Političen list za slovenski národ.
P» pošti prejeman veljil: Za celo leto predplačan 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta
4 gld.. za en mesec 1 eld. 40 kr. V administraciji prejeman veljil: Za celo leto 13 gl., za pol leta 6 gl. 50 kr za četrt leta 3 gl. 30 kr., za en mesee 1 gl. 10 kr. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gl. 20 kr. vec na leto. — Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedicija, Semeniške ulice št. 2.
Naznanila (inserati) se sprejemajo in velja tristopna petit-vrsta: 8 kr., če so tiska enkrat: 12 kr., če se tiska dvakrat; 15 kr.. če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cena primemo zmanjša. Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. Vredništvo je v Semeniški ulici h. št. 2. Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob ' ,6. uri popoludne.
191.
V Ljubljani, v ponedeljek 24. avgusta 1885.
Letnilt XIII.
K ro mer i ž.
Danes popoludne ob 3. uri klanjala se je čeho-slovanska zemlja svojemu vladarju cesarju Francu .Jožefu, njegovi zaročnici, cesarici Elizabeti, in cesar-jeviču Rudolfu v vsem svojem lesku in bliščobi. Kar ima Moravska krasnega, dragocenega in veličastnega, vse je položila k nogam svojega vladarja, čegar ro-dovini je bila vedno zvest zaščit tako v dnevih sreče, kakor tudi v onih tuge in žalosti. Ob treh popoludne sprevodih so v nezaslišanem navdušenji ljubljenega vladarja v nadškofijsko letensko palačo, kjer je prostora pripravljenega za sto in petdesetih odličnjakov iz najvišjih cesarskih krogov avstrijskih in ruskih. Kromeriž izvršuje že v drugič jako pomenljivo nalogo v Avstrijski zgodovini. V viharnih dneh leta 1848, ko je na Dunaji bruhnil plamen revolucije, odprl je Kromeriž gostoljubne svoje vrata cesarju Ferdinandu, okoli kterega se je 15. novembra zbral državni zbor, ki je 2. decembra 1848, po odpovedi cesarja Ferdinanda, tedanjega nadvojvodo Franc Jožefa po želji njegovega očeta nadvojvode Franca Karola oklical za cesarja. Zgodovina Kro-meriža razteza se pa tudi še mnogo let nazaj v šestnajsto stoletje, kedar so tjekaj zahajali poljski kralji. Tako je prišel leta 1515 kralj Žiga in leta 1523 kralj Ludovik, ktera oba je prav po kraljevo sprejel tedanji škof Stanko Thurzo. Dvesto let pozneje, leta 1748 obiskala je Kromeriž avstrijska cesarica Marija Terezija s svojim soprogom cesarjem Francom na ogled ruskih pomočnih čet, ki so bile po liani razstavljene. In že zopet pripelje nam božja previdnost Ruse v plodonosno liano toda z razločkom, da niso priprosti kozaki, čegar konji bi Moravo pili pod Kromerižem, temveč cesar sam in cesarski dvor z obilnim spremstvom pripeljal se bode jutri t. j. v torek opoludne v starodavni zgodovinsko pomenljivi Kromeriž.
Dva cesarska dvora lesketala se bota dva dni v veliki rezidenci olomuškega nadškofa kardinala Fiirstenberga. Dve državi, sicer tudi v navadnem življenji dobri sosedi, utrdili bote iz novega že obstoječe več letno prijateljstvo, ktero je skoraj da celi ostali Evropi kos, in to temveč, ker jima je tretja v zvezi Nemčija. Oe tudi se le-ta menda ne bo osobno vdelcžila cesarskega shoda v Kromeriži, vsaj telegrat do sedaj o tem molči, bode vendar tudi ona rado-voljno pripoznala, kar bote Avstrija in Rusija v Kromeriži sklenili glede ohranenja javnega miru v Evropi, dokler je namreč taisto pod splošnimi običaji mogoče in glede postopanja ob času, kedar bi šinila žarna iskra v nastavljen sod smodnika, nad kterim še sedaj angelj miru svoje peruti razprostira.
Avstrija se sme pač srečna imenovati, da ima takega zunanjega ministra kakoršen je sedanji grof Kalnoky, kteremu so razmere na Ruskem znane, kakor ne kmalo kteremu. Od kar je on naš zunanji minister, jela seje mržnja poprej med obema državama obstoječa, umikati najprej nekaki vgodni strp-ljivosti, iz ktere se je pozneje prijateljstvo porodilo. Prijateljstvo med Rusijo in Avstrijo je bilo za poslednjo vedno koristno, da o potrebi molčimo. Obe zvezani po prijateljstvu vgnali ste Napoleona v kozji rog; Avstrija je z rusko pomočjo leta 1849 vkrotila razjarjeno Madjare in Bog ve, kaj bi še bilo in koliko časa bila bi še trajala vojska omenjenega leta ko bi ne bilo Kozaki poogerskih planinah in planjavah pasli svojih konj. Ko so pa pozneje zaslepljeni državniki prišli
pri nas na krmilo in so Rusiji z nehvaležnostjo po-račali, kar je ona na podlagi prijateljstva storila za Avstrijo, maščevala se je krivica storjena severni državi britko nad nami. Doživeli smo leto 1859 in ž njim zgubljene bitke na Laškem in leto 1860 na Nemškem. Združeni z Rusi bi znabiti ne bili učakali niti jednega niti druzega.
Avstrija brez ruskega prijateljstva na Balkanu niti koraka ne more napraviti, da bi se ne vnela velika ovropejska krvava vojska. Ob njenem prijateljstvu ji je pot do egejskega morja odprta, ne da bi se pri tem bilo kaj hudega bati. Oiers je to že davno sprevidel in ker ima glede Balkana Rusija iste težnje kakor Avstrija, le da še v nekoliko višji kajti Rusijo proti jugu na iztočni balkanski
meri,
strani že staro izročilo sili, skrbela bode sama, da si dobro prijateljstvo z Avstrijo ohrani. Ni še čas, ne za jedno in ne za drugo državo, da bi se jeli pomikati proti egejskemu morju in proti Bosporu, in morda tudi ne bo še tako kmalo prišel, če ga ne bo Turčija sama pospešila. Da se pa to ne zgodi, mora ravno poslednja drugače postopati s kristjani, naseljenimi po stari Srbiji, Albaniji in Macedoniji, kakor postopa sedaj ž njimi. Oe pa tega ne bo, potem pa skupno postopanje na Balkanu od strani Avstrije in Rusije ni več daleč, ker ne more biti, če nečete balkanskih držav grozni anarhiji prepustiti. Vsaj mlada Srbija nima še tistega kvasu v sebi, ki bi jo raztegnil do nekdanjih mej silnega Dušanovega cesarstva. Sile, ki jo sedaj razprostreti želo, so vse še predivje, kakor so one v mladem vinu, ki bi sod zamašen razgnale, da bi se razletel na kosce. Ce pa že Srbija nima tega kvasii, pa o druzih državah niti govora ni.
Kdo drugi toraj, kakor Avstrija na zapadnem in Rusija po iztočnem Balkanu delal bo red v kaosu, ki je v najnovejšem času vedno veči tam doli? Pospeševali ga bodo pa po možnosti tudi še Angleži, ki so ravno svojega posebnega poslanca v Carigrad poslali, da bi Turčijo za egiptovske homatije pridobili. Ko se pa Turčija v Egiptu zaplete, potem bo pa gorje balkanskim Slovanom kristjanom, kajti paše in Arnavti jim bodo še jeremena iz kože rezali. Da pa tega kristjani ne bodo trpeli, razume se pač samo po sebi. Dvignili se bodo. Za ta trenotek treba si je pa večkrat seči v roke ined prijatelji. To ste storili Avstrija in Rusija vlani v Skiernjevicah, to bote ponovili letos v Kromeriži. Nečemo trditi, da se bo vse tako zgodilo od pike do pike, vendar tak je položaj današnjih političnih iu dejanskih razmer v Evropi. Kaj pa bo v Aziji, za to se Avstrija ne bo ravno mnogo več brigala, kakor kolikor bo vsled kake angleške mobilizacije na morji danes ali jutri evropski mir v nevarnosti. In tudi za ta slučaj ponovilo in vtrdilo se bode prijateljstvo med nami in Rusi, po Kroineriškem cesarskem shodu.
O d m e v i.
IV.
Ni prav, da bi nejevoljni bili nad božjimi ua-redbami, to vem; ali vendar si ne morem v svoji nespameti kaj, da bi ne želel včasih videti kako božjo stvar drugačno, kakor je. Zlasti človek mi ne dopade, oni človek, ki se Bogu upira in svojega stvarnika žali. Ko bi meni dano bilo, človeško naravo prenarediti, ne vem ali bi se mogel ustavljati skušnjavi, da bi jej vzel prosto voljo. S prosto voljo
človek greši; ako bije pa ne imel, bi ne bilo greha in človek bi moral spolnovati božjo voljo, kakor je spolnujejo vsa druga bitja, razun človeka. Ako pomislim, kako ljudje Boga žalijo, bi rekel, da je vendar nekoliko preveč pripuščeno tej prosti volji. Pomislimo le, kolik razloček je med človekom, kteremu je duša neumrjoča in človekom, ki o neumr-jočnosti neče ničesa vedeti. Ta dva sta si tako ne-podobna, kakor dva jetnika, izmed kterih je jeden obsojen za nekaj dni, drugi za celo življenje. Še več: oni, ki priproznava neumrjočnost je popolnoma drug človek, kakor oni, ki jo taji. Eno pa mora biti resnično, oboje ne in vendar ljudje oboje za resnično imajo; kriva tega je prosta volja. Ali bi ne bilo bolje, da bi ljudje v tem spoznanji, kaj da bo po smrti, ne bili prosti, ampak da bi moral vsak po naravi spoznati in pripoznati resnico? Kajti če je res, da je duša neumrjoča, da bode še živela, ločivši se od telesa: potem so oni, ki tega ne spoznavajo ali hudobneži, ki zaslužijo hudo kazen, ali so pa bedasi, zmešanega uma. Kdor bi mislil ali si domišljeval, da je konj ali osel, takega bi gnali v norišnico; tam je veliko takih ljudi, ki mislijo, da so živali. Kdor pa misli, da ima živalsko dušo, n. pr. dušo gorilovo ali pa šimpanzovo — tak pa sme mirno hoditi med drugimi ljudmi. Ali ne mislijo materijalisti v resnici, da imajo živalske duše? Saj med njimi in opicami ni bistvenega razločka. Kdor bere Vogt-ove spise, bo videl, da smo — ne ljudje — ampak opice. Človek je samo posebna vrsta opic, kakor je n. pr. lični pudel neka vrsta psov. Seveda pudel, kadar ima lepo jopico, zlat zavratnik, svojega — človeškega — strežaja, kadar je z gospodo pri isti mizi, ko sme oblizati svojega nežnega gojitelja in dobi |ce!o nemalo poljubov od njega: tedaj pudel neče vedeti, da je pasjega rodu. Ravno tako tudi človek pozabi rad, da je opičnega rodu, ker mu je natora dala nekaj darov več, kakor sestricam opicam. — Tako mislijo nekteri modri ljudje dandanes, ki so sicer zreli ali za norišnico ali pa za kaznilnico, ki pa smejo svobodno tudi drugim ljudem motiti pamet; imenujemo jih materijaliste, ker oni marajo samo za materijo ali grudo; za dušo, duha in kar je nadčutnega, ne maraje. Oni ne marajo imeti duše, ne marajo biti neumrjoči, ne marajo, da bi Bog bil in pravijo, da ga ni. In res so Boga tudi že odstavili, dušo so, kakor sem že rekel, iz človeške spremenili v živalsko iu po smrti se njih živalska duša razkadi, kakor dim.
Da imajo materijalisti res živalske duše, tega ne vedo samo oni, ampak tudi mi. Oni na pr. pravijo, da zakonske zveze ne smo biti. Kader se dvema poljubi, prideta skupaj in sta skupaj, dokler hočeta; potem pa smeta iti narazen — kakor pri živalih. Največa sreča za človeka materijalista je: vživati, t. j. jesti, piti in s sladnostini se pojiti in tudi dolžnost človeku je vživati, kolikor največ more. Materijalisti pravijo, da je norost zatajevati se ali pa hudobija proti natori. Ali ne delajo po teh načelih — tudi živali, ki se zatajujejo, kedar jim gobec zavežeš? Materijalist ne časti Boga, ker ga ni. Kolikor do sedaj vem, ga živali tudi ne. Sicer pravimo: pasja vera! pa ta vera menda ni vera materijalistov, ali kali?
S tem mislim, da sem nekoliko označil ono vrsto ljudi, ki so udani teoretičnemu in tudi one, ki žijo praktičnemu m ater ij aliz m u, kteri je
škofom pomenljivo „znamenje časa", kajti med znamenji „stoji visoko na vrhu". Nič nisem pretiral govoreč o inaterijalizmu ampak govoril golo resnico. Pa resnica seveda je grozna iu ravno zato bi si skoro želeli, da bi Bog ne dopustil ljudem priti v take zmote in zabresti v take hudobije, da bi raje vzel jim prosto voljo. Toda — resnica je dovolj jasna za vsakega, kdor jo išče; Bog jo je zapisal z ueizbrisljivimi črkami v pamet in vest našo. Tedaj ni krivda Božja, ako zapremo oči, da luči resnice ne vidimo in zatisnemo ušesa, da njegovega glasu ne slišimo. Britko in žalostno pa je tako, da je res najbolje, ne premišljevati tega žalostnega znamenja, ki ga nam kažejo dandanašnji materijalisti.
V državnem življenji imamo politične stranke, ki se prepirajo včasih za prave malenkosti. Strank pa, ki bi se prepirale za največe blagre in draginje človekove, takih strank nimamo. Shodov imamo — učene iu neučene, — da se posvetujejo o društvenih, verskih, državnih, zdravstvenih zadevah. Shodov pa, ki bi to strašno bolezen človeškega rodu, m a ter i-jalizem, ustavili, nimamo. Za vse je sedanje človeštvo nemarno. Zato leze ono zmirom globočje; materija napreduje, duh je njen sužnik. Pa priti morajo časi, ko bo ta materijalizem krvavo kaznoval človeški rod in bo duh po hudih bojih in po groznem trpljenji zadobil svoje pravice. S takimi načeli, kakor: da le vživati in vedno le vživati je treba, in da to je naša največa sreča, s takimi načeli se mora človeška družba ujesti, mora ugonobiti sama sebe. Priti mora zgodovinski dokaz, djanski dokaz v kaki grozni katastrofi, po kterem se bode človeštvo prepričalo, da je tudi duh del našega bistva in da je treba živeti tudi po duhu, ne samo po telesu.
Politični pregled.
V Ljubljani, 24. avgusta.
Notranje dežele.
Lienbaeher se ni še vtrudil v svoji „Salzburger Chronik" napravo katoliškega kluba zagovarjati in trdi, da bi tak klub nikakor ne bil Slovanom sovražen, že zarad tega ne, ker bi bil katoliški in konservativen ob enem. Je že prav! Lienbaeher je oboje in vendar je lansko leto strupeni svoj žole nad Slovani izlival potegovajoč se za nemški državni jezik. Slovani tistega Lienbacherja ne bodo nikdar pozabili in mu ravno vsled tega ne morejo verjeti, naj mož še tako zagotovlja, da noče Slovanom z napravo katoliškega kluba do živega. Nič bi ne rekli, če bi ta klub vzel v roke Pater Greuter, mož, ki vse svoje korake in besede vravnava po svojem prepričanji, ktero opira na: „dajte vsakemu svoje in v Avstriji bo takoj mir". To je mož, ki mu človek takoj zaupa, da ga je le pet minut poslušal. Lienbacherja se pa bojimo, da vsem po pravici povemo. Lansko leto je mož nekoliko odmaknil krinko, kedar bi imel pa svoj lasten klub, s kterim bi sedanji desnici posebno v slovanskih zadevah lahko nagajal, kolikor bi se mu ljubilo, tedaj bi nam pa vse svoje nemške zobe pokazal.
Na vsakem vretenu ob svojem času nitka poteče in tudi c. k. privilegirani severni železnici se je tako zgodilo.'Od sedaj nadalje, če se ji bo sploh še ljubilo pred svojo firmo : „cesar Ferdinandova" še kak pridevek postavljati, se ta ne bo več glasil „c. kr. priviligirana", temveč k večem „koncesijonirana" ! Cesar Ferdinandova severna železnica morala je vkloniti močni svoj tilnik pod jarm državnega vrhovnega gospodarstva. Od slej nadalje bo konec velikih tarif ondi in konec še marsikakih drugih predpravic, ki so ljudi molzle, delničarjem severne železnice pa mošnjice redile, da so jim kar zlate verižice iz njih rastle! Država in sicer ravno tisto ministerstvo grofa Taaffeja določevalo ji bo odslej na dalje tarife na podlagi pogodbe, ki se je letos v državnem zboru obravnavala in sedaj popolnoma dognala, o kterem so mogočneži severne železnice pred šestimi leti izrekli, da se ž njim ne pogajajo, ker jim je — prepiškavo. Pogajali se res niso ž njim, toda ubogati ga morajo sedaj, ker vlada tako hoče. Od tega bo imela davčna vreča na leto malenkost čistih 12 milijonov dobička, ktere bo od sle na dalje severna železnica v državne blagajnice plačevala, do sedaj so jih pa njeni delničarji med seboj razdelili. Konec je monopola in konec židovskega kraljevimja, pravičnost napravila si je tudi tukaj pot! Odslej nadalje je do podržavljenja le še ugodnega časa počakati treba in severna železnica cepnila bo državi zreli hruški podobna v naročje sama od sebe!
O današnjem šolstvu prihajajo tudi iz Moravč še vedno pogosto tožbe, da ni tako, kakoršnega so se ondi Cehoslovani pod sedanjo vlado nadjali. Šole so večinoma nemške in je vrh tega med nevednim ljudstvom še popolnoma napačna misel raz-
tresena, da so nemške šole veliko bolje nego češke. Vsled tega se prigodi mnogokrat, da je v jednem mestu nemška šola do vrha natlačena, češka pa skoraj praznastoji. Ce pogledamo otroke, vidimo da so skoraj sami mladi Čehi, ki skoraj nič, ali pa prav malo nemški umejo. Učitelj, sam hud germanizator si pomaga, kakor vé in zna. Če ne gré z nemškim predavanjem, se pa na češko kljuse spravi in — šajtrga teče naprej. Koliko je pa tak poduk vreden, si vsak lahko na prste izračuni. Nekako tako bode v bodočnosti pri nas. Naš narod je še vedno tako zabit, da pravi: „Da se bo fant prej nemški naučil, ga bom pa v nemško šolo zapisal", ne pomisli pa, da se bo ondi slovensko dete nemškega predavanja nevešče, toliko naučilo, kolikor teliček na paši.
llusini se bodo v deželnem zboru tudi še letos imeli boriti za vpeljavo svojega narodnega jezika v ljudske in srednje šole po Gališkem. Zahtevali bodo osnovo paralelk povsod, kjer je za jeden razred vsaj 25 učencev rusinske narodnosti. Poljaki jim mislijo to dovoliti le glede ljudskih šol. Po srednjih šolah pa se jim taka vpeljava ne zdi umestna, pač pa pravijo, da nimajo prav nič zoper to, če se Rusnjakom ustanovi cela višja gimnazija z rusinskim podučnim jezikom v Premyslu, kjer je največ rusinskih dijakov.
Vnanje države.
Anglež Drummond Wolf, bo Turčiji srce in obist preiskaval, da bi zvedel koliko in za ktero ceno da bi bila taista pri volji svojo papirnato vrhovno oblast v dejanji pokazati in z Angleži vred pokvarjeno gospodarstvo in vničevanje Egipta nadaljevati. Angleži so se sami že naveličali ubogo deželo Faraonov odirati, ali pa jo več ne morejo, za to bi jo radi Turkom izročili, češ, sedaj pa še vi pokažite svojo umetnost! Ali more hrom hromega nositi? Turčija naj bi poprej dornii pokazala, da zrni vre-jevati državne finance potem še le upa naj si v Egiptu zmedeno štreno v roke vzeti. Če Angleži sami niso nič opravili, temmanj nadjati se je, da bi s Turki v tovaršiji, kaj opravili, ktere nadzorovati mislijo, če se bodo namreč Turki nadzorovati dali! Wolf bo sicer sultana za pravo žilico potipal pri-jemši ga pri njegovi papirnati vrhovni oblasti, vprašanje je pa pri vsem tem, če se mu Turčin v diplo-matiji gladek kakor riba ne bo tako zmuznil, da bo Anglež mislil, da ga za glavo drži, pa mu še rep ne bo ostal v roki. Konečno mu znâ pa sultan tudi marsikaj ali pa še celo vse obljubiti, kajti tudi v Carigradu dobro vedo, da obljubiti in mož-beseda biti, je preveč.
Že zadnjič smo pisali o španjsleih zahtevali po lastnini Karolinških otokov in smo omenili, da jih izvajajo še iz tistih časov, ko jih je Kolomb učil, kako se jajce na ost postavlja, da stoji. Sedaj oglasila se je slično tudi „Die Post". Ona pravi: „Karolinški otoki niso v dejanski posesti _ Spanjcev, vendar pa Španjolci mislijo, da imajo nekaj pravic do njih zarad soseščine svojih pravih naselbin na Filipinah in Marijanah; dalje, ker so veliko teh otokov našli španjski mornarji in si je španjska vlada mnogokrat prizadevala z raznimi rni-sijoni imenovane otoke pokristjaniti, toda vselej brez kakega vidnega vspeha. Od teh trditev je nekaj resničnih n. pr. poslednja. Kar se pa tiče najdbe velikih Karolinov, se mora taista Amerikancem na račun pripisati. Toraj bi tudi edino le Amerika edina pravico imela Nemcem Karoline posedšim ugovarjati. Sicer je pa ta nemška pridobitev, če se taista sploh tako imenovati sme, tako malostna v političnem pomenu, da bi je niti ne omenjali ne, če bi ravno Nemci ne bili, ki so si jo prisvojili. Ali Nemci so že od nekdaj navajeni z malim zadovoljevati se, ktero potem po možnosti raztegnejo. Le sedanje nemško cesarstvo poglejte, pa bodete videli, da je res. V 15. stoletji od vse današnje nemške, oziroma pruske slave ni bilo druzega nego volilna kneževina Braniborska in danes — nemško cesarstvo, ki ima skoraj 45 milijonov prebivalcev. Nemci se povsod ravnajo po svojem : „wer das kleine nicht ehrt, ist des Grossen nicht werth". Če tudi je majhen in neznaten začetek, utegne vendar le on kvas postati velikemu nemškemu gibanju v tihem morji, posebno če bi ta pridobitev Amerikancem ne bila všeč. Za te bi se Nemci pač več brigali, kakor pa za Španjole.
Izvirni dopisi.
Iz Boh. Bistrice, 23. avg. (Trije slavnostni dnevi v Bohinju od 14. do 17. avgusta.) Prinesel je sicer že „Slovenec" popis Bohinsko-Bistriških slovesnost, a več oči več vidi, menda čč. čitatelji ne bodo zamerili, če še nekoliko dostavimo. Po velikem mnogoletnem trudu in nedopovedljivem trpljenji došla je letos Bohinjcem sreča, da posvečeno imajo prelepo cerkev sv. Nikolaja na Bistrici. Česar se nekteri celo niso nadejali, storili so jim premil. knez in viadika Jakob. Dospeli so z dvornim kaplanom č. g. J. Šiško v petek v Lesce, kjer so jih sprojeli g. dekan J. Razboršek, ter med slovesnim zvonjenjem in streljanjem z Grada
in na otoku spremili do Bohinjske Bele, kamor sta naproti jim prišla Bohinjska župnika gg. J. Mesar in M. Z ar ni k. Tii se podajo najprej v cerkev in po prejetem blagoslovu s presv. R. T. v farovž, kjer so domači župnik g. Št. Gnezda nekoliko pogosto-vali čestito družbo, v kteri sta bila tudi gg. profesorja J. Stiglic iz Zagreba in Fr. Križnar iz Ljubljane. Po primernem obedu se pripeljejo na No-menj in tii jih naznani krepki strel, na Lepence, kjer jih sprejame dvanajst moških konjikov v narodni obleki s peri in zastavicami ter jahajo pred njimi do Bitenj, in tukaj se jim pokloni občinski zastop z županom na čelu in s požaruo stražo in v tem spremstvu dospó do velikega slavoloka pred Bistrico med veličastnim streljanjem in prijetnim zvonjenjem. Tii stopijo vsi z vozov in knezoškof najprej pohvalijo vrle jezdice, kteri so se v vrsti lepo ustavili ob cesti, kar je vsem jako dopadlo in vso svečanost dokaj povzdignilo.
Pri slavoloku pričakujejo trije duhovni v koret-ljih gg. domači kaplan J. Golmajer, prof. Josip Marn in dr. J. Svetina, šolska deca z zelenimi vejicami v rokah, pod vodstvom marljive učiteljice g. Fr. Šmitik in veliko ljudstva. Po poklonu ogovori mil. knezoškofa šolska deklica L. Sodija in izročivši jim ličen šopek iz samih planinek (Edelweiss) poklekne z drugimi vred; nato viši pastir vse prijazno pozdravijo, blagoslovijo, in sprevod pomika se po olepšanih ulicah med klečečo množico proti cerkvi, kjer jih obredno počastijo Bistriški župnik, spremijo
v	novo cerkev do velikega altarja, kjer nekoliko pomolijo ter se podajo v farovž. Svetinje mučencev ss. Fortunata, Mansvete in Abuudija se postavijo med goreče sveče v šotoru pred cerkvijo, in po kratkem oddihljeju gredo mil. knezoškof s stavbenim mojstrom g. Faleschinijem v cerkev, ter jo po vseh prostorih do dobrega ogledajo. Potem omolijo in odpojó duhovni jutranjice in hvalnice ss. mučencev v šotoru, pred kterim domači pevci popevajo svete pesni dolgo v noč, drugi ljudje pobožno molijo in stražijo svetinje do ranega jutra, kedar se prično v šotoru sv. maše.
Praznik vnebovzetja Device Marije in Bohinjcem posvečevali je nove cerkve naznanjalo je zjutraj zgodej soglasno streljanje in zvoujenje. Tri sv. maše obhajale so se na Bitnjah, kjer so hranili se tudi sv. zakramenti, šest služilo se jih je v šotoru pred svetinjami, in po dovršenem posvečenji darovali so mil. knezoškof še veliko pontifikalno mašo s 14 pričujočimi mašniki. Pričelo se je sv. opravilo v veliko Gospodnico ob 8. uri zjutraj in sklenilo ob dveh popoludne. Obredi cerkvenega posvečevanja so sicer veličastni in silno pomenljivi, a tudi zeló dolgi in utrudljivi. Vendar stopijo po opravljenem posvečenji sami viši pastir na prižnico, ter v daljšem Iju-beznjivem govoru kažejo obilno zbranim vernikom na pr. :
Danes obhajamo god vnebovzetja preblažene Device Marije. Bila je ona pravi tempelj Božji. Tudi
vi	ste sozidali Bogu tempelj — lepo cerkev. Komú gré hvala? Najprej Bogu, ki dal vam je dobro misel, da ste se lotili velikega dela. Potem vašemu č. g. župniku, da so se srčno poprijeli in po tolikih nadlogah stanovitno delali do konca. Naposled vam, ki ste neutrudno sodelovali in jih podpirali. Dovršite z zedinjenimi močmi, česar še manjka pri vnanjem, zemeljskem tempeljnu. A zidajte tudi duhovni tempelj, kteremu temelj je sv. vera. Pri sv. krstu človek postane tempelj Božji, pri sv. birmi se potrdi z darovi sv. Duha. Cerkev je hiša Božja, kjer prejemamo potrebne milosti, je hiša molitve, v upanji raste duhovni tempelj, po ljubezni do Boga in do bližnjega se dovršuje v svetem krščanskem življenji. V ta namen sodelujte z milostmi, ki vam jih daje Bog, da bode cerkev vam tudi vrata nebeška. In to srečo želim vam in vašemu č. g. župniku — tukaj časno iu tamkaj večno.
Z ozirom na velike potrebe, v kterih je cerkev še vedno, dovolili so o tej priliki celó ljudsko darovanje. Pri tem opravilu je bil pričujoč tudi svetli knez E. Windischgriitz, kteri je pa pred skupnim obedom odpeljal se s svojim domačim kapela no m na Koroško. —Pri slavnostnem obedu glasile so se razne zdravice; omenim naj le dveh poglavitnih in to g. župnika J. Mesarja, kteri jo ta dan obhajal zasluženo radosti, na prevzvišenega duhovnega pastirja, češ, v zgodovino naše cerkve so vpleteni trije škofje. Jernej, ki so z dobrohotnimi opomini zidanje dovolili, Krizostom, kteri so po znani nesreči vso škofijo k darovanji nam na korist povabili, in Jakob, kteri ste jo danes posvetili, kar
ste o tej priliki videli in slišali, ali še boste, mlaji, zastave, zvonjenje, streljanje, popevanje, kresovi, svečave, slavo- in živio-klici — vso vse je dokaz velikega veselja, ktero nas o cerkvi in o vaši navzočnosti s hvaležnostjo navdaja, v kteri kličemo: Bog ohrani nam preljubljenega, premilostnega knezoškofa mnoga mnoga leta! — Premil. gosp. vladika so vsi veseli in ginjeni odgovorili na to v smislu svojega duhovnega govora v cerkvi, da zahvaljujejo se predobremu g. župniku, ter njemu in vsem faranom želijo, naj vživajo mnogo let, kar so si v sveti namen postavili, in naj dosežejo po časni tudi večno srečo
—	plačilo zasluženo v nebesih.
Po obedu imeli so g. dekan z asistenco pete litanije vpričo premil. g. knezoškofa in nato je bil sprehod na prosto in to na Bitnje, kjer je velika poddružnica v nekterih starinskih ostankih jako zanimala višega pastirja. Med večerjo začuje se šumenje pred farovžem, in kaj je bilo? Do 130 mla-denčev in moških z lampijoni, 32 brambovcev pa 20 pevcev s svečami in 7 godcev prikoraka, ter po-pevajo po že priobčenem vsporedu; gostje z prevzv. svečeuikom poslušajo radostni pri oknih strmeč, da je kaj takega mogoče, kaj še, da je resnično v Bohinju. Mej petjem šinejo knezoškof k pevcem, kterim voditelj je bil g. Bernard, jih veseli pohvalijo in
—	kar je bilo ginljivo, na njih prošnjo klečeče v divni tihoti blagoslovijo. Po slovesni ne predolgi tej čestitki, med ktero je bila vsa vas lepo razsvitljena, je gorelo po hribih in gorah do 40 kresov, so blizo cerkve kviško dvigale se umetne rakete, in je z bengaličnim ognjem v raznih barvah pogostoma raz-svitljevana bila nova velika cerkev, s posebno svečavo v zvoniku, koračila je vsa omenjena družba po vasi in na to narazen — domii, ter je nastala hvalevredna tihota, ki je vladala celo noč v dokaz, da Bistričani dobro vedo, kako se imajo vršiti duhovske in cerkvene veselice.
V nedeljo zgodaj naznanja spet veličastno streljanje in zvonjenje, da se ima obhajati druga slovesnost v novi cerkvi na Bistrici, to je sveto birmovanje. Služila se je sveta maša na Bitnjah, šest pa se jih je obhajalo na Bistrici pred škofovo, ki se je pričeti imela ob devetih. Od vseh strani so prihajali botri in botre s svojimi birmanci, in ko so v sprevodu po cerkvenih obredih vpeljali škofa v cerkev, in opravili tiho sv. mašo, med ktero so lepo peli na koru pevci Bohinjski, prikazali so se viši pastir na leči, ter so v krepki besedi dovršili svoj govor iz prejšnjega dneva o duhovnem tempeljnu na pr.:
Človek postane tempelj Božji pri sv. krstu. A v življenji proti mu mnogo sovražnikov od zunaj in od znotraj. Tedaj potrebuje pomoči, kreposti od zgoraj. D/i se mu v sv. birmi. Ali — kakor se zgodi pri zemeljskem tempeljnu, da se ponesreči, tako se poruši marsikomu tudi duhovni tempelj. In kaj je početi? Z nova zidati. Stori se to v zakramentu sv. pokore, in dovršujo se zedinjenje z Bogom v presv. obhajilu, utrjuje se po sv. maši, v drugih milostih, ktere so na pomoč človeku v nadlogah tega življenja. V ta namen iščite najpoprej božjega kraljestva in njegove pravice, in vse drugo vam bo dodjano itd.
Kakor prvi, tako je tudi drugi dan cerkev bila prenapolnjena, da je mnogo stalo jih še zunaj. Po pridigi bilo je birmovanje, samo v prostorni cerkvi, v lepo postavljenih vrstah, in birmanih je bilo 353 dečkov in deklic iz Bohinja pa iz nekterih bližnjih duhovni j. Litanije na Bistrici opravili so g. dr. J. Svetina z azistenco. Premil. knezoškof pa so po obedu, pri kterem se v zdravicah ni pozabilo presv. očeta Leona XIII. — po krstnem imenu — Joa-hima, ki so ta dan obhajali svoj god, niti presvetlega cesarja Franca Jožefa, ki so potem drugi dan imeli obhajati svoj rojstni god in so skazali so vzlasti dobrotnik nesrečnim Bohinjcem, v spremstvu nekterih gospodov, mej kterimi so bili poleg že imenovanih tudi preč. g. kanonik dr. Janez Kulavic, obiskali Srednjo Vas.
Tudi ta dolina je bila vsa v praznični opravi in povsod so med zvonjenjem in streljanjem ljudje na kolenih sprejemali prevzvišenega apostoljskega naslednika. Pod farno cerkvijo jih pričakujejo s šolsko mladino in s premnogim ljudstvom župnik g. M. Zamik v cerkveni obleki, peljejo slovesno v cerkev, kjer opravijo pred izpostavljenim presv. R. Telesom litanije in po blagoslovu pospremijo v sprevodu v farovž. Ljudje se razidejo, škof pa ogledajo farno poslopje z okolico, in pristojno pogostovani z vso družbo peljejo so po dolini daljo proti jezeru, iu ogledajo cerkev sv. Pavla, na stari fužini največo
ondotno sirarijo, pri jezeru cerkev sv. Janeza, ktera jih je jako zanimala po starinski svoji obliki in opravi. Posebno razveselilo je vse in vzlasti višega pastirja živahno narodno petje, s kterim so spremljevali jih po vaseh ljudje pred in za njimi gredoči.
Kedar se od jezera pripelje častita družba s knezoškofom, bila je Bistrica zopet mično razsvitljena. Tudi po drugih vaseh so poleg mladik, vencev, okrašenih znamenj, pomenljivih napisov gorele sveče po oknih o tej priliki.
Tretji dan — ponedeljek — nameri se vsa družba s preinilostnim knezoškofom k Savici. Služilo se je šest maš in ob šestih darovali so vladika presv. daritev, o kteri se je na koru čedno pelo. Z vozov poda se na Bohinjskem jezeru vsa družba v dve ladiji, kterih prvo lepo ozaljšano, krmita dva Bohinjska korenjaka v narodni opravi ter jo vodi gojzdarski nadzornik g. Goričnik, kteri knezoškofu in drugim razlaga marsiktero stvari. Milo je bilo poslušati zvonjenje iz cerkvico sv. Janeza in sv. Duha, veličastno pa streljanje na treh straneh, ter opazovati mogočno, tolikrat ponavljano odmevanje po skalnatih gorah. Pred družbo dospeli so presvetli knez prvi do Savice, koračili celo do slapa, pohiteli ob strani lahkih nog kakor srnjak tudi nadenj, in da niso imeli gotovega opravila drugi dan, obiskali bi bili še ta dan sedmera jezera nad Savico. Slastno pa je dišala vsej družbi poštena jedača in pijača, ktere so v obilnosti preskrbeli jej gostoljubni župnik Bistriški s Srenjskim župnikom vred. Tudi tu pri Savici se je glasila nektera zdravica, in svetovalo se je, naj se v spomin tega slavnega obis-kanja postavi ondi dostojno kamenito znamenjo; vsaj nikdo ne pomni, da bi kak knezoškof in to v du-hovenski opravi bil kedaj pri njej. Ranjki Celovški in sedanji Mariborski sta sicer bila pred nekterimi leti v Bohinju, ali po jezeru le do cerkve sv. Duha, ktero je tudi današnja družba ogledala. Med to potjo smo občudovali umetni iz železnega dratu napravljeni tir, po kterem se težki hlodi ali žaganci plazijo iz višave nad strmimi prepadi v nižavo in nazaj zopet do strmih višin. Kakor v tej stroki, tako se tudi v drugih razodeva velik napredek v Bohinju.
Le prenaglo je tekel čas, da po dovršenem tem radostnem potovanji in prijaznem pogostovanji na Bistrici poslovili so se preljubljeni viši pastir, kteri so obema gospodoma župnikoma, Srenjskemu in Bistriškomu, zahvaljevali za sprelepi sprejem in zatrjevali vsem Bohinjcem, da jim ostane v veselem spominju velika cerkev sv. Nikolaja, blago-slovjena v dan njihovega škofovskega posvečenja, prva, ktero so v škofiji Ljubljanski sami posvetili na veliko Gospodnico v Bohinju. O petih popoludne obiščejo v cerkvenem sprevodu presv. R. Telo, in nato jih spremita oba gospoda Bohinjska župnika z nekterimi drugimi duhovni do konca zadnje vasi — iz Nomenja — in hitri voz, kakor je „Slovenec" že povedal, srečno dovede preljubljenega višega pastirja mimo Bleda v Lesce in odtod v Ljubljano.
To so ti trije slavnostni dnevi v Bohinju, kakoršnih ni bilo dotlej in jih sedanji rod ne doživi več. Pred in potlej je deževalo, a te dni vladalo je najlepše vreme, da se je vsled tega večkrat slišalo: Bog ima Bohinjce rad. Pa ga menda tudi ni človeka, ki ne bi iz srca privošil te radosti toliko skušanemu župniku Bistriškemu, preč. g. J. Mesarju, in njegovim ljubljenim Bohinjcem, da so po tolikem trpljenji vživali nekoliko veselja.
Kar je svečanost jako povzdignilo, je to, da je o tolicih praznikih v ta svetu odmakujeni kraj došlo vendar toliko mašnikov. Bilo jih je oba praznika po petnajst in tretji dan s premiliin knezoškofom še devet. Razun že omenjenih počastili so vsaj deloma praznovanje gospodje Pakiž, Bulovec, Jarnnik iz Sorice, Zarl in Kravanj a iz naško-fije Goriške. Ker je došel domii g. M. Dobravec iz Tržaške, iu obiskal kraj g. A. Fischhaber iz Dunajske, bili so iz peterih škofij svečeniki deležni te slavnosti Vzlasti ginjen je prečastui kanonik S t iglic iz Zagreba, pričujoč pri vsej svečanosti, čestital naposled prevzvišeuemu knezoškofu o tako dobrem narodu iu duhovenstvu, nam pa o prelju-beznjivem vladiki, češ, mnogo, muogo tega, kar sem videl in čul, čem porabiti v nauku svojem, v du-hovskem pastirstvu, ter kazati Hrvatom v spodbudo in posnemanje.
Kakor je nova cerkev Bistriška veličastna, tako je lep prostor prod njo in pred farovžem. Mogočno je vihrala iz stolpa velika zastava papeževa, ob desni
cesarska in ob levi narodna, za red in olepšavo o tej svečanosti se je največ trudil srenjski tajnik g. J. Ravhekar. Zastav si je srenja v ta namen preskrbela do 200, med njimi 100 po 10 metrov dolgih; drugih bilo je nad 150. Mlajev večih in manjših brez števila; vzlasti velika do 20 sežnjev in lepo ozaljšana sta kipela v nebo na Bistrici v goruji in spodnji vasi, ter štirje ob pokopališču pri farni cerkvi, ki so jih iz raznih vasi postavili vrli inla-denči Bohinjski. Med slavoloki so ponašali se vzlasti trije: pred vasjo, v vasi pri prvi hiši iz železnih piramid z liro na vrhu, iu pred cerkvijo. Znamenitni so bili tudi napisi, izmed kterih naj navedejo se tukaj le oni ua Bistrici. Na slavoloku pred vasjo na prednji in nasprotni strani: Svetega Miklavža fara cela — Tvojega prihoda je vesela. — Preljubljenemu Vladiki svojemu — Ves Bohinjski dol vdanost in hvalo. V vasi: Naj stresa grom neba obok — Bohinjec veren Tvoj otrok. — Hvala naša Ti velika — Hrani nam spomin Vladika. — Pred cerkvijo: Slava Ti, ki prideš k nam — Da posvetiš Božji hram. — Za vero vedno bomo stali — Kerščanskih se načel držali itd.
Na to so merili viši duhovni pastir v svojih ogovorili, naj zidajo sedaj Bohinjci duhovni tempelj tem zvestejše, kar so obetali o nesreči svoji in sedaj o cerkvenem posvečevanji. Na to naj merijo duhovni pastirji vsi stanovitno, in v ta namen pomozi jim — Bog!
Slovenci v zlati Pragi.
(Dalje.)
Za Eckertom dvigne se Hribar in v lepi besedi slika krasoto slovanskega sveta. Od črnegore do Urala, od Balkana do Triglava odmeva slovanska beseda, prebiva narod slovanski, ki naše pesni prepeva. Krasna je naša slovenska domovina, krasna je češka domovina in krasna so domovja vseh drugih ostalih slovanskih rodov. Krasna in velika je skupna domovina naša, tako velika, da bi pet dni z brzovlakom potrebovali hoteči preleteti jo! Tako velika, da skoraj solnce na nji ne zahaja. Slovenci, Hrvatje in Čehi sošli smo se, da bi vtrdili bratovsko vez, da bi si segli v roke na vzajemnost, da bi se bolj natančno spoznali. Ti trije narodi so prvi bojevali za slovansko idejo. Zato dvignem kozarec z vročo željo, da nam Bog poživi veliko našo slovansko domovino, da jedna pesem doui od črnegore do Urala, od Balkana do Triglava!" „Vyborne! Živili! Na zdar!" zavriščali so po dvorani brez konca in kraja, pevci pa so zopet vdarili s svojim krasnim „Živi, živi, živi!"
Sedaj cela dvorana zahteva in kliče navzočega češkega pisatelja g. Lego ta, kteri se takoj oglasi v slovenskem jeziku:
„Prvokrat je to, da slovenski narod svoje sinove pošilja s slavnim sporočilom k nam. Dobro poznamo, po kaj ste prišli. Bratovska ljubezen je, ki Vas je k nam pripeljala. Jasni so dnevi, ki so slovenskemu in češkemu narodu napočili.
Dva brata sta se našla, brata po krvi in duhu. Brat je brata iskal tisoč let iu ga je našel. Kako da ga je sprejel in o čem sta se razgovarjala, bota oba v bodočnosti še pomnila. Razgovarjali smo se o ubogi vdovi, zapuščeni, o materi tolikih sirot, ktera je tolikanj hudega in nič dobrega okusila. Razgovarjali smo se o moči ljubezni in kako da je vsem sirotam nujno potreba, da bi se bratsko ljubili, podpirali in sami sebi pomagali. Bratje, srca češkega naroda so Vam odprta. Vanje se ozrite in slovansko ljubezen bote ondi videli. To slovansko ljubezen sprejmite od nas, vzemite jo s seboj ter jo razširjajte po vseh krajih krasne svoje očetnjave; razsipajte je v srca mladini in starim in vsem povejte, da slovenski narod ni zapuščen narod, povejte jim, da ste mu v Čehah našli brate, drage brate! Naj živi toraj vzajemna ljubezen!" Gromo-viti „Živeli" sledil je navdušenemu govoru plemenitega Lego-ja.
Tudi Praški „Sokol" ni pozabil došlih gostov. V imenu njegovem prijel je za kupo dr. Hrdlička, rekoč: „Dragi bratje! V imenu Praškega „Sokola" dvignem kupo na zdravje dragih iu zvestih „Sokolov" jugoslovanskih, ki so prileteli na obrežje naše Veltave srebrno-peneče se; naj sprejemajo zopetno naše zatrjevanje, da je naša ljubezen do ljubljenih bratov nespremenljiva in uevenljiva. Prileteli ste vrli „Sokoli" iz solnčuih pokrajin semkaj, da sprejmete naše uverjenje, da pazuo opazujemo vsak korak,
ki ga storite v boji narodnem za svoja sveta prava. „Sokolska" ideja, ki se je pri nas spočela, vkoreni-nila se je tudi pri Vas in toiikaj trdneja postala je vez, ki nas veže na veke. „Sokolstvo" Vaše iuia častno nalogo, med narodom širiti narodno zavest, narodni ponos in pravo ljubezen do domovine! Bog Vam daj obilno požrtovalnosti, vstrajnosti in kreposti. Da se to zgodi, sem prepričan in Vam konečno zakličen sokolski: „Na zdravje!" Zopet dolgotrajno ploskanje in „Živili".
Profesor Bradaška, ravnatelj Zagrebško gimnazije pravi: „Besedo Vam hočem spregovoriti iz življenja. Rojen Slovenec, dovršil sem modroslovje na Dunaji. Dokončavši študije, želel sem si na vso moč postati učitelj v svojem narodu, kamor me je srce močno vleklo. Obrnil sera se do odločilne osebe s tem namenom, a reklo se mi je: „Nikdar! Vas domačinov ne bomo dajali nikdar na Kranjsko; dali Vas bomo v Sibinj, Černovice ali kamor si bodi, a nikdar pa ne v Ljubljano." To mi je bil povod, da sem se obrnil do prijatelja na Hrvaškem. Postal sem suplent v Zagrebu. Svojemu narodnemu čutstvu se med Hrvati nisem nikdar izneveril. Rad bi bil šel domu, pa me niso pustili. Zato pa sem hotel biti med najbližnjimi našimi brati, med Hrvati. Slovenec in Hrvat! To ste Vam najbližnji stopinji v sorodstvu slovanskem. Vkljub temu morali ste se razdeliti. Tisti, ki so se skupno proti Turku borili, morali so se raztrgati. Kjer koli bili so Hrvatje, bili so tudi Slovenci v tadanji dobi. Stoprav leta 1848 razdelila nas je ustava. V absolutizmu bili smo že zopet združeni. Ustavna era ločila nas je za-se. Sedaj smo ločeni in vendar združeni, kajti potrebujemo drug druzega v prvi vrsti. Tukaj velja: Kar je Bog združil naj človek ne loči! Kakor bratje prišli smo tudi k Cehom skupaj. S Slovenci združili so se tudi Hrvatje in tukaj sedaj spletamo vez z brati Čehi, ktere naj človek ne loči, kajti Bog jo je sklenil. V tem trdnem prepričanji, da kar je po naravi že jedno, ostane jedno, napijem bratskemu narodu hrvaškemu in zvezi z njim!"
Naši pevci so se zopet oglasili s primerno zdravico.
Vrednik g. To u zimski se oglasi: „Dragi prijatelji in bratje! Prihod Vaš v Prago ima svoj globoki pomen. Že davno čutimo jedno in isto, da smo Slovani, od kar smo sploh čutiti jeli. Jedna ljubezen nas živi in jedne barve imamo nad seboj; rudeča znači jedno in tisto bratovsko kri, modra sinje nebo nad nami razpenjajoče se, bela pa jasen cilj, do kterega nam je priti. Vaš prihod označuje pa že korak dalje, korak napravljen do cilja, do zvršetka in to na podlagi idej vsečastivrednega starčeka Matije Maj ar j a, kterega preslavljamo. Velike ideje so, za ktere je delal in se trudil, kterim je posvetil celo svoje življenje, krasne sanje mladih let, moške moči in delo starih dni. To so Vam ideje, v kterih je samega sebe pozabil, a ga razveseljuje sedaj na njegova stara leta. On je mož po geslu jednega velikega Čeha, očeta „Sokolov", Henrika Fugnerja, ki ni poznal „ne dobička, ne slave!" Majar po tem geslu živeč, živel je med nami popolnoma nepoznan. Drag gost naš napil je časnikarstvu kot velesili. Ali kaj bi bilo časnikarstvo brez idej? Le tedaj je močno in le tedaj v resnici velemoč, kedar se bojuje za ideje, in služi idejam. Ideja je tista moč, ki vstvarja in se bori, ona je tista sila, ktera velesile rodi! Ponosni sinemo biti na to, da smo v službi idej. To je tolažba v dobi boja in tudi porok našega viteštva. Iu velike ideje Majarjeve: spoznavanje samega sebe, zedinje-nje, skupni napori, obramba narodnega življenja, napredek in svoboda, to so Vam ideje češke publicistike in ravno tako naroda češkega, kakor slovenskega. In tem idejam, idejam Majarjevim veljii moja napitnica! Živili!"
(Dalji prih.)
Domače novice.
(Duhovne vaje.) Danes ob 5. uri začele so so duhovne vaje v Alojzijevišču. Oglasilo se je menda nekaj čez 60 gospodov. Vodil bode vaje preč. gosp. o. H. Noldin, jezuit in vodja bogoslovskega zavoda v Inomostu.
(Zastopniki [gvardjani| kapucinskih samostanov) naše provincije so imeli svoj shod ali kapitelj pre-tečeui torek 18. avgusta. Vsake tri leta namreč volijo si vodstvo in takrat se vrše tudi prestave; letos so imeli taki shod v Lipnici na zgornjem Štajerskem.
Za provincijala izvoljen je bil z večino glasov č. g. o. Rafael Oblak, Slovenec rojen v Škofji Loki, prejšnji provincijal o. Ferdinand postane proku-rator provincije. Za svetovalce, definitorje, določeni so: 1. Lovrenc Mosar, Tirolec; 2. Bonifacij Švveinzger, Štajarec; 3. Konstantin Škod nik, goriški Slovenec; 4. Friderik Inglič, rojen v Skolji Loki. Tako imajo letos Slovenci večino v vodstvu. — Ob enem so prestavljeni sledeči mašniki: Iz Krškega gré o. Aleksander v Celje, iz Murava o. Ho nori j v Šwamberg za vikarja, iz Murava o. J o a h i m v Hartberg, iz Celovca o. Gelazij v Gorico za gvardjana, iz Celovca o. Matevž v Lipnico (Leibnitz), iz Hartberga o. Hyeronim v Murav za gvardjana, iz Hartberga o. Severin v Murav, iz Nkoije Loke o. Jakob v Celje za vikarja, iz Šwam-berga o. Gottfried v Wolfsberg za gvardjana, iz Gorice o. Otokar v Krško za vikarja, iz Celja o. Ladislav v Celovec za vikarja, iz Wolfsberga o. Rihard v Hartberg za gvardjana, iz AVolfsberga gré o. Irinej v Škoijo Loko, o. Adalbert postane ravno tam vikar.
(Cesaričinja Štefanija) popelje se še le danes zvečer ob 6. uri 10 minut skozi Ljubljano v Miramar. Sobotna dotična novica je bila za dva dni prehitra.
(Nadvojvoda Rainer) vrhovni nadzornik bram-bovski pripelje se v Ljubljano menda 6. septembra na ogled tukajšnih brambovskih batalijonov št. 24 in 25. Iz Ljubljane popelje se nadvojvoda v Celovec, kamor pride ob malem Šmarnu cesar sam.
(Iz Prage) došli romarji ne morejo zadosti pre-hvaliti gostoljubnosti in velikanskega sprejema, ki so jim ga Čehi posebno v Pragi napravili. Čehi so obljubili, da napravijo prihodnje leto poseben vlak v Ljubljano.
(Dnevni red javne seje mestnega odbora), ktera bode v torek 25. avgusta ob 6. uri zvečer v mestni dvorani. I. Naznanilo prvosedstva. — II. Poročilo pravnega s iinančnim združenega odseka gledé prostora, ki je mestu na ponudbo pred Rudolfinom.
—	III. Stavbinskega odseka poročilo: a) o kranjskega deželnega odbora prošnji gledé izpeljave vode iz Rudolfina pod Tržaško in Franc-Josipovo cesto v mestni kanal v Slonovih ulicah ; b) o popravi ceste na grad pri sv. Florijanu; c) o napravi ograj in korit na živinskem trgu ; č) o vspehu pismene dražbe za gradenje kanala v kolodvorskih in parnih ulicah.
—	IV. Policijskega odseka poročilo o pritožbi hišnega gospodarja Kolnika zoper naloženi pasji davek in globo. — V. Poročilo s iinančnim odsekom združenega odseka za olepšarije mesta o prošnji Janeza Ederja za dovoljenje gledé gradenja ledenice po amerikanskem sistemu pri Švicariji pod Tivoli. — Potem tajna sej a.
(Družba Ljubljanskih strelcev) uapravila je včeraj slavnostno streljanje na čast cesarjevega rojstnega dné. Iz tega namena je bilo strelišče pod Rožnikom okrašeno z zastavami, cvetjem in zelenjem.
( Iz Križevega poleg Kostanjevice) se nam piše : Zabilježiti Vam imain vendar enkrat veselo novico, dobili smo namreč tako zelo zaželjeno pošto, ktere smo tako močno in željno pričakovali. Prosili smo že parkrat, a spodletelo nam je, in da se nam je posrečilo tretjič, se imamo v prvi vrsti zahvaliti okr. glavarju Krškemu, g. Weigleinu, kteri je kakor pri drugih prilikah tudi tukaj nam radovoljno šel na roko, kakor tudi deželnemu predsedniku gosp. Winklerju, za kar jima bode gotovo ne samo cela občina, ampak tudi okolica srčno hvaležna.
(Nadvojvoda Štefan), brat španjske kraljice Kristine in c. kr. korvetni kapitan pri naši c. kr. vojni mornarici, kupil si je v Velem Selu (Lussin grande) v adrijskem morji palačo, ktero si je predelal v svoj dvomi grad. Ondašnji prebivalci ga hvalijo, da je priljuden in gostoljuben gospod in raje prebiva med prostim ljudstvom, nego v krasnih palačah po hrumečih mestih. Priprosto opravljen šeta po mestu, kratkočasi se pa na vrtu med cvetjem s tiči, kterih ima prav veliko in raznovrstnih.
(Profesor Jagič), rodom Hrvat in jeden naj-večih slovanskih učenjakov, profesor na Ruskem, potuje s svojo družino po Avstriji. Minoli teden bil jo v Ljubljani in v Trstu. Dunajska vlada si mnogo prizadeva, da bi ga na Dunajsko univerzo zvabila.
(PomiloSčen je) zavratni morilec Fr. Fekonja od smrtne kazni in mu je najvišji sodni dvor taisto spremenil v 18Ietno ječo. Fekonja je bil v Celji ria sinrt obsojen.
(Prva hrvaška paralelka) osnuje se menda letos na Pazinski gimnaziji vi. razredu; vsaj tako je ukazalo ministerstvo za nauk in bogočastje. Kakor čujemo, se temu deželni šolski sovet protivi! Radovedni smo, kdo bo ostal gospodar, ali minister ali predsednik deželnega šolskega soveta v tej zadevi!
(O nemški skrajšani lokalni pisavi) se nam piše, da jo lansko loto zopet izšla knjiga na Nemškem, kakor že pred par leti preje, ki skuša skrajšane slovanske črke tudi v nemščino prestaviti. Kaj tedaj, če jo tudi Slovenci za Nemce in njim na ljubav rabiti hočejo! Morda gospod, ki je knjigo bral, dalje poroča o tem? Sicer pa trdijo, da se skraj-šavno brez dovoljenja lahko piše, vendar pa da bo reč končana, se naj dovoljenje prosi. Pri nas na Kranjskem, kakor imenik duhovnikov latinski, ki Štajercem dopada, pravi, se dajo slovenske imena lokalne tudi v vse druge jezike staviti; ostalo je še par večih krajev, ki imaje še prvo staro obliko, pa tudi te, kakor slišimo bodo skušali ali zboljšati ali pa spremeniti s slovenskimi. Vsakemu svoje!
Telegrami.
Dunaj, 24. avgusta, Cesarjevič odpotoval je s svojim spremstvom ob 11. dopoludne v Kromeriž, ruski zastopnik Lobanov s spremstvom pa četrt ure pozneje.
Dunaj, 24. avgusta. Cesar je čestital Sehmerlingu ob priliki njegovega rojstnega dne telegrafično v jako laskavih besedah. Zagotovljal ga je svoje cesarske hvaležnosti za zvestobo in vdanost. Ministerski predsednik častital je Sehmerlingu v lastnem in v imenu' tovarišev ministrov. Ob enem mu je izročil častitko uradnikov iz ministerstva notranjih zadev, kterim je bil Schmerling jako spoštovan načelnik.
Kromeriž, 24. avgusta. Generalni inten-dant Hoffmann povabil je navzoče zastopnike umetnosti, domačih in inostranskih časnikov (do sedaj 38), ministre, višje uradnike in druge ustanovnike na čaj danes zvečer ob 9. uri na strelišče. Promet z mestom so ni prav nič spremenil, le slavolostni prostori v gradu so odločeni. Redarstvo se drži strogo svojih predpisov glede ptujcev. Do sedaj še ni bilo nobenega nereda. Mestne postopače, pijance in šnopsarje so pa zaprli.
Zahvala.
Kanonik, državni in deželni poslance, preč. gosp. Karol K lun. je tukajšnji šoli daroval pred kratkim dve prav lepi leseni britki marti in zdaj zopet dve prekrasni blizo meter visoki podobi Nj. Veličanstva cesarja in cesarico v zlatem okvirji. Za velike in biagodušne darove se s tem po dolžnosti v svojem in šolske mladine imenu preblagemu dobrotniku in prijatelju šole najtoplejše in prisrčniše zahvaljujem.
Dolenja vas, 22. avgusta 188).
Anton OzitneU,
šolski vodja.
Umrli so:
21. avgusta. Helena Kalan, gostija, 73 let, Karlovska cesta št. 7, prsna vodenica. — Ljudmila Kiscrt, galanterijskega bu-kvoveza žena, 42 let, Selenburgove ulice št. fl, Carcinoma utori.
V bolnišnici:
21. avgusta. Janez Šetina, dninar, 56 let, jetika.
I>uiiajska borza.
(Telegralično poročilo.)
24. avgusta.
Papirna renta 5% po 100 gl. (s 10% davka)	82	gl.	80	kr.
Sreberna ., 5% „ 100 „ (s 16% davka)	83	„	50	„
4% avstr. zlata renta, davka prosta . .	108	„	85	„
Papirna renta, davka prosta . .	99	„	85
Akcije avstr.-ogerske bank? . .	872	,	—	„
Kreditne akcije............285	,	75	„
London.......124	„	60	„
Srebro.......—	„	—	^
Francoski napoleond......9	„	89	"„
Ces. cekini.......5	„	90	„
Nemške marke......61	.,	20
TJnietiie
(31)
zobe in zobovja
ustavlja po najnovejšem amerikanskem načinu brez vsakih bolečin ter opravlja plombovanja in vse zobne operacije
zobozdravnik A. Paichel,
poleg Hradeckega mosta, I. nadstropje.