Štev. 9. V Ljubljani, septembra 1902. Letnik V. Urejuje Frančišek Rojina. Izhaja po enkrat na mesec in se pošilja udom brezplačno. Glasilo „Slovenskega čebelarskega društva" za Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko s sedežem v Ljubljani. Vsebina: Jan. Jurančič: Čebelarska opravila v jeseni. — Ant. Mrak: Lansko prezimovanje in letošnji razvoj. — Fr. L.: Voščeni metuljček (Galleria cerella) (Dalje). — Pater: Kako moramo ravnati z medom. — Fr. Rojina: Cebelni strup in čebelni pik. — Dopisi. — Raznoterosti. — Izkaz. — Listnica uredništva. Čebelarska opravila v jeseni. Jesen je za kmetovalca čas plačila za ves njegov trud, trpljenje in težave celega leta; tudi čebelar išče jeseni od svojih čebelic plačo za opravke in oskrbovanje celega leta, ako mu slaba letina računa ne prečrta. Jesen je še pa tudi oni čas, ko ima čebelar svoje čebele pripraviti in oskrbeti za zimo. Že pri odjemanju medu treba važen del te priprave vpoštevati, namreč, da čebelam premalo živeža za zimo ne pustimo in da jim odmerimo primeren, toraj ne prevelik in ne premajhen prostor. Kot glavno vodilo pri vzimovanju naj nam veljajo sledeče točke: 1. Da ima ljudstvo zdravo, krepko, dobro, ne čez 2 leti staro matico. Tri- ali večletna matica zna v zimi ali zgodnji pomladi umreti, ko si panj druge izrediti ne more, in panj je zgubljen. Tudi pogosto prestara matica spomladi začne leči le trotova jajca, ali pa delavčno zalego s trotovo meša, kar je znamenje, da njena rodovitost peša. 2. Da ima panj dovolj živeža; vsakemu ljudstvu moramo pustiti v jeseni najmanj 10 kg, še boljše pa 12—14% medu. Panj, ki tega nima, mora se mu primanjkljaj dodati, ako ga hočemo dobro prezimiti. Čebele morajo imeti toliko živeža, da do maja povoljno izhajajo; kajti pred tem časom je še redkokedaj stanovitno lepo vreme in vstrajno dobra paša. Znamenje neveščaka ali celo lakomneža je, ako se morajo čebele že v prvi -H« 106 Kmo dajali. In obrnejo jim hrbet, ali pa ga jim čebele še popreje. Pri čebelarstvu potrebna sta dva pripomočka: veselje in učenje. Imam veselje do svojih ljubljenk, da me najubranejši glasovir ne očara in ne iz-nenadi tako. kakor me veseli šumenje čebel v lepem vremenu. In čebelarim že 26 let ter sem že marsikaj preskušal in se naučil, pa se vendar še nisem dosti. Vse hvale vreden je naš strokovni list, katerega bi šlo vsakemu priporočati, je-li čebelar ali pa ne. Kdor ni čebelar, bi se pa naučil iz čebel-nega življenja marljivosti in pa miroljubnosti. Nam čebelarjem je pa že itak treba učenja. Keči moram, da pri meni „Čebelar" prav dobro opravlja svoj posel, ker mu ni Ireba vsega me šele učiti, ampak mile pojasnjuje že zdavna pozabljene prigodke in skušnje (Mimogrede naj še omenim, da mi samo 3. številka letošnjega letnika ni ugajala, ker sem pričakoval, da mi prinese veselo poročilo, kdaj bom dobil gerstungovca. A prinesla mi je ravno nasprotno. Zato prosim, da bi bila slavna družba v nastopnem letu boljše volje, moji želji postreči. Naj se nikari ne boji te majhne rane, saj sem pripravljen po svoji moči jo tudi celiti. Ker nimam še prvih 3 letnikov, jih bom letos naročil, ako ne preje, kadar bora poslal udnino, ker upam, da bom tudi v tistih bral kaj v svojo korist). Letos pri nas tudi ne bo posebno dobra letina, pa toliko vender upam, da se bo dalo prezimoveti brez sladkorja. Ako se mi bo vzimovanje posrečilo, bom spomladi zopet kaj prodal. Ako ne bo domačega kupca, bom objavil ponudbo v „Čebelarju''. Ako kdo želi dobrega plemena, naj se zglasi, mu upam prav ugodno postreči. Ker se v „Čebelarju" iz našega kraja nič ne bere, sem se namenil jaz, sestaviti ta članek. Ne mislim s tem bogve kako vstreči si. uredništvu in družbi čebelarski, ker nisem izučen, ampak najbolj priprost čebelar. Pa ker smo vsi udje enega telesa, je vendar dobro, da vsaj površno poznamo razmere drug drugega, da se veselimo z veselimi in žalujemo z žalostnimi. In tako pridemo do cilja, ko bodo tudi nas dali v panj in zagrnili s hladno odejo matere črne zemlje. Torej ljubljeni bratje čebelarji, skrbimo tudi za dušni med dobrih del, od katerih bode naša duša preživela, da v zimskem spanju ne pogine, ampak veselo vstane na spom-Iadnje jutro sodnjega dneva in pojde na delo po nebeških livadah, kjer ji ne bo nikdar več paše zmanjkalo. To, kakor čebelam dobre letine, želi s srčnim pozdravom bratom čebelarjem A nt. Mrak. Gor. Kanomlja, 22. septembra 1902. I» _*_ &/Plr ' Voščeni metuljček (Galleria cerella). (Poroča Fr. L.) (Dalje.) Voščeni metuljček (po domače imenovani voščeni molj ali veša) zapusti spomladi meseca maja ali najdalje meseca junija svoj zapredek, bubo. Prezimi v panju ali pa v kaki shrambi za satovje, ako iste njen gospodar večkrat ni z žveplom pokadil. Ko svojo bubo kot popolnoma doraščeni metuljček zapusti, hiti na prosto, da ga čebele ne napadejo, in nekaj časa oble tuje na večer in po noči čebelnjak, da se zopet v panj vrne, že razvit in oplojen. Podnevu mu služijo za skrivališča razpoke na panjovih, ali pa bolj temni kraji med panjovi in pod bradami istih. Kakor hitro se je pa v panj zmuznil, leže silno drobna svoja jajčeca v satne odpadke na dnu panja ali pa še raji v s čebelami neobsedene starejše satove. Da ga imajo čebele za svojega najnevarnejšega sovražnika, sem se prepričal, ko sem katerega zvečer vjel in ga vrgel med čebele na panjevi bradi čuječe, oziroma po celodnevnem trudu počivajoče. Kakor besne so se vanj zapodile in vlekle ga prav srdito na vse strani, dokler ga niso popolnoma raztrganega vrgle raz brado. Močni čebelni panjovi se ga že ubranijo, ali slabiči navadno (zlasti brezmatičnjaki) postanejo žrtva te škodljive gomazni. Znano je gotovo vsakemu, ki ga je opazoval, kako urna in brza je ta živalica, ki dostikrat bliskoma smukne v panj skozi celo gručo čebel na bradi s perotnicami pihljajočih. In če se mu je enkrat posrečilo v panj priti, se ga tako nalahkoma in hitro čebele ne znebijo. Ta živalica je res brez vse telesne moči in orožja proti svojim sovražnikom, ali prebrisano glavico in kaj urne nožice ima! Če zapazim tega metuljčka na vnanji strani okenca v panju, se ga nikdar ne lotim s prsti, ampak kar s celo žepno ruto ga pritisnem na šipo — drugač mi gotovo uide. Jajčeca, ki jih leže, so rdečebelkasta, 0 35 mm debela, navadno lepo zaokrožena in v začetku tako mehka, da jih njihova mati lahko v najrazličnejše špranjice panja vtisniti zamore. Ako jih je nakladenih več skupaj v gromadico, so med seboj zlepljena. Navadno jih pa samica raztresa po vseh kotih panjevega dna, ali pa v satnike, ker, da jo le čebele zagledajo, mora pred njimi teči, kolikor jo noge nesejo. Kedar je v enem panju opravila svoj pogubni posel — hiti v druzega. Dostikrat jo seveda tudi čebele zalotijo in ujamejo pri njenem tihotapstvu — in potem gorje jej! Čudno pa je, da čebele njenih jajčec ne opazijo. Bržkone radi njihove neznatnosti. So premajčkena, da bi jih zagledati mogle. Iz jajčeca izvaljen črvič ali ličinka doseže dolžine 2 2'/2 cm in ima 16 nog — zato se uvrstuje med gosenice. Je gola, fine belkaste kožice in rjave glavice. Če jo čebele zapazijo ko si išče zavetja, je seveda takoj izgubljena, ker jo odnesejo iz panja na prosto — postavijo jo „pod kap" — in pogine. A kakor njeni roditelji, tako je tudi ona zvita in „hitrih nog". -H»a 113 Nagloma zgine v debelejši vrsti sat.nih odpadkov, ali pa se zarije v medstene starejšega satovja in da je pred napadom čebel varna, ovije se s silno fino pajčevino, katero tke iz majčkine, pod glavo se nahajajoče bradavice. V satniku potem brez vseh skrbi in popolnoma nenadlegovana dela rove in s pajčevino jih zapreda, Skratka, neomejeno v njih gospodari in bolj varno kakor krt v svojih podzemeljskih hodnikih. V hrano jej služi vosek, s katerim je od vseh strani obdana in zato se pa tudi hitro debeli in raste. Svoje rove opleta s čemdalje močnejšo pajčevino, na kateri zapušča deloma svoje odpadke, zdrobljenemu smodnikovemu prahu podobne, — deloma pa tudi ostanke raz-jedenega in uničenega satovja. Čudno! Čebela se zna braniti proti vsem svojim različnim sovražnikom, a proti temu svojemu najhujšemu vničevalcu je popolnoma razorožena! Da bi ga pičila — zato je njeno želo nezmožno. Pajčevine ž njim ne predere! Da bi pajčevino raztrgala - k temu nima sposobnih čeljusti in ker bi se lahko s svojimi z dlačicami obraščenimi nožicami v pajčevino sama zapletla — zato se teh moljevih rovov boji in skrbno ogiblje. Čebele bežijo pred temi rovi kakor poražena armada pred preganjajo-čimi zmagovalci! Ker je telesce ličinke najprej zelo šibko in tanko, zato so tudi njeni rovi v začetku neznatno majhni — ali čimdalje tembolj rastejo in se širijo — kakor se debeli njih prebivalec. Kedar je ličinka doraščena, so rovi, kjer prebiva, debeli kot rženo steblo. Razjedanje sata prične se navadno od zgoraj — polagoma pa ličinka rije navzdol. Vhod rova je zaprt, konec pa vedno odprt. Skozi poslednjega moli črvič svojo okroglo, rjavo in z neko roženo čeladico zavarovano glavo, na kateri tudi čebelino želo spodrsne, ako bi ga hotela ista pičiti Tudi prijeti ga za njo s svojimi topimi čeljustmi čebela ne more. Kedar je sat uničen ali pa črv popolnoma doraščen, prične ličinka skrbeti za zapredek ali bubo. Buba je vsa preprežena še z močnejšo pajčevino in na obeh koncih dobro zaprta in tako pred čebelami zavarovana. V bubi izvrši ličinka svojo preobrazbo. Po letu se v treh tednih izvali iz jajčeca ličinka, ta se v štirih tednih spremeni v bubo in iz te poslednje po osemnajstih dneh pride na dan voščena veša — metuljček (Galleria cerella). Najkasnejši plod veše prezimi ali kot ličinka ali kot zapredek v panju. Pa tudi v shrambi za satovje dobro prezimi, ker ga tudi kruta in dolga zima uničiti ne more. Po ličinkah razjedeno satovje dokazuje, da je tudi čebelni plod po njih uničen. Zapredajo ga navadno v celicah — v čebelnili posteljcah — in zato se mlade čebelice ne morejo razviti in poginejo. Pokrovcev, s katerimi je zalega pokrita, se ličinke ne dotaknejo, da toliko ložje neopazovane rijejo v satih. Paznemu čebelarju pa ne uidejo, ker pokrovci uničenega plodu po ličinkah so bolj belkaste ali sivkaste barve, kot pokrovci zdravega plodu. Iz vsega tega je razvidno, da če se čebelar dosti ne zmeni za svoje panjove in jih pusti neočedene, lahko ob vse pride po opisanem delovanju voščenega metuljčka! -H»H 114 SHHK Kaj pa naj bi tudi počele čebele v takem stanovanju, kjer prične ličinka gospodariti s celo vrsto svojih tovarišic? Ali je možno v njem vsim skupaj živeti? Satno delo se uničuje, zalega se s pajčevinami preprega in gnije in povsod polno nesnage. Čebelam ne kaže nič druzega, kot svoj dom zapustiti in drugod zavetja in usmiljenja iskati! In to tudi navadno store, ako zapazijo, da se temu sovražniku ne morejo več ubraniti. Šest do osem tednov pa zadostuje, da je prej sicer močno čebelno ljudstvo, uničeno. In kako izgleda tako po turško razdejano čebelno gnezdo, je predobro znano! Nad okvirji, zgoraj med satovjem ali pa po njegovih straneh nahajajo se navadno v dveh vrstah bube in te so zopet od vseh stranij zagozdene z drugimi tako, da so podobne te gredice zapredkov celim satom. Les, na katerem so pritrjene, je spodaj izdolbljen, da se metuljčki v bubah toliko ložje zamorejo razviti in rasti. Res! pogled na tako razrušeno čebelno stanovanje je za čebele ljubečega čebelarja naravnost grozen! Liki razrušeni in po potresu ali požaru zapuščeni vasi. Iz poprej lepih satnikov ostale so le razvaline istih, onesnažene z odpadki ličink in zapredene z njihovimi pajčevinami. In pod temi razvalinami gostujejo ponočni netopirji — vešče, ki čakajo ugodne prilike, da bi se splazile v druge panjove in v njih nadaljevale pogubno delo svojih nečastnih prednikov! (Konec sledi). -*- Kako moramo ravnati z medom. Med pridobivamo na več načinov. Najslabši in žalibože še tudi jako razširjen način je ta, da iz zažveplanih panjev porežemo vse satovje ter iztlačimo vse skupaj, zalego, mrtve čebele, med in cvetlični prah. Taka strd človeškemu telesu ne prija; rabijo jo zvečine tudi le medičarji za naiejanje sladčic, toda ko bi ljudje vedeli, kako brozgo jedo, bi se jim sladčice gotovo gnusile. Drugi, že boljši način je med pridobivati s pomočjo ognja; ta način je posebno pri čebelarjih v navadi, ki čebelarijo z nepremakljivim satovjem. Satovje se osnaži mrtvih čebel, odreže se tudi še zalega in potem se zmečkano satovje pristavi v piskru k ognju, da se vse raztopi; paziti je pa, da ogenj ni prehud, ker se vosek že pri precej nizki toploti (69° C) razstopi. Vosek, kot lažji del ostane na vrhu, med pa se nabere pod voskom. Sedaj zvrtamo skozi vosek luknjo ter odtočimo med v posebno posodo, kjer ga pustimo stati nekoliko dni, da se vsa nesnaga, ki prihaja v podobi pen na površje, zbere in odstrani. Vendar pa tak med izgubi veliko na okusu, ker duhteča, aromatična, eterična olja, ki se nahajajo v medu, vsled vročine izhlape. Vrhu tega navzame se tak med tudi okusa po vosku in voskovega duha po cvetličnem prahu, kateri za občutljive želodce ni ugoden. Zatorej skušamo že pred topljen jem celice s cvetličnim prahom kolikor mogoče izrezati. Če je cvetlični prah v celicah, spoznamo naj ložje, če pokrovce porežemo s tenkim in dolgim nožem ter držimo potem sat proti luči. Sat, ki ima precej cvetličnega 115 B«H— prahu, je temen, celice, v katerih je pa samo strd, so pa veliko svetlejše in takorekoč prozorne. Najboljši med je oni, ki ga pridobivamo mrzlim potom. Satu odvzamemo voščene pokrovce ter ga položimo na gorkem kraju (ki je lahko sončen, samo da čebele ne pridejo do medu) počasno na sito, da se tako strd počasi odteče-Sicer je to ravnanje precej počasno, vendar pa dobimo čist med brez vseh primesi. Med moramo potem vseh voščenih drobcev in nesnage očistiti. Najhitreje in najčisteje pa dobi iz voska med čebelar, ki čebelari s premakljivim satovjem in rabi izmetalnico. in sicer je moja praksa naslednja: Pod pipo, iz katere teče med iz izmetalnice,*) postavim precejšnjo posodo (pisker i. t. d.), na posodo pa položim na dveh tenkih štirioglatih palčicah precej fino sito. V situ zaostanejo vsi večji voščeni drobci in različne smeti, ki se morebiti nahajajo na satovju. Ko je posoda polna, jo postavim na topel kraj, kamor solnce ne sije. Dobro je, če nimamo drugih reči v sobi, posebno ne živil in drugih dišečih stvari, ker se med navzame duha ter se tako pokvari pristni okus medu. Tak med potem pustim stati 10—14 dni ter vsak drugi ali tretji dan poberem z žlico pene, voščene drobce in različne smeti, ki prihajajo na površje, tako dolgo, da med postane popolnoma čist. Seveda mora biti posoda tako pokrita, da ne prihaja prah do medu, pač pa mora zrak imeti dostop. Pri ravnokar popisanem načinu se nabere včasih precej medu pod penami, katere smo posneli. Tudi pokrovcev, katere smo odrezali, predno smo dejali sate v izmetalnico, se pogosto drži med. Iz tega medu napravimo lahko še različna fina peciva, ali ga pa o priliki pokladamo čebelam. Samo prej ga moramo še dobro posneti. Važno je pa tudi, v kakem stanju se nahaja med v satovju, ko ga trgamo. Le tak med je zrel, če je satovje povsem ali vsaj v večjem delu zadelano s pokrovci. Čebele puste tako dolgo med nepokrit, dokler ne izpuhti iz njega voda, in dokler popolnoma ne dozori. Predno čebele piskrce zadelajo, pridenejo medu še mravljinčje kisline. Ta kislina brani, da se med ne okisa in ne skvari. Če bi pa kdo ravno kak sat imel, ki ni zadelan, naj pa pusti med nekaj dni v pokriti posodi na gorkem prostoru stati, da bolj dozori, ali naj ga pa kmalu porabi. Katere so lastnosti dobrega medu ? Dober med mora počasi teči, se mora v nitkah vleči; mora biti dišeč, sladek in svetel, skoraj prozoren. Če ima med okus po vosku, je to znamenje, da je bil pri ognju izpuščen iz satja. Če ima zraven okusa po vosku še drug neprijeten okus, potem je bila v satovju tudi še zalega ali cvetlični prah. Če hočemo preskusiti, je li v medu še kaj voska, denemo nekaj medu v vodo; med se raztopi, vosek pa ostane. *) Izmetalnico je treba vrteti začetkom počasi, potem hitreje. Dobro je tudi zavrtiti jo zopet parkrat na obratno stran, ko je med že večinoma izmetan iz sata; na ta način izpraznim celice čisto. Med teče veliko hitreje in lažje, če denemo sate kmalu potem, ko smo jih iz panja vzeli, dokler so še gorki, v izmetalnico, ali pa če delamo v gorkem (ob mrzlem vremenu tudi zakurjenem) prostoru. -H»S 116 Tudi lahko razgrejemo tak med ter ga potem zopet ohladimo. Ker je vosek lažji, splava na površje ter se združi s penami. Če pustimo, da pade kapljica čistega medu na krožnik ali papir, obleži v podobi sploščene kroglje. Povsem zanesljivo znamenje pristnega medu je kristalizacija medu. Če se med strdi, potem je gotovo dober in pristen. Strdi se pa nekateri med preje, nekateri kasneje. O ti lastnosti je priobčil Preuss jako zanimive podatke: Kolikor bolj je med voden, toliko težje kristalizira. Pomladanski med (posebno sadjev) kristalizira jako hitro. Kdor hrani med v dobro zaprtih posodah na gorkem, suhem in solnčnem prostoru in v prozornih posodah, temu se ne strdi tako kmalu. Če med kristalizira, postavimo ga za nekaj časa h gorkemu, ne prevročemu ognjišču, ali pa v posodo z gorko, ne vrelo vodo. Pater. -*- Čebelni strup in čelbelni pik. (Fr. Rojina.) Na lanskem čebelarskem shodu v Vratislavu je predaval prof. dr. med. Jos. Langer iz Prage o čebelnem piku in strupu. Splošno mnenje je bilo, da je bilo to predavanje najbolj zanimivo, zato naj tudi naš „Čebelar" v glavnih potezah poda vsebino govora dr. Langerja, ki se že več let peča z raziska-vanjem upliva čebelnega strupa na živalski in človeški organizem. Z vprašalnimi polarni — je dejal dr. Langer — se je obrnil na sku-šene čebelarje, naj mu naznanijo, kako je deloval čebelni strup na njih organizem. Upliv strupa pa ni pri vsakem človeku jednak, marveč je odvisen od občutljivosti živcev in množine strupa. Od 164 čebelarjev jih je bilo 11 že takoj pri začetku njih čebelarjenja proti strupu neobčutljivih, drugih 153 pa različno občutljivih. Pri teh je uplival strup ali samo na pičenem mestu in bližnji okolici, ali pa je vplival na ves organizem. Na pičenem mestu se pojavi: bolečina, rudeča pika, mozol in večja ali manjša oteklina. Kateri izmed teh pojavov more imeti kak nevaren nasledek za človeka? Po mnenju dr. Langerja se bolečina po piku, pri količkaj trdni volji lahko prenese in ni nevarna, četudi otroci v takih slučajih jokajo in zelo občutljivi ljudje tožijo, da bolečina neznosno peče. Bolečina trpi le malo časa. Najbolj bole piki na trepalnicah, odprtinah nosa, ustnicah, za nohtmi in na koncih prstov, ker je tam največ občutnih živcev razpreženih. Največkrat je čebelar pičen na prste in sploh na roke, in vsak ve iz skušnje, da so piki na jednem in istem mestu glede bolečine včasih zelo različni. Je velik razloček med pikom mlade čebele, ki le zalego pita, in onim stare, delavne čebele, ki izletava na pašo. Prva piči tako lahno, da se želo komaj kože prime, druga pa porine svoje bodalce takorekoč do ročaja skozi kožo. Množina v rano izpuščenega strupa odloča bolečino in ker se pri površnem piku večina strupa zlije mimo rane, pri globokem piku pa gre ves v kri, je slednji pik tudi veliko hujši kot prvi. če se želo hitro iz rane -wig 117 ««h- potegne, se tudi ne more ves strup iz strupenega mehurčka izprazniti v kri, ker vse želo z nekakim otripanjem v kratkih presledkih leze v rano, zato tudi bolečina nekako otriplje. Sploh ima mlada čebela le 0"00015, pašna čebela pa 0-00025 do 0-00035 grama strupa. Zanimivo je tudi to, da dosti čebelarjev ve, da so piki najhujši ob ajdovi paši in od grižavih čebel. O tem pa meni prof. Langer še pozneje poročati, kadar bo napravil različne poskuse. Glede svojstva čebelnega strupa — pravi predavatelj — je mnenje, da je čebelni strup mravljinčna kislina, napačno, česar se je on na podlagi svojih raziskavanj prepričal. Angleška naravoslovca Will in John Wray sta prva izrekla mnenje, da je čebelni strup mravljinčna kislina in to mnenje se je ohranilo v čebelarskem in naravoslovnem slovstvu splošno do današnjega dne, ne da bi kdo čebelni strup temeljito preiskal. Čebelni strup ima pač nekoliko sledu mravljinčne kisline v sebi, a strupeno delujoča snov je v resnici neka vrsta izmed onih mnogoštevilnih rastlinskih strupov, ki jih pozna kemija kot alkaloide. Glede kemičnih svojstev čebelnega strupa bodi omenjeno, da je strup, ki priteče iz žela, vodenočista, kislo spreminjajoča, grenkookusna in fino aromatično dišeča tekočina, ki ima v sebi 30»,. trdih snovi. Te trde snovi obstoje iz raznih soli, beljakovin in iz pravega strupa. Tekoči strup, kakor tudi čisti pravi strup sta nespremenljiva proti večdnevnemu zmrzovanju, pa tudi proti večurnemu kuhanju, razkroji ju pa broniklor in nekaj drugih snovi. Čebelni strup, ki priteče iz žela, je izloček brez vsakih bakterij, to se pravi, da nima v sebi nikakih rastlinskih glivic, kakoršne poznamo kot povzročitelje raznih človeških bolezni; zatorej ne more biti čebelni pik nikdar povod ali povzročitelj kakoršnegakoli zastrupljenja krvi v ožjem pomenu besede, kakoršno se lahko primeri pri vgrizu raznih muh, komarjev in brenceljev. Ne vedno, vendar včasih se napravi po čebelnem piku majhna rudeča pikica, vsled ranjenja male žilice. Včasih se taka pikica v 24 urah ognoji in nastane za proseno zrno velik mehurček, ki po preteku drugega dne zopet izgine. Navadno pa se napravijo na pičenem mestu prav majhne, vzvišene grbice, ki se združijo v za grah debel, bledorudeč mozol, obdan z močno rudečim krogom. Otekanje se razširi za velikost krajcarja, goldinarja, včasih pa se napihne do znanih oblik, kakoršnih se ljudje tako boje. In ravno ta oteklina je ono, kar opazuje navadni človek, kot tudi zdravnik s posebno skrbjo, vendar more biti oteklina le takrat nekoliko opasna, če je človek pičen precej daleč gori na jezik, ali v žrelne organe. Če se v takem slučaju razširi oteklina do dihalne špranje, da se ovira dihanje, ali celo onemogoči, se človek lahko zaduši. Pri vseh drugih oteklinah pa ni nikake nevarnosti, k večjem da človek z oteklo roko ne more nekaj časa delati, ali na pičeno oko gledati, kar pa vedno mine brez vsakih zlih nasledkov v enem, dveh, treh ali k večjem v štirih dneh. Kadar oteklina ponehuje, ali tudi kadar je še popolnoma razvita, zelo srbi in če se človek bolj praska, huje je. S praskanjem z nesnažnimi nohti bi bilo mogoče, če bi se koža oddrgnila, tudi kakšno vnetje napraviti, vendar pravi dr. Langer, da kaj takega še ni opazil ne pri drugih čebelarjih in ne na sebi. Če pa nevedni ljudje in tudi zdrav- -»-•g 118 niki zdravijo tako oteklino, ki bi sicer sama prešla, z različnimi nepravimi ali celo škodljivimi sredstvi, se laliko bolečina shujša, oziroma napravi druga, česar pa ni vzrok čebelni strup, ker nima, kakor je bilo že omenjeno, nikakih bakterij v sebi. (Konec sledi.) -*- Dopisi. Mala nedelja. Ker prihajajo iz raznih krajev širne naše domovine dopisi v „Čebelarja", dovolite, gospod urednik, da tudi jaz opišem, kako je pri nas s čebelo. Resja in teloha mi tukaj nimamo, ki daje tako zgodnjo pašo, ker komaj sneg skopni, že cvete in medi. Tukaj pri nas daje prvo pašo le leskovje, mačkovec in jelša ter nekatero drugo podobno grmičje. Boljša paša se začne šele v drugi polovici aprila, ko že cvete črešnja ter druga sadna drevesa. Maja imamo že obilno paše in tudi roje, ako le ni deževje in mrzlo vreme, ker takrat že cvete obilo rož in rudeča detelja, katera panje tako obogati, kot v jeseni ajda. Junija cvete akacija in lipa, katero čebele tako posebno ljubijo, da ako je lepo vreme, tudi čez noč ostanejo na nji. Največja in glavna paša pa je pri nas ajda, meseca avgusta in septembra, ko so njive vse z belim plaščem pokrite. Takrat se ne moremo dovolj načuditi neutrudljivi marljivosti svojih ljubih čebelic. Kakor strel letijo iz panja, ko še komaj dan napoči in notri do pozne noči so zmiraj na delu ter težko natovorjene nosijo izborno sladčico. Ako je le tistikrat vreme ugodno, da ne dežuje, kakor lansko leto meseca septembra, tedaj se ni treba bati čebelam zime in tudi čebelarju gotov dobiček ne uide, ker v naši okolici sejejo mnogo ajde posebno v Radislavcih, kjer je tudi največ racijonelnih čebelarjev. Čudodelnih gerstungovcev še tukaj nimamo, pač pa imamo panje, ki so zelo podobni Grerstungovim ter za naše kraje tudi najbolj pripravni. Dunajskih tudi ne obrajtamo in jih tudi v celi naši župniji ni. Pač pa jih imajo po Savniški in Pesniški dolini in se tudi pohvalijo ž njimi. V kratkem hočem opisati naše panje, morebiti bodo katerega čebelarja zanimali kot gerstungovci. Vsem čebelarjem in čitateljem „Čebelarja" pa želim srečno in bogato letošnjo čebelarsko letino. Vrhovski. -*- Raznoterosti. Čez noč ostanejo čebele tudi pri lepem vremenu v velikih množinah zunaj. To se vidi, če se prepeljejo daleč v pašo in se ne morejo vrniti v svoj prejšnji kraj, vendar pa se vrnejo zjutraj, kadar se ogreje, one čebele, ki so prenočile zunaj. Zato je dobro, da se pusti kak panj doma, v katerega se sprosijo potem zaostale sirotke, ki ne najdejo pravega svojega odpelja-nega doma. Trotova hrana. Dr. pl. Plan ta je našel, da ima trotova hrana samo 1-17 °/0 sladkorja v sebi, matična pa 17-9% in tudi čebelna blizo toliko. Tedaj se trotom kuha tako, kot v velikih mestih revežem. Kakor pa v delavnih mestih, kakor n. pr. v Norimberku, ni veliko revežev, tako naj ima 119 B«-*— tudi dober panj veliko delavcev, pa malo takih, ki zastonj jedo, in to so trotje Revežev čebelno ljudstvo nima; vse kar je onemoglo, bolno ali kakorkoli pohabljeno, mora ven — pod kap. Usmiljenja se toraj pri čebelah ne bomo učili. Upliv neviht na rastline. Vsakdo je že opazil, da se je po nevihti paša odtrgala. Pa ni treba, da bi bila huda ploha, dovelj je že to, če hudo treska in paša takoj skoraj popolnoma neha. Nevihta ne vpliva torej samo na čebele, da so hude, ampak tudi na rastline, da nekaj časa ne mede. Zoper ropanje. K raznim nasvetom, katere je „Čebelar" že priobčil zoper ropanje, pridenemo še tega, da je dobro djati pred žrela trave in ž njo tudi taiste zmanjšati, potem pa travo dobro namočiti in še ves čebelnjak spredaj močno pobrizgati. Na ta način se morajo čebele ohladiti, ni hudir! Še jeden pripomoček zoper ropanje. Nekemu čebelarju se je vnelo tako ropanje, kakršno še nikoli prej. Poskušal je vse načine, kolikor jih je vedel in znal, da bi ostavil morijo, pa je bil ves trud zastonj. Imel pa je veliko ribiško mrežo in to pregrne v dve gubi čez panje. Nekaj časa so ropnice še naskakovale čebelnjak in marsikatera je zlezla skozi mrežine luknje k panjem, pa bilo je takoj po njej, ker so bile domače v premoči. V kratkem času je silovito ropanje ponehalo. Ta pripomoček je poskusil tudi Schachinger in pravi, da je ostavil ž njim najhujše čebelno klanje, kar jih je kdaj v vsem svojem dolgoletnem čebelarjenju videl. Zoper mravlje se v novejšem času priporoča kafra. V malo vrečico se dene nekaj kafre in se potem z vrečico podrgnejo ona mesta, kjer lazijo mravlje. Kafra jim mora biti zelo zoperna, ker kmalu zapuste čebelnjak ter se ne vrnejo dolgo časa. Če obiščejo nove mravlje čebelnjak, ponavljati je treba drgnenje s kafro in zopet hitro pomaga. Da preženemo mravlje iz mravljišča, treba je zakopati vanj za lešnik debel košček kafre in izginile — bodo kakor kafra. Krajevni spomin čebel. Angleški prirodoslovec Romanes se je hotel prepričati, je li čebelam prirojena zmožnost, najti svoj dom iz daljave, ali če najdejo svoje bivališče vsled tega, ker si zapomnijo razne stvari v okolici in na svojem daljnem izletu. Nesel je panj čebel k neki hiši, več sto metrov od morja oddaljeni. Med hišo in morjem ni bilo nič zelenega, pač pa se je razprostiral od hiše dalje velikanski vrt, zasajen s cvetečim drevjem in raznimi cveticami. Tu je pustil čebele 14 dni, da so se kraja privadile, potem vjame zjutraj pri žrelu nekaj čebel, dene pred žrelo s ptičjim lepom namazano karto, da bi se vsaka vrnivša se čebela vjela ter nese v škatlico vjete čebele na morski breg. Domu prišedši ne najde nobene čebele na limanici, dokaz, da ni nobena na bregu izpuščena čebela našla domu. Drugič nese nekaj čebel na polovico razdalje med hišo in morjem in zopet ni našla nobena čebela svojega panja. Pri nadaljnih poskusih je spuščal čebele iz raznih krajev na vrtu in še dalje, kot je bilo do morja, pa vsakokrat so se vrnile vse čebele domov, kjer so se pred durmi vjele. V prvih dveh slučajih čebele niso znale najti doma, ker niso bile tam nikdar na paši in je bila le peščena, jednolična ravnina, v drugih pa so spoznale po drevju, grmovju in 120 K