JUBILEJ DR. OTONA BERKOPCA
NOVE ZVEZDE NAD TRIGLAVOM*
Zavrtelo se je desetletje, odkar je bila na straneh našega glasila predstavljena z delom izpolnjena življenjska pot Otona Berkopca (6. 12. 1906). Primaknilo se je torej nadaljnjih deset Berkopčevih let, vezanih na Ljubljano in prepletenih verjetno s hrepenenjem po češkem glavnem mestu in prijateljih, s katerimi se je v ustvarjalnem dialogu in delovni vnemi srečeval skoraj pol stoletja. To so leta - take so pač kolesnice tega sveta - ko za vedno odhajajo najbhžji: Otonu Berkopcu sta umrla prijatelja: v Ljubljani Božidar Borko (1896-1980) in v Pragi Vilem Zavada (1905-1982). V tem življenjskem obdobju se žive niti vračajo k začetkom, k najožjim članom družine; človek se spet odene v lupino in zavaruje z vezmi sorodnega gnezda.
In vendar so tudi osemdeseta leta Berkopčevega življenja izpolnjena z delom. V Sloveniji je nadaljeval s poslanstvom, s kakršnim je bilo njegovo življenje obeleženo na Češkem: prevajal je slovensko poezijo v češki jezik skupaj s svojima prijateljema iz Prage, in to ne glede na pritiske bolezni, ki se je že začela oglašati in ga danes noče izpustiti iz svojega objema.
Antologija sodobne slovenske lirike Nove zvezde nad Triglavom (1983) je najbrž začela nastajati spomladi 1979, ko je Berkopca v Ljubljani obiskal meseca maja pesnik Vilem Zavada, ki je eno od velikih imen češke književnosti in znan prevajalec tuje poezije. Vilem Zavada velja za predstavnika tako imenovane vmesne generacije, ki je svojo pesniško pot izpeljala med dvema vidnima tokovoma češke poezije med vojnama - v ravnotežju med poetizmom in proletarsko poezijo. Pesmi Vilema Zavade so pognale globoko iz čeških kulturnih tal in so hkrati zaznamovane s podobami obrobne pokrajine na vzhodu in njenega glavnega mesta Ostrave, blizu katere je bil pesnik rojen. Razlage slovenskih pesmi, ki jih je pripravljal Oton Berkopec, je znal Vilem Zavada tako prepesniti v svojo govorico, da je češkemu ušesu prijetna in dobro de.
Berkopčevo sodelovanje z Vilemom Zavado je bilo v pesniškem prevajanju že izpričano: pri presojanju posamičnih pesmi Franceta Prešerna in Otona Župančiča ter poezije Srečka Kosovela, ki je v knjižni izdaji priljubljene češke edicije izšla leta 1974 (Vmalem plašču besed), Pri nastajanju češke antologije sodobne slovenske poezije je bila poleg Berkopca in Zavade udeležena tudi pesnica Jarmila Urbänkovä (roj. 1911) in jo prav tako že najdemo prej med Berkopčevimi sodelavci na Češkem (v pričujoči antologiji so vsi prevodi uvrščenih Minattijevih pesmi njeni). In treba je pri češkem izboru slovenske lirike omeniti še ilustratorja Vaclava Blaho, ki je kot prvi bralec podoživel vsebino knjige in ji dal mično podobo. Na zadnji strani publikacije, ki je izšla pri znani praški založbi Odeon, je še informacija, da je podatke o slovenskih pesnikih oskrbel Oton Berkopec, spremno besedo h knjigi pa napisal Vilem Zavada.
Predstavitev slovenske poezije v češkem jeziku je interpretacija dvojne vrste (ugotovitev velja seveda za vse prevedene antologije): določena je s poustvarjalnimi zmožnostmi prevajalcev na eni strani in s stališčnostjo prirediteljev antologije na drugi - z njihovim iz-
¦ Nove hvezdy nad Triglavem - Vybor se sočasne slovinske poezie; vydal Odeon, nakladatelstvi krasne literatury a umeni, Praha 1983
142
biranjem med predstavniki slovenskega pesništva po drugi svetovni vojni. Pri uvrščenih avtorjih gre za ponovno izbiranje na skah pesnikovih čustev, stanj in razmišljanj.
Pri antologijskem izboru štirinajstih slovenskih pesnikov sta Berkopec in Zavada deloma upoštevala generacijski vidik: poleg Mateja Bora in Jožeta Udovica so v antologijo uvrščeni pesniki rojeni v dvajsetih in tridesetih letih. Pri določitvi spodnje starostne meje je med približno enako starimi avtorji (Svetlana Makarovič, Ervin Fritz, Tone Kuntner) izpuščeno ime Tomaž Šalamun. Pri izbiranju sta Berkopec in Zavada izhajala iz humani-tetnega principa poezije, ki je po Zavadovem gledanju etično prerajajoča in očiščevalna sila z vsemi razponi človeške duše. Šalamunsko poigravanje s poezijo in jezikom verjetno ni šlo v doživljajski svet Berkopca in Zavade, kajti besede nista jemala prelahko. Ob Ša-lamunovi poeziji se hkrati zbudi spoznanje, da so nekatera literarna dela težko prenosljiva v drugo kulturo, kljub temu da so nepogrešljivi del domače tradicije.
Kakor že je med prijatelji, bo verjetno tudi v njunem sodelovanju obveljala skušnja enega od obeh. Zavada »ima najraje take pesmi, ki so razvite v posamičnostih in v celoti. Samoumevnost je znak najvišje umetnosti.« Oznako »samoumeven« je zapisal v češki ese-jistiki F. X. Salda pri merjenju Nerudove umetnosti (v poeziji Jana Nerude se je oplajal tudi zreli Zavada). Morebiti je z izrazom »samoumevnost« poimenovana meja med pravo umetnostjo in tistim, kar literatura ni. V luči klasičnih meril sta Zavada in Berkopec »samoumevno« sestavljala antologijo slovenske poezije in spravila vanjo raznolike pesniške značaje: s poudarjenim intelektom (Dane Zaje, Lojze Krakar) in sanjskim svetom (Jože Udovič), s fantazijo (Gregor Strniša) in pristnim čustvovanjem (Ivan Minatti, Tone Pavček). Iskala sta »spodnje vrelce« poezije, ki bodo morda enaki onim na češki strani, le da v drugačni pesniški govorici. Ali pa sta morda prisluhnila tistim strunam slovenske lirike, ki bi dale ime življenjskemu občutju njiju obeh, Berkopca in Zavade. Nekatere pesmi v njuni antologiji so blizu zavadovskemu nasprotju med tehnizacijo velemesta (Matej Bor, Kajetan Kovic) in prvinskim podeželjem (Tone Kuntner). V zbirki slovenske poezije so tudi pesniška stanja, ki so zgoščena v zadnjih Zavadovih pesmih (v zbirki Življenje, hvala ti - 1977): gre za pritrjevanje življenjskemu bivanju, kakršnokoli že je (Ciril Zlobec, Saša Vegri, Svetlana Makarovič, Ervin Fritz) in za odslikavanje konkretnih podob časa (poezija Janeza Menarta).
Antologija slovenske lirike Nove zvezde nad Triglavom je predvsem želja po nadaljevanju in zgodovinski kontinuiteti: navezuje na 150 let oddaljene Prešernove pesmi v prevodu F. L. Čelakovskega in hkrati na Berkopčevo predvojno prevajanje, na antologijo Zvezde nadTriglavom (izšla 1940 in 1946), pri kateri je bil sodelavec pri prevajanju v češčino Josef Hora (1891-1945) in vrsta drugih čeških pesnikov. Oton Berkopec je misel prijatelja Josefa Hore o vlogi poezije, s katero »si sorodni narodi podajajo roke in spoznavajo v njej svojo bližino«, želel podaljšati v današnji čas. Ne nazadnje nam antologija Nove zvezde nad Triglavom s svojim večpomenskim naslovom potrjuje upanje v nadaljnje zbliževanje obeh narodov, ki je ponavadi stik ustvarjalnih posameznikov. Na kulturni meji dveh narodov razdalja med individualnim in splošnim obstane v eni točki, ko se posameznik izenači s celim narodom.
Dr. Otonu Berkopcu želimo ob njegovem osemdesetem rojstnem dnevu vse dobro in lepo in izrekamo resnico, da je znal plodno živeti in bogatiti tudi druge.
Albinca Lipovec
Filozofska fakulteta v Ljubljani
143