih pisateljev po vrsti zapletov šele naslednje leto, ker se je pojavila tiha zamera, da je antologija izšla, ne da bi se kdo posvetoval z njimi. Gre za opozorilo na prevečkrat prezrto dejstvo, daje vsakršna mednarodna kulturna izmenjava morala potekati prek Beograda, kije samoumevno vključeval zahtevo, da se v tujini predstavlja Jugoslavija in ne posamezne republike in narodi. Površno in nenatančno poznavanje v tujini sovpada torej s samoumevno jugoslovansko politiko na državni ravni, v katere pristojnost so sodili vsi stiki s tujino. O Zlobčevem uveljavljanju v Italiji prim.: Zoltan Jan: Ciril Zlobec v italijanskem prostoru, Goriški letnik 1997, str. 102-112; Sodelovanje slovenskih in italijanskih gledališč. Primorska srečanja 1997, št. 189, str. 5-16; Iluzije o uveljavljanju slovenske književnosti v Trstu, Sodobnost 1995, št. 11/12, str. 973-994. " Josip Tavčar je — ob opravljanju poklicnih dolžnosti srednješolskega profesorja (med drugimi je učil tudi Fulvia Tomizzo ter Arnalda Bressana) — delal kot dramaturg, umetniški vodja in dramatik Slovenskega stalnega gledališča v Trstu. Kot kritik, publicist, prevajalec in spodbujevalec drugih posrednikov je veliko storil za prisotnost slovenske književnosti v Italiji (in obratno), vendar so njegovi dolgoletni napori za zbližanje kultur dveh sosednjih narodov privedli do skromnih rezultatov. Ob njegovem delu je potrebno upoštevati, da je bil odličen poznavalec italijanske literature, čeprav spada med tiste Slovence, ki niso imeli možnosti obiskovati slovenske šole. Tako je svoja prva leposlovna dela napisal v italijanščini in nemščini. Njegova italijanska dramatika je pred drugo svetovno vojno prejela celo dve priznanji, nekajkrat pa so jo tudi uprizorili. Leta 1939 je njegova farsa Filumena la striga prejela prvo nagrado na natečaju za satirično dramo (uprizorjena 1940 v Trstu), isto leto je za svojo radijsko igro Gli illusi prejel tudi prvo nagrado vsedržavnega natečaja v konkurenci 2.400 kandidatov. Poleg številnih gledaliških kritik italijanskih predstav je 1964. leta pripravil 28 enournih radijskih oddaj o italijanski dramatiki. Prav ob teh izkušnjah se zdi toliko bolj nerazumljivo italijansko odklanjanje njegovih predlogov za uprizarjanje slovenskih gledaliških del, češ da so za njihove gledalce nesprejemljiva. Njegove številne prispevke o slovenski književnosti so mu objavljali večinoma le v tržaškem projugoslovanskem dnevniku Corriere di Trieste, vsa njegova prizadevanja, da bi za svoje poročanje o italijanski književnosti dosegel recipročno pozornost, so dala skromne rezultate. Prim. Robert Petaros: Josip Tavčar, Primorski slovenski biografski leksikon, 15. snopič, Gorica 1989, str. 631-632; Marija Cenda-Klinc: Ob smrti dramatika Josipa Tavčarja, Primorska srečanja 1990, št. 104/105, str. 189-190; Marija Cenda-Klinc: Tržaški Slovenci kot posredovalci slovenske literature Italijanom, Primorska srečanja 1995, št. 172, str. 563-564; Bogomila Kravos: Vloga Josipa Tavčarja v miselnem zasuku slovenskega gledališča v Trstu, Sd 1995, št. 11/12, str. 956-961. 114 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 4 RAZPRAVE IN ČLANKli Zdi se, da z natisom niti snovalci niso bili zadovoljni, vendar je antologija kasneje služila kot referenca za naslednjo jugoslovansko antologijo Nuova poesia jugoslava. Pred tem je urednik prejel več ponudb, da bi izdal še kakšno podobno antologijo, a ni nobene sprejel.'* Občutljivost za vsak odmev v tujini je sprožila nenavadno veliko odmevnost antologije Nuova poesia jugoslava, ki je izšla 1966. leta pri parmski založbi Guanda in jo je prav tako pripravil Ciril Zlobec.^^ O razburjenju, ki ga je zbudila v Jugoslaviji, je založnik izjavil, da se v Italiji ne bi toliko pisalo o neki knjigi, niti če bi Dante vstal od mrtvih, zato se postavlja vprašanje, katere njene razsežnosti so v Jugoslaviji zbudile pomisleke in kako so nanje gledali v Italiji. Založba jo je vključila kot dvanajsti zvezek v knjižno zbirko antologij, ki jo je urejal znani rimski publicist Giacinto Spagnoletti, s katerim je kasneje Ciril Zlobec še večkrat sodeloval pri različnih prizadevanjih za recipročno posredovanje literarnih del. Seznanila sta se po posredovanju v Rimu živeče Idrijčanke, lastnice galerije, Valentine Cesaretti (rojene Medvedič), ki si je prizadevala uveljaviti slovensko književnost v italijanskem prostoru. Uspela je, da so ji rimski dnevniki objavili nekaj Cankarjevih črtic.'^ Ciril Zlobec naj bi ji pomagal prepričati Spagnolettija, ki ga je že nekaj časa pregovarjala, da bi ji založil knjigo, a je čutila, da bi morala imeti trdnejše reference, kot so objave posameznih krajših prevodov v dnevnem časopisju. Prvo srečanje v Rimu je potekalo v mučnem ozračju in ni obetalo sadov." Rezultat je bil edino neobvezujoč dogovor za ponovno srečanje obeh pesnikov in urejevalcev antologij. Pri drugem osebnem stiku so dogovori proti pričakovanju hitro napredovali, tako da je bila kmalu podpisana pogodba za izdajo antologije, vendar ne slovenske, pač pa jugoslovanske poezije. Leto po njenem izidu je izšla v njunem skupnem uredništvu tudi Sodobna italijanska lirika (Ljubljana 1968), kasneje pa je rimski publicist komentiral knjižne prevode Zlobčevih poezij v italijanščino in pisal kritike o njih, tako da gre v tem primeru za recipročnost, ki jo je Zlobec zaradi svojega položaja v slovenskem javnem življenju lahko zagotavljal ter tako omogočil širjenje in poglabljanje sodelovanja.'* Za sourednika srbohrvaškega področja si je Zlobec izbral Slavka Mihaliča, s katerim sta sodelovala pri hrvaških antologijah slovenske književnosti, za makedonsko književnost pa je bil sourednik Aleksander Spasov. Veliko večino del je spet prevedel Giacomo Scotti, uvod je prispeval Mitja Mejak in rokopis so oddali že čez dober mesec." Založnik je najprej dokaj zanemaril reklamo za novo izdajo, katere izid se je precej zavlekel. Kasneje so skupaj s Spagnolettijem, vplivnim urednikom knjižne zbirke, poskrbeli za popularizacijo antologije, ki je ob prevodih imela tudi natise izvirnikov.^" Pokazala se je velika prednost izdaj velikih založb, ki obvladajo tržišče, tako da njihove publikacije pridejo v večino italijanskih knjigarn in ne obtičijo v dveh, treh regionalnih prodajalnah. v navedenem Zlobčevem članku so tudi podatki, da so se po izidu antologije zanimali zanjo uredniki nekaterih italijanskih revij: // Ponte, La Fiera lellemria, Cynthia, U Paradosso, Prove di letteratura e arte, Quartiere, Rendiconti. '^ Nuova poesia jugoslava, ur. Ciril Zlobec s sodelovanjem Slavka Mihaliča, Aleksandra Spasova, kom. Mitja Mejak, Parma, Guanda S.T.E.B. 1966, 461 str. (CoUana Fenice. Nuova serie. Sezione antologie. 12). Vzporedno besedilo. '^ Zoltan Jan: Ivan Cankar pri Italijanih, Primerjalna književnost 1996, št. 1, str. 63-94; Viktor Habjan: Razgovor s prevajalko Cankarja, Knjiga 1957, str. 362-364. " Ciril Zlobec: Potovanje na Sicilijo s postankom v Rimu, Primorska srečanja 1995, št. 166, str. 149. '* Ciril Zlobec: Spagnoletti, Luisi, Mascioni, Sd 1995, št. 1/2. " Dušan Željeznov: Vzrok je globlje in čisto drugje, LD 20. 11. 1966, št. 297, str. 7. Prva nam znana napoved antologije je izšla že 1964. leta ob predstavitvi videmskega pesnika, prevajalca in Zlobčevega prijatelja Luciana Morandinija v Videmski krajevni reviji Quartiere (str. 36). Ob izidu je nato izšla še vrsta drobnih napovedi v osrednjih časopisih; Rinascita (št. 43); Paese Sera 14. 10. 1966; L'Awenire d'ltalia 30. 10. 1966; Bollettino bimestrale del Sindacato Nazionale Scrittori, november 1966; LTtalia che scrive, december 1966; Libri e riviste dTtalia, febr. 1967; La Battana, febr. 1967. 115 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 4 RAZPRAVE IN ČLANKI Znano gradivo dopušča sklepanje, da antologija kljub navedenemu ne bi imela posebnega odmeva, če se ob njej ne bi v Jugoslaviji razplamtela polemika, saj se je kljub prizadevanjem pojavil med italijanskimi recenzenti en sam uveljavljen strokovnjak, kakovost prevodov in utemeljenost izbora iz slovenske lirike pa je obravnavala le Jolka Milic in seveda tudi tokrat odkrila množico prevajalčevih nerodnosti, ki spreminjajo tudi pomenske nianse leposlovnih del dvainštiridesetih slovenskih pesnikov, kohkor jih upošteva antologija.^' Nestor italijanske slavistike y4rturo Cronia^'^ ki je bil tista leta med drugim tudi zunanji izpraševalec pri maturitetnih izpitih na šolah s slovenskim učnim jezikom v Italiji, je o parmski knjigi objavil krajši članek v rimski reviji L'Italia che scriveP O njej je poročal z naklonjenostjo, vendar je menil, da v antologijo, namenjeno tujini, ne sodijo še neuveljavljeni pesniki, ki so še brez lastne hrbtenice in so objavili komajda kakšen zvezčič verzov. Kar je za Italijane samoumevno, je po naših kriterijih daleč prestrogo. Pomisleke izraža Cronia tudi zaradi toge proporcionalne predstavitve vseh jugoslovanskih književnosti, saj se mu zdi, da makedonska književnost glede na svoj pomen zavzema preveč prostora. Zagovarja torej nasprotno od tistega, kar so mislili udeleženci jugoslovanske polemike. Po njihovem mnenju bi morali biti v antologiji prisotni vsi narodi in vse narodnostne manjšine strogo proporcionalno ali vsaj po narodnostnem ključu, ki se je tedaj vse bolj uveljavljal v jugoslovanskem političnem življenju. Cronia je zahteval kakovost, ki jamči največjo umetniško izpovedno moč, kritiki iz Jugoslavije pa so antologijo razumeli predvsem kot zbirko informacij, ki odpira možnosti za nadaljnje uveljavljanje. Še isti mesec so se v italijanskem časopisju pričela pojavljati poročila o polemikah, ki jih je antologija dvignila v jugoslovanskem prostoru in tako odločilno prispevala k odmevnosti dela.^"* Zveza pisateljev Jugoslavije ji je zamerila predvsem odsotnost manjšinskih pisateljev in to, da v njej ni nobenega Črnogorca, ob tem pa spregledala odsotnost pisateljev iz Bosne in Hercegovine, kar potrjuje mnenje, da v polemiki ni šlo za poglobljeno strokovno obravnavo načelnih vprašanj, pač pa za prizadetost posameznih ustvarjalcev, ki jih izbor ni upošteval. Zlobec se je branil, da manjšinski pisatelji spadajo v književnost matičnega naroda. Iz ozadja so se vedno bolj jasno razkrivale zamere, ker je bil marsikateri uveljavljeni pesnik starejše generacije izpuščen zaradi načela, da se upoštevajo le novi tokovi v jugoslovanski poeziji in tisto, kar je nastalo v najnovejšem času, ne pa stare lovorike. Nato so se vrstile javne razprave, resolucije, televizijske debate, razčiščevanje pred častnim razsodiščem Društva jugoslovanskih pisateljev itn. Polemike z urednikom za srbohrvaško področje Slavkom Mihaličem so poleg tega odmevale tudi v naelektrenem ozračju, ki je nastalo pri obračunavanju s »hrvatskim šovinizmom, neoliberalizmom in revizionizmom« na prehodu v sedemdeseta leta.^^ V Italiji je polemika antologiji koristila, saj je pospeševala zanimanje za knjigo, tako da so poleg že omenjenih poročil izšla najobsežnejša v prvi polovici 1967. leta, če ne upoštevamo članka Zlobčevega prijatelja in sodelavca Giacoma Scottija?^ ^' Jolka Milic: Nuova lirica Slovena, Dialogi 1967, št. 2 in 3, str. 89-93, 161-164. Martin Jevnikar: Cronia Arturo, Primorski slovenski biografski leksikon. Gorica 1976, 3. snopič, str. 207-208. Arturo Cronia: Ciril Zlobec, Nuova poesia jugoslava [...], LTtalia che scrive, december 1966. A rumore la cultura jugoslava per un libro uscito in Italia, L'Unitä 2. 11. 1966; Un'antologia diventata motivo di scandalo, La fiera letteraria 12. 1. 1966. Tem poročilom lahko dodamo še polemične članke, ki so izšli v reškem dnevniku italijanske manjšine La voce del popolo: Perche mancano i nostri poeti? (30.10.1966); Un'antologia di poesie jugoslave provoca una vasta polemica (27. 10. 1966); Processo alia poesia (8. 12. 1966). 2^ Politika 23. 10.1966; Delo 23. 10.1966; Politika 24.10. 1966; Večerne novosti 25.10.1966; Književne novine 29. 10.1966; Delo 29. 10.1966; Vjesnik 29. 10.1966; Telegram, 4.11.1966; Delo 11. 11. 1966; Književne novine 12.11. 1966; Delo 15. 11. 1966; Telegram 18. 11. 1966; Vjesnik 19. 11. 1966; Nedeljski dnevnik 20. 11. 1966; Telegram 12. 12. 1966; Delo 20. 12. 1966; Delo 21. 12. 1966. ^ Giacomo Scotti: Nouva poesia Jugoslava, Panorama 29. 11. 1966, str. 22; Osvaldo Ramous: Una antologia diventata motivo di scandalo, L.a fiera letteraria 12. 1. 1967; Daisy Martini: Le due vie della nuova poesia jugoslava, Avanti, 9. 2. 1967; Vittorio Vettori: Un'imponente rassegna della letteratura nel tempo, 11 telegrafo 11. 5.1967; Mario Lunetta: Nuovi poeti e narratori jugoslavi, Paese Sera 28. 7. 1967. 116 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 4 RAZPRAVE IN ČLANKI Med italijanskimi odmevi in za polemiko v Jugoslaviji je imelo odločilno vlogo pisanje Nobelovega nagrajenca Salvatoreja Quasimodo v magazinu z visoko naklado // Tempo J' V svoji stalni rubriki Colloqui con Quasimodo je za predstavitev antologije uporabil izmišljeno priložnost, ko naj bi ga skupina videmskih dijakov prosila za kakšno informacijo o sodobni jugoslovanski poeziji, o kateri naj ne bi vedeli ničesar. Zamisel je bila pretehtana in preračunana kot nesporna argumentacija o potrebnosti takšne antologije.^* Poudarjala je nepoznavanje jugoslovanskih literatur v sosednji državi in celo ob meji ter potrebo in željo po zapolnitvi te vrzeli, ki naj bi se kazala tudi med mladimi. Značilno je, da takšna zunanja motivacija, ki izpostavlja le informativno plast antologije, tudi po oceni Quasimoda ni zadostna za italijanskega bralca, zato je ni posebej obravnaval, pač pa je svoj kratki esej gradil na predstavitvi humanističnih in za poezijo imanentnih kvalitet. Izpostavil je raznolikost jugoslovanskega ustvarjanja ter po uvodniku povzel glavno razvojno linijo poezije, ki se giblje med spoštovanjem lastne izvirne slovanske tradicije ter istočasno išče razmerje z izkušnjami sodobnih literarnih šol, ki gradijo na samorefleksiji evropskega individualiziranega subjektivizma, kot pravi v značilnem italijanskem slogu. Zaključuje s ponovnim citiranjem Zlobčevega mnenja, da se sodobna jugoslovanska poezija ne oklepa žgočih problemov sodobne socialistične družbe niti se ne zateka v izolacijo intimizma, pač pa hoče podati globlje samozavedanje individuma, ki žal ni vedno tisto, za kar se deklarira. S to oceno in z njeno večkratno objavo v jugoslovanskem tisku se je iztekla polemika, ki je bila za Cirila Zlobca, urednika te in vrste drugih antologij različnih književnosti v različnih jezikih, grenko izkustvo, tako da se kasneje dolgo časa ni več ukvarjal s takšnimi publikacijami in je ponujene priložnosti izkoristil le še za posredovanje lastnih del v italijanski prostor. Pri snovanju obravnavane antologije je spletel vezi z znanimi italijanskimi literarnimi ustvarjalci in založniki, kar je vplivalo na njegove uspehe v kasnejših letih, kot je mogoče osvetliti pri obravnavi drugih vprašanj. Ob obeh antologijah je istočasno doživel grobe in zaradi očitkov nacionalizma celo nevarne napade, podobno kot urednica Jolka Milic, čeprav obstajajo med njunim delom pomembne razlike, predvsem pa bistveno drugačne možnosti, ki jih je imel urednik osrednje slovenske kulturne revije kot uveljavljeni kulturni delavec ter politični funkcionar. Vseeno se je ponovno izkazalo, kako občutljivo in tvegano je urejanje vsake antologije. Če je namenjena tujini, je praviloma povezano s polemičnimi napadi, ki so se jim izognili le redki. Kritika je obzirnejša le do neslovenskih urednikov, kot npr. do Salvinija in njegove antologije Sempreverde e rosmarino}"^ Svojevrsten pojav predstavljajo tematske antologije in izbori, ki se ne ozirajo na nacionalni izvor predstavljenih pesnikov in pisateljev, vključujejo pa tudi slovenske predstavnike kot zanimive in enakovredne soustvarjalce umetniške besede obravnavanega tipa. Slovenske avtorje upoštevajo italijanske predstavitve slovanske novelistike, svetovne lirike, lirike najmlajše generacije, ženske književnosti, ljudskega slovstva itn., vendar nas na tem mestu zanima le tisto gradivo, v katerem so predstavljeni kot jugoslovanski pisatelji.'" Vsi ti pojavi predstavljajo visoko stopnjo afirmacije - Salvatore Quasimodo: Nuova poesia jugoslava, II Tempo 14. 12. 1966, str. 18. Prevodi prispevka so bili objavljeni tudi v Delu 20. 12. 1966 ter zagrebškem Telegramu 16.12.1966. ^* Zlobec se je osebno spoznal s Quasimodom ob dogovorih za izdajo antologije 1963. leta in potem ko je prevedel njegovo poezijo v slovenščino. Ker je bil Quasimodu Zlobcev spremni esej v slovenskem izboru njegove poezije všeč, se je tedaj menda ponudil, da na podlagi dobesednih prevodov prepesni njegove poezije in poišče založnika, vendar je Zlobec dal prednost antologiji, ki je izšla čez kakšno leto. Nobelovcu se je vseeno kmalu ponudila priložnost, da se mu oddolži. Ciril Zlobec: Italijanska srečanja slovenskega pesnika, VI. nadaljevanje. Radio Trst A, 27. 2. 1993. Navedeno po rokopisni podlagi oddaje. Prim.: Zoltan Jan: Ciril Zlobec v italijanskem prostoru. Goriški letnik 1997, str. 102-122; Sodelovanje slovenskih in italijanskih gledališč. Primorska srečanja 1997, št. 189, str. 5-16; Iluzije o uveljavljanju slovenske književnosti v Trstu, Sodobnost 1995, št. 11/12, str. 973-994. Zoltan Jan: Salvini, Luigi, Enciklopedija Slovenije, 10. zvezek, Ljubljana Mladinska knjiga 1996, str. 371. '" Novellieri Slavi, Panorama della letteratura novellistica Russa, Ucraina, Polacca, Boema, Slovacca, Serba, Croata, Slovena e Bulgara, Roma, De Carlo Editore 1946; Orfeo, II tresoriere della lirica universale interpretata in versi italiani, Firenze, Šansoni 1949; Scrittori stranieri, Milano, Trevisini 1947; ponatis 1950; Leggende del Friuli e delle Alpi Giulie, Gorica, 117 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 4 RAZPRAVE IN ČLANKI slovenske književnosti, čeprav so bili doslej le na obrobju zanimanja proučevalcev. Te antologije in izbori so številnejši, kot se navadno misli, vendar jih je zelo težko evidentirati, ker je v njih nemalokrat objavljeno le manjše število slovenskih predstavnikov, včasih najdemo zgolj posameznika, vsako leto pa v Italiji izide veliko število takšnih izdaj. Mnogokrat gre za posebne tematske številke posameznih revij ali pa za druge serijske publikacije, kjer je meja med antologijo in izborom zabrisana.^' Še večkrat so to priložnostne objave ob različnih prireditvah, npr. srečanjih pesnikov, posvetovanjih, simpozijih itn.-'^ Nekatere teh javnih prireditev so postale tradicionalne in vsakoletne, na njih pa je prisotnost slovenskih književnikov že samoumevna. Čeprav ni mogoče prezreti dejstva, da so takšna srečanja v Italiji zelo številna in največkrat omejena na ozek krog lokalne publike, tako da publikacij, ki ob tem izidejo, ne gre precenjevati, vendar se prav ob teh, največkrat prezrtih primerih, na zanimiv način kažejo procesi uveljavljanja slovenske književnosti. Šibka stran teh objav je, da se pojavljajo dokaj sporadično v različnih okoljih in praviloma v vsakem le po enkrat. Poleg tega navadno ne prodrejo v najbolj odmevne medije, še manjkrat pa zbudijo pozornost najuglednejših kritikov, ker se slovenska dela izgubijo v raznoliki vsebini antologije. Kmalu po drugi svetovni vojni je izšlo nekaj zanimivih antologij, ki vključujejo predstavnike slovenske književnosti kot del jugoslovanskih literatur v izbore svetovne književnosti brez sekundarnih, neliteramih razlogov. Prva antologija te skupine, Novellieri Slavi, vsebuje dovolj reprezentativen izbor klasičnega slovenskega pripovedništva z objavo po enega dela Frana Levstika, Josipa Jurčiča, Ivana Tavčarja, Frana Erjavca, Frana Šaleškega Finžgarja, Ivana Cankarja in Ivana Preglja. Podnaslov s poimenskim naštevanjem upoštevanih literatur predstavlja poskus preseči staro razumevanje nediferenciranega »slovanskega prostora«, v katerem posamezni narodi — tudi Slovenci — niso prepoznavni. Nekatere prevode iz svojega že večkrat omenjenega dela Sempreverde e rosmarino je Luigi Salvini ponovno objavil v različnih antologijah. Tako delo Scrittori stranieri ob sto tridesetih svetovnih klasikih vključuje tudi odlomek Prešernovega Slovesa od mladosti, Mumove Vlahe, dve Gradnikovi pesmi ter Zupančičevo Barčico.^^ Izbor, v katerem se kot soprevajalec slovenskih del pojavlja tudi Enrico Damiani, je bil zamišljen kot pomožni učbenik za srednje šole in je kasneje doživel vsaj še en ponatis. Vsekakor predstavlja zanimivo uveljavitev slovenske književnosti v Italiji, za katero so poskrbeli slovenski literaturi naklonjeni posamezniki. Podobna je afirmacija v antologiji Orfeo, ki je doživela štiri ponatise.^'* V njej so ob drugih svetovnih klasikih upoštevani slovenski pesniki France Prešeren, Anton Aškerc, Dragotin Kette, Josip Mum, Oton Zupančič, Alojz Gradnik. Med sodelavci najdemo znane posrednike tistega časa Luigija Salvinija, Umberta Urbanija in Enrica Damianija, ki niso opravili le prevajalskega dela, pač pa so urednikoma tudi svetovali in pomagali sooblikovati antologijo, ki je v določenem obdobju predstavljala reprezentativen italijanski izbor svetovne poezije. Tudi v tem primeru gre za osebne stike in prizadevanja, ki jih je opisal Umberto 1986. 253 Str.; Friuli Venezia Giulia, Letteratura delle regioni d'ltalia, Storia e testi, Brescia, La scuola 1989, 395 Str.; Enciclopoesia, Dizionario dei poeti d'Europa, Firenze, Centro iniziative cuituraii 1990; Rondini e Sirene, Donne e poesia 1989, Atti del Vo convegno internazionale, Bari, Editrice La Vallisa 1990; Antologia europea, Le prospettive attuali della poesia in Europa, Rim 1991; 11 mese d'amore. [...] Roma, Tascabili Economici Newton 1994 (Cento pagine per mille lire, 137); Luna d'amore, Le piü belle poesie d'amore d'ogni tempo e paese scelte e tradotte da un poeta d'oggi, Roma, Tascabili Economici Newton 1994 (Cento pagine per mille lire, 137); Approdi, Poezia della poesia mediteranea, Milan 1997, 600 Str. ^' Po podatkih revije Društva slovenskih pisateljev objavljenih v reviji Litterae slovenicae (1993, št. 1) imajo naslednji slovenski pisatelji, člani Društva, revijalne objave v Italiji: Ciril Bergles, Andrej Blatnik, Lev Detela, Franjo Frančič, Alojz Ihan, Karolina Kolmanič, Kajetan Kovic, Lojze Krakar, Marko Kravos, Neža Maurer, Milena Merlak, Boris A. Novak, Boris Pahor, Žarko Petan, Ciril Zlobec, vendar po podatkih, s katerimi razpolagamo, niso navedeni vsi. Po istem viru Društva slovenskih pisateljev so na literarnih večerih v Italiji nastopili naslednji člani Društva: Ciril Bergles, Andrej Blatnik, Lev Detela, Franjo Frančič, Karolina Kolmanič, Lojze Krakar, Marko Kravos, Milena Merlak, Boris A. Novak, Boris Pahor, Žarko Petan, Tomaž Šalamun, Ciril Zlobec. Pripomniti je treba, da je po naših podatkih cela vrsta literatov pozabila navesti svoje nastope v Italiji, kar zgovorno ilustrira njihovo vrednotenje ter interes zanje. Scrittori stranieri, ur. Pietro La Cute, Milano, Trevisini 1947. Ponatis 1950. Orfeo, ur. Vicenzo Errante in Emilio Mariano, Firence, Šansoni 1949. 1953. je izšel četrti ponatis. 118 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 4 RAZPRAVE IN ČLANKIJ Urbani v članku o prevodih v italijanščino.'^ Urednika Emilia Mariana je opozoril na ugodne odmeve antologije v slovenskem prostoru. Ta mu je odgovoril v zasebnem pismu in mu obljubil še ustreznejšo predstavitev slovenske lirike v prihodnjih izdajah antologije. Obljubo je čez dve leti skušal izpolniti ob pripravah na razširjeno peto izdajo, ki pa tedaj ni izšla. Slovenska književnost je tudi v teh antologijah največkrat vključena v jugoslovanske razdelke. To se dogaja celo v Antologii europei, ki je izšla po razpadu Jugoslavije, ko stvarnost sploh ni več ustrezala takšnemu prikazu. Nastala je sicer že sredi osemdesetih let, izšla pa je z zamudo, vendar anahronizem ni nikogar motil.'* Zasnovana je bila v polovico manjšem obsegu, vendar se nekateri sodelavci niso držali propozicij in so prekoračili dogovorjeni obseg izbora. Povzročili so zamude pri prevajanju, predvsem pa seje zaradi tega podrla finančna konstrukcija, kar je povzročilo, daje izšla po osamosvojitvi Slovenije. Ureditev je vseeno ostala v okviru prvotnega koncepta. Na vključitev slovenske književnosti v razdelek razpadle države ni opozoril v sicer redkih poročilih noben recenzent, ker je preprosto ustrezala stereotipnim predstavam o Jugoslaviji. Ob tem se postavlja vprašanje, kako da so Slovenci v okviru »jugoslovanskih književnosti« zastopani s tremi med petnajstimi jugoslovanskimi pesniki, medtem ko celo večji narodi nimajo nobenega zastopnika (npr. Ukrajinci in ostali narodi iz tedanje Sovjetske zveze, Romuni, Čehi, Danci, Finci, Madžari itn.). Odgovor je možen na dveh ravneh. Ob nastajanju antologije je bila Jugoslavija s svojimi problemi in svojim konceptom družbene ureditve za Zahod zanimiva država, ki so jo uredniki želeli upoštevati pri snovanju antologije. Na drugi strani je pomembno, da je Ciril Zlobec, področni urednik, v Italiji dovolj znan, da so ga povabili k sodelovanju pri tisoč strani obsegajoči antologiji, ki jo je izdala revija STIL B, v kateri ga je že 1983. leta predstaviMmaWo Bresson?'' Na odnos do jugoslovanskih književnosti je poleg tega vplivalo še znanstvo Cirila Zlobca s pesnikom in urednikom antologije Fabiom Doplicherjem, po rodu Tržačanom. Srečevala sta se na Ciril-Metodovih dnevih, ki so jih Makedonci v osemdesetih letih prirejali v Rimu za uveljavljanje svoje kulture in na katerih je Zlobec redno sodeloval. Vse te vezi so privedle do opazne afirmacije slovenske književnosti kljub njeni vključenosti v jugoslovanski razdelek. V drugi polovici osemdesetih let so pričeli organizirati bienale mladih sredozemskih umetnikov (mlajših od trideset let). Ti potekajo še danes v različnih sredozemskih mestih od Barcelone in Soluna do Turina in Bologne, ki je 1988. gostila več kot sedemsto umetnikov različnih umetnostnih disciplin.'* Razstave fotografov, grafikov, kiparjev, slikarjev, arhitektov, keramikov, modnih kreatorjev, scenografov, izdelovalcev nakita in stripov ter koncerti, filmske predstave, literarna srečanja, okrogle mize, javne tribune, predavanja so se odvijala v najbolj elitnih mestnih palačah. V vso to množico prireditev so se v organizaciji ŠKUC-a, ki na bienalu mladih sodeluje od 1985. leta, vključili tudi nekateri slovenski umetniki kot člani jugoslovanske delegacije in predstavili svoja ustvarjalna iskanja. Na razstavi alternativnih publikacij mladih ustvarjalcev je sodelovala tudi revija Mladina, ki je še posebej predstavila svoje sodelavce 16. decembra. Bolonjska mladinska literarna revija Mongolfiera je izvedla tudi literarni natečaj, tako da sta ob srečanju mladih umetnikov izšli pod pokroviteljstvom dnevnika La Repubblica tudi dve antologiji. Prozo prinaša zbornik Autobus magico, poezijo šestnajstih pesnikov pa Ugande blu, ilgrande nero. V prvem je predstavljen Miha '^ Umberto Urbani: Jugoslovanslia slovstvena dela v italijanskih prevodih, NSd 1954, str. 453-467. '* Antologia europea, prospettive attualidella poesia in Europa, Roma 1991, 918 str., (Quaderni di STIL B, št. 8). Slovence zastopajo Marko Kravos, Tomaž Šalamun, Ciril Zlobec, str. 712-716 in 743-746. '^ Ciril Zlobec, presentato e tradotto da Arnaldo Bressan; STIL B, Spettacolo, scrittura, spazio; Quaderno di poesia (Rim) 1983, št. 16/18, str. 114-116. '* Barbara Gruden: V Bologni Bienale sredozemskih umetnikov »under 30«, PDk 27. 12. 1988, št. 206, str. 13. Enakega srečanja v Lizboni 1994. leta se je udeležilo 12 Slovencev, sodelovali so tudi na bienalu, ki je potekal v Torinu. Prim.: J. S. A.: Bienale mladih bo v Torinu, Delo 24. 6. 1995, št. 144, str. 8; Jelka Šutej Adamič: Vsi mladi in mladi po srcu vabljeni v Torino, Delo 16. 4. 1997, št. 87, str. 14; Dušan Moravec: Bienale mladih, Mladina 6. 5. 1997, št. 18, str. 9. 119 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 4 RAZPRAVE IN ČLANKI Mazzini, v drugem pa Aleš Debeljak?'' Do obeh antologij bi morali biti zelo kritični, saj sta zelo pomanjkljivo opremljeni, nikjer niso navedeni prevajalci, najhujši pa so, najverjetneje urednikovi, grobi posegi v prispevke in samovoljne »izboljšave«. Ne glede na takšen nesprejemljiv odnos, ki v Italiji niti ni izjemen, sta bili obe antologiji sprejeti z naklonjenostjo širše javnosti, promovirali so ju tudi pred mednarodno publiko. Na takšno sklepanje nas posredno navaja dejstvo, daje nekaj let kasneje uspelo Alešu Debeljaku izdati zbirko svojih poezij."*^ Sedemnajsti bienale mladih ustvarjalcev Sredozemlja in Evrope, ki je 1997 potekal v Turinu, za uveljavljanje slovenske književnosti v Italiji najverjetneje ni bil tako uspešen, čeprav sta se ga udeležila kot člana slovenske in ne jugoslovanske delegacije tudi pesnik^lfel Steger ter pisatelj Aleš Car. Ni namreč pomembna le zunanja, formalna organiziranost in prepoznavnost slovenske književnosti. Poleg teh zunanjih okvirov so pomebne tudi ambicije, spretnost pri navezovanju stikov, predvsem pa dovoljšnje znanje in vztrajnost."" Kljub polemikam, ki so spremljale italijanske antologije jugoslovanskih književnosti, seje malokdo zavedal, da postaja slovenska literatura v konglomeratu državne jugoslovanske kulture slabo razpoznavna, kar zahteva dodaten razmislek. Najprej se je potrebno spomniti, da je Jugoslavija od spora s Sovjetsko zvezo in upora Stalinu pa vse do gibanja neuvrščenih ter številnih reform družbene ureditve zbujala v svetu naklonjeno zanimanje, saj je prevladovalo mnenje, da v njej nastaja posebna oblika socializma z živahnim gospodarskim vzponom ter hitro rastjo življenjskega standarda državljanov. Simpatije je vzbujalo prepričanje, da naj bi idealno rešila nacionalna nasprotja in da se razvija v svobodno demokratično državo po evropskih merilih. Izjeme so sicer obstajale in marsikaj je bilo tudi izkrivljenega, vendar ne v tolikšni meri, da bi spremenilo globalno podobo."^ Naklonjenost Jugoslaviji ni bila značilna le za levičarske kroge, ki so se v sedemdesetih letih občutno krepili, pač je bila pogosta in splošna. Poleg tega je bila pri Jugoslovanih v mednarodni komunikaciji navadno močnejša identifikacija z državo kot z republiko ali nacijo."" To tedanjo samoumevno orientacijo potrjujejo tudi izjave/05ipa Vidmarja.** Pred prevzemom mandata v tedanjem zveznem zboru jugoslovanskega parlamenta je bil Josip Vidmar zadovoljen z uspehi jugoslovanske avtorske agencije, ki je v letih 1956/57 sklenila pogodbe za objavo dvainšestdesetih knjižnih prevodov jugoslovanskih pisateljev v tujini, med katerimi je bilo enajst del slovenskih avtorjev. Teh uspehov ni presojal po slovenskih potrebah, pač pa je imel pred očmi Jugoslavijo kot enotno državo. Ni mogoče tudi mimo spoznanja, da so se med jugoslovanskimi literati pletla številna znanstva, tako da skupno nastopanje v tujini ni bilo tako nenavadno, kot bi se morda zdelo danes."*^ Miha Mazzini: Good rocl