„Narodna Tiskarna" v Ljubljani.Q
r
Ysebiaa ii. zvezka:
1.	J. Kržišnik: Sava. Povest v verzih........641
2.	Svojmir: Sonet...............645
3.	Dr. J. Vošnjak: Odlomki iz človeške tragikomedije. II. Pe-
tega septembra bo počilo.....• . . . .	646
4.	Svojmir: Tvoje oči. Pesem...........651
5 J. Trdina: Bajke in povesti o Gorjancih. 24. Doktor Prežir.	652
6.	Ivan Vrhovec: Slavni Slovenci. II. Peter Pavel Glavar.	660
7.	A. Pirec: Anica...............670
8.	Nikdo: Dva biserja. Pesem...........673
9.	J. Cimperman: Osehlo cvetje. Soneti.......674
10.	Fr. Svetič : Viktor Hugo ...........675
11.	Savo Zoran: V noči duhöv. Pesem........679
12.	Janko Kersnik: Agitator. Roman. (Dalje).....680
13.	D. Fajgelj: Nove muzikalije VI..........689
14.	Književna poročila:
IV.	L. Žvab: Curiosity Triestine. (Konec.) ...	690
V.	Ž.: Latinska slovnica.........692
VI.	Ž.: Latinske vadbe za prvi gymnasijski razred	693 VII. Ivan Š.: Stavbinski slogi .......694
15.	I. Franke : Umetniške starine po Gorenjskem. (Konec.) .	6i>6
16.	Slovenski glasnik: Nove knjige slovenske. — Pisateljsko
podporno društvo. — Akademično društvo „Slovenija" na Dunaji. — Slava preporoditeljem! — „ Archiv für slavisehe Philologie". — Andrej baron Čehovin. — Hrvaška književnost. — Popravki.
17.	J. Kalan: Šah...............704
Listnica. Gg. J. St v Z.; Gorazd; M. K. v S. Prihodnjič! Danes ni bilo mogoče. — G. A. P. v P. „Na tujem" ne; drugo pač! — G. —1— v G. Hvala za dobro voljo! Ne morem. G. J. S., b. v G. Še 1 gld. — G. T. M., b. v M. List Vaš je s poslanimi 8 gld. plačan do konca junija 1887. — G. A. L., nadučitelj v K. Da, plačan do novega leta. — G. J. K. v Benetkah. Poslanih italijanskih pisemskih mark v Ljubljani (!) ne moremo ne rabiti, ne zamenjati. Kaj naj počnemo ž njimi? Priloženih 5 lir smo zme-njali in dobili zanje 2 gld. 45 kr., katere smo izročili po želji Vaši „Škratovemu" upravništvu. „Zvon" je plačan do konca leta 1885. Kam naj se list pošilja v Genovo ali v Benetke?
L

Jljubljai^sKy
Leposloven in znanstvei\ listrT
Leto v. Y Ljubljani, 1. novembra 1885.
Štev. 11.
Sava.
S	i.
;rirödo drami mladolčtje, Odčva v krilo bujnodlčno, Prijazno se razvija cvčtje, Cvetč i sije zornolično. A mnogo divneje procvlta Junaka Droga hčerka vita: Čaroba jasna jej ovčva Rudčče lice milozarno, Mil6ba opojilna sčva V nedolžnem jej očesi žarno. Cvetico dčva ljubezniva Zapčla v črne je lasč, A prsi snčžne i polne Odčlo lahno jej prikriva, Ki rahlo dviga se in giblje, Kakör se v.il na morji ziblje, Če sapa mirna čeznje veje. Lepöta njč slovi povsöd, Mladčničem raznčma gröd: Slovčn i tujec mnog prispčje Na Drogov gostoljubni grdd, Da bujnosvčžo dčvo snubi. A Sava že Vsevldda ljubi I Savo ljubi že Vsevldd.
Po vrti cvčtnera se sprehaja Kipčča, omamljiva dčva. Sladkö jo bl&ženstvo navdaja, Ljubäv jej v 6ki jasnem sčva, Ljubäv jej čista duša diha, Sreč jej polni srčča tiha. Po vrti hodi deva živa,
Cveticam ljubljenim priliva, Priliva, nežno jih namaka, Mislč na dragega junaka. Kar prihiti na vrt Vsevl&d: Prijahal je na Drogov grad, Da vidi ljubo si nevesto. Zazršcmu devico zvesto Veselje z lica mu zašije. I Savi srce zakipi, Radostna k njemu pohiti — Uže sreč na srci bije.
Vscvläd je lep ko bčli d&n, Ko bojni Davor je srčjin. Ponosen mu je ž&r očesa, Da ljubica v njem zrč nebesa, A vragu vdiha v prsi str&h. Srdito njemu se bleskeče, Da ves omamljen zatrepeče, Da se mu ves protrese pldh. Možd ti javlja črna brada, Visoko čelo — bister um, Mogötne prsi — svčž pogum. VsevUda dfči sila mlada. Gorje! če v prsih se mu vn&me Do tujih zatiralcev črt! Qorje! če krčpka desna jame Buditi v četi vražni smrt! V ognjeniku buči strašnč, Grmi, vre, stresa se gromnö, Kad&r že ne mogö okovi Razburjenih močij krotiti, No z ljuto silo se valovi
Skoz prčhod zavalč srditi. Grozdn pepčl i zlobna lava . Cvetčča polja pokončava, Potrč, prodrč, požge, zatre, Kar umni čldvek stvöril je. Takö v Vsevlädi bi vskipčlo, Če vrage blizu bi zazrl, Tvrdö bi jih moril i tri, Porazil jih krdčlo celo.
A blag i krötek je z devico: Srce mu nčžno, lahno bfje, Blagöta v jasnem oki sije: Objema ljubico z desnico.
n.
„Slovčn, orožje dvigni brže, Da vražna sila se razvrže, Da jezni se Vladuh porazi! Črtčžni ga je vzgojil vrag, Do nas mu vdihnol črt nebliig,
V	gospčda dali nam ga vraži. A ker je dom prodajal njim, Bil vrag mu ljub, Sloven neljub, Poslali smo ga Nemcem zlim, Brančč očlne zlih pogub.
A vrag mu silnih čet je ddl, Izdajske je Slovčne združil, Na narod naš vali ves vdl, Da slugi vragovi bi služil. Zatö, Slovan, v or6žje brže, Odldži plug, meč dvigni vn6t, Da sila vražna se razvrže, Da böde mili dom ot&!a
Meči se bliskajo, matere stökajo, Böjniki vriskajo, dčve se jökajo, Ker jih ostävljajo, v bor se pripravljajo.
V	boj na Vladuha, na boj!
V	boj na sovražnikov roj!
Minöla bliženstvJi je slist, Sfe Savo se Vsevldd poslavlja. Naslanja n&nj se vita riist, Nje lice žalno tögo javlja. Gojila je cvetčče ndde, Zamöril jih nemil jej mrütz.
V	okö se njemu solza vkr&de, Poteče lahno čez obržtz,
Por.ösno lice mu pomčči, Na rušo zčmljo se potčči. Sloni na ljubih prsih Sava, Ve vrččih solzah dčva plava, Hudč žaluje i toguje, Toguje, žalostno vzdihuje:
„Ne hodi, oh, ljubimec včrni, . Nasproti vražni sili kruti! Sreč mi zle nesrčče sluti, TrepeČe v boli neizmčrni. Dovolj si že za dom boril, Dovolj krvi si vražne lil. 1 moj roditelj pojde v böje. Bom li potem le sama deva Otožno samovala reva? Ne hodi v boje, srce moje! Vsevhld, ostani pri nevesti. Da je ne zamorč bolesti!"
Zaplače dčva še milčje. Junäk jej nežno, rahlo dčje: „Ne plaši se, devica draga, Da jaz pohajam v bojni hrup! Utčši te prijazen up! Očina zove me na vraga, Da se zatre sovražna vlast, Grozeča ljuto nam propdst. On pravi bi ne bil Slovčn, Ki bi sladkal se poleg ljube, Prete Ii dömu zlč pogube, Preti li pasti vragu v plčn. Slovčn je trpeliv golöb, Prebiva dolgo zlost mirän, A v b6ji kakor tvrden döb Za dom se stdvi vragu v brän, Veselo meč mu zabrenkoče, Če dom zatrčti vrag mu hoče. Vzmiri se, dčva milojiivna! Očuva naju S veto vit, Očuva Vesna, br»4n ljubävna. Vratim se sköro zmagovit. Potčm so bova veselila, V blagösti žila, dčva mila! Jaz moram iti v bor tvrdč, Utoli svöjo böl hudö!"
Srčno se dčva navduši, Junaku bodro govori:
„Le pojdi se za dom borit, Pomozi očevini zliti, Potčm se v slavi slavljen vrdti, Ljubö se vrni zmagovit: Naproti z včncem se prismčjem. A v boji li umreš žarlivem, Skoraj i bčdna jaz doživem, Za tabo združit se prisp6jem.a
Takö mu deje nčžna dčva O, srce Savi je ponosno, Vendar okö rosi jej rosno: Pogum i strah jej z lica sčva Vsevlad na srce jo privfja: „Devica tdka meni prija."
III
Kolpa, kaj si se takö vskalila? Kaj si se vskalila rčka mila? Vöda ti je mötna i krvava, Mnog mrlič v narččji tvojem plava, Mnog mrlič brez röke ali glave. Črna kri v potokih vate lije. Börba se na bregi tvojem bije, Boj prekrut borč sinovi Slave, Z vragi se bojujo za svobodo Kolpa reka vzburi svojo vddo, Dvigni vdle, strugo si ostavi, Zlo protivni ndroj ves poplavi, Dej, uniči, zmeni vrage klčte, Čuvaj srečo domovine svčte!
V	trombo zatröbi trobdr, Bojni zatuli vihdr.
Meči zablisnejo, Borci zavrisnejo, Hrabro pritisnejo. Vragi na vrage podč se. Strčle se mččejo, Meči zvenkččejo, Könji razgečejo, Zčmlja bobni ter se trčse.
Junaku grozi jundk, Na vöjsko tre vöjska se urno, Na vraga besni vrag burno, Kakor srdit obldk
V	nasproten obldk neutömno. Zamölklo bobne vre vzduh, Grmi tvrd grom pregiomno,
Da vsplašil se m0ž bi gluh. Preti ljut blisk i blčsk, Slepi jemljčč nam vid, Zlih strčl hud resk i trčsk Razdira železo i zid, Razruša na mdh, Protivnike v prdli.
Takö se spoprimeta vojski nasprotni, Hudö naval i v ši se bijeta, Borčči se jčzno si vpijeta, Nemilo razgrajata tolpi togötni.
Na ččli navdušenih vrst Tvrdö voj Drog divjd, Navdaja ga duh prečvrst, Usmiljenja röka ne zna. Pri njem buri Vsevlad Kakör srdit lev mldd, Besni mu meč prehud, Desnici neznžtn je trud, Junake budi jundk. Slov6n bori hrdber i jdk, Naprej se razjarjen pomika, Grozilen je njega naval. A polk slovenski je mal, Sovražna je četa velika. Oh, malo, premalo pomaga, Če zmdneš i v prah streš vraga: Na mesto njega deset Prodira sovražnikov spet. Zaman je napör i hör, Zam&n grozoviti pomor. Zam&n se bori Sloven, Dom pdda zlim vrdgom vč plčn!
Na brčgi se ndsip dviguje, Da vodni se jčzi ustavi, Če hoče, napčnja se, hruje, Da cvčtno pri morje poplavi. Močdn je ndsip i tvrd. Vihar groznö zadivjd, Buči vodövje morjd, V krotilo kipi mu srd, Hrumi na vraga mogötno. A tvrdno dviguje se brdn, Ne gdne je vdl vzdivjdn. Valovi se pnö togötni, Na ndsip ohölo besne, Ošabno se nanj valč,
Z nestrpno borč se močjč, Osnövo lukavi mu trö. A niisip se ni podal, Umika pene se v&l. Sil svežih podi val nov, Razkači se srd valov: Z levice prete mu jčzno, Z desnice vrvč nänj zvezno, Da razdrobč zlo vraga. Na vrh mu penč se viharno, Osnövo ter<5 kovarno —
Oh, nasip omaga! Morje razuzdano na süho divjä, Popljdvlja, končAva cvetčča polj:'».
Črna tmk ustdvi divje kl&nje, Bčdni dom poplavi žalovdnje. Mučena Slovenija toguje, Po svobodi jadni dom vzdihuje Vrag v dežčli se pondša, davi, Ali nikdo v brän se mu ne st&vi: Vrag z izdajskimi Slovčni v družbi Stri Slovčnstvo je, preddl je službi Cvčt jundkov börba je zatrla. Rana i Vsevliida je podrla, Vsčkana v sreč ljubeče plamno, Zazibala v spanje ga nevzdramno. Tožna teče Kolpa v južne kr&je, Stok umirajččih poslušaje. Kri slovčnsko južnim bratom nosi, Kri jim nosi, maščevanja prosi.
IV.
Mrzla jesen zemljo je preprčgla, Ljuto smrt prirodi je prisčgla, Nänjo je poslala kruto slano, Da zadä jej nezacčlno rano. Cvčt oparjen se v nebö ozira, V hladno solnce zrčč potrt umira: Prejšnja je minčla ga toplota. Žalno rožica glavč povčša, Sila jej užč poslčdnja pčša: Skoro včla doživi sirota. Tudi Savi v duši jesen vlada, Tožna vrt prohaja dčva mlada: Cvčtje, vscvitajčče jej pomlädi, Prelestilo je devico v nadi. Ptica je nedavno priletčla, Pčsen prežalobno jej zapela:
«V gaji je sčvala Krasna cvetica, Pesni jej pevala Nčžna je ptica.
„Njo je pozdravljala, Ko je dančlo, Njo je oslavljala, Ko je temnelo.
„Kar se poj«ivila Zla je postöjna, Ptico zaddvila Zver je razbäjna.
Bode še sevala Nčžno cvetica, Bode vzrudčvala Še jej glavica?"
Pesen jej užali dušo bölno, Togo v srce vlije neutölno. Gasne jej okö, prej žarno, tožno, Nje čarobno lice žalno saline, Kakor vene bedno cvetje rožno,
V	köje slana zlo mrtvilo dahne: Sava je cvetica osamela,
0	katere zlu je ptica pčla.
V.
Vladüh v deželi se šopiri, Krvavo, kruto gospoduje. Že dolga leta se bojuje, Ljubezni blage vero širi, No njega vödi maščevdnje. Ujčt je Drog, velitelj v boji, Ujčti mnogi nekršč&nje; Strašnč jih muči v jčzi svoji. Slovčne raz gradi proganja, Prezira, zlobno jih zatira, A Nčmce vedno le podpira, Na zvite Nemce se naslanja. Slovenske jim deli darove, Deli daröve, v dčžel zöve. Ugrabi grad i tčžni Savi, Zlomislu v dar i plen ga dit. Slovčn bil ön je rojenji», Obitel mu cvelk je v slavi.
1	on je prčje Savo ljubil,
V	ljubezni svoji jo je snubil. A ni mu srca poklonila, Ker je Vsevlada že ljubila.
Ostaviv jčzen Drogov krov Prišel togöten je domov. Zatajil je svoj rod i dom, Za Nčmce šel je v bojni grom, Prevčril se je le zatö, Da maščeval bi se lehkč. Izdiije gadne črni sad, Bil mu je Drogov krasni grad.
Ko žalujčča Sava čnje, Da se Zlomlsel približuje, Sreč se dčvi ohrabrf, Oblčko lahno promeni, V opravo bojno se napravi: Na nežni, obledčli glavi Pretrdo se želčzo bliska, Telč vse z jeklom si odčne, Z želčzom nčdrije oklčne,, Da polne prsi kruto stiska.
0	bök si oster meč pripaše
1	vranca böjnega zajaše,
Z desnico mehko ga brzdaje. Ncmnoge hlapce verne skliče, Na vraga bodro se pomiče,
0	milem ljubljenci sanjaje: Ker v boji si umrl žarlivem, Prispčjem za teboj skoräj,
S teboj se združit v mili r&j!
1	jaz vč boji zlem doživem.-
Sčlnce zlito se poslavlja,
V	blčdo lice sčva Savi, Seva jej v obraz krvavi, Tčžno zadnjič jo pozdravlja. Dčvi bčdni žizen sahne, Oh! umira dčva blčda; Včasih še polahno dahne,
A mori jo ljuta bčda: Bajni žar oči jej gasne, Žizen gasne Save krasne. Srce še ljubčče bije, Ali krv iz njega lije. Rudeči jej prsi nčžne, Kri rudčča — prsi snčžne. Prcsrčnč se je borila, Vrage je junaški trla,
V	smrt Zlomisla je ranila, Črno dušo mu prodrla.
A zadel je vrag i Savo: Prsi je prodrlo jeklo, Kruto je devico spčklo, Vrglo na zemljč krvavo. . . Hlapci zvesto jej udani Mrö na zemlji vsi poklani. Sžihne tudi Sava mlada. Že rosi jo rosa smrtna: Že kosi jo kosa smrtna
V	tčžnem srci mir zavlada. Njena duša k nebu vsplava, Združi se s Vsevl&dom Sava.
J. Kržišnik.
človeštvo z grozo tebe se spomina, •JO noč ti večnega miru, pokoja, Ti neizpolnena še želja moja, V življenji mojem nada ti jedina!
Blagrujem tebe, večna, tiha tmina, Kraljestvo, kjer nobenega ni boja, Nemir vsak zamori tihota tvoja, In mine vsaka, vsaka bolečina.
Če tudi v sebi ne trpiš življenja, Ter zora v tebi nikdar ne napčči, Nobene zvezde ni na tvojem nebi;
Čeprav ljubil vi ni, ne hrepenenja, Čeprav ni konca tvoji trdi noči, Sreč mi vendar koperni po tebi!
Svoj mir.
Odlomki iz človeške tragikomedye.
Spisal dr. Jos. Vošnjak.
II.
Petega septembra bo počilo.
am, kjer se Sotla dolgočasno vije po dolinici, kakor v globoke misli vtopljena, zakaj politično loči dva naroda, ki sta upravo le jeden narod, stoji ob cesti pod gričem nekaj čednejših hiš, nego so v tistem kraji navadne po kmetih. In ta kopica hiš s cerkvijo v sredi ima naslov „trg", dasi je manjša, nego marsikaka vas.
Cujte, kaj se je 1. 1882. smešnega prigodilo v tem trgu. Prigo-dilo se je nekaj komičnega brez vse tragike, kar se le malokedaj pripeti v našem življenji, nasičenem od poroda pa do groba z zmotami, trpljenjem in nevspešnim delom.
Lansko jesen me je peljala pot skozi trg in ker se je že mra-čilo, sklenil sem se tam ustaviti ter obiskati župnika, s katerim sva bila znana že iz prejšnjih let. Povabi me, naj prenočim pri njem, kar sem tudi rad storil. Dokler se je pripravljala večerja, donese župnik kupico vina in pogovarjati sva se začela, razume se, o naših narodnih težnjah in o bridki sedanjosti ter se tolažila s srečnejšo prihodnostjo. Ko gledam skozi okno doli po trgu, vidim pred hišo, v kateri je bila žandarmerijska postaja, stati dva žandarja, s katerima se je živahno pogovarjal gospod, večkrat kažoč proti farovžu.
„Naš župan!" reče smehljaje se župnik. „Gotovo Vas je videl pri meni vstopiti in zdaj mu ne da miru, dokler ne pozvč kdo ste, kaj tukaj delate in zlasti, kaj imate pri meni opraviti."
„Mož vendar ne misli, da sem nevaren javni varnosti?"
„Tega ne, pa javnemu miru. Kajti kdor občuje z menoj, ta je naroden in kdor je naroden, ta po mnenji našega župana kali mir. No, glejte, jeden žandarjev že gre v krčmo, kjer ste pustili voznika, drugi pa stopa gori po trgu in gleda na našo hišo."
„Pod takim strogim varstvom bodeva vsaj mirno spala." rečem jaz in odprem okno, mimo katerega je ravno korakal stražnik javnega miru in oči svoje zvedavo obračal ndme.
Ko se obrnem od okna, vidim župnika iskati po pisalni mizi in ko najde neko pisanje, začne se glasno smijati, ter mi je pomoli. Razgrnem je in vidim, da je ukaz okrajnega glavarstva do župnika, naj ob ti in ti uri ostane doma, ker bode zaslišan o neki stvari.
„In kakšna stvar je bila to?" vprašam.
„Ravno to Vam hočem povčdati, ker sem se zagledavši žan-darje in župana, spominjal tiste smešne prigodbice, da spoznate, kaj se časih iz vije iz najbolj nedolžne besede. Človek bi se res moral vselej ravnati po svetopisemskih besedah: Da! Da! ali Ne! Ne! — Vse drugo je odveč."
Sedeva k mizi. In ko sva se okrepčala z jedjo in s požirkom vina, začne župnik pripovedovati:
„Predlanskim prve dni meseca avgusta sem bil poklican k tukajšnjemu trgovcu Labiču, čegar mati, že dolgo bolehna, se je želela spovedati. Ko opravim spoved in obhajilo, odidem. Labič me spremi do vrat, kjer sva se malo časa pogovarjala o raznih stvareh. Tam na pragu stoječ sem izustil, kakor sem pozneje zvedel in se res spominjal, usodepolne besede, ki so toliko preglavice delale našemu županu in gospodu okrajnemu glavarju. Še tisti dan sem videl ravno iz tega okna, odkodar se pregleda ves trg, ko sem po obedu slučajno stal pri oknu, da je Labič prišel z županom vred iz hiše svoje in da sta šla potem skupaj k doktorja, politiškemu svojemu somišljeniku, kjer sta se mudila delj časa. Čemu spet stika glave ta trojica? mislim si. Volitve ni blizu in konkordat je tudi že zdavnaj odpravljen. Čez nekaj časa se prikaže župan in gre naravnost v žandarmerijsko postajo. Sodil sem tedaj, da se je morala zgoditi kaka tatvina, ali kak drug zločin, zarad katerega je trebalo županu dogovora z žandarmerijo. Pozabil sem vso stvar, a malo dnij pozneje sem opazoval, da me ljudje gledajo nekako sumnjivo, da se me izogibajo, kakor nevarnega človeka; ona trojica pa, kadar sem srečal jednega ali druzega, kazala mi je tisti obraz, raz katerega se bere: „Zdaj smo te ujeli! Dolgo si nas jezil, a zdaj te imamo v zanjkah."
„Začel sem premišljevati, kaj to pomeni, a vest moja mi ni očitala ničesar. Najbolj čudno pa se mi je zdelo, da sem bil od tistega časa pod posebnim nadzorstvom žandarmerije, katera je pazila, kdo zahaja k meni, zlasti ako je prišel kak tujec in katera je tudi zasledovala. kam jaz hodim, posebno če sem, kar pa se je malokdaj zgodilo, šel na hrvaško stran k temu ali onemu tovarišev svojih."
„Tačas so se, kakor se gotovo spominjate, na Hrvaškem posebno v Zagorji, kmetje uprli proti gosposki in vsak dan je bilo slišati ob
izgredih na raznih krajih. Zlasti so napadali zidove, ki res neusmiljeno dero ljudstvo na Hrvaškem. Na štajerski strdni so se mnogi začeli bati, da ne bi uporne čete prodrle preko meje. Zato se nisem čudil, ko sem prve dni septembra videl prihajati mnogo žandarjev od drugih postaj, ki so stražili v okolici in po meji. Ob jednem pa dobim od našega okrajnega glavarja tisti ukaz, katerega sem Vam bil poprej pokazal. Kaj neki hoče od mene? premišljujem. Drugi dan se pripelje in vstopi pri meni ob določeni uri sam okrajni glavar. Mož navadno jako priljuden, kaže mi tako resen obraz, da sem bil ves osupnen. Ko se-deva, položi na mizo akte, katere je imel v rokah, razgrne polo belega papirja, na kateri sem videl vrhu glave zapisano: „Protokoli" ter me jame izpraševati."
„Prišel sem v uradnih stvareh v silno imenitni stvari in poziv-ljem Vas, odgovarjati mi odkrito in resnično."
„Gospod glavar! Poznate me, da nisem nikdar ničesar Zakrival, ampak vselej govoril resnico," odvrnem mu mirno, a odločno.
„Dobro, pa danes gre za stvar, katera se v prvi vrsti dotika Vas. Želim, da se do dobrega opravičite, kajti bilo bi mi prav neprijetno, ko bi se moralo uradno ali celo sodno postopati proti Vam, neprijetno že zavoljo stanu, kateremu pripadate. Odgovorite mi tedaj na sledeča vprašanja:"
Glavar pomoči pero v črnilo. — „Ali niste pred štirimi tedni obhajali matere trgovca Labiča?"
„Obhajal!" odgovorim.
„Ko ste se poslovili, obrnili ste se na pragu še h g. Labiču, ki Vas je spremljal do vrat in izustili ste te-le besede: ,Petega septembra bo počilo, škoda da mene ne bo zraven!4 in potem ste odšli."
Jaz debelo pogledam glavarja, ki je srpo v me upiral oči svoje. Še sanjalo se mi ni v tistem hipu, da bi bil jaz kedaj to govoril. Ko molčim, ponavlja glavar naglašujoč vsako besedo:
„Petega septembra bo počilo4 — ali tajite? Tedaj Vam povem, da je g. Labič pripravljen vsak čas priseči, da ste mu Vi to rekli, še na pragu stoječ in sicer tako nekako, kakor bi ga hoteli svariti."
Napenjal sem svoje možjane, pa izginilo mi je bilo popolnoma iz spomina, o čem sva se tačas menila z Labičem. Glavarju to povem, a on neverjetno zmaje z glavo.
„Vi tedaj tajite? Potem bo treba konfrontacije."
„Ne tajim, pa tudi ne pritrjujem. Sicer pa res ne razumem, kaj bi pomenile one besede, ko bi jih bil tudi res izgovoril?"
„Vi ne umejete? Ali nečeteumeti? Alikaj-li? Dozdaj sem mislil, da sami niste bili zapleteni, pa Vaša tajitev mi je v dokaz, da Vam je znano, kar se kuje töstran in önostran Sotle."
„Meni znano? Kaj neki? Čim dalje, tem menj Vas urnem, gospod glavar!«
„Torej Vi ne včste, kaj se godi önostran meje na Hrvaškem? Vi ne veste o kmetski ustaji, in kako razdivjano ljudstvo požiga in mori?" vpraša glavar in me gleda skozi naočnike kakor sodnik in-kvizita.
„Kako bi ne vedel, ko nam vsak dan dohajajo vesti o tamošnjih izgredih, o napadih na zidove in njihovo blagö, toda o pobijanji ali umorih nisem slišal. Pa kaj imam jaz opraviti s temi izgredi?" vprašam nejevoljno.
„Ker se delate tako nedolžnega, povem Vam brez ovinkov, česar ste na sumnji. Vam je bilo znano že tačas, ko ste govorili z Labičem, da se med našim ljudstvom pripravljajo jednaki izgredi, kakor na Hrvaškem. Vi ste že tačas vedeli celo za dan, kedaj se kmetje uprö; kajti rekli ste: ,Petega septembra bo počilo!4 Danes imamo drugi dan septembra, torej v treh dneh bi se imelo zgoditi, kar se je nameravalo. Toda ... in glavar ponosno vzdigne glavo. . . . „oko zakona čuva in politiško oblastvo ni slepo in gluho. Mi smo skrbeli, da se niti za trenotek ne bo kalil javni mir. Žal mi je za Vas, da ste se v svojem fanatizmu dali zapeljati v take spletke. Kajti dobro vemo, da na Hrvaškem gre le proti Madjarom iz narodnega sovraštva in pri nas bi šlo proti Nemcem. To je sad tistega vednega hujskanja. In zdaj ne tajite več in me ne silite, da Vas izročim sodišču."
Ko sem vse to slišal, zdelo se mi je, da se ali glavarju ali meni meša po glavi. Bil sem tako osupnen, da nisem mogel prčcej odgovoriti. Toda očitanje, da sem v zvezi s hrvaškimi izgredniki in da naše ljudi podpihavam k jednakim silovitostim, razburilo mi je živce, da zakličem ves srdit:
„To je grdo obrekovanje in vsakega bom tiral pred sodišče, kdor mi tako nesramno oskruni čast mojo!"
„Obrekovanje? To se bo pokazalo," zavrne me glavar. „Pa ker vidim, da ste razvneti, ne bom zdaj sklenil protokola, ampak popoludne Vas zaslišim še jedenkrat. Upam, da se do tačas premislite in vse odkrito poveste. Zagotavljati Vas smem, da se Vam ad personam ničesar ne zgodi, ako razkrijete tajne spletke, kojih niti so napeljane, to dobro včmo, od tiste stranke ..." Glavar zdajci umolkne, ker se je menda
domislil, da bi izdal kako uradno skrivnost, ko bi kaj več povedal. Odšel je in s seboj vzel svoje akte in tisti svoj protokol.
Ostal sem sam in čeprav si ničesar nisem imel očitati, in čeprav sem ob vsi vstaji včdel samö to, kar sem slišal in čital v časnikih, bilo mi je vendar neprijetno, da se more sploh proti meni roditi takšno sumničenje. In one besede, ako sem jih res izpregovoril, kaj sem hotel reči ž njimi? Sčdem ves zamišljen k pisalni mizi in začnem premetavati knjige in pisma, ki so ležala na nji. Zdajci zagledam razgrnen listič in ko ga vzamem v roke in preberem, začne se mi svitati po glavi in bliskoma se mi vrne v spomin tisti ominozni pogovor. Za-smejem se na glas, da je cerkovnik, ki je ravno vstopil, strme obstal in se ves zmeden čohal za ušesi.
Po obedu pride spet okrajni glavar. Njegov obraz je bil videti še bolj nagrbančen in temen. Jaz ga smehljaje pozdravim.
„Kakor vidim, ste prav dobre volje. Tedaj smem upati, da razo-denete vse brez ovinkov."
„Vse, gospod glavar, ker bi itak nič ne opravil proti spovedi gospoda Labiča."
„Tako je prav in pošteno!" reče glavar, kateremu se lice razvedri ter pripravi pero, da nadaljuje zapisnik.
„Vi tedaj priznavate, da ste rekli Labiču tiste besede?"
„Priznavam !a
„Torej ste že tačas znali, da se delajo na tajnem priprave za vstanek, ki bi imel počiti 5. septembra?"
„Jaz, da bi bil vedtji za kakšen vstanek? Ali se Vam sanja gospod glavar?"
„Niste li sami ravnokar priznali, da poči 5. septembra?" vpraša nejevoljno glavar."
„Seveda bode počilo," odgovorim in s povzdignenim glasom dostavim: „Počilo bode in zemlja bode rdeča od prelite krvi ..."
„Grozno!" vsklikne glavar in perö mu pade iz roke.
„Toda, ne bojte se, gospod glavar, pokalo bo le v graščinskem logu na zajce in srnjake."
„To je blasfemija in zasramovanje državnega oblastva!" zakriči glavar in ves zagorel od jeze vstane s stola. „Mislil sem z Vami ravnati milostno z obzirom na suknjo, katero nosite, pa slabo zahvalo imam od tega!"
Da bi se bil jaz najrajši glasno smijal, ko sera videl moža tako razburjenega, pihajočega okoli sebe v sveti jezi, to je naravno; toda umeje se samö ob sebi, nisem ga hotel razžaliti in dejal sem mirno:
„Prosim, da zapišite v protokol izpoved mojo in potem sodite!"
Beseda: ,protokol4 je z neko magično silo vplivala na razvnete živce glavarjeve in že namočeno pero se je bližalo papirju željno dotikati se ga in po njem praskati, kakor kokoš brska po peski, dokler ne najde kakega zrnca.
„Ravno tisti dan," pravim, „ko sem pozneje šel spovedavat gospo Labičevo, dobil sem od graščinskega oskrbnika ta listek, v katerem me vabi na lov na 5. dan septembra, ker pozna veselje moje do lova. No, ko pogledam v koledar, vidim, da moram ta dan k poddružnici, opravljat naročeno mašo, da se tedaj lova ne bom mogel udeležiti. Ker sem mislil, da je tudi g. Labič povabljen, dejal sem mu tačas pri odhodu: „Petega septembra bo pokalo; škoda, da mene ne bo z r a v e n."
„Zapisal sem Vašo izpoved," reče glavar in si utakne pero za uho. „Pa vendar me ne imate za tako naivnega, da bi verjel temu izgovoru. Naznanjam Vam tedaj, da pride jutri sodnik sam, zaslišavat priče pod prisego in potem si sami pripisujte sitnosti, v katere boste še zabredli."
Še mi veli, naj podpišem protokol, kar sem storil, in potem odide glavar v veliki nejevolji.
Drugi dan je bilo še zmerom polno žandarjev po trgu in okolici. Sodnik se pripelje naravnost k meni, a ker ni imel takih predsodkov, kakor glavar, bila je stvar kmalu pri kraji. Poklical je le še graščinskega oskrbnika, ki je seveda vsemu pritrdil. Drugi dan so se izgublje-vali vnanji žandarji. Petega septembra pa je potem res počilo in je ves dan pokalo. In ker sem dobil namestnika za naročeno opravilo pri poddružnici, bil sem tudi jaz zraven in če ne srnjaka, vsaj par zajcev sem položil na tla. Zvečer pa smo praznovali pri oskrbniku srečno zmago — nad divjačino.
Tvoje OČI.
pvoje oči, lepč oči,
Iz njih ljubezen mi gori.
Na meni le počivajo, V sreč mi pokoj vlivajo.
Oči lepč, oči krasnč, Ko bisera se mi bleste.
Blestč se mi, ko zor mlada n. Ko rosne kaplje svit zlat An
Plamtite mi do konca dni, Tvoje oči, lepe očf!
Svoj mir.
Bajke in povesti o Gorjancih.
Spisal J. Trdina.
24. Doktor Prežir.
ekla Jera nam je pripovedovala kaj rada o strahovih, v katere je verjela čvrsto kakor v Boga in v sv. Šembilijo. Za naj-mičnejšo njeno povest te vrste zmatram to-Ie: V Kamovi hiši pred mostom je stanoval pred veliko leti jako imeniten in bogat gospod. Prvakoval je ne le med uradniki, ampak tudi med meščani in okoličani. Brez njega volje in vednosti se ni smelo nikjer nič storiti in zgoditi. Vedel se je tako oblastno, da so mu zdeli gospodje pridevek: novomeški Napoleon! Dasi je bil oduren in trd, čestili so ga ljudje skoraj kakor Boga. Cel<5 tercijalke niso vedele mnogo let nič slabega o njem; lotile so se ga še le nekoliko mesecev, predno je bil premaknen od nas nekamo gori na Nemško. Dobro, krotko in preprijazno njegovo gospo pa so obirale te jezičnice že prčcej od konca, ko je prišla pred most. Ker ji niso mogle očitati druzega, posegle so nazaj v mladost njeno. Pred zakonom se je poznala, veste, s tistim slovečim doktorjem Prežirjem, ki je zložil toliko pesmij, katere prepevajo veseljaki še dan danes. V krčmo našo so hodili kaj zastavni gospodje: Vesčl, Trbüc, Ažman, Ravnik, Groga in drugi taki. Ti naši gostje so se menili dostikrat o Prežirji in ga opisovali prav natanko, kakov je bil, kake navade je imel in kaj je doživel in pretrpel. Vsi so trdili v jeden glas, da ga treba šteti med največje razumnike, ki so se porodili v naši deželi in v našem narodu. Kdor ga je videl in čul prvikrat, ni zapazil prčcej čudovite njegove bistroumnosti in zmiselnosti. Beseda mu ni tekla lahko in gladko. Mož je nekoliko mecal in pripovedoval vse mirno in jednolično, ne pa kakor nekateri govorniki, da bi bil vmes kričal, pačil obraz in mahal okoli sebe z rokama. Tudi ni bil vaden, da bi se bil smijal sam svojim šalam. Ko pa je odjecljal prvih pet ali šest besed, razvezal mu se je jezik in zdrknila je z njega dostikrat tako slana, da so se morali prijeti možaki za trebuh, da jim ga ne raznese smeh, babe pa so bežale iz hiše, kakor bi jim pritiskal za petami sam peklenski roga tec. Burke njegove, včste, niso bile vselej take, da bi jih smeli slišati otroci. Brat ga je dobrovoljno kdaj pokaral: France! razuma imaš dosti, razuma, ali kaj pomaga, ko pa nečeš rabiti pameti. To prijazno očitanje je pomenilo, da je zaničeval Prežir tiste podle umetnosti, s katerimi se
dobi na svetu najprej velika služba, imenitnost in bogastvo in jih zaradi tega zovo praznoglavci pamet. Zahteval je od vsakega človeka resnico in pravico in spoštoval je samo tistega, kdor se je odlikoval s čednostimi in z vednostimi. Malopridneža in bedaka je črtil in preziral, če prav je bil najmogočnejši velikaš in milijonar. On se ni znal ni lagati nI hliniti. Nikdar se ni nikomur prilizoval, uklanjal ali priporočal in prosil milosti. Gospodi je dokazal, da razume več nego vsi drugi, pa si je mislil: Zdaj včste, kdo sem in kaj znam Če sem za vas, vzemite me v službo; če nisem, mari mi je! Živel bom tudi brez vas. Takih ponosnih korenjakov v stare čase vlada ni sprejemala rada med uradnike. Prežir si je moral iskati drugje kruha. Meni se prav zdi, da ga je imel v pisarnici neki drug doktor, ki mu je bi prijatelj. Delal je zanj pravdarska pisma ali ka-li. To pa vem za gotovo, da mu zaslužek ni bil preobilen. Hodil je rad v gledališče in na druge gosposke veselice; že radi njih se je moral oblačiti, kar se da lepo, po najnovejši šegi. Take reči pa niso zastonj. Vedlo ga je kdaj trdo za denar. Dohodke svoje je potrošil tem laglje, ker je bil jako usmiljenega srca in dobrih rok. Noben revež ni šel od njega brez daru. Najrajši je pomagal poštenim siromakom, ki so se sramovali prositi: takim je stisnil v dlan kar celo dvajsetico pa tudi goldinar. Sestra, ki mu je nekaj časa gospodinjila, zagodernjala je nejevoljno nad nekim beračem, ki se je bil navadil, da je prišel vsak dan po miloščino. Prežir pa jo je zavrnil: kaj se jeziš, ali ne včš, da mora človek vsak dan jesti in še po večkrat. Na začetku šolskega leta je videl učenca, ki se je milo jokal, ker mu uboga mati ni mogla kupiti bukev. Ko je zvedel, zakaj plače, prijel ga je za roko in šel ž njim v prodajalnico ter mu kupil ne le knjige ampak tudi papirja in drugih potrebnih rečij po vrhu, pa mu podaril še petico za jabelka. Dijak višje šole je potožil tovarišu, da bo moral šolo pustiti, ker oče ne more več zanj plačevati, druge podpore pa nima. Prežir, ki je slišal te besede, potrka ga po rami in mu veli: Prijatelj, pojdite z mano. Neki trgovec, znanec moj, potrebuje za tri otroke učitelja. Dajal Vam bo hrane, stanovanje in kak majhen na-mčček tudi v denarjih. Tako je pomogel pridnemu mladeniču, ki je postal pozneje sloveč duhovnik in doktor sv. pisma. Mnogim ubogim * dečakom je dobil kosilo v samostanu. V Ljubljani se je bil pobratil z imenitnim patrom Benütom. Predno so se odprle po sv. Mihelu šole, oglasil se je vselej pri njem. Benüt je že včdel, po kaj je prišel, pa se je zasmijal in ga vprašal: No, France, koliko bi jih pa preskrbel rad letos z zloglasnim našim ričetom? Ali veš, žlice jim boš moral sam kupiti. Že bolj odrasle dijake pa je priporočal bogatim svojim
znancem, sosebno pa profesorjem malih šol, da so nagovarjali roditelje, naj si jih vzamejo otrokom svojim za hišne učenike. Kranjci ne morejo brzdati jezika. Skoro vsakemu človeku natvezejo kak priimek, da ga pikajo ž njim za hrbtom ali pa tudi dražijo v obraz. S pravim imenom menda ne kličejo nobenega krčmarja, nego govorč rajši: Bikabirt, Ko-bilabirt, Švedrabirt, Prosabirt, Silabirt, Muhabirt i. t. d. Ni dolgo, kar je umrl pisač, ki so mu dejali doktor Kibla. Pa tudi pravih doktorjev ljudje naši ne puščajo na miru. Gorenjcem ni storil Prežir nikoli nič zalega, pa so mu pritisnili vender le smešni in grdi pridevek: doktor Figa, zato ker se je zabavljal rad z otroki in jim kupoval pridno sladke, tržaške fige. Ljudje pravijo: Kdor otroke ljubi, brez skrbi snubi. Tak mož res najlaže nosi težko breme zakonskega stanu. Tudi doktor Prežir si je našel v Ljubljani lepo in ob jednem bogato deklico, s katero se je želel poročiti. Ali njemu ni bila namenjena nobena pozeraeljska sreča. Zaveroval se je v to gospodično tako globoko, da je ni mogel pozabiti ne na tem, in kar je gotovo še dokaj bolj čudno, niti na onem svetu. Pod okno ji je hodil boje v jasnih nočeh, ko je svetil mesec, prepevat: Luna sije — Kladvo bije ... To pesem je bil zložil navlašč zanjo. Razven nje pa še mnogo, mnogo drugih. G. Groga mi je posodil precej debele bukve, ki so bile polne Prežirjevih pesmij. Prebrala sem vse od konca do kraja. Nekatere so bile pobožne in svete, kakor kaka prav lepa pridiga, največ pa je bilo posvetnih, takih, kakeršne ugajajo najbolj vroči mladini. V njih poveličuje Prežir lepoto izvoljenke svoje ali pa opisuje tako ganljivo hrepenenje in bolečine svojega srca, da so mi prihajale neprenehoma solze v oči. Dan današnji se nahaja pač malo moških, ki bi ljubili in častili žensko svojo tako resnično goreče in stanovitno, kakor jo je ta imenitni slovenski doktor. Gostje naši niso nikoli ničesa slišali, kakovega srca je bila proti njemu ona. Jaz mislim, da bi ga bila vzela drage volje, ko bi bil imel toliko prihodkov, da bi se bila vozila pri njem lahko v kočiji in živela še dalje tako dobro in brezskrbno, kakor je bila vajena v domači hiši. Ali revnega človeka, če je prav doktor, branilo bi se še kako kmetiško dekle, nikar gospodična, za katero so se poganjali najboljši snubači, mestni in deželski. Ponudil se ji je velikaš, vaša gnada, ki je dobil od cesarja prelepo službo, po očetu pa denarjev, da sam ni vedel koliko. Oče in mati sta rekla: Vzemi ga! in pokorna hčerka ju je poslušala in se z velikašem pozakonila. Nezvestoba njena je Pre-žirja tako potrla in izbegala, da ni moči dopovčdati. Lažljivi svet in tožno življenje sta se mu pristudila. Kdaj se je zaril v papirje in brskal in črčkal po njih noč in dan brez spanja, brez jedi in pijače. Večkrat pa mu
se je delo uprlo, da po štirinajst dnij ni prijel nič za perö. Taval je zamišljen sem ter tja, kakor bi bil mesečen, ali pa je dirjal po cesti, kakor bi ga kdo podil. Živel je brez pravega redu in pravila. Zanemarjal je opravke, pa tudi samega sebe. Na obleko ni pazil več tako skrbno, kakor nekdaj, dostikrat so ga videli prav borno opravljenega. Sosebno so se smijali Gorenjci stari njegovi kapi in ispremi-nastemu klobuku. Tolažbe in zabave si je iskal v druščini, ki ni bila vselej dobro izbrana, najrajši pa v vinu. V krčmah je prebil po ves večer, kdaj tudi popoludne. Radi te slabosti so ga razläjali sovražniki, še bolj pa hinavski prijatelji za silnega pijanca. Ta govorica je bila prehuda in nesramna. Prežir je sedel mirno pri merici svoji: on ni nikoli razbijal in razgrajal ali delal ljudem nadlege. Tako pohlevnega pivca si želi vsak gostilničar. Tudi gostje naši so začeli jednoč pre-m le vati to Prežirjevo pijanstvo, gospod Ravnik pa jih je ustavil in pošteno branil slavnega pesnika. Dejal je: „Za pet ran božjih, ne bodimo taki zlobni farizeji! Prežir ga je rad pil, kakor ga pijemo radi mi, ki smo tukaj in z nami brez števila ljudij vseh stanov in narodov. Pač res je, da objedajo sršeni samö žlahtno sadje, lesnik pa se niti ne dotaknejo. Drugim pivcem nihče nič ne očita, ker so ničlje, Prežir pa je ostal še po smrti imeniten in velik mož, zato misli vsak capin, da ima pravico, ometavati mu grob z blatom. Ni tega ne smemo pozabiti, da smo mi tu z večine oženjeni dedci; doma nas čaka društvo, žene in otroci, itak visimo v krčmi dostikrat od sedmih do polunoČi, če ne še dalje. Doktor Prežir pa je bil brez rodovine, samec. Če bi mu prav nobena žalost ne bila morila srca, gnala ga je v krčmo že puščoba. S čim in s kom za Boga bi se bil mogel kratkočasiti v mali svoji izbi doma. Spati mu se ni dalo in brati se pa zmerom tudi ne more. Zopet se potrjuje stara resnica, da vidimo pezdir v očesi bližnjega, bruna v svojem pa ne vidimo. — Gospodje naši so pravili, da ga je bila tožnost jednoč tako prevzela in zmešala, da ni nič videl, kaj dela in ukreplje. V ti zmotnjavi se je hotel sam končati. Že se je bil zadrgnil, ali prihiteli so še o pravem času domačini in ga oteli. Usmiljeni Bog, ki je poznal plemenito njegovo srce, ni želel, da se pogubi časno in večno, nego da se reši in vzveliča. Ni še uČakal velike starosti, ko se ga je prijela huda bolezen, ki se ni dala ozdraviti. Na smrtni postelji pokesal se je resnično vseh svojih grehov in napak in umrl je spokorjen, okrepčan s svetimi zakramenti in v trdni veri, da najde človek mir in pravo blaženstvo samö v naročaji vzvišene naše matere, sv. katoliške cerkve.
Tisti prvak, ki se je oženil s Prežirjevo milico, služil je najprej v Ljubljani ali kje, kasneje pa ga je poslalo poglavarstvo v Rudolfovo.
Ker v mestu ni mogel najti pripravnega stanovanja, šel je v šmihelsko župnijo in vzel v zakup Kamovo hišo, kar sem že omenila. Ljudje so hitro zvedeli, kako znanje je imela gospa njegova na Gorenjskem. Povedali so jim uradniki, ki so prebivali nekdaj v Ljubljani; s Prežirjem so nekateri celo občevali. Pa saj ni bilo treba dosti praviti. Prežir govori o ljubezni svoji na vsa usta v pesmih, katere poznajo že zdavnaj tukajšnji Dolenjci. Kar jaz pomnim, prepevajo v mestu: Luna sije ... ne le dijaki, ampak tudi vse dekle in pestunje. Gospa je živela z možem svojim v prelepi prijaznosti in zlogi, vsaj na videz. Bog ji je bil podaril tudi nekoliko krasnih in prav dobrih otrtfk. Nekateri pa so vendar ugibali, da ne more biti srečna, ker je bila zmerom tako bleda in dostikrat vsa razmišljena. Trdili so, da se ji sili še vedno v spomin zapuščeni ljubček. Za hišino si je vzela neko suho Marijo, zvesto ali precej sitno biibnico. Bazven nje ji je stregla znanka moja Neža, ki je služila prej zajedno z mano v krčmi. Ti dve sta dobro včdeli, kaj se govori o gospi in Marija, ki ni mogla nič zamolčati, vprašala jo je jednoč kar naravnost, če je bila zaročena res že s tistim slavnim doktorjem, ki je znal delati take mile pesmi. Gospa se zasmeje nekako posiljeno in veli: Da se ti ljubi pobirati te stare čenče! Doktor Prežir je bil tak ptiček, kakor so vsi. Kvasil je o ljubezni vsaki, da se je pomenkoval ž njo le pet minut. Kakor drugim, dobrikal se je kdaj tudi meni. Skrb me je bil! Trape, ki so mu verjele, božal je boje prav ljubeznivo, ali kadar mu je prišla muha, znal je pa tudi praskati kakor maček. Hodil je v gledališče in na plesišča, pa je metal po tleh majhne listke, na katerih so bile zapisane vsakovrstne zabavljice na ljubljanske gospodične. Ti listki so šli potem od rok do rok po vsem mestu. Ogrčbal je na tak način tudi mene. Jaz sem se strašno jezila. Ko je to slišal, grohotal se je in hvalil po Ljubljani, kako me je razsrdil. Pa s takim porednežem da bi se bila jaz zaročila? ha ha ha! Vidi se, da gospä ni hotela priznati resnice. Taji in zanika se lahko vse, še to, da je sneg bel. Jaz in Neža sva bili trdno uverjeni, da je mislila še zdaj na doktorja. Dokler je bil živ, ni se pripetila nobena takova reč, ki bi jo bila izdala. Kmalu po smrti njegovi šla je z gospodom nekamo na deželo. Domöv se jima ni mudilo, ker je svetil mesec. Vrnila sta se nekaj pred polnočjo. Hišina, ki je bila ob jednem kuharica, prinese večerjo. Komaj začneta zajemati, zapoje nekdo za hišo z zvonkim glasom: Luna sije — Kladvo bije. Gospa se zgane, da ji pade žlica iz rok. Tresla se je kakor šiba. Ko je vpraša gospod, kaj ji je, zaječi: Oh, prišlo mi je tako slabo, da komaj diham. V posteljo so jo morali nesti, ker sama ni mogla iti. Vreme se je še tisto noč izpremenilo; deževalo
je mnogo dnij skoraj neprenehoma; noči so bile temne, da se ni nič videlo. Gospa si je opomogla in se zopet razvedrila ali na nesrečo njeno razvedrilo se je kmalu tudi nebo. Zopet je sijal svetli mesec. Vreme je bilo tako toplo, mirno in prijetno, da sta ostala gospod in gospd do jednajstih na vrtu. V Portovi hosti zavpije trikrat sova, prčcej za njo pa se oglasi s Krke: Luna sije — Kladvo bije. Gospa zakriči in pade brez zavesti gospodu v naročaj. Drugi dan je vstala zdrava, ali ob pozni jednajsti uri se je ponovila pesem in ž njo tudi bolečina njena. Od zadnjega do prvega krajca in kadar je bilo oblačno, ni čutila nikoli nič težave, ker se ta čas ni slišalo nobeno petje. Ko pa se je začela luna polniti,, oglasil se je vsak večer neznani pevec in uboga gospa je trepetala in omedlevala. Večkrat jo je lomil in zvijal tak strašanski krč, da jo je hotelo zadušiti. Precej, ko je ponehalo petje, prešla ji je tudi bolezen. To petje ni bilo zmerom jednako; kdaj se je čulo več glasov, največkrat pa samö jeden. Še bolj čudno je bilo to, da se ni glasilo vselej iz istega kraja, nego zaporedoma s Šanc, izza Kamove hiše, z Lok in kdaj celö s Krke. Najbolj pogostoma pa je dohajalo vendar s Šanc, s tiste, nekoliko viseče tratine, ki je na bregu za kapiteljskim vrtom. Gospod jo mislil, da mu ženo hodijo nadlegovat razposajeni dijaki. Prej se kvartajo v kaki beznici; ko jih krčmar zapodi, gredö pa tulit na Šance. Če dobe kak čoln, vozijo se po Krki in ustavijo kje za Kamovo hišo, da tam vrišče in nagajajo. Tožil jih je ravnatelju, ali brez vspeha, ker so vse utajili in se jim ni moglo nič dokazati. Gospod je bil velik prijatelj s kanonikom Jelovškom. Nagovarjal ga je, da bi šel dijake svarit in jim se grozit z najstrožjo kaznijo, ako ne bodo mirovali po noči. Jelovšek je prišvepal — imel je takrat bolne noge — res v šolo, ali fantov ni hotel zmerjati in strašiti nego jih je prosil prav lepo, naj bi ne prepevali več: „Luna sije" v takem kraji, kjer bi jih mogla čuti tista bolehna gospa v Kamovi hiši. Reva je tako občutljiva, da bi ji utegnilo to petje jako škoditi. Dijaki so se o teh besedah na ves glas zasmijali. Jeden je bojč celö dejal: O saj vemo, zakaj ji preseda pesem; naj ji le, saj je presedala tudi Prežirju babja njena omahljivost. Prošnja kanonikova ni pomogla nič. Kakor prej razlegalo se je ob mesečini ponočno petje in bčgalo in mrc-varilo nesrečno Ljubljančanko. Neža vpraša Marijo, zakaj neki ne more slišati te prelepe pesmi brez hudih bolečin. Hišina odgovori: To se zdi tudi meni neizrečeno čudno. Če jo pobaram, pokima z ramama in pravi, da so krivi slabi njeni živci, katere razdraži vzlasti po noči vsaka malenkost. Mogoče! Ali jaz bi dejala, da je glavni uzrok morda nekaj drugega. Pesem: „Luna sije" domišlja jo dekliških let, vesele
42
njene mladosti, pa se ji stoži in milo stori, ker vč, da se ji ta zlati čas ne povrne nikoli nikoli .več. Tudi zdaj se ji godi dobro. Tako, kakor njo, ne časte nobene druge gospe v Novem Mestu in za življenje ima vsega dovolj, česar koli poželi. Ali ljubljanskih veselic ji ne more dati malo naše mestece. Dostikrat vlada v njem taka puščoba, da bi človek najrajši pobegnil. Tudi stanovanje naše je preveč odljudno. So-sebno ob grdem vremeni prebö se prav težko v ti samoti, ki je bolj podobna puščavi, nego kaki vasi. — Marijino razlaganje se Neži ni zdelo dosti verjetno. Njo je obhajala že dolgo huda slutnja, ki se je tudi potrdila. Neko soboto šla je prav pozno s kablom po vode. Noč je bila jasna in svetla. Iz Krke se je vzdigovala sim pa tam megla. Iz megle se pomoli najprej glava, potem tudi život velikega moža. Mahaje z rokama letela je prikazen z meglo vred gori po Krki. Za Kamovo hišo, baš pod gospino spalnico obstane ter se globoko trikrat pokloni in začne prepevati z močnim glasom: Luna sije — Kladvo bije. Neža se tako prestraši, da pustivši kabel pobegne v hišo. Odslej ne bi bila šla tako pozno po vodo ne za sto goldinarjev. Zdaj se je na svoje oči uverila, da pevec ni dijak, ne kak drug človek, nego brez dvojbe doktor Prezir, ki hodi izvoljenki svoji še po smrti naznanjevat neskončno svojo ljubezen. Marija ni verjela, da bi se mogel mrlič povrniti nazaj na ta svet. Nežini pripovedki se je smijala in velela, da se ji blede, da je imela prazno podobo megle za moža. Jaz pa sem bolje poznala prijateljico svojo. Kar vem, govorila je zmerom prav pametno in nihče se še ni pohvalil, da bi jo bil ujel v kaki laži. Resnico besed njenih je dokazoval tudi gospin prstan. Neža je imela sestrično Franico, ki je poznala mladega kovača. Ker je želela, da bi bila nje ljubezen trdna in brez greha, šla je s fantom v cerkev. Stopivša h kro-pilnemu kamenu sta spustila vsak svoj prstan v blagoslovljeno vodo. Pred velikim oltarjem sta potem prstana zamenila. Ali ta kovač je bil jako lehäk človek. Še tisti teden je napajal v mestni krčmi neko drugo punčaro. Zvečer je zapazil, da mu je Franičin prstan počil. Nesel ga je k zlatarju, da mu ga je zvaril. O sv. Vidu se je napotil k maši na Ljubno. Tamo je kupoval vino in se legal neki TopliČanki, katere ni prej še nikoli videl. Na roki mu zazvenči: tink! Ko pogleda, bil mu je prstan zopet počen. Dal ga je drugič zlatarju. Čez nekaj mesecev je ubila porednega kovača na isti gori strela. Po životu mu ni naredila nobene rane, tudi obleka na njem je ostala cela. Prstan pa mu je raznesla strela na drobne kosce, v očitno znamenje, da ga je zadela strašna kazen božja radi grde njegove nezvestobe. Tudi ljubljanska gospa je imela počen prstan, ki se za dolgo nikakor ni dal popraviti.
Sama je povedala družini, da ga je poslala že trikrat k zlatarju ali v dveh dneh je odjenjal vselej in ravno tamo, kjer se je bil pretrl prvikrat. Naročila je tudi Neži, da je šla ž njim k zlatarju. Ta bi bila rada vedela, kakšen je in odpre spotoma škdtuljico. V nos ji udari oster, mrtvaški duh! Obšla jo je taka groza, da se je zgrudila. Ko povč hišini to prigodbo, začela jo je psovati. Prismoda, avša, trapa in še druge grde priimke ji je dajala. Po nje misli je dišala po prhnelem stara volna, v katero je bil zavit prstan. Ali ta Marija je obrnila rada vsako reč tako, kakor bi se ne pripetilo na svetu nikoli nič posebnega in božjega. Smukaje se vedno okoli gospode, zapravila je vso vero. Trdila je cel<5 vpričo otrok, da je našla v bukvah, da sv. Jurij ni nikdar živel. Rogala se je Blaževemu blagoslovu in o svetinjah sv. Feliksa je blebetala, da so toliko vredne, kakor če bi ležala v oltarji kaka mačka. Prstana se je držalo tudi to čudno svojstvo, če ga je gospa izgubila, da je prišel sam nazaj. Jednoč ga je bila nataknila, predno j« sedla v čoln. Vozila se je gori in doli z znanci vred po Krki in ogledovala vodo, ribe, bregove in ljudi, kar zapazi, da prstana več nima. Moral se ji je zmuzniti in zdrkniti v vodo. Ko pride domov, poči z rokama, kajti je zagledala izgubljeni prstan na oknu. Modri-janki Mariji pa se niti ta prigodek ni zdel nič skrivnosten. Bleknila je: Gospa je prstan natakniti mislila, pa je v naglici to pozabila in ga pustila na oknu. Ali vsak pameten človek mi bo potrdil, da je gospa gotovo bolje vedela nego nje jezična hišina, kaj je vzela s sabo, ko se je šla na Krko vozit. Kadar se babnice lišpajo, naključi se presneto poredkoma, da bi pozabile dejati nase dragotine svoje. — Ljubljanska gospa se po letih še ni bila postarala, ali ponočni strah in notranji črv sta ji razdejala nežno truplo. Hodila je pripogneno in ni je bilo drugega nego sama kost in koža. Slutila je, da ji življenje poteka. Neko noč se je čulo silno razbijanje z bližnjega otoka. Zjutraj sta stali gospa in hišina pri Krki. Po vodi pride mrtvaški les, ustavi se za hip pri Kamovi hiši baš pred gospo in odplava dalje. Gospa je dejala: Krsta me opominja, naj se pripravim za daljno pot. Ribič je pozneje pripovedal, da je videl tisto jutro na otoku gosposkega moža, ki je tesal črno skrinjo, ali kaj je bilo, in jo vrgel, ko je bila dodelana, v vodo. Neža je precej velela: Ta tesar je bil doktor Prežir in meni se zdi, da je pogodila. Gospa se je nekaj dnij še silila in hodila, potem pa legla in ni več okrevala. Od konca se je spominjala rada raznih posvetnih rečij: mladostnih svojih let, prijaznega Rožnika, prelepe dolske župnije, kamor^ se je vozila za veselje v topla pomladanska jutra. Zadnjih štirinajst dnij je nrslila samo na otroke svoje in na dušo svojo.
42*
Molila je slednjo uro in tako zbrano in goreče, kakor bi se zamikala. Če je prišel v spalnico njeno kak človek, ni je nič motil, ker ga ni niti zapazila. Bogu je vse mogoče, morda je bila res zamaknena. Kdor jo je videl pred boleznijo, ne bi je bil zdaj poznal. Okrogli nežni obrazek se ji je pomladil in svetil in smehljal kakor nedolžnemu otroku. Čudno je bilo tudi to, da je pozabila na smrtni postelji nemško. Po slovensko je molila, po slovensko razgovarjala se z gospčmi, po slovensko se poslavljala z gospodom in z otroki svojimi. Prelivalo se je obilo solz. ko je izročila Bogu čisto svojo dušo. Reveži vse okolice so izgubili mater svojo, družina pa dobro gospodinjo, da boljše niso nikoli imeli in si je nikoli želeli. Truplo so odnesli na šmihelsko pokopališče, ki se je napolnilo po vsem svojem prostoru z gosposkimi in kmetiškimi pogrebci. Neža se je ustopila prav blizu jame. Zraven nje je stal čuden gospod, ki ga ni videla v vsem življenji svojem. V rokah je držal debelo popotno palico. Bile so povse suhe in brez žil. Oči je imel zatisnene, kakor bi spal. Život mu se ni nič ganil in zdelo se ji je, da niti ne diha. Izpreletel jo je strah, da je odskočila v stran. Domislila se je zopet — doktorja Prežirja. Ko se je pozneje ozrla, bil je neznani tujec že nekamo izginil, na njega mestu klečala je pri grobu jokajoča Marija. Jaz nečem trditi, da je šel mrtvi slovenski pesnik za pogrebom nekdanji svoji prijateljici, to pa je popolnoma gotovo, da je tisti dan, ko so zagrebli njo, našla mir in pokoj tudi njegova duša. Od takrat je minilo že veliko let, mnogo mnogo potov je svetil polni mesec na jasnem nebu, v Kamovi hiši pa ni slišal o pozni ponočni uri nikdar več noben človek tiste krasne ali za ranjko gospo pregrozne pesmi: Luna sije — Kladvo bije.
Slavni Slovenci, n.
Peter Pavel Glavar.
Spisal Ivan Vrhovec.
(Konec.)
tališče je postalo s tem za oba jasno dovolj. Glavarja odslej niso mogle na Testaferato vezati druge ko zgolj denarne, ekonomične vezi. Doslej ga je smatral še za očeta, toda po zadnjih dveh pismih mu je šlo vse upanje po vodi, da bode našel še kdaj ključ do svojega skrivnostnega rojstva. Ker mu je bil Testaferata odslej ves
tuj človek, sklenil se je okoristiti ž njim, kolikor bi se po pošteni poti le največ dalo. Onim naših spoštovanih čitateljev, ki so morda vendar le še o najbližjem sorodstvu Glavarjevem in Testaferato vem na tihem prepričani, ponujamo v pretres še to-le pismo iz leta 1751. Takrat je imel Glavar komendo že v najemu.
L. 1751. je potekel prvi najem in pogajala sta se zopet za pet let. „Predno pa prevzamem to skrb in težo znova", dejal je Glavar, „želim, da bi me za moje pomirjenje poučili, če bi imel sitnosti s komisarji (malteškega reda), ko bi Vi umrli za mojega najemstva. Utegnili bi zahtevati od meno račune ali mi sekvestrovati moje malo imetje, dasiravno imam vse glavne pobotnice dobro shranjene; ne da bi se mi mogla očitati kaka krivica, toda storili bi to iz zagrizenosti in sovraštva do Vas iz uzroka, ki ga ne zaupam papirju, ki pak si ga lehko mislite in zavoljo katerega so me že preganjali" (7. junija 1751). To pismo je dvakrat zapečateno. To je ono pismo, katero je napovedal Glavar Testaferati 11. maja 1751. rekoč: „Po binkoštih Vam bom pisal pismo, v katerem se poučim o nekaterih potrebnih skrivnostih; tak list pak zaradi mojega in Vašega miru ne sme priti v druge ko Vaše roke in v znamenje, da je tajno, našli je boste od zunaj dvakrat zapečateno, in morate je raztrgati takoj, ko boste odgovorili nanje. Spominjam se, da sem Vas že pred dvema letoma prosil vsa moja pisma sežigati, da bi po Vaši smrti odslej čez sto let ne prišla na dan in Vi ste mi to obljubili; toda o zvršitvi nisem dobil poročila.
Bojim se, da jih še vedno shranjujete in morebiti celö ne pod ključi, ampak za vsacega pristopna. Zato ponavljam znova svoje prigovarjanje, sicer pojde čast naju obeh v zrak." (Pismo od 11. maja 1751.)
Tajnost pak je bila tolika, da se je Glavar celö v dvakrat zapečatenem pismu ni upal izjaviti. Kaka pak je bila in, če se je nanašala na njegovo rojstvo, ne moremo razjasniti.
A vrnimo se k letu 1745.
Glavar tudi še potem, ko mu je Testaferata stališče natančno razjasnil, ni maral pritrditi, da ostane v komendi. A da je mislil ravno nasprotno, bil bi Testaferata lehko posnel po tem, da je jel govoriti o najemu, prinašajočem veliko večjo korist, kakor oskrbovanje. V najem vzeti menil jo je namreč Glavar sam. O tem pak Testaferata ni hotel ničesa vedeti, češ, da so najemniki vsi oderuhi, ki komendske podložnike stiskajo in ožemajo, zahtevaje od njih več, kakor bi smeli. Le ko bi si nikakor ne vedel drugače pomagati, dal bi jo v najem (15. julija 1745.)
To je bilo Glavarju dovolj, poznal je Testaferato, da ga bo lehko pripravil do tega, zlasti da da komendo njemu, ker je toliko zaupal vanj. Zdajci se zahvali Testaferati za onih 1650 gld., ki jih je le-ta posodil nekdaj vojinski blagajnici. „Saj Vam vendar še nisem odstopil in ne podaril onih treh posojil," odgovoril mu je Testaferata ves začuden, „a Vi se mi že zahvaljujete zanje. Sam6 dejal sem Vam, da imam prav dober namen zadovoljiti Vas. Za Boga, ne bodite tako silni ter ne nadlegujte me v vsakem svojem pismu s svojo le preveliko aroganco, ko sem Vam o tem že tolikrat pisal." (15. julija 1745.)
Seveda to njegovo zahudenje ni bilo resno; to je Glavar vedel ter šel v naslednjem pismu zopet jeden korak dalje. Do takrat je namreč komendo že šest mesecev provizorično oskrboval. Prejšnjemu oskrbniku Bitencu je plačeval Testaferata za njegov trud po 80 gld. na leto. Glavarju bi bilo torej pripadalo 40 gld. A poslavši Testaferati račun in novce, odštel si je za svoj šestmesečni trud 50 gld. Testaferati to sicer seveda ni bilo po godi, a pustil mu jih je, češ, da se bo tem bolj pobrigal za oskrbnika (22. junija 1745.), in jeden teden za tem mu je odstopil tudi ono posojilo 1650 gld.
Res zanimivo je opazovati, kako sta se pogajala ta dva človeka, oba lokava in z vednim ozirom na svojo korist. Ko je Testaferata pripravil Glavarja do tega, da mu je obljubil ostati v Komendi, jel se je nazaj pomikati ter skušal dane obljube Glavarju zopet izviti. Tako n. pr. mu je obljubil, da mu preskrbi dispenzo na svoje stroške, a sedaj mu piše: „Vi sami ste mi dejali, da ste si že zbrali lep denar in da upate imeti tekom treh ali štirih let 1000 tolarjev gotovine, brez ozira na stroške, ki si jih napravite z nakupovanjem potrebnih knjig in ki bodo znašali 50 gld. In potem me nadlegujete, naj nosim jaz one stroške (namreč za dispenzo). Glejte, da jih bote plačali sami." (23. novembra 1745.)
Vrhu tega je obljubil dati mu pomočnika zaradi prevelikih opravkov v Komendi. Ko pak se je Glavar odločil ostati, dejal mu je: „Ce mislite, da je pomočnik res potreben, plačajte ga sami, in sicer mu dajte tistih 20 gld., ki Vam jih za oskrbovanje več plačujem, kakor sem plačeval Bitencu." (6. januvarja 1 746).
Zaradi tega bi se bilo kmalu razdrlo vse pogajanje in zopet je dejal Glavar, da pride k njemu na Laško kot „maestro di časa"; in gotovo bi si bila prišla navskriž, ko ne bi Glavarja komenda tako zelö bodla v oči. Prizadeval se je dobiti jo v najem za najnižjo ceno. Testaferata je zahteval 300 cekinov in sicer benečanskih, Glavar pak si je razlagal, da terja 300 ogerskih, ki so veliko menj plačali, vrhu
tega pa bi moral Glavar plačevati tudi še letni davek od komende. Pod tema pogojema mu jo je hotel dati v najem in mu tudi preskrbeti na svoje stroške dispenzo. Ko je Glavar videl, da se Testaferata nikakor ne bo dal več omehčati, pogodil se je naposled za 300 bene-čanskih cekinov, vendar je pak še tudi tu skušal nekoliko novcev od-ščipniti. Testaferata je štel, da je jeden cekin vreden 4 gld. 15 kr., Glavar pak mu je odgovoril, da je morebiti prej kedaj toliko plačal, sedaj pak samo 4 gld. 12 kr. (2. junija 1746., 7. julija 1746.)
Po tacih homatijah in tolikem trudu še le sta se pogodila za 1260 gld. letne najemnine. Pač kolik razloček med tem, kar je Stratil pisal, in tem, kar se je resnično godilo. Testaferata se kaže v svojih pismih popolnoma drugačnega moža, kakor ga slika Stratil, in o katerem pravi, da je Glavarju podaril takoj vse dohodke komendske. Prepričani smo, da bi tega ne bil storil celo v tem slučaji ne, ako bi mu bil res pritrdil, da je oče njegov, kajti v denarnih stvareh je bil sila natančen, dasi tudi je za pobožne namene jako veliko žrtvoval; od 1. 1727. pa do 1. 1759. je zračunil Glavarju, da je podaril samo cerkvi sv. Petra v Komendi 2465 gld., ki jo je dal, mudeč se na Kranjskem, prezidati in povekšati. Na svoje stroške je dal Testaferata, a ne Glavar, prinesti iz Rima svetinje sv. Urbana, ki se nahajajo še danes pod velikim oltarjem. Slabo poučene so v tem oziru „Mit-theilungen d. hist. V. f. Kr. 1849," slabo poučen je bil Stratil. Res je, da je iz početka Testaferata prosil Glavarja, naj tudi on nekoliko pripomore, češ, da so stroški za svetinje Vendar le preveliki in da jih skoraj ne more zmagati; toda pozneje se je premislil ter sklenil nositi jih sam. „Jaz ne maram, da bi se le jeden mogel hvaliti, da ima kake zasluge gledč svetnika in je pripomogel kaj, bodi si pri nakupu ali pri postavljanji na oni kraj, kjer se sedaj nahaja. Če bi se pak nahajala kje v cerkveni ali drugi knjigi, tikajoči se tega svetnika, kaka nasprotna opazka, izvolite jo," pisal je Glavarju, „odstraniti, ker hočem biti jedini, ki je storil v moji komendi to dobroto, in se ne more nijeden bahati, da je pripomogel le z najmanjšo stvarjo. To pa Vam nalagam na Vašo vest. Zato mi izvolite poslati zaznamek vseh mojih stroškov, ki sem jih imel v Rimu in od Rima do Jakina in Trsta, ker spominjam se, da sem Vam jih vse natančno naštel, na katere se pa sedaj ne spominjam več, koliki so. . . . kajti vse stroške, ki ste jih imeli ali Vi ali Vaša farna cerkev, povrniti hočem do zadnjega vinarja iz plačil za maše, ki sem jih že bral in ki jih bodem še." (Glavar mu je pošiljal namreč na Laško maše in sicer v tolikem številu, da jih Testaferata sam vseh celö brati ni mogel, ampak od-
dajal jih je tudi svojemu tajniku). „In če ste si napravili, mudeči se v Rimu za pridobitev tega sv.'trupla kake stroške, ker spominjam se, da ste dali brez mojega dovoljenja iz svoje volje štiri cekine — tudi te štiri cekine hočem Vam povrniti s plačili za brane in ne še brane maše.0*)
In ta, mož, ki je toliko žrtvoval za pobožne namene, pogajal se je z Glavarjem več mesecev zato, kako se naj zaračuni beneški cekin, ali za 4 gld. 12 kr. ali za 4 gld. 15 kr. Ko pak sta se naposled post tot discrimina rerum vendar le pogodila, zvedel je Testaferata kakega pol leta za tem, da je Glavar za njegovim hrbtom vse strune napel, da bi dobil komendo v najem in sicer baš tisti čas, ko se je na vse kriplje branil ostati v Komendi. Obljubil je in poslal tudi Testaferato-vemu tajniku, nekemu Carluccio Accico, 30 cekinov, če pregovori Te-staferato, da bi mu dal komendo v najem. A predno je le-ta mogel to obljubo izpolniti, zapodil gaje Testaferata zavoljo njegovega slabega vedenja iz svoje pisarne. V tem pak sta sklenila Testaferata in Glavar že tudi najem. Onih 30 cekinov je bilo torej izgubljenih, Gla-
*) Malta 9. Giugno 1756. Ho voluto darle ragguaglio di tutto cio, affinchč V. S. vada pensando di raandarci altre obligazioni, mentre come ben s<\ csscr tutta la mia intenzione d' applicare 1' elemosina di tntte le messo dette, e da dirsi da me e dal detto sacerdotc mio secretario in sconto di tutte le spese, occorse in Roma e da Roma sino ad Ancona, e da Ancona sino a Trieste da me soministratc e da Trieste sino a Lubiana, e da Lubiana sino a codesta mia Commenda sino alia riposizione e solenne traslazione del sacro corpo del So. Martire e Prote-tore Urbano sotto la mensa del nostro altarc maggiore di chiesa parrochiale ove al prescntc trovasi collocato, perchö non voglio, che veruno possa gloriarsi e d' aver merito alcuno presso do. Santo d' aver sommistrato neppur un carantano o sia nn soldo per dto sacro corpo, sia per aquistarlo, nč per collocarlo ove trovasi di pre-sente. E caso mai avesse V. S. nel libro della chiesa o in qualunque altro spet-tante al d. S. Martire fatta alcuna nota in contrario si compiaccia scancellarla, perchč voglio esser io l'nnico, che ho fatto qnesto bene in codesta mia Comenda e non possa veruno vantarsi d' aver contribuito veruna minima cosa. E questa glielo incarico sotto scrupolo di coscienza.
E perciö si compiacer«\ mandarmi una nota distinta di tutte quelle spese, da me somministrate in Roma e da Roma sino Ancona e Trieste, che mi ricordo d' avergliele io specificate individualmente che non mi ricordo ora a quanto ascendono in moneta romana . . . non so se da V. S. o dalla cassa della chiesa parrochiale, che non so precisamcntc, a quanto ascendono queste ultime, (da se je vložil namreč svetnik v veliki oltar) perchč tutte voglio io bonificare o sia a V. S. o sia atla dta. cassa della chiesa sino aH' ultimo quattrino coll' elemosina delle messe dette e da dirsi. E se V. S. abbia fatte, essendo in Roma qualche spesa per aquistarlo il dto sagro Corpo, che per quanto mi ricordo so aver Ella senza mio preventivo assenso e consenso dati di sua spontanea volonta zecchini quattro cffetivi... anche questi quattro zecchini voglio bonificarli scmpre perö coli' elemosina di tante messe dette e da dirsi.
vaiju pak je bilo vendar le žal zanje in prosil je Testaferato, naj mu pripomore kako do njih. Testaferata je bil vsled tega sila iznenaden. „Pa kake homatije so to, ljubi Peter moj?" dajal mu je. „Torej po nepravi poti ste se poganjali, da bi Vam dal komendo v najem, ter ste me hoteli tako rekoč preslepariti in varati. Kaj Vam je bilo treba Accicovih uslug pri meni, kakor bi ne bili spoznali, da Vas spoštujem in ljubim. Res, zatrjujem Vam, da se mi take homatije in tako hu-Ijenje zel6 studi. Vi mi torej ne zaupate, kakor bi mi bili po vsi pravici smeli? In ali nimate dovolj dokazov za mojo ljubezen? Bog Vam odpusti!*)"
Tako zelö se je moral Glavar napenjati, da je dobil komendo v najem, s čimer se je ustreglo prvič Testaferati, kajti dobil je zanesljivega in poštenega najemnika; ustreglo se je Glavarju, kajti komenda je obetala jako dobre dohodke, najbolj pak se je ustreglo ubogim pod-ložnikom, ker so dobili pravičnega gospoda.
Tako si je pripravil Glavar in ogladil pot, po kateri je upal postati svojim rojakom velik dobrotnik. Že komaj v mašnika posvečenega so obšle misli ustanoviti beneficij, čegar dohodke naj bi užival kak onemogel in beteženJ duhovnik šempeterske fare. Vedel je, da je Testaferata posodil cesarski vojinski blagajnici 1650 gld., katerih je že popolnoma pozabil, kajti država mu od njih niti obrestij ni plačevala. Če se bodo kdaj vrnili, bilo je zelo dvojbeno. Glavar je hotel poskusiti svojo srečo ter prosil Testaferato, naj mu jih odstopi za pobožen namen. Beneficijat bi moral za njim za Glavarja in Testaferato brati nekoliko maš vsak teden. Testaferata mu je storil to uslugo tem rajši, čim menj je upal, da bode dobil posojilo kdaj povrneno. Le za svojo osebo ali za kak drug namen ne bi smel Glavar teh novcev porabiti. Ta svota pak bi seveda za ustanovo beneficij a ne zadostovala, Glavar bi moral
*) 2G. Gennajo 1747 mi rispose Fernandez averli lo stesso Accica fattali tempo fa vedere nna di Lei lettera, in cui gli scrivera se egli prometteva di re-galo 30 zecchini tutte le volte che, avesse Egli procurato presso di me che io dassi a V. S. cod. mia Comm. in affitto, como poi segni. Onde pretende L'Accica d' avergli ella donati in adempimento della di lei promessa. E lo stesso asserisce Carlo figlio d. Signor Dottor Baniere conforme mi sidice.
Ma che pasticci son questi, caro Pietro mio? Dnnque Lei per via indiretta procura farmi condescenderc, a darli in affitto mia Comm. e volle per cosi dire scdurmi ed inganuarmi? Ma che bisogno aveva Lei dei buoni uffizi del Accica presso di me? Quasi che non conosca, che io di Lei non abbia tutta la stima ed ainore, le confesso il vero, che infinitamente mi dispiacque di sentir questi raggiri e torcimani. Ella dunque diffidava di me, perchö forsi, quando s' avesse posto alia ragione non L'avrei Io compiaciuto? quando per altro no a tante riprove, del mio amore, Dio le perdonl.
še od svojega pridejati, kar hi manjkalo. Baš takrat pak je cesarska blagajnica terjala od Testaferate novo posojilo 1000 goldinarjev. Še predno jih je Testaferata plačal, prosil ga je že Glavar, naj mu tudi teh 1000 goldinarjev odstopi (31. oktobra 1745). Ali mu jih je odstopil in, ali jih je sploh plačal, se ne vč; a prvič je odgovoril Testaferata s tem, da je Glavarja oštel, češ, da nima nikoli dosti; če jih bode treba plačati, vedel bo Testaferata že, komu naj jih odstopi, če drugi ne, podeduje naj jih njegov red. Da vračila ne bo pričakal, o tem je bil Testaferata popolnoma prepričan, saj še onih 1650 gld. ni bilo zlehka nazaj dobiti, kajti na Dunaji je iskal Zandonatti zastonj agenta, ki bi se proti dobremu zaslužku hotel potruditi za vračilo posojila. Poročil je pak, da bode morebiti kak Žid proti popustilu 30 ali 40 odstotkov prevzel to terjatev; toda pozneje še proti veliki izgubi ni bilo najti nikogar, kajti v vojskinem času ni premogla vojinska blagajnica plačati niti bora (14. septembra 1747). Če sta Glavar in Testaferata dobila pozneje kaj in koliko, ne vemo povedati, kajti pisma iz let 1749. in 1750. so izgubljena. Beneficij pak je Glavar vendar 1. 1751. ustanovil s svoto 3200 goldinarjev. Sedanji dohodki beneficijatovi so vsled znižane veljave denarja jako skromni. Zgolj s svojimi stroški je sezidal Glavar 1. 1752. hišo za beneficijata, ki ga je jako mnogo stala kljubu temu, da so podložniki tlako delali. Pisal je Testaferati, da je imel, predno je bila še dodelana, že 1252 gld. 20 kr. stroškov ter meni, da ga bode še veljala 100 cekinov. Če je mislil beneške cekine, znašali bi bili 420 gld. (18. julija 1752).
Stari župnik Rogelj, ki je naposled popolnoma oslepel, umrl je med tem časom in Glavar je postal leta 1751. njegov naslednik. Sicer se je pritožil, da so se njegovi dohodki zmanjšali, a Testaferata ga je opozoril, da pak bode sedaj njegovo življenje tudi menj mučno. Najemnik komende je ostal Glavar še na dalje, a sedaj je zahteval Testaferata tudi takoj sto goldinarjev več najemščine, katere mu je Glavar tudi obljubil, toda le pod tem pogojem, da se ne vzemö v pogodno pismo, ampak le 1260 kakor doslej (7. junija 1751). Ko bi bil namreč Testaferata umrl, zahteval bi bil njegov naslednik gotovo 1360 gold. Z varčnostjo in izbornim oskrbovanjem si je pridobil Glavar lepo premoženje, katero mu je Testaferata seveda vjednomer očital. „Ljubi Peter!" pisal mu je 1. 1756., ko je Glavar tožil zaradi nesreč, ki so ga zadele v Komendi ter prosil, naj se mu najemnina zniža za 100 forintov. „Ljubi Peter, ne spravljajte me v jezo in hvalite Boga za dobri kruh, ki sem ga Vam dal, . . . ker ne morem si misliti, kake bi bile Vaše nesreče. Napravili ste si toliko ti-
sočakov; kje drugje, če ne v moji komendi? Pomislite le na svoje prejšnje stanje in če ste si pridobili tisočake in tisočake — privoščim Vam jih — kje in kako, če ne v moji komendi ? Zatorej me ne jezite z zahtevo še večjega znižanja ter z napravo novotarij tem več, ker veste moje sedanje zadrege." *)
Stratil, ki je v marsičem slabo poučen, moti se tudi glede rado-darnosti Testaferatove. Res se lepo čita, kar pripoveduje Stratil o nakupu graščine Landspreis na Dolenjskem; toda Glavar jo je plačal iz svojega. Izmišljeno je, da je šel na Malto k petinosemde setletnemu Testaferati. Odkar je postal Glavar duhovnik, videla sta se s Testaferato samö jedenkrat in sicer v Rimu 1. 1753. Papež je poklical Testaferato na svoj dvor in to leto si je pridobil Testaferata truplo sv. Urbana, katero je poslal v Komendo na svoje troške. Pozneje se je podal Glavar še jedenkrat v Rim 1. 1762., a Testaferato takrat ni videl, kajti le-ta je živel takrat na Malti. Glavar mu je o tem potovanji poročil še le vrnivši se z Laškega, zaradi česar ga je Testaferata seveda oštel. Ker je pa Testaferata kmalu potem umrl, mislilo se je, da je šel Glavar na Malto, poklican po Testaferati.
Z novci Testaferata ni nikoli podpiral Glavarja, pač pa se je godilo narobe in leta 1758. prosil ga je Testaferatov netjak, ki se je pravdal za zapuščino svojega tasta, naj mu posodi 3000—4000 gld. (31. avgusta 1758). Jih je Glavar li posodil, ne vemo, ker so se pisma od 1. 1759. do 1763. izgubila.
Kolikor smo mogli Glavarjevo življenje po virih zasledovati, reči moremo, da je Stratil popolnoma slabo poučen, zato pak dvojmimo tudi o resničnosti popisa Glavarjevih mladostnih dnij. Koliko je izmišljenega, koliko resničnega, ne bo se dalo morebiti nikoli več razjasniti, ker so se listine poizgubile; kako nezanesljivo pak je ustno poročilo, prepričal se je pač vsakdo sam dovolj. Marsikaj nerazjasnjenega je v Glavarjevem življenji; celö tega ni bilo mogoče dognati, kdo so bili njegovi roditelji.
Toda vsa ta vprašanja so male važnosti v primeri z uzornim človekoljubjem, ki je navduševalo Glavarja vse žive dni. Svojim rojakom koristiti se je trudil noč in dan. Njegovo plemenito sreč je po-
*) Al 20. Agosto 1756. Caro Signor Pietro lei non mi faccia andar in eollera e ringrazia a Dio del buon pane, che le ho datto, mentre non posso persuadermi, che lei discapiti, come discapiti? come ha fatti tanti migliara di fiorini. dove, e come, se non nella mia Commenda, si ricordi lo stato suo antico e se ha pro-sperato delle migliara e migliara de ff. io glieli benedico, ma dove e come, se non in codesta mia Commenda. Eh non mi disgusti di grazia, con pretender maggior difalco, e far novita tanto maggiormente, che sa le presenti mie angustie.
slavil že Stratil, zatö dostavljamo le še nekatere malenkosti, ki Stra-tilu niso bile znane. Ne meneč se za izgubo, lotil se je vsak dan kacega novega poskusa v poljedelstvu, ker ga je navduševala jedino le želja koristiti rojakom svojim. Bil je zaradi tega povsod znan gospodar, kar jasno dokazuje onih 172 gospodarskih vprašanj, stavljenih mu po kranjski poljedelski družbi. Toliko vprašanjem odgovoriti je bilo grozno delo, zato je prosil kratkega potrpljenja, ker mu dajo odgovori obilo opravka, „površno delo pak ni njegova navada", dejal je samosvestno. *) Glede čebelarstva pak je bil Glavar prva avtoriteta na Kranjskem ter sestavil 1. 1768. jako obširne predloge,**) kako naj bi se zboljšalo čebelarstvo v avstrijskih deželah.
Ubogim dijakom je bil prvi Mecen, in niti jeden se ni zatekel k njemu, kateremu bi bil odrekel svojo pomoč. V njegovi korespondenci sem zasledil dolgo vrsto dijakov, med njimi tudi dva plemi-nitaža, necega viteza Schwarzhoffena in Schweiger - Lerchenfelda, ki jih je podpiral na vso moč. Največjo hvaležnost dolžan mu je bil neki Josef Tomelli, prvi naslednik v njegovem beneficiji. Temu in novomeškemu proštu je naročil zvršitev svoje oporoke, s katero je svojemu Človekoljubnemu delovanju del krono na čelo, kajti vse imetje svoje je zapustil ubogim in bolnikom brez ozira na stan, kar je Tomellija tako jezilo, da je pokazal svojo nejevoljo jasna dovolj; mislil je namreč, da bode on univerzalni dedič. Dolžan je bil Glavarju veliko hvaležnost, a ne kaže se, da bi mu jo bil kdaj skazoval, celo njegovega „Pogovora od Zhebelnih Rojev" ni dal na svetlo, kar je bila gotovo jedna najiskrenejših želja Glavarjevih. Napravil mu je spomenik v Lands-prei8U, ki ga trideset let pozneje že nihče več brati ni mogel. Tomelli je bil prepričan, da se mu je zgodila velika krivica in da je bil Glavar vsakako hudoben človek, ker je svoje imetje rajši tujcem razdelil, nego bi je bil zapustil svojim ljudem. Da je Glavar sicer „grdo gledal, a dobro mislil", temu bi Tomelli sedaj nikoli ne bil pritrdil in skrbel je vsaj, da se z Glavarjevo zapuščino kolikor mogoče okoristi, kar mu ni bilo težko, ker dohodke vsega in sicer ne malega imetja Glavarjevega naj bi uživala do svoje smrti Tomelli in novomeški prošt Jabačin. Še le po njiju smrti naj bi se vsa lastnina, premična in nepremična, prodala, ali če bi se deželni vladi oziroma oskrbništvu ustanov, bolje zdelo, pridržala in oskrbovala. Z letnimi dohodki tega imetja, zlasti
*) Extract aus einem Schreiben des Wohlehrwünd. Hr. Peter Glavar ddo. 1. praes. 7. Julii 1768. Jahrs. — Rokopis ta se nahaja v ljubljanski muzeji.
**) „Vorschlags-Beantwortung zur Verbesserung der Bienenzucht in denen kaiserl. königl. Erb-Lündern." — Rokopis v ljubljanski muzeji.
zemljišč in gozdov, o katerih je pak Glavar zabičil, da se sme sekati les iz njih, kolikor se more to goditi brez škode, preskrbuje naj se kolikor mogoče obilo ubogih bolnikov s posteljo, hrano in vsem, kar je treba, in sicer v Komendi na Gorenjskem, kajti največ imetja si je pridobil z razumnim in skrbljivim gospodarstvom ravno tam.
A za Tomellija je imela oporoka še drug neprijeten dostavek. Glavar je imel o svoji smrti še nekoliko dolgov in naložil je Tomelliju in Jabačinu dolžnost, da te dolgove plačata, potem pak do smrti dohodke delita ter po njima znanih mislih Glavarjevih napravita načrt za bolniško ustanovo. Ko bi pa jeden ali drugi teh dveh dedičev umrl, dene naj se njemu namenjena polovica dohodkov na stran ter se porabi za pomnoženje ustanovinega zaklada (Stratil. Peter Pavi Glavar str. 51—53).
Za še sedaj obstoječo bolnico kupil je Glavar kmalu po ustanovi beneticijata dve kajži; hiša, v kateri stanuje sedaj beneficijat, je bila iz početka že gori omenjena šola, ki pak se je pozneje preselila v farovž. Z zidanjem bolnice se Tomelli ni posebno podvizal, ker jo je še le 1. 1804. dozidal. Prvikrat se je sprejelo z odlokom ddo. 1. feb. 1803. vanjo osem bolnikov. Za zidanje sta prodala Jabačin in Tomelli graščino Landspreis; za koliko, se ne ve. Do 1. 1804. sta umrla oba ta dva dediča in užitek Glavarjevega imetja je pripal Glavarjevi ustanovi. Mimo onih osmih bolnikov, ki so se sprejeli v bolnico, podpirali so se še štirji reveži iz trebanjskega okraja z malimi svotami (Handstipendien). Pod francosko vlado so se vsi ti dohodki porabili za ljubljansko civilno bolnico, in komendski reveži so dobivali le po 7 kr. na dan. Toda vsled prizadevanja komendskega župnika se je napravil z odlokom Literae fundationales p. 118. ddo. 15. Juli 1814. stari red. A še v najnovejšem času ni imela ta ustanova miru, kajti hoteli so jo združiti z občnim imetjem za deželne bolnike, toda 1. 1865. se je odločilo, da ostane Glavarjeva ustanova, kakor je bila doslej. Dohodki vsega Glavarjevega imetja v vrednosti 107.025 gld. hodijo sedaj v korist samo komendskim in landspreškim revežem, katerim se je prej delala krivica. Ta velika svota se je nabrala vsled tega, ker se ni jemalo kar največ bolnikov in se ni podpiralo revežev. Obresti so se pridevale glavnici.
Še le 1. 1866. so začeli ravnati po Glavarjevih željah s tem, da so število bolnikov pomnožili, ker pak; je bila bolnica premala, morala se je povekšati. Sedaj uživa nad trideset bolnikov sadove Glavarjevega neutrudljivega dela, ter blagruje plemenitega moža, ki si je postavil v srcih svojih rojakov neminljiv spomenik.
A n i e a.
Spisal Alfonz Pirec.
visoki mestni hiši gori pod streho je uboga sobica. Mrak je že in luči ni prižgane; a vendar se vidi še za silo, kajti belo blesteči sneg na bližnjih strehah nekoliko razsvetljuje temo.
Dvoje bitij je v sobi. V siromaški postelji leži komaj nekaj nad trideset let stara žena. Z upalega bledega obraza se ji bere bolezen in iz velikih črnih očij beda in skrb. Poleg postelje sedi desetletno dekletce v stari raztrgani obleki. Zastonj skriva pod kratko in tenko krilo otrple bose nožice, da bi si jih ogrela.
S tožnim očesom gleda bolna mati na hčerko svojo. Suh kašelj ji sili v grlo in na robci, katerega pritiska kašljaje s koščeno roko na ustna, vidijo se krvavi sledovi.
Kako rada bi bila mati rešena trpljenja! A če ji oko pogleda na hčer, kateri od gladu, mraza in žalosti silijo solze v oči, živela bi še rada in bila zdrava — za otroka svojega.
„Hudö, hudö mi je, Anica, a ne jokaj, bode že bolje! — Danes je Silvestrov večer in ravno danes je osem let, ko se je Miroslav moj, tvoj oče, poslovil od mene. Šel je v Ameriko in nikdar več nisem slišala ničesa o njem."
Umolknila je in se zamislila. — Tiho je zopet po sobi, le težko dihanje bolnice in ihtenje prezebajoče deklice se sliši.
Zdaj stopi v sobo stara Barba. Sama je ubožica, a vendar po svoji moči pomaga bolni ženi in njeni hčerki. Če le utegne, pride k njima in že od jeseni sem, ko je naposled vendar le morala v posteljo leči bolehajoča mati, nosi jima jedi, katere sama zberači po mestu, in streže bolnico.
„Silvestrov večer je danes," začne pripovedovati dobra starka. „V prvem nadstropji pri bogatem trgovci imajo veliko pojedino. Prosila sem kuharico, naj mi da kaj za vaju. V kuhinjo pa je ravno prišla domača hči, gospodična Angelika in kar zjokala se je, ko sem ji povedala o našem uboštvu. Poglejte, kaj mi je vse naložila!"
Začela je na klop razkladati svoje zaklade: v lončkih gorko juho in druga dobra jedila, kruha in celö steklenico vina.
„Tudi drv sem dobila in zakurila bom peč, da se ogrejemo. — Jutri nas pa obišče gospodična, kakor mi je obljubila," dostavi še starka, prižigaje košček sveče, katerega je poiskala v svojem žepu. Potem se odpravi kurit peč.
Anica je pozabila joku in žalosti in z veseljem segla po kosu belega kruha, katerega ji je pomolila Barba.
Bolna mati je komaj poslušala govorico starke. Tako hud<5 ji je in ne diši ji nobena jed več.
Soba se je ogrela. Pozno je postalo, ko sta se najedli Anica in Barba. Tudi bolnici je posilila skrbna starka nekaj požirkov juhe, v katero je vlila nekoliko kapljic vina.
Kako jo je to okrepčalo! V postelji sede po konci. Dolge kodre gladi hčerki, katera poleg nje leži in pokrije jo skrbno z odejo, da bi je ne zeblo.
„Silvestrova noč je danes!" začne Barbi pripovedovati. „Povedala sem ti že večkrat zgodbo življenja svojega. Danes mi sili zopet kar nehote v spomin preteklost. Veš, da bi rada umrla, ko bi ne imela Anice. Saj sem bila nekdaj srečna! Oh, kako srečna, ko mi je baron Miroslav razodel svojo ljubezen, dasiravno sem bila le služnica v hiši njegove matere baronovke. Srečna sem bila, a kako tudi nesrečna! — Kako brezsrčna je bila baronovka. Sina in mene je pognala trda žena iz hiše, ko ji je Miroslav moški povedal, da ljubi mene in le mene hoče za ženo imeti."
„Strani, nesramna zapeljivka!" zakričala je name in z nogo me je sunila, ko sem ležala pred njo na kolenih.
„Tudi ti, Miroslav, nisi več moj sin, nečem več vedeti, da si kri moje krvi, če ne pustiš te ženske. Baron L., tvoj oče, obrne se v grobu, če njegov sin pozabi, da je stare plemenite rodovine."
A Miroslav me je ljubil. Ljubil me je bolj, kakor mater. Srečno sva živela dve leti skupaj in kako vesela sva bila, ko se nama je rodila Anica. Pa tudi v ljubezni se ne da živeti brez denarja. Kmalu je pošlo malo premoženje, katero je imel po očeti. Bogata mati ga ni pustila pred se in zarotila se je, da mu ne da pred svojo smrtjo ni beliča, ako mene ne pusti.
Dolgo sva stradala, a bila sva vendar srečna. Zdajci mu pride nesrečna misel, da gre sreče iskat v novi svet. Oh, da sem ga pustila od sebe! Ravno danes pred osmemi leti v Silvestrovi noči se je poslovil od mene, obljubivši mi, da pridem kmalu za njim. Od onega dnč nisem več slišala o njem. Ne vem, je li še živ, ali je umrl. Do pred letom sem mislila še, da živi, a ker ga ni, dasi ga išče po mäterini smrti gosposka že leto dnij, mora biti mrtev,."
Sama sebi je to pripovedovala bolna žena. Otrok je zaspal poleg nje in stara Barba je dremala na klopi.
Zdaj bije polunočl. Po vseh cerkvah začno na to zvonovi veselo oznanovati novo leto.
Zvonjenje prebudi Barbo.
„Srečno novo leto, prijateljica Ana !a vošči starka. „Spi, spi in ne vznemirjaj se. Poglej, kako se potiš. Pokrij se, da se ne pre-hladiš!" skrbno opominja bolnico, katera je porabila zadnje svoje moči, kakor tudi brleča sveča še jedenkrat veselo zaplapola, predno ugasne.
Mrzel pot se ji ulije po obrazu. Barba tega ni zapazila. Ko ugasne luč, želi še lehko noč in gre v svojo sobo spat.
Tudi bolna mati zaspi, zaspi za večno. — — —
Doli v prvem nadstropji pa se vesele novega leta. Veseli krik se sliši celo gori pod streho, v ubogo sobico. Anica se vzbudi. Plašno pogleda po sobi. Tako tesno ji je pri srci. Sama ne vč, zakaj. Leže nazaj, objame poleg sebe ležečo mater in zopet zaspi.
Dolgo je že dan drugo jutro. Barba je že pogledala dvakrat ali trikrat v sobico, a pustila je v miru spati mater in hčer.
Opoludne je res prišla gospodična Angelika obiskat uboge ljudi pod streho. Ko stopi v sobo z Barbo, vzbudi se Anica.
Otrok zagledavši tujo lepo gospodično, hoče vzbuditi mater, a ta se ne gane!
„Mrtva je!" zavpije prestrašeno Barba.
Anica ne more razumeti bridke resnice. Jokaj e se vrže na mater in jokaje jo kliče, naj odpre oči in pogleda ljubo svojo Anico.
Tudi gospodična Angelika se joče.
Neizprosna je usoda. Mrtvo mater so položili v krsto in naposled zagrebli v mrzlo prst in Anica je ostala sama.
Gospodična Angelika je prevzela skrb za zapuščeno dete. Pri stari Barbi je stanovala in ljubila jo, kakor nekdaj mater svojo. Jedi, katere je dobivala v prvem nadstropji v družini gospodične Angelike, prinašala je vedno vse Barbi in če je od gospodične dobila kako ponošeno obleko, ni je pustila prej zase prenarediti, predno ji ni starka stokrat in stokrat zatrdila, da ona ne potrebuje ničesa.
Od premoženja, katero je pripalo po smrti njegove matere baronu Miroslavu, ni mogla, nezakonsko dete, ničesa zahtevati.
Prišla je pomlad. Anica je že skoraj pozabila bridko izgubo. Veselo se nekega poletnega dne igra z drugimi otroki na dvorišči. Kar stopi med nje visok, črnobradat in zagorel gospod.
„Hej, otroci, kateri mi ve povedati, kje v ti hiši stanuje neka šivilja Ana?"
Nikdo: Dva biserja.
673
Nikdo ni dal odgovora. Kar zapazi gospod Anico in pos njenem materi podobnem obrazu jo spozna.
„Anica, hčerka moja! Jaz sem oče tvoj!" ji zakliče, hiti k nji in jo poljubuje.
„Pelji me k mami!" ji reče, ko dekletce vsa v zadregi začudeno gleda tujega gospoda.
„Tam-le je," pokaže Anica na Barbo, katera je ravno stopila skozi hišne duri in slišala le zadnje besede tujega gospoda.
„Jaz sem zdaj njena mati. Prava njena mati je umrla. Več kakor pol leta je že od tega," reče starka pristopi vsi.
Slabo, slabo se je godilo baronu Miroslavu v Ameriki. Svoje ljubljene Ane ni pozabil onkraj morja. Pisal ji ni, ker ni imel denarja, da bi ga ji za pot poslal ali da bi ji drugače pomagal. Poskusil je marsikaj, a povsodi ga je proganjala nesreča. Še le pred kratkem je zvedel o smrti matere svoje. Pri avstrijskem poslanstvu je dobil toliko denarja, da se je pripeljal v domovino. Ves srečen je bil, ko je stopil na domača tla in precej hitel iskat svoje Ane in svojega deteta.
Nekdanja uboga Anica je zdaj bogata baronesa. Nekako čuden se ji zdi zdanji blesk in bogastvo in plašno še gleda svojega očeta, kateri je nanjo prenesel vso ljubezen, s katero je prej ljubil mater njeno. Staro Barbo je imela Anica še vedno tako rada, kakor prej, in ko je nekaj mesecev po očetovi vrnitvi umrla dobra starka, bilo ji je skoraj tako hudo, kakor ono novoletno jutro, ko se je v postelji pri svoji mrtvi materi prebudila iz spanja.
Dva biserja.
frihranil sem tebi jaz, lepa devica.	Zastonj bi na prodaj jn v mestu iskala,
Prihranil sem tebi jaz biserja dvA.	Jcdnacih tam nima nobeden zlatar;
Zročila ne bo ti ju moja desnica	Hči carska bi rada ju v kite vpletala,
I tudi ne druga stvar tega sveta.	A takih še venčani nima vladar.
Pa biserja nista rubina rudeča,	Prihranil sem tebi jaz, deklica zala,
Ki dasta vkovati se v svetlo zlatö,	Prihranil sem tebi jaz biserja dvä;
I ne dijamanta se v noči blesteča,	Na svetu zastonj bi jeduacih iskala.
Ki v prstanu lepšata nežno rokö.	Ker sem ju ohranil v sredini srefi.
Zastonj bi prebredla vse morja globine, Prav skrbno bom pazil, prav skrbno bom Zastonj prekopala vso zemljo svetd,	čuval, —
Zastonj obrnila gorovja skaline —	Kje lepša je shramba kot vbogo sreč? —
Tam biserjev tacih se najti ne dä.	Da ne bi usodni vihar ju izruval,
Da ne bi mi vzelo ju drugo dekte.
To nista rubina, o deklica zala,
To nista demanta — a čuta sta dvd ;
Ljubezen, ki zdte, predraga, se vžgala,
Je prvi, in drugi — zvestoba sreä.	Nikdo.
Osehlo cvetje.
XV.
z dn& sred, iz duše vse udana, Do tihe, upam, ti me spremiš jame, Kjer lepi čas miru napoči zame In trnjeva mi bode pot končana.
Jeseni, ko pobčli drevje slana. Odpada listje, veje gledam säme, Drevö, ki cvet posipalo je ndme, Podoba tožna skoraj ni mi znana.
Ljubezen tvoja cvčtu ni jednaka, Podobna listju ne, ki v prah razpada, Drevesu ni sreč bijoče živo.
Ljubezen tebi v prsih vedno mlada Razcvita se in ž njo premilostivo Kraljica me obsipljcš siromaka.
XVII.
^elim zapčti iz sred globine,
Da pesem bi do nčba tja zvenela. A prehudö že duša je trpela, Predolgo žge jo plamen bolečine.
Ker silna stiska nčtranja ne mine Ter upa ni, da konec bi imela, Ne bode nikdar duša spet želela V nadsvetce dvigati se mi višine.
A kdo pravico tožiti dal meni, Ljudij povsod okoli še trpečih Od sebe vidim lehko mnogo huje.
Dovolj tožbč o ranah je skelečih, Njih tešiti, ki strože so tepeni, Samö ta žčlja naj sreč dviguje.
XVI.	«
sem čarom samim ženskega telesa 3 Sred ni mdči meni v spöne deti, Besedam sladkim neliče se odpreti, Pogledom zapeljivim ne očesa.
Podlčsti v robstvo ne dajčm peresa, Odkar zaveden žijem tü na sveti, In često že je bilo mi trpeti, Ker gidi se mi breme nje ižesa.
Lepota pridi združena z blagöstjo, Sreč ponosu zdajci iznevčri Ter se udaje čarov sladki sili.
Blagöst, lepoto, vsega v polni mčri Našel pri tebi jaz sem, duši mili, Ki tvoj spomin je strnen mi z mladčstjo.
a	XVIII.
gmira dan in ž njim svetloba gasne, Mrakü mirän ovoj na zemljo pada. Zmagälka nema krepko noč prevlada Življenja glasni hrup do zore jasne.
Kdor z mano stopil na steze opasne -In veselila ga v bodočnost nada, Kadar med cvetom upnim vidi gada, Propasti bodi g6tov si počasne.
v.
Kakö prijetno sreče je svetloba Sijala meni v prvih dnčh mladosti; Zdaj težke jo usode mrak prekriva.
A tamkaj v blagi mi tišini groba Srce prevdr se iznebi, bridkosti, Miru tam zora vzide prijazniva.
Jos. Cimperman.

Viktor Hugo.
Spisal Fr. Svetiö.
ne 1. junija letošnjega leta so položili slavnega pesnika v pariškem Pantbeonu v rakev. — Že ko je bil Hugo legel na smrtno posteljo, začel se je ves svet zanj zanimati in novine so prinašale vsak dan poročila o njegovi bolezni. In ko je pesnik po kratkem smrtnem boji zatisnil oči, čitati je bilo po francoskih in po drugih narodov listih polne strani o njem. Pogreb pa, katerega sta mu napravila narod in država, bil je nad vse slovesen in veličasten. Tako se pokopavajo le vladarji in velikaši tega sveta. Umetnik ali učenjak gotovo še ni imel jednacega mrtvaškega sprevoda. Newtona je dal tedanji angleški kralj pokopati s kraljevo častjo; vendar je tega učenjaka poznal in čislal samo ožji krog višjih in učenih stanov. Tako splošnega zanimanja in občne priljubljenosti pri vseh stanovih, višjih in nižjih, bil je deležen samo Viktor Hugo. Ves čas njegovega dolgega življenja so ga slavili in obožavali Francozi kakor težko kedaj kakega drugega. To češčenje je marši kedaj prestopilo mejo zdravega ukusa, najbolj takrat, ko so njemu — živemu! — v Parizu postavili kip.
Veliki večini francoskega naroda je Hugo največji pisatelj, ako ne vseh časov, vsaj 19. veka; mnogim gorečnežem je kar naravnost pesnik vseh pesnikov. Hugo jim je „vrhtf in „brezdno"; vrh pesniške lepote in popolnosti, brez d no dušnega zaglobljenja in zamišljenja. Hugo je tudi sam prepričan o veljavi svoji; svoje dni se je imel za apostola („moi qui me crus apotre.") Do malega vsakemu svojih spisov je dodal pripomčnek, v katerem zagotavlja občinstvu, da mu podaja nekaj vse novega, o čemer še ni bilo čuti. V pripomčnku k igri „Ruy Blas" primerja ta svoj zdelek Mont-Blancu, sebe pa Shakespeareju, Cor-neilleu in Moliereju. — V „Notranjih glasih" opeva boga Olympiona, od katerega vse prihaja, kar se na svetu zgodi velikega in lepega, vse je njemu v čast Nasprotniki so nagajali Hugonu, da s tem pesnikom, oziroma bogom misli sebe. Vendar, recimo, da so mu preveč prizadeli.
Ne čudimo se, če si mož, ki ima toliko zaupanja do sebe in katerega narod povzdiguje do nebes, začne domišljati, da njegova beseda velja po vsem svetu. Čitatelj novin je gotovo večkrat naletel na odprto pismo, v katerem Hugo s kratkimi, zasekanimi, kontrastov polnimi stavki sedaj svojemu, sedaj drugemu narodu ali vladarju, če se je izkazal, izreka priznanje, ali pa ga, če nanese slučaj, prosi milosti za
43*
hudodelca k smrti obsojenega. Dunajski in berolinski šaljivi listi so se vselej polastili teh „manifestov" za dobre in slabe dovtipe.
Pesnik je že nekaj časa v grobu; navdušenje se je nekoliko poleglo, in sedaj, menim, bo trezna razsodba lože obveljala. Rekel bi, primerjaje malo z velikim, da se Francozom z V. Hugonom zelö jed-naka godi kakor Slovencem s Koseskim; tudi Francozi so slepi nasproti svojemu ljubljencu in neradi bodo izpregledali.
Ali je Hugo res tak velikan? V jedno vrsto z največjimi pesniki vseh časov, z Dantejem, s Shakespearejem, ga pameten človek ne bode stavil. Preveč je tudi, ako se trdi, da je Hugo največji pesnik svoje dobe, da prekosi tudi Goetheja On sam se je stavil v mislih gotovo nad Goetheja, katerega niti omenil ni, kadar je navajal velike pisatelje. In kaj je Hugo proti Goetheju! Tudi Byron in Shelley, mislim, sta više staviti, in celo v ožjem krogu francoskih pesnikov tega veka našel bi se mu vreden tekmec: Lamartine. Nemška kritika je že zdavnaj skeptična proti Hugonu. Iz narodnega sovraštva, rekel bo kdo. Ali tudi med Francozi jih je prišlo mnogo do spoznanja; priča mi je listek, katerega je pogumno objavil „Journal des Debats" kmalu po pretirani apoteozi.
Hugo je vodnik francoskih romantikov in najodličnejši pisatelj med romantiki sploh. — Kaj je romantika, kako se loči od klasicizma? Za-dostilen odgovor je težak, ali morda nemogoč, že zato, ker romantika ni povsodi taista; nemška je drugačna od francoske. Ako čitamo romantike, bodemo razliko med temi in klasiki sicer kmalu čutili, ali povedati, kakšna je, to nam bo težko. — Iščimo razlike v snovi. Toda domislili si bodemo n. pr. da je malo spisov, ki se tako prilegajo romantičnemu ukusu, kakor Schillerjevi „Razbojniki", in vendar velja Schiller sploh za klasika. — Snov je tedaj romantiku in klasiku leliko taista. Nedavno je izšla francoska knjiga „o romantizmu pri klasikih." Tudi narobe, o klasicizmu pri romantikih bi se dalo pisati. Gotovo; saj romantiki niso vsega na novo izumili; radi ali neradi se naslanjajo na črtene klasike.
Prve sledi romantičnega ukusa na Francoskem kažeta Mme. de Stael in posebno Chateaubriand, ki je stvaril značaj, kateri pozneje ro-mantikom zelo ugaja. Ta značaj je Renč, mlad, s seboj in s svetom razprt človek ä la Werther; zgodaj je spoznal, da je vse vanitatum va-nitas in da na svetu gospodari sama sebičnost; življenje se mu gnusi, ogiblje se človeške družbe in išče samote. — Izvir francoske romantike navadno pripisujejo tujemu, najbolje nemškemu vplivu. Francozi so se res še le takrat natančneje seznanjali z velikimi pisatelji drugili narodov,
vendar se sine reči, da je bil romantizem nekakšna splošna notranja potreba vseh političnih in kulturno-zgodovinskih razmer. Romantizem je upor srca in čustva proti dvoječemu, mrzlo razumnemu 18. veku. Za „razsvetljenega absolutizma" in francoskega prevrata zanemarjeni in teptani verski čut se zopet oživi. V politiki se ustanovi „sveta zveza", v slovstvu požene romantika kali. -j- V. Hugo "iff romantiki so bili' francoskemu prevratu sovražni in obsojali so ga z ostrimi besedami; bili so kralju in katoliški veri udani, krščanstvo je ugajalo njihovi domišljiji in njihovim čutilom. Ali v kratkem času so prišli do nasprotnega spoznanja in začeli so na vse strani boj proti avktoriteti. Hugo pravi, „da se je njegovo prejšnje, kralju in katoličan?tvu zvesto prepričanje v desetih letih kos za kosom razdrobilo vsled starosti in izkušnje." S kraja prevratu hudi nasprotniki, postali so romantiki sedaj sami uporniki. K ti izpremembi so gotovo največ pripomogle zopet politične razmere. Romantiki so bili, rekel bi, po naravi svoji, za vsestransko prostost; razumljivo je, da so bili nasprotni vladnemu načinu znova na prestol dospelih Burbonov. Ta način je bil po imeni ustaven, v resnici pa se ni ločil od absolutizma.
V slovstvu se je začel srdit boj zoper klasike. Strani s tradicijo, kliče Hugo v svojih pripomenkih, strani s sponami, strani s pravili in oblikami! Nič opisavanja, vse naj se pove s pravo besedo. Kar je v prirodi, sme biti tudi v umetnosti. Poezija je v idejah, ne v obliki. Če je vsebina prava, prava je tudi oblika in resnična.(?) Žaloigra je mrtva, na njeno mesto naj stopi igrokaz, v katerem naj se menja veličastno in čudovito, lepo in grdo, žalostno in veselo. Vse naj je orjaško, fantastično, strašljivo. — To so v kratkem Hugonovi leposlovni nazori, katerih se je držal praktično v proizvodih svojih. N. pr. v igri „Kralj se zabava" je glavna oseba grd, hudoben pritlikavec, dvorni burkež Triboulet. To človeče ima doma lepo, nedolžno hčerko, katero skrbno skriva poželjivim očem razuzdanih dvornikov in posebno kralja Franca I. Kadar se razgovarja Triboulet s svojo hčerjo, postaja sentimentalen in spominja se ranjce žene, ki ga je bila videla siromašnega, slabotnega in zaničevanega in ga je ljubila prav zaradi njegove nesreče in grde postave. Dovolj fantastično! — V „Burgraves" nahajamo stoindvajset let starega korenjaka, grofa Joba, ki o priliki zavrača svojega osemdesetletnega sina: Kaj boš ti, mladič! V globoki temnici je zaprta stoletna starka, čakajoča odrešenja in prilike, da bi se maščevala nad Jobom, ki je bil dal pred" osemdeset leti umoriti njenega dragega, kateri je, kakor se izkaže, cesar Barbarossa sam, Jobov brat. Vidi se, da je Hugo tudi v številkah — romantičen.
Romantika ne mara starega klasičnega bajeslovja Srednji vek in viteštvo, legende in narodne snovi — to je njeno polje. Ugaja ji, kar je mračnega, ali pa pisanega in mnogovrstnega. Romantiki se trudijo opisati prizorišče v živih, kraju lastnih bojah; v ta kaj namen pogostoma rabijo pridevnike in čudna tuja imena. Marsi-v njih spisih preveč ustreza počutkom. V tem in z zahtevo, naj se stavi realistična beseda namesto opisavanja, dotika se romantika z realizmom, katerega je začel Balzac, dalje razvil Flaubert in do vrhunca, do naturalizma, pretiral Emil Zola.
Do popolne zmage je dospela romantika okoli 1. 1830. Potem se polega romantično gibanje in kmalu ga je konec. Vzdignejo se mu novi nasprotniki, realisti in naturalisti, ki dandanes gospodujejo v francoskem slovstvu in katerim je zopern vsak „hugolätre" in gnusoba vse, kar je „hugolesque". Hugo sam jim je le še „ponosna razvalina iz minulih Časov in skazujejo mu čast, ki se daje samo mrtvim." (L. Desprez, L' čvolution naturaliste.)
Z nekakim svetim strahom sem vzel prvikrat v roke spis toliko slavljenega pesnika in pričakoval sem nenavadne dušne hrane. Dovolj lepega in blestečega sem našel, ali zdelo se mi je vse nekako ponarejeno; dovolj ognja, toda brez žarjavice, dovolj visocih mislij, ali brez globine; nič, kar bi me bilo genilo, ogrelo, navdušilo. — V. Hugo je posebno spreten v kontrastih in paradoksih, vendar jih preveč išče in postaja vsakdanj. Zmeraj bi rad blestel in bil izviren, pa se mu ne posreči vselej. Njegovi značaji se utisnejo domišljiji, ali vselej niso resnični in se ponavljajo, največkrat že imenovani Rene. Verzi so puhli, otlo doneči, prepogosto se nahaja v njih, kar Francozi imenujejo „cheville", Nemci „Flickwort8 — mašilo.
Boj zoper klasicizem je zadel zlasti obliko. V tem boji si je pridobil Hugo velikih zaslug, dasi je šel časih predaleč. V verzih je hotel popolno prostost, ekspozicijo v igri je opustil, posameznim dejanjem je dal preveč samostojnosti in celo posebne nadpise. Tako je rušil Aristotelov nauk o jednoti. Francoski klasiki seveda so se preozkosrčno držali tega nauka in so vestno skrbeli za trojno jednoto (časa, kraja in dejanja). Ti pretirani natančnosti se je Hugo uprl, zato mu grč hvala. Postavil se je zoper jednoličnost, odpravil je neslano opisavanje in zastarele oblike ter izpodrinil staro akademično pedantovstvo. Obogatil je jezik s srečno izbranimi novimi oblikami, spravil je v veljavo zgodovinsko in krajevno zvesti popis, za katerega se klasiki niso menili; stari Rimljan je pri klasikih govoril in se nösil kakor dvornik v Ver-saillesu. — Izmed Hugonovih spisov so zasloveli nekateri po vsem svetu;
roman „Notre Dame de Paris" čita se do malega v vseli evropskih je-zicih in „Hernani" se igra po vseh gledaliških odrih.
Ako presojamo Hugona kot človeka sploh, priznati nam je, da je malo tako prikupljivih značajev v zgodovini naše dobe; malo jih je, ki bi bili, kakor on, ves čas svojega življenja ohranili ideal v srci in ga gorko zagovarjali proti hladnemu razumu in materijalizmu novejšega časa. Malo jih je, ki bi se tako potegovali za srečo in svobodo človeškega rodu; iz njegovih pesmij, nagovorov in dejanj je spoznati duh človekoljubja in ljubezni do domovine in naroda. S svojim ljudstvom je delil vse nezgode tega stoletja; mnogim njegovih spisov je predmet usoda domovine in naroda, katerima je znal pogumno in vstrajno braniti pravice, kakor pričajo n. pr. skeleči „Chatiments", s katerimi je tako živo šibal Napoleona III.
Francozi pa so pri pogrebu Hugonovem zopet razodeli jedno svojih plemenitih lastnostij. Pokazali so, da do prvakov svojih in njih duševnega gibanja niso mlačni, kakor marsikateri drug narod, ki se meni za može svoje še le, kadar so mrtvi. Imeniten pisatelj na Francoskem ne trpi zlepa siromaštva; dokaz, da dandanes mnogo obrekovani Francozi niso še izgubili gorkega, idealističnega mišljenja in čutenja.
V noei duhov.
Vihrajo v belem krili, V višave, gor v nebo Njih hrepenenje sili, Oj, radi zapustili
In lučic zasvetilo Neb roj no je število V križišča svet mir&n.
Že skoraj bi zemljč.
Neizprosljivi smrti Odvzeta zdaj je moč, Zdi se, da v božjem vrti Grobovi so odprti — Duhöv je polna noč. . . .
Zdaj hipno se nebesa Odprö, in žar višin Duhove vse pretresa. . . Prstena pa telesa Blestč se iz temin.
Oj, že molčč zvonovi, In lučic vgaša svit,
Nad temnimi grobovi So zginili duhovi,
In spet je mir razlit.'
Savo Zor&n.

Agitator.
Roman. Spisal Janko Kersnik.
Jednajsto poglavje.
soteski za Medenovo pristavo je kovač Tileh še vedno koval, kalil in brusil svedre, njegova Barba pa je prekupavala po okolici kuretnino in jajca ter jih prodajala z malim dobičkom gospodi po bližnjih gradovih in tudi tržanom — kjer se je le dalo kaj več skupiti. Da je vedela še vedno vse novosti iz prvega vira, to je tudi umljivo; saj je ni bilo zgovornejše ženske, nego ona, in tudi nobene, ki bi bila prehodila in obiskovala tako pogosto vso okolico. Najeli so jo časih, da je raznašala pisma, in znana je bila v zadnjem času tudi s Hrastovo soprogo, katera je dosegla, da ji je pisarna doktorjeva izročevala povabila ali dopise, namenjene strankam v bližnji okolici. Čudno se nam mora dozdevati le, da je veljalo o nji mnenje, da zna in more — molčati, ako treba.
Te Barbe se je domislil Koren, ko je druzega dne po zadnjem sestanku z Boletom pisal prvo pisemce Milici, in uverjen je bil, da ni m6či najti boljšega sla, nego je ona žena. Naročil ji je strogo, kako naj skrivaj odda pismo, ter še bolj strogo zapovedal, naj molči o tem, če ne ji bo splaval po vodi lep zaslužek, katerega ima iz pisarne. Da ji je še posebej stisnil nekaj v roke, ni treba omenjati. Barba je bila jednacih poslov vajena, saj je tudi učitelju Skubetu večkrat storila tako uslugo s skrivnimi pismi, in zato se danes ni prav nič čudila, nego spravila listič z dvema drugima vred v svojo canjico.
„Da ga ne boste zamenjali!" opomnil je Koren.
„Oh, ne, položila sem ga na dno — oba druga sta pa za gospoda."
„Tako je!"
Izročil ji je bil ob jednem dve uradni pismi za Boleta.
Volilno gibanje je istega dn4 mirovalo. Hrast in njegov koncipijent sta bila kanila, da le intimnejšim prijateljem razodeneta Boletov sklep, in tem le pogojno, ako obljubijo molčati o njem; kajti bala sta se, da bi ta nova vest preveč škodovala njihovim nameram in hotela sta, da Bole javno sam povč, na katero stran se bo obrnil. Hrast je tako svetoval, ker je vedel, da grašč^ka tudi ne bo veselilo igrati preveč aktivne uloge. Nasprotniki pa, celö gospod Anton ž njimi vred, ob vsem še niso ničesa znali.
Koncipist pl. Ruda se iz znanih uzrokov še ni bil posebno lotil agitovanja. Hotel je biti deloma „nad strankami" kot vladen mož, v
katerem tiči nekaj, kakor kal prihodnjega ministra, deloma pa je čutil sam, da nima najmanjšega vpliva; a misli so se mu vendar vrtele mnogo o bližnji volitvi, ker je v zadnjem času zopet pogosto zahajal k Medenovim, in tam se skoraj o drugem ni govorilo.
Danes se je vračal z Medenovega gradiča, ko slučajno sreča Ko-renovega pismonošo, Tilhovo Barbo. Stala je ob cestni ograji in mr-mraje preobračevala tri pisma, katera je bila izvlekla iz svoje pletene čajne.
„Dve sta jednaki, jedno ne, pa Bog včdi in sveta pomagalka, katero je pravo. Da jih ne zamenjam, ta bi bila lepa; kje zaslužim zopet tiste groše, kateri so mi tu gotovi."
Ozrla se je po cesti gori in doli ter ugledala prihajajočega konci pista.
„Čakaj, ta ti povč!a
A bäbnica je bila zvita. „Vseh treh ne pokažem," godrnjala je potihoma, „najprej to, ki je manjše, kakor öni dve; saj ne bo vohal, kdo mi je je izročil."
Ustavila je Rudo, in prosila ga, naj bere, komu gre ta list. Oni ga je dobrovoljno vzel v roke, a prebravšemu naslov, vrela mu je malo kri v glavo. Ljubosumnost ga ni bila še zapustila.
„To je za gospodično na Drenovem, za Milico," izustil je naglo.
„Bo že, bo že!" hitela je žena in vzela pismo.
„Od kod pa je?" vprašal je koncipist.
„Od gospe, od gospe doktorice!" zlagala se je ona.
„Aha!"
„Hvala, da ste mi prebrali!" Rekši to je urno odšla.
„Od doktorice, ha ha! Kakor ne bi poznal pisave! Oh, izvrstno, izvrstno, zanimiva novica!"
Jeza, ljubosumnost in škodoželjnost so trle koncipista.
„Torej tako daleč sta že, da si dopisujeta! No, to bo nekaj za Medenovko!"
Skoraj bi se bil vrnil ter nesel to novico nazaj v grad. Pa pozno je bilo in moral je v pisarno.
Proti večeru pa ga je iznenadilo pisemce, poslano po Medenu, v katerem ga je isti vabil, naj pride takoj k njemu, da se pomenita o važnih volitvenih stvareh. To je prišlo, kakor navlašč. Ob jednem ga je tudi glavar opomnil, da pojde ž njim tja.
Pri Medenovih je bilo zvečer v istini z"brano vse poveljništvo njegove stranke, od glavarja, sodnika in gospod i Antona do klobučarja Brtonclja, ki je zastopal tržane v ožjem zmislu. Posvetovali so se o
zadnjih korakih, ki bi bili morebiti še potrebni, in tu se je govorilo tudi mnogo o Bolčtu. Gospod' Anton je bil že poučen, kaj je Bole osrednjemu odboru obljubil; a povčdal je, da se je takoj popoludne, ko je bil prejel to poročilo, podal na Drenovo; dozdeva se mu pa sedaj, da hoče graščak postati nekako nevtralen, nikakor pa ne njihov zaveznik in da ne bo pomagal niti jedni niti drugi stranki. To Medenovcem ni bilo po volji, kajti vedeli so, da brez energične Bolčtove podpore propadejo. Tudi Elza je ugibala to in 6no, kako bi bilo moči pridobiti graščaka, a našla ni nobenega sredstva.
Kar ji pošepeta koncipist Ruda, ki je ves čas molčeč sedel poleg nje, nekaj na uho.
Ona takoj vstane in migne koncipistu, naj ide ž njo. Odvedla ga je v svojo sobo. Bila je to stanica na drugem konci grada, kjer je Elza najrajŠa bivala. Tam se je iz okna odpiral krasen razgled v dolino proti Borji, in sobica sama je bila tako prijazna, kakor nijedna druga v gradu; celö sedaj zvečer, ko je brleča svetilnica izpod stropa le slabo razsvetljevala prostor. Da je to stanovanje gospč, pričal je tudi hud mošusov duh, ki je koncipista tako mamil, da je sprva skoraj pozabil, čemu je prišel semkaj.
Elza je sedla na mali divan v kotu in Rudi ponudila nizek stolček poleg sebe.
„Torej, kaj mi imate razodeti? Se li v istini tiče Boleta?"
„Da, da, Boleta! Izvrstno misel imam jaz, umeli me boste takoj, kakor hitro Vam povčm novost, kateri sem prišel danes po naključji na sled !"
„Kaj more to biti?" hitela je gospa radovedno.
Povčdal je potem, kako je zvedel, da si Koren in Milica dopisujeta, in da to sigurno, ne da bi slutil Bolč kaj o tem.
„Zanimivo, res zanimivo!" vskliknila je Elza z zlobnim posmehom, „a jaz ne umem, kaj nam more to pomagati pri naši volitveni borbi. Bolfc vendar ostane tam, kjer je sedaj, in mi ga ne dobimo v naše vrste, če Milica še od desetih drugih prejema zaljubljena pisma."
„Poslušajte me, milostiva — in pritrdili mi boste. Vse to se more in mora s pravo lokavostjo porabiti. Čujte!"
Ona se je naslonila nazaj, in pogled njen, s katerim se je ozrla po Rudi, ni pričal, da posebno mnogo pričakuje od njegove zvitosti.
Koncipist pa v somraku, ki je bil v sobi, tega ni mogel opaziti.
„Pomislite!" nadaljeval je svoj govor, „Milica prejema pisma od Korena, in sicer za hrbtom svojih staršev. Kdo je ta Koren? Hrastov koncipijent po imeni, a v istini izgubljen študent brez izpitov — katilinarična eksistenca; a Hrastov koncipijent je, in pisma nje-
gova Milici prinaša tudi Hrastov uradni pismonoša; Tilhova Barba. Kako lehko se najde tu sklep, da tudi Hrast in njegova soproga znata kaj o tem dopisovanji, in to tem bolj, ker zahaja Koren v družbi onih dveh na Drenovo. Tu imate nekaj! Sedaj pa računajte z Boletovo občutljivostjo in njegovim samoljubjem na jedni strani, in z gorko ljubeznijo do dvojih otrok na drugi — in uverjeni bodite, da, ako graščak jutri zv6, kako prijateljsko ravna ž njim doktor Hrast, da pomaga njegovo hčerko zapeljevati — potem je sigurno naš. In Vi, milostiva, Vi ste MiliČina vzgojiteljica, in imate posebno dolžnost še sedaj čuvati jo!tf
„Vi ste izvrsten diplomat!" pritrdi gospa; „na ta način pojde, drugače ne! Jaz mislim, da bo lehko razcepiti to prijateljstvo, in potem je Bole na.š zaveznik, in zmaga naša."
Oči so se ji svetile od veselja, in podala je vsa razvneta konci-pistu roko.
„To ste izvrstno izmislili," ponovila je; „jutri pojdem sama k Bo-letu. Toda nocoj molčiva ob vsem. Vse mora ostati tajno, ako hočemo, da pomaga."
„Tn plačilo moje," šepnil je gizdavi koncipist ter še vedno držal Elzino roko v svojih.
„Čakajte, da se prepričava ob vspehu Vašega izumljenja," zavrnila je s smehom, ter se koketno obrnila k njemu.
Mošusov duh, somrak v sobi, in bližina lepe gospe, ki mu je še vedno pustila roko, napravili so koncipista skoraj vrtoglavega. Nagnil se je, da poljubi Elzino roko in že je hotel teatralično pasti na koleni in govoriti o svoji ljubezni, da ni ona vstala ter velela:
„Vrniva se k drugim."
Pri vratih pa se je zdajci obrnila k mlademu možu, ki je molčč prihajal za njo, in mu z zapeljivim nasmehom ponudila ustni, da ju poljubi.
„Za plačilo!" smejala se je, in se naglo izvila iz njegovih rok.
V Rudovem srci pa je kipelo divje veselje.
„Dve na jeden udarec," radostil se je, „oni sem plačal, to pa premagal."
Domišljavi gizdalin je bil uverjen, da ga Elza ljubi.
Dvanajsto poglavje.
Tilhova Barba je bila istega dne svoj posel natanko zvrnila. Čakala je prilike, da je dobila Milico samo ter" ji stisnila v roko Kore-novo pisemce, katero je hranila sedaj na posebnem varnem prostoru svoje canjicc, da ga ne zamenja vnovič.
Temna rudečica je zalila lice mladi deklici, ko ji je Barba dala list ter še pristavila šepefaje: „če bote kaj odgovorili, bom pa vzela pismo. Saj znam molčati."
Odkimala je starki, in urno stekla v svojo sobo. Srce ji je bilo, da je je skoraj čula, nekovo sladko veselje jo je naudajalo, a čista vendar ni bila ta radost. Očitala si je takoj, še prej, nego je razgenila pismo, da morebiti vendar ni prav, ker ravna tako tajno in ker niti materi ni tega razodela.
„E, kaj?" dejala je potem v nedolžnosti svoji, „kaj more biti to hudega?«
A vendar ji je prihajalo vedno teže pri srci.
„Ko bi mati zvedeli, ali celo oče? Čemu mi vendar piše? Brez tega bi nihče ne zvčdel!"
Upala se skoraj ni Korenovega lističa čitati, a radovednost je koncem premagala.
Pismo samo je bilo tako, kakor druga, pisana v jednakem slučaji, in nikdo še ni trdil, da se prva zaljubljena pisma odlikujejo po posebni duhovitosti, in če jih pišejo tudi duhoviti ljudje. A Milici se je vendar silno prikupilo. Čitala je je trikrat, štirikrat, naptfsled je je znala že na pamet. Potem pa je prišla zopet reakcija, in vest ji je vnovič očitala, da to ravnanje ni pravo, in da mora prepovedati Korenu pisanje. Bilo je pa vendar tako lepo, prejemati in čitati pisma — Andrejeva!
Trd mrak se je bil že storil, ko je stopila deklica v materino sobo. Tam je bilo temno, kajti Boleška je sedevala rada zvečer v mračni sobi, navadno v živem razgovoru z Milico, ali časih tudi s soprogom, kadar ni imel zunaj posla.
„Kje si se mudila nocoj?* vprašala je mati prijazno in pogladila hčerko po temeni. „In vroče ti je?"
Zarudelega njenega lica ni mogla videti, a roka ji je čutila gor-koto na hčerinem obrazu.
Ta pa se je oklenila matere in ihteča naslonila glavo v njen naročaj.
„Kaj ti je Milica?" vskliknila je gospa in prestrašena hotela vstati.
„O, nič, nič, le sedi, mama!"
A solze so ji tekle še v jednomer.
„Kaj se je zgodilo, za božjo voljo?" silila je mati.
Počasi in vedno skrivaje svoje goreče lice na materini rami, začela se je Milica izpovedovati. Pravila je ob onem dogodki s koncipistom in potem vse drugo s Korenom do denašnjega pisma, in trditi sm^mo, da vsa njena izjava v materi ni vzbudila posebne rado-iti. Navajena je bila videti v hčerki še vedno pol otroka in slutiti ni mogla, da bi ji bil
že mogel kdo govoriti o ljubezni. A ko se je sedaj ozrla po nji, reči je mogla vendar, da to ni več otrok, in da ji je dorasla prej, nego je sama mogla to opaziti.
Prva misel gospe Bolčške je bila, da bi ostro karala hčerko. Pa smilila se ji je takoj.
„Kje imaš pismo?"
„Tukaj."
To rekši je izvlekla list iz žepa in dala materi. Ta je položila list na mizo, potem vzela hčerino glavico med obe roki in dejala resno:
„Prav je, da si mi vse to povedala. Ti si še mlada, premlada, da bi vse umela in prav sodila. Torej je jedino treba, da mi zaupaš in me ubogaš, kakor si me vedno. Obljubi mi, da ne boš nobenega Ko-renovega pisma več sprejela!"
Deklica je na glas zaihtela.
„Pomisli, kaj je Koren! Pisar, drugega nič, kakor Hrastov pisar, izprijen študent! Kaj hoče torej ta mož s teboj?"
„Pa jedenkrat bo vendar nekaj — to, kar je doktor Hrast!"
„Nikdar, prelehkomiseln je; on ne napravi nobenega izpita!41
„Pa jaz ga ljubim!" dejala je Milica svojeglavo.
„Obljubi le, da njegovih pisem ne boš sprejemala; to mu bodem jaz vrnila!"
„Oh, ne, ne, nikdar ne! Jaz ga ne bom žalila," dejala je deklica, in odločno vstala.
„Kaj pa oče? Ako jaz očetu vse povem?"
To je premagalo. Ne strah pred očetom, nego bolj skrb, da bi ga užalila, prisilila je deklico, da je storila materi obljubo. Mater je ljubila z vso otročjo ljubeznijo, a na očeta je zrla vedno, kakor na ne-kovo višje bitje.
A tudi Boleška je vedela, da bi bil Bole silno razkačen, ako bi zvedel kaj o teh dogodkih; hotela je torej sama spraviti vse v stari tir.
To je bil bridek večer Milici. Vrnila se je v sobo svojo, tam se sklonila čez naslonjačo in jokala prve grenke solze v svoji mladi ljubezni.
„Kaj bo rekel Andrej? In jaz ga ljubim nad vse! A govorila bom ž njim, na vsak način, zvedeti mora vse!" —
Pri večerji je bil pa graščak tako zamišljen v volitvene stvari — kajti ves dan so ga bili obiskavali Medenovci — da ni zapazil redkobesednosti svoje soproge, niti rudečih objokanih očij hčerke svoje.
Po večerji je gospodar zgodaj odšel spat, mati in hči pa sta ostali zopet sami.
To priliko je porabila Milica, da je izprosila pri materi dovoljenje, naj Korenu ne vrne pisma brez vsake opomnje, nego da mu priloži tudi par vrstic, se ve da pisanih pod materinim nadzorstvom.
Boleški se je hči smilila in morebiti so ndnjo tudi vplivali nekdanji mladostni spomini, in dovolila je napösled.
To je bilo torej za drugi dan dogovorjeno.
Slutili seveda nista, kaj jima ta še prinese. — — —
Vroče solnce je pripekalo druzega dopoludne v širno dolino, kjer so ropotale in cvilile žage Boletove tovamie. Graščak sam je bil že davno tu doli v mali svoji pisarni in je urejeval z glavnim nadzornikom delo za prihodnje tedne. Dobra kupčija z lesom je zahtevala intenzivnejše produkcije, in tu je bilo treba torej biti pridnim in paznim.
„Danes me bodo menda z volitvami v miru pustili — pa vrag ga vedi, sedaj pač velja nulla dies sine line a" mrmral je sam v sebi, prišedši sem doli.
Blizu do poludne res ni bilo nikogar.
A že se je mislil odpraviti proti domu, ko zaropota pod oknom voz, in Bolč ugleda Medenovko, prihajajočo proti njegovemu komptoaru. To je bil nenavaden prihod, in graščdk je na pol jezno, pol sarkastično raztegnil ustni.
„To je pa nevaren kortež!" dejal je poluglasno, stopil gospč naproti in jo odvedel v pisarno.
„Ste li prišli tudi agitirat, milostiva?" vprašal je z dobrovoljnim smehom ter ji ponudil sedež.
Vroče je bilo, a vendar ne vemo, je li junijevo solnce, ali pa notranja razburjenost rudečila Elzino, sicer bolj bledo lice.
„Oh, nikakor ne — saj včm, da je vse zaman. Vi ste trdovratni in svojeglavi, gospod Bolč — oprostite, da sem tako odkrita — in tu slabotna žena vendar ne more biti tako predrzna, da bi se nadejala Vas predrugačiti."
„Kdo vč, povsodi velja: cherchez la femme, tukaj morebiti tudi!"
„Oh, Vi ste vedno jednaki — svojeglavi, a vendar ljubeznivi, pa v našem slučaji vendar ničesa ne opravim! Pustiva volitve, doma sem jih že sita — vseh teh razgovorov, in le da jedenkrat kaj druzega govorim in opravim, prišla sem k Vam. Moj soprog, se vč, je sedaj žalibog samö politik, a zato moram jaz tržiti in mešetariti. Oprostite, gospod Bole, Vi potrebujete sedaj mnogo lesa, in zarad tega sem prišla. Ali hočete pri nas kupiti ? Oni bukov gozd za pristavo bi moj soprog rad prodal."
„Tako?" dejal je osupneni graščak. Vse se mu je zdelo še nekako sumnjivo.
Pa Elza je ostala pri trgovini, in čez kake pol ure sta bila s prodajo in kupom gotova. Graščak je bil jako vesel, ker je res rabil les in ga primerno ni drago plačal.
„Torej sva gotova!" deje Elza in odhajajoča podä Boletu roko.
Pri vratih pa se nenadoma obrne.
„Oh, pozabila sem skoraj! Pa tudi ni lepo, da tako prikrivate!" deje z navidezno nejevoljnim naglasom.
„Kaj zakrivamo?" vpraša öni čudeč se.
„Da je Milica nevesta, ves trg to govori!"
„Milica — nevesta — jaz ne vem ničesa o tem."
Poskušal je še vedno smijati se, toda glas mu je postajal nekak(f osoren in trd.
„Potem pa oprostite, da sem tako indiskretna. Počakati moramo, da nam boste sami naznanili; a kot nekdanja vzgojiteljica sem vendar mislila —"
„Sedaj sem jaz radoveden, milostiva!" hitel je Bolč. „Povedite vendar, kaj se govori!"
Medenovka se ni motila; graščak je bil glede svojih ljudij, svoje rodbine silno občutljiv.
„Jaz ne morem verjeti, da bi Vi ne včdeli ničesa, ker je vendar Vaš najboljši prijatelj pokrovitelj te zveze Miličine —"
„S kom?" zavpil je öni.
„S Hrastovim koncipijentom, s Korenom! Govore, da bo sedaj v kratkem opravil vse izpite!"
Graščak je bil bled kakor nova stena, a prikril je šiloma vso razburjenost ter dejal mirno: „Vi se varate, milostiva, meni ob vsem ni nič znano, in vidi se mi, da tiči izvor vsega v zlobnem klepetanji. Tega pa nihče ni varen."
„No, mene veseli, da je tako ; zdelo se mi je vedno neverjetno, pa ko so mi pripovedovali celo podrobnosti o korespondenci —"
„Kakovi korespondenci?"
„Tilhova Barba prenaša pisma!"
a Ni mogoče!"
„Umirite se, gospod Bole, neprijetno bi mi bilo, ko bi jaz pro-uzročila s svojo odkritosrčnostjo kak razdor! Toda, saj sem uverjena, da je vse le zlobno klepetanje. — Torej, z Bogom! S kupčijo sva gotova, samö malo preceno sem pustila."
Pozdravila ga je z najljubeznivejšim smehljajem in stoprav, ko je sedela v vozu, in je isti dričal po gladki cesti proti domu, namuznila se je zlobno in Šepetala: „Če to ne pomaga, potem je vse zastonj, vse!"
Prekanila je v istini graščaka; še sanjalo so mu ni, da bi vse to utegnilo biti kak manever, ampak veroval je, da se za njegovim hrbtom nekaj godi, in sumil, da ga stari prijatelj Hrast vara.
A hotel se je naglo ob vsem prepričati; in ko bi bilo istinito, kar je pripovedovala Medenovka, potem, no, „potem počakaj, dragi moj doktor, potem te vržemo pri volitvi, pa če si še tako premeten," dejal je jezno, ko je korakal že proti gradu.
„Koren, Koren, kaj pa je ta človek?" sikal je med zobmi.
Ko je krenil po zadnjem cestnem ovinku, prišla mu je nenadoma nasproti Tilhova Barba.
„Kakor navlašč!" vskliknil je graščak.
„Daj mi pismo, katero neseš v trg," zapovedal je osorno.
Žena se je prestrašila.
„Pismo," rekla je jecaje, „pismo, saj mi ga niste dali!"
„Tisto pismo, katero si dobila gori!" vpil je Bolč.
Prestrašena babnica je izvlekla v istini iz cajnice zavitek in ga izročila graščaku.
„Nate je, nate je, pa da se ne boste jezili."
„Hodi!" rohnel je razjarjeni gospodar.
Barba je odšla brez obotavljanja.
Bole ni odprl zavitka; bil je preveč razburjen, ko je ugledal Korenov naslov, katerega je bila napisala Milica.
V grad prišedši je takoj pozval soprogo k sebi.
„Lepe stvari se gode tu, in ti ne veš ničesar?" vpil je gospodar.
Gospa, se je prestrašila, a videvši zavitek, katerega ji je soprog molil naproti, umirila se je ter dejala: „O tem pač vem nekoliko!"
„Oh, vedno lepše, torej si ti tudi zaveznica?"
Trajalo je dolgo časa, da je razjarjeni gospodar postal toliko miren, da je poslušal pripoved soproge, katera mu je vse natanko raz-odela, kar je včdela po Milici	*
„Toda Hrast vendar le tiči za tem, veruj mi!" klical je vnovič on.
Gospa ni odgovorila. Sama je že sumila, da Koren morda vendar ni tako drzen, ko ne bi imel skrivne podpore od doktorja. Potem pa še te nesrečne volitve, ki so prvo seme razpora zasejale v njihovo do tedaj tako prijateljsko razmerje; sedaj pa je seme že pognalo in raz-por je rastel.
„Jaz mu bom pisal! In to odpošljemo objednem!" dejal je Bolč.
To rekši vrže na mizo Korenovo in Miličino pisemce, katero je bil prej naglo prečital.
Poseben sel je nesel malo potem vse liste v trg. Hrastu je Bole očital, da je zlorabil njegovo prijateljstvo, ter mu naročil, naj „tistemu Korenu" povč, da se v prihodnje varuje taeih drznostij, kakor je bila zadnja.
Popoludne pa se je odpeljal graščak v trg h gospodu Antonu. Hotel se je maščevati, ali — kakor se je sam tolažil — izpolniti besedo, katero je bil na pol zastavil osrednjemu odboru.
(Konec prihodnjič.)
Nove muzikalije. vi.
Missa pro defnnctis. Ad qnator voc. inaequal. Aut 1. voce cnm organo. Auc-tore Ig. Hladni k. Op. 2 Labaci. Typis et sumptibus Jos Rud. Milic. 1885.
Cena 50 kr.
Glasba pri liturgičnih slovesnostih svete katoliške Cerkve se deli v dve vrsti: v gregorijanski koral in cerkveni kontrapunkt. Gregorijanski koral je od Cerkve pri službi božji zapovedana glasba. Palestrinov ali cerkveni kontrapunkt pa je od Cerkve preskušena in pripoznana glasba, katere motivi so večinoma vzeti iz gregorijanskega korala. Da je ta glasba v resnici veličastna in najkrasnejša, to nam pripoznavajo celö največji posvetni glasbeni umetniki. Dolžnost cerkvenega skladatelja je torej, da se na vso moč trudi, gregorijanski koral, ki je podlaga cerkvenega kon-trapunkta, prav spoznati, njegovo lepoto čutiti in se privaditi cerkveno-glasbenih tonovskih načinov, na katerih sloni ves koral.
Ako obračamo te besede na Hladnikovo mašo, moramo veselo pri-poznati, da je g. skladatelj vse te pogoje vrlo dobro izpolnil. Vsi oddelki te lepe maše so lehko izpeljivi in po samem branji partiture se pokaže oblika skozi in skozi cerkvene glasbe, primerne črni maši. Vse kaže, da utegne g. Hladnik postati ljubljenec cerkvenih glasbenikov. Očitno je zelö nadarjen in marljiv, a tudi cerkveno-glasbene oblike so mu znane v bogati meri. Izpeljava glasov je lepa, pevcem in organistu prikladna. Veličastno se sliši na več mestih pred odmori uvedena Händelnova kadenca, zadržek terc i. t. d. Tekst je dovolj pravilno deklamovan in poudarjan. Nekoliko malih napak, katere smatramo bolj za tiskovne pomote, popravil je g. Foerster v „Glasbeniku".
Čestitamo vrli orglarski šoli ljubljanski, osobito pa g. vodji, ki si je vzgojil tako marljivega in veščega učenca. Mašo, katero diči poleg mu-zikalne vrednosti tudi še kras&n tisk, iskreno' priporočamo.
D. Fajgelj.
Književna poročila.
IV.
Curiositä Triestine.
(Konec.)
Ob ulici: ,Golauca' govori na 180. str.: „č un' antica Denominazione verosimilmente d' origine slava . . . Zdolaj dodajo opomnjo: „Go-lauce (slovesno) luogo incolto e privo di vegetazione." Izvestno slove beseda v slovanščini malo drugače, — morebiti: Goljavica.
,Madonna del m are' je ulica znana po prastarej, zdaj uže po-drtej cerkvi. Nekateri tržaški povestniki trde, da je bila ta hiša božja sezidana uže 515. leta. Ogenj jo je bil malo ne vso uničil 2. januvarija 1655. in o tej priliki je izgorel ves cerkveni arhiv; zatorej se dvojimo denes, ali je Primož Trubar propovedal v imenovanej cerkvi. (Prim. Ljublj. Zvon 1884. str. 45.) Tri leta pozneje je cerkev bila uže zopet postavljena, a 1784. je neki Curti sezidal na tem prostori poslopje, ki ima zdaj čislo 1009/4. Pokopališče okolo cerkve so promenili v vrte in njive. (Gen. str. 227—231.)
Na 248. str. pripoveda Generini, da po nekej Mariji Rozmanovi iz Materije seje zvala in se še zdaj imenuje ulica, kjer je stanovala: Mat-tarizza!
Italijanski zgodovinarji so mnogo ugibali, in še zdaj ugibajo, od kod bi bili imeni: Monte Cucco in Catalan o. Naša knjiga izvaja na 268. str. ,Cucco' iz keltske besede: c o i c h e. Rajši primeri: nsl. Kuka Gora, hrib v Gorjancih pod Novim Mestom; stsl. Kukonosü. adj. eine gebogene Nase habend; srb. kuka, eine Art gebogene Haue.
Nekoliko se hočemo pomuditi tudi v ulici .Muda vecchia' ter ogledati si hišo, ki je bila carinama ali mitnica (Zollhaus, dogana) do 1754. 1. Takoj nad glavnimi vrati je temen nadpis, o katerem se je doslej le malo govorilo. Naši zgodovinarji so se ga ogibali, če tudi je mnogo važnejši nego li vprašanje, nam je li pisati Prosek ali Prosecco, ki se menda ne d& izvajati iz pridevnika: secco. Vzemimo Generinijevo knjigo v roke in čitajmo na 274. strani:
Rotatio omne fatum Ann. Ab ürbe Cond. II. Mill + LXIII Salut MCCCCVIII.
Jun. Ivam. Baptistae et Petrus Cristofori Cancell.1 Ap. li Fillii Autae Fabbr. Addr.
Sibi Suisq. Legitimis Haeredib. Ad Commun Ü8um Erexerunt.
Človek, čitajoč to, začne se na prvi mah dvojiti, ali je Generini vse pravilno prepisal in ali ni morebiti česa v naglici cel6 preskočil? In res! Blagovoljni čitatelj poglej zgodovino: Una Passeggiata per Trieste 1884. I. str. 257, katero objavlja zdaj Anton Tri bel. V tej knjigi, na mesti rečenem, bereš lehko natančen odtis omenjenega nadpisa, zanimivega v zlasti zategadelj, ker vidiš v njem celo vrsto posamičnih gl a gol ski h črk, o katerih pa ni dognati, kaj pomenijo. — Ako prispodobimo Generini-jev prepis s tem verojetnim odtiskom, vidimo, da se nismo zamdn sumneli. Tak6 se piš6 zgodovine v devetnajstem veki!
Čemu omenjam ta nadpis? Ker se mi zdi jako imeniten, kajti dokazuje nam, daje bila glagolica tudi Tržačanom znana. V drugej vrsti so nekatere teh črk svojega posebnega, ne obče navadnega lica ter tu in tam od obrsice izprane, zaradi česar so delale nekaterim uže mnogo preglavice, a vender niso nič dognali. Upamo, da se enkrat komu posreči razjasniti to temoto. Da bode laže raztolmačiti to nejasnost, hočem tukaj ob kratkem povedati nekoliko dotične zgodovine, katero sem posnel iz rečene Tribljeve knjige.
Hišo je postavil 1448. 1. Peter de M on ti cul is zvan Cancel-liere, ker je večkrat opravljal to službo v tržaškej magistraturi. Leta 1335. navaja povestnica necega Ivana de Monticulis, vikarja oglejskega patrijarha Pertranda. Potem se do 1411. 1. nikder ne govori o tem priimki. Peter de Monticulis iz Sasuole v Modcnskem okrožji je bil maja meseca 1420. 1. imenovan mestnim „cancellierjem" v Trsti in služil do 1425.; potlej so ga 1426. in 1428. leta zopet izbrali. Imel je sedmero otrok: tri sine in štiri hčere. Sosebno Fran in Krištof sta delala svojej rodbini veliko čast, ker sta opravljala znatni službi. Krištof je bil 1465. 1. v Trsti „cancel-liere del Comune" a 14. avgusta 1469. je bil usmrčen v bitki pri Trsti. Zli ljudje so bili potem njega poslopje zelč opustošili. Ubiti Krištof je ostavil dva sina: Ivana Krstnika in Petra, ki sta si ohranila pridevek: „dei Cancellieri". In baš ta dva sina „Christophori Cancellarii filii" sta popravila omenjeno zgrado in uzidala 6n skrivnostni kamen nad uhodom. — Zamrli so „Cancellieri" 1556. in od tedaj je to zidanje svojina Contijeva.
Čudim se. da Generinija ni še otrovala italijanska „Opiccina", kajti piše se denes: Opcina. O tem imeni trdi prof. Križman 1876. leta v svojej knjižici: „Krajna imena v tržaškej okolici* na 20.—22. str., da je edina prava pisava: Opčine. — Ako poslušamo obližnje Kraševce, to (namesto drugod navadnega lica Opčine f. pl.) čujemo: Opčine; na Opkinah; z Op-kin; opensk; Openci; Openke itd. Starejše listine z leta 1361., 1425., 1466., 1513., 1532. itd. pišč: Opc/äena (prim. Storia cronografica di Trieste 1863, str. 97.; Codice dipl. Istriano V.; Archeografo Triestino 1884, volume XI. str. 27.)	L. Ž v ab.
44*
V.
Latinska slovnica.
Spisal V. Kermavner, c. kr. gymn. professor. V Ljubljani. Tiskala in založila „Ig. pi. Kleinmayr & Fed. Bamberg" 1886. 8°. 241 str. Cena vez. knj. 1 gld. 60 kr. (Potrdilo visoko c. kr. naučno minist, z razpisom dnč 20. avgusta 1885; št. 14275.)
„Latinska slovnica", ki jo je bil P. Ladislav Hrovat leta 1874. „za slovensko mladež" spisal, bila je nekako že leta 1884. pošla in treba je bilo nove šolske knjige; ta je pa imela ne samč popraviti, kar se je v dozdanji slovnici za skoraj desetletne rabe v šoli pokazalo bilo kot pomanjkljivo, nepopolno, nejasno, ampak tudi vsestrano zadovoljiti naredbam („Instructionen"), ki jih je 1. 1884. visoko ministerstvo izdalo za gimnazije avstrijske. Na radost nam je, da se je tega gotovo niti lahkega, niti ugodnega dela lotil profesor ljubljanske višje gimnazije, V. K e r m a v n e r; saj je mož kot slovenski pisatelj občinstvu že znan; posebej se je pa še tudi na polji šolskega slovstva — v „Latinsko-slovenskem slovniku" (1882), v „Vadbah v skladnji latinski" (1882 in 1883) — izkazal strokovnjaka, ki temeljito znanje in mnogobrojne skušnje, nabrane za več kot dvajsetletnega učiteljevanja, vspešno ve obračati v prid učeči se mladini.
Spisovaje svojo slovnico držal se je prof. Kermavner, kar je knjigi njegovi gotovo le v priporočilo, nemških dotičnih slovnic, ki so si za večletne rabe v šoli že zadobile priznanje šolskih krogov; ker pa tudi te nekaterih pravil ne razlagajo tako temeljito, niti jih ne predstavljajo tako pregledno, kakor bi bilo sploh želeti, ali kakor izrekoma zahtevajo nove naredbe, katerih smo goi*i omenili, treba je bilo previdno razločevati bolje od slabejšega, pa vestno izbirati, kar bi najbolj ugajalo novi knjigi slovenski. Toda kar se je iz nemških knjig posnelo, to se ni moglo prosto preložiti na slovenski; kjerkoli se namreč slovenski jezik nasproti latinskemu ne ujema z nemškim, tam je imel g. profesor, neoziraje se na nemški vzgled, novo pravilo v duhu slovenskega jezika skrojiti; kjerkoli se pa slog latinskega jezika nasproti nemškemu popolnoma strinja s slovenskim, tam pravila ali še treba ni bilo, ali je pa zadostovala že kratka pripomnja. Pa še s tistimi pravili, ki bi se bila dala po besedi posloveniti, ravnal je g. pisatelj po znanem gaslu „Nu Iii us — ju rare in verba magistri", pa jih je po svoji razsodbi in po svojih izkušnjah prenarejal, dopolnoval, skrajševal, dokler se mu niso zdela prikladna, da jih sprejme v knjigo svojo.
Vpuščati se v posameznosti ter na drobno jih pretresovati, ni namen teh vrstic; vendar se usojamo izreči, da se prof. Kermavncrja „Latinska slovnica" more meriti s katerokoli drugo knjigo te vrste, da se ima pa tudi prištevati najboljšim šolskim knjigam slovenskim.	Ž.
Latinske vadbe za prvi gymnasijski razred.
Sestavil Fr. Wie s thaler, c. kr. gyran. professor. V Ljubljani. Tiskala in založila „Tg. pi. Kleinraayr & Fed. Bamberg." 1885. 8°. 160 str. Cena vez. knj. 1 gld. 10 kr. (Potrdilo visoko c. kr. naučno minist, z razpisom dn6 19. sept. 1885, št. 17090.)
Le nekoliko tednov pozneje nego prof. Kermavnerja „slovnica" zagledala je ta nova šolska knjiga beli dan. Povod temu je bil ta isti, kakor pri slovnici. Ker so se bile namreč „Latinsko-slo venske vaje", ki jih je po Dünnebierji zdelal vrli, prezgodaj nam zamrli prof. S. Žepič, skoraj že razprodale, treba je bilo misliti na novo knjigo; ta se je pa imela ne samo uravnati po dotičnih novih gimnazijskih naredbah, ampak tudi v tesno zvezo spraviti z novo slovnico, da vzajemno ž njo učence seznanja z latinščino. To nalogo je prevzel prof. Wiesthaler, Slovencem dobro znan po raznoterih spisih, katere je bil v „Zvonu" pa tudi drugje že priobčil; za naše srednje šole zdelal je 1. 1882. v „Latinsko-slovenskem slovniku" Črke N—Q, zdaj pa spisal „Latinske vadbe". Knjiga je razdeljena na štiri dele: prvi obsega latinske stavke, drugi Vokabular, t. j. besede, potrebne za prelaganje prvega dela, tretji slovenske stavke, četrti slovnik slovensko-latinski, t. j. slovenske izraze v abecednem redu za vse latinske besede, kolikor se jih nahaja v knjigi. Nekateri oddelki prvega dela, kakor n. pr. sklanjatev samostavnikov, zaimki, pomožni glagol esse in njega scstavlje-niki, prenarejeni so tako, da dotični nauk predočujejo temeljiteje in pre-gledneje, nego marsikatere druge take vaje. Pri izbiranji stavkov se je gledalo na to, da bi bili po obliki kakor po vsebini kar najbolj prikladni in primerni; in res nahajamo med njimi mnoge stare znance, ki bi se v vsaki taki šolski knjigi le težko pogrešali, pa so se po pravici tudi v „Vadbe" sprejeli. Da bi se zadovoljilo naredbam, zahtevajočim, naj se učenci jedrnatih stavkov in modrih izrekov starih pisateljev učijo na pamet, pridejan je oddelkom vsaj po jeden „rek". Brez takih rekov sicer tudi druge vaje niso, toda večidel so ti med ostale stavke tako uvrščeni in nekako poskriti, da jih človek kaj lahko prezre; „Vadbe" so pa tem rekom od-kazale posebno mesto na konci vsega oddelka, kjer jih je učencu lahko najti pa ponavljati. Vsak oddelek ima pod črto več ali menj zdaj krajših zdaj daljših „pripomenj" ; namen je jednim, da priobčujejo prvošolcu najpotrebnejša slovniška pravila, drugim, da mu podajajo ali posamezne izraze ali cele fraze latinske pa slovenske ter mu tako olajšujejo prelaganje z jezika na jezik. — Nežni knjigi iz srca želimo kar najboljši vspeh v šoli!
Ž.
VII.
Stavbinski slogi,
zlasti krščanski, njih razvoj in kratka zgodovina z dodatkom o zidanji in popravljanji cerkva. V tekstu 145 slik in 40 tabel s 305 slikami. Spisal J. Flis, Spiritual v knezoškofovem duhovenskem semenišči. Založba pisateljeva. — Tisk „Katoliške Tiskarne" v Ljubljani 1885. 4. 174 str. Cena 6*50 gld.
Strokovnjaške literature imamo Slovenci prilično malo. Pisatelji in založniki takih del dobivajo med nami le skromno število čitateljev in kupcev, kajti majhen narod smo in veščaki v ti ali 6ni znanosti navadno niso tako mnogobrojni, da bi se izplačal trud in denar izdavatelju strokovnjaške knjige, ki zarad modernih zahtev stoji neprimerno veliko. Zato smo bili kar iznenadeni, ko so nam te dni prišli Flisovi „Stavbinski slogi" v roko To je delo, s katerim bi se lahko ponašal vsak izmed velikih kultijgaili narodov, knjiga, o kateri človek komaj verjame, da je izšla v nas ubogih Slovencih. In vendar je tako! Gospod Spiritual Flis se ni bal ni truda ni troškov, da nam je podaril prekrasno knjigo, kateri do sedaj ni vrstnice v našem slovstvu.* Ne samö strokovnjaki naj bi posegli po nji, temveč vsak Slovenec naj si jo omisli, kdor rajši iz domačih virov zajema višjo izobraženost, nego iz tujih, dostikrat dvojbene vrednosti del, v katerih se jednostransko povzdiguje lastna vrednost, sosed, zlasti slovanski, pa se zamčta in prezira. Knjiga je v prvi vrsti namenjena širšim krogom, recimo obrtnikom, kateri imajo opraviti z arhitektonskimi oblikami, dalje obrtnim šolam, učiteljem, zlasti pa duhovnikom, ki imajo premnogokrat. priliko, graditi nove, monumentalne stavbe ali pa popravljati stare čestitljive ostanke minulih časov. Konečno bode vsak izobraženec našel v nji obilno zanimivih podatkov, četudi je morebiti že prebiral nemška dela jednake vsebine. Flisova knjiga se namreč čestokrat ozira na naše domače razmere, kaže na stavbe po slovenskih zemljah in nam jih po neko liko predočuje s slikami; to daje „Stavbinskim slogom" za nas prednost pred svetovnoznanimi nemškimi knjigami, ki le prerade molče o tem, kar ni vzrastlo na germanskih tleh.
Gledč vsebine omenimo ob kratkem, da nam gospod pisatelj v uvodu najprej riše začetek stavbarstva ter razlaga pojem slogov, zakone stavbarstva in druge važne temeljne izraze, katere mora čitatelj razumeti, ako hoče s pridom prebirati daljšo vsebino. V prvem oddelku pa opisuje pred-krščanske sloge (egipetski, perzijski, indijski, kitajski, feniški, izraelski in slog helensko-pelazgijskih spomenikov; konečno klasične sloge, grški, etruski in rimski, o katerem nahajamo tudi na Kranjskem dokaj sledu). Povsod kaže pisatelj na slike, katere je v velikem številu dodal svoji knjigi, in s tem izdatno pospešuje vpliv in razum pisane besede. Zapu-
stivši predkrsčausko dobo, podaja nam gospod Fl is v drugem oddelku opis krščanskih slogov. Tu zvedamo najvažnejše stvari o staro-krščanskem stavbarstvu, posebno o staro-rimski baziliki; o bizantinskih slogih in njihovih izcimkih (armenske, ruske, srbske, bolgarske in vlaške stavbine). Zgodovinski ogled staro-krščanskih slogov nas poučuje o raznih dobah njihovih in našteva dokaj imenitnih zgradeb, ki so svojemu času vtisnile pečat slave in nesmrtnosti. Slika nam nadalje islamski in dokaj obširneje *bmanski slog, ki je igral toliko ulogo pri zidanji katoliških cerkva. Na drobno opisuje romanske bazilike, govori o poznoromanskem (prehodnem) slogu in konečno nas vede v razne dežele, ki imajo znamenite hiše božje romanskega sloga, oziraje se posebno tudi na slovanske in kranjske cerkve. Konečno prehaja h gotskemu slogu, opisuje njegov sestav, njegove posebnosti in lepšave, poroča nam o dobah gotskega sloga in o gotskih stavbah po raznih zemljah, povsodi z lepimi podobami po-magaje, da čitatelj lože razume, kar bere. Našteva mnogo kranjskih in sploh slovenskih gotskih ccrkva in ocenjuje njihovo vrednost, potem pa se obrača k renesanskcmu (preporodnemu) slogu. Ob kratkem omenivši lesenih stavbin vede nas dalje med stavbarske umotvore sedanjega veka in slika v „ogledu krščanskih slogov" šc jeden pot razvoj in pomen stavbarstva v posameznih dobah človeške zgodovine, in ocenjuje z navdušenimi besedami velikanski vpliv krščanske umetnosti na vse narode in čase. V dodatku podaja knjiga kratek navod, kako graditi nove hiše božje, kako ohraniti in popravljati stare; v paraleli s poganskim templjem proslavlja katoliški božji hram; razlaga simboliko cerkvene stavbine in navaja razločke med katoliško cerkvijo in protestantskim templjem, potem pa sklepa s pojasnilom nekaterih tehničnih izrazov, kar posebno dobro de čitatelju, navajenemu tujih knjig in njihovih terminov.
To je ob kratkem obseg nove knjige. Pač bi radi nekoliko podrobneje narisali rZvonovimu čitatcljem prezanimivi nje obseg, a skromni prostor nas zadržuje. Omenjamo samö še toliko, da je jezik povse čist in gladek, da pripoved ni nikjer suhoparna in utrudljiva; vidi se, da je gospodu pisatelja vodila perč nenavadna ljubezen do predmeta, katera ga čestokrat dviga do vzvišene, poetične dikcije, ki blagodejno vpliva na čitatelja in mu z neko posebno silo ogreva simpatije do stavbarstva. — V knjigi nahajamo veliko število novih izrazov, katere si je gospod F 1 i s še le priredil za delo svoje. Vsi nam kažejo redko spretnost in neobično izurjenost učenega gospoda, ki je moral na svojem polji pač dokaj ledine preorati, da nam je postavil primerne termine V stavbarstvu. Pohvaliti moramo nadalje ličen tisk in krasno reprodukcijo obilnih slik, ki stoje ali med tekstom, ali pa so knjigi pridejane na 40 tablah. Te so vzete iz znanega
nemškega dela, a so jako fino tiskane, tako da se kar čudimo nizki ceni nove knjige. Vse nam prič'a, koliko duševnega truda, koliko materijalne požrtvovalnosti je bilo treba, predno so izšli Flisovi „Stavbinski slogi". Knjiga zadostuje vsem terjatvam modernega časa in je pravi mejnik v slovenski literaturi, s katerim je pisatelj dokazal, da si tudi mal narod more vstvariti vsestransko slovstvo, ako ima navdušenih mož, ki se ne boje ni dela ni žrtev pri blagem početji svojem.
Takšen mož je gospod J. Flis.
S „Stavbinskimi slogi" si je postavil med narodom svojim trajen spomenik.	Ivan Š.
5.	Cerkev v Gr & du na Bledu ima še nekaj gotskega ostanka, namreč kor za orgije z diagonalnimi rebri in omamen talnimi sklenilniki. Vsa druga stavba je prezidana in nje prvotni značaj izbrisan. Zvonik je obdržal staro zidoVje, katero se proti vrhu malo zožuje. Na severni steni poleg kora za orgije se je odluščilo nekaj beljenja — d& se precej rado luščiti — in pokazala se je stara slikarija, oni v Bohinji tako podobna, da je domnevno iz istega časa. Lopa je tako prostorna, kakor cerkev sama; vsa stavba je v tako slabem stanji, da se bode morala v kratkem umakniti novi. Sedanjemu g. dekanu Razboršku se je posrečilo zanimati za to delo prvega gotika sedanjega časa, veleslavnega arhitekta Schmicda na Dunaji, ki je nekoliko časa bival na Bledu. Ogledoval je kraj, vozil se po jezeru, premeril prostor in po svojem odhodu poslal načrte za novo cerkev. In — kake načrte! Bodi gotiki prijatelj ali ne, ta projekt je tako genijalno izumljen, tako primeren prostoru in okolici, in tudi primeren zmagljivim stroškom, da mora želeti vsak razumnik, da se načrt res zvrši. Cerkev se ima zidati na istem prostoru, kakor je zdaj, zvonikovo zidovje, cel6 zid okoli cerkve ostane sedanji in dobi le gotiki primeren vrh in primerno naličje. Če se bo, kakor se je nadejati, vršila stavba vestno po tem načrtu, dobi ta prelepi kraj pravi biser stavbinske umetnosti. Težko je zamolčati o ti priliki drugih cerkvenih stavb, zgrajenih v novejšem in najnovejšem času, med njimi takih, ki so zmašene skupaj brez umetniškega razuma, brez zloga — in z neprimerno velikimi stroški.
6.	Cerkev na otoku blejskem nima stavbinske posebnosti. Zvonik, stoječ samotno, ohranil je v podnožji nekaj gotskega spomina in priča, da je morala stati tu pred sedanjo druga starejša cerkev in na dru-
Umetniške starine po Gorenjskem.
(Konec.)
gem prostoru. Lepa sta stranska oltarja v cerkvi, kamenita, iz 17. stoletja in imata lepi podobi; posebno 6na na desni strani predočuje dramatičen prizor, poskus spreobrniti z mučenjem vernega k poganstvu.
Omeniti je krasne velike omare v novi zakristiji iz početka 18. stoletja; v nji se hrani nekaj dragocenih paramentov iste in poznejše dobe. V stari, jako majhni zakristiji je v steno vdolbena mala zakladnica, ki pa zdaj nima zakladov, akoravno so železna vratca zaprta z mnogimi težkimi ključavnicami. Majhen kelih iz 16. stoletja čez sredo prelomljen, štirje svečniki od medi prav ukusnega lika in množina cinaste namizne posode brez umetniške vrednosti je ves zaklad. Tudi drobnina (svetinje, križci itd), ki se, pripadajoči k zakladu otoške cerkve, hrani v župniji v Gradu, ni posebne vrednosti.
7. B6 dež i če. Cesta iz Radovljice na Bled, poleg bohinjske Save, pelje, ko pride po slabem mostu na levi breg reke, nekaj časa pod visokim, skalnatim robom. Vrhu tega roba je na brdovitem svetu mala vas Bodežiče z majhno cerkvico, pri kateri se je shajalo pred več stoletji mnogo romarjev. Bila je tu nekdaj imenitna božja pot. Cerkvica je predelana in prezidana; a ostala je neizpremenjena severna in zahodna stena in slike na zunanji str&ni. Na ko rovi steni sta dve podobi: sv. Krištof, čeznaravne velikosti, in podoba Križanega pod naravno velikostjo. Svetnik je mladega brezbradnega obraza in dolgih kostanjevih las, prsi do pasa so v jeklenem oklöpu, okoli ledij blizu do kolen je svetlo-rudeče ovijalo, položeno v bo gate vertikalne gube, noge so gole. Ta slika je podobna önim pri sv. Janezu v Bohinji; način nagleda in slikanja je isti; mora biti z 6nimi sočasna. Tudi male rozete po ovijalu so nanešene istim načinom. Druga podoba, predstavljajoča Kristusa na križi, je po vnanjosti nekoliko mlajša, vendar je prištevati vsaj srednji gotski dobi; golo je bolje razumljeno in energičneje modelovano, barve ne tako sveže in vesele, ker vlečejo nekoliko na rujavkasto. V srednjem in spodnjem delu podobe se vidijo reči, ki simbolizujejo prestopanje božjih zapovedij. Muzikalna in poljska orodja nečeščenje praznikov; klobasa, prava „kranjska klobasa" (po ti sliki že srednjeveškim Kranjcem priljubljena) prelom posta i. t. d. Strešica je varovala zgornji del slik pred vremenom, spodnji del je pa že precej poškodovan. Na steni ladje sta dve podobi iz 16. stoletja, ki predstavljata neko povest, katero pripoveduje P. pl. Radič v svojem vodilu za blejsko okolico na drobno.*) Sliki ne kažeta temeljitih študij umetnikovih, pričata pa o njegovem talentu za naivno in živahno pripovedavanje, za razum v drapovanji in obnašanji oseb brez pretiravanja. Na zahodni steni je pri-dejana lopa, gotovo poznejša kakor cerkev, ker deli lopen strop podobe,
*) Glej „Letopis Matice Slovenske" 1880.
kažoče se pod beljenjem, istega naličja, kakor sv. Krištof. Vrata imajo tudi še star gotski kamenit okvir.
8. Župnijska cerkev v Radovljici, po napisu nad glavnim vhodom iz 1. 1497, torej iz pozne gotske dobe, je srednje velikosti s trojno ladjo jednake visokosti. Portal, bogato profilovan, ima timpanon in štiri fiale, z beljenjem zakapane, katerih dolbine so pa prazne. Zunaj opirajo zid podporniki iz kvadrov, na oglih pročelja — fasade — stavljeni diagonalno. Zvonik stoji na strani. Svod cerkve je oprt na štiri osmokotne stebre, ki imajo namesto kapitelov le male robce. R6bra so prosto profilovana, skle-nilniki gladki. Notranjost cerkve napravlja prijeten vtis po srečnem razmerji prostornih veličin, posebno kora k ladji, znamenje, da je bila cerkev na jedenkrat in znova zidana po jednem načrtu. Polustebri v koru so v sredi višine odrezani s prostimi konzolami. Desna stranska ladja se kon čuje v nizko gotsko kapelo. Kamnoseško delo oken je novo, pravilno zvr-šeno po kiparji Vurniku. V 18. stoletji so prizidali zraven gotske visoko in veliko kapelo južni steni cerkve, pri kateri je omeniti lepi friz triglifov, ki krasi zunanje stene. Gotska hišica za sv. Rešnje telo od kamena je izginila, in ostal je le spomin nänjo. Veliki oltar je kameniten in lepe sestave iz prejšnjega stoletja. Na steni od kora do gotske kapele visi mala podoba Marije, slikana na med, iz 17. stoletja in srednje umetniške vrednosti.
Izmed drugih predmetov pri ti cerkvi je omeniti malega gotskega razpela, ki ima na konceh križa štiri evangeliste v ploskem rclifu, novo podnožje je neprimerno težkega lika: vrčka in ploščka za lavabo mantis od srebra in pozlačena z letnico 1630. Omeniti je tudi keliha, katerega zgornji del je gotsk, spodnji pa iz 17. stoletja, sestavljen torej iz dveh, raznodobnih kelihov, in nekaj starejših paramentov.
I. Franke.
Slovenski glasnik.
Nove kn,jige slovenske. Novomeško okrajno glavarstvo. Zemlje-pisno-zgodovinski opis. Sodelovanjem učiteljev novomeškega okraja spisal O. Flo-rentin H rov at, šolski voditelj in načelnik okrajne učiteljske knjižnice v Novem mestu. Ponatis iz „Slovenca". Založba okrajne učiteljske knjižnice novomeške, tisk „Katoliške Tiskarne" v Ljubljani 1885, m 8., 80 str. Cena? — Ta jako spretno sestavljena in dobro pisana knjižica nam podaja zemljepisno-zgodovinski opis vseh dvajset županij novomeškega okrajnega glavarstva. Pri vsaki opisuje pisatelj najprej nje zemljepisne razmere, navaja potem najzanimivejše zgodovinske in statistične črtice in vse spomina vredne dogodke, omenja vseh imenitnih mož iz du-hovskega in posvetnega stanu, ki so si za ondotne kraje kakorkoli si bodi pridobili kaj zaslug, ter nam napösled poroča o stanovnikih samih in njih opravilih.
V knjižico je položenega mnogo truda in veliko dela in reči se mora, da je g. pisatelj hvalevredno zvršil nalogo fvojo Lepi knjižici želimo, da bi se v mnogih izvodih razširila po Dolenjskem ter bralcem svojim poživila in okrepila ljubezen do lepe in tudi v zgodovinskem ozira zanimive Dolenjske!
—	Pouk o črtežih (planih). Z 28 podobami razlaga Jos. Bezlaj, meščanski učitelj v Krškem. Založil pisatelj, natisnil J. R. Milic v Ljubljani 1885, 8 , 23 str. Cena 20 kr. — Ta knjižica je v prvi vrsti namenjena učencem po srednjih in meščanskih šolah naših, ki se v tujem jeziku uč6 stavbinskega risanja in opisne geometrije; kajti dobro je, da poleg šolskih knjig pridno prebirajo tndi učne knjige v domačem jeziku ter so tako pripravljajo za praktično življenje A ta knjiga ni samö učni pripomoček, nego dobro bode došla tudi zidarjem, tesarjem in dragim jednakim obrtnikom, zlasti pa nestrokovnjakom, županom in občinskim svetovalcem, ki morajo večkrat v svojem dostojanstvu stavbinska dela zviševati ali jih nadzorovati po določenih črtežih. Knjiga govori najprej o situvacijskih črtežih ali mapah, potem o stavbinskih črtežih ter podaja nekoliko naukov o senci in o barvah. Pridejana ji je jako korenito in dobro sestavljena terminologija, posneta po Cigalet.u in Lavtarji, deloma pa zajeta tudi iz naroda samega.
—	Ljudske knjižnice 18. zvezek obseza povest „Roglova Franca", katero je poslovenil H. Majar in povest „Blagor milosrčnim", katero je po F. M Werndlu prosto predelal Janko Le ban Zvezka 19. in 20. prinašata zgodovinsko povest ,,Beneška nevesta", katero jo po češkem „Jihu" preložil L. G. Pod-g oričan.
—	Izmed knjig v cerkveno in bogoslovno stroko spadajočih beležimo naslednje novosti:
Duhovno pastirstvo. Tretji del. Sveti zakramenti. Slovenskim bogo-slovcem in mašnikom spisal Anton Zupančič, profesor pastirstva na ljubljanskem bogoslovnem učilišči. Z dovoljenjem prečastitega knezoškofijstva. V Ljubljani, 1885, 8, 505—760 str. Založil pisatelj. — Prodaja „Katoliška bukvama*. Cena gld. 16. — Te z občno pohvalo sprejete knjige je izšel že III. zvezek. Kritično naznanilo v „Duh. Pastirji" II. 7. jo po pravici jako priporoča. Napredek v pripovedovanji in obravnavi tvarine se mimo prvih dveh zvezkov tu razodeva očividno, kar se sme nekoliko pripisovati tudi gradivu, ki ne seza kot öndu toliko v teorijo nego v praktično življenje. Posebno rabljive so tudi opazke, ki se ozirajo deloma že na vse slovenske škofije, n. pr. št. 590. Želimo, naj bi se knj'ga hitro izvajala, da kmalu pride še dovršilni zvezek.
—	Pridiga o evangeljskih nasvetih. Pri novi sveti meši častitega P. Leopolda Napotnika R. S. B. dnč 28. decembra 1884. v Konjicah govoril Mihael Na potni k. V Mariboru 1885, 8, 22 fetr. Založil pisatelj. Tiskal Janez Leon.
—	Župnija sv. Lovrenca na Dravskem polji. Krajepisno-zgodo-vinska črtica. Spisal Matej Slekovoc, kapelan pri sv. Lovrenci na Dravskem polji. Tiskal J. Leon v Mariboru 1885, 8, 135 str. Cena 60 kr., poštnina 5 novč — „Slov. Gospodar" se je prav pohvalno izrazil o ti kroniki, ki pa nam ni prišla v roke.
—	Dejanje svetega Detinstva. V pouk malim in odrastlim. Zvezek V. Z dovoljenjem preč. škofijstva ljubljanskega. V Ljubljani 1885. 16, 64 str. Natisnili J. Blasnikovi nasledniki. — Pouk o bratovščin1, misijonska poročila, kratki vzgledi in povestice . . . vse prav primerno za našo nežno mladino. Kateheti, učitelji, roditelji, vzgojevalci naj bi no zamudili teh zvezkov prebirati sami ter jih
deliti šolarjem. Vodstvo bratovščine jih daje zastonj v pospeh pobožnosti in krščanske vzgoje.
—	Pastirski list avstrijskih škofov, govoreč o „znamenjih časa*. Vel. 4, 4 liste. Katoliška Tiskarna.
—	Glasi katoliške družbe. Na svetlo dala in založila katoliška družba za Kranjsko. XIX V Ljubljani 1885, 8. 188 str. Tisk „Katoliške Tiskarne." Cena 40 kr. — Ta lična knjižica ima dobro izbrano gradivo v gladki besedi. Večina se suče o letošnji tisočnici sv. Metoda. Dve ideji, ki bodita zvezdi-voditeljici nam Slovenom, krščanstvo in narodnost, se blagodejno spajata v spisih to knjižice, ki jo vsem čitateljem toplo priporočamo.
—	Cerkveni Orglavec. Izdal Kari Tribnik. O tem delu je govoril „Slov. Gospodar" v prilogi št. 118 de 1885. in dalje „Cerkveni Glasbenik" VIII. št. 6. Borba menda še ni končana Uredil ga je Gregor Tribnik, na svetlo dal pa njegov stričnik K. Tribnik, kaplan na Teharjih. „Glasbenik" zbirko jako graja in ostro obsoja. Iz tega pa, da je napovedan že II. zvezek, sme se sklepati, da ugaja prčprostim organistom. Želeti bi bilo, da ga presodi tudi kak strokovnjak nececi-lijanec. —n.
Pisateljsko podporno društvo. Odbor se je pod predsedništvom g. dr. Jos. Vošnjaka konstituiral dnč 18. oktobra ter si izvolil za podpredsednika prof. Fr. Levca, za blagajnika V. Petričiča in za tajnika prof. Antona RaiČa. — Odbor je sklenil ob sobotah zvečer prirejati v salonu ljubljanske čitalnice literarno-zabavne shode, pri katerih bi se društveniki razgovarjali o književnih stvareh, brali ali predavali raznovrstne spise svoje ter se razveseljevali s petjem. Gledč na to, da v Ljubljani zaradi žalostnih političnih prepirov in osebnih razprtij silno peša vse soci-jalno življenje v narodnih krogih, bilo bi jako želeti obile udeležbe pri teh shodih, kjer je izključen vsak razgovor o političnih stvareh. Teh shodov — imenujejo so „klub pisateljskega društva" — udeleževali se bodo sicer samö društveni člani, a s tem nobenemu omikanemu Slovencu ni zabranjen pristop; kajti kdor ni pisatelj, pristopi lehko k pisateljskemu društvu kot podpornik, in taki plačujejo na leto samö po 2 gld. v društveno blagajnico. Literarno-zabavni shodi so pretekla leta rodili mnogo lepega sadu v književnosti naši in delovali so tudi na korist narodnega šolstva. Pustimo tedaj prazne politične in grde osebne prepire in podajmo si roke v pospešilo domoljubnega in literarnega delovanja, katerega nas polno čaka na vseh krajih in konečh. — Častni član pisateljskega društva č. g. Davorin Trstenjak je prepustil društvu ves dohodek svoje knjige „Weriand de Graz".
AkademiČno društvo „Slovenija" na Dunaji je letos izdalo poročilo o svojem delovanji 1. 1884J5. Poročilo obseza najprej društveno zgodovino ter pripoveduje, kako so 1. 1848. dr. Miklošič, dr. M. Dolencc, dr. Hladnik in A. Globočnik osnovali na Dunaji politično društvo „Slovenija", katero je pa še tisto leto preminilo. — Leta 1869. dnč 5. maja sta tedanja modroslovca Fr. Leveč in Fr. Šuklje s pomočjo rojakov in tovarišev svojih znova osnovala „Slovenijo", katera je zdaj prebila že 16. leto obstanka svojega. Namen ji je združevati na Dunaji učeče si slovenske velikošolce, bodriti jih v književnem delovanji, seznanjati jih s slovanskimi na Dunaji živečimi brati ter jih v prijateljskih shodih izobraževati in pripravljati na prihodnje njih zvanje. V ta namen ima društvo književni svoj odsek in skupno s hrvaškim „Zvonimirom" svojo čitalnico, kamor dohaja nad 60 raznovrstnih časopisov. Društvo ima premoženja 288 gld. Društvena knjižnica šteje 839 knjig v 1075. zvezkih, 173 muzikalij, 22 zemljevidov in 1 sliko. Pravih članov šteje 33,
častnih 10 (Levstik, Stritar, Lavrič, Vošnjak, Jurčič f, Bleiweis f, Leveč, Celestin, Gregorčič, Miklošič), podpornih 14. Podpornik je vsak, kdor plača na leto naj-menj 5 gld. Ker ima društvo „Slovenija" lepi namen, mladim rojakom našim biti „domovina na tujem", želeti je, da bi našla v Slovencih več podpore.
Slava preporoditeljem! Tako se imenuje slavnostni spis, katerega je o petdesetletnici književnega preporoda hrvaškega v Zagrebu dal na svetlo poseben odbor. Spis nam pod naslovom „Muževi ilirske dobe (1835—1850)" prinaša devet-inpetdeset portretov vseh tistih pisateljev in imenitnejših domoljubov, ki so se bili zbrali okoli Gaja; med njimi nahajamo tudi dva Slovenca, g. Davorina Trstenjaka in St. Vraza. Prof. Smičiklas nam opisuje Gaja pred letom 1835., Milan Grlovič in Trnski pa priobčujeta životopisne črtice vseh ilirskih pisateljev, tudi tistih, ki so bili rojenji Slovenci. Nadalje obseza spis modre in domoljubne reke, avto-grafe raznih Ilirov in pesniške doneske do malega vseh sedanjih pesnikov in pisateljev hrvaških. Lepo knjigo so s podobami okrasili hrvaški umetniki Nikola Mašič. Ivan Rendič, A. Mašič, F. Quiquerez, N. Damin, C. Medovič, V. Bukovac, D. Markovič, D. Melkus, D. Weingärtner in E. Kramberger. Napčsled je slavnostnemu spisu pridejanih nekoliko napevov, katere so zložili F. Livadič, V. Lisinski, Ivan pl. Zajec in Fr. Š. Kuhač.
„Archiv für slavisehe Philologie." VIII. knjiga, 3. zvezek prinaša razprave in književna poročila, ki so jih spisali L. Masing, J. Kirste, S. Smal Stockij, L. Starostrik, A Brückner, W. Nehring, Ed. Wolter in V. Jagič. Nas Slovence bi utegnil najbolj zanimati M. Valjavčev spis „Mittheilungen aus dem kroatischen Kaj-Dialecte* in „Sprachproben des Dialectes von Cirkno", kjer J. Baudouin de Courtenay z glosarjem zvišuje svojo že večkrat omenjeno razpravo.
Andrej baron Čehovin. — V dunajski stari „Pressi* št. 208. smo brali jako zanimiv spis „Ein österreichischer Held*, v katerem neki g. Fridolin Lichtenwalder {— ako se ne motimo, skriva se pod tem pisateljskim imenom slovensk častnik iz Sevnice —) opisuje življenje Andreja barona Čeh o v in a, porojenega 1 1810. v Branici na goriškem Krasu. Čehovin ali, kakor ga imenujejo uradni spisi, Zhehovini, sin kmetskih roditeljev, bil je leta 1831., takrat sedmošolec v Gorici, potrjen k topničarjem, kjer je v sedemnajstih letih jako počasi avanziral do nadtopovnika. Toda v tedanji vojni zoper Pijemonteze se je dnč 29. maja 1848. 1. pri Montanari odlikoval tako, da je dobil za hrabrost svojo veliko sreberno svetinjo ter bil povišan za podčastnika. Dne 25 julija 1848. 1. se je v bitvi pri Somacampagni nosil spet tako junaški, da je bil odlikovan z včliko zlato svetinjo. Že naslednji dan, 26. julija 1848. 1. vladal se je Čehovin v bitvi pri Volti spet tako vrlo, da je bil povišan za častnika. A prava čuda je delal lajtnant Čehovin dnč 23. marcija 1849.1. v bitvi pri Novari. Tu se je naš junak na desni strdni ceste, ki drži iz Olenga, s tremi svojimi topovi ustavil šestnajstim topovom sovražnikovim ter streljal nänje tako silno, da so kmalu utihnili poškodovani trije topovi pijemonteški in da je bilo ubitih ali ranjenih mnogo vojakov in könj pijemonteških. A tudi sovražnik je njemu jeden top razbil, štiri vojake grozovito ožgal, jednega vojaka in tri konje ubil ter ranil tri vojake in štiri konje Pozicija je bila silno nevarna. Da se je umaknil Čehovin, izgubljena bi bila 9. strelski bataljon in ves polk Franc Karl. V tem nevarnem trenutku Čehovin z ostalima dvema topovoma hipno plane na sovražnika, ki se je pripravljal naskočiti omenjeni polk in bataljon in dasi je niinj silno streljalo trinajst ognjenih žrel sovražnikovih in je Čehovin izgubil tudi drugi top,
dva moža in jednega konja, vendar je neustrašeni jnnak s samö j e d n i m topom zadrževal sovražnika, dokler ni došla pomoč. Za ta velevažni, odločilni in junaški čin je prejel Čehovin 1849. 1, dn6 29. junija viteški križ reda Marije Terezije ter je bil 1. 1854 po pravilih tega reda povzdignen v baronski stan. Vrhu tega je bil odlikovan s toskanskim vojaškim redom za zasluge in z avstrijskim oficirskim zaslužnim križem in s papeževo svetinjo. Leta 1852. je cesar imenoval Čehovina za ulanskega ritmajstra, ali že 1. 1854. je bil prestavljen v tem dostojanstvu spet k topničarjem. A žal, slavni junak je dn6 10. septembra 1855. 1. v Badnu poleg Dunaja po kratki bolezni umrl za kolero neoženjen. Iz moškega rodu Čc-hovinovega živi še netjak slavnega junaka, Florijan Čehovin, posestnik v Branici; tudi znani" goriški zdravnik dr. Audrej Lisjak je iz ženskega pokolenja Čehovinovc rodovine.
Čehovinovo življenje je bilo že večkrat opisano, tako v Hirtenfeldovi knjigi rDer Maria-Theresien-Orden u. seine Mitglieder, Wien 1857" ; v „Novicah" ga je 1. 1854. opisal Verdelski, 1. 1855. Kajetan Huber. Tudi našemu listu je obljubljen njegov životopis, katerega priobčimo pod razpredelom rSlavni Slovenci". Zgoraj omenjeni spis g. Lichtenwalderja je pa zlasti zategadelj spomina vreden, ker Čeh o vin a reklamuje za Slovenca. Vsem dozdanj i m biografom jc bil Čehovin — Italijan.
Hrvaška književnost. — Akoprem razburjeni valovi javnega življenja močno zadržujejo razvoj lepe knjige in književnosti sploh, pognalo jc vendar tudi to polje na Hrvaškem zadnji Čas nekoliko prav lepih cvetlic. Domoljubnemu srcu gotovo najbolj ugajajo nove pesmi starega pevca Jovana Sundcčiča, o katerem ne moreš reči ne, da je Hrvat, ne, da je Srb, ampak v njem vidiš tisti plemeniti uzor, za katerem vsi hrepenimo, on je Hrvat in Srb ob jednem, ali živ „Jugoslovan", kakor smo nekdaj rekali. Sundečiču sta Hrvaška in Srbska le jedna domovina, katero jednako ljubi in jednako opeva z mladeniškim navdušenjem. Da bi Hrvatom in Srbom povedal, česar je polno goreče njegovo srce, daje pesniške plodove svoje tiskati z latinico in cirilico. To poletje je prišel na nekoliko časa sam v Zagreb, kjer je izdal svoje „Odisaje rod iteljskoga srca", ob jednem pa tudi „Srcc i ljuba v", pesme prerano umrlega svojega sina Petra. Sundečič spada med najboljše hrvaške pesnike in je že dovolj znan po prejšnjih svojih delih, zato ne treba, da bi ga znova priporočali. — Vesela prikazen so tudi „Pjcsme Milke Pogačičeve" že zato. ker jih je spevalo žensko srce. Dasi jezik ni povse uzoren, vendar hvalijo Pogačičevo, da so njeni občutki resnični, a pesniške njene podobe prav plastične. — Na več stranij zanimiva in imenitna je .Marjanska vila" ili sbirka narodnih pjesama sakupljenih u Spljetu po Dujmu Karamanu. Znano je, kol i kanj se dalmatinski lahoni prizadevajo, da bi svetu raztrobili Splet kot do dobrega italijansko mesto Da je ravno narobe, dokazal je gospod Karaman, ki je v samem Spletu nabral dvestoinštirideset hrvaških narodnih pesmij ter jih priobčil v imenovani zbirki, za katero mu je gotovo hvaležen vsak domoljub — V Scnji je izdal Silvij Strahimir Kranjčevič svoje „Bugarkinje", pesmi, katerim se sicer vidi, da so prvenci, toda ob jednem kažejo nam lepe darove mladega pesnika, od katerega se nam je nadejati še lepšim plodovom. — Pripovedno literaturo je pomnožil znani hrvaški pisatelj Gjuro Deželič z „Burzanci", romanom iz hrvaškega življenja; Adolf Veber Tkalčevič pa je preskrbel drugo izdanje prelepega svojega „Puta na Plitvice", s katerim si je že pred petindvajsetimi leti pridobil mnogo hvale in slave. Tkalčevič je jeden prvih hrvaških stilistov, ki piše
pravilno in jasno, kakor malokdo; zato njegove spise posebno priporočamo tistim Slovencem, ki se učč hrvaškega jezika. — Dobre drame so pri velikih narodih redke prikazni, nikar pri malih; zato smo veseli vsakega najmanjšega ploda, ki vzraste na tem književnem polji. Danes imamo oznaniti tri nove hrvaške drame. M. Gjorgjevič Prizrenac je izdal v jednem zvezku „Zlat no griv no", gledališko igro v Štirih dejanjih in „D i nam i t", šaljivo igro v dveh dejanjih. Prvo so že igrali na zagrebškem gledališči in občinstvo je bilo zadovoljno ž njo. Pisatelj ima dosti zmožnosti in bi utegnil hrvaško in srbsko gledališče obogatiti še z boljšimi zdelki. — Učitelj v Banjaluki Ivan Lepušič namerava izdati razne „Slike iz Bosne" ter je v I. zvezku priobčil „Majčin amanet", veselo igro v treh dejanjih. — Pero Gavranič je iz francoskega preložil „Denise", dramo v štirih dejanjih od Dumasa. — Lepa knjiga hrvaška se je pomnožila zadnji čas tudi z novim časopisom „Dubrovnikom", ki izhaja v Dubrovniku v zvezkih po dvajset soldov.
Dubrovnik" je že več let izhajal ter se odlikoval s posebno vzglednim narodnim jezikom, zato nas prav od srca veseli, da je zopet vstal od mrtvih. — Za razvoj narodne umetnosti utegne prav koristen postati „Glasnik družtva za umjet-nost i umjetni obrt", ki ga je ista družba jela izdajati v Zagrebu v trimesečnih zvezkih po štiri pole. Cena je za vse leto 6 for., ali pa 1 for. 60 nov. za zvezek. Več o tem društvu izpregovorimo drugo pot. — Prijateljem narodne glasbe naznanjamo, da je marljivi i zvedeni umetnik Stöhr v Varaždinu po narodnih na-pevili zložil ..Je ko iz Hrvatske", četvorko za glasovir. Cena 72 nov. — Kako se hrvaški učitelji trudijo, da bi povzdignili šolstvo in šolsko literaturo, pričajo nam te nove knjige: Učitelj Cugšvert je izdal v Senji daljna dva zvezka svoje ,Obče pučke škole", v II. zvezku razpravlja M. Kobali slovnico za II. razred, v IH. zvezku pa se obravnava zemljepis v III. razredu ljudske šole na podlagi čitanke; županijski šolski nadzornik Marijan Vukovič v Belovaru je izdal knjigo „Učitelj i škola", rukovodnik za mlade učitelje, koj im još manjka izkustva (cena 1 for. 20 nov.); Gjuro Hüten je napisal „Metodiko prostoročnega risanja'* za ljudske in meščanske šole s 26 podobami (cena 90 nov.); a dr. Franjo Divič je spisal knjižico „Četiri temeljne vrsti računa". — V razjasnjenje sedanjih homatij na Hrvaškem sta prišli v Zagrebu na svetlo dve knjižici, „Pri-manje hrvatskih spisa u Budimpešti g. 1849—1851 (cena 30 nov.) od Ivana Kukuljeviča in „Kako Ugarska izpunjuje ugovor sklopljen medju hrvatskim i narodom živečim u Ugarskoj i Erdelju" od Ivana Živkoviča (cena 25 nov.). — Kako med Hrvati še dandanes postajajo narodne pesme, kaže nam „Narodna pjesma o Drniškim izborima", kije v Zadru tiskana. - Ravnatelj in prof. Šebišanovič v Zemunu je utemeljil ondu ornitološko' postajo ter je v posebni knjižici opisal „Ptice močvarnice i plivačice", kar jih je opazoval od oktobra 1882. do aprila 1885. Opozarjamo na to delce tudi slovenske prijatelje ptic. —	(Konec prih.)
Popravki. Zadnjič je pisal ,.Ljubljanski Zvon" na 635. sträni, da izhaja v Slovencih 34 časopisov. A zgrešil je še jednega, petintridesetega, in to je „Gospodarski Glasnik za Štajersko". Glasilo za kmetijstvo in deželno kulturo. Izdaja c. kr. kmetijska družba štajerska, ureduje tajnik Friderik Müller. Letnih 24 Številk \elja s poštnino vred 2 gld., za družbenike 1 gld. Izhaja 8. in 24. dan v vsakem meseci. — Na 637. strani v 16. vrsti od • spodaj namesto „Vega" čitaj ..Veha'. — Na 544. strani stoji v spisu ,,Peter Pavel Glavar", da je bil Glavar pri Testafe» rati „hišnik" („maestro di časaTo je zmota; kajti „maestro di časa" je .,domači učitelj", Hanslehrer.
Sah.
Ureduje Janko Kalan v Velikih Laščah.
XIV. naloga.
Črni.
	a	b	C	d	e	f	g	h	8
8				■ m		1!		p^ mm	
7	I!	•	m		mm m		B		7
6		m		11	i	S		W	6
5 4	f	n	B	i	HIP	i iS	a	m	5 4
3	m	T	HP iP		11		SU		3
2		II		'MM mm		II		B	2
1	w m		SP VMP/		UP		UP		1
a		"TT	C	"d"	e		g	h	
Beli.
Beli začne in naredi v 2. potezi mat.
To dozdaj še nenatisneno nalogo neimenovanega zložitelja nam je poslal za t Lj. Zvon" gosp profesor Fran Plohi v Gorici.
Rešitev XII. naloge v 9. zvczkn „Ljublj. Zvona".
Sestavil Jos. Pospišil.
Beli.
1.	S. e5 X g6
2.	S.d6 — böf
3.	S.g6 — f4f
ali e7 f
2. D. a8 — h8 f 3 S. g6 — f 4 f ali e7 f
A.
Črni.
T. a5 X a8 (A.B.C.) K.d4 — d3 ali d& mat.
c7 X d6 K. d4 - d3 ali d5. mat.
B.
1	.----L.el — d2 a!i
2.	T. e2 — d2f g8 ali h4
3.	S.d6 X c4f K.d4 — e3 ali c3. ali D. a8 X a5 f	mat.
mat.
C.
1	.---- L.el — c3
2.	S. g6 — f 4 kakorkoli.
3.	D. a8 — h8f ali S. d6 — b5 f
Druge tem podobne varijante se lehko najdejo. V največ slučajih odločuje: 2. D. a8 — h3 f.
Krasna in elegantna ter jako bogata kom« pozicifa I Z razmerno malim številom kamenov se je posrečilo gosp. Pospiäilu, ustvariti dovršen umotvor. Matne pozicije so vseskozi izredno Čisto in krasno. Naloga jo vredna prisojenoga jej prvega darila.
Rešitve naših nalog so nam poslali gg.: Jožef Križman, c. kr. gimn. prof. v Pazinu (12., 13., 14.); Ivan Lav-renčič, notarski kandidat v Postojini (12., 13, 14.); Anton Uršič, osmošolec v Gorici (12., 13., 14.); Fran Plohi, c. kr. velike realke prof. v Gorici (13., 14.) in Ivan Poljanec, c. kr. gimn. prof v Novem Mestu (13., 14.)
Naznanilo glede daril.
Odslej se ne bode nič več nagrado-vala rešitev vsake naloge, nego se bodo razpisavala in dajala darila poslej samö o posebnih prilikah, kar č. g. reševalcem naznanjamo s pristavkom, da se nadejamo kljubu temu skrčenju daril vsegdar baš tako obilne udeležbe, ko doslej.
Razne vesti.
Bernard Horwitz f. Slavni zlagate lj posebne vrste šahovih nalog, namreč umeteljnih završetkov (künstliche Endspiele) in izvrstni praktični igralec Bernard Horwitz je 29. avgusta 1.1. nagloma umrl v Londonu v 78. letu svoje döbe. Pokojnik je bil slikar in se je za svojega učenja na Berolinski slikarski akademiji tudi v šahu toli izuril, da so ga prištevali takozvanim „gostosevcem" tplejadam); izmed „gostosevcev* živi zdaj le še pl. Lasa, znani pisec in izdatelj imenitne Bilguerjeve priročne knjige. V 1. Londonskem turnirji (1851. 1.) priboril si je Horwitz 7. darilo.
„Ljubljanski Zvon"
izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji: vse leto po 4 gld. 60 kr., pol leta po 2 gld. 30 kr., četrt leta po 1 gld. 15 kr. Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto. Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Lastniki in založniki: Fr. Leveč i. dr. — Izdajatelj in odgovorni urednik: Fr. Leveč Uredništvo in upravništvo v Ljubi j an i, Nove ulice 5.
Tiska „Narodna Tiskarna" v Ljubljani.
Vabilo na naroebo
sfe^&sife* spisov.
1 gld. — kr. 1 „ 00 „ - .. 70 „
Jurčičevih zbranih spisov stoji:
I. zvezek ne vezan po...............
elegantno vezan po..........
E, III., IV. in V. zvezek, nevezan po......
elegantno vezan po..........1 „ 20 „
Ako pa tudi oddajemo vsak posamični zvezek, vender se priporoča pošiljati naročnino za več zvezkov skupaj Naročnina znaša za I.—V. nevezani zvezek 3 gld. 50 kr. Za vseh prvih pet lepo vezanih zvezkov 6 gld.
Naročnina za VI —X. zvezek stoji samö 3 gld.; za elegantno vezanih drugih pet zvezkov (VI.—X. zvezek) samo 5 gld. 50 kr.
Naročnina za I.—X. nevezani zvezek stoji 6 gld. Za vseh prvih deset lepo vezanih zvezkov pa 11 gld.
Naročnina se pošilja pod naslovom: gospod dr. Jos. Starft v Ljubljani, Marije Terezije cesta 5.
Naročniki prejemajo knjige franco V Ljubljani, 1. oktobra 1885.
Odbor za Jurčičev spomenik: Dr. V. Zarnlk,	Dr. Jos. Stare;	Fr. Leveč,
predsednik.	blagajnik.	tajnik.
Dijaki dobivajo Jurčičeve „Zbrane spise" po 60 kr. izvod, ako si naroče skupno p» 10 izvodov ter zanje pošljejo g. dr. Jos. Starčtu v Ljubljano naročil no
Za Jurčičeve „Zbrane opise" se dobivajo pri meni posebno krasne izvirne temno - rudere platnice od najfinejšega platna z vtisneno zlato podobo Jurčičevo, izvod po 80 kr., z vezanjem vred po 50 kr.
Ljubljanske in vnanje gospode naročnike opo-
zarjam, da se pri men dobivajo tudi I., II., III IV. in V. zvezek Jurčiče vih „Zbranih spisov" vezani v te izvirne plat nice.
I. zvezek po 1 gl. 50 kr I. zvezek po 1 gl. 20 kr
III.	zvez. po 1 gl. 20 kr
IV.	zvez. po 1 gl. 20 k r
V.	zvez. po 1 gl. 20 kr
Vsak po pošti pošiljani izvod po 5 kr. več. Naročila najprikladneje po poštnih nakaznicah.
Ivan Bonač,
knjigovez, Ljubljana, Poljanska cesta 10.
„Ljubljanski Zvon"
izhaja vsakega meseca 1. dan v zvezkih, po 4 pole velike osmerke obsežnih, ter stoji v Ljubljani na dom pošiljan ali po pošti prejemam za vse leto .... 4 gld. 60 kr. za pol leta .... 2 „ 30 „ za četrt leta . . . .1 „ 15 „ Po vseh deželah zunaj Avstrije stoji „Ljubljanski Zvon" po 5 gld. 60 kr. na leto.
Posamični zvezki se oddajajo po 40 kr.
Upravništvo Ljubljanskega Zvona, Ljubljana, Nove ulice 5.
Navodilo
o pravilnem igranji šaha za začetnike.
(Dalje.)
VI. Zakoni, po katerih seje ravnati pri igri.
Naslednje zakone naj si vsak slovenski šaholjub dobro utisne v spomin ter se vselej po njih ravnd; kajti le tedaj se mu bode možno ogniti sitnih prepirov, ki nastanejo žalibože često tudi med ša-hovci, ako se tesno drži teh zakonov.
Prva poteza in barva kameno v se menjata pri vsaki partiji; gledč prve partije odloči žreb. *) Kdor d obode beli kamen, igrd z belimi in stori prvo potezo.
§• 2.
Vselej, tudi v prvič se potegne h krati jeden sam kamen.
§• 3.
Poteza je dovršena, ko se je bil premeknil (prestavil) kamen na kako drugo polje in ondu izpustil.
Zapazi li igralec, predno sta bila šahovca storila vsak četrto potezo, da je kaj — ali deska ali kameni — napačno postavljeno, to smč zahtevati, da se igra začne iz nova; po dovršeni četrti potezi treba k temu privolitve nasprotnikove. Takisto je tudi, ako je bil igralec, da-si neopravičen, vender po pomoti storil prvo potezo.
§• 5-
Nobedne poteze ni smeti nazaj jemati. Ako se igralec, ko je on na vrsti, da vleče, dotekne kakega svojih kamenov, ne da bi dejal preje: , j' adoube" ali: „popravljamto mora premekniti tisti kamen, katerega je bil prijel; ako se pa dotekne sovražnega kamena, mora ga vzeti: pičee touchče, piece jouče, ali slovenski: doteknil — premeknil. Ko bi pa kamena, katerega se je bil doteknil, ne bilo možno pre-
mekniti ali (sovražnega) vzeti, to mora za kazen potegniti igralec svojega kralja, ki pa v tem slučaji ne smč rokirati. Ko bi pa tudi kralja ne mogel premekniti, ne da bi ga razpostavil šahu, nema dotek-nitev kamena nikacih nasledkov. Kazen smč zahtevati nasprotnik samö dotld, dokler se še sam ni doteknil nobednega svojih kamenov, da bi ga potegnil.
§• 6.
Ako potegne igralec kak svoj kamen drugače, nego ga smč po pravilih o tčku tistega kamena, ali kak kamen nasprotnikov, sme ta, dokler še sam ni nobednega kamena prijel, zahtevati, ali da je nepravilna poteza veljavna, ali da igralec, ki je tako potezo storil, vleče kralja za kazen, ali napösled, da napačno potezo nazaj vzame in napravi drugo, pravilom ustrezajočo.
Samemu kralju, ne pa tudi dami ali drugim kamenom, zakliče se „šah!", vender to tudi gledč kralja ni neogibno potrebno; ne sme se pa dalje igrati, ko bi kak igralec svojega kralja v šahu ostavil ter drug kamen potegnil.
Taka partija je torej neveljavna.
§• 8.
Kdor sovražnega kralja — ako se ni bil nasprotnik že prej udal — napravi mat, oni zmaga; tu ni nikacega razločka, se li kralj sam še nahaja na deski (roi depouillč), ali je tudi drugih kamenov premagane stranke še na nji. Ako pa močnejši igralec na konci igre nasprotnika do uštete 50. poteze ne bi naredil mat, veljd partija za neodločeno. Poteze občh strank šteje v takem slučaji nasprotnik. Ko bi bil pa za teh 50 potez vzet kak oficir, začne se štetev iz nova od 1. do 50 i. t. d.
*) Ali srečkanje. To se zvrši takö-le : Jeden igralcev si vzame v vsako roko po jeden kamen, a razne barve; drogi igralec naj potem ugane, v kateri roki je beli kamen. Ako ugane, dobode belo barvo in 1. potezo, ako ne ugane, pa naopak.