OD KOD MENCINGERJU »ROŽA MOGOTA<<?
V III. letniku Slavistične revije sem na straneh 125—136 prof. Kidriču posvečene številke prikazal nastanek izraza »roža mogota«, njegovo zvezo s starimi ljudskimi pripovedkami ter rabo v novejšem leposlovju. Sodil sem, da je J. Mencinger, pri katerem naletimo na »rožo mogoto« leta 1893 v Abadonu, najverjetneje »kot rojen Bohinjec kar sam, brez vsakršnega tujega posredovanja, poznal obravnavani izraz kot ljudski izraz iz pripovedke o Bogatinu« (129), Iz previdnosti pa sem tedaj tudi dopuščal možnost, da je besedo prevzel od tolminskega soseda S. Rutarja, ki jo je leto prej zapisal v omenjeni pripovedki v prvem zvezku Goriške in Gradiščanske (127). Ljudska pripovedka o Bogatinu je bila namreč v njunem času znana na obeh straneh te gore, v Bohinju in na Tolminskem.
Ko sem pred leti pregledoval Mencingerjevo rokopisno zapuščino, sem v njej našel tudi osnutek in začetek zgodovinske povesti Pozabljeno. Godila naj
332
bi se v drugi polovici 13. stoletja v samem Bohinju (Pozabljeno je zaselek v bližini Bistrice, nekdaj so bile tam fužine) in naj bi obravnavala zamiranje slovenskega kmečkega svobodnjaštva ob vdoru nemškega fevdalizma in italijanske trgovine. Delo, ki ga je Mencinger po 18 velikih straneh nehal pisati, naj bi imelo dokaj zapleteno in napeto zgodbo kakor njegove povesti iz dobe Slovenskega Glasnika; v njem bi nastopal tudi Čuden, vraževerni iskalec zlata po domačih hribih, ki ga poznamo iz povesti Zlato pa sir; jezik v fragmentu je zelo čist in dovolj sočen, obarvan z bohinjskimi lokalizmi ter docela brez hrvaških izposojenk, ki so v Mencingerjevo pisanje vdrle šele po preselitvi v Krško (1882). Vse to nas upravičuje, da ohranjeni rokopis časovno postavimo na začetek šestdesetih let.
Med gradivom za povest Pozabljeno me je kot avtorja uvodoma omenjene razprave prijetno presenetila drobna, neznatna Mencingerjeva beležka, ki pa je za naš problem izredno dragocena. V prepisu se glasi: Ruda na Bogatinu — Triglavska roža-»mogota« — Povodni in podlesni mož. Beležka me predvsem ponovno potrjuje o sodbi, da je »roža mogota« res pristen ljudski izraz v zvezi z bohinjsko pripovedko o Bogatinu (ne pa morda izposojenka iz ruščine ali pisateljev neologizem); dalje mi dokazuje, da je Mencinger izraz prvič zapisal že okrog leta 1860, vsekakor pa mnogo pred Abadonom in da zato kasneje pri pisanju romana v tem pogledu ni potreboval posredovanja prijatelja Rutarja. »Rožo mogoto« je torej poznal že iz svoje mladosti, ko je med domačim ljudstvom nabiral narodno blago in se zanimal za krajevno zgodovino svojega Bohinja; literarno jo je nameraval uporabiti že v času sodelovanja pri Slovenskem Glasniku v povesti Pozabljeno, ki je ostala fragment, zato pa jo je kasneje smiselno vključil v utopično filozofskega Abadona.
Kar se tiče jezikovnega izvora te brez dvoma častitljivo stare besede, naj k izvajanjem v razpravi v SR III dodam, da jo imamo kot sestavljenko malomogot zastopano tudi v drugem brižinskem spomeniku: Oni bo... malo-moggt'a v ime božje poset'ah?... Kar zadeva rabo v našem novejšem leposlovju, pa to, da jo za Mencingerjem srečujemo ne le pri Zupančiču (Ti skrivnostni moj cvet v Caši opojnosti) in Preglju (Balade v prozi in Usehli vrelci), ampak tudi pri Cankarju. V povesti Novo zivlJQnje (MS 1909) je pisatelju »roža mogota« simbol novoromantične umetnosti: »,Pa nikar! Pa nikar!' se je smejal Majer. ,Pa vtaknimo v gumbnico rožo mogoto!'« Tako je ta skrivnostna in zvonka beseda, ki se je rodila v fantaziji in govorici preprostega človeka pod Triglavom, omamila tudi velikega Cankarja. Joža Mahnič
333