STANKO TRČEK                                                                            i
Zrakoplavnice
Znameniti poleti »Grofa Zeppelina« in »R 100« v paslednjem času so vzbudili v nas živo radovednost in željo zvedeti, kakšen je prav za prav tak zračni orjak, ki ga v resnici najbrže še nikoli nismo videli, pač pa ga vsaj po obliki že poznamo z raznih slik.
Zrakoplavnica ne potrebuje kril kakor letalo ali ptič, ker ne leti ampak plava v zraku, prav kakor plava ladja na vodi. Razlika je le v tem, da je voda mnogo gostejša od zraka; zato je ladja lahko težja in mnogo bolj naložena kakor zrakoplavnica, ki mora biti vkljub svoji velikosti lahka in zato tudi manj nosi.
Najočitnejše pri zrakoplavnici je njen trup, ki je po obrisu čisto podoben ribi: sprednji konec je zaokrožen in debelejši od priostrene krme. Taka oblika najgladkejše reže zrak. Trup je prevlečen s trdnim, gostim platnom, ki varuje notranjost pred vremenom. Platno je poličeno s posebnim ličilom, sicer bf ga dež in solnce kmalu uničila. Če platneno lupino odstranimo, od= krijemo pod njo zamotano sestavljeno, košu podobno ogrodje, zgrajeno iz znane lahke kovine, »aluminija«, ki mu je zaradi večje trdnosti primešanega nekaj jekla. Koš je razdeljen v kakih petnajst predelov. V vsakem je »balo net«, napolnjen s prav lahkim plinom, ki zrakoplavnico drži v zraku. Poraz= delitev plina v več balonetov je potrebna radi večje varnosti. Zrakoplavnica je zelo velika in če bi ji vdeli en sam velik balon, bi se ta gotovo ponekod drgnil, naredile bi se luknjice ali kar luknje, skozi katere bi uhajal plin. Zrakoplavnica pa se ne more držati v zraku brez plina. Čisto drugače je, če vdelamo namesto enega velikega več malih balonov. Tudi če iz enega ali dveh uide ves plin, ga je v ostalih še vedno toliko, da zrakoplavnico drži v višini. Primer, da bi začeli puščati vsi baloneti hkratu, pa je docela never* jeten.
Zadaj na trupu ali, kakor pravimo, na krmi, so krmila, ki z njimi plovilo vodimo v vse poljubne smeri. Zrakoplavnica ne vozi le v desno ali levo, ampak  tudi navzgor in navzdol. Zato ima dvoje kril:  eno stoji navpično,
z njim dajemo vožnji smer, drugo leži vodoravno, z njim menjamo višino vožnje.
Pod trupom vise strojne hišice, ki jih je navadno troje ali petero. V vsaki sta po eden ali dva stroja, ki ženeta velik vijak, kakršnega imajo tudi letala, vsi vijaki skupaj pa ženo zrakoplavnico. Če strojev ne bi bilo, plovilo ne bi moglo voziti v poljubne smeri, marveč bi se moralo kar prepustiti vetrom. Stroji pa zrakoplavnice ne drže v zraku, to dela plin. Zato zrako* plavnica tudi ne pade na tla, čeprav se ustavijo vsi stroji. Poleg strojnic je pod trupom še hišica za poveljstvo in krmarje z neštevilnimi pripravami in napravami za plovbo. Oblika hišic je slična obliki trupa: podolgasta in lepo zaokrožena, da zrak gladko odteka.
V notranjosti trupa, pod baloneti, vodi od nosa do krme ozek hodnik, iz katerega prideš med balonete in. ogrodje, v strojnice ter k poveljstvu, v spalnice posadke, h krmilom in celo ven na hrbet plovila. Ob hodniku so
pritrjene velike posode za strojno gorivo, mazil= no olje in vodo. Gorivo in mazilo dotekata odtod po ceveh k strojem.
Največje zrakoplav* nice po velikosti preka* šajo iladje. Dolge so do 260 m, debele do 40 m. Med seboj jih primerja* mo po »prostornini«, to je po količini plina, ki ga vsebujejo. Če rečemo n. pr., da ima »R 101« 142.000 m3, mislimo s tem,
Zračni orjak R 101, ki Je v noči med 4. in 5. oktobrom minulega leta        An   :„   v   nipnih  Vitilnnptili
treščil na tU in pokopal pod ueboj 48 mož posadke, med njimi  angle-        u"  Jc   v   "J^11111  ualullcu"
škega letalskega ministra.                                   Za   142.000   kubicnih   me<
trov plina. Čim več plina
je v zrakoplavnici, tem več tovora lahko vzdvigne. Največjim ga moremo naložiti za 5 do 8 železniških voz ali 50.000 do 80.000 kil. Ako bi namesto tovora v isti teži naložili ljudi, bi jih bilo kakih 900.
Tako velika reč kakor je zrakoplavnica potrebuje seveda precejšnjo posadko. Gospodar čez vse je kapetan. Poseben častnik neprenehoma nad= žoruje in odreja pravo smer in višino vožnje. Njegova sobica je polna zem* ljevidov in raznih priprav, najvažnejši sta kompas in višinometer, ki mu omogočata delo. Podrejena sta mu dva krmarja. Eden ravna smerno, drugi višinsko krmilo. V dobro zaprti sobici z napravami za brezžično občevanje dela brzojavec. Pri vsakem stroju čuva strojnik. Posebno za to izučeni možje pazijo na balonete, na ogrodje, na posode z gorivom in z mazivom ter na • cevovode. Vsako poškodbo sproti popravijo.
Ravnanje z zrakoplavnico je težavno ter zahteva mnogo znanja, izkušnje in preudarnosti. Plovilo je navadno spravljeno v velikanski lopi, ki je le malo nižja od ljubljanskega gradu. Za vzlet ga je treba izvleči na plan. Za to potrebujemo nekaj sto ljudi ali pa posebne električne vlačilne naprave, tako zvane »mačke«. V mirnem vremenu gre to precej naglo izpod rok, če pa piha le malo močnejši veter, moramo biti zelo previdni. Pri močni sapi zrakoplavnice vobče ni mogoče spraviti iz lope, ker bi jo veter moštvu iztrgal iz rok.
Prej smo reldi, da vozi zrakoplavnica tudi precej vode s seboj, poza* bili pa smo povedati, zakaj.  Čujmo! Zrakoplavnica v zraku plava. Iz tega
spoznamo, da mora biti v vsaki višini, v kateri jo hočemo obdržati dalje časa, natančno uravnotežena; ne sme torej siliti ne kvišku ne k tlom. Ako jo hočemo spraviti više, jo moramo olajšati za primerno težo. To storimo, ako izpustimo nekaj vode. Olajšano plovilo se seveda takoj dvigne, in sicer tem hitreje, čim več vode smo izpustili. Ako pa hočemo k tlom, moramo zmanj« šati nosilno silo zrakoplavnice. To se zgodi, če zmanjšamo množino nosil* nega plina na ta način, da ga izpustimo. Plin se izpušča skozi posebne od* prtine v balonetih, tako zvane zaklopke, ki so sicer pokrite.
V lopi in pri vzletu je plovilo tako uravnoteženo, da plava le nekaj metrov nad tlemi. Ko se izvrše poslednje priprave, odvežejo vrvi in oproščeni orjak se začne dvigati. V višini, v kateri se ni bati, da bi se kaj pripetilo, začno delati stroji in tedaj šele se začne prava vožnja.
Zrakoplavnica more voziti navzgor in navzdol tudi s samimi krmili, ne da bi bilo treba izpustiti vodo ali plin, toda le v omejenih plasteh nekolikih sto metrov; te meje so zavisne od vremena.
Za krajše postanke zrakoplavnice ne spravljajo v lopo, ampak jo rajši privežejo k visokemu železnemu stolpu, kar je laže in varneje.
Tako! Sedaj vemo o zrakoplavnici toliko, da smo si potolažili najhujšo radovednost.