JAN BAUKART,  STORIJE VÜJECA BALAZA NO DRUGE
Skoraj istočasno kakor je izšla temeljita in obširna razprava Rudolfa Kolariča z naslovom Prleško narečje v zborniku Svet med Muro in Dravo (Založba Obzorja, Maribor 1968), so nas presenetile Storije vüjeca Balaža v prleščini, ki nekako ponazarjajo Kolaričeva izvajanja. V njih lahko praktično in iz žive govorice spoznamo to, o čemer govori Kolarič v obliki slovnice teoretično. Storije je napisal skoraj osemdeset-letni in še vedno živahni Jan Baukart. Rodil se je sicer v Celju 1. 1889, toda skoraj vse svoje življenje je prebil v Prlekiji, in sicer že od nežne mladosti v ljutomerski okolici in nato v Ljutomeru. Ko je končal mariborsko učiteljišče, je dobil 1. 1909 mesto učitelja na ljutomerski slovenski osnovni šoli in na njej je ostal kot učitelj do nastanka
Pomurska založba v Murski Soboti, 1968, 8, 325.
27
Jugoslavije. Kakor hitro je po prvi svetovni vojni prenehala v Ljutomeru ponemčevalna • schulvereinska nemška osnovna šola, se je v njeni zgradbi naselila nova slovenska; meščanska šola in Baukart je postal njen ravnatelj. V socialistični Jugoslaviji ga je ¦ določila šolska oblast za ravnatelja ljutomerske nižje gimnazije, vodil jo je do svoje ; upokojitve 1. 1952. Njegova hči je znana kot Prleška Micka po svojih humoreskah v j prleškem narečju v mariborskem radiu. 1
Prlekija ni zaključena zemljepisna enota, ampak obsega področje prleškega na- ] rečja. Prleščina je ohranila mnogo starih besed in oblik ter svojevrstnih tujk in izpo- ; sojenk, ki so drugod neznane. To narečje pa ni popolnoma enotno, marveč se deli v več : govorov. Najbolj znan je muropoljski ali ljutomerski govor, saj imenujejo Ljutomer i srce in metropolo Prlekije. V tem govoru so izšle 1. 1907 Popevke Petra Skuhala, veli- j konedeljskega župnika iz Cvena pri Ljutomeru. Tudi večino svojih Povesti, črtic in nekaterih pesmi, ki so izšle 1. 1910, je izdal v ljutomerskem govoru. Tudi Jan Baukart : je izdal svoje »Storije« izključno v ljutomerskem govoru, dasi trdi na strani 303, da je zajemal besede in oblike tudi iz drugih krajev, če so po njegovem mnenju izvirne, i Kakor pri svojih študijah nista upoštevala zelo značilnega malonedeljskega govora niti \ Ramovš niti Kolarič, tako tudi ni črpal iz njega Baukart. Iz tega govora se ponorčuje, \ češ da sta zanj značilna stavka: Pes je po brvi teka, pa bi me vjeda, če nebi nemški ; veda. Pa sem nemški veda, pa sem jemi reka: Marš! Pravilno bi se moral glasiti prvi , stavek v malonedeljskem govoru: Pes je po brvi beza, pa bi me vjedja, ti nebi nemški . veda. Baukart uporablja tudi ljutomersko obliko pesa, dasi imajo skoraj povsod drugod : v Prlekiji psa, in so Prleki zelo užaljeni, če se ljudje iz drugih narečij iz njih norčujejo, ) češ da imajo pesa. i
Baukartove storije so prijetno in večinoma smešno branje. Z neznatno izjemo ; so njegovi spomini, ki jih časovno ni natančneje določil. Razdelil jih je v 27 humoresk. ! V njih si je privoščil vse znamenitejše osebe in posebneže Ljutomera in njegove nepo- \ sredne okolice v prvi polovici našega stoletja. Kakor izgube Nušičeve komedije pri', prevajanju iz srbščine večino svojega humorja, tako je tudi moč Baukartovih Storij , predvsem v besednih igrah in v izvirnih primerjavah prleškega narečja. Piše fonetično, i vendar ni vedno dosleden: npr. ot, Ičista (čisto), naiirok veki (zelo velik), že naiirok Čeh j (že pravi fant), toda bres. i
Velika škoda je, da niso izšle vsaj tri Storije z diakritičnimi znamenji, s katerimi [ jih je v rokopisu opremil Kolarič; tedaj bi knjiga napravila veliko uslugo jezikoslovcem ¦ in bi jo mogel pravilno brati tudi tisti, ki ne pozna prleškega narečja. Če takih znamenj I nima tiskarna v Murski Soboti, pa jih ima kaka druga v Sloveniji; in če bi bila ta pre- I obložena z delom, bi se mogel zateči k Mohorjevi tiskarni v Celovec. Pisec pa mi je \ obljubil, da bo to pomanjkljivost odpravil v izvodu mariborske Studijske knjižnice. !
Prleško besedilo večkrat loči samo naglas od enake knjižne besede s popolnoma i drugačnim pomenom; npr. bitje (pretep), oprava (vsakodnevno delo pri živini), regula I (globoko prekopana zemlja za novi nasad vinske trte, novi nasad trsja prva tri leta), ; spotiti se (spomniti se), vračati (živino spoditi z njive, travnika ali drugod iz škode), ; vročiti (zdraviti). i
Za prleško narečje je značilen nosni /. Ce ga že ni mogla izraziti tiskarna z ' diakritičnim znamenjem, bi bilo bolje uporabljati nj kot pa izpustiti n, četudi se pone- '. kod nosnik v glagolniku izgublja in je obrazilo -je tudi tam, kjer ima knjižna sloven- ¦ ščina -nj. Tako najdemo v »Storijah« izraze kuj (konj), plesaje (ples, plesanje), maščii-vaje (maščevanje), blaja (deska), glibaja (jurček) namesto istih izrazov z nosnim ;'.
Pisec skuša približati svoje delo tudi bralcem, ki ne poznajo prleškega narečja. Zato je Storijam dodal poglavje O nekaterih posebnostih prleščine. Ker govori o prle-ščini vobče in ne samo o ljutomerskem govoru, bi se moral ozirati tudi na značilnosti I drugih govorov. Upamo, da bo v novi izdaji upošteval tudi nje. Na koncu knjige po- i jasnjuje manj znan prleški besedni zaklad na 16 straneh (Malo prleško besedišče). Tudi ; v njem se omenjuje predvsem na ljutomerski govor. V knjigi bi kazalo izpustiti tujke, i "ki so jih že izpodrinile domače besede, npr. cajhnati (risati), hebajnka (babica), alitati , pasko meti = paziti) itd.
V tem besednjaku nekaterim besedam pomen ni pravilno ali natančno določen. Omeniti bi bilo treba tudi izraze, ki so v drugih govorih čisto drugačni kot v ljutomer- j skem, četudi se besednjak nanaša predvsem na Storije. Bajuliti ne pomeni zmerjati, marveč kregati se; ta izraz se uporablja le, če govorimo o kom zaničljivo. Bermali, nabermati ne pomeni brati, nabrati, marveč prosjačiti v zaničljivem govoru. Betlehem . ni kot v sobi za mizo, marveč božični okras od božiča do svečnice iz umetnih, doma ¦
I
28
narejenih cvetlic in raznobarvnih trakov v kotu okrog križa, navadno tudi po stropu. Belak je beločnica, pa tudi jajčni beljak. Cunta (kost) je v nekaterih drugih prleških govorih čonta. Cuntast (čontast) koščen se uporablja samo za živa bitja. Izraza dra (drl), mra, vmra (umrl) se bereta dvozložno. Drjezgati ni drezati, siliti, marveč moledovati, če je govor o otrocih. Razen besede drvotan se uporablja tudi naton. S klicem diip ali tüp daje voznik konjem smer na desno in obenem malo udari z vajeti, če pa potegne vajeti in zakliče hü, da smer na levo. Za vole in krave so izrazi za dajanje smeri pri vožnji v raznih krajih zelo različni. Tujka durhcug (prepih) se v večini prleških govorov nadomešča z izrazom tu vleče. Frcaje (pravilno frcanje z nosnim j) ne pomenijo neke slabe gobe, ampak vse gobe, tudi nestrupene, ki jih Prleki ne uživajo. Nisem pa še slišal, da bi iicanja pomenila tudi ničvredno žensko.
Grdaroba se ne uporablja za garderobo, razen če ji da kdo v šali tudi tak pomen. Grobjajnski ne pomeni surov, ampak ošaben. Nemško tujko ajzlponat so že davno nadomestili z železničarjem, nikdar pa ga niso nikjer imenovali hajzponar, kakor najdemo ta izraz v Besedišču, saj hajzl pomeni stranišče. Haklih ni izbirčen, marveč zelo občutljiv za malenkosti, zaradi katerih se rad krega. Poleg oblike hteti je tudi šteti v istem pomenu; enako ne je hteja, ne je šteja, ne je hteo. Judati ne pomeni zmerjati, ampak s kregom koga mučiti, ne da bi ta odgovarjal. Keblača ni glava vobče, ampak se uporablja ta izraz samo pri zaničevanju. Beseda kiitati (romati) se v sedanjem govoru več ne uporablja. Klet je v Prlekiji vedno samo shramba nad zemljo, shramba pod hišo v zemlji se imenuje pivnica tudi tedaj, če so v njej samo krompir, pesa in repa, ne pa sodi vina ali jabolčnika. Klečanja ali kliičanja (z nosnim /) se najde zdaj že redko pri kmetskih vinogradih; zgrajena je iz brun in obmetana z zmesjo ilovice in slame ter navadno nepobeljena; okna nima, navadno pa dvoje debelih vrat. Zgornja polovica zunanjih vrat je iz prekrižanih lat. Starinska ključavnica ima zelo velik ključ. V klučanji shranjujejo vino in orodje ter sode. Izrazu morti (mogoče) odgovarja v drugih prleških govorih laki, lakič, leki. Beseda motovil se tudi v šaljivem govoru ne uporablja za avto. Izraz nahiš za podstrešje mi je neznan; namesto na podstrešju pa pravijo na hiši. Nemaren ne pomeni samo neubogljiv, ampak predvsem poreden. Ljutomerskemu nešče odgovarja v drugih govorih neše (nekdo), ljutomerskemu neštrni pa neki. Pacati ne pomeni v rasol položiti, marveč imeti v rasolu. Paj je menda edina grška tujka v prleščini. Kakor je v grščini zvalnik, tako je tudi v prleščini ne vzklik, marveč nagovor na fanta in včasih tudi na znanega moškega, ki ga tiče. Pakli niso široka roka, ampak prsti na roki v zaničljivem govoru. Parma ni skedenj in tudi ne senik, marveč shramba za slamo poleg skednja. Nemško spakedrano pildek (sveta podobica) je že čisto izpodrinila slovenska podobica. Picek ne pomeni samo pišče, marveč tudi penis. Prunt pomeni svinjsko rdečico, zato je pruntnat isto kot zaripljen.
Pipec se v ljutomerskem govoru imenuje skliikač, v drugih prleških govorih pa skliipec in ponekod bališ. Tolige in šajtrge niso kot samokolnica; tolige so samokolnica s koritom, šajtrge pa samokolnica za prevažanje trave (in namesto korita ima letve). Krava vimja ne pomeni dobi, ampak dobiva polno in veliko vime. Ljutomerskemu vmaj (len), vmajüh (lenuh) odgovarjata v drugih govorih hmaj, vmajöh in majoh. Vodir ali voder pomeni goveji rog, v katerem ima kosec kis, da v njem moči brus za brušenje kose. Zbincnoti ne pomeni brcati, zbincne se žival, če nenadoma od strahu ali veselja poskoči. Prleške testenine niso natančno določene. Koruznica je iz koruznega testa, pečena na ognjišču, debela približno en centimeter. Ce je testo mehkejše in se mu dodajo jajca ter se peče v namazani lončeni skledi, je to zlevajnka. Krapci so hajdinski (ajdovi) ali pšenični. Krapec je torej iz pšenične ali poparjene ajdove moke, okrogle oblike, debel približno en centimeter, namazan s sirom in smetano ali pa s sirom, smetano in nariba-nimi jabolki in pečen na ognjišču. Kvasenice (samo v množini) so iz pšeničnega kvašenega testa, debele okrog dva do tri centimetre in enako namazane kot krapec ter pečene na ognjišču. Presmec pomeni butaro, ki se nese na cvetno nedeljo k blagoslovu, pa tudi kruh, ki se nese za veliko noč k blagoslovu, sploh vsa jedila, ki se nesejo tedaj k blagoslovu. Znevidi se mi ne pomeni nekaj zasovražim, marveč nekaj mi nenadoma več ne ugaja. Zoliti ne pomeni samo nepremično gledati, marveč tudi glasno kričati, glasno jokati. Zlerbati ne pomeni vztrajno piti, ampak pohlepno piti. Žvale niso samo vnetje ustnih kotičkov, ampak tudi železni del uzde, ki se daje konju v gobec.
Te opombe pa nikakor ne morejo zmanjšati pomena Baukartovega hvalevrednega in potrebnega dela. Želeti je le, da bi jih upošteval v drugi izdaji in da bi čim prej obdelati tudi nekatera druga slovenska narečja vsaj tako dobro, kot sta prleško Kolarič in Jan Baukart. janSedivy
Maribor
29