So-vice pa _OP Janez Bleiweis. XI. 1853. BKar so bile vodila Novic skoz deset let, bojo ostale tudi v enajstem. Njih naroen je sploh slovenskega naroda poduk in korist, in povzdiga in ornika slovenskega jezika po potrebah sedanjega časa; zatorej njih obsežek ni ozko omejen, in bravci njih se najdejo ravno tako v pohlevni bajtici utnnega kmeta in rokodelca, kakor v poslopjih vsih druzih stanov, kterim je mar za povzdigo domačega blagostanja in za napredek domačega slovstva". Tako je vabil dr. J. Bleiweis naročnike na enajsti tečaj, in v njem spisal sam na pr.: nKako zamore kmetovavec v sili s polovico semenskega krompirja izhajati. Trikolesne kolica (šajterge). Škodljivost plesnovine. Spet nekaj novega zastran krompirjeve bolezni. Kužna driska ia griža pri goveji živini. Murbino drevje po natičih (mladikah) Hinožiti. Skušnje z rusovskimi pečmi. Kako naj se češplje ali slive suše. Kaj je asfalt. Velika vrednost olja za gospodarstvo. Od tergatve in od naprave vina. Bratovšnja sv. Florjana. Občni zbor kmetijske družbe. Toplice v Krapini. Rodovitnost zemlje povzdigniti po drenaži. Kako se o toči škode obvarovati. Kako je nek mož copernico preganjal. Pregled novih živinozdravniških skušinj za vsacega gospodarja imenitnih. — Nova naprava cesarskih vradnij v našem cesarstvu. Napad na Njih veličanstvo presvitlega cesarja. Stara obleka Gorencov itd." — Koledarčik Slovenski za 1. 1853 je 8. knjižica, ktero je na svitlo dal Dr. Janez Bleiweis. V lepoznanskem delu je res dobro opisal Valvasorja, čegar podoba je knjižici pridejana. Njegov je podučni sostavek: Zgodovina papirja je zgodovina omike človeške, in menda tudi povest francoskega zdravnika iz harema: Obujenje od stnerti. Knjiga 9., ktero je tedaj spisal Dr. Janez Bleiweis, je: Nauk, kako pomagati živini o porodih, in kako po porodu ravnati s staro in mlado živino in ozdravljati poporodne bolezni. V. del ^Živinozdravništva". V Ljubljani 1853. 8°. str. 86. Natisnil J. Blaznik. — BČe so nam ktere bukve v slovenskem jeziku potrebne, so gotovo te, ki — z 28 podobami vred — učč umno pomoč ob porodib živine, da bojo pregnale — gospodarjem v prid — tisto strašno nevednost, po kteri je dosibmal toliko živine konec vzelo, in kazale pravo pot, se škode obvarovati," pravi pisatelj naznanovaje jih v Novicah (str. 88). Kakor nekdaj Gajico namesto Bohoričice, tako so tudi oblike om-ega nam. am-iga skoro natihoma pripravile v rabo N o v i c e, v kterih je vrednik povedal svojo misel o besedi nLjubljaca i Laibach" itd., ter jih povzdignil tolikanj, da jim je veljaven gospod iz Sekovske škofije čestital: ,,Ako bi mi dano bilo kričati, da bi me vsi Slovenci čuli, bi kričal in jim živo priporočal: naj marljivo zlate Novice berejo. Rečem nzlate" Novice, ker toliko dobrega, lepega in izverstnega na vse strani nam donašajo. Zato se čudim, kako le more biti, da ljudje. ki naš jezik razumejo, druge drage časnike z neizmerno dolgimi sostavki radi bero, na Novice pa, ki nam važniši reči vsake baže, pa tako lepo na kratko. česar se nišče ne naveliča, davajo, še vse premalo porajtajo! (str. 135)" — BNe radi smo dali naslednje verstice tega sostavka natisniti, pa ker so od veljavnega gospoda, jih nismo hotli izbrisati", pravi nato vredništvo, ktero v povabilu na naročbo za prihodnje leto (1. 98) obeta: nPoglavno vodilo Novic v vsem bo ostalo tudi vprihodnje, kakor je bilo dosihmal. Vedno mladim in čverstim ostati, jim bo s pripomočjo njih podpornikov neprenehoma iskreno prizadevanje". XII. 1854. Naprej kmetovavci! kliče vrednik o noveni letu v 1. listu, češ: »Kmetijstvo je vednost enaka vsaki drugi vednosti. Nobena vednost pa ni več na tisti stopnji, na kteri je bila pred sto in sto leti. Saj je znan star pregovor, da veliko glav več ve, in da skušnje so stopnjice, po kterih napreduje vsaka stvar .. . Od nekdaj je prostemu kmetu le sila bila, ki ga je tirala in gnala, da je zboljšal to ali uno pri kmetijstvu svojem . . . Sila kola lomi. Sila bo zlomila v nekterih letih tudi plug naš in ga spremenila z boljšim, bo prekucnila malopridne gnojnišča, razderla bleve berlogom podobne itd. .. . Glede na vse te potrebe bojo N o v i c e kakor poslednje leta se ozirale po kmetijstvu celega sveta in donašale našim kmetovavcom v prevdark, poduk in v posnemo, kar je dobrega, da na vedno višjo stopnjo pripravimo domače kmetijstvo, ki dobiva svoje podpore sedaj tudi po kmetijskih učilnicah, osnovanih po modri vladi, po bukvah, pisanih od umnih rojakov, po kmetijskih družbah, ki si prizadevajo po različnih potih za povzdigo kmetijstva". Pisal pa je v dvanajstem tečaju Dr. J. Bleiweis na pr.: nVelika gnojna moč košene moke. Naznanilo zastran živinske soli. Živinoreja na Holandskem, in kaj bi se tudi smeli naši živinorejci učiti od nje. Kako gospodariti, da se dohodki kmetijstva povikšajo tudi z majhnim premoženjem. Kert kmetovavca naj bolji prijatel. Obertnijska razstava v Monakovem na Parskem. Dobrovoljen opomin starišem zavolj človeškib koz ali osepinc. Kmetijski pornenki v občnem zboru štajarske kmetijske družbe v Gradcu. Gnojenje z rastlinami. Asekuracija ognja v Gradcu lansko leto. Tudi človeško življenje se da zavarovati. Ne le jemati smemo zemlji, tudi dajati ji moramo. Od zložbe zemljiš. Od sedanje draginje, in če bo kdaj prešla. Od gnojenja s slamo. Poduk o živinoreji. Nova vojska širokih in ozkih ogonov ali krajev. Zakaj tekne sadnemu drevju pušati. Saj bi bilo vendar prav, če bi skušali več živinske klaje pridelovati. Število živine naj se vjema z velikostjo kmetije. Ali imamo res malo dobrih domačib krav za molžo. — Življenje Turkov, njih navade in šege. Donava. V zadevah deržavnega zajema itd." — Slovensko Berilo za tretji gimnazijalni razred je kujiga 10., ktero je vredil Dr. Janez Bleivveis, natisnil J. Blaznik v Ljubljani 1854. 8°. str. 176 in v njej je spisal posebej: Guttaporcha. Nje najdba in koristnost. Močelke. — Koledarčik Slovenski za 1. 1854 pa je 11. knjižica, ktero je takrat na svitlo dal Bleiweis. V koledarskem delu, pravi sam, smo prazno vremensko prerokovanje namestovali vsaki mesec z dnevnikom važniših prigodb in s posebnitn ozirotn na dežele slovenskega naroda, začeroši s starimi časi; v lepoznanskem pa se nahajajo modre njegove nIskrice življenja" (Posvečene mojemu prijatlu) na pr.: »Ko dan se zori, svetlo prihaja po hribih in dolinah, in vendar ne vidimo še solnca. Kako je to? — Bog svetlobo vstvaril je pred solncem. Tako, prijatel, marsikrat serce naše že obhaja predčutje veselja, ki nam ga prinese še le prihodnost mila. — Solnce še ni zašlo, ako se je skrilo za oblake. Tudi sreča naša še ni vselej zginila, ako se mislimo nesrečne. — Solza tužnega serca je dostikrat kapljica, skoz ktero človek še le zagleda mavrico prihodnjega veselja. — Dobre volje biti je veselje tičice na polji, — biez skerbi biti je dostikrat le veselje tiča v kletki. — Bog nam ne pošilja tiig in nadlog vselej le za to, da bi nas p o n i ž a 1, ampak dostikrat zato, da nas povzdigne. — Luna mila, enaka se mi zdiš pravemu prijatlu: vidimo te še le, ko je solnce sreče naše za goro šlo. — >Grešiti je človeško« se izgovarja vsak, ki je grešil. Greši pa bližnji tvoj, koj je oginj v strehi! — Od Boga izvira edinost, od vraga prepir. Zakaj nek to ? — Bog je e n s a m, vragov pa v e 1 i k o. — Kdor išče stanovitnega veselja v h r u p u sveta, zgrešil je že pravo pot do njega. — Zmirom bo prav, da jemljemo to za resnico, kar se nam oponaša le v šali. — Dostikrat časi več terjajo, kakor želijo ljudstva. — Kakor megla in oblaki izvirajo le iz zemlje, tako tudi nesreča naša izhaja večidel le iz nas samih.— Kakor se zvezde še le prikažejo, kadar noč nastopi, tak se v nesreči še le razodeva človeka prava vrednost. — Ne tisti, ki domovino ljubi v sreči, je pravi prijatel njen, ampak tisti, ki ji zvest ostane v nadlogah. — Vsak človek ima v sebi že enega veliko boljšega človeka. Tega boljšega človeka iz sebe izvleči, je modrost življenja. Dostikrat nam le resne volje manjka, da svojega gosta ne spravimo na dan. — Praviš mi, da bi človek veliko zadovoljniši živel na svetu, ako bi tolikokrat njegovega serca ne mučile dvombe. Ne čudi se temu, prijatel! Saj nam anatomi pravijo, da serce naše je razdvojeno: v desno in levo. — Prijatel! podajaj se večkrat v naročje mile, čudapolne narave. V nji neprenehoma šumlja studenec modrosti prave, iz kterega ranjeno serce zajema tolažbo, pokoj, srečo. — Ne ljubi sam sebe, pa bodi sam sebi prijatell — Pred trugo svojo stopi, kakor pred posteljo svojo. Le slečeš se! — Za vse imaj roko na sercu! Za enega le serce na roki!« S Koledarčikom 1. 1854, v kterem se razun slike Miklošičeve kaže tudi podoba V. Vodnika, dosegel je dr. J. Bleiweis, da je presvetli knezoškof Anton Alojzij obljubil založiti tolikanj zaželeni slovenski besednjak Vodnikov. MModri gospod, živo spoznavši, da v omiko in povzdigo vsacega jezika je dober in potrebam časa dostojen besednjak perva potreba, želijo resno, da pride to delo kmalo na dan, in da bi se ne odlašalo iz strabii, da ni popolnoma, ker noben besednjak ne more doveršen biti. Domorodci! piše ves vesel dr. Bleiweis (str. 4), kaj ne, da je to kaj vesela novica za novo letol Slava presvitlemu knezu!" — V ta namen so Novice odpirale svoje predale pisateljem, češ: nker se pravdajo učeni možaki kakor se možakom spodobi, brez osebnosti in strasti le znanstveno. Vsakemu takemu spisu, naj je pro ali contra, so Novice vselej odperte, ker njih geslo je od nekdaj v vsih vrednib stvareh bilo in bo: nepristranost! — Saj! da resnica se spozna, — Je čuti treba dva zvona (306). — .. . da bi po ti pravdi dosegla slovenščina tudi gotov vspeh . . z veliko izgledi . . Naj bi se taki in enaki slovstveni pretresi nikomur ne dozdevali prazne reCi, ker častitljiva čista, neponemčena slovenščina ni jezik, kteri, kakor nekteri protivniki abotno mislijo, se da le spotoma naučiti (350). — Čeravno so učeni jezikoznanski poraenki (o glagolih doveršivnih in nedoveršivnih) mnogim bravcem dolgočasni (kakor se nam je od nekterih strani vediti dalo), so vendar od druge strani za napredek našega jezika tako važni in potrebni, da moramo hvaležni biti dornoljubom, ki so to reč sprožili in temeljito pretresli. Da pa se poprave jezika našega razodenejo občinstvu, ni druge poti, kakor po listih časnikov. Naj tcdaj tisti naših častitih prejemnikov Novic, ki so le bravci, ne pa sami tudi pisatelji, prijazno pomislijo, da se v tacih potrebnih pomenkih tudi za-nje trudimo, da jim bomo mogli zmiraj bolj po starem domačem jeziku in prijetno v duhu našega naroda pisati. Saj je tudi dolgočasno, preden gospodar izredi ovco, da mu daje volno, in preden iz volne se stka sukno; kratkočasno in prijetno je potem lepo suknjo imeti, ki nam jo je dala ovčica (406)". — Pohvalivši dr. Klunov ,,Archiva (55) v 2. in 3. zvezku, povedal je svojo vrednik o mesečnih imenih na pr.: BV Koledarčiku za 1. 1852 srno že dokazali zmešnjavo o mescu prosincu glede na slovensko in horvaško deželo, in nasvetovali smo: naj bi po izgledu Rusov vsi Slovani kakor tudi Nemci, Lahi, Francozi in Angleži rabili latinske imena, ker na preprosto ljudstvo o ti zadevi ni veliko gledati, zakaj ono tudi navadnih slovenskih mesičnih imen ne ve, in čas le zaznanuje po praznicih in svetnicih. Al — mi Slovani smo le v besedah silo goreči vzajemničarji, v djanju ni duha ne sluha od tolikrat imenovane vzajemnosti (218). — Da ne moremo slovniškib pravd brez konca in kraja jemati v Novice, nam bojo poterdili častiti pisatelji sami, ako pomislijo, da taki učcni pomenki, če tudi važni za slovensko pisavo, niso večini bravcov vgodni. Slovenskih pisateljev reč je zdaj: potegniti s tem, kar bojo za pravo spoznali (402). — V tacih okoljšinah (naravnih, nezogibnili) ne smemo preterdovratni biti in se nekoliko ravnati po času, kteremu zapovedovati ne uioremo, kakošen naj bode (395). — Obsežek Novic je dostojno znan: one obdelujejo domačo zemljo, domače slovstvo, domačo omiko, in naznanjajo vse, česar nam je o postavah vediti potreba, in verh tega še vse to, česar omikan človek od zgodb domačih in od novic po širocem svetu zvediti želi.. Ker se je nNovičar" svojim bravcem s tem prikupil, da vse hitro in ob kratkem naznanja, kar je dostikrat težavno izmotati iz dolzih spisov, bo ravnal tako tudi vprihodnje", obeta vrednik v povabilu na naročbo za 1. 1855.