J. E. Bogomil
Vragov  plevel
Vrag je šel sejat. Sejal je na golo, nerazorano zemljo. Ozeleneti seveda seme ni moglo. Pri-letele so ptice in prilezle živali vseh vrst, pa so seme pozobale. Še premalo ga je bilo. Čim manj pa je bilo semena, tem grje so se gledale živali med seboj. Na-posled so se začele preganjati in celo moriti.
Vrag se je razveselil. Njegovo seme je že rodilo sad: grdo nevošcljivost. Kmalu je prepredel in pre-rastel ta plevel ves svet. Ni ga bilo več mogoče uničiti.
Zato vidimo še zdaj med živalstvom toliko grde nevoščljivosti.
Celo našega prijatelja Belina moramo danes za-tožiti, da je vcasih grdo nevoščljiv. Vsa cast mu sicer, da vefno čuva domače dvorišče. Tudi njegovo zvestobo morarao pohvaliti. In njegova bistroumnost je tudi mnogokrat prav občudovanja vredna.
A grd je Belin, kadar je nevoščljiv. Takrat ni-komur ne privošči niti oglodane kosti. Kako grči in renci, kako kaže svoje ostre zobe, ko gloda belo kost! Toliko, da se ne zakadi vate in te ne popade.
Danes leži Belin za hišo. Pred njim je posoda za vodo. Knre na dvorišcu imajo tam že zastarano pravico, da si gase žejo. Vrabci na strehi si tudi laste tisto posodo, da se včasih v njej skopljejo, kadar so si v cestnem prahu zamazali svojo že itak ne preveč lepo bleko. Tudi če pride jagnje iz hleva ali gos in gosjak izpred veže, dobe tam hladnega tolažila za svojo žejo ali za igraco.
Ves domači drobiž ima v tej posodi dovolj dobre, hladne vode. Kadar pa leži tam Belin, takrat je pa druga. Sam ni žejen. Ali — naj se približa posodi kdo
73
t                        .      74
drugi! Ali bo videl! — Kako revska in bevska nad žejnimi goskami! Kakor da je to zadnja voda na svetu! 0 ti grda nevoščljivost!
To je vražji plevel. Xa živalih ga obsojamo, na sebi ga pa zakrivamo in zagovarjamo ... Je to prav?