/t- 4 -A* - L7UHE7ANfKI XUV.L »CCtMKK 1 Vsebina zvezka za mesec december: 1. Anion Novačan: #eetu ..................705 2. Fran Albrecht: Na zadnjem pragu..............7Ö6 3- ©r. Vojeelav Mole: Vzhod in Zap*d v zgodnji antiki. (Konce.) .... 717 4. Juš Koaak: Šentpctcr. (Konec prvega dela.)...........717 5. Karlo Kocjančič: tOrwbiia pesem...............7M k. ID--. Ivan Prijatelj: Ving* «omladidc» v prrena obdobju «mUdosleren» ske*a* pokreta. (Konec.)..................729 7. Gustav Strniša: Na Savi..................73S A. S. Puškin * Josip Vidmar: Mozart in Salieri..........739 9. Fran Albrecht: Kje je?...................745 1*. Dr. A. ©ebeljak: Iz hispane*amcriJke književnosti. (Konec.).....746 U. Vinko Koiak: »a bi kil sam.................759 12. Književna poročila....................7.59 Fran Albrecht: Slovenska kritika. — Cvetko GolarrFr. Maslja* Pwdlimbarskega zbranih spisov 1. zrezek. — Psvcl Karli n: Ivan Prcg*lj: Zgwdbe zdravnika Muznika--Mirko Pretnar: Sem Benclli* A. Gradnik: Okrutna šala. — Mirko Pretnar: Ivan Dornik: Pa* sijonke. — A. Š.: Anten Fogazzaro * Pastulkin: Svetnik. — Mirko Pretnar: Božidar Kovaeevič: Grč mUdenstva. 13. Kronika.........................7** v. m.: Wladislaw Rcymont. — Fran Albrecht: Drama. — Stopct* indvajsctlctniea rojstva A. S. Puccina. „LJUBLJANSKI ZVON" izkaja v posameznik zrezkik ter stane nt let« 126 Hin, z* pol leta 60 Din, za četrt leta 31 Din, za inozemstvo 148 ©in. Posamezni zvezki se dekivajo po 15 Ein. Odgovorni urednik: Fran Alkrecht. Uredništvo ne vrača rokopisov, ki jik ni naročilo. Upravnistvo se nahaja v Prešernovi ulici št. 54. Last in zalo/ka «Tiskovne zadrugo», z. z o. z. y Ljukljani. Tioka Delniik* tiskarna, d. d. r Ljubljani. LJUBLJANSKI ZVON Mesečnik za književnost in prosveto XLIV. letnik 1924 72. številka Anton Novačan / Očetu Kje si, moj stari volk? Ali astralno telo svobodno v brezmejnem vsemi r ju. blaženi del duha v skrivnosti vesoljne luči, vedno vseviden, vseveden, z vsem eden? — Ali pri Jezusu in pri Mariji gori v nebesih, kjer ti strežejo angeli in te Bog Oče pohvali v družbi očakov včasi za modro besedo? — Ali res le votla črepinja trohneča v materi zemlji, s črnim križcem med prsti, svoje vere znamenjem, prah iz prahu in bitje samo še v mojem spominu? Kje si, moj stari volk? Zimski večer je bil, jaz sem pridirjal iz boja, v sebi razjeden in truden, ah, tako truden brez nade. Krotek pred tabo v mraku iskaje tvojo desnico: «Kam se naj skrijem?» dejal sem. «Mene nikdo ne razume. Če govorim resnico, me pitajo s slabim značajem. če domišljijo, me gonijo vsega v oblake, če se uprem krivici, mi vežejo roke z železom, če jim pokažem zobe, beže navidez pred mano in mi za hrbtom skrito kopljejo jamo!» Vzdih in nasmeh sem slišal; odtegnil si roko, glavo položil v dlani in rekel mlademu volku: «Dokler še dvomiš o sebi, udaj se!» Tvojim nasvetom poslušen vzel sem ovčjo obleko, vsakemu se uklonil in videl božja čudesa: Glupan se mi je rogal, kje da sem glavo izgubil, slepec^je vpil, da. vidi, le jaz da sem vdarjen s slepoto, grbavec, da sem izplečen, onpav i sok in rave n, gobavec, da sem okužen, on pa čistega zdravja. Šlevi sem bil strahopetnik, plahim zajčkom spotika, lopovu tat in sleparju ničvredna potuha. Revščina si je ob mene otirala nogo, pes bogatin je vnovčil moje ideje, last moje srčne krvi nizko oskrunil cinik. Prišel sem k tebi in tožil, a ti si mirno odvrnil: «Volkov poznajo zob, nisi za ovco, pa kol ji!» Slekel sem ovco in planil v stajo zatohlo, kjer prebivajo blaga in miroljubna teleta, pitani voli in dobro očesane sivke: «Volk sem, dajte, da živim med vami po volčje, nisem vajen sena in privezan biti nc morem.» Zložili skupaj so glave in bili prekrasna večina, z rogom iz topega čela so me stisnili k zidu. Vol jurist mi je sodil v imenu družabnega reda, drugi, duhoven, mi za pokoro obetal nebesa, da bi me križalo, vol demagog zahteval od ljudstva. Klonil sem ... In zdaj pohabljen cb tvoji gomili grenko razumem, roditelj, tvoje poslednje J)escde: «Greh je lp to, kar si sam ^odpustitijic moreš!» Kje si, moj stari volk? Z vrbe žalujke veter raznaša listje rumeno, mračni november v mrtvaške strmi hrizanteme, krči se nizko nebo v somoma obzorja — tajno življenja in smrti — kdo razodene? t>. . f-,.^/,^ /f o-i-v a . fJ-KOO^-* j* jctyx^o,. jtf wH. > ^ KT F • 2*>/ isV* Fran Albrecht / JMa zadnjem pragu Kdor ni nikoli smrti v lice gledal z očmi spokornimi, kdor ni nikdar reči poslednjih v svoji duši tehtal ter zaihtel nad tem, da solncc sije, da trava raste in da gozd šumi, da svet je bel in da nebo je zlato, da je on sam cdsvit lepote večne in da je človek z zadnjo bilko v rodu, on, solnca sin in iz teme ustvarjen, z lažjo ovenčan in z gorečo krono resnice krcnan —: ta ne ve, da jc. Na zadnjem pragu so prižgane luči. /'j&teuj * .ili /jjt-j* . /K&fih a/r^C^ ■ j f i; -vT r Dr. Vojeslav Mole Vzhod in Zapad v zgodnji antiki (Konec) III. Ali smemo v primeru s to orientalno umetnostjo vso ostalo umetnost antične dobe označiti kot povsem enotno «za? padno»? Že uvodoma smo ugotovili, da med Vzhodom in Zapadom ni mogoče začrtati stroge, edinoveljavne meje. Toda. kaj je z Evropo? Kar se tiče Evrope v pravem pomenu besede, kaže razvoj njenih prazgodovinskih kultur celo vrsto svojevrstnih kulturnih začetkov, toda čimbolj se bližamo poznejšim dobam, moramo priti do zaključka, da se ti začetki povsod razvijajo iz enakih življenskih okoliščin prvotnega človeka, da pa na evropskih tleh nikjer ne privajajo do samostojnih višjih kulturnih oblik. Kjer pa se — v mlajši kameniti dobi in v prvih dobah rabe kovin — vendarle povzpenjajo do znatnejše višine, sc dajo povsod do? kazati stiki s časovno veliko starejšimi in veliko razvitejšimi kulturami južnega Vzhoda. Le ena kultura tvori izjemo — tista, ki se je razvila vzhodno od Karpatov v porečju Dnjestra in Dnjepra in ki je segal njen vpliv tudi v Podonavje in globoko na jug balkanskega polotoka; zanjo je značilno sežiganje mrličev, barvasta keramika in barvasta terakotna plastika. Toda zgodo? vinska vloga te kulture še ni dovolj jasna, vsekakor pa je toliko gotovo, da ni izven vsake zveze z Jugom in Vzhodom, pri čemer ni izključeno, da so njene umetnostne oblike vplivale na svet Egejskega morja, ki zavzema v naših problemih čisto posebno mesto. Že po svoji geografski legi to morje ne loči, ampak spaja, tvori naravno vez med Oricntom in Evropo. Še jasneje se to kaže v ostankih raznih kulturnih središč na obrežjih in otokih Egejskega morja, ki so jih spravila na dan razkritja zadnjega polstolctja. V tako zvanem drugem trojanskem mestu (Troja II) so se ohra? nili izdelki, ki dokazujejo tesne zveze z vsem zapadnim malo? azijskim obrežjem in bližnje stike z otokom Kiprom, drugi pa kažejo na stike s severom. V bistvu pa jc vsa ta «trojanska» kultura različna od orientalne, je samonikla ter se samo poslužuje tudi orientalnih oblik, s katerimi bogati in množi svoje lastne. Še neprimerno važnejša za vso poznejšo zgodovino pa je kultura na egejskih otokih z glavnim središčem na Kreti, ki se razvije žc v tretjem tisočletju pr. Kr. in doseže v drugem tisočletju svoj vrhunec. Ni namen tega članka razpravljati o zgodovini kulture in umetnosti in zato se moremo dotakniti te cgejske kulture samo s čisto določenega vidika. Čc primerjamo njeno umetnost z umet* nostjo starega Orienta, naletimo na marsikatero potezo, ki je vzhodnega izvora ali pa je morda obema skupna dediščina še starejše preteklosti, kakor naletimo n. pr. v obeh kulturah tudi na nekatere skupne verske predstave, zelo značilne zlasti v že omenjenem kultu boginje «Matere» ali «Zemlje». Toda vsa ta demonska bitja, vrezana v egejske gerne, — vsi prevzeti poedini dekoracijski motivi, — egiptovski izdelki, ki so prišli na dan sredi ostankov te kulture, — sledovi stikov s Kreto v slikarijah egip* tovskih grobnic, — vse to vendarle izginja pred tem, kar je ta umetnost ustvarila popolnoma lastnega, povsem različnega od vsega onega, kar ji je mogel nuditi tedanji Orient. Seveda — kljub svojemu blesku in sijaju — je ta umetnost v bistvu še vedno «primitivna». Preveva jo brezmejna radost nad vsem, kar obdaja človeka: morje, pokrajina, cvetlice, predvsem pa žival, ki je prav tako prelestna, lepa in važna kakor človek sredi svojega napora, svečanosti in zabav. V tej umetnosti se pojavljajo šele začetki discipline gotovih načel in smeri, predvsem v pestri dekoraciji keramičnih posod in v arhitekturi. Če pa pomislimo na njen ogromni vpliv in da so se njene oblike razprostranile po vsek bližnjih morjih (še približno sredi prvega tisočletja pr. Kr. živi n. pr. njena ornamentika v Istri) in po kontinentu, da, še več, dm je njen vpliv segal še cclo nazaj v Orient, nam postane razumljiv zgodovinski pomen egejskega sveta za razvoj umetnosti na Za* padu in razumemo tudi sam pojem Zapada v antiki. Ta Zapad ni geografski, ampak je historičen pojem. Zapad tekom antike — in deloma tudi še pozneje — šele nastaja. Nje* govo izhodišče, od katerega se čedalje bolj širi in narašča, pa je svet Egejskega morja. V dotiku s tem južnim koščkom mejnega ozemlja med Evropo in Azijo se porajajo vsi začetki velike kul* ture in umetnosti, ki pomenjajo pozneje Evropo. Kultura in umetnostna tvornost vsakega med evropskimi narodi oživi in se povzpne do višjih oblik vselej šele takrat, kadar stopa ta narod v sfero tega južnega sveta, ki je hkratu prehod iz Orienta v Okcident. In če hočemo spoznati vlogo Orienta v oblikovanju antičnih zapadnih umetnostnih oblikovin, jih moramo razkrivati predvsem na tej točki njihovega prehajanja v Evropo. Pot skozi egejski svet seveda ni edina, po kateri je prodiral Orient v zapadne in severne dežele. Iz Mezopotamije in Irana so vodile poti na Kavkaz in v južno Rusijo. Feničane so njihove trgovske ceste dovajale naravnost daleč na sever, še bližji pa so jim bili zapadni bregovi Italije in obrežje iberskega polotoka. In gotovo ni nič zanimivejšega nego zasledovati izolirane ostanke teh direktnih zvez z Oricntom ter jih skušati spraviti v celoto. Toda v primeru s poznejšim razvojem so te direktne zveze le neznatne in kmalu jih preraste in zavzame njihovo mesto zveza z egejskim ozemljem, ki je tedaj že grško. Dandanes je še težko reči, koliko je že grškcga*ahajskega v umetnosti mikenske kulture, ki se je v bistvu naslonila na kretsko. Vsekakor so v njej — v arhitekturi, v tektoniki vaz, v snovi sten« skih slikarij — zastopani elementi, ki so kretskemu * južnemu pojmovanju tuji, pač pa se njihov razvoj nadaljuje deloma v poznejši grški umetnosti, deloma pa odgovarjajo njihove temeljne poteze že grškemu čuvstvovanju. Toda kakorkoli je že to bilo, ves ta svet se izpremeni in pogine v viharjih tako zvanega dor* skega preseljevanja. In tekom dolgih stoletij tako zvanega grškega srednjega veka se začenja na razširjenem egejskem ozemlju, kateremu pripada zdaj tudi še celina in zahodno obrežje Male Azije, oblikovati nova — grška kultura in umetnost. Prva manifestacija te grške umetnosti jc v primeru z umet* nostjo kretskosmikenske dobe nepričakovano skromna in primi* tivna. V tako zvani geometriški dekoraciji keramičnih posod in razmeroma maloštevilnih dekorativnih drobnih kovinastih reliefih prvih stoletij, ki jih smemo imenovati čisto grške, ni nobenega sledu o nekdanjem kretskem in mikenskem živahnem opazovanju narave, o njegovem iluzionizmu. Vsa tvornost se omejuje na kombiniranje geometriških oblik v horizontalnih pasovih in «meto* pah». Kjer pa se sredi te abstraktne ornamentike — že v poznejših fazah — pojavi tudi živalska in človeška figura, ki služi v ilustra? čijo prizorov in življenja, je tudi ta figura veliko bolj podobna abstraktni okrajšavi, simbolu, kot pa posnetku po naravi. Krono? loška razdelitev ostankov te geometriške keramike, ki so jo vsaj deloma že omogočila razkritja zadnjih desetletij v časovno do? ločenih plasteh, med drugim zlasti v Palestini, kaže čedalje jasneje, kako polagoma, stopnjema se je vršil razvojni proces tekom te ' dolge viharne dobe «preseljevanja narodov» — od najprvotnejših začetkov, spominjajočih šc na podobne izdelke neolitskega časa, pa tja do končnega konsolidiranja stila v tako zvanih dipilonskih vazah. Presenetljivo podeben je ta stil umetnosti prahistoričnih eiamskih vaz, četudi je ta podobnost nedvomno samo slučajna, in je vendar zopet povsem različen od vsega onega, kar je bila do takrat ustvarila umetnost Orienta in egejskega kulturnega okrožja. Gledan s historične perspektive, je ta geometriški stil prvi tipični pojav grškega duha in hkratu nekakšen program «zapadne» umetnosti v antiki, ker so v njem izraženi žc malodane vsi značilni principi poznejše grške tvornosti: discipliniranost in jasnost kompozicije ter strogo matematična tektonika, v kateri jc vsaki podrobnosti odmerjeno posebno mesto in je vsaka po* ' sameznost podrejena celoti. Toda ali nam Homer ne opisuje čisto drugačnih umetnin? Po odkritju sijajnih spomenikov mikenske umetnosti se je zdelo nekaj časa popolnoma umevno, da tvori ozadje homerskih pes* nitev prav mikenska kultura in da so v njih opisane umetnine - n. pr. Ahilov ščit — opisi resničnih ali pa vsaj fiktivnih m i ken* skih umetnin. Dandanes jc to mnenje v celoti nevzdržno. Pred* vsem spada prav opis Ahilovega ščita bržkone med mlajše sestavne dele Ilijade in poleg tega nc smemo v pesniškem delu iskati znanstveno točnega opisa umetnine, saj razpolaga pesniška domišljija s popolnoma drugačnim, neprimerno gibčnejšim izraz* nim materijalom kot pa upodabljajoča umetnost ter more poezija v tem oziru prehitevati izrazno moč plastike in slikarstva za cela stoletja.' Seveda se v Ilijadi in Odiseji nikakor nc dajo zanikati mikenski kulturni elementi — homerskemu pesništvu sorodnega duha razodevajo že freske v Mikenah. Oba epa sta zrastla iz poezije aristokratske, viteške družbe v maloazijski Joniji, aristo* kracijc, ki je že po svojem izvoru v najtesnejši zvezi z «Ahajci». ter je umljivo, da prestavlja svoja dejanja v sfero idealne tradicije o slavni preteklosti. Če pa iščemo med vsemi ohranjenimi sporne« niki homerske dobe umetnin, ki še najbolj odgovarjajo umetninam pri Homerju, nam jih nudijo — poleg poedinih sujetov, ki se ponavljajo tudi na tako zvanih gemah z otokov, spadajočih v krog kretskosmikenske kulture, — predvsem ostanki feničanskih ko= vinastih izdelkov, posebno skodel, okrašenih z reliefi. Ti izdelki so prišli na dan raztreseni na ozemlju od Mezopotamije tja do Italije. Sicer so ti spomeniki feničanske toreutike precej poznega 1 Karakterističen primer /a takšen primer so Dantejevi opisi kamenitih relier fov v desetem spevu «Purgatoria». če je imel pesnik pred očmi realne umetnine, so mogla biti to kvečjemu dela umetnikov njegove dobe. Če bi jih pa hoteli /rekonstruirati samo na temelju njegovega opisa, bi bil rezultat nedvomno popolnoma različen od njih. — Razen tega pa je zelo problematične vrednosti, iskati natančne paralele med razvojem pesništva in upodabljajoče umetnosti. Kar jc n. pr. v Dantejevi poeziji slikarskih elementov — n. pr. njegove svetlobne vizije —. so takšni, da se nikakor nc ujemajo z umetnostjo XIV. stoletja, ampak jim odgovarja kvečjemu šele baročno slikarstvo. datuma in so po večini mlajši od Homerjevih epov, toda njih stil in tehnika sta veliko starejša. In če vpoštevamo vlogo, ki jo igrajo pri Homerju Feničani, nam postane razumljiva tudi vloga njihovih umetnin, ki se bistveno gotovo niso razlikovale — ne po stilu ne po tehniki — od pravkar omenjenih. Prizori, ki jih omenja Homer, se dajo vsi zaslediti tudi na feničanskih skodelah in «ščitih»; in kakor Homerjev opis Ahilovega ščita, tako tudi te skodele prav za prav nc poznajo mitoloških prizorov, ki so tako zelo tipični za vso poznejšo grško umetnost. — Ob zarji grške umetnosti se torej grška vsebina skriva za izposojenimi, tujimi oblikami in te oblike je nudil Grčiji Orient. V pravkar omenjenem primeru so bili posredovalci med Grki in Orientom Feničani. Njihova umetnost ni bila izvirna, bila je od* visna cd egiptovske in od sprednjeazijske, iz njih obeh so sestav* ljalc feničanske dclavnice mešan stil in ga širile s svojo trgovino po vsem svetu, ki jim je bil dostopen, v obliki najraznovrstnejših izdelkov, med katerimi so zavzemali seveda prvo mesto izdelki umetelne obrti — kovinaste posode, predvsem pa gotovo tekstilni predmeti, tkanine, že tedaj znamenite sprednjeazijske preproge. Toda končno so Feničani samo en primer, samo ena pot, po kateri je Orient prodrl h Grkom, kajti grško «srednjevekovje» je pri* hajalo do čedalje večje konsolidacije, Grki so se sami lotili po* morske trgovine; izpodrinili so Feničane ter stopili sami v direktne stike z Orientom; vsepovsod so se stikali z njim in ga spoznavali: v Mali Aziji, na otokih in slednjič na samem Vzhodu. In prav nič čudnega ni, da je visoko razvita civilizacija starega Egipta in sprednje Azije učinkovala na mladi, sveži, genialni grški narod kakor opojen sen, ki ga je vsega prepojil in omamil. In pod vpli* vom Orienta se je začela razvijati grška umetnost. Do tedaj je imela grška umetnest samo geometriški stil in kvečjemu še v maloazijski Joniji in na otokih mikensko tradicijo kovinaste tehnike, zmiscl za pokrajino, prirojeno eleganco. V dotiku z Orientom pa nastopi v vsej grški tvornosti mrzlično vrenje in skoraj celi dve stoletji se zdi, da grška umetnost tone v Oricntu, kajti brezskrbno prevzema v zakladnico svojih oblik čedalje več orientalnih elementov. Le nekaj najznačilnejših pri* merov naj sledi na tem mestu: jonski steber ima svoje pravzore nedvomno na Vzhodu, tipi arhajičnih plastičnih figur so posneti deloma po egiptovskih, deloma po sprednjeazijskih plastičnih iz* delkih — iz Orienta so prevzeta fantastična bitja: Sfinge, Grifi. Himajre i. dr.—, orientalni so rastlinski dekorativni motivi: lotus, roža in palma. Sprednjcazijska je razdelitev dekorativnega okrasa posode v horizontalne pasove ali koncentrične kroge — prav od tam je prišel v grško umetnost tudi princip heraldične kompozicije živalskih in človeških figur — orientalnega izvora je v mnogih primerih tehnična izvedba, orientalni so mnogokrat poedini tipi in figure itd. Kratko rečeno: v formalnem oziru je skoraj vse, kar predstavlja grška umetnost, vzkliko iz orientalnih začetkov, je bilo nekoč izposojeno na Vzhodu. Pomen Orienta je torej iz? ' reden in niti približno si ne moremo predstavljati eventualnega razvoja grške umetnosti brez teh orientalnih podlag. Toda vse to, kar smo našteli, so samo oblike, so samo nekakšne zunanje formule, za katerimi se je na Vzhodu skrivala vsakokrat drugačna duševna vsebina. Nedvomno je pronikala tudi ta orien? talna duševnost mestoma v grško čuvstvovanje, toda le mestoma in le mestoma se zrcali v umetnosti, ponajveč tam, kjer je bilo vsled mešane rase mešano tudi osnovno mišljenje — n. pr. na otoku Kipru. Vsa veličina grške kulture in posebej še grške umet? nosti pa temelji prav v tem, da je njena duševnost premagala Orient in je tako ustvarila podlage, na katerih se je šele mogel začeti razvijati poznejši «Zapad». To zmago pa so v umetnosti omogočili principi, iz katerih se je bil razvil in katere je s svojim razvojem utrdil stil grškega geometrizma. Idejne vzpodbude grške umetnosti so — kakor v Orientu — vzklile tudi iz religije in kulta. Kultne potrebe so privedle do po? stanka grškega tempi a — iz prvotnih fetišev so se razvili tipi božanstev —, v zvezi z agonskimi tekmami pri narodnih, kultnih svečanostih jc nastal kip zmagovalcev, — vetivna darila bogovom so dala vzpodbudo do razvoja tudi ženskih kipov, — kult umrlih je rodil nagrobne spomenike, med njimi stele in začetke reliefa. In ker je bilo — kakor sploh v vseh primitivnih stadijih kulture — tudi grško življenje in mišljenje vseskozi prepojeno z verskimi principi in predstavami, se meja med tradicijo življenskega do? gajanja in nadzemskim, nadčloveškim sploh ne da začrtati — in življenje in tradicija prehajata v mit. In mit postane najbogatejša snovna zakladnica vsega grškega plastičnega udejstvovanja —: v skulpturi in slikarstvu — in o bogovih in herojih pripoveduje tudi dckoracija keramičnih in kovinastih posod in vseh ostalih izdelkov umetelne obrti. Pri tem so vzori orientalni, toda končna slika grške umetnosti je vendarle samo grška. V arhitekturi so izginile orientalne kolo? salne dimenzije, niti sledu ni več o abstraktnem simbolizmu egiptovskega svetišča in o transcendentalnem veličastvu sprednje? azijskih portalov. V grškem templu je vse bistveno, vse važno, vse jasno, predvsem pa vse organsko. Steber je noseča sila in ta njegova funkcija je razločno izražena v vseh njegovih delih; v celoti zgradbe ima vsak člen svoje določeno, samo sebi odmerjeno, jasno poudarjeno mesto. In končni rezultat je največja monumen; talnost v majhnih dimenzijah, stroga zakonitost, v njej pa polna svoboda, gibanje in življenje. In zato se je mogla le v grški arhi* tekturi roditi karijatida kot zadnja logična konsekvcnca izražanja organske funkcije stebra v celoti zgradbe. Isto velja za plastiko. Motivi so v svojem prvotnem zasnutku mnogokrat orientalni, tako je n. pr. tako zvani apolonski arhajični tip po svoji frontalnosti in stoji naravnost posnet po stoječih moških figurah egiptovske plastike in vendar razen takšnih zuna* njosti prav nič ne spominja na orientalno umetnost. Natura* lističnih detajlov ni; karakteristika zaostaja daleč za egiptovskim poudarjanjem individualnih podrobnosti. In vendar je že v najbolj arhajičnih plastičnih poizkusih povedano že veliko več, nego je sploh mogla povedati plastika Egipta in sprednje Azije. Grški plastiki je cilj izražanja bistvo človeškega telesa in zato ustvarja človeško podobo nago in poudarja samo vse ono, kar je v njej važnega: strukturo telesa, njegovo razčlenitev, medsebojno organ? sko razmerje poedinih delov, podrejenih celoti. In le polagoma, stopnjema se bogatijo temeljni tipi in prihaja vanje čedalje več življenja; a vedno ostaja glavno pravilo grške plastične tvornosti: discipliniranost, jasnost, bistvenost. Kar pa je najvažnejše: figura boga ni nič drugega kot podoba idealno lepega človeka; kar jo dviga nad njega, je etična vsebina, izražajoča se samo v poten* ciranem, očiščenem človečanstvu. Grški bogovi nimajo nič več skupnega s čudnimi, mešanimi podobami egiptovskih božanstev in iz njihovih figur ne veje — kakor iz babilonskih — groza meta* fizične sile, pred katero je človek suženj in nič. Kakor je grško mišljenje odkrilo človeškega duha in napravilo iz njega merilo vseh stvari, tako je grška umetnost odkrila podobo svobodnega človeka, ki jc do konca ostal glavni predmet in cilj njene tvornosti. In kakor je v majhnih dimenzijah svojih stavb dosegala monumen* talnost ter s tem realizirala v umetnosti princip: «nič preveč!» — tako mu je ostala verna tudi v plastiki, kjer se je omejila vedno ' samo na bistvo, a se je prav v omejevanju na to bistvo povzpela do najvišje svobode, ki je bila tuja vsemu Orientu. Kar velja za arhitekturo in okroglo plastiko, velja tudi za ostalo umetnost, za relief in slikarstvo. Ne samo nagrobni relief, pred* stavljajoč izrezek iz resničnosti, ki gre mimo nas, in zato zlasti v začetkih zasnovan profilno, ampak tudi historični relief je neskončno različen od egiptovskega in mezopotamskega. Tudi on je v bistvu epsko pripoveden; ne pripoveduje sicer o kraljih, pač pa o bogovih in junakih mitične preteklosti in bogovi in junaki so čisto človeški. In četudi spominjajo n. pr. Heraklovi junaški čini na prizore mezopotamskega eposa o Gilgamešu, na scene upodob* ljene na babilonskih pečatnih cilindrih, je temeljno pojmovanje popolnoma drugačno. Gilgameš jc sila. junak, kateremu so boji z najstrašnejšimi pošastmi igrača, Herakles pa se beri s strašnim naporom, zmaguje le s heroičnim trudom in je izmučen in loteva se ga otožnost, — skratka, je človek. Grška umetnost zna biti heroična, a zna tudi tožiti in veseliti se in smejati in pozna humor, četudi stopa skezi življenje na koturnih. Toda ti koturni ji dajejo možnost stilizacije in idealizacije, v kateri prihaja samo do popol* nejšega izraza življenska resničnost. Razlika med orientalnim in grškim historičnim reliefom pa tiči še v nečem drugem. V egiptovskem reliefu se razpreda pripove* dovanje kakor pisava po stenski ploskvi, vrsta nad vrsto, brez ozira na mesto, katero zavzema stena v kompoziciji zgradbe; in podobno se vrstijo tudi asirski reliefi, ki prekrivajo stene kraljev* skih palač, kakor so jih gotovo prekrivale tudi tkane figurirane preproge. Grški relief jc šc tesnejše spojen z arhitekturo in je do poznega časa tako rekoč nerazdružljiv od stavbarskega sporne* nika; celo nagrobni relief jc samo plastičen okrasek nagrobnika kot arhitekture. Grška tvornost se je tesne notranje zveze med arhitekturo in njeno plastično dekoracijo dobro zavedala in jo jc popolnoma podvrgla svojim temeljnim principom. In zato je relief natančne omejen samo na čisto gotova mesta v celoti stavbe; na* haja se samo tam, kjer so arhitektonski členi svobodni in nimajo nobene izrazite noseče ali težeče funkcije, kjer vladata v organski konstrukciji popoln mir in ravnotežje. Takšna mesta pa so samo metope, friz jonskega templa in timpanon. V ta uravnotežena mesta vnaša relief s svojo pestro barvnostjo izpremembo in živ* ljenje — in tako se arhitektura in skulptura medsebojno podpirata in izpopolnjujeta. To pa šc ni vse. Vsa ta mesta so natančno odmerjena, od* kazana jim je že a priori čisto določena oblika in velikost: friz je dolg dekorativen pas, metope so četverokotne plošče, timpanon trikoten prostor, — torej spet omejitev, omejeni formati, v katerih se mora izživeti ves relief. Pri doslednosti grškega mišljenja in čuvstvovanja je samo po sebi umevno, da se historično epsko pri* povedovanje reliefa prav tukaj izpremeni v dramatično. Mit je ne samo v pesništvu, ampak tudi v upodabljajoči umetnosti postal drama in tragedija. In kakor je bilo v reliefu, je bilo tudi v slikarstvu. Tu je šel razvoj še veliko dalje in je privedel do reševanja problemov, ki niso bili v Orientu nikdar načeti. Do zelo poznega časa so edini povsem zanesljivi spomeniki seveda samo poslikane vaze, toda te zadoščajo, da nam kažejo razvojno pot. Tudi tukaj je začetek v Orientu. Dekcracijski princip — razdelitev posode na horizon? talne pasove — je Orientalen; oricntalna je mnogokrat ponavlja? joea se heraldično zasnovana kompozicija; orientalna je po svojem izvoru rastlinska ornamentika; orientalna jc zlasti na samem za? četku vsa dolga vrsta predvsem zoomorfnih motivov in fanta? stičnih bitij. Končni rezultat pa je povsem drugačen, isti kakor v plastiki in v reliefu: podobe resničnega življenja, gledane skozi prizmo grškega idealizma. Grška umetnost je torej brezskrbno zajemala iz zakladnice crientalnih umetnostnih oblik. Toda prevzemala je samo zuna? njost, samo oblike, v katere je vlivala popolnoma novo, svojo lastno vsebino. Kako daleč jo je privedel razvoj že tekom par stoletij, postaja takoj jasno, če se samo spomnimo, kakšna je bila Astoret, boginja ljubezni, s katero so se Grki seznanili na Vzhodu in kakršna je prišla kot terakotna sohica na dan na otoku Kipru: pošastno bitje z glavo z ovnevim profilom, s prevrtanimi ušesi, v katerih tičita ogromna uhana, — z rekami si podpira polne grudi, močno je izražena njena čuvstvenost. Grki so vzeli to boginjo za svojo — in par stoletij pezneje je vzklila iz predstave o njej Praksitelova knidska Afrodita. In vendarle je res in se ne da zanikati: prva vzpodbuda, prvo seme je bila vendarle ona kiperska strašna, demonska boginja ... IV. Grška umetnost je prva formacija umetnosti «Zapada» in kot takšna temelj vse poznejše tvornosti na evropskih tleh. Koliko je bilo orientalnega že v teh prvih temeljih evropske umetnosti, so pokazale vsaj v glavnih obrisih te strani. Seveda pa v IV. stoletju pr. Kr. šc ni bila končana ne vloga Zapada ne Oricnta. Le par ' stavkov naj nam očrta nadaljnje medsebojno razmerje tekom antike. Grška umetnost je prevzela historično vlogo, ki jo je imelo že na pragu zgodovine ozemlje Egejskega morja, da, še več, zavzela je celo mesto, katero je pred njo zavzemala umetnost Orienta. Trgovske zveze grških mest, še v večji meri pa njene kolonije, so razširile obenem z grško kulturo tudi grško umetnost daleč po za* padnih in severnih deželah, cd Španije in Galije tja do južne Rusije, kjer se je razvila čisto posebna kultura z mešanimi grško*skitskimi umetnostnimi oblikami. Sicilija in južna Italija sta se prepojili z grško umetnostjo in Etrurija jo je vzela za svojo in jc izpove* dovala v njenem jeziku svoje lastno hotenje. In ko je začel na* raščati Rim, ni mogel iti mimo nje ter jc začel graditi dalje tam, kjer je nehala Grčija, četudi jc dodal njeni stavbi novih vrednot. Nas zanima tukaj druga stran vprašanja, nadaljnja useda umet* nosti Orienta. S padccm Asirijc in Babilonijc in z nastopom Perzij* cev se je začel tudi konec stare sprednjeazijske umetnosti. Preživela se je bila ta umetnost in ni mogla več odgovarjati povsem drugačni duševnosti novega vladajočega etniškega elementa, ki je dvignil na prvo mesto etiška načela. Zunanje oblike so živele seveda tudi še nadalje, toda med nje sc jc vmešalo nekaj čisto drugega — grška umetnost. In zato jc tako čuden vtis, ki ga nudijo spomeniki antične Perzije: sredi samih mezopotamskih in mestoma tudi egip* tovskih tradicij se javlja nekaj povsem neorientalnega: v arhitekt turo, v plastične reliefe, v dekorativno umetnost prodirajo grške oblike; in pečatni cilindri perzijskih kraljev so delo grških umet* nikov. Začela se jc obratna pot umetnostnega razvoja. Polagoma, stepnjema se širi grška umetnost proti vzhodu. Ko pa ji Aleksan* der Veliki odpre vrata na stežaj in se v Orientu ustanovijo države z grško kulturo, si umetnost, ki se jc bila razvila v Grčiji, osvoji ves tedanji Vzhod. Najvcrncjši ostane svojim tradicijam tudi v umetnosti Egipt; toda poleg teh tradicij živijo druge, ki vidijo svoje vzore v klasični domovini, in Aleksandrija tekmuje z Ate* nami, oziroma postane sama novo središče grške kulture in umet* nosti. Seveda ta umetnost ni več grška v naježjem pomenu besede. \Te samo jezik, ampak tudi umetnost se pretvori v «koinč», po* stane mednarodna, kozmopolitska. Mesto Grčije je zavzel hele* nizem. Sredi tega helenizma pa začenjajc poganjati kali, ki se dajo siccr označiti v svojih začetkih kot provincijonalni odtenki helc* nistične umetnosti, ki pa so v bistvu vendarle nekaj čisto drugega: v njih se prebuja staro umetnostno hotenje Orienta ter poraja v zvezi s tem, kar je prišlo iz Grčije, novo umetnost. Odtod n. pr. velikopoteznost gradbenih kompleksov in njihove kolosalne dimenzije, tako da se zdi n. pr. atenska Akropola lc še majhna dekoracija v primeru z ogromnimi arhitektonskimi kompczicijami pergamskega gradu; odtod slikovitost, ki stopa na mesto nekdanje izolirane plastičnesti. Toda dovolj. Orient ni podlegel hclcnizmu, ampak si je končno sam podvrgel grški svet. Ta zmaga pa je bila različna od one prve. pri kateri je bil tisoč let poprej nudil Zapadu vse sveje izrazne oblike — od pisave pa tja do tipov svojih bogov. Tokrat je izročil Zapadu svoje novo, svetovno religijo — krščanstvo, obenem z njo pa tudi semitske verske tradicije, izkristalizirane v sv. Pismu: izročil mu je svojo duševnost in Zapad jo je sprejel. A čudo. — umetnostne oblike tej novi vsebini je ustvarila večno živa, večno sveža grška plastična domišljija. Seveda je pri tem prodrlo v umetnost Zapada vse polno orientalnih elementov in kraj, kjer je bila prej Grčija: Bizanc je postal sam napol Orientalen. Toda vendar: cerkev sv. Sofije v Carigradu je zaključno poglavje ne morda sasanidske, ampak grško*rimske arhitekture. Umetnost Orienta pa jc spet oživela v vsem svojem sijaju in blesku šele takrat, ko so zablesteli polumeseci nad mošejami. uka še ni pomnil, da bi ga Matija tako prijazno pozdravil, kakor se je zgodilo dan pozneje, ko je bil pri Streharju. Celo denarja mu je ponujal. Ker temu srce ni narekovalo oefe govora, se je le molče okrenil. Opoldne ga je zopet osupnila Matijina izprememba. V Zamejčevi hiši je bil od nekdaj vajen, da je gospodar z ukazi stopal med hlapce. Zdaj pa se je približal veliki k mizi in se posvetoval z gospodarjem. Vse popoldne je premišljal, kaj je z bratom. Po večerji je legel za peč, da bi se oddahnil, kakor je on imenoval svoj počitek pred nočnim pohodom. Tam se mu je razjasnilo: «Ni samo ljubezen, ki ga meša — postaral se je.» Sam nase nejevoljen je zapustil hišo in hodil po dvorišču. Vetrovi so zanesli v tišino glas harmonike. Mehko je pobožalo Luki srce, da se je zganil v svojem miru. Teh daljnjih klicev že ni poznal v trdem življenju od tistih časov, ko je še Mara skakljala ' s svojimi nožicami po njegovem domu. Takrat ga je harmonika prešinila vselej s tako toploto, da je pozabljal na vse in se vdajal sladkim ganotjem do brezumja. Nocoj pa je povesil glavo in besede so mu same silile na jezik. «Prokleto, lepi so bili časi, ko sem ji zobal z roke.» Srce se mu je potapljalo v mehkih spominih. Juš Kozak f Sentpeter (Konec prvega dela) Rojstvo človekovo. Zapeljivo ga je vabila harmonika in Luka je v tišini še enkrat preživljal divjo strast svojih mladih dni. Ko je utihnila, ga je stisnilo v grlu. «Eh, Luka, tudi ti se staraš!» Tako ostro se še ni spogledal s svojimi leti; jasna, neizbežna resnica, da mu je starost načela srce, ga je pretresla do kosti. Zdaj se jc zavedal, da jc bil zavoljo sebe nejevoljen nad bratom. Z mrkim očesom jc premeril hišo in gospodarska poslopja. Tihega, rodbinskega ponosa, s katerim se je preje razgledoval po bratovem domu, ni bilo več. Zaključil jc grenke misli: «Zamejci smo zreli za jamo.» Na* slonil sc je na drevo, nevedoč, česa še išče v tej uri doma. Med drhtečimi vejami je zopet obvisela pesem harmonike: «Vraga, v cerkev ne bom lazil zaradi tega!» Krepko je zamahnil z roko in zavil po svoji stari poti za plotovi. Pri Mari so se vrteli. A Luka je hitro opazil, da nocoj gospo? dinja ni bogve kakšne volje. Po pogledih je spoznal, da ga že dolgo ni tako željno pričakovala. Ostri okreti in rezke besede so napovedovale gostom skorajšnji konec veselja. Luko pa je razveseljevala Marina nestrpnost, ker si je sam želel tihega večera. Molče jo je opazoval iz svojega kota. Oči, ki so pred kratkim žc ugašale v starosti, so pričele zopet oživljati. Par let ji je izbrisala hitrost, s katero se jc sukala med gosti. Zazdelo se mu je, da se ziblje v bokih kot v mladih dneh. Tako je premišljal, pil vino in kadar je po svoje zavrnila vsiljivca, se je zasmejal v brado. «Hudič si jo je izbral za stara leta! Luka, bodi oprezen!» Nihče ni opazil njegove dobre volje, rastoče z vsakim kozarcem. Kmalu je odpravila svet. Iz veže, kjer je zaklepala vrata, jc sikal jezni glas: «Zaprem! Amen!» «Zdaj se vsuje name!» se je tiho smejal Luka. Ko se je vrnila, ga je ošinila z zlovoljnim pogledom. Sedeča na zofi, mu ni več privoščila oči. Zagledala se je uporno v svojo nožico, s katero je krožila po zraku. Luka je molčal nalašč, ker je dobro vedel, kako jo jezi. Se nekaj trenutkov sta se dražila s trdovratnostjo. Nocojšnja neje? volja se je obletela in komaj je še zadrževal smeh. - «Tako, zdaj imaš!» jc vzkipela. Luki se jc takoj razodelo, da njena jeza ni lažniva; burno so ji valovile prsi in v lica je vsa zardela. Čim temneje so ji žarele oči, toliko predrznejša je postajala njegova prešernost. Hladnokrvno je sprostrl dolge noge, posnemajoč poglede nedolžno pričakujoč čega otroka ter nepremično izzival srdito levinjo. «Slišiš? To mi razloži, kaj boš zdaj?» «Pila bova!» se je odzval malomarno. «Seveda, kakor si bil vse življenje vajen. Kako boš pa otroka redil?» «Kakšnega otroka?» «Svojega!» Luka je skočil izza mize. Ves se je tresel, živo so mu plain? tele oči. «Mara, ti ni dovolj? Železne možgane bi moral imeti, da ne bi ponorel s teboj! Vrag, še eno besedo, pa te zdrobim v prah. Take kače šc ni rodil svet!» Ona jc pred njim prebledpla, a njegova grožnja ji to pot ni ublažila besedi. «Poglej me, kakšna sem. potem pa roji nad samim seboj!» mu je odvrnila skoro zapovedujoče. V trenutku je splahnila v njem razburjenost. Široko so se mu razširile zenice ter se vsesale v Marino obličje. Videl je, da je za spoznanje upadla, da ji siva trudnost lega na čelo in je njeno relo sladko polno. Tako nenadoma se mu je razodelo, da so mu vse besede zamrle. Le usta je raztegnil, se ji smehljal v lice in njegov smeh je bil poln neizmerne radosti. Ni ga mogla umeti. sedela je popolnoma razorožena pred neumnimi pogledi. Tedaj se je pričel pred njo kriviti, kakor bi lezel v tla; nato se jc zopet pognal kvišku, tlesknil s prsti na dcsnici, sc zavrtel pred njo in v prsih se mu je utrgalo. «Mara! Vina na mizo. Slišiš, vina na mizo!» Zahreščala je ostarela zofa, ko se je posadil k njej. Nežno jo je prijel za roke, jih gladil s težkimi dlanmi in ji šepetal v uho. «Kaj je resnica? Mara? Zakaj se norčuješ iz starega Luke? Mara, jaz bom oče? Oče? Zakaj mi nisi tega že preje povedala? Jej, jej, tele ročice bodo božale mojega fantička. Le verjemi, fant bo. Mara! Vraga, pa se ti ne sanja vse skupaj?» «Prav nič se mi ne sanja, če bi se mi le hotelo! Prav resno sem mislila, da me meti zlodej, zdaj pa vem gotovo, o, prokleto! Proklet bodi tudi ti, norec!» «Kaj se ti blede? Stopi po vino! Nocoj bova pila! Naj zve vsa fara, da se bo Zamejčevemu Luki rodil otrok!» «Seveda, kar vsem raztrobezljaj! Rečem ti, če črhneš komu besedo, te osramotim pred vsem svetom. Z menoj se ne boš šalil!» «No, no, Marička moja, saj nisem tako mislil, pa takrat, ko bomo krstili, kajne? Veš, nocoj pa lepo potiho, tukajle na zofici, dobrega vinčka, da poplaknem suho grlo in zmešam možgane, drugače ponorim, punca. Vidiš, premišljam, po koga bi stopil, pa ga nimam živega človeka. Mara, vse mi je preozko nocoj, tale kurnik me duši.» Sam ni več vedel, kaj dela, kaj govori. Spodnja ustnica mu je drhtela in s trepetajočimi prsti si je pričel odpenjati telovnik. «Tiho, pravim! Dovolj mi je tvojih bedarij. Ne maram otrok in takoj pri tej priči pojde od hiše!» «Jezus, Mara, usmili se norca, pa reci, da se šališ z menoj. Kako? Ti ne boš ljubila črvička, če bo imel prav majhna očesca. poredno glavico? Kristus, saj si njegova mati!» «Meni roje drugačne skrbi po glavi. In ta sramota! Zame! Za Zjasovo Maro, iz take poštene hiše, pa s teboj? Le povej, kaj pa imaš?» Grenke besede so pretile iz njega, pa jih je zatajil v sebi, ker jc čutil usmiljenje z njo in neskončno, pijano radost v srcu. Toplo jo je tolažil. «Nič se ne boj, Mara, ga bova že izredila. Ves_svet živi, pa bi najino dete ne?» «Seveda, jaz naj bi otroka redila, ti ga boš hodil pa ujčkat. Tako bo tvoje očetovstvo. Danes ti povem, takoj po pustu zaprem gostilno in poidem k. sorodnikom na Posavje. Kaj bom storila petem, je moja stvar. Tebi povem samo to, da mi ne lazi tja s svojim očetovskim veseljem.» «E, te že iztaknem, nič se ne boj!» «Rekla sem ti že davno, da ne maram otrok! Moj bog in s tens človekom! Če bi se ne bala greha, bi ga tisti hip zadavila!» Luka se je zgrozil. Ves čas ni mogel verjeti, da bi se ona resnično branila njegovega veselja. Poslednje njene besede pa m pretresle do solz ginjeno srce moža. Kar odmaknil se je in za; čudeno strmel predse. «Mara, kje je tvoja duša? Se kača ima gorkejše srce. Kakšen greh!» Strašni glas je segel do nje. Nejevoljno se je zganila, toda krutost ji ni izginila z obličja. «Nobene besede več. Vse sem ti povedala. Zdaj veš, kaj se zgodi, če le črhneš in me daš ljudem v zobe.» Luka je naslonil glavo na kolena, si zatisnil ušesa, kakor bi ne hotel ničesar več slišati. Nocojšnje veselje se mu je prelivalo v otožnost. Prevelik prepad je zijal med njim in žensko. Res je. včasih so bile njegove besede osorne, toda srce je bilo mehko, da bi ga ljubeče roke lahko ožele. Jasno se je zavedal, da nima ni« kogar več na svetu, komur bi mogel darovati trohico svoje gorke ljubezni. Ženska, zaradi katere je vse izgubil na svetu, pa ji ni nikdar očital tega niti z očesom, noče ziaj priznati njega, Luke Zamejca, za očeta svojega otroka. Šc huje ga je peklo, ko je pre* mišljal, da jc vse življenje norel za njenim telesom in se mu je šele nocoj razodelo, d^Jcsrcc v nie i iz železa. Če si prizna od* krito, je resnično pričakoval, da mu bo ta ženska osladila po* slednje trenutke bednega življenja. Pred par urami mu je lezla starost v kosti. Čutil jo je v žilah in v srcu. Prav nič se ne bi zganil, če bi ga tisti hip podrl veter. Zdaj pa se je odprlo pred njim novo življenje, ker je Luka, iz* gubljeni Luka rodil sad. A kolikor je bila duša žalostna, da bo dete živelo brez matere, ki je zatajila revše še v svojem telesu ter ne bo nikoli kanila iz dobrih materinih oči ne solza žalosti ne solza veselja na bela ličeca, je vendar pričelo zmagovati v njem presrečno čuvstvo poznega očetovstva. Oživela je sla rodu. Skrite vezi so ga spajale doslej s tem rodom, ki je Luko obsodil za brez* plodno vejo. Zapravil jim jc hišo in posestvo, in kot senca sledil bratu, nečakinjam, katerih imena so drugi spoštljivo izgovarjali. Svojo ljubezen jc tajil, ker mu je bilo samemu nadležno, da bi se ga morali sramovati. Redkokdaj se je ta senca, ki je kradoma sledila ljubljeni Mariji, Azi, Matiji, približala komu izmed njih in mu šepetaje razodela svojo ljubezen. Kakor da ga nihče ni čul in se ga ni spomnilo nobeno srce. V tem hipu je Luka začutil v sebi ponos in živo mu je udar* jalo srce, če je pomislil na svojega potomca. Šc bolj si je zatiskal oči in ušesa, da bi lahko nemoteno sanjal o moškem potomcu, katerega bi njegov brat kleče pričakoval pred svetim razpelom. Nenadoma jc vstal in se zavedel, da je skoro pozabil žensko, ki je pred kratkim ^pregovorila smrtno obsodbo nad bitjem, za katero bi Luka dal življenje. Ni se ji bilo treba več bati, da bo Luka vzbesnel nad njeno brezsrčnostjo, preveč radosti je izžareval vkljub vsemu razočaranju v pričujočem trenutku. Stal jc pred njo lahno se smehljajoč in z gorkimi pogledi objemal ubogo zemeljsko bitje, ki ni moglo zatajiti sebe in svojih koristi. V tem mogočnem hipu je živel zanj le Luka Zamcjec, del njega samega je dihal tudi v ženski pred njim, vse drugo je postalo tako ničevo in prazno. Iskal je besedo, da bi ji povedal svojo otroško radost, s katero mu je nocoj Večni podaljšal življenje. «Mara, moja Mara, boj se sodbe Večnega za svoje besede,» je govoril smehljaje, «prosi ga, da bi ti odpustil. Glej, moja Mara, in zavedi se, kaj sem že vse pretrpel zaradi tebe. Nič zato, pustiva spomine. Vedi pa, da še_ni bilo radosti v mojem življenju, katere K» bj^miI ti ne bila skalila. Te poslednje pa mi nc moreš. Če ga za? vržeš, otročička, Luka bo čuval nad njim in bo še tebe blago? slavljal, da si mu ga rodila. Le eno. Mara! Če si mu pa smrt namenila —», ves je postal teman in grozile so oči, «če si sklenila, da umre, tedaj vedi, tele roke te najdejo kjersibodj in te zadavijo, zadavijo brez usmiljenja, ker bodo morile v božjem imenu!» Širil jc proti njej svoje dolge, koščene prste, da se je tresla pred njim kot šiba. Mravljinci so ji gomazeli po hrbtu in potne kaplje so lesketale pod njenimi lasmi. Trmoglavo jc šepetala: «Ne govori neumnosti, storim, kakor sem rekla!» «Dobro!» je odvrnil. Nato je ukazoval, obrnjen s hrbtom proti njej. «Zdaj mi daj vina, zelenko, da grem, prezatohlo jc v tvojem brlogu! Duši me!» Brez obotavljanja mu je nalila vina, in stisnil je steklenico pod pazduho. Zunaj na cesti so se mu razširila prsg, mogočno je zajel topli zrak in oko se mu jc smejalo. Nič ni pomlšljal, kam bi zavil, vedel je, da mora v široko zemljo in nagnil se je proti vetru ter skoro bežal izmed hiš. Zavedel se je šele, ko se je pričel spenjati v grajsko reber. Vsega se je radovalo srce. Mimo družinice belih hrez se jc dvigal in ostala mu je v duši podoba njih vitkih teles z razpletenimi lasmi. Strmine ni čutil, koraki so ga nosili kot kozoroga. Podj&arodavmmi zidovi gradu se ni ustavljal, v širino ga je gnalo. Visoko gori so na vlažnotemnem nebu gorele zvezde. Skrivnostne nebesne poljane so bile posute z njimi do temnih obzorij. Nevidni žarki so se zlivali v njegovem srcu. Tam zunaj na strmini, odkoder je oko obseglo vsa obzorja, je obstal Luka. Zemlja pod njim ni imela meja v temi, prehajala jc v vesoljstvo. Brezmejna radost mu je širila prs£ v tem veličanstvenem tre? nutku, kakor bi lila iz vseh skrivnostnih nebeških oči sladkost Neznanega v njegovo srce in bi se v tem skromnem človeškem domu spletali vsi žarki njenega razodetja. Tako je Luka preživljal to noč, kot je rastel dosihdob. Nagnil je svojo zelenko, pil dolgo in slastno. Nato je legel na tla, gledal zemljo pod sabo in kramljal sam s seboj. «Tamle stoji hišica, ni več tvoja. Zajijo so pplja, nič več niso tvoja; v krčmo so hodili ljudje, ni jih več. Čudno, prečudno, nič se ni izpremenilo, odkar drugi ljudje gospodarijo v njej. Kaj naj ti da zdaj, ubogi črviček, tvoj oče Luka? Denarja nima, odnekdaj si nista bila prijatelja. Nima hiše, nima polja, sam je, čisto sam. reven kot malokdo spodaj v mestu. Kako boš vedelo in spoznalo. da te ima rad, ko še za piškotke ne bo. — Lc nič se ne boj, bova že živela. Pa vsaj ne boš toliko trpelo, kot tvoj stric Matija, ki meni, da se moraš pred vsakim kamnom na njegovem dvorišču odkriti. Ampak dober je bil tvoj oče Luka in nikoli ni poznal zlobe, ki tako besno divja med ljudmi tu spodaj. Poglej Svcdrača! Od danes do jutri živi, pa vedi vrag, če ne misli v svojem pre* kanjenem srcu, kako bi si hišo pridobil. Godcževcmu se koljejo že usta, take nam kaže svoje zobe. Prokleto, štirje zidovi, streha nad njimi, v votlini pa toliko zavisti in zlobe! Kaj ni čudno, da se od tega ne vnamejo strehe in ne zgori mesto? Tvoj oče, izgub* Ijeni Luka, pa je bil večkrat vesel kot žalosten. Kadar je bil otožen in betežen. mu je vino pregnalo skrbi. Je že taka božja modrost, da se vsakdo prerine do smrti. Tvojemu očetu je dal vino, da ni ponorel od bridkosti. — E, kaj bi? Teh hiš nc bo, mogoče se šc Grad podre, ne bo Luke, nc bo tebe, zloba in dobrota pa ostaneta, veselje in žalost ^avno tako, rojstvo in smrt, pa to, da bo vsakdo živel po svoje, dokler se ne zmisli bog in zdrobi našo zemljo. Kdove, komu bo takrat laže, Luki ali Matiji, Svcdraču ali Andreju?» Od vzhoda sem je že lila v temo mlečna svetloba in zvezde so iigašale v njej. Hladen dih zemlje je predramil Luko iz njegovih sanjarij. Ko je smehljaje dvignil glavo, je spoznal, da vstaja dan in za hip se je skoro prestrašil bližine hiš in ljudi. «Škoda,» jc pomislil, «da ni Grad desetkrat višji, splezal bi nanj in bi se za danes ognil ljudem.» Toda žc sc je dvignil pod modrikastim nebom, sredi jasno za* risanih obzorij, kakor da je ravnokar stopil na zemljo. Dolga in; koščena postava je zamišljeno strmela v mesto. Ni mogla še" spojiti v sebi odgrinjajoče se resničnosti s sanjami iz noči. Ko se je jutranja pesem zvonov razpletla nad mestom, se mu je zdelo, da jo razume le on, ki je kot ptica prenočil nad ljudmi. V duhu jih je gledal, kako hodijo v cerkev po odvezo za svoje grehe čez dan. On ni molil. A vendar se je zdelo, da govori pokojno, prsteno obličje s svojimi bledimi ustnicami in z očmi, potopljenimi v ob* zorja zarij: «črvički, črvički, premajhni, da bi ena sama zvezda ugasnila zaradi naših misli.» Še je stal tam gori, dokler ga ni oblilo solnce. Nato se je okrenil ter odhajal zamišljen v mesto. Ko se je pomešal med zemljanc, je povešal oči. Zavil je mimo šentklavške cerkve med branjevke. Že od nekdaj je rad postopal med njimi. Njegovo oko je s posebno naslado opazovalo, kako se košati jo, vsaka široka za dve, ter se od dneva. v_dan debele od sameg a ftoüi t k a in lenobe. Nepremično sede in se resno drže. edino, kar je še živega na njih, so roJce,.ki tarejo orehe, in. jeziček, obirajoč mimoidoče. Podedovale so svojo posebno mero. Tedaj se jim razleze srce in sladke bcsedice navagajo. Tako jc občutil tudi danes, da, je zopet med svojimi starimi znankami. Vzbudila se mu jc v srcu želja po domačnosti, katero je že tako dolgo pogrešal. Nenadoma je zrastla pred njim Marija, tako živa in dobra, kakor bi se mu lastna mati povrnila na zemljo. Tisti hip jc zahrepencl k njej, ker se je hotelo srcu razgovoriti z Z^jtv^J domačim, ljubezni polnim človekom. Nič bi se ne bil čudil, če bi danes vzela v naročje, kakor jo jc on ujčkal v njeni mladosti. F ^Kupoval jc. «Tele fige, ^ospod'Luka, sc kar tope, če ima človek stare zobe,» se je norčevala rdečelična branjevka. «Pa so zate še pretrde, kaj? Le hitro zavij!» Smehljaje je nosil sladko sadje pod pazduho in zavil za vodo, da bi ga ljudje nc srečavali. Ko je stal pred Marijo, katero je našel sredi dvorišča, mu je odpovedal jezik, pozabivši vse pripravljene dobre besede. Marija ga je začudeno pozdravila: «Kaj pa vi, stric? Davno vas že nisem videla!»' «Res, pogledat sem prišel!» je jecljal. «Vsaj okrtačili bi se, kakšni pa ste, stric!» Dobra volja jo je prevzela in peljala ga je v izbo, kjer je spal otrok. On ni zapazil njene bledice, ki je živo govorila o težki noči. Ko jc Luka še ležal na Gradu, se je Marija zgrozila v spanju. Kok jo je poklical: «Prižgi luč!» Oziral se je vanjo s steklenimi očmi. Stopila jc k njemu in stisnil ji je roko. «Spati ne morem! Govori z menoj!» Njej se jc meglilo pred očmi utrujenosti. «Lepa si, jaz pa sem hrom za vse žive dni!» jeTiropel vanjo. Tiha je sedla na posteljo in pred žgočimi očmi se ji je kopičilo brezmejno trpljenje v duši. On je divje preklinjal. Škrtal je z zobmi: «Daj mi pištolo!» Vsa je strepetala. «Slišiš?» je rjovel. Noge so se zapletale in z drhtečo roko mu jo je dajala. «Glej! Enkrat se spozabi, pa te ubijem! Tebe in sebe, konec bo temu prokletemu življenju!» «Jezus, Rok, bodi usmiljen z menoj!» je šepetala trepetajoča. «AUjsiL_t:i poznala usmiljenje, ko si se pajdašila z njim ta mojim hrbtom?» «Lažeš!» Vstala je in žarele so ji oči. «Ne lažem! Zvezal me je na vrtu, v lastni hiši!» Tedaj se je zazdelo Mariji, da ji je skopnel razum. Ni mogla razumeti, kaj hoče. «Ne vem ničesar!» je zašepetala. «Seveda ne veš, seveda ne! Hudiča, živ, mlad v grob. Sina imeti, hišo imeti, pa v grob. Proklcti, ali nimate več srca kakor pes, ki me obliže, kadar pride k meni? Vidva pa bi mc najraje zadavila! Vsega, vsega bo konec!» Valjal se je z zgornjim delom svojega ohromelega telesa in bil s pestmi ob čelo. Pozno se jc umiril. Ko jc Marija že ležala, ga je slišala stokati: «Sina imeti, pa v grob ...» Ni se upala zaspati. Skrivala jc glavo pod blazino in jokala: «O, bog, odpusti nesrečni duši. Jezus, če se mu zblede in sproži?» Do jutra je trepetala in pot jo je oblival od temena do nog. Zjutraj je vstala vsa utrujena, tiho prenesla otroka in stopila po tolažbo na solnce, kjer jo je našel Luka. Zdaj pred otroško posteljo, kjer jc stric ves zamaknjen ogle* doval siti obrazek, kako diše skozi odprte ustnice, se je prvič nasmehnila. On pa je venomer ponavljal: «Torej tale, tale jc tvoj.» «Stric, kaj pa nosite pod pazduho?» ga jc zopet ogovorila. Še bolj je raztegnil usta, pogledoval zdaj njo, zdaj otroka in že bi bil izblebetal svoje veselje. Pa se jc premagal in sramežljivo ponujal: «Na, Marička, tole sem prinesel. Marija, vse drugo boš zvedela, ti edina.» Vsa začudena ga jc ogledovala od nog do glave. Nikamor se mu ni mudilo. Poleg zibke jc sedel in se približal s široko dlanjo nežnemu obrazku: «Ali lahko?» Tudi ona je začutila v tem hipu dobroto poleg sebe, mirno mu je sedla nasproti. «Kako živiš, Marija?» «Težko je življenje, stric, še slutite ne!» Povesil je glavo in obmolknil. Ona pa je nadaljevala: «Nikomur ne tožim, stric, ampak včasih mi jc tako hudo, da hoče srce počiti qd žalosti.» Luka je pričel divje upirati oči v tla. «Povejte mi, stric, s čim se je tako pregrešil naš rod, da prihaja udarec za udarcem. Da bi vsaj tu, doma, tlela iskrica ljubezni. Saj veste, stric, mlada sem, živela bi rada, pa slišim dan za dnem sama sumničenja. Še ponoči ni miru. Komaj zaspim, me že prebudi in mi grozi s pištolo. Moj bog, kakor peklo. Stari je kar ponorel od zlobe in že s pogledi hujska moža. Oh, če bi vedeli, mlad živeti v grobu. Če bi tegale črvička ne bilo...» Ni izgovorila, oblile so jo solze. Luka je dvignil glavo in ni prenesel njene žalosti. Sklonil se je k njej, s čudno skremženimi ustnicami je hropel vanjo: «Ali hočeš, da ga ubijem?» Taka groza jo je pretresla, ko ga je zagledala pred seboj div= jega kakor tigra, da je omahnila nazaj in sprostrla roke: «Jezus, kaj govorite, tu pred otrokom!» Luka se je zgrudil nazaj na stol. Njene besede so ga strle. Ko mu je cmenila otroka, mu je vzelo vso moč. Zaril je glavo v dlani in govoril samemu sebi: «Enkrat sem ga že mislil.» Ona pa je držala roke pred seboj razpete in molila: «Moj bo^. moj bog!» Iz njegovega srca jc izginila radost današnjega jutra, v hipu je stal zopet pred njim izgubljeni Luka. Na obrazu se mu je poznalo, da trpi in se bori s seboj. Dvignil sc je. Marija se je s solznimi očmi ozirala v njegovo obličje. Mrko je gledal predse, nato se je sklonil in jo poljubil na čelo. «Oh, Marija!» se mu je izvilo iz prsi. Obšlo jo je usmiljenje in nežno ga je prijela za roko: «Stric, pozabite! Bi pili?» Nič ni rekel, lc z glavo jc odkimal in tiho, ves pobit je odšel iz izbe. Stopila jc za njim in se ozirala, kam je izginil. Visoka, sklonjena postava je zavila v župnišče. Marija se je se bolj osupla vrnila nazaj ter poleg malega sedeča ugibala, kaj bi vse to pomenilo. se je prišcdši od maše ravnokar preoblačil, ko je T - / hrupno vstopil Luka. Še si je mel roke in ves žarel od notranjega zadovoljstva. «Oho, pozdravljen, Luka! No», „kaj bova? Malo je tre .sem naročil, boš pa prisedcl.» Luka je na prijazno povabilo gledal mračno in odklonil. «Gospod župnik, nič jetre, težka zadeva duše.» «Kaj pa te teži, človek božji, že zdaj žalosten, saj je še pred* pust. No, sedi, pa povej!» Onemu pa ni šlo. Večkrat je že odprl usta, da bi nekaj po= vedal, pa ni šlo. «Ho, Luka, stara kolesa pa že raje teko. Samo čemernost mi hodiš prodajat v^farovž, kadar si pa dobre volje, te pa ni od nikoder.» «Vi ne veste, gospod župnik!» «Seveda ne vem, zato bi pa rad vedel,» se mu je smejal v obraz. A Luka ni videl, da so se župnikove oči zresnile. «Gospod župnik!» Zopet je obmolknil. Tedaj ga je Rozman prijel za roko in mu ostro pogledal v dušo: «Kaj?» je dihnil vanj in Luka se je zdrznil v hipni tišini. Upiral je žareče oči v duhovnika. «In če je mati izgubljena, jaz zavržen, kaj pa otrok? Povejte!» Župnik je za spoznanje prebledel. Dolgo ga je nemo motril in oči polne sočuvstva so sijale vanj. Izpustil je njegove roke. stopil k oknu ter premišljal v srcu. Luka se je zopet zgrudil na stol in tri glavo med dlanmi. «Ubijati sem hotel... mogoče bi še danes... oh. mati... pa taka ... gospod župnik.» Molk jc zavladal v sobi, župnik je zbiral svoje moči. Parkrat je stopil po sobi in gledal v Križanega. Na sedečega in obujajočega najtišje kesanje se ni ozrl. Nenadoma se je zablisnilo v blagih očeh: «Luka, ne prašam te, s katero, ampak povej, jc tvoj?» Zdelo~*§> se je, da mu nalašč obrača hrbet. Oni je vstal in skoro zakričal: «Moj bo, moj!» Ta hip je župnik vzel razpelo, objel Luko čez pleča in mu milo, toplo zrl v oči: «Poljubila, Luka, ti nisi izgubljen. K_njemu si njšelj^ot. Dejal je, da je vsakdo dober v svojem srcu. Luka, s temi besedami je kruh posvetil, deležni ga bomo mi, kakor otroci. Poljubi, križano ljubezen!» ^ Dolgin seje pričel smehljati. Beseda za besedo mu jc tolažila dušo in otroško zaupno so se obračale oči v Rožmana, ki mu je s presunljivim pogledom ujjval čudno tolažbo."-*'- • «Je res, je resnica, gospod župnik?» Jecljajoč se je sklonil nad razpelom. «Kakor sem rekel. Sin človekov je ozdravljal srca najbolj ubogih in zavrženih. Ni mu pa bila dana oblast, upreti se rojstvu človekovemu.» «Odleglo mi je, odleglo, črvička pa izročam v vaše varstvo!» Dobro je tako, Luka! Skrbel bom zanj, kadar ga sprejmem v svojo srenjo!» «Gospod župnik, usmiljen človek ste, pametna jc vaša beseda! Zdaj grem spat. Se že še oglasim. Marsikaj bi vam povedal, a ni potrebno!» Smehljaje mu je z obema rokama stiskal roko. Karlo Kocjančič: Drobna pesem Romaj jc zaprl za seboj vrata, se je Rozman zopet zresnil. Nič več ni poželel jedi, hodil je po sobi gori in doli ter glasno premišljal: «Ti že spiš, Luka. Meni pa ne bo dano več zaspati. Ne smem zatisniti oči, da bom s tolažbo pri roki enim, ki opešajo v tem strašnem boju.» Glava, polna težkih skrbi, mu je klonila na prsi. «Luka, kdor te je postavil na svet s tvojim zlatim srccm, je vedel, zakaj ti je zapisal tako pot. Ne vprašuj, Rozman, vprašanje jc že slabost, vzemi njih grehe nase.» Pokleknil jc pred razpelo in molil: «Moči mi daj, moči.» y o. K o n c c p.r v c g a dela. «j* Vs/iu^ - l^L. ü C t^Jj t-*. Jf ^ rffrAno. " Karlo Kocjančič / Drobna pesem 7S,7 v r*' Šel sem po polju ob mladem jutru — solnce je vstajalo. Cul sem, kako je puhtela iz mokre zemlje prastara, večno mlada simfonija narave. Rože so pele, solnce je pelo, drobna življenja po polju so pela prastaro, večno mlado pesem narave. In tako sem tudi jaz kakor rože in solnce in drobna življenja po polju v mladem jutru zapel prastaro pesem. In se je stkala s solnčnimi žarki v prozorno tkanino. Tenki, pretenki ritmi so mi curljali spod prstov drhtečih na beli list papirja. Dr. Ivan Prijatelj Vloga «omladine» v prvem obdobju «mladoslovenskega» pokreta (Konec) V šolskem letu 1870./1871., v katerem je dunajski «Sloveniji» predsedoval njen ustanovitelj Leveč s podpredsednikom Jurčičem (kateri je bil v ^rvem semestru zopet na Dunaju, doJ^lcrjrii.okroö^Noycga leta 187L.odšel v .Slsek), je igralo dunaj* sko slovensko dijaštvo še vodilno vlego v slovenskem omladinskem pokretu. Zlasti sijajno se je obnesla to leto obligatorična «sloveni* janska» Prešernova slavnost, ki jo je priredila «Slovenija» dne 2. dcccmbra 1870. To slavlje se je vršilo cb času nemško*francoske vojne in v onih dneh, ko so slovenski listi povodom znamenitega iužnoslovanskcga sheda posebno živahno razpravljali južno* slovansko vprašanje, o katerem je bila — spričo pruske nevar* nosti — začela na skupnih shodih debatirati tudi južnoslovanska dijaška mladina na Dunaju.111 Program te Prešernove slavnosti, ki je obsegal razen muzikalnih točk tudi nagovor Šukljcta, preda* vanje Levca11- in deklamacijo Kersnika, kakor tudi poročilo o dobro uspeli tej prireditvi sami, so poleg «Slov. naroda» topot, v dobi kratkega premirja, prinesle tudi — «Novice». Slavnost se jc obhajala v znamenju slovanske obrambe proti zmagoslavja pijano . nemu prusaštvu, medsebojna nasprotja, tudi v domači politiki in ^J kulturnem naziranju, so bila stopila za trenutek v ozadje. Namesto običajnega plesa so sc po izvršenih produkcijah vrstili govori v ruskem, češkem in srbskem jeziku ter čitali došli telegrami. S po* sebnim navdušenjem je bila sprejeta brzojavka češke mladine iz Prage z besedilom: «Mi, mladež, kteri nosimo bodočnost svojega naroda, stojimo na prvi straži slovanske svobode.» Celo iz daljne Švice telegrafirajj. tam študirajoči slovanski dijaki: «Iz svo* bodne zemlje, kamor zatiranje ne seže, bratovski pozdrav!» In neka domorodna duša je poslala «težak in pomembe poln» tele* gram: «Praznovaje Preširna, ne pozabite tudi njegovih besed: Na , tleh leže slovenstva stebri stari!»113 Vse je stalo pod vtiskom pru* skega triumfa... 111 Prim, mojega «Kersnika», I., str. 133. 112 «Vodnik in Prešeren. Slavnostni govor Fr. Levca», priobeen v «Slovenskem narodu» z dne 10. decembra 1870., št. 144. 1,3 «Slovenski narod» z dne 6. dcccmbra 1870., št. 142. — Predsednik «Slove« iiije» Lcvcc se je topil radosti nad uspehom te prireditve. «Celo Razlag, Costa in Od. šolskega leta 187L/l872. dalje se'opaža, kako vedno bolj med dunajskim slovenskim dijastyom oni duševni vzgtn in oni elan, ki je bil koncem 60tih let za «Savo» in «Jugom» poklical «Slovenijo» v življenje. Smelemu vzboku vala sledi mir= nejša usedlina, za pionirsko generacijo manj razmahnjen rod. r\Ortomir*Prcšemov rek: «Tak se zažene, se pozneje vstavi mla* denič» velja za razna pokolenja, vrsteča se v kulturnem gibanju narodov, velja pa še posebno za dijaške pokrete... V tem sploš* nem, takorekoč biološkem dejstvu je iskati vzrokev tudi delnemu zatišju, zavladavšemu v dunajski dijaški «Sloveniji» v TOtih letih. Vrhutega je v tem desetletju gospodujoča reakcija in persekucija Auer sp e rg * L a sse rje ve via d e pritiskala plamen mladeniškega ognja slovenskim dijaškim generacijam, prihajajočim v TOtih letih štu« dirat na Dunaj, k tlom. Končnega vzroka delnega zatišja je iskati tudi v esebah. TakšnHij^e^p^i^akršni sta bila leposlovca Jurčič in Strjt^r v literaturi ter Leveč in Š.ukljc v kulturno^društvcnCin pokretu, ni v dobi, nastopivši v neposredno sledečih letih, prihajalo na X)unai. V «Sloveniji» se je že jako občutila vrzel. &JS^Jfif^ jeseni 1871. odšel v Gorico za suplenta Fran Levee in ko r mu Jc eno ^et0 pozneje sledil ravno tja Šuklje. V prvem letu novega desetletja so sicer vanjo stopili taki markantni talent jc. kakor Ivan Tavčar, Karel Slane in Frajn Detela; za temi so pri; hajali v kesnejših letih še novi nadarjeni mladi možje, vendar takega razmaha kakor ob svojem rojstvu «Slovenija» pozneje skorajda ni več dosegla. To se je kazalo zlasti v tem, da splošnega študentovskega shoda par desetletij ni mogla več spraviti na noge. dasi ga je v društvu predlagal še v letnem semestru 1871. tedanji društveni predsednik Širc-k in v zimskem semestru 1872. jurist Ivan Tavčar, poslednji z izrečno ugotovitvijo, da so počitniški dijaški shodi «ime slov. dijaštva silno povzdignili».114 Viden znak prvega zastoja po začetnem silnem vzgenu nam kaže dejstvo, da je društvo «Slovenija» v letnem semestru 1873. celo začasno suspendiralo svoje delovanje. Odtod se da razlagati, da je nekako ob tem času, namreč v dobi prvega kulturnega boja na Slcven* Bleiw^js so ivajn telegrafirali.» jc jris&l. svojjLufiXesii dne 4. decembra 1870.. ajjva dni pozneje ji je poročal Sc naslednje: «Kamor .grem, mi srečo voščijo tuji slo»' van&ki in jneslovarjski.dijaki kot predsedniku prvega akad. društva dunajske univerze! Ali^nismo_velikc živine? Vsak pravi, da take besede kakor Slovenija nejnorc napraviti nobeno drugo društvo... Ljudij je bilo okoli 700... Ljudjc-Söjcar od navdušenja plesali. Celo Dunajčanke, ki niso niv razumele, so bile vse navdušene; ostale so do 1. čez polnoč med nami.» ti« Vencajz, o. c. str. 59. skem, vodilna vloga v pokretu slov. akademske mladine provi? zorično prešla v roke graškega slovenskega dijaštva. Zato morebiti ne bo odveč, ako v primerjavo in v nekak pendant k početkom dunajske «Slovenije» podam par podatkov o gibanju slovenske akademske mladine v Gradcu ob času, ko se je rodila in delala prve korake v svet dunajska «Slovenija». Gradec je bil za Dunajem slovenskemu dijaštvu drugo naj? važnejše univerzitetno mesto. Podobno kakor v avstrijski so se tudi v štajerski prestolici zbirali slovenski akademiki že 1. 1848. v družbi z inteligentnimi nedijaki okrog političnega društva, nose? čega kakor na Dunaju ime «Slovenija». Taj*raška «Slovenija» se je neposredno pred nastopom reakcije (dne 17. aprila 1849.) z_na? menom, da si reši življenje, preustrojila v literarno društvo.11'' Kdaj je to nepolitično društvo prenehalo živeti, do sedaj ni znano; omenjena spomenica «Triglava» pravi, da okrog 1. 1850., trdeč obenem, da so se poslej v 50tih in 60tih letih graški slovenski akademiki zbirali v privatnih «zabavnih družbah, v omizjih, v literarnih krogih, in sicer skupno z drugimi Jugoslovani». V na? sprotju s to trditvijo pa sem zasledil v slovenskem časopisju do sedaj neopažen osamljen sled, da je neko dijaške društvo z ime? nom «Slovenija» v Gradcu živelo prav tja do oktobra 1. 1868. in šele v tem času sklenilo, da preneha, poživljajoč dijake, naj odslej pristopajo h graški «Slovanski besedi».116 Graško «Slovansko besedo» so bili ustanovili in dne 1. marca 1868. slovesno otvorili graški Čehi in Slovenci, izv&Hvši si za prvega društvenega pred? sednika drja.Grcgorja Kreka. Ob tej priliki je neki «l«-6'io> poslal «Novicam» dopis, iz katerega je razvidne, približno odkdaj je ta graška, dijaška «Slovenija» obstojala. Omenjeni dopisnik po? zdravlja ustanovitev «Slovanske besede» v Gradcu, obžalujoč, da dotlej slovanski rojaki v Gradcu niso imeli osrednjega društva, in nadaljuje: «Res, da smo imeli »Slovenijo4, ktero je pred tremi leti nekoliko rodoljubnih dijakov tukajšnjega vseuči? lišča ustanovilo z namenom, da bode s časom podloga ve čemu društvu, toda »Slovenija4 je ostala le dijaško društvo». Poleg slo? venskih dijakov, pravi ta dopisnik, so imeli do tega časa v Gradcu t tudi Čehi svoje «pevsko društvo», ki je imelo med drugimi nameni tudi ta cilj, da «zedini tukajšnje sinove in hčerke vseh slovanskih rodov... Pcsebne zasluge pa, da jc iz gorečih želj postala resnica, 1,5 Glej Relemina * Hrašovec * Serajnikovo spomenico «Akad. tehn. društvo .Triglav'». V Ljubljani 1906., str. 8. Prim. «Slovenski narod» z dne 31. oktobra 1868., št. 90. imajo vrli naši bratje Čehi.117 Ko je «Slovanska beseda» v Gradcu *wine 18. marca 1868. slovesno obhajala Strossmayerjev god, je v «Slovenskem narodu» izšel dopis, v katerem se pripoveduje o sodelovanju Čehov in graških «slovenijanov» v tem skupnem društvu, dočim se pristavlja, da se «Slovanske besede» «Hrvatje in Srbi žalibog precej odbijejo». Iz nadaljnjih besedi tega dopisa bi se dalo sklepati, da se je že ob tej priložnosti mislilo na to, da ta «Slovenija» preneha v korist «Slovanske besede». «Stress* mayerjevo godovnico 18. dan marca meseca smo obhajali z dija* škim društvom »Slovenijo* skupaj... Večina družabnikov ,Slovc* nije' jc sklcnola podati nam bratevsko roko in z združenimi močmi spešiti slogo in vzajemnost med slovanskimi prebivalci tu v Gradcu.»118 Potemtakem v zadnjih 60tih letih ni imela graška slovanska akademska mladina nobenega dijaškega društva. Pač pa je imela najbrž že takrat, kakor tudi v prvih 70tih letih, svojevrstno insti? tucijo: nekak vrhovni vseučiliški dijaški komitet, ki sc jc vsako jesen nanovo volil in imel dolžnost, zastopati interese slovanskih akademikov na graški univerzi. Kesneje so se začela tudi v Gradcu ustanavljati posebna slovanska akademska društva, v prvi vrsti literarna in zabavna. V tem oziru so slovenski graški aka* demiki že zgodaj kazali precej iniciative, dasi ne šc v toliki meri, kakor ob istem času njih dunajski kolegi. Kakor smo čuli, so Gradčani krepko aktivno sodelovali pri I. študentovskem shodu v Ljubljani 1. 1868. in istotako pri II. študentovskem zboru 1. 1869. istotam. V tem letu se o njih tudi čita, da so priredili «velikansko baklado s petjem» pogumnim slovenskim poslancem, sedečim v štajerskem deželnem zboru.110 Ko v jeseni istega leta niso hoteli goriški „slovenski deželni poslanci podpisati Žigon?Tonklijeve interpelacije za «Zedinjeno Slovenijo», jim jc «85 slovenskih štu* dentov graških. v i š i h šol» poslalo krepko nezaupnico.120 V času, ko je na Dunaju že nad pol leta živela in delovala «Slovenija», se je dne 3. decembra 1869. sešlo deset graških slo? ; jonskih tehnikov pod vodstvom Radivoja Poznika in ob tej priliki ustanovilo skupno južnoslovansko literarno društvo na tehnični visoki šoli v Gradcu z imenom «V e n d i j a». To društvo je imelo namen: «izobraževati tehnike v slovanskem slovstvu z izvirnimi sestavki v kterem koli predmetu; s prevajanjem dobrih tujih iz* 117 «Novice» z dne 11. marca 1868., str. 85. ll* «Slovenski narod» z dne 2. aprila 1868., št. 1. «Slovenski narod» z dne 28. oktobra 1869., št. 127. 190 «Slovenski narod» z dne 9. novembra 1869., št. 131. delkov v slovanščino; vaditi jih v govorništvu; ponujevati jim kraj splošne omike in razveseljevanja».121 Literarni proizvodi «vendijancev» so se zapisovali v pesebno knjigo, ki je imela naslov «Rad slovstvenoga družtva Vendija» in ki je bila okrašena tudi z izvirnimi ilustracijami sotrudnikov.122 A tudi o ostalem graškem dijaštvu, stoječem zunaj «Vendije». se v tem času sem pa tja čita kaka vest. Tako poroča «Narod», da jc v novembru 1871. poslala južnoslovanska omladina graških višjih šol pozdravno adreso voditelju Čehov, drju. Riegerju.12* Slovenske dijake, ki niso imeli prilike greti se ob literarnem ognjišču «Vendije», je zbral dne 8. decembra 1871. prejšnjeletni dunajski, toletni graški visokošclec Janko Kersnik k literarnemu večeru, na katerem je udeležencem on sam podal kratek pregled slovenske literature, dočim je njegov tovariš Turek predaval o odporu češkega naroda zeper nemško tlačiteljstvo.124 Po kolosalnem pruskem zmagoslavju v nemško*francoski vojni 1. 1870., 1871. se je podobne kakor med dunajskim pričelo tudi med graškim slovanskim dijaštvom živahnejše slovanskosvzajcmno gibanje, ki je rodilo tudi v Gradcu celo vrsto novih dijaških društev. V februarju 1873. se je poleg «Vendije» ustanovilo pod <7-6 .a «.?. vodstvom Slovencev: Hubada, Schmidinger ja, Štiftarja in Vodo*/* ' -pivca južnoslevansko akademsko društvo «Sloga» z namenom «širiti idejo vseslovanske vzajemnosti».125 Člani te «Sloge» so krepko posezali tudi v dnevna vprašanja in so na svojem graškem shodu dne 1. julija 1873. — torej v času, ko dunajska «Slovenija» ni delovala — odločno obsodili pristop «Staroslovcncev» h kon* servativni Hohenwartovi «pravni stranki», proglasivši to stranko za nasprotno «razvitku slovenskega naroda na podlagi vsestranske svobode in omike».120 «Vendija» in «Sloga» sta nato sklenili brat* sko zvezo in živeli z ostalimi graškimi južnoslovanskimi društvi, srbskim «Sokolom», «Hrvatskim Adrijatikom» ter «Hrvatsko danico» v ozkih prijateljskih stikih prav dotlej, dokler ni «Sloga» in končno (dne 4. maja 1875.) tudi «Vendija» bila policijsko pre* 121 Glej «Slovenski narod» z dne 3. maja 1870., št. 51; zlasti pa zgodovino te «Vendije» izpod peresa drja. J. A. Glonarja, naslovljeno: «Iz Poznikovega gra* škega kroga» v «Vedi», I., str. 343—355. 122 TQ knjigo hrani sedaj dr. Janko Pftlcc. 123 «Slovenski narod» z dne 2. decembra 1871., št. 141. 124 «Slovenski narod» z dne 9. decembra 1871., št. 144. — Prim, tudi mojega '«Kersnika», I. del, str. 167. 125 «Slovenski narod» z dne 20. februarja 1873., št. 42. 126 «Slovenski narod» z dne 5. julija 1873., št. 152. — Prim, tudi mojega «Kersnika», I. del, str. 205. povedana z ostalimi graškimi slovanskimi akademskimi društvi vred.127 V jeseni istega leta pa se je naposled ojunačilo osem slovenskih graških visokošclcev (med njimi poznejši profesorji: Rutar, Sket in Sinkovič) in je osnovalo dne 6. novembra 1875. slovensko akademsko društvo «Triglav», ki živi še danes in iz katerega je izšlo mnogo odličnih' slovenskih kulturnih delavcev. Slovensko dijaštvo, kakor se je družilo in zbiralo okrog dunaj* ske «Slovenije» in graškega «Triglava», je v zmislu svobodo* miselne «mladoslovenske» ideologi je, prevzeto o^nodcbnih «mladonemških» idej in kesncjc pod vtiskom mogoč* nega pokreta «Ujedinjcne Omladine Srpske». Mladi, takrat prvič triumfirajoči svobodomiselni meščanski demokratizem ji je raz* žarjal glave in srca ne samo kot znanstveno prepričanje, ampak tudi kot čuvstvena vera. Zato je umevno, da je ta mladina, polna še neoslabljenega, po nikakšni skepsi še ne izpodrezanega entu* ziazma za ideale mladega pozitivističnega in filozofsko*materija* lističnega znanstva, precej omalovaževala celo socialni in etični 127 Glede vzrokov te policijske prepovedi prim. Glonarjevo razpravo 1. c. str. 347—349 in Kelemina*Hrašovec«Scrajnikovo spomenico «Triglava», str. 11. pomen verstva, ne čuteč potrebe niti po individualno?verskem vr- iskanju. Od angleških in nemških intelektualcev (Bucklea, Dra? perja, L. Steina i. dr.) je bila prevzela za svoj vrhovni nauk geslo: «Z intelektualno cmiko in edino samo ž njo je najtesneje zvezan človeštva nravni napredek», geslo, ki ga je pri nas izrekel Fran Suklje v svoji razpravi «Pravi vzroki francozke revolucije».128 Ako si predočimo obskurantizem, ki je dotlej vladal v slovenski javnosti, moramo priznati, da je pomenil ta in tak nastop «mlado? slovenske» mladine v slovenski duševnosti največji napredek, najsi imamo danes o golem intclcktualizmu in filozofskem ma? terijalizmu še tako umerjene in kritične pojme. Kakor pripoveduje Suklje v svojih _ «Spominih», so se pogovori te mladine v~3unajslčih dijaških društvih v obilni meri «sukali okolo velikih znanstvenih in umetniških vprašanj, modroslovnih problemov, slovstvenih pojmov».129 Zavoljo primitivnosti tedanjih naših publikacijskih razmer so sicer debate te mladine ostavile lc malo sledov v slo? venski literaturi in niso tako globoko preoralc naše miselnosti kakor ideje in nazori sorodne ji srbske «Omladine». Vobče se mora reči, da uspehov svoje srbske vzornice, pokrenivše vso 123 «Zvon», 1870, sr. 69. — Opozarjam na navdušene besede, s katerimi Šuklje na navedenem mestu Slovencem priporoča vprav Bucklca. V istem duhu piše tudi Leveč gimnazijcu Janku Kersniku dne 21. decembra 1869.: «Posebno bi Ti s ve* toval dve knjigi, čc ju moreš dobiti: 1.) Geschichte der Civilisation in Kuropa von Draper... 2.) Gcschichtc der Civilisation Englands von Thomas Buckle... To je paša za*Tc ...To jc prava zgodovina... Naučil se boš neizrečeno veliko iz njiju.» Zadnjo knjigo je Kersnik res tudi pridno študiral v prvem svojem dunajskem letu, kakor sc razvidi iz pisma, ki ga je pisal materi dne 11. deccmbra 1S70.: «Ves ta teden nisim bil nikjer. Eksccrpiral sem neprestano Bucklcovo .Zgodovino civilizacije*...» Za Bucklca in Drapcrja se je navduševal tudi mladi dr. Ivan Tavčar, kateri ta dva kulturna zgodovinarja pogosto citira v svojem eseju «Narava in civilizacija» (Vestnik. Znanstvena priloga «Zori», 1873, št. 2—6). Bucklea omenja dr. Tavčar tudi v svojih «Mrtvih srcih» (Povesti, V., st. 56). Tudi vsa miselnost drja. Fr. Celcstina je slonela na angleških in nemških pozitivistih. kakor se razvidi iž njegovih člankov, ki jih jc pisal prva 70ta leta v «Slovenski narod» (prim. Glascrjcvo «Zgodovino», IV., st. 203), iž njegove nemške knjige o Rusiji in tudi iž njegovih esejev «Naše obzorje» («Ljubljanski zvon», 1883). Celo dr. Janez Mencinger je bil v mladosti najbrž vnet čitatelj Bucklca (prim, njegove «Zbrane spise», III., str. 135). V splošno oznako pripominjam, da je bil avtor takrat tako znamenite, v ostalem nezaključene knjige «History of civilis sation in England» (1857), ki je skoro nato izšla tudi v vseh večjih evropskih jezikih, Henry Thomas Buckle (1821—1862), empirični pozitivist, iščoč in odkrivajoč v materialističnem zmislu v zakonih prirodne kavzalnosti pogoje kul* turnega napredka, omalovažujoč pri tem vlogo, ki jo igra pri dviganju napredka človeška individualnost, zlasti njena čuvstvenost. 128 Fran Suklje, Moji spomini, I. (Po ljubeznivo dovoljenem vpogledu v rokopis.) novejšo srbsko literaturo, preosnovavše vso novejšo srbsko poli? tiko in prekvasivše ves socialni razvoj srbskega naroda, «mlado? slovenska» omladina daleko ni dosegla, posebno pa ne v društveni organizaciji, dasi je tudi to nameravala. V tem oziru bi se ji bilo najbrž posrečilo več, ko bi jc nc bil zaradi njenega nekoliko pre? poznega nastopa oviral avstrijski« društveni zakon. Še skromnejši so uspehi te mladine, ako jih pomerimo ob uspehe sorodnega in ' istodobnega «mladočeškega» pokreta. A njih obseg je samo kvan? titavitvno manjši z ozirom na neznatnejše slovenske pogoje. Kvalitativno pa so bili uspehi isti tudi pri naši «mladoslevenski» dijaški generaciji. V slovenskih državno?političnih vprašanjih je ta mladina silno in mogočno popularizirala idejo «zedinjenega Slovenstva», ki ga je docela organsko in demokratično izkušala zasidrati v ljudstvu. V ljudstvo samo siccr še ni šla, ker je bila še docela zaposlena ob tvorbi, v Jcateri naj bi naš rod iz ljudskih mas in.maloštevilne inteligence. post§L^Jl§rod. Zakaj. ravno to kvaliteto ie takrat še odrekalo Sle.vencem gospodujoče Nemštvo. Pred očmi je imela ta mladina narodno?kulturno stavbo, ki bi imela svoje korenine v domači zemlji in svojo najvišjo kupolo v vseslovanskem hramu s slavjanofilsko zamišljeno rusko streho. Misleč, da so slavjanofilske ideje mnogo bolj razprostranjene v ruski inteligenci, nego so faktično bile, je smatrala vse južno? slovanske zajedniške državne tvorbe zgolj za prehodne štadije. Teh svojih ideologij se je oprijemala tako dolgo, dokler se ni v osebi svojega tozadevnega ideologa, drja. Celestina, na licu mesta preverila o nasprotnem, nakar se je vrnila k postavljanju real? nejših, manj veličastnih ciljev: k južnoslovanski državni tvorbi, o kateri je upala, da bo mogel v nji tudi slovenski narod v bratskem objemu zasidrati svoj obstanek in stopnjevati svoje lastnosti do najvišjih kulturnih potenc.130 Prigovarjati t>! se dalo temu dijaštvu, da se jc nekoliko pre? zgodaj rinilo v dejanjsko politiko. Vendar se mora reči, da so se tudi v njega vrstah že_takrat_oglašali_ posamezni modri glasovi mož (Stritarja, Levca), ki so podobnojeaker v 90tih letih Masaryk dajali dij^t^_£^eten nasvfct, ck Je njega^ glavni namen pri 130 Zanimiva je v tem oziru preorientaeija Levca, stoječega v teh mladostnih letih vedno pod vplivi: v literarnem pogledu pocT Jurčičevim in Stritarjevim, v jezikovnem in kultumopolitičnem pod Levstikovim, v naziranjskem pod Šuklje* tovim, v državnopravnem pod Celestinovim; ta mož se je po 1.1870. odločno izrekel za praktično gojitev srbohrvaščine v naših srednjih šolah. (Prim, njegov podlistek v «Slovenskem narodu» 1871, št. 10.) — Za Celestinov preokret po njegovem povratku iz Rusije jc najznačilnejši njegov uvod v knjigo «Russland seit der Aufhebung der Leibeigenschaft». Ljub. 1875. vsem potrebnem zanimanju za vprašanja javnosti: obj^e k t i v e n š_t_udjj teh vprašanj, nejsa definitivno in priprežno vklepanje članov v politične stranke. Prve letnike «Slovenskega naroda» je včasih docela napolnjevalo akademsko dijaštvo s članki, ki sicer .. niso bili vedno povsem pretehtani in zreli, a pri tedanji primitiv? ; nosti naše žurnalistke še vedno naravnost žive iskrice in svetle zvezdice — lux in tenebris. Tako da ima tudi to po naših sedanjih >■ pojmih in razmerah prezgodnje javno nastopanje te mladine svoj relativno važen pomen. Z druge strani pa se mora seveda kon* statirati, da ta generacija pač najbolj zaradi prezgodnjega javnega nastopanja in zategadelj prenaglo ter prenezadostno dovršene samoizobrazbe nc prihaja do dovolj globoko fundiranega sve* tovnega nazora. In tako vidimo, da mnogi njeni markantni zastopniki izpovedujejo z ozirom na svetovni nazor v starosti drugačna načela, nego so jih izpovedovali v mladih vseučiliških letih, vračajoč se v osebah Levstika, Levca, Šukljeta, Tavčarja Detele itd. h ^Jcpnvencionalnemu katoličanstvu ... Pri vsej tej mladostni pretiranesti, poznejši recidivi v naziranj* ski konservatizem, pri vsej nezadostni organizacijski udejstvitvi v ljudstvu moramo reči, da je «mladoslovenska» dijaška genera* cija 60tih in 70tih let prinesla povišano živahnost v dotlej tako zaspano slovensko javnost, zlasti pa je to javnost napolnila s svežim pogumom in razpehnila mala okenca in nizka vrata njene koče na stežaj ter pokazala slovenskemu svetu široke razglede velikega sveta. V tem oziru ni bila samo «avantgarda» slovenske svobodomiselne politične stranke, katero je v njeni cincavosti rinila krepko naprej, ampak obenem glasnica humansketvod vseh predsodkov in vse konservativne zaplesnelosti osvobojene kulturnosti. Sv^oiojnladost, to «beaute du diable», je dokumentirala in udejstvila lepše ter močneje, nego katerakoli poznejša naša mlada generacija. Največja zasluga te prve «mladoslovenske» omladine pa leži in ostane globoko zaorana na polju slovenskega leposlovja. Svojo novejšo slovensko knjigo so prejeli Slovenci skoraj docela iz.rok tega pokolenja. Vzravnala je ta generacija v tedanjo Blei* weis*Jeranovo nizko in ozko slovensko literarno ozračje večno*.'.v mlado drevo Prešernove poezije ter se sama vcepila na njegove Ä veje v podobi svežih «mladik», iz katerih se je razrastel gaj novo* dobaeslovenskejiterature. V tem pogledu rezultati te omladine ne zaostajajo za rezultati «Ujedinjene Omladine Srpske». Literarni pomen predstavlja tudi večnostno vrednoto njeno... Gustav Strniša / Na Savi Monotono šepetanje valov; preko njih se sence dreves zaletavajo, plavajo, plavajo, legajo na čolna nizki krov — mračni pozdravi kopnine. Prva zarja sine, sivih mostnic riše lok — vodne mavrice obok v ostrih obrisih gori; pod njim mrak zapira črne oči, bleščava slepi. — Razpali mlin. — Kdo je zadnjo pšenico nasul, pogrebni kruh zamesil? Zdaj s krili meljejo vrani, sipljejo meglo po poljani. — Prekipi zarja — sonce vzplamti, nad belim Snežnikom obvisi, seva na drobno vasico, ki plašna pod hribom čepi, le cerkvica zlato glavico dviga, čez polje strmi. V daljavi tovarna ječi, k vodi priklenjena zver — sijejo plamene blazne oči, bruhajo dim nozdrvi. Hišice nizke ob nji v vrsti stoje sužnjev, ki krmijo zver, sužnjev, ki srka jim mlade moči, a gladni trpe. Zakaj? Da v soboto zvečer za žulje pekeče sramotno plačilo dobe. A. S. Puškin / Mozart in Salieri 1. prizor. (Soba.) SAL I KRI: Vse govori: na svetu ni pravice, a ni je niti tamkaj zgoraj. Zame je to bolj jasno ko preprosta skala. Rodil sem se z ljubeznijo do glasbe: v otroških dneh, ko so bučale orgle visoko v naši starodavni cerkvi, sem cesto se zamaknil v poslušanje — in točil nehote sem sladke solze. Opustil zgodaj prazne sem zabave; vse vede, tuje glasbi, so se mi uprle; trmoglavo in oholo sem jih zavrgel in sem se posvetil le glasbi. Težek prvi jc korak in dolgotrajna prva pot. Premagal mladostne sem nezgode. Rokodelstvo za temelj sem umetnosti postavil; postal sem rokodelec; prstom sem pridobil suho in pokorno gibkost, ušesu vernost. Zvoke sem zamoril, razložil glasbo kakor trup. Preskusil sem harmonijo z algebro. Tedaj sem drznil se, preskušen v vedi. se vdati slasti stvarniškega sna. Pričel sem vstvarjati skrivaj, na tihem, na slavo nisem smel še misliti. Ne enkrat presedel sem v tihi sobi dan, dva, pozabil spanje sem in jed, okusil sem navdiha slast in solze, nato sem vse sežgal in hladno zrl. kako so misli moje, zvoki, ki sem rodil jih, v lahnem dimu ginili!... Kaj govorim! Ko veliki je Gluck nastopil ter odkril nam nove tajne, (globoke in očarujoče tajne) nisem zavrgel vsega, kar sem prej znal in ljubil, v kar tak vroče veroval sem, in nisem bodro šel za njim in brez mrmranja, kakor če si zgrešil pot in kdo pokaže ti na drugo stran? Z naporno, trdovratno vztrajnostjo v umetnosti brezmejni sem naposled priboril si visoko stopnjo. .Slava se mi nasmehnila je. Našel v srcih ljudi odziv sem svojim ustvaritvam. Srečen sem bil: mirno sem se naslajal nad svojim delom, slavo in uspehom, kakor nad deli in uspehi drugov, tovarišev v umetnosti čarobni. Ne! nikdar nisem čutil še zavisti! O, nikdar! — niti ko Piccini jc cčaral divjih Parižanov sluh, niti, ko sem zaslišal prvikrat začetne zvoke Ifigenije. Kdo more reči, da je bil ponosni Salicri kdaj zavistnik malopriden, pohojen gad in poteptan, ki živ v nemoči svoji prah in pesek grize? Nihče... A danes — sam priznam — a danes zavidam! Sem zavistnik; in zavidam globoko, mučno. — O, nebo! kje je pravica, če pa posvečeni dar, če pa nesmrtni genij — ni poslan v nagrado za ljubezen vročo, za zatajevanje, trud, napor, molitve — marveč brezumneža glavo ozarja, praznega lahkoživca? ... Mozart, Mozart! (Vstopi Mozart.) MOZART: Aha! si me opazil, hotel sem ti postreči z nepričakovano šalo. SAL I ER I: Ti tu! — Že dolgo? MOZART: Pravkar. Šel sem k tebi, neko malenkost bi ti rad pokazal; a ko zavil sem mimo krčme, čujem naenkrat gosli... Ne, Salieri, dragi, bolj smešnega še nisi slišal, kar si živ... V gostilni slep goslač igral je arijo «Voi che sapete». Čudež! Nisem strpel, privedel sem goslača, da bi pogostil te z njegovo igro. Naprej! (Vstopi slep starček z vijolino.) Igraj nam kaj iz Mozarta! (Starec igra arijo iz Dona Juana; Mozart se smeje.) SALIERI: In tebi je do smeha? MOZART. Ah, Salieri! Ali se tebi ne zdi smešno? SALIERI: Ne! ni mi do smeha, če slikar negodni pomaže mi Madono Rafaela, ni mi do smeha, če glumač ničvredni oskrunja Alighiera s parodijo. Ti, starec, pojdi! MOZART: Čakaj: tukaj, nä in pij na moje zdravje. (Starec odide.f Ti, Salieri, danes si slabe volje. Rajši pridem kdaj drugič k tebi. SALIERI: Kaj si pa prinesel? MOZART: Nič — kar tako, igračko. Zadnjič spet vso noč nisem in nisem mogel spati in v glavo so prišle mi dve, tri misli, danes sem jih zapisal. Rad bi slišal o stvari tvojo sodbo, ali zdaj ti ni do mene. SALIERI: Ne, ah, Mozart, Mozart! Kdaj pa mi ni do tebe, Mozart? Sedi, poslušam te. MOZART (pri klavirju): Predstavljaj si... no, koga? Recimo mene — malo mlajšega; da sem zaljubljen — ne preveč, lahkotno — v dekleta ali v druga, v te, recimo... Vesel sem ... zdajci pa: prikazen grobna, nenaden mrak ali kaj sličnega ... Tedaj poslušaj... (Igra.) SALIERI: To stvar si mi nesel in si lahko se ustavil pred gostilno, da si poslušal tega slepca! — Bože! Sam sebe nisi vreden. Mozart! Mozart! MOZART: Ali je dobro? SALIERI: Kolikšna globina! In kakšna smelost, kakšna strojnost! Mozart! Glej, ti si bog, a sam ne veš tega; a jaz vem, jaz. MOZART: E, beži! res? mogcče ... Toda božanstvo moje je že« lačno. SALIERI: Poslušaj, lahko bi šla skupaj kosit v krčmo «Pri zlatem levu». MOZART: Prav, lahko; prav rad. Samo počakaj, da grem domov povedat ženi, naj ne čaka me h kcsilu. (Gre.) SALIERI: Čakam te, le glej, da prideš. Nc! dalj ne morem se upirati usodi: vem, izbran sem, da bi ga ustavil — sicer vsi smo izgubljeni, vsi mi žreci in svečeniki glasbe, ne jaz edini s svojo gluho slavo... Kakšna korist, če Mozart živ ostane ter dovršenost novo spet doseže? Ali povzdigne s tem umetnost? Ne; ko izgine en, umetnost pade zopet: on ne ostavi nam naslednika. Kaj nam tedaj koristi? Kakor kerub prinesel nam jc nekaj rajskih pesmi, da bi prebudil v nas, otrocih ila, brezkrilo željo in odletel spet! Tedaj odleti! čimpreje, tem bolje! Glej strup, poslednji dar Izcrc moje. Osemnajst let povsod s seboj ga nosim — od takrat bilo je življenje često neznosna rana, često sedel sem s sovražnikom brezskrbnim k isti mizi in nikdar nisem se podal šepetu skušnjave, dasi nisem bojazljiv, čeprav žalitev me globoko rani, čeprav življenja ni mi žal. A le sem odlašal. Ko sem mučno želel smrti — sem mislil: kaj bi smrt! morda življenje neslutenc darove mi prinese; mogoče vstvari novi Haiden delo, veliko delo in se nasladim ž njim ... Ko sem s sovražnim gostem piroval — sem upal, da bom srečal kdaj sovraga največjega; da morda me z ohole višine trešči najhujša žalitev — tedaj nc boš zgubljen, ti, dar Izore. In prav sem slutil! končno našel sem sovraga svojega in novi Haiden me je z navdušenjem opejil sladkim! Sedaj je čas! Ti sveti dar ljubezni, izlij se zdaj v bokal prijateljstva! 2. prizor. (Posebna soba v gostilni; klavir.) MOZART in SALIERI (za mizo). SALIERI: Zakaj si danes mračen? MOZART: Jaz? Saj nisem! SALIERI: Gotovo nekaj si vznemirjen, Mozart? Obed je dober, vino imenitno, ti pa se mršiš in molčiš. MOZART: Priznam ti, da me vznemirja Requiem. SALIERI: Tako! Ti komponiraš Requiem? Že dolgo? MOZART: Tri tedne že. A čudežen slučaj... ti nisem pravil? SALIERI: Ne. MOZART: Torej poslušaj: pred tremi tedni pozno sem prišel domov. Povedali so mi, da me je nekdo iskal. Kako to — sam ne vem, a vso noč sem premišljal: kdo bi bil to? In kaj da hoče? Drugi dan je spet prišel in spet me ni dobil doma. Na tretji dan igral sem se s fantičkom svojim na tleh. Pokličejo me ven. Pogledam. Človek v črnem oblačilu spoštljivo se pokloni, naroči mi Requiem in zgine. Brez odloga sem sedel in pričel — in od tedaj človeka črnega ni bilo več; sicer sem pa vesel: s tem delom bi se težko razstal, čeprav jc Requiem že dovršen. Obenem se pa ... SALIERI: Kaj? MOZART: Kar sram me je povedati... SALIERI: Kaj vendar? MOZART: Moj črni človek mi ne da pokoja ne dan ne noč. Povsod podi se za menoj ko senca. Tudi zdaj se zdi mi spet, da tu sedi med nama dvema kot tretji. SALIERI: Beži no! Otroški strah to! Preženi prazno misel. Beaumarchais jc večkrat rekel: «Čuj me, brat Salieri, če misli črne te obiščejo, šampanjca steklenico si odmaši, ali preberi Figarovo svatbo.» MOZART: Da! Beaumarchais je bil res tvoj prijatelj; ti si Tararo komponiral zanj, izvrstna stvar. V nji spomnim se motiva ... Kadar sem srečen, si ga vedno pojem ... La la la la... Salieri, kaj je res, da Beaumarchais nekoga je zastrupil? SALIERI: Ne verujem: preveč je bil šegav za tako rokodelstvo. MOZART: Bil je tudi genij, ko ti in jaz. A genij in zločin sta nezdružljivi stvari. Ni res? SALIERI: Meniš? (Strese strup v Mozartov kozarec.) No. pij no kaj! MOZART: Na tvoje zdravje, prijatelj, za iskreno družbo to, ki veže Mozarta in Salierija, dva sina harmonije. (Pije.) SALIERI: Stoj! Počakaj, počakaj!... Ti izpil si!... In brez mene? MOZART (vrže prtič na mizo): Dovolj, sit sem! (Gre h klavirju.) . .. Salieri, zdaj poslušaj moj Requiem. (Igra.) Ti jočeš? SALIERI: To so prve solze, ki točim jih: prijetno in bolno mi je, kot da izpolnil dolg sem težki, kct da zdravilni nož mi je odrezal boleči ud! Te solze, dragi Mozart... Nič se ne brigaj zanje. Dalje, hiti. napolni mi še enkrat dušo z zvoki... MOZART: Če vsi tako čutili harmonije , bi silo! Toda ne: tedaj bi svet ne mogel več živeti; nihče ne bi skrbel za brige nizkega življenja — vsakdo umetnosti bi vdal se prosti. Malo nas je brezdelnikov, izbrancev srečnih, kerist prezirajočih nizko, lepote večno*ene svečenikov. Kaj ni res? Ali danes sem bolan, nekaj težko mi je; pojdem in ležem. Pozdravljen! SALIER I: Prav. Na svidenje! boš legel, Mozart!... Vendar, nima li prav in jaz, da nisem genij? Genij in zločin sta nezdružljivi stvari. Ni res: A Buonarrotti? ... Ali jc to bajka tope, brezglave množice — in ni bil stvaritelj Vatikana res morilec? 26. oktobra 1830. Boldino. (iz ruščine prevcl J. Vidmar.) Fran Albrecht f Kje je? Kje je naših dni tclmač? Kje je on, ki zvezde nosi v svojem srcu in njih blesk kot zlato med ljudstvo trosi? Ni ga danes sredi nas! Kje jc naših duš glasnik, borcc, prerok, svečenik? Ni ga danes sredi nas! Gladni, jadni, gadni čas! Čas, ki silo malikujc, v laž uklepa duš prostost. Duh nitfmpicki ydai ramie (Sam.) Za dolgo Dr. A. Debeljak I z hispano-ameriške književnosti (Ob stoletnici južnoameriške samostojnosti) (Konec) V Z c v početku pričujoče razprave sem namignil na Chocanovo Iliado, «Neodvisnost Amerike», do 500 verzov, kjer j una; kujejo graditelji svobode: San Martin, Hidalgo, «vreden Jezusa na Kalvariji», Bolivar, Junin, Sucre, La Mar, Mille, Cor* doba. Tu pa tam naletite na krilatice: Kdor tekmeca ceni, ceni sebe samega (Quien henra ä su rival se honra a si mismo). Slednjič nagovarja mater Španijo, naj preboli svojo plemenito ničemurnost, naj ne poveša ponosnega čela, naj se na zmago* dobitni sliki vidi živa kreljut nad mrtvim krempljem: O Španija, zakrivaj svoje jade; Osveta, srd in črt za mater niso. Boš narode dolžila svoje mlade, Da ko gavrani izkljuli ti oči so? Dc El Dorado, «divja epopeja», predstavlja v pričetku gorskega sanjača (pesnikovo drugo lice), ki svetuje: «Poet, bori se z vetrovi in valovi; sam ostani na vrhuncu, če želiš aureole. Vrabci se družijo, orli samujejo.» Y yo afirmč: — No debc gustar la musa mla Del acicalamicnto ni la sabiduria. America es mi sola fuentc dc poesia. Govoreč o sebi, ponosno trdi: Kondor jc moj oče, lev pa mi jc ded (lev je upodobljen v španskem grbu), skozi moje barbarske pesmi gre dvajset narodov in dvajset zastav, tu se vsiljuje sto samodržcev in se vrši sto prekucij... Walt Whitman ima Sever; jaz pa Jug držim. Zanosita Epopeya del Pacifico odklanja Saksonce iz južnih držav, hoče posnemati in doseči njih napredek; zato pa naj vsakdo ve, da «delo ni posledica za izgubljeni raj, temveč edini pot, da ga dosežeš kdaj». Zato je treba napora, da bodo preko daljnih ravnin «vlakovi dirjali in stresali grivo». Pesem bodočnosti (EI canto del Porvenir) govori mednarodn«.-besede: Narodi, Rusija ni bila premagana. Japonec, kratek in bodeč, jo je zbadal v život, kakor komar napolnjuje bolnikovo noč ali kot igla praska kožo pahidermu. Potem pa je prišla Yanki? landija...! Ta je zmagala, ne pa žolti dvor. Los Kstados Unitos con su mano dc atleta Realizaron cntonccs, la vision del poeta. Vendar sever in jug bi morala delati sporazumno (Adam je bil s Severa, Eva pa Latinka), tako da bo dežela Amazones Središče sveta. Solnčna dežela, t. j. Peru (La tierra del Sol) obravnava v sonetih domačo prošlost, ki se nadaljuje v Heroičnem triptihu; tu se odlikuje zlasti Cuacthemoc, otožni indijanski kralj, ki se nikdar ni smejal, razen tedaj, ko so ga zajeli Evropci ter izpra* ševali o zakladu: Prišle so muke ... Kraljev plemič neki v stok. Glavö junaško dvigne resni Kvaktcmok: «Ni z rožami postlano meni!» zgolj veli. Med tem podplate žgo mu, zubelj se razmahne In včasi kot da prošnjo jecljajočo dahne. Jezičke tvori, kot da reči kaj želi. El Istmo de Panama se zaključuje s primero o ptiču pelikanu, ki se rani, da napita mlade: Prav kakor ptica ta globoke rane Ti z lastnim jeklom si v život zasekaš. Da svetu celemu dajal boš hrane. Los Andes, kot Laokontova kača, se vleko čez ves kontinent podobni velikanskim junakom z granitnimi ščiti in srebrnimi šlemi; otožni so nalik prvobitnim prebivalcem, a ni glasu iz stis> njenih grl. Zamaknjen, mrk... nobeden nc zastoka. Le izpod čela strmega spolzela Jc tiha solza gorskega potoka. Ciudad Fundada (Ustanovljeno mesto), t. j. Santa Fe de Bogota, opeva v razvalovelih stihih postanek tega mesta. Ko si je po= četnik Jimenez de Quesada krčil pot skozi divje rodove, je prebil mnogo opasnosti: sedaj mu je tiger raztrgal konja, sedaj je videl zadušeno boo, ki so ji iz gobca moleli ogromni rogovi požrtega jelena. Ciudad Moderna, t. j. Santa Maria de los Buenos Aires, predočuje ustanovnika Juana de Garay, razmah naselbine, hrušč in trušč v stobarvnem in stojezičnem pristanu, «vse v skladni godbi dela». Kakor Verhaercn in njegov sredozemski vrstnik Paolo Buzzi tako zna peruvanski bard utelesiti dandanašnje vrvenje in drevenje človeške gruče, ki nudi vsem plemenom zavetje in je noseča mati bodočega pokolenja. Tako zmaguje argentinska prekrasna prestolica, ker se v nji spaja rimski nagon, iberska preobjestnost in veselo poganstvo 1 ranči je. triumfa Buenos Aires, ciudad tres vcccs bella; Porquc no en vano eorren. a confundirsc en ella i El impetu romano, la ibčriea arrogancia V el paganismo alegre de la divina Francia! Vsa mehkota je združena v slavospevu Ciudad Colonial (Lima? Peru), koder se šeta poet in vidi, kako se odpirajo pomoli nalik ogromnim metuljem, v kraju, kjer ni snega ne vročine, kjer se bratijo sadeži vseh podnebij, kjer palmovec ljubkuje s smreko: ;Oh Lima! ;Oh dulce Lima! Ciudad de los Amorcs... deset zvezkov romanc bi napolnile tvoje ljubavne zgodbe, saj si bila in boš vedno prizorišče pustolovščin, odkar je veliki Pizarro prelil svojo čisto kri, ki se je Ra/lila. ra/pršila tja čez tlak opločen Ko snopec rož razcvetih v rdeče vino pomočen. Obsežna jc tudi Ciudad Conquistada (Tenochtitlan?Mejico): Hernän Cortes je dal spaliti ladje, kajti vrniti se bi bilo sramotno: El regreso es infame. Pred nami vstaja krepko «bronasto» pleme Anähuak, ki na svojih žrtvenikih časti Smrt, bogove čudnih oblik, žrtvujoč jim žive ljudi, mesto z vodovodi in prekopi; drzni knezi Quanthatohualt, Nctzahualcovolt, Cuacthcmoc, odhod Toltekov v 16. stoletju, prihod Aztekov, mehikanska Salamba, prekrasna Zochipapalotl (cvet in metulj) na razvalinah ... Kot drugi poet zasluži omembo Edilberto Zegarra Ballon vArequipa, 1880), ki je priobčil Vibraciones, Poemas itd. Bovilla hvali na njem preprosto, tekoče in zvonko besedišče brez iskanih zveriženosti. Njegove vrline so vidne že na dvajsctorici štiri? vrstičnic Amor y poesia: Kaj jc pesništvo? Vse tisto. Kar ljubi, trpi, se sveti, leskeče. Kar dviga se nad blato nečisto. Kar blaži in dela nas veče... Santo Domingo (Haiti). Med prozaiki jc znan Tulio M. Cestero, ki v nekem spisu predstavlja letošnjega slavljenca Ronsarda v živahnem pomenku s slikarjem Watteaujem, in Americo Lugo (1870), avtor knjig Heliotropo, Ä punto largo itd. Joaquin Alfän ga je nazval najbolj nadarjenega in bistrega med dominikanskimi novelisti. Med epiki nas pozdravlja R. Perez Alfonseca, ki je leta 1911. v Parizu dal na svetlo pesnitev Bolivar, kjer poleg velikega osvo* boditelja nastopajo še generali San Martin «kot blesteči solnčni zatop», Sucre «ognjeni izpodnebnik», Pacz, «lev, ki je videl drugega velikega plemenitega (španskega) leva, svojega zoprnika. poraženega in v čigar prsih, močnih ko hrast, je imela ptica srčnosti svoje gnezdo», potem O'Higgins, Lamar, Necochea, Cor? doba, Soublette, O'Leary, Sandes ... Mehak lirik pa je bivši konzul F a b i o F i a 11 o, spominjajoč na Španca Bccquerja, na Hcineja; prevajal je tudi Musseta. Lani je obelodanil Conciones dc la Tarde. Ruben Dario pravi o tem rodoljubu, ki jc danes v ječi, «da misli s srccm». Uporablja domala samo asonanco. V h t r i j u. Sijajna od lepote in miline Kakor roj metuljev razigranih Je v veži božji prikazala se Letela hvala je okoli nje: In vsi so se gredoč ji umeknili. Poklanjali so vsi se ji vdani, samo jaz nc. samo jaz nc. Potem pokojno slednji in brezbrižno V bivališče svoje jc odšel Pa brezskrbno zdaj živč in mirno ah vsi, samo jaz ne! Za San Salvador imam na vpogled primere za enega samega lirika, to jc Isaias Gamboa (1872. do 1904.), ki zlasti bujno predstavlja pomladansko razkošje. V «Sliki» pa govori o velikem podobarju, ki je napravil ženski obraz, a dolgo ni mogel pogoditi otožnega nasmeška. Slednjič se mu je posrečilo s svetlobno potezo. Tedaj pa nalik grškemu Pygmalionu: Umetnik dolgo gleda svoje delo, S tesnobo nemo ko zamaknjen diše ... Tedajci pa tako ga je prevzelo. Da na portret pritisne usta vrelo: Nasmehljaj pa v poljubu sc zabriše! Uruguay ali vzhodna ljudovlada se ponaša z obilnejšo žetvijo. Najprej dve, tri besede o prozi. Tu je Manuel Bernardez (* 1867), sotrudnik pri mesečnikih in tednikih v Montevideu in Buenos Aircsu. Miguel Cane je pisal o njegovi knjigi De Buenos Aires al Iguazü: «Mimogrede ste načrtali nekaj skromnih slik, nalahno in spretno, ki so pravi umetniški biseri. Tu so korren? tinske gospodinje, vračajoče se iz ujetništva; izkrcale so se med veselim vriskanjem očetov, sinov, bratov, celokupnega naroda; vendar ne da bi poljubile svojce, stopajo tiho in brez besed med osuplo množico skoro v sredino mesta, dospo slednjič pred po* nižni božji hram, vstopijo, se vržejo z licem na kamenite pleče in po kratki zahvalni molitvi vstanejo naposled osvobojene ter padejo kot iz uma cd sreče svojcem v objem, ljudstvo pa ploska, ker pojmuje strašno veličino trpljenja onih duš, ki so pravkar izpolnile zaobljubo... Prvi argentinski slikar, ki bi čilo in čuv* , stveno prenesel na platno to vašo podobo, bi utegnil uresničiti nevenljiv umotvor.» Pisana in bujna je črtica La maravilla de America, popis razsekanega gorovja in slapovja, nad katerimi se pne «sto mavric liki mostovi miru». Carlos Oneto Viana je dal na svetlo El Pacto de la Union, La diplomacia del Brasil en el Rio de la Plata etc. Alberto Palomeque ima med drugim obilico iveri, misli, ki jih jc često zaradi besednih dvoumnosti težko ponašiti. Vendar naj sledi nekaj izrekov: Pride trenutek, ko živiš brez ljubezni, kakor se hraniš brez vina in brez vode. Znati ljubezen prodajati ni tako težavno kakor znati kupiti jo. Ako je vesclost duha velikega pomena za vnanjo borbo, jc osredotočba duše vzmet za velike prekucije. Političnega Mefistofcla nikoli ne manjka pri poroki ali pri pogrebu svojih prijateljev in nasprotnikov; tako razodeva, da enih ni ljubil, drugih pa ne črtil. Zloraba politične laži dokazuje nravstveno propalost družbe. Notranja žalost krepi dušo, čeprav izpodjeda telo. Bolečine nas silijo, da si snujemo idealen svet. Victor Perez Petit (Montevideo, 1871) je kot literarni zgodo* vinar obelodanil dela Los Modernistas, Cervantes, Zola itd. Juan Francisco Piquet sodi o njem: «Obdarjen po prirodi s sijajnim razumom in velikim spominom, si je nabral s študijem bogat zaklad znanja... V vseh njegovih spisih opažaš krepek talent, izdatno erudicijo, zlasti glede francoske književnosti .» vjovorec o Zoli, katerega visoko ceni kakor ga tudi njegov sodeželan Pavro. se dotika splošnih idej, n. pr. razlike med genijem in talentom; med prve mu gredo Homer. Ajshil, Izaija, Dante, Shakespeare, Cervantes, Huge, med druge pa Sofokles, Lucretius, Platon, Hora* tius, Ariosto, Manzoni, Moliere, Mallarme, Byron. «Razumeti se pravi skoro enak biti. (Prim. Župančič: Umetnik in ženska.) Da razumeš Homera ali Shakespcarea, se moraš po* vzpeti do njiju, in višina je znatna za liliputance. Zategadelj jc Zoilos preziral Homera, La Harpe premalo čislal Shakespcarea. Kdo dosega polet zvezde? Kdo bi se močeval z Niagaro?...» «Carlyle vprašuje na eni najlepših strani Herojev, če se vsakdo med nami ne čuti večjega, kadar se poklanja nečemu viš* jemu od sebe; razvidno je, da se je ta misel mogla roditi samo v plemenitih možganih. Male duše ne pojmujejo velikih; izkvar* jena srca ne ljubijo plemenitih ...» Arturo Gimčnez Pastor, kakor pravi Eduardo Ferreyra, je napisal krepke, izvirne stvari, ki se včasih vidijo kot izliv tesnob-nega duha, vdanega najbolj melanholični romantiki, včasih pa kot navdušen izbruh najbolj vnetega propovednika realistične struje. Delo njegovo je zvest odsev in odmev njegove čudi. Jose Enrique Rodö (* 1872) je vodil cbzornik La Revista Xacional ter izdal med drugim «Ariel». «Trudil sem se,» piše v lastnem životopisu, «da bi razširil v ameriški pismenosti zmisel za ideje, odvajajoč jo od ozkega in sebičnega personalizma, ki označuje najnovejše pojave naše književne delavnosti, zagrajenc v čisti artizem in zgolj individualno čuvstvovanje.» Raul Montero Bustamante iz Montevidea (1881) pravi sam o sebi: «Višjih šol nimam in ne poznam discipline niti metode: dušno življenje se je porodilo v meni na slepo srečo, po nc* odoljivih dednih težnjah in po romantičnem kovu mojega zna* čaja.» Prve svoje verze je obelodanil 1.1898., ureja smotro Vida Moderna in je sestavil tudi pesniško zbirko Južnoameriški Parnas. «Literarno življenje argentinsko in urugvajsko smemo smatrati za telo z eno dušo,» je zapisal v nekem dnevniku. Iz njegove poljudne novelistike veje dih tesnobe (Strah, Slučaj profesorja Krausa, Mrtve stvari, Tajna vetrov, Divji ogenj itd.). Kot stiho* tvorec je znan po svojih simbolistično*dekadentnih kompozicijah. Vzemimo za zgled K o k t u r n o. Mrtvaškoturobno pod nočjo tesnobno koraka Ko senčen privid iz dežele, kjer vladajo Sanje: S težo veliko sred mraka Glavo mu pritiska spanje. Mrtvaškoturobno stopa v soju luči medleče, Y soju bele, hladne lune, hladne in bele ko rajni In senca blodna se vleče Po pustini mu brezkrajni. Mrtvaškoturobno stopa potnik iz dežele čudne Preko ravnega polja, fci črne slutnje tresö ga. Tiščč ga misli trudne, Solze, stiska in nadloga. Žalostno koraka in pobito v daljino se maja. Sklonjen pod neznanskim tovorom sto mrtvih idealov. Tožno zrl, kako odhaja, Izza svojih sem kristalov. To jc moj duh, božjastni snohodee, mesečnik. Ki v vek se šeta po deželi, kjer vladajo Sanje. To moj duh je mesečni nočnfk, Ki rad bi našel svoje spanje. Luis Escarzolo Travieso piše oblikovno dovršene pesmi, ki pa včasih ostanejo nejasne spričo redkih in razbrzdanih obratov in dekadentizmov. — Emilio Frugoni je jasen učenik odločnosti in možatosti: Kadar bolcst ti eisto dušo rani Naj živo bolj zapolje v tebi kri. Če kladivo udari po balvani. Se vselej skala mračna zaiskri... (A un luchador, borcu.) Med najmlajšimi je J. Casal, ki je že našel svoj notranji ritem in izraz, izdal v zadnjem času Nuevos Horizontes in Humildad (Ponižnost). Prvak vseh urugvavskih pesnikov pa ostane Julio H e r r e r a Reissig, ki je imel srčnost, biti samo literat in je za lakoto umrl. V prvi dobi je stopal za dekadentskim splinom. «za cvetnimi somnambulizmi in žametnimi slovesi». Pozneje se je približal načinu, kakor ga jc najbolje gojil Francoz Jose Maria de Heredia, izboren slikar in podobar. Herrera y Reissig je veščak v «kralju sonetu», kakor nazivlje to obliko J. A. Silva. Pred sabo imam tri dvanajstorice dovršenih umotvorov, ki odtehtajo po svoji zgoščenosti ter izbranosti izrazov dolgovezne pesnitve. Vzemimo deskriptiven primer. N o č. Z očmi se praznimi po gori noč ozira. Košuta šibka tak, braneč svoj rod zasede: Kot da prijela dar preroški so besede. Blcncajo v snu navdihnjenem vsa polja šira. Pošasti troje vitkih se v obzor izvira. Zamaknjeni topoli... Petelinu se blede. Polnočna ura. Žar resnobne lune blede Veliča vsako stvar in v nem jo čar zastira. Višnjevo jezero — še senca ga ne žali — Ko čista vest planine v spanju sc zrcali... Kleče nad vodo gladko, diha vanjo tesno Pastirček blazen, ljubil mesec rad bi beli. V sanjarski vrt uspavanka mre od zibeli... Vijö na vraga psi pred samostanom besno. Poglejte plastične podobe: Zastavne matere hodijo med deteljo, kažoČe bujne prsi, s katerih vise liki zreli sadi rdečelični otroci (Las Madres). — El sol es miel, la brisa pluma y el cielo pana, t. j. solnce je med, sapica puh in nebo žamet (Los Perros). — Proti zori švigajo vitke lastovice nalik strelicam izgubljenim po* ražene noči (El despertar, Prebujenje)... Tetis žrtvuje Bogu belo mleko svoje molitve (El Alba, Ob zori)... Včasi so prispodobe preciozne: Večer plačuje v božanskem zlatu težki trud (Na polju). Redkokdaj abstraktne: Nedolžnost dneva se umiva v studencu ... Tu pa tam mu je kak obrat malce polten, n. pr. v «Kopeli», v «Zornicah». Za sklep naj podam šc Decoracion heraldica: Okrasje na grbu. Gospa, ljubav se moja tebi klanja. Čeprav žalitev tvoja me odganja. Göngora. Sanjalo se mi je: kraj stene hladne Kjer se končujejo življenski poti. Razkošna stopaš v divni sprelepoti V barŠunu iz črnine nenavadne. Možica tvoja, vzor beline skladne. V peklensko neusmiljeni grozoti Tepta uboge duše krotke, ki jadne Mro po ljubezni tvoji krivoroti. Ljubav pa moja sladka vedno hodi Otožno kakor janjček slep povsodi' Po sledi vonjajoči tvoje sence In meče pod krvniško tvojo nogo Srce to suženjsko ti za preprogo. Hotcč med tvoje kraljevske mučcncc. Zadnja v abecedi, prva po duhu, je Venezuela, domovina velikih osvoboditeljev (Bolivar, Sucre, Miranda), ki se je prva politično osamosvojila in prva delovala za dokončno emancipacijo južnoameriškega mišljenja. Tu se je rodilo gibanje, nazvano «eriol* lismo», korenito, narodno, teoretično, zavedno stremljenje po duhovni neodvisnosti. Začel je kreolizem proti 1. 1890. Manuel Vicente Romero Garcia z romanom Peonia (potonika); teorijo njegove estetike pa je oblikoval Urbaneja Achelpolh, znan tudi po romanih in povestih. V kratkem je nastala ugledna literatura. Rafael Bolivar je dal Cuentos Chicos (drobne povesti), Miguel Märmol «Navade v Caracasu» (Ccstumbres Caraquenas); drugi romanopisci so: Tosta Garcia, Arevalo Gonzalez, Pio Gil s svojim Kozličkom (El cabrito), Picön Febres (El sargento Felipe, Flor, Fidelia, Ya es hora), R. Cabrera (Mirni, La Guerra), Carles Paz Garcia, Alejandro Romero Garcia, Victor M. Ovalles. Med dra* matiki slove jo: Ruiz Chapellin, Enrique Soublette, Salustio Gon* z&lez; med pesniki: Lazo^Marti, pevec ravnin (llanos), Samuel Dario Maldonado, Abelardo Gorrochotegui, Dämaso Almeida; med kritiki: Angel Rivas, Key Ayala, Jesus Semprüm; med social* nimi pisci: Julio Salas, Laureano Vallenilla, Pedro M. Arcaya; med narodopisci Tulio Febres Cordero, Landaeta Rosales, Manuel Sc* gundo Särichez; med zgodovinarji: Duarte Level, Andara Lecuna. Med nadaljnjimi Venezolani so poznani idilični Antonio R. AU varez (Caracas, 1875.), njegov someščan Manuel Diaz Rodriguez (1868.), avtor zanositih, psiholoških romanov, Alejandro Fernän* dez Garcia (1880.), ki jc vzgojil svojo domišljijo s čitanjem umet* nikov,ki družijo zvonko besedno orkcstracijo z bogato barvitostjo «Zaznave, gredoč skozi njegovega duha,» pravi Pedro Emilio Coll. «dobivajo diadem in kraljev plašč in prihajajo na piano v svetlih stavkih, ki vzbujajo godbo in barvo njegovih ritmov. Človek bi dejal, da mu teče po žilah kri Inkov in da si hoče v umetnosti ustvariti obširno idealno carstvo.» • Jose Gil Fortoul (Barquisimeto, 1862.) je obelodanil nekaj ro* inanov kot Pasioncs, potem Rccuerdos de Paris (Pariške spomine), Julian, Filosofia constitucional, Filosofia penal, El humo de mi pipa (dim moje čedre), Idilio, El hombre (človek) v la historia, etc. Štiri debele zvezke obsega njegova Historia constitucional dc Venezuela. Miguel Eduardo Pardo iz Caracasa (1868.) jc sodeloval pri listih El Globo, El Pais in El Imparcial v Madridu ter obelodanil romane Villabrava, Volanderas (tekači), Todo un pueblo. O po* slednjem pravi gori navedeni Alvarez: «To delo je bilo spočeto v strastnih urah, v zagonu viharne mržnje in jeze. Ne smete iskati v teh straneh odbleskov čiste umetnosti, zato pa čutite v njih žar iz peči, skoro divji zalet, ki mu daje neobičen pridvig.» Pardo je umrl 1.1905. v Parizu. Juan C. Tinoco iz Maracaiba je priobčil med drugim potni album, Älbum de Viajero, in sodeloval pri karakenjskem listu El Co jo Ilustrado. Kritik Coli ga je označil takole: «Tinoco ni brez* čntnik, ki živi zaklenjen v svoj slonokoščeni stolp; grbe in spakc sodobnega sveta dražijo njegovo čutljivost in mu izvabljajo krasne klice ogorčenja na ustnice.» Dobro je znal predočiti zločinsko množico, la moltitudinc delinquente, kakor jo naziva Sighele. J. M. Vargas Vila naj nam zaključi vrsto venezolanskih pro* zaikov in z njim Rufino Blanco Fombona (1874.), čigar posamezne zbirke so prevedene na francoščino, n. pr. Contes Americains. Bivši guverner pokrajine Alto Amazonas je razen tega obelodanil roman El Hombre dc Hierro (Železni človek), pripovedke Cucntos de Poeta, Mas alia de los horizontes (onstran obzorij), Cantos de la prision y del destierro (pesni v ječi in pregnanstvu) itd. Temperamenten pisatelj, ki je bržkone iz političnih razlogov sedel 1. 1906., 1909. in 1910. v zaporu «La Rctunda» v svojem rodnem mestu. Sicer pa ga žc v njegovem potopisu «Bloemenveldcn» imenujejo njegovi nizozemski sopotniki an? arhista, nihilista, blazneža, ko jim razklada svoje razvratne misli: «... v imenu krščanstva se podirajo častitljivi templji častitljivih domačih božanstev; v imenu civilizacije se odloča smrt knezem, in junaki zažigajo stoletne rokopise kitajske zgodovine; in so? vraštvo pokenčuje, česar pohlep nc mara...» Vsako sredstvo, strup, bodalo, dinamit bi bilo dobro, da se uničijo velike, agresivne države Anglija, Francija, Nemčija, Rusija, Združene države... Ko pa mu sredi takih pomenkov konji nevarno odskočijo in ga sopotnica opomni, da nc zna kočijažiti, ji ponosni Venezolan odvrne: «Gospa, sposoben sem voditi solnčne konje!» Fombonove pesmi so po letu 1899. nastale v tujini, v Novem Yorku, po Španiji, Nizozemski, zlasti v Parizu, veliko jih jc pa zložil tudi v karakenjskih temnicah. Označuje jih svobodomisel? nest. Nekje je dejal avtor «Krista anarhista»: Suženjstvo in po? snemanje na idejnem območju pripravlja, da sprejmeš jarem v praktičnem življenju. To velja za književnike, državnike in za? konodajce. Prav tako nizkotno jc, posnemati pesnitev kakor po? snemati družabne naprave. Take misli prevevajo sonet Ä Venezuela, pesnitev Bolivarjeva zaklete v na Avcntinu (1. 1805.), kjer se mladi junak v večnem mestu zakolne staremu spremljevalcu, porezati španske kremplje: Jurö al viejo filösofo cortar la garra iberica. Y conquistar un dia la libertad dc America ... Nadaljna oznaka: bojevitost. «Kako je krasna kretnja bojev? nika! Kako privlači zmagovalca lavorika!» Zato prosi vilo: «Daj mi na roke mišic in v dušo slavohlepje!» (La Vida.) V nasprotju s Casalom smatra življenje samo kot najlepši spev: El mejor poema es la vida, Los cantos mejores son nuestros amores, Son nuestros amores y nuestros dolores. Miče ga nestalno, «prezimujoče» klateštvo, potovanje, poplahi. Z Wilde jem pravi o sebi: I am of those who are made for excep? tions not for laws, jaz pa se štejem med one, ki so rojeni za iz? teme, ne za zakone. Ali boste vihro vklepali? Sodili njega? Pravica jc neumna; pravica hoče Zmago bojazni pa bcdastoec Nad neugnano smelostjo ... (De la Mazmorra.) Trpljenje v tranči ga je slednjič potrlo: zbogom, govorniški triumfi na trgu, mladostni spevi, donjuanske ljubezni, potniške ladje, marmorna in jeklena proga; življenje me izdaja, razočaranje napolnjuje čašo z žolčem, srce mre na križu, sto let mi je ... (E1 triumfo del dolor.) In ko je v cerkvi čul med kaznjenci orgle m petje in molitve: «zaplakal sem brezbožnik in prerajalo se mi je srce» (La Comuniön de los rcos). Potem ga najdemo zepet kot diplomata v začarani deželi krasote in vilinskih pravljic: Paris, ticrra encantada. Patria dc la hermosura, ciudad de cucntos de hada ... v mestu, ki ga preklinja, kadar hoče osamosvojiti svoje rojake pisatelje od francoske misli. Kot idilik premere Fombona lepe zasanjane pokrajine (Cora* zön adentro) in polno ljubavnih stihov: A 1 p a r t i r. P r i o d h o d u. Estrcchč sus quince anos: Objel sem njenih petnajst let: Bese la boca de flor poljubil jo na usten cvct Y los cabcllos castanos, — in na kostanjeve lase, Junto al viejo mar cantor. tik starega pojočega morja. — Piensa, amada, cn cl amante: — Misli, ljuba, na dragega; No me quicras olvidar. Nikar me ne pozabiti. Y cavö una cstrclla errante In pala je blodeča zvezda En la copa azul del mar. V sinjo kupo morja. Sveže je pisan dramski prizor El Castigo del Avila. Pod not se na gori Ävili pojavi v gozdu razcapan, napol živinski, napol razbojniški izdajica, Juan Vicente Gömez, ki bega in teka že ves dan, proseč Bega pomoči; toda vsa narava — slaba vest — ga bije in odganja in hamadriade mu prete: Sestradan boš klatil po gričih se pustih, Za tabo vil pasji bo trop. Preganjan, preklinjan po slednjih boš ustih In jastrebi bodo tvoj grob. Poleg tega najboljšega venezolanskega barda se je izkazal še Pedro Cesar Dominici, o katerem sodi Vargas Vila naslednje: «Pedro Cesar Dominici nam je dal najlepšo atiško pesen, edino, s katero se sme ponašati naša Amerika, tako jadno varana s solzavo drobnino kričavega lažiintelektualizma in s pomilovanja vredno kritiko zavistnih kopjanikov.» Dominici goji pesen v prozi kakor Pierre Lcuys ali kakor Baudelaire. Posebej omenim štiri? peresnico «Nestalnic» (Las inconstantes): val, oblak, ženska, množica. Naj poslovenim O b 1 a'k. Razblodno kopni, koprni pod obokom misterija; ustvaril jc deželo sanj, nalcg ima, izpreminjati mistično panoramo; ustvaril sence in ustvaril ljubav, to je eterski klatež, magični potepuh. Tvori zarjo, sc maže s karminom, zavija se v peplos iz svetlega zlata, z rumenilom se barva. Zdaj je koprena neveste, takoj pa strelica, lev, snopec klasja, utrinek, lavorov venec, halja mrtvaška: pa se zgubi daleč, prav daleč, meglen in zabrisan, potem pojavi se v drugih pokrajinah obrizgan z lučjo, krvav, otožen, v črno oblečen. Zračni kralj, ti plodiš mater zemljo, ti krasiš belo obleko ju* tranje zore, ti nosiš alegorijo v biblijsko legendo, ki je stvorila nebo in obe žila sinjino, ti si posvečen, ker živiš na višavah, ti si bog, ker te častimo; vendar pa si izpremenljiv in opolzel. Upo* dabljaš ideal, pa si podsmev. — Zadnja v četvorici, Množica, je človeški val, ima ironijo oblaka in muhavosti ženske. Victor Recamcnde se včasi popne do verhaerenski razgibane simbolistične himne, n. pr. Drevo, dočim je Leopoldo Torres Aban* dero (Caracas, 1862.) dovršen brusilec sonetov. Med najmlajšimi bi bilo imenovati še polno darcvitih stiho* tvorcev: redki Julio Planchart, nežni Juan Santaella, vznositi Luis Correa, Rafael Recao, Sergio Medina, Duzän, Arrcaza Calatrava. Schmidke. Navedem pa samo sledeči sonet, ki mu je naslov vzet rz'začetka Dantejeve Divnc komedije: Kruardo Carrcno: Ncl me z/, o del ca m m i n ... Ä ticntas iba por la Obscura Sclva; y de pronto llcgö a mi Un hombrc de extrana figura. Como en el mundo jamäs vi. Mire en su rostro la amargura De intenso pesar. Un rubi Rcsplandccia en su alma pura: KI odio que llcvaba alli. En sus ojos ardia cl estro. Y le dije, Ueno de horror: — tCuäl es el Camino, Maestro. Cudl es el cainino mejor? Y el, melancolico y siniestro: * — Todos conducen al Dolor.. Tipaje grem skoz mrak Goščave: Pred mano tujec obstoji. Moža tak čudne še postave Zrl nisem svoje žive dni. Zrem v licu mu grenkost težave Globoke. In rubin gori Iz čiste duše mu sanja ve: Sovraštvo, ki ga tam goji. V očeh mu strašen zubelj polje. Da mc oblije mrzel pot: Po kteri poti bi najbolje Bilo kreniti, o Gospod? Ves mrk mi de, zlovešče volje: K bolesti vodi vsaka pot. Kateri splošni pojmi in dejmi bi se dali izluščiti pri čitanju sodobnih hispano * ameriških pisateljev? Najprej to, da pride dvajset pesnikov na dva prozaika in enega kritika, torej izredna pesniška plodovitost, kakor ugotavlja Fr. Contreras (Mercure de France 1. III. 1924). Nadalje dejstvo, da csebnosti kot Alfonseca, Banchs, Blanco Fombona, Casal, Chocano, Dario, Duble Urrutia. Fiallo, Freyre, Herrera Reissig. Nervo, Silva predstavljajo pesnike, če ne prvovrstnih stvariteljev, z odličnimi vrlinami, ki po svoji inspiraciji ter besedni izbranosti, cziroma dušeslovni slast-nosti prekašajo večino mlajših poetov med latinskimi narodi. Po večini so si ti iskatelji lepote ustvarili duhovno domovino, ki se ne krije z zemljepisno in politično, kajti domače ozračje ni kdo ve kaj prikladno za umetnost ali pa se niso znali poglobiti ter izraziti svojo okolico. Reakcija proti eksotizmu pa se je že po< kazala, in sicer najjače v Venezueli. V vseh republikah se ne goji enakomerno umetnost. Ali jc pri tem udeležena mcšanica z afrc*andaluško krvjo? Blanco Fombona meni, da ne; češ, da velja za njegovo domovino baš obratno: večina veleumov je tam belega plemena ali vsaj prevesno kavka* škega pokolenja. Slično je z Argentino, kjer je bilo etiopskega elementa cd nekdaj bore malo in je danes skoro povsem izginil: vendar se ta dežela odlikuje po umskih zmožnostih. Značilno je to, da najbolj cvetoče, trgovske in obrtne dežek-niso hkrati v umetniškem pogledu na višku: Costa Rica, Chile. Argentina; prekašajo jih druge, kjer imajo umetniki ugodnejše stališče. Ti si morajo skoro vselej iskati stranskih zaslužkov, da morejo uspevati, drugače utegnejo podleči v boju za obstanek. Navzlic zaslugam, ki so si jih pridobili slevstveniki kot Groussac. J. Gonzalez, Lugoncs, Larreta itd. se še pričakuje stvaritelj glo* bokega in širokega umotvora v prozi. * Nagon, spoznavati svet okoli sebe, in vnanja prilika južnoameriške stoletnice jc privedla do teh nagličnih obrisov in to tem* bolj, ker so se tudi omenjene republike zanimale med svetovno vojno za našo usodo, kakor sem že svoječasno omenil v «Sloven* skem Narodu». In baš te dni čitam, da je sredi aprila 1.1. buenos* aireski list La Naciön priobčil študijo J. Leöna Pagana o našem Meštroviču. Stiki s hispano*ameriškimi ljudovladami se bodo še zožili, saj se namerava ustvariti stalna paroplovna zveza med njimi in Dalmacijo. Zlasti v Chiliju imamo izza treh rodov prospešne naselbine, ki štejejo med seboj «kralje nitrata», ki so vzdrževali jugoslovanske odbore v Parizu in Londonu. «Tako je Jugoslavija nekako v peložaju kolonijalne velevlasti, vsaj toliko, kolikor io zastopajo, ljubijo in ji lahko strežejo sinovi, ki so ohranili tesne jezikovne in krvne spoje z njo» (J. d. Debats, 5. aprila 1924). Memento. Uporabil sem članke v Figaru 1. januarja, 6. in 20. marca, 3. aprila 1924.; R. Beer: Span. Literaturgeschichte I in II; Menendcz y Pelayo: Las cicn mcjorcs poesias liricas, Madrid 1908. Za staršo dobo nekaj francoskih prevodov: A.Milliena; J. Jetmar: Jihoamcricke povidkv, Svetova knihovna 775 do 776; največ pa sta mi služili Manuel Ugarte: La Joven literatura hispano* amcricana, antologia de prosistas y poetas, Paris, 1906, Armand Colin XLVII-f320 in C. Santos Gonzalez: Antologia de poetas modernistas Americanos, Paris. Garnier hermanos, 1913, LXXVIII+426. Vinko Košak / Da bi bil sam Da bi bil samo enkrat sam, Pogledal bi nazaj tako sam s seboj, v vse ono, kar sem živel da bi me objel hlad vesoljstva. in me je nosilo ko reka. Vem, da bi takrat onemel za večno in utonil v zarji svitov, ki so jih rodile noči brez spanja. A/r , Kit} t- p PJTm f JT- fa &f< KNJIŽEVNA POROČILA Slovenska kritika. Bilo je leta 1908. Izšla . Knjiga, kakršna „ne Jzide pri nas vsak dan, niti vsjkpjgto, niti .vsakih... desftt, let ne: uteha srcu, ki išče, duši, ki vprašuje brez odgovorov; pogledi v misterij: brezna in prepadi; knjiga lepot in modrosti, zaJPrcšernovimi Poezijami morda knjiga naj* dragocenejših verzov — skratka: izšli "so S a m o g o v o r i. Scvecfa jc~5z51a*tudi knt!Ka7~slovenska kritika. Kritik pač vzame v roko knjigo, lista in čita. Kaj čita, nc vc. Nc ve, a vidi: evo, to so črke in to so besede. Zatorej sede in napiše: Ta knjiga je ploha besed... Kdo bi ugovarjal taki aksiomatični do* gnanosti? Kakor rečeno: to se je zgodilo leta 1908. v «Domu in Svetu». Bilo je natanko šestnajst let kesneje. Svet se je tačas porušil in utonil v plamenih. Kakor kup plevela jc zgorela kritikova recenzija. Ni pa zgorela knjiga verzov, ostala je v srcu človekovem in jc živa in bo zmerom bolj živa. Kajti napisal jo jc umetnik. — Zgodilo pa se je, da je umetnik napisal novo delo. Kes je, da ni šel vpraševat profesorjev, kakšno obliko naj da viziji svoje duše. Poslušal jc samo ukaz svoje inspiracije, vdan služabnik življenju, ki je snovalo v njem. In zato je umetnik napisal umetnino in vdihnil vanjo življenje svojega življenja. A kaj je bilo, kar jc napisal? Ali drama ali povest, ali sen ali pesem i * samo? Kdo hi to mogel vedeti! Umetnikovo delo je zmerom nc« ^<<.^occnljivo, neprecenljivo. Neocenljivo kot vse, kar ustvarja priroda. Recenzent umetnino samo tolmači, odgrinja zavese, ki jo zastirajo, išče sledov do njenega zagonetnega bistva, nje vznika in vzrasti. To pa more samo duh, ki jc zmožen absolutne podreditve umetnini ter kdor.se ji ume približati z vse? odpovedljivo ljubeznijo in spoštovanjem. Približati sc ji s tisto ljubeznijo, ki ga naredi enakorodnega z umetnikom. .Samo tedaj bo našel sled do bistva umet= nine, ključ do snovanja umetnikovega. A sodbe ni, ni človeške sodbe na svetu! ^ .nas — seveda jc. Priznaš sc čuti kritik visoko nad umetnikom, kritik je V ' sodnik, umetnik žrtev, kritik vstane /oper umetnika. In res je vstal kritik. slovenski kritik, povzdignil svoj glas in govoril z umetnikom, kakor s šušmar.-^kim pisarčkom. Z neokretnimi prsti se je dotaknil nežnega metuljega krila, ga prelomil na dvoje 111 rekel: «mrtvo jc in pusto». Iz šolskih naukov in lastnih doktrin jc iztesal Prokrustovo posteljo, položil nanjo živo telo umetnine, natezal, kar jc bilo prekratko, sekal, kar predolgo. In ležalo je mrtvo in pusto. \'e Pcgaza, Poezijo jc vklenil v galejo. Glej, stala jc mrtva in pusta. Iztrgal je besede iz vročega organizma. Res, bile so mrtve in puste. In ko je tako bilo vse mrtvo in pusto, jc zapisal, da jc delo — ki ga je malo poprej imenoval umetnino — nedozorelo in nedonošeno. — A najbolj žalostno jc to, da se kritik ni zavedal, kako žalostnega posla se jc bil lotil: da jc defloriral deviški sen pesnikov: da je vrgel ljudem ponarejen dragulj — senzacijo. Da jc kriv. če razpravljajo o temi ljudje, ki razpravljajo običajno o devizah, o politiki in ženskah ... Vse to se je zgodilo leta 1924. v istem listu. Slovenska kritika: dvolična krinka! Samo da nje ena stran nc gleda v pre* teklost, druga pa v bodočnost, temveč da jc prvi ime literarno analfabetstvo. druga pa se zove kulturni snobizem. Ta se jc preobjedel belega kruha. Prvi bere z očmi, drugi z možgani. Drugi jc samo za las višja evolucijska stopnja od prvega. V habilonščini današnjih dni. ki ni zmešala ljudem Samo_ jezikov nego tudi pojme, pa se jc ta d v o o b r a z n o s t slovenske kritike izmaličila v brez« o b r a z 11 o s t. c Naposled pa jc logično: kdor veruje v umetnost Carja mavričnih k a č, nc more hkratu verovati v'umctnost Veronike. Eno ali drugo jc; oboje ni. In še jc logično: kdor vneto in strastno išče, bo zmerom kaj našel: če ni pege v predmetu, jc pega v očesu. In kdQj^süftma. hočg^jgajati, b o zmcroifl-našel dovolj gradiva za to: čc ni tega preveč, potem jc onega premalo. Ah^j&zjj^bi /], ? 761 Ivan Pregelj: Zgodbe zdravnika Muznika. Zgodovinska povest. 1923. Izdala «Goriška Matica» v Gorici. 98 strani. Goriški protomedikus(2^nton Muznik, čigar razborita in dogodivščin polna življenska nota jc iz z godov i nskih__drobce v in plod^vitegj^^^i^ga__snov^ja pisatelj_pozajcl v imenovano povest, jc po mišljenju, značaju in ^rcu pa tudi po vnanjem razpletu doživetij veren brat lanšpreškega gospoda^-Pjitra Pavla Glavarja (75. zv. Slovenskih Vcčcrnic, 1922). Gradnjo obeh povesti jc vodila in usmerjala na moč podobna namera. Zgodbe zdravnika Muznika, v dušni prid » tolminskem rojakom namenjene, je napisal Pregelj za dokaz in potrditev za* ključnega stavka: «Zdravje jc veselje... Veselje vsega veselja pa je strah božji, kakor je zapisano, da srce razveseljuje in daje dolgo življenje.» — Pgtfa Pavla .Glavarja, pa jc zasjio.val našemu kranjskemu ljudstvu, deci «iz močnih mater, ki šc učijo svoje otroke, da naj ljubijo Boga in spoštujejo božjega duhov; nika», in ga posvetil «katoliškemu slovenskemu duhovništvu». Tudi v pripovedni tehniki, po zunanjih obrisih in zapletljajih, v popisovanju in uporabi stranskih oseb in zbog vzporedne razvojne črte glavnega dejanja sta si zgodovinska povest o tolminskem Muzniku in zgodba kranjskega župnika Petra Pavla močno slični. V^j3eJ)L4>ovestih najdeš skoro iste tipe z enakimi značaji, dejanje obeh teče po popolnoma podobnih strugah (po različnih krajih seveda, a z isto vsebino in brzino toka), ojbajunaka je pisatelj z isto pripovedno metodo spremil od_/ibclkc do, groba, oba sta sinova iste dobe in skoro istih let... Omenjam le nekaj vzporednosti. Oba_ ne poznata .očeta, pa živita otroška leta brezskrbno pri dobrem redniku (Lenart Muznik — Jcras), i Muzryiyj_i Glavarju sije vtujino mlado nagn e nje iz domače vasi (Polonica — Manca), oba imata deškega prijatelja, ki ga po daljnih potih spet vidita (Jerncjček — Pavle), obema usmerita poklic dve blagi očetovi duši (župnik Rogelj — radicisecu* tamulus pharmacopoei Matic), oba srečata na tujem nedosegljivo ljubezen (grofinja Leonora Harrisch •— Ana Marija Zandonatti), njiju vzporedna pot vodi k cilju preko gledanja smrti (Liegnitz — vihar na morju) — in tako daljo .. . Povest o Muzniku — «pesem tolminske življcnske modrosti» — ima lepa. močna poglavja. Tako prvi odstavek v kapituli «Zdravje, zdravje!» potem «Oče Matic», «Vojak» in dr. Ranocclnikova ugibanja o Voltaireju in cesarici Mariji Tereziji bi s pridom izostala. Značaji^ posameznih oseb so očrtani natančno. Zlasti prijazno prikazen krošnjarja Matica zelo poživlja prvi del povesti. Vikarja Tomaža Skočirja in Polonico je avtor posebno prikupno popisal. Pregljev jezik jc bogat in lep. Posebnosti njegovega jedrnatega točnega in domačega sloga prijetricTbožajo bralčevo uho in misel. Pavel Karlin. Sem Benelli: Okrutna šala. (Cena dellc bcffe.) Poslovenil Alojz Gradnik. Ljubljana 1922. Natisnila in založila Učiteljska tiskarna v Ljubljani. Str. 153. S pričujočim prevodom nam podaja Gradnik že drugo delo čislanega i tal i= janskega dramatika. Imenoval bi dramo prej pesem maščevanja, kajti daoi je napetega dejanja dovolj, vendar se zdi, da beseda zacvcte posebno na mestih, kjer zagori strast z živim plamenom (str. 65., 110.). V zapletku ni nič originalno novega; nisem se mogel ubraniti spomina na Rigoletta. Vendar jc v delu toliko napete notranje sile, toliko prekipevajočega življenja, ki plamti v pestrih živih slikah, da bo brez dvoma uspelo tudi na odru. Ima vse dobre in slabe lastnosti latinskega umotvora: je bleščavo, odličnih sijajnih linij, a jc todi zunanje, hud-o zunanje. Če bi primerjal Bcnellija z Andrejevim na primer, bi odkril med njima cel prepad. In zato bo marsikdo in marsikaj rad gledal, kako Gianetto prestavlja kakor lutke svoje nasprotnike, kako se mu zapletajo in zopet odplctajo niti. vendar ne bo kanila iz dela v njegovo srce misel, ki bi potem vzklila kakor drobno dobro seme. Sploh pa jc Gianetto nad ves zagoneten: ne življensko za* gone ten, ampak literarno, rekel bi izkonstruiran: ponižen, plašen, vendar zapleta spletke, ki jc zanje treba silne drznosti; hladen, preudaren, vendar zagorcva v strasti; včasih sliči nekoliko preveč osebi iz italijanske comcdic dcl'artc. Boljši je Neri, dočim jc Ginevra tudi zabrisanih medlih obrisov. Original (cd. Milano * Treves * 1919) jc pisan v odličnih blestečih verzih, kar jc pesnik Gradnik spretno ponašil. Naglici prevajanja bi pripisoval, da se včasih v spletanju stihov poslužuje mašil (po, no, ta, tole), ki kvarijo nc le glasovno, ampak včasih tudi zabrisujejo zmiscl. Prav isti vzrok in iste posledice opažam na mestih, kjer prevajalce doda je pridevnike, ki jih izvirnik nc pozna: sotto 1'ar* busto della purita = pod hladnim grmom čistosti (str. 108.) — Quando tu me tuffasti dentro 1'Arno = ko si potapljal me v smrdečo Arno (str. 103.) — che s'in amori dei fior d'una pcsca = da sc zaljubi v cvct rdeči breskve (str. 113.). Ita^anske^psovke, oziroma zasmehljivkc «canc, pecorc» niso src^no_^loye_nj[enc s «prascc, k.oštrun». Žalibog jc v prevodu tudi marsikaj, česar ne prenese čistoča jezika in kar bo treba v predelavi za oder ali v prihodnji izdaji popraviti. Da navedem le nekatere zglede: da ste že pomirjen (str. 19.) — izgleda (str. 24.) — izidem v pomenu uscirc (str. 58.) — o dokler bom v očesih vaših videl (str. 63.) — Neri se zgrabljen opleta (str. 77.) itd. V splošnem pa jc prevod dokaj točen in dober. Mirko Pretnar. Ivan Dornik: Pasijonke. Povcsticc za mladino. Založila C.oričar & Lcskovšek v Celju. 1923. Str. 39. Mladinj?ko lc£Osk»vje se jc pri nas po prcccjšnjem zastoju prav za prav zdramilo Jele_^r^j\.ekaj^Jeti. Od tedaj se spomni zdaj ta, zdaj oni tudi naših najmlajših bratov. Delil pa bi tc v dve vrsti: one, ki vedo, da jc treba polne besede polnega moža, da zablesti tudi deci, ki so sc iz svojega poldneva ozrli nanjo (Župančič, Dehmel), in pa drugi, ki so prepričani, da jc treba lc precej solza in ihtenja, prcccj sentimentalnosti, po možnosti poleg dcklicc in dečka kako ovčico in jc vse opravljeno. Težko mi je, da ne morem Dornika prišteti med prve. Zgodba o Barbiki in Mihcu jc jako ginljiva, skoro bi dejal, da prav tako koristna; tudi jezik je neoporečen. Prav isto lahko zapišem o ostalih treh, ki so krajše in bolj nekake sličice. Vendar pa se bojim, da bo mladina, ki se ji hoče pestre snovnosti, razgibanosti, prekipevajočega življenja, raje segla mimo bledič* nih cvetov pasijonk po živobojno oplatničcncm bogastvu knjigotržca Turka (Vitomirov prstan itd.). Mirko Pretnar. Anton Fogazzaro: Svetnik. Roman. Prcvel Pastuškin. V Ljubljani 1924. Tiskovna zadruga. Str. 333. J.Trdina trdi nekje, da Slovenci nimamo svetnikov, pač pa polno tcrcijalk. Je li vzrok temu to, da smo bolj umstveni nego čuvstveni? Morda pa je tudi posvetničevanje politična stvar? Toliko se mi vidi gotovo, da Italijani redko modrujejo o verskih vprašanjih. Navadno izrekajo svoje kritike v leposlovnih ' umotvorih, n. pr. Dante, Manzoni, Fogazzaro in osobito povojni mistični ro'd: M. Puccini, R. Sclva, A. Borgesc, Papini i. dr., ki sc ogrevajo za Lemaitrovo pobožnost brez vere in so bolj cvangeljski nego katoliški. Pri Fogazzaru jc pri« pomniti šc to, da nista bila brez vpliva nanj Dostojevski in Tolstoj, zlasti v gorenjem romanu, ki pooseblja tako zvani katoliški modernizem in jc zbog tega prišel 1. 1906. na seznam prepovedanih knjig. Fogazzarov mistični racionalist očita Cerkvi predvsem lažnivost, duhovniško vladohlcpjc, lakomnost in odpor proti razvoju, Češ, vernost je dejanje in življenje. To delo je imelo znaten vpliv na evropsko misel, dasi je kot umetnina nekam okorno, preveč natrpano s pre; rekanji; posebno začetek je videti težak. Prelagatclj je v dodatku spretno očrtal pomen avtorja, ki je «umetnik jezikovnega blagoglasja in ritmične glasbe v prozi». Zategadelj se hočem omejiti na nekaj opomb o prevodu samem, ki ima poleg neoporečnih vrlin tudi nekaj nedostatkov, skupnih z vsem našim sodobnim pismenstvom. Razen tega sem navedel nekatere njemu lastne hibe. Prisiljeno jc prenašati krativcc zadnjega zloga v predzadnji: svet, sveta (str. 236), ker se v takem primeru glas raztegne, n. pr. mräz, mraza. Deležnik zaželen (49), prekleti se (73), vozlati (155), kakor tudi prislovi tiše (131), niže, bliže ostanejo brez j. Staro u*jevsko sklonilo v dajalniku ednine je bilo *ovi, zato se piše prislov domov (22) na ta način. Z e se piše predpona v besedah preklet (160), prerok, nadalje obrazilo «cč v sedanjem deležniku 3. in 4. glagolske vrste: klečeč (86), Pastuškin ga redno tvori po zgledu 5. vrste kot: kličoč, kažoč, iščoč. Po Levstiku jc prav: o poli ene (121), od poli enajstih (304), in siccr za vsemi predlogi, ki se nc vežejo s tožilnikom. Polglasnik opuščamo pred zlogo; tvornim r: vetre (140), Pctrčck, bistre, igre, mokre, zoprn (187), nc pa v glagolu bedeti (266), kjer se v izvedenkah jači v u in o: buditi, boder. Nihče (nikdo) tvori mestnik in orodnik: nikomer (217), nastal iz nikom -f- že, odtod vmesna ribniška oblika nikomrc. Levjo žrelo (223) jc očitno ena maloštevilnih tiskovnih pogrešek, ker živi slovcnitclj za mejo in menda ni sam opravil korekture. Duh ima dvojen tožilnik: poslušajo duha laži (235), roža ima dober duh. Na predlog jc paziti pri sestavljenki izpodbuda (spodbuda] (314). Imcnovalnik nc služi kot adverb, torej: silo boren (76). Grem naproti (62), a stojim nasproti. Benedetto si jc odpomogcl, navadno: opomogel (165). Kdor pravi čtivo (195), mora tudi čteti do čtiri in poČtcno živeti! Ako se nc zgražaš ob obliki ogrožati (237), blagovoli premisliti tole vprošanjc: Ali nc spreminjajo glagoli pri prehodu iz nižje v višjo vrsto svojega o v a? Tako se Čredi jo glasovi: obstoji, pa obstaja (292). Izjemo tvorijo zgolj ona debla, ki bi se pri tej spremembi pomešala z drugimi osnovami, n. pr. soditi presojati, ker presajati jc iterativen saditi. Pri tem preobražanju je seveda treba poznati deblo: vriniti vrivati [ne: vrinjati) (288), dasi tvorimo neorganično izginjati od giniti (gvbniti), ker bi bilo i z g i b a t i tudi od gibati. V tej zvezi bodi rečeno, da imata dovršnika obljubiti ali obečati nedovršnik obetati, ker obljubljati (321) jc ncblagoglasen jccljačck. Pogosto naletiš na nepotrebne dolge tvorbe: obdolževati (291) = dolžiti, poraže* vati (297) = poražati; sicer pa bi v poslednjem primeru za ,musica straži* ante' brez skrbi lahko dejali: presunljiva godba. Vkljub ljudskemu ža menjavanju bi kazalo vsaksebi držati nekatere prehodne glagole od neprehodnih: osupiti (293) in osupniti, ugasiti in ugasniti itd. Neprehodno jc dalje kloniti, torej klonemo z glavo (156) ali: glava nam klone, slično: bolnik jc ozdravel (25). čudodclnik ga jc ozdravil. Pustil jih jc n o t r i (317) pomeni: ni jih ven podil, izvirnik pa slove: li fecc passarc, t. j. spustil jih je noter. Vseeno (25) je samo v neizbranem govoru isto kot vendar. Neštetokrat čitam ravno, za nemški gerade, nadomestek za ,glih'; pristen Slovan pa zaznamuje točnost s prav: češko pravč, hrvatsko uprav, Aškerc baš, Levstikov Krpan prav(kar), često se da nadomestiti z za? imkom: na samo veliko noč. Ako ne šteješ, se naenkrat (62) prav glasi: kar, pri tej priči, nenadoma i. p., za enkrat (25) pa za sedaj, (za) tačas. Kako uovine in knjige učinkujejo, dokazuje splošno razširjena potvora ž a 1 i b o g (196) /a domače: žal, na žalost, Bogu bodi potoženo! Vočiglcd (314) = slovensko: spričo; z ozirom na (132) = glede; več ali manj (177) — bolj ali manj; ga pusti govoriti (178) = mu da govoriti; od časa do časa (303) = včasi, tedaj pa tedaj, zdaj pa zdaj; zonerstaviti se (38) = ustaviti se, upreti se, po robu se postaviti, zoprvati; mašo brati (139) navzlic Mutcu Osojskcmu: maševati. Vsaj tridesetkrat sem zasledil besedico zraven (zsraven, po nemškem «n*ebcn»), ko bi bilo možno reči: poleg, blizu, tik, vzdolž, ob, navzoč. Za spako predbacivati (134) imamo lepe domačinke: očitati, oponašati, opotikati. Določni in nedoločni pridevnik se v prevodu pogostoma mešata; prav bi bilo: una porticina = vratca ali majhna vrata (225), la scalctta — male stopnice (224), kdor pa sloveni un t a v o 1 i n o (227) z m a 1 o miz i c o, se je dvakrat uštcl. L'autoritä personale (322) = oseb n i ugled. Ruc des Laines ni Volnena (22), ampak Volnarska ulica. Nc bom nadaljeval pomot, ki jih poprečni čitatelj ne čuti. Ako pa mi je slovenski slikar priznal, da se Svetnik trdo bere, ga jc po vsej priliki ujezilo ravnanje s tujimi imeni, ki se zdaj sklanjajo, zdaj nc, zdaj samo napol. V hiši Selva (43) = pri Sclvovih, duh kontesc Blawatzky 186) = duh grofice Blavackc! Komanski predlog dc zavaja v krivo rabo rodilnika: penetrata di pace (36): prežeta miru. slovensko prežeta z mirom; bolje jc na str. 46 otl bistroumja prožet obraz. Siccr pa naj se v trpni obliki rabi predlog z, s pri stvareh: circon« tuso di sole (155) = s solnccm oblit. f:aka riževo juho (113), kakor da je to oseba! Slično naj se glasi: zaželela si je konca (13). Vpliv izvirnika jc včasih prav vsiljiv, štirikrat sem zasledil rečenico: vstal je na noge (saltö«, sorse in piedi); trikrat, da jemlje meso, vino, jajca (= uživa). Socchiuso, semiaperto (102, 248) je priprt (čemu polodprt?). Scambiö Noemi per la Dcssallc: zamenjal je Noemi za gospo Dessallc. To ni kupčija, temveč zmota; zamenjal je Noemo z (gospo) Dessallovo. Si b presa questn briga: ta trud si jc vzela (23) = trudila se je, prizadevala si je. Iz* menjal je nekaj besed (52), pa ne v drobiž? V ž g a n obraz (viso acceso. rosso) = razgret, razvnet, zaripcl. Tajnost varovati (217) = skrivati, v potaji imeti. Kakšno je bilo razpoloženje tvoje duše? (230) = kako ti je bilo pri duši? Cittadino (242) == državljan, ne pa meščan. Zdaj še tri n i s o (285) = še ni tri (ura). A capo scoperto = gologlav, razoglav (čemu z odkrito glavo?). Se prekine (327) = preneha, prestane, premolkne. Ali da (306) — no, seveda. Doli z njim (250) = proč, stran. Vzemite stolico (252) — sedite! Vi ste izpodbudniki dela (208) — na delo izpodbujatc. Med oklepaji (212) = mimogrede povedano. Z dvemi (= dvojimi) vrati (251). Na (= pri) vratih stoji (52). Romanski jeziki smejo rabiti sam adjektiv na mestu stavka, pri nas ta absolutna konstrukcija ne gre: e chi dice della carita che trova modo, cosi povero, di fare: drugi zopet govori o dobrotah, ki jih tako reven vendar ve izkazovati (prav: ki jih, dasi je tako ubožen,...). Nerodno mi slovcjo neke zveze n. pr. radi prepira odigra v ajočega se (149), izvirnik ima: per un taffcruglio che a v v c n i v a. La visita e a n d a t a bene: poset se jc dobro odigral (285), rcci: izvršil. Znajti sc (150,154), original jc bliže dobri slovenščini. Okorno jc: studcnec sredi obkrožujočih ga mirt (327). izvirnik bolj okretno: fonde fra una qintura di mirti. Od kdaj se pravi condan* nare in contumacia .obsoditi v n c p o s 1 u h4? Ali ni to: zaočno, zavoljo neprihoda (izostanka)? Zgled za soznačnicc. Str. 299 in naslednje ima Fogazzaro: sotto vocc, piano, sommessamente, a voce bassa, prclagatclj pa samo tiho in polglasno. Poslednji mi nc ugaja, ker so mi zoprni vsi po tujem kopitu zloženi pridevniki, kot: usodepoln (293) = usoden, častivreden (287) = častit(ljiv), zato bi dejal: pritajeno, lahno, rahlo, šepetajc itd. Obžalovati jc, da mladi naraščaj zanemarja jedrnate domače rečenice. Ob kateri uri? (100) se glasi kratko: obkorej, obklej? Podobno: davi, drevi, nocoj, obsorej, /ajtra(j) = jutri zjutraj (74), utegnem [imam čas) (21). Zmisel za rabo dovršnikov gine, prim. str. 87, 92, 107, 157, 300 i. dr., in za rabo časov: Odločil se je, da mu pripoveduje (77) = da mu bo pripovedoval. Predlagal jc, da počakajo (115) = naj počakajo ali da bi po= čakali i. dr. Bo že tu (202) = najbrže -jc tu. — Ako si je izvirnik privoščil besedno igro, bi jo kazalo posnemati: glicl* ha fatta troppo g r o s s a, ci vuolc ' anehe un pczzo grosso che preghi (246), mu je prekrepko zasolil, zato jc treba krepkega priprošnjika. Kadar kuješ izraze, se preveri, ali ni tvoj neologizem že v drugačnem pomenu v rabi. Za Pastuškinovo naročko, t. j. müf (282), ima Bartl .rokovnik', naročka pa mu pomeni manšeto. A.Š. Božidar Kovačevič: Grč mladenstva. Beograd. S. B. Cvijanovič. 1923. Če bi iskal osnovno enakomerno poraščajočo linijo v teh pesmih, jc ne bi našel: vse je kakor nemirno valovanje, kakor tesnobna razgibanost. Zdaj sličijo stihi mehkemu pripevanju noči, zdaj zopet brizgne iz njih ostra misel v tajnosti vesoljstva. yčasih se vse svetlika kakor v drobnih draguljih, potem pa pregrne vse monotona sivina. Težka žalost teži nad vsem, žalost, ki se lc nekoliko sprosti v bliskavičnem stišju prvega dela («Na putu za samostan smrti»): V tej topi bolesti se pesnik brez volje upogiblje z dobrim vetrom, išče rešitve v domovinski ljubezni, dokler sc ves nc zateče k omotičnemu napoju erotike («Kvart ljubavi»). A tudi tu se skruši in zapoje v epilogu zadnjo pesem, najbolestnejšo, «Prokleti kontinent». Mnogo jc še staromodnega dekadentstva v teh verzih, mnogo praznega zven^ čanja, nekaj nesmisla, nekaj banalnosti in precej blede abstraktnosti. Vendar tudi veliko, veliko dobrega, kar bo ostalo. Slišim iz tega mcglovja korak moža. ki prihaja. Mirko Pretnar. Wladyslaw Reymont. Poljska književnost je dosegla na mednarodnem po* prišču velik uspeh: letošnja Noblova nagrada za literaturo je bila podeljena poljskemu pisatelju Wladyslawu Reymontu. Kako veliko je to priznanje, je razvidno že iz tega, da sta bila Rcymontova tekmeca — med drugimi — Rus Maksim Gorkij in Španec V. Blasco Ibancz, dva pisatelja, katerih tvornost sega daleč preko povprečnega merila književnih vrednot. Na Poljskem je to odlik«; vanje seveda vzbudilo radost in zadoščenje (do sedaj sta bila Noblovo nagrad« prejela že dva Poljaka: pisatelj H. Sienkiewicz in gospa Curieodi, — pa bodisi da slikajo majhne ljudi sredi vsakdanje tragike in veselja, bodisi da rišejo naraščanje tvorniškega mesta tod/a z močnimi ljudmi, ki jim je neznano sanjarjenje in «sen o meču». Iz teh spisov vstaja poljsko življenje kol celota, gledano iz perspektive, v kateri dobiva vse velikopotezne obrise splošno veljavne kakor svetopisemski dogodki. Noblova nagrada jc bila Rcymontu podeljena izrecno za njegov roman