Vojaki na obisku
Zvezda na čeladi
Matjaž ima komaj tri leta in ves plah se stiska v naročju svoje tovarišice. Ogleduje si vcjaka v njegovi igralnici, to zanj neznano in čudno taitje. Ve, da je vojak on, Matjaž, kadai" ima papirnato titovko na glavi in puško iz lego kock v rokah. Vojak, to je Matjaž. In ta vciak, ki stoji tukaj pred njim ves velik, s če-lado, z brki in s pravo veliko puško obešeno pr?ko ramen? Je tudi on vojak?
»To je pravi vojak,« zatrjuje Matjažu to-vsrišica. »To je vojak, ki nas brani prcd so-vnžniki.«
»Pridi k meni, pokazal ti bom puško!« vabi vcjak Matjaža. Matjaž pa skrije rjave oči v lase svoje tovaiišice in premišlja.
»Vojak, že res, da nas brani, ampak tova-ri:"ica je moja in pri nji sem najbolj varen.«
Vojak poboža Matjaža po laseh. Matjaž pa pcstane pogumen, pogleda vojaku v brke in ga vpraša: »Imaš tudi ti ime?« »Seveda, Marko nr je ime!« Ker je vojaku ime Marko in Ma-tjnžu Matjaž, nevidne nitke prijateljstva pre-dejo mrežo med njima. Tale Marko, vojak je nenadoma všeč Matjažu, kljub temu da Mat-ja:;evi prsti še vedno stiskajo v peščico lase tovarišice. In vpraša Matjaž vojaka: »Lahko pcbožam zvezdo na tvoji čeladi?« Potcm je tovarišlca pozabliena in Matjaž s čelado sedi na tleh in vojak Marko razstavlja puškc.
Bil je praznični dan nas vseh, naše Ar-nride, vojakov takih velikih in pravih, in tu-di tistih, ki nosijo še papirnato titovko pa pu-ško iz lego kock.
Matjaž hodi v VVZ Milan Majcen, vojak pa je prišel iz kasarne Bratstvo in edinstvo iz Pclja pri Ljubljani. Ni bil sam, prišlo je še dcvet njegovih tovarišev in njihov starešina. Vci so bili vojaki, pa vendar so se med seboj ra^likovali.   To  razliko  so  opazili  predvsem
starejši otroci iz oddelkov priprave na šolo. Vojaki so nosili različno orožje. In otroci so imeli toliko vprašanj, da jim je deset vojakov komaj utegnilo odgovarjati na vprašanja. Šti-ri in petletne otroke so zanimala taka vpra-šanja:
—  Ali tudi ti vojak ponoči sp!š?
—  Kaj pa ješ za kosilo?
—  Imaš tudi ti mamico in očka?
—  Kje je tvoja puška, ko si v postelji?
In še to je pomembno, da so ti majhni otroci hiteli pripovedovati vojakom zanimivo-sti iz svojega življenja, mimo katerih odrasli tako radi hitimo, otrokom pa veliko pomeni-jo. Sebastjan je pokazal vojakom svoje nove copate in Andrej je odprl omaro in pokazal ležalnik, na katerem počiva po kosilu, iz Ma-tijevega žepa je prišla na mizo velika skriv-nost: droban gumijast medvedek, ki je doma v Matijevem srčastem žepu.
V igralnici, kjer imajo svojo domačijo otroci priprave na šolo, leži na tleh vojak, ob njcm pa mitraljez.
»Takole otroci se ravna z milraljezom.«
Okrog vsakega vojaka se zbere gručica otrok, vprašar.ja in odgovori lete na vse stra-ni, vojaki in otroci postajajo veliki prijatelji, tovarišice se pridružijo skupinicam in spod-bujajo otroke, pa tudi same so radovedne. Če-lade in titovke so res prevelike za otroke, am-pak zelcr imenitne. In brzostrelka je težka ravno prav za dva para drobnih ročic.
—  Koliko vojakov je v vaši -vojašnici?
—  Cemu služi bomba?
—  Kdo vse je naš sovražnik?
—  Kako se vojaki skrivajo pred sovražni-fci?
—  Ali imate v vojašnici topove in tanke?
—  Kako ste prišli v vrtec? Tudi vojaki so radovedni:
—  Kdaj boste šli v šolo?
—  Ali je bil tvoj očka že vojak?
—  Po kom pa se vaš vrtec imenuje?
In povemo vojakom, da je bil Milan Maj-cen narodni heroj, ki je do odhoda k pjirti-zanom delal v bližini našega vrtca. S prija-teljem Jančijem sta pomagala v bližini Mo-kronoga vaščanom pri preseljevanju živine. Ko sta se vračala k partizanom, sta se zatekla v opuščeno hišo, da bi se osušila. Ljudje so ju izdali. Sovražniki so obkolili hišo, partizana sta se branila ves dan, vso noč in šele nasled-nji dan ob desetih dopoldne se puška iz hiše ni več oglasila. Sovražniki so tako občudovali
pogum obeh partizanov, da so ju pokopali z vsemi vojaškimi častmi.
Ob vsem tem dopoldanske urice hitro minejo, vojaki se morajo vrniti v vojašnico. Otroci so tako hitro obuti in oblečeni v pla-šče kot nikoli. Spremljajo vojake na dvorišče, kjer so pustili svoja vozila. Tam je velik živ-žav. Vojaki razkazujejo vozila, otroci Iezejo v kampanjolo, pa v džip, sirene zavijajo, puške pa so Š3 vedno v rokah otrok. Vojaki, pred dvema urama neznani tujci, so naši dobri pri-jatelji in ob slovesu smo si obljubili: Pred pr-vim majem vam vrnemo obisk, prišli bomo k vam v vojašnico. Ko odhajajo otroci nazaj v vrtec, sprašujejo tovarišico, če bo kmalu prvi maj.
Za mnoge otroke je bil to prvi neposredni stik z vojaki. Mnogim otrokom pomeni danes beseda vojak prijateljstvo. mnogi se .veselijo dne, ko bodo obiskali nove prijatelje.
Tudi naše najmlajše, naše cicibane vzga-jamo k samozaščiti. Morda se to sliši never-jetno, toda je resnično. Ko peljemo otroke na orientacijski sprehod, se navajajo orientacije v zunanjem prostoru, ko otroke vadimo ci-ljanja z žogo, pridobivajo sposobnosti prece-njevanja razdalje, točnosti primerjanja iiv še kaj. Pri kolesarjenju jim razvijamo ravnotež-je, odpravljamo odpor pred hitrostjo, bistri-mo hitre reakcije. Otrok, ki zna plavati, je mnogo spretnejši, vzdržljivejši, ne boji se vo-de, zna premagovati naravno nevarnost. Otrok, ki zna smučati, drsati, obvlada zim-sko oviro, ki jo predstavljajo spremembe v naravi. Kolektivne gibalne in tekmovalne igre . navajajo otroka boriti se za skupne cilje, s svojim trudom prispevati k skupnemu uspe-hu. Še in še bi lahko naštevala.
Pomembno je, da vemo, da bo današnji vojak-ciciban jntri vojak-branilcc, da sta vr-tec, šola in vojašnica eno, da smo zvozda, če-lada, vojak in mi prijatelji.
Zmaga Glogovac