KOROŠKI KOLEDAR 1972 5> MtoŠiit* 'V y/< os-9(bSQ,.& 3&3J KOROŠKI KOLEDAR 19 7 2 Izdala in založila: Slovenska prosvetna zveza v Celovcu Tisk: Založniška in tiskarska družba z o. j. Drava, Celovec — Borovlje LETO 1972 je prestopno leto in ima 366 dni oziroma 52 tednov in 2 dni letni vladar je Saturn Začetki letnih časov Pomlad se začne 20. marca ob 13. uri in 22 minut Poletje se začne 21. junija ob 8. uri in 6 minut Jesen se začne 22. septembra ob 23. uri in 33 minut Zima se začne 21. decembra ob 19. uri in 13 minut Mrki v letu 1972 V letu 1972 bo sonce mrknilo dvakrat in luna dvakrat. Mrki pri nas ne bodo vidni. Spominski dnevi koroških Slovencev Vseslovenski kulturni praznik 8. februarja Obletnica nasilne izselitve slovenskih koroških družin 14. in 15. aprila Obletnica obglavljenja 13. selskih žrtev na Dunaju 29. aprila Cerkveni in državni prazniki Novo leto 1. januarja Sveti trije kralji 6. januarja Velika noč 2. in 3. aprila Praznik dela 1. maja Vnebohod 11. maja Binkošti 21. in 22. maja Rešnje telo 1. junija Velika gospojnica 15. avgusta Državni praznik 26. oktobra Vsi sveti 1. novembra "2)2. OS i Brezmadejrffg gppč^tje 8. decembra Božič čTec^mbra tu* * ) Kakšno bo vreme Še do danes niso dokazali, ali luna vpliva na vreme ali ne. Ponovna opazovanja pa le kažejo, da je na tem nekaj resnice. Herschlov vremenski ključ, ki napoveduje vreme iz luninih sprememb, je torej še precej dober vremenski prerok, posebno, če ga uporabljamo z drugimi vremenskimi napovedmi. Herschlov ključ pravi: Če se luna spremeni: ob uri bo poleti (15. 4. — 15. 10.) bo pozimi (16. 10. — 14. 4.) od 24. do 2. lepo mrzlo, če je jugozapadnik od 2. do 4. mrzlo in dež sneg in vihar od 4. do 6. dež sneg in vihar od 6. do 10. spremenljivo dež ob severozapadniku sneg ob vzhodniku od 10. do 12. veliko dežja mrzlo in mrzel veter od 12. do 14. veliko dežja sneg in dež od 14. do 16. spremenljivo lepo in prijetno od 16. do 18. lepo lepo od 18. do 22. lepo ob severu ali za-padniku, dež ob jugu ali jugozapadniku dež in sneg ob jugu ali jugozapadniku od 22. do 24. lepo lepo Kratko si zapomnimo lahko ta ključ takole: 1. Vreme bo tem bolj zanesljivo lepo, čim bliže polnoči se luna spremeni. 2. Vreme bo tem bolj gotovo grdo, čim bliže poldneva se luna spremeni. Lepo bo torej, če se spremeni luna od 22. zvečer do 2. zjutraj, grdo pa če se spremeni luna od 10. dopoldne do 14. popoldne. Vmesne ure (med 2. in 10. ter med 14. in 22.) malo pomenijo,- takrat vplivajo na vreme drugi vzroki bolj kakor luna. Če Herschlov ključ napoveduje, recimo, lepo vreme za določen dan, moramo to razumeti tako, da bo okrog tega dneva, približno v teh dneh lepo. JANUAR 1. SOBOTA NOVO LETO -E SPOMINSKI DNEVI 2. NEDELJA MAKARIJ 3. PONEDELJEK GENOVEVA 23. 1. 1909 umrl v Glo- 4. TOREK ANGELA fiS basnici Franc Leder-Le- 5. SREDA EMIL & sičjak, ljudski pesnik in 6. ČETRTEK SV. TRIJE KRALJI & pevec 7. PETEK VALENTIN 6. 1. 1946 začetek slo- 8. SOBOTA € 9. NEDELJA SEVERIN JULIJANA u venskih oddaj po celovškem radiu 10. PONEDELJEK PAVEL 11. TOREK HIGIN *es 7. 1. 1893 umrl na Du- 12. SREDA ERNEST naju slov. fizik in znan- 13. ČETRTEK VERONIKA M stvenik Josip Štefan 14. PETEK HILARIJ M 15. 1. 1914 umrl v Brez- 15. SOBOTA PAVEL nici pri Št. Jakobu ljud- 16. NEDELJA © MARCEL & ski pesnik Janez Kajž- 17. PONEDELJEK ANTON nik - Mlinarčev Hanjža 18. TOREK PRISKA 19. SREDA MARIJ IN TOV. 16. 1. 1888 umrl v Ce- 20. ČETRTEK FABIJAN IN SEB. E lovcu Andrej 'Einspieler 21. PETEK NEŽA 19. 1. 1911 umrl v Ce- 22. SOBOTA VINCENCIJ lovcu zgodovinar Josip 23. NEDELJA J> ZAROKA M. D. £3? Apih 24. PONEDELJEK TIMOTEJ £3? 23. 1. 1878 rojen pesnik 25. TOREK SPREOBR. PAVLA M Oton Zupančič 26. SREDA POLIKARP M- 27. ČETRTEK JANEZ 25. 1. 1890 rojen v Ma- 28. PETEK PETER -E loščah Ciril Kandut, pu- 29. SOBOTA FRANČIŠEK SAL. •E blicist 30. NEDELJA @ MARTINA 25. 1. 1348 velik potres 31. PONEDELJEK PETER v slovenskih krajih Če no sv. Pavlo (10.) sonce sije, trikrat žito dobro dozori, gornik dosti vina v sode vlije in po volji kmetu se godi. — Sv. Makarij jasen ali meglen naznanja enako jesen. — Kakršno je vreme na sv. Petra stola dan, tako bo potem mesec dan. £Uecl er-ii.s\č’> © 16. 1. ob 11.52 uri @ 30. 1. ob 11.58 uri » 23. 1. ob 10.29 uri C 8. 1. ob 14.31 uri ZAPISKI 1. TOREK 2. SREDA 3. ČETRTEK 4. PETEK 5. SOBOTA 6. NEDELJA 7. PONEDELJEK® 8. TOREK . 9. SREDA 10. ČETRTEK 11. PETEK 12. SOBOTA 13. NEDELJA 14. PONEDELJEK 15. TOREK © 16. SREDA 17. ČETRTEK 18. PETEK 19. SOBOTA 20. NEDELJA 21. PONEDELJEK? 22. TOREK 23. SREDA 24. ČETRTEK 25. PETEK 26. SOBOTA 27. NEDELJA 28. PONEDELJEK 29. TOREK FEBRUA IGNACIJ & SVEČNICA & BLAŽ & ANDREJ K. u AGATA rs DOROTEJA ROMUALD >45 JANEZ tes APOLONIJA SHOLASTIKA LURŠKA M. B. EVLALIJA GREGORIJ VALENTIN PUST PEPELNICA <« FRANČIŠEK KAL. SIMEON KONRAD SADOT ŽŠ GERMAN PETER D. M1 PETER S. M- PRESTOPNI DAN MATIJA -E VALBURGA ALEKSANDER 19? GABRIJEL ROMAN SPOMINSKI DNEVI 1. 2. 1944 padel pri Bistrici v Rožu narodni heroj Matija Verdnik -Tomaž 7. 2. 1809 rojen v Goričah v Ziljski dolini Matija Majar Ziljski 8. 2. 1849 umrl pesnik France Prešeren 8. 2. 1959 umrl v Celovcu Joset Friedrich Per-konig 14. 2. 1867 rojen pri Sv. Neži gospodarski organizator kor. Slov. Valentin Podgorc 18. 2. 1950 umrl Lovro Kuhar — Prežihov Varane 27. 2. 1929 umrl v Ro-žeku ak. slikar Peter Markovič 28. 2. 1921 ustanovitev Zveze slovenskih zadrug v Celovcu Če na Svečnico prej kapne od strehe .kakor od sveče, bo dobro leto. — Sv. Matija led razbija, če ga ni, pa ga naredi. — Če konec meseca veter razsaja, dobra letina prihaja. O 15. 2. ob 1.29 uri 9 21. 2. ob 18.20 uri @ 29. 2. ob 4.12 uri G 7. 2. ob 12.12 uri ZAPISKI MAREC 1. SREDA ALBIN & SPOMINSKI DNEVI 2. ČETRTEK KAREL r$ 3. PETEK KUNIGUNDA r$ 3. 3. 1855 rojen v Stari 4. SOBOTA KAZIMIR IS vasi pri Št. Lipšu koro- 5. NEDELJA EVZEBIJ te ški slovenski politik, 6. PONEDELJEK PERPETUA IN FEL. tes zdravnik dr. Franc Pe- 7. TOREK TOMAŽ AKVINSKI M tek 8. SREDA S JANEZ OD BOGA &>■ 4. 3. 1844 rojen na Mu- 9. ČETRTEK FRANČIŠKA R. K? ljavi pisatelj Josip Jurčič 10. PETEK 11. SOBOTA 40 MUČENCEV SOFRONIJ S? jŠC 12. 3. 1912 rojen v Lob- 12. NEDELJA GREGORIJ VEL. niku narodni heroj Fran- 13. PONEDELJEK TEODORA ce Pasferk - Lenart 14. TOREK MATILDA 17. 3. 1954 rojen na Ce- 15. SREDA © KLEMEN M. stah pri Rogatcu slovni- 16. ČETRTEK HILARIJ IN TAC. V? čar Josip Lendovšek 17. PETEK JEDERT 18. 3. 1414 zadnje usto- 18. SOBOTA CIRIL JER. P? ličenje koroških vojvod 19. NEDELJA JOŽEF na Gosposvetskem po- 20. PONEDELJEK FELIKS M' lju v slovenskem jeziku 21. TOREK BENEDIKT 22. SREDA 9 23. ČETRTEK 24. PETEK LEA, KATARINA OTON, FELIKS KATARINA < *E 24. 3. 1835 rojen v št. Petru pri Celovcu fizik in znanstvenik Josip Štefan 25. SOBOTA MARIJINO OZN. 26. NEDELJA CVETNA NEDELJA 29. 3. 1918 umrl v Ce- 27. PONEDELJEK RUPERT & lovcu kipar Alojzij Pro- 28. TOREK JANEZ K. & gar 29. SREDA © CIRIL 30. 3. 1871 umrl v Ce- 30. ČETRTEK VELIKI ČETRTEK r$ lovcu slikar Marko Pern- 31. PETEK VELIKI PETEK horf (Pernat) Če na 40 mučenikov dan ni lep, tudi štirideset dni potem ne bo. — Sv. Gabriela (24.) če zmrzuje, potlej slana nič več ne škoduje. — Če v sv. Rupertu (27.) lepi dni, se seno lepo luši. UTO C <ž) 15. 3. ob 12.35 uri © 29. 3. ob 21.06 uri ) 22. 3. ob 3.12 uri € 8. 3. ob 8.06 uri ZAPISKI APRIL 1. SOBOTA VELIKA SOBOTA <58 2. NEDELJA VELIKA NOČ <58 3. PONEDELJEK VEL. PONEDELJEK M 4. TOREK IZIDOR 5. SREDA VINCENCIJ 6. ČETRTEK SIKST P. & 7. PETEK C HERMAN 8. SOBOTA ALBERT tik 9. NEDELJA HUGO tik 10. PONEDELJEK METHILDA 11. TOREK LEON VELIKI 12. SREDA JULIJ 13. ČETRTEK © IDA 14. PETEK JUSTIN £2? 15. SOBOTA ANASTAZIJ 16. NEDELJA BENEDIKT M 17. PONEDELJEK RUDOLF M 18. TOREK APOLONIJ -E 19. SREDA LEON IX. -E 20. ČETRTEK $ NEŽA MONTEP. 15. 10. ob 13.55 uri C 29. 10. ob 5.41 uri Z’ 7. 10. ob 9.08 uri D 22. 10. ob 14.25 uri 1. SREDA 2. ČETRTEK 3. PETEK 4. SOBOTA 5. NEDELJA 6. PONEDELJEK® 7. TOREK 8. SREDA 9. ČETRTEK 10. PETEK 11. SOBOTA 12. NEDELJA 13. PONEDELJEK 14. TOREK 5 15. SREDA 16. ČETRTEK 17. PETEK 18. SOBOTA 19. NEDELJA 20. PONEDELJEK 21. TOREK ® 22. SREDA 23. ČETRTEK 24. PETEK 25. SOBOTA 26. NEDELJA 27. PONEDELJEK® 28. TOREK 29. SREDA 30. ČETRTEK NOVEMBER VSI SVETI VERNE DUŠE HUBERT, IDA KAREL, BOR CAHARIJA IN E. LENART •ce ENGELBERT M BOGOMIR TEODOR ANDREJ AVEL. & MARTIN s? KUNIBERT s? STANISLAV SERAFIN ALBERT OTMAR GREGORIJ ČUD. ODON ELIZABETA k FELIKS VAL. p? DAROVANJE D. M. CECILIJA KLEMEN JANEZ OD KRIŽA KE KATARINA KONRAD VIRGILIJ GREGORIJ S/ SATURNIN ANDREJ rs SPOMINSKI DNEVI 2. 11. 1881 rojen na Dobravi pri Borovljah narodni buditelj in potopisec Franc Mišic 10. 11. 1955 Koroški Slovenci vložili pri avstr, vladi in predstavnikih štirih velesil Spomenico glede izvedbe čl. 7 drž. pogodbe 13. 11. 1813 rojen v Svečah politik in publicist Andrej Einspieler 20. 11. 1882 rojen v Do-brijah pri Ravnah naro-dopisec in književni zgodovinar dr. France Kotnik 29. 11. 1943 zgodovinsko drugo zasedanje AVNOJ-a v bosanskem mestu Jajce 29. 11. 1945 proglasitev FLR Jugoslavije 2m4rej SmpUUr Če Martinova gos po ledu plazi, o božiču navadno po blatu gazi. — Sv. Cecilija (22.) če hudo grmi, dosti pridelka ob letu kmet dobi. — Sneg sv. Andreja sto dni leži in žito mori. 14. 11. ob 6.01 uri 27. 11. ob 1845 uri ® 6. 11. ob 2,21 uri ® 21. 11. ob 0,07 uri ZAPISKI DECEMBER 1. PETEK MARJAN SPOMINSKI DNEVI 2. SOBOTA BIBIJANA 3. NEDELJA FRANČIŠEK •CS 2. 12. 1860 rojen v Mo- 4. PONEDELJEK BARBARA stah politik, poslanec 5. TOREK SABA France Grafenauer 6. SREDA MIKLAVŽ 7. ČETRTEK AMBROZIJ 2. 12. 1868 rojen na , 8. PETEK BREZM. SP. M. D. Planini na Notranjskem 9. SOBOTA VALERIJA harmonizator kor. nar. 10. NEDELJA HERBERT Sk pesmi, Oskar Dev 11. PONEDELJEK DAMAZ 12. TOREK MAKSCENCIJ 3. 12. 1800 rojen na Vr- 13. SREDA D LUCIJA bi pesnik France Pre- 14. ČETRTEK BERTOLD šeren 15. PETEK MAKSIMIN 3. 12. 1833 rojen v Glo- 16. SOBOTA EVZEBIJ basnici ljudski pesnik in 17. NEDELJA LAZAR n pevec Franc Leder - Le- 18. PONEDELJEK GRACIJAN P! sičjak 19. TOREK URBAN 20. SREDA EVGENIJ 11. 12. 1918 umrl pisa- 21. ČETRTEK TOMAŽ *C telj Ivan Cankar v Ljub- 22. PETEK JUTA KE ljani 23. SOBOTA VIKTORIJA 24. NEDELJA ADAM IN EVA 15. 12. 1935 umrl v Mo- 25. PONEDELJEK BOŽIČ stah politik in poslanec 26. TOREK ŠTEFAN & France Grafenauer 27. SREDA JANEZ EV. y$ 28. ČETRTEK NED. OTROČIČI 19. 12. 1828 rojen v Le- 29. PETEK TOMAŽ sah slovničar in knjižni 30. SOBOTA DAVID S5€ organizator Anton Ja- 31. NEDELJA SILVESTER <55 nežič ANDREJ KOKOT Le kaj naj storim Udaril sem v mizo, pa ste rekli, da je bilo preglasno. Izrekel sem odkrito besedo, pa ste rekli, da je bila preresnična. Povedal sem vam, da sem tu, pa ste rekli, da lažem. Le kaj naj še storim? Ali naj se spet za desetletja zakopljem vase in dušim svojo besedo in tajim svoj izvor? Ali naj pustim, da mi do konca scefrajo jezik in ga steptajo v zemljo iz katere je zrastel? Ne! Tu sem in tu bom ostal in se postavil med vaše mesijanske račune! zgnani z rodne grude, ker so Slove JANKO OGRIS V tujini Daleč tam je zdaj dežela kjer mamica mi pesmi pela in učila me z vso skrbjo, Boga ljubit, narod in tudi njo. V duhu le mi je mogoče da vidim še, kako moj oče delal tam je in se trudil, ker v hiši red on res je ljubil. Urejen dom smo tam imeli, prebivali smo v hiši beli, kjer pesmi je odmeval glas in blagoslov je božji spremljal nas. Pa se znašli hudi so ljudje, bile temne so njih src želje; da uničili bi srečo to, so vzeli rodno nam zemljo. Pride neki dan povelje: „ Beži te vi nam iz te zemlje!. Tukaj drug bo gospodaril, S loven ne bo več zemlje kvaril!" Objela žalost je srce, grozile slutnje nam temne, so solze tekle iz oči, ko smo od doma se poslavljali. Kot zločinci smo bili odgnani, od stražnikov zavarovani; Pa greh naš bil edini ta, da nam Slovenka mati je bila. V tujem svetu zdaj živimo, s ponosom v srcu vse trpimo, ker trdno smo prepričani, da dan vstajenja daleč ni. PRED 30 LETI NA KOROŠKEM Začel se je upor proti fizičnemu iztrebljenju koroških Slovencev Največji zločin 14. aprila so nacistični mogotci začeli mahoma izvajati do natankosti pripravljeni načrt fizičnega iztrebljenja koroških Slovencev. Navsezgodaj so se ta dan po vaseh vzdolž Zilje in Drave od Brda pri Šmohoru do Labota vse gor do Kostanj in Djekš ustavili tovorni avtomobili z nacistično policijo in z ukazom, da najzavednejše slovenske družine mahoma zapustijo svoj dom in da so razlaščene svoje imovine. Pred vrati svojih domačij so te družine, od nekaj mesecev starih otrok do osivelih, več kot 80 let starih očancev, surovo zganjali na tovornjake, jih odpeljali v zbirno taborišče Zrelec pri Celovcu, od tam pa v znana izseljeniška taborišča po vseh krajih Tretjega rajha. Isto se je ponovilo v jutranjih urah 15. aprila 1942. Začel se je največji zločin nad koroškimi Slovenci, za katerega je v bistvu odgovoren Kdrntner Heimatdienst, ki je v podrobnem delu desetletja sistematično zbiral podatke o slovenskih poslancih in občinskih odbornikih, o vsakem odborniku zadrug in prosvetnih društev, ja o vsakem njihovem članu. Da je imel „Der Beauftragte des Reichs-kommisars zur Festigung des deutschen Volkstums" Maier Kaibitsch, ki je bil glavni organizator Kdrntner Heimatdiensta med prvo in drugo svetovno vojno, likvidacijo slovenskega življa že davno prej v načrtu, ne sledi le iz dogodkov 14. in 15. aprila 1942, marveč tudi iz tega, da so bili že leta 1938 člani slovenskega narodnega vodstva na Koroškem aretirani in zaprti, 9 da so bile pozneje razpuščene in razlaščene vse slovenske narodne gospodarske in kulturne organizacije na Koroškem in 9 da je že aprila 1941 ob napadu Hitlerjeve Nemčije na Jugoslavijo prišlo do obsežnih aretacij koroških Slovencev. Po prvem poizkusu fizičnega iztrebljenja koroških Slovencev je Maier Kaibitsch poleti 1942 na generalnem apelu NSDAP v Celovcu razglasil, da je edini cilj nacistične rešitve koroškega vprašanja popolno uničenje koroških Slovencev. Kako resna je bila ta napoved, sledi nadalje iz tega, da so bile Maier Kaibitschu v svojstvu „Der Beauftragte des Reichskommisars fiir die Festigung' des deutschen Volkstums“ v deželi podrejene naslednje organizacije in ustanove: Volksdeutsche Mittelstelle, Gau-Grenzland-amtliche Umsiedlungsstelle, Deutsche. Umsiedlungstreuhandgesellschaft, Deutsche An-siedlungsgesellschaft, Gauverband des 'VDA in poseben oddelek Geheime Staatspolizei. ® O tem zločinu nad koroškimi Slovenci je bilo v zadnijh 25 letih že veliko napisanega. Zato bomo ob 30-letnici raje pustili priti do besede nekatere trpine te tragedije, ki so svoje doživljaje zapisali bodisi v letih izseljeništva ali pa po povratku domov. Sicer so bili ti zapiski v prvih letih po drugi svetovni vojni že objavljeni, toda tudi od tega je že minulo 20 let. Zato jih hočemo potom najvažnejših izvlečkov priklicati v spomin, mladini pa v opomin. Prav ta tragedija namreč obvezuje, da se tudi dandanašnji svetovnonazorno ne smemo cepiti na skupine od skrajne levice do skrajne desnice, marveč imeti narodnostno pred seboj osnovno vodilo: ohranitev in oblikovanje svoje materinščine ter našega gospodarskega in kulturnega prostora, zakar so pred 30 leti in pozneje trpeli in se borili očetje in matere sedanje mlade generacije in njihovi starši. iiimmiimmimmmiimmmmiimii MIRA VVUTTI: Aretacije v aprilu 1941 Začetek aprila nam je obljubljal krasno zeleno pomlad. Povsod je že brstelo in naš sadni vrt onkraj ceste nas je silil, da bi pozabili hudo zimo. — Cvetna nedelja 1941. Oče se je bril in jaz sem opazovala skozi okna kmečke izbe, kako so nosili „prajtlne“. Tedaj pride mati z novico, da so Nemci napadli Jugoslavijo. Pravzaprav smo se vsi oddahnili. Prepričani smo bili, da končno sedaj Jugoslavija vendarle ne paktira s hitlerjansko Nemčijo. Oče je molčal, mati pa vzdihnila: „Sedaj se križev pot šele začne." Popoldne smo sedeli otroci na vrtu. Sosedov Miha je škodoželjno pripovedoval, kako bo sedaj Hitler vse te „jugošlave" tam doli premagal. Razjezil me je, da bi ga najraje spodila domov. Čez čas se je pricmeril moj najljubši brat — France — domov: ..Jugoslavijo bodo premagali! Kaj bo sedaj z nami?" — Da, kaj bo sedaj z nami! Kakor mora jc ležalo nad našo hišo. Nemčurji z vasi so nam očitno pokazali, da nas ne bodo več dolgo trpeli med seboj, boječi pa so se nas izogibali. 7. aprila ob pol sedmih zjutraj se je ustavil avto pred durmi naše hiše. Slutila sem, kaj bo. Vstopil je žandar in vprašal po očetu. Čez čas so ga prignali v sobo. Tiho je vstopil in prosil, naj mu prinesem vode za umivanje. Zdel se mi je tako silno star. Bolečina mu je gledala iz oči. Mama je jokaje spraševala, kaj bo z njim. Osorni „Ruhe“ (mir) jo je prisilil k molku. Ni trajalo dolgo. Zunaj se je ustavil tovorni avtomobil. Na njem so bili že: Valentin Brugger p. d. Bolt z Most, Edi Rautar p. d. Bedenč iz Melan, Lojze Brugger p. d. Oman iz Most, J. Oswald p. d. Hribar iz Pazerj in Franc Popatnik p. d. Kovač iz Melvič. Motor je brnel; kakor udarce sem čutila enakomerni ropot. Kratko slovo — in oče je bil v avtu. „Križ postavite — lesen križ na sveži grob mojega očeta," je zavpil p. d. Bolt, ko je voz že odhajal. 3» 35 „Tako, to je prvo" — so bile materine besede. Kdo bi mogel razumeti, kako čudno mi je bilo v duši. V hiši je bilo tako pusto, razmetano, tiho. V kuhinji se je usekovala mama, sestra je šla molče za delom — midva z bratom sva postopala. V šolo nisva šla. Pred hišo je bilo polno blata; siv dan je vstajal izza Dobrača, kamor se je izgubilo ono brnenje stroja, ki nam je odpeljal očeta. Mama je poslala brata Franceta k Valentinu Wallnerju p. d. Makuli v Napole po neko potrdilo, ker je bil tedaj „Bauernfiihrer“ (kmečki vodja). France je vstopil pri Makuli in pozdravil: „Dobro jutro," Makula pa ga je jezno zavrnil in rekel, naj gre še enkrat ven in pozdravi: „Heil Flitler", češ: „Vas bomo že še navadili!" Tudi p. d. Bohinja iz Most je šla k Makuli jokat in prosit, da bi ji pomagal dobiti moža iz zapora. Cinično jo je zavrnil, da se čudi, zakaj niso odpeljali vse družine aretiranih gospodarjev. V šmohorski meščanski šoli, ki sva jo obiskovala z bratom Francetom, niso izvedeli, kako in kaj je bilo pri nas. Z bratom sva požirala, kadar naju je med uro stiskalo v grlu; solze sva skrila sošolcem. Najino bol in skrb za očetom nisva odkrivala učiteljem. Bila sem zelo zadovoljna, da nisem hodila v šolo v Melviče, kjer bi me škodoželjni pogledi sosedovih preveč zbadali. Vem, da bi nam v Melvičah tudi Ana Perhinig, ki je takrat tam učila, ne prizanesla. V Šmohorju pa so bili večinoma nemški otroci. Ti so imeli svoje skrbi, kar nas je pa bilo iz brske občine in so nas zmerjali z „Windische“, smo držali močno skupaj. Vedno smo bili v učenju prvi in tako smo od pravičnih učiteljev izsilili priznanje. Dolgo ničesar nismo izvedeli, kaj je z onimi, ki so jih bili odpeljali. Nekega dne pa je prišlo pismo iz beljaškega zapora, ki ga je bil oče skrivaj oddal. Lačni da so in nič da ne vedo, kako in kaj. Izvedeli smo, da je v Beljaku vse polno Slovencev iz Spodnje Ziljske doline in Zgornjega Roža zaprtih. Iz naše občine pa je bil med njimi še Jože Felaher p. d. Trbišnik iz Melvič, ki so ga bili najprej mobilizirali za nemško vojsko, potem pa ga kot vojaka aretirali in prignali v zapore v Beljak. Mama je tekala po vseh mogočih uradih in prosila za očeta. Pomlad je bila tu. Na polju in v domu je kričalo delo iz vseh kotov. Mama in sestra Lojzka, 15 leta staro dekle, sta bili sami. Midva z bratom Francetom sva hodila v šolo v Šmohor. Vseh se nas je loteval obup. Toda delali smo in čakali; zorali smo njive in vse posadili. Čez mesec dni smo slišali, da so prišli vsi iz naše občine domov, očeta pa ni bilo od nikoder. Seveda, bil je pač jugoslovanski državljan! Tedaj se je pojavil pri nas nek žandar po imenu Klantschnig in nam skrivaj svetoval, naj vloži mati prošnjo. Povedal je, kako naj jo utemelji. (Žandar je pozneje izgubil službo in kakor sem zvedela leta 1951 v počitnicah doma, so ga Nemci ubili.) — To je pomagalo. Čez 14 dni po vloženi prošnji — bilo je to sredi maja — se je oče vrnil. Tam pri svojem delovnem orodju je nekaj popravljal, ko sva po šoli vstopila s Francetom v hišo. Od veselja nisva vedela, kaj bi. Imeli smo ga zopet med nami! Oče je bil suh in — osivel je. Povedal je, da mu je bilo najhuje, ko so odvedli iz celice p. d. Bolta, Kovača in Rautarja, s katerimi je bil skupaj, njemu pa odgovorili na vprašanje, kaj bo z njim, naj molči. „Takrat", tako je nama pravil, „sem čutil žalost, obup, jezo in hrepenenje v taki meri, kot že dolgo ne. Zunaj pred zamreženim oknom je prepeval škrjanec, v duhu sem videl zeleneti domača polja in razcvitati travnike, ki bodo zdaj, zdaj godni za košnjo. Vedel sem, da je doma obema brejima kobilama potekel čas. Kdo ju bo oskrboval, ko bosta žrebili? Nekje v daljni sinjini pa je iz dneva v dan bolj svetilo sonce in razgrevalo domače njive, ki bodo morda mrtve, neobdelane tožile po gospodarju. Ven, ven — delat! Zblaznel bi! Stražar pa mi je samo povedal, da me nameravajo poslati v Celovec ..." JANKO OGRIS Slovo od doma Bil je lep, miren in sončen pomladanski dan. Pravkar smo se pripravljali, da zorjemo naše njive in usejemo pomladansko setev. Ker pri hiši ni bilo lastne vprege, nam je posestnik Sramsičnik posodil par volov. Opoldne smo izpregli, da se okrepčajo in spočijejo vsi, ki so bili na njivi. Sedli smo k južini in se pogovarjali brez skrbi in dobre volje. Kar stopi v hišo naš prijatelj po srcu in mišljenju, po domače Riglnjak, ki je bil sicer vedno dobre volje, tokrat pa le ni mogel prav zakriti zaskrbljenosti. Že zjutraj je odšel po opravkih v Celovec, sedaj ga pa nenadoma vidimo že zopet v Bilčovsu. Hitro ga vprašam, čemu se je že vrnil. „Prišel sem do Kotmare vasi", nam pojasni, „in videl, da tam selijo Slovence. Več družin so že natovorili na zastražene avtomobile: Rutarjeve iz Št. Kandolfa, Čimžar-jeve iz Kotmare vasi in Čahorič, Razajeve s Plešivca in še precej drugih. Takoj sem se obrnil nazaj domov, da obvestim naše ljudi, kajti prav gotovo bodo tudi iz bil-čovske občine vzeli nekaj družin!" Vsi smo bili prestrašeni in osupli, kajti vedeli smo, da bo tudi nas doletela usoda kotmirških izseljencev. Odložili smo žlice in nihče ni več mislil na južino. Ko še nismo mogli najti pravih besedi, da damo duška svojim čustvom, že je planil v hišo ves zasopel Žegar iz Bilnjovsa in dejal: „Kaj pa stojite in razmišljate, bežite in pripravite se na izselitev. Pravili so, da bodo tiste iz Kotmare vase razbasali nekje v Celovcu, potem pa se bodo vrnili v Bilčovs in tudi od tukaj odpeljali več družin . ..“ Obšla me je odločnost in rekel sem Žegar ju in Riglnjaku: ..Pojdita hitro domov in se pripravita, saj ne vemo, koga vse bodo odvedli!" Vsa zaskrbljena sta se prijatelja napotila proti domu, sam pa sem se obrnil k ženi, ki se je vsa v solzah in obupu sesedla na klop in skoraj ni mogla verjeti, ali je vse to resnica, ali so samo sanje. Dejal sem ji: „Torej vidiš, dnevi preizkušnje so prišli nad nas. Nič ne pomaga pretakati solze in jadikovati, poglejmo usodi odločno v obraz, bodimo močni v trpljenju. Lahko je biti trden Slovenec, kadar ti gre dobro in ti nihče ne nasprotuje. Pokažimo, da znamo biti odločni in neuklonljivi tudi tedaj, ko pridejo križi in težave, ko pridejo mračni dnevi." Žena pa mi odvrne, da jadikuje zaradi otrok, kajti nihče ne ve, kako jim bo mogoče v tujini prislužiti hrano in druge potrebščine. Tedaj smo že začuli hrušč motornih vozil, ki so pridrveli v vas in se ustavili blizu cerkve. Hitel sem pred hišo in videl, kako so se policisti in gestapovci kakor na povelje razkropili po vasi. Šest jih je krenilo proti naši hiši. Stal sem pri vratih in čakal, kaj bo . . . Komandant skupine tedaj že vpraša, kako mi je ime in kje so žena in štirje otroci. Ko mu povem, da so vsi doma, mi pravi zapovedljivo: ..Pripravite se, v dobri uri morate biti vsi na avtomobilu, ker boste izseljeni!" „In zakaj nas boste izselili?" ga vprašam jaz. „Ni mi znano, ukazano mi je, odpeljati vas v taborišče!" „Kam nas boste peljali?" „Danes v Celovec", odvrne policist, „kam potem, pa ne vem!" Nato pa pristavi ogorčeno: „Ni časa za takale vprašanja; spravite se hitro in pripravite svoje stvari, ali pa vas vzamemo kar tako; nam je to vseeno!" Ker nisem vedel, kj naj vzamem s seboj, ga še povprašam, on pa mi odvrne, da smemo vzeti le nekaj obleke in hrane, sicer pa moramo pustiti vse tukaj. Šel sem povedat ženi in naročil otrokom, da naj se pripravijo na odhod. V omotici smo zbirali svoje stvari; saj v tem razpoloženju človek ni mogel prav vedeti, kje imaš to ali ono. Zabojev ali skrinj nam niso pustili jemati s seboj. Dovolili so nam le, da smo zvezali naše imetje v rjuhe ali pa ga stlačili v vreče. Kljub temu sem spravil nekaj žlic, vilic in kuhinjskih priprav v manjši zaboj in ga vzel na avto. Policist pa mi ga je vzel in vrgel v hišo. Tako smo odšli brez posode in jedilnega pribora, v rjuhi smo nosili le zmečkano obleko. Tudi večidel hrane, ki smo jo hoteli vzeti s seboj, so nam zmetali nazaj v hišo. Dva policista sta nato odvedla ženo in otroke. Še enkrat je žena vsa solzna poškropila otroke z domačo blagoslovljeno vodo, zaklicala naši hiši poslednji „zbogom“ in odvedli so jo v avto, opotekajočo se. Sam sem ostal še v hiši, ker sem se moral preobleči. Osorno mi je zapovedal neki gestapovec, naj takoj grem z njim. Nisem ga poslušal. Preoblekel sem se, vzel s seboj še vse dokumente, nato pa stopil še enkrat v izbo. Sedel sem k harmoniju ter zaigral našo himno: „Hej Slovenci. . . Prav resno sem tedaj občutil tisto, kar pravi pesem dalje, in še glasneje sem udaril po tipkah: „Bog je z nami, kdor prot1 nam, ga če Perun podreti!" In še dalje: „. . . skala poka, dob se lomi, zemlja naj se trese, Bratje, mi stojimo trdno!" In tedaj sem resnično verjel, da pride čas, ko bo Perun podrl vse, ki so bili proti nam. In zgodilo se je, pa tudi mi smo stali trdno! Ko so policisti, ki so stražili pred hišo, zaslišali zvoke harmonija, so prišli v izbo. Bili so vsi presenečeni, kako je mogoče, da morem pred odhodom v izseljeništvo še igrati. Verjetno tudi pesmi in napeva niso poznali. Nato so me odvedli. Še enkrat smo pozdravili od daleč naš ljubljeni dom in oddrdrali so z nami proti Celovcu. Šele v avtomobilu sem zapazil našega soseda Mežnarja z vso družino. Podali smo si roke ter si trdno prepričani rekli: „Kakor danes odhajamo z naših domov, tako gotovo se bomo zopet vrnili domov v svobodi! Kmalu nato je privozil avto v Celovec in zavil v taborišče v Žrelcu. Pri vratih sem se ozrl po taborišču in videl tam že precejšnje število naših sotrpinov. Spoznal sem same znane obraze, zavedne Slovence iz celovške okolice, Roža, Podjune in od drugje. Nehote sem vzkliknil: Sram bi me bilo, če bi ostal doma, medtem ko bi morali drugi trpeti za našo stvar. Odvedli so nas pred višjega gestapovca, ki je ugotovil, če smo vsi. Straža nas je nato odpeljala v barako, kjer so nam določili majhen kot za prenočišče. Odložili smo svoje stvari na slamo, se spogledali in rekli: No, sedaj smo pa tu; kam pa nas bo še vodila pot, nam je bila velika uganka. Iz dnevnika izseljenca 14. IV. 1942. Ob pol šesti uri zjutraj nas zbudijo orožniki in SS-policija z grozečimi puškami in bajoneti. Povelje se glasi: v eni uri morate biti pripravljeni za preselitev! Strašen jok se je začel razlegati po hiši in kmalu za tem po celi vasi. Mrzel pot me je oblil ob misli, da moram zapustiti nadvse ljubljeno domačijo, blagoslovljeno od znoja naših prednikov. Moja 82 let stara mati, napol hroma, se je začela oblačiti kot da potrpežljivo vzema križ na svoje od dela povešena ramena. SS-ovci so nas surovo priganjali in nam posmehljivo zagotavljali, da bomo v Nemčiji dobili mnogo lepša posestva, popolnoma modernizirana in opremljena s številnimi stroji. Med našim obupanim beganjem iz sobe v sobo se je pred hišo zbrala vsa soseščina. Nekateri so nam pomagali spravljati na kup najpotrebnejše stvari, drugi pa so stali ob strani in se radovali naši nesreči. Posamezniki so se spozabili celo tako daleč, da so že kar v naši navzočnosti začeli barantati in si med seboj razdeljevati naše premoženje. Posebno se mi je vtisnil v spomin trenutek, ko je sosed-gostilničar privedel iz svojega hleva dve izredno slabo rejeni kravi, na njihovo mesto pa odpeljal dve lepi zdravi živali. Po vasi je zabrnel motor in pred hišo se je ustavil avto. Potisnili so nas v notranjost voza, brez da bi se dolgo poslavljali od doma, od znancev. Šele na križišču pred vasjo se je avto spet ustavil; morali smo izstopiti, ker so se z avtom odpeljali po nadaljnje žrtve — naše sotrpine. Medtem ko so nas dovažali iz vseh delov občine, so se na zbirališču zbrali tudi oni, ki so povzročili naše gorje: krajevni vodja nacistične stranke, kmečki vodja, župan in podobni. Zmagoslavno so se jim svetile oči, prepričani so bili, da se nikdar več ne bomo vrnili. Spet so nas nabasali v avto, v katerem smo se srečali s številnimi znanci iz sosednih vasi. Začela se je vožnja v negotovost; sedeli smo potrti, vsak posameznik je bil zamišljen v svojo bedo. Le tu in tam je zmotil tišino kak otrok, ki je zaklical: Atek, mama! Domov! Ob prihodu v Celovec so nas meščani veselo pozdravljali; mislili so, da je to kakšna „KdF“-vožnja. Toda naša vožnja se je zaenkrat končala v Žrelcu, kjer nas je v taborišču sprejelo ogromno število policije. Ko smo stopali iz avtomobila, so nas enega za drugim fotografirali kot največje zločince. Potem so nas potisnili v barake, kjer je že na stotine sotrpinov čakalo, kaj bo prinesla bližnja bodočnost. Ves dan je policija dovažala nove žrtve, vedno več nas je bilo in vedno bolj so nas zastražili. Med nami so bile družine, katerih oče ali sin je bil v nemški vojski, mater in otroke pa so pognali s posestva in jim namenili temno usodo izseljeništva. Zvečer, ko smo zaužili toliko hvaljeni „Eintopf“, so taborišče razsvetili z močnimi žarometi, ob ograji pa so se razvrstili stražarji z na strel pripravljenimi brzostrelkami. Napočila je prva noč v pregnanstvu . . . 15. IV. 1942. Noč je minila brez da bi zatisnili oči; preveč smo bili zamišljeni nad usodo, ki nas čaka. Že takoj zjutraj so nadaljevali z dovažanjem nadaljnjih sotrpinov. Slišal sem, da nas je že nekaj okoli 3000 oseb. Tekom dneva so nas imenoma klicali v pisarno, kjer so zapisovali stvari, ki smo jih pustili doma. Ob tej priložnosti sem se ponovno zanimal, zakaj so nas pognali z doma, in dobil odgovor: ko bi bil nedolžen, ne bi bil tukaj! Zamislil sem se nad svojo krivdo in spoznal, da je ves moj zločin v tem, ker sem Slovenec. Proti večeru so bile straže pomnožene, policija je postajala vznemirjena — mogoče tudi zato, ker nas je hodilo gledat vedno več Celovčanov — in takoj smo spoznali, da se pripravlja nekaj novega. Po zvočniku so zač.eli klicati imena posameznih družin, ki so se — s svojim revnim še preostalim imetjem v rokah — potem postavile v dolgo vrsto ob vhodu v taborišče. Vrsta je postala vedno daljša in ko se je popolnoma stemnilo, se je žalostni sprevod, obdan od težko oboroženih policistov, pomaknil proti železniški postaji. Pozno ponoči je premaknil vlak in nas odpeljal v hladno tujino, v negotovo usodo. VINKO GROBLACHER Nekaj utrinkov iz življenja na Hesselbergu Po dvaintrideseturni vožnji smo bili na novem domu — v taborišču Hesselberg. Zaradi duševnih in telesnih muk smo bili vsi popolnoma otopeli in apatični. Vsak je imel samo eno željo, da bi kam položili svojo trudno glavo. Nismo smeli biti izbirčni, ležali so otroci, ženske in starejši ljudje po trije na slamnicah, moški pa na golih tleh in na razpoložljivih mizah. Zaradi utrujenosti smo spali to prvo noč v taborišču dobro. Bilo nas je preko štiri sto v desetih sobah s skupno površino 360 m2, kar pomeni, da niti en kvadratni meter ni prišel na osebo. To zadostuje komaj za majhnega prašička. Drugi dan so skušale žene-matere vsaj za dane razmere urejati novo bivališče. Otroci so se takoj znašli v igri in se veselili spremembe. Moški smo se zbirali, kolikor smo bili med seboj znani, pretresovali naš položaj in ugibali bodočnost. Trikrat na dan smo prejeli hrano. Zjutraj smo dobili v velikih posodah precej tenko sivo kavo z malim koščkom kruha, opoldne v istih posodah nekaj umetne juhe in nekaj krompirjevih jedi, zvečer pa je bil čaj iz mete brez sladkorja. Ker ni bilo dovolj posod, smo bili razdeljeni na dva dela in so morali drugi čakati, da so opravili prvi svoj obed. Nismo imeli razen čiščenja taborišča in napravljanja drv nobenega opravka. Bili smo pod strogo karanteno, brez vsakega čtiva, sobe prenabite z ljudmi. Zato smo se moški zbirali v grupah in pretresovali to in ono. Spoznavali smo se, če s kom še nismo bili znani — zmiraj bliže kakor živina, ki pride iz raznih hlevov na pašo. Spoznavali smo se hitro in čez nekaj dni je že imel vsak vsakogar v evidenci. Že v taborišču na žrelski cesti v Celovcu sem srečal večino mi znanih narodno zavednih mož-poštenjakov in bil sem ponosen, da sem med njimi. Radostno sem mislil na pregovor: „Enak z enakim se druži." V zbiralnem taborišču ob žrelski cesti sem dobil z mojo družino na vrat številko znak, ki ga nosijo navadno le uradno prijavljeni psi. Skoro sem bil užaljen zaradi visoke številke 124, ker sem si domišljeval, da spadam med vidne koroške Slovence, saj bil sem član obnovitvenega odbora ..Političnega in gospodarskega društva za Slovence na Koroškem" leta 1921 in član tega društva do njegovega razpusta. Pozneje šele sem spoznal pomen številk. V skladišču na Hesselbergu sem zapazil zaboj z označko štev. 80.001 in radoveden sem postal, kdo je prvi po številki med nami izseljenci. Tedaj sem mislil tudi še prvi, torej najnevarnejši Slovenec. Bil je mož lepe postave, močno podoben nekemu sosedu v domovini in mojih let ter oče osmih ali devetih otrok, katerih najstarejši je imel kakih 12 let. Radoveden in hkrati malo osramočen, ker sem si domišljal, da poznam večino naših mož, sem vprašal nositelja številke 1, odkod je in zakaj je bil izseljen. Dobil sem nepričakovani odgovor: »Nikdar nisem bil zaveden Slovenec in tudi nisem volil s Slovenci, poslal sem le nacističnemu funkcionarju račun za svoje njemu opravljeno delo in zato sem danes tukaj." To je bil sicer le posamezen primer, toda spoznal sem, da številke ne predstavljajo kvalitete, temveč le kvantiteto. Štiričlenska številka pa dokazuje, da je bilo predvidenih za izselitev več tisoč koroških Slovencev. ELIZABETA MORAK V Pregnanci smo romali skozi razna taborišča Žalosten dan je bil 21. junij. Ta dan so morali vsi možje in fantje v Stuttgart v Bošove tovarne. Med njima sta bila tudi naš oče in Jakec. Za slovo sem jima skuhala zadnjikrat prave koroške krape. Vse drugo človek laže preneseš, kakor trganje družine. Kljub temu je bilo v logorju še vse pretesno in zaradi tega je prišlo ponovno povelje za preselitev nekaterih družin. Med njimi smo morali tudi mi v Weissenburg na Bavarskem. 27. julija je odšel transport okoli 70 ljudi iz Hesselberga v Weissenburg. Med njimi so bili skoraj vsi Šentpeterčani, naša družina in še štiri druge družine iz Št. Petra, Partl-nova družina iz Bistrice pri Pliberku in Boročnikova družina, gospa Eichner, stara bolničarka, in Klacerjeva družina iz Vetrinja. Stanovali smo v veliki društveni dvorani. Le-ta je služila kot dnevna soba, spalnica in jedilnica. Našemu novemu Lager-fuhrerju je bilo ime Georg Zwbrner. Imenovali smo ga kratko „Jure“. Logor sam, stransko poslopje gostilne Michelsgarten, je ležal na koncu mesta ob cesti v Niirnberg, na kateri je bilo mnogo prometa. Ljudje so nas gledali mrko in posebno v trgovinah smo vedno spet dobili odgovor: „Za taboriščnike nimamo ničesar, preskrbeti moramo svoje!" To ponižanje smo morali doživeti vedno spet in polastil se nas je polagoma čut manjvrednosti. „Taboriščniki!“ Kakor da bi bili sami krivi na tem. Toda našli so se povsod tudi dobri ljudje in dobra srca, ki so razumela lajšati gorje. Jaz sem hodila s hčerko na delo v tovarno in tam sva našli takoj tudi dobre tovarišice. Tu sem spoznala tudi taščo hčerke Kolmana Unterbergerja Traude iz Velikovca. Tako najdeš človeka, kjer ga najmanj pričakuješ. V Weissenburgu smo marsikaj doživeli, kar se ne da popisati; več žalostnega kot veselega. Jaz sem živčno mnogo trpela in že nisem verovala, da bom zdržala. Toda čas je minil razmeroma hitro in po 16 mesecih bivanja v Weissenburgu smo zvedeli, da se bomo ponovno selili. In selitev je postala resnica. Vsi smo postali velika družina in sedaj se je začelo novo trganje in novo trpljenje, ki ga je povzročilo slovo. Logor so delili na tri dele, en del je šel v Hesselberg, drugi v Eichstatt in tretji v Frauenaurach. Tej skupini so dodelili tudi nas. Dne 28. novembra 1943 smo se preselili v Frauenaurach. Po težkem slovesu od sotrpinov je šla pot čez Bleifeld, Schwebach, skozi Niirnberg proti Erlangenu. V Erlangen-Bruck so nas iztovorili in smo se peljali z lokalno železnico v Frauenaurach. Tam smo našli spet barake kakor na Hesselbergu. Čeprav se nikjer ne veselijo prirastka, so nas le prijazno sprejeli. Nas so dodelili k Lapuševi družini iz Roža in k Haninovim iz pliberške okolice. Komaj smo se vživeli, so prišli spet novi sotrpini iz Eichstatta, med njimi tudi Klacerjeva družina, ki je bila z nami v Weissenburgu in prišla sedaj tudi v našo sobo. To je čudno življenje v logorju, o kakršnem prej niti sanjali nismo, da bi na primer morale stanovati v eni sami sobi štiri družine s pet do devet članov. Tu se človek srečaš z najbolj različnimi značaji in se moraš z njimi sprijazniti. Treba je res mnogo potrpljenja, posebno še, ko je toliko otrok, k delajo strašen ropot in polom. Dne 1. maja 1944 je bil za našo družino srečen dan. Konec aprila je prišel po dolgem času z vzhodne fronte naš Jakec na dopust, ki je preživel zimo v prednjih vrstah pri Vitevsku, in tudi dekleti sta za to priložnost dobili izjemni dopust. Po dolgem času smo bili spet vsi skupaj. Naš kot je postal premajhen za vso veliko družbo, kajti iz prejšnjih otrok so postali odrasli ljudje. Ob vsem veselju je bilo za starše posebno žalostno poglavje, da je moral edini sin in dedič po dolgem času priti na dopust k svojim v tujino, namesto da bi nas obiskal v domači hiši. Toda prekmalu so minili ti srečni trenutki. V logorju Frauenaurach smo doživeli še marsikaj grenkega, saj smo morali računati stalno z nevarnostjo zračnih napadov. S kakšnimi težkočami smo bežali s spečimi otroki in težkimi kovčki v zaklonišče, si vsak lahko predstavlja. Doživeli smo tudi več smrtnih slučajev. Nekatere stare matere so se zgrudile od trpljenja in niso več dočakale vrnitve v ljubljeno domovino. Med njimi je bila tudi 82-letna žena in vdova umrlega nekdanjega poslanca koroških Slovencev Franceta Grafenauerja. Tudi mlad fant Franc Jagovc nas je zapustil za vedno. Postal je žrtev poklica v fabriki v Erlangenu. Mož in oče šestih otrok Janez Veršjak se je ponesrečil v fabriki v Niirnbergu, prav tako Franc Prosenc. Oba sta umrla v bolnici v Frauenaurach, kjer smo jih položili k zadnjemu počitku. Za Binkošti 1944 me je doletela nepričakovana sreča, da sem se smela peljati v domovino, da obiščem svojega dobrega, ubogega 89-letnega očeta. Z vožnjo sem imela še srečo. Brez posebnih težkoč sem prišla v domovino. Kako sem trepetala, ko sem se bližala domači vasici! Kako me bodo sprejeli? Kako se bodo zadržali ljudje? Večina me bo presenečena gledala ... In res sem našla vse tako, kakor sem si domišljala. Tu sem spoznala, da nimam več domovine. Naš dom je bil zanemarjen in zapuščen. Večina znancev in sosedov me je gledala kot človeka, o katerem vedo, da so ga pred dvemi leti pokopali. Celo oče me ni spoznal več. Kakor beračica sem se čutila, da ne spadam med nje, da sem postala brezdomka, večni popotnik. Vsled razburjenja sem zbolela in imela sem samo eno željo, da pridem kmalu proč od tod. Sicer so se ob slovesu našla tudi dobra srca, ki so mi storila mnogo dobrega, česar nikdar ne bom pozabila. Jaz pa sem se vrnila nazaj v cigansko življenje. Tri pisma izseljenca Rehnitz, dne 22. majnika 1942. Danes sem prejel Tvoje pismo z dne 14. 5. in ne moreš si predstavljati mojega veselja, kajti to je prvo Tvoje pismo nam v tujino. Nisem Ti hotel sam ničesar pisati o strašnem dogodku, kajti preveč sem bil razburjen in nisem Ti hotel delati še večjih skrbi, saj jih imaš sam dovolj, ko si vsak dan v nevarnosti. Tudi sem mislil, da Ti bo-gotovo pisala Marica bolj previdno, kakor Ti bi bil pisal jaz. Zato ne bom obujal tukaj spominov na ta strašni dogodek. Milim, da so našo skupino spravili najdalje od doma. Smo tukaj na skrajnem severu v bližini Stettina. Meni je samo hudo, da nimam znancev iz domače okolice. Kakor Ti je gotovo znano, je Vaguta ostal v Frauenaurach. Moj najbližnji sotrpin je Luka Miki iz Malošč, ki ga poznaš. Tudi on je izseljen z vso družino. Nadalje so tukaj še Tebi poznane družine Hartmann, Jelen, Wieser itd. Vseh skupaj nas je v Rehnitzu okoli 200. Stanujemo v tako imenovani „Wilhelm-Frick-Schule“, to je neka Gauschule za uradnike NSDAP. Stavba je lepa, toda življenje v njej ni tako lepo. Smo pač jetniki in si lahko predstavljaš, kaj pomeni tako življenje. Pred kratkim smo morali orati vrt, toda ne s konji ali drugačno vprego kot smo bili vajeni doma, temveč so-vpregli nas kakor nekdanje sužnje. Saj sužnji smo dejansko postali, v očeh nemške gosposke rase smo to bili od nekdaj. Pa kaj pripovedujem to Tebi, ki vse sam doživljaš. Kako so se nacistični mogotci doma razdelili živino in polje, Ti je Marica gotovo tudi sporočila. Sedaj pač vem, zakaj sem jim bil v napotje in zakaj smo morali naprej. Toda božji mlini meljejo počasi, a sigurno in tudi njim bo enkrat odklenkalo. O tem smo prepričani vsi, kar nas je tukaj. V tem oziru je še boljše tukaj, ko si človek med enako mislečimi in se mi Pavla smili, če mislim, kako jo nadzorujejo in kako ji stalno grozijo, da bo tudi ona morala od doma. Sicer ne verujem, da bi mogel sploh kdo kaj doseči, vendar poskusi tudi Ti s kakšno prošnjo in s pomočjo svoje vojaške komande. Govori se, da so nekateri, ki so imeli svojce pri vojakih, na intervencijo vojaške komande le mogli nazaj na svoje domove. Poskusi, v uspeh pa ne verujem. Saj veš, kaj je odgovoril beljaški Kreisleiter Piron Mirtu: Če pustim Zwitterja domov, se mi bo smejal ves beljaški okraj!" Tako pač ni nobenega upanja, da bi napravili kako izjemo. Bo pač treba čakati, da se bodo razmere spremenile. Kako živimo, Ti nočem pisati. Ni lahko življenje, če si bil človek prej drugače vajen. Toda vse še nekako prenesem, ker sem hvala Bogu pri družini. Danes pa smo zvedeli, da nas bodo moške poslali na delo in sicer nekam v Rhein.and, medtem ko bodo družine ostale tukaj. To je najhujši udarec in se zelo bojim trenutka, ko bo treba oditi, pa čeprav nas pri delu ne bodo mogli imeti pod tako strogim nadzorstvom. Kam natančno pridemo, še ne vem, pa Ti bom takoj javil svoj novi naslov. Piši mi, prosim, čim večkrat, pa tudi mojim, če bomo ločeni, kajti pismo je v tej mrzli tujini še edina tolažba. Sicer pa Te prosim, varuj se, da se doma spet vsi zberemo v domači hiši, ki nam je postala, ko so nam jo odvzeli, še bolj draga. H Ettlingen, dne 27. 7. 1942. Par tednov smo sedaj šele tukaj v Ettlingen, pa smo že vsi popolnoma obupani. Delamo v tovarni v dveh izmenah. Povem Ti, to je nekaj obupnega, če si človek bil vajen delati stalno v naravi in moraš sedaj naenkrat stati ure in ure za strojem in delati vedno spet isto. Delo sicer ni tako naporno, toda človeka ubija stalna enakomernost in ga napravi popolnoma topega. Če bi človek vsaj potem na večer prišel v svoj družinski krog, bi še nekako šlo, tako pa nam vedno spet samo obljubljajo, da bodo družine kmalu prišle za nami. Včeraj so mi povedali, da pridejo še ta teden in sicer v bližino, tako, da se bomo od tam lahko dnevno vozili na delo. Toda kaj smeš še verjeti ljudem, ki so nas že tolikokrat nalagali. Vzeli so nam domove in rekli, da dobimo nova posestva v Nemčiji. Prišli pa smo v taborišče in v fabrike. Zato tudi sedaj skoraj ne verjamem, da bi le poslali družine za nami, čeprav trdijo, da je gotovo. Delamo dnevno 12 ur, vmes je polurni odmor in zaslužimo tedensko 14,50 RM. Ostali zaslužek, pravijo, da nam odtegnejo za prehrano družine. Potem si izračunaj, kakšno hrano si lahko privoščimo. Stanujemo v majhni dvorani v predmestni gostilni in zvečer in zjutraj tudi tam jemo. Ne vem, če bom zdržal, ker mi stalno nagajajo krčnice in sem se zato že parkrat javil k zdravniški kontroli. Mogoče mi le uspe, da pridem iz tovarne in dobim kjer drugje bolj primerno delo. Gotovo si zvedel, da je Petrč doma na dopustu. Pisal sem mu, da naj gre na planino in slika žrebeta, ker me zanima, kako kaj izgledata. Veš, skoraj vsak dan sanjam, da sem doma in hodim po planini, po senožetih in travnikih ... V resnici pa tam delajo in spravljajo tisti, ki so me spravili sem. Ravnokar smo spet zvedeli, da pridejo družine Še te dni. Morda pa bo le resnica. H Rastatt, 29. V. 1944 Samo še tri mesece manjka, pa bomo že dve leti tukaj v Rastattu. Saj si zadnjič, ko si nas obiskal, sam spoznal življenje in trpljenje tukaj. Ni se nič spremenilo, samo zračni napadi so iz dneva v dan hujši. Vsak dan trepetamo. Mesto Karlsruhe v bližini je že močno porušeno in Bog zna, če ne bodo začele padati bombe tudi v okolici. Ne bi bilo nič čudnega, ko je vsa okolica polna industrijskih podjetij.. Zračni napadi so trenutno najhujše, kar doživljamo. Jaz sem še vedno v mlekarni in moram biti kar zadovoljen. Čeprav moram od jutra do večera stati v vodi, je moje delo le še lažje od dela, ki ga morajo številni opravljati v bližnjem kamnoseku. Prihajajo zvečer popolnoma zbiti domov v taborišče. Z njimi delajo ruski ujetniki in je razumljivo, da so se v skupnem trpljenju bolj seznanili. To pa očitno ni bilo prav oblastnikom in tako so včeraj dva odpeljali, kakor se govori, v koncentracijsko taborišče. Še nisem zvedel natančno za vzrok, vendar bo verjetno samo ta, da so bili preveč dobri z ruskimi in francoskimi ujetniki. Ubogi sotrpini in predvsem uboge družine, ki jih je zadelo še to trpljenje! Saj človek skoraj ne moreš pričakovati, da se bodo še kdaj vrnili. Da je Wasteja zadela že prej ta kazen, sem Ti itak že pisal. Zanj mi je še posebno hudo, ker sva si bila posebno dobra in je vlival celemu taborišču vedno spet nov pogum, ko je poznal vsako mesto v Rusiji in je točno vedel povedati, kje se nahaja fronta. Imel je le eno napako, da je bil premalo previden in to je tudi glavni vzrok, da so ga odvedli. Upam pa, da bo le prišel kmalu nazaj. One pa je, — ne vem iz kakega razloga, — Lagerfiihrer posebno črtil in se zato zanje res bojim. Človek res nikdar ne veš, če si previden dovolj in večkrat se bojim, da me bodo tudi dobili, ko stalno odnašam precej sira in masla v taborišče. Pa ne morem drugače, ker me vsak dan že čakajo, če sem kaj prinesel. Kaj ne, da se čudiš, kakšno mesto je zasedel doma K. Res., dobro si mu pisal. Mislim, da mu bo pismo le dalo misliti. Nikdar ne bi verjel, da je kaj takega mogoče, če ne bi na lastne oči bral v časopisu. Ko so naciji prišli, se je še skrival pred njimi v naši sobi, sedaj pa je postal njihov glavar. Nekateri res znajo! Pri tem pa bo še vedno trdil, da je Slovenec. Nič me ne more več razočarati, pa tudi ne spraviti iz ravnotežja, ker se čas spreminja le v naš prid. Naši vozniki, ki vozijo v Elsass, pridejo vsak dan z novo pošto o dejanskem položaju in tudi iz domovine prejemajo predvsem Rožani pošto o močnem gibanju v gorah. Zato smelo gledam v bodočnost in Tebi svetujem samo to, da se varuješ . . . LAMBERT PISJAK: Težko slovo v logorju Dne 10. septembra 1944 sem prejel od sina Lamberta, ki smo ga po domačem imenovali Preti, pismo iz bolnišnice iz Kemnitza, da pride do 20. septembra na dopust. Ob tej priliki srčno želi priti z menoj skupaj. Zato naj pridem, če je le mogoče, v taborišče. Šel sem takoj prosit mojstra, da bi mi v tem času dal par dni dopusta, toda mojster se je temu na vso moč uprl, češ nimam nikogar, da bi ga mogel postaviti na tvoje mesto k stroju. Poleg tega od vseh strani prihajajo nujna naročila, ki se ne smejo in ne morejo odlagati. Toda jaz sem ga le prosil, naj pomisli, da imam sina pri vojakih, ki je bil 12. julija za Tarnopoljem na vzhodu nevarno ranjen in mi piše, da pride zdaj v taborišče na dopust in da je njegova in tudi moja srčna želja, da se tam snideva. Prosil sem ga, da naj bi imel z menoj in mojim sinom in najino usodo nekaj sočutja. To ga je nekoliko omehčalo, da mi je po kratkem pomisleku rekel: „Jaz tega ne smem dovoliti, a tudi ne bom nasprotoval, če ti dovoli Obermeister. S strahom in bojaznijo, brez upanja na uspeh sem se bližal nadmojstrovi sobi. To tem bolj, ker sem ga poznal kot strogega, odločnega, zdelo se mi je, trdega in neizprosnega moža. Pred vrati sobe sem nekoliko postal; pred oči mi je stopila vsa grozna usoda, ki je zadela mene in celo mojo družino. Jaz tu, žena in trije mali otroci daleč tam v logorju, sin- vojak v drugič težko ranjen, drugi sin tudi nad sto kilometrov, hči nad devetdeset kilometrov od logorja v službi, — toda hipoma sem se spomnil, da tu ni kraj in čas za taka premišljevanja, temveč bo treba nastopiti možato in odločno, ker od tega bo odvisno, ali se bova videla s sinom ali ne. Zbral sem vse sile, potrkal na duri in vstopil. V nedeljo, 17. septembra 1944, sem srečno prišel, ne da bi bili med vožnjo bombardirani, v logor Hesselberg, kamor je prišla žena z otroki par dni prej iz logorja Frauenaurach. Nestrpno in z bojaznijo ali bom mogel priti ali ne, so me pričakovali vsi, najbolj pa sin Preti. Nepopisna bolest in tuga me je obšla, ko sem ga zagledal. Zdel se mi je za dobrih pet let starejši, tih, molčeč, nekako zamišljen, ves potrt, telesno in duševno zlomljen, sedem velikih ran po celem telesu. Oči so se mi orosile ob misli, da je to moj sin, ki je pravzaprav s svojimi devetnajstimi leti še otrok in še v veliko večji meri nosi križe in težave tega sveta in njegovih krivic kot jaz. Ni nič govoril, da je dolgo srčno želel, da odkrije svoje misli, želje in grozne vtise svojim staršem, bratom in sestram. To bi bilo tudi nepotrebno, ker smo to slutili vsi sami. Z otroško vdanostjo mi je pripovedoval svoje doživljaje od zadnjega snidenja. Tako nas je minulo nedeljsko popoldne. Po skromni logorski večerji smo šli na vrh gore Hesselberg. Tam smo bili vsaj enkrat sami, oproščeni tesnih, neprijaznih, preprostih barak in stisnjenosti v njih, v katerih je bil stisnjen človek poleg človeka, ena postelja nad drugo, med njimi komaj prostora, da si prišel človek skozi, na sredi sobe miza, vse tako neljubo, nedomače, neprisrčno in ti zamišljeni, sami vase zatopljeni obrazi! Od tam se nam je nudil krasen pogled na vse strani daleč po frankovski deželi: številne trgom podobne vasi, obsežna rodovitna, skrbno obdelana polja, vmes temnozeleni iglasti gozdovi, skozi vasi, polja in gozdove pa so se svetile liki ozkim belim trakovom dolge ceste in rekice Sulz in Sulzach. Nad to lepo in bogato pokrajino pa je pihal hladen jesenski večerni veter, oznanjevalec prihodnje zime. Kakih petdeset metrov tik pod nami pa so bile v štirikot zidane tri dolge barake. V teh barakah so bile sobe približno 7 metrov dolge in 6 metrov široke. V eni je prebivalo 25 do 30 ljudi, stari in mladi, zdravi in bolni. To je bila naša ječa, ki smo jo imenovali „Lager Hesselberg". Sin je tudi tožil, da je dobil iz domovine le malo pisem; pri neprestanem begu je po večini šla pošta v zgubo. Povedal sem mu, da prihajajo iz domovine čim bolj žalostna poročila: ta in ta je padel, tega in tega so zaprli, to ni to družino so odgnali v koncentracijsko taborišče, ljudje so obupani in oropani vseh človeških pravic; gorje mu, kdor se brezpogojno ne ukloni diktatorjem, ki so brez srca in vesti; na vasi, občini, fari in deželi staršem prepovedujejo s svojimi otroki slovensko govoriti, isto tudi s sosedi in znanci. Tuj po duhu in tuj po jeziku je duhovnik, prepovedana je vsaka slovenska molitev v cerkvi; stari ljudje, nemščine popolnoma nezmožni, umirajo brez spovedi; brezvestni agenti hodijo zvečer poslušat na okna, kje se slovensko govori, splošen strah in obup, celo mrtvim se diktira tuj nemški napis in kdor se vsemu temu ne ukloni, ima na izbiro samo dva pota — v koncentracijsko taborišče ali pa v par- SL Umsiedler Nr.: M a r. IcLe. 1 Name: V omame: Geboren atn: .... __-^ufien-St,Hikolai Benih St. Ifilcolals' Leizter VVohnort: tiatrJmnburg, deri Izseljeniška izkaznica tizane. Več jih raje voli drugo in se z orožjem v roki bore proti nečloveškemu nasilju za svoj in narodni obstoj in kot taki doprinašajo nepopisne žrtve. Taka in enaka poročila mi prihajajo od vseh strani iz domovine. To je obraz na smrt obsojenega naroda to in onstran Karavank in njegove domovine. Na naših posestvih pa da gospodarijo nemški priseljenci in uničujejo vse, kar nam je bilo drago in sveto. Razen par zagrizenih nacijev se teh pritepencev vse boji in ogiba. Ob tem razmotrivanju pa smo bili vsi mnenja, da gre vsemogočni večni tretji rajh h koncu in da ni več daleč čas, ko bo uničen napuhnjeni nemški nacionalizem in bodo narodi, ki so doprinesli v tej vojni neizmerne žrtve in napore za svojo svobodo in obstoj, rešeni nemškega nadčloveka in njegove kulture. Med te narode spada tudi naš slovenski narod, ki je prav v tej vojski postal svetovno znan. Toda s strahom smo se spraševali, kakšen bo ta konec, ali ga bomo mi še doživeli in preživeli? Kdo ve, ali nas ne bodo ubile bombe, ali nas ne bodo na zadnje še vse postrelili kot so postrelili na milijone drugih? Vemo samo to, da je ta režim zmožen vsega. Tako smo ugibali, kaj nam bodo prinesli prihodnji meseci. Končno smo se spomnili, da je danes god svetega Lamberta, najinega in farnega patrona na Radišah. Spomnili smo se, kako smo ga praznovali doma slovesno v krogu sosedov in znancev in da ga danes praznujemo že tretjič v tej mrzli tujini, prvič v Schwarzenbergu, drugič v Frauenau-rachu. Slučajno sem dobil takrat ravno dopust; stara Šubernikova mama Ana Wieser me je povabila v svojo barako, urezala kos pogače in mi dala rekoč: „Vzemi to malo darilo za svoj god in spomni se na radiško žegnanje." Meni se je milo storilo, njen dar in njene besede pa mi bodo ostali vedno v spominu. Letos pa ga obhajamo tu vrh te gore pregnani iz domovine, oropani vseh človeških pravic, a s trdim upanjem na zmago pravice in na boljše dni. Drugi dan opoldan sem se kot običajno poslovil. Spremljala sta me žena in Preti do postaje Wassertudingen. Šli smo po stezi mimo Fliegerkaserne. Nepopisna otožnost in potrtost sta nas morili vso 12 kilometrov dolgo pot. Zdelo se mi je, da se mi tresejo noge in da sem brez vse moči. Rad bi govoril, pa nisem mogel, delal sem se močnega, da se nisem na glas razjokal. Pogled na sina in na ženo pa mi je povedal, da se tudi njima enako godi. Bridko mi je bilo ob misli: vse življenje smo delali in skrbeli, danes pa ob slovesu nimam dati sinu niti skorjice kruha, odhajam berač od beračev. Tako smo prišli počasi tihi in zamišljeni na konec Hesselbergovih pašnikov, od koder se vidi postaja Wassertiidingen. Tam ob stezi je stala mala starikava hruška, pod njo nekaj lepih hrušk. Žena in jaz sva jih začela pobirati, sin Preti pa je nemo stal ob strani. Ponudil sem mu jih nekaj in mu rekel: vzemi brez greha! Malomarno jih je porinil v žep. Tako smo prišli na postajo. Kmalu je prišel vlak in trenutek, ko smo se morali posloviti. Stisnil sem mu roko. Ffotel sem govoriti: Bog te živi in ohrani, na njega ne pozabi. Toda nobena beseda ni šla iz grla, debele solze so mi vlile po licu. Isto se je godilo tudi Pretiju in ženi. Najrajši bi ga objel, toda nisem mogel, stal sem brez vseh moči. Po daljšem času sem prejel od Pretija pismo, da je srečno dospel na svoj kraj in da je kljub svoji pohabljenosti bil znova dodeljen neki bojni formaciji. Nato so pogosto prihajala pisma, pozneje pa zelo redko. Pisal je, da so v bojni črti in da ima malo časa. V nekem pismu je bridko tožil, da s^oje v jarku do kolena v vodi in da se nimajo nikjer posušiti. Čeprav je tudi doma novembra že precej mrzlo, a da takega mraza še ni doživel. V vsakem pismu je trdil, da bo kmalu konec in zmaga in da se bomo videli v domovini. Toda pisma so prenehala, in moja so prihajala nazaj. Decembra 1944 smo se peljali na božični dopust v taborišče. Tam pa me je že čakala novica: Preti je padel na ruski fronti! Moj sin Preti. Z menoj je bil izseljen, potem pa so ga nasilno odvlekli k vojakom. DR. JULIJ FELAHER Kleine ^onttner; Sti&tiftteitunn unč @etoaftS|le[Ie in Sfimten: Stlagenfurt. fPenžburHctelttU 2 (Ratfer=Sran: Še konec leta 1944 so selili (Taborišče Buch in Markt Rettenbach) §iel Mtntenš m 1943 3ie ftdfung 6cc fogenonnten Sdmtnec Scoge ^lagcnfurt, 5. Slooembct. ©aulcitet ®t. Srebri* Rainer bot im 9tab: inen feints groben 9tetbenfd)aftsberid)te0 iibet bie 9Icbeit bec bes ©aues ^arnten, ben er beim ©enerotoppeD ber 9765)91^ anlafjlid) ber ffeier bes 10. Dftober im Canbbausbof bet ©ou-bauptftabt gegeben bot, ols einen roefentlitbcn ^rogrammpuntt unb ols befonbere Sriegeauf-gobe ber bes ©aues Harnten fiir bas 3obt 1943 bie »olfspolitifd)e ©leicbfe^ung bes cbemaligeit ^arntner ^rbftimmungsgebictes mit bem ubrigcn ^arnten unb bom it bie enbgiiltige ©efeitigung ber fogenonnten Sarntner ^togc prollamiert. 3)er ©ouleiter fprocb bnmnls oon einer 9(Ttionz bie im planoollen Sirfammenroirfcn aller maBgeblicben totellen ous ©ortei unb 6toot ait^ ben lefeten Heim einer ©ebrofjung ^drnteus befeitigen unb bas 23ermdd)tnis ber Rambler 9IBroe§rtampfcr crfilDen roirb. 9tm Sonnerstagoormittag Ijntten fidj im gro> Ben ^eftfaal bes Sieitfjsftattfjaltergebaubes in RIogcnfurt nun biejenigen Jvaueu unb 9Jlanner ^arntens aufommengefunben, bie on biefer fei-nergeit oom ©ouleiter ongefii^rten 9lftion nor* ne^mlit^ beteiligt fein roerben, um ous bem 9Jtunbe non 3)r. 9toiner bie gro§en 9tirf)tlinien fiir biefe ‘Slrbeit ju erbolten unb bos ©eneralpro* gramm ju bočen, bas bet fieiter bes ©auomtes fiir ©oltstum, ^-6tanbartenfubrer 2R o t e t* ti a i b i t f db, im ^luftrag bes ©ouleiters ousge-orbeitet bat- Set ©ouleiter bob in feinen einleitenben ©orten bie SBicbtigfeit ber Sefeitigung ber fo-genannten tiarntner groge bccoor unb roies borouf bin, boB but ,5 . . -1- - y ' 'W»\^ Pii S"" ^ * '• - ssilliil Partizanski tisk je informiral, usmerjal in vlival vero v zmago pravice. S tem je tudi na Koroškem netil upor in prispeval k zmagi JOSEF FRIEDRICH PERKONIG Koroški Slovenec Prevedla dr. Angela Piskernik Pred 20 leti je prišlo do prvega slovenskega prevoda del koroškega pisatelja Josefa Friedricha Perkoniga. Bil je to prevod eseja „Der Kdrntner Slowene“, ki je bil malo prej objavljen v reviji „Austria“. Prevod je bil objavljen v reviji „Svoboda“ Slovenske prosvetne zveze, štev. 7—10U951. Kako je do prevoda prišlo, je razvidno iz pričujočega uvoda. K eseju samemu bodi pripomnjeno, da je ]. F. Perkonig opisal koroškega Slovenca takega kot ga je poznal v letih svojega literarnega opazovanja in ustvarjanja. Medtem se tok časa tudi pred nami ni ustavil. Zunanji videz slovenskega človeka pri Zilji, po Rožu in G ur ah ter širom Podjune je postal drugačen. Toda njegovo jedro se ni spremenilo. Ostalo je tako kot ga je J. F. Perkonig ovekovečil. Ponatis prevoda tega eseja ima globlji smisel. Prikaže naj, kako bedno je spričo Per-konigovega pričevanja o koroških Slovencih mnenje številnih sodeželanov nemškega jezika o nas. Mlačneže med nami pa naj ponatis opogumi, naj se ne izmikajo naši narodni skupnosti, marveč jo tudi s svojimi prizadevanji krepijo in obogatijo. Uredništvo ZA UVOD Sestali smo se v Celovcu v gostilni Longo novembra meseca 1950: koroški nemški pisatelj Josef Friedrich Perkonig, mladi koroški nemški pisatelj Michael Guten-brunner, slovenski pesnik Bor in jaz. Razgovarjali smo se o literaturi, o Ivanu Cankarju, o razmerju med Slovenci in Nemci ter Avstrijci v preteklosti, o oboroženi borbi za Koroško po prvi svetovni vojni, o plebiscitu, o načrtu slovenske kulturne avtonomije leta 1927, o težki borbi Slovencev med drugo svetovno vojno, o položaju, nastalem s pariškim diktatom 20. 6. 1949, o perspektivi za bodočnost, o Evropi. Nismo bili sladki. Me- stoma smo bili precej ostri. To ni čudno. Kaj bi s sladkarijami tam, kjer je treba ustvariti najprvo pogoje za dober, zdrav vsakdanji kruh. Družila pa nas je misel, da je treba postaviti nemško-slovensko razmerje na nove temelje in da je treba govoriti zelo iskreno. V tem je bila lepota razgovora. Med drugim sem tudi izrazil veselje nad knjigo „Im Morgenlicht", priznal simbolično upravičenost njenega naslova, a odklonil dulj' romana „Patrio-ten“. G. Perkonig je bil zadovoljen z mojim veseljem nad knjigo „Im Morgenlicht", odločno pa se je zavzel za „Patriote". Vprašal je tudi, če poznam nje- / gov esej „Der Karnmer Slowene“, ki da je bil že objavljen v reviji „Austria“. Pripovedoval je o sporu z uredništvom te revije zaradi samovoljno spremenjenega naslova v „Viden primer avstrijske tolerance". Ko sem mu odgovoril, da žal, tega eseja ne poznam, mi je obljubil, da mi ga bo poslal takoj naslednji dan. Med poslavljanjem smo obžalovali, da se taki razgovori ne vrše bolj pogosto. Drugi dan mi je poslal g. Perkonig ljubeznivo pismo, s pristavkom „Ich ermach-tige Sie gerne, d as Essay iiber den Karnt-ner Slowenen nach Beheben zu verwen-den“. Pripravil mi je novo veselje. Po toplini do koroških Slovencev je ta esej vreden drug knjige „Im Morgenlicht". Tako je prišlo do prvega slovenskega prevoda — pač nekoliko paradoksno — enega od številnih spisov Perkoniga. Za ob- Še vidim postave, ki so iz Karavank prikorakale ali se pripeljale v mojo mladost, in samo da priprem oko, pa že opazim na njih lahne poteze, ki njihovo sliko šele izpopolnijo in ji dajo pravo življenje. Bili so kmetje iz Slovenjega Plajberka in drvarji izpod Ljubelja, bili so ljudje iz Sel, Šmarjete in vseh vasi Roža, ki so prihajali v Borovlje na sodnijo in davkarijo, k zdravniku in v prodajalno. Že otroci smo gledali v njih tujce, ki niso spadali k nam, drugače so bili oblečeni kakor naši tržani. Ženske so nosile volnene ali pa svilene rute na glavi, rumene, pomarančaste ali tudi pisane rute. Ti hribovci, ki so bili v svoji najgloblji globini vedre narave, se niso udajali mračnjaštvu in niso marali temnih ali motnih barv, ampak so bolj ljubili svetlejše barve, kakor je morda njihovo življenje bilo tudi resno in trdo. Še jih vidim, kako so potrpežljivo stali ob svojih vozovih ali v prodajalni ali gostilni, kjer so na koga čakali ali so kaj pričakovali. Čakali so z nekim brezčasnim potrpljenjem, ki ni bilo samo dar njihove nebeško mirne domačije v daljni vasi ali javo sem naprosil uredništvo koroške slovenske revije „Svoboda". Naj izide v okolju, ki ga je rodilo in kateremu je prvenstveno namenjen. Prepričan pa sem, da bodo brali ta esej z enakim interesom Slovenci tostran in onstran Karavank. Želim, da ga berejo vsi z isto lepo mislijo, s katero je pisan. Na nemško-avstrijskem nebu sije koroškim Slovencem le malo zvezd. Duh knjige „Im Morgenlicht" in tega eseja je ena najsvetlejših, najmilejših. Da bi ne zašla, da bi ne ugasnila! Le pod takimi zvezdami, v takem duhu more nastajati Evropa, ki je ne bodo pretresali nacionalni spori in o kateri govori Perkonig danes s tako zavzetostjo. V Ljubljani, dne 21. julija 1951. Lojze Ude naselju, marveč tudi posledica njihovih zdravih živcev. Možje izpod Ljubelja so nosili — kakor se spominjam — kratke usnjene hlače ali take iz hudičevega sukna; med hlačami in grobimi zelenimi ali sivimi nogavicami na cof pa so se videle spodnje hlače iz modrega parhenta. Srajca je bila iz surovega platna in tudi vse drugo na njih je bilo grobo in hribovsko. Selani so nosili obleko iz zelo trdega lodna; to je bilo svetlo-sivo sukno, ki so ga na domačih statvah sami stkali; mnogi izmed njih so imeli svetlordečo kravato ali pa so imeli nagelj v gumbnici. Seveda so se tako olepšali samo za nedeljo, čez teden pa, ko so z zamaščenimi lovskimi nahrbtniki posamič prihajali v dolino ali kadar so ob okovanih saneh ali visoko naloženih vo-zeh pokaje z biči pripeljali v dolino oglje, smrekovo skorjo ali hlode, so imeli na sebi borno, raskavo obleko, ki je razodevala njihovo težko življenje. Vseeno pa je odseval z njihovega resnega ponašanja, ki ni bilo ne mračno ne zagrenjeno, neuničljiv življenjski pogum. Pričali so, ne da bi hoteli, s samoumevnim neprisiljenim dostojanstvom, za vse druge njihovega roda in pokolenja; vsak izmed njih je bil v svojem bistvu popolna slika svojega naroda na Koroškem, ki ni velik, je pa izredno stanovitnega in zvestega značaja. Prav vsi so govorili isto slovensko narečje, vendar je že uho otroka začutilo marsikdaj komaj zaznavne odtenke v melodiji njihove govorice. V njej se je izražala duša naroda, duša, ki niti v enem svojem kotičku ni okostenela, ampak se voljno oblikovala v vseh prilikah življenja in se še zdaj oblikuje. Morda je priroda, morda so gore, njive in gozdovi pobarvali njihove vokale, morda so neštete okoliščine kmečkega življenja napravile konzonante tu bolj trde in so jih tam obrusile; so pa tudi glasovi, ki jih izgovarjajo hribovci daleč zadaj v grgavcu, ZIUAN Ziljan, če ga gledaš kot tip in ne jemlješ v poštev človeka, kakor so ga izobličile slučajnosti vsakdanjega življenja, se zdi med vsemi tremi najbednejši. Ne da bi mu manjkali darovi telesa in duha, saj je čil, vztrajen in mladostno razpoložen in ni zgolj muhavost, če jezdi pri štehva-nju neosedlanega konja! Tudi je pevec in strasten plesalec, štehvar in plamteč ljubimec, vendar pa se zdi, kakor da ne more nekako iz sebe, kakor da ne ve, kaj bi s svojimi talenti počel ali kakor da se jih ne zaveda popolnoma. Znabiti pa ga je neusmiljena priroda vkovala v nevidne verige, ko poganja deroče hudournike prek njegovih polj in mu zasipava s kršjem pašnike in gozdove; še goro mu je raztreščila in prekrila z njo življenje širnih poljan. Kaj če se njegova duša še ni opomogla od tedanje groze in je zato skrivnostna kakor uganka še danes? Saj ne vemo, če ni morda šest stoletij, ki so potekla od takrat, za njo le kratek hip? Mogoče je trši izgovor Ziljana, njegova ujedljivost, njegova nerodna plahost, ki se poljanci pa jih tvorijo tik pod nebom za zobmi. Tudi način njihovega izražanja je bil seveda različen, druge so bile besede in drugačno njihovo zaporedje, vendar so mi te drobne poteze njihovega jezika prišle do zavesti šele sedaj, takrat sem imel le nedoločen čut za take malenkosti jezikovne razlike. Če se dajo ljudje iz med seboj ne dosti oddaljenih vasi in naselij že lahko razpoznati po takih komaj zaznavnih jezikovnih razlikah, koliko laže se da ločiti Slovenec iz Ziljske doline od onega iz Roža in oba ta dva zopet od Podjun-čana. In vendar pri taki razdelitvi Slovencev na Koroškem v tri velike skupine ni moči prezreti in preslišati, kako se te rahle razlike medsebojno prešinjajo in prepletajo in dajejo slovenskemu jeziku močno razgibano barvitost. tu in tam tudi močno našrši, mogoče je vse to le zadnja sled prastarega strahu, ki se je po tolikem času sicer pomiril, ki pa nikoli ne more popolnoma izginiti tam, kjer se človek in sile prirode vedno zopet srečavajo. Zato pa, ker ima manj kruha in ga težje pridela kakor njegova brata pod bolj darežljivim nebom na vzhodu dežele, mu je bog nekako za odškodnino odmeril bolj široko srce in zanesenega duha, tako da vse bolesti laže preboli in ga tudi domotožje ne muči tako močno kakor Rožana in Podjunčana. Ziljan nosi svet v krvi, popotnik je, ki ga skopa zemlja in nerodovitna narava često prisilita, da zapusti domovino. Vsakega pa, ki sta ga lakota in strah pred bodočnostjo pregnala iz Ziljske doline, so pričakovali v Ameriki rojaki, ki so se že preselili tja in imajo tam že davno spet svoj dom in poklic; tako je našel onkraj morja, ne da bi samo mignil, vse prilike za obstanek, in se mu ni bilo treba bati mačehovstva tujine. Klic tujega sveta, prirojena domišljija in Ziljska Bistrica, osrčje slovenskega dela Ziljske doline hrepenenje človeka po spremembi, ki nikoli popolnoma ne zamre, so bržkone zanetili v Slovencu iz Zilje in celo tudi v kmetu, ki se sicer trdovratno oklepa domače grude, vročičen nemir, ki se deduje iz roda v rod in se zdi kakor v dolgih presledkih redno se vračajoč pljusk valov z daljnega, daljnega brega. Tam v Wisconsinu, Ohiju in Illinoisu go- ROŽAN Tudi Slovencu iz Roža je življenje oblikovalo govor in dušo. Zbesneli hudourniki ne pustošijo njegove rodovitne doline, gorski potoki se valijo po širokih prodnatih strugah, ki jih vidiš že z oddaljenih vrhov; v nje je dobrotni duh tega ozemlja usmeril nevaren prirodni element, da je vsa dežela varna pred njim. In tako je uredil tudi človeka. Ločil je, bi rekli, temo od svetlobe in odstranil vse, kar je človeško peklenskega, od bistva, ki vori še vedno svoje slovensko narečje, v tem je stanoviten, v tem si je ostal zvest. Svojo pravo domovino na Koroškefn je moral zapustiti in zdaj je slovenska govorica njegova domovina, v njej sliši curljanje studenčkov na Koroškem, v njej mu šumijo koroški gozdovi in se mu prikazujejo sinji pasovi neba med visokimi domačimi gorami. predstavlja pravega Rožana. *Rožan živi v neki prirodni skladnosti in se ne. udaja ne obupu in tudi ne vriskajoči radosti, četudi ga življenje poganja, da se kakor nihalo bliža zdaj temu, zdaj onemu občutku. Ljubo mu je nihanje samo po sebi, ljubo mu je venomerno gibanje, življenje in vrenje, vendar pa išče vedno zlato sredino, uravnovešenost. Prijazne rojenice so sedele ob zibelki Slovenca iz Roža in mu sprostile jezik; nje- govo narečje ni tako trdo kakor ono Zi-Ijana, saj zveni kakor pridušeno petje. Bržkone pa se tega niti ne zaveda, preprost človek je, ki rad zapoje in se ne da motiti od premišljevanj in predsodkov. Tega človeka sem srečaval od otroških let v mnogih oblikah in sem že zgodaj zaslutil, da se pod robato, revno obleko skriva nekaj, kar je vredno ljubezni in čemur šele zdaj vem pravo ime. To je preizkušen pogum voznikov in drvarjev v grapah Karavank, je kljubovalna, a značajna trma Selanov, vedra skromnost boroveljskih žičarjev in puškarjev in skoroda malo sanjava, a vendar le iz prirojene delavnosti izvirajoča zamišljenost kmečkih ljudi. Še danes se mi zdi, kakor da so zdaj pa zdaj prisluhnili sami vase, kakor da so zaslutili v sebi moč, ki je sredi tolikega propadanja obvarovala njihov rod in ga krepi tudi še danes. V duševnosti Slovenca iz Roža — in samo pri njem — je nekaj skrivnostno ne- mirnega; srce, naj ga še tako trdo drži in ga priganja k stvarnosti, se mu vendarle kdaj pa kdaj izmuzne! Skrito nagnjenje za umetnost, ki se je komaj še zbudilo, morda pokrni v surovem življenju, ki je takim milim dodatkom le prav malo naklonjeno ali se jih tudi ne zaveda; mnogokrat pa to nagnjenje le prodre na dan ob prilikah, ob katerih svet tudi sicer spozna resnične talente. V tem ljudstvu so morda skriti pesniki, ki niso imeli prilike, da bi se bili izobrazili, tu se zadovoljujejo nevzbujeni glasbeniki s petjem starih preprostih pesmi. Nihče ne ve, kaj vse dremlje v tej brezliki duševni preprostosti. Morda se ono nepoznano izmota iz oklepa takrat, ko Rožan kdaj pa kdaj vzkipi v divji opojnosti, ko poje, pije in pleše in se predaja omamnemu uživanju, da duši prebitek svojega srca. Toda tudi ob tej vrtoglavici ostane človek, uravnovešen človek, ki ne gre preko mere tudi v najbolj razbrzdani vzhičenosti. PODJUNČAN Podjunčan je ustvarjen vse drugače. V njem je prav malo onih nežnih pridatkov, ki sanjavemu Rožanu opomorejo, da pozabi na zemeljske težave ali mu s čarom iluzije ublažijo njegovo trezno resnobnost, kajti postrana polja hočejo biti obdelana in ni, da bi pozabil dati zemlji, kar ji gre. Seveda tudi on rad poje in se tu in tam zasanja, toda to je le delček premene, druga plat, noč k dnevu ali dan k noči in ni to, kar je njegova trajna vsebina, skrivnost sama po sebi, ki jo čutiš za kmetovo stvarnostjo. Tu, kjer v ravnini ali le nekoliko hriboviti pokrajini življenje vse bolj na široko in svobodneje zajema sapo in ga gorovje ne mrači s svojo senco, morejo ljudje prav do kraja razviti vse svoje sile, vse darove telesa in duha; in tu lahko tudi vsak vidi, kako so svojo nalogo izvršili. Podjunski Slovenec se obračuna ne boji. Obdelal je svojo grudo, kakor jo more obdelati samo človek, ki se neprenehoma trudi od zore do mraka; gruda pa mu že od nekdaj donaša stoteren sad, ki ga tudi zasluži. In ob mizi, ki bi jo lahko obložil z razkošnimi jedili, je Podjunčan ostal skromen. Dobronamerna govorica o varčnosti koroškega Slovenca bi se vsekakor morala pričeti s hvalnico njemu, ki bi lahko živel bolje, a ne mara. Poznal sem kmeta — in ta bržkone ni bil edini, ki se je vabljivemu glasu dosti naravne izkušnjave .zoperstavil — ki se je v dobi gospodarske stiske prebil izključno samo s pridelki svojih njiv in s tem, kar mu je dala domača živina. Kava, tobak in sladkor, prijetni dodatki za skoraj samoumeven užitek, niso več prišli v hišo; le sol je še jemal v trgovini, in smrdljivec, kjer se je spet povrnil k nekdanji razsvetljavi, da bi s tem prihranil 100 šilingov v letu, čeprav si je bil v boljših časih napeljal elektriko po vseh zgradbah kmetije. Strogost s samim seboj je odsev častitljive starodavnosti in še mnogokaj je pri njem starodavno: pod železnim trinožnikom prasketa ogenj na odprtem ognjišču — svet kakor nekdaj; mleko, kruh in žganci se še vedno jedo s spoštovanjem kakor pred tisoč leti, voda iz studenca ali vodnjaka v lončenem vrču — vse priča o nezahtevni preprostosti podeželske sreče. Marsikje napolnijo ta vrč tudi z moštom, posebno če gre za to, da ohranijo kosce in žanjice pri dobri volji. Koder obrodi sadje, kuhajo povsod tudi žganje. Tudi koroški Slovenec žrtvuje ob svojih kotlih hudiču, vendar se mu popolnoma ne proda, ampak mu zadošča košček pekla, ki po višji sodbi vsakomur pritiče. Kakor vsi, ki jim na svetu ni lahko, je tudi on že po naravi trezen, preveč pazljiv in bister, da bi se opijanil, in tudi njegov dobri duh — zaščitnik, ki pač ve, kaj je majhnemu, sebi prepuščenemu narodu nevarno, je vsaj to nevarnost od njega odvrnil. Okrog njega veje še poslednji odmev pastirjeve piščali. Čeprav je toliko vrstnikov odšlo v delavnice, k strojem, v župnišča, pisarne in meščanske hiše, kjer so pozabili svoje poreklo in svojo kri ali so ju pod pritiskom, ki se mu niso upali zoperstaviti, celo zasovražili, se je vendarle daleč proč od domačih polj in gozdov ohranilo v njihovem žitju nekaj zadnjih kmečkih varuhov in najzvestejši hišni bogovi so se držali imena, pa naj je bilo še tako izmaličeno. e Tako je pač z narodom, ki je bil že od takrat, ko je vstopil v zgodovino, narod kmetov in pastirjev. Kakor je razvil vse načine zemeljske obdelave v teku stoletij v globok življenjski smisel in ga sčasoma pretopil v lastno naravo, tako ga je tudi zemlja sama s svojo skrivnostno dediščino preobraževala, da je šele v čaru njenih magičnih, neminljivih utripov postal njegov lik popoln. Če ne bi bilo tako, zakaj potem dih podeželskega življenja Slovenca nikoli ne zapusti, kjerkoli in karkoli je. Nemec s Koroškega se ga hitro iznebi, ko postane meščan, Slovenec pa je v mestu vedno le kakor mimogrede, njegovo srce si želi od tam v tišino svojega kmečkega doma. Odkod bi Goselnovaško jezero prišlo, da se zunaj v svetu tako kmalu spoznajo med seboj in si tovariško pomagajo vsi tisti, ki so doma z istih slovenskih kmečkih tal? Odkod naj bi vznikla skoraj kot vera iskrena gorečnost, ki priklepa koroškega Slovenca na domačo grudo? Res je podeželski človek v splošnem zemlji v zagonetno večji meri naklonjen kakor pa tržan, meščan, koroški Slovenec pa ji je naravnost zapadel. Ta divja, vroča ljubezen, ki ni pod-netena, ampak vre iz najglobljih virov njegove bitnosti, je dajala koroškemu Slovencu moč, da tudi v najtežjem času ni podlegel, in da je z vero v poslanstvo tudi svojega naroda živel in še živi po zgledu očetov, in žilavo in poln potrpežljivega upanja ohranja njihov jezik in njihove običaje. Kjer so koroški Slovenci mejili na Nemca in se dotikali njegovega prostora in duha, so v stoletjih izgubili marsikoga in marsikaj. Pa tudi preko mejnih krajev je silil neprestano nemški duh v narodovo telo, odtujeval je mlačneže in omahljivce slovenstvu in ni dal, da bi se zopet drugi svojega slovenskega porekla zavedli. Dogajanju v prirodi, ki daje prednost močnejšemu, se je pridružilo še ropanje duš. Tako se je zabloda napuhnjenega časa pregrešila nad malim narodom. Ta pa je zbudil sile, ki jih čuti v sebi vsako zasledovano bitje, dokler ga še ne objema mrak pogina, razpostavil je svoje ustvarjalne silake po nevidnih okopih v boju za narodnost in jih tam tudi izgubil, in čakal svojega zgodovinskega dne, ki ga enkrat dočaka vsak narod, da si takrat vzame, kar je bilo od nekdaj njegovega, njegova pravica je osnovna pravica človeštva, ki se bo morala nekega dne zganiti, da jo poišče tudi za Slovence na Koroškem. Tako imajo Slovenci res prav vzvišenega zagovornika. Med tem časom pa so se zatekli v neresnično življenje pesništva in njihova duša si je z mirno vnemarnostjo vseh prirodnih bitij ustvarila lik kralja Matjaža in mu prisodila vse, česar si želi hrepeneče, po svobodi stremeče srce. Ta kralj Matjaž v pesmih, pripovedkah in prigodah potuje po deželi, srečava voznike in kmete, zavije tudi v hiše in se pomudi, da pove kratko prerokbo; prihaja pa iz neke gore in zopet izginja vanjo. Podoben je ljudem, ki so si ga izmislili v tolažbo: skromno dostojanstven je in se vede po domače; kralj je kmečke krvi in ima pred vsemi drugimi vse vrline svojega naroda. Teh vrlin narod ni dobil kar slučajno. Zdi se, da izvirajo iz nekih brezdanjih globočin, ki jih človeško bitje ne izmeri; nekatere se zde prav starodavne. Še danes je dobrodošel in nedotakljiv vsak gost, v prejšnjih časih pa sta v vsaki hiši ležala v miznici hleb kruha in nož, pripravljena za sprejem. To ni bila navadna pogostitev, ampak se je izvršil, ko je vstopil gost, pravi svečeniški obred, kakor je marsikaj drugega dobilo nadih verskega dejanja. Ljubezen Slovenca do doma, polja in živine je več kakor neka naravna zaverovanost kmeta v njegovo posest in je več kakor nepretrgana navezanost Slovenca na grudo, ki jo obdeluje od pradavnine sem. Tudi trdna povezanost med posamezniki, ki daje narodu hrbtenico, pomeni več kakor samo dobre odnošaje med sosedi in več kakor le podeželska priložnost za pojedine in cerkveno parado je udeležba pri krstu, poroki in pogrebu. Potreba koroškega Slovenca, da bi začutil nad posvetnim dnevom tudi še božanstvo zvezd, je vsem takim povodom in njihovim občajnim potekom pripesnila še drugi, širši smisel in šele v tem zadnjem pomenu je skrivnost, ki mu da je moč, da vzdrži. Saj ga tujerodci komaj razumejo, ga tudi podcenjujejo in ne morejo verjeti, da neminljiva svežost in prožna vztrajnost tega naroda nista le plod njegovih zdravih zasnov, ampak da se porajata nekje daleč za vso stvarnostjo, kamor ravno še seže tipajoča slutnja. Tam so vsi predeli polni čarobnih bitij, studenci imajo svoje vile in drevesa svoje driade, dobri duhovi se ob ognjišču in zibeli, zli pa se izživljajo v uničujočih silah narave; nad njivami pa se preganjajo besi in bogovi. Povečini so ta bitja res že izgubila svoja imena in svoj pomen za rod, ki se mora v brezobzirnem, surovem času trdo boriti za obstoj in pač ne sme sanjariti. Voda v njegovih pripovedkah in tudi v mnogih naziranjih o nebu in zemlji pa je še vedno čar starega praznoverja; človek še vari zdravila in obhaja nenavadne obrede, še vedno ima svoje mnenje celo tudi o krščanskih nazorih, kajti na podeželju se srca trmasto oklepajo tudi zmot. e Stoteri in stoteri tega naroda, ki so jih leta 1942 čez noč odgnali iz domovine in jih brez usmiljenja odtrgali od vsega, kar jim je do tedaj pomenilo njihovo tiho, skromno življenje, so v peklu nesmiselnega pregnanstva pokazali, kje se v življenjski stvarnosti koroškega Slovenca poraja duševna sila. V taborišču Hesselberg, na sveti gori Frankov, si je klubovalno domotožje izbralo dva pomočnika. Po pričevanju domoljubja, ki je skozi tisoč nevarnosti pretihotapil k svojim mučenim rojakom in preživel skupaj z njimi božični večer, sta jim venomer dajala pogum — pesem in molitev. Srce teh brezdomcev je bilo nepremagljivo, ker so se umeli zasanjati daleč proč od vsega gorja; nekaj se jih je zateklo celo k pesni-kovanju. Ti stihi so seveda nebogljeni, nerodni, porojeni iz bolečine in hrepenenja in so ob belem dnevu izgubili ves svoj iskriv blesk, toda kako prediren je moral biti njihov pritajen krik za bodečo žico, če še danes s pobožno ganjenostjo govori o njih vsak, kdor jih je na Hesselbergu tudi samo enkrat slišal. Molitev, petje in pesnikovanje — dar vedno budne domišljije — se ne izražajo vselej z živo, izgovorjeno besedo, ampak zvenijo včasih le v podzavesti kot govorica prvobitne, neizmaličene človeške duše. Njena zasluga je tudi,, da imajo slovenske družine mnogo otrok. Med tristo izseljenci na Hesselbergu jih je bila polovica, ki še niso imeli štirinajst let. Kdor ljubi pesem in molitev, pravljice in otroke, ta ima rad tudi cvetje. Slovenski fant nosi v gumbici rdeč nagelj, slovensko dekle kakršenkoli pisan cvet v laseh. Blede barve niso po njihovem okusu, samo krepke barve ljubijo; pelargonije na njihovih oknih so živordeče in sočno-zelene. Vedno se mi je zdelo, da prav nikjer ne uspevajo pelargonije tako lepo in bujno kakor pri slovenskih kmetih v Karavankah. Po vseh vrtovih, tudi po skromnih in nenegovanih gredicah goslačev in drugih revežev je cvet ob cvetu; pravijo, da ima slovenska žena zanje mehko roko in da ji zato tako bogato poganjajo. Nič nas ne ovira, da to tudi verjamemo, če pomislimo nas krivnost sorodstva med človekom in rastlino, kadar nas pot pripelje h kakemu kmečkemu vrtu v eni od treh dolin. Pogled nanj je srečanje z divjo, nebrzdano življenjsko radostjo, pogled na svečanoresno krošnjo lipe, ki je na ozemlju koroških Slovencev tako pogosta, pa je nasprotno pogled v njihov drugi turobnejši obraz. Te prastare lipe sredi vasi in naselja, o katerih gre glas, da so slovenska drevesa, kakor hrasti nemški, so času kljubujoči nemi zaščitniki življenja, ki se v njihovi senci poraja in odmira in vnovič slavi svoje vstajanje. Med njimi so silni velikani; več jih je kakor kjerkoli drugje na Koroškem, zato so del pokrajine, ki jo nehote in brez reda slikovito izpopolnjujejo, kakor jo drugod poživljajo odprti poljski skednji ali kozolci, ali kakor znamenja, ki jih je koroški Slovenec tudi dosti postavil po svojih poljih. Cerkve v slovenskih vaseh na Koroškem imajo vsevprek čebulaste stolpe; ljudem se hoče umirjenega baročnega veselja; pa čeprav je le skromno in nekam plaho, veselje je pa le, in zato se tudi stolpi ne smejo prenaglo in tako mršavi pognati v višino, saj bi nenadna bežnost gotike ne mogla osrečiti na zemljo navezanega koroškega Slovenca. V udobni prostornosti in radostni pobožnosti svojih baročnih podeželskih cerkva, ki so posvečene mnogim svetnikom, se počuti domačega in varnega, v slogu torej, ki je dal barvitost in zvok tudi njegovemu bogu in nebesom, kakor si jih zamišlja sam pri sebi v svoji preprostosti. • V kaki od teh odročnih cerkva se včasih zgodi, da se med mašno pesmijo nenadoma povzpne glas kmečkega človeka nad druge glasove, ki se spajajo v spremljavo, in razodene talent iz ljudstva; drugje lahko to uspe pastirčku nekje v samoti ali nadarjenemu pevcu v vaški gostilni, kjer so se slučajno zbrali Slovenci in zapojejo v zboru. Že na glasovih, na nečem neizrazitem, kar zvok prikriva, zaslutimo, zakaj so tenorji tako zažareli ali se basi tako zmehčali, zakaj so soprani zasijali in se alti tako zamračili. V deželi, kjer se sploh že od nekdaj veliko poje, bi razlike pač že davno mogle biti zabrisane, toda ni tako; koroški Slovenec zapoje še vedno po svoje in rahli poudarek, izvirajoč iz mehkega, otožnega čustva, ga jasno loči od drugih pevcev v deželi, ki pa so njegovo melanholijo prevzeli v marsikatero svojo pesem. Prikrito petje se pritihotapi tudi globoko v govor; začutimo ga posebno takrat, kadar govori koroški Slovenec nemški. Višino zvokov v posameznih zlogih bi lahko ujeli na note in njihovo trajanje označili s primernimi znaki. To pa se mora šele napraviti. Poiskati je treba koroškega Slovenca, ki je ostal, kakršen je nekoč bil, ki ga še ni dohitel čas in njegova prvobitnost še ni mogla zbledeti, Slovenca, ki se ga še ni dotaknilo nič tujega, ker ni dovolil, da se ga kdaj dotakne in vse tuje tudi še danes zavrača. Narod se najznačilnejše izpove v izrednih, edinstvenih, daleč na okoli vidnih posameznikih, kakor so to bili Eulenspie-gel in Tartarin, Don Kihot in Robinson, Faust in Odisej. Delce svojega bistva pre- dela iz pojmov v podobe in jih po potrebi in razpoloženju opremi tako, da ga morejo dostojno predstavljati. Šestorica Einspielerjev je bila tako poosebljenje koroških Slovencev, razdeljeno na šest oseb. Med njimi je bil najpomembnejši Andrej Einspieler. Ta je leta 1852 ustanovil Mohorjevo družbo, ki je od tedaj razdelila milijone slovenskih knjig med narod. Druga tako osebnost je bil graditelj orgel France Grafenauer, doma v Mostah pri Brdu v Ziljski dolini. Še vedno je živ med svojimi, čeprav že dolgo počiva v grobu. Bil je polnokrven kmečki mož, vedno na poti, da popravi tu pokvarjene orgle in tam nekje med svojimi kmeti postavi nove. Povsod je trosil šale in dovtipe, ki so ga preživeli, kakor so ga preživeli njegovi dobri dovršeni instrumenti. Kot poslanec pa je ostroumno obračal besedo, poznal je pravila politične igre, podžigal je narodnostno vnemo svojih slovenskih rojakov in jo nanovo prižgal, kjer je bila že ugasnila. Vso gibnost, ki jo ima njegovo ljudstvo, je imel tudi on in vse nagonsko veselje nad spremembo; bil je lahko marsikaj, a v vsaki vlogi popoln: zdaj gospodar, ki obdeluje polje, zdaj graditelj orgel, pa zopet potujoči pridigar ali pa razgreti borec v parlamentu. Čisto posebna in neovrgljiva sposobnost koroškega Slovenca je, da se z lahkoto temeljito izpremeni; rojen igralec je s svojo neprisiljeno, neizumetničeno čustvenostjo. Zato tudi tako zelo ljubi svoje igre, ki mu dajejo priliko, da se lahko pokaže in nagleda obenem. Včasih je igra dosti več kakor pa sama zabava; oder se pred zaverovanimi gledalci skrivnostno spremeni v resnično pozornico, kar se je primerilo nedavno znova, ko so uprizorili „Miklovo Zalo" v Št. Jakobu v Rožu, v kraju torej, ki je ta zgodovinski dogodek res doživel. Pravi potomci Korajmana, Serajnika in Miklove Zale so petsto let po dogodku iz turških časov, ki je dal roma- Otok s Piramide nu neminljivo snov, igrali vloge svojih prednikov. Še vedno so polja dedov v njihovih rokah, mogoče so potomci pradedom po obrazu celo podobni. Kaj pa pomeni potem pol tisočletja v primeri z dediščino rodbine? • Duh sorodstva, ki zapoveduje drugim hišnim zaščitnikom, sedi pri potemneli stari mizi v kotu, kjer se določeno nedeljo v letu zberejo sorodniki od vseh strani, da praznujejo domače žegnanje. Ne praznujejo ga samo kakor kak navadni praznik s pojedino, plesom, popivanjem in pogovori med ljudmi velike, daleč naokoli razpredene rodbine; takrat se vrši tih nabor mlade čete, ki nosi vsa isto ime. Iz rodbinskega seznama izbrišejo vsakega, ki se ogne tej pobožni in veseli, gosteči se in klepetajoči druščini. V Ziljski dolini spečejo za to priložnost jagnjička, v Rožu in Podjuni, kjer ni dosti ovc, pa raje prašiča. Gospodar nabije nov sod sadjevca, pa tudi gospodinja ne skopari s svojimi dobrotami. Stari pripovedujejo, ne da bi se utrudili. Otroci pa poslušajo z odprtimi usti, čuteč svoj pomen ob tem praznovanju. Duh zaščitnik pa se lagodno giblje in je zadovoljen. Ko vprašamo v kulturni zgodovini svojega naroda razgledanega koroškega Slovenca za imeni mož, ki se jih ljudstvo vedno rado spominja, nam imenuje poln odkritega ponosa škofa Slomška, dobrega očeta malega, toda pogumnega ljudstva, glasnika ljubezni do sočloveka, klicarja k strahu božjemu in zagovornika materinskega jezika; narod si ga je zapomnil kot slovenskega Pestalozzija. Imenuje njegovega sobojevnika Andreja Einspielerja in drugih pet istega imena, nadalje profesorja Janežiča, ki je sestavil prvi slovenski slovar, profesorja Petra Scheinigga, ki je zapisoval pesmi koroških Slovencev, da bi ne zašle v pozabo. V borovih gozdovih okrog Dobrave sem ga večkrat srečal, ko sem bil še otrok; poletne mesece je preživljal v Borovljah pri bratu pilarju. Pel in brundal je najbrže prav one pesmi, ki jih je hotel ovekovečiti. Vedno sem se ga nekako nenavadno spoštljivo bal, kakor da bi bila moja takrat še speča zavest notranje narodnosti slutila, da srečavam genija slovenskega naroda. Če vprašamo našega poročevalca za imena še živih mož, ki opisujejo sedanjost, potem bomo kaj zvedeli o Lovru Kuharju, ki v romanu „Požganica“ sega v doslej neznane globočine, in o plahem nastopu mladega pesnika Sorgota, sinu dekle in ruskega ujetnika; o drugih pa nam še mnogo obeta neprediren, plodonosen molk. • Dolgo časa moja duša in moje uho nista bila zmožna, da bi slišala zvoke drugega jezika v deželi, in da bi slutila vso toplino in razgibanost, ki ju izžareva slovenska narodnost. A zdaj sem v spominu na mnogotere ljudi in dogodke prisluhnil; to doživetje me je tako prevzelo, da je postalo trajno in mi narekuje, da izpovem: Brez koroškega Slovenca bi bila Koroška revnejša; to lahko trdim, ker vem, da bi brez njega tudi moje življenje bilo bolj siromašno. Če zaprem oči in prikličem nje, ki so vtisnili svoje sledove v mehki vosek mlade duše in jo v marsičem izoblikovali, potem romajo mimo mene sošolci in sosedje, ljudje, kakršni morajo biti in posebneži, puškarji, žičarji, kmetje in vozniki, pevci in pretepači, bahači in skopuhi, nesrečniki in nepridipravi, spodobneži in neugnanci. Dosti jih je bilo med njimi, ki so govorili slovenski in so v slikanico mojega življenja nakapali mnogo barv. Slišim jih pripovedovati in peti. Bil je prijeten čas, ko se je to godilo, ker ga je v nemali meri vedrilo njihovo mladostno razpoloženje, ki ga še niso skrivale mračne sile počasi razkrajajočega se sveta. Tudi duha dežele bo koroški Slovenec prepojil s svojimi čistimi izvirki in ga prevel s šumenjem svojih temnih lip. Dajte mu prostor pri vaši mizi, dragi rojaki, in ponovite njegov lepi običaj: Položite predenj hleb kruha in postavite zraven poln vrč! Letošnje srečanje pevskih zborov v Št. Janžu v Rožu Pevski zbor SPD Škofiče Pevski zbor SPD Radiše IZIDOR PREDAN: Beneška Slovenija Beneška Slovenija je najzapadnejši del slovenskega ozemlja, kjer žive Slovenci strnjeno, kjer govore svoj jezik in imajo svoje običaje. Beneška Slovenija je hribovita, majhna deželica, saj meri v celoti komaj 516 kvadratnih km. Leži med Srednjo Sočo in Idrijo na vzhodu ter Tilmetom in Belo na zapadu. V preteklosti je bila večja, saj so Slovenci poseljevali vso zemljo tja do Tilmeta pri Huminu (ital. Gemona), do Nem, Čente, Ahtna, Pojde in Čedada. Vsi navedeni kraji so bili važni kot tržišča, v njih so z blagom trgovali Furlani in Slovenci, torej prebivalci ravnine in hribovja. Le redkokje so prodrli Furlani v hribovit svet tako, da lahko rečemo, da je meja med ravnino in gričevjem tudi narodnostna meja. Furlani, ki prebivajo večidel v ravnini, so njihovi sosedje na zahodu in severu. Na vzhodu, jugovzhodu in severovzhodu pa so na široko povezani z ostalimi Slovenci. Beneško Slovenijo delimo na tri dele, in sicer: v Rezijo, Beneško Slovenijo ob Teru in Beneško Slovenijo ob Nadiži, kjer prebivajo Rezijani, terski in nadižki Slovenci. Prav tako delimo našo govorico v tri narečja: rezijanščino, terski in nadižki dialekt. ZGODOVINA IN PREBIVALSTVO BENEŠKE SLOVENIJE Zgodovina Beneške Slovenije sega daleč nazaj. Okoli leta 600 pred našim štetjem, od katerega časa so se ohranili grobovi pri Sv. Kvirinu ob Nadiži, so bili prvi prebivalci Beneške Slovenije Kelti in sicer iz plemena Karnov. Ti so bivali ne samo v goratem delu sedanje Benečije, temveč tudi v sosednjem ozemlju poznejše Koroške In Kranjske. Nanje so pritiskala od začetka 2. sto- letja pred našim štetjem s severa germanska plemena, z juga pa Rimljani. Zadnji so v teku dobrega stoletja podjarmili vso deželo. Leta 181 pred našim štetjem so ustanovili ob skrajnem gornjem koncu jadranskega morja mesto Oglej (A.uileia), ki se je s časom po velikosti in pomembnosti kosalo s samim Rimom. Verjetno pozimi leta 53 in 52 pred našim štetjem je Julij Cezar ustanovil stalno vojaško postojanko, ki nosi po njem ime Forum Julii. Ta kolonija je stala tam, kjer je sedaj Čedad. Od nje je vsa dežela med Livenco In Sočo dobila ime Furlanija. Ko se je rimski imperij I. 364 našega štetja razcepil na dva dela, je Beneška Slovenija s sosedno Goriško ostala pri zapadnem delu. Z njim je prestala vpad germanskih Zahodnih Gotov leta 401 In petdeset let kasneje (452) pohod Atile in njegovih Hunov, ki so uničili Oglej, kolikor niso tega storili že prej Goti. Beneški Slovenci so se naselili na sedanje ozemlje ob koncu 6. in začetku 7. stoletja. Da niso prišli Slovenci v te kraje kot politično neaktivna množica in počasi prodirali v deželo, kjer danes bivajo, izhaja jasno iz vse zgodovine Furlanije 7. in 8. stoletja. Vsa je polna vesti o težkih bojih med langobardskimi-furlan-skimi vojvodi in Slovenci, samimi ali združenimi z Avari ali Obri. Ob koncu 6. stoletja so Slovenci politično in vojaško sodelovali z Langobardi in Obri v napadih proti Istri, ki je bila pod bizantinsko oblastjo. Ko so Langobardi sklenili sporazum z Bizantinci in prenehali s sovražnostimi, so Slovenci in Obri nadaljevali z napadi in jih celo raztegnili na svoje včerajšnje zaveznike, Langobarde. Že okoli 611. so Obri pre- hodno zavzeli Čedad in odvedli v suženjstvo dva sina furlanskega vojvode. Vse kaže, da so se tega pohoda udeležili tudi Slovenci. Kmalu nato so se Slovenci povsem otresli odrskega va-ruštva. Leta 644 so Langobardi pri Bri-ščah, v Nadižki dolini, odbili nov sunek Slovencev, ki je veljal očitno središču vojvodine — Čedadu. Ta poraz je za nekaj časa zadržal na-daljno prodiranje Slovencev, toda prav ob začetku 8. stoletja so se Slovenci začeli pomikati vedno globlje proti Furlaniji. Iz mejnih prepirov, ki so tako nastali, se je razvil okoli leta 703—705 boj med Langobardi in Slovenci. Slovenci so se utaborili na visoki, nedostopni in strmi gori, kjer jih je napadel tedanji furlanski vojvoda Ferdulf. Doživel pa je težak poraz, v katerem je padlo vse furlansko plemstvo z vojvodom na čelu. Po tej veliki in odločilni bitki so se Slovenci vedno bolj približevali furlanski ravnini. Langobardi, ki so izgbuili cvet svojega plemstva, se jim niso mogli upirati. Šele ko je dorasel nov rod, so se jim lahko postavili v bran. Okoli leta 720, je prišlo do treh spopadov pri sedanjem kraju Lavarja-nu, južno od Vidma. Bitka je ostala neodločena in povzročila, da je od tega časa vladal med Slovenci in Langobardi mir. Slovenci so ostali tam, kjer so danes, prav tako Langobardi — današnji Furlani, prvi v hribovitem predelu, drugi v ravnini. Langobardi so izgubili svojo državo leta 774, ko so bili premagani od frankovskega kralja, Karla Velikega. Tedaj so tudi beneški Slovenci za vedno izgubili svojo neodvisnost, ker so tudi oni prišli pod frankovsko oblast. Začela se je križeva pot beneških Slovencev, ki traja do današnjih dni. Menjali so se jim gospodarji za gospodarjem in kadar so izgubili najslabšega, so se jokali, ker so se bali, da bo njegov naslednik še slabši. Franki so kmalu prepustili oblast nad beneškimi Slovenci in Furlani oglejske- mu patriarhu, kateri je poskrbel tudi za njihovo pokristjanjevanje, in hkrati s pokristjanjevanjem se je začelo tudi raznarodovanje, ki traja do današnjih dni. Ob začetku 15. stoletja je prišla Beneška Slovenija, s Furlanijo vred, pod oblast Beneške republike in ker so Slovenci živeli pod to oblastjo skoraj 400 let, so dobili naziv „beneški Slovenci", dežela, kjer bivajo, pa »Beneška Slovenija". Leta 1797. je zasedla naše kraje Napoleonova vojska. S sklenitvijo Campofor-mijskega miru med Napoleonom in Avstrijo meseca oktobra istega leta, je prišla Beneška Slovenija pod Avstrijo in po plebiscitu 22. oktobra 1866. leta je bila priključena k Italiji, pod katere suverenostjo je še danes. KAKO SE JE ZGODILO BENEŠKIM SLOVENCEM POD GOSPODARJI V NJIHOVI TISOČLETNI ZGODOVINI Takoj moramo povedati, da so vse vladavine, vse oblasti vseh časov težile le za tem, da bi nas čimprej raznarodili, da bi uničili našo lepo govorico, da bi uničili našo narodnostno skupnost, skratka, da bi nas asimilirali. Izjemo tvori le Beneška republika, ki nam je nudila največ pravic, a na to se povrnemo kasneje. 2e s pokristjanjevanjem beneških Slovencev, kot je bilo že prej rečeno, se je začelo tudi raznarodovanje, posebno v zapadnem delu našega ozemlja. V zapadni Benečiji zapazimo bolj čisto slovensko govorico v tistih krajih, kjer so bili in so še slovenski duhovniki. Tam, kjer so bili furlanski, so najprej prekrstili priimke. Tako imamo danes v tem predelu naše domovine skoraj vse priimke poitalijančene, čeprav ljudje še govorijo slovenski. Mihelič je postal Michelizza, Blazutič Blasutto, Novak Noacco, Momazič Toamsino, Černo Negro in podobno. V vzhodni Beneški Sloveniji, kjer smo imeli po vseh župnijah in kaplanijah še do nedavnega izključno slovenske duhovnike, so ostali slovenski priimki nespremenjeni. Naj navedemo tu nekaj teh priimkov, ki jih najpogosteje srečujemo: Florjančič, Vogrič, Pavletič, Gorjup, Bukovac, Primožič, Matelič, Lavrenčič, Čenčič, Podorjescak, Letič, Feletič, Gožnjak, Toapatič, Marinič, Skavnik in podobno. Največ priimkov nosijo naši ljudje po imenu vasi, kjer bivajo. Pri Trinkih so Trinki, v Praprotnici so Praprotnik, v Trušnjem so Trušnjaki, v Bukovici Bukovac itd. Nespremenjena so tudi krajevna in ledinska imena. Seveda Italijani tudi te imenujejo po svoje, a za domačine so obveljala takšna, kot so bila vedno. Prej smo omenili, da je najboljše ravnala z nami Beneška republika in to je res. Pod Beneško republiko so imeli naši predniki širšo upravno in sodno avtonomijo v pravem pomenu te besede. Imeli so svoj šentkvirinski Parlament landarsko in mjersko „Banko", okrog katerih so se zbirali župani iz „Sosednij", odločali sami o svoji usodi, o svojih javnih zadevah, sklepali in reševali razne probleme njihovega časa. Ker so opravljali službo obmejnih stražarjev, so bili oproščeni še raznih davkov. V takšnih razmerah se je moglo svobodno razvijati gospodarstvo, prav tako se je mogla svobodno, iz roda v rod, prenašati slovenska govorica in zavest pripadnosti k slovenski skupnosti. Beneški Slovenci niso poznali velikih občin, temveč samo majhne soseske, kakršne so s časom nastale iz prvotnih zadrug, ki so bile tako značilne za stare Slovane. Na čelu soseske je bil župan (imenovali so ga sindik ali dekan), ki je nosil kot znak svoje oblasti palico. Župana in druge opravnike so izvolili z večino glasov vsako leto. Sindik je predsedoval zborovanju mož, tj. rodbinskih glavarjev in hišnih gospodarjev. Takim zborovanjem so pravili sosednje, italijanski zgodovinar pa jih imenuje „vičinie". Poleg sindika so sedeli trije prisedniki, cerkveni ključar in „dvanajstija" (vsako leto izvoljena dva-najstorica sodnikov). Na sosednjah so se posvetovali o zadevah soseske: o pašnikih in njih mejah, o soseskih poteh, o gospodarskih svoboščinah, o desetinah, o vzdrževanju cerkva in drugo. Soseski klicar je zarezoval glasove na leskovo palico, ki so jo imenovali „roš”. Vseh sosek je bilo 36 in so bile združene v dve veliki županiji. Prva Landar-ska, je obsegala nadižko dolino in je štela 21 sosesk, druga, Mjerska, pa je zajemala sovodenjsko in rečansko dolino. Na čelu velike županije je stal veliki župan, ki so ga izvolili sindiki pripadajočih sosesk. Pod predsedstvom velikega župana so se zbirali okoli velike kamnite mize (laštre — skale) ter razpravljali, sklepali in sodili kot »banka". Obe veliki županiji sta sestavljali šentkvirinski Parlament, ki se je, po potrebi sestal tudi večkrat na leto. Ta parlament se je zadnjič sestal 2. maja 1804., nato je bil ukinjen s strani avstrijskih oblasti, s soseskami vred. Po priključitvi Beneške Slovenije k Avstriji je bila izvršena nova politično upravna razdelitev njenega ozemlja, to kar se tiče vzhodne Benečije. Iz 36 sosesk je bilo ustanovljenih osem občin, in sicer: Št. Peter Slovenov ob Nadiži, Podbonesec, Tarčet, Sovodnje, Št. Lenart, Srednje, Grmek in Dreka. Kasneje sta bila Tarčet in Podbonesec združena v eno samo občino. Danes imamo v vsej Beneški Sloveniji 16 občin, od teh je deset popolnoma slovenskih, in sicer na vzhodu že omenjene občine, na za-padu pa Tipano, Brdo in Rezijo. Šest občin pa je narodnostno mešanih. Slovenci živijo po hribovskih vaseh, Furlani pa v ravnini. Te so: Praprotno ob Idrijci, Tavorjana, Fojda, Ahten, Neme in Breg. Nekoč so bile tudi te narodnostno mešane občine naseljene izključno o slo- (iacfivr venskim prebivalstvom. Seveda imajo naše današnje občine neprimerno manjše praviče in avtonomije kakor prejšnje soseske. Po sklenitvi že omenjenega miru v Cam-poformidu 1797 med Napoleonom in Avstrijo je prišla Beneška Slovenija pod Avstrijo. Takrat smo izgubili svojo avtonomijo, vse pravice in privilegije, ki nam je širokodušno nudila Beneška republika. Razumljivo je, da so iz teh razlogov naši takratni predniki zasovražili Avstrijo in se zato, kadar se jim je kazala prilika, nad njo maščevali. Prilika pa se jim je pokazala 22. oktobra 1866 leta, ko je bil organiziran plebiscit, na katerem so se kompaktno izrekli za Italijo. Vsaj tako zasledimo v takratnem tisku. Naj bo pa tako ali drugače, dejstvo je, da smo bili priključeni k Italiji. Da so se zedinili za to odločitev naši pradedje, pa jim ni narekovalo samo sovraštvo do Avstrije, katera jim je bila odvzela prejšnje svoboščine in pravice, temveč tudi življenjski interesi, kjer so vse naše doline tesno in naravno povezane z ravnino, ki je že bila v italijanskih rokah. Za to odločitev so vplivali gospodarski interesi. V preteklosti so večkrat padli očitki na Beneške Slovence, da so se prostovoljno odcepili od ostalega slovenskega naroda, toda to ni čista resnica in mi se jih upamo tu braniti. Takrat so vsi Slovenci živeli pod Avstrijo in niso tvorili nobene svoje neodvisne države. Avstrija je vse skupaj zatirala. Z glasovanjem za Italijo, ki je bila tokrat na preporodu, prežeta z Mazzi-njevim in Garibaldijevim duhom in ki je mnogo obetala zatiranju narodom, so naši predniki upali, da bodo dobili spet vse tiste pravice, ki jim jih je prej nudila Beneška republika. Pravzaprav to jim je bilo vse obljubljeno. Zato so tudi glasovali za Italijo in obžalovali ostale Slovence, ki jim niso mogli slediti. Očitek, da so se naši predniki prosto- voljno odcepili od svojega naroda, bi veljal, če bi bili pred izbiro, ali naj se izrečejo za slovensko državo ali za Italijo. Toda te izbire niso imeli, zato so si izbrali tisto pot, po kateri so mislili, da pridejo do večje svobode in do boljšega življenja. Da so kmalu po tem plebiscitu razni italijanski nacionalistični krogi smatrali izbiro naših staršev za odpoved svoji narodnosti in svojim narodnostnim pravicam in da so, držeč se tega načela, začeli izvajati nad našim narodom raznarodovalno ter asimilacijsko politiko, to je drugo. Zato ne morejo nositi odgovornosti naši predniki, kajti obljube so bile vse drugačne. Tako smo ostali Beneški Slovenci brez svojih narodnih pravic do današnjih dni. Posebno pa se nam je hudo godilo pod fašističnim režimom. Fašistična strahovlada nas je hotela s silo zatreti. Pregnala je naš jezik iz cerkva, iz javnih lokalov in trgov, pa tudi v družinah, med štirimi stenami, ga je hotela zadušiti. Pregnanih je bilo mnogo zavednih Slovencev in tudi duhovnikov. Od 56 slovenskih duhovnikov, ki so službovali na našem ozemlju I. 1911., jih je ostalo danes še dvanajst. V čisto slovenske župnije so bili nameščeni furlanski duhovniki. Po padcu fašizma, proti kateremu so se borili tudi sinovi naše zemlje s puško v roki za časa NOB, se je pri nas le malo spremenilo na bolje. Prosti smo, da govorimo naš jezik, da imamo naše slovensko društvo, naš list, 15-dnevnik, a nimamo slovenskih šol ne otroških vrtcev. Raznarodovalna in asimilacijska politika se izvaja danes z rokavicami, zato je pa še bolj prodorna in učinkovita. Naši ljudje se bojijo javno in glasno zahtevati svoje pravice, da bi ne bili smatrani za protidržavne elemente. V takšnih razmerah smo dočakali 100-letnico priključitve k Italiji in smo ob tej priložnosti, ko je njen predsednik obiskal videmsko pokrajino, naslovili nanj spomenico s konkretnimi zahtevami za rešitev narodnostnih, gospodarskih in socialnih problemov. Nismo dobili odgovora, vendarle se je naše stanje nekoliko spremenilo na bolje. Izboljšalo se je tudi vzdušje, v katerem delamo in živimo. Dne 10. oktobra 1969. leta je sprejel predsednik Deželnega odbora v Trstu, dr. Alfredo Berzanfi, močno, enotno delegacijo Beneških Slovencev. Ob tej priložnosti mu je izročila delegacija spomenico še konkretnejših zahtev o naših pravicah. Dr. Berzanti je takrat pokazal razumevanje za naše probleme, vendar je glede uživanja naših pravic ostalo skoraj vse pri starem. KOLIKO JE BENEŠKIH SLOVENCEV? Po uradnih italijanskih statistikah in po ljudskem štetju 1911. leta nas je bilo nad 52.000. Leta 1931, ko je že vladal fašizem v Italiji in je bil že na delu, da izbriše vse etnične skupnosti z italijanskega ozemlja, so ugotovili, da govori slovenski jezik še 33.932 prebivalcev. Vsi zgodovinarji, ki so se bavili z vprašanjem Beneških Slovencev, se strinjajo, da nas je bilo ob priključitvi k Italiji 60.000. Koliko nas je danes? Na to vprašanje je težko odgovoriti, ker so statistike netočne in potvorjene. Po naših občinah so vpisani v rezidenčne knjige tudi tisti, ki so že nad 10 let odsotni, zbrisani pa takšni, ki so se v zadnjem času le začasno izselili. Takšni so med najzaved-nejšimi Slovenci. Zelo težke gospodarske in socialne razmere so prisilile skoraj polovico naših ljudi v ekonomsko emigracijo. Beneški Slovenci so razpršeni po vseh deželah sveta. Pri nas ni obstanka. Dežela je gospodarsko zaostala in izključno kmetijska. Tudi kmetijstvo je zaostalo in skrajno arhaično. Po anketi, ki je bila izvedena pred nekaj leti, nam je dajala zemlja samo 39.000 lir povprečnega letnega dohodka na osebo. Industrije sploh ni. Zato so naši ljudje prisiljeni v tujino s trebuhom za kruhom. Tam si ustvarjajo nove družine, novo življenje in mnogih ni več nazaj Tako se krči naša narodnostna skupnost in če ne bo prišlo kmalu do sprememb, smo obsojeni na propad, na narodnostno smrt. Z anketo, ki smo jo napravili pred leti, smo ugotovili, da se je izselilo iz videmske pokrajine nad 15.000 Slovencev v razne dežele sveta. Največ se jih je izselilo od 1950. do 1960. leta. Beneški Slovenci so vedno skromno živeli, da ne rečemo revno. Revščina se je z vojno še povečala, toda kljub temu je večina ljudi v takojšnjih povojnih letih še vztrajala doma, ker so ljubili svojo zemljo in svoj dom, in ker so upali, da se bo njihov položaj izboljšal. Šele ko so izgubili vsako upanje v izboljšanje in spremembo, so začeli masovno zapuščati svoje domove. DANAŠNJE STANJE IN NARODNO OSVEŠČANJE Beneški Slovenci smo danes še edina slovenska strnjena skupnost, ki smo še popolnoma brezpravni, ki nimamo slovenskih šol, ki nismo deležni še drugih pravic, kot n. pr. naši bratje v Trstu in v Gorici. Naše pravice nam večkrat odklanjajo tudi z izgovorom in pretvezo, da jih samo naše ljudstvo ne želi. Resnica je, da je stoletno ustrahovanje in preganjanje močno oslabilo pripravljenost številnih naših bratov, da bi javno pokazali svojo jezikovno pripadnost. V kulturni in gospodarski zaostalosti, v kateri so živeli naši ljudje, se je lahko razširil asimilacijski proces in odtujil naši narodni skupnosti del prebivalstva. Toda, če se je lahko izvajal asimilacijski proces v prejšnjih totalitarnih in nedemokratičnih režimih, nikakor ne moremo razumeti ravnanja, ki smo ga deležni kot jezikovna, oziroma narodnostna skupnost po drugi svetovni vojni, ko vendarle imamo novo, demokratično republiško ustavo, ki zagotavlja enakost vseh državljanov in varstvo jezikovnih manjšin ter njihovih posebnosti. DRUŠTVO J VAN TRINKO" NJEGOVA NALOGA IN DELOVANJE V svoji tisočletni zgodovini se Beneški Slovenci nikoli niso kulturno izživljali. Garali so po gruntih od zore do mraka za skromno, če ne revno preživljanje. Grunt, cerkev, gostilna, to je bilo njihovo stoletno življenje. Le v cerkvi so poslušali učeno slovensko besedo (tja jim danes manjka v mnogih cerkvah). V gostilni so ob nedeljah zapeli nekaj narodnih, ki so jih podedovali iz roda v rod, nato spet grunt od ponedelja do sobote. Kulturnih prireditev niso pozna- li. Ni bilo niti kulturnih in prosvetnih delavcev, zato smo se našli ustanovitelji kulturnega društva „lvan Trinko” pred težko in zelo odgovorno nalogo, kako vpeljati med Beneške Slovence kulturno življenje. Začeli smo z manjšimi prireditvami, ki so bile slabo obiskane. To je obupno, u-morno, mučno vplivalo na vse nas. Bilo je potrebno mnogo potrpljenja in vztrajnosti. Premišljevali smo, kakšni prijemi bi bili bolj koristni in učinkoviti, da bi se približali ljudstvu. Mnogo jih je na nas gledalo z nezaupanjem. Preganjani smo bili od oblasti, šovinistov in domačih odpadnikov. Ljudje niso prihajali na naše prireditve, ker so se bali, da bi bili „zabeleženi", preganjani. Bali so se, da ne bi bili deležni iste usode, kot mi. Pri društvu smo se začeli baviti s socialnimi problemi. Začeli smo opravljati razne socialne usluge za ljudi: prošnje za pokojnine, prizive, pisati pisma na oblasti, ustanove in podobno. To naše delovanje je doživelo velikanski razmah. Nato smo začeli tudi z večjimi prireditvami, kajti dobili smo zaupanje ljudstva. Prireditve uspevajo ena za drugo. Ljudje so začeli prihajati nanje najprej iz hvaležnosti, ker smo jim rešili kakšno socialno uslugo. Nato pa so začeli prihajati zato, ker so jim bile prireditve všeč. Tako so mnogi prišli prvič v stik s slovensko kulturo, z ubrano zapeto pesmijo pevskih zborov iz Trsta, Gorice, pa tudi iz Slovenije. Tako se narodnostna zavest vedno bolj širi po naših vaseh in dolinah. Na prireditvah se ne omejujemo zgolj na kulturne programe. Naši ljudje vedno bolj glasno in odločno zahtevajo svoje narodnostne, gospodarske, socialne in človečanske pravice. V Švici so ustanovili naši mladi izseljenci svoje močno društvo, ki nam pomaga pri osveščanju našega prebivalstva. To društvo ima že močne korenine tudi po naših dolinah. Vsakega 6. januarja organiziramo v Čedadu „Dan izseljenca". Dvorana mestnega gledališča je vsako leto bolj natrpana. Ljudje se ne udeležujejo tega praznika samo zato, da bi prisostvovali pestremu kulturnemu programu, pač pa tudi zato, da bi vedno bolj glasno in v večjem številu zahtevali rešitev Beneškega vprašanja. Letošnjega julija je bil v Klodiču, v lepi rečanski dolini, prvi festival beneških popevk. Mladinci iz doline so izvajali nove pesmi v narečju domačih avtorjev. Festival, ki je popolnoma uspel, je organiziralo domače društvo „REČANJ". Kulturno društvo „lvan Trinko" je organiziralo 8. avgusta t. I. veliko kulturno manifestacijo na pobočju Matajurja: Kuflurno srečanje med sosednjimi narodi. Manifestacije se je udeležilo nad 200 ljudi. K njenemu uspehu so prispevali tudi Koroški Slovenci s svojimi pevci, ki so navdušili občinstvo. V zadnjem času smo organizirali še celo vrsto u-spešnih kulturnih prireditev ter izletov narodnobuditeljskega značaja. Nepozaben bo tisti izlet, ki smo ga organizirali med Koroške brate 6. junija 1971. Vsi se s hvaležnostjo spominjamo prisrčnega in bratskega sprejema Koroških Slovencev. Po stoletjih trpljenja, strahu in preganjanja ter prisilnega spanja, se je za- čela končno prebujati narodnostna zavest med našim prebivalstvom. Čeprav smo šele na začetku prebujanja, smo prepričani, da ne bo nihče več zaustavil tega naravnega procesa. Društvo „lvan Trinko" bo šlo svojo pot in bo s vsemi svojimi močmi prispevalo k temu razvoju, kakor je v namenu in statutu društva. To je njegova glavna naloga. K današnjemu razvoju je mnogo pripomogla akcija, beseda in duh našega pesnika in buditelja pokojnega Ivana Trinka, katerega ime ponosno nosi naše društvo in v katerem imenu bomo šli pogumno naprej, po poti resnice in pravice. V naši pravični borbi nam delajo največ težav narodni odpadniki, a nas ne bodo nifi oni zaustavili. Čakala jih bo pravična kazen, kot jim jo prerokuje naš pesnik Trinko v naslednjih kiticah: A kaj iz vas, a kaj tedaj pa bode, nesrečne, podle, klete kukavice, ve, ve, na pol dušice, ki zapustivši brate, in narodnost, in krilo majke Slave, zastavo svojo ste boječ izdali, iz taborja zbežali, nepravdi ste vklenili grešne glave, ker v času bed in boja iskali ste sramotnega pokoja, in pred ošabno vražjih tujcev silo vas svoje rodne majke sram je bilo? Od zore v mrak zasmeh, pomilovanje grenilo vam življenje bo vsakdanje. Kot sramni vam pečat, ki ga pravica zločincem vžiga, stal vam bo na čelu, zaslužen si po delu, napis krvavo-svitel: I z d a j i c a I Ter skrivno in očifo zbrisavali in praskali srdito zaman dotlej ga boste, dokler v temine goste ne bo vas pogoltnila prekletstvom vam obsipana gomila! AVGUŠTIN MALLE : lužiški Srbi - narodnostna skupina v Nemški demokratični republiki Skupina koroških Slovencev, ki je poleti 1971 obiskala Nemško demokratično republiko in lužiške Srbe, je bila deležna gostoljubja lužiskih Srbov in njihove socialistične narodne organizacije „Domowine“. Odkrito so funkcionarji „Domowine“ odgovarjali na vsa zastavljena vprašanja. Povedali so, da je lužiskim Srbom dala Nemška demokratična republika vse pravice in kar je se veliko važnejše, da nemški sodeželani skupno z njimi ustvarjajo tisto atmosfero, ki je za svobodni nacionalni in socialni razvoj manjšine nujno potrebna. Na podlagi literature, ki so nam jo dali na razpolago, na podlagi razgovorov in opazovanj je nastal ta članek. Lužiški Srbi, ki živijo kot narodnostna manjšina med Budyšinom (Bautzen) in Lubnjovom (Liibbenau) na obeh straneh reke Spree v Nemški demokratični republiki, so v tej državi zaživeli novo življenje. Ob izdatni podpori države oblikujejo, združeni v socialistični narodni organizaciji „Domowini“, svojo sedanjost in načrtujejo lastno bodočnost. Če iščemo paralele v sedanjem življenju lužiskih Srbov in koroških Slovencev, moramo ugotoviti, da so razlike ogromne. Lužiški Srbi živijo kot narod v Nemški demokratični republiki, kjer so priznana manjšina. Uživajo vse prednosti svobodnega nacionalnega razvoja. Skratka so enakopravni z ozirom na pravice in dolžnosti. Izven meja Nemške demokratične republike lužiški Srbi ne živijo, torej ne morejo govoriti kot pri koroških Slovencih o »matičnem narodu". Poleg tega lužiški Srbi nimajo enotnega knjižnega jezika. Zgornjelužiško in spodnjelužiško narečje sta se razvila v dva samostojna knjižna jezika. To dejstvo gotovo ovira še bolj uspešen razvoj lužiskih Srbov na kulturnem področju. Založniška in časnikarska dejavnost pa je s tem finančno hudo obremenjena. Lužiški Srbi hodijo svojo kulturno, politično in gospodarsko pot, v Nemški demokratični republiki pa so našli — kot zavestno in ponosno poudarjajo — svojo pravo domovino. Tesno prijateljstvo veže lužiške Srbe z narodi Sovjetske zveze, s Poljaki ter z nemškimi sodržavljani. Povsem drugačna je seveda slika, če iščemo paralele v zgodovinskem razvoju lu-žiških Srbov in Slovencev, posebno koroških Slovencev. Tu so paralele tako očitne, da jih niti prezreti ne moremo. • Lužiške Srbe prištevamo k polabskim Slovanom; so zadnji ostanek njihovih rodov. Ti rodovi so zgubili svojo samostojnost s prodiranjem frankovske in nemške fevdalne gospode na Vzhod. Ohranili so se po tem prodiranju in uničevanju edino lužiški Srbi. O krutosti frankovskih in nemških fevdalcev priča mnogo dokumen- tov. Ko so nemški fevdalci v 12. stoletju dokončno prodrli v Lužico (Lausitz), so v sodelovanju s Cerkvijo začeli naseljevati deželo s kmeti iz zapadnih predelov nemške fevdalne države. Ti naseljenci so dobili predpravice nasproti avtohtonemu prebivalstvu, lužiškim Srbom. V nadaljnjem razvoju pa so tudi nemški doseljenci padli v odvisnost. Izkoriščevalec luži-ških Srbov je bil vselej nemške narodnosti. Ta ni bil naklonjen jeziku podložnika, kar izpričujejo listine. Raba jezika podložnika je bila prepovedana. Lužiški Srbi so bili poleg tega zatirani na gospodarskem področju in niso mogli oziroma niso smeli izbirati vseh poklicev, meščanske pravice so drago plačevali. Konec 15. in začetek 16. stoletja je prišlo v Lužici do hudih kmečkih uporov in do uporov nižjih meščanskih slojev. Kmetje so se uprli velikim posestnikom in mestoma začeli vzpostavljati svojo oblast. Zemljiška gospoda posvetnega in cerkvenega pokol en ja je s pomočjo kraljevih oboroženih sil upore zadušila. Voditelji uporov so zaživeli v povedkah lužiških Srbov kot kralji. Do manjših kmečkih uporov je prišlo še v 17. in 18. stoletju. Tlačansko delo je do skrajnosti poslabšalo socialno stanje kmeta in s tem lužiškega Srba. Socialnemu zatiranju je sledilo zatiranje na kulturnem, predvsem jezikovnem področju. Zaradi uporabe jezika lužiških Srbov je grozila smrtna kazen. V krajih, ki so pripadali češki kroni, ni bilo takega zatiranja. Socialno zatiranje je seveda onemogočilo ploden razvoj na kulturnem področju. Zato je manjkala potrebna finančna zmogljivost lužiških Srbov. Reformacija je prinesla lužiškim Srbom kot tudi Slovencem prve tiskane knjige. Nositeljica začetkov lastnega književstva je bila nižja duhovščina. Edino sin lužiškega Srba, ki se je odločil za duhovniški poklic, je mogel prestopiti iz najnižjega sloja in si pridobiti potrebno izobrazbo. Miklatvš Jakubica je 1548 prevedel Novi testament v spodnjelužiškem narečju. Vendar se ni našel nihče, ki bi mu prevod natisnil. Prva knjiga v spodnjelužiškem na- rečju je bila tiskana leta 1574, prva v zgornjelužiškem narečju 1597. leta. V obeh primerih gre za knjige nabožne vsebine. Narečje, ki se govori v okolici Budyšina (Bautzen), je postalo osnova za zgornje-srbski književni jezik lužiških Srbov. Michael Frencel, ki ga lužiški Srbi častijo kot pospeševalca slovanske vzajemnosti, je v tem jeziku napisal prevod Nove zaveze Svetega pisma in s tem dal jeziku potrebno podlago. Prevod je bil tiskan 1706. Bogumil Fabricius je s katekizmom (1706) in Novo zavezo (1709) ustvaril podlago spodnjesrbskemu knjižnemu jeziku. Kot osnovo je vzel narečje, ki ga govorijo v okolici Chočebusa (Cottbus). Oba jezika pa so oblastniki trpeli le v cerkvi. Na šolskem področju je bila stvar povsem drugačna. Zemljišča gospoda je skrbela, da jezika nista prišla do veljave v šoli. Po številnih patentih in odlokih je bilo učiteljem in duhovnikom ukazano uporabljati v šoli le nemški jezik. To je šlo celo tako daleč, da otroke niso prej pripustili k obhajilu in spovedi, preden niso znali nemškega jezika. Vtepanje nemščine naj bi posvečevalo „krščansko mišljenje". Konec 18. stoletja in začetka 19. stoletja beležimo prebujanje lužikih Srbov. Nosi-telji tega prebujanja so bili sinovi vaških učiteljev, ki so študirali na nemških univerzah, nekateri med njimi tudi v Pragi. Tu so se seznanili s prosvetljenstvom in romantiko. Le-te je podprla nižja duhovščina. Seveda je ta preporod zajel predvsem kulturno področje; razumemo ga lahko kot del preporoda slovanskih narodov in kot del večjega zanimanja za življenje Slovanov. Pojavili so se prvi listi v zgornjesrbskem jeziku. Pesmi sta začela objavljati Handrij Zeiler in Arnošt Smo-ler — pomembna literata lužiških Srbov. Zanimanje za ljudsko pesem, za ljudsko blago je širil posebno Arnošt Smoler. Leta 1842 so lužiški Srbi ustanovili svojo matico »Mačico Serbsko". V letu 1848 se je inteligenca lužiških Srbov potegovala za jezikovno in kulturno enakopravnost svojega naroda v šoli, v cerkvi, pred oblastjo in pred sodiščem. Eden najpomembnejših lužiških Srbov tega obdobja je bil prav gotovo dr. Jan Petr Jordan, izdajatelj revije „Jahrbucher fiir slavische Literatur, Kunst und Wis-senschaft". Leta 1848 je za časa Slovanskega kongresa v Pragi izdajal „Slawische Zentralblatter" in si poiskal sodelavce tudi med koroškimi Slovenci. Razvoj in prodor kapitalizma je zaostril socialni položaj lužiških Srbov. Delavce nemške in delavstvo slovanskih narodnosti so kapitalisti začeli izigravati in jih s tem še bolj uspešno izžemati. Pričelo se je hujskanje proti lužiškim Srbom, preziranje in zaničevanje njihovega jezika. Zgodovina lužiških Srbov 19. stoletja in začetka 20. stoletja pozna vse oblike nacionalnega boja, kot jih pozna slovenska zgodovina. Hud je bil boj proti jeziku, nacionalno zavedne učitelje so premeščali v trdo nemške kraje; za germaniziranje srbskih otrok pa so učitelji, po rodu Nemci, in srbski renegati, dobivali posebne nagrade. Ne glede na zatiranje lužiških Sr-bo se je ob moralni podpori drugih slovanskih narodov razvijala njihova nacionalna kultura. Kot koroški Slovenci so ustanovili konec 19. stoletja zadružne organizacije; v prvem desetletju 20. stoletja so bila ustanovljena številna prosvetna drutva. Po socialni strukturi so luži-ški Srbi spadali v razred malih kmetov in kmetov delavcev. 1904 so v Budyšinu (Bautzenu) zgradili lužiški Srbi svoj „Serbski dom“ — narodni dom! 1912 so društva ustanovila vrhovno organizacijo „Domowino“, ki se je začela uspešno potegovati za socialne in nacionalne pravice lužiških Srbov. Po prvi svetovni vojni je „Serbski narod-ny wuberk“ — srbski narodni odbor — stavil zahtevo po razdelitvi veleposesti. Odboru je predsedoval kulturni in politični delavec Arnošt Bart. Formalno je Versailleska mirovna pogodba zagotovila lužiškim Srbom enakopravnost. Nemška reakcija pa je kmalu ustanovila „Odbor Saški zvestih Vendov“, onemogočila na- rodno zavednim lužiškim Srbom vsako delovanje ter ustanovila pri organizaciji „Dcutscher Schutzbund" poseben oddelek za lužiške Srbe, katerega pravi namen je bil genocid tega naroda. Kljub zatiranju in preganjanju so lužiški Srbi ustanovili svojo politično stranko, vzpostavili gospodarske in kulturne organizacije ter znova začeli z bojem za formalno zagotovljeno enakopravnost. Med obema vojnama je lužiške Srbe politično podprla edinole Komunistična stranka Nemčije. V pristojnih deželnih parlamentih je vložila zakonski osnutek, ki naj bi prinesel lužiškim Srbom dejansko enakopravnost oziroma avtonomijo. Kmečko prebivalstvo je podprlo komuniste. Do tesnejšega sodelovanja Komunistične stranke Nemčije in lužiškimi Srbi ni prišlo. Sestav vodstva lužiških Srbov za tako sodelovanje ni bil ravno najbolj primeren. Najtežje rane je zadal lužiškim Srbom nacizem, ki so ga morali prenašati celih 12 let. Takoj ko so nacisti prevzeli oblast, so začeli preganjati zavedne lužiške Srbe. Zapirali so voditelje lužiških Srbov, izgnali iz Lužice (Lausitz) inteligenco lužiških Srbov in ukinili sčasoma vse organizacije in liste lužiških Srbov. V slovanskih deželah in državah so krožki Prijateljev lužiških Srbov protestirali proti ravnanju nemških fašistov in tako svetu pokazali pravi obraz Hitlerjeve Nemčije in nevarnost fašizma. Lužiški Srbi so se pod vodstvom „Domowine“ začeli upirati tiranskemu sistemu, ki je zapisal na svojo zastavo genocid naroda. Ko se je začela druga svetovna vojna, so nacisti in posebne organizacije začele izvajati nad lužiškimi Srbi enako nasilje kot nad slovenskim narodom na Koroškem, Spodnjem Štajerskem in Gorenjskem. Med najhujše posledice stoletnega zatiranja lužiških Srbov spada gotovo dejstvo, da so jezik in kulturo lužiških Srbov skozi stoletja označevali za ..manjvredno", narod pa za »nezgodovinskega" in »nekulturnega". Proti tem posledicam se še danes borijo kulturno in politično najbolj zavedni pripadniki lužiških Srbov in nemškega naroda. $ Kot smo že slišali jezik lužiških Srbov v šoli ni bil nikoli posebno negovan. Prepovedim učenja jezika so sledila kratka obdobja, v katerih je dobil jezik lužiških Srbov v šoli nekoliko več pravic. Tako so se posluževali jezika lužiških Srbov pripadniki nižje duhovščine in maloštevilni učitelji. Šele v dobi prosvetljenstva in romantike se je to spremenilo. 1791 je v Budyšinu (Bautzenu) prišel na svetlo prvi časopis lužiških Srbov „Mesačne pismo k rozwučenju a wokrewjenju“ (Mesečnik za pouk in razvedrilo). Časnik so takoj prepovedali. Izšla je ena sama številka. Od 1809—1812 je izdajal J. Dejka mesečnik nato štirinajstdnevnik „Serbski powedar a kurer“ (Srbski pripovednik in kurir). J. Dejka je s tem časopisom ustvaril osnovo modernemu knjižnemu jeziku lužiških Srbov. Pozival je ljudi, naj si sami pomagajo in se rešijo bede in neznanja. Ze imenovani dr. Jan Petr Jordan je 1842 izdajal tednik „Jutrnička“ (Zarja). Zaradi finančnih težav je moral izdajanje lista še isto leto ustaviti; v nastalo vrzel je stopil župnik Handrij Zeiler in začel izdajati tednik „Tedenska nowina“, preimenoval tednik 1849 v „Tydzenske no-winy“ in leta 1854 v „Serbske Nowiny“. Pod tem imenom je časopis izhajal do ukinitve leta 1937. Prvo literarno glasilo je 1860 začel izdajati Michal Hornik pod naslovom „Lužičan“. Pri tem listu je sodeloval najpomembnejši pesnik lužiških Srbov Čišinsky. Pomembno je bilo glasilo Mačice Serbske »Časopis Mačicy Serbskeje", ki je izhajalo v dveh zvezkih letno od 1848 do 1937. Časnikarstvo lužiških Srbov se je najbolj razvilo po prvi svetovni vojni. Leta 1939 je bil uničen zadnji časopis v jeziku lužiških Srbov »Katolski Posol“ (Katoliški poročevalec). ® Po drugi svetovni vojni se je situacija lužiških Srbov bistveno spremenila. Ko še ni bila ustanovljena Nemška demokratič- na republika, so lužiški Srbi sodelovali v naprednih organizacijah in pomagali graditi novo domovino. Medtem ko v imperialistični Nemčiji in za časa Wei-marske republike niso našli skupne poti z naprednimi silami, so se takoj po drugi svetovni vojni priključili le-tem. Takoj po kapitulaciji so obnovili vrhovno organizacijo „Domowino“. V dveh letih so sc morali bojevati znotraj organizacije z nazadnjaki. V tem času so v organizacijo vstopili mnogi delavci srbske narodnosti in preusmerili organizacijo s pomočjo razredno zavednih funkcionarjev v napredno organizacijo. Sodelovanje z naprednimi silami je zapovedovala socialna struktura naroda. Že med obema voj- nama je Komunistična stranka Nemčije poudarjala, da je delovni človek — prelet edini prijatelj lužiškega kmečkega človeka. Pri prvih volitvah se je izkazalo, da so napredne sile dosegle znatne uspehe v krajih lužiških Srbov oziroma v jezikovno mešanih okrajih. Vse napredne organizacije so podprle zahteve lužiških Srbov po popolni enakopravnosti na vseh področjih javnega življenja. V zadnjih dneh druge svetovne vojne so nacisti lužiškim Srbom požgali „Serbski Znak dosledne dvojezičnosti dom“. Leta 1947 so se lotili gradnje novega poslopja sredi Budyšina — (Bautze-na). Šele izdatna pomoč države je omogočila, da so leta 1956 predali poslopje svojemu namenu. Danes imajo v tej hiši svoje urade socialistična narodna organizacija „Domowina“ in druge institucije ter kulturne ustanove lužiških Srbov. • Po drugi svetovni vojni je v Nemški demokratični republiki prišlo do več zemljiških reform. Lužiški Srbi so pri teh re- formah sodelovali in bili člani raznih komisij. Leta 1945 so začeli z razdelitvijo veleposesti. Lužiški Srbi so se na referendumu izrekli za razlastitev vojnih zločincev. Kmalu po zemljiški reformi leta 1945 se je izkazalo, da razmeroma malih kmetij ne bo mogoče racionalno obdelovati. Tako je Nemška demokratična republika leta 1952 iskala poti iz te zagate. Sklenila je ustanoviti kmetijske produkcijske zadruge. Kmet je še naprej ostal lastnik svoje zemlje, sicer pa so produkcijske površine združili in začeli z intenzivno obdelavo s pomočjo strojev. Kdor danes ob času žetve vozi skozi Lužico — (Lausitz), bo opazil ogromna polja. Žanjejo z modernimi stroji. Z namenom, da bi stroje učinkovito in racionalno uporabljali, so se združile posamezne kmetijske produkcijske zadruge in ustvarile skupne strojne parke. Danes obdeluje strojni park take združene produkcijske zadruge najmanj 700 ha zemlje. Druga značilnost Lužice — (Lausitz) so velike termoelektrarne, ki so nastale po drugi svetovni vojni. Nemška demokratična republika nima dovolj vodnih sil, da bi mogla opustiti gradnjo te vrste elektrarn. Lužica — (Lausitz) je za termoelektrarne zelo primerna, saj ima bogata ležišča rjavega premoga. • Nemška demokratična republika je lužiškim Srbom zagotovila z raznimi zakoni popolno enakopravnost. Člena 20 in 40 ustave Nemške demokratične republike govorita o enakopravnosti lužiških Srbov. Člen 20 zagotavlja lužiškim Srbom enakopravnost pred zakonom. Člen 40 govori o pravicah lužiških Srbov, da gojijo svojo materinščino in kulturo. Izrecno jim ta člen ustave zagotavlja pri teh prizadevanjih državno pomoč. Posamezna ministrstva in drugi državni in deželni uradi so izdelali in izdali potrebne izvedbene zakone. Enakopravnost lužiških Srbov izpričuje dejstvo, da opravlja okoli 2200 lužiških Srbov razna odborniška mesta — od me- sta občinskega odbornika tja do odbornika pri državnem svetu (Staatsrat) in pri narodni zbornici (Volkskammer). Kljub vsem zakonom in odlokom se tako Nemci kot tudi lužiški Srbi dobro zavedajo, da je treba pripadnikom obeh narodov neprenehno staviti pred oči potrebo obojestranskega spoštovanja. Da morem nekoga spoštovati in ceniti njegovo kulturo ter delo za skupnost, je nujno potrebno, da vsak pozna kulturo in delo drugega. Manjšina je iz gotovih vzrokov prisiljena, da pozna prizadevanja večine na kulturnem, gospodarskem in političnem področju. Bolj težko je predočiti večini delo neke narodnostne manjšine, njeno kulturo in njeno zgodovino. To je mogoče uspešno opraviti le z aktivno pomočjo pripadnikov večinskega naroda. Na vseh šolah Nemške demokratične republike učijo, v posebni meri pa na šolah v Lužici — (Lausitz), zgodovino lužiških Srbov, da bi spoznali njihovo kulturo. Na Koroškem pa del prebivalstva sploh ne ve za Slovence oziroma sploh nič ne ve o njihovih prizadevanjih na kulturnem, gospodarskem in političnem področju. V drugih zveznih deželah Avstrije je to stanje seveda še slabše. V Nemški demokratični republiki poročajo listi, radio in televizija redno o življenju lužiških Srbov. Za razvoj manjšine je odločilnega pomena atmosfera, ki vlada med manjšino in večino; ne moremo reči, da je ta atmosfera v Nemški demokratični republiki zastrupljena. Gotovo se najdejo ljudje, ki ne mislijo ravno najbolj pozitivno o lužiških Srbih. Treba je omeniti, da le-te Nemci sami prepričujejo, da lužiški Srbi niso nič slabši in nič boljši od Nemcev. Negativno mišljenje je največkrat sad stoletnega zatiranja in zaničevanja življa lužiških Srbov. Danes se lužiškim Srbom ni treba več asimilirati iz socialnih razlogov. Zaradi svoje narodnosti na poklicnem področju niso zatirani. Kljub temu pride do zelo omejene asimilacije v mestih. Lužiški Srb, ki živi morda zaradi svojega poklica v večjem mestu ob robu dvojezičnega ozem- lja, se počasi odtuji svoji narodnosti. Vendar moramo poudariti, da organizacija „Domowina“ ustvari povsod, kjer živi več lužiških Srbov, svoje celice. V raznih spisih poudarja organizacija, da preko delovanja teh celic in lokalnih organizacij, pridobi mnogo več novih sodelavcev, kot jih izgubi zaradi asimilacije. Lužiški Srbi se včlanijo v „Domo-wino“ in plačujejo članarino. O delovanju in sestavu socialistične narodne organizacije „Domowina“ je treba povedati, da je neprimerno bolj udarna, kot vse organizacije zamejskih Slovencev skupaj. „Domowina“ ima precejšnje število glavnopoklicnih sodelavcev. Trenutno predseduje „Domowini“ K. Krjenc, ki mu stojita ob strani dva sekretarja. Delo „Domowine“ opravlja več referatov. Tako ima na primer tudi referat za šolstvo. Glavnopoklicni sodelavci in odborniki referatov imajo redna zasedanja, o katerih morajo pismeno poročati glavnemu odboru. Jasno je, da se sestane glavni odbor „Domowine“ na redna zasedanja, na katerih sprejema delovne programe. Pravtako je po statutih organizacije določeno, da se morajo redno sestati odbori lokalnih organizacij in poročati o svojem delu in svojih sklepih glavnemu odboru oziroma referatom „Domowine“. Funkcionarji „Domowine" obiskujejo redno lokalne organizacije. Smernice za delo „Domowine“ izdela glavni odbor. Te smernice mora potrditi zvezni kongres, ki se sestane vsako četrto leto. Zadnji kongres je bil leta 1969. Na tem kongresu je predsedstvo delegatom sporočilo, da so „Domowina“ in njene podorganizacije izvedle v 4 letih 2200 prireditev, ki jih je obiskalo 621.200 ljudi. Na tem primeru najbolj vidimo, da pri tej organizaciji vlada delovno razpoloženje in določen red. Koroški Slovenci nimamo na razpolago potrebnega aparata. Avstrija koroške Slovence ne podpira v zadostni meri. • Važno vlogo v življenju lužiških Srbov izpolnjuje založba „Domowina“ v Budy-šinu — (Bautzenu). Ne izdaja le edini dnevnik lužiških Srbov „Nowa doba“ (Nova doba), ampak celo število drugih publikacij in revij. Leta 1969 je izdala obširen protokol VII Zveznega kongresa Domowine, tako, da je poleg 2000 delegatov tega kongresa tudi širša javnost zvedela za potek kongresa in za sklepe in načrte organizacije. Pri nas taka poročila kaj radi razveljavijo kot golo propagando. Dejansko pa je vsak protokol izraz preteklega dela in načrtovanja za bodočnost. Založba „Domowina“ je izdala v zadnjih letih veliko število učnih knjig, ki jih je seveda financirala država. Če bi Avstrija financirala za potrebe dvojezičnega pouka na Koroškem toliko knjig kot jih je Nemška demokratična republika za potrebe dvojezičnega šolstva v Lužici (Lausitz), bi na Koroškem zagnali vsi nasprotniki koroških Slovencev vik in krik. Edino predsednik deželnega šolskega sveta Guttenbrunner je v zadnjem času pomislil, da bi učne knjige pod gotovimi pogoji (skladnost z avstrijskim učnim načrtom) mogli uvoziti naravnost iz Slovenije. Toda Guttenbrunner je v tem oziru bela vrana. Poleg že omenjenega dnevnika „Nowa doba“ tiska založba „Domowina“ vrsto drugih publikacij. Založba je nastala leta 1958. Od tega časa naprej izdaja kul-turno-politični mesečnik „Razhlad“ (Raz- gledi). Nekaj časa je izhajal za mladino lužiških Srbov časopis „Chorhoj mera" (Zastava miru). Zdaj je ta časopis združen z „Nowo dobo". Izhaja pa še naprej pionirski mladinski list „Plomjo“ (Plamen), ki je pred kratkim prinesel zanimiv članek o slovenski partizanski bolnišnici Franja. Pedagogom je na razpolago „Serbska šula", ki ima prilogo „Schriften-reihe". Oba lista prinašata zanimive članke o problematiki dvojezičnega pouka. Izhajata dva verska lista: „Katolski Posol" (Katoliški poročevalec) je namenjen katoličanom, list „Pomhaj Boh" (Pomagaj Bog) protestantom. V spodnjesrbskem jeziku izhaja tednik „Novy Časnik" (Novi časnik). Nemška akademija znanosti izdaja namesto nekdanjega časopisa „Časo-pis Mačicy Serbskeje" znanstveno revijo „Letopis“ v treh razdelkih. . V Chočebuzu (Cottbusu) deluje posebna redakcija pri Radiu Nemške demokratične republike. Na teden oddaja 290 minut v obeh knjižnih jezikih lužiških Srbov. Vodja srbskega oddelka je namestnik direktorja postaje. V oddelku deluje šest glavnopoklicnih sodelavcev-žur-nalistov, ki skupno oblikujejo program. Oddelek tesno sodeluje z organizacijo „Domowina“ in z drugimi ustanovami lužiških Srbov kot na primer z Državnim ansamblom za srbsko ljudsko kulturo. z Delovnim krožkom srbskih pisateljev, z Nemško-srbskim ljudskim gledališčem, z redakcijami časopisov in časnikov luži-ških Srbov in s posameznimi lokalnimi organizacijami „Domowine“; poleg tega ima oddelek precej korespondentov. Na leto dobi okoli 4000 dopisov slušateljev. Od leta 1954 naprej je oddelek posnel 90 radijskih iger ter okoli 1680 glasbenih komadov najrazličnejše smeri. Za oddelek delajo vsi znani literati in komponisti lu-žiških Srbov. Večkrat posnamejo koncerte pevskih društev lužiških Srbov. Z od-dekom sodelujejo filharmonija iz Leipziga ter znani solisti Nemške demokratične republike in Poljske. Prijateljske vezi ima oddelek z radijskimi postajami v Sovjetski zvezi in na Poljskem. • V drugi zvezi je bilo omenjeno, koliko prireditev so zmogli lužiški Srbi v teku štirih let. Čeprav se lužiški Srbi in z njimi „Domowina‘‘ odločno upirajo poskusom, da bi omejevali delovanje lužiških Srbov in „Domowine“ oziroma mnenju nekaterih, da naj lužiški Srbi in „Domowina“ delujejo le na kulturnem in Ijudsko-pro-svetnem področju, je razumljivo, da ravno na kulturnem in ljudsko-prosvetnem področju lužiški Srbi in „Domowina“ najbolj delujejo. Pri tem ne pozabljajo na pravtako potrebno delovanje na področju gospodarstva in politike. Navsezadnje kultura tudi ni nekaj apolitičnega. Če pomislimo na šolo, potem bomo na primeru koroških Slovencev takoj spoznali, kako politična je vsa zadeva. Vsako govorjenje o nepolitičnosti šole in s tem izobrazbe bi moralo pri vsakem človeku, posebno še pri koroškemu Slovencu, povzročiti pomilovalen smeh. Organizacija „Domowina“ ni izrecno narodno obrambna organizacija, ker pač v Nemški demokratični republiki ni treba braniti narodnega obstoja, a kljub temu zavestno noče slediti mnenju posameznikov, da bi morala delovati le na kulturno-pro-svetnem polju. Lužiški Srbi in „Domowi-na“ hočejo povsod sonačrtovati, sodelovati in soodločati. Posebnega pomena za kulturno udejstvovanje lužiških Srbov je Državni ansambel za srbsko ljudsko kulturo. To je kolektiv, ki šteje okoli 140 članov — plesalcev, članov orkestra in zbora. Ta ansambel nastopa v Nemški demokratični republiki in izven države. Ansambel je nastopal tudi na ljubljanskih poletnih igrah. Stroške ansambla nosi država oziroma ansambel sam. Nastopa v pisanih narodnih nošah in dosega visoko stopnjo kulturne produkcije. Po drugi svetovni vojni so lužiški Srbi dobili leta 1948 prvo poklicno gledališče. Kot izrazito potovalno gledališče so obiskali umetniki tega gledališča vse kraje Lužice (Lausitz), ki so naseljeni z lužiški-mi Srbi. Ansambel gledališča je naštudiral širok repertoar, posebno pozornost je posvečal komadom dramatikov lužiških Srbov. Seznanil je lužiške Srbe s pomembnimi dramskimi deli svetovne književnosti. Leta 1963 so ustanovili v Bu-dyšinu „Nemško-srbsko ljudsko gledališče", ki nadaljuje tradicije prvega poklicnega gledališča lužiških Srbov. Poleg tega gledališča deluje cela vrsta amaterskih gledaliških skupin. Lužiški Srbi so razvili po drugi svetovni vojni vse oblike kulturne in prosvetne dejavnosti. Leta 1966 so priredili prvi Festival srbske kulture. Namen tega festivala je bil, da poživijo dejavnost vseh skupin in organizacij „Domowine“ ter pokažejo svojim sodeželanom kulturo svojega naroda. Na tem festivalu so našteli 35.000 obiskovalcev. Pri 51 prireditvah je nastopilo nad 130 skupin. Še bolj uspešen je bil potek drugega Festivala srbske kulture leta 1968. Pri 80 prireditvah so našteli 91.000 obiskovalcev. Sodelovalo je na tem festivalu 2400 amaterjev in 800 poklicnih umetnikov. S festivalom so hkrati počastili dvajseto obletnico ustavno zajamčene enakopravnosti in desetletnico ustanovitve založbe „Domowina“. e Delo lokalnih organizacij „Domowine“ se razvija tako, kot delo slovenskih prosvetnih društev na Koroškem. Vendar je to delo bolj organizirano in bolj redno. Pri teh lokalnih organizacijah delujejo učitelji, ki v organizacijskem oziru nimajo takih težav kot slovenski prosvetaši na Koroškem. Poleg tega te kulturne delavce — amaterje stalno šolajo. Številčno močno in narodno zavedno učiteljstvo je danes na podeželju nositelj kulturne dejavnosti lužiških Srbov. Posamezne amaterske skupine lužiških Srbov dosegajo pri svojem delu lepe uspehe. Te skupine so prisotne tudi na turnejah po Nemški demokratični republiki in v inozemstvu. Značilno za delovanje lužiških Srbov na kutlurnem področju je tudi to, da že otroke pritegnejo k sodelovanju. Številne šole imajo svoje zbore in amaterske gledališke skupine. Pri teh prizadevanjih podpirajo lužiške Srbe vsedržavne mladinske organizacije. Pravtako imajo delavske amaterske kulturne skupine podporo sindikalne organizacije in celotnih delovnih kolektivov. • Najpomembnejši literat lužiških Srbov 19. stoletja je bil pesnik Jakub Bart Čišinski. Njegovo delo obsega nič manj kot 14 pesniških zbirk. Po njem je poimenovana državna nagrada, ki jo Nemška demokratična republika podeluje literatom in pesnikom lužiških Srbov. Med obema vojnama je literatura lužiških Srbov doživela nov razmah. Mercin Nowak-Nje-chornski je v svojih delih kritiziral nemški imperializem in nemško ekspanzivno mišljenje in dejavnost. Pesnik, kulturni in politični delavec Jan Skala je opeval svojo domovino in kritiziral nemško gospodo — zatiralca kulture in jezika lužiških Srbov. Najpomembnejši sodobni pisatelj lužiških Srbov je Jurij Brežan, ki je znan po svojih delih tudi izven meja Nemške demokratične republike. Poleg njega deluje cela vrsta mladih literatov, ki črpa snov za svoje pisanje iz najrazličnejših virov. Stalen predmet razmišljanj je tem pesnikom in pisateljem težka preteklost lužiških Srbov in njihov današnji svobodni nacionalni in socialni razvoj v Nemški demokratični republiki. Ve- liko del svetovne književnosti je danes prevedenih v enega izmed knjižnih jezikov lužiških Srbov. Bistvenega pomena za razvoj in obstoj vsake manjšine je vprašanje šolske ureditve. Boj za šolo in jezik je obenem boj za obstanek manjšine. Negativen odnos večine od jezika in kulture lužiških Srbov v preteklosti smo že omenili. Danes je situacija bistveno drugačna. • Dvojezično šolstvo lužiških Srbov sloni na Četrtem izvedbenem določilu k zakonu o enotnem socialističnem izobraževalnem sistemu s podnaslovom izobrazba iz vzgoja v dvojezičnem ozemlju okrajev Chočebuza (Cottbus) in Dresdena, z dne 20. decembra 1968“ (Vierte Durch-fiihrungsbestimmung zum Gesetz iiber das einheitliche socialistische Bildungssystem. Bildung und Erziehung im zweisprachi-gen Gebiet der Bezirke Cottbus und Dresden vom 20. Dezember 1968). Splošna načela teh izvedbenih določil govorijo o pravici lužiških Srbov do izobrazbe in vzgoje v materinem jeziku ter o nalogah, ki jih ima taka izobrazba in vzgoja. Velik pomen teh izvedbenih določil je v tem, da na dvojezičnem ozemlju že v otroškem vrtcu pričnejo s šolanjem v jeziku lužiških Srbov, da se nemškogo-voreči otrok seznani s tem jezikom v kolikor pač to more in obratno, da se otrok lužiških Srbov navadi na nemščino. Do tega časa (1968) v otroškem vrtcu in v prvem razredu osnovne šole, ki je desetletna in ki jo v Nemški demokratični republiki imenujejo splošnoizobraževalna politehnična šola ter je razdeljena na spodnjo (1—4 razred), srednjo (5—8 razred) in višjo 9 in 10 razred) stopnjo, niso poučevali v srbskem jeziku oziroma niso učili jezika lužiških Srbov kot predmet. Ker morajo tudi lužiški Srbi prijaviti svoje otroke k dvojezičnemu pouku, je bila ta ureditev za lužiške Srbe neugodna. „Domowina“ je izbojevala novo ureditev, ki je takoj privedla do pozitivnih rezultatov. Tukaj ni mogoče točno opisati, kako deluje nova ureditev in kako se je po letu 1945 razvijalo v Lužici (Lau-sitz) dvojezično šolstvo. Po vojni je bila situacija sila zapletena, kajti le osem učiteljev s potrebnim znanjem enega izmed knjižnih jezikov lužiških Srbov se je po vojni vrnilo v Lužico (Lausitz). Januarja 1946 so zaradi tega začeli z vso naglico s šolanjem potrebnega učiteljskega naraščaja. Kmalu so se šolarji na 38 šolah s 175 razredi učili tudi jezika lužiških Srbov. Leta 1952 je Ministrstvo za ljudsko izobrazbo izdalo enotna navodila za šolanje na dvojezičnih šolah. Do tedaj so šolski sveti sami določili in urejali potek šolanja na dvojezičnih šolah. Na podlagi Predsednik „Domowine" K. Krjenc določil ministrstva so ustvarili dva tipa dvojezičnih šol. V področjih z izključno ali pretežno slovanskim prebivalstvom so ustanovili šole takozvane A tipa. Na teh šolah je v nižji stopnji jezik lužiških Srbov poučni jezik, v srednji in višji stopnji prevzame to funkcijo deloma nemščina. Na šolah B tipa pa je jezik lužiških Srbov učni predmet. Leta 1952 so ustanovili pri Nemškem pedagoškem zentralnem inštitutu Sekcijo srbske šole s sedežem v Budyšinu. Ta sekcija je dobila nalogo, da izdela učne načrte in učne pripomočke za oba tipa dvojezične šole. Poleg tega je morala sekcija razviti znanstveno metodiko. Posebno pozornost polaga danes ta sekcija na prikaz kulture in zgodovine lužiških Srbov v posameznih učnih predmetih in osnuje za ta namen posebne publikacije. Dve leti po ustanovitvi te sekcije so ustvarili še Lektorat za srbske učne knjige pri založbi „Volk und Wissen“. Leta 1958 je ta lektorat prevzela založba „Domowina“. Od leta 1958 do aprila 1968 so v Nemški demokratični republiki izdali 361 učnih knjig za dvojezične šole tipa A in 186 učnih knjig za dvojezične šole tipa B, poleg tega še nad 100 znanstvenih publikacij, slovnic in gramatik. Trije časopisi obravnavajo probleme dvojezičnega šolstva. Poleg dveh že naštetih je treba omeniti še prilogo časopisa ..Deutsche Lehrer-zeitung" pod naslovom „Beitrage zur so-zialistischen Bildung und Erziehung im deutsch-sorbischen Gebiet". Trenutno obstaja na dvojezičnem področju Lužice 7 dvojezičnih šol tipa A in 85 dvojezičnih šol tipa B. Sem je treba prišteti še 2 razširjeni srbski politeh. šoli (erwei-terte Oberschulen) — ena z zgornjesrb-skim in ena s spodnjesrbskim književnim jezikom. Budyšin je sedež učiteljišča, ki skrbi za izobrazbo učiteljev in vrtnaric za dvojezične šole in otroške vrtce, na Karl Marx univerzi v Leipzigu pa skrbijo za izobrazbo učiteljev srbščine za višjo stopnjo dvojezičnih šol. Na učiteljišču v Budyšinu je bilo doslej šolanih 1800 učiteljev in vrtnaric. V socialistično narodno organizacijo „Domowino“ je bilo začetka 1970 včlanjenih 617 učiteljev in 101 vrtnarica, od teh jih je okoli 210 opravljalo funkcijo pri organizacijah lužiških Srbov. e Seveda bo koroške Slovence v prvi vrsti zanimalo, kako je s prijavami k dvojezičnemu pouku. Lokalne organizacije „Do-mowine“ opravljajo pri tem vprašanju važno nalogo. Člani lokalnih organizacij prepričujejo starše, da prijavijo otroke k dvojezičnemu pouku in pri tem poudarjajo, da je prijava k dvojezičnemu pouku izraz ljubezni do svojega naroda. „Do-mowina“ direktno sodeluje z otroškimi vrtci, šolami in drugimi izobraževalnimi zavodi in stalno poudarja, da mora pouk v srbščini oziroma učni predmet srbščina" doseči enaki nivo kot pouk v nemščini oziroma pouk drugih predmetov. „Domowina“ in vsedržavna mladinska organizacija „Freie Deutsche Jugend" (Svobodna nemška mladina) skušata vcepiti šolarjem in svojim članom pozitivni odnos do jezika lužiških Srbov. Stike s šolo vzdržuje „Domowina“ preko članov zastopstva staršev na šolah, ki so istočasno tudi člani „Domowine“. Poleg tega „Do-mowina“ in nemške masovne organizacije seznanjajo javnost z namenom šole in s politično vlogo šole. Pri lužiških Srbih še posebej opozarjajo na zgodovinske aspekte boja za jezik lužiških Srbov v šolah. Učitelji morajo staršem šoloobveznih otrok pojasnjevati učne načrte za dvojezično šolstvo in pozitivno vplivati na prijavo otrok k dvojezičnemu pouku. Državni organi podpirajo pri tem prizadevanju učitelje in funkcionarje „Domo-wine“. Vedno spet poudarjajo funkcionarji „Do-mowine“ kako važno je, da ustvarijo napredne sile pozitivno atmosfero. Vsa zakonska določila niso veliko vredna, če vlada o jeziku in kulturi manjšine negativno mnenje. Pri tem se dobro zavedajo, da se problem prijav k dvojezičnemu pouku ne začenja nekje izven kroga članstva „Domowine“, ampak prav pri tem članstvu. Na sedmem Zveznem kongresu „Domowine“ je bilo poudarjeno, da prav od uporabe vseh možnosti in pravic, ki jih nudi Nemška demokratična republika lužiškim Srbom, zavisi njihova bodočnost in tu v prvi vrsti od uporabe in učenja materinega jezika. Ko začne otrok letati, naj bi se naučil tudi materinščine. Cudyšin Iz problematike kulturne avtonomije za slovensko skupnost na Koroškem v letih po plebiscitu V koroškem tisku je izšla v prvi polovici leta 1971 vrsta zapiskov o znanem vprašanju uveljavitve kulturne avtonomije za slovensko koroško skupnost, kot se je ta postavljala med leti 1925 in 1930. V zapiskih smo lahko sledili različnim mnenjem in pojasnilom zakaj do uveljavitve take avtonomije ni prišlo, pa tudi vprašanjem, ki so se takrat ob tem odpirala. Naj omenimo nekatere: da so Slovenci z odklonitvijo kulturne avtonomije „zapravili nepovratno priložnost" (Kleine Zeitung, 1. maja), da se je koroški deželni zbor v letih 1925 do 1931 skrajno korektno trudil izpolniti obljube, dane Slovencem tik pred plebiscitom dne 28. septembra 1920, ta obljuba pa naj bi bila kulturna avtonomija (prav tam 31. marca). Najdemo tudi sodbo, da vsekakor pomeni veliko napako dejstvo, da koroški deželni zbor kljub nasprotovanju »slovenskega vodstva" ni sprejel v tistih časih zakona o kulturni avtonomiji (prav tam 1. maja). Ob koncu tega razmišljanja pa isti pisec (dr. Valentin Einspieler) med drugim postavlja vprašanje, ali ne bi bil koroški deželni zbor znova poklican pripraviti skupno stališče vseh nemških političnih strank k vprašanju slovenske manjšine. Znano je tudi, da so se še leta 1945, v mesecih po zlomu nacizma izrekle z večjo ali manjšo rezervo vse tri takratne politične stranke, socialistična, ljudska in komunistična za uveljavitev kulturne avtonomije za slovensko skupnost. Znano pa je tudi, da kmalu po pričetku pogajanj za sklenitev avstrijske državne pogodbe v Parizu (pričela so se januarja 1947) o podobni pripravljenosti na strani obeh večinskih političnih strank na Koroškem ni več čuti (izjema je bila le slovesna seja koroškega deželnega zbora tik po pričetku pariške konference, na kateri je bilo tudi govora o kulturni avtonomiji). O samem predlogu kulturne avtonomije za slovensko skupnost na Koroškem, kot so ga bile predložile koroškemu deželnemu zboru julija 1927 leta vse v tem predstavniškem telesu zastopane politične stranke večinskega naroda, je bilo do sedaj razmeroma dosti pisanega. Predvsem se na nemški strani poudarja takratna pripravljenost političnih strank večinskega naroda za ureditev slovenskega vprašanja, medtem ko se pripisuje izključna krivda za neuresničitev kulturne avtonomije trmoglavosti slovenske strani, oziroma njenih voditeljev. In kje je resnica? Dokončno podobo bomo seveda imeli šele tedaj, ko bo dostopno in preučeno gradivo tistih organov koroškega deželnega zbora, v katerih so se pristojni ukvarjali s tem vprašanjem. Kljub temu zadržku pa vrsta dejstev (tudi političnih) pojasnjuje nekatere strani tega vprašanja. Pri tem mislimo predvsem na namene pobudnikov avtonomije, kot se nam ti kažejo v takratnem koroškem tisku. Prav ti tudi opozarjajo, da je treba predzgodovino nastanka predloga o kul- Zborovodski seminar SPZ 1971 lurni avtonomiji pripisovati po eni strani koroškemu notranjepolitičnemu dogajanju, po drugi strani pa predvsem zunanjepolitičnemu faktorju, povezanemu s predvojnim položajem nemške manjšine v Jugoslaviji. Slednje dejstvo omenja tudi dr. Valentin Einspieler (Kleine Zeitung, 10. aprila), vendar pa se ob tem izogiba dejstvu, da so bili takratni ukrepi jugoslovanskih oblasti do nemške manjšine v marsičem le odgovor na položaj koroških Slovencev in na ravnanje z njimi. Sam potek razgovorov o kulturni avtonomiji za slovensko skupnost in usoda tega predloga tudi opozarjata, v kolikšni meri so bili koroški Nemci pripravljeni z ureditvijo slovenskega vprašanja pomagati sorojakom o sosednji državi. Dostopna dokumentacija kaže, da so dali prvo pobudo za izboljšanje položaja slovenske koroške skupnosti po plebiscitu na strani večinskega naroda 1925 leta socialni demokrati. Ti so namreč novembra tega leta predlagali deželnemu zboru izvolitev dveh komisij, od katerih bi se prva ukvarjala s pritožbami slovenske strani, druga, šolska komisija, pa bi pripravila za prihodnji deželni zbor predloge za ureditev slovenskega šolstva. Deželni zbor je oba predloga z določenimi modifikacijami sprejel ter delegiral v obe komisiji po enega predstavnika slovenske strani. Značilno za sprejem predloga delavske stranke o ureditvi slovenskega vprašanja pa je, da so se ob glasovanju o predlogu Velikonemci oddaljili iz deželnega zbora, stališče nemškonacionalnih krogov na socialdemokratske pobude pa je jasno označil njihov tisk za ..strankarsko politično" gesto, in še, da je sploh vprašljivo," ali bo prišlo do praktične izvedbe predloga. Še isto leto se je socialdemokratska pobuda povezala še s položajem jugoslovanskih Nemcev, zlasti tistih v Sloveniji, ki so konec novembra meseca posredovali pri odločujočih na Koroškem za ureditev položaja koroških Slovencev. 16. januarja 1926 je tej intervenciji sledila spomenica Političnega in gospodarskega društva za Nemce v Sloveniji s pozivom zadevnim koroškim faktorjem, naj vendarle z ureditvijo slovenskega položaja prispevajo k izboljšanju opložaja nemške manjšine. Ta poziv, do katerega je prišlo neodvisno od socialnodemokratske pobude, je imel za posledico vključitev obeh pobud v širšo zamisel o posebno kulturni avtonomiji za slovensko skupnost, zamisel, ki je prav ta čas prišla iz Estonije. Značaj in pomen te zamisli je nadrobneje orisan v zborniku Koroški plebiscit, Ljubljana 1970 (str. 516—525), sama analiza takratnega dogajanja pa kaže, da nemško-koroška stran) z izjemo socialnih demokratov in komunistov) v tem času ni bila pripravljena urediti narodnostnega položaja koroškega slovenstva, še manj pa izpolniti obljube, dane Slovencem pred plebiscitom leta 1920. Tako postaja tudi razumljiva prihodnja usoda načrta kulturne avtonomije, da pa je sploh prišlo do predložitve tega predloga deželnemu zboru, bo pač iskati v pritisku jugoslovanskega in ostalega nemštva. O slednjem je v celovški izdaji Kleine Zeitung 27. marca 1971 dr. Theodor Veiter posebej opozoril, da sta se koroški deželni zbor in vlada posvetovala tudi z izvedenci izven Avstrije (imensko navaja dr. Otta Junghanna), koroški zastopniki pa so proučevali manjšinske ureditve tudi drugod. Temu opozorilu dodajmo še pisanje takratnega koroškega tiska, da so bila v dneh pred predložitvijo zakonskega osnutka deželnemu zboru „pomembna pogajanja z manjšinskimi zastopniki iz drugih držav", v celoti pa nam dosegljiva dokumentacija kaže, da v ozadju teh pogajanj ni bilo morda naklonjeno stališče predstavnikov Koroške do slovenske skupnosti, ampak popolnoma politično vprašanje. Znano je, da predstavniki slovenske manjšine niso sodelovali pri končni formulaciji zakonskega osnutka o kulturni avtonomiji, predloženega deželnemu zboru dne 14. julija 1927 in da je bil glavni ugovor slovenske strani proti temu osnutku poskus izključne uvedbe subjektivnega principa za koroške Slovence in to v najčistejši obliki, upoštevajoč pri tem seveda vse spremljevalne pojave. Iz dogajanja neposredno po predložitvi zakonskega osnutka o kulturni avtonomiji deželnemu zboru se zanimivo lušči dejstvo, da moremo ob tem ločiti (sicer nian-sirana) stališča nemškega meščanskega tabora od socialnih demokratov, ki so se vendarle še nekaj časa v določeni meri zavzemali za slovensko skupnost, izhajajoč pri tem iz potreb svoje politične stranke. Za meščanski tabor (ali vsaj za del njegovih političnih strank, predvsem Landbunda in Velikonemcev) pa se kaže dejstvo, da je bila zanje predložitev osnutka o kulturni avtonomiji pogojena predvsem s pomočjo jugoslovanskih Nemcev ob jugoslovanskih parlamentarnih volitvah 11. septembra 1927. leta in pritisku izvenavstrijskega nemštva. Tako lahko od teh volitev dalje zasledujemo na strani koroškega meščanskega tabora vsakršno ugovarjanje misli o uveljavitvi kulturne avtonomije za slovensko skupnost, med drugim tudi z javnimi nastopi, po drugi strani pa s vedno bolj agresivnim poudarjanjem „vindišarske teorije", pa tudi z načrtno kolonizacijo rajhovskega nemškega življa na območje južne Koroške. Za „vindišarsko teorijo" je še značilno, da jo skušajo koroški nemškonacionalistični krogi šele sedaj uveljaviti in utemeljiti in to na čelu s še sedaj čislanim zgodovinarjem dr. Martinom Wuttejem. Za takratno usmerjenost koroških protislovenskih krogov je vsekakor značilno pisanje koroškega socialnodemokratskega glasila Karntner Volksblaft ob nemško-nacionalnem nastopu v Velikovcu oktobra 1927 (šlo je za zborovanje, usmerjeno proti uveljavitvi kulturne avtonomije za koroške Slovence). Ob tej priložnosti je delavsko glasilo ironično priporočalo prirediteljem velikovškega protislovenskega nastopa obisk pri slovenskem zastopniku v deželnem zboru dr. Petku, ki da ni le odličen zdravnik, ampak bi mogel tudi kot voditelj koroških Slovencev imeti do njih potrebno razumevanje in usmiljenje ter jim dati pravilno diagnozo. Nekaj dni kasneje je koroški Landbund dokončno zavrnil misel na kulturno avtonomijo za slovensko skupnost in to stališče je stranka nato znova potrdila prihodnje leto. Dokumentacija tudi opozarja, da so tej zavrnitvi sledili še ostali koroški nemškonacionalni (= nacionalistični) krogi. Med trditvami s katerimi so zavračali potrebno ureditev slovenskega vprašanja pa najdemo tudi take, ki jih deloma še danes povzema večinski koroški tisk. Končno so 17. maja 1929 nemške, v deželnem zboru zastopane politične stranke (in to kljub dejstvu, da so Slovenci sprejeli vrsto določil zakonskega načrta o kulturni avtonomiji!) 17. maja s posebno izjavo pretrgale nadaljnje razgovore za uresničitev določil, sprejetih v deželnem zboru pred dvema letoma, krivdo za neuresničenje zamisli pa prevrgle — na slovensko stran! Dejstvo, da je bila leta 1929 na strani večinskega naroda pokopana zamisel o kulturni avtonomiji, ki je večinski krogi tako ali drugače sploh niso jemali resno, je imelo v prihodnjem obdobju za posledico vrsto intervencij zastopnikov nemških manjšin v tujini za ureditev slovenskega vprašanja, vendar do bistvenih premikov v reševanju slovenskega vprašanja ni več prišlo, deloma tudi pod vplivom spremenjenih razmer po letu 1930. Sicer pa smo že omenili, da se taka zamisel — in to na strani političnih strank večinskega naroda in neodvisno od Slovencev — znova pojavila neposredno po drugi svetovni vojni, vendar tudi to pot brez pozitivnejših posledic za slovensko skupnost. Tone Zorn HANZI WE1SS ANDREJ KOKOT BLAŽ SINGER Kulturno poročilo in osnove za kulturni koncept Kulfurno življenje in osveščanje na sfikališču dveh narodov in dveh kultur je za narodno skupnost, ki je spričo danih državnih meja v manjšini, povezano s posebnimi težavami. To velja zlasti za kulturno življenje koroških Slovencev in — da govorimo naravnost — za naše kulturno izživljanje in osveščanje. Medtem, ko so v preteklosti zadnjih sto let sodeželani nemškega jezika na Koroškem uživali popolno svobodo svoje kulturne dejavnosti in pri tem bili deležni izdatnega pospeševanja s strani dežele in države, je bila slovenska beseda na Koroškem zatirana in ponovno skozi leta preganjana. Kar so v preporodu na kulturnem polju med nami zgradili Urban Jarnik, Matija Majar Ziljski, Anton Martin Slomšek, Anton Janežič, Andrej Einspieler in drugi, so hoteli nemški nacionalisti po plebiscitu docela zadušiti. Ker to ni uspelo, so se v novi obleki nacitašizma lotili še krutejše oblike: fizičnega iztrebljenja koroških Slovencev. Ta poizkus ni uspel. V letih, ko je bil nacionalni teror nad nami najhujši, smo se koroški Slovenci množično uprli fizičnemu iztrebljenju. Iz te borbe smo izšli politično in moralno kot zmagovalci. Toda nemški nacionalisti so leta 1945 oblekli ovčji kožuh in se z njim naprej prizadevali, da razgrizejo prve pomladke na naših kulturnih koreninah, ki so zakrnele in skoraj usahnile ob zatiranju in preganjanju v letih 1920—1945. * Ta uvod v naše kulturno poročilo je bil potreben, ker je samo spričo njega mogoče razumeti našo kulturno politično situacijo in dejstvo, da koroški Slovenci tudi po drugi svetovni vojni nimamo možnosti svobodnega kulturnega izživljanja, marveč smo slej ko prej v borbi za naše osnovne kulturne pravice, se pravi pravice ® do enakopravnosti v vzgoji naših otrok v materinščini po otroških vrtcih in osnovnih šolah, 0 do enakopravnosti pri pospeševanju kulturnih prizadevanj s strani pristojnih ustanov dežele in države in ® do slovenskih in državnih kulturnih ustanov, kakor jih imajo nemški sodeželani in vrsta narodnih skupnosti drugih dežel. Da kar konkretno naštejemo: Kot enakopravnim državljanom pri dolžnostih na področju kulturnega življenja in izživljanja nam ne pripada le „pravica" do pri- jave naših otrok k dvojezičnemu pouku v osnovnih šolah in do prijave za obisk slovenske gimnazije v Celovcu, pripada nam tudi pravica, da bomo deležni ® enakih podpor za amatersko prosvetno dejavnost kot so jih deležne kulturno prosvetne skupine večinskega naroda s strani dežele in države, % sorazmerno enake aktivne in pasivne udeležbe na sodobnih kulturno prosvetnih komunikacijah, zlasti na televiziji in na pospeševanju prizadevanj na glasbenem, dramatskem, folklornem in literarnem polju naše kulturno prosvetne dejavnosti; končno pa tudi ® pravice do slovenskega oddelka pri deželnem kulturnem referatu, ki bo imel na skrbi pospeševanje naše narodno kulturne in prosvetne dejavnosti. Te zahteve so upravičene in to ne le zaradi tega, ker jih vsebuje vsaka resna interpretacija člena 7 državne pogodbe, marveč tudi zaradi tega, ker brez njihovega upoštevanja na koroškem dvojezičnem ozemlju in v njegovih kulturnih centrih Celovec in Beljak ne more biti govora o dejanski demokraciji. Naše kulturno življenje in izživljanje je ob pomanjkanju teh pospeševalnih čini-teljev izrazito amatersko, lahko rečemo samorastniško, odvisno zgolj od volje in materialnih možnosti naših kulturno prosvetnih delavcev. Ker pa slednjih ni mogoče v potrebni meri sproti naročati kot kadrov za industrijo, je razumljivo, zakaj je kulturno prosvetno tvornost koroških Slovencev nihala, upadala in naraščala. Čeprav smo v letih 1938—1945 zgubili elito tedanjih prosvetašev, se je tedaj doraščajoča mladina s tako vnemo oklenila prosvetnih društev, da je prišlo do razmaha kulturno prosvetne dejavnosti, kot je še nismo pomnili. Ta pozitivni razvoj v letih 1945—1949 je pozneje na eni strani ohromil nastanek dveh političnih struj koroških Slovencev, na drugi pa teroristična dejavnost nemških nacionalističnih elementov in njihovih „VVurfkomand", ki jih niso hotele brzdati niti avstrijske varnostne oblasti, niti organi „zavezniškh" zasedbenih sil, ki so po svoje vladali na Koroškem in ki so vsako slovensko kulturno prireditev očrnili kot komunistično. Da je bilo v takih okoliščinah težko najti in izoblikovati vedno spet potrebni pomladek med prosvetnimi delavci, ki je bil potreben, da po malem krajevno nadomesti tedanje prosvetne delavce iz vrst preživelih in utrujenih izseljencev, KZ-lerjev in partizanov, je razumljivo. Posebej je bilo to težko, ko tudi v Slovenski prosvetni zvezi (SPZ) in v Krščanski kulturni zvezi (KKZ) ni prišlo do posrečene izbire njunih vodstev, ker je bil politični prestiž v veliki meri osnovni pogoj za vodilne funkcije v teh organizacijah. Spričo tega sta ti organizaciji v tistih letih zanemarjali svojo osnovno nalogo, biti v narodni obrambi koroških Slovencev in v njihovem kulturnem razvoju tvorni steber. V SPZ smo se spričo tega kar dvakrat zaporedoma, leta 1956 in leta 1967 znašli pred velikimi organizacijskimi težavami. Pogoji za obnovo so bili leta 1967 toliko boljši, ker je v obdobju 1956— 1961 uspelo najti in izgraditi kadre, ki so leta 1968, ko so spet občutili aktiviza-cijo SPZ, takoj pristopili k delu in se ga lotili brez političnih ambicij zgolj s prepričanjem, da sta kulturna in prosvetna tvornost osnovna elementa narodne obrambe koroških Slovencev in njihove vsestranske rasti. * Samorastniška kulturno prosvetna dejavnost med nami je odvisna od kolektivnega odločanja in sodelovanja, ne pa od kakršnegakoli dirigizma. Kakor smo to spoznavali v letih 1958—1962, tako opažamo isto po letu 1968. V dveh in pol letih so SPZ in včlanjena društva zabeležila 209 registriranih prireditev in sicer 8 pevskih koncertov domačih zborov 32 iger prosvetnih društev 19 gostovanj pevskih zborov iz Slovenije in Trsta 13 gostovanj naših pevskih zborov v Sloveniji 8 gostovanj dramskih skupin iz Slovenije 2 gostovanji naših dramskih skupin v Sloveniji 17 družabnih prireditev 13 filmskih predstav 11 predavanj in tečajev 16 predstav lutkovnega odra SPZ 4 športne prireditve 3 jubilejne proslave 11 občnih zborov s kulturnim sporedom 3 likovne razstave 5 literarnih nastopov ter 34 drugih prireditev, od tega 13 takih, ki sta jih priredili SPZ in KKZ skupno. V tem razporedu niso upoštevani nastopi, ki so jih krajevni pevski zbori priredili v prid možnosti kulturnega izživljanja turističnih gostov po naših krajih. Takih nastopov je n. pr. imel pevski zbor SPD „Danica" v Št. Vidu v Podjuni lani kar 16, več nastopov pa so imeli tudi zbori v Bilčovsu, Logi vasi, Železni Kapli, v Ločah in v Hodišah. SPZ je v zadnjih letih spet redno izdajala svoj koledar in razpošiljala svoj knjižni dar, lani pa je skupno s KKZ izdala še brošuro, ki utemeljuje potrebo po prijavi slovenskih otrok k dvojezičnemu pouku v osnovnih šolah. Istočasno je pospeševala sodelovanje koroških slovenskih pisateljev in pesnikov z Društvom slovenskih pisateljev. Po plodnih kontaktih z mariborskim pododborom tega društva sodeluje sedaj še s Klubom kulturnih delavcev v Kranju in na Jesenicah. To sodelovanje je v veliki meri omogočilo, da je letos razpisala natečaj za literarne nagrade na Koroškem in da je ob svoji centralni knjižnici v Celovcu ustanovila še potujočo knjižnico. * Ob teh prizadevanjih za kulturno prosvetno obnovo med Slovenci na Koroškem pa je treba po naštetju naših najosnovnejših zahtev, ki jih imamo s tem v zvezi do dežele in države, ponovno poudariti, da se moramo za sadove teh prizadevanj potruditi tudi sami, v večji meri kot doslej. Čedalje bolj se med nami utrjuje spoznanje, da politični razkol in prosvetna razdvojenost kvarno vplivata na celotni razvoj naše narodne skupnosti, najbolj pa na našo kulturno prosvetno tvornost in osveščanje. To spoznanje si ne utira le pot v vrstah društev, ki jih združuje Slovenska prosvetna zveza, marveč tudi v vrstah Krščanske kulturne zveze. Iz spoznanja, da moremo biti koroški Slovenci v potrebni meri kulturno tvorni le, če bomo obojestransko združili in strnili vse pozitivne sile, se v stalnih kontaktih med SPZ in KKZ kažejo prve konture sodelovanja na poti okrepitve naših narodnoobrambnih prizadevanj. Prepričani smo, da bo v tej smeri začeti dialog obeh osrednjih kulturnih organizacij prej ali slej imel skupen narodnokulturni koncept koroških Slovencev za posledico. Ta koncept pa se bo nanašal tako na povečano in razširjeno prosvetno dejavnost med našim ljudstvom kot pa na konkretizacijo zahtev, ki jih imamo na kulturnem področju do dežele in države, pa tudi do matičnega naroda. Nastop Partizanskega invalidskega pevskega zbora na tovariškem srečanju v Selah S tem v zvezi gredo predstave SPZ za tem, da dosežemo od pristojnih oblasti na dvojezičnem ozemlju dvojezično predšolsko vzgojo otrok in zboljšanje pogojev za dvojezični pouk v osnovnih šolah. K boljši dotaciji programa slovenskih oddaj v celovškem radiu zahtevamo tudi ustrezno upoštevanje naše narodne skupnosti v televizijskem programu ORF ter ostvaritev pogojev za ustrezen sprejem televizijskega programa RTV Ljubljana na Koroškem. Poleg tega pričakujemo še več oddaj o koroških Slovencih za nemško govoreče prebivalstvo Avstrije. Predstave SPZ pa gredo tudi za tem, da potrebuje naša narodna skupnost v Celovcu svoj kulturni dom, v njem pa polpoklicno gledališče in glasbeno šolo kot stalni ustanovi. V prizadevanjih za realizacijo teh in drugih kulturnih potreb naše narodne skupnosti morata naši amaterski tvornosti stati ob strani dežela in država s sorazmerno istimi dotacijami, kot jih je na Koroškem deležen nemško govoreči kulturni krog. To pa že samo po sebi postavlja v ospredje potrebo po slovenskem oddelku v deželnem kulturnem referatu in po posebnih postavkah sredstev za slovenske kulturne namene v deželnem in državnem proračunu. * Zadnja leta je bilo ob vsaki ustrezni priložnosti ugotovljeno, da je naša dežela lahko srečna, da v njej živita dva naroda, ki se kulturno oplajata, ki kulturno tekmujeta in se izpopolnjujeta. Poudarjeno je tudi bilo, da smo prav Slovenci most na poti k skupnemu gospodarskemu in kulturnemu prostoru Alpe-Adria. Stvarnost, ki jo vsebuje to kulturno poročilo, se ne ujema z zgoraj omenjenimi deklaracijami, tudi ne z deklaracijami takoimenovane tolerance političnih čini-teljev v deželi do koroških Slovencev. Vsaka deklaracija je puhla fraza, če ji ne sledi usfrezna akcija. To akcijo pa koroški Slovenci pričakujemo tako od deželne in zvezne vlade kot pa od Slovenije na poti njenih prizadevanj za skupni gospodarski prostor Alpe-Adria. Menimo, da ni dovolj, da se nas imenuje samo most na tej poti, menimo, da je končno čas, da se uresniči poziv, ki ga je pred dvajsetimi leti v eseju „Koroški Slovenec" dal J. F. Perkonig, ko je rekel: „Dajte mu prostor pri vaši mizi, rojaki, in ponovite njegov lepi običaj: Položite predenj hleb kruha in postavite zraven poln vrč!". Prišel je človek in zaukazal: BODI MOST! In bil sem most. Po mojih železobetonskih rebri h so hodili ljudje in bogovi in teptali moj krivi hrbet. Čas pa je počasi spodkopaval mojo trdnost in jo nekega dne dokončno uničil. Andrej Kokot Moji napeti loki so se zravnali in bil sem spet človek. Odtlej bežim pred ljudmi, ker se bojim, da mi bo spet kdo ukazal: bodi most. FRANJO OGRIS OB CENTRALNI KNJIŽNICI TUDI POTUJOČA KNJIŽNICA Med naloge vsake prosvetne organizacije, krajevne ali centralne, spada tudi propagiranje in širjenje slovenske knjige. Vsi vemo in se zavedamo, da je slovenska beseda na Koroškem dandanes več ali manj vsepovsod močno ogrožena. Predvsem že zato, ker ji država vse doslej še ni dala enakopravnega mesta v javnosti. Poleg tega pa z raznimi komunikacijskimi sredstvi, z dnevnim tiskom, z oddajami radia in televizije, s kino-predstavami, z modernizacijo cest in množičnim avtomobilizmom, s pospešenim razvojem turizma in še z raznimi drugimi pridobitvami modernega življenja prihaja v naše kraje dan za dnem vse večja poplava nemškega jezika. Gospodarsko in v več drugih ozirih je sodobna tehnična, gospodarska in socialna preobrazba naše dežele seveda nujna in tudi za našega človeka koristna. Po drugi strani pa ne smemo prezreti in se moramo zavedati, da postajajo v tem razvoju pogoji za ohranitev in utrditev našega jezika ter možnosti za rast in poglobitev narodne zavesti naših ljudi, zlasti naše mladine, prej težji kakor lažji. Tudi če bi nekega dne res dosegli vse tiste pravice, ki nam jih zagotavlja državna pogodba, bo še vedno v največji meri od nas samih odvisno, da se ohranimo in zaživimo polno, enakopravno narodno življenje. V prosvetni dejavnosti, na področju našega kulturnega življenja, bo poleg drugih načinov samopomoči in ob tesni naslonitvi na pomoč matičnega naroda v Slo- veniji odigral zelo pomembno vlogo tudi naš odnos do slovenske knjige. Naša starejša generacija je slovensko knjigo upravičeno smatrala za dragocen zaklad. S pomočjo knjige si je sama pridobivala in tudi svoji mladini posredovala znanje slovenskega knjižnega jezika. Ob slovenski knjigi si je krepila svojo zdravo narodno zavest ter si širila svoje kulturno obzorje in znanje. Dandanes je ob hitrem tempu življenjskega utripa ter ob bolj v materialno in konzumno stran usmerjeni dejavnosti mnogim našim ljudem zmanjkalo časa pa žal tudi smisla za duhovne vrednote. V narodnem in jezikovnem oziru nam lahko nastane iz tega polagoma nepopravljiva škoda. V zadnjem času radi govorimo o enotnem slovenskem kulturnem prostoru. Poudarjanje te same po sebi pravilne orientacije pa lahko postane tudi brezvsebin-ska krilatica, čim bi se zgodilo, da slovenski ljudje na Koroškem zgubijo živi stik s tako pomembno in visoko razvito kulturno dejavnostjo kot je prav slovenska književnost. Slovensko literarno ustvarjanje se je v zadnjem četrtstoletju v pogojih lastne slovenske državnosti v federalni socialistični družbeni ureditvi tako razmahnilo kot še nikdar poprej. Živeti oziroma životariti mimo in brez teh duhovnih vrednot bi pomenilo postati suha veja na slovenskem narodnem telesu, ki ne dobiva več svežih sokov iz zdravih, oplajajočih korenin svoje matice. V Celovcu imamo dve slovenski knjigarni. Slutim, da bi bili v eni in v drugi zelo veseli, če bi prihajalo več kupcev in prijateljev slovenskih knjig. Naša Slovenska prosvetna zveza razpečava po svojih včlanjenih društvih in drugih sodelavcih po vsem podeželju vsako leto svoj knjižni dar, vsebujoč lastni Koroški koledar in vrsto vsebinsko kvalitetnih knjig Prešernove družbe. Vse skupaj za izredno nizko ceno. Če pa bi postavili odkupljeno število teh zbirk kot merilo za ugotavljanje slovenske manjšine na Koroškem, bi morda celo Hei-matdienst tej številki ne ugovarjal! Vrsta slovenskih prosvetnih društev ima svoje knjižnice, majhne ali večje, zastarele in obrabljene, pa tudi še novejše, z zanimivimi in še uporabnimi knjigami. Ponekod katero teh knjižnic še obišče kak bralec, drugod se na knjigah že dolga leta nabira prah. Slovenska prosvetna zveza je v svoji Centralni študijski knjižnici v Celovcu v teku povojnih 25 let zbrala že okrog 5000 knjig razne vsebine: leposlovnih, mladinskih, strokovnih z vseh mogočih področij, poljudno znanstvenih, študijskih in drugih. Res, da je prostor, kjer se nahaja, precej od rok za ljudi, ki prihajajo iz podeželja po raznih opravkih v Celovec, vendar bi ob nekoliko več zavzetosti za slovensko knjigo lahko bilo kljub odročnosti in pomanjkanju časa le več obiskovalcev in bralcev. Tudi nekatere občinske knjižnice imajo na svojih policah nekaj slovenskih knjig, morda tu ali tam tudi kake šolske knjižnice. Mar niso morda tudi v teh knjižnicah te knjige premalo ali pa sploh ne izkoriščene. Zakaj vse to ugotavljam in naštevam? Zato, ker za te pomanjkljivosti res ne moremo valiti krivde samo na državo in na neizpolnjeno državno pogodbo, ampak da ugotovimo in spoznano, da je tozadevno krivda v veliki meri pri nas samih. Kupiti slovensko knjigo ali si jo izposoditi v slovenski knjižnici ter jo v domačem družinskem krogu prebrati, pa res ni tako dejanje, da bi lahko imelo za kogar koli za posledico kakršno koli diskriminacijo. Predvsem pa navajam vse te stvari zato, da vsem, ki se zanimate za prosvetno delo, posebno vsem mlajšim prosvetašem pokažem zelo pomembno in lahko usodno šibko točko našega prosvetnega dela, ki bo zahtevalo od vseh slovenskih prosvetnih društev, njihovih odborov in vseh prosvetno aktivnih članov mnogo naporov in prizadevanj, da se te stvari popravijo, da naši ljudje po vseh naših krajih spoznajo važnost slovenske knjige v kulturnem in narodnostnem življenju našega človeka. Če bi prilagodili znani svetopisemski izrek na naše razmere, bi dejal: Slovenski človek na Koroškem ne bo obstal in živel samo od kruha in drugih materialnih dobrin, temveč v veliki meri tudi od duhovnih vrednot, ki jih nudi dobra slovenska knjiga. Kot enega izmed korakov k zboljšanju stanja glede knjig in knjižnic lahko smatramo letošnjo ustanovitev Slovenske potujoče knjižnice. To je moderna oblika knjižničarskega dela, pri katerem knjige ne čakajo na bralce samo v knjižnici, marveč se napotijo v kovčkih ven iz centrale v manjše kraje. Potujoča knjižnica bo izmenoma obiskovala razna krajevna društva, ki bodo knjige prevzemala za nekaj časa in jih posojala bralcem svoje okolice. Po določenem času se knjige vrnejo v centralo in jih dobi za gotovi čas na razpolago spet drugo društvo. Društvom in njihovim knjižničarjem, ki se bodo vključili v to za naše kraje novo obliko širjenja slovenske knjige bi priporočal, da si skušajo pridobiti povsod čim več propagandistov in pomočenikov, ki bodo v svoji soseščini opozarjali ljudi na to novo možnost izposojanja knjig. Zelo razveseljivo bi bilo, če bi se povsod, kamor bo knjižnica prihajala, vključili zlasti tudi učitelji, ki bi najlažje opozarjali in navajali svoje šolarje na koristnost branja lepih slovenskih mladinskih knjig, ki bodo v teh potujočih zbirkah močno zastopane. JANEZ ŠVAJNCER Sodelovanje med književniki Sodelovanje med koroškimi literarnimi ustvarjalci in pododborom društva slovenskih pisateljev v Mariboru je postalo tradicionalno. S številkami izraženo je to že sedmo leto, ko so bili napravljeni prvi stiki. Obenem so ti stiki povezani z nastankom društvenega pododbora, kar pomeni, da je pododbor takoj začutil potrebo tudi po neposrednih, osebnih stikih z zamejskimi književniki. Skušajmo v naslednjem zapisu utemeljiti oziroma nekoliko podrobneje osvetliti to sodelovanje. Osnovno povezavo je iskati v narodnostni pripadnosti, jeziku in sorodnem delovanju. Državna meja je le umetna pregrada, ki v tem primeru ne more vplivati zaviralno na pobude in težnje pisateljev, bivajočih na tej ali oni strani mejne črte. Zbližanje je toliko bolj mogoče še zaradi dobrih sosedskih meddržavnih odnosov, zemljepisne lege in prometne urejenosti. Na voljo so vlakovne in avtobusne zveze, da ne omenjamo možnosti potovanj z osebnimi avtomobili, tako da je razdalja med Mariborom in Celvcem in obratno izredno zožena in vsakomur časovno sprejemljiva. Ustavimo se pri prvi možnosti in obliki neposrednega sodelovanja. Mariborski pododbor društva slovenskih pisateljev je organizator vsakoletnega srečanja književnikov na gradu Štatenberg. Ta zgodovinski spomenik v lepem naravnem okolju postane prizorišče tridnevnega srečanja udeležencev iz matične dežele in iz zamejstva, z namenom, da se osebno spoznajo, izmenjajo delovne izkušnje in ovrednotijo sodobne umetniške tokove doma in v svetu. Razumljivo, da to ni recept, ki naj bi posamezniku zagotovil trajni navdih in s tem neusahljivo moč izpovedi. Bolj je spodbuda za popolnejše umetniško delovanje in zbiranje novih spoznanj o vlogi in deležu umetnika v sedanjem stehniziranem času. Podobor Maribor vabi na Štatenberg tudi koroške književnike. Odzivajo se, kakor jim to dopuščajo njihove delovne dolžnosti. Marsikomu izmed njih september ni najbolj ugoden mesec za prihod, kar sporočijo v pismih. Prireditelj upošteva te težave, toda težko je uskladiti pripombe, predloge in želje, kajti idealnega časa ni mogoče izbrati, da bi ustrezal vsem udeležencem. Sicer pa so ta srečanja na Štatenbergu že od vsega začetka vsako leto zadnji teden okoli petnajstega septembra, ko se končuje letna sezona v tem letovišču, in zato pododbor ne spreminja koledarja. Med prvimi udeleženci iz Koroške je bil gost pododbora pesnik Valentin Polanšek. Ko so ga povprašali o vtisih, je poudaril predvsem velik pomen neposrednosti, ki jo doživi umetnik. V mislih je imel književnike, ki jih je lahko spoznal osebno in si o njih izoblikoval popolnejšo podobo, kot jo je imel poprej, ko se je srečal samo z njihovimi književnimi stvaritvami. Izreden pomen je pripisal delovnim pogovorom, ki so mu bili ne le obvestilo o najnovejših dogajanjih v kulturi in umetnosti, marveč so mu dopolnili njegova lastna premišljanja. Sprejel jih je za dragoceno napotilo pri iskanju in utrjevanju svojega pesniškega izraza in pesniške osebnosti. Tembolj zato, ker mu je odmaknjenost od kulturnega središča pustila veliko vrzel prav v tej smeri in je bil prepuščen le sebi. Kratko bivanje na Štatenbergu pa mu je tudi omogočilo pobliže spoznati nekaj kulturno zgodovinskih zanimivosti, kot na primer Ptujsko goro in Ptuj, kamor so udeleženci odšli na poučni izlet. Polanškove misli o Štatenbergu niso le njegovi osebni vtisi, ampak ponazarjajo želje koroških literarnih ustvarjalcev po neposredni povezavi s književniki, literarnimi zgodovinarji in esejisti v matični deželi. To jim dopolnjuje njihova razglabljanja o umetnosti in jim obenem tudi omogoča polneje vključevati se v sodobne tokove, kar zadeva vsebinska in oblikovna iskanja. Mejna črta namreč zapira v ožji krog posameznega pesnika, prozaista, dramatika in esejista, če deluje samo v svojem kraju, po velikosti majhnem, in ne seže čezenj. Zato je ta način sodelovanja med koroškimi literarnimi ustvarjalci in pododborom društva sloveskih pisateljev v Mariboru že takoj v začetku ob prvem srečanju postal močan preizkusni kamen. Oboji so tedaj začutili potrebo po nadaljnji navezanosti, ki jo tudi uresničujejo. Pododbor Maribor si pri tem sodelovanju ne lasti vodilne vloge. Njegovi člani nastopajo na teh srečanjih enako kot koroški ustvarjalci in enim in drugim so najboljša priložnost za izmenjavo mnenj. Nihče ni pričakoval in ne pričakuje, da mu bo poslej literarno delo lažje, toda nihče tudi ne zanika pomena teh srečanj. Ne le koroški ustvarjalci, sploh vsakdo je po prvi udeležbi na Štatenbergu izrazil prepričanje, da je doživel nekaj posebnega, kar mu bo ostalo v prijetnem spominu in kar mu pomeni kažipot, zaradi česar se bo zmerom rade volje odzval podobnemu vabilu. Saj skoraj zveni kot nepotrebno hvalisanje, a dejstva sama najbolj točno potrjujejo gornjo ugotovitev. Navsezadnje je Štatenberg prvi v Sloveniji postal shajanje tolikšnega števila pisateljev, vsaj z rednim vsakoletnim točno določenim urnikom. Obravnavna tematika na Štatenbergu je široko zastavljena in zajema najpomembnejša dogajanja v kulturi in umetnosti, ki živo zadevajo tukajšnjega in sedanjega ustvarjalca. Tako so udeleženci — med njimi vidni teoretiki (Dušan Pirjevec, Taras Kermauner) — načeli vrsto vprašanj, osvetljenih z vseh vidikov, o idejnih, filozofskih, socioloških in narodnostnih motivih v nastajanju tega ali onega dela. Takšna nazorska osvetlitev je nujno porajala vprašanje, ali je pisatelj lahko že sam po sebi s svojim delovanjem družbeno angažiran, kot se temu reče v sodobnem izrazoslovju. Mnenja so bila deljena, s pomisleki in z ugovori, prevladal pa je skupni poudarek, da pisatelj s tem, ko ustvarja, doprinaša svoj delež in je torej vključen prav tako kakor član katerega koli kolektiva. Seveda bi bilo zgrešeno njegovo delo meriti na vatle in ga sporejati s tovarniško proizvodnjo. Njegov duhovni proizvod je treba ovrednotiti za dobrino splošne narodne lasti. Kolikor so koroški literarni ustvarjalci tehtali svoje besede v razpravah na delovnih srečanjih na Štatenbergu, toliko bolj so se sprostili v neposrednih pogovorih z udeleženci. Predvsem s tistimi, ki so jim postali človeško bližji in so v njih našli nove prijatelje. Odprla so se jim srca in pripovedovali so o sebi, svojem vsakdanu in literarnem snovanju. Pa o samoti v odročnih vaseh, kjer učiteljujejo. To samoto so prikazali kot neizbežno sopotnico, ki jih spremlja, ko ohranjajo lepo domačo besedo, in kot radodarno gostjo, ko to besedo prelijejo v verze in v prozo. Potrdili so, da ni pomembno, ali ustvarjalec prebiva v mestu ali na vasi, mnogo bolj pomembno je, kako uporabi svojo duhovno moč. Postavljen je pred odločilno preskušnjo: ali dopusti, da ga popolnoma prevzame črnogledost ob pojavih, ki se mu zdijo nerešljivi, ali pri tem vendarle povzdigne svoj glas in se kot umetnik tvorno vključi v razreševanje tega in onega problema. Slednje ni samo njegovo poslanstvo, ampak tudi dolž- nost, saj v nasprotnem primeru njegova umetniška beseda kaj lahko ostane le idilika nečesa, kar se je že preživelo. Narodno prebudništvo zadobi novo kakovost v morebitnem jezikovnem prebuništvu povsod tam, kjer je to potrebno v pretirani poplavi vsiljivega ponujanja tujega. Pododbor društva slovenskih pisateljev v Mariboru je tej prvi obliki sodelovanja koroških literarnih ustvarjalcev na srečanjih na gradu Štatenberg pridružil še drugo obliko, in sicer nastope, tako imenovane literarne večere. Ta misel se je porodila prav na Štatenbergu, kjer so se dogovorili o srečanjih v tem smislu, da naj bodo izmenjalna. To pomeni enkraten lemi obisk koroških književnikov v Mariboru in članov mariborskega pododbora v Celovcu. Kmalu se je pokazalo, da je ta nadaljnja oblika sodelovanja zelo spodbudna in da po svoje omogoča z neposrednimi stiki zbujati zanimanje za lepo domačo knjigo. Koroški književniki so bili doslej trikrat gostje pododbora Maribor. Prvo srečanje z njimi je bilo v Kazinski dvorani, drugo v salonu Rotovž in tretje v prostorih Pedagoške kademije. Prišli so pesniki in pisatelji: Milka Hartman, Gustav Januš, Andrej Kokot, Florijan Lipusch, prof. Janko Messner in Valentin Polanšek. Medtem ko so v Kazinski dvorani samo brali odlomke iz svojih del, so na preostalih dveh srečanjih odgovarjali na vprašanja poslušalcev, ki so tako lahko pobliže spoznali nastopajoče. Kajti to niso bila vljudnostna vprašanja in odgovori, marveč so se vprašanja razrasla v sproščene pogovore o človeku in umetniku v matični deželi in v zamejstvu. Povzetek o tem bi bil naslednji: Prizor iz Drabosnjakovega »Izgubljenega sina", s katerim je lani gostovalo Mariborsko gledališče v Celovcu no Današnji koroški književnik se soočuje s problemom, ki je književniku v matični deželi tuj. Navezan je predvsem nase in svoje spoznavnosti o življenju in umetnosti. Razlog je precejšnja oddaljenost med literati, ki bivajo v raznih krajih Koroške. Zato je njegova vloga toliko težja in zahtevnejša. Ustvarjati mora na osnovi svojih lastnih izkušenj in nima mnogo možnosti, da jih izmenja s sebi nazorsko sorodnim pisateljem. To pa ima slabe strani, saj lahko postane malodušen in začne dvomiti o sebi in smislu svojega ustvarjanja. Samoraslost mu torej pomeni tudi breme, ki ga mora potrpežljivo prenašati, če noče, da omaga v svojem hotenju. Posebno poglavje je odmerjeno jezikovni plati. Pisati mora čist in lep jezik, ne toliko zaradi leporečja kot zaradi razumljivosti. Že tako se jezik meša z novimi neslovenskimi izrazi, ki jih ljudje težko sprejmejo in razumejo, če pa to počne še pisatelj, bodo tem manj segali po njegovih knjigah. Zato ni naključje, da posamezni ustvarjalci razmišljajo o možnosti in potrebi pisanja v slovenščini in nemščini, da bi njihove stvaritve bile dostopne kar najširšemu krogu bralcev. Vendar se za to težko odločijo, ker v njih prevladuje navezanost na materin jezik. Boljšo možnost kot pisanje v nemščini vidijo v objavljanju svojih literarnih prispevkov v slovenskih revijah v matični deželi. Nekateri pesniki in pisatelji sicer objavljajo v njih, toda koroški literarni ustvarjalci menijo, da na tem področju še ni bilo storjeno dovolj. Ne pričakujejo, da jim bodo revije na široko odprle svoje strani, upoštevajo tudi pravilo o kakovosti prispevkov, obenem pa pričakujejo premik na boljše. S to obliko se jim kaže pomembna spodbuda za njihovo literarno delo. Vsekakor pa z zadovoljstvom ugotavljajo, da so slovenske založbe že nekoliko bolj odprle vrata. To velja zlasti za založbo Obzorja v Mariboru, ki je letos izdala knjigo profesorja Janka Messnerja Skurne štorije. Lani je temu avtorju izdala knjigo Tri koroške razglednice (Ansichtskarten von Karnten) v nemškem jeziku. Besedilo je iz Skurnih štorij in namenjeno nemško govorečemu prebivalstvu na Koroškem in sploh v Avstriji, kar je bistvenega pomena, da zve iz ust koroškega rojaka, kako so ih kako v tem času živijo koroški Slovenci. Potrebno bo seveda, da tudi druge slovenske založbe pri načrtovanju svojih programov ne prezrejo koroških literarnih ustvarjalcev. Če že sami v svoji skromnosti ne najdejo poti do njih, bi založbe lahko predvidele v letnih programih kakšno izvirno delo zamejskega književnika, kakor na primer gledališča pustijo v napovedih novega repertoarja odprto mesto za slovensko noviteto. Koroški književniki so doslej dvakrat povabili v goste člane društva slovenskih pisateljev pododbora Maribor, in to v Celovec in na Železno Kaplo. Obe srečanji sta potrdili dovzetnost koroškega občinstva za domačo umetniško besedo. Zdelo se je, da zbrani niso predstavljali le zvedavih poslušalcev, ampak ljudi, ki hočejo videti, slišati in osebno spoznati svojega človeka in zaživeti z njegovo umetniško besedo. Drugače si ni mogoče razlagati popolne tišine v napolnjenem prostoru in v nastopajoče uprtih oči, v katerih je bilo videti neko posebno toplino in domačnost. To so nekateri starejši udeleženci tudi pozneje povedali: ,,Mislili smo. Ja ne bomo razumeli vsega, saj se tudi jezik razvija. Pa smo lahko razumeli, se pač vidi, da smo iz enega debla. Pridite, le še pridite k nam." Vabilo ni zvenelo niti malo uradno ali vljudnostno. Ponazorilo je le vzdušje, ko so si pisatelji in poslušalci takoj postali znanci in prijatelji. Potrjeno je bilo, da jih je povezala materina govorica, blaga in topla tembolj še zaradi mejne črte, ki jih ločuje. Takšnemu vabilu se ni mogoče odreči nikoli. Kljub temu da na celovških ulicah ni bilo čutiti niti sence te domačnosti. Tisto zunaj je spominjalo samo na poslovnost in občutek, da je človek potisnjen v ozadje. S slovensko govorico in slovenskim napism vsaj tam, kjer prodajajo slovenske knjige. Drugič so bili pisatelji iz Maribora v gosteh na Železni Kapli. To srečanje je popestril tamkajšnji pevski zbor, da je izzvenelo z govorjeno in pojočo besedo kot hvalnica enkratnega doživetja, ki je vse navzoče napolnilo z zavestjo o trdni povezanosti s slovensko materjo. Pogovori med pisatelji in poslušalci so bili daleč od spolitiziranega in stehniziranega sveta in so samo odprli človeška srca z eno in edino željo po sožitju med ljudmi. V ospredju je stal človek, ki naj bi o vsem svojem bivanju in ravnanju razsojal preudarno in težil z rokami in umom k lepšemu in pravičnenjšemu jutrišnjemu dnevu. Ali ni mogoče brez oklevanja pritrditi besedam, ki jih je izrekel eden izmed poslušalcev? ..Kjerkoli živi človek," je rekel, „v industrijskem središču, med žitnimi polji ali med gorami, bi mu moralo biti dano, da bi živel sproščeno in da bi bili poplačani sadovi njegovih rok." Gotovo ni mislil dobesedno samo na zagotovitev vsakdanjega kruha, ki je sicer osnovno živilo v prehrani, marveč je to izrekel prepričan, da je svet narodnostno in socialno še vedno neurejen. Tako spregovori samo tisti, ki se kakor koli čuti ogroženega. Te neenakosti je še povsod mnogo in dolga bo pot, preden jo bo mogoče ugladiti, da bo tekla za vse ravno in enako. Stiki s koroškimi literarnimi ustvarjalci in pododborom društva slovenskih pisateljev v Mariboru zgovorno dokazujejo, da je boljše sodelovati kot se odmikati drug drugemu. Ti stiki so bolj občasni kot stalni, toda postali so vsakoletni in morda bodo nekoč pogostejši. Tudi sedanje oblike sodelovanja niso dokončne. Tu so še nove možnosti za negovanje in utrjevanje slovenske umetniške besede, da jo bodo sprejeli vsi, katerim je bila položena v usta v zibki, in ki je celo prešla v narodno pesem: „Gor čez izaro, gor čez gmajnico, kjer je dragi dom z mojo zibelko . . Valentin Polanšek: Moderna beračija Za sedaj imamo ta cilj, da si nabavimo avtomobil. Motorno kolo smo prodali, ker smo z obroki zaostali. V nedeljo smo doma molčali in zaman loto-zadetek po radiu pričakovali. Nogometno tekmo smo po televizorju doživeli, pa zadnji denar prešteli. V soboto je dedec nekje izostal, da je po svoje teden končal. Jaz rada zahajam v kino. Otrok pa je doma in bere kriminalni roman. Dedec me ne pelje nikdar ni vino, ker je čez teden rezek in slabo naspan. Meni zadostuje, da mine dan. Slovenska gimnazija v Celovcu pred deseto maturo Leta 1972 in sicer 9. maja bo minilo 15 let, odkar je bila ustanovljena slovenska srednja šola v Celovcu. Nekaj tednov pozneje bo prišlo v tej šoli do desete mature. Oboje je primerna priložnost za pregled o razvoju slovenske gimnazije v Celovcu. V skladu z zadevnim določilom Avstrijske državne pogodbe, ki je bila na Dunaju 15. maja 1955 podpisana od predstavnikov Avstrije, Francije, Sovjetske zveze, Velike Britanije in Združenih držav Amerike in po spomenici, ki so jo koroški Slovenci poleti 1955 poslali avstrijski zvezni vladi v zvezi z določili o zaščiti slovenske narodne skupnosti na Koroškem, je 9. maja 1957 z dekretom št. 43.833-21/57 zvezno minitsrsfvo za pouk ustanovilo »Slovensko realno gimnazijo v Celovcu". Šola je bila vendar dekretirana le kot poskusna šola in je svojo zakonito osnovo dobila šele 19. marca 1959. Ime slovenske srednje šole v Celovcu se je pozneje nekajkrat spremenilo. 1. julija 1957 je dobila ime »Slovenska državna realna gimnazija", 3. avgusta 1957 pa »Državna realna gimnazija za Slovence v Celovcu". Med šolskima letoma 1961/62 in 1965/66 je nosila ime »Državna realna gimnazija in gimnazija za Slovence v Celovcu", od tedaj naprej pa ima uradni naziv »Državna gimnazija za Slovence v Celovcu". Po ustanovitvi je slovenska srednja šola v Celovcu dobila potrebne prostore odrejene v tedaj novem poslopju nemške državne realke v Lerchenfeldgasse. Tam ob vseh prostorninskih težavah in težavah, ki so povezane s popoldanskim poukom ložira že petnajsto leto, ložirala pa bo najmanj še dve leti, preden bo dograjeno njeno lastno poslopje, ki ga je pričela vlada graditi v Reichenbergerstrafje celovškega šentpeterskega predmestja. Priprave za pričetek pouka in vodstvo šole je zvezno ministrstvo za pouk 5. junija 1957 poverilo višjemu študijskemu svetniku dr. Jošku Tischlerju. Imenovani je vendar šele po petih letih 9. junija 1962, ko je praznoval svojo šestdesetletnico, postal definitivni ravnatelj. Koncem leta 1967 je kot dvorni svetnik stopil v zasluženi pokoj. Novi provizorični ravnatelj je postal dr. Pavle Zablatnik, ki je od 20. marca 1968 njen definitivni ravnatelj. Ob ustanovitvi slovenske srednje šole v Celovcu ni manjkalo glasov dvoma v njeno upravičenost in življenjsko sposobnost. Toda šola s profesorskim zborom in pa naše ljudstvo sta kmalu dokazala, kako potrebna je bila slovenska gimnazija in kakšno življenjsko sposobnost ima. Oboje brez nadaljnih besedi najbolj izpričuje pregled naraščanja števila dijakov, maturantov in članov profesorskega zbora: število šolsko leto dijakov maturanov profesorjev 1957/58 m n 1958/59 137 — n 1959/60 184 — 13 1960/61 228 — 16 1961/62 268 — 18 1962/63 297 16 18 1963/64 322 20 21 1964/65 363 21 21 1965/66 376 21 21 1966/67 398 37 22 1967/68 405 17 22 1968/69 425 32 22 1969/70 438 31 23 1970/71 422 33 24 Ob pričetku šolskega leta 1971/72 je bilo na slovenski gimnaziji vpisanih 423 di- jakov, od katerih se 36 pripravlja na maturo. Slovenska srednja šola v Celovcu je stvar vseh slojev koroških Slovencev, kmetov in delavcev enako kot obrtnikov, uradnikov in nameščencev ter prostih poklicov. To najbolj ponazarja poklicna pripadnost staršev dijakov, ki jo v naslednjem po- nazarjamo: poklicna pripadnost staršev dijakov uradnik šolsko leto kmet delavec obrtnik nameščenec drugi poklici 1959/60 56 61 2; 2 23 22 1962/63 118 76 31 3 47 18 1965/66 148 81 5 I 69 26 1968/69 147 126 4( J 75 37 1970/71 144 101 4: 3 97 37 Ko se je 11. septembra 1957 na slovenski gimnaziji v Celovcu pričel prvi pouk, se je pričel s prvimi tremi razredi. Dve leti pozneje, v šolskem letu 1959/60 se je v prvi razred prijavilo toliko otrok, da je dobil paralelni razred. Slovenska gimnazija je imela prvič dva prva razreda. V šolskem letu 1962/63 sta imela paralelna razreda prvi in tretji razred, v šolskem letu 1963/64 pa prvi, tretji, četrti in peti razred. Od leta 1967/68 naprej imajo vsi razredi paralelne razrede. Pri štirih od sedanjih devetih matur sta maturirala dva osma razreda in sicer v letih 1967, 1969, 1970 in 1971. Profesorski zbor na šoli je v prvem letu štel 11 oseb. Bili so to ravnatelj dr. Joško Tischler, dr. France Czigan, Joško Hutter, Franc Inzko, Milan Kupper, Marija Mak, dipl. ing. Janez Osvvald, dr. Ana Petek, dr. Janez Polanc, dr. Pavel Zablatnik in Janja Zikulnik. Od njih so bili koncem šolskega leta 1970/71 na šoli: Dr. Pavel Zablatnik kot ravnatelj, Franc Inzko, Milan Kupper, dipl. ing. Janez Osvvald, dr. Ana Petek, dr. Janez Polanc in Janja Zikulnik. Umrl je medtem dr. France Czigan, upokojena pa sta bila dvorni svetnik dr. Joško Tischler in Janez Hutter. Po ustanovitvi je službo na slovenski srednji šoli nastopilo 22 profesorjev, šest od njih je na tej šoli službovalo le prehodno. Od sedanjih profesorjev (izvzemši tistih, ki so bili že prvo leto na šoli) so po vrstnem redu službo nastopili: dr. Anton Feinig, Štefan Močilnik, Franc David, Slavka Hronek, dr. Stanko Cegovnik, dr. Reginald Vospernik, Janko Messner, Marija Spieler, dr. Anton VVutte, dr. Marija Pušnik, dr. Janko Zerzer. Jože V/akounig, Hema Ješe, Anton Malle, Elizabeta Arbeitsstein in Jože Ropitz. Vse te primerjave zgovorno kažejo, da je bila ustanovitev slovenske srednje šole v Celovcu upravičena, da je ta šola življenja sposobna in da je med koroškimi Slovenci! globoko zakoreninjena. Te primerjave pa tudi kažejo, da od vsega začetka naprej opravljajo ravnatelj in profesorji resno delo, drugače v to šolo ne bi bilo takega zaupanja, kakor ga kaže naraščanje števila dljkov. Ta razvoj slovenske srednje šole pa je hkrati tudi poziv na pristojne šolske oblasti, da s pospešeno gradnjo lastnega poslopja slovenske srednje šole končno popravijo, kar so zagrešile z njenim zavlačevanjem v zadnjih petnajstih letih. Jakob Šket - Jaka Špicar - Miklova Zala Povesti iz življenja naših prednikov je razmeroma precej zapisanih, toda nobena med njimi se v srcih našega ljudstva ni tako zakoreninila kot pa povest o Miklovi Zali. Avtor te povesti, celovški srednješolski profesor dr. Jakob Šket, je to povest napisal v letih 1882/83. Petindvajset let pozneje, leta 1907 pa jo je dramatiziral naš podravljski rojak Jaka Špicar. Sketova povest o Miklovi Zali je medtem doživela sedem izdaj. Prva izdaja je prišla na svetlo 1884 v 38. zvezku Slovenskih večernic Mohorjeve družbe v Celovcu, zadnja pa leta 1951 pri celjski Mohorjevi družbi. Ta izdaja vsebuje tudi obširen opis življenja in delovanja dr. Jakoba Šketa v Celovcu ipod peresa Franca Kotnika. Še bolj kot sedem izdaj Miklove Zale pa je Sketovo poljudno povest med slovenskim ljudstvom, povsod kjer živi, zasidrala njena dramatizacija. Trije slovenski pisatelji so se lotili njene dramatizacije. Prvi med njimi je bil naš podraveljski rojak Jaka Špicar, za njim pa sta se dramatizacije lotila še Bajuk in po drugi svetovni vojni Žižek. Svojo premiero je Špicarjeva Miklova Zala doživela 7. marca 1907 s strani jeseniškega Sokola v dvorani na Savi pri Jesenicah. 28. marca 1910 jo je prvič uprizorilo Deželno gledališče v Ljubljani, nakar je 21. majnika 1911 sledila prva koroška predstava v hotelu Trabesinger s strani Slovenskega krščansko socialnega delavskega društva. Miklova Zala živi kot zapuščina Šketa in Špicarja med nami koroškimi Slovenci. Medtem je tudi slednji med njima zapustil svet živih. Jakob Šket je v šestdesetem letu starosti 11. aprila 1912 umrl v Celovcu, Jaka Špicar, rojen 27. oktobra 1884 v Skočidolu pri Podravljah, pa je 1970 v Ljubljani za večno zatisnil svoje oči. JAKOB ŠKET (1852—1912) Jakob Šket je bil v zadnjem četrtletju minulega stoletja in na začetku dvajsetega stoletja ena najpomembnejših osebnosti, ki so v prosvetljevanju koroških Slovencev navezali na tradicije predstavnikov slovenskega kulturnega kroga v Celovcu. Če sledimo Kotnikovi biografiji Jakoba Šketa, potem izvemo, da se je rodil 2. maja 1852 v Mestinju blizu Rogaške Slatine. Po potrebnem študiju je prišel oktobra 1877 v Celovec za suplenta tedajšnje gimnazije. Po opravljenih srednješolskih izpitih iz slovenščine, latinščine in grščine je leta 1878 dobil podeljen doktorat na dizertacijo „Deklinacija konzonantnih substantivnih debel v staro in novo sloven- ščini". V Celovcu je poučeval 31 lef. Ob upokojitvi leta 1908 je dobil naslov vladnega svetnika. Šket je za olajšanje pouka slovenščine v Celovcu in na Koroškem opravil pomembno delo. Že leta 1879 je izdal za Nemce slovensko jezikovno vadnico s slovensko-nemškim in nemško-slovenskim slovarčkom, ki je še po prvi svetovni vojni služila kot učna knjiga. Doživela je sedem izdaj. Leta 1881 je začel sestavljati slovenske čitanke za vse razrede srednjih šol, leta 1886 pa je uredil Slovensko berilo, ki je pozneje kot Slovenska čitanka doživelo 3 izdaje. Za osmi razred srednjih šol in za učiteljišča je leta 1903 sestavil Slovensko slovstveno čitanko. Kakor njegova dejavnost kot šolnik je za Slovence pomembna tudi njegova literarna dejavnost. Leta 1881 je v Celovcu ustanovil Kres, v katerem je v naslednjih letih objavil vrsto svojih literarnih del. Med njegova najpomembnejša dela pa sodi gotovo povest o Miklovi Zali, ki je bila leta 1885 prevedena v češčino. Isto leto, ko se je lotil pisanja Miklove Zale, je bil izvoljen v odbor Mohorjeve družbe, v katerem je deloval skozi 30 let vse do svoje smrti. Da se je v tem času število članov Mohorjeve družbe povečalo od 46.042 na več kot 80.000, je v veliki meri njegova zasluga. JAKAŠPICAR (1884—1970) V nasprotju z Jakobom Šketom je bil Jaka Spicar rodom koroški rojak, ki se je že v mladih letih preselil v Ljubljano in ki je večino svojega življenja služboval v Radovljici, pravzaprav tesno povezan z rojaki iz okolice Beljaka in Zgornjega Roža. Rojen v Skočidolu se je skupno z drugimi domoljubi lotil ustanovitve slovenskega prosvetnega društva „Sloga" v Podravljah. To je zadostovalo, da mu Beljak ni nudil več kruha. Spicar se je preselil v Ljubljano in nato prevzel mesto pri posojilnici v Radovoljici, kjer je ostal do 13. aprila 1941, ko se je umaknil gestapu in se preselil v Ljubljano. Pozneje so ga pričele v Ljubljani preganjati italijanske zasedbene sile. Jaku Špicarju je bila menda sposobnost za pisanje iger položena že v zibelko. V svojem življenju je namreč napisal nad šestdeset daljših ali krajših oderskih del. Ko je služboval v Radovljici, je dramatiziral povest o Miklovi Zali, ki jo je uprizoril gledališki odsek jeseniškega Sokola. Na njegovo pobudo je iz tega odseka nastalo Gledališko društvo Jesenice. Špicarju gre tudi precejšnja zasluga za gradnjo sokolskega doma v Radovljici ter za razvoj sokolskega gledališča v Kranju. Tako je bil poleg svojih službenih dolžnosti z gledališko dejavnostjo neprestano povezan. Spričo njegovega koroškega porekla pa je tudi razumljivo, da je med svojimi številnimi oderskimi deli, ki jih je napisal, poskušal zlasti uvrstiti dela iz zgodovine koroških Slovencev. Tako je leta 1907 dramatiziral Sketovo povest o Miklovi Zali, leta 1909 Kralja Matjaža in leta 1934 Drabosnjaka. V letih druge svetovne vojne je napisal oderska dela Nmav čriez izaro (1942) in narodno igro Loški gospod, ki jo je pozneje preimenoval v Zlato iz Jepe. Med pomembnejšimi deli po drugi svetovni vojni je treba omeniti Špicarjevo delo Pod bičem, ki ga je napisal 1951 in ki ima izseljevanje koroških Slovencev za vsebino. Jakob Šket in Jaka Spicar nista več med nami. Od prvega smrti bo 1972 minulo 60 let, drugi pa je nas zapustil 1970. Toda oba bosta z povestjo o Miklovi Zali med nami ostala živa. Posvetilo, ki ga v spomin dr. Francetu Cziga-nu objavlja Slovenska prosvetna zveza, je namenjeno njegovi osebnosti na področju glasbene kulture, posebej pa kot učitelju, ki je znal naši mladini globoko v srce vtisniti ljubezen do pesmi in petja. Trinajst let je bil profesor glasbe na slovenski gimnaziji v Celovcu in več sto njenih dijakov je znal združiti v zborovsko petje in usposobiti, da se ni le lahko predstavila na desetih šolskih akademijah koncem vsakega šolskega leta, marveč je tam in drugod po Avstriji, Sloveniji in Italiji poslušalce tudi tako zadivila, da so zbori slovenske gimnazije v Celovcu želi od vseh strani nedeljeno priznanje. Profesor dr. France Czigan, ki mu gre zahvala za vsa ta priznanja, se je rodil 18. septembra 1908 v Žižkih v Prekmurju. Po obisku gimnazije v Veržeju in Ljubljani je leta 1929 maturiral na klasični gimnaziji v Mariboru. Nato se je lotil študija teologije na teološki fakulteti v Ljubljani, leta 1935 pa je dosegel doktorat teologije v Padovi. V salezijanski službi je deloval kot vzgojitelj in pevovodja. Od leta 1945 je živel v Avstriji in v letih 1947/49 študiral na konzerva-toriju v Grazu glasbo in kompozicijo. Preden je nastopil službo na slovenski srednji šoli, je upravljal faro Kamen v Podjuni. Na novem službenem mestu je kot obvezni predmet poučeval glasbo, kot prosti predmet pa je gojil zborovsko petje. Zadnja leta je imel okoli 250 dijakinj in dijakov v mladinskem, fantovskem, izbranem in združenem mešanem zboru. Z njimi je leta 1963 in 1969 nastopil na Mladinskem pevskem festivalu v Celju. Posebno pozornost je dr. Czigan posvetil zbiranju ljudske pesmi, najprej po Prekmurju, pozneje pa tudi na Koroškem. Svoja dognanja in svoje zbirke je objavljal v letnih poročilih slovenske gimnazije. Kako marljiv je pri tem bil, spoznamo iz tega, da v nobenem letnem poročilu pred njegovo smrtjo ni manjkalo tovrstnih prispevkov dr. Czigana. Njegove harmonizacije in kompozicije pa so bile objavljene tudi v vodilnih slovenskih glasbenih revijah. Za svojo marljivost in dejavnost je prejel od republiškega sveta Zveze kulturnih organizacij Slovenije Gallusovo plaketo kot najvišje priznanje za dejavnost na področju glasbene kulture. Dr. France Czigan je umrl 23. februarja 1971, pokopan pa je na Žalah v Ljubljani. S Koroške se je poslovil, a njegov spomenik med nami je živ. Ta spomenik so končno vsi mladi pevci širom naših dolin, ki jim je dr. Czigan užgal ljubezen do slovenske pesmi in do petja. t Dr. France Czigan V posmrtno počastitev župnika dr. Josipa Ogrisa Pogosto hodim v mislih vasovat v svoj rojstni kraj. Rad se pomudim pri rojakih, ki so ali še žive tod in so bili z vsem svojim življenjem in zadržanjem zgled svojim sovaščanom. Ker jim je bilo vodilo poštenje, samozavest in zvestoba do svojega slovenskega naroda in ker svoje časti niso hoteli prodati za boljši kos kruha, jim pač ni bilo dano, kar bi po svojih sposobnostih in delu zaslužili. Vendar so prav zato o-stali svetal zgled svojemu narodu in slaba vest vsem, ki so ga zatajili. Ena takih osebnosti je bil vsekakor pokojni dr. Josip Ogris, ki je župnikoval v Ločah ob Baškem jezeru celih 43 let in čigar ime bodo zaradi njegove povezanosti z ljudstvom in njegove ne-omahljive vere v zmago resnice in poštenja pomnili tod že pozni rodovi. Spričo tega sta me hudo prizadela deloma enostranska, po drugi plati pa nepomembna in hladna zapisa, ki sta mu po smrti posvetila verske list Vera in dom (XVIII — 1966 — 9) ter knjižna izdaja Krščanske kulturne zveze v Celovcu leta 1968 'Naši rajni duhovniki' s podnaslovom ‘Kratki orisi njihovega trudapolnega dela in življenja'. Ob tem se ml je vsiljevalo vprašanje, ali res ni mogoče povedati o njem kaj več kot to, da je bil izvrsten in neustrašen pridigar, da so čisto mimogrede omenjene tudi njegove velike sposobnosti in talenti, kot posebno omembne vredna pa da je »njegova hoja na Jepo v škornjicah". A temu nasproti je še v času njegovih živih dni zapisal v reportaži nek drug verski list v Ljubljani naslednje: »Gospod (mišljen je dr. Ogris, op. pisca), ki sva ga obiskala, gleda trezno in mo- dro na današnje razmere (razmere po 2. svetovni vojni, op. pisca), pr! vsem tem pa je velik Slovenec. Nikake melanholičnosti, ki je tako lastna našim Korošcem, nisem opazil. Modro tehta in preudarja. O vsem je dobro poučen, tudi razmere pri nas doma (v Jugoslaviji, op. pisca) pozna. Zanima se za podrobnosti. Itd." Toda že bežen vpogled v njegov življenjepis nas postav! pred sledeče vprašanje: Kdo ima prav? Ali je njegovo župnikovanje v Ločah potekalo res tako vsakdanje, ko je moral vendar med svojim 43 letnim službovanjem prebiti kar 8 (osem) let, 2 meseca in 25 dni na bojišču, v zaporu, na begu ali v izgnanstvu? In zakaj? Ker je bil župnik dr. Josip Ogris ne samo zgleden duhovnik, marveč je ohranil zvestobo svojemu slovenskemu ljudstvu kljub vsemu preganjanju in bil nesebičen svetovalec in skrbnik svojim faranom v vseh njihovih številnih stiskah in težavah. Ra si oglejmo njegov lik po sledeh njegovega življenja: Dr. Josip Ogris se je rodil 3. junija 1887 v Šmarjeti v Rožu v družini, katerim prednikom je možno slediti tja v 16. stoletje. Ro gimnazijskih in bogoslovnih študijah je bil sprva diakon, po mašniš-kem posvečenju kaplan pa v Prevaljah. Nato je prišel v Istem svojstvu v Št. lij v Celovcu, odkoder se je moral že po kratkem službovanju umakniti, ker je bil nemškim nestrpnežem slovenski kaplan trn v peti. Poslali so ga za prefekta v Marijanišče v Celovcu, nakar je prišel za kanonika pri Gospe Sveti, kjer je ostal do namestitve za župnika v Ločah nad Baškim jezerom. Star 26 let je prevzel 15. marca 1914 loško faro, vendar jo je moral že čez 4 mesece zapustiti in oditi kot vojni kurat najprej na rusko, pozneje pa na italijansko fronto. Med njegovo odsotnostjo so ga nado-mestovali sprva Matej Weis, nato Jože Zemljak, a za njima Ignacij Muri, ki so jih farani ohranili do današnjega dne v najlepšem spominu. Na številne prošnje njegovih faranov so ga končno izpustili iz vojaške službe in 12. avgusta 1918 se je vrnil v svojo župnijo. Težke povojne razmere so potegnile kajpak tudi njega v vrtinec dogodkov. 5. januarja 1919 zarana je vdrla v Rož tkzv. Volkswehr in dr. Ogris je moral jadrno pobegniti in se zateči na Kranjsko, ako ni hotel deliti usode svojih dveh sobratov iz sosednjih župnij, ki so ju ti vojščaki, kakor je pisec videl na lastne oči, zvezane vodili s seboj. Ko je antantna komisija vzpostavila na južnem Koroškem red in odredila, da pride cona A pod upravo jugoslovanskih oblasti, se je župnik 1. avgusta 1919 vrnil domov. Ro prihodu v župnišče je ugotovil, da mu je napravila Volksvvehr za 2000 zlatih kron škode na zasebni imovini in uničila velik del dragocenega uradnega arhiva. V nadaljnjem času so se vršile priprave na plebiscit. Pri tem delu je odpadel nanj levji delež in izid glasovanja je bil v nemali meri njegova zasluga. Za Jugoslavijo je bilo 410, za Avstrijo 228 glasov, a 16 upravičencev ni oddalo glasovnice. Ko so se narodne razprtije, ki so se v plebiscitnem času hudo razbohotile, nekoliko umirile, je začel snovati društvo ki bi s kulturno dejavnostjo družilo vse, kar jih je ostalo zvestih svojemu narodu. Tako je bilo ustanovljeno I. 1922 izobraževalno društvo Jepa, ki je imelo svojo igralsko družino, pevski in tam-buraški odsek ter knjižnico in ki je delovalo vse do nacistične zasedbe Avstrije. Da nemški nestrpneži, posebno pa renegati niso ravno prijazno gledali na to delovanje, je samo po sebi umevno. Rrenekateri prireditvi so botrovali s svojimi napadi, a najhuje je bilo I. 1925, ko so drušfveniki na prostem igrali Desetega brata. Na dveh ali treh tovornih avtomobilih so tedaj prihrumeli iz Beljaka člani Heimatdiensta, polomili o-grajo, vdrli na vrt in hoteli napasti igralce in poslušalce. Župnik je pomirjevalno vplival na prisotne, mlad službujoči orožnik pa je preprečil, da bi nasilneži dejansko napadli zbegane ljudi. To orožnikovo ravnanje oblasti očitno ni bilo po volji in ga je zato takoj nato premestila! Nasilnost teh ljudi se ni ustavila niti pred božjim hramom. Tako so prekinili električni tok med slovesnostjo, ko so v cerkvi odkrili spominsko ploščo s slovenskim napisom v vojni padlim župljanom. Krivcev kajpak ni bilo mogoče najti! Kako smešni in omejeni so včasih rene-gafi pri svojem početju in slepem sovraštvu, kaže naslednji dogodek: 15. aprila 1923 so blagovoslavljali v župni cerkvi nove zvonove. Ker v tem času še ni bilo svežih rož, so okrasili cerkev pač s papirnatimi venci. Bili so seveda različnih barv. Eden teh vencev pa je bil tkzv. domovini zvestim v hudo pohujšanje in brž so prijavili zadevo orožnikom, češ da je cerkev okrašena s „srb-skimi" venci. A ironija je poskrbela, da je prav ta venec prišel iz hiše, ki je po vsej sili hotela biti nemška. Napis na novih zvonovih je bil na odločno župnikovo zahtevo kljub ogorčeni gonji nasprotnikov slovenski, vendar so ga nacisti med njegovim izgnanstvom izpilili, ker jih je slovenski napis bodel v oči še celo iz lin visokega cerkvenega stolpa. Leta 1924 je bila ukradena iz tabernaklja monštranca in takoj so našli renegati rešitev, češ župnik jo je sam Prizor iz Materinskega dneva SPD ..lepa" v Ločah nad Baškim jezerom ukradel in poslal kot darilo srbskemu kralju Petru. Župnik je duhovito odgovoril tem klevetnikom, ko jim je čestital, da imajo tako genialnega župnika, ki zmore pošiljati reči prav v onostranstvo. Kralj Peter je bil namreč takrat že mrtev. Ob prej omenjeni spominski plošči padlim vojakom je nameščen tudi epitaf v spomin legendarnemu prvemu župniku in graditelju te veličastne cerkve Janezu Laitschacherju in ki ga je izdelal akademski slikar in kipar profesor Trim-mel iz Solnograda. Le-ta je imel ženo iz Loč in je vsako leto zahajal semkaj na letovišče. Vezalo ga je veliko prijateljstvo z župnikom. Zaradi tega je umetnino podaril cerkvi in vztrajal na tem, da mora biti ovekovečeno na spomeniku poleg njegovega tudi ime dr. Ogrisa. Epitaf so odkrili in blagoslovili 15. maja 1922. Mnogo svojega prostega časa je posve- čal juridičnim študijam in bil že 6. decembra 1928 promoviran na dunajski univerzi za doktorja prava. Pritisk narodnih nasprotnikov se je iz leta v leto stopnjeval in tudi žolčni napadi na župnika v tisku so bili na dnevnem redu. Že leta 1932 se je razmerje sil prevesilo do take mere, da odslej občina ni imela več slovenskega župana. 2. maja 1938 ga je doletela huda nezgo-ga, ko se je vračal iz Št. Jakoba z vozom s pogreba upokojenega župnika Bayerja in katere posledice je nosil potem skozi vse svoje življenje. Ko je hitlerjevski Nemčija pozneje zavzela Varšavo, so poslale oblasti župnijskim uradom ukaz, da je treba dogodek proslaviti z zvonenjem. Ker župnik temu ukazu ni hotel ugoditi, se je umaknil in odšel kljub bolečinam na poškodovani nogi na sprehod v gozd. Koj nato so pridrveli stražniki od „Hipo”, vdrli v cerkev in zvonili 1 uro z vsemi zvonovi. Poslej je imel venomer opraviti z gesta-pom. Že 1. novembra 1940 so ga klicali na zaslišanje, 6. aprila 1941 so ga zaprli, 30. aprila so ga sicer izpustili, a 10 dni pozneje so ga poslali v samostan Maria Luggau, kjer je moral ostati leto dni. Medtem so izselili nacisti dne 15. aprila 1942 iz njegove župnije 7 zavednih slovenskih družin s 34 člani, jih oropali vsega njihovega premoženja in jih poslali v Nemčijo v pregnanstvo. (V posesti pisca so razni uradni dokumenti bekšfajnske občine, ki zgovorno pričajo, kolikšen delež so imeli posamezni nacisti s takratnim nacističnim županom na čelu pri pripravi na to izseljevanje. Prava posebnost so med temi dokumenti še pisma „alter Kdmpfer" und Partei-genossen, v katerih ovajajo zavedne Slovence!) Dne 4. maja 1942 so poslali župnika dr. Ogrisa v župnijo St. Gandolf, od koder se je na ponovno in odločno zahtevo župljanov lahko vrnil šele 3. avgusta 1945. A tudi tam ni imel miru. Dne 15. avgusta 1942 so ga pozvali na okrajno glavarstvo v Šmohorju in mu sporočili zahtevo bekštanjske občine, da mora poskrbeti za izbris slovenskega besedila na materinem nagrobnem kamnu v Ločah. Zahtevi se je odločno uprl, pač pa je poskrbel, da so pokrili nagrobnik z lesenim pokrovom, kar je hitlerjance očitno zadovoljilo in jih varovalo pred pohujšanjem. Ko ga je pozneje dekan Pietschnig opozoril, da so ga na občini v Šmohorju vpisali za Nemca, je nemudoma odšel v občinski urad, protestiral proti tej samovoljni označbi in kljub temu, da so mu grozili s KZ, odločno vztrajal, da so ga slednjič vpisali za Slovenca. Toda njegovo veselje, ko se je po tako dolgem izgnanstvu končno vrnil v svojo župnijo, ni trajalo dolgo. Že 7 tednov po vrnitvi so ga angleške zasedbene oblasti zaprle, ker ga je neka nacistična domačinka ovadila, češ da je komnistič-ni ogleduh in ovaduh. Po intervenciji nekega odvetnika so ga po enodnevnem zaporu sicer izpustili, vendar se ga je ta oznaka držala še dolga leta potem. Še leta 1950, ko sem na svojem popotovanju po Koroškem srečal nekega njegovega ..sobrata" in ga vprašal po dr. Ogrisu, ga je ta nazval z rdeč-karjem. Prav gotovo pa je, da je imel dr. Ogris prav toliko skupnega s komunizmom, kakor imajo nacisti in odpadniki svojega naroda z moralo in častjo! Res je le, da je bil pobudnik in sopodpisnik znane spomenice, ki se je zavzemala za pravice koroških Slovencev. Omembe vredno je nadalje, da je pri pozdravnih nagovorih cerkvenih dostojanstvenikov pri njihovih uradnih obiskih uporabljal dosledno latinski jezik, ker slovensko ni kazalo, nemško pa ni hotel govoriti. In ko je leta 1957 zahtevala peščica renegatov, naj ima dvakrat na mesec pri nedeljski jutranji maši ob 8. uri nemško pridigo, se je uprl, ker je dobro vedel, da jim je pri tem vera le sredstvo za izzivanje. Živel je nenavadno skromno, saj je imel pri 40 službenih letih komaj 367 šil. mesečnih dohodkov in to v času, ko so nižji uradniki in nastavljene! prejemali 1000 in še več šil. mesečne plače. Kljub temu pa je bil nenavadno gostoljuben in radodaren. O tem pričajo njegove vizitke, ki sem jih našel in na katere je napisal takole ali podobno naročilo: „Dajte gospodu (-orna ali -om) kaj za pod zob na moj račun". Vsem, ki smo ga poznali, bo ostal v častnem spominu, ker je bil ne le zgleden duhovnik, poštenjak brez primere in neomajno zvest svojemu slovenskemu narodu. Ob koncu naj še pribijem, da kljub vsem krivicam, ki so mu jih prizadejali, nikoli ni mislil na maščevanje, marveč je nasprotno vedno vračal hudo z dobrim. Sredi marca 1957 je slednjič stopil v zasluženi pokoj, poslej pa venomer bolehal in po hudem trpljenju dne 20. novembra 1964 umrl. , Janko Černut DR. PAVEL APOVNIK Vpliv države na spremembe v sodobnem kmetijstvu UVOD Dejstvo, da število kmetij v Avstriji in tudi drugod v Evropi močno pada, je splošno znano. Iz statističnih podatkov vemo, da je leta 1960 bilo v Avstriji 402.286 kmetijskih obratov, leta 1970 pa samo še 373.105, to je za 7,2 °/o manj. (VViener Zeitung 22. 8. 1971). Po takozvanem Mansholtovem planu pa naj bi se v državah EGS znižalo število v kmetijstvu zaposlenih v prihodnjih desetih letih od 9,5 milijonov na 5 do 6 milijonov. Hkrati pa naj bi se povečala kmetijska produkcija! Tudi če se ta zahteva oziroma napoved ne bi uresničila v tej meri, pomenijo te spremembe, da morajo tisti kmetje, ki hočejo obstati, investirati ogromna sredstva v racionalizacijo in modernizacijo svojih kmetij, da morajo specializirati svoje obrate, kajti trg kmetijskih produktov je vedno širši in s tem konkurenca vedno hujša. Da se more sodobni kmet spričo močne konkurence uveljaviti, morajo biti njegovi pridelki kvalitetni, to pa zahteva poleg investicij za modernizacijo kmetij tudi boljšo izobrazbo in večjo informiranost kmeta. Spremembe v kmetijstvu vplivajo na celotno gospodarstvo v državi, zato je država tudi prisiljena, da ureja in usmerja kmetijstvo z zakoni, odredbami, strokovnim izobraževanjem in končno tudi s subvencijami. V tem članku ne bom obravnaval tistih zakonov, ki določajo ceno najvažnejših kmetijskih pridelkov kot so žito in mleko, temveč bom skušal tolmačiti nekatere zakone, katerih namen je, da usmerjajo spremembo strukture v kmetijstvu in hkrati nakazati možnosti podpore iz javnih sredstev za ukrepe v smislu zboljšanja kmetijske strukture. ZAKONI USMERJAJO SPREMEMBE V KMETIJSTVU Leta 1967 je sklenil avstrijski parlament Temeljni zakon o kmetijskem naseljevanju (Landvvirfschaftliches Siedlungs-Grundsatzgesetz, BGBI. Nr. 79/67), izvedbeni zakon za Koroško pa je izšel leta 1970 (Landvvirfschaftliches Siedlungsgesetz, LGBI. 122/70). Namen tega zakona je zboljšati agrarno strukturo in ohraniti take kmetijske obrate, ki bodo stalno zmogli zagotoviti kmečki družini primerno eksistenco. V ta namen predvideva zakon ustanovitev novih kmetij, premestitev kmetijskih poslopij iz neugodnh vaških leg, spremembo nesamostojnih obratov v samostojne, izročitev kmetij, katerih lastniki nočejo ali ne morejo več kmetovati, v last takim osebam, ki so sposobne za kmetovanje, predvsem kmečkim sinom, ki se morajo umakniti iz kmetij staršev ali delavcem kmetijskih ali gozdnih obratov, izvzemši sorodnike, nadalje spremembo zakupniškega razmerja v lastninsko, ojačenje kmetij z dokupom zemljišč, poslopij, deležev agrarnih skupnostti ali podobnih pravic, raz-čiščenje solastništva. Zelo pomembna v zakonu o kmetijskem naseljevanju je določba, da je Koroška kot dežela priznana kot takozvani „Siedlungstrdger", nosilec selitvene dejavnosti, kar ji nalaga dolžnost in ji daje pravico, da kupuje kmetijska posestva in zemljišča v namen, da jih izroči kmetom za povečanje njihovih posestev. Vendar zakon ne predvideva prisilnih ukrepov (razlastitve) v ta namen, postopek more pristojni agrarni urad uvesti samo na predlog stranke. Vloga agrarnih uradov je zato v glavnem omejena na posvetovanje in potrditev, da med strankami sklenjene pogodbe odgovarjajo ciljem zakona o kmetijskem naseljevanju. Tako potrdilo pa je predpogoj za dosego subvencij iz sredstev za spremembo kmetijske strukture. Poleg zakona o kmetijskem naseljevanju najvažnejši zakon, ki neposredno posega v preobrazbo kmetijske strukture je Temeljni zakon o komasacijah (Flur-verfassungs-Grundsatzgesetz) z koroškim izvedbenim zakonom, na novo razglašenim leta 1970 (Flurverfassungs-Landesgesetz 1970, LGBI. 142/70). Cilj in naloga komasacije je po tem zakonu ohranitev produktivnega kmetijstva. V ta namen predvideva zakon odpravo pomanjkljivosti agrarne strukture, kot so razdrobljena zemljiška posest, neugodna oblika zemljišč, gospodarsko neugodna velikost kmetij, pomanjkljive poti in podobno. Komasacija je pogosto tudi potrebna po gradnji novih cest, električnih vodov, regulaciji potokov, ker taki ukrepi utegnejo onemogočiti smotrno obdelovanje presekanih zemljišč. Zakon o komasacijah ureja tudi uporabo in delitev posesti agrarnih skupnosti! ter ureditev in odkup pašnih in podobnih pravic. Vsi ti ukrepi, za katere predvideva omenjeni zakon določen postopek pri agrarnih uradih, služijo odpravi oziroma preureditvi okamenelih lastninskih pravic in služnosti, ki ne odgovarjajo več sodobnemu kmetijstvu. PROSTORSKO UREJANJE IN KMETIJSTVO V zadnjih desetletjih se je vedno bolj uveljavilo spoznanje, da kmetijstva ni mogoče ločiti od ostalega gospodarstva. V konceptih današnjega prostorskega urejanja in načrtovanja je in mora biti zajeto tudi kmetijstvo. Na Koroškem je prostorsko urejanje v primeru z drugimi avstrijskimi deželami zelo močno razvito. Koroški zakon o prostorskem urejanju iz leta 1969 (Kdrntner Raumordnungsgesetz, LGBI. 76/69) pojmuje ves koroški prostor (pokrajino) kot celoto, v kateri je treba vskladiti posamezne ukrepe prostorske politike. V ciljih tega zakona je med drugim tudi povedano, da je treba dvigniti produktivnost v kmetijstvu in zboljšati njegovo konkurenčnost. Pri izgrajevanju prometne mreže se je treba ozirati na bodoči razvoj pokrajin za oddih. Občinski prostorski načrt (Fldchenvvidmungs-plan) zelo občutljivo posega v dejansko možnost koriščenja zemljišč, saj določa, katere površine so namenjene kmetijstvu, katere zazidavi in cestam. V teh prostorskih načrtih se izraža nujnost smotrnega koriščenja prostora, ki ni blago, ki bi se dalo množiti. Kmetijsko obdelana zemlja je del tega celovitega prostora in kot taka predmet prostorske politike. Medtem ko se mesta vedno bolj zajedajo v kmečko okolje in rastejo stanovanjske stavbe in industrijski objekti na včerajšnjih travnikih in njivah, išče mestno prebivalstvo mir in oddih v „nedotaknjenih" pokrajinah, ki jih država pogosto postavlja pod posebno zaščito. Trdo delo kmeta je preoblikovalo našo pokrajino v „kulturno pokrajino", ki dobiva v zadnjih desetletjih k svoji funkciji kot prostor kmetijske produkcije še funkcijo prostora za oddih mestnega prebivalstva. S tem naj bo samo nakazano, da bo v bodoče vedno več stičnih točk med kmetijstvom in gospodarskim razvojem v celoti, predvsem s tujskim prometom in turizmom na sploh. Spričo zgoraj nakazanih novih problemov in novih zakonov kot so zakon o prostorskem urejanju in zakon o občinskem načrtovanju, je zgubil zakon o prometu z zemljišči (Grundverkehrsgesetz 1963, LGBI. 122/63) svoj prvotni pomen. Njegova vloga je zdaj v glavnem v tem, da preprečuje v posameznih primerih nezaželjen razvoj, medtem ko dajejo impulze za določen nov razvoj drugi zakoni. Prej ko slej pa je cilj zakona o prometu z zemljišči ohranitev življenjsko sposobnih kmetij in preprečevanje nakupov kmetij po špekulantih. Omenjeni zakon tudi otežuje nakup zemljišč po tujih državljanih. SUBVENCIJE SO SREDSTVO PRI USMERJANJU RAZVOJA Subvencije so poleg zakonov najvažnejše sredstvo za usmerjanje razvoja v gospodarstvu, kajti iz tega, kaj država podpira in česar ne, je razvidno, katero smer razvoja ima država za pravilno in splošno koristno. Za dodelitev subvencij veljajo splošne smernice ministrstva za finance iz leta 1954; na podlagi le-teh izdela vsako ministrstvo za svoj resor posebne smernice. Splošna načela za subvencioniranje kmetijskih in gozdnih obratov so bila prvič objavljena leta 1971 v obliki letakov, ki so jih dobile vse občine. Teh splošnih načel tu ne bom navajal. Za konkretne ukrepe v smislu zboljšanja agrarne strukture predvideva pred kratkim izdani »Katalog podpor zveznega ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo 1971" sledeče subvencije: subvencije za takozvane strukturno-politične ukrepe kot so: agrarne operacije, na primer komasacije, delitev ali ureditev posesti agrarnih skupnosti, odkup gozdnih in pašnih pravic, varstvo planinskih paš. Nadalje prištevajo k agrarnim operacijam v širšem smislu izmeritev in označitev mej, ureditev gospodarskega načrta, razmejitev gozda od paše, in končno gradnjo skupnih poti ter melioracijo do 10 ha. Podpora zveze znese do 50 % stroškov za posamezne ukrepe. Zveza (Bund) daje podporo v obliki subvencij in prispevkov k obrestim agrarno-investicijskih kreditov. Kombinacija obeh oblik je dopustna, vendar v tem primeru skupna podpora ne sme biti višja od 75 % oziroma 85 % za skupne poti in meliorizacijo. Za pospeševanje kmetijske lastninske strukture je urejen pri ministrstvu za kmetijstvo in gozdarstvo poseben sklad (Bauerlicher Besitzstrukturfonds). Ta sklad naj pomaga zboljšati kmetijsko lastninsko strukturo in daje podpore samo fakozva-nim nosifeljem kmetijske selitvene dejavnosti v smislu zgoraj omenjenega zakona o kmetijskem naseljevanju. Sklad daje podporo v obliki prispevkov k obrestim za kredite, ki jih najamejo nosilci selitvene dejavnosti (na primer dežele) za nakup kmetijskih posestev in zemljišč in prevzame jamstvo za taka posojila. Zelo značilno za to, v katero smer pospešuje država razvoj kmetijstva je določba omenjenega kataloga, po kateri dobijo kmetje podporo v obliki premije do največ šil. 30.000.— če dajo kmeti.o v najem nosilcu selitvene dejavnosti za najmanj 10 let. Ako da kmet posestvo v najem v okviru komasacije, dobi prispevek k stroškom komasacije. Končno so predvideni prispevki sklada za zavarovanje vrednostti v zvezi z užitkarskimi pogodbami ob prodaji kmetij, To velja za opustitev takih kmetij, katerih vsota davčne vrednosti (Einheifswert) ne presega šil. 200.000,— Iz splošnih sredstev podpira ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo selitveno dejavnost v obliki prispevkov k obrestim za agrarno-investicijske kredite. Subvencije do 20 % stroškov pa so predvidene za gradnjo novih kmetijskih poslopij, če je gradnja v zvezi z agrarnim postopkom ali če je v splošnem oziroma javnem interesu. Za elektrifikacijo podeželja so predvidene subvencije do 50 % stroškov priključka na električno omrežje, v kombinaciji s prispevkom k obrestim posojila pa do 80 %. Pod naslovom takozvanega regionalnega pospeševanja daje zveza podpore za gospodarsko utrjevanje in preusmeritev kmetijskih obratov (Besitzfestigungs- und Umstellungsaktion). Opuščanje malih kmetij je na eni strani zaželjeno, ker nudi možnost, da se razširijo močnejši kmetijski obrati z dokupom zemljišč, na drugi strani pa je škodljivo, ker pomeni zapuščanje kmetij, redčenje podeželja, kar povzroča ponekod že resno skrb, ker soseska medsebojna pomoč ni več mogoča. Poleg tega ravno v turistični deželi kot je Koroška zapuščene kmetije z nepoko-šenimi travniki niso privlačnost za tujce. V Nemčiji ponekod občine plačujejo košnjo travnikov zapuščenih kmetij, da bi ohranili zunanji vtis negovane, za tujce mikavne pokrajine! Ohranitev neke minimalne gostote naseljenosti na podeželju in obdelovanje alpske kulturne pokrajine je torej v javnem interesu in zato deležna podpore iz javnih sredstev. Iz tega vidika so predvidene subvencije za gorske kmete, planinske posesti in skupnostti, za kmetije v neugodnih legah. Območja regionalnega pospeševanja določi ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo (Regionalforderungsgebiete) in podpira v teh območjih sledeče ukrepe: zboljšanje produktivnosti in prilagoditev trgu, gradnjo poslopij, mehanizacijo, modernizacijo gospodinjstva vključno ureditev tujskih sob, zboljšanje obdelave zemlje in živinoreje, gozdnogospodarske ukrepe. Subvencije Iz sredstev za regionalno pospeševanje znašajo do 50 % stroškov, pri planinskih poteh do 70 %, v slučaju kombinacije subvencije s prispevki k obrestim posojil pa je mogoče računati s podporo do dveh tretjin stroškov, pri planinskih poteh pa do 80 %. ZAKLJUČEK Zgoraj nakazane spremembe v kmetijski strukturi, ki jih država usmerja in podpira z zakoni in subvencijami, se ne ustavljajo na jezikovni meji. Iz narodnostnega vidika pomenita temeljita preobrazba kmetijstva in vedno večja prepletenost s turizmom brez dvoma nevarnost, prav tako nevarno pa bi bilo, če se ne bi vključili v ta proces. To bi pomenilo, da bi gospodarsko zaostali in bi naše kmetije pokupili tisti, ki so ujeli korak razvoja. Spremembe bodo na dvojezičnem ozemlju, kjer prevladuje mala in srednja posest, posebno občutljive. Vključiti se v nakazani razvoj pomeni spoznatfi njegovo smer in končno tudi zahtevati pravičen in primeren delež iz državnih sredstev za ohranitev in utrditev naših kmetij v spremenjenih strukturah. Igralska družina SPD „Zarja" v Železni Kapli je uprizorila igro Tripče De'Utolče BLAŽ SINGER Cvetje in trnje v evropskem vrtu oddiha Pokrajine območja Alpe-Adria imajo v evropskem turizmu precej podobne pogoje in šanse, imajo pa tudi precej enake probleme. Tu in tam je dobro razvit domači turizem, še bolj pa inozemski. Njegov devizni donos povsod krepi narodno gospodarstvo, ker bistveno prispeva k izravnavi plačilne bilance v mednarodni blagovni izmenjavi. Tako je eden pomembnih faktorjev narodnega gospodarstva. Toda kakor navadno ni cvetja brez trnja, tako tudi v turističnem gospodarstvu ni dobrot brez bremen. Njegova bremena pa naraščajo skladno s tem, da se območje Alpe-Adria razvije v evropski vrt oddiha. To utegne biti v prihodnosti njegova velika sreča, če ne bomo — kot doslej — dokaj brezbrižno stali ob prometnih žilah, po katerih se „valijo" iz leta v leto večje kolone čedalje bolj zahtevnih inozemskih, pa tudi domačih turistov. Ta uvod sem napisal in za naslednja razglabljanja sem se odločil pod vtisom ankete o problematiki turističnega gospodarstva v Avstriji, ki jo še posebej pred-očuje brošura „Turizem", ki je izšla pri Avstrijski zvezni gospodarski zbornici. Da bo globina vtisov te brošure in komentarja na njo lažje razumljiva, naj omenim, da je Avstrija, ki šteje 7,3 milijona prebivalcev, že pred leti dosegla 60 milijonov turističnih nočitev in da bo že v kratkem dosegla več kot 80 milijonov letno. Z aktivnim saldom turistične bilance je doslej skoraj vsako leto pokrila oz. izravnala pasivo svoje plačilne bilance v mednarodnem gospodarskem sodelovanju. Toda resnejših analiz in razmišljanj o problematiki turističnega gospodarstva doslej skoraj ni bilo, čeprav jih je vredno zaradi tega, ker se turizem zadnja leta razvija v fenomen, ki korenini na velikanskih družbenih, gospodarskih in tehničnih spremembah našega časa in ker istočasno vpliva na ves ta razvoj. Šele zadnje leto so se merodajni pričeli v problematiko turističnega gospodarstva resneje poglabljati. Brošura „Turizem" dokaj prostodušno razkriva sončne in senčne strani turističnega gospodarstva in kaže, da je v evropskem vrtu oddiha najmanj toliko trnja kot pa cvetja. Za turistično gospodarstvo enako kot za turista. Predsednik sekcije za turizem pri zvezni gospodarski zbornici na Dunaju, Heinz Liefjbauer, kot avtor omenjene brošure že kar v njenem uvodu zavrača miselnost, da je v turističnem gospodarstvu spričo naraščanja nočitev in dotoka turističnih deviz že vse v redu. Ta razvoj, trdi Lietjbauer, „ne sme zavesti v to, da bi se spočili na doseženih lovorikah. Kar je namreč danes še moderno, lahko že jutri ne vleče več. Turistično gospodarstvo vsake dežele mora svojo dejavnost usmeriti na večjo, svet obsegajočo ponudbo, kajti le tisti, ki nastopa s časovno atraktivno in tudi vredno ponudbo ter se pri tem poslužuje času primerne in moderne reklame, lahko prodaja svoje kraje oddiha. To velja zlasti za Avstrijo. Baš v periodi visoke konjunkture je zelo potrebno, da strukturne slabosti na tem področju, ki še Prizori iz gostovanja Gradiščanskih Hrvatov v Krivi Vrbi in v Logi vasi vedno obstojajo, vsaj omilimo, če že ne odpravimo. Le tako bomo ustvarili osnove za obvladanje prihodnosti turističnega gospodarstva." Lief)bauer s tem v zvezi zavrača vsako mehkužnost in vsak oportunizem in se zavzema za nove ideje, za več energije in za boljše sodelovanje, pri čemer daje primat osebni iniciativi pred prekomernim dirigizmom turističnega gospodarstva. Nato pa nadaljuje: „Enako važna so velika finančna sredstva, sposobni in zavestni ljudje ter pripravljenost države, zveznih dežel in občin, da bomo gostu lahko nudili vse, kar bi rad in kar potrebuje. Te probleme mora vsaka turistična dežela po svoje rešiti." V ospredju zanimanja zvezne gospodarske zbornice stojijo prizadevanja, da ohrani Avstriji dosedanjo pozicijo v mednarodnemu turizmu. Pri tem pri tej zbornici poudarjajo, da v turističnem gospodarstvu razlike med domačim in inozemskim turizmom sploh ne obstojajo. Turizem ni stvar meja in raznih emocij, marveč zgolj vprašanje potrebnega večjega trga. Tak trg potrebuje s strani povpraševanja vsaka dežela, zlasti pa tista, ki je v svoji trgovinski bilanci pasivna. Kakor vsaka turistična dežela ima tudi Avstrija v prizadevanju, da ohrani svoje ime v mednarodnem turizmu, velike težave. To pa so: 1. zadolženost turističnega gospodarstva, 2. njegova prekomerna obremenjenost z davki, 3. časovno neenakomerna izkoriščenost turističnih kapacitet, 4. naraščajoče pomanjkanje kvalificirane delovne sile, 5. nesorazmerje med proizvodno vrednostjo, ki odpade na zaposlenega v turističnem gospodarstvu v primerjavi z zaposlenim v industriji, 6. pomanjkanje hotelov za skupinski turizem, 7. pomanjkljiva skrb družbe za ohranitev kulturne podobe in čistoče turističnih centrov in krajev ob turističnih prometnih žilah, 8. naraščajoča preobremenjenost prometnih žil, zlasti pa cest. Problemi na vsakem področju teh težav se zadnja leta naglo kopičijo, veliko nagleje od pripravljenosti in sedanjih možnosti za njihovo reševanje. e Turistično gospodarstvo je postalo kapitalno izredno intenzivna gospodarska dejavnost. Turist zahteva od gostinskega podjetja najmanj isti komfort kot ga ima doma. Slednji pa se je močno povečal in se veča naprej. Zato je turistično gospodarstvo od privatnega oddajalca sob do hotelirja in naprej preko krajevnega turističnega urada, regionalnih turističnih agencij do uprave cest, pa še naprej do poslednjega obrata takoimenovane službe turističnega servisa prisiljeno, da neprenehoma preureja, adaptira in modernizira, skratka investira in vlaga kapital, ki se v veliki meri slabo obrestuje in počasi amortizira. Zato so marsikatera turistična podjetja zadolžena. V Avstriji so n. pr. imela turistična podjetja leta 1960 okoli 850 milijonov šilingov dolgov, do leta 1969 pa so slednji narasli na 6,7 milijarde šilingov. Ob takem naraščanju dolgov so se turistična podjetja odločila za zadržanje, ki je za to ali drugo podjetje razumljivo, ki pa je v bistvu v popolnem nasprotju s prizadevanji za zadostitev zahtev turistov našega časa. Lani namreč turistična podjetja niso izkoristila obsega pocenjenih kreditov, ki so jih s pomočjo države za modernizacijo njihovih podjetij nudile banke. Turistična podjetja so pričela omejevati svojo investicijsko dejavnost, ker se bojijo nadaljnje zadolžitve. Na naraščanje zadolženosti v veliki meri vpliva prekomerna obremenitev gostinskih podjetij z d a v k i . Ta je namreč v Avstriji večja kot pri najresnejšem kon- kurentu v vrsti turističnih dežel Evrope. Po podatkih iz leta 1965 znašajo davčna bremena za gostinska podjetja z eno sezono v Avstriji 9,6 °/o, v Švici pa 3,1 °/o. Za podjetja v mestih in ona z dvojno sezono znašajo v Avstriji 10,4 %>, v Švici pa 2,1 %. V povprečju so torej leta 1965 davčna bremena gostinskih podjetij znašala v Avstriji 10 odstotkov njihovega prometa, v Švici pa 2,5 odstotka. Medtem pa je Avstrija svoj davčni vijak še nategnila. To obremenjenost gostinska podjetja tembolj občutijo, ker so njihove kapacitete tekom leta slabše izkoriščene kot v Švici. Avstrija je namreč dežela, kjer prevladuje poletni turizem. Na čas od 1. maja do 30. septembra odpade v povprečju 75 odstotkov turističnih nočitev (na Koroškem celo nad 90 odstotkov). S tem postane očitno, da se vloženi kapital obrestuje le 5 mesecev v letu, najmanj 7 mesecev pa zgublja na svoji vrednosti. Pa tudi v teh petih mesecih so kapacitete gostinskih podjetij in penzionov slabo izkoriščene. Uvodoma omenjena brošura navaja, da so bile lani, ki je bilo rekordno turistično leto, v Avstriji kapacitete gostinskih podjetij izkoriščene le s 30,2 odstotka, one zasebnih oddajalcev sob pa komaj s 18 odstotki. Celo v poletni sezoni je bila njihova izkoriščenost globoko pod mejo rentabilnosti, ki se giblje pri 60 odstotkih. Znašala je komaj 42 odstotkov. Zadolženost avstrijskega turističnega gospodarstva pa v veliki meri korenini tudi v pomanjkanju turističnih in gostinskih delavcev. Ponudba tovrstne delovne sile se giblje pozimi pri 75.000 osebah, poleti pa pri 90.000. Turističnemu gospodarstvu primanjkuje s tem zasedba najmanj 10.000 delovnih mest. Med delavci najbolj primanjkuje kadrov z višjo strokovno izobrazbo in kadrov, ki so vešči tujih jezikov. Vzrok za to pomanjkanje korenini zlasti v štrapacah v šestih tednih glavne poletne sezone in v brezposelnosti v takoimenovanih prehodnih mesecih pomladi in jeseni. Vzrok pa je tudi v slabi povprečni proizvodni vrednosti turističnega gospodarstva. Ta je leta 1964 znašala 90.710 šilingov, medtem ko je imela industrija proizvodno vrednost 121.000 šilingov na osebo. To razmerje se ni bistveno spremenilo. Zato tudi ni čudno, če gredo višje kvalificirani kadri raje v industrijo kot pa v turistično gospodarstvo. Ta problem je rešljiv le z zboljšanjem zaslužkov v turističnem gospodarstvu, kar pa zahteva vrsto ukrepov na preje omenjenih področjih in na področjih družbenega odnosa do nje. Eden bistvenih ukrepov, ki bi težave turističnega gospodarstva lahko omilili, bi bilo mednarodno skrajšanje poletnih šolskih počitnic v prid podaljšanja novoletnih in semesfralnih ter počitnic ob Veliki noči in ob mednarodnem prazniku dela pa tudi ob binkoštnih praznikih. Enako kot to bi boljši izkoriščenosti turističnih kapacitet koristile regionalne razlike v pričetku glavnih šolskih počitnic. S tem ne bi prišlo le do boljše izkoriščenosti turističnih kapacitet in personala, marveč tudi do očividne razbremenitve turističnih agencij ter železniškega in cestnega prometa. Prav slednje pa je s pogledom v prihodnost problem, ki je veliko večji kot zaenkrat izgleda. Za njegovo lažjo oceno spet primer iz Avstrije, kjer podobno kot v Sloveniji in severni Italiji tečejo glavne žile turističnega prometa. Po poročilih na zadnjem simpoziju o cestah in cestnem prometu ima Avstrija šele 26 odstotkov (484 km) sklenjenih projektov avtocest zgrajenih in financiranih. Za izpolnitev tega uzakonjenega sklepa so potrebne investicije 70 milijard šilingov. Toda to še ni vse, kajti z avtoceste krene motoriziran turist na državno cesto, s te na deželno cesto in velikokrat tudi na občinsko. Kakšne investicije so za adaptacijo omrežja teh cest potrebne, si lahko predstavljamo, če upoštevamo, da je v Avstriji sedaj šele 37 odstotkov omrežja državnih cest (3419 km) pripravljenih za sodobni promet. Za preostalih 63 odstotkov bi bilo potrebnih nadaljnjih 130 milijard šilingov. Pri tem pa še ni upoštevan denar, ki je potreben za adaptacijo deželnih in občinskih cest. Kdaj bo v takih dimenzijah stroškov cestno omrežje zadostilo potrebam naraščajočega mednarodnega turizma? To je vprašanje, o katerem je vredno razmišljati. V Avstriji n. pr. bi bilo za to do leta 1980 potrebnih 110 milijard šilingov, zagotovljenih pa je kvečjemu 80 milijard. Tako gledano rastejo problemi turizma marsikateremu družbenemu gospodarstvu čez glavo. Turistične devize postajajo vedno dražje. Ihta za njimi postavlja turistično in družbeno gospodarstvo pred potrebo izdelave da-lekosežnega turističnega koncepta. V turističnem gospodarstvu se mora ta koncept zlasti nanašati v prvi vrsti na namestitev in šolanje resničnih strokovnjakov, na prilagoditev turističnih podjetij na moderne družbene oblike, na zboljšanje instrumentarija turističnega gospodarstva ter na racionalizacijo njegove dejavnosti potom kooperacije na nacionalni in mednarodni ravni, skratka na koncept, kako odpraviti nastale strukturne hibe turističnega gospodarstva. Kako potrebno je to, spoznamo iz tega, da se skupinski turizem, ko dnevno potujejo turisti iz dežele v deželo z vlaki, v čedalje večji meri pa z letali, močno razvija. S tem pride na mah v en kraj ali na nek zaokrožen teritorij po več sto turistov, ki ga čez določen čas spet tako mahoma zapustijo. Za njimi pride nov val, večinoma iz drugih krajev in drugih dežel, z drugimi navadami in drugimi željami. Družbeno gospodarski koncept za turistično gospodarstvo mora prvenstveno rešiti vprašanja infrastrukture. V njen sklop pa ne sodi le adaptacija cestnega omrežja, železniških prog in postaj ter modernizacija kompozicij turističnih vlakov, marveč že danes gradnja novih ustreznih letališč, kajti leta 1980 bo v Evropi letno potovalo okoli 100 milijonov potnikov z letali. S tem lahko pride do nevzdržnega pojava, da bodo ti potniki za potovanje po cesti v razdalje po 100 km potrebovali dalj časa kot pa za potovanje z letali na razdaljah 2000 km. Enako kot teh problemov se bo moralo družbeno gospodarstvo odločneje lotiti reševanja vprašanj podobe človeškega okolja po turističnih centrih in ob prometnih žilah turizma. V ta sklop sodi ohranitev kulturne podobe pokrajine enako kot ukrepi za obvarovanje zraka in voda pred nadaljnjim onesnaženjem in zastrupljanjem. V povzetku na to analizo sodobne problematike turizma se zdi, da ga v resnici ne kaže „zganjati" povsod in za vsako ceno. Kakor bi bilo kmetijstvo v Sahari in v območju Triglava ali Grofjglocknerja draga, nikoli plačana dejavnost, kakor na Krasu ne morejo rasti smreke tako kot po koroških gozdovih in kakor kovinske industrije ne moremo razvijati, če nimamo rudnikov in jeklarn, tako so tudi za razvoj turističnega gospodarstva v prihodnosti potrebni določeni osnovni predpogoji. Te je treba ustvariti tako na področju infrastrukture kot na področju „osebne note", to je ustrežljivosti proti dostojnim cenam po turističnih podjetih. Zahteve turistov prihodnjih desetletij bodo večje kot so bile in so. Kdor jih bo v stanju regionalno izpolniti, bo od turizma živel, kdor pa jih že danes težko izpolnjuje, jih bo v prihodnje še manj. UVOD Socialno zavarovanje kmetov Industrijsko razvite dežele prisojajo socialni politiki čedalje večjo pozornost. Nekatere izmed njih imajo že uvedeno splošno ljudsko socialno zavarovanje, ki vključuje vse sloje prebivalstva v obveznost, da so zavarovani za primer bolezni, za starost in za primer nezgod. Dobršen del potrebnih prispevkov za tako zavarovanje daje državna uprava in so ti sestavni del letnih državnih proračunov. Med te dežele sodi tudi Avstrija. Njen sistem socialnega zavarovanja in skrbstva temelji na vrsti zakonov, med katerimi najbolj zanimajo Splošni zakon o socialnem zavarovanju (ASVG), Zakon o starostnem zavarovanju obrtnikov (GSPVG), Zakon o starostnem zavarovanju kmetov in Zakon o bolniškem zavarovanju kmetov. Končno sodi v ta sklop še zakon o dokladah za družine z otroki. DELEŽ SOCIALNEGA ZAVAROVANJA NA NARODNEM PRODUKTU Znaten del bruto narodnega produkta gre v prid socialnega zavarovanja. V ta namen določeni zneski se iz leta v leto večajo. Leta 1965 je n. pr. bruto narodni produkt dosegel vrednost 241,2 milijarde šilingov. Takrat so javne dajatve dosegle obseg 84,8 milijarde šilingov, prispevki v prid socialnega zavarovanja pa so predstavljali 19,8 milijarde šilingov ali 23,4 odstotka obsega javnih dajatev. Tekom zadnjih petih let se je bruto narodni produkt povečal za 7,5 odstotka na 259 milijard šilingov leta 1970. V istem času se je vendar obseg javnih dajatev povečal za 62 odstotkov na 137,3 milijarde šilingov, obseg prispevkov za socialno zavarovanje pa se je povečal za 58,5 odstotka na 31,4 milijarde šilingov. Leta 1965 so prispevki za socialno zavarovanje predstavljali 8,2 odstotka bruto narodnega produkta, lani pa 12,1 odstotka. Še očividnejši je naraščal znesek, ki je v državnem proračunu določen za socialno skrbstvo. Pri proračunu v višini 67,4 milijarde šilingov je s 16,3 milijarde šilingov leta 1965 predstavljal 24,1 odstotka državnega proračuna, 1970 pa je pri višini 101,3 milijarde šilingov s 25 milijardami šilingov predstavljal 24,6 odstotka. SOCIALNO ZAVAROVANJE KMETOV Iz teh primerjav sledi, da se delež prispevkov za socialno skrbstvo na avstrijskem narodnem produktu nagleje veča kot pa narodni produkt sam. Tudi država pospešuje socialno skrbstvo bolj kot pa nekatere druge dejavnosti. Na izdatnejšem socialnem skrbstvu participirajo tudi kmetije in njihove družine. Socialno zavarovanje kmetov se je začelo po drugi svetovni vojni. Pri tem je bilo zanimivo to, da so bili številni ukrepi na tem področju uveljavljeni proti volji tistih, ki so socialnega zavarovanja najbolj potrebni in ki imajo od njega največje koristi. To je bila starejša generacija kmetov. V sklop socialnega skrbstva za kmete in njihove družine sodijo zavarovanje proti nezgodam pri delu, pokojninsko zavarovanje, bolniško zavarovanje in doklade za nedorasle otroke. Vsako zavarovanje ima sicer svoj upravni zavod, toda ti zavodi so medseboj tesno povezani, upravno podobno kot personalno. Ta povezava je dana v Zavodu socialnega zavarovanja v kmetijstvu. ZAVAROVANJE PROTI NEZGODAM PRI DELU To zavarovanje je bilo za kmete in njihove družine kot obvezno uveljavljeno leta 1947 skupno z nezgodnim zavarovanjem delojemalcev v kmetijstvu. Prvotno so sklad tega zavarovanja financirali kmetijski obrati na osnovi zneska za odmero davkov. Ker se je medtem razmerje med tistimi, ki plačujejo prispevke v sklad in koristniki tega zavarovanja v škodo prvih poslabšalo, je leta 1969 država priskočila na pomoč. V korist tega zavarovanja je prispevala 52,2 milijona šilingov. Svoj prispevek je leta 1970 zvišala na 59,3 milijona šilingov, letos pa na 63,9 milijona šilingov. Sklad tega zavarovanja plačuje zdravljenje po nezgodah pri kmetijskem delu, trajnim poškodovancem pa omogoča ustrezno nezgodno rento. Višina te se ravna po prikrajšanosti v sposobnosti za delo. Finančni položaj sklada je čedalje bolj napet. Z mehanizacijo kmetijskega dela se večajo primeri nezgod pri delu. Z njimi se večajo tudi obveznosti sklada, število plačujočih pa stagnira, zadnja leta pa celo nazaduje. Tako bo tudi ustrezna pomoč državne uprave pri financiranju sklada nezgodnega zavarovanja v kmetijstvu v prihodnje še bolj potrebna. STAROSTNO ZAVAROVANJE KMETOV Zahteva po tem zavarovanju se je porodila kmalu po drugi svetovni vojni. Ofi-cialno je bila postavljena leta 1953 skupno z zahtevo, da morajo biti že vpeljanih otroških doklad deležni tudi kmetje. Po štirih letih je avstrijski parlament leta 1957 sklenil zakon o obveznem starostnem zavarovanju kmetov, takoimenovani Zakon o kmetijski dodatni renti (LZRVG). Medtem je bil zakon štirinajstkrat noveliran in njegova določila zboljšana. V začetku je bila kmečka starostna renta skromna. Znašala je le 200 do 300 šilingov mesečno. Zato so jo imenovali „rento za tobak". Postopoma je njen obseg naraščal. Dodatni starostni renti se je pridružila renta za primer onemoglosti in dodatna renta za družino umrlega upravičenca. Naposled je bilo v to zavarovanje vključeno še zdravljenje onemoglih v svrho njihove rekreacije. Sklad za starostno zavarovanje kmetov je svoje usluge lahko zboljševal, ker se je državna uprava obvezala, da mu bo letno prispevala isti znesek kot ga zavarovani skupno prispevajo. V prizadevanju za zboljšanje uslug sklada je bilo leta 1969 uzakonjeno stremljenje, da se starostna renta kmetov po obsegu prilagodi obsegu starostne rente oz. pokojnine delojemalcev in obrtnikov. Zadevni zakon je stopil v veljavo 1. januarja 1971. Sedaj se kmečka pokojnina giblje med 351 in 4961 šilingov mesečno, odvisno od katastrske vrednosti kmetije in od zavarovalnih let koristnika. Med usluge sklada sodi tudi pokojnina onemoglih in pokojnina za svojce umrlega zavarovanca, v kolikor niso deležni druge pokojnine. Starejši kmetje, ki so že pred 1. 1. 1971 prejemali dodatno starostno rento, niso deležni polne pokojnine, pač pa ustrezne izravnalne doklade. Njena višina je odvisna od višine dodatne rente, vendar mora znašati toliko, da skupna renta odgovarja minimalni mesečni pokojnini, ki znaša sedaj 1428 šilingov. Izravnalno doklado plačuje državna uprava. Starostno obvezno zavarovana je vsaka oseba, ki na svoj račun vodi kmetijski obrat, v kolikor ni starostno zavarovana po splošnem zakonu o socialnem zavarovanju delojemalcev ali pa po zakonu o starostnem zavarovanju obrtnikov. Če otroci zavarovanega po 18. letu starosti delajo na kmetiji zavarovanega, so starostno obvezno zavarovani. Predpogoj za uživanje kmečke pokojnine sta dosega starosti 65 let in predaja kmetije nasledniku. Sklad financirajo kmetje skupno z državno upravo, pri čemer se letni prispevek slednje ravna po znesku letnih prispevkov kmetov. Višina kmečkega prispevka se ravna po številu zavarovanih in po katastrski vrednosti kmetije. Tudi ta sklad ima opravka z naraščajočimi finančnimi težavami. Število uživalcev pokojnine narašča, istočasno se je mesečna pokojnina zvišala, toda prispevki zavarovanih stagnirajo. Leta 1960 je na 100 zavarovanih odpadlo 31 uživalcev rente, leta 1968 jih je bilo že 52. Leta 1960 je bilo za 104.268 rent porabljenih 312 milijonov šilingov, leta 1968 pa za 142.710 rent že 568 milijonov šilingov. V isti primerjavi je število zavarovanih nazadovalo od 333.869 na 275.147. Spričo tega bo v nadaljnjem razvoju strukturnih sprememb kmetijstva potrebno, da se bo prispevek državne blagajne v sklad pokojninskega zavarovanja kmetov še povečal. BOLNIŠKO ZAVAROVANJE KMETOV Ta zvrst obveznega kmečkega zavarovanja je v Avstriji najmlajša. Uveljavljena je bila leta 1965. Po zakonu so bolniško obvezno zavarovani vsi samostojni kmetje, njihovi sodelujoči otroci in uživalci kmečke pokojnine. Tudi sklad tega zavarovanja financirajo zavarovani in državna uprava skupno. Prispevki zavarovanih kmetov se ravnajo po katastrski vrednosti kmetije, prispevki zavarovanih, ki uživajo kmečko dodatno rento, znašajo 3 odstotke rente, prispevki zavarovanih, ki uživajo kmečko pokojnino, pa 6 odstotkov pokojnine. Državna uprava je leta 1965 v sklad prispevala 30 milijonov šilingov. Leta 1966 in 1967 je krila celotni primanjkljaj, od leta 1968 naprej pa nudi skladu letno enak prispevek kot je znesek prispevkov zavarovanih. Usluge, ki jih sklad zavarovanim nudi, so precej enake uslugam splošnega bolniškega zavarovanja. Težave, ki pri tem zavarovanju nastajajo, so posledica zadržanja zdravnikov, ki niso pripravljeni, da bi s skladom sklenili kolektivno pogodbo o tarifah zdravljenja. Število pri kmečki bolniški blagajni zavarovanih spričo strukturnih sprememb v kmetijstvu pada. Leta 1966 je bilo 383 tisoč 252 zavarovanih, leta 1968 pa 376 tisoč 929. Obseg uslug, ki jih plačuje sklad tega zavarovanja, niha, v glavnem zaradi prej omenjenega zadržanja zdravnikov. Leta 1966 je dosegel vrednost 202,3 milijona šilingov, 1967 je narasel na 378,1 milijona šilingov, leta 1968 pa je nazadoval na 147,7 milijona šilingov. Ta razvoj je kontreren razvoju bolniškega zavarovanja delojemalcev v kmetijstvu, katerega sklad ima kolektivno tarifno pogodbo z zdravniki. V tem zavarovanju je bilo leta 1966 za 201.287 zavarovanih porabljenih 317,6 milijona šilingov, leta 1968 za pa 189.311 zavarovanih 348,1 milijona šilingov. DOKLADE ZA OTROKE KMETOV Kakor že omenjeno, je bila oficialna zahteva za razširitev otroških doklad za delojemalce na otroke kmetov in obrtnikov postavljena leta 1953. Do uzakonitve te zahteve je prišlo leta 1954. Vsi državljani so deležni doklade za nedorasle otroke oz. za otroke tako dolgo, dokler po končanem študiju ali učni dobi nimajo samostojnega poklica. Financiranje sklada je posplošeno za vse poklice in gospodarske skupine. Delojemalci prispevajo v sklad 6 odstotkov mesečnega zaslužka, podjetniki 3 odstotke davka na dohodek, kmetje pa 125 odstotkov zneska za odmero davka. Doslej so bili prispevki kmetov znatno nižji od zneska doklad, ki so jih deležni. To je razumljivo, kajti kmečke družine so na otrokih navadno bogatejše od družin iz drugih poklicev. POVZETEK V Avstriji kmetje participirajo na sistemu obveznenga socialnega zavarovanja in socialnega skrbstva. Njihovi prispevki v to zavarovanje sicer naraščajo, toda koristi, ki so jih z njimi deležni, prispevke prekašajo. Med izdatki kmetijstva so leta 1946-47 prispevki za socialno zavarovanje znašali 77 milijonov šilingov ali dobre 3 odstotke skupnih izdatkov kmetijstva. Tekom 20 let so narasli na 152 milijonov šilingov leta 1967, znašali so vendar le pol odstotka skupnih izdatkov. Temu nasproti so zgolj usluge, ki sta jih kmetom leta 1967 nudila njihovo starostno in bolniško zavarovanje, dosegla vrednost 837 milijonov šilingov. V prihodnje se bo moral družbeni pri- spevek povečati. Vsaj za nekaj let, dokler se v strukturnem procesu kmetijstva razmerje med plačujočimi in koristniki tega zavarovanja ne bo bolj ujemalo kot se ujema. Ker je struktura tega zavarovanja zelo komplicirana, njegovih problemov ni mogoče reševati drugače kot pa v sklopu celokupnega socialnega skrbstva republike. Le tako to zavarovanje lahko v veliki meri služi svoji osnovni nalogi: enakopravnosti kmečkega prebivalstva v industrijsko konzumni družbi in v prizadevanju za humanizacijo odnosov v tej družbi. (bi) VALENTIN POLANŠEK Mahedravi križ Milka, Boris in Zdravko so zdaj obiskovali šolo v trgu. Enorazrednica v grapi je bila ukinjena, ker so učitelja vpoklicali k vojakom. Niso radi zahajali v novo šolo. Bali so se tamkajšnjih otrok. Znano jim je bilo, da jih bodo zmerjali: „Kmečki capini!" Sicer niso šli vsi šolarji iz Sosednja v trg. Samo nekateri starši so uvideli, da je pač to potrebno. Tako tudi Zdravkova mati, ki je bila kmetica, vdova in Milkina mati ter Borisova, ki je imela moža pri topničarjih. Zdaj, ko so ti trije zahajali v trg, so se šele bolj spoprijateljili. Prej, v domači šoli jih niso vezale ožje prijateljske vezi. Nihče ni bil zapleten v kake tožbe šolarjev zaradi ribarstva ali prepirov med šolsko potjo. Zdaj pa so se kar na mah zavedali, da so Sosednjičani. Zdravko je hodil v šesti razred, onadva — bila sta brat in sestra — pa v četrtega. Ob vsakem odmoru so se stisnili v kak kot prostornega šolskega dvorišča in si izmenjavali to ali ono otroško novico. Vedno so ugotavljali, da jih otroci s trga nimajo radi. Začelo se je norčevanje. Zaradi kake jezikovne napake pač, kajti vsi Sosednjičani niso znali dobro nemško. Kako so jih zbadali, ja! Med njimi najraje še taki, ki so sami drobili dokaj pokvarjeno nemščino! Zdravko, Milka in Boris pa so vselej hodili lepo skupaj domov, pa tudi v šolo. Dokler je dopuščalo vreme, so se vozili s kolesi gor in dol. Za zimo pa je bilo predvideno, da bodo ostajali pri znancih v trgu. „Hugo mi je danes rekel, da smo Čuši! — Kaj pa je to, Zdravko?" je vprašala Milka. Zdravko jo je pogledal z živimi očmi. ..Zatožila bi ga učiteljici. Ali pa bi ti, Boris . . ." se je Milka zazrla v Borisa. „Revka, ali ne veš, zakaj nam pravijo Čuši? Vprašaj mamo! To je grda žalitev," se je začudil Boris, ker Milka žaljivke ni razumela. Zdravko pa je rekel: „Le čakaj, ga bom že dobil v pest. Potlej ga bom pa tako kakor včeraj Tesarjevega, ko mi je rekel: .Bauerntocker!"' Ko so pri grajskem mostu zavili na levo od velike ceste, so postajali zmeraj bolj zgovorni. Počutili so se kar domače, krepko so pritisnili na pedale bicikla, četudi je že želodček bil prazen. Tako je šlo do Plavža. Od tam pa so počasi hodili peš vsak ob svojem vozilu in se pomenkovali. „Danes me je Gitta napadla, ker sem z bratom govorila slovensko. Pa me je Herta, pomisli ta, ki je carinarjeva hči in pravzaprav iz Nurnberga, branila!" je potožila Milka. Obstali so sredi klanca. „Kaj pa je rekla Herta?" Zdravko ni verjel. „Tako je rekla: To je grdo! Kaj jo boš zaničevala, ko tebi pri spisu vselej pomaga! Poglej, Milka ima vselej boljši red kot ti!" Pevski zbor SRD ..Danica" v Št. Vidu v Podjuni Tako je potekala jesen. Kadar je bil v četrtem razredu pouk prej končan kot v šestem, sta Boris in Milka vedno počakala na Zdravka. Daši je bilo vsako popoldne krajše, so si med potjo še vselej poiskali kako prijetno šolarsko zabavo. Vreme je bilo suho in sončno. Vsa grapa je od dne do dne lepše žehtela v jesenski barvitosti. Otroci so bili veseli. Vriskali so in uživali čar nemotenega življenja! S prihodnjo vigredjo pa se je vse spremenilo. Pridružil se je Vozarjev Heribert, sin iz edine hiše v Sosedju, ki je marca 1938 izobesila zastavo s kljukastim križem. Otrok, s katerim so tu in tam doma starejši bratje in sestre, kakor tudi starši, klepetali že največ nemško. Lepe vzajemnosti je bilo konec. „Tu tajč reden!" je kar na vsem lepem zabrusil Heribert Zdravku v obraz, ko ga je ta sredi trga nagovoril po domače. Zdravko je utihnil kakor bi ga potopil v kalno vodo. Odslej se je Heriberta izogibal. Podobno se je zgodilo tudi z Milko in Borisom. Potem je prišel tisti aprilski dan 1942. Ko so otroci iz Sosednja prišli v trg, so začudeno gledali velike omnibuse — in vse polno policije. Tržani so zbegani tiščali po hišah. Nekaterim se je videlo na obrazih uživaško zadovoljstvo. Drugi pa so trmasto stali in namenoma glasno govorili — glasno slovensko, kakor da bi hoteli reči: No, zgrabite še mene, tu sem! Čudna vznemirjenost je napolnjevala tudi otroke v šestem razredu. Otroci so se lotili Zdravka. Očitali so mu, da se nalašč dela nevednega. „Kaj bi ti ne vedel?! — Saj bi vse Sosednjičane morali izseliti, vse te preklete . . ." V tem hipu je vstopil nadučitelj. Vseh petdeset učencev je stalo strumno. Nadučitelju so se veličastno svetile oči za lepimi očali. Danes še prav posebno zmagoslavno. „Heil Hitler!" Zdravko je čutil, da ga bolijo noge in da mu gre na jok. V razredu so sedeli voditelji Hitlerjeve mladine, večinoma otroci nacističnih veljakov. Pa so ti začeli o tem, kar je napeto tičalo v zraku. Nadučitelj je z velikim zadovoljstvom povedal: ,.Državi nevarni elementi bodo izseljeni v osrčje velike Nemčije." „Tam se bodo laže naučili nemško!" se je vmešal mladinski vodja Richard. Nadučitelj se je spet z vidnim zadovoljstvom nasmehnil. Zdravku pa se je učiteljev smehljaj zdel kot pošastna krinka, izza katere votlo srepi smrt. Vsa ura je minevala o govoričenju o današnjem dogodku. Končno je rekel nadučitelj: ..Povejte doma, da je s tem akcija izselitve končana. Nihče več ne bo izseljen. Ljudje naj spet pridno delajo." Gledal je predvsem otroke, ki so prihajali iz bližnjega okolja v trg. To so bili kajpak kmečki otroci in seveda iz slovenskih družin. Tudi Zdravka je ošvrknil s pogledom, kakor da bi rad dal vedeti, da je on nadučitelj človek, ki ima v svojih rokah usodo vseh občanov; bil je namreč „orcgrupenlajter". Ko je Zdravko zapuščal šolsko poslopje, si je želel samo to, da bi mu ne bilo treba več priti semkaj v trg. Vsi zbegani so bili, ko so odhajali z Borisom in Milko. Molčali so, dokler so bili v trgu. Da bi se pogovarjali nemško, jim ni hodilo niti v misel. Ko so bili mimo grajskega mostu, je začela Milka na glas jokati: „Zdaj bodo seveda gnali vse nas, tudi našo mamo!" Heribert jih je dohitel. Onemeli so in se preplašeno spogledali. Čez nekaj časa je rekel Heribert: Jutri imamo službo. — Ali vi še niste pristopili?" „Kako službo?" je trdo poprijel Boris za besedo. „Kako službo? Pa še bara! — Na to je pravi nemški šolar! Hajot-službo imamo.” Jaz nisem nemški šolar!" je vdaril Zdravko. Jaz tudi ne!" Jaz tudi ne!" „Potlej bodo morali tudi vas preseliti gor v Nemčijo, da boste postali vredni nemškega kruha!" je vzkipevajoče vrgel Heribert iz sebe. One tri pa je pretreslo v dno duše. Sedli so in molk se jim je zagozdil v grlo. Heribert je odšel sam naprej, oni pa so se šele počasi napotili proti domači vesi. Bilo jim je, kakor da bi imeli kamen v srcu! Doma so povedali, kaj so danes doživeli. Preplah, ki je bil že tako ali tako v Sosedju, se je pri materah teh otrok spreminjal v obup, a ta v čudno otopelo vdanost. Dajali so otrokom najboljšo malico s sabo. „Naj pojemo še, kar imamo!” so rekle. Oblačile so jih v boljše obleke. „Naj raztrgamo, kar imamo še svojega!" so jadikovale. Puščale so delo vnemar. „Kaj bi se človek pehal! Ko moraš vsako uro čakati, da pridejo in te napodijo bogvedi kam, doma pa moraš pustiti vse!" In takih mater je bilo v tistih pomladnih dneh 1942 pri nas na Koroškem mnogo. Objokane so gledale svoje imetje in se tresle pred neznanim jutrišnjim dnem. Kot vse so blodile misli nesrečnih ljudi! Nikjer ni bilo nobenega upanja, nobene tolažbe! In vendar je v tistih črnih dneh prihajalo plaho skoz noči nekaj novega, velikega, česar ni nihče pričakoval. Šepetaje je šlo od ust do ust. Oči so nenehno uhajale tja gor v domače gozdove. Tam dol po trgu pa so lovili bedake in siromake. „Tisočlefni rajh potrebuje vojščake in zdrave delavce!" Kakšni čudni usodi so odhajali prebivalci norišnic in sirotišnic naproti. S Sosedja so zabasali Gojzarco. Boris, Milka in Zdravko so jo srečali tik pred orožniško postajo, kamor jo je bil prignal orožnik. Tulila je kakor ranjena neznana divjad. Tržani so buljili vanjo. V njihovih očeh ni bilo sočutja. Smrkavci v rjavih srajcah in črnih kratkih žametnih hlačkah so marširali mimo in kričali: „Hčmgt die Juden, stellt die Pfaffen an die VVand!" Milka, Zdravko in Boris pa so stali. Niso mogli naprej. Smilila se jim je revka. Spoznala je Milko in ji pomahala. Dekletce se ji je neustrašeno približala. Med jokom in obupnim sopiham je glasno prosila za robček. Milka ga je imela pri sebi — čisto belega kot nedolžnost one revice. Dala ga ji je. Zdravko je zletel in kupil za svoje odrezke živilske nakaznice nekaj klobase in kruha. Boris pa je od nekod dobil nekaj lecata. Nesla sta Gojzarci, ki je morala čakati na veži v pritličju. Brez besed sta dala. Ker so se zamudili še z nekaterimi opravki za svoje domače, so se otroci pozno vračali v grapo. Pred Gubčevim mostom sta jih srečala dva šolarja s trga. Bila sta po mleko. Hugo je bil zraven. „Na kmečka tesla!" sta izzivaje pozdravila. Tedaj sta nastopila Boris in Zdravko. Vzela sta izzivalcema kanglico mleka, jo dala Milki v roko, potem pa sta se lotila vsak svojega. To je padalo. V začetku sta Tržana še zmerjala in grozila z bogvedi čim, polagoma pa sta začela tuliti. „Ali ni tulila podobno Gojzarca?" se je Borisu tuljenje zdelo podobno Gojzar-cinemu, ko so jo tepli. Pa ga je posmuknila sveta jeza in je mlatil, kakor da mlati tiste, ki preganjajo nedolžne ljudi in ki so tepli tudi ubogo Gojzarco. Zdravko je klečal Hugu na prsih in vpil: „Boš ti še kdaj komu rekel ,čuš‘? A boš? Boš?" je obdeloval zoprneža, da se je zdaj drl kot najbolj zavržena pokveka. „Jenjajta zdaj!" ju je svarila Milka. Postavila sta vsak svojega nasprotnika na noge — in ga držala za srajco na prsih. „Ali si jih dosti skupil od kmečkega capina?" je tresel Boris Norberta. „Bo še enkrat prišlo iz tvojih umazanih ust beseda ,čuš' ali ,vindišar'?" je kričal Zdravko nad Hugom. Tako je tekel oni nesrečni in žalostni čas. Minevali so dnevi, tedni, dokler ni prišlo do tistega srečanja s Heribertom, z vsemi hudimi posledicami, ki jih je to srečanje porodilo. Tik pred zaključkom šolskega leta je bilo. Boris, Milka in Zdravko so stali na Žagovnikovem produ, kjer so se ponavadi razhajali. Heribert tisti dan ni imel pouka. Pri sebi je imel dva tovariša s trga na obisku. Govorili so samo nemško. Danes pa so bili na paši. Krave so seveda hodile po vseh pašnikih vzdolž ceste, kajti les ni bilo, Heribert in tovariša pa so se igrali vojno. Da bi prišlo do zaželjene vojne, so rabili Nemcev in sovražnikov. Vsi pa so hoteli biti le Nemci, kajti ti povsod zmagujejo. Nasprotnik pa ni nihče maral biti. V tistih dneh pa se je od nekod vzela neka tuja popotna ženska, s krasnimi črnimi lasmi, katere je v debelih kitah imela ovite krog glave, da je izgledalo, kakor bi nosila lepo kučmo. S sabo je imela hčerko. Hčerki je bilo morda tri leta. Bila pa je izredno ljubka in črnolasa kakor mati. Pravi čudes črnih barv ji je bleščal iz oči, las in celo obleke. Z materjo sta vandrali od hiše do hiše. Samo prenočišča sta iskali pod streho, drugače pa sta se zadrževali v bližini poslopij na prostem. Čeprav sta bili pravi čudež lepote, ie bilo videti kakor da jih mrzi vsak človek. Bili sta ciganki — tako so ju zvali domačini, čeprav v resnici morda niti nista bili. Ta dan sta bili pri Skotlju ob Žagovnikovem produ. Sedeli sta na griču poleg razpadajočega uljnjaka. Milka, Boris in Zdravko so ju ugledali čisto od blizu. Sedli so in ju opazovali, pa ugibali od kod da je in kaj misli. Gledali so ju pa z začudenjem. Imelo jih je, da bi ciganki in njeni hčerki storili kaj dobrega. Tedajci so se za Skotljevim hlevom pokazali Heribert in tovariša. „Glej to ciganko bomo napadli, to je naš pravi sovražnik, marš, marš!" je zavi-kal Heribert. Eden od tovarišev ga je zadržal: „Pazi, prej je treba narediti napadalni načrt, kakor naš firer!" Potem so pripravili kamenja, pregledali frače — in pregledali municijo za puško na zračni pritisk. „Najbrž je to kaka špijonka, kaj pa bo drugega!" je s potišenim glasom ugotovil Heribert. „Ali pa je kak drug sovražnik države, ki se je nalašč spreoblekel v take ciganske cunje!" je osumljal drugi. Potem se je dvignil Heribert in začel napad. Nos je visoko zavihal. Milka, ki je to videla z onstran ceste, je vrgla desnico na srčno stran. Zdravko je vroče pogoltnil, Boris pa je pritisnil ustnji drugo ob drugo, da ga je zabolelo v licih. »Pokažimo, da smo Nemci in da ne trpimo ciganov med nami!" je zakričal Heribert. Prvi kamen je zletel skozi zrak in vsekal na gnilo streho čebelnjaka. Ciganka se je ozrla počasi, kot bi jo kdo motil v molitvi. Priletel je drugi kamen ... in obležal pred nogami otroka. Mati je črnolasko stisnila na prsi. Zdaj pa je sulo in frčalo. Eden je metal kamenje, drugi sekal s fračami . . . Heribert pa je segel po puško . . . Milka je zavpila, kakor bi se ji bližal strašanski plaz. Ciganka je začela mrzlično iskati po svojih culah, kamni so ji padali v hrbet in na glavo, z životom je krila svojega otroka . . . Kot bi ustrelil je švignila z desnico v zrak . . . držala je mahedrav križ, bogec je visel pošev ... in je začela na vse grlo kričati, grozno kričati! Borisa, Milko in Zdravka je sunilo pokonci. Stisnili so se skupaj. Zenice so bile razmaknjene od smrtne groze. Tedaj je stisnil Heribert — dekletcu se je strto zrklo polilo po licu, kamen jo je vsekal trdo na drobno glavico. „ Maj kal Maj kal” je klicalo. Tisto noč je izginila tujka brez sledu . . . Mnogo let po končani vojni je prišel -Heribert na žalosten način ob življenje. Videl sem njegov grob. In mahedravi križ ob njem . . . Prizor iz ..Hudobnega grajščaka" lutkovnega odra SPZ PRIJATELJEM S KOROŠKE Samo v duši prijatelja je tvoja podoba Drugače si tujec sebi in drugim — in vse, kar lahko storiš je to, da si najdeš PRIMERNO MESTO in sprejmeš ..KOLEKTIVNO TELOVADBO* Hvala Vam, prijatelji za en sam sončen dan — z magičnimi očmi jezer — na pravljičnih tleh Koroške! Hvala Vam, ker ste nas priklicali iz naših „zalizanih brlogov*, v katerih vsak kotimo: ZAVIST, HINAVŠČINO IN LAŽ: kjer iz dneva v dan preštevamo „ljube predmete* svojega visokega standarda in nevoščljivo kukamo k sosedu — kjer barbarsko motorizirani — nevrotični stegujemo vratove kakor žirafe, da bi nas opazili z novo znamko avtomobila — kjer prebujamo svoje otopele čute ob kioskih fotografiranih „seks bomb*, namesto da bi ljubili žene — kjer „spoštovane gospe* vzdihujejo v praznih posteljah in vzgajajo svoje edinčke v lutkice, možje pa delajo nadure — kjer, kadar smo prisiljeni, da se srečamo, pleteničimo o vsem, ker se na vse spoznamo —, najbolj pa na politko — kjer goreče preklinjamo pesnike, ki iščejo GOVORICO PREDMETOV — kjer je za vse kriva oblast (tudi, če imamo slabo prebavo), prva oblast, ki je resnično naša, (Bog pa je tako in tako deklarativno mrtev, ker je nevarno, da na Slovenskem spet postane OBLASTNIK!) — kjer so nas (pesniško povedano) predmeti speljali v SAMOPOUŽ1VANJE in se blazni od računov in materialne lakote obžiramo do svojega ..duhovnega skeleta* kakor kokoši, za katere pravijo, da bi sebe požrle, če bi vedele, da so iz mesa — itd., itd., in tako naprej: MAR JE RES, DA SE ZA ŽIVLJENJE PLAČUJE Z ŽIVLJENJEM?! (Zakaj malomeščanstvo je umor duha!) Hvala Vam, prijatelji za en sam sončen dan — z magičnimi očmi jezer — na pravljičnih tleh Koroške! (Tako malo je treba človeku, da začuti sočloveka, pa vendar tolikokrat dopuščamo, da rastejo kitajski zidovi med nami.) V prijetni kmečki sobi, s predmeti, ki so človeku tako zvesto vdani (kdo bi vedel že koliko let), se ti ob stisku roke in ob toplem pogledu odpre srce, da spregovoriš s toplo slovensko besedo, ki ti požene sokove življenja prav iz korenin. In takrat, ko se zaveš, kdo si, te obžari tista božanska ljubezen do vseh ljudi na tem svetu, vzljubiš vse, kar se živega vrti s to zemeljsko kroglo. Iz resničnega Slovenca prerasteš v Zemljana. Potem se zazreš v žalostne oči koroškega pisatelja. V sveti jezi genialno povezuje kretnje z besedami, ko pripoveduje o krivicah, o nespoštovanju pravic, ki jim kot Slovencem pripadajo, o šovinističnih izgredih itd. Ampak on piše — ustvarja z nezlomljivo voljo in z veliko ljubeznijo do svojega ljudstva in lepe slovenske besede, četudi je tolikokrat ponižan, žalosten in celo obupan. Opazuješ pesnika, kako z nežno, skoraj žensko roko odvija velike plakate, ki jih je prinesel iz tiskarne. Po vseh koroških vaseh jih bo nalepil, da bodo ljudje prišli poslušat svojo pesem, da bodo lahko razmišljali v svoji govorici. (Ne moreš verjeti, s kakšno ljubeznijo pripovedujejo o svojem delu.) Nato gledaš v mladega učitelja z očali. Presenečata te njegov pogled in nasmeh. Moč in drznost ima v očeh in neko dovršeno porogljivost čutiš v njegovem nasmehu. Nobenih besed več ne potrebuješ, da dojameš, kako težko je tam biti Slovenec in kako samo najmočnejši ne klonejo. ZIDOVI, ZIDOVI, ZIDOVI... ZIDOVI MED LJUDMI, MED NARODI — MED SVETOVI? Toda po vsem tem začuda nisi žalosten. Nasprotno, počutiš se močnejšega kot kdajkoli. Ko ti prijatelji še zadnjikrat srčno stisnejo roko, se zaveš, da je ni sile, ki bi izruvala te viharnike s tal, kjer so pognali korenine. Peli bodo svojo pesem, govorili in pisali bodo svojo besedo in morda jim bo nekega dne uspelo (s tem velikim ponosom, srčnostjo in inteligentnostjo) podreti zidove med dvema narodoma. Če jim bomo pri tem pomagali, bomo tudi sami bogatejši, bližji drug drugemu in veliko, veliko srečnejši, zakaj na tem kaotičnem svetu je samo nekaj gotovo: Na njem bodo ostali živi samo tisti narodi, ki se bodo zavedali: KDO IN KAJ SO! Tako pa nas je lahko samo hudo, hudo sram! Benjamin G race r KAZALO Koledarski del 1__29 Andrej Koko): Le kaj naj storim 30 V Janko Ogris: V tujini 32 \J Začel se je upor proti fizičnemu iztrebljenju koroških Slovencev 33 V Mira VVutti: Aretacije v aprilu 1941 35 V Janko Ogris: Slovo od doma 37 V/Iz dnevnika izseljenca 39 Vinko Groblacher: Nekaj utrinkov iz življenja na Hesselbergu 41 Elizabeta Morak: Pregnanci smo romali skozi razna taborišča 42 Tri pisma izseljenca 44 Lambert Pisjak: Težko slovo v logarju 46 V Dr. Julij Felaher: Še koncem leta 1944 so selili 49 V Vrnitev 51 Elizabeta Morak: Novo razočaranje 53 X/ Prvi partizani 55 \/Kranjčev bataljon na Koroškem 56 v Mitja Ribičič: V dolini je zvonilo tako domače, slovensko 60 V Ivan Župane - Johan (-er) 62 J. F. Perkonig: Koroški Slovenec 65 Izidor Predan: Beneška Slovenija 77 Augustin Malle: Lužiški Srbi — narodnostna skupina v Nemški demokratični republiki 86 Tone Zorn: Iz problematike kulturne avtonomije za slovensko skupnost na Koroškem v letih po plebiscitu 97 VVeiss, Kokot, Singer: Kulturno poročilo in osnove za kulturni koncept 101 Andrej Kokot: Most 105 Franjo Ogris: Ob centralni knjižnici tudi potujoča knjižnica 106 Janez Švajncer: Sodelovanje med književniki 108 Valentin Polanšek: Moderna beračija 112 Slovenska gimnazija v Celovcu pred deseto maturo 113 Jakob Šket — Jaka Špicar — Miklova Zala 116 Dr. France Czigan 118 Janko Černut: V posmrtno počastitev župnika dr. Josipa Ogrisa 119 Dr. Pavel Apovnik: Vpliv države na spremembe v sodobnem kmetijstvu 123 Blaž Singer: Cvetje in trnje v evropskem vrtu oddiha 127 Socialno zavarovanje kmetov (bi) 132 Valentin Polanšek: Mahedravi križ 136 Benjamin Gracer: Prijateljem s Koroške 142 študijska knjižnica DZ 05 1 KOROŠKI :d 1972 il 059(436.5=163.6) S? :5 1 :d 1057853 COBISS 8