JLisi SG.	V petik 4. Velkiga trama	1849.
Slovenija izhaja vsaki teden dvakrat, in sicer vsaki torek in petik. Predplačuje se za celo leto v založnici v Ljubljani 7 gold., za polleta 3 gold. in '/,, za ene kvatre 1 gold. in 45 kr. Za celoletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajtuje še '/, gold. Za po pošti pošiljano Slovenijo je celoletno plačilo 8 gold., polletno 4 gold., za ene kvatre 2 gold.	_______
Slovencam!
Samo sloge duh jedini Budi naša obča dika, Angeo mira medju sini Jedne majke i jezika!
Zapisnik zbora trojedne kraljevine Dalmatinske, Hervatske in Slavonske od leta 1848 veli v članku XI. 6.: „Da se se ostale ju-goslavenske pokrajine, kao sto je novoustro-jena serbska, zatim doljna Štajerska, Koroška, Istrija i Gorica v bližnji savez z ovimi kraljevinama metnu." Dalcj je odbor hervaš-ko-slavonskega deželnega zbora napravil na-čert postave zastran zadev med hervaško deželo in celim cesarstvam. Po 5. tega na-čerta trojedna kraljevina zamore po vzajemnim dogovoru tudi z drugimi bližnjimi slav-janskimi deželami austrijanskega cesarstva v ožeji politiško zvezo stopiti." —
To zvedeti in slišati, so Nemci in nemški časopisi strašen hrup in krič zagnali: „Glejte! so vpili in pisarili, tam v Zagrebu se snuje in kuje strahovitna vseslavjanska deržava; zaviti Slavjani hočejo ali Austrijo celo poslav-janiti, ali od nje se ob svojim pripravnim času odcepiti.
Kedar so v pretečnim letu Nemci svoje poslance v ptuji Frankobrod zbirali in poslali,, da se naj s ptujimi Nemci posvetujejo in trudijo za veliko, močno, in jedino nemško deržavo , za nemško armado, za nemško lad-jovje, za nemško slavo in veličino; alj so jim Slavjani tega branili? alj so njih želje in teženje černili in grajali? Mi Slavjani — Čehi in Slovenci — smo le branili svojo naravno pravico in svobodo; smo samo tirjali, da se slavjanski narod v tisto nemško zvezo — še naverh s ptujci — ne sili; smo samo na noge skočili za svojo narodnost in svojo lastno zemljo.
To smo storili in prav smo imeli: veliko stroškov, veliko zmešnjav, veliko prekucij bi blo manj, ko bi se bil glas vselej zvestih Slavjanov poslušal! Ino sam Bog ve, kaj še pride iz nesrečnega Frankobroda za našo slavno Austrijo!
Hervato-Slavjani hočejo tudi neko zvezo napraviti; alj Nemcov v to zvezo s nobeno besedico ne vabijo; tudi nas, — svoje srodne brate — v to zvezo „s ojstrim mečem" ne silijo, ampak nas le po bratovsko kličejo, po vzajemnim dogovoru v ožeji politiško zvezo stopiti. Da Nemci to željo in teženje grajajo in čemijo, ni temeljito, ni ljubeznivo, ni lepo za „grossherzige und biedere Nation!"
Kar je vam, nemški brati! ljubo, je mende tudi Slavjanam drago; po čemu vi z tako gorečnostjo hrepenite, tudi nam Slavjanam saj izreči ne branite; kedar ste vi smeli kričati in vikati po najožji zvezi s Nemci, ki so s Madjari našemu celokupnemu cesarstvu prostost in grob kopali in še koplejo, mora ja vender tudi Slavjanam pripušeno biti v misel vzeti bratovsko zvezo s Hrovati, ki si s svojim bla-gam ino mečem, s svojo roko in kervjo našo Austrijo spasiti in obderžati narveč prizadevajo.
Slovenci! ne poslušajmo tega klevetanja in ropotanja; saj smo že tega od veliko sto let navajeni! Pomislimo rajši, kaj hočemo mi storiti, kako odgovoriti na mili poziv jugoslav-
janskih bratov ako bo nam dano pr< postavnim potu na-nj odgovoriti. Vidimo po vsi Evropi, kako tudi drugi narodi neželeči nam nikako dobra, ako ravno so pod različnimi vladarji, vse sile napenjajo v tem, da se zjedinijo v veči in mogočniši politična telesa, ter se skoz to učversto in ukrepo. To teženje mora služiti tudi nam za primer. To tirja od nas ljubezen in skerb za našo narodnost.
Slovenci! kje je tisti naš zaveznik? Ponosni Dunaj, bistra Sava in dereča Drava nam kaže pot proti jugo-izhodu; po tih mogočnih rekah plavajo barke, ki nosijo naše železo, naš svinc, našo obertnost in naše izdelke v daljnoležeče dežele: na jugo-izhodu se razprostirajo z žitam, vinam, rudo, živino in drugim žlahtnim blagam obdarovane ravnine, gore in planine; tam se razlegajo proti milim nebu mični glasi in sladke pesmi našega jezika; tam teče v junaških žilah hrabrih bratov slavjanska kerv: narava, korist, jezik in kerv nam Slavjanam kažejo proti jugo-izhodu: tam prebivajo naši brati, naši narzvestejši zavezniki, sinovi velike matere" Slave! „Jedina nas želja, poje slavni, mladi pesnik Lovre Toman, jedina namemba; jedina nas mati po zemlji ako raztresene vodi, ki v časov dozoru združiti nas hoče, združila gotovo nas bode, prižgavši nad nami celimu svetu zvezde svobode;—--zakaj neprenehaje verti se časa
kolo krog zemlje razširne; narodi vstajajo, se zbirajo, krepijo v snidu zakonske sodružbe, se bratijo v raji splošne ljubezni, se objemajo v dosegi namena človeškiga roda." —
Slovenci! sloga jači, nesloga tlači; kam smo prišli na male kose razkomadani in ster-gani, kaže nam dogodivšina žalostne minulosti: slabi, neznani, poptujčeni smo ptujcu ro-bovali. Zato zdramimo se, spoznajmo namen slavjanskega —naroda čverstega trupla, javnega duha, milega serca; zahvalimo se Hervatam, da nas Slovence na Štajerskim, Koroškim, Krajnskim, Goriškim in Primorskim niso pozabili, da se poganjajo nam vrata odpreti, de stopimo v kolo jugoslavjanskih narodov!*) Tam, kjer sonce izzagor priplava, tam, na jugo-izhodu cveti Slavjanov sreča in svoboda, "tam cveti Austrije slava in budešnost! Zato :
„Samo sloge duh jedini
Budi naša obča dika," itd.
Celovec 28. Aprilja 1849. Svečan.
Kdo ima prav?
V 16. listu letašnjih Navic se bere, da so taki domorodci, ki si prizadevajo slovenski jezik v slovenske šole vpeljati, „ultraSlo-veni." V 34. Slovenije pa stoji, da se tisti, ki si še zdaj prizadevajo v slovenskih šolah nemški jezik obderžati, imenujejo mende „ultra nemškutarji". Kdo ima prav? Mislim, da tisti, ki spoštuje in spolnuje dolžnost in postave. —
§. 16. osnove temeljnih pravil očitnega obučovanja v Austriji veli: „Obučovanje v ljudskih učivnicah ima se izklučljivo v materinskim jeziku predavati." Alj slovenske dežele niso v Austriji? Alj pri Slovencih ni slovenski jezik materinski? Kdo spolnuje in spoš-
Opomnimo še enkrat, de je tu le od prostovoljnima pridruženja na postavnim potu govorjenje.	Vrep,
spoštuje in spolnuje dolžnost in postave „ultra Sloveni" ali „ultra nemškutarji?" —
Visoko ministerstvo navka je z ukazam od 2. Sept. p. 1. št. 5692 sledeče zapovedalo: V ljudskih — pa hočem povedati nemško, da jolj dopade, se ložej razumi, in globej k sercu vzeme — In den Volksschulen, zu denen lier die untersten Schulen mit Einschluss der drei Klassen der Hauptschulen gereclinet sind, soli kiinftig hin der Unterricht in ihrer Mut-tersprache ertheilt werden."
Kdo spolnuje in spoštuje dolžnost in postave „ultra Sloveni" ali „ultra nemškutarji"?
V	ravno tistim ukazu dalej stoji: „Sie (die Lehrer) haben dabei das gedankenlose Aus-wendiglernen strenge zu vermeiden, und ihre Lehren fiir Herz und Verstand so viel als mog-lich fruchtbar zu maclien." Navk se dro v nerazumljivim jeziku da gladko pripovedovati, serca se pa nigdar ne prime, ostane nerodoviten. Kdo spolnuje in spoštuje dolžnost in postave „ultra Sloveni" ali „ultra nemškutarji?"
Morebiti, da nekteremu postave poprejš-nega ministerstva nič kaj ne dopade jo? Morebiti , da so že ob veljavnost prišle, ako ravno od njih odklica ni blo nič slišati. Bode! Pre-gladajmo postave sedajnega ministerstva, ki se marsikteremu mende bolj prileze? —
§. 4. politiških pravic, vsim prebivavcam po vstavi 4. Marca t. 1. danih, govori takole: „Fur allgemeine Volksbildung soli durch offent-liche Anstalten, und zwar in den Landesthei-len, in denen eine gemisehte Bevolkerung wohnt, der Art gesorgt vverden, das auch die Volksstitmme , vvelehe die Minderlieit aus-machen, die erforderlichen Mittel zur Pflege ihrer Sprache und zur Ausbildung in dersel-ben erhalten."
V	slovenskih deželah se ima toraj z očitnimi napravami za omiko slovenskega naroda skerbeti, in po tem še le skerbeti, da dobijo tudi narodi, po množini majnši, potrebne pripomočke za olikanje njihnega jezika in za omikanje v njem. Kdo spoštuje in spolnuje dolžnost in postave „ultra Sloveni" ali „ultra nemškutarji?" —
Ravno te §. pravi: „DerReligions-Unter-richt in den Volksschulen wird von der betref-fenden Kirche oder Religionsgesellscliaft be-sorgt." Z keršanskim navkam deželska gospoda nima taj nič opraviti, ako bi litela slovenskemu navku se soperstaviti, ampak samo le katoljška cerkva. Sv. aposteljni so na bin-košti v Jeruzalemu govorili vsakemu narodu v njegovim jeziku, sv Pavi je postal vsim vseGerkam Gerk, Judam jud; sv. cerkva za-pove sveto pismo prestavljati v razne jezike itd. ... Ni taj verjeti, da bi blo po duhu in volji katoljške cerkve, mladino v veroznanstvu podučovati v ptujim, nerazumljivim jeziku.
Kdo spoštuje in (lopolnuje dolžnost in postave „ultra Sloveni" ali „ultra nemškutarji?" —
§. 5. deržavne ustave za avstrijansko cesarstvo ima lete glas:" Alle Volksstamme sind gleichberechtiget, und jeder Volksstamm bat ein unverletzliches Recht auf Wahrung und Pflege seiner Nationalitat und Sprache." Po izreku gosp. ministra Stadiona v deržavnim zboru grejo Slovencam v slovenski deželi ravno tiste pravice, ktere imajo Nemci v nemški deželi; to je vsim narodam po ustavi zagotovljena enakopravnost vsih narodov. Kdo
tuje dolžnost in postave — „ultra Sloveni" al „ultra nemškutarji"? —
Potemtakim naj sodi in pove cel svet, kdo ima prav. Navk v domačem jeziku obljubi in gotovo tudi donese obilniši sad; kdo je boljši kateliet? — Navk v domačem jeziku je zapovedan po deržavnih postavah in po volji in duhu katoljške cerkve; kje je nevednost in hudobna volja? —
„Ultra Sloveni", v smislu zgoraj izrečenim, vi zaslužite hvale, vam se ni bati graje, dokler spoštujete in spolnujete dolžnost in postave ! „Ultra nemškutarji", v smislu zgoraj izrečenim, vi ne zaslužite hvale, vam se je bati graje, dokler ne spoštujete in spolnujete dolžnost in postave.
Celovec 1. Maja 1849.
And. Einšpieler.
Austriansko Cesarstvo.
Slovenska dežela.
#	Dunajske novine tolažijo občinstvo, de se je minister grof Stadion še zlo okrepčal, de torej od ministerstva ne odstopi, ampak de bo v kratkim svojo službo zopet deržavi posvetil. —
*	Žalostna novica. Zadnji dan pre-tekliga mesca smo po dveh oficirjih 5. bataljona domačiga regimenta iz Ogerskiga v Ljubljano te žalostne glase dobili:
26. Aprila ob dveli popolnoči nas je pri Komornu iznenadi 6000 Madžarov napadlo in zasačilo. Branili smo se kot oroslani. Ali kaj je hotlo nas 700 proti toliki trumi. Zgu-ba je velika. Do zdaj se nas je samo 120 snidilo. Vse drugo je ali mertvo, ali pa vjeto Izmed ofiicirjevjc major Muncingar mertev Svinčenka ga je zadela, ko je ravno zamahnil, sovražnimu oficirju glavo razklali; 3 druge oficirje pogrešamo. Denarnico in bandero smo vender oteli.
x-y. YTidimo v Ljubljani dan na dan, ko nesejo iz tukajšne vojaške bolnišnice vojaški in vojskini tovarši po eniga, po dva in več merličev proti s. Krištofu; ali duhovniga gospoda vselej pogrešamo. Vprašanje je, ali naši junaki, ki toliko kervi za cesarstvo prelivajo in toliko težav, kterih si le misliti ne moremo, prestanejo, saj živim v tolažbo taciga spremljanja ne zaslužijo. —
Slavjanski rodoljub, mesečni časopis na svitlobo dan od Slavjanskiga družtva v Terstu, (List 2,) oznani: Provizorna postava razglašena z cesarskim ukazam od 17. Marca 1849, ni namenov našiga družtva nič preme-nila. V zboru 25. Marca so družbeniki enoglasno sklenili, družtvo politiške namembe ostati in ravno s tem skazati, de je vsigdar mislilo le v mejah postave deržati se. Kot politiško družtvo bo svoje očitne zbore vsake tri mesce deržalo. Razun politiškiga namena je pa slavjansko družtvo tudi čitavnica in kazino, in bo svoje razveselivne od politiških predmetov in govorov čisto razločene zbore deržalo. V pervi zadevi smo po 3. in 4. odstavku cesarskiga ukaza naše postave ali štatute gosposki predložili, in imamo po 8. odstavku štirnajst dni čakati, ako bi gosposka kakšine pomislite naj-dila. To je overik, de štatute ne zamoremo pričijočimu listu perložiti, kar se bo pa v sledečima listu gotovo zgodilo. —
Nova kronska deželica. Beremo v teržaških novinah „Osservatore" de Istrijani mislijo odbornike (Deputacjo) njih Cesarski Svitlosti poslati s prošnjo, de bi ne bila Istrija kranjski deželi in goriški grofiji kot kronska dežela pridružena, temuč tudi ali samostalna kronska dežela priznana ali pa vonder s Ter-stam zedinjena. Zadna bo mende veljala, in Istrija kakor doslej s teržaškim deželskim po-glavarstvam zedinjena ostala. Če bo pa le sam Terst s svojem okrožjam samostalna kronska dežela, ker v besedah svitliga Ceserja o ti reči teržaškim poslancam danih od Istrije
nič govorjeniga bilo ni, bomo pa zna biti, veselje dočakali, de bo tudi Istrija samostalna kronska deželica, cesarskiga namestnika (Staat halterja) v sredi dežele (morde v Giminu al v San Vincenti) iinevši. Kaj bodo pa tisti Slovenci, kateri niso nigdar Istrijani — temuč le po sili k isterski kresijski okrajni poteg neni bili — Slovenci Novograjskiga kantona — Dolinske, Kastavske in Bakovaške verh-županije, storili? ali se bojo radi Istrijanam pridružili ali pa kranjski deželi, kateri od ne-kadaj slišijo ? ali pa bojo morebiti tudi prosili samostalna kronska deželica biti?
(Slav. Rodoljub.)
* Zvemo iz Gorice, de so se tudi iz ta-mošniga grada kaznenci odpravili, in de se grad v terdnjavo prenareja. —
Iz prijatelskiga dopisa. Ko bi pač marsikteri Slovencov namesti se za manj potrebne reči poganjati , raji se s takimi pečali, ki so nam za zdaj bolj potrebne. Zdaj je veči prašanje: „kaj pisati," kakor pa: „kako pisati." Viditi je, de tudi nasprotniki Sloven šine lahko slovensko pišejo, ako le hočejo, če jih je le Slovenska mati rodila. To pa velja skozi in skozi, de semtertje se na vsaki strani s presiljavo pregreši, per prijatlih in per nasprotnikih slovenšine; „Iliacos intra mu-ros peccatur et extra."
Ultra-SIovenec prehud si, ponaša se Kontra Slovenec;
Kontra-Slovenec pa sam kak je prev-zetin in hud.
Kakor je bil pred močan glas: „Celo Slovenijo vkupej v eno deželo!" tako hitro jo zdaj išejo še bolje razdrobiti; vsaki kos Slo venije bode lastna kronska dežela, z- Nemšino ali ltalijanšino navdana. Čudo, de že ni Slovenskim Štajercam v misel prišlo, še za ne kdajno Celjsko knežijo tirjati, de bi bila lastna kronska dežela. Morebiti pa če bolj hiti se Slovenijo zdrobiti, popred bo v eno vkupej prišla.
Iz Gorice. 19. maliga Travna smo bili bogoslovci četertiga leta povabljeni na šolsko skušnjo gluhomuteov od njih vodja vis. čast gospoda Budava, kateri tudi nam to umetnost razlaga. Globoko nas jc ganilo, ko smo vi-dili in se prepričali, kako urno so vbogi učenci ino učenke odgovarjali, eni z rokami, drugi z rokami in še dosta dobro z ustmi, vsaki pa v maternim jeziku. Nar bolj smo se radovali viditi slovence tako ročno pisati po novim pravopisu, de nar noveji skovane slovenske besede so znali ino zastopili. Prav lep izgled za lene, nemarljive učence, katerim je Bog glas ino sluh dal, tudi za terdoglavce, kateri se slovenskiga jezika ino slovnice ko gerde pošasti bojijo! Marljivost in stanovitnost veliko zamorete. Semkaj naj pridejo nepoter-pežni učeniki se poterpežljivosti vaditi! Bolj veliki iz 3. klasa so po slov. slovnici dobro izverstno na tablo pisali, vse pravila, še ne-ktere posebnosti so dobro zapopadli ino razlagali, bolj ko taisti, ki od kraja do konca vse zžlobudrajo, na zadnje pa še niti v iglo vtakniti ne umejo. Če pomislim kako pusti, divji nekteri v to napravo pridejo in kako iz-učeni v umetnostih za življenje potrebnih napravo zapuste, moram reči, de vstvarnik take ljudomile naprave rajni vis. čast. gospod ko-rar Stanič, kakor zdajni hvale vredni možje čast. gosp. Budav naprave vodja, potem častita gg. Kožar ino Šober in gosp. Toman njih učeniki za človeštvo nevsahljive vence si nabirajo. Slava takim možjem ino napravam! Srečna dežela, srečni starši, srečni gluho-inutci, kjer se enake naprave znajdejo. V prostih urah sc gluhomutci po različnosti spola ino lastnosti telesa ino duha razne rokodelstva učijo.	Ivan Obalo.
v*, Gorica. Pozor slovenci na Primorskim ! Slovenija v 34. listu oznani, de stranka tukajšnih laškutarjev nabera podpise za pro-sitbeno pismo: da bi se se goriška pokne-
žena grofnija ko neodvisna samostalna kronska dežela od na naše vlade izrekla, — ker se pa podpisi niso množili po želji straneov, so sklenili tri pooblastence v Beč odpraviti, da bi s živo besedo ednostransko pisano prošnjo podpirali. Ednostranska je ta prošnja, ker naše okrožje dva različna naroda ohra-nuje, ino v podpisih ne najdeš imena slovenca, ne učeniga ne prostega kmeta. In vonder so se pisarji prošnje priderznili, jo v imenu ve-solniga ljudstva goriške knežije izgovoriti! — Kako bi tudi Slovenec s podpisam zagotoviti mogel, da krašovec , bric, belčan, tminc ino vipavec lastovitne in zmešane narečja govore, ker je resnično, da med narečjem imenovanih prebivavcov goriške kresije ni veči razločka od govorjenja banaškiga naselnika v teržičkim (Monfalkone) kantonu ino karminskiga fur-lana. Alj mora slovenski narod na Goriškim zatiran biti zato, ker mora slovenski kmeto-vavec severnih, goratih in rodovitih okrajev bolj truditi se, de vsakdanji živež zadobi? — Ako tudi goriški slovenec cesarskih davkov v denarju ne odpravlja več od goričana laškiga rodu, pa več pripomore slovenec k obrambi deržave, ker veči število svojih junakov k vojski oddaja.
Na noge tedaj vlastenei slovenskiga naroda na primorskim! napravite prošnjo na Nj. Veličanstvo in spišite svoje želje, s slovenci pod sedajšnjim vladarstvam v Ljubljani zjedi-neni biti, ker resnično vam koristnejši bo s sosedam, kateri vaš jezik govori, se združiti, ko na besede in obljube laškutarskiga goričana se zanašati, kateri hljinljivo v zobe vaš narod in jezik hvali, pa komej mu pleče ober-nete, vas „sklaf alj kranco" zaničuje, in slovanski narod , njega izobraženje in pismenstvo vtaji, zasramuje. Zjedinite se vsi in odpo-šlite prošnjo od prebivavcov vsih slovenskih srenj našiga okrožja podpisano, da bi naša goriška knežija z Ljubljano v eno deželo krone vtelesnjena bila, zakaj naš narod le zjedinjen napredovati zamore, ino ne poslu-šlajte birokratskih migorepcov in puhlih modrijanov , kateri vas bodo zastran tega svarili, ne zamudite neprecenljiviga časa, ako poboljšanje svojiga stanu zadobiti upate. Pomislite , de se čversta, slovenska kri po vaših žilah taka; poglejte na krepke brate, z kterim vas kri in jezik vežeta, in ne dajte se od pesti Furlancov, kterih omikanost vaše nikakor ne priseže, in kterih gospodarstvo vam nobene sreče prinesti ne more, za nos voditi. Zatorej: Pazite primorski slovenci!
Od Soče 29. maliga Travna 1849. Kakor Vam je znano, so bili nekteri tukajšnih prebivavcov prošnjo na ministerstvo napravili, „da bi se grofniji Goriški samostalnost dovolila. Za to prošnjo so podpise v celimu okrožju nabirali, pa jih vunder zlo malo udobili, in sicer so skorej sami Lahi prošnjo podpisali.
Ker so tedaj dvomili na to vižo svoj cil in konec doseči, so jo drugači obernili. Goriško srenjsko svetovavstvo (Municipalralrath) je sklenilo deputacijo obstoječo iz treh njenih udov v Beč k ministram poslati, da bi za av-tonomio naše grofnije prosila.
Ako ta deputacia v imenu samiga Goriškiga mesta pred ministerstvo stopi, ni kaj reči, če bi pa v imenu cele dežele samostalnost prosila, bi mogli mi Slovenci Goriške grofnije protestirati.
Od uzrokov, z katerimi se prošnja podpira, nočem govoriti, zakaj oni so od perviga do zadnjiga prazni; zamolčati pa ne morem, de poglavitni če ravno ne izrečeni uzrok tega počenjanja je razločna narodnost ino perza-devanje Lahov, ki so komaj tretji del deže-lanov, torej v manjšini, čes večino Slovencov gospodariti. In sicer bi tako bilo, če bi jim ratala, ker po volitnim načinu za deželne zbore , kakor se sliši, bojo dva dela namestnikov mestjani in nar veči posestniki pošiljali, kteri so v naši deželi skorej sami Lahi, Ako bi pa 60,000 Lahov na deželnim zbori ve-
čino imeli, bi se Slovencam, kterih je 131,000 velika krivica godila, ino Slovenšina bi se v temu okrožju grozno malo dvignit vtegnila.
Okrepčanje ino povzdiga Slavjanstva je pa v Goriški grofniji ino v Istrii zastran vik-šib politiških uzrokov in namenov deržavi potreba, ino mi se nadjamo, de bistroumnost in previdnost g. ministra notrajnih oprav, ki tukajšne okolšine dobro pozna, je tisto potrebo že davno spoznala in zavoljo tega zjedinjenje Slovencov na Krajnskim, Goriškim in Istri-janskim v eno kronsko deželo sklenila; tudi smo prepričani, de gor imenovana prošnja ne bode g. ministra v svojimu namenu motila. *)
Kar pa materialne interesse goriške grof-nije tiče, moramo prebivavce Goriškiga okrožja zagotoviti, de po našim razumljenju njih materialni blagor ne bo na nobeno vižo terpel, ako bi se mi z Kranjsko deželo zjedinili, temoč obe deželi bi v več obzirih bogatejši, močnejši in važniši postale, zakaj — v zjc-dinjenji je moč.	—i —
Kaj bi novega pisal, ko je pri nas vse le pri starim. Nekteri učitelji so se že bli slovenšine prav lepo poprijeli, .ako so ravno od svojih predpostavljenih marsiktero grenko mogli zaslišati; alj v ti borni dobi že tudi tim moč in veselje odpada, in skoraj se bo vse na staro kopito obernilo. — Tako je bil učitelj na Višpoli (Maria Bain) začel svoje učence prav lepo v maternim jeziku podučevati; otroci in starejši so imeli veselje in hvalo; alj gosp. fajmošter, jeden nar hujših Nemškutarjev, ki je učitelja zavolj slovenščine že dolgo po strani gledal, je napel na vso moč svoj nemški rog, in otroci, ki nemške besedice ne razumijo, so pri procesiji na dan sv. Marka rožnikranc po nemški žebrali! To je mogla biti Bogu dopadljiva molitva? to se navadijo otroci v šoli prav raztreseno moliti! Prihodnjo leto bojo mende že po laško molili! —
V Grabštajnu (Grafenstein) je učitelj verli prijatelj slovenskega jezika, in otroci s veseljem v šolo hodijo, in se prav veliko navu-čijo. Uni dan je bla skušnja; gosp. dehant počno nemško diktando diktirali; ali učitelj pristrašen rahlo pove: da so se otroci tukaj le slovenski pisati učili.
Gosp. dehant slovenski narekujejo, in otroci so mende prav lepo in umno pisali. Tako je prav gosp. učitelj, ie naprej po tim postavnim potu! — Tudi na Terholci slovenščina lepo cvetje poganja, in obiln sad obeta. Gosp. kaplan in novi učitelj sta živa prijatelja slovenščine; slava njima! Alj kakor povsod ; tako tudi tu sovražnik hoče ljulko sjati namesti pšenice. Nemški uradniki v Pore-cah (!) so lete dni gosp. fajmoštra, ki dosihmal ni bil nasprotnik slovenskega jezika, tako nažgali in nabili, da je drugi dan učitelju prav ojstro zapovedal, v šoli le vse po nemškim kopitu obravnati. Alj gosp. kaplan in učitelj dobro vesta, da cesarska beseda in postava več veljate, kakor vse kričanje in modrovanje Nemcov in Nemškutarjev. —
Čujte, kaj se je v Karnburgu zgodilo! V Karnburski fari je gotovo dobra tretjina pre-bivavcov terdo slovenska tako, da nekteri nemške besedice ne zastopijo. Slovenski moži grejo prosit, da naj bi gosp. fajmošter v ne deljah in praznikih saj sv. evangelji tudi po slo venski brali. Trikrat so to bli fajmošter sto rili; kar jim Nemci tega še dalej storiti ojstro prepovedo, rekoč: Nemške fare ne damo posloveniti! Fajmošter je pa vbogal kukavica, in Slovenci so brez božje besede, alj pa se morajo po daljnih potih pobijati, in ptujih cerkvah porinjati. Na slovenskih farah sc ne godi tako ncvsiniljeno s Nemci; kjer je nekaj
Se ve, de tudi Laški narodnosti se nič bati ni, pa bi v ti zvezi od Slavjanstva zatirana bila. Za to bodi Laham porok izobraženost celiga italijanskima naroda in pravičnost, krotkost Slavjanov , kterih ime se edino sveti v Evropi neoma-dežvano s prekletstvam potlačenih sosedov.
Vred.
Nemcov, sc bero tudi nemški evangelji; — ja večkrat v letu se tudi jim po nemško pridiga, postavim v Borovljah, tudi v Štabnu pri Bek-štajnu (Finkenstein) je nekaj nemških poslov pri nemškemu fužinarju (Mullneru) in glejte! že tirjajo, da se jim večkrat nemška pridga napravi!! Bomo videli, alj bo novi fajmošter tudi tak. Tako se razširuje nemščina vsako leto nekaj proti jugu, in Slovenci hojo skoraj odtiščeni! Le učivnice, v slovenskih krajih po postavi v maternim slovenskim duhu in jeziku osnovane, nas zamorejo obvarovat poptujčo-vanja in robovanja. Gosp. učitelji! razumite, in si k sercu vzemite svoj važni namen: vi nosite v svojih rokah srečno ali pa žalostno prihodnost matere Slave!
Celovec 27. Aprilja 1849.
And. Einšpiler.
Hervaska in slavonska dežela.
Zagreb 1. Velikiga Travna. Ban Jelačič je namestniku svojimu generalu Daldenu iz Duna Pcntele od 27. pret. m. pisal, de je on pot proti Slavonii nastopil, kjer bo armado na jugu napravil. Nj. Veličanstvo cesar je banu čez to armado vikši vodstvo z nepo-ojno oblastjo izročil.	(Agr. Ztg.)
Slavenski Jug misli od tega prigodka naslednje: Banova vojska bo predstavljala (re-prezcntirala) moč Jugoslavjanov. Po sili in moči te armade se bo merila sila in moč ju-goslavjanskiga naroda. — Z prihodam svojim v dolnje kraje neha biti ban samo cesarski vojskovodja. Zveza med jugam in severjam Austrije je razderta. Uni, ki so gori, ne morejo za jug skerbeti, ti pa, ki so zdolej, nemajo časa na sever misliti. Ban je zdaj simbol edinstva jugoslavjanskili narodov; on jc zraven cesarskiga vojskovodja ban herva-ški in slavonski, poglavar dalmatinski, me-stovojvoda serbski.
Osoda je nam v tem prigodku sama po sili pokazala, de moramo eno biti, ako hočemo, de bomo kaj(!)
Serbska Vojvodina.
Napredak piše: Ni ga naroda na svetu,
ki je tako nesrečen, kakor smo mi.--Trije
primerleji zamorejo biti: Ali bo Austrija premagala Madjare, ali premagajo Madjari Au-strijance, ali se oni med sabo pomirijo. Naj sc zgodi od teh treh primerlejev kteri koli hoče, za nas ni koristi. Ako Austrija premaga, nas ne bo pustila v našim Vojvodstvu in neče nam dati granice. To sklenemo odtod , ker je ni dala dozdaj , in ker Lloyd govori od vojvodstva kakor od sanj. Če premagajo Madjari, nas bodo imeli za hlapce, za sovražnike svoje in svobode sploh. Nas bodo očernili pred svetam, de ne bomo nikomur v oči pogledati smeli, Ako bode pomirenje, bomo mi krivci, mi puntarji; mi bomo razdeljeni med Austrijance in Madjare. —
Ceska dežela.
Ccski časopisi povedo, de so na češke deželne urade okrožne pisma poslane, v kterih se vse gosposke opominjajo, ojstro gledati na ravnanje slavjanskih družtev in posameznih, ker de mende misli Slavjanska Lipa napraviti eine allgcmeine Schilderhebung! Toliko de je gotovo, samo de jim še fakta manjkajo.
V celim Češkim kraljestvu je vpisano skupej 113,088 narodnih stražnikov; 58,583 med njimi ima orožje. V Pragi jih je 4718 gardistov, ki imajo tudi vsi orožje. Bataljonov je vseh G6; 8 jih pride na Prago.
Velki odborPražkiga mesta je v seji 25. t. m. sklenil, cesarja in kralja prositi, de bi kmalo češki deželni zbor poklical. V skrivni seji tega odbora jc bil Dr. Pinkas predložil, de bi se slavni premagavec Badecki odPraž-kiga mesta nekako počastil; ali ta predlog ni podpore našel.
Nasa vlada je slavniga fdologa Čelakov-skiga iz Breslavie na Pražko vseučiliše poklicala, kjer bo profesor vseslavjanskiga pis-menstva. - -
Galieia in Vladimiria.
Iz Krakovsskiga se zve, de je tam že 8000 Busov prišlo, kot prednja straža ruske armade, ki se kmalo za njimi pričakuje. —
Ogerska dežela.
Kakor \VienerZtg. (inSlav. J.) pove, je Jelačič ban srečno v Osek v Slavonio prišel.
Taiste uradne novine razglasijo, de ker so se na Ogerskih planjavah iz celiga sveta zbrali tisti nepokojneži, ki hoče jo vse postave, ves red in mir podreti, velja enako vsem vladarstvam v Evropi, de se premagajo; zatorej je austrijanska vlada prosila ruskiga cesarja za pomoč, in cesar je berž v naržlahtniši voljnosti obljubil kolikor je moč veliko vojakov poslati. Bavno se pogodbe med obema vladama sklepajo. Po zadnjih novicah so že Busi na au-strijanske tla stopili.
General Velden ima glavni stan v Babu (Gjuru), kjer se vterditi hoče; tudi nekaj otoka Šiitt je v oblasti cesarskih; sicer se pa še nič posebniga zgodilo ni.
Knez Vindišgrec je šel na Češko, kjer bo na deželi živel.
General Benedek je z 4000 vojaki iz Galicije na Ogersko prišel. —
Prešpork 29. pret. m. Cesarski vojaki popravljajo terdnjave (šance), ktere so bili popred puntarji naredili. Več dni že ni no-beniga popotnika iz Pešte.
V Nitranski županii dober duh vlada. Le-opoldova terdnjava je z živežain in pripravami previdjena. General Simunič se pričakuje de pride jutri sem s svojimi 10,000. Cela okrajna je s cesarskimi vojaki napolnjena. 15,000 Madjarov je prederlo v Turoško županrjo, de bi meje proti Silezii in Galicii zaperli. Slovaki se silno nagovarjajo od Madjarov, pa se le cesarja derže. (Gratz. ztg.)
Ptuje dežele.
Nemška. Po celi Nemčii vre zdaj zavoljo nemške od Frankobrodčanov zdelane ustave. Nekteri vladarčiki so se ji celo in nepogojno podvergli; drugi veči (kralji) se ji stavijo; v Virtembergu se je bil kralj svojim ministrant in deželnimu zboru vperl, rekoč, de se Hohenzollernski rodovini ne podverže, ter jo je bil na terdnjavo Ludvigsburg potegnil. Pozneje je pa vendar privolil, in tako se pre-kucii ognil. — Pruski kralj sam oznani, de cesarske krone ne prevzame na podlagi Fran-kobrodske ustave, nasproti jc pa Frankobrod-ski zbor sklenil, de je neogibljivi pogoj pre-vzetja nemške krone, de se tudi ustava ne-premenjena sprejme. Pruskiga kralja je tudi pruski zbor nagovarjal, de bi to čast vzel, in ker ima druga pruska zbornica sploh preveč radikalnih udov v sebi, jo je kralj že vdrugič razpustil. Za tega voljo so se bili 27. Aprila ljudje v Berlinu, če prav je še v obsedi, skupej zbrali brez orožja, in ker niso narazen sli, so vojaki berž streljati jeli in 6 vbili. — Bavarski kralj se je tudi stanovitno odpovedal Frankobrodskimu zboru in sklepam njegovim; ravno tako se mora od Hanoverskiga kralja pričakovati. Narberžeje dobe Nemci oktrojirano ustavo.
Hanoverski in Saksonski kralj sta tudi svoje zbore razpustila.
' Laška. Od miru med našim ccsarstvam in Sardinijo se še nič gotoviga ne ve. Toliko je gotovo, de je sardinska vlada svojiga pooblastenca naglo' iz Milana poklicala, kar je na to kazalo, de bi hotli zopet vojsko skušati. Po zadnjih novicah, ktere „Lloyd" iz Turina od 24.' Aprilja prinese, so piemon-teski ministri zopet se zedinili in se več ne ustavljajo, de bi Austrijani v Alesandrijsko terdnjavo prišli; tudi oznani tisti „Lloyd", de je imelo 3000 naših vojakov 24. dan v imenovano terdnjavo stopiti. —
Benetke so oblezene od naših, kteri se vterdujejo in zmiraj dalje naprej segajo. —
Iz Sicilie se sliši, de je sicilianski zbor sklenil, se Neapolilanski vladi podvreči.
— 1 44 _
]| e p o 1 i t i § k i «1 e 1.
Slovensko slovstvo.
Popisano 1846.
(Dalje.)
Kjerbodi je za to že kak blagomisleči mož spet pojedine dela sv. pisma poslovenil, kakor postavim: petere bukvi Mojzesove Matevž Ravnikar, velik ljubitelj našega milega jezika, rojen 1. 1776, na Vačah v Krajnski, učil se je na učilišču ljublanskim in bil najet za domačega učitelja pri tedajnimu deželske-mu poglavarju g. knezu Jurju J. Hohenvartu. Po doveršenim drugim bogoslovskiin letu je nauk tretjega in četertega leta s višini per-voljenjem v jednim letu dokončal, leta 4802 novo mašo pel in per ti priči so ga postavili za učitelja dogmatike v Ljublani. Od leta 1805 je bil tudi verozakona učitel v 7. in 8. šoli, za tim vodja Ljublanskega seminištva, pod Francozam 1. 1809 kancelar vsih šol, potle vodja 7. in 8. šole. Leta 1827 so jih povišali za svetovavca pri c. kr. primorskim de-želskiin poglavarstvu v Terstu. Zvunaj peterih Mojzesovih bukev, ktere pa še do zdaj natisnjene niso, so poslovenili iz nemškega: Zgodbe sv. pisma za mlade ljudi. Ivako so ljubili čisto slovenščino, in kako si prizadevali pravilno pisati, se v letih bukvah vidi, oni sami v predgovoru pišejo: „Ne le mi Krajnci, šestdeset miljonov ljudi govori slavenski jezik in vsim pridejo nase bukve v roke in gerdo je, jelite, če nam očitajo, de smo Krajnci vso besedo skazili?" „Njeni se je tudi zahvaliti, da je v Ljublani javni učitel slovenskega jezika; oni so naj pervi se obernili za tega del na visokoučenega in plemenitega g. barona Žiga Cojza in g. J. Kopitarja, ktera sta izposlova-la," da so presvetli cesar Franc leta 1817 to stolico vstanoviti blagovolili. Leta 1830 so Ravnikar prišli za vladika (škofa) v Terst ino tam 70 let star vmerli leta 1845. — Za vo-gerske Slovence v železni, saladski in šimegši varmedji je poslovenil novi zakon Štefan Kužni c, in ga pervič izdal (v nekim posebnim vogerskemu podobnim pravopisu) v Hali (Halle) 1. 1771, kteri se je potle večkrat pre-tiskal v Bratislavu (Presburg). #) Jedan izmed naj učenejših možov v slavjanskih narečjih in v drugih jezikih je bil J. Kopitar; rodil se je v Repnjah v gornji Krajnski 23. Augusta 1. 1780. Latinske šole je sc učil v Ljublani, pravdarsko pa na vseučeUšču Dunajskim, in je stopil, se ne celih 30 let star, v službo v cesarski knjižnici. Visoko učen in marljiv je začel močno' sloveti, tako da so ga 1. 1814 samega v Pariz poslali, da je književne dragocenosti, ktere so Francozi 1.1809 iz cesarske knjižnice odnesli, spet sprijel in lepo nazaj pripravil. Vse je srečno opravil. Od sdaj je naglo rasla njegova slava v službi in v učenosti od dnu do dnu. Postavili so ga za pervega in naj višjega vodja ces. knjižnice, in potle ga povišali za cesarskega svetovavca in tako je to šlo dalje od časti do časti. Še popred ko je v to službo stopil, je že na svet izdal svojo izverstno slovnico: Gramatik der slavvischen Sprache in Krajn, v Ljublani 1808, in pozneji svoje bukvi: Gla-golita Klocianus in več drugih. Veliko veselje je imel tudi z dogodovščino slavjansko in je kedar bodi v raznih časopisih kaj od tega "napisal. Na svoje stare dni se je nekako s učenim svetam spipal in so se javno prikarjali, da je bilo kaj. Po hudi bolezni je vmerl v Dunaju 11. Augusta 1844. Njegova bogata in dragocena slavjanska knjižnica je prišla po milostlivi naredbi presvetlega cesarja našega v Ljublansko javno knjižnico. — Jezuit Vin-cenc F. von W e is en tli ur n je tudi izdal 1. 1811 v Terstu slovnico po Kopitarjovi osnovano. Valentin Vodnik, veseli' slovenski pesnik in učen novinar sam svoje živlenje v kalendru (pratiki) za 1.1795 takole popisuje: „Rojen sim 3. svečana 1758 v gorni Šiški na Jami pri Žibertu. Dedec Juri Vodnik je bil rojen v Šent-Jakobi unkraj Save ino se je sem perženil. Je rad delal in vino pil. Večkrat mi je sam pravil, kako sta on in njegov oče Miha hodila na Hrovaško, kupčovala s preši-cami vinam inu platnam, zraven dober kup v oštarijah živela. Dva brata in ena sestra moj-
f;a dedca so mene dostikrat pestovali inu potle ivalili, kader sim pridno v solo hodil. Devet
*) Obširneji najdeš to v bukvah: Geschichte der slavisehen Sprache und Literatur von P. J. Šafarik. Ofen 1836, iz kodar je to vzeto, tudi poglej: Vorrede und Nachschrift v Kopitarjovi slovnici.
let star popustim jegre, luže inu dersanje na jamenskih mlakah. Grem volan v šolo, ker so mi obljubili, de smem nehati, kader ocem, ako mi uk ne pojde od rok. — Za pervo šolo me je učil stric Marcel Vodnik, Franciškanar v Novim mestu 1768 inu 1769. 1770 do 1775 poslušam pri Jezuitarjih v Ljublani šest latinskih šol. Tega leta me ženejo muhe v klošter k Franciškanarjam, slišim visoke šole, berem novo mašo, se z obljubami zavežem, al 1784 me Ljublanski škof Herberstein vun pošle duše past. Krajnsko me je mati učila, nemško inu latinsko šole; lastno'veselje pa laško, francosko inu sploh slovensko. Kamenje poznati sim se vadil 1795. Z očetam. Marka Polil in, Diskalceatam, se izznanini 1773 pišem nekaj krajnskiga ino zakrožim nekitere pesme, . . . Vselej sim želel krajnski jezik čeden narediti. Baron Žiga Cojs inu Anton Linhart mi v leti 4794 naročila, kalender pisati; to je moje pervo delo, kaliro tukaj vsim pred oči postavim, de se bodo smejali inu z menoj poter-plenje imeli. Če bom živel, hočem še katiro noro med ludi dati; naši nastopniki bodo saj imeli kaj nad nami popravljati in brusiti." Nja beseda ni učeno zavita, temuč teče gladko tako v pesnih kakor v razrešenim slogu; zato so njegove pesme ljudem posebno dopadle, še bolj pa kalender, „Velika pratika", kterega je izdal v letih 4795, 4796 in 4797. Za duhovnika pri sv. Jakobu v Ljubi, postavlen je načel pervi krajnske novine izdajati pod imenam „Ljublanske novice" in to od 1. 1797 do I. 1800; po tem lienjal, ker so bili ljudi za nje preveč nemarni, marljivi Vodnik pa preveč obdjan s mnogoverstnimi opravili. Ril je v Ljublani za učitela latinskih šol 21 let Može, kteri so sv. pismo v slovenščino pre-stavlali je s besedo in s djanjam podpiral, po ukazu duhovskega zbora (Consistoria) vLju-blane ga pregledoval in popravlal. Prijatcli njegovi in ljubiteli slovenščine so ga tako dolgo tirjali, daje 1.1806 izdal v Ljublani svoje pesme za pokušno", 1.1809 „pesni za bram-bovce", 1.1811 svojo „gramatiko al pismenost za perve šole". Njegovo naj veči in naj koristnejši delo, ktero jedogotovil, je dogodov-šina imenovana: Geschichte des Herzogthums Krain, des Gebiethes von Triest und der Graf-schaft Gorz I. 1800, ktero je spisal, ko je bil učitel zemljopisa in dogodovšine sicer le v nemškim jeziku pa s slavjanskim sercam. Zadnič so ga postavili za vodja latinskih šol, zraven tudi za učitelja v rokodelstvih in umetnostih in poslednič za učitela laškega jezika in slovstva. S velikim trudam je tudi slovenske besede zbiral, kjerkoli je bodel in jih blizo 30000 zbral, in 'je mislil 1. 1813' izdati: Nemško-slovensko-latinski slovar, že ga je oznanil, pervi list že natisnjen prijatlam slovenščine v roke podal, v tem se vname spet vojska s Francozam, delo se je ustavilo in je tako ostalo. Leta 1819 8. Januara ga je zadel mertvud na žalost svojih rodjakov in v obče Slavencov kteri sedaj če dalje bolj spo-znavljajo njegove zasluge.
(Dalje sledi.)
Knjiga splošnih derzavjjanskih postav*
Drugi del knjige deržavijanskih postav.
Od pravde reči.
Od reči in njih pravniga razdelenja.
§. 285.
Vse, kar se od osebe razloči in za rabo ljudi služi, se v pravnim pomenu reč imenuje.
§. 286.
Reči v deržavi so ali deržavno, ali privatno blago. Poslednje tiče posamesnini ali moralnim osebam, manjšim družtvam,ali celim občinam.
§. 287.
Rečem, katere so vsim udam deržave k prilastenju prepušene, se pravi prosto ležeče reči. Tiste, ki jim so le za rabo pripušene, kakor deželne ceste, velke vode, reke, pri-staniša, morski bregovi, se imenujejo občno ali javno blago. Kar je za opravljanje deržavnih potrebšin odločeno , kakor denarna-ali poštna - in druge kraljevine, kamersko blago, rudniki, soline, davki, in coli,se imenuje deržavno premoženje.
§. 288.
Ravno tako so reči, ki po deželni ustavi za rabo sleherniga uda občine služijo, občinsko blago, tiste pa, katerih prihodki so odlo-
čeni za opravljanje občinskih potroškov, občinsko premoženje.
289.
Tudi tisto premoženje deržavniga vladarja, kateriga ne posestva kot glavar deržave, se ima za privatno blago.
290.
V ti privatni pravdi zapopadene predpise zastran načina, kako se reči pravno pridobiti, ohraniti, in na druge prenesti zamorejo, imajo pravdama tudi opravniki deržavniga in občins-kiga blaga, ali deržavniga in občinskiga premoženja, izpolnovati. Razločki in posebni predpisi, ki zadevajo opravništvo in rabo takiga blaga, so zapopadeni v deržavni pravdi in v politiških ukazih.
291.
Reči se po razločku svojih posebnosti razdelijo, v telesne in netelesne; v premakljive in nepremakljive; v namestljive in nenamest-ljive; v cenljive in necenljive.
292.
Telesne reči so tiste, ki se z občutki za-popadejo, sicer se imenujejo netelesne ; p. pravica zverino, ribe loviti, ino vse druge pravice.
§. 293.
Reči, ki se brez poškodvanja svojiga bistva od eniga na drugo mesto prestavili zamorejo, so premakljive; v nasprotnim primerleju so nepremakljive. Reči, ki so na sebi premakljive, se imajo v pravnim zmislu za nepremakljive, če so po postavi ali po namenu lastnika priliklina nepremakljive reči.
294.
Pod pritiklino se razumi tisto, kar se s kako rečjo v obstojno zvezo postavi. K tem se šteje ne samo prirastlina kake reči, dokler od taiste ločena ni; ampak tudi stranske reči, brez katerih se glavna reč rabiti ne more, ali katere je postava ali lastnik k stanovitni rabi glavne reči odločil.
§. 295.
Trava, drevje, ves sad in vse reči za rabo, katere zemlja na svojim poveršju obrodi, ostanejo tako dolgo nepremakljivo premoženje, dokler se niso od zemlje odločile. Clo ribe v ribniku in zverina v gojzdu postanejo še le takrat premakljivo blago, kader se je ribnik polovil, in zverina vjela ali vbila.
§. 296.
Tudi žito, les, klaja in vsi drugi čeravno že spravljeni pridelki, kakor vsa živina, in vse k ležečimu blagu tikajoče orodje in priprava, se imajo za nepremakljive reči, kolikor so za nadaljno peljavo redniga gospodarstva potrebne.
§. 297.
Ravno tako se štejejo k nepremakljivim rečem tiste, katere se na tleh s tem namenani postavijo, de imajo vedno na taistih ostati, kakor: hiše in druge poslopja z zračnim prosto-ram, ki v navpični čerti nad njimi stoji; dalej ne le vse, kar je s tlemi ali zidam priterjeno, privareno in pribito, kakor ponve za vol kuhati, kotli za žganje; vdelane amare, ampak tudi tiste reči, ki so za vedno rabo kake ce-lotine namenjene p. vodnjaški verči, vervi, verige i gasivno orodje in enake.
§. 298.
Pravice se premakljivim rečem prištevajo, če niso s posestjo nepremakljive reci zvezano ali po deželni ustavi za nepremakljivo reč izrečene.
§. 299.
Terjatve se z zavarvanjem na nepremakljivo biago v nepremakljivo premoženje ne premenijo.
§. 300.
Nepremakljive reči so postavam okolice podveržene, v kateri leže; vse druge reči nasproti stoje z osebo lastnika pod enakimi postavami.
§. 301.
Reči, katere brez svojiga razdjanja ali povžitja navadne koristi ne dajo, se imenujejo namestljive; reči nasprotne posebnosti pa ne-namestljive.
§. 302.
Obseg več posebnih reči, ki se za eno reč imajo ino navadno z enim vkupnim imenam zaznamvajo, je skupna reč, ino se ima za celotino.