Pedagogično zdravitelstvo. Spiguje F. Vigele. (Konec.) 4. Čas tilakomnos t in častioiarnost se razlikujete po tem, da pprva brepeni po časti, druga pa jo ohranuje. Obedve pa stavite svojo čast v bolj vnanje in nppoglavitne reči, in prezirate pravo časr. Ta dva pogreška se nabajata bolj pogosto pri mladini višjih stanov, kakor pri prosti mladini, in izvirata iz tpga, če se nagib ali pohlep po časti nenaravno zbuja. Ozdravljati se ta dva pogrpška morata pospbno skerbno, ker sta namreč popačena izrastka od čednosti častiljubnosti, da se tedaj tudi ta ne zaduši' ali saj ne omerzi. Razlagaj takim, da je neurano in smpšno, če kdo isče svoje časti le v vnanjib rečeb, da je prava čast le v tem, da spolnujemo svoje dolžnosti, da imamo zadovoljno vest, da nezmerni polilep po časti raarsikterega zapelje in vnesreči. Uči take tako, da sami sebe spoznavajo, da jim kažeš njibove slabosti in nppopolnosti i. t. d. Razlagaj jim zglpde blagih mož, kteri so skerbno iskali prave časti, pa ne v malenkostnih in minljivih rpčeli. 5. Svojeglavnost in okornost se upira volji drugih, staršev in učenikov. Svojevolja se prikazuje že v nježni mladosti; toda če je odgoja ne krepča, in če otrok svojo slabost in moc drugih jasno sprevidi, se rad vda. Pri napčni odgoji, ki zmiraj ravna po olroški volji, priraste iz svojpglavnosti celo huda termoglavost ali okornost. Kadar se te razvadi vgnjezdite, jima se mora Ic mirno in dosledno nasprotovati; tako se učpnec primora, da svojo voljo ravna po volji učenikovi. Večkrat pa svojpglavnost izvira tudi iz telesne bolehnosti; takrat pa poniaga le okrepčevanje telesnega zdravja; tedaj naj se veseli duh zbuja in podpira. 6. Zvijača in prekanjenost sta nepoštena odrastka razumnosti. Zviti človek rabi nepoštene pripomocke, da doscže svoj namen. Čpravno se te razvadi pri mladini le bolj redko že bolj razvite nabajate, pa se vendar zapazi, da se razvijate večkrat pri mladini nižjih in višjih stanov. Vpčkrat se taki otroci lažpjo, da bi se kaki kazni odtegnili, ter kako napako podtikajo kakemu součencu i. t. d. Kpr ta dva pogrpška naznanjata ma!o vesti, kar je že začetek nravnega hujšanja, ju ni lahko ozdraviti, in Ie vest, vera in božja beseda časoraa morpjo kaj pomagati. 7. Pl a š I ji vo st je, saj za dečke, napaka, ki še marsiktere druge nravne pogreške jemlje pod svoje krilo, in nič dobrega ne donaša za poznejše življenje. Plašljivost izvira iz bebaste odgoje, iz telesne slabote in bolehnosti, in če otroci premalo pridejo v družbe svoje vprste, in če se jim telesne vaje ali vsp odrečejo, ali prevpč kratijo. Po tem naj se tedaj pripomočki ravnajo. 8. Lenoba se nahaja pogosto pri raladini vseh stanov, in učitelji v šolah se morajo dovolj z njo boriti. (Od tega pogrpška je nTovarš* že zadnjio govoril, kar tukaj ne ponavljamo.) Verski pogreški se le malokdaj že v mladosti razvijajo; izobrazujejo se še le pozneje, in šola naj jih tedaj odvračuje. Pa večkrat se dobi vendar kaka vprska napaka tudi že pri mladini v Ijudski šoli, posebno nagnjenost do svetoblimbe, ki rada svetohlinijoče izraze potrebuje in se igra s svetimi rečmi; pa ludi celo nevera ra derznost, ki verske in božje reči gerdi in zasmehuje, se že pokaže včasi pri mladini. Otroško serce še ni pripravno, da bi se mogli v njem globoko v serce segajoči verski cnti niočno vkoreniniti; na drugi strani pa mladina zopet rada veruje v Boga in svete reči'. Ouienjeni verski pogreški, ako se v mladosti do štirnajstega leta prikažejo, izvirajo le iz napčne odgoje, iz razdraženega verskega čuta in ninenja, iz prizadptja, da bi se ževpremlado serce vse na enkrat vcepilo, iz svetolilinskega podučevanja v veri, — če se preveč le na vnanjp reči pri veri gleda, če se vera premalo jasno razlaga, ali glede nevere in derznosti, če so domači nevprni in dprzni i. t. d. Razvidi se iz tega, kako naj se ravna, da se imenovane verske napake ne bodo rodile, ali da se odpravijo; se ve, da se morajo prav pazno in krotko ozdravljati, da se s svetohlimbo tudi prava pobožnost ne zaduši. Derznost pri veri pa odpravijo Ie bolj resni pomočki. Vnanje kazni pa so za to popolno npprimernp. Ce vprski pogrešek podpira domaea odgoja, ga učenik težko ozdravlja. Tako končara o dušnib pogreškib. Govoril nisem o odgoji, ne o zdravitplstvu, 1. j. kako naj se dušne moči zbujajo in izobražujejo, kako naj se otrok napcljuje, da bo zrastel človek, ki svojevoljno dopolnuje voljo božjo po zgledu odrešenikovem, temuč od dušnib napak, ki so pri mladini in kako naj se od- 24* vračajo ali odpravijajo. Govoril nisem obširno; pa tudi iz načerta labko še kaj nasledujp. — Oraeniti hočem le še nektere vodila, po ktprih naj učenik ravna pri ozdravljanji pogreskov. a) Pridobi si učencevo zaupanje; bodi z njini prav Ijubeznjiv, in pridobi si (udi starše, da te podpirajo pri šolsketn odgojevanji. 6) Pozveduj vselej izvirek pogrpškov, in ga odpravi, ali saj poskušaj, da ga oslabiš. c) Priponiočke izvoli si po okoliseinab; rabi jib prav zmerno, da mladih scrc ne razdražiš in ne obnemagaš. d) Skerbi, da 8 tem, ko ozdravljaš eno napako, se ue zbudi druga. e) Xaj boljšc zdravilo je, čc se roore pogrešek premeniti v nasprotno krppost. /^) Poterpežljivosti iii doslednosti je odgojniku posebno treba. XTe pričakuj, da se ti bo vse urno zboljšalo, ter bodi pripravljen tudi na ponavljanjc. jr) Tudi kazni rabi o pravem času; neumno pa bi bilo , ako bi se samo na nje zanašal in samo od njih pričakoval, da bi bilo boljše. /t) Xaj gotovpjše z drugimi pouiočki združeno opomore, če izbudiš in krepiš vest, in če serce odpiraš božji besedi. i) Prt vsaki pristojni priložnosli razkazuj škodljivost, nevarnost in gerdobo kakega pogreška. Učitelj jc odgojnik, in mora biti tudi odgojnik. Tedaj je njegova sveta dolžnost, da napčnosti odvrača in odpravlja in neizobraženega človeka napeljuje, da se more povzdigniti na stopnjo izobraženosti.