— 66 — Ljubezen in sovraštvo (Povcst. — PiSe Josip Bekš.) IX. (jjuro je sedel pred svojo kočo z nogami navzkriž ler pušil iz dolge hosanske pipe. Zagledal se je tja nekam v plodovito ravan. po kateri sc jc na dolgo in široko srebrila počasna Sava. Njegov pogleii je hil moten. Vcčkrat je vzdihnil tcr si pogladil dolgo Crno brado: ,,Prevaril mc je — ne bo ga! Slabi Casi; Alah mu ne bp milostljiv." Črez nekaj časa mbmljaje vstane. iztrka pepel iz pipe ter stopi v koLo. Ne tako kakor na zunanje, je bila koča nepričakovano opremljena znotraj. Po štirih lesenih stenah je viselo raznovrstno orožje, pod katerim je bila razprostrta medvedova koža. Nizko in majhno okno je dajalo dovolj svetlobc. da si zapazil na strani veliko preprogo, na kaleri so stali drago-ceni in nedragoceni vrči in druge posode. Ojuro pa se ni zmenil nili za s srebrom okovane puške in handžarje, niti za kaj drugega, tcmveč zleknil se je poleg ognjišča na drugo medvedjo kožo, katera mu je najbrž služila kot ležišče, ter uprl svetle oči v strop. Svetile so se mu v (emi kakor mačku. Bil ie moz, star okoli petintrideset let, potulmjenega izraza, lokavih pa živih oCij in močnih mišiCastih udov, ki bi bili strli medveda. Njegova dolga brada je bila črna, nos orlov — Gjuro ie bil slovanski BoSnjak, ki je molil Alaha. Nchotc si moral misliii. da so njegove oči stiine Brtoncljevim. ,,Bes naj ga lopi, dva dni in dve noči že samotarim tu in čakam -pa jih ni! Saj mi je vendar Marko rekel, da morajo priti v kratkem. Čakaj sirota: Marko, čuješ!" Zunaj so se čuli liitri koraki, in skozi nfeka vrata je pomolil glavo šestnajstletni dečck, ki je nosil prav tako kratek višnjev jopič in širokc hlače, kakor njegov gospod Ojuro. ,,Marko, nalagal si me", zahrcšči Ojuro nad njim in zablisne z očmi. ,,Gospodine, lagal Sc niscm, kar se zavcdam." ,,Saj vidiš, da jih nil - Alah naj te sodi in ta-le handžar, če jih ne bo do večera", zavpije Ojuro, sname s stene handžar in ga zopet obesi. »,ldi, gjaur!" Marko, ki je bil takih prizorov vajen, se prikloni in izgine. Marko je bil gjaur, I. j. krisljan. Njegova zibelka je tekla tam nekje daleč v Bolgarih. Bil je pohlevcn in neustrašen dečko, ki je moral že mar-sikaj pretrpeti radi svoje vere. .,Alah bodi tvoj Bog, on je velik in pravifen", ga je priganjal včasih njegov gospod Gjuro, ko sta koračila po enoličnih bosanskih lesovih ter pustolovila. — 67 — »Gospod, ne morem in ne smem: moja majka me je tako učila in to mi je sveto", je bi! navadni odgovor Markov. ,,Tepec. ali ne veš, da je Alah najvišji Bog, in Mohamed njegov naj-večji prerok: Kristus, katerega moliS, je bil velik prerok." ,Gospod, nehaj. ne morem in ne smem!" Ostal je trden in stanoviten svojemu Bogu in veri do njega. Ko jc Gjuro uvidel, da opravi tezko kaj pri svojem slugi, je umolknil ter nirmral v svojo brado: nGjaur nevcdni in trmoglavi." Pripetilo se je, da sta lazila včasih po ves dan okoli (er stikala za divjačino, ne da bi kdo izpregovoril besedice. Gjuro. resen in zamišljen, a Marko tih in ponižen. nMarko!" »Gospodine, tvoj sluga posluša!" ..Marko, konja šarca, čilega in iskrcga ti kupim v Sešicah in k majki te spustim na dom. ako mi obljubiš, da storiš, kar ti vclim." Marku so sc zaiskrile oči. Konja, da bi poletel ž njim k svoji majki. si je želel žc davno, davno . . . ,Gospod tvoja beseda je povelje ponižnemu slugi — kadar more in sme-------—" ,Kaj, kadar more in sme — kadar jaz zaukažem?" nUkazuj!" ,Sedi poleg mene. to je dolga povest", mu vcli Gjuro in ga povabi poleg sebe. Marko je bil presenečen. Tako njegov gospodar žc ni govoril t njim, odkar — odkar ga je uplenil — in to je bilo že dolgo, dolgo. Ubogal ga jc in prisedel k njemu. »Marko, konja ti kupim tako brzega, kakor ga je jezdaril Mohamed", je ponavljal Gjuro ter ga molril z jastrebjim pogledom, .ako me slušaš. Dobro veš, koga pričakujeiti — svojega prijatelja, svojega pobratima. A ta pobratim ima sovražnika, ki sta mu škodila na imetju, in ta sovražnika pri-vede s seboj. Ta dva sovražnika odvedcš v Sredec s pistnom, katero ti izročim jaz — in ko delo dovršiš, ti je nagrada gotova. Izdajalca, ki hočeta ludi škodovati tvojim bratom Bolgarom, naj kaznuje pravični gospodar mosleminov — Abdul-paša, ki sloluje v Sredcu. Marko, reci — jeli hočeš ?" Marko je hipno vzkipel, a se zopet hitro pomiril. lzdajalca njegove očevine, njegove drage rodne zemlje, ki jo ljubi, kakor svojo mater — njegova dolžnost je, da ju ugonobi. Po njegovih žilah se pretaka ravno tako vroča, a bolj hitra kri kakor lava, kri — Bolgarov. Z veseljem, s slastjo! Pa — Gjuro, ta mu ne gre iz glave. Ali jc Gjuro pri^atelj Bolgarov, njegovih bratov ? Nc, sicer bi ga ne bil uplenil. Gjuro je motril Marka. Videl je, kako besni v mladeničevi duši Ijut boj, in čakal je, da njegova dušna sila podležc. ,Gospod", odgovori Marko prej, kakor je pričakoval njegov gospodar, ,,daj mi odloga, da premislim." 5* i i ,,Bodi! Eno uro'." Marko je čul že nekaj dni sem. kako je njegov gospodar sam s seboj govoril. Priti morajo od nekod trije. Da. to tudi on vc, saj mu jc naročil Ognjin, naj pove Gjuru. A kateri trije? Čul je že Ojura. kako je godrnjal. kako se je večkrat po noči premetaval na ležišču, morda ga je pckla vest ? Ne. fo težko. saj je bil Ojuro zakrknjenega srca, trde in neizprosne dtiše. A le bi bil mislil zopet na kako človeško kupčijo, kakor se je lo zgodilo pri njem —-------Morda, kdo ve? Tudi Marko ni mogel razrešiti te uganjke. Duševno in tclesno utrujen je stopil pred Gjura ter čakal na nagovor. ,,No, kako si razmislil, mladec?" ^^J Mladca ga še ni klical njegov gospodar nikdar. ^^H Tako nežno, skoro očetovsko šc ni občeval ž njim. ^^H ,Hočem!" odgovori Marko kratko in jedrnato. ^H nHočeš? Šarca boš jezdil k svoji majki na dom, in skupno bosta ^H pevala junaške pesmi!" ^H ,,Oospodine. a če jih ne bo do večera — ali mc kaznuješ?'' ^H ,,Ne, ti ostaneš pri meni. Medvedja koža naj ti daje počitka in stano- ^^M vitnosti!" ^H ,A če jih ne bo tudi jutri — če sploh ne pridejo!" je popraševal ^H Marko ter nestrpno čakal odgovora. ^H ,,Ogniin naj nosi krvavo glavo, ti je ne boš." ^H Sava jc šumela skrivnostno in počasno; zadnji žarki medlega solnca ^H so se blesteli na njenih valčkih, od Balkana je pa vela precej mrzla in ^H ostra sapa. Gjuro je zapalil vnovič svojo pipo, se razkoračil pred hišo in ^H razmišljal — —. (Dalje prili.) ^H