šte-vilka 1 11. Unuar 1990 cena 10 din iflMm 1 Hamfri 4 Intervju: Dr. Boris Sket 6 Portret: Gadafi 8 Morišča 15 Odcepi-tev 16 Udba na delu 19 Demos 24 Fotolabor 20 KMP 32 Hopla 35 Harry in Sally 38 TheClash 40 Iran 42 Prosto- zidarji 46 Protokoli RDEČEINBELO (Ali je res samo mrtev indijanec dober indijanec?) Ljube bralke in dragi bralci, kdaj pa kdaj je treba pojasniti nekaj, kar bi se slej kot prej pojasnilo samo od sebe. Toda ne gre čakati predolgo, sploh, če gre za tako občutljive stvari, kot je namigovanje, da je oblast poleg vsega uzurpirala tudi zgodovinopisje. Zadnjič je na Tribuno telefoniral nek očitno zelo prizadet občan in izstrelil, da smo belogardistično glasilo in od nas zahteval, naj mu posredujemo naslov enega naših novinarjev, ki se ukvarja s temi vprašanji. Predstaviti se možakar ni hotel, kaj mu bo naslov dotičnega novinarja, pa tudi ni vedel povedati. Žal so dotičnemu enkrat že pregriznili gmne na avtu in tako njegovega naslova seveda nismo dali. Upam pa, da ga ni potreboval zato, da bi izstrelil še tisti zadnji naboj, ki ga je kot dober partizan hranil zase, če ga dobijo v roke »ta beli« ali kateri drugi. Ne, ljubi moji, Tribuna ni nikakršno belogardistično glasilo. Poskuša samo osvetliti del slovenske zgodovine, ki so nam jo bogvedi zakaj zamolčali, a jim je to žal spodletelo. Se pa tudi nam samim zdi malo čudno, da je poraženim v slovenski državljanski vojni (1941-1945) toliko do razkrivanja zgodovine, zmago-valcem pa tako malo. Zakaj je tako, vedo samo oni sami, kot bi se ne zavedali, da je njihova zgodovinska dolžnost odgovoriti na vse, kar prinaša slovensko emi-gracijsko zgodovinopisje. Tribuna je vse protiargumente zmeraj pripravljena objaviti. Meni in verjetno še marsikomu bi odleglo, če bi nekdo dokazal, da komunisti niso pobili tistih nekaj tisoč žena otrok samo zato, ker so bili žene in otroci vojakov nasprotne vojske. Veste, ni lahko biti Slovenec z občutkom, da si potomec takšnih krvolokov. Še toliko bednejši je občutek, da so poboji posledica množičnega podleganja neki bolni ideologiji. In vojne, za božjo voljo, je bilo tedaj že konec. Zato je napočil čas, da ločimo pojma partizan in komunist. Prvi so se namreč borili za svobodo, drugi za ideologijo. To pa sta, ljubi moji, dve povsem drugi stvari. Toda partizansko vojsko so na koncu vodili le še komunisti (bogve, če so se partizani »puča« sploh zavedeli?), zato pričakujemo odgovornost samo od ko-munistov. Saj so oni zlorabili Narodnoosvobodilno vojsko za nekaj povsem dru-gega, kot je bila ustanovljena. Tudi za vojne zločine, kar povojni poboj žena, otrok in vojnih ujetnikov gotovo je. Človeštvo je namreč sodišča in kazen izumilo zato, da tistim med njimi, ki so bili zares krivi vojnih zločinov (biti vojak, to še ni vojni zločin), to dokažeš, jih obsodiš in potem tudi postreliš, če ti zakon to dopušča. Dokler pa legitimno sodišče tega ne opravi, moriš nedolžne ljudi. Ljubljana, 11. januarja 1989 Vaš HAMFRI BOGART ps. Komunistom zgolj po prepričanju se opravičujem, ker njihovo prepričanje sicer spoštujem kot vsako drugo. Vendar na Vas samih je, da se odločite, čigavo dediščino boste prenašali! TRIBUNA je glasilo UK ZSMS Ljubljana. »Tisk: Tiskarna Ljudske pravicc, Ljubljana. »Naslov urcdnišiva: Kersnikova 4,61000 Ljubljana, tci. (061) 319-496, telefax (061) 319-448. • V urcdništvu dcžuramo vsak dan med 10. in 12. uro. »V.d. glavnega urcdnika: Bojan Korcnini. »V.d. odgovorncga uicdnika: Tomi Drozg. •Tchnični urednik: Karli Erdlcn. »Lektorica: Nives Klinc. »Ccna 10 din. »Oproščeno prometnega davka po sklcpu št. 421-170/22.2.1973. »Naslcdnja štcvilka izidc 2. fcbruarja 1990. •Fotograllja na naslovni strani: Folodokumsntacija Dela, fotografija na zadnji strani: Joco Žnidaršič. UVODNIK TEHARJE (priče) Za taborišče Teharje je bil poleti 1945 zadolžen VENIŠNIK MILAN. Bil je šef OZNE za okraj Celje. Pred kakšnimi tremi leti se je ustrelil. Vzrok: ko se je začelo javno govoriti sredi 80. Iet o pobojih domobrancev, jc mlada garda na CK ZKS or-ganizirala interno preiskavo o pobojih. Hotela se je informirati o tem. Zaslišan je bil tudi Venišnik, zato se je za tem ustrelil. Ima svojce v Ljubljani. Bil je ambasador v Pragi, še prej v Parizu. Venišnikov pomočnik je bil TURNHER TONE (živi v Ljubljani!). V Teharjah ni bilo »Turnerja Eda«, kot piše v zborniku »Teharje so tlakovane z našo krvjo«; Turner Edo je namreč le oče Toneta Turnherja! Turnher je bil v Teharjah zelo surov. Živi še nekaj ljudi, ki so bili v Teharjah ter bili na koncu odpuščeni. V Munchnu živi duhovnik JANEZ ZDEŠAR, ki je pobegnil iz Teharij. Preživeli iz Teharij:dr.TINEVELIKONJA,Brilejeva9,ol 117 Ljubljana, lel. 579-285; JUSTIN STANOVNIK, JOŽE PODRŽAJ, JOŽE PALČAR (z vsemi je Velikonja v zvezi). Zanimiv jc ZIBELNIK VINKO, Hrastenicc 2, Polhov Gradec, tel.: 645-066. Ima izreden spomin in grozljive pripovedi o mučenju v Teharjah, npr. o posiljevanju žcnsk in nato o njihovem pobijanju... Komandanl taborišča je bil ŠKULJ JOŽE iz Iške vasi (umrl prcd par leti). Ena od pomembnih prič, ki je preži vcl Teharje, živi v Begunjah pri Cerknici (ne vem imena), saj je izredno zanimiv pričevalec. Grozljiva je tudi njegova pripoved o 30 do 40 pomiloščenih v Teharjah, ki so jih spustili domov sredi avgusta 1945. S prepustnicami so šli na vlak, nato pa do Rakeka, kjcr so izstopili. Malo nad Rakckom so jih pričakali domači partizani terizvedli nad njimi grozljiv masaker - čisto vse so pobili in iznakazili. Tale iz Begunj je preživel zato, ker jc iz vlaka izstopil že v Preserjah. Ampak to se ni zgodilo samo s lo skupino pri Rakeku, tcga je bilo veliko (npr. v Hotedrščici)... Ljubljana, 2. januar 1990. Jure Pretnar SKUPŠČINA SOCIALISTICNE REPUBLIKE SLOVENIJE Skupščina SR Slovenije jc dne 27. decembra 1989 na sejah zbora združenega dela, zbora občin in družbenopolitičnega zbora ob obravnavi zakona o volitvah v skupščine na podlagi 257. člena poslovnika Skupščine SR Slovenije sprejela naslednje PRIPOROČILO Skupščina SR Slovenijc meni. da so sredstva jav-nega obveščanja dolžna omogočiti enakopravno predstavitev posameznih kandidatov in list kan-didatov. Skupščina priporoča predstavnikom političnih or-ganizacij, ki bodo vložile kandidatne liste, predstav-nikom list kandidatov in predstavnikom sredstev javnega obveščanja, da po razpisu volitev skupno oblikujejo dogovor o načinu javne predstavitve posameznih kandidatov in list kandidatov. Predsednik : Miran Potrč STRAŠNIZLOČINIMED VOJNO Politični komisar IVAN JAN Mariborski 7D je 27. 12. 1989 objavil zapis z zgornjim naslovom. Ker je bila neposredna priča opisanih dogodkov Rado Bohinc zelo prizaneslji va do nekdanjega političnega komisarja IVANA JANA -SREČKA iz Kranja in ga v 7D ni hotel omeniti z imenom, kakor tudi drugih ne, sem pobrskal po literaturi ter zapis v 7D dopolnil z nekaterimi podaiki. Najvišje vodstvo slovenske partizanske vojske je sklenilo, da se bodo najrazličnejša mučenja ujetih sovražnikov tretirala kot zločin. V praksi pa je bilo marsikaj drugače. Leta 1980 je Andrej Bohinc v dopoinilu h kroniki Kokrškega odreda, ki ga je poslal na CK ZKS, med drugim zapisal: »5. januarja leta 1945 sem prišel v štab drugega bataljona Kokrškega odreda. Ko sem stopil v sobo, je politični komisar IVAN JAN (avtor kronike Kokrškegaodreda) z razbeljeno žerjavico pritiskal na spolovilo Petra Stareta, ki je bil privezan na stolico za klanje prašičev. Šlo mi je na bruhanje in sem zavpil: .Nehaj!' Tako je Ivan Jan zasliševal »izdajalce« in od njih dobival priznanja, kakršna si je želel za osebno rabo.« Ker je okrutno mučenje Petra Stareta kasneje, po vojni, začelo zelo obremenjevati glavnega mučitelja IVANA JANA - SREČKA, je moral potek mučenja v svoji obsežni trilogiji Kokrški odred podrobneje opisati (1980, 3. del, str. 11-15). Jasno, zato in tako, da bi sam ostal čist. V knjigi JAN zato zapiše, da je »zasliševanju prisostvovalo 7 tovarišev, vse pa je zapisoval štabni administrator«. Ne le, da si je teh »7 tovarišev« JAN izmislil. Zasliševal je v celoti sam na najbolj okrutne načine. Poleg njega je bil le kurir, ki mu je pomagal v gašperju razbeljevati železo. s katerim je nato JAN cvrl Petra Stareta po prsih in spolovilu, tako da je v sobi strašno zaudarjalo po sežganem mesu. Jan pa v svoji knjigi dobesedno zapiše: "Povedal je veliko takega, da je zasliševalcem jemalo sapo. Ko se je omehčal in spoznal, da z lažmi ne gre več, se ni povsem zakrknil. Lahko bi rekli, da sc je slabo držal. Tako torej politični komisar in sadistični mučitelj IVAN J AN - SREČKO. Kdo pa ne bi »priznal« vsega, kar te v nedogled sprašujejo, če te nekdo pri živem telesu z razbeljenim železom žge?!! Ta strašni zločin se je izvedel v Puterhofu (Jclen-dolu) nad Tržičem. Poleg Pctra Stareta so takrat »zasliševali« in ubili tudi »neko Milico iz Kranja«, kakor zapiše Jan v Kokrškem odredu (III., str. 13). Drugi primer: »V jeseni leta 1944 so na Malo pol-jano nad Lomom obveščevalci pripeljali mlado dekle iz Loma (hiša pri cerkvi). IVAN JAN se je izkazal kot izreden »junak« - mlado dekle je pred borci zgrabil za lase, nekaj časa kričal nanjo, potem pa je zgrabil za pištolo in jo pred vsemi (ne da bi jo zaslišali in ji sodili) ustrelil.« Tretji primer: »V aprilu leta 1945 je patrulja, ki jo je vodil načelnik štaba Kokrškega odreda Globočnik Boris - Damjan, pripeljala v štab na Planinco nad Drago (pod Begunjšico) mladega fanta iz Zasipa pri Bledu, ki je bil »belogardist« le kratek čas. Ko sem se z njim pogovarjal, sem imel občutek, da je duševno zaostal. Ker se je bližala hajka, ga je naglo »vojno sodišče« obsodilo na smrt. Ko so ga odpeljali na streljanje, sem bil v štabni baraki. Nenadoma sem zaslišal vriskanje, potem pa vzklike: »Živel Rupnik«. Zgrabil sem za brzostrelko in tekel na kraj dogodka. Komandant odreda PREZELJ JANKO - STANE in naeelnik štaba GLOBOČNIK BORIS - DAMJAN sta od mladeniča zahtevala, da je pod smreko skopal jamc, potem je moral nag splezati na visoko smreko in vriskati in vpiti »živijo Rupnik«. Prezelj in Globočnik sta ga za zabavo sestrelila kot veverico. Ko sem pritekel na kraj dogodka, se je nesrečnik še držal za zadnjo vejo in sem tako na lastne oči videl še zadnji rafal, ki je končal to ostudno in nečloveško dejanje. Zarjul sem in v oba naperil brzostrelko. Na vprašanje, zakaj sta to storila, če pa so za likvidacijo zadolženi drugi ljudje, sia mi odgovorila: ,Bohinc, ali se je vredno razburjati zaradi tega dejanja!' Ker sem bil sekretar partije v odredu, sem jima na mestu izrekel strog partijski ukor in zadevo javil cekaju.« Sedaj vemo, zakaj IVAN JAN iz Kranja piše dolge feljtone o »pravem obrazu škofa Rožmana« ter o gorenjskih »belogardistih«. Da čimbolj zakrijc lastni pravi obraz!!! Na Silvestrovo. 31. decembra 1989. BE-GA ZA REFERENDUM Pod člankom »ZA REFERENDUM - ŠE PRED VOLITVAMI 1990«, ki ste ga objavili v 22. številki Tribune, smo na presenečenje nas vseh opazili naslov Centra klubov OZN in številko našega poštnega predala. Ker Center klubov OZN ni nosilec tega projekta, ntti v našem okviru ne deluje Iniciativni odbor za referendum, smo mnenja, da gre v tem primeru lahko le za zlorabo naše organizacije s strani uredništva ali pa avtorjev dokumenta. Ker bi nas na osnovi kontaktnega naslova, omen-jenega pod omenjenim tekstom, lahko kdo imel za njegove avtorje, zahtevamo od Vas, da v skladu z načeli objektivnega novinarskega poročanja ta dopis objavite v naslednji številki. Za srečo in poštenje v letu 1990 .. Center klubov OZN Slovenije predsednik: Peter Požun GROBIŠČE POD ODPADKI? Društvo za varstvo ckolja v Celju je opozorilo na ekološko katastrofo v celjskem predmestju v Bukovžlaku pri Teharjih, o čemer sta pisala Delo 9. 11. in Dnevnik 23. 11. 89. Gre za področje, kjer je poleti 1945 stalo zloglasno teharsko taborišče, za katerim so ostala množična grobišča, kjer počiva sicer manjši del pomorjenih v (em taborišču. Sem eden od bivših taboriščnikov in skrbno spremljam razvoj (sprerriembe) tega kraja, zato moram povedati naslednje. Prvič sem teharsko področje obiskal po 13« letih leta 1958. Takrat so bile sicer barake taborišča že podrte, ostali pa so betonski temelji, po katerih se je dalo zlahka priklicati v spomin, kako je izgledalo taborišče. Takrat je še bilo vse ozemlje nekdanjega taborišča nedotaknjeno, tudi področje grobišč, vsaj tistih, za katera sem vedel, v grapi zahodno od taboriščnega platoja. Prvotno je bila grapa zamočvir- jena, tako da se je dalo le s težavo prebijati skozi gosto grmičevje ter visoke trave. Za to grobišče sem vedel, ker seni bil priča ustrelitve treh »tatov« iz skupine B. Nesrečnike so zalotili, ko so si nabrali iz nahrbtnikov, ki so nam jih pobrali prvi dan (ali so bili to nahrbtniki ustreljenih?), nekaj angleških konzerv. Tam je bil velik protitankovski jarek oziroma jama, do polovice zasuta, in tja so pokopavali ludi tiste, ki so umrli zaradi bolezni ali lakote. Okrog leta 1965 so temelji izginili, plato pa je prerasla trava. Okrog leta 1974 je Gradis SPO Ljubljana, Šmar-tinska 32, zgradil prvo zemeljsko pregrado. Njene značilnosti so navedene na tabli ob vhodu v bivše taborišče, kjer sedaj stoji vratarska baraka. Moj pa-cient Viktor Mihalič mi je pred kratkim povedal, da je sodeloval pri tej gradnji in opisal je zanimiv dogodek. S pregrado so zajezili dve grapi, material pa so jemali s hribovitega jezika med njima. Pri tem so naleteli v grapi ob platoju na črno zemljo. Voznik bagra se je domislil, da bi si nakopal za nekaj vreč te črnice, ki bi jo porabil zadružinski grob. Takoj, koje malo zakopal v globino, je nalelel na kosti. Omenjeno odkritjc me potrjujc, da je glavno grobišče ravno za prvo pregrado in sploli ni naključje, da so se odločili, da bo odlagališče odpadkov in usedlin celjske Cinkariifc ravno na tem mestu. V nekaj letih so napolnili vse jezero za pregrado, voda je odtekla, usedline (sadra) pa so zravnale do vrha. Nato so zgradili drugo, višjo pregrado, ki pa leži že zunaj ozemlja bivšcga taborišča in grobišč. To je današnje »Teliarsko jezero«, ki pa je tudi že polno cinkarniške sadre. Priznati moram, da sem bil takrat s tem načinom urejanja tamkajšnje narave po svoje zadovoljen. Pričakoval sem namreč, da bodo po vrhu uscdle sadre za prvo pregrado in nad grobiščem navozili zemljo ter zasejali vsaj travo, če že ne bo rasla pšenica. To je obljubljala pregrada sama, saj je lepo zelenela in je dajala in še daje varljiv vtis, da je za njo vse v redu. Bridko sem se prevaral. Letos so začeli izza nje izkopavati in odvažati sadro na tretjo pregrado, ki so jo sedaj že skoraj dogradili, okoli 2 km proti vzhodu. Ta je še bolj mogočna od prvih dveh. Ko sem opazoval, kako neprizadeto rijejo stroji v globino, je le malo manjkalo, da nisem opozoril delavcev, naj pravočasno nehajo, saj bodo vsak trenutek naleteli na kosti. Potem smo brali in slišali o skrivnostnih zastraženih prevozih na tretjo pregrado, ob čemer me je vse bolj obhajala slutnja, da so pri kopanju prišli do kosti. Bojim se, da niso vozili radioaktivnih odpadkov, saj se da njihova prisotnost zlahka dokazati, ampak da so se spravili na grobišče in v tipični mafijski akciji za vedno zazidali kosti v piramido zadnje pregrade na Proseniškem. Toje še posebej sumljivo zato, kersedaj v izkopano jamo, oziroma brezno, dovažajo gradbeni material in videti je, kot da bi šlo za ostanke zbombardiranega naselja. Kot da hočejo s tem materialom nekaj še bolj zakriti. V nedeljo, 19. 11., sem bil spet tam, ko sem spremljal, oziroma vodil tja prijatelja. Se vedno dovažajo gradbene odpadke. Varnostnika, ki je prišel iz barake, oziroma vratarske hišice, sem vprašal, odkod to vozijo. Odgovoril mi je, da iz Cinkarne. Nato pa je postal uraden, začel je spraševati, odkod smo, prepovedal fotografiranje, nato pa še zahteval, da se legitimirava. Na žalost seni dokumente pustil v suknjiču v avtu 1 km daleč (napravila sva izlet na sv. Ano in se od tam spustila do taborišča). Zaradi arogantnega nastopa paznika sva skoraj pobegnila po stari taboriščni cesti in skozi Bukovžlak do avta pri kapelici. Od voznice sem zahteval, da greva nazaj, se pustimo lcgitimirati in ugotovimo, kdo prepovedujc fotografiranje, saj to nikjer ne pišc, vendar je bila od strahu vsa trda in je hotela čimprej domov. Srečen bi bil, če bi dobil zagotovilo. da sc mrtvili ni nihče dotaknil. Pridružujem se ccljskim varuhom okolja, da je ircba grobišče in plato bivšega taborišča urediti. Nc sicer tako, kot si zamišljajo oni. Dovolj bi bilo zravnati prve prcgrade, navoziti zcmljo in zasejati travo, nato pa pustiti ta izniučeni kraj pri miru. Ljubljana. 24. nov. 1989. dr. Tine Velikonja Ljubljana Brilejcva 9 POLEMIKA S SLOVENSKO IZESLJENSKO MATICO Ker Dclo ni hotclo objaviti mojc rcakcijc načlanck Jožeta Prešcrna »V scnci slovcnskc pomladi jc vcč zamisli o tesncjši povczanosti Slovcnccv na tujcin« (Delo, 26. 12. 1989), naprošam urcdnišlvo Dcmok-racije za objavo. Glavno vprašanjc oziroma problem Jožcta Prešema, glavnega urcdnika Rodnc grudc, jc, kako poenotiti Slovcncc v svctu in domovini. Izzivalc pa so ga priprave na svetovni slovenski kongrcs (SSK). Seveda, Slovenska izseljcnska malica (SIM) mora priti do besedc, čc noče, da jo v kralkcm povozi čas. Prešeren omenja, da je SIM obrcmcnjcna z oznako, da jc izpostava rcžima. Kot ADIT (Agcncija dcmok-ratičnega (sic!) inozcmncga tiska), bo tudi SIM morala pošteno počistiti s svojo prctcklostjo, čc bo hotela, da jo kdo dancs sploh še vzamc za rcsncga partnerja, da o oznaki dobronamernosti sploh nc govorim. Vse prcvečkrat jc bila Slovcnska izsel-jenska malica to, za kar Prcšcrcn sedaj pravi, da so ji očitali »nekateri«, namreč izpostava rcžima. Pa nc lc »izpostava režima«, slovenski politični cmigrantjc imajo vcliko povedati o udbaški naravi SIM-a. Mladina je prav v zadnjih dvch štcvilkah razkrila najnovejšo podobo SIM-a, ki je preko svojcga častncga podpredsednika Kada Genorija opravljal udbaško dejavnost. Hotcla jc namreč Dclovncga novinarja v Bucnos Aircsu, kjcr jc največ slovcnskih političnih emigrantov, pridobiti za nadaljcvanjc svojega razdiralncga početja mcd Slovcnci v svclu. In sedaj se Prešcren huduje. Tako pač je, potrcbnc bodo precej drugačne besede. kot so Prcšemove v tem njegovem sestavku, da bodo dobili v SIM zaupanjc vsi Slovenci v svetu. Značilno je Prešernovo razmišljanjc, ki napcljuje na to, kako nekateri dvomijo v uspeh slovcnskcga svetovnega kongresa. Tu bi sc lahko takoj pojavilo protivprašanjc, koga bolj moti SSK, »naše« ali one »čez mcjo«!? Prešeren siccr takoj pohiti obrnili pozornost na »one po svetu«. Tako omenja Otmarja Mauserja. Zame so njegova razmišljanja povsem na mestu, kar pa še zdaleč ne pomeni, da je Mauser proti SSK, na kar cilja Prešeren. Prešeren piše o vsem drugcm, cclo povsem nepomembnem, nikjer pa ne omenja bislva. Kako neki naj bi slovenska politična emigracija (in z njo tudi Otmar Mauser in Slovenski narodni odbor, ki ju Prešeren omenja) z navdušenjem sprcjcmala organizacijske priprave SSK, ko pa vemo (oz. še ne!), kakšen odnos je režim v Sloveniji cel povojni čas do danes gojil do njih. Ponavljam, vse do danes. Nckatcri organizatorji pa se ogrcvajo, da bi že kar prvo srcčanjc SSK bilo v Ljubljani. Seveda vztrajajo nekatcri na Ljubljani, vsaj upam, izključno zato, da se dovoli obisk na SSK vsem Slovencem po svetu, ne gledc na ideološke poglede. Vcrjetno bo potrebno dobro zaviliati rokave, da se to urcsniči, tako kot bi si želcli, da ne bi šlo samo za enkratno »dovoljenje« obiska domovine, ampak da bodo raznc prcpovedi in scznami oseb, ki ne smcjo v svojo domovino, za vedno končali v ropotarnici zgodovinc. Za to gre! Ob tcm nc razumcm Vinka Ošlaka iz Cclovca, ki jc prcdsiavnik odbora za pripravo SSK za Koroško, ko poudarja, da na SSK nc bo prostora cdino za »totalilarnc in lcrorisiičnc organizacijc«. Nc vcm, čcmu to poudarjanjc in vnovično iskanje nekih namišl jcnih sovragov nicnda g. Ošlak ja toliko pozna vsc Slovcncc po svciu. da vc. da so to izrazi oziroma diskvalillkacijo iz ropolarnicc povojncga udbaškcga bcsednjaka. Morda pa s tcmi izrazi misli na koga toslran mcjc?! Mcnda se spodobi. da slovcnski polilični cmigraciji ponujamo rokc mi v domovini. Kol je menda logično, da so do tcga nczaupljivi. Poštcno sc bomo morali potruditi. da jih bomo po vsch tch pctinšliridcsclih lctih idcološkcga pljuvanja po njih prcpričali v našo dobronamcrnosL Sramotcn primcr Vinka Teliča jc šc kako živ. saj sc jc zgodil na začclku oscmdcsctih. Vso r ozadjc. vso lo sramolo in bedo našega rcprcsivncga aparata in Ijudi, ki so ga poganjali, bo poticbno eim-prcj razkriii. Šc nckaj o Prcšcrnovcm poenotenju, ki si ga žcli v svojcm članku. Nc vcm, kaj si Prcšcren pod tcm tcrminom nalančno prcdslavlja, vcndar sc mi zdi čudno, da uporablja prav la toliko kompromiiirani izraz. Vcmo, kaj razna poenotenja pomcnijo, in zato nehajmo ljudi suašiii s lem. Tisii, ki si žcli nckakšnih poenotcnj mcd Slovcnci na prvcm s'ovcnskcm svetovncm kongresu, boljšc da tja sploh nc lcži. Sam oscbno pričakujcm kar nckaj ostrih kresanj mncnj, kar bo za zadnjih 45 lct slovcnskc zgodovinc oziroina vsega, kar smo počcli s sabo, povsem razumljivo. Slovcnci kot narod rabimo »pocnolcnja« samo na tcmcljnih izliodiščih, v kar pa nc dvomim. da nc bi bilo urcsničljivo. vsc ostalo pustimo, da sc ljudjc najprcj znajdcjo in navadijo na novc razmcre, pa nc bo nobcnih problcmov s kakršno koli poenolenosljo. Ivo Žajdcla Ljubljana EVROPA KDAJ? Hridružujem sc vaši (in vsakogaršnji) zahtcvi. da se prava resnica o povojnih dogodkih v Kočevskem rogu, Tcharjih, itd. čimpreje in do kraja objcktivno razišče. Če sem dobro infoimiran. jc lakšna komisija v for-miranju ali je že formirana. Kakorkoli, ona bo na podlagi materialnih dokazov zagotovo ugotovila, da med imeni, ki jih naštevate, ne bo najti mojega. S spoštovanjcm, Egon Conradi intervju TRIBUNA: Glede na izkušnje vašega pred-hodnika dr. Janeza Peklenika, ki je veliko obljubljal, udejanil pa samo nabavo računalnikov, deino ureditev podiplomskega študija in univerzitetnega ar-hiva, v koliko lahko računamo, da bodo vaše obl-jube tudi uresničene? SKET: Jaz pravzaprav nisem ničesarobljubljal. Samopovedal sem, kaj je treba na Univerzi urediti. In to ne samo na Univer-zi, temveč tudi v odnosu do Univerze. Nisem obljubil, da bomo v tem razmeroma kratkem času kaj uredili. Potrudil se bom - skupaj s prorektorji in drugimi na Univerzi - večino problemov načeti, v letu in pol pa bo zelo težko tc probleme tudi razrešiti. TRIBUNA:Avtonomnost Univerze je postal pojem, s katerim lahko povemo vse in nič. Kako ga vi definirate? SKET: Avtonomijo definiram kot ncvezanost Univerze na dnevnc potrcbe politike in gos-podarstva. Univerza mora biti toliko samostojna, da lahko dela dolgoročno, v prid narodu, ki jo hrani, da išče nove poti, scveda v stiku s svetovno znanostjo. Ce bi sc Univerza preveč ukvarjala z vsakodnevnostjo, bi izgubila stik z dolgoročnostjo, kar bi imelo težkc posledicc. Zdi se mi, da jc politična navezanost sko-rajda že uresničena. V tcm ne vidim vcčjih problemov, morda bo trcba dodelati še kakšne vidikc, npr. v zvczi z ZSMS... TRIBUNA: Kaj pa Marksis-tični center... SKET: O tcm še nisem razmišljal... Ne vidim ni-kakršnega razloga, zaradi ka-terega marksističncga ccntra -intelektualnega kluba - na Univcrzi ne bi bilo. V zadnjih lctih so prišle od tam dobre ideje, kot rccimo ta, da bi družboslovci poslušali nekatere naravoslovne predmete in nev le naravoslovci družboslovne. Žal so to pobudo lahko uresničili le v zelo ome-jenem obsegu. TRIBUNA: Če ni avtonomnih fakultet, avtonomnih profe-sorjev in študentov, potem ver-jetno tudi ni avtonomne Univerze... SKET: Tega ne bi rckcl. Pod avtonomnostjo razumem avto-nomnost ustanove (z vsemi članicami!) navzven, do družbc. S tcm pa ne mislim, da nc bi NOVIREKTOR, NOVISLOGAN: AVTONOMIJA in AKADEMSKOST InTERVJU: dr. BORIS SKET i-Jo številnih zapletih in s polletno X zamudo je Ijubljanska Univerza dobila novega rektorja. Rektorovanje je zaupano dr. Borisu Sketu, rednemu profesorju Biotehnične fakultete, ki v ekskluzivnem in pravnem »rektorskem« intervjuju za Tribuno predstavlja svoje poglede na Univerzo. smele fakultete znotraj Univerze biti avtonomne, do prave mere. TRIBUNA: Kakšna mora biti povezava med fakultetami: je to prostovoljna skupnost ali močno centralizirana organi-zacija z univerzitetnim vod-stvom? SKET: Glejte. Do trenutka, ko je Univerza dobila poverilnico za pripravo Zakona o Univerzi, smo imeli veliko za povedati, kako so Univerzo namerno raz-bijali, kako danes nima nobene moči, nobenih ingerenc, ne more kot Univerza nastopati navz-ven... Delovna skupina, ki je pri-pravila teze za novi Zakon o Univerzi, je ponudila, vsaj na prvi pogled, dokaj centralističen koncept. Zdaj je ogenj v strehi, saj se fakultete čutijo ogrožene v svojih pravicah. No, ne glede na to, verjamem, da bomo dobili takšen zakon, ki bo sprejemljiv za vse fakultete. Univerzitetno vodstvo nikakor ne bo vsiljevalo predlogaj ki ne bi bil za vse spre-jemljiv. Cepravjepodrugi strani treba povedati, da je določeno mero kompetenc univerzitetne-mu vodstvu treba dati. TRIBUNA: Katere? SKET: Predvsem povezovalno funkcijo in možnost, da univer-zitetno vodstvo Univerzo dejan-sko zastopa, da ima neka pooblastila. TRIBUNA: Na predstavi v Cankarjevem domu ste se izre-kli proti »množični Univer-zi«... SKET: Ne spomnim se, da bi o tem govoril... TRIBUNA: Poudarjali ste kvalitativni, ne pa kvantitativ-ni vidik... SKET: Poglejte, Univerza mora dati določeno število izo-bražencev, ki mora biti nekoliko večje, kot ga potrebujemo. Tak-rat bo lahko prišlo do kon-kurence in izbora med diplo-manti. Vsekakor se mnenja, da bi na fakultete §11 študirat tisti, ki so za to spposobni, ampak pri tem moramo dati kandidatom enake možnosti za vpis. To pomeni enake moožnosti, da svoje sposobnosti dejansko pokažejo, oziroma razvijejo. TRIBUNA: Ste se v rektorsko vJogo že vživeJi? SKET: Ne še čisto. Rektor sem šele dva tedna, kar je prekratek Jntervju rok, da bi dobil pregled nad mojimi dolžnostmi in pravicami. TRIBUNA: A je vašo kandidaturo podprl »lobby naravoslovnih fakultet«? SKET: Ne. Pri kandidacijskem postopku sem sodeloval v toliko, da sem v kandidaturo priv-olil in da sem sodeloval na zahtevanih javnih nastopih. TRIBUNA: To pomeni, da naravoslovni seg-ment ljubljanske Univerze z vašim rektoro-vanjem he pridobi ničesar? SKET: Če bom uspel izboljšati delo na Univer-zi, potem bo to v prid vsem fakultetam. Ne bi želel voditi Univerzo v takšno smer, da bi bila enim v škodo, drugim pa v korist. TRIBUNA: Eden izmed nosilcev avtonomije so tudi študentje. Kako omogočiti njihov en-akopraven vpliv pri odločanju in upravljan-ju na ravni fakultet in Univerze? SKET: To je zelo delikatna stvar. Prav je, da imajo študentje možnost soupravljanja na Univerzi. To je zanje koristno, saj se s tem vzgajajo v upravljanju. Koristno je tudi za Univerzo, saj jo študentje vidijo iz drugačne perspektive kot učitelji in t.i. predstavniki družbe. Vendar se pri tem pojavljajo določeni problemi: neredko je sodelovanje študentov minimalno, seje so nesklepčne zaradi odsotnos-ti študentskih delegatov, težko se pride do štu-dentskega mnenja o učiteljih ob elekcijah... Temu pa niso krivi samo študentje; verjetno bi ob drugače urejenem študijskem procesu našli čas in interes za soupravljanje na faklutetah. TRIBUNA: Kako boste kot rektor odgovori-H na izzive in pobude Univerzitetne kon-ference ZSMS: zahteva po novem osnutku Zakona o Univerzi, pobudi za spremembo imena Univerze, spremembo načina študija predmeta SLO in DS... SKET: Na Univerzi smo se v besedah zmeraj borili za profesionalen pristop pri vsakem delu. Bili smo proti izrivanju profesionalnosti in temu, da se vsega vsakdo loti. Zato menim, da je bilo najbolje, da so teze za Zakon pripravili pravniki. Zdi se mi malce neutemeljeno, da nekateri hočejo njihove teze povsem izničiti. Bilo bi koristneje delati na dodelavi tega osnut-ka. Jasno, ne morejo nam vsega narediti prav il-niki. Dajo lahko le neko osnovo. Kaj ste že omenili? TRIBUNA: Pobudo za novo univerzitetno ime... SKET: Ja, povedali so mi, da je ta pobuda že bila upoštevana, da je postopek v teku. Ugoto-viti moramo, na kakšen način je bilo zdajšnje ime sprejeto... Kakšnih podrobnosti še ne vem. TRIBUNA: Kaj pa predmet SLO in DS? SKET: Da, videl sem plakate po Ljubljani. Vendar na Univerzi naj ne bi delali po parolah in preden bi se odločili za bistvene spremembe pri predmetu SLO in DS, bi morali imeti resno analizo o tem, ali ta predmet res ni na univerzi-tetni ravni - sam mislim, da ni - in videti, ali je ta predmet pomemben za obrambo. Na osnovi Curriculum vitae Profesor dr. Boris Sketje rojen leta 1936 (značilnost levov je obilica življenske en-ergije). Diplomiral na biološkem oddelku PMF v Ljubljani 1958; dvakrat prejel Prešernovo nagrado za študente. Doktorsko disertacijo branil 1961. Od 1959 dela na sedanji VTOZD za biologijo BF, od 1979 kot redni profesor. Leta 1965 je prejel nagrado Kidričevega sklada za raziskovalno delo. V letih 1985- 1987 je bil dekan Biotehnične fakultete. teh dveh analiz je treba predlagati eno rešitev: da se predmet izboljša ali pa da se ga ukine. TRIBUNA: Eden izmed pogojev za dosego evropske univerzitetne ravni je uveljavitev kodeksa akademske etike, ki ga Univerza Edvarda Kardelja nima... SKET: Imate prav. Bomo upostevali... To je dobra ideja... Izdelava takšnega kodeksa ni enostavna stvar, bila pa bi zelo koristna, ker mislim, da odnosi med učitelji ter študenti niso vedno na akademski ravni. Težko pa je reči, da je neakademska, če akademskost ni kodificira-na. TRIBUNA: Ste član Zveze komunistov? SKET: Da, sem. TRIBUNA: Bo vaša strankarska (politična) pripadnost vplivala na rektorovanje? SKET Ne, čisto nič. Politična pripadnost je eno, organizacijsko, profesionalno delovanje na Univerzi pa povsem nekaj drugega. Zanimi-vo, da me ne sprašujete, zakaj sem član ZK. Smem pojasniti tudi to? TRIBUNA: Prosim... SKET: Član ZK sem od svojih študentskih let. Vstopil sem z velikim navdušenjem, verjel sem v socializem, verjel sem v naprednost ZK (KP). Pozneje človek ugotovi, da se za imenom ko-munist skrivajo tudi tisti Ijudje, ki nc vzdržujejo moralc. V takšnih razmerah sem ničkolikokrai razmišljal o izstopu. Vendar sem se vedno znova prepriceval, da moram vztrajati, saj je organizacija z menoj vsaj za spoznanje boljša kot brez mene... Deloval sem sicer le v osnovni organizaciji, nikdar bistveno višje. Delal sem na primer proti temu, da bi nekdo trpel le iz političnih razlogov ali pa celo zaradi popolnoma medosebnih neso-glasij, pod pretvezo politike. Pozneje človek tudi ugotovi, da s tistim, kar imamo zapisano v programu, ni vse v redu. Da socializma v naših razmerah ni možno uveljavljati, lahko se ga gradi na neki neprimerno višji ekonomski m intelektualni osnovi. Skratka, da socializem ni za naš čas; še vedno pa ga vidim nekje v prihod-nosti. Vidim, da se je moja stranka na splošno zavedla tega in da ni več razlogov za izstop. K temu pa prispeva zlasti dejstvo, da smo končno uvedli političo konkurenco. Zdaj že vidim, da se bodokarieristi indrugi lumpi bolj enakomer-no razdelili po strankah in da jih bo v ZK manj. Torej, ostajam. BRANKO ČAKARMIŠ Sketova vizija Univerze ugledna in odlična ustanova; z najsposobnejšimi strokovnjaki in najboljšimi učitelji; ° brez gmotnih težav; ° organizacijsko samostojna ter politično in gospodarsko nevezana (avtonomna); 0 v popolnosti se mora posvetiti razvoju stroke ter ustvarjanju in prenosu znanja; ' v pravšnji meri notranje povezana. foto: Tomi Drozg PUŠČAVSKI KARDELJ / %/ ekega dne v letu 1953, ko je dvanajstletni beduin X y Moamer padel s kamele na glavo, je po trditvah ne-katerih Gadafijevih biografov postal za tri milijone Libijcev usoden. Ta padec na glavo, od katerega naj si ne bi polkovnik nikdar opomogel, je Ijudstvu vzel kralja, kasneje še vlado in parlament, državo pa je spremenil v izhodišče svetovnega terorizma. Danes so Gadafijeve »prizadetosti« veseli le še najnižji socialni slojj, ki jim oboževani vodja brazplačno deli zemljo, stanovanja in osnovne eksistenčne potrebščine. Ven-dar, prepričan sem, da bi Libijci ob svojem naftnem bogastvu živeli veliko bolj bogato in svobodno, če bi Gadafijev totalitarni režim zamenjali s parlamentarno demokracijo. MOAMER EL GADAFI Leta 1979jebritanskatiskarnaAstmoor naredila velik biznis: v treh jezikih je natisnila milijon izvodov Gadafijeve Zelene knjige, ki bo, po avtorjevem mnenju, odgo-vorila na vsa najbolj zapletena socialna, poli-tična in ekonomska vprašanja po svetu. »Dva največja svetovna tokova, kapitalizem in ko-munizem, nista uspela rešiti vprašanja človeške svobode. S svojo Tretjo univerzal-no teorijo sem odkril pravo in edino mogočo pot do nje. Ta svetovni nazor je sprejemljiv za vse države v svetu, od najmanjših do največjih - Libije, Kitajske, Argentine ali Luksemburga. Prepričan sem, da sem našel dokončno rešitev vseh svetovnih problemov inda jo bodo prihodnje generacije realizirale. Prepričan sem, da je moja Zelena knjiga evangelij moderne dobe«, je polkovnik pohvalil svoje delo. Utopični socialni siste-mi, ki jih Evropa, kot kaže, preboleva, so se kot rak zažrli na druge celine in zaenkrat ni izgledov, da bi kmalu izginili. Zelena knjiga je sestavljena iz treh knjižic formata 10 x 15 cm, razkošno opremljena, najdebelejši del pa ima 54 strani. V prvem delu Gadafi govori o demokraciji in organi-zaciji ljudske oblasti. Demokracija zanj ne obstaja, parlament in stranke pa so diktatorji, ki terorizirajo Ijudstvo. Obsoja tudi referen-dum: če jih 65 % glasuje za neko odločitev, potem je tu še vedno ostalih 35 %, ki so prizadeti, meni libijski pjavičnik. Upravl-janje družbe temelji na narodnih kongresih, ki volijo izvršne komiteje. Ti komiteji na-domeščajo državni upravni aparat. Gadafi-jevo pokopavanje države v mnogočem spo-minja na tisto Kardeljevo, iz šestdesetih in sedemdesetih let. V narodovo dobro upajmo, da si bo država, kot sedaj pri nas, tudi v Libiji opomogla. Boks in rokoborba sta za živali Drugi del Zelene knjige je namenjen eko-nomskim vprašanjem. »Kdordelazaplačilo, je vedno suženj - prej je hlapec svojega gos-podarja kot pa gospodar svojega plačila. Zato delavci ne morejo biti najemniki, temveč so lahko le solastniki, ki enakopravno sodelu-jejo pri delitvi dohodka«, pravi knjiga mo-drosti. Velik del teorije je Gadafi tudi ure-sničil: iniciativo v gospodarstvu so prevzeli delavski sveti, s katerimi so prizanesli le naftni industriji in bankam, ki so za takšne šale očitno tudi po Gadafijevem mnenju preresne ustnove. Po zaslugi te modrosti (un-like YU) ima Libija še vedno nekajkrat večji prihodek na prebivalca kot Jugoslavija. »Boks in rokoborba dokazujeta, da se človeštvo še vedno ni osvobodilo svojega živalskega obnašanja. Z razvojem civilfea-cije bosta izginila sama od sebe,« je v tretjem delu Zelene knjige napisal libijski polkdvnik. Poleg športa se v tem delu loteva še umetnos-ti, nacionalnega in rasnega vgrašanja, ter seveda ženskega vprašanja. »Zenska vsak mesec dobi menstruacijo, moški pa ne. Zenska oboleva za porodnimi boleznimi, moški ne. To so naravne razlike med spolo-ma in na njih temeljijo tudi različne vloge, ki jih v družbi igrata moški in ženska,« z antro-pološko pametjo rezmišlja Gadafi. Toda, spoštovane ženske, nikar se ne hudujte nad polkovnikom - njegovo razumevanje ženske je eno izmed najbolj liberalnih v arabskem svetu! S korobačem nad alkohol Tako kot življenje drugih državnikov je tudi Gadafijevo nekaj posebnega. Večina se nas spomni, ko je sedeč na traktorju sredi puščave dajal televizijski intervju. Kot so bili Homeinijevaposebnostjogurti in zelenjava, tako se Gadafi redno »naceja« s kameljim mlekom. Temu dejstvu gre zahvala, da so k odmevnosti Vrha neuvrščenih v Beogradu prispevale tudi libijske kamele... Sicer »Moma« živi asketsko, je poročen in ima pet otrok. Svoj prosti čas posveča ljudstvu: ne-nadoma se, ne glede ali je dan ali noč, pojavl-ja med preprostim Ijudstvom in z njhn deba-tira. Ce mu ni kaj všeč, pravijo, da tudi sam nastopi kot izvrševalec telesne kazni. Rodil se je leta 1941 v Serti najugu Libije. Njegov oče je bil beduin in tako menda živi še sedaj. V Bengaziju je končal vojaško aka-demijo in kasneje še študij zgodovine. Pri-pravil je uspešno diplomsko nalogo, ki pa je pod kraljevim režimom ni smel objaviti - bila naj bi prevratniška. Prevratniško se je Gadafi obnašal tudi kot mlad kapetan, vendar je bil ravno še dovolj zmeren, da ga niso postavili na hladno. Da bi se oblasti rešile njegove neprijetne navzočnosti, so ga leta 1966 pos-lale na izpopolnjevanje v London. To pa Gadafija ni streznilo - nasprotno - postal je še boij popadljiv in s kolegi zarotniki je 1. septembra 1969 izvedel državni prevrat. Na-mesto kralja Idriza je oblast v državi prevzel revolucionarni svet. S samim prevratom pa Gadafi še ni bil na vrhu. Znotraj revolucionarnega sveta je bil njegov konkurent polkovnik Suireb, ki ga je javnost do takrat imela za dejanskega vodi-telja sveta. Gadafi pa ga je, kot so to pred njim storili že Stalin, Tito, Castro in drugi revolu-cionarji, spretno »postavil na hladno« in Šuireb je končal v ropotamici vseh izrinjenih povzpetnikov - v veleposlaništvu. To, kar si je Gadafi privoščil v t.i. kulturni revoluciji, ni le norost, temveč tudi barbar-stvo: spomnimo se množičnega sežiganja angleških in francoskih knjig, ki se je pred nekaj leti odvijalo na ulicah Tripolija. Takrat so na univerzi ukinili katedri za angleščino in francoščino, oba jezika pa so odstranili tudi iz srednjih šol. Iz javnega življenja so odstrartiJi latinske črke in Evropejci zaman iščejo ustrezne toaletne prostore, na letališču željeni avion, v dvigalu pravi gumb... Iž pi-sarn so pobrali pisalne stroje, ki nimajo arab-ske tipkovnice. Alkohol je prepovedan: kogar zalotijo pri prekupčevanju s pijačo, dobi šest mesecev zapora in 40 udarcev s korobačem. Tisoče, ki se z njegovo politiko niso strin-jali, je Gadafi strpal v zapore. Sodila so jim revolucionarna sodišča, ki so postala v državi strah in trepet. Ko je polkovnik nekega dne sprevidel (1987), da politični zapomiki škodijo njegovim političnim in gospodar-skim poslom, je odredil njihovo izpustitev. O^ebno je z buldožerjem podrl vrata nekega zapora. Takšne muhe, igre s človeškimi živl-jenji, si lahko privoščijo le bogovi - nekakšen polbog pa Gadafi v svoji deželi prav gotovo je. In prav v tem je čar in vrednost porajajoče se civilizacije - zaščitila nas bo pred bogovi... Sovraštvo do Amerike Ko so se pred deset in več leti v svetu vrstili teroristični napadi na ameriška veleposla-ništva - v Pakistanu, Indiji, Tučiji in Ban-gladešu - se Gadafi ni posebno vznemirjal. Nasprotno. Teroriste je podprl. »Če velepos-laništvo počenja tisto, kar ne sodi v njihovo delo, potem ne morejo uživati diplomatske imunitete«, je dejal in s tem izzval bes civi-liziranega sveta. Napad na ambasade je »brat polkovnik«, kot ga imenujejo doma, imeno-val »mednarodna revolucija proti Ameriki«, ki jo ves svet tako in tako obupno sovraži. Ob takšnem izzivanju je Ameriki prekipe-lo. Gadafiju so očitali, da podpira, z denarjem in orožjem, teroristične skupine v več kot 40 državah - od Filipinov preko Seveme Irske do Južne Amerike. Leta 1981 so izzvali spo-pad v vodah Velike Sirte, 1986 pa so, z namenom, da ga ubijejo, bombardirali njegov glavni stan v vojašnici Bab-El-Asisi. Ubili pa so le njegovo petnajstmesečno hčerko. Za likvidacijo Gadafija je bil zadolžen zloglasni podpolkovnik North: podtikal mu je bombe, nadenj je pošiljal jedrske podmornice, pripravljal je morilske manevrime rakete. Toda nič - Gadafi je bil bolj spolzek, kot so pričakovali. Ko sem pred dvema mesecema v Tribuni razmišljal o Ceausescu, sem si upal napove-dati revolucijo: v primeru Libije pa je karkoli reči težko. Kaotična in nacionalno (ali plemensko, rasno?) prebujajoča se Afrika postaja idealen poligon za »firerčke« Gada-fijevega kova. Ali bo civilizirani svet imel dovolj moči, da jih zaustavi? MATJAŽ ŠUEN foto: fotodokumentacija Del TUDITAM SO JIH MORISCA V OKOLICl ŠKOFJE LOKE m& otcela Slovenijaje tudi območje Škofje Lokeposejano z vencem množičnih M. m. grobišč iz leta 1945. Tu bom opisal štiri lokacije. - Dve grobišči sta bo potoku Zaplotnica pod Lovrensko goro. - Eno grobiščeje v Bodovljah. - Stiri množična grobišča so v Crngrobu. - Eno grobiščeje nadvasjo Pevno. Ob tem moram takoj povedati, da to verjetno niso vsa grobišča okoli Škofje Loke, z dokaj površnim spraševanjem sem uspel odkriti le te lokacije. Nasploh je do natančnejšihpodatkov težkopriti, sajso arhivinedostopni, Ijudje izokolice grobišč pa tudi ne vedo veliko povedati, sajje takratna morija potekala skrbno organizir-ano iny kolikor se je pač dalo, prikrito. V večini primerov so likvidacije izvajali ponoči. Zbirališče ujetnikov je bilo v škofjeloškem gradu. Tja so od maja naprej nagnetli ljudi zelo pestrega izvora. V grajske sobane so zapir-ali ljudi, ki so jih ujeli na Gorenjskem, največ domobrance, ki se niso umaknili na Koroško. Najštevilnejši pa so bili vrnjeni begunci iz Ve-trinja, pri čemer gre predvsem za posadke gor-enjskih domobranskih postojank. Domobrancev je šlo skozi škofjeloški grad vsaj 900. Več sto je bilo ustašev; potem skupina banatskih folksdojčerjev (samo ženske in otroci), ki sicer niso bili tako strogo zastraženi kot drugi. Med civilisti so bili tudi Kočevarji s Krškega polja, z družinami, vendar brez moških. Te so kasneje odpravili v taborišče Stmišče pri Ptuju, od tam pa so bili pregnani v Nemčijo. V gradu so se znašli Italijani, ki so bili po kapitulaciji Italije po raznih posadkah na Primorskem, oziroma so bili vojaki »salojske republike«. Bilo je tudi precej nemških vo-jakov, ki so jih iz gradu dajali kmetom za delo. Najbolj presenetljiva pa je skupina okrog 50 visokih madžarskih oficirjev (od majorja na-prej, predvsem polkovniki), ki so jih zajeli nekje na tem območju, ko so se hoteli z avto-mobili prebiti v Italijo. Šlo je za plemiče, ki so vlekli s sabo velike dragocenosti v oblačilih iz najfinejšega blaga. Oznovska posadka jim je odvzela za cel predal zlatnine, še posebej ogromno zlatih ur. Kaj se jc kasneje zgodilo s temi Madžari, nisem uspel ugotovili. Tisti, ki so bili pomorjcni na moriščih okrog Škofje Loke, so večinoma domobranci in ustaši. Komandant na gradu Škofja Loka ter izva-jaleclikvidacijjebil knojevec Alfonz Avbelj iz Kranja, ki je vcljal za nepopisno surovega sad-ista. Med ujetniki je pustošil s svojim konjskim bičem. Komisar taborišča je bil Ivan Stare V grajskih sobanah se je gnetlo po 50 ljudi, ki sojih morali sobni starešine skrbnopopisati. Največja sila je bila osredotočena tja, kjer so zbirali osebe določene za morišče. To je bil kletni prostor okroglega stolpa. Tam sta takrat enemu knojevcu pripadali dve žrtvi. Naj o takratnih dogodkih spregovorita dve priči. Najprej Vencelj Dolenc, eden od zdaj že legendarnih rešenccv s komunističnih morišč v Sloveniji. Aprila 1944 se je pridružil škof-jeloškim domobrancem, pri katerih je bil do 10. maja 1945, ko se je umaknil na Koroško. Danes živi v Buenos Airesu. Kot večino, so tudi njega takrat vrnili v roke partizanom. Vencelj DoIenc:»Ko je prišla vrsta na nas, so nas Angleži iz Vetrinja prepeljali s kamioni na železniško postajo Podgorje (Maria Elend) ter preko Podrošce, Jesenic, Kranja v Škofjo Loko... V mojem transportu preko tunela na Jesenice nas je bilo 2.500. Že na Jesenicah, oziromapredJesenicami,kjersejevlakustavil, so iz prvih osebnih vagonov, ki so bili določeni za oficirje, pobrali Ijudi, jih odvedli nckam nazaj proti tunclu in jih tam pobili. V škofjcloški grad smo prispeli proti večeru. Vstopili smo pri spodnjih vratih, pri Jamniku, in nato šli po stopnicah v zgornje prostore. Ob straneh so stali partizani in udrihali po nas s puškinimi kopiti. Vrh stopnic. kjer smo morali čakati, se je prikazal,Drago Vraničar, takralni škofjeloški župan in mc s kopitom brzostrelkc itflŠS:: trikrat pobil do nezavesti. Bulo na glavi šc scdaj hranim za spomin nanj. nato me od odvedejo v okroglo sobo grajskega stolpa, baje staro grajsko ječo, ki so ji sedaj rekli »bunker«. Že na poti tja so me neprestano pretepali. Ta pretep je trajal vso noč, ves naslednji dan, kakor tudi ponoči iz torka na sredo. V sredo, 31. maja zjutraj, pa so začeli klicati posameznikc. Prvi je bil na vrsti Jaka Klobovs, bivši poveljnik škof-jeloškc domobranske postojankc. Čcz kake pol ure sem bil na vrsti jaz. Takoj zunaj vrat smo zavili na levo po stopnicah do sobc, ki jc bila na notranji strani povezana z oknom na stranišče, na zunanjo stran pa sta gledali dve veliki okni. Ko me suncjo v sobo, vidim Jaka Klobovsa stati v kotu. Prvi trenutek sem imcl vtis, da je obešen. Bil je ves razbit, s pretrganimi ustnicami, nos-nicami in ušesi. Roke je imel zvczane na hrblu. Zvezali so tudi mene in šli iskat druge. Kmalu nas jc bilo 48. Ta dan nas niso vcč prctepali. Pač pa so nas popisovali priimek, ime, kaj si bil po činu... in vsemu dopisali še 10 do 15 zločinskih umorov. Ni se bilo treba podpisaii. Prcd vcčerom so nas tudi slikali. Mislil sem na bcg. Žc prcjšnjo noč scm sklcnil, da pobcgnem. To prcpričanje. da moram pobcgnili. mc nikdar ni zapusiilo. To pa načrt je propadel. prehiteli so nas. Pod noč so nas začeli odvajati po dva in dva na dvorišče. Najprej je šel Homcov Janez iz Žirov, po-veljnik gorenjevaške domobranske posadke in še neki drugi gornjevaščan. Nato brata Stanov-nik, mežnarjeva iz Gaberške gorem nato jaz in Jože Habjan, za mano Janez Volčjak iz moje vasi Virmaše, pa Ivan Cvajnar iz Preske, nato drugi... Ko naju z Jožetom privedejo na dvorišče, so bili oni trije pari pred nama že povezani. Najprej so nama pregledali vezi na rokah. Potem so naju povezali tako, da so zavezali mojo desno roko nad komolcem z njegovo levo roko. Od onih ireh parov pred nama so potegnili debelo vrv in nama zadrgnili roke nad zapestjem. Nato so se premaknili k parom za nama... in tako naprej. Ko je bila ta povezava končana, sta prišla dva partizana, vsak s svojim klopčičem žice. Prve-mu uvijejo zunanjo roko nad komolcem, nato od tam drugega, in tako naprej... vse. Najprej sem torej imel zadaj roke zvczane v zapestju, nato z Jožetom mojo desno in njcgovo lcvo roko zvezano z žico nad komolcem, nato so od prednjega para potegnili še debelo vrv in zadrg-nili najini roki nad zapestjem, končno pa so še mojo levo roko z žico, ki jc dr/.ala od sprednjih vse do moje preddomobranske dobe, ko sem moral kar nekajkrat pobegniti, najprej od Nem-cev, nato pa še nekajkrat od partizanov zaradi njihovih svinjarij. Zato sem tudi sedaj začel takoj organizirati vse potrebno. Drug drugega smo začeli odvezovati in si krepiti potolčene in otrple roke. Kose vrvi, s katerimi smo bili zve-zani, smo povezali skupaj in poskrili v zaboje z mivko, ki so ostali tam še do Nemcev. Tako smo imeli spleteni že dve vrvi, ki bi nam zadoščali za spust skozi okno na dvorišče. Načrt je bil: dva se spustita na dvorišče, obračunata s stražarji, odpreta vrata sobe in bunkerja... in v hribe. Prosili smo Boga, da bi nam za noč poslal nevihto, dež, temo. Nevihta se je kasneje res zlila, toda ta naš treh inšla naprej za mano. Enako je bilo na drugi strani kolone. Ko smo bili vsi tako dobro povezani in pod nadzorstvom vodje komunisiov, ki je ostale vedno opominjal, da ne bi sabotirali, smo se premaknili k zunanjim grajskim vratom, od katerih drži pot na Poljansko cesto. Pa ni šlo lahko, ker smo se zaletavali in stopali drug po drugem. Šele na povelje »lcva-desna« smo se stalili v korak. Že smo korakali proti Poljanski dolini. Začele so padati debelc kaplje. Jaz pa sem začel z odvezavo rok. Pri tem mi je poma-gal nožič, ki sem ga imel skritega pod podlago zadaj moje vojaške bluze. Najprej prerežem vrvico v zapestju in preščipnem tudi žico, s katero sva imela z Jožetom povezani roki. Dam nožič v žep in začnem rahljali zanko na vrvi, tako da bi lahko roko vsak hip potegnil ven. Tedaj jc bilo treba misliti na rahljanje žicc še na levi roki, kar jc bil hujši problcm, kcr je ob meni korakal stražar Hčevov Ivan iz Svelja pri Med-vodah in me večkratotipal. Le bližajoča nevihta mi je pomagala. Moram pojasniii še naslednje: že v gradu, ko smo drug drugemu odvezovali roke, sem se jaz dal »zvezaii« lako, da mi je prijatelj zvczal eno roko tako, da jc bil en konec vrvicc dolg nekako 20 cm, drugi pa okoli 70 cm. Vprimeru namreč, da bi me dobili odvczancga, bi si lahko sam navil daljši konec vrvi okoli obeh rok. Pri pregJedu bi moral zelo dobro pogledati, da bi ugotovil, da roki nista bili pove-zani, ampak samo poviti. Ko smo torej bili morda že kak kilometer izven Skofje Loke, jc padlo povelje:»Stoj!« Pregledovali so nam povezave. Nisem bil edini, ki je rahljal vezi. Večina jih je že bila zrahljala. Zato so jih povezali znova, največ z žico. Hitro sem si odvil daljši konec vrvi okoli rok in se z vso močjo trudil, da bi jo čim bolj napel. Ko stražar pride do mene in mi pregleda zavezo, ugotovi, da je vrvica napeta. Pa mi vseeno ne zaupa. Ponovno me jc zvezal z močnim jerme-nom. Toda, ko je to delal, sem vrvico nekoliko popustil - in v zapeslju roke razširil. In ko je odšel, so roke bile že spet proste. Že se je vlila ploha. Bliskalo se je in grmelo kot za sodni dan in lilo je, kot da se je pretrgal oblak. Prikorakamo do vojaške ceste, ki pelje na Blegoš in zavijemo nanjo. V hipu sem bil odločcn! Kakšnih sto metrov naprej stoji med obema cestama Pahovcova hiša. Ta me bi ščitila na begu. Se malo naprej ta vojaška cesta zapelje v sotesko, ker se ludi na zunanji slrani med obema cestama začne vzpenjati hrib (Lov-renška gora). Pohitim z odvezavo še leve roke... Že sem gotov, ko pade povelje:»Sloj!« V trenutku za-vihtim žico čez glavo, udarim po partizanu Hčevovem Ivanu z vso močjo, kar mi je je še ostalo. Napnem vse sile, in skočim - hoteč v trenutku priti varno za hišo - papadam, padam... in obležim v jarku, ki je tekel ob cesti. Nanj nisem niti pomislil, čcprav mi je bil kraj dobro poznan. Ko priletim na dno, se otipam, če sem s\ kaj zlomil. Nieesar ni bilo. Na cesti pa so zarezgctale brzostrelke, kot da so ponorele. Sele, ko zaslišim povelje »Trije za njim!«v se pričnem plaziti po jarku mimo Pahovca. Cez Poljansko cesto se spustim do Sore Pljanščice... jo prebredem... in na drugem bregu padem na kolena in se zahvalim Bogu za pomoč, za ne-vihto, brez katere bi bil beg skoraj nemogoč. Na drugi strani pa so trije partizani, ki so jih poslali za menoj, svctili z žepnimi svetilkami -in... in više gori... na mestu, kjer sem pobegnil, so brzostrelke pele neskončno dolgo smrtno pesem... Nato še posamezni streli iz pištole. In tišina... Le dež je sedaj še pohlevno pada! in hladil umirajoča trupla gorenjskih domobrancev, katerih edini greh je bil neizmerna ljubezen do slovenske domovinc. Šc štiri dni so jih pustili tam ležati.« Tako Vencelj Dolenc. Grobišče, kjer ležijo pobiti sotrpini Venclja Dolenca, leži okoli 150 m naprej v grapi od prve serpentine ceste, ki vodi na Lubnik in Blegoš, ob potoku Zaplotnica pod Lovrenško goro. Tam sta dve grobišči, tik ob starem betonskem vodovodnem zajetju. Za Ji dve grobišči je za-nimivo, da sta označcni - domačini, oz. svojci pač dobro vedo, kdo lcži notri. Narejen jc okvir iz kaincnja, na obch, nad tistim pa, ki lcži nckaj metrov više, pa stoji cclo nov lcsen križ. Danes so na obeh grobiščih rože in sveče. Domačini povedo, da so školjcloški policaji še pred dvema lcioma liodili princ.šeno na grobove od-stranjcvat. Danes nc vcč. Na drugi strani doline, po kateri tcče Pol-janščica, južno nad vasjo Bodovlje, so domači partizani uporabili za množični grob kar svoj nekdanji bunker. V Iuknjo, ki leži^trmo v grapi, so postrelili 24 domobrancev s Črnega vrha in Sv. Ožboltav. Med njimi je Presečnikov, ki je imel na Crnem vrhu mogočno kmetijo. Grobišče mi je pokazal Kožuhov oča (Eržišnikov po domače), ki je, kljub temu, da ima sedeminosemdeset križev na ramenih, za-koračil stfme nad svojo domačijo skozi sadovn-jak v gozd, kjer je grobišče. Takoj po zločinu je šel pogledat ter nad pomorjene zasadil Iesen križ. Tega sicerdanes ni več, ostala je leposedla kotanja v strmem bregu. Naslednja množična grobišča so v samem Crngrobu, 4 km severno od Škofje Loke, kraju, ki je bil do sedaj znan po mogočni romarski cerkvi. Tam so kakšnih 200 metrov jugozahodno od vasi, ob gozdni cesti, razvrščeni štirje množični grobovi. Čez dva je celo speljana današnja gozdna cesta. Prisluhni-mo domačinki, ki je bila neposredna priča morije. »Bilo je nekega popoldneva, med 20. in 25. majem, proti večcru, ko so jih z avtobusi pripel-jali iz Škofje Lokc, baje iz barak za Kamnitni-kom. Najprej avtobus 40 žensk. Na Gmajni (tudi Smrečje ali Les) so jih izkrcali izavtobusa, nato pa so jih gnali mimo naše hiše do mežnarije tik nad crnogrobsko cerkvijo, kjer so jih zaprli. Za ženskami so pripeljali še okoli 70 moških. Vsi so imeli s sabo prtljago. Verjetno zato, da ne bi posumili, kam jih peljejo. Ženske so se na poti mimo naše hiše celo smejale. Moške so zaprli v mežnarijo nad štalo, kjer je bila slama. Spodaj v štali so jih silačili (Stalaje bila prazna, ker so se lastniki med vojno umaknili na Koroško). Ko so tako knojevci hodili ponje v ta prostor nad štalo, po trojico vsakič, so v nekem trenutku preostali jetniki planili na enega izmed njih. Ostali so začeli skozi vrata besno slreljali, tako da so obstrelili v nogo tudi svojega. Streljanje po ujetnikih je bilo tako močno, da se je vžgala slama. V vsesplošni zmedi, sireljanju, goreči slami, dimu, so nekateri ujctniki poskakali skozi okno iz prvega nadstropja, kjer pa so jih večinoma postrelili. Nekaj jih jc zgoraj s slamo vred zgorelo. Enega so našli zgorelega ob dim-niku na podstrešju - hotel je plezati... vstran od ognja in krogel. Mežnarija še danes požgana pričuje o takratnem dogodku. Dva ujetnika sta pri tem cclo uspela pobegniti, saj so v sosednjih Bitnjah vedeli povedati, da je en prosil za hrano in da je bil ves opečen. To se je zgodilo zvečer, že ob mraku. Naslednji dan je sosed s konjsko vprego odpeljal 12 sežganih trupel na Gmajno, kjer so bila množična grobišča. Na morišče so jih iz mežnarije, mimo hiSe, gonili zvezane v trojkah. Ko je mežnarija zgore-la, so jih iz Škofjc Loke vozili kar naravnost pred jame, kjer so jih postrelili. Med streljanjcm je prišel v našo hi.šo knojev-ski oficir, ki je bil ves paničen, ob vsakem strelu se je močno zdrznil in je govoril, da tega nc more več gledati. V nckem trenutku smo zaslišali strcle ncdaleč od hašc hišc. Naslcdnji dan smo tam vidcli lc še močno krvavo slcd, ki je ostala od nesrceneža, ki jc hotcl pobcgnili. vcndar so ga zadcl i, nato pa kar za noge odvlckli vgrobiščekostalim. Pobijali so jih v štiri jame, pravzaprav malo poglobljene kotanje. Prvi večer smo šli pogle-dat notcr v Gmajno. Ženskc so lc malo zasuli, tako da so kar noge ven gledalc, eno jamo pa sem videla šc nazasuto, kjcr so ležali moški križem po jami. Ob koncu opravila so jih zelo slabo zasuli, saj so celo dcli tcles štrcleli vcn. Kasneje je zelo zaudarjalo, tako da smo morali vaščani samo na ostanke nanositi zemljo, grobišča so namreč v neposredni bližini vasi. Kot rečeno so imeli ujetniki s seboj precej osebne prtljage. Takrat so si knojevci nagrcbli, kar so hoteli, tudi nekateri domačini med njimi, vendar tega ti kasneje niso razkazovali. Ženske, ki so jih tu pobili, so bile vsc mlade, 25 do 30 let, lepo oblečenc, lc cna jc bila že v letih, tako da sta jo morala na poti na morišče dva podpirati. Med moškimi so bili tudi Slovenci, ker se je takrat tam okoli valjalo precej dokumentov in slik, iz katerih se je videlo, da so nckateri celo brivci in čevljarji (tudi iz Ljubljane). Knojevci so nam rekli, da jih moramo pobrati in sežgati. Našli smo tako tudi dncvnik od nckc žrlvc, v katcrem jc pisalo, da so jih ujcli pri Beljaku, nato pa vmili. Vcndar so bili tudi Hrvali, celo dva hrvaška duhovnika. Baje so bife ccle družine, vendar lu v Crnogrobu otrok ni bilo. Kakšno leto kasneje je naš oče učiteljem, ki so pripeljali sem svoje otrokc na ogled cmo-grobske ccrkve, povedal, kaj se je tu zgodilo. Hitro nato jc bil obsojcn na 28 dni zapora, vendar ga potem, verjetno zaradi lcga, da se okrog tcga nc bi delal še večji halo, niso zaprli. Dva domobranca (cn iz Sv. Duha, cn pa iz Šutnc) so ustrelili na območju južno od Crngro-ba; ta prostor ima danes vojska. Gospodar kme-tije, kjer so ju pred ustrelitvijo zvczali in ki jc bil takrat zraven, sc je prcd kakšnimi pctimi lcti smrtno ponesrečil s traktorjcm prav v ncposrcd-ni bližini njuncga groba.« Tako takratna priča iz Cmgroba. Nck drug vir mi je povcdal, da so v Crngrobu pobijali predvsem del Hrvatov, ki so jih Angleži 14. ali 15. maja zajeli v Tamsvvcgu (scverno od Beljaka). Med 18. in 23. majem so jih nato 11.000 iz Krumpendorfa (Kriva vrba), preko Podrošce vračali v Jugoslavijo (o tem piše hrvaški politični emigrant Ivo Omrčanin v svojih »Dokumentih«). V Crngrobu sem tudi izvcdel. da so sc likvi-dacije vršile v soscdnji vasi Plevno. In res, domačinka iz Pevnega mi je šla pokazat slab kilometer zahodno nad vasjo ozko luknjo -brezno - ki leži v strmem robu vrtače, skozi katero so porivali v globino pobite Ijudi. Baje so jih samo »zasekovali« s topim orodjem, nato pa napol žive metali (bolje: porivali) v globino. To je kratek opis o moriščih okoli Škofje Loke. Marsikdo mi je zatrjeval, da je teh množičnih grobišč tam okoji še več. Takoj bo potrebno iti v podrobncjšo raziskavo, kajti nekaj neposrednih »udeležcncev« morijc Še živi. Ivo Žajdcla STANE KOS STALINISTiČNA REVOLUCIJA NA SLOVENSKEM 1941-1945 6 DEL Vaške straže so se nato razširile po vsej Notranjski in Dolenjski. Član vodstva SLS Stare je pozneje zapisal: "lede vaških straž je tako, da jih nihče ne bi mogel preprečiti .., komunisti so v začetku ustvarili tako stanjc, da je bilo nempgoče drugače, kakor iti pot sa-moobrambe" . Potem je omenil, kako je veli-kolaškega župana Paternosta opozarjal pred težavami, ki jih bodo imeli zaradi vaških straž slovenski zastopniki v Londonu, pa ga je ta zavrnil: "Gospod, vi tega ne razumete. Ko bi živeli na deželi, bi videli, da ne moremo drugače, ker nas bodo vse pobili" '. Pri vaških stražah je bilo tako, da so nakateri fantje, zlasti pa možje, opravljali čez dan polj-ska dela, ponoči pa stražili naselja pred more-bitnimi partizanskimi napadi. Poveljniki vaških straž so - tako poroča režimski zgodovi- nar - "tajno prisegli zvestobo kralju Petru 2,. Jugoslaviji in vrhovni komandi jugoslovanske vojske"" . "Komunistični oddelki" so bili po italijanski ofenzivi "v jeseni 1942 številčno tako slabotni ter pri ljudstvu tako zelo zasovraženi, da bi jih bila celo tako skromna in slabo oborožena sila, kakor so bile Vaške straže, sama uničila , ko bi tem Italijani akcij proti partizanom ne ome-jevali. Saj režimski zgodovinar priznava, da je italijanski okupator "belogardističnim enotam dovoljeval le tolikšno stopnjo in obliko organi-zacije in le tolikšno opremljenost, da ne bodo v nobenem primeru mogle ogroziti njegovih interesov . Italijani so vaškim stražam najstrožje pre-povedali vsak nastop zunaj krajvenih posto-jank. Prav tako so prepovedali zvezo med posameznimi posadkami in združevanje več vaških straž v večje operativne enote, a mnogi poveljniki vaških straž so znali to prepoved obiti. Italijani so prepovedali tudi enotno po-veljstvo. Se največ so dovolili takoj v začetku: organiziranje in povezavo Jegijskih postojank v 2. in 3. bataljon Legije smrti, ki nista bila stalno gibljiva. Vaškim stražam so postavili svoje zvezne oficirje, ki naj bi skrbeli za njih hrano, pratež, obleko, orožje in municijo, a vsaj nekateri od teh "so imeli - po naročilu - zveze s komunisti v gozdu in v kraju ter dajali narod-no- osvobodilni vojski točne podatke o Vaških stražah. V vsako posadko so vsilili vsaj po enega človeka. ki ga je kraj poznal kot zaupnika komunistov . Po pisanju režimskega zgodovinarja Metoda Mikužasobile (konecokt. 1942)postojankeLegije smrti in vaških straž v tehle krajih: Legija smrti -1. bataljon: Št. Jošt, Zaplana, Rovte, Hotedrščica (665 mož); 2. bataljon: Stopiče, Oreho-vica, Prekopa, Kostanjevica, Škocjan (650 mož); 3. bataljon: Dolž, Semič, Metlika (416 mož). Vsegaskupaj je bilo 3499 mož. Sredi decembrajih je bilo pa že 4544 . Leta 1943 niso nekatere neštetih postojank več obstajale, kerso bile pridružene večjim postojankam. Nekatere pa v gornjem seznamu niso omenjene, npr. Ajdovec, Brezovica (pri Št. Jerneju) in več manjših vzhodno od Novega mesta. Če sežemo tu malo naprej, da to podobo postojank dopolnimo, vidimo, da so do julija 1943 zaživele še mnoge druge postojanke: Dolenja vas (pri Cerknici), foto: fotodokumeniacija Dela Planina (pri Rakeku), Grčarevec (pri Logatcu), Rakitna, Presarje-Zgornja Brezovica, Podpeč; Vnanje gorice,Plešivica, Log; Tomišelj, Ig, Pijava gorica; Šmarje; Št. Jurij, Boštanj, Kopanj; Škocijan, Turjak; Račna-Čušperk. Kompolje, Zdensk vas, Ti-sovec, Žvirče, Hinje, Struge; Velike Poljane (pri Velikih Laščah), Velika Slevica, Karlovica: Sv. Gre-gor, Sodražica-Čušperk; Breže, Ribnica, Stara cer-kev (pri Kočevju); Krka, Hočevje, Korinj, Ambrus; Dobrnič: Čatež, Rakovnik, Št. Rupert, Mokronog; Mirna peč. Ratež, Prečna, Bela cerkev, Otočec; Dra-gatuš, Predgrad (Stari trg ob Kolpi); Rudnik, Orlje, Sv. Urh (na hribu, namesto prejšnje postojanke pod hribom v Dobrunjah). Šmartno ob Savi. Dravlje, Dobrova, Polhov gradec, Horjul, Koreno, Žažar, Vrhnika, ki je imela desetinjo na Stari Vrhniki, v Bevkah, Ligojni, na Drenovem griču in na Verdu, ter Sv. Trije kralji. Vaške straže so bilc preveč vezane na utrjene postojanke. Po vsaki vojaški akciji so se vaški stražarji vmili vanjc Sicer se je večkrat brez vednosti Italijanov zbralo po nekaj vaških straž in šlo nad partizane. A na splošno so bile defen-zivne. Italijani so jim izrecno prepovedali združevanje v večje enote. Ob velikih praz-nikih je malokatera vaška straža šla v akcijo. To so partizani brž odkrili. Glede svobodnega premikanja po terenu je bilo pri partizanih ravno nasprotno. Pred itali-jansko ofenzivo so štirje partizanski odredi manevrirali v svojih širših okoliših. Po italijan-ski ofenzivi ustanovljene partizanske brigade so pa bile povsem nevezane na kraj ali na širši okoliš: premikale so se po vsej Ljubljanski pokrajini. V tem je bila njihova prednost, saj so se lahko združevale za večje vojaške akcije. Stalne so bile le partiznakse ambulatne, zasilne bolnišnice, propagandne tehnike in nekatere pomožne vojaške ustanove kot intendanca, Na-rodna zaščita ipd. Slovenska legija se je zave-dala, da so vaške straže preveč navezane na postojanke. Zato je hotelo njeno vodstvo poleti 1943 sestaviti iz izbranih vaških stražarjev ilegalen gibljiv odred, "planinski četniški odred" (včasih imenovan tudi "beli četniki"), ki ne bi bil vezan na nobeno postojanko. A preden je bil ta načrt uresničen, je prišlo do italijanske kapitulacije . Nastanek "bele garde" je povzročil nemalo zaskrbljenost celo pri Kardelju, ki je kot te-oretik revolucije sicer pričakoval na partizan-ske nastope reakcijo (antitezo!), vendar ne v taki obliki in v takem obsegu. Ko je reakcija prišla v obliki vaških straž, se je zavedel, da je te priklicalo v življenje partizansko nasilje. Devet dni po začetku italijanske ofenzive (25. jul. 1942) je zapisal: "Naši kadri, zlasti ko-mandanti in politkomisarji ... pretiravajo v pobijanju bele garde, pri čemer gre pogosto za ljudi, ki jih morda niti ne bi bilo treba uvrščati v to kategorijo sovražnikove, so celo posamez-ni primeri odvratnega mučenja nekaterih ljudi, kar se je razneslo že med prebivalstvom in vrglo zelo slabo luč na Uk partizanskega borca; so elemnti ropanja itd . IOOD pa je opozoril (27. avg.), da bo kazno-val vsak poskus mobilizacije v belogardistično vojsko s smrtjo. Smrt bo doletela tudi vse, ki bi dajali beli gardi podatke o delovanju pristašev OF. Pa tudi za vsako skrivanje in hranjenje orožja, za širjenje in skrivanje belogardistične literature . Glavno poveljstvo partizanskih čet pa je is-tega dne odredilo, da so vsi oboreženi pripad-niki bele garde stavljeni izven zakona. Po tem odloku smejo člani Narodne zaščite in vsak partizan na mestu ustreliti beloardista, ki ga najdejo z orožjem IOOF in glavno poveljstvo partizanskih čet sta v skupnem razglasu (5. sept.) zahtevala, da protkomunistični oboroženci izroče orožje in municijo partizanom, ali pa bodo usmrčeni na podlagi odloka o zaščiti slovenskega naroda . Kardelj je pisal Mačku (1. okt.), da "nikakor ne gre^odcenjevati vloge in uspehov bele garde" . Zato naroča, naj belo gardo neusmil-jeno uničujejo, "tiste, ki se bodo uporno borili, postreljajte... Duhovne v četah vse postreljajte. Prav tako tudi oficirje, intelektualce itd., ter zlasti tudi kulake in kulaške sinove . Po končani italijanski ofenzivi, ko so bili partizani vojaško na tleh, je Kardelj naročil Leskošku (27. nov.): "Oba (Kidriča in Mačka - op. pisca) bi hotel opozoriti zlasti na to, naj najodločneje udarjat? po raznih svinjarijah, ki se dogajajo na terenu (likvidacije), kjer gre ne samo za to, kateri ljudje so to, ampak tudi za to, kako jih likvidir-ajo... Trdno zahtevajte, da smejo likvidacije izvrševati samo odredna sodišča! In tudi vi te kontrolirajte. Izdajte strogo zaupno odredbo, da se justifikacije izvršujejo samo s streljanjem, a v takih primerih, kjer se streljati ne sme zaradi sovražnikove bližine, na tak način, ki ima za posledico takojšnjo smrt . O začetku oboroženega upora proti revoluci-ji je zapisal Kocbek: "Med nami se je odprla najhujša vojna, bratomorna vojna, in partija je mogla zdaj seči po svojem nesrečnem klasičnem vzorcu, ki smo se ga najbolj bali, da bi z njim v Srednji Evropi ponovila svojo revo-lucijo. Državljanske vojne ni mogel nihče več ustaviti, čeprav na partijski strani ni smel nihče več o njej govoriti. Tito je po zagrebškem "Vjesniku" (24. maj 1972) to potrdil tudi za Slovence, ko je govoril o razmerah v ostali Jugoslaviji: "Slično je bilo i u Sloveniji. Bio je to, dakle, gradjanski rat. No o teom nismo htjeli govoriti u toku rata, jer nam to ne bi koristilo." Slovenija je postala prostor najhujšega preli-vanja krvi, izgubam vojaških operacij so se pridružile vedno pogostejše likvidacije v osvo-bodilnih vrstah". 22 GI. Dr. Jakob Kolarič, Škof Rožman, III. del, Celovec 1977, 282. - Citiram: Kolarič, Rožman III. 23 Pravtam. 24 Seje, Bigr, 496. 25 Čb,212. 26 NOV,330. 27 Čb, 213. Ta knjiga navaja nekaj primerov pove-zave med italijani in partizani: Partizan, ki so ga vaški stražarji marca 1943, je v Dolenji vasi pri Ribnici prepoznal italijanskegazveznegaoficir-ja, ki se je vsak teden sestajal s partizanskim štabom in tam večkrat tudi jedel. Stanoval je pri neki komunistični kurirki za ribnisko dolino. V Dobrepoljahsejeitalijanskipor.Gabagliodružil s komunističnim zaupnikom Vodlanom. Poseb-no pa je protikomunisic presenetil primer iz Kočevja. Tam je patrulja vaške straže iz Dobre-polj razkrila organizacijo OF, odkrila skladiŠča, blagajno in tiskamo lcr prijela vse glavne organ-izatorje. Italijani so poveljnika vaške straže arc-tirali in mu skupaj z nekaterimi stražarji zagro-zili s smrtjo. Ilalijanski oficirji so gostili par-(ijske terence v zaporu, nekaj dni pozneje vse izpustili, vaškim stražam pa vstop v Kočevje prepovedali (Gl. Čb, 213-214). 28 Mikuž,NOBII, 157. 29 Partizani so postali ofenzivni šele v prvi polovici leta 1942. Nasprotnika so napadali iz zasede ali v postojankah, nato pa so se takoj umaknili; frontalnemu napadu so se dosledno izogibali. Med italijansko ofenzivo na Rogu niso bili niti defenzivni več. kaj šele ofenzivni, saj so se ves čas umukali in bežali na vse strani. Ofenzivni so postali spet konec leta 1942, a marsikakšna njihova ofenziva se je končala z umukom in begom. 30 DokII,369. 31 GI. Mikuž,NOBII, 121. 32 Gl. pravtam, 122. 33 Gl. pravtam. 124 34 Gl. pravtam, 147 35 Gl. prav tam, 148 36 Jesen 1942, Ljubljana 1963, 462. - Citiram: Jesen 42. foto: fotodokumentacija Del POBITI DOMOBRANCI VSIoveniji se je prvič o pokolu domobrancev spregovorilo komaj leta 1975, ko so Naši razgledi ponatisnili Pahorjev intervju z Edvardom Kocbekom. Dve leti za tem je izročitev in usodo slovenskih domobrancev omenil tudi Franci Strle v knjigi Veliki finale na Koroškem (Ljubljana, 1977, str. 420-425). Nato pa do leta 1984 skoraj nič, le Oitiembe, npr. v Novi reviji. Kot odmev na spis Krivda in greh Spomenke Hribar, ki govori o pokolu domobrancev in je bil namenjen za Kocbekov zbornik, leta 1984 v Ljubljani spet začnemo odkrivati resnico o strašni usodi slovenskih domobrancev. Najprej v Delu (Književni listi in deloma Sobotna priloga) od 6. scptembra, pa strnjeno v leto 1985. Sledili so članki v Novi reviji in Mladini, ki je 10.10.1985 objavila dve pričcvanji (Zavad-lav, Hočevar) neposrcdno udeleženih režimskih funkcionarjev, čemur so slcdili odmevi bralcev. Šele leto 1989 je dokončno odprlo vse tragične razsežnosti resnice o Iikvidacijah leta 1945. V Tribuni (5.6.89) in v Mladini (9.6.89) pod naslovom Domobranska grobišča. Mladina je objavila še dve pričevanji vrnjenih; najprej Tineta Velikonjo (30.6.89), nato pa še Franceta De-jaka (3.11.89), Tribuna pa Franceta kozine (22.12.89). Prvi je preživel Teharje, druga dva pa sta se uspela rešiti iz brezna v Kočevskem Rogu. - Slovenska politična emigracija ves čas po vojni govori o 11 do 12 tisoč pobitih domobrancih. - Oba zbomika pričcvanj preživelih, V Rogu ležimo pobiti in Teharje so tlakovane z našo krvjo, navajata: Iz Vetrinja vmjenih okrog 10.000 domobranccv, med njimi nekaj sto civilistov. Od tega je bilo pobitih vsaj 9.000 domobrancev. Pobili so tudi 500 vojakov in civilistov, ki so jih zajeli 8. maja na dravskem mostu v Borovljah. V Novem mestu in okolici so ujcli 1.500 domobrancev, od katerih so jih vsaj 1.000 pomorili. K temu je trcba prišteti šc 300 ranjcncev s sanitetnega vlaka, zajclega pri Lescah. Vse skupaj torej čez 11.000 pobitih. - Nikolaj Tolstoj navaja Stevilo od 10.000 do 11.000 pobitih in več sto civilistov. - Dr. Ciril Žebot v Neminljivi Sloveniji (1988) govori o 11.000 ubitih. - Dr. Peler Urbanc v Mohorjcvem koledarju (Celovec, 1988) zapiše, da jc bilo iz Vetrinja vrnjcnih 8.450 oseb, od lega jih je bilo likvidiranih 7.500; k temu štcvilu pa je treba prišteti še 1.500 pobitih novomeških domobrancev, ki se niso uspeli umakniti. - Bela knjiga slovenskega protikomunističnega upora (1985) navaja vso število pobitih na strani protirevolucije 13.222, od tega 3.103 pomorjenih civilistov, 1.072 padlih borcev in 9.047 vmjenih borcev. V letu 1989 se je poleg množičnih likvidacij domobrancev (tudi žensk in otrok), začelo odkrivati in pisati tudi o likvidacijah drugih ljudi. tako jc npr. Roman Leljak odkril in pisal o množičnem pokolu in grobišču v Košnici pri Celju, kjer so tik po vojni komunisti likvidirali 350 ljudi iz Celja (ludi ženske in otroke). Gre za t.i. »kapitalistični sloj« - za celjske obrtnike. Podobni zločini so se dogajali po colotni Sloveniji (npr, množične likvidacije jeseni 1945 Mariborčanov na Hočkem Pohorju). Značilno je, da o številkah povojnih likvidacij do sedaj ni spregovoril niti en slovenski zgodovinar! Ivo Žajdcla SLOViNSKA POLITIČNA EMIGRACIJA (Osemdeseta leta) Vosemdesetih lelih, že čisto na koncu, je padel še cn veliki tabu. V letu 1989 se je začelo v Sloveniji prvič po letu 1945 bfez jdeoto§kih diskvaliftkacij pisati o slovenski politični emigraciji (SPE). Najprej v Mladmi in Tribuni, šele po nekaj mesecili pa previdno zgolj z omembaffli tudi v dnigih medijihr Poleti 1987 je bila npr. Miadina Se vedno prepovedatia, zaradi povseta nedolžnega prispevka v pjsmih bralcev. Pomemben je bil seveda pisec tega pisma»dr, Ciril Žebot. Žebota je potem tbkal tudi Cdovški zvon, vendar tudi te številke niso smele v Slovenijo. Tako je Mladina 3. februarja 1989 objavila šest strani dolg zapis z nasiovom Sfov^nska politična emigracija, kjer se prvič po državljanski vojni m Slovenskem spet pojavijo imena najvidnejših predstavnikov SPE (Rudolf Smersu, dr. Ludovik Puš, dr. Peter Urbanc, Marfan Loboda, dr. MarkoKremžar) Prvičje tudi objavljenaposlanica Sloven-skega iiarodiiega odbora, kt je najvišjc politično tclo SPE, Za tera je sicer sledilo neprijetno preseneSenje, saj se je, kot posledica paranoidnih razmer v komunisitčni Sloveniji, predvsem zaradi procesa prott četvfdci, 17. februarja pojavil v Miadini zapis Igorja Bavčarja in Janeza JanŠe »Emigranti: med represijo in kolaboractjo s SDV?«. Na šestih straneh teksta sta se avtorja s konstrukti lotila Sloveniji najbližjega polHičnega emigranta Viaka Levstika iz Gorice. Upajmo^ da so časi za tovrstno pisanje, minilL Ob tem je najpQffiembnejše,da so se strani Mladtne in Tribune odprle tudi za tekste poHtidnih emigrantov, s čitner so bile takoj onemogočene oz. vsaj otežene tiadaljne manipulacije. Teksti samih potittčnih emi-grantov so se pojavili rudi v nekaterih drugih časopisth. V drugi polovici leta 1989 pa sc pojavi še nekaj neposrednih prič s svojo žgodboo likvidactjah leta 1945. Glavno polltično predstavništvo slovcnske polrične emigracije je Slovenskinarodni odbor. PredsediiikjeRudolf Smersu (Buenos Aires), podpredsednik pa dr. Peter Urbanc (Torotito). Predstavništvo SNO Šteje trinajst članov, sedem iz Ljudske stranke (SLS) in šest \z De-rnokratske strankc (SDS). SPE zastopa življensk^ obrazce zahodnih parlamentamih de-mokracij. To sc lahko vidi iz dveh po^lanicSNO, objavljenih v Mladini (3.2.89 in 22.12.89), Nekaj najemineiUnejlili predstavnikov je npr, ob pisatdjskihprtspevkih knovi stovenski usiavj izjavilo, da so ti tak^ni, kot j!h zastopa tudi SPE Eaa glavnih nalog» ki si jih je zadala SPE, je pripovedovati novitn generacijam resnico o dogodkih med in po vojtu v Sloveniji. V Bueiios Airesu iahaja tednik Svobodna Slovenija. NajmočnejŠi zgodovinski ptibiikaciji pa sta vestoik, ki ga izdaja poitdčno krUo> in Tabot, ki ga izdaja borčevska ktilo SPE. Poleg teh dveh publikacij izhaja v Buenos Airesu še literama revija Meddobje. Treba je povedati, da je vdika gospodarska kriza v Argentini tudi tamkajšnje Slovence pripeljala na rob eksistence. Mcje njihove domo-vine pa so še vedno hentietično zaprtc. Eno od pomembnih dejanj sprave znotraj ideotoško povs^m raz-klanega slovenskcga naroda jc na ljubljanskih Žalah la&ja 1989 pc«a-jena Lipa sprave, kot živ spomenik vseh žrtev bojujočih se ideologij na ozemlju Sloveftije ¦ in zbiraliSče živih. Ivo Žajdcla r eosamosvojitev Slovenije »nima prav nobene zveze z njzjjoloženjem in s stališči slovenskega naroda in občanov SR Slovenije«, kot je še pred nedavnim svežo ljubezen z AnDelko pogreval Božiček, potem je skrajni čas, da svoj nemalokrat ritolizni oportunizem. vsaj začasa vladanja Šocialistični zvezi. izbriše iz svojega hmel-jarskega notesa. Tisiih dva lisoč. ki so v torek trumoma drveli na Okroglo mizo v CD. je lep dokaz skupTnskega samomora po Stanovniku. ki ga - kot sevcda os-talih ljudskih tribunov - ni bilo na kraju »nesreče«. Tako kot grajamo demokratične samodržcc, lahko z drugim zamaliom pohvalimo or-ganizatorje prireditve: UK ZSMS in VO SDZ. katerili namcn in z njim cilj sta bila dosežcna vsaj z dveh vidikov: drzna in kočljiva tema. o kateri se je do sedaj razpravljalo le v nckaterih alicr-nativno-ilcgalnih grupacijah ali bolj populistično vzcto - ob šanku. in drugič - izjemen odziv, ki je botroval masovni seansi - v glav-nem scparatistično nabitili emocij. Mnogi, ki jim ni uspel prcboj v epicenier (Okroglo dvoiano) \n so si ranc lizali ob monilorjih ali kar pod zvočniki. so se sprufcvali. kaj je z Veliko dvorano. kjcr bi bili življenjski pogoji ncprimcrno boljši kot v Okrogli, od kodcrso sc postopoma opotekali potcncialni padalci v nczavest. In redkini jc bilo znano. da je tudi Vclika dvorana zascdcna - študcnti AGRFT (kakšnih deset) so imcli vajc za plcsni projckt Vcsna. Tudi o strokovnosti samih razprav osmih povabljcnih sirokovnjakov so bi'a mncnja dcl-jcna. Dcjsivo pa je. da so Men-cingcr (gospodarsivo). Pintar (gospodarslvo-financc). Kos (teli-nologija), Gliha + Zago/cn (kmctijsivo). Pirnat (pravni in politični aspekt), Sinkovcc (splošno politično), Paš (pravo) in Urbančič (filozofski aspok!) kljub oporckanju nckateiih fanaiikov. v ncki mcri lc nakazali icoretičnc možnosii prcživctja Slovemje ob odccpitvi. Kot jc žc v navadi, sc vcdno najdejo - in sc vcrjetno šc bodo - listi. ki so bolj pametni od količinc soli v lastni glavi. V la. ali pa za kakšen drug namen. so zadcvo pridno snemali beograjski telcvizijci (ludi ljubljanski in delonia zagrcb.ški) in scveda tisti. ki so imcli magnetofončke pod plaščcm. Le kot zanimivosi - tudi Radio Koln - Deulschc WcIIc (program za Slovence po svciu). Pri vsej zadevi pa velja šc en pravni nagelj prilcpiti UNZ-ju in javncmu tožilcu, ki nisia imela nobcnih pomislekov, da bi dogodck prepovedala ali proti njcmu ukrepala. Nekaj stiahu je zlezlo v kosti le mudam Lombar s Komunalncga podjctja, ki jc z iz-govorom. da so policaji prepovcdali, blokirala lepljenjc plakaiov. No. šc nckaj bučk. bolj ali manj okroglih, se jc pripctilo prcd. na rn po Okrogli mizi v Okrogli dvorani. ludi lak.šnih, o kaicrih jc lcžko govoriii in nemogoče molčati. . ,, Bojan Kranjc ODCEPITEV SLOVENIJE NIHČE Nl UDARIL PO MIZI foto: Iomi Drozg ^ imbioza fisije in razkroj sožitja v vrelem tkivu, ki iJ ga oživljajo pogodbene celice, sta prišla v pozicijo, ko prvo, ki obstaja zaradi drugega, izgublja del svoje identitete, in drugo, ki obsraja prav zaradi svoje iden-titete, ne želi več biti del večnega izgubljanja v prvem. BESEDANIKONJ... Ivan Borštner (študent sociologije): »Kar zadeva same okrogle mize, se mi zdi, da so bile tiste prve diskusije z ekonomskega stališča preveč pesimistično usmer-jene, v nadaljevanju pa se je pokazala neka nevtralizacija ali po moje objektivnost. Kar se odcepitve tiče pa le toliko: tudi v svojih tekstih delujem v smeri končnega cilja.« Duša Damjanovič (Politika): »Mislim, da je ideja vrlo dobra i da to treba sprovesti što prije!« Sandi Čolnik (RTV): »Treba je biti pripravljen na vse...« Aleksandra Plavevska (Politika Ekspres): »Ne bih, hvala!!!« Mirjana Križman (Ev-ropa zdaj): »Pričakovala sem, da bo to teoretska stro-kovna razprava, v bistvu pa jc šlo bolj za politično-ak-tivistične debate. Scm zelo razočarana. Sicer pa jc ideja o odcepitvi zame stvar, o katcri sc splača pogovarjati in postopoma...« Veno Taufer (pesnik): »Idcja je fantastična, vendar jc ta razprava pokazala, da Slovcnci na to še zdalcč nismo pripravljeni, šc zdalcč nismo takšni Evropejci, da bi Iahko šli nazaj v Evropo kar na en, dva tri...» Milan Lakič (Politika): »Izigravanjc ludila. To nije miting ncgo norišnica!« Hubert Požarnik« (SDZ): »Okrogla miza je dosegla svoj namen, kajti vedno govorimo o odcepitvi, nikoli pa nismo povprašali strokovnjakov, čc je to sploh moče. In današnja razprava je pokazala, da to nc bi bila katastrofa. Če Demos zmaga na volitvah, bo najprej spremenil slovensko ustavo, toko da bo zagotovila mak-simalno suverenost, potem pa se bo šel pogovarjati z drugimi v Jugoslaviji ali je takšno sožitje možno oz. možna konfederativna ureditev. Če se izkaže, da to ni mogoče, smo pripravljeni izvesti referendum za osamosvojitev.« ... KONJ PA JE BESEDA. Za kaj gre? Očitno tudi za denar, saj je Jugoslovanska družba socialne blaginje v pretek-iih dveh letih prejela 100.960 avstralskih dolarjev. Toda to še ni vse. Vse bi bilo v redu, če bi ta družba denar, ki ga dobivajo vse podobne etnične ustanove, uporabljala v zakonite namene. Toda bančni račun, na katerega so se zlivala sredstva Komisije za etnične zadeve in ministrstva za delo, je služil za precej čudne dejavnosti. In ko so govorice o teh dejavnostih postale že neznosne in prispele na ušesa poslancev v zveznem parlamentu, je liberalni poslance Kan Aldred zahteval takojšnjo parlamentarno preis-kavo. Zadeva je Davidu Perinu pos-tala sumljiva tedaj, ko je pregledal letno poročilo izdatkov komisije za etnične zadeve in ministrsko delo. Ugotovil je, da je Jugos-lovanska družba dobila 32.250 dolarjev. To se mu jc zdelo neprimerno več, kot jih dobivata recimo italijanska in grška družba, ki zastopata veliko večji etnični skupnosli. Poleg lega pa je dobila še 8.000 dolarjcv subvencij od komisije in 60.710 dolarjev od ministrstva. »Kolikor mi jc znano, nobena dniga etnična skupina nima večjih prihodkov,« je izjavil Perrin. »Samo še vprašanje časa je, kdaj bo stekla preiskava. Dntžbaje dobila veliko denarja, tc trditvepa so nastale v zvezi s skup-nostjo. Vsekakor bi bilo porazno, če bi prišli do ugotovitvc, da je avstralska država nakazovala denar za udbaške potrebe. Je gospod Kent sodelavec udbe? »Ta, ki pravi, da sem jugos-lovanski tajni agentje en navaden drek,« se je razburil Lewis Kent, ko so ga poslanci iz liberalnega tabora obtožili nečastnih dcjanj. Seveda je za 24 ur moral zapustiti parlament, na koncu pa sc je moral šeopravičiti... Gospod Kent je bil lansko Ieto strog odvelnik v vladni komisiji za vojne zločine. V parlamentu je zatrjeval, da so se po drugi vojni v Avstraliji naselili člani fa-šističnega gibanja - imenovani Ustaši, ki so povzročili vojne zločine. Imenoval je celo nekega Hrvata, ki živi v Melbournu. Nekaj pozneje je Kcn Alfred od Tomislava Bošnjaka, po-membnega predstavnika hrvaške skupnosti, prejel deklaracijo. V tem dokumenlu je biio zapisano, da je gospod Kent v stalnih in pogostih stikih z jugoslovanskim konzulom v Melbournu, Petrom Lombardicem in vicekonzulom Polojcem. Toda to ne bi bilo nič posebnega, čc oba nc bi bila žc od začetka osemdesctih agcnta jugos- Udba v Avstraliji ISo je 24. novembra gospod David Perrin, JL V. opozicijski govorec za etnične zadeve, v avstrijskem parlamentu zahteval preiskavo proti avstralski »Jugos-lovanski družbi za socialno blaginjo« zaradi sredstev, ki jih je dobila od avstralske države, še niso bile znane razsežnosti celotnega primera. lovanske udbe s čini oficirjev »na začasnem delu« t/ Avstraliji. Preteklost gospoda Lewisa Kenta je zavita v tančico skrivnosti. Rodil se je v Jugoslaviji (1) in leta 1954 prišel v Avstralijo. Govori tekočo srbščino. Večkrat na leto je potoval v Beograd. SenatorShort je izjavil, da je Kent kot predsednik avstralske Jugoslovanske družbe za socialno blaginjo, na sedež udbe v Beogradu prenašal podatke o hrvaških emigrantih v A vstraliji. In da imajo njegove »trditve svojo težo«, ker jih bo kmalu podkrepil s konkretnimi dokazi. »Volilciimajo lemeljnopravko. da izvedo, kat&i izmecl izvoljenih predstavnikov je angažiran v dejavnostih, ki so uperjene v škodo avstralskih državljanov.« ' , Toda Kent se brani,da ga senator Short in Alfred skušata onemogočiti iz p.olitičnih razlogov in da je BošnjA član tajne or-ganizacije vojnih zločincev, im-enovane Hrvaško revolucibnarno bratstvo. Toda s to izjavo se je zapletel v lastno past. Od kod vcn-dar ima informacije o članih ncke »tajne organizacije«? V parlamen-tu je priznal, da je srečeval jugos-lovanska konzula in vicekonzula. Zanikal pa je, da bi karkoli vedel, da sta oficirja udbe in da »ne ve za nobene informacije iz družbe za socialno blaginjo, ki bi fl&šle svojo pot v dosjeje SDB.« Vinko \vas her« \ Trditve, da je zvezni labliristični poslance zaupnik Udbe, pred"Haw-kovo vlado postavljajo kopvco vprašanj. Tako vlada kot opozicija pa sta se po razpravi v paflantentu strinjale, da je tFcba sestavhi posebno prciskoValno kotjiisHo, ki bo skušala ugotovfti al^trdii^e t Kentovi vpletenosti v mrižo jUgos-lovansketajnepolicijedržijoafirie. Kentova hči Eližabeth Vldga je vodja Jugoslovanske socialne blaginje v kozmopolitanskcm mcstu Fitzroyu. Govori s«| da jc v Fitzroyu središčni fotid podat^ov, ki jih je dobivala udba za to, da bi kompromitirala nezaželjene Hrvate. »Naša administracija v dosjejih nima nobcnihpodaikov. ki bi služili katerikoli vladi. Koliko^ pa vem, nikakršni podatki '•Lvo zapustili te pisarne.« •* Kakorkoli že, parlamentarli bodo sami odločali',0 usodi gospoda Kentd, ki *o med drugim moral pojasniti svafb *stikc z Ivanom Dronjicem» rangu visokim funkcionarjcin Udbe v Avstraliji. Monda |0|ravno#Dfi in* njcgovi kolegi ft \91%. #ii!ta prciskrbeli la/.ni pplni lis( N^hiku Sindičiču, ki jc dcral zmedojiied hrvaškoemigracijo..? •«. fv BorutMoilko , l!lii«is^^Rii:iils;i»lf Beseda klerikalizem je v našem političnem žar-gonu žaljivka. Kaj je vsebina tega pojma? Janez E. Krek je že leta 1893 zapisal, da je ta beseda »tekom časa imela že silovito prilastkov: črni, mračni, temni, pogrebni, prekleti, srednjeveški, ultramon-tanski, fanatični, brezsmiselni, gospodstvaželjni klerikalizem«. Po Krekovem mnenju ta izraz izvira iz protestantskih krogov, ki so imeli napačno predstavo o pravem ustrojstvu katoliške Cerkve. Izraz ima torej zelo bogato zgodovino. V parlamen-tarnih demokracijah je postal simbol in sredstvo za izločanje kristjanov iz političnega življen-ja. Pomeni pa prisotnost duhovščine - klera - v političnem življenju in zlorabo verskih vrednot na političnem področju. Ta zadnji očitek je posebno hud, ker predpostavlja zlonamemost v političnem delovanju. Ka-toliška Cerkev je na II. vat. kon-cilu to vprašanje zelo modro rešila, ko je članom hierarhije prepovedala neposredno so-delovanje v dnevni politiki. Takšno delovanje je po nauku koncila domena in dolžnost vseh krščenih. S tem dejanjem je izraz klerikalizem izgubil ves do-tedanji pomen in je anahronis-tičen. AJi lahko poveš kaj o zgodovini katoliške politične in socialne misli? Cerkev je bila vedno prisotna v politiki in bo tudi v prihodnje. Njena prisotnost se bo spremin-jala le glede na nosilce politične dejavnosti. Ker pa človek kot posameznik vse bolj postaja odločilen politični dejavnik, bo vloga Cerkve v prihodnosti ver-jetno še porasla. Socialni nauk Cerkve je do sedaj razvil nekatera bistvena področja na ravni svetovnih političnih, ekonomskih, finančnih in družbenih dogajanj. K temu je treba prišteti celoten nauk Cerkve, njeno zgodovinsko ^kušnjo in sedanji uvid v Probleme človeštva. ŠE DANES ZALJIVKA? KLERIKALIZEM Pogovor z gospodom Janezom SrakoI Programi starih in novih političnih zvez so si podobni kot jajce jajcu. Kakšen jespecifikum katoliške politično-socialne misli? Delo na socialnem in političnem področju je vedno izraz vere v popolno človekovo odrešenost za večnost. To bi bil prvi vidik. Za kristjana je politično in socialno delovanje uresničevanje te temeljne od-rešenosti v sedanjem življenju. Zato smo kristjani v tem pogledu zelo pragmatični in odprti za boljše rešitve, ker je človeško delovanje le v odnosu do kon-čnega cilja. Ker pa naš cilj ni zaprt v ta svet, zato je samo po sebi umevno, da je solidarnost z ubogimi in ponižanimi vedno v ospredju, ker so prav ti v največji nevarnosti, da ne zahrepenijo po vsestranskem odrešcnju. Kakšen naj bi bil odnos kristjana do političnega udejstvovanja? Politika je za kristjana sodobna oblika ljubezni do bližnjega in končno tudi dejavnost, ki človeku pomaga priti bliže Bogu preko dcla za sočloveka, ki je vedno moj bližnji. Kako vidiš odnos slovenskih kristjanov do politike? Tega odnosa še ni na zavestni ravni. Dosedanje oblike solidar-nosti so bile bolj izkoriščanje zdravega čuta za bližnjega, ki je bil tako prisoten tekom naše zgodovine. V zadnjih desetletjih pa politika ni poglabljala in raz-vijala tega osnovnega zgodo-vinskega izkustva. Od tod toJiko nezaupanja do politike in političnega delovanja s strani do nedavno neorganiziranega večinskega dela naroda. Kaj storiti? Iskati ravnovesje med solidarnostjo in lastnimi po-trebami, ohranjati in razvijati naravna bogastva, zlasti pa si zamisliti tak projekt za Slo-venijo, ki bo postavil na prvo mesto najpristnejše prvine slovenskega genija, ki bi lahko obogatil tudi druge narode. P.I.. IN CERKEV Ker je faiblijskemu potopu podobna tudi situacija pri nas, nas ob velikem številu tovrstnih ravnanj preseneča poteza s strani »Za svobodo mislečega sveta«, ki poskuša z ustanovitvijo Mladinskega sveta Slovenije združiti raznovrstna mladinska združenja na palubi ene same barke. Z eno earno večjo ladjo, pa čeprav z različnimi navigatorji, bi poplavo lažje preživeli brez izgub, predvsem pa bi bili sposobnejši za delovanje, ko se narasle vode umaknejo. Vloga Mladinskega sveta Slovenije je v sodelovanju pri oblikovanju mladinske politike, kot to ustreza njegovim članicam in potrebam slovenske mladine. Seveda sledeč vodilu: »Združeni smo močnejši.« Brez izgubljanja besed - hvale vreden namen. Moti samo tisti nelagodni občutek, ki si ga pridobimo z izkušnjami in je posledica spoznanja, da ni nobena zadeva tako dobro izpeljana, kot je dober njen namen. Iz poročila, ki ga je izdala delov-na skupina, sestavljena iz predstavnikov devetih mladinskih združenj - od Zveze prijateljev mladine preko Medškofijskega odbora za študente do Republiške konference ZSMS - lahko pov-zamemo nekaj najosnovnejših točk, ki dokazujejo potrebo po takšni organizaciji, hkrati pa vzbujajo vsaj kanček dvoma v realizacijo zamisli brez nekaterih motečih dejavnikov. Poskušajmo torej slediti nekaterim ugotovit-vam, do katerih je prišla delovna skupina na devetih delovnih srečanjih: - o skupni organizaciji MJadinski svet Slovenije naj bi bila skupna organizacija pros-tovoljnih in avtonomnih združenj. MSS naj bi tako postal prostor srečevanja med združenji mladih in dejavniki, ki posegajo v prostor mladine. Prostovoljnost bo tako temeljila na načelu največje koristi posameznih skupin, kar je popol-noma razumljivo, saj so časi bojev iluzornih skupin koristi vsaj deloma za nami. Moti samo vneto zanikanje paternalizma s strani in-iciatorjev, saj je splošno znana res-nica, da imajo take in podobne organizacije skoraj vedno pater-nalističen odnos. Če ne že od samega začetka, pa si ga pridobe kasneje. Če ne že zaradi same narave organizacije pa zaradi posameznikov, ki jo vodijo. - o MSS kot instituciji avtonom-nega združevanja mladih Po razpadu ZSMS v dosedanji obliki je resnično nastala potreba USTANAVLJA SE MLADINSKI SVET TO Nl STRANKA. JE NEKAJ VEČ! Vpričakovanju Vesoljnegapotopa si vsi posamezniki in organizirane skupine tešejo barke ali pa si sposojajo bolj ali manj ohranjene čolničke, na katerih bi srečno preživele katastrofo in iz nje prišle kar najmočnejše, če ne ze edine. Med samim potopom pa vneto odrivajo brbdolomce nazaj v narasle vode, Če pa jih že vzamejo na krov, store to iz lastnih koristi. po vezni organizaciji formalnih in neformalnih mladinskih združenj, ki bi zagotavljala prodornost le teh. - o nujnosti avtonomije sode-lujočih mladinskih združenj Ker nam večkratno poudarjanje avtonomnosti posameznih zdru-ženj vzbuja sum (taki pač smo ljudje), se pri tej točki avtomatično vprašamo, kakšna avtonomnost neki? Tako naletimo na dve različni avtonomnosti, ki pa se med seboj dokaj povezujeta. Prva je samostojnost v okviru MSS, ki je po določilih poročila delovne skupine nespoma, druga pa je prav-zaprav neavtonomnost posamez-nih mladinskih združenj, ki so v veliki meri odvisna od seniorskih organizacij, npr. mladi social-demokrati, ki so v bistvu podmladek Socialdemokratske zveze Slovenije. Dvom v popolno avtonomnost torej ni tako absur-den, kot je to razvidno iz temeljnih določb izhodišč za ustanovitev Mladinskega sveta. - o političnosti Po mnenju delovne skupine in iniciatorjev je razprava o političnosti Svetaneumestna. Ven-dar pa se to zdi samo na prvi pogled, saj imajo mnoga od bodočih članic popolnoma političen značaj, še več, mnoge med njimi so celo deklarirane kot politične stranke v obstoječem boju za oblast. Tako v trenutku, ko se skupine s političnimi cilji v sicer nepolitično deklarirani Mladinski svet, postane tudi ta - sicer nefor-malno - politična organizacija. Kljub vsem izjavam o nepo-litičnosti in nadstrankarstvu. Vsa zadeva močno spominja na dogodke iz naše polpretekle zgodovine, katerih začetek je bil v Vidmarjevi vili na obrobju Ljubljane, konec pa se vleče v današnji čas. Zbrani predstavniki različnih strank so v imenu višjih ciljev ustanovili nadstrankarsko organizacijo, v kateri so bile združene foreialno avtonomne in enakopravne skupine. Dejansko pa se je zelo hitro celotna OF prelevila v paravan za legalizacijo doseganja ciljev neke davne Partije. Seveda ustanovitev organizacije, kot je Mladinski svet Slovenije, nikakor ni tako usodno dejanje, še manj strah vzbujajoče, še vedno pa bi bilo bolje za slovensko mladino, da bi bila podobnost v razvoju obeh organizacij zgolj slučajna. V kar pa, po pravici povedano, ne ver-jamem, saj je edina politično nedolžna bodoča čJanica Mla-dinskega sveta Zveza tabornikov Slovenije. Peter Žnidaršič foto: Karli Erdlen Ko je pred bradatim puščavnikom v času nestrankarskega pluralizma brez kakršnegakoli logičnega piromanskega postopka za-gorel grm in gorel, ne da bi delal reklamo za čme zombije, je gospod Mojzes spoznal, da je nemara bolje, če se vme v ilegalo, kot pa da postane tovariš. Ker je predolgo ok-leval, so ga ognjeni zublji požrli. Mnogo let kasneje, ko je pepel njegove ideologije že dodobra posul zoglenele duša, se je vrnil, da bi obračunal z rdečimi demoni. Postal je Demos in v torek je imel tis-kovno konferenco, katere poanta ni sejala pričakovanega revanšizma, ampak nekoč že izgovorjeni rek: »Poslednji bodoprvi!« Od Pen kluba do večnosti Pet veljakov združene pet-strankarske koalicije, ki jih ne vodi le politični interes, ampak - kot zatrjujejo - gre za temeljno kulturno dejanje v prostoru slovenskega poli-tičnega življenja, je bilo prvič, odkar besedo demos izgovar-jajo v superlativih, videti nekoliko bolj optimistično zabeljene. Iz oči v oči sami med sabo in s solidno zasedbo sedme sile so izžarevali patetično poezijo vizije prihodnosti, surrealistične prijeme aktualnosti in deka-dentne obsodbe časa, ki se ga nekateri izmed njih spominjajo tudi po progastem modnem trendu. Med slednjimi vse-kakor prednjači Demosov šef in kandidat za predsednika predsedstva SRS Jože Pučnik, ki ga tudi devetletno pranje možganov ni izmozgalo v tolikšni meri, da v emi-grantskem zavetju ne bi mogel tuhtati o »comeback-u« na srednje velika vrata. Dobro leto in pol borb s ščurki ima v svoji kartoteki tudi kandidat za člana predsedstva Franc Mik-lavčič, poročnik v pokoju in antikomunist v delovnem raz-merju. In ko že ravno etike-tiramo Demosove eminence, bomo (da ne bo zamere) nalepili še ostalo trojico kan-didatov za predsedstvo: Ivan Oman, Dimitrij Rupelj in NE CAKAJ FOMLADI... DEMOS in DEMONI Misijonarska gorečnost petih apostolov: »Poslednji bodo prvi!« Dušan Plut. Udarna petorka opozicijskega giganta (no, brez pretiravanja - obstajajo še nekateri manj agrarni faktorji), prav nasprotno kot ZKS, (uspeh bo koalicija somišlje-nikov s socialističnimi načeli) poudarja, da ne glede na parole enih in drugih (ZK in SZ) os-tajajo nasprotniki. Povsem drugačna pa je Ijubezen do ZSMS, saj ji priznavajo pozitivno vlogo pri demok-ratičnem odpiranju in jo gledajo kot potencialnega " zaveznika na volitvah. Padajo zvezde »Ko prestara je bila za na cesto, mlajša naTromostovju ji prevzela mesto...« Hm, morda verza (ko pišem, namreč poslušam radio) sploh ne sodita v kontekst (tako ali drugače), ko se igramo z volit-vami, ali pa - vendarle najdeta svoje mesto, če gre za farso. Kdo bi vedel?! Ko je bila zas-tava Zedinjene Slovenije brez zvezde, tudi nihče ni pomislil, da se bodo našli rdeči deko-raterji, ki jim niti na kraj pameti ni padlo, da bo nekoč spet visela v svoji prvotni obliki. Na tiskovni konferenci je bila kljub srbečici nekaterih dopis-nikov brez zvezde zvezda predstave. In niti je ni Franc-jožefve kako zanimalo, ko je beseda nanesla na vpliv strank na medije (ni bilo Bavčarja in Janše, da bi povedala, kdaj se bo Demokracija namesto neod-visen časopis imenovala trobilo Demosa), je Pučnik med drugim priznal, da se ne boji TV dvoboja s Kučanom in da o Demokraciji kot glasilu opozicije (bolje - antikomunis-tičnem manifestu) ne ve kaj dosti, bi pa zelo rad, da bi pos-tala njihova, čeprav - kot pravi - nimajo trobila nikakršne prihodnosti. In kakšno prihodnost imajo tisti, ki se preživljajo s članarino in po dvema urad-niškima plačama? Lojze Peterle (SKD): »Zmagal bo tisti, ki bo imel manj denarja.« In poslednji bodo prvi, bi dodal Mojzes. Če ne bi šlo za golaž. napovedujejo kuharji... Bojan Kranjc miiij NAJVECJA NEVARNOSTNASE DOBE KOMUNIZEM Padajo kot domine Mi, boljševiki, smo skromni, neosvajalski Ijudje. Kljub temu pa nameravamo osvojiti svet s svojimi idejami. (Mihail Kalinin, O književnosti) Der Komunismus ist die nonvendige Gestalt und das energische Prinzip der nachsten Zukunft, aber der Komunisms ist nicht als solcher das Ziel der menschlichen Entwicklung - die Gestalt der menschlichen Gesellschaft. (Karl Marx, Nationalokonomie und Philosophie) K o delamo politično bilanco preteklega leta, ne moremo mimo padca malone foto: Joco Žnidaršič vseh rdečih Brastilj evropskega socrealizma in splošnega upora Logosa proti komunističnemu Mytosu, če parafraziramo Ernesta Kriecka. Morda je še prezgodaj, da bi lahko govorili o francoski revoluciji vzhodnoevropskih narodov, ostaja pa neizpodbitno dejstvo, da je tako osovražena varianta pancer boljševizma bližje zatonu kot kdajkoli prej v neslavni sedemdesetletni zgodovini komunizma kot vladajoče državne ideologije. Komunizem se je pojavil, da bi spremenil vse zgolj zato, da bi ostalo vse tako, kot je bilo prej. V imenu novega boga je prinesel nov opij za ljudstvo, religijo, ki naj zatiranim pomaga iz pekla, privilegirane pa naj tja porine. Toda zgodilo se je, da so novi apostoli ljudem odvzeli tudi tisto, česar nikoli niso imeli, in jih oropali za vse, razen za agitpropovsko besedičenje in iluzije o komunističnem raju na zemlji. Toda tudi v namišljenem raju se vedno najde pret-kana, goljufiva kača, ki poskrbi, da ljudje pos-kusijo sadež s prepovedanega drevesa spoznanja. In takrat jih ni več mogoče zaus-taviti. Rdeče trdnjave se rušijo kot domine, prihaja nekaj novega (starega). Boljšega?! Zatorej lahko vzkliknemo: Komunizem umira, živelkomunizem! Upoštevajoč Borgesovo tezo, da sedanjost preoblikuje naše pojme preteklosti prav tako, kot bo preoblikovala prihodnost, pomeni minulo leto streznitev, spoznanje, da so bile številne nekdaj poveličevane osebnosti in njihova glorificirana dejanja zgolj velika zabloda, avreole okrog njihovih glav pa le sence trnovih kron, ki so jih nadeli svojim ljubljenim narodom. Končno moramo zbrati dovolj moči in poguma, da tistim, ki so razkrinkali totalitarno komunistično diktaturo že pb njenem rojstvu, izrečemopriznanjezaradinjihovejasnovidnos-ti, pa čeprav so njihovi pogledi na človeka, svet in družbo, v kateri živimo, drugačni od naših. In morda se je prav zato zanimivo ozreti pet-deset let nazaj, ko sta fašizem in nacizem doživljala pravi razcvet, hkrati pa se je dokončno uredila nova, socialistična oblast v Sovjetski zvezi. V tem času, natančneje leta 1937,jepapežPijXI. izdalznamenitoencikliko o brezbožnem komunizmu, v kateri svetuje katoličanom, kako naj se bore proti »največji nevarnosti naše dobe«. Leta 1939 pa je v Ljubljani izšla knjiga dr. Ivana Ahčina o komunistični nevarnosti »s ciljem razkrinkanja satanovih odposlancev«. Kljub temu, da gre za izrazito protikomunistično propagando, porojeno iz strahu in sovraštva, napisano s stališča ortodoksnega klerikalizma, je delo svojevrstno in na trenutke celo lucidno seciranje komunističnega fenomena. Prav zato, in ne, ker bi se z vsem zapisanim strinajali, smo se odločili, da predstavimo nekaj zanimivih misli iz knjige, predvsem tistih, ki so se v zadnjih petdesetih letih na žalost izkazale za resnične. Ahčin, sicerduhovnik, aprilaleta 1941 izvol-jen v narodni svet in od leta 1942 glavni urednik dnevnika Slovenec, že v uvodu razgalja komunistično dvojno moralo, Janusovo podobo novodobnih homo dupleXov: »Komunizem se vsak čas človeštvu predstavi pod drugo podobo in se ne plaši pred nobeno zvezo in pred nobenim, še tako hudim nasprot-jem. Sedaj se veže z demokracijo, sedaj z dik-taturo, temu obljublja mir, drugemu grozi s krvavo vojsko. Izgrabi prav vse za svojo agitacijo in za svoje razdiralne cilje. Vsa sredstva so mu dobra za rušenje socialnega reda in obljublja vsem nezadovoljnežem, vsem trpečim, vsem, ki se čutijo prikrajšane in zapos-tavljene v življenju, in še posebej vsem utopis-tičnim sanjačem srečo in raj na zemlji.« Zares, za vse vožde in conducatorje komuniz-ma nekdaj in danes je značilno teleološko dol-goročno koncipiranje komunističnega razvoja - iillll odrekajte se vsemu (od kruha do svobode), pa se bosta našim vnukom cedila med in mleko. Gre torej za eno od inačic religioznega verovan-ja v svetlejšo prihodnost. Če nas vera tolaži, da bo naše trpljenje poplačano v posmrtnem življenju, nas komunizem prepričuje, da se moramo boriti in trpeti, da bi bilo lahko lepše našim znancem. Torej je komunizem neke vrste religija ali točneje misticizem. Tudi komunizem ima svojo biblijo in svoje preroke, na katere se sklicuje. Ima svojo duhovščino, svoje redov-nike. To so »čisti« komunisti, ki so vsi prežar-jeni s popolnoma pravovernim komunističnim duhom, ki so se docela predali in mu služijo z vsem srcem. Gre za člane stranke, ki sestavljajo elito. Religiozen značaj komunizma nam končno tudi ne more razložiti, zakaj je tako nepomirljiv nasprotnik vseh drugih religij, kot tudi njegovo naravnost fantastično propagando. Sredstva za dosego posvečenega cilja niso pomembna, kajti že Marx nas svari, da bo prihodnost človeštva ali komunistična ali bar-barska. Mnogi, ki so desetletja trpeli v prtčakovanjtf komunizma, so se vsemu, kar sanio od daleč spominja na vizijo komunizma, odrekli. Kaj pa, če se uresniči Marxova prerok-ba o barbarstvu? Huje pač ne more more biti, se tolažijo komunistični renegati. »Ali morda ne zahteva tudi komunizem vsemogočne države? Aii ni tudi komunizem brezobzima diktatura enega človeka? Ali ne vlada tudi v Sovjetiji samo majhna politična skupina, ki je v svojih rokah združlla vso oblast id katere sklepi niso podvrženi nobenemu nad-zorstvti in nobeni omejifvi? Afi ne vodr ^omunistiCna diktatura v popolno samovoijo? Marne sega po najbolj brezobzirnth in krvavih sredstvih, da zatre sleherno nasprotno mišljenje? Ali ne zatira komunizem tudi najbolj osnovnih Človeških svoboščin?« Nekaj podobnega piše atdi Milovan Djilas, Človek, ki je spoznal ves blišČ komunistične oblasti in vso bedo disidenta in preganjalca v (kvazi) kotnunističnem režimu. V knjigi Novi razred, protikomunističnem brevirjuZahoda, je v drugi polovici petdesetih let zapisal: »Komunistična vfada je partijska vlada, komunistična armada je partijska armada, drŽava pa je partijska država.., Najtežje je komanistom mogoče oprostiti tiransko kontrolo nad človekom, njegovim umom in dtihom. Ideološka enotnost, ki jo KP naiaga svojim Slarfom, neizogibno privede do dikta-tureposamesaiika. Čfepravpartijsko vodstvoali partyska oligarhija imenoje svojo vladavino diktatura proletariata, je to zgolj ideološka maska zj* avtoriteto pajEttjskih voditeljev. V. komunistiČnem sistemu se zakonodajna oblast UC more loditi od izvršne oblasti. Tisti, ki ^apirajo, tudi sodijo in izvrSujejo kazen. Komunisti^na država je nujno militaristična, ker je tako teoretično kot praktično zasnovana Ua instrumentu siJe. Obstajajo trije osnovni dejavniki kontrole nad Ijudmi, ki so kon-centrirani v rokah partijske oligarhije - oblast, lastnina in ideologija.« Zanimivo, da bo knjiga Novi razred, za katero je jugoslovanski tisk ob njenem izidu v tujini pisal, da gre za sramoten protikomunistični pamflet intrigantskega politikanta, in zaradi katere je bil Djilas celo zaprt, letos izšla tudi pri nas. Zarcs, tempora mutantur... Ivan Ahčin v pogiavju o morali komunizma pišc: »Komunistična morala dejansko uzakonja tiranijo in duhovno zatiranje vsega, kar služi njegovim razrednim koristim. Samo komunisti imajo pravico, vsi drugi so brezpravni. Lc oni imajo pravico zborovanja, pravico do tiska, politične svoboščine, pravico do dela in življenja, vsi drugi pa so brezpravna raja. Toda to je morala močnejšega, morala pragozda! Le obžalovati je Ireba, da so si jo osvojili komunis-ti, ki bi morali vendar vcdeti, kako bole socialne krivice. Tiranski državni totalilarizem komunistične države ni zato, ker sc le-ta izdaja za proletarsko, nič manj sovražen in krivičcn osnovnim človeškim pravicam.« Čas jc potrditi Ahčinovo tezo, da se diktatura peščice poklicnih revolucionarjcv v imenu ljudskih množic prej ali slej sprcvrže v dik-taturoposameznikaali skupine Ijudi posebnega kova nad celotno družbo. Komunizem pa jc hkrati gladiatorski boj za oblast, v katerem močnejši neusmiljeno obračunavajo s šibkejšimi in manj spretnimi po preizkušcnem inkvizicijskem receptu, ki se bistveno nc raz-likuje, pa naj si gre za Sovjetsko zvezo, Romunijo, Albanijo, Kubo, Sevemo Korejo, Jugoslavijo ali katerokoli drugo socialistično državo. Nič blasfemičnega ne bomo storili, če ponovimo Ahčinove bcsede, čcš da je komunizem »strašni zločinski (erorizem,enako nečloveški kjerkoli pride na oblast«. In kolikor časa tam ostane, bi lahko dodali. Likvidacija slehernega nasprotnika režima je prikazana bodisi kot pravična kazen za sovražnika proletariata bodisi kot samomorilsko dejanje grešnika, ki je sprevidel svojo slrašno zmoto, torej kot najvišja oblika samokritike, ki jo komunisti negujejo kot cno svojih pomembnih vrcdnot. Ko Ahčin analizira položaj delavca v Sov-jetski zvezi, argumentirano ugotavlja, da je »deveti kongres ruske komunistične stranke že leta 1923 napredlog Lenina odpravil kolektiv-no kontrolo delavcev nad obrati«. Na njeno mesto pa je stopila osebna kontrola ljudi, ki so bili na te položaje imenovani s strani partije in tako združili ekonomsko in politično moč. Tako je ostalo nadzorstvo delavcev nad proiz-vajalnim procesom le demagoška floskula državno partijske oligarhije, kakršna je tudi proklamirana svobodna strokovna or-ganiziranost sovjetskih delavcev. »Sindikati so postali brezmočno orodje v rokah vseinogočne države, ki se strokovnih organizacij poslužuje na ta način, da iztisnc čim več iz delovncga ljudstva. Naloga komunis-tičnih sindikatov ni, da varujejo dclavca, temveč nasprotno, da ga izkoriščajo, da ga čim-bolj priganjajo k delu in ga ponižujcjo v brcz-dušno proizvajalno sredstvo. Sovjctski sindikati ne ščitijo dclavca prcd delodajalccm, to je pred državo, ampak so najmočnejše orodjc države za zatiranjc in izrabljanjc dclavsta. O svobodnih strokovnih organizacijah v sovjctski Rusiji lorej nili približno ni mogoče govorili. Tudi štrajki so v Sovjctiji, dcžcli svobodc, prepovcdani!« Zares lucidna occna, ki bi jo poznavalcc raz-mer v socialističnih državah lahko šc prcd nckaj leti mirne duše prepisal. Za konec morda šc odlomek iz malo znanega amcriškcga komunista Andrevva Smitha svojemu prijatelju, ki ga jc napisal potem, ko je bil od leta 1932 do 1935 v Moskvi: »Nikar ne verjemi pravljicam, ki li jih pripovedujcjo, da bi te prepričali, da ni v sovjeiski Rusiji nobenih razrednih razlik. Dclavci so tam razdeljeni v razrede! Tisti, ki najvcč trpe, dobivajo najmanj. Ljudje brez žuljavih rok so na najboljših mestih in jim režim povsod daje prednost. Trdno scm prepričan, da bi se socializem mogel prej uvc!-javiti v Ameriki kot v Sovjetski zvczi pod komunizmom. Tu sta komunizem in social izem doživela popoln polom. Obračam se nate, da storiš vse, kar je mogoče in preprečiš, da bi sotovariši prihajali v to deželo. Kajti tu ni mogoče zdržati. Nikar se ne daj varati propagandi, ki stvari čisto drugače slika, kakor je v resnici. Kajti nekaj takega, kar sicer im-enujemo poštenost, ne boš našel v komunistični stranki ali med uradniki, ki so tu odločujoči gospodje.« SIMON BIZJAK politika Njegovo veličanstvo Čas in njegova najdražja kurba Politika sta tako kot celo lansko leto tudi ob koncu koledarskega spiska seksala v zelo nepredvidljivih pozah. In sploh ni dvoma, v kateri od obeh variant spolnih organov so pris-tajali bolj ali manj naključni ljubitelji tovrstne pornografije. Če gre verjeti ginekološkim analizam, ki niso v službi vladajočega orgazma, potem je politika takšne sorte prostitucija, da je notranja satisfakcija njenih najožjih podanikov premosoraz-meraa z globino osvojenih etap-nih ciljev v kanjonu analne odprtine. Oportunizem kot ideološka onanija pa za vsakega individuumapredstavljamoralni doping, ki v pogojih zaostrenega nimfomanstva kljub intclektual-ni apotentnosti v največji meri pripomore k uresničitvi bo-lestnih osebnih iluzij. In takšcn kuplcraj, mogočc za stopnjo ali dve erotično manj nabit (nebogljenemu delegatu in pristranskemu novinarju jc kot ponavadi vse izgledalo cool), se je neposrcdno pred obletnico rojstva krščanskega mesijc, Jezusa, odvijal po osvetljcnih hodnikih, dvoranah, WC-jih in ob redkih, a zato ioliko bolj obljudcnih šankih - v Cankar-jevem domu. Memento vivere -mementomori! - Dolgost življenja našega je kratka... Že kar lcpo število razjarjcnih pučistov je prekrila romunska zemlja, odkar jc naš prijatelj Ciril R. sklenil dvodncvni ringa-raja rdeče-rumenih duš. Cankar-jev dom, ta kontrarevolucionar-na trdnjava (glej korzo trctje Jugoslavije) kot ga etiketirajo plemenske skupnosti z Vzhoda, se je tokrat - skupaj z levkociti socializma - izneveril svoji per-verzno-prevratniški tradiciji bombardiranja krivično ob-stoječega. Sicer pa, prirodoslov-no gledano, ni krivo mravljišče, čc se mravlje tuširajo z mlačno deževnico. Kakorkoli žc, tempo našega skupnega drvenja do Šentilja (dlje zaenkrat Ie raja, sis-tcm pa ne) je po kongresu ostal približno isti. Morda sc bo kakšnemu faklorju, ki naseda lepim besedam, zazdelo, da se je zaloga kisika povečala, in da jo PARTIJSKITANGO BOGOVISO PADLI NA ZVEZDO KONGRES SLOVENSKIH KOMUNISTOV bodo Oranžada kids pričeli v CO2 pretvarjati takoj, ko se bo pojavil vzgonski veter. Pretvar-janje ali kakorkoli že imenujemo ta proces, mora imeti svojih jajc vreden naziv in komur znana je resnica, ve, da se kljub kongres-nemu megareklamiranju in ar-tikuliranemu kokodakanju ni rodilo jajce, ki bi bilo osnova za pošten spomladanski liker ali vsaj konkretno prozahodnjaško pobarvan pirh. Dejstvo je, da so se poleg famozne yellow star bolj ali manj izvirne (ali ukradene) ideje farbale že vsaj pol leta prej in logično bi bilo zaporedje, da se ti umotvori konkretizirajo, ne pa da se vse skupaj sprevrže v papagajsko veseloigro Kučano-vega uvodnega govora. Zajetno zbirko promil končnega fiaska nosijo partijski špikerji-voditelji štirih skupin in delovna pred-sedstva, ki so bila nemalokrat epicentri debilnih razprav. Oman: »Splošno znana stvar je, da Ijudje mislimo, ker smo hodili vsi v šolo in nekateri bili ali ste bili celo zelo dobri in odlični, da smo postali peda-goški strokovnjaki vsi, kar seveda ni res...« Predsedujoči: »Gre za nesporazum. Jaz sem vprašal, če ima kdo kakšno repliko glede novega teksta o razvojno mo-tenih otrocih...« Delovna predsedstva (vile sojenice - po Kučanu) ob nobenem predlogu ali temi namerno niso skušala peljati razprave v neko vnaprej do-ločeno smer in tako je usoda kongresa krmarila med nasprotujočimi si pogledi - kot kongresne odločitve pa so se sprejemala le večinska mnenja, kar ni ravno lep primer notranje partijske demokracije (hrvaški komunisti so v čistopise kon-gresnih dokumentov vnašali tudi stališča manjšin med delegati). - Kaj znancev je zasula že lopata... Čeprav je imela novopečena partijska sekretarka Sonja L. (v rcsnici je mnogo mlajša) polna usta (ne le na sliki!) sladkih in vznesenih besed o rajanju kot kongresu odločitve, je vse skupaj spominjalo na deja vu. Prav zanimiv štos jc bil s kartončki (rdeči-za, zeleni-proti), s katerimi so bili delegati - ne le posrečene figure, ampak so v nekaterih obrobnih momentih spominjali na ponosne arbitre z dvema Jockerjema v notran-jem žepu sakoja. Prav pri srcu. In zaradi takšnih okoliščin,lahkoverjamemo,sobileopredelitve emocionalnega tipa. Glede na to, da so bile vse kongresne odločitve sprejete na podlagi plohe rdeče kartonijade, se za rumeno zvezdo, modro podlago in zelenim modnim dodatkom v resnici skriva rdeča kri in meso. Kot banalen primer laliko vzamemo čisto človeško lastnost: kaj bo prva reakcija komunista, ko ga spraviš v zadrego? Bo porumenel ali zardel? Ha, pos-kusite sami. No, dovolj bodi eksperimentiranja! Ena od rdečih niti, ki se vztrajno vleče in (za nekatere nehote) zapleta v klobčič partijske prenove, je njena nebrezmadežna preteklost, katere glavni junaki so dandanes le še revolucionarno-mesarski eksponati. A še vedno zelo živi (nakongresu so se najbolj varne počutili v bližini šanka). Milan K. je v uvodniku tej neprijetni temi namenil kar štiri minute in se zavzel za pogumen, kritičen in objektiven premislek ter predlagal, da se takšna »praksa« obsodi: »Vsem tistim, ki jih je tako početje v imenu naše organizacije prizadelo, pa se opravičimo in v največji meri poskrbimo, da se odpravikarnajvečtudičloveškihinmaterialnih posledic nekdanjega samopašnega obla- stniškega početja.« V kasnejših polemikah (z medlimi predlogi obsijanih) so se okrog te in-iciative pojavljali različni tuhtuidi, med katerimi je bil najkonkrethejši tisti, da se prizadeti osebno obrnejo na ZK (v tem primeru bi bila Tomšičeva bolj obljudena kot Čopova v prednovoletni mrzlici). Ja, prizadeti. Kaj pa mrtvi? Pri nešteto kočljivih vprašanjih, od katerih ima vsako v svojem odgovoru na vesti vsaj eno človeško življenje, bodo slej ko prej reagirali tudi tisti, ki zaenkrat še skrivnostno molčijo in v spominih na mladost glodajo kosti nekontrolirane evforije. Odprte noč in dan so groba vrata... Poleg božičnih aleluj (časovni balzam za frustracijo) in tekmovanja mulcev v skokih z rolko pred MM, so kongres v ozadje potisnile tudi krvave zdrahe Top liste socrealistov iz Bukarešte in okolice, ki so kongresujočim ses-topnikom jasno pokazale, da z blefiranjem ne bo mogoče ohraniti niti R-ja niti A-ja in da je usoda J-ja prav tako v njihovih kot v rokah ostalih sedmih (petih) samozvanih narodnih rešiteljev. Ne bodi len - so sprejeli resolucijo o Romuniji, ki bi se (ob nekaj lektorskih posegih - vsebina ostane identična) ob zdravi meri samokritičnosti imenovala Yugo resolucija. Kot primer le citat prvega odstavka: »Eden najtrših stalinističnih režimov vzhodne Evrope, 100,2 MHz ki je svoje ljudstvo pripeljal v skrajno bedo in obup, nad manjšinami pa izvajal genocid, danes doživlja pričakovani, a žal romunski krvavi konec« »Tovarišice in tovariši, malo bom sekal drva...« (Matjaž K.), vendar: »... ne mislim na nikršno rezanje glav...« (Veljko R.), ker: »Pri najboljši volji ne vidim nobene dvignjene roke...« (Janez K.). Al dneva ne pove nobena pratka. Kongres gor, kongres dol, politične nakane in strategije vijugajo naprej - naravnost. Preden pa se na odprtem volilnem ringu spoprimejo vse obubožane (finančno) opozicijske sile (z relativno dosti kosi mesa) s spreobrnjenimi rumeno-zvezdaši na svobodnih, poštenih in demokratičnih volilnih palačinkah, bo poleg reklame treba najti še dovolj marmelade, orehov, čokolade - skratka tistih slaščic, na katere bodo padale muhe. Zmaga bo sladka. Toda, ko bodo muhe požrle dobrote, bo breme oblasti čedalje bolj grenko. In potem spet znova. Ubogi narod, kakšna manipulacija! Toda... »Znabiti, kdor zdaj vesel popeva, v mrtvaškem prti nam pred koncem dneva molče trobental bo: Memento mori!« (France Prešeren) Bojan Kranjc Volilni boj se je začel Kdor bo pozabil na nasje obsojen na neuspeh NAMNIZA OBLAST-LAHKO PA P0MAGAM0 VAM! radio GIAS Ijubljane i TRI]i|NIN ¦¦¦¦¦¦¦¦¦ Večina povojnih slovenskih politikov je vsaj nekaj časa delala za UDBo. Ni razloga, da bi to lepo tradicijo zdaj kar tako opustili. Strankaraski pluralizem temu ne bi smel biti ovira. Med voditelji opozicije so že danes v večini: politologi, obramboslovci in celo bivši miličnik. Veliko je tudi nekdanjih komunistov. Samo po sebi to sicer ni nič slabega, je pa čudno. Štipendist RSNZ pa je bil tudi znani demokrat in komunist Lenart Šetinc. KOMUNISTI in njihova satelita, Školjčevi mladinci in Smoletova Socialistična zveza, štar-tajo na volitve z izdelanimi propagandnimi kam-panijami. Novoustanovljene zveze takih kampanj nimajo, ker zanje pač nimajo denarja. Pa se volilci čudijo, kakšne volitve bodo to, če eni denar imajo, drugi pa ne. Od kod prvim denar, je vsem znano. Odtrgan je bil od plač Ijudi, ki delajo. Govori se, da je vodja delovne skupnosti UK ZSMS Tone Bricman našel v prostorih Magel-lana dva računalnika, ki sta last UK ZSMS, oziroma Časopisa za kritiko znanosti. Govori se tudi, da sta nekdanja urednika ČKZ računal-nike odnesla. Potrebovala sta jih v svoji firmi in verjetno mislila, da so na predsedstvu UK ZSMS na te računalnike pozabili. Kakorkoli je že bilo, računalniki so spet na svojem mestu. Bavčar in Korzika pa sta bralce v torek osrečila z novo številko Demokracije. Ob gledanju televizijskih posnetkov iz Romunije in odkrivanju množičnih grobišč, ki sta jih pustili za seboj romunska partija in njena tajna policija, se človeku ponuja primerjava z grobišči v Sloveniji. Podatkov je iz dneva v dan več. Mnogo prič je še živih in pripravljene so sodelovati s preiskovalnimi organi. Zakaj torej tožilci ne sprožijo preiskave? Med nami živijo mirno družinsko življenje številni vojni zločinci in okrutni morilci. PEPCA bo še naprej živela v zastraženi hiši. Ob smrti Nikolaja in Elene romunskemu narodu ni izrekla sožalja, po čemer lahko sklepamo, da še spremlja dogajanja v svetu. O tem, kako sledi dogajanjem doma, nimamo nobenih informacij. Kdo ve, kako ta gospa gleda na sestop partije, propad komunizma, in javno razkrivanje zločinov, ki so jih »po osvoboditvi« zagrešili njeni vojni tovariši. PEPCA KARDELJ je ena izmed tistih, ki bi lahko mnogo prispevali k razjasnjevanju odprtih vprašanj iz novejše slovenske zgodovine. TONE ANDERLIČ, bivši predsednik RK ZSMS, se je kongresa v Portorožu udeležil kot delegat. Tone Anderlič se je tudi kongresa komunistov v Cankarjevem domu udeležil kot delegat. Obstaja utemeljen sum, da se bo omenjeni Anderlič še na kakšnem kongresu pojavil kot delegat, kajti pameten kovač ima vedno več želez vognju! Radio-Austria AG FaxGatc-Austria Ol-JAN-90 00:24 Via TeleBox Michael Koecher A-1090 Wien, Liechtcnsteinstrasse 96/11 Telefon3l0 26 43 Telex75313077=mkpka 0 > 38 61 319448 page in total Prosim, izročite telefaks Alexu Pečniku, Marku Gospodaridu all Samu Resniku. Sporočite mi, ali je v Sloveniji kaj novega. Potop Ceausescujevega režimaje spremljalaneskončna beda. Michael Koecher je v imenu avstrijske študentske organizacije (OH Osterreichiche Hochsschulerschaft) potova} v Romunijo s tovornjakom medicinskega materiala. NIČ NISO MERILI, SAMO STRELJALl SO V MNOŽICO V vzhodni Evropi dobiva zgodovina vedno bolj okus minljivosth Na dvorišču madžarske humanitame organizaclje Še vedno stojijo trabanti, ki so jih nekaj mesecev nazaj zapustili vzhodni Nemci na pustolovskem begu skozi takrat edino luknjo v "železni zavesi".Medtem ko se pod brandenburškimi vrati objemata vzhod in zahod, se v Budimpešti kopiči na tone pomjžnih pošifjk za nadalnji transport v Romunijo. Še na večer 23.decembra se nam kakoršnokoli napredovanje zdi nemogoče. Krizni štab, kj ga sestavtjajo predstavnlki madžarskih humanitarnih organizacij ter obrambnega in notranjega ministrstva, poroea vsako uro o novih grozotah. Več kot ducat tovornjakov s hrano in medicinskim materialom je uničila romunska tajna državna vamostna služba "Securitate". Taktika komandosov.da pričakajo tovornjake za nepreglednim ovinkom, me končno prepriČa, da opusiim svoj prvotm načrt; hotel sern se priključiti madžarskim konvojem. Pri napadu komandosov Securitate bi se tak kdnvoj nedvomno ustavil in postal prelepa tarča za teroriste. Dopoldan 24. decembra se torej odpeljem sam sfovornjakom avstrijske študentske organizacije (OH), ki je natovorjen z zdravili in krvno plazmo. "Kossuth radio Budapest" vsako uro prekinebožično oddajo sporočiii o hudih pouličnih bojih v Timisoari in Bukarešti. Očividci govorijo o stotinah težko ranjenih, kl po pokolih zadnjlh dni ležijo neoskii>ovani v prenapolnjenih bolnišnicah. Carinsko osebje se je medtem že priključilo rornunskim odpornikom. Le nekaj dni nazaj mi je bil prepovedan vstop v Romunijo-zdaj pa lahko neovirano prestopim mejo, in to celo brez pregleda tovomjaka! Ko prispem v center 14 km od meje oddatjenega mesla Oradea, se je skoraj' nemogoče sporazumevati. Stotine Ijudi navdušeno obkrožijo tovomjak. Moje vprašanje o poti do naslednje najbiižje boln}šni<» prektnjajo klici iz množice: "SVOBODA, DOL S CEAUSESCUJEM!" Končno me spremi nek gospod v "Oficiul Parmaceutic", ki Je nekje izven mesta. Od tukaj naj bi se usmerjale pošiljke v notranjost Romunije. Po pričevanju vojakov, ki stražijoprazno skladišče, so kljubbo|emprispe!i madžarski konvoji v mesta Arad in Temesvar. V Cluj Napoca, Sibiu in Bukarešti pa so še vedno uničujoči boji. Na avto pritrjena nacionalna zastava, iz katere je izrezan državni grbr naj bi me na poti ščitila pred obstreljevanjem romunske vojske. Pot v Cluj me vodi 150 km preko predgorja Karpatov, v katerih se skrivajo pripadniki Securitate. Ob prihodu v mesto mi razlagajo tankisti, da so pred nekaj urami rta isti cesti teroristi ubili dva madžarska voznika. Čeprav v predmestju Cluja še vedno močrto streljajo, |e center mesta v rokah upornikov. Na vpadnici študentje pregledujejo avtomobile in Ijudi, da bi odkrili orožje. Iz bolnišnice me vodi neki zdravnik k novo ustanovljeni "študentski fronti", ki koordinira tudi medicinsko oskrbo, Študentje so odločilna sila v tem obupnem uporu. Čep^fteso vvseh univerzitetnih mestih Romunije pobili na stotine njihovih kolegov, so šli vedno znova na ulice in demonstrirali proti Ce^PČpBCuju. In tako mi poroča nek študent politehnike: "Ko se je trg napolnil z Ijudmi, je Securitate odklopila javno razsvetljavo m rmM)&l}ena streijala v množico. Potem so prišli tovornjaki in pospravili trupla." Sovraštvo do Ceaucescuja kot simbola groze je nejffl?8ffl^ayljivo» $^«diktatorja Ijudje trgajo iz okvirjev in knjig ter sežigajo. Ko napove romunska televizija prenos vojaškegatribiKVsfetffOfi PJ^i^i tiraft«^, ostanejo kljub izčrpanosti vsi budni do jutra. "Tudi če vemo, da je mrtev, moramo to videti", mi razlaga dv^dtletno cte^ft. Po končanem prenosu nadaljuje v tišino: "Morali bi ga obsoditi na to, da bi živel eno leto v enakih razmerah kot fttVsi." ^" ."¦¦'* / Prevod: Alex Pečnik Last nagc Vse skupaj se dogaja dan po izvolitvi novega rektorja ; Univerze Edvarda Kardelja. Častno funkcijo opravlja torej dr. Boris Sket. Ta isti nas najprej lepo in prisrčno pozdravi in pove, da bo sledila konstruktivna razprava o pri-pombah in nasprotovanjih, z večino katerih se osebno strinja, podvomi pa v popolno zgrešenost osnutka. Nato proda besedo predsedujočemu. Boštjan M. Zupančič, zgrožen nad kupom pripomb in poln bojazni, § da bi se celotna Univerza osmešila pred javnostjo, polaga na srca vseh prisotnih, da je kljub vsemu treba | graditi na tem, kar je že narejenega, { ne pa vse začenjati znova. \ Nato nastopi predstavnik delovne \ skupine, ki je osnutek pripravila, in; pove, da je pripomb sicer veliko, I vendar večina takih, o katerih nima smisla razpravljati. Spremenljive so pripombe Ekonomske fakultete, pre-dlaga razširitev delovne skupine ali oblikovanje popolnoma novega kon-cepta zakona. Zupančič nato ne more mimo dopisa dekanov tehničnih fakultet, v katerem naj bi podpisani oporekali pristojnosti rektorja in predlagali zbor dekanov, kjer naj bi se ti pogo-vorili o osnutku zakona in ga kasneje poslali v javno razpravo. Podpisnike dopisa pokliče na zagovor. Predstavnica Filozofske fakultete opozori na njihov predlog, ki kljub obljubam iz prve razprave še ni dan v javno razpravo. Predlaga, naj bi razpravljali o vseh eventuelnih prc-dlogih, ne o enem samem. Govori še samo o njihovih pripombah o defi-niciji Univerze, o tem, kdo lahko Univerzo ustanovi, o rektorski funk-ciji, oblikah financiranja (predlaga ustanovitev univerzitetnega sklada), itd. Sledi opozorilo, da je priprava za-kona šele v prvi fazi, torej v Tazi predloga, o katerem še niso razpravl-jali v skupščini, torej še ni prav ničesar v zakonodajni proceduri, ničesar še ni dorečenega. Slišati je vzdihe olajšanja. Sledi govor predstavnice mari-borske Univerze, ki govori o njiho-vem dosedanjem delu in razpravah. Nato predstavnik UK ZSMS Maribor prvi dosledno navede pri-pombe osnutka zakona. Letijo predvsem na račun sestave znanstve-no- pedagoškega sveta, kjer bi bilo odločanje študentov praktično onemogočeno. Predlaga črtanje 22. in 36. teze. Prva govori o trikratni možnosti opravljanja izpita in o četrti, ki se zgodi, ko to omogoči znanstveno-pedagoški svet; druga teza pa o tem , da status šludenta preneha tudi takrat, ko četrtič ne op-ravi izpita. Sledi razprava o tem, čemu jc scja spioh namenjena. Zaključek in sklep liitvSfli Prišel bo med nas ZAKON O UNIVERZI Kajpraiaša Foto: Aleš Debeljak Petek, 22. december. Ura 9.00. Zacleva: druga raz-prava o predlogu novega Zakona o Univerzi. Moto: pregled pripomb na delovni osnutek Zakona o Univerzi, ki so bile dane do 15. v decembru 1989. Pred-sedujoči: prorektor Boštjan M. Zupančič. sta takšna: zdaj naj bi izvajali kon-ceptualno razpravo o pripombah, natančnejše pripombe pa naj bodo pismene. Slišati je šumenje časopisa. Nekdo v prvi vrsti iztegne noge in prične prebirati novice. Znova smo pri vprašanju obrav-nave predlogov. Ali bi obravnavali enakopravno vse predloge, ali pa bi ostale sprejemali kot pripombe k predlogu delovne skupine. O tem naj bi se pogovarjali že na prejšnjem sestanku. Prorektor znova pokliče k odgovornosti, tokrat tehnično službo. Predstavnica le-le se odzove, pove. da je naredila, kar ji je bilo naročeno, in protestno zapusti dvo-rano. Prorektor ugotovi, da takšne raz-prave ne more voditi, zato predstav-nik Ekonomske fakultete vzame stvar v svoje roke. Predlaga, naj pregledajo, kdo od rektorjev in pro-rektorjev fakultet je sploh prisoten. Poklicani vstanejo in ponudijo čudovit razgled posivihglavah naših fakultet. Ko ugotovijo, da jih je siccr nianj kot na prcjšni razpravi, glasu-jejo o predlogu, da se delovna skupi-na razširi s predstavniki fakultet, torej dekani. Predlog jc sprejet v malo drugačni obliki: sklicali bodo skupino, ki se bo pogovarjala o pri-pombah in izdelala novo gradivo, ki ga bodo potem predlagali dekani fa-kultet, nato pa bo prešlo v roke de-lovne skupinc. Pri tem bodo upošte-vali tudi gradivo Filozofske iakul-tete. Predstavnica UK ZSMS Ljubljana prosi za besedo in prorek-tor nas pouči o tem, kaj demokracija naj ne bi bila... Prej omenjena predla-ga, naj bi pri pripravi zakona lahko še študentjc kakšno rekli. Prorektor da predlog v razpravo. Odločijo se. da bodo v razpravah sodelovali trije predstavniki Ijubljanske Univerze in trije predstavniki mariborske Univerze. Stvar postaja vedno bolj zaple-tena. Padajo šc pripombe in predlogi, eden izmed njih je ta, da bi se najprej pogovorili, kako naj bi razprava sploh potekala in kako naj bi jo vodi-li. Ljudje pričnejo odhajati. Tistim redkim, ki so še ostali, in listim, ki se ravno odpravljajo, Boštjan M. Zupančič prebere svoj sklcp: kolegij dekanovobeh Univerzborazpravljal dalje. Potem izrazi še svoje razočaranje nad občinstvom in pove, da takšne razprave še ni vodil. Bralca opozarjam, naj še enkrat prebere začetek zgodbe in se pre-priča, da to ni oris glcdališkc igre, zmesi komedijc in trag^dijc. Vprašanj. kam plove naša Univerza in kdo so tisti. ki jo vodijo, pa naj si, lepo prosim, ne postavlja. Sergcja Hadner Tribuna sc je pogovarjala s predsednikom KMP-ja, Kifle Haddisom, sekretarko Ano Fajdigo in bivšim predsednikom Evrosom Aleksandrouom. Preden začnemo s samim pogovorom pa nekaj uvoda: tuji študentje, ki pridejo študirat v Slovenijo, se včlanijo , v KMP. To je organizacija, ki/ nudi študentom prostor, kjer s^ lahko združujejo, organizira jiifi cenejše vstopnicc, popustc./., ukvarja sc tudi s težavami, ki/se pojavijo pri študentih. V bisjtvu ima KMP štiri naloge: rcšcvanje socialnih in študijškili problemov, delovanjc na področju kulture in špoita. V njihovem statutu pišc, da jc namen KMP-ja združcvaiije tch štirih dejavnosti pod enp strcho in navezovanje sttkov s slovensko populacijo. Ma kratko tako. Zdaj pa k bistvu. TRIBUNA: Kaj sc dogaja s titjimi študenti, ki pridejo v YU? Ko pridcjo scm, scv trch dnch prijavijo na Uradu ^a tujcc, kjer na podlagi potntiga lista in garantnega pisma šlipcndiiorja /ncštipendisti dajo potrdilo o vpisu/, dobijo dovoljcnjc za začasno bivanjc za dobo cncga lcta. Na podlagi potrdila z Univerze lahkodobijo prostorza bivanje v študentskih domovih. Začnejo s polletnim tečajcm slovenskcga jczika. Ko to končajo, se vpišejo na Univerzo za naslednjo šolsko leto. Študen-ti sc združujejo v KMP, ki jc tudi njihova edina organizacija. ZAMTES, ki naj bi financiral KMP in svojc štipendiste, nc mara, da bi bil KMP samostojcn in nočgs, da bi se ukvarjal s socialno in študijsko problematiko. Hoče ga imeii pod svojim vplivom in s finančnimi pritiskiposkuša vplivati napred-sed$tvo, sckretarja in svoje štippftdislc. Način je enostaven: čc nt boslc piskali tako, kot nii hočeftio, vam nc bomo dajali denarja. ZAMTES tako dolgujc KMP-ju že lep kup denarja. TRIBUN A:: Neštipendisti imajo posebne težaw: niniajo statusa rednih šuifi:enwv..r ne morejo dobiti inesečnih avtobus-nih vozovnic, plačujejo višjo stanarino... Kako to rešujete? Problem ni rešen. Za to sc še borimo. Neštipendisti morajo KMPVS ZAMTES foto: Goran Bartok §f dor kaj bere časopise, je že dobro seznanjen s JL \. težavami, ki tarejo člane Kluba mednarodnega pmjateljstua (KMP) in Zavoda za mednarodno znanstveno tehnično, prosvetno in kulturno sodelovanje (ZAMTES). Ziherje ziher: preberite šc enkrat, tokrat v Tribuni. plačati ZAMTES-u 2000 dolar-jev letno za šolnino, posebej plačajo tečaj slovenščine, ne dobijo slovarjev, plačujejo trik-rat višjo stanarino kot ostali študentje (ekonomsko). TRIBUNA: Študenti neštipen-dUti dajo letno 2000 dolarjev ZAMTES-u. Kam gre ta denar? To vprašanje smojirn postavili že 20. decembra prcdlani. Urad-nega odgovora do danes Sc nismodobili. Neuradnogre60% po VDO-jih, 40 % za ad-ministracijo, zdravstveno zavarovanje, namestitev v domovih in KMP. Žc takrat smo jim prikazali med stroŠki in štipendijami inposlali predlogza zvišanje. Od takrat jim te Stevilkc redno pošiljamo. Šiipendije so po dolgih prcpričcvanjih dvignili na današnjih približno 170 DEM, kar je še vedno premalo. TRIBUNA: Prej so bile določene težave z vodenjem Kluba. Kako stc to reSili? Sekretarja Kluba je postavil ZAMTES. Dclal jc zanje in bil njihova marioneta, Začasno smo sc odločili, da ga odstavimo in namesto njcga izbrali Ano, ki sicer ni prolcsionalni sekretar. jc pa predstavnik \ !K-ja. Na ZAM-TESU so delali probleme ludi okoli prcdscdstva (takrat je bil predsednik Evros Aleksandrouh ki jc tudi izvoljeno s strani članov Kluba. TRIBUNA: Posebne tcfave ste imeli tudi z eritrejskimi študenti... Ko so v Mladini na pobudo Združcnja critrcjskih študenlov Sloveriije pisali o Eritreji. jc ctiopska vlada odklonila podaljšanje vizumov za bivanjc v YU, 5cš da delujcjo proti svoji državi. Problem jc bil začasno rcšen z United Nations izkaz-nicarni, ki jim dovoljujcjo bivanjc na našem ozemlju. TRIBUNA: ZAMTES hoče sam urejati zadeve študentov, čeprav bi moralu biti edina pris-tojna ustanova za to Univerza. Kciko se soočate s tcm problemom? Univerza jc obljubila, da bo vse pristojnosti vzela nase. V tcm šolskcm lotu ji vse šc nc bo uspelo prevzcti, v lctu 1990/91 pa lx>do vsc prisiojnosti v njcnih rokah. EgistZagoričnik TRIBUNA: V 7/8 in 11 št. revije ' iivljenje in tehnika si objavil re- zitltate raziskav o bioenergiji. Kako ti je uspelo, da si takšno alternativno raziskavo, ki ni v rednih raziskovalnih pro- gramih, lahko delal na Ijubljan- I ski Univerzi? Zelo enostavno. Predstojnike kateder, na katerih sem želel op-ravljati eksperimente, sem sez-nanil z mojo delovno hipotezo in dali so mi potrebne aparature. TRIBUNA: In kakšna je tvoja delovna hipoteza? Bioenergija je razporejena po celotnem vesolju, je eden od fi-zikalnih parametrov, ki določajo biološko homogenost vesolja. Pogoji za nastanek in razvoj življenja so po celotnem vesolju enaki. Evolucija na Zemlji je del enovitega procesa, ki poteka po celotnem vesolju. Na vseh planetih v vesolju, kjer so bili fizikalni pogoji podobni fizikal-nim pogojem na Zemlji, je živl-jenje nastalo in se razvija. TRIBUNA: V slovenskih znan-stvenih krogih se čuti do samega pojma »bioenergija« velik odpor. Zakaj? Priznavanje bioenergije kot neke fizikalne realnosti bi zahtevalo razširitev in prenovitev fizike in biologije, čemur pa ortodoksni znanstveniki razumljivo odločno nasprotujejo. Zaenkrat o obstoju bioenergije ni niti enega neizpodbitnega empi-ričnega dokaza, nemehanicis-tični biologi pa so v svoje teorije že uvedli pojem »morfogenet-sko polje«, ki naj bi v živem organizmu urejevalo zapletene biokemične procese. Prvi razlog odpora do bioenergije je torej v tem, da o obstoju bioenergije ni neposrednihdokazov. Drugije v tem, da v Sloveniji nimamo parapsihološkega inštituta in so eksperimenti, ki posredno doka-zujejo obstoj hipotetične bioma-terije, premalo znani. TRIBUNA: Kako napreduješ s svojo raziskavo? Dobljeni rezultati sopreliminar-ni, za ponovitve eksperimentov, ki bi bili opravljeni pod strožjimi pogoji, v Ljubljani ni aparatur. Za eksperimente, ki jih še načrtujem, pa nimam denarja. Celotno raziskavo namreč finan-ciram sam. Spomladi bom izdal celotno študijo, ki ima naslov »Vesoljna antropogeneza«, kot knjigd, načrtujem pa tudi izdajo v Angliji. V študiji povezujem kozmologijo in evolucionizem. Z nadaljevanjem raziskav bom RAZISKOVALCI ALTERNATIVNA UNIVERZA ING.SREČKOŠORLI Ljubljanska Univerza doživlja preporod. Spreminja se sama v sebi, se odpira navzven in tudi navznoter. Morda niste vedeli, da lahko v raziskovalnih lahora-torijih naletimo tudi na kakšno povsem alternativno raziskavo, ki je še zdaleč ne predpisujejo naši vzgojno-izobraževalni programi. Ena takšnih je raziskava s podrocja bioenergije, s katero se ukvarja ing. Srečko Sorli in s katerim smo se tudi pogovarjali. poskušal tudi v tujini. Zdi se mi, da v Sloveniji šc ni čas za moje delo. Štirideset let socrealizma je naredilo slovensko znanost rig-idno in nesposobno za izzive današnjega časa. TRIBUNA: Kolikojepri tempo tvoje khv izobraievalni pro-gram na Univerzi? Kot študent geodezije sem moral študirati politologijo, sociologi-jo, politično ekonomijo. Ti pred-meti so na tehničnih fakultetah instrument, s katerimi politika manipulira s študenti. Namesto omenjenih predmetov bi raje uvcdli obvezni luj jezik in študente navajali študirati po tuji Iiteraturi. Predmet DZ in TSLO je indikator nedemokratičnosti naše države. Medtem ko v za-hodni Evropi uzakonjajo člo-vekovo naravno pravico do ne-nasilja, odklanjanja nošenje orožja na podlagi ugovora vesti, gojimo pri nas vojaškega duha na Univerzi. TRIBUNA: Kaj bi ti dodal izo-braževalnemu programu Univerze, da bi slovenska zna-nost in Univerza lahko sprejeli izzive današnjega časa? Naj najprej povem, kaj mislim z »izzivi današnjega časa«. Za-hodna znanost je postala za današnjega človeka, ki tcži k du-hovnemu samospoznanju, utesnjujoča. V racionalizmu se je človek ujel v mreže lastnega razuma, iz kaierih ne najde več poti k sebi. Cc bo zahodna zna-nost hotela zadovoljiii duhovne potrebe današnjega človeka, bo morala iskati povczave z vzhodnjaškim taoizmom in zenom, kar v Evropi in Ameriki že počnejo. Na ljubljanski Univerzi bi bilo zelo primcrno ustanoviti Inštitut za mcdilacije in vzhodnjaško psihologijo, ki je po mojem bolj adckvatna od ev-ropske. Evropska psihologija, razen Junga, ne raziskuje člo-vekove kozmične razsežnosti. V razreševanju relacije subjekt-objekt je ostala zgolj na ravni mentalnega diskurza, zen pa re-lacijo subjekt-objekt rešuje iz-kustveno. Inštitut bi seznanjal študente s preverjenimi metoda-mi duševnega zorenja, jim pri-poročal literaturo, jih razvijal v ljudi, ki se ravnajo po osebnem etičnem čutu, ne pa po nalogah dnevne politike. Clovek 21. sto-letja bo duhovno razvit individ-ual ist s pretanjen im obču tkom za osebno odgovomost. Strah me je, da bomo na Balkanu zopet zaosiajali. Jcrncja Krušič To resno delo smo si težko predstavljali, dokler nismo pred seboj zaslišali bučanje vode. V hipu nam je postalo jasno, zakaj pravijo takom pustolovščinam "white water rafting". Zaradi silne moči, ki jo ima čez skale padajoča voda, je videti le peno, ki se ustvarja ob vznožju brzice. Težko je pisati spuščanje po več desetmetrov dolgih brzicah, kjer že en napačen veslaj lahko gomeni potovanje na dno reke. Ce imaš precejšnjo srečo, na tej poti ne srečaS nobene skale in ostaneSživ. | Pred najstražuejšim delom Chatooge so nam pokazali še eno atrakcijo. Tako imenovani "body rafting". Gre za spuščanje po pribJižno dvajset metrov dolgi brzici v rešilnem jopiču in čeladi.Brzica je preverjeno čista - kar pomeni brez zahrbtnih skal pod vodo. Kljub temu pa so nam svetovali, naj noge pokrčimo, tako da v morebitno skalo zadenemo najprej s stopafi."Body rafting" ni bil ob-vezen, a Če si že enkrat na Chatoogi, p je treba preizkusiti. Zabavno in v zadnjem delu težavno, saj je treba od brzice priplavati do brega reke.Največkrat je bilo potrebno vreči vrv, kajti Chatooga je le premočna. Na zadfljth dveh brzicah smo resnično preverjali naS pogum. Prehod preko le-teh ni bil ob-vezen, a nihče se ni odiočil, da bo ostal na bregu. Najtežavnejša brzica je bila dolga skoraj sto metrov, če štejem šetisti del, koj^bljo treba pripravitt raft, da bo vartio prišel v mirno vodo. In ko snio se s strahovifo hitrostjo prtbliževali vrhu brzice, so nam mke obstale ob pogledu v brezno, v fcaterega se bomo vsakhip spustili. Iz hip-noze nas Je zbudil vodiče^ glas: "Veslajter. Raft se je strašno nagnil in pod vesli ni bilo več vode, pač pa zrak. Na|onsko smo se vsi nagniH nazaj in pri tem izgubili krmarja, ki je omah-nil v brzico, Kerpaje bfta voda tako močna, ga je takoj dvignila na povrSje in niliče fti vedel, kako se je s^et zna^el v čolnu. Raft je Imc sani od sebe zavil k MLADI PRAVNIKI V ZDA foto: Leon Peklar /n ko seje tok reke umiril, ter iz nasih ust izvabil dolge vzdihe, se je oglasil vodič-šef: "Veslajte na breg. Na hitro bomo pomalicali, natopa se bo začelo resno delo!" bregu. In kot bi se dogovorili - iz vseh grl se je zaslišal zmagovalni krik. Študij, izpiti, študentsko "nočno" življenje Veftdar pa življenje v Južni Karolini ni potekalo le med vikendi. Kot je bilo že omenjeno, smo skupaj z ameriškimi študen-ti vsako dopoldne obiskovali predavanja. Kjihov šolski sistem na univerzi je razdeljcn na tako ini-enovane "kurse". Za dosego določene stopnje izobrazbe je potrebno opraviti predpisano Stevilo korsov (po naše pr6d-metov), ki soovr«lnoteni strejni razlieritmi "credit"-i. DdseSi je pravzaprav potrebnp npr. 150 kreditov za pridobitev (v našem jeziku) visokošolske izobrazbe. Približno polovica predmetov je obveznih- predpisanih, ostale pa si lahko Studentje izbirajo, Kursi potekajo tudi med počitnicami. Za ttste bolj in tiste malo manj prizadevne Študente. In v enega od takih sklopov predavanj smo "padli" tudi mi! Naslov: Environmenial is-sues from a public policy perspectilvet Povel vse tn nič. Ameriški kolegi so začeli s predavanji že en teden prej, zato smo imeli v prvih dnieb težave z vklapianjem v snov,; Pa tudi jezik, zlasti ekološka terminologija, ttam še ni bila ppvsem domača. Vendar so nam Itudentje in profesor Rick I^earney, vietnamski veteran, pomagali na najboljši možen rtačin. PrisliH so nas, da smo gorarili, diskutiraii in se prepirali tudi takrat, ko si sicer ne bi upal i < kipreti ust Pa tudi šolski sistem sam je zaradi svoje nefor-malnosti za nas Evropejce predstavijal netnalo začudenja. Na našilt univerzah pač ni tako pogostc, da študentje nosijo sončna očala, kratke hlačke, Coca- E?olo in walkmane v predavai fiico. Prav tako še nisem imel pril SŽnost opaziti, kako bi si moj kok gazletnika nodšaiantno razpotejafl noge, in jih v stilu špageti *«sternov naslonil na mizopr(ii*ebqj. Takole padanje v začudenje in obup se nam je sprva redno dogajalo. Zatem smo se s takšnim obnašanjem sprijaznili, kasneje pa smo se »slabega« vedenja navzeli tudi sami. No, le kakšna Coca-cola. Nihče pa v predavalnicah ni kadil. Na sploh je kajenje v Columbiji znak neizobraženosti in neotesanosti. Moj kolega Jaka se s tem gotovo ne bi strinjal, toda Američani so v svoji znani paniki po zdravem življenju morda le storili pameten korak. Med domačimi študenti je posebej izstopal Fred Collins, ki bi nam ostalim mirno lahko bil oče. Fred je sicer, kot smo kasneje ugotovili, novinar. In ne navaden novinar. Trenutno se ukvarja z doktorsko disertacijo s področja oceanografije in ekologije in je zato sodeloval na našem kursu. Profesor ga ni maral zaradi stalnih pripomb in vprašanj, ki so ga redno spravljala v zadrego. Fred je tako ostal skrivnostna oseba, dokler nas (Ivana, Julija in mene) nek večer ni povabil na veČerjo v svoj apartma. Večerja je bila nev-sakdanje okusna: divji jelen, pečena koruza, piščanec in enormne količine Budweiserja, ter za nameček (z)mešana solata. Pijača je Fredu razvezala jezik in tako smo izvedeli, da je stalni dopisnik Playboya, Galleryja in še nekaterih trših variant revij, namenjenih izključno moškim. Pa da ne boste napak razumeli. Gre za avtorja resnih in berljivih in ne gledljivih delov. Za ekskluziven članek (npr. o novostih glede AIDS-a ali kokainske mafije v Kolumbiji) dobi okrog tri tisoč dolarjev nadomestila za delo. Ravno revež tale naš Fred ni bil. Sprva mu nismo verjeli. Tudi malce kasneje še ne. Ko pa je spil še nekaj pločevink piva, nam je zaupal, da se v kratkem odpravlja na Kubo, kjer naj bi intervjuval Fidela in Rauola Castra. Ko smo se znova le nasmehnili, je pomenljivo pripomnil: »Le preberite januarsko ali februarsko številko Playboya!« Charleston Ne bom ga pozabil zaradi treh posebnosti. Mesto je takšno, no skoraj takšno, kot je bilo v obdobju največjega razcveta pred državljansko vojno. Skratka, muzej na prostem in polno sen-timentalnih spominov na močan »South«. Hiša, v kateri smo stanovali, penzion »The Palmettos«, je skrivala v sebi nekaj čarobnega. Nenavadno mirna, topla, prijazna atmosfera je lezla vsem nam pod kožo. To je bila ena tistih hiš, ko si že ob vstopu vanjo žalosten zato, ker jo boš nekoč moral zapustiti. Bull's island se imenuje otok, ki smo ga obis-kali s čolnom in bežali pred roji hudih muh s plaže, s teleskopom opazovali zanimive vrste ptic in krokodile, pred katerimi smo jo jadrno pobrisali. Kač in pajkov ne bi omenjal, ker tudi v poročilih z rallyja Paris Dakar ne omenjajo, da so vozili pretežno po pesku. Otok uporabljajo zaradi specifične klime in ekološke neoporečnosti za razmnoževanje skoraj izumrlih vrst, ki jih za ustrezen čas naselijo na otoku. In ko samec in samica opravita svoje poslanstvo, jih premestijo v druge kraje. Na otoku živi le en ranger v mali utrdbi, po otoku pa se prevaža z Yamaho na štirih kolesih, nekakšnim terenskim motorjcm, s katerim lahko pobegne pred zelenimi plazilci. Charleston je res imel svoj čar. Sedež Greenpeacea se nahaja v najbolj gangstrskem delu Washingtona. Nedaleč proč od zloglasne 17. ulice, ki neslavno kraljuje v umorih. V štabu je vse skrajno neformalno. In ko nam je neformalni šef povsem neformalno predstavil neformalno pravnico, ta pa na podoben način opisovala svoje področje, se je zgodilo nekaj povsem konkretnega. Pravzaprav malce kasneje. V vtšjih nadstropjih stavbe so se nas odločili spraševati po političnih razmerah v naših državah in nam vrteli spote (video spote), ki so jih posneli. Nato pa nas je prikupna uslužbenka povabila na svoj žur, ki naj bi se zgodil naslednji dan. In res so nas čez štiriindvajset ur ob vhodu v metro čakali terenski avtomobili z Greenpeaceovo klapo. Žur je bil zelo preprost. Malce prigrizka in trije sodčki piva. Po ogrevanju pa smo bili povabljeni na baseball tekmo. Pravzaprav je šlo za iažjo varianto »softball«, pa nič zato. Igra ni tako dolgočasna, kot mislijo gledalci Berlus-conijeve TV Capodistrie. Treba je misliti, teči, udarjati in tuliti. Osvojil sem dva home-runa (dve točki) in bil ustno pohvaljen od podšefa Greenpeacea. Zato sem si kasneje kupil kjj in žogico za ta šport. Morda pa bo še kdo v Sloveniji želel igrati softball? Čakal nas je le še New York in še prej An-napollis. Tam je locirana Ameriška pomorska akademija. Vojaška se ve. To kar je v letalstvu Top gun je pri marincih Annapollis. Zanimivo in kvalitetno. Pa še fotografirat: so nam pustili. Tudi admiralske hiše. Da, pa te vrste akademij niso tako voiaške, kot bi človek sklepal po besedi sami, govori dejstvo, da je na omenjeni akademiji diplomiral tudi bivši oz. predbivši ameriški predsednik Jimmy Carter. Še kratek vsebinski oris. Indoktrinacija z idcalnim političnim sistemom jc še stokrat hujša kot pri nas. Iz Washingtona do Ncw Yorka vas pripelje, nied drugim tudi ne prav poceni vlak. Potovanje je tako udobno in mirno. New York pa nikdar ni takšen. Tudi Youih hosiei na Manhatnnu ni bil. Pa ludi mi smo bili že utrujeni od sialnega lekanja sem in tja. Oglcdali smo si predpisane znamcnilosii od kipa svobodc do Empirc Statc buiidinga. Trade center z borzo, Broadway, pcto in sedmo avenijo, nekateri tudi Harlem. V uradnem dclu nas jc čakal šc sestanck z ljudmi iz OZN zadolženih za ckologijo. Vendar večinc ni bilo. Zato smo si privoščili turo po ccloincm komplcksu ZN. Vse je, kot pravijo Amcričani »hudge«. V mladinskcm hotelu sem si privoščil rck-reiranje v telovadnicah in bazenu in ugotovil, da povprečni ameriški fanlje niso nič boljši košarkarji, kot njiliovi vrstniki v Evropi. Siccr pa se je vmes zgodilo šc marsikaj. Pa bodi dovolj. In preden pritisncm piko še splošna ugotovitev, da Amerika pravzaprav ni toliko (uja divja in ne vem kakšna še. Amcriška. Je pa definitivno drugačna in kot takšno jo je ircba ludi jemati, če hočete, da vam bo ugajala. Leonardo Pcklar foto: Milan Mrčun PREDNOVOLETNA RABOTA Delovni teden pred Silvestrom je bil sila naporen. V ponedeljek smo počivali uničeni od Božička, v torek pa smo bili že v dilemi, ali na žur v B51 na Gerbičevo, ali na FF ali v Študentsko naselje, kjer je imela žijr nastajajoča Študentska zveza. Dobiček slednjih večerov je namenjen obnovitvi prostorov študentskih klubov v Rožni in počasi se bo nabralo za kakšno počeno straniščno školjko. V sredo zvečer ni bilo dileme. Vsaj za srečneže, ki so dobili povabilo »Študentske zveze« (nikjer je Še ni, pa že na žure vabi), ki je imeal žur v K4. Kdor se je držal predpisane ure, se je veselo odžejal in nagrickal slanega peciva. Veselo naprej v četrtkovo noč, ki so jo v Rožni popestrili medicinci, ki jim obnavljajo pajzl in so se množično (prodali so 900 kart) nagnetli v malo dvorano. Na višku vsega hudega je crknil fršterker, zatajil je tudi šank, kjer je usahnila tekočina. Vseeno je bilo lepo, a tudi malo žalostno, ko se je zgodil balet »Labodja smrt« v izvedbi brhkega baletnika, ki je osvojil srca prisotnih mladeničev (in mladenk). V četrtek so pili (brezalkoholne pijače) tudi na Elektro faksu, kjer so odprli svoj prenovljeni črno-rdeče-rumeni Stik. Študentje pa menda pripravljajo miting z zahtevo po Hik-Stiku. Kaj in kako se je dogajalo ostala dva večera do Silvestra ne vem, ker sem šla domov nabirat moči za nove delovne zmage. HABILITACIJE Drage študentke in študenti, morda niti ne veste, da deluje na Univerzi habilitacijska komisija. Njena naloga je dajati mnenje (kmalu bo dajala soglasje) k prvim in ponovnim iz-volitvam asistentov, docentov, izrednih in red-nih profesorjev. Kmalu bodo o ponovnih izvolitvah odločale fakultete same in boste o tem slišali kaj več. Za zdaj le to, da morajo imeti asistenti, docenti in profesorji za svojo ponovno izvolitev tudi pozitivno mnenje študentov. Na večini fakultet pišejo ta mnenja posamezni študentje, ki vedo povedati samo najlepše in le nonekod se v ta namen uporablja anketni vprašalnik, ki ga izpolnjuje posamezni letnik študentov in se tako oblikuje splošno mnenje. Ne gre za to, da bi na ta način študentje izražali maščevalnost ali kaj podobnega. Profesor dobi informacijo o učinkih svojega dela, Univerzi pa je zagotovljen znanstvenik, ki uspešno prenaša znanje in vzgaja svoje naslednike. Kdo bi se moral potruditi, da bi bilo profesorjevo delo s strani študentov pravilno ocenjeno, ne vem; vem pa, da v svetu to pripravijo profesorji sami. TRIBUNA Prejšnji teden smo se po dveh neuspelih pos-kusih sestali sodelavci Tribune. Glavni je rekel, da dober sestanek traja petnajst minut in tako se je tudi zgodilo, vsaj kar se uradnega dela tiče. Najprej smo soglasno sprejeli Akt o us-tanovitvi in nato potrdili novega v.d. odgovor-nega urednika. Zdajšnji glavni je rekel, da bi rad končal šolo. Kako bo fural Bojan Korenini, pa boste videli tudi sami. Nato nas je glavni malo pokaral, ker pravočasno ne oddajamo člankov, obljubil pa nam je, da s polno paro uničuje tiskarske škrate. Dobili smo še eno luknjo, kjer domuje računalnik in na katerem je vsakič postavljen večji del številke. Uh, nismo mi kar tako in v novem letu še hujše bo. Ker sedaj izhajamo v petek in je to dan suhih denar-nic, se nič več ne sekirajte: kmalu nas boste lahko kupili izven Ljubljane, oz. kupile nas bodo vaše mame. Ja, Tribuna načrtuje velik naskok na Slovenijo in mogoče jo bo kupiti v vseh kioskih Dela in Tobaka. »Kjerkoli si, povsod sem jaz s teboj.« Tribuna. DEKANIMIRNO! Univerzitetna agonija naj bi se končala 21. decembra, ko smo končno izbrali rektorja. Pravim »naj bi se «, kajti že naslednji dan je bilo jasno, da se nadaljuje. Zatika se pri pisanju Zakona o Univerzi. Univerzi je bilo dano, da si ga napiše sama. Najbrž od veselja še ni prišla k sebi in je to vzrok dvomov, če je tega sploh sposobna. V petek je bil namreč sestanek delovne skupine, kolegija dekanov in vseh zainteresiranih, kjer bi naj prerešetali vse prispele pismene pripombe na predlog za izdajo zakona (ki ga Skupščina SRS hvala bogu še ni videla). razpravo je vodil prorektor B. M. Zupančič in dovoljujem si pripombo, da ne preveč konstruktivno. Kljub temu so si bili zbrani edini, da mora Univerza najprej oblikovati vizijo, kakšna želi postati in biti, ter nato z zakonskimi določbami usmeriti svojo pot razvoja. Prišli smo do začetka. Vrsta je na ideologih, ki se ukvarjajo s šolstvom, da povedo svoje, in nato na pravnikih, ki bodo povedano oblikovali v zakonske določbe. Še je čas. Za vse, ki jim ni vseeno. Tukaj smo tudi študentje. Aleks, dva od članov P UK ZSMS, se trudita z akcijo »Zgradimo nov stolpič« in po mnogih prehojenih poteh so rezultati tukaj. Investitor (ŠC) je že podpisal pogodbo s projektantom Slovenija-projektom, prišlo pa je do zapletov pri lokacijskem dovoljenju. Vloga je bila namreč »zavržena« (kako lep je naš uradniški jezik) in to zato, ker je bilo to lokacijsko dovoljenje izdano že 1985, ko je bila načrtovana gradnja trinajstega in štirinajstcga bloka... Sergeja Šorli R; azni rock-kritiki, ra-»dijski uredniki in ostali mutivode iz šov- biza pravijo, da je v tovrstnih darilnih paketih navadno večina plošč takih, da jih niti pod grožnjo smrtne kazni ne bi poslušali, ampak sam sem imel tokrat srečo; kar osem elpijev (ali dve tretjini pošiljke) bo končalo v moji cenjeni diskoteki. Z os talimi štirimi je pa tako: dve plošči sta out, ker si doma ne rolam božičnih pesmi, ne glede na to, ali jih izvaja Ricky Van Shelton ali klapa Lindo. Ti dve plošči bom za naslednjega Božiča podaril mami, če ne bom pozabil. Preostali dve (na eni pise Kaylo Mednoge, na drugi pa sta uslikana enojajčna dvojčka brez jajc) bi mi prišli prav, če bi imel otroke v mali šoli, ampak tako daleč stvari pri meni hvalabogu še niso. Priznati moram, da onih osem elpijev, ki sem jih sklenil obdržati, še nisem uspel poslušati v celoti. Sta pa vmes albuma dveh nekdanjih Clashovcev, Joa Strummerja in Micka Jonesa, ki delata pod firmo Big Audio Dynamite. Prvi vtis: nekdanji punkerji igrajo disko. Lepo. Njihove mame so gotovo vesele. Ne-koliko več časa sem zaenkrat posvetil le albumu Lize Min-nelli z naslovom Results. Da je kot izvajalka na plošči pod-pisana le simpatična Liza, je očitno posledica pretiran« skroirjnosti fantov izclua Pet ShopiBoys, ki sta opravila levji deleŽf posla pri tem projektu. Kombinacija L.M. in PSB je drugače kar uspela in bo brez dvoma pri nas naletela na širok spekter privržencev. Sinfo-disko s plošče Results je ned-vomno prava roba za vse, ki si do konca desetletja niso upali priznati, da tripajo na disko; denimo za utrujene stare rock-erjejali pisce kulturnih strani Mladine. Potem so tu še sprepbrnjeni darkerji, ki so pred Jetom ali dvemi začeli hvalijti PSB, seveda pa so pred dobrega pol desetletja sprer gledali Human League, Yazoo in DepecheMode; slednji so že dalnjega leta 1981 ob nabijan- BOZICNO A, // verjamete v Dedka Mraza? V Božička? Jaz . načeloma ne, ampak nekje v času okoli praznikov me je doma phčakal zajeten paket z dvanajstimi elpiji v skupni vrednosti kakšne tretjine povprečne slovenske plače. Lepo darilo, ni kaj. Na paketuje sicer pisalo, da mi ga pošilja ZKP RTL, ampak to je le malenkostna lepotna napaka. music ju arhaičnih japonskih ritem mašin prepevali »This ain't no disco!« Zapozneli publicisti pa bodo deset let pozneje dokazovali, da tisto, kar počneta PSB ni disko in se pri tem sklicevali na inačico r\jyL»ega standarda Rent v iz->/&s^\ Lize M. Fina plošča za ine ljudi, skratka. Seveda vam je jasno, da je ves tekst doslej čista reklama za ZKP RTL, njen namen pa je, da bi mi odgovorne tajnice podobne pakete odslej pošil-jale tudi obprvem maju, Dnevu borca in Dnevu republike... pa za Veliko noč in za Miklavžat, seveda. Tisto Kaylo in Bratce bom že nekako spremenii v kaj uporabnega, brez skrbi. Ampak ne smem biti krivičen; podobne pakete, resda skromnejše, a od srca, mi je namenil tudi mariborski Front rock. Konkretno, poslali so mi novi single skupine Cen-ter za dehumanizacijo s sklad-bama Sovraživa vse, slovesov pa ne ter Dvojna igra. Po naključju sem dobil dva is-tovrstna singla, kar pa je bilo nadvse dobrodošlo, saj eden brezupno preskakuje. S celo zadevo pa je takole: ortodoksni rock-kritiki bodo CZD popljuvali zaradi skladbe na A strani, tako kot so Niet, ko so ti posneli Lep dan za smrt (geslo: »sredinskost«), ostali pa zadeve niti omenili ne bodo. Tako gre to. Založniku in sponzorjem pa tole obvestilo: male plošče so pri nas že pred časom vzete iz prometa, tako kot se je pravkar zgodilo z bankovci za petsto in sto starih- novih din. Ce pa je plošča namenjena le pro-mocijskim namenom, ni posrečena odločitev za hitrost 33 1/3, ker so vsi radijski teh-niki navajeni na single s 45 obrati. In tako plošče nikoli ne bodo štartali s pravo hitrostjo. Nema teorije! Gary Gray NOVOLj^B Bigfoot je zverina. Tisli, ki ga z avtom podrcjo Hendersonovi in mu clajo imc Harry, pa je dobrodušen vegctarijancc, a zato nič manj nevaren. Njegova radoživost in velikosl puščata za sabo raz: dejanjc.DogodivSčinenovcgafan-tastičncga junaka svctovncga filma so predvsein komične. Čc jc bil E.T. predvsein mclodrama, Grcmlini prcdvscm grozljivka, jc »Harry« prcdvscm komedija in v lem je njcgova privlačnosi, čcprav ponuja še nekaj sentimenta in cclo poučnosti, npr. v zvezi z ubijanjcni živali. Kreator Harryja je Rick Baker, ki jc ivorec ameriškega volkodlaka v Londonu. Posrcčilo sc mu jc napraviti simpatično zvcriao. Film jc rcžiral VVilliam Dear, odlično posnel (prcdvscm uvodni del filma) Allen Daviau, da pa jc vsc zadcva iz Spielbcrgove kuhinje, najbrž ni trcba poscbcj poudarjati. Ccprav so tudi nckatcri igralcinadvsczabavni(JohnLitli-go\v, David Sachet in prcdvscm mali Joshua Rudoy), vsc to nc pomaga uosti, da bi lilm splaval kam dalcč nad povprcčjc. Drugi Harry - kar trctji v lcm mcsccu - sc pi.še Caliahan, znan jc kot Umazani (»Dirty«), nosi niag-num in ubija vsc po vrsti. Kmalu bo dvajsct lct, kar jc ta lik Clint Easl\vood prvič upodobil v filmu Dona Sicgla. Smrtonosna igra jc žc pcto »nadaljcvanjc« iz življenja tcga junaka ni jc še za korak slabše koi piej.šnja, vsapa so seveda dalcč od prvega-izvirnega 1'ilma. Če bodo usivarjalci tako nadaljcvali, jc vclika vcrjetnost, da »dirty Harrv« postanc »crazy«. Od junaka so ostala le šc njegova ubijanja, čcprav je postaran in »pomclikužcn«. Film je režiral Buddv Van Horn, nckdanji kaskadcr in še scdaj včasih »stunt coordinator«, ki jc Eastwooda žc režiral kot »človcka iz San Fcmanda« (Anv Which Way You Can). Ni mu kaj zamcrili, filma ni pokopal, rcšil pa tudi nc. A kljub tcmu, orangutan jc bil bolj zabaven. Vse prcj kot dober illm je ta Smrtonosna igra. Steve Rash je zrežiral najstniško, saliričnc mclodramo Ljubezni ne moreš kupiti. NajstniSko pomeni, da v filmu igrajo najstniki. Če niso vcč najstniki, potem vsaj igrajo najslnikc. In na koncu - namenjcn jc najsmikom, ki so zadovoljni z vsakim povprcčjcm, lc da dobijo uro in pol zabavc. In to film res v obilici nudi, čeprav so štosi primcrno nemogoči in »naicgnjeni«. Film ima cclo plch- NAZAJV POVPREČNOST Ameriški film še naprej nspešno midi pozabo v zabavi. Kerje tudi božiČni čas takšen - vse za zabavo in veselje - se je kino spored v tem času uspešno držal »okolju in času primerno% Pnhiteli so filmi: Harry in Hendersonovi (Bigfoot andthe Hendersons), Ljubezni ne moreš kup\t\(CaiftBuyMeLove), Smrtonosna igra (The Dead Pool) in naj-naj Kdo je potunkal Rogerja Zajca (Who Framed Roger Rabbit). Zabavi in ameriškemu monopolu v kinih se je sramežljivo upiral italijamki film Mož z zlatimi očali (Luomo con gli occhiali d'oro). Uganete zmagovalca tega dvoboja? ko sporočilo, ki pa je podano že v naslovu. Kljub temu, da Patrick Dempsey v glavni vlogi ni od muh (kar ne velja za Amando Peterson kot njegovo ljubezen in ostale), to ni dovolj, da filma ne bi pozabil pol ure po oglcdu. Kaj to pomeni. naj vsak oceni sam. Roger Zajec jc seveda bolj velikopotezna zadeva. Tehnična perfekcija, animacija v slogu »stoj in čudi se« (ekipa je vsekakor zaslužila nagrade za svoj trud in prispevek k filmski umetnosti), ak-cija-akcija in ... smo že na koncu. Film je seveda tudi posnet za golo zabavo, a še ta vztrajno peša proti koncu filma. Če bi RogerZajec še kakšnih dcset minut zganjal ..orčije, bi odšli iz kina zelo zdol-gočaseni.Narava dela je takšna, da po začetni fascinaciji dokaj hitro pride na vrsto zasičenost in ker sama zgodba tega problema ne reši, privlačnost dela z minutažo pada. Zaplet namreč ni posebej domiseln in film rcšujejo »bližnja srečanja« med deleklivom Valiantom in Rogerjem tcr prvini in Jessico Zajcc - torej spopadi »živesa« junakazanimiranimi. Kljub vscmu temu pa jc izdelek nad ravnijo naštetih in bo zaradi omenjenih zaslug ostal dlje v spominu - če nc drugače, vsaj kot poskus. Naj omenimo film Giuliana Montalda Mož z zlatimi očali le kot protiutež. Scveda gre za drug svet, drugo kulturo in drugačne namene. Film jc intimna drama o osamljenem, ostarelem zdravniku in o njegovi ljubezni do samozavestnega mladeniča, ki ga pokoplje. Kraj in čas dogajanja -Ilalija nekaj let prcd 2. svetovno vojno, čas prodirajočcga fašizma. Zanimiva je primerjava tega dela z ameriškimi. Cc jc zaZDA značilna tehnična popolnost, tu prav napake te vrste najbolj motijo, npr. ogabno slaba sinhronizacija v italijanščini. Film, ki na začetku ne obeta dosti in zaradi »teh napak« zclo moti, se odlično razvije, stopnjuje napetost in izteče v odličen, močan koncc. Torej prav nasprotno kot Zajec. Zato ob vseh pomislekih ostaja v naši zavesti dlje kot ostali decembrski, vsaj tu omenjeni, filmi. V njem je odlično vlogo podal Philippe Noiret, igrali pa so še Rupert Everett, Valeria Golino (Rain Man), Nicola Far-ron, Roberto Halizzka, Stefania Sandrelli... Opazna jc bila tudi vloga Radeta Markoviča, najbolj pa je očaral Ennio Morricone z glasbo. Za povprcčcn filni več kot dovolj. Miran Koritnik Glavna junaka filma sta človeka, ki se v ž.ivljenju povsem po naključju srečata, razhajata, pa spet srečujeta in spoznavata, dokončno razideta, da bi se lahko našla in ostala skupaj »za vedno«. Prvič ju združi skupna pot iz »province« /Chicaga/ v New York. Mlada, nadobudna in povsem različna sopotnika se na koncu poti pos-lovita v upanju, da se nikoli več ne vidita. Naslednje srečanje /čez pet let/ je še vedno dokaj neprijazno, a junakoma ne prinaša večjih travm, saj sta oba zrela, uspešna Njujorčana - ona novinarka, on svetovalec, ona v čudoviti zvezi s čudovitim moškim in on pred poroko s svojo »pravo« žensko. Njuno srečanje je že skoraj usodno. Sally se je po petih letih razšla s svojim partnerjem, Harry je pred ločitvijo, ki je zanj prišla kot strela z jasnega. Tako sta dva razočaranca drug drugemu v tolažbo in postaneta nekakšna prijatelja, kJjub Harryjevi tezi, da prijateljstvo med moškim in žensko ni mogoče. Iščeta si primerne partnerje, drug drugega silita na zmenke in na koncu ugotovita, da je še naj-boljša njuna zveza. Prva skupna noč in spolno spoznanje bi skoraj pokvarilo pri-jateljstvo, a ju skrben premis-lek moške polovice in seveda ameriška filmska industrija s svojimi usodnimi srečnimi konci Je spravi skupaj. Za kazen končata pred oltarjem. Preprosta, v bistvu zelo melodramatična zgodba sama zase ne bi zaslužila kakšne posebne pozornosti. Dobro leži drugje. Na prvem mestu je to scenarij, ki je v bistvu le dolga lista dialogov - hitrih, duhovitih, satiričnih, domiselnih, s skritimi »velikimi resnicami«, in spoz-nanji, znanimi vsem »ljubečim« in »ljubljenim« smrtnikom. Iz takšnega »govornega« gradiva bi se najbrž dalo narediti uspešno radijsko igro. In v tem je bila najbrž tudi glavna težava režiser-ja - kako tako »radijsko igro« spremeniti v gledljivo, tekočo, zanimivo filmsko obliko. Reiner je to delo opravil kar zadovol-jivo. V tok pripovedi o Sally in Harryju je vključil »pričevanja« ostarelih zakonskih parov o tem, kako so se spoznali, \n s tem na kritičnih mestih poživil ritem filma, hkrati pa to izkoristil še za zadnjo »uradno« izjavo glavnih junakov, ko s pripombami o KO JE HARRY SREČAL SALLY Meg Ryan mf ončno, bi lahko rekli. Zadnji dnevi leta 1989 so v XV. Ljubljano le prinesli ameriški film, za katerega mirne duše lahko zatrdimo, daje zelo dobro delo. Ko je Harry srečal Sally (When Harry Met Sally..., 1989) je zrežiral Rob Reiner, človek, katerega film Ostani z menoj (Stand by Me, 1986) smo spoznali pred meseci. Filmje komedija, ali še bolje, Ijubezenska komedija. No ja, v bistvu je satirična skica človeških življenj v dvoje: od poskusov, spodbudnih začetkov, trajanja, pa do takšnih in drugačnih koncev. Reziserja je ta tema menda phtegnila zaradi lastne izkušnje - ločitve od žene, ki je slučajno tudi ražiserka in sliši na ime Penny Marshall. Torej gre za malo terapije. svojo poroki zapečatita film. Dialoge je režiral na več načinov in se s tem izognil monotoniji, a se zaradi tega tudi sam ujel v past. Ritem montaže in tempo besednega bombardiranja partnerjev pri prvem srečanju nc gresta dobro skupaj in to spremljanju filma škodi, zato je vtis, da je »hitropotezni« dialog veliko bolje režiran pri drugcm srečanju. Pohvaliti pa je treba druge domislice, npr. odličnoiz-veden telefonski pogovor vseh štirih junakov. In ko smo že pri štirih junakih - film takšnega tipa ob dobrem scenariju sloni seveda predvsem na igralcih. Če so ti dobri, potem filma tudi zelo neiz-najdljiva režija ne more pok-variti. Tokrat so lrije protagonisti dobri: Billy Crystal kot Harry, Bruno Kirby kot njegov prijatelj in Carrie Fisher kot Sallyjina prijateljica, četrta, Meg Ryan kot SaIIy pa je odlična. Igralsko je to njen film. Navdušila je žc v filmu D.O.A., igrala je tudi v filmih Top Gun, Innerspace, Presidio, (okrat pa deluje, kot da ji je vloga pisana na kožo. Ker je film Ko je Harry ... iz lanske produkcijc in torcj še čaka aprilske podelitve oskarjev, in še prej Zlatih globusov, lahko vsaj scenaristki Nori Ephron in glavni igralki Ryanovi zaželimo nekaj uspeha pri nagradah. Čeprav se komedijam v konkurenci »mojih Afrik« in »obdobij nežnosti« pri tem slabo piše, mislim, da zaslužita vsaj nominaciji. Film Ko je Harry sreČal Sally, po vscbini komična, satirična, življenjsko-filozofska Ijubezcnska zgodba odtujenih Njujorčanov, po obliki pa intim-na miniatura, sloneča predvsem na dialogih, je pravzaprav kopija filmov Woodyja Allena /Annic Kall, Manhattan.../, kar ima ob dobrcm sprcjcmu občinstva lahko dvc koristni posledici. Glcdalci pri nas lahko zaradi navdušenja ob tem filmu pridejo na sled Allenovim filrr.om /to velja sevcda^za tiste, ki ga niso poznali ali niso marali - zaradi takih ali drugačnih vzrokov/, amcriška produkcija pa bi si na račun uspešnosli, izračunani seveda na zaslužku, lahko privoščila še kak tak film. Recimo temu »tako dober« in predvsem »ne prazen«, t.j. golo zabavo in bi spct lahko bila ponosna, da dela tudi nckaj »umetniškcga«. Miran Koritnik SPORED LJUBLJANSKE KINOTEKE Nedelja. 14. 1. 90 DAVID IN LIZA (DAVID AND LISA), ZDA. J963. Re-žija: Frank Perry. Glav. vl.: Keir Dullea, Jonct Margolin. Howard da Silva. Ponedcljek. 15. 1. 90 SEDMI PEČAT (DF.T SJUNDE INSEGLET). Svcd-ska. 1956. Rcžija: Ingmar Bcrg-man. Glav. vl.: Max von Sydow. Gunnar Bjornstrand. Nils Poppc. Bibi Andcrsson... Torek, 16.1.90 APOKALIPSA DANES (APOCA-LYPSE N0W), ZDA, 1979. Rcžija: Francis Ford Coppola. Glav. vl.: Marlon Brando, Robert Du vall, Mar-tin Sheen, Frederic Forrcst, Sam Bottoms, Dennis Hopper (v barvah). Srcda, 17.1.90 BRATJE MARX NA DIVJEM ZAHODU (GO WEST). ZDA, 1940. Režija: Edvvard Buzzcll. G!av. vl.: Groucho, Harpo and Cliico Marx, Diana Lewis, John Carrol. Četrtek, 18.1.90 ELITA UBIJALCEV (THE KIL- LER ELITE), ZDA, 1975. Režija: Sam Pcckinpah. Glav. vl.: Jamcs Caan, Robcrt Duvall, Burt Young, ArtliurHill(vbarvah). Pctck. 19.1.90 ŽELO (THF STING). ZDA, 1973. Režija: George Roy Hill. Glav. vl.: Paul Ne\v-man, Robert Redford, Rav Walson, Robert Shaw, Char-Ies Durning, Eileen Brennan (v barvah). Sobola. 20.1.90 DVOBOJ NA MISSOURIJU (THE MISSOURIBREAKS), ZDA, 1976. Režija: Arthur Penn. Glav. v!.: Marlon Brando, Jack Nicholson, Randy Quaid, Kathleen Lloyd, Frcderic Forrest. Harr>' Dcan Stan-ton (v barvah). Nedelja, 21.1.90 UBITI PTICO OPONAŠAVKO (TO KILL A MOCKINGBIRD), ZDA, 1962. Režija: Robert Mulli-gan. Glav. vl.: Gregory Peck, Mary Badham, Philip Alford, Rosemary Murphy. Poncdeljek. 22.1.90 PRISLUŠKOVANJE (THE CON-VERSATION). ZDA, 1974. Sce-narij in režija: Francis Ford Coppola. Glav. vl.: Gene Hackman, John Ca-zale, Allen Garfield, Frederic For-rest (v barvah). Torek. 23.1.90 VERA CRUZ. ZDA, 1954. Režija: Robert Aldrich. Glav. vl.: Gary Cooper, Burt Lancaster, Denise Dar-cel. Cesar Romero, Ernest Borgnine (v barvah). BISERIZA OGRLICO INGMAR VELIKI Ponedeljek, 15.1.1990 SEDMIPEČAT« (Det sjunde insegiet, 1956) (glej spored) Ingmar Bergman (letnik 1918), eden zadnjih še živečih velikanov filmske umetnosti, bo v tem predpočitniškem programu kinoteke pred-stavljen bolj za pokušino, z enim od svojih prvih filmov, ki so prodrli v Evropo in svet. Bergnana je v svetu odkril Cannes, ko je bil njegov film Nasmeh poletne noči na tamkajšnjem festivalu leta 1956 nagrajen za »poetičen humor«. Že naslednje leto je za pričujoči film na istem festivalu dobil posebno nagrado žirije (skupaj s Kanalom Andrzeja Wajde) in začelo se je - novi filmi, nagrade, umetnine... (najprej Divje jagode, pa Blizu življenja, Deviški vrelec, Skozi temno ogledalo, Molk, Persona... do Fanny in Alexander in tretjega oskarja). Danes smo lahko hvaležni Francozom, da so tega Šveda sploh odkrili, čeprav je treba dodati, da je bilo lelo 1956 že dokaj pozno - mojster je do takrat posnel že 20 (!!!) filmov, med katerimi tudi odlične Ženske čakajo, Poletje z Moniko, Lekcija iz ljubezni. Sedmi pečat je zgodovinska freska, film o verovanju in upanju, o ljudeh, o življenju in smrti. Skozi zgodbo o srednjeveškem vitezu Bloku, ki se s križarske vojne vrne v od kuge opustošeno Švedsko, kjer mu vse slabe izkušnje omajajo vero in zato r.oče s Smrtjo, ko ta pride ponj, je Bergman upodabljal vse omejnjeno kot »srednjeveški umetnik: z istim zanosom, z isto občutljivostjo, z istim veseljem«, kot je sam dejal. Blok v filmu igra s Smrtjo šahovsko igro za svoje življenje. Na koncu ga Smrt z zvijačo premaga. Bergmanovih del ni več mogoče premagati. Miran Koritnik Zaznamovanci smrti (prizor iz filma) Sreda. 24.1.90 NAJBOLJ NORIDNEVISTANA IN OLIJA (THE FURTHER PERILS OF LAUREL AND HARDY), ZDA, 1967, antologija. Režija: Robert Youngson. Glav. vl.: Stan Laurel, Oli ver Hardy, Jean Har-low. Četrtek,25.1.90 HAZARDER (THE HUSTLER), ZDA, 1961. Režija: Robert Rossen. Glav. vl.: Paul Nevvman, Jackie Gleason, George C. Scott, Piper Laurie. Petek. 26.1.90 UMOR V ORIENT EXPRESU (MURDER ON THE ORIENT EX-PRESS), Vel. Britanija, 1974. Režija: Sidney Lumet. Glav. vl.: Al-bert Finney, Ingrid Bergman, Lauren Bacall. Wendy Hiller, Sean Con-nery, Vanessa Redgrave, Michael York, Martin Balsam, Richard Wid-inark, Jacqueline Bisset, Jean-Pierre Cassel, John Gielgud, Anthony Per-kins (v barvah). Sobota. 27.1.90 VROČI DIAMANT (THE HOT ROCK). ZDA, 1972. Režija: Peter Yeats. Glav. vl.: Robert Redford, George Segal, Zero Mostel, Paul Sand, Ron Leibman (v barvah). Nedelja,28.1.90 LJUBEZENSKA IGRA (UNA STORIA D'AMORE), Italija-Fran-cija, 1969. Režija: Michele Lupo. Glav. vl.: Anna Moffo, Gianni Mac-chia (v barvah). Ponedeljek,29.1.90 TIHO, TIHO CHARLOTTE (HUSH HUSH SWEET CHAR-LOTTE), ZDA, 1964. Režija: Robert Aldrich. Glav. vl.: Bette Davis, Olivia de Havilland, Joseph Cotten, Victor Buono, Agnes Moorehead. Torek. 30.1.90 GOLI V SEDLU (EASY RIDER), ZDA. 1969. Režija: Dennis Hopper. Glav. vl.: Peter Fonda, Dennis Hop-per, Jack Nicholson (v barvah). Srcda. 31.1.90 GENERAL (THE GENERAL), ZDA, 1926. Režija: Buster Keaton. Clyde Bruckman. Glav. vl.: Buster Keaton, Marion Mack, Glen Cavan- der. Prosimo občinstvo, da ne za-muja predstav. Kinoteka si pridr-žuje pravico do spremembe pro-grama. mBmm&mmm Zvezek je spisan v tekočem, lahko berljivem rjeziku in tudi popolnemu začetniku omogoča spoznanje s tem avtorjem in njegovimi filmi. Obžalujemo lahko le to, da so nekateri filmi ^odpravljeni kar na hitro in o njih zvemo manj, kot bi lahko ali kot smeli pričakovati. Zvezek poleg besedila obsega še popolno fiimografijo režiserja, ekscerpt teatrografije (režije v dram-skih gledališčih) in Summary (povzetek v angleščini). Obsega 64 strani, cena 30 dinarjev. • Čeprav je 30. kinotečni zvezek - DAVID LEAN pisca Marcela Stefančiča, ml. - že dolgo na voljo, je prav, da ob tej priložnosti namenimo nekaj besed tudi tej brošuri. Avtor se je Leana, mogočnika angleške in svetovne kinematografije, režiserja mega spektaklov (od Mosta na reki Kwai do Poti v Indijo) lotil na svoj specifični način. Vsi, ki spremljajo njego-vo pisanje o filmu, že vedo, za kakšen način dela gre. Mnogim ljubiteljem filma pa se zna zgoditi, da bodo s težavo brali omenjeno knjižico, na kar že v predgovoru k njej opozarja Milenko Vakanjac: »Pričujoče razmišljanje Marcela Štefančiča, ml. o angleškem režiseriu Davidu Leanu sodi gotovo med tiste kritiške ali še bolje teoretske prispevke slovenske filmske teorije, ki skušajo seči dlje in globlje v »ozadje« posameznih ustvarjalnih osebnosti. Uveljavl-janje takšnih pristopov zahteva uporabo tudi nekaterih drugih teoretskih področij (denimo strukturalne psihoanalize) v filmsko teoretski diskurz. Uvajanje omenjenih teoretskih mode-lov v slovensko filmsko teorijo utegne povz-ročiti določene nesporazume pri tistih ljubiteljih filma, ki jim takšno teoretsko razmišljanje iz razumljivih vzrokov ni blizu.« THte SONO SEMAINS THE SAME Rcžija: Peter Clifton, Joe Massot. Gl. vL; LedZeppeltn (John Bonham, JohnPauI Jones, Jinimy Page, Robert Plant in Peter Grant). Glasbeni film slovite »nesmrtne« skupine je v prvi vrsti posnetek njihovegakoncerta v Ma-disoa Square GanJenu (NX~ZDA), dogodka, ki je takrat glede obiskanosti potolkel vse re-korde, Ob tej, čisto propagandni plati (grt za projekt plošča plus ftlm z enakim naslovom), je tu še neKaj v$Č - dodan je »fitmski« uvod, fiim pa je opremljen z »umetniškimi« vložki iz življenjačlanov skupine. Domiselno, atrakriv-no ffi odlično posneto ter režirano, Skupek je torej več kot le neklama ali dokument časa, jc 4elo s svojo estetiko in vrednostjo. Film je bil »njega dni« m Pestu, kjer je cefo od »filmskih« kritJkovdobivaipohvalcakjijubtemuinizrazi-ti komercialni priviačnosti nikoii ni prispel na naSa filmska piatna. Ljubiteijem skupine je užitek ob gledanju zagotovljen, dragim pa je lahko dobrodošla informacija. MASK (Maska) Režija: Peter Bogdanovich, Gl. v!,: Cher, Ertc Stoitz^Sam Elliott, Laura Dern. Resnična zgodba o fantu, zapisanemu zgoditjl stniti (zaradi neozdravljive bolezni ima glavo spremenjeno v veltko, komaj razpoz-navno gmoto - icot bi »nosil masko«) in njegovi materi samohranilkt, pa o draščitii hipljev, ki jima pomaga, Korektno narejen film v vseh ozirih, s svojo melodramatiČno zgodbo naper-jen v »najštrše Ijudske ronožice«. S svojim prejšnjim filmom, odlično koraedijo Dan, ko so se vsi smejali (They All Laughed) Bogdano-vichni uspel,?atojebii pri$iljen (in je, kof kaže, vse bolj) v tak§no Jnadico filraa. Čeprav je deto solidnot to ni veČ dovolj, saj nas je ta režiser navadil na mnogo boljše filme. Cher je za vlogo v Maski dobila nagrado v Cannesu. Bog ve, zakaj? PASCAU}SISLAND Režija: James Dearden. GI. vl,: Ben Kingsley> Charles Dance, Helen MiiTen. Zgodba o »zadnjem Mohikancu« Otoman-skega itnperija, zve&tem vojaku domovine, za katero žrrvuj« prijateije in osebno srečo, ona pa mu teh Žrtev z ničemer ne povme. Še en film z »eksotifino« (beri: tujo, neznano) deželo in njeno kulturo - po Indiji, KUajski, itd. je tokrat na vrsti Turčija. Mirno> lepo, natanCno, nadvse angleško - lahko rečemo za kondni rezultet. Še ena odltčno odigrana vloga Bena Kingsieya (Gandhi). Že zaradi nje velja fiitn videti. Sicer pa - za Ijubitelje tilma. ¦¦¦ ¦ ¦¦.." ; ¦¦¦'¦< •. . M.K. \ # Pri Kinoteki je izšla nova brošura - 31. kinotečni zvezek, ki je posvečen LUCHINU VISCONTIJU, italijanskemu režiserju, čigar filme že nekaj časa spremljamo v posebnem ciklusu kinotečnega sporeda. Avtor zapisa o Viscontiju je Vladimir Pogačič, režiser (fil-mov, kot so Nevihta, Anikini časi, Veliki in mali, V soboto zvečer), filmski teoretik, pub-licist in dolgoletni direktor Jugoslovanske ki-noteke. Z neskritimi simpatijami do zapuščine »rdečega barona«, začetnika italijanskega neo-realizma in velikega esteta, Pogačič bralcu po-daja njegovo življenjsko in umetniško-filmsko pot. Seveda je omenjeno delo na vseh njegovih filmih, čeprav je poudarek na »pomembnejših« (sklepamo lahko, da gre za piščevo presojo), kot tudi Viscontijevi začetki v svetu sedme umetnosti in njegov konec. Izvemo tudi za njegove neuresniČene načrte, med katerimi je bil tudi film po Proustovem delu Iskanje izgu-bljenega časa (vloge naj bi imeli Alain Delon, Marlon Brando, Silvana Mangano, Annie Gir-ardot, Helmut Berger) in drugi po Mannovi Čarobni gori. Tudi iz te publikacije izvemo veliko o Lea-novem razvoju, njegovem delu, preokupacijah in seveda šestnajstih filmih, ki jih je posnel (mimogrede-baje se pripravlja na snemanje novega). V njej je množica podatkov o angleški kinematografiji in njenih režiserjih. Analiza ne-katerih filmov ali filmskih sekvenc pa je tako zgodba zase. V to obsežnejšo boršuro (69 stra-ni) je na koncu vključena še natančna filmogra-fija, duhovit dodatek z naslovom V enem stavku (vsak Leanov film je opisan z enim stavkom), seznam vseh oskarjev, ki so jih pri-borili Leanovi filmi (naj povemo, da gre za 27 oskarjev in še 29 nominacij), bibliografija »Najpomembnejših tekstov o Leanu in proti Leanu«, Top lista filmov Davida Leana po okusu pisca in Summary. Cena 20 dinarjev. Za filmofile in vse, ki se želijo z omenjenima režiserjema bolje spoznati, bosta Kinotečna zvezka dragoceno čtivo. • FEST, beograjski filmski festival, ki letos slavi dvajsetletnico, bo potekal od 2. do 10. februarja. Organizatorji obljubljajo »za vsake-ga nekaj« (kot vedno). Kako bo s tem, bomo videli na tradicionalnem Minifestu in Post-Fes-tumu v Ljubljani. Če seveda ne bo vmes kakšne blokade. mmm THE CLASH The Clash. Mick Jones je ladjo zapustil takoj, ko je bilo jasno, da naprej več ne gre. Ustanovil je Big Audio Dynamite in z njimi posnel soliden prvi album. Studijsko dodelana ter tehnično in produkcijsko dovršena pop plošča s funk in reggae ritnni je bila zanimiva novost na tržišču, vendar pa vsebinsko ni ponujala nič novega. Tako so bili Big Audio Dynamite bolj zanimivi kot projekt bivšega punkerja. Miki pa se ni dal ug-nati in je stvari še naprej počel po svoje; tako je sedaj pred nami zadnji projekt studijsko zagnanega punkerja. Imenuje se Megatop Phoenix in je tako kot dosedanje v veliki meri obdelana in dodelana v studiju. Na vinilu je odtisnjenih obilo raznih efektov z nasne-mavanji in samplanji, tako da dobimo občutek, da je izdelek bolj služi zabavi tistih, ki so ploščo delali, kot potencial-nim poslušalcem, ki naj bi jo seveda kupovali. Z bolj ali manj posrečenimi poskusi se skladbe tako prelivajo ena v drugo in to se dogaja po dvajset minut na eni in doigi strani. Po glasbeni plati je pmvi primer pop plošče, ki so ji Jones in kompanija po stari navadi dodali nekaj reggae in funk rit-mov (siijgle so pomenljivo naslovili James Browa}. Tttdi gle.de tekstov so ^; avtot(ji) bdlj prčpustilt doiftišjlijt in ž&fcavi (npr.: Atemač *Tfte Giri la 80 Ways, naslov, ki so ga prirediii po znanena dela SF pisca XVer«a). Tako so naredrfi ploščo, ki ni ne tič ne miš. Na ent strani je daleč od kakršnekoli rokerske nepored-nosti, po drugi strani pa NEKAJ LET POTEM V eveda so The Clash danes že preteklost. Še zmeraj kJ pa sta živa in aktivna obapevca in kitarista skupine. Joe Strummer in MickJones te dni strašita tudipo naših trgovinah. Prvi s ploščo, na katero se je podpisal sam, drugi pa s svojo stalno zasedbo Big Audio Dynamite. nikakor ne dosega pop eksperimentov zmešanega Prince-a. The Clash. Joe Strummer je hotel po odhodu Mieka Jonesa na vsak način skupino obdržati skupaj. Poskus s ploščo Cut The Crap se ni ravno najbolj posrečil, zato je mož razpustil skupino in sedaj je tu s samos-tojno piošeo, ki jo je naslovil Earthquake Weather. Na njej je po stari piffikerski navadi zbral precej (l^| icomadov, ki se v vseh pogledih razlikujejo od solate, ki jo ponuja kolega Jones. Strummerju je namreč uspelo ohraniti večino energije in neposrednosti iz dobrih časov bivše škupine, čeprav je treba povedati, da občasno tudi on zablodi. To je čutiti predvsem v funk-rokerskih poskusih, stvari pa mu bolj uspevajo v počasnejših in etno(?)mehiških pesmicah. Rokenrol in reggae obvlada seveda iz časa The Clash, zato mu tako zastavljene skladbe tudi najbolj uspevajo. In v njih se tudi najbolj identifi-cira ter na ta način bistveno prehiteva Micka Jonesa in njegove BAD ter njihovo glas-bo. Do ušes in še naprej pride namreč dosti bolj neposredno in brez zadržkov. To seveda ne pomeni, da je Strummer naredil genialno ploščo, vse-kakor pa je ponudil svojo glas-bo, česar ne bi mogli trditi za Micka Jonesa, ki se je na Megatop Phoenix izgubil v neskončnih eksperimentih. In nauk? Bolje staro in pošteno kot novo in brez-jajčno! Igor Ivanič EARTHOUAKE IA/EATHER Ife is lifi oni