Pod snegom
Mvala Bogu! konec bo te dolge zime, in zopet pride mila pomlad — tako si morda že kedaj :aklicalo letos, ljubo dete, ali pa si vsaj slišalo, da so tako vzdih-nili oče ali mati, ki bi radi ¦videli, da bi sneg zlezel z njiv, da ne bi pozebla ozimina. Hvala Bogu! tako kliče ob koncu zime tudi mai-sikateri bolnik, ki je ležd morda več tednov in ni smel na prosto; sedaj pa sije pomla-dansko solnčice, in bolnik sme iti pred hišo na klopico, gret se in veselit ljube pomladi. Hvala Bogu ! tako raoraš reči tudi ti, če te je ljubi Bog obvaroval vsakoršne bo-lezni. A jaz poznam nekega clečka, ki bi bil to zimo kmalu zelo zelo nesrečen. Le poslušaj, kaj sc mu je zgodilo. Jakec, tako mu je bilo ime, je po navadi šel vsako dopoldne v šolo. Nekega jutra se pa poleni in ostane doma z izgovorom, da ga trebuh boli. Nekoliko ga je morda res bolel, pa ne toliko, da ne bi ntiogel v šolo. To bomo precej videli.
Ura je bila odbila že devet in vsi dopoklanski učenci so bili odšli v šolo. Nekateri dečki h popol-danske šole pa so se začeli zbirati na hribčku, ki je bil takoj nad vasjo. Bil je lep zimski dan, solnce je prijetno grelo, da jih ni nič zeblo. Pa kaj meniš, da so naši junaki križem držali roke? Sneg je bil tako mehak, tako pripraven za vale. «Naredimo val!» zavpije eden. «Halo! val, val!» vpijejo drugi. In vržejo najprej kepico v sneg, in kepica se začne valiti po hribu in jc vedno večja, vedno debelejša, ker zmirom več snegi se je prijemlje. Sneg je bil tedaj debel. Kmalu imajo močan val in že se morajo nekoliko upirati, da ga spravijo čez ravninico, ki je bila sredi griča. To je bil krik in vik! Prišel je tudi Jakcu na ušesa in ni se mogel prcmagati. da ne bi šel pogledat, kolik val bodo privalili ctroei po hribu doli. Hitro se obuje ter se zmuzne iz hiše. Kmalu je bil pod hribom. Dečki so bili privalili val listi čas ravno čez ravninico in prišli z njim do roba. Kar srce se jim je smejalo, ko so pogledali nizdol in videli, kako jo val popiha vse vprek in kako se narašča in se odebeli.
23
Že  ga  mislijo  suniti  claljo, kar   zagledajo  Jakca
daj.   «Beži, Jakec, beži!»  kliče eden,   vpijejo drugi.
Jakec jih morda ne sliši, ali pa noče slišati, in stoji
mestu. Val se pa naenkrat oživi, izmuzne se dečkom
id rok in drk! drk! drsi nizdol, vedno hitreje. «Ubogi
JakeL-! beži, ne vidiš, da gre val naravnost proti tebi?»
Pa val ni več čakal. Z veliko silo jo prilomasti do Jakca
in preden se revček umakne,  podere  ga na tla  in ga
zakoplje v sneg, val sam se pa nad njim razbije.   Na-
enkrat je bil tam velik kup snega, Jakca pa nikjer.
Strah prevzame naše udenčke, in ocl stvahu se razprše na vse strani, vsak na svoj dom. Sam Bog ve, kaj bi se bilo zgodilo z našim Jakcem, da ni zapazila te nesreče njegova starejša sestra, ki je ob istem času sneg odkidavala izpred hiše. Vsa trda od strahu zaupije domačim : «Pomagajte, pomagajte!» ter letik sneženemu kupu in začne hitro z lopato razmetavati sneg. Kmalu priteko še sosedovi in vsi grebejo sneg narazen. Bali so se, da bi se revež ne zadušil, zato so tako hiteli. «Nikar z lopato odmetavati!» opomni sosedov hlapček Jakčevo sestro, »da ga ne zadeneš«. Pa opomin je prišel prepozno. Krik se zasliši izpod snega. Jakec jo bil rešen, odkopali so ga, toda zelo je bil poškodovan. Lopata ga je bila mahnila po glavi, da se je ves stresel, in ta ne-srečni val ga je potrl tako, da še hoditi ni mogol. Nesli so ga domov in ga položili na posteljo. Revež je bil ves bled od strabu in pa tudi od bolečine. Slrah mu je sicer prešel, toda bolečine so ostale, in zlasti noga-ga je zelo bolela. Pa niso vedcli, kaj jej je. Poklicali so torej po izkušenega domačega zdravnika, da bi dal in nasvetoval zdravila. Pa kako se vsi začudijo in znova prestrašijo, ko modri mož preišče nogo in pove, da je zlomljena. «0 ti nesrečni val, koliko hudega si mi storil!» zdihoval je ubogi deček. Zdravnik mu sicer nogo na-ravna, toda ukaže mu, da ostane v postelji, dokler ne bo trden. In tako je Jakee ležal ve& dni v postelji, in bolela ga je noga. V tej bolezni obiskal sem ga tudi jaz, in poslušaj. kaj sem mu rekel. Rekcl sem mu: «Ljubi Jakee, bodi Bogu hvaležen, da si šc živ prišel izpod snega. Koliko ljudij je zasul že sneg, da niso nikdar več videli belega dne. Uči se pa iz tega dogodka,
24
ljubi moj, (in to pravim tudi tebi, ljubi otrok,) uči se te-le resnice : Res nevaren je sneženi val, toda še nevar-niši je en drug val, in ta je — greh: sneženi val je zlomil Jakcu nogo; greh, smrtni greh. pa bi zlomil tvojo dušo, dete moje, tako, da ne moreš nič več hxliti po dobri poti in tudi domov, k Bogu, ne moreš j>riti, č-e te božji Zdravnik, Jezus Kristus, ne ozdravi; sneženi val je Jakca zakopal pod sneg, oh, smrtni greh pa, dete ljubo, je že marsikatero dušo zakopal v pekel, v večno pogubljenje. Varuj se torej smrtnega greha najboij; kajti 6e te prav sneg pokoplje, da le duše ne zakoplje, pa je dobro. Dokler boš brez greha, vsaj brez \elikega greha, boš zmirom lahko hodil po pravih potih in boš prišel tudi domov — k nebeškemu Očetu.»
J. Debevec