Gregor Kocijan
Pedagoška akademija v Ljubljani
TAVČARJEVA KRATKA PRIPOVED 1871-1880
Ivan Tavčar je konec leta 1871 in v začetku 1872 v Slovenskem narodu s polnim imenom objavil »historično podobico« Dona Klara. V tej pripovedi je kaj malo zgodovinskega (čas ameriške osvobodilne vojne), saj gre zgolj za stiliziran časovni okvir. Snovna podlaga je po svoje prikrojen svet aristokratske družbe, ki ga pozneje še večkrat srečamo v Tavčarjevih »noveletah«. Središčni motiv je nesrečna ljubezen (ljubezenski trikotnik): Klarin mož Alfonzo ubije njenega ljubimca viteza Riharda in Klara nato »pojema dan za dnevom.« Klarina ljubezen je vzvišena, čeprav je zakonolomna (Jurčičevo gledanje je bilo drugačno), kajti do zakona ni prišlo po njeni volji; konča sicer nesrečno, toda uniči jo ljubezensko hrepenenje in nimamo opraviti s kaznijo za greh. Življenje je obdano z bolečino, ki počasi razje tudi telo. Vrednota, kot je čisto »žensko ljubeče srce«, propade zaradi »krivičnega moralnega nasilja«' in pripoved je »protest proti dogmi, ki ščiti nepristni zakon, čista ljubezen pa ji je greh.«^ Prikazano aristokratsko okolje je nekaj tujega, sovražnega, hladnega, človeško neprizadetega (»Enako mrzlo, kakor živi se drugače v takih krogih ...«). Med videzom in resnico je prepad: »Ljudje so govorili, da ima dona Klara lepe dneve in da jo ljubi njen soprog Alfonzo. In res kazalo se je na videz tako.« Razmerje do življenja in sveta je v pripovedi črnogledo; človek hrepeni po lepoti in plemenitosti, stran iz sveta, ki ga obdaja: »V Evropi je življenje gnilo...«.
Pripoved je razdeljena na deset pripovednih enot, ki so pretežno scenične in razporejene tako, da v enopramenski zgodbeni liniji peljejo h koncu, v katerem je osrediščena nesreča. Tudi na stilni ravni je ostro izražen kontrast med nepristnim, mrzlim, neprijaznim aristokratskim svetom in čustvenim bogastvom plemenitega srca, ki ljubi. Zato je prvo pisatelj označeval z ironijo in ga metonimično razosebil (»stare perike priklanjale so se venomer«, »par za parom poskušal se je bolj sladko smejati in kolikor največ mogoče zadovolj-nosti v svoje puste obraze vdolbsti«), vse tisto, kar je v zvezi s Klaro, pa je prepojil s toplino in nežnostjo (»srebrni glasi mandoline« so se glasili »sedaj bolj kipeče, sedaj tolažilno in sedaj zopet tožeče«; »In pričela je solze točiti in položila je vročo glavico na njegove rame in ni mu branila, ko ji je poravnaval zlate lase...«).
Tavčar se je predstavil javnosti s svojo bujno čustveno metaforiko, ki je bila popolno nasprotje jurčičevski premosporočilni besedi, in začel uporabljati epitetonezo z barvnimi učinki (bledo lice, bele roke, črni oblaki, črna tema, srebrni glasi, rumen zlat, zlate lase, zlata Klara itd.), ki se je sčasoma kljub funkcionalni vpetosti v kontrastnost spremenila v kli-širane obrazce. Z Dono Klaro je napovedal svojo kratko pripoved s tragičnim koncem, z otožnim ozračjem, polno čustvenosti, Hrično poantirano in razbolelo od bolečine, ki ji je nenehno prisluškoval.
Okvirna Povesf v A/eü (1872) je opozorila na prodor Tavčarjeve (prvoosebne) kratke pripovedne proze, nabite z lastnim doživljanjem in osebno prizadetostjo. Pisatelj je pripoved položil na jezik »sorodniku«, ki je strnil svoje »tožne spomine« o usodnem ljubezenskem doživetju. Ko je bil doma na počitnicah (preden se je na očetovo željo odpravil v semenišče), se je zaljubil v dekle osovraženih sosedov. Toda mlajši brat, »bledobnega uma«, je, razočaran nad njegovim ravnanjem (z dekletom sta si izpovedala ljubezen s poljubom), z nožem zabodel dekle do smrti, oče pa ga je preklel. S takim vezilom je odšel v svet. Vlo-
' M. Boršnik, Ivan Tavčar, leposlovni ustvarjalec I, Ljubljana 1973, 163. ' Prav tam, 162.
254
ženi del pripovedi je razkril žalostno prigodo, ki jo je povzročil »neosveščeni fanatizem«^ in uničil naravno človeško razmerje, vrednoto, ki jo je pisatelj postavljal nasproti družbeni konvenciji, verski dogmi, človekovi nesvobodnosti. Baladnost Povesti v kleti se kaže tako v lirsko-epskem načinu pripovedovanja kakor tudi v kompozicijskih značilnostih: štirje pripovedni deh vložene pripovedi stopnjujejo ljubezensko čustvo in vse skupaj spremlja nelagoden občutek, ki pripravlja presenetljiv preobrat in pripelje do tragičnega konca. Tisto, kar poraja tesnobnost in da slutiti, da se bo nekaj zgodilo, je Tavčar uresničeval s podobo brata Jožefa. V prvi enoti je predstavil brata s pogledom, ki se je žaril v »čudnem ognju« in izražal neverjetno čustveno vzhičenost nad tem, da bo starejši brat postal »gospod«; v tretji je mlajši zaslutil, da iz tega ne bo nič (»'Sedaj skoraj mislim', šepetal je, 'da ne bode nič s faro ...'«), in v četrtem je z »ognjem divje blaznosti« v očeh zabodel Ano.
Že v Doni Klari so bili jasno vidni kontrasti, na katerih je pisatelj gradil svoje pripovedovanje, v Povesti v kleti je to postalo še očitneje. Literarna zgodovina je ugotovila, da je kontrastnost ena od temeljnih Tavčarjevih stilno-pripovednih in pojmovno-doživljajskih prvin: »Kontrastiranje je zajelo tako rekoč celotni doživljajski in izrazni svet Tavčarjevega mladostnega ustvarjanja. Svoje vzroke je moralo imeti v globljih osnovah pisateljev psihične narave, saj je tudi kasneje ostalo med bistvenimi potezami njegove proze.«" "V Povesti v kleti se npr. družini sovražita, medtem ko se Ana in pripovedovalec ljubita; četrta pripovedna enota se začenja s »šumečo ženitvijo« (moži se Anina sestra), toda konča z Anino smrtjo; na eni strani sreča »krasnega poljuba«, na drugi »ogenj divje blaznosti« (brat Jožef); »sedaj je sonce sijalo, sedaj zakrili so ga črni oblaki«; v gozdu so »pele ptice in vijolice cvetele«, gozdarji pa so našli Jožefove »be^e kosti«; itd.
Z večjim epskim zamahom je Tavčar napisal »povest« Antonio Gledević (1873), s katero je nadaljeval tradicijo romantičnega fabuliranja na zgodovinski podlagi. Izraziteje kot v drugih dotedanjih pripovedih je ubesedil svojo svobodomisebiost in domovinsko ljubezen, in sicer v protestu dubrovniškega pesnika, ki je s posmehom in sauro pokazal na gnilobo oblastnikov dubrovniške republike. S pripovedjo, ki jo je postavil v zgodovinsko preteklost (izposojena snov), se je upiral resničnosti svojega časa, povehčeval načelnost in bojevitost pesnika ter obenem tožil nad njegovo žalostno usodo. Gleđevič propade zaradi svoje osamljenosti in v tem je tudi njegova tragika.' Je tipična romantična osebnost, ki jo obvladuje močna čustvenost; pesniška ustvarjalnost dviga Gledeviča nad druge ljudi in njegov konec je označen s kultom pesniškega pokUca; »Nad žgalnikom svetih pesmi mu je bilo počilo srce.« Pesnik ima »bolno srce, bolno dušo«, v sebi nosi gorje, ki ga občuti ob pešanju domoljubja, ker se je vgnezdilo »tujstvo«, zaradi »spačenega sveta«, po katerem je z »divjim grohotom udrihal«, zato ker »slovanstvo umira«, vsemu temu pa se pridruži še sestrina ljubezen do enega tistih, ki jih zaničuje, mladega plemiča Gozzeja. Pada iz melanholije v revolto, iz tihotnega pestovanja bolečine v histeričen izbruh itd. V pripovedi so se izrazili: pisateljev demokratizem, privrženost svobodi, mladostno uporništvo proti »starešinstvu«, hkrati se je razkrila svetobolnost, ki se je razraščala ob njegovi lastni življenjski bedi' in nakopičenih plasteh sprejetega tujega pesimistično-svetobolnega filozofiranja (Stritar, Schopenhauer, Grabbe).' Pisateljev čas odseva v gorečem nasprotju med plebejsko-meščanskim poetom in dubrovniško plemiško družbo, ki ga je izločila iz svoje srede. Muči ga tudi uganka, ki se ji pravi ženska, zato se ob sestrini ljubezni (do plemiča, >
> Prav tam, 182.
' B. Paternu, Slovenska proza do moderne. Studije, Koper 1957, 117. ' Prim. M. Boršnik, n. d., 177.
' V »Predgovoru« k Zimskim večerom (1880) je med drugim Tavčar zapisal: »Ta pripovest se je rodila v ustih žalostnih, dunajskih, zimskih večerih, ko se nam v peči nij kurilo in ko smo živeli pri siru in suhem kruhu.« 'Prim. M. Boršnik, n. d., 144,148,196, zlasü 309-310; B. Paternu, n. d., lll-112iJ. Pogačnik, Zgodovina slovenskega slovstva IV, Maribor 1970, 238.
255.
ki nosi tuje ime Gozze) Antonio sprašuje: »Ali Ado pozna žensko srce, kdo ga pozna?« Tavčarjeva čustveno polna narava si je dala duška ob bizarnih motivih, zgodovinski prostra-nosti in strastni človekovi osebnosti. V to svojo pripoved je vgradil vso svojo mladostno jezo, bolečino, žalost, posmeh in upornost
Pripoved kaže težnje po širjenju dogajanja (nekaj digresij), zato je mejna kratka prozna pripoved. Ni naslonjena na preveč trden motivacijski sistem, značajsko karakteriziranje je v senci razgibane fabule, ki ji je botrovala pisateljeva domišljija. V fluidno zaporedje razvrščeno bleščeče besedje je nekoUko vzneseno. V čustveno barvitost pripovedi je vgrajena tudi narava, tako da je med doživljanjem in njeno podobo najtesnejši stik. Seveda je narava bolj plod fantazijskih predstav kot produkt opazovanja njenih značilnosti. Ob njej se sprošča pisateljevo nagnjenje do slikovite metaforike. Primer: »Morje je vrelo, kakor da bi se kuhalo v svojem osrčju ...« ali »Sonce je vzhajalo v svojem krasu nad starim Dubrovnikom in metalo žarke na daljno morsko planjavo, da se je spremenila v tekoče srebro«. Lirizacija je posledica izpovedovanja pesnikovega čustvovanja in doživljanja ter tako bistvena sestavina pripovedi. Čustvo in razpoloženja vdirajo v epsko dogajalno shemo in prinašajo tudi ritmično valovanje, ki svojevrstno razgibava pripovedno besedilo. Primen
»Luna je sijala in brezbrojno zvezd je migljalo krog nje. To je bila noč, s kakršnimi je obla-godarila narava samo prekrasni, poetični jug. Človeku se zdi, da po celi zemlji vse počiva, zadovoljno in veselo: ni več trpljenja ne solz, sama tihota in tihotal Srce čuti, kako pluje čas v večnost; če sedaj pa sedaj zaziblje piš drevesa, je kakor da bi se dvigal stvarni duh s svojimi perutmi nad nami.«
Liričnost je ostala trajna značilnost Tavčarjeve kratke pripovedne proze in se okrepila v tistih deUh, ki so napisana prvoosebno, teh pa v sedemdesetih letih ni bilo malo. Po začetni rabi oznake »povest« za kratko pripoved - izraz je hitro opustil - si je izbral vrstni pojem »noveleta«, ki je izzveneval nekoliko modno, gosposko, imenitneje (najpogosteje ga je uporabil v sedemdesetih letih). Tako je označeval kratke sestavke z dogajanjem v (vele)mestnem ah graščinskem okolju, v katerem se gibljejo višji(!) družbeni sloji. V središče je postavil ljubezensko prigodo s praviloma nesrečnim koncem. S tem pojmom je bolj kot motivno zaznamoval snovno - čeprav ne dosledno - opredeljenost svoje kratke pripovedi in prenesel pojem tudi na srednje dolge s podobno tematiko (Otok in Struga). Poleg tega se je po mnenju Marje Boršnikove prav v noveletah močneje izrazilo avtorjevo erotično čustvo, ki je puščalo v pripovedovanju opazne sledove.
Nekaj pripovedi, ki jih je Tavčar objavil v letih 1874/75, je zasnoval že prej, to je konec šestdesetih ali v začetku sedemdesetih let. Med take sodijo Bolna ljubezen. Nasproti stari palači, Gospa Amalija in Žala prigodba mlajših let.^ To pomeni, da je javnost s svojo bo-lestno-čustveno in tragično prozo seznanil nekaj let pozneje, takrat, ko je delno začel opuščati tako miselnost in čustvovanje, ki ju je bila ta proza neizmerno polna.
Bolečina se rojeva iz notranje stiske, to pa v precejšnji meri pogojujeta tudi nacionalna in socialna determiniranost, ki onemogočata življenjski napredek, ljubezen in vse drugo. Ker ob tem prevladuje nemoč, je izhod nesrečen in večinoma skrajen (smrt). V nemoč je tako ujeta tudi ljubezen, ki je nesrečna. Nesrečo povzroča nekaj, kar je zunaj trpečih oseb: naključje, stanovske razlike, greh staršev itd. Obstoječe je krivo za nesrečo in s tem za bolečino, in ker ni moči, ki bi premagala bolečino, se pisatelj zateka v skrajnost in ves svet mu je »le metafora za solzeči se jaz«.' V »noveleti« Mlada leta označuje bolečino za tisto vrednoto, ki daje življenju »pravo svetost« in ima tako očiščujočo vlogo. Torej imamo opraviti s »kultom trpljenja in bolečine«.'" Svetobolnost, ki ji je nemalo botroval Stritar, je Tavčar do neke mere ohranil vse življenje.
* Prim. Tavčarjevo Zbrano delo 111, 1966, 467-468, 471, 473, 476-477. ' M. Boršnik, n. d, 523. '"B. Paternu, n. d., 111.
256
»Noveleta« Bolna ljubezen (1874) v desetih pismih (od maja do prihodnjega aprila) pripo-1 veduje o nesrečnem, bolnem študentu in o njegovi ljubezenski odpovedi, saj se reven ne ' more vezati na aristokratsko dekle. Poleg tega je bolan, ne le telesno, marveč tudi od hre-! penenja po domačih krajih, od bivanja v tujini in zaradi neuresničenih življenjskih ciljev. ^ Pripoved je prilagojena pisemski obUki in kompozicijska linija je usklajena z rastjo bo-1 lečine, ki prek odpovedi (sedmo pismo) doseže višek ob koncu devetega pisma. Bolečina j je razpeta v kontrast bogata palača - studentova revščina (četrto nadstropje); aristokrat- i sko dekle z »belimi rokami« - reven študent z »nesrečno bodočnostjo«, »prekletstvom« in I »svojo revščino«. V ta nasprotja je ujeta tudi domovina. Razbolelost je pisatelj posebej sU-kovito izrazil z idilično predstavo o domačem kraju, z domišljijsko podobo ljubezenskega hrepenenja (prizor ob dekletovi sUki v izložbenem oknu), s prizorom ljubezenske odpo-; vedi in ne nazadnje s kontrastnim pogovorom med študentom in »lajtnantom«, ki se po- [ teguje za dekletovo roko in ki mu študent (s »srčno krvjo«) napiše zaročno pesem.       ^
Istega leta kot Bolno ljubezen je Tavčar objavil »fantazijo« Nasproti stari palači (1874), v 1 kateri je prvoosebni pripovedovalec bolečino pripisal bolnemu mlajšemu bratu. Ta hre-1 peni po lepi deklici iz palače. Pripoved je hriziran domišljijski utrinek f»ßj7e so resda sanje, ! ali žalostne, tožne sanjel«) s sicer vidno dogajalno shemo, ki pa nima pomembnejše vloge, i razen da pripelje do dečkove smrti. Pripoved s svojimi stilnimi značilnostmi kaže na tež- i nje, ki niso sovpadale z »duhom realističnega časa«. K čustveno polni epitetonezi in in- ^ verzijam, ki budijo posebno ritmično ubranost, moramo dodati raznovrstno metaforiko, i ki je subtilna, mestoma eterična in ki napoveduje neslutene stilne daljave moderne." Pri- i mer:» V beli obleki stopala je po peščenem potu, tako nežna, ko da bi se hotela vsak trenutek i v modri zrak raztopiti.« Ali:» Tistikrat pa je bila spomlad v naravi in cvetje je vrveh iz njenega \
srca.« I
1
Sanje, nesrečnost, razbolelost, spomine - vse to lahko srečamo tudi v »noveleti« Madama ] Amalija (1875). Tavčar se opaja nad »melanholičnim, žalostnim zidovjem« graščine in nad \ lepoto aristokratinje, ki ji naključje pretrga življenje. Dogajanje je razporejeno v pet po- ^ glavij, da bi tako v glavnem scenično prikazal pet stopenj pripovedovalčeve čustvene pri- j zadetosti: od pričakovanja prek občudovanja do nepozabne ljubezni. Dekletova podoba ^ je izsanjana in tako kot preostali ženski liki izdelek domišljije. Z gospo Amalijo se je po-1 večala galerija Tavčarjevih središčnih ženskih Hkov: dona Klara, Ana, Bazilija, Avrelija ' in zdaj Amalija. Vse je onesrečila ljubezen, onesrečila pa je tudi tiste, ki so jih ljubili. Pi-1 sateljeva epitetoneza je bila s svojimi barvami vedno bolj klišejska in tudi pridevek »kra- i sen«, s katerim je izražal največje možno občudovanje lepote, je postal stereotipen: dona i Klara je imela »krasno telo«, Ana je bila »krasne postave«, Avrelija »krasna stvarca«, gospa j Amalija »prečudne krasote.« j
Navedeni vrsti žensk je dodal tudi »prekrasno« konteso Marijo v »noveleti« Žala prigodba' mlajših let (1875), pozneje Mlada leta. Pripoved v okvirnem delu razlaga tezo o bolečini:' življenje je eno samo »jezero bolečin«. Pripovedovalca (v okvirnem in vloženem delu je ¦ isti) je zadela taka bolečina ob spoznanju, da je kontesa Marija, v katero se je zaljubil, nje-' gova polsestra. Pripovedovanje se končuje s sklicevanjem na Grabbeja, češ da ima prav,' ko trdi, da je »človeško srce ... ustvarjeno zato, da se raztrga«. Tudi ta pripoved, ki po svo- i jem nastanku sodi v Tavčarjeva zgodnejša pisateljska leta, se je v tisku pojavila nekaj let * pozneje. »Noveleta« ima vse poglavitne lastnosti kratke pripovedne proze. Ob Bulne lju-; bežni. Nasproti stari palači in Gospe Amalije se razhkuje zlasti po izrazitejšem dogajanju ] in po strnjenosti fabule in v tem je bližja vloženemu delu Povesti v kleti, ki ima vrsto ba-ladnih značilnosti. Mlada leta sodijo med tiste Tavčarjeve kratke pripovedi, ki so s svojimi petimi poglavji navidezno podobne petdejanski tragediji. Po mnenju Marje Boršnikove v j ospredje stopa »dramatski vzgon... zlasti arhitektonsko (petdejanske tragedije!), z nape-1
' Prim. B. Paternu, n. d, 114; M. Boršnik, n. d., 139.
257
tostjo kontrastnega dogajanja in z naraščajočo spretnostjo dialoga.«'^ Toda pripoved je notranje kompozicijsko vendarle naravnana v konec in ne kaže razvidnega zapleta v vrh, ki bi pomenil kulminacijo in nato prešel v razplet, marveč vse dejanje teži v presenetljiv sklep, ki je tudi tu kakor doslej v vseh Tavčarjevih pripovedih nesrečen. Dogajanje je razvrščeno v postopnosti, s katero narašča napetost in hkrati z njo baladno ozračje. Presenetljiv preobrat na koncu usodno prizadene središčno osebo (Kvarla in tudi konteso Marijo). Baladnost v petem poglavju pisatelj posebej stopnjuje z razviharjeno naravo: » Vihar vil je drevesa; potok bobnel je huje v svoji strugi ter drl besneje v daljavo. Po nebu pak so se vlačili črni oblaki in grozili z dežjem.«
Zaradi ljubezenske nesreče Tavčarjeve osebe omahujejo v smrt in tako je tudi v »obrazu« Margareta (1875). Kmečka deklica, ki življenja »še ni poznala in ne okusila njegovega grenkega jedra«, je počasi shirala: telesno šibko jo je hrepenenje po ljubezni uničilo. Pripoved je sestavljena iz drobnih pripovednih prizorov, nanizanih v enopramensko zgod-beno linijo, ki prikazujejo Margareto v neprestanem pričakovanju (naivno kmečko dekle in študiran kmečki sin). Pričakovanje je rdeča nit, ki ji je podrejen zgodbeni potek in prilagojena kompozicija. Pretanjenost dekletovega doživljanja in njene duševne značilnosti najbolje ponazarja dialog. Ta ni strnjen, marveč zgrajen iz samih vprašalnih in vzkličnih povedi, s katerimi občutja niso izražena jasno, marveč so samo nakazana. Dialogi so doživljajsko polni in izžarevajo čustveno intenziteto. Primer:
»Margareta, rekel sem tiho, ali v vašem vrtu uže cvete vrtnica?
Na našem je uže v cvetjul'
,Oj pač in tudi rožmarin na mojem oknu uže!'
'Rožmarin, Marjetica, tega mi pač daš...!'
,Rožmarina - ali povedati ne smeš nikomur!'
,Zakaj li ne?'
,Kaj bi pač dejali ljudje!'
,Kaj neki, Marjeta?'«
Epitetoni, znani iz dosedanjih Tavčarjevih »novelet«, so se nekoliko umaknili pridevkom, ki so bolj ponazoritveni in prilagojeni nežnosti podobe središčne osebe: »tenka deklica«, »razcvetela lepota« obličja, »nedolžna sosedova« Marjetica, »mlada duša« ipd.
Kot vrstno oznako je pisatelj uporabil besedo »obraz,« čeprav nam branje hitro razkrije, da pripoved ni podobna Jurčičevemu ali Ogrinčevemu »obrazu«. Toda izraz je uporabil upravičeno, saj je pripovedovanje osredinil na eno samo osebo, ki jo je značajsko in doživljajsko predstavil. Poleg tega je morda želel poudariti, da je dekletovo podobo zarisal po resničnem modelu.
V okvirni »noveleti« Valovi življenja (1877) je pogubno moč ljubezni ubesedil z »zgodbo izgubljenega življenja« velikega opernega pevca (Battista), medtem ko je v liku princese Margarete prikazal dotlej v »noveletah« neznano podobo ženske »problematične nature«,'" saj ji je bil pevec le igrača; kot nasprotje ji je postavil vdano in ljubečo Luizo, ki jo je pevec zavrgel. Opravičilo za pevčevo »blazno ljubezen« je pisatelj našel v usodnostnih zakonih življenja, ki je »burno morje, njegovi valovi pljuskajo ob pečine in mene (=Battista) so zagnali na pusto skalo«. Pripoved po morfološki plati v Tavčarjev kratkoprozni opus ni prinesla nič novega, nič takega, kar ne bi srečali že prej v »noveletah«. Gotovo pa je res, da se mu je »posrečilo iz bolečine življenjske krize oblikovati moderno salonsko novelo in jo izbrusiti po okusu, ki tudi razvajenemu sladokuscu ne bi mogel biti v nadlego.«"
" M. Boršnik, n. d., 192. " Prim. prav tam, 140-141. "Pravtam, 251. " Prav tam, 254.
258
Vrsta »novelet«, v katerih je bila pisateljeva osebna prizadetost v ospredju, je z Valovi življenja pojenjevala, čeprav ga je po mnenju Marje Boršnikove »globoko ljubezensko razočaranje« še naprej napajalo z bolečino. Proti koncu sedemdesetih let sta začela usihati njegov solipsizem in beg pred resničnostjo, tudi razbolela svetobolnost je dobila nekohko bledejše barve."" S pripovedjo Vgoiah in z »obrazi« iz kmečkega življenja Kobiljekar, Kalan, Moj sin in Miha Kovarjev je v drugi polovici sedemdesetih let Tavčarjeva kratka prozna pripoved opozorila na nove značilnosti. Z letom 1876 je objavil srednje dolgo pripoved Ivan Slavelj, v kateri je ponovil marsikatero lastnost in idejo iz »novelet«, napovedal usmeritev v kmečki svet, izrazil svoje liberalne nazore in kritičnost do aristokratsko-meščanske družbe. S srečnim koncem se je odločil za drugačno etološko perspektivo.
V »noveleti v pismih« In vendar (1878), ki je pravo nasprotje Bolni ljubezni (obe sta pisani v pismih), se je ljubezenska in življenjska bolečina umaknila optimistični ljubezenski sreči in pripeljala junaka v zakonski pristan. Mestne ljudi je v pripovedi postavil v idilično vaško okolje in pri tem začrtal obrise rodne doUne, ki jo je odslej vse pogosteje vpletal v svoje pripovedovanje. Že leto prej so se v kratki podUstkarski pripovedi Prijatelj Radivoj (1877) oglasili tudi nekoliko posmehljivi toni, s katerimi je obračunaval z ljubezensko bolečino in skušal demitizirati žensko.
Ob vrsti prvoosebnih pripovedi, ki jim je Tavčar dajal vrstno oznako »noveleta«, je z letom 1876 začel objavljati sestavke, ki so pozneje dobili skupno ime »Med gorami. Slike iz Loškega pogorja.« Prvo med njimi V gorah (1876), pozneje Holekova Nežika, je še označil »noveleta«." Holekovo Nežiko je za razUko od dotedanjih kratkih pripovedi sklenil srečno, tako kot istega leta objavljenega Ivana Slavlja in nekoliko pozneje»nove7eto« In vendar. Pripovedovanje je prepustil namišljenemu prvoosebnemu pripovedovalcu. »Vaški kravar«, moderniziran Levstikov Močilar, pripoveduje o sodobnem kmečkem življenju, kakor ga je sam doživljal, in o Holekovi Nežiki, ki se je zaljubila v »gospoda Erazma«, »tistega iz fabrike«; ljubezen se je razcvetela (Gabrčev Tone, ki je imel Nežiko rad, je zato napravil samomor), Erazem pa je vas zapustil, »ostal v mestu in ni odpisal« na Ne-žikina pisma. Nekega dne je prišel in pripeljal s sabo drugo dekle, toda ta ga je zapustila, ko je videla, kaj je prizadejal Nežiki. In Erazem se je vrnil, Nežika je postala gospa in vse se je srečno končalo. Erazmova vrnitev ni utemeljena, ne vemo, ali ga je pripeljala nazaj slaba vest, usmiljenje, občutek dolžnosti ali resnična ljubezen.
Tudi to pripoved je pisatelj razdehl na pet poglavij; kompozicija je piramidahio tektonska z zapletenim (1. in 2. pogl.) in razpletenim (4. in 5. pogl.) ter obsežnejšim osrednjim delom (3. pogl.), v katerem dosežeta ljubezenska sreča in tudi obup svoj višek. Pripovedovalec zgodbene niti ne spusti iz rok in se približa ljudskemu pripovedovalcu z vrsto drobnih digresij, ki jih gostobesedno razsuje po pripovedi. Pripovedovanje opozarja na njegovo navzočnost: vehkokrat ponavlja »sem dejal« in nagovarja zbrane poslušalce s »povem vam«. Način pripovedovanja je narekoval posebne vrste pogovor: v glavnem je enodelen brez odgovorov (v stilu »dejal sem«) in šele v četrtem poglavju je nekohko bolj vezan. Ker je pripovedovanje navezano na spomin, so časovna orientacija letni časi: »Pomlad je tedaj bila...« aii »V jeseni je bilo in delali smo na polju...« Avtorja značaji niso podrobneje zanimali in prav tako ne zunanjost središčnih dveh oseb (Erazma označuje kot »zalega« človeka, Nežiko pa npr. takole: »Vi ne veste, kakošna je bila ona, a jaz vam dopovedati ne morem. Kadar se je v nedeljo napravila.. .nopa saj ni, da bi govoril.«). Notranja podoba oseb je bila namreč določena že s tem, da je nasproti nepokvarjeni kmečki deklici postavil prihajača iz mesta, »tistega iz fabrike«, ki je imel že sam po sebi drugačne poglede, moralo in lastiš Prav tam, 331.
" M. Boršnik pravi: »Prva slika Holekova Nežika je bila šele kasneje uvrščena v ta ciklus (Med gorami, op. G. K.). Nastala je po prelomu v drugo ustvarjalno dobo, ko se avtor svojega razbolelega solipsizma že osvesti in ga skuša premagati. Vendar vsebuje še toliko osebnih erotičnih reminiscenc, da jo po zgledu drugih osebnih ali polosebnih erotičnih izpovedi naziva še s podnaslovom ,noveleta'.« N. d., 524.
259
nosti kot kmečki človek. Bistvena razlika je bila tudi v vrednotenju čustev: Nežika je gledala na ljubezen in zvezo resno, zvesto, piedtem ko je bil »gosposki človek« v tem ohlapen, širokovesten. Zato je Erazmova vrnitev toliko bolj neprepričljiva. Pisateljev most med dvema svetovoma je bil zelo krhek, to pomeni, da ni bil dovolj prepričan v nakazani izid. Če bi to »noveleto« primerjali z dotedanjimi kratkimi pripovedmi, potem bi se morala končati po tretjem poglavju. Očitno je Tavčar iskal nove možnosti (nakazoval jih je v Ivanu Slavlju), ki pa jih ni dovolj motiviral.
Primerjava med »noveletami« iz meščansko-aristokratskega okolja in Holekovo Nežiko (kmečko življenje) pove, da je pisatelj začel delno spreminjati tudi slogovne značilnosti (začetki so opazni že v Margareti). Ritmično razgibanost in bujno metaforičnost je delno zamenjal premi pomen besede; prenesena beseda se je precej navzela duha ljudskega izražanja (npr. primere: »zarjul je kakor razdražen vol«, »bila je rdeča kot pirh«, »prav kakor roža je bila« itd.). V epitetonezi ni bil več tako stereotipen kot v drugih »noveletah«, za občudovanje je začel uporabljati besedo »zal«, ki jo poslej lahko opazimo v vsej njegovi kmečki prozi. Uvajati je začel tudi besedo »žival« za izrekanje sočutja do sočloveka (»Če se obetajo poprej dekletu zlati gradovi... vse, kar je sladkega, da se zmede ,žival', ki sveta ne pozna...«). Kmečko govorico je prepletel z narečnimi izrazi in sintagmami (»nikar preveč ne vdeluj« ipd.). Izražanje, kot ga srečamo v Holekovi Nežiki, je bolj ah manj značilno za vse Tavčarjeve »sMe iz Loškega pogorja«.
Dve leti za »noveleto« V gora/i je objavil dva »obraza iz Loškega pogorja« Kobiljekar in Kalan (1878). Pripovedi je poimenoval »obraz«: vso pozornost je osredotočil na eno osebo in jo osvetlil v nekaj (pomembnih) življenjskih trenutkih. Kompozicija v pripovedih je frag-mentarizirana, kajti med posameznimi pripovednimi enotami je občutna časovna razUka, dogajanje ni časovno strnjeno, ni v »enem kosu«.
Podobno, kot je delal Jurčič, je tudi Tavčar takoj na začetku označil Kobiljekarja, ki je bogat (opis domačije to ilustrira), ponosen na svoje imetje in kar ošaben. Po dvorišču se sprehajata dva pava, ki dobro ponazarjata Kobiljekarjevo človeško podobo. Nekega jutra se zgodi, da ga učitelj Ožbalt pozdravi z »gospod« in odtlej v svojem napuhu izgubi razsodnost Če ga kdo imenuje »gospod«, mu odpusti celo dolg. Toda najhuje se začne, ko se zaplete v prepir z revnim, a prebrisanim sosedom Gregom. Po dramatičnem prizoru prepira gre vse rakovo pot: pravda za pravdo, Kobiljekar izgublja, začne živeti mestno, prodaja posest ter sebe in družino spravi na beraško palico, kot berač tudi umre. Pripoved daje videz, kot da gre za neke vrste mohorjevko (po Jurčičevem zgledu), saj je pripovedovanje uokvirjeno v dva poudarka: »Ponosa preveč... In takoj boste čuli, da je prišla kazen tudi na Kobiljekarja!« in na koncu »Ošabnost pa vendar ni prida!« Tako izostrenih mora-lizmov Tavčar v svojih »slikah« ni več uporabil. Pripoved, ki je tako kot druge »slike« postopno usmerjena v konec, je zgrajena iz nekaj pripovednih enot, razUčnih po dinamiki in pripovednih sredstvih. Opisna predstavitev Kobiljekarja in njegovega bogastva se konča z napovedjo o kazni; poročanje o tem, kako se je ob učiteljevi pomoči zapletel v svojega »gospoda«, pa s kontrastnim opisovanjem prebrisanega Grega in njegove »beračije.« Nato se z značilnim uvajahiim »neko popoldne« začenja pripovedna scena prepira, ki se konča z udarci in Gregovo napovedjo, da bo to zanj denar. Poročanje o tem, kako se je pravda začela in nadaljevala, preide v Gregov monolog pred sodniki, v katerem se posmehuje »gospodom« in utemeljuje, da Kobiljekar ni »gospod«. Tako menijo tudi sodniki in Kobiljekarja to najbolj prizadene. Epilogni konec samo niza, kako junak naglo propada Ko-biljekarjevemu žalostnemu koncu ni botroval samo njegov značaj, marveč so tudi socialni vplivi, zlasti mesto, ki je pokvarUo kmečkega človeka {»gospodje« so v mestu; premoženje mu pomagajo zapravljati »gosposki in bradati« ljudje iz mesta).
S Kobiljekarjem je Tavčar začel uvajati v svoje pripovedi posebno pripovedovalčevo perspektivo: pripovedovalec namreč nastopa v prvi osebi množine, kot bi govoril v imenu
260
vaške srenje (»takrat nam je pretepaval v šoli otroke...«, »smo drli k očetu Nacetu...«, »ker bili smo vsi zadolženi pri Kobiljekarju« itd.), obenem pa tej srenji tudi pripoveduje: »vi vsi veste« ipd. Tak način je mogoče razumeti kot pisateljevo hotenje, da bi poudaril človekovo zamejenost s socialnim okoljem, in na drugi strani kot metodo, prek katere se na podlagi doživetja izpričuje (pričevanje) resničnost(!) upovedenega. Stilno v Kobiljekarju nadaljuje z načinom, na katerega smo opozorih ob Holekovi Nežiki, in zlasti ukrasni pridevki so v funkciji značajskega označevanja oseb: Grega je »prebrisan človek«, Petrček ima »prekanjen obraz«, učitelj Ožbalt je »suhorebrni gospod« itd. V zvezi s Kobiljekarjem pisatelj ne varčuje z ironijo, zlasti ob njegovi umišljenosti, da je »gospod«. S tem »obrazom« se je vidneje odmaknil od romantičnega pisanja, po svoje nadaljeval tradicijo Jurčičevih »značajevk« in dokazoval, da je »nenadoma sposoben opaziti tudi sočloveka brez neposredne povezave s samim seboj, da mu, skratka, postane originalen kmet kot tak upodobitve vreden«.'*
V »obrazu« Kalan se razmerje med pisateljem in osrednjim junakom spremeni: namesto ironije, nastopa sočutje. Kalan je namreč »revež«. Dogajanje je močno skrčeno in osvetljuje središčno osebo jedca Kalana ter prikaže njegov žalosten konec (zanj je delno kriv sam - »hudoben jezik«, delno socialno okolje). Toda Kalan ni le dober jedec (najbolj je srečen, če ima pred sabo polno skledo mhncev), marveč tudi garač, ki si v potu svojega obraza služi skromen kos kruha. Kompozicijsko je pripoved zgrajena iz treh pripovednih delov: prvi na opisni način predstavi osrednjo osebo (kot bistroumnega jedca, reveža, ga-rača-gnojarja, v pijanosti s hudobnim jezikom); drugi del prikazuje pripetljaj, kako so se mu prvič uprii mlinci zaradi neestetičnega pripravljanja jedi, in tretji pripovedni del, kako ni mogel jesti, ük preden je umrl (v pijanosti je izzival in mladina ga je pretepla tako, da je obležal). Pripovedni umirjenosti, ki se je zadovoljila s poročanjem in opisom, sledi nesrečna tretja enota z nekaj več razgibane sceničnosti. Toda napetost ni dosežena z dramatičnim dialogom, marveč s kontrastnostjo in grotesknostjo. Žena Maruša Repulja hiti od hiše do hiše in naznanja ljudem, da se v vasi pretepajo (»Jaz tako rada gledam, ko se pretepajol«), ko pa pride na prizorišče, zagleda svojega moža: »Prisopihala je na vas, da bi gledala lepe pretepe. Dobila pa je v krvi svojega moža-in zakričala tako grdo in tako srdito, da je mladina plašno pobegnila in pometala kolce od sebe.«
Kmečkega okolja (vaške srenje) Tavčar v »obrazih« in pozneje v »podobah« ne idealizira. Že v Kobiljekarju lahko vidimo, kako vaščani privoščijo in kako se »glasno krohotajo«, ko Grega zbadljivo govori o Kobiljekarju. Tudi v Kalanu omenja kmeta Fortuno, ki je svojo ženo z »obilnimi pretepi počasu v grob spravil«, in kmečka mladina je Kalanu s pretepanjem skrajšala življenje. Pripoved se na prvi pogled ne zajeda v najgloblje plasti človeške bivanjske problematike, vendar je Tavčar prav s to drobno »podobo« - »obrazom« začenjal iskati v navidezni majhnosti pretresljivo tragiko posameznika, ki ga življenje stre.
»Obrazoma« sta slediU dve »podobi iz Loškega pogorja« pod skupnim naslovom Med gorami: Moj sin in Miha Kovarjev (1880). Anton Kimovec je v pripovedi Moj sin »velik revež«, zakaj življenje mu je zagrenila nespametna ljubezen do ničvrednega sina. V tej pripovedi je stopnjevanje poglavitni kompozicijski princip, ki pripelje do nesrečnega konca; toda najbolj bridka ni Kimovčeva smrt, marveč razočaranje, ki ga ta doživi nad svojim sinom f»Zdj se mi, da res ne mara zame.«j.Stopnjevanje: ko je podedoval »podrto kočo in raztrgan laz«, se je oženil s pijanko; sina je dal študirat, sam pa je še bolj revno živel; po osmi šoh je prodal laz, po visokošolskem študiju - kočo, postal gostač in siromak, nato je z leti postal še »večji siromak«. Čez mnoga leta je sin obiskal očeta (ki se ga je sramoval) in vaš-čanom se je zdel »grd«, ko je odhajal (za očeta je pri županu pustil denar in ta naj bi mu vsak mesec dajal dvajsetico), se je vsem zdel »še veliko grši«. S stopnjevanjem je pisatelj nadaljeval do konca, do grenkega spoznanja, to je naznačil s poudarjeno napovedjo: »In
" Prav tam, 280.
2(rl
to spoznanje je prišlo!« in nato »A prišel je tudi odgovor!« Na koncu se je vse osredotočilo v očetovo spoznanje, da ga sin ne mara. Napovedujoča stavka vpeljujeta živahni pripovedni sceni, v katerih dominira pogovor med vaščani (»Tako smo govorili...«) in starim Kimovcem, ki z vsemi močmi brani sina. Pripoved Tavčar sklene s stavkom: »Taki so ti naši otroci!« Toda tega ni mogoče razumeti kot moraliziranje, marveč kot spoznavanje o življenju, kakršno pač je. Torej zgolj ugotovitev, ni patetično vzdignjenega prsta.
Tavčar je prikazal kmečkega človeka v življenjski stiski, ob kateri se je razodela njegova velika etična moč. Najrevnejši med vsemi v sebi hrani velik etos, veliko čustvo, brezmejno ljubezen, ki je ne omajajo revščina, trpljenje, niti slutnje o sinovi ničvrednosti, in tudi ko nastopi spoznanje, očetova ljubezen noče prizadeti sina: »Pa mu nikar ne pravite, da sem težko, prav težko umrl!« Čustvo je tako totalno, da človeka stre; po razsežnostih čustvovanja je stari Kimovec izjemna osebnost Že ob Kalanu je bilo čutiti in tokrat je še bolj Tavčarjevo »socialno čustvovanje«:" sočustvuje z revnimi, ponižanimi in razžaljenimi. Bogastvo in mesto človeka pokvarita, to spoznanje spremlja Tavčarjeva dela vse do konca.
Kimovcu je po usodni moči čustva podoben tudi Miha Kovarjev v istoimenski »podobi«: uniči ga neizmerna ljubezen do ženske. To pripoved je pisatelj izjemno začel s pripovedno sceno (ki zgodbeno sodi na konec pripovedi), kako so pijanega Miho vrgh iz gostilne in kako je nato šel spat v sosedov svinjak; ta začetek je dobil svojo zaokroženost ob koncu pripovedi: Miha je na svinjaku zmrznil. Analitično-sintetično načelo sicer ni značilno za Tavčarjeve kratke pripovedi (in sploh za kratko pripovedno prozo), toda tokrat je ta tehnika vpeta v kontrastno-antitetično ponazoritev posledica-vzrok.^" Začetna podoba pijanca Miha drastično prikazuje njegovo življenjsko tragiko, ki jo povzroči brezupna ljubezen.
Pripoved pojasnjuje vzroke z vrnitvijo v preteklost: »Pred dvajstetimi leti pa je bila stvar čisto drugačna.« Takrat je bil Miha »zal človek«, »zal hlapec« in zaljubil se je v župnikovo nečakinjo; dekle se je poročilo in Miha se je zapil ter postal »velik revež«. Ni mogel razumeti svoje socialne zmote, da pač »gosposka ženska« ni zanj in da je bilo dekletovo navdušenje zgolj igra, ki je ni jemala resno, medtem ko je on v svoji zaverovanosti in etični resnobi misHl drugače. In to ga je uničilo.
Pripoved je kompozicijsko zasnovana tako, da je znotraj »dvajsetih let« razdeljena na tri pripovedne enote. Prva pretežno z naracijo in s pripovedno perspektivo »mi« (=vaščani) pripoveduje o Mihu, o njegovem službovanju pri župniku in kako mu je dekle »zmešala glavo«, da je bil »čisto zmešan«. Druga enota z delno spremenjeno perspektivo ponazarja, kako se župnik in Miha odpravljata na poroko, kaj Miha doživlja v cerkvi, ko spozna resnico, in kako se nato napije; o Mihovem doživljanju pripoveduje očividec Grega, vendar ne prvoosebno, marveč po njegovem pripovedovanju to opravi vsevedni pripovedovalec. Tretja pripovedna enota je kratka in samo poroča o Mihovi poti navzdol, kako je »zdivjal« in kako je vse to še stopnjevalo srečanje z dekletom, ki je bila na las podobna njegovi ljubezni (bila je njena hči). Srečanje - dvajset let pozneje - je predstavljeno s kontrastom: bila je pomlad, »krasno je bilo vse«, »med rožami je hodilo tisto dekle«, tedaj je »mimo pri-taval« Miha, pijan, da »se je moral prijemati za vrtno ograjo«. V pripovedni sceni se izrazi vsa Mihova bolečina: »Ali poglej me, kakšen kakšen revež sem postal - zavoljo tebe!« Zadnji odstavek nato vzpostavi zvezo z začetkom pripovedi. Mihova podoba je torej predstavljena v treh življenjskih izsekih: ko je užival v zaljubljenosti, ko je doživel razočaranje, ki ga je strlo, in ko je postal pijanec in nesrečno končal.
" Prav tam, 327.
« Prim. J. Pogačnik, n. d, 133.
262
v Tavčarjeve pripovedi iz kmečkega življenja so vidneje prodirale realistične značilnosti, vendar so jih zvesto spremljale tudi romantične lastnosti; v našem primeru: idealizacija ženske, čustvena intenziteta, hiperbolizacija, izjemnost središčne osebe, v izrazu čustveno napeta prenesena beseda itd.
Pripovedim iz kmečkega življenja se je leta 1880 pridružila »noveiefa« V Karlovcu. V tej pripovedi se stikata kmečki in aristokratski svet, vendar se na koncu izkaže, da so njuna pota povsem različna. Pisatelj nekoliko nenavadno in s širokopoteznimi zamahi prikaže trden, samorasten, delaven in odporen kmečki rod Karlovčanov. Ob dogodku, ki ga popiše, se za trenutek zamaje njihova trdnost, zakaj staremu mUnarju Alešu ubijejo najstarejšega sina Vida. Nesrečo prinese »visoška revolucija« (leta 1848), ki jo začne vaški »lumpenproletariat«: tatovi, anarhisti, pijančki, na čelu jim je učitelj Komolček. Tako povzroči nesrečo nekaj, kar je pravo nasprotje kmečki pridnosti in nravnosti: brezdelje, ki pelje v nepoštenost in lahko pripelje do gorja (Vidova smrt).^' Kontesa Ana se pred uporniki zateče v Karlovec, Vid (otožen, na pol študiran in zaljubljen v konteso) jo brani pred »puntarji« in Komolček ga ustreh. Po tem »strašnem večeru«, po tej »hudobiji« nastopijo za Karlovčane bridki dnevi, toda bolečina počasi mineva, zopet se naseh mir, samorastni rod ostaja še naprej trden in globoko zakoreninjen v svoji zemlji. Kontesa Ana, tipična podoba Tavčarjevih »prekrasnih žensk«, za katero je Vid vedel, da jo je nesmiselno presajati v njihovo okolje (zato je njeno nagnjenje zavrnil), se vrne v svoj stanovski krog in spomin na Vida in Karlovčane počasi zbledi (»Življenje vihra nad nami s silno oblastjo, trgajoče nam iz srca spomine, da izginjajo brez sledu.«).
Tavčar je v »noveleti« ubesedil svojo idejo o »tipičnem jedru slovenstva«, ki ga je videl »samo v samobitnem garaškem kmetu, neoskrunjenem od tuje civilizacije.«" V pripovedi V Karlovcu je delno sintetiziral, delno pa stopnjeval nekatere svoje pisateljske značilnosti. Tako je stopnjeval svoj kompozicijski artizem,^' združil je slogovne značilnosti svojega noveletnega pisanja in novosti, ki jih je uvajal z »obrazi« oziroma »podobami«, vidneje je uporabil hiperboUzacijo človekove individualnosti in suverenosti, zaokrožil svoj odpor do civilizacije, ki krni človeške vrednote in uničuje človekovo (kmetovo) samobitnost, itd. Pripoved je napisana v načinu vsevednega pripovedovalca, pri čemer pripovedovalec (avtor) nekajkrat vidneje izstopi; nedvoumno prvooseben je zadnji odstavek, v katerem je vrgel pogled na aristokratsko družbo in Anino nadaljnje življenje. Z zadnjim odstavkom je ob izrazito čustveni meditaciji (»Življenje vihra...«) močneje zakoHčil dvom v upravičenost obstajanja dveh svetov (kmečkega-revnega in aristokratskega-bogatega), med katerima ni mostu. Torej dvom v smiselnost (in pravičnost) obstoječega socialnega reda.
»Noveleta«, ki je ostala na sredi med romantičnim in realističnim in ni izstopila iz tega začaranega risa slovenske književnosti druge polovice 19. stoletja, je primer Tavčarjeve mejne kratke pripovedi; v to silijo v obseg se zajedajoče digresije: misUmo na prvo in delno drugo poglavje z opisi Karlovca in karlovških ljudi, še posebej pa na peto s prikazom visoških »revolucionarjev«. To poglavje je močno omajalo načelo enopramenskosti, ki ga kratka pripovedna proza praviloma upošteva. Kratkoprozna osredotočenost na eno ali dve osebi je tokrat zamenjala kolektivna središčna »oseba« Karlovčanov. Skratka, »noveleta« ima dispozicije, ki bi jo lahko hitro pripeljale v srednje dolgo pripoved, saj bi ji nakazana razširitev dogajanja povsem ustrezala.
" Prim. M. Boršnik, n. d., 319: »Da ogroža kmečko trdnost še kaj drugega kakor pomanjkanje nravstvene hrbtenice, tega Tavčar do sive starosti ni uvidel ali si ni priznal. Od tod njegovo kasnejše utopično reševanje v polnokrvno kmečko zdravje pred meščansko nravstveno razkrojenostjo. Od tod njegovo kasnejše prepričanje, ki deloma korenini že v tem času, da je velike, pristne ljubezni sposoben samo prvobitni kmečki človek. In Tavčarju pomeni ljubezen isto kakor plemenitost.« 22 Prav tam.
" Prim. prav tam, 319-320; ista. Pol stoletja narazen.,V Karlovcu'in,Boj na požiralniku', Jezik in slovstvo 6,1960/61, 87-91, 113-119.
263
Pripovedno linijo, ki jo je začel Tavčar z »noveletami« v začetku sedemdesetih let, je nadaljeval tudi ob koncu desetletja in na, začetku prihodnjega s pripovedmi: Soror Pia, Čez osem let. Tat in Gospod Ciril. Podobno, kot smo menih za Valove življenja, bi lahko trdili tudi za te pripovedi: v bleščečem stilu, ki se mestoma spreminja že v rutino, napisane »no-velete« iz meščanske višje družbe (delno tudi iz aristokratskega sveta) z dvojno podobo ženske - ideaUzirane, ki ljubi in jo ljubezen onesreči (Soror Pia), in problematične, kakršno smo srečah v Valovih življenja (Gospod Ciril, Tat).
V »noveleti« Soror Pia (1879) je avtor prikazal veliko ljubezen, da bi tako ovrgel tezo iz okvirnega dela, češ da je »tista ljubezen, o kateri se bere v romanih, novelah in drugih poetičnih izdelkih, le prazna domišljija«. Na podlagi dnevnika dekhce, ki je prišla v samostan le za krajši čas in ki je pisala vtise o sestrinem doživljanju in ravnanju, je »dokumentiral« Piino globoko ljubezensko čustvo, ki jo je pripeljalo do nesrečnega konca. Ponovno je upovedil motiv romantične ljubezni, ki posameznika stre.
Drugačna je ženska v »podobi iz življenja« Tat (1880), v kateri »prečudovito krasna« Helena, izprijena in lahkoživa, prevara moža in ga s svojo razsipnostjo napelje na tatvino in uniči (samomor). Pripoved razkriva pokvarjenost meščansko-aristokratske družbe, ki je brez etičnih norm in ki ji je smisel življenja le v uživanju. Grof Artur, Helenin zape-Ijivec, namreč meni, da »človek le toliko velja, kar užije«. Pripoved pušča odprto, kaj se je zgodilo z najhujšim krivcem, to je grofom Arturjem, medtem ko Heleno na koncu označi za »žensko, ki ni nosila nikake moralne zavesti več«. »Zlo torej ni kaznovano. Tu se začenja moderna drama. Ne začenja se s Kersnikovim zapeljivcem v Jari gospodi, marveč že tu pri Tavčarju.«^''
Precej podobne ljudi kot v »podobi« Tat je Tavčar prikazal v »novelici« Čez osem let (1880), v kateri lahko sledimo zakonskemu polomu zaradi Leonore, ki je »krasna« ženska, »a brez srca«. Pripoved se ne konča tragično, zakaj Leonora kar naenkrat postane ljubeča žena, ki se za moža celo žrtvuje, in zakonca uživata srečo. Tavčar je »noveUco« nemotivirano in »posiljeno harmonično zaključil.«^'
»Noveleta« Gospod Ciril (1880) pripoveduje o nesrečni ljubezni in o dveh bratih, ki sta ljubila isto dekle (sestrično Marijo) in ki jo je Ciril prepustil bratu Metodu, čeprav ga Marija ni ljubila. Ta je bratovo žrtev sprejel in tako uničil dekle, brata in sebe. Marija je ob ponovnem srečanju s Cirilom padla v prešuštvo. Metod je končal s samomorom, ljubimca pa je tako razdružil mrtvi brat oziroma mož. Avtor se je lotil etičnih vprašanj in jih razreševal v smislu krščanskih norm in moralke. Pripoved je okvirna in pisatelj bralca prepričuje, kako z vloženim delom nima nikakršne zveze. Toda po mnenju Boršnikove konec okvira daje vtis, kot da se je s pripovedjo avtor razbremenil življenjske peze, ki ga je težila, in da je obračun z razmerjem do ženske subjektivne narave. Odslej mu namreč zbuja občutke lepote narava in poguba zaradi ženske se mu zdi nespametna:
»Jaz pa sem tiho odšel. Ko sem stopil zopet na jasni svit, mi je bilo, kakor da sem prišel iz stare katakombe. Med cvetočim drevjem sem stopal ter s kipečim srcem zrl na jasno nebo, na zelene gozdove po gorskih rebrih in na gorske vrhove, od zapadajočega sonca se žareče. In hvalo sem dajal usodi, da mi je dopuščala zreti na naravni ta kras brez obtežene vesti! -Dajal sem ji pa tudi hvalo, da mojemu srcu ni bilo dano tako strastno ljubiti, kot je ljubil gospod Ciril
Zavoljo ene same ženske ugonobiti si življenje ter si zatreti dušne svoje moči, to je brez dvom-be huda nespametnost!«
" M. Boršnik, Ivan Tavčar, leposlovni ustvarjalec, 297. " Prav tam.
264
Zadnje štiri pripovedi kažejo, da je pisatelj v marsičem ponavljal ideje in slog mladostnih deP' ter ob tem skušal izbrusiti kompozicijsko plat pripovedi (v smislu kratke pripovedne proze, ki teži v linearni postopnosti h koncu), gradil je zlasti na dramatični napetosti pripovedovanja. Pripovedi - še najmanj Soror Pia - so zgodbeno močno skonstruirane, tako da je imela avtorjeva domišljija obilo dela.
(Odlomek iz daljše študije)