resnih urah je poslala previdnost božja osiroteli Avstriji novega krmarja čilih moči, krepke roke, bistrega pogleda, pogumnega duha in sočutnega srca, presvetlega cesarja in kralja
KHHLfl I.
in njemu ob strani plemenito družico po rodu in po tradicijah, presvetlo cesarico in kraljico _i
ŽITO.
Prevzel je velikansko nalogo, voditi državno ladijo skozi razdivjano valovje v smeri, na kateri naj ne zadene ob nevarne, a pod lokavo gladino skrite čeri in se ne razbije na zadovoljstvo našim očitnim in pritajenim sovražnikom. Prišel je naravnost s krvavih bojišč, kjer je gledal na lastne oči gorje, ki je povzroča vojna; dvigniti hoče narode iz obupnosti ter jih poživiti z novim zaupanjem na njihovo življensko moč in boljšo bodočnost.
Navdušeni mu prisegajo avstrijski narodi zvestobo in udanost. Pridružuje se jim tudi „Carniola", da se pokloni novemu po-speševatelju in zaščitniku kulture v obče in vede posebej ter mu želi mogočne pomoči z nebes za obsežne naloge, ki mu jih je rešiti z mečem v roki, a po bojni odločitvi z novo uravnavo države.
Vso ljubezen, ki nas je navdajala do rajnega cesarja, posvečamo svojemu novemu vladarju in mu prisegamo neomajno zvestobo. V sklenjenih vrstah s Teboj, presvetli vladar, in za teboj prejasni bojevnik na visokem prestolu, stojimo na bojnih poljanah, žrtvujoči za Te in za nedotaknjenost Avstrije svojo srčno kri, v zaledju pa v neumornem znanstvenem in kulturnem delu, da se čimpreje zacelijo rane, zadane po vojni, da se dvigne duševno življenje na vse plati in se osamosvoji Avstrija na vseh popriščih v slavo Tvoji hiši in v korist naši širši domovini. Pokazati hočemo, da je ostala v polni veljavi stara tradicija, iz katere je zajel pesnik resnico: „Hrast se omaje in hrib — zvestoba Slovencu ne gane".
AVE CAESAR!
Tolminska gastaldija leta 1377.
Dr. MILKO KOS.
Ozemlje, razprostirajoče se na desnem bregu Soče od Iderskega južno od Kobarida pa po pobočjih in obsoškem podnožju na dolgo raztegnjenega Kolovrata skoraj tja doli do Ročinja, obsegajoče na levem soškem bregu poleg celega niza vasi od Ladre do Tolmina in Modrej blizu današnje Sv. Lucije ob Soči gorska pobočja, vasi in planinske pašnike južno od temena sivega Krna in na Mrzlem Vrhu, razprostirajoče se na obeh bregovih rečice Bače in nje pritokov tja gori do dolin in grap pod strmimi južnimi pečinami Črne prsti in gorskimi travniki zelenega Porezna, obsegajoče nadalje planoto med Bačo in Idrijco ter porečje Cerknice in segajoče slednjič deloma tudi na levi breg reke Idrijce, — to ozemlje je tvorilo v 14. stoletju upravno celoto pod imenom tolminska gastaldija in bilo kot tako del države oglejskega patriarha.
Simon Rutar je spisal o tem in deloma temu sosednjem ozemlju posebno monografijo in jo izdal leta 1882. V njej omenja kot najstarejši njemu znani urbar tolminskega ozemlja iz leta 1591 (žalibog ne navaja mesta, kjer se hrani rokopis tega urbarja)1). Državni arhiv na Dunaju pa hrani pod štev. 211 (stara signatura cod. 726) 2) doslej neznani, nepriobčeni in za dobrih 200 let starejši rokopis, kateri ima naslov Li ber censualis ecclesiae Aquilegiensis 1 37 7. To je urbar nekdanje Tolminske gastaldije v okviru mej, katere smo zgoraj označili. V dolgi vrsti so popisane v njem vasi tam od podkrnskega Vršna pa do naselbin takozvane „Pluzenjske cihtarije" na jugovzhodu ob današnji kranjski meji. Slednjič obsega urbar še popis dekanije Bovec, obsegajoče vasi Log in Čezsočo.
Rokopis sam je kodeks, sestavljen iz močnega papirja 14. stoletja. Pisava sama je knjižna gotska minuskula 14. stoletja. Na splošno jo smemo imenovati lepo in kaligrafično pisano. Kratic ima
') Zgodovina Tolminskega, to je: zgodovinski dogodki sodnijskih okrajev Tolmin, Boleč in Cerkno ž njih prirodoznanskim in statističnim opisom (v Gorici 1882), str. 284—286.
a) Konstantin Böhm, Die Handschriften des k. k. Haus- Hof- und Staats-arehives, St. 726.
malo. Od 133 listov male folio-oblike (visočina 29-5 cm, širina 22 cm) jih je nekaj praznih in nepopisanih. Vezava kodeksa je novejšega datuma. Posamezne lege obsegajo različno število listov, navadno jih obsega vsaka po 16. Papir ima kot vodno znamenje goro s tremi vrhovi, od katerih srednji nadkriljuje po visočini desnega in levega. Na srednjem vrhu stoji visok križ. Tako vodno znamenje je bilo n. pr. v Zgornji Italiji v 14. in 15. stoletju precej razširjeno. Dobimo ga v kodeksih, shranjenih danes n. pr. v Vidmu, Padovi, Benetkah, Trevisu, pa tudi v Ljubljani3). 0    c o
Na prvi strani kodeksa stoji: M. III. LXXVII. indictione XV. tempom domini nostri Marquardi dei grada patriaivha sancte sediš Aquilensis. Na strani 2 do 5 sledi splošen pregled vsebine. Strani 5 do 132 obsegajo urbarski tekst. Na strani 133 je napisanih v površni kurzivi v italijanskem jeziku nekaj notic iz leta 1451 in 1452.
V prvi vrsti na podlagi tega vira, važnega za zgodovino tolminske gastaldije v 14. stoletju, so napisane naslednje strani.
Splošen pregled ozemlja tolminske gastaldije.
Tolminska gastaldija (gastaldia Tulmini)4) je bila leta 1377 upravno razdeljena na šest dekan i j (decania) •'■) in sicer: Tolmin, Ladra, Čiginj, Št. Vidska Gora, Cerkno in Hovec ter dve r i h t a r i j i (rictaria, ricteria, rictyria, rityria, rytiria)6): Rovte-Rut (Nemški Rut) in Plužne. Obsegala je torej od ozemlja današnjega tolminskega okrajnega glavarstva ves sodni okraj cerkljanski, ves sodni okraj tolminski, od kobariškega sodnega okraja vasi Vršno, Kamno, Zaslap, Ladra, Log, Smast, Libušnje, Krn, Svina, Mlinsko in Idrsko; od bovškega sodnega okraja kot enklavo vasi Log Čezsoški in Cezsočo. Pod upravno celoto današnjega goriškega okrajnega glavarstva in sicer pod sodni okraj kanalski so pa spadale tele vasi nekdanje tolminske gastaldije: Lom Kanalski, Log, Doblar in Njivice.
Na čelu gastaldije7) je stal gas ta Id8), na čelu vsake de kan i je dekan9), na čelu rihtarije pa rihtar.
Čudno se zdi na prvi hip, da se niti na enem mestu našega urbarja ne omenjata besedi župan ali župan i ja. Ne moremo si misliti, da bi institucija župana v 14. stoletju na Tolminskem ne bila znana ali pa manjkala; saj omenja n. pr. gornjegrajski urbar iz leta 1426 v tol-
3) Glej C. M. Hriquet, Les Filigranes. Dietionnaire historique des inarques du papier, Hl (Genöve 1907), str. 590 nasl., št. 11666, 11671, 11672, 11674, 11686, 11688, 11690, 11707.
4) 182 (kjer citiram samo številko, mislim s tem vedno označiti stran v rokopisu urbarja):
5) 7, 8', 41, 42, 44, 50, 59, 82, 129.        ") 115, 120, 122, 123', 128. 7) 132.        8) 6.        ") 7.
minski vasi Kartečine župana Martina (suppan Martin) 10). Dotični, kateri je sestavljal naš urbar, gotovo ni imel namena imenovati pri vsaki posamezni vasi takratnega tamošnjega župana. Bržkone je zapriseženi mož (iuratus) 11), katerega najdemo zabeleženega parkrat v našem urbarju, isto kot naš župan, to tem bolj ker stoji v vrsti in v imeniku posestnikov po posameznih vaseh skoraj brez izjeme vedno na prvem mestu 12). Ta iuratus bi bil torej župan ali predstojnik posameznih vasi; ime iuratus ima od tod, ker je moral priseči, da bode izpolnjeval navodila in ukaze svojih predstojnikov 13). — Župan širšega delokroga ali „veliki župan" se pa skriva za imenom dekan: ta je stal načelu celega okraja — dekanije. Tako dobimo torej tudi na Tolminskem, kakor n. pr. na ozemlju sosednjega freisinškega ozemlja na Kranjskem ali na Spodnjem Štajerskem, dvojno vrsto županov 14), „župane", imenovane v našem viru iuratus, kateri so stali na čelu posameznih naselbin in „velike župane" — dekane, stoječe na čelu posameznih dekanij.
Nasplošno je spadala vsaka vas tolminske gastaldije kot celota pod eno" in isto dekanijo, vendar je bilo par vasi tolminske gastaldije tako razdeljenih, da je spadalo nekaj kmetij te vasi upravno pod eno, nekaj zopet pod drugo dekanijo. Od osmerih kmetij v vasi Kamno jih je na ta način pet spadalo pod tolminsko, tri so pa spadale pod ladersko dekanijo 15); od šesterih kmetij na Vršnem sta spadali dve in pol pod či-ginjsko, tri in pol pa pod tolminsko dekanijo 16); od dveh kmetij v vasi Vogelc (kje ?) je spadala ena pod čiginjskega, druga pa pod tolminskega dekana 17); tudi od volčanskih kmetij ste spadali dve v čiginjsko dekanijo, med tem ko so bile ostale podrejene tolminskemu dekanu 18), da, v vasi Čiginj sami je bila ena kmetija, katera ni spadala upravno pod oblast čiginjskega dekana v>).
Prvotno je bil, vsaj tako si lahko mislimo, oglejski patriarh deželni knez nad vsemi vasmi in ozemljem, o katerih in o katerem govori naš urbar. Vse vasi in kmetije so bile podrejene njegovi deželno-knežji oblasti. Ni pa to trajalo vedno. S tem, da je patriah podeljeval cele vasi ali pa posamezne kmetije, ležeče na ozemlju, o katerem je govor v našem urbarju, posameznikom, samostanom, cerkvam ali komu drugemu, bodisi kot lastnino, bodisi kot fevd, se je krhala njegova de-želnoknežja oblast nad tem ozemljem.
Naš urbar ima na različnih mestih navedene vasi, kmetije i. t. d., katere so ležale sredi oglejskega tolminskega ozemlja in katere so imele
,0) I. Orožen, Das Benediktiner-Stift Oberburg, (Marburg 1876) 308.
") Priin. zaprisežene može (giurati) na ozemlju Beneških Slovencev (J. Gruden, Slovenski župani v preteklosti, Ljubljana 1916, 48).
,2) Omenja se tak iuratus v vaseh Poljubinj, Log, Sela, Volče, Poljane, Gorenje Ravne, Stržišče in Obloke (20, 33, 36, 42, 91, 104, 116, 117).
n) Prim. Gruden, o. c., 36 si.
'*) Gruden, 0. C, 26, 33.
") 8'. ") 7. ") 41. IK) 42. 40.
t
razne osebe od oglejske cerkve v fevd. Te osebe po večini niso same obdelovale ta fevdna posestva, temveč prepustile to drugim. Da začnemo pri raznih gospodih, kateri so bili doma v Tolminu samem, navedemo naj na prvem mestu Filipa in njegove brate iz Tolmina kot one, kateri so imeli leta 1377 največ vasi in kmetij po oglejskem delu Tolminskega od patriarha v fevd; — in sicer vasi Gabrije 20), Modreje 21), Bravnico22), Hert23), Daber24), Roče 25) in Slap 26); od posameznih kmetij pa eno kmetijo v Seliščah 27), pol kmetije v Zaslapu 23), eno kmetijo v Poljubinju 29), ravno toliko v vasi Oblasti30), eno in pol kmetije v Ko-ritnici31), eno kmetijo v Laznicah 32), dve in pol kmetije v Ponikvah 33), eno kmetijo v Pečinah 34), dve kmetiji v Zakrižu 35) in sedem kmetij v Šebreljah36). Poleg tega so imeli Filip in njegovi bratje v Tolminu samem eno zidano hišo (domus de muro), katero so kupili od Jakulina iz Tolmina 37), dve drugi hiši (sedimen domi), — eno od teh dveh so tudi kupili od Jakulina iz Tolmina 38), — slednjič dva vrtova, katera so kupili od treh oseb, imenovanih Bratigoj, Grivec (Griuic) in Sidonja (Sitogna) 39).
Od drugih prebivalcev vasi Tolmina je imel Jaku lin iz Tolmina v fevd 6 kmetij v vasi Jesenici40); Franca iz Tolmina pa poleg hiše v Tolminu 41) sedem kmetij v vasi Poče 42).
Od izventolminskih gospodov imeli so vitezi de Sacco v najemu tri kmetije v vasi Kamno 43).
Tudi gospodje iz So f f u m berga pri Čedadu so bili patriarhovi fevdniki. Leta 1275 že so imeli v fevd eno kmetijo v Seliščah44) in ravnotako tudi še leta 130 0 45) in 13 2 8 46). V našem urbarju se pa gospodje iz Soffumberga ne omenjajo več kot fevdniki, temveč že kot lastniki te kmetije z Seliščah 47). Od ostalih kmetij v Seliščah vemo o eni, da so jo imeli leta 1377 Filip in njegovi bratje iz Tolmina48), o drugih pa, da sta jih leta 1323 (avgust 13, Fojda [Faedis] v Furlaniji) brata Odorik in Rizzard iz Cucagne za 50 mark oglejskih denarjev prodala Galanganu, sinu Odorika Siurida iz Čedada 4V). — Poleg kmetije v Seliščah so imeli Soffumberžani na ozemlju tolminske gastaldije leta 1275 v fevd po eno kmetijo v Poljicah v cerkljanskem okraju in eno kmetijo v vasi Oblasti pri Čiginju; poleg tega pa še en tovor piva ali namesto njega na leto o
s°) 11. 2I) 27. -■) 63. 2J) 68. ") 68. ") 76. 77. =7) 8. 13.      =9) 22.      30) 57.      31) 66.      32) 73.      33) 74'.
34) 80'.        35) 100'.        36) 108, 108'.        37) 17'.        3S) 17', 18. 3") 18.        <n) 88.        «') 18.        42) 90.        4S) 8'.
") Odorieu8 de Susannis, Thosaums eeclesiae Aquilejeiisis, ed. G. Bianehi, (Utini) 1877, 26, št. 22.
45) Odoricus de Susannis, o. e., 28, št. 24.
i6) Bianehi, Documenta per In storia del Kriuli, II, 251, št. 536 (citiram Documenti).
«') 8.        48) 8.
49) Bianehi J., Documenta historiao Forojuliensis, Archiv für Kunde österreichischer Gesehiehtsquellon, 37, 474, št. 506 (citiram Mianchi, AUG).
pustu po 20 denarjev 50). Kmetijo v Poljicaii in eno kmetijo v vasi Pra-petno, o kateri vemo, da so jo imeli gospodje iz Soffumberga leta 1300 od oglejske cerkve v fevd 51), je dobil po tem letu kot fevd Udalrik, sin Ivana Longa iz Čedada 52).
Od posestev, katera so imele razne osebe kot fevd, moramo razločevati ona, katera so imele te osebe kot lastnino. Ako začnemo zopet pri Filipu in njegovih bratih iz Tolmina, tedaj vidimo, da so imeli ti v lasti po eno kmetijo v vaseh Koritnici v Baski dolini53) in Prapetnem Brdu54). Arpucij iz Tolmina je bil lastnik peterih kmetij v Ponikvah 55) in imel kot takozvani „feudum habitantiae" štiri kmetije v Prapetnem pri Tolminu56). Čedadec Galucij je bil lastnik osmerih in pol kmetije v Volčah 57).
Tudi nekateri furlanski samostani in cerkve so imele tu pa tam po tolminskih hribih raztreseno lastnino. Stari benediktinski samostan v Rožacu (jugovzhodno od Vidma) prvači, kar se tiče množine posestev, v našem urbarju s sedmimi kmetijami v Ljubinju 58), eno kmetijo v Ponikvah 59) in šestimi kmetijami v Idriji pri Bači60). Naš vir pravi, da je morala kmetija v Ponikvah služiti oglejski cerkvi trikrat na leto s konji ali kobilami. Zanimivo je dejstvo, da se služba s konji omenja ravno v Ponikvah že v 12 stoletju. Leta 1192 (oktober 14, Oglej) je podelil namreč oglejski patriarh Gotfrid belinjskemu samostanu (Beligna pri Ogleju) štiri kmetije v Ponikvah (kdo je imel leta 1377 te štiri kmetije, o tem naš vir molči) skupno z odvetništvom nad to vasjo in določil, da naj mu (patriarhu) oni kmet, kateri bi imel konja, služi ž njim dvakrat na leto 61).
„Ecclesia sancte Sabade" (kje?) je bila posestnica ene kmetije v Peljanicah 62), čedadski kapitelj pa posestnik ene kmetije v Beziščah 63).
Od samostanov alpskih pokrajin je zaznamovan v našem viru edino benediktinski samostan v Gornjem Gradu na Štajerskem kot lastnik osmerih kmetij v Kojci in Kartečinah 64). Pet od teh osmerih kmetij, in sicer one v Kojci je dobil gornjegrajski samostan že leta 1146 65). Leta 1326 jih je hotel samostan zastaviti66). Leta 1335 jih je imel skupaj z
50) Odoricus de Susannis, o. e., 26, št. 22; 28, št. 24. ") Odoricus de Susannis, o. c., 28, št. 24. ") Odoricus de Susannis, o. c, 300, št. 958.
") 66'. 54) 72'. ") 74'. '*) 25. ") 42. SK) 26.
") 74'. 60) 79.
") B. M. de Hubeis, Monumenta eeclesiae Aquilejeiisis (Argentinae 1740), 636. ") 39. ") 70. 6<) 84.
*') .1. v. Zahn, Urkundenbuch des Herzogthums Steiermark, 1, 262, št. 254. — V tej listini omenjeni kraj Losiza niso, kakor misli Zahn, Velike Lašče na Dolenjskem ali kakor mislita Pr. Kos (Časopis za zgodovino in narodopisje, 12, 1915, 63 64) in .1. Gruden (Slovenski župani v preteklosti, 47) vas Kožica med Beneškimi Slovenci, temveč, kakor bo to pokazal tudi sestavek, kateri bo izšel v G&SOplsa za zgodovino in narodopisje, naša Kojca na Tolminskem.
") Bianehi, Documenti, II, 6—7, §t. 424; Orožen, o. e., 103.
e
onimi v bližnjih Kartečinah v najemu Konrad de Neuburch iz Čedada 67). Iz 15. stoletja (1426) nam je ohranjen urbar gornjegrajskega samostana, kateri ima pod zaglavjem „Officium Kozicz in Foro Yuly" popisani gornje-grajski vasi Kojca in Kartečina 68).
Na enem samem mestu se omenjajo v našem viru desetine; urbar pravi, da je patriarh Markvard (1365—1381) podelil desetine v Zatolminu nekemu Nikolaju Venetoriju 6Q).
Tudi regalije omenja naš urbar le na enem mestu. V zadnjem odstavku pravi namreč vir, da imajo vsi oni, kateri potujejo v smeri v ali iz Gorice in Brd (versus Goricia vel in Collibus) plačevati patriarhu od vsakega tovora (soma) po en denar mitnine 70).
Gospodarska slika tolminske gastaldije.
Zemljiška enota posameznih vasi (villa) tolminske gastaldije je bila redno kmetija (mansus). Taka kmetija se je lahko imenovala cela (mansus integer) ali pa polovična (polkmetija, mansus medius). Redno je bila kmetija obdelana (mansus cultus), dobimo pa tudi neobdelane kmetije (mansus incultus ali dissolatus) 71). Kmetijo je obdeloval kmet (mansarius) in sicer navadno vsako po en kmet. Dobimo pa tudi slučaje, da sta imela dva skupaj po eno kmetijo. V Volčah.ste bili leta 1377 dve kmetiji, katerih eno sta imela skupaj Matija in Rupret72), drugo pa Mohor in Perat73); v Mlinskem sta imela eno in pol kmetije skupaj Črni in Mihael7''); v Iderskem Nikolaj in Simon 7S); v Podmelcu Tomaž in Tržič 76) i. t. d. 77) Tu imamo misliti na skupno obdelovanje zemlje, kakor n. pr. pri štajerskih kmetih 13. in 14. stoletja78), ne pa na kako zadružno organizacijo, čeravno jo hoče P. S. Leicht na podlagi besede parentella, katero je našel v neki tolminski listini iz leta 1288, dokazali tudi za tolminsko ozemlje 7"). To skupno obdelovanje je šlo tako daleč, da navaja naš urbar pri dveh vaseh po imenu le enega posestnika, druge pa le kot njegove „socii", tako v Labinjah: Lampret et socii sni de dieta villa habent dietam villam aficlmn et solvunt in festo sanefi
") Orožen, o. e., 117.        os) Orožen, o. c., 308.        6") H'.        7°) 132.
7I) Mansus dissolatus ali incultus je istoveten s slovenskim izrazom pustota, katerega dobimo vedno zopet v virih gospodarske zgodovine slovenskega ozemlja. V Kurlaniji je poslal izraz pustota termiuiis technicus za neobdelana zemljišča in prešel kot tak v pravnozgodovinske vire, n. pr. v ('oiistiliitiones Patriae Fori Juli) patriarha Markvarda iz leta 1868 (izdal V. Joppi, lldine 1900, str. 7!) 80),
7-) 42'.        ") 53.        ») 51.
75) 52'. — Mogoče sta bila Nikolaj in Simon obdelovalca one kmetije v Iderskem, katero so že leta 1258 obdelovali skupaj Svobodin (Sabbadin), Ivan in Svetec (Sfotetz). (JI. Odoricus de Susannis, o. c., 203, št. 443.
70) 81. 7') 62, 69', 70, 71', 74, 97, 180.
7S) AH'. Dopsch, Die landesfilrstliehen (iesamtiirbare der Steiermark, str. I.XX. 7") lin docuniento matrimoniale slavo del secolo XIII, v Studi in onore di Itiagio Hrugi, Palermo 1910 (posebni odtisek).
Michaelis marchas VIII denariorum ei solvunt castrados VIII vel pro quo-libet castrado denarios XVIso); o vasi Zakriž pa pravi urbar: Mauas et socii sui habent dietam villam ad fietu et solvunt pro dieta villa annuatim marchas VII et castrados VII vel pro quolibet castrado denarios XVI81). V Čezsoči sta imela eno kmetijo Arney et socius suus 82).
Od kmetij (mansus), pod katerimi imamo razumeti kmetski dom z gospodarskimi poslopji in z zraven spadajočim poljem, travniki, pašniki, gozdovjem i. t. d., razločuje naš urbar hiše in jih imenuje sedimen domi ali domus. Več takih sedimen domi je stalo v središču gastaldije, v Tolminu. Poleg teh so stale leta 1377 v Tolminu tudi tri hiše, katere nazivlje naš urbar na kratko domus, ena izmed njih je bila celo zidana 83). Take, domus imenovane hiše so bile raztresene tudi drugod po Tolminskem 84). Razlikujejo se od kmetij na ta način, da ne spada k njim nič ali pa le malo zemljišča, katero v tem slučaju obstoji v nekaj travnikih in pašnikih, ali ima pa kmet poleg svoje kmetije še po vrhu en tak domus, kot n. pr. neki Martin iz Kamna 85) ali pa neki kmet v vasi Vogelc 86). V enem slučaju ima obrtnik, kovač Miha v Volčah, tak domus s tremi pašniki in tremi travniki87).
Poleg hiš dobimo v našem urbarju omenjene košane (cosania). Tudi te so lahko spadale kot pritiklina h kaki kmetiji, kot n. pr. ena v Poljubinju 88), ali je pa spadalo k posamezni košani nekaj polja in vrta, kakor n. pr. tudi v Poljubinju 89). Večinoma pa tega ne moremo reči o košanah, v kolikor to lahko posnamemo iz našega vira. Brez izjeme so košane kakor tudi hiše plačevale davščine v denarju; zneski se gibljejo v višini dveh do 28 denarjev. Nekatere vasi so štele dve do tri košane, druge pa zopet nobene 9Ü).
Dvor (curia) se omenja v našem urbarju le na dveh mestih; enkrat v Tolminu neka „curia prope Brayda" v1); drugič je imel že omenjeni Martin iz Kamna poleg svoje kmetije še en dom z dvorom in „certo spacio terre" 92).
Hlev (stabulum) se imenuje v našem viru le na enem mestu in sicer „stabulum quod happellattur Cassina in monte qui dicitur Cren" (Krn); njegov lastnik je bil patriarh sam. Oddajal ga je proti letni na-jemščini v najem. Leta 1338 ga je imel na ta način dekan Jakob iz Volarjev. Toda nekateri Tolminci so vkljub temu, da ni bila ta planina na Krnu namenjena za splošno rabo, priganjali sem gori med sv. Jurijem (24. aprila) in sv. Petrom in Pavlom (29. junija) na pašo svoje konje in govejo živino. Zato je patriarh Bertrand leta 1338 (avgust 26, Čedad) to pod običajno kaznijo strogo prepovedal in ukazal svojemu tolminskemu
H0) 95.         8') 100.         82) 180'. Hi) 17', 18'.         "<) 41, 49, 53', 62, 70'.
85) 49 . 86) 41. S7) 53'. 8S) 23. 80) 23. '°) 18, 18', 23, 29', 37', 42', 49, 62', 72', 74', 80', 98, 98'.
01) 18'. — Dva kraja so imenujeta še danes v Tolminu Hrnjda in Pod Hrajdo (Rutar, o. e., 202).
'=) 49.
gastaldu, naj to razglasi po celi gastaldiji93). Kakor leta 1338 omenjeni Jakob je imel leta 1377 Nikolaj iz Volarjev v najemu patriarhov hlev na Krnu za eno marko in 28 denarjev na leto 94).
Že iz dejstva, da je en sam hlev na Krnu plačeval na leto tako znatno svoto denarja, lahko sklepamo, da je morala biti živinoreja na Krnskih planinah in tudi drugod po Tolminskem precej razvita. To lahko sklepamo tudi iz tega, da omenja naš urbar pri mnogih vaseh pravico, gnati živino na (patriarhov) pašnik; zgodilo se je to navadno dvakrat na leto. To pravico so imeli posestniki iz vasi: Kneza, Temljine, Grahovo, Logaršče, Roče, Slap, Trus (Trnje?), Bukovo, Žabce, Orehek, Jesenica, Gorje, Poče, Reka in Poljice95). Taki živinski pašniki (noda pecudum) so bili kakor kmetije ali takozvani „celi" (noda pecudum integra) ali „polovicni" (noda pecudum media). En „cel" živinski pašnik . je moral šteti 112 glav goveje živine ali koz in je plačeval oglejski cerkvi na leto po 1015 funtov sira ali namesto teh funtov sira ravnotoliko denarjev 96). Nekaj desetletij pred postankom našega urbarja (leta 1310) je bilo namesto vsakega sira plačati patriarhu le po pol denarja. Ko sta takrat patriarhova glavarja v Tolminu, Friderik in Ivan iz Villalte, zahtevala od vsakega sira po en denar ali pa še celo več, jima je takratni patriarh Otobonus tako odiranje tolminskih kmetov strogo prepovedal 97).
Dvakrat se omenja v našem urbarju mlin (molendinum). Eden je mlel v Gabrijah, drugi v Poljubinju. Poljubinjski je plačeval na leto oglejski cerkvi po 20 denarjev 98).
Ne v zvezi s kmetijami, pač pa kot samostojne, davek in davščine plačujoče enote se omenjajo v našem viru vrtovi (ortus) travniki (campus), pašniki (pratus) in ledine (ronchi). Tako so se nahajali leta 1377 v Tolminu štirje vrtovi in dva travnika, od prvih je bilo plačevati na leto zneske v višini 8 do 20 denarjev na leto 99), od travnikov pa skupno 12 denarjev 10°). V Logu Čezsoškem je ležal en travnik, od katerega je bilo na leto plačevati po 16 denarjev101); v bližnji Čezsoči je imel neki Držhnir en travnik in dva pašnika, in plačeval od teh enot na leto po 12 denarjev 102). Jakob iz Zatolmina je imel pri Doljab ledine in plačeval od njih na leto po 12 denarjev103). Omenili smo že, da se
") V. Joppi, Documenti Uori/.iani, Areheografo Triestino, 14 (1888), 277 do 278, št. 143.
94) 10'. — Blizu planine na Krau so morali ležati gorski pašniki „in morile Stefan", o katerih govore med starejšimi listinami dve neohran.jeni iz leta 1178 (patriarha Udalrika H.) in Iz leta 1213 (patriarha Volfgerja) in ena ohranjena patriarha Gregorja iz. leta 1201 (junij 25, Videni). Ležati so morali nekako nad vasmi Ladra, Smast, Kamno in Drežnica, kajti med Prežničani in prebivalci prvih treh vasi je prišlo radi njih prav mnogokrat do prepira (Bianehi v AÖU, 21, 1859, 405, št. 2G(i).
") 61, 62, 64, 65, 72, 75-78, 83, 86-90, 107, 109. "") 5'.
") Joppi, O. c, Areheografo Trieslino, 18, 1887, 51, šl  30. "H) 11, 28.
M) 18, 18'. I0") 18'. "") 129. Iü2) 131. "") 11'.
omenjajo travniki, pašniki, vrtovi i. t. d. večkrat v zvezi in kot pritikline posameznih kmetij in košan.
Vsaka kmetija, hiša, košana i. t. d. je plačevala oglejski cerkvi gotovo, v urbarju zabeleženo množino davščine bodisi v novcih, bodisi in natura.
Od davščin imamo v prvi vrsti omeniti takozvani redni davek (census)1<M). In natura so ga plačevali z ržjo (fromentum, frumentum)105) in drugim žitom sploh (anona) 106), in sicer rž v množini polovice do štirih starjev, drugo žito pa v množini enega do šestih starjev.
Plačevanje rednega davka in natura je bilo, ako upoštevamo ohranjene nam tozadevne listine, koncem 13. stoletja na Tolminskem še povsod v navadi. Siurid iz Tolmina je plačeval leta 1294 od ene kmetije v Tolminu na leto po tri starje rži in šest ovsa 107). Istega leta je plačeval Martin iz Cerknega za tri kmetije v Cerknem dva starja rži, štiri starje ovsa, štiri glave molzne živine in poleg tega še 18 denarjev108); Poli iz Tolmina pa o sv. Mihelu od štirih kmetij v Gabrijah za vsako na leto po štiri starje rži, šest starjev ovsa, en sir in eno glavo goveje živine 109).
Toda leta 1377 niso plačevali na Tolminskem povsod več in natura. Več kot pri polovici vasi tolminske gastaldije je izpodrinil davek v novcih žitni davek in natura110). Ta preobrat iz naturalnega gospodarstva v denarno gospodarstvo se je izvršil ravno za časa patriarha Markvarda in dal po mojem mnenju povod za sestavo urbarja iz leta 1377. Kajti dejstvo, da je začelo veliko število kmetov namesto kakor preje in natura plačevati izključno ali po večini v denarju, je dovolj tehtno, da je dal patriarh Markvard sestaviti nov urbar svoje gastaldije. Izkazala se je potreba, določiti in napisati visočino novih denarnih davščin. Svota, katero je imela plačevati posamezna kmetija na leto, je kaj različna. V urbarju so zabeležene te-le svote: 32 denarjev 111), 40 denarjev 112), 64 denarjev 113), sto denarjev 114), pol marke 115), pol marke in 8 denarjev 116), pol marke in 20 denarjev 117), ena marka 118), ena marka in 8 denarjev 119),
6, 11, 84. ">5) 7-9', 10'—14, 16, 16', 19, 20, 24, 27-29, 31, 33, 34,
36, 37, 39—42, 44, 44', 52-58, 61. 62, 64, 65, 67-78, 83, 85-91, 95—97, 100—102, 104, 105, 107, 109, 122—124.
"») 7—14, 16, 16', 19. 20, 24, 27—29, 31, 33, 36, 37, 39, 40-42, 44, 44', 52 do 56, 58, 61, 62, 64, 67-78, 83, 85-92, 95-97, 100-102, 104, 109.
I07) Odoricus de Susannis, o. c, 279, .št. 814.
'") Odoricus de Susannis, o. c, 284, št. 840.
I0°) Odoricus de Susannis, o. c., 284, št. 841.
"°) 8, <)', 14, 16, 19, 24, 28, 35, 37, 43, 44, 44', 46, 48, 50, 58, 60-62, 64, 65, 67, 68, 71-78, 80, 85-92, 95—97, 100-102, 104, 105, 107- 109, 117, 122, 123, 128,129. '") 15, 59, 79, 115, 115', 116, 118, 119, 126, 127. "2) 62, 75', 84', 105'.
m) 14', 45', 130'. m) 97', 98.
"5) 42', 50, 77, 80', 85, 96', 98, 100', 104', 108', 117. "6) 103.
'") 107'.
"*) 14', 22, 27, 29, 35, 37', 12'—44', 47, 50, 52', 53, 57, 88, 82, 86, 88, 91, 98, 101', 102', 104', 105', 129. '••) 87.
ena marka in 16 denarjev ,20), ena marka in 18 denarjev12'), ena marka in 24 denarjev 122), ena marka in 32 denarjev 123), ena marka in 40 de-darjev 124), ena marka in 48 denarjev 125), ena marka in 64 denarjev 12°), ena marka in 68 denarjev 127), ena marka in 80 denarjev ,28), ena marka in 96 denarjev 129), ena marka in 98 denarjev 13°), ena marka in 100 denarjev 131), ena marka in 112 denarjev132), ena marka in 116 denarjev133), ena marka in 7 über134), nadalje 8 liber 135), 9 liber 136), 12 liber 137), 12 liber in dva denarja138), 13 liber139), 13 liber in dva denarja140), 15 liber141), 15 in pol libre142), 16 liber143), 17 liber144), 17 liber in dva denarja145), 18 liber146), 18 in pol libre147), 19 liber148) in 27 liber149).
Nekatere kmetije tolminske gastaldije so plačevale poleg davščin in natura tudi deloma nekaj v novcih, n. pr. poleg naturalnega davka (bladum, collecta, colta) še 9 liber in 18 denarjev pro vino poiesdarum 15°), 14 liber151), 16 liber 152), 17 liber in dva denarja 153), 18 liber 154), pol marke 155), pol marke in 7 denarjev156), eno marko157), eno marko in 16 denarjev158) in poleg polovice davka in natura eno marko in 32 denarjev159).
Nekatere druge tolminske kmetije zopet so plačevale poleg denarnega davka, katerega višina je bila različna (10 liber, 11 liber, 12 liber, 14 liber, 15 liber, 15 liber in štirje denarji, 16 liber 40 denarjev, pol marke, ena marka in 16 denarjev, ena marka in 24 denarjev, ena marka in 40 denarjev in ena in pol marke ter osem denarjev) še po 8, 9, 16 ali pa večinoma 18 denarjev za pojezdno vino.160). Druge kmetije zopet so morale poleg davka v denarju in novcev za pojezde plačevati še dva sira ali namesto teh 12 denarjev161) ali eno glavo molzne živine162). Nekatere v denarju in deloma tudi in natura plačujoče kmetije so bile oproščene od dolžnosti, dobavljati meso (patriarhovemu) dvoru (carnes curiae)163). Te kmetije so plačevale davka v novcih po 15 liber, 10 denarjev, 64 denarjev, 104 denarje, 112 denarjev, 148 denarjev, pol marke, pol marke in 20 denarjev, pol marke in 40 denarjev, eno marko ali eno marko in 16 denarjev164). — Nekatere kmetije zopet so imele svoj po-
IJ0) 14, 97', 101, 101'. ,:l) 60, 60'. '") 22, 72, 97'.
IM) 14, 37, 92'. '-') 52, 87', 107'. '-">) 22, 28', 103. '*) 29', 97'.
'«) 61'. ,2H) 52', 61, 62, 74', 75', 98. '-») 42'. I3U) 74'.
,31) 62'. I3:) 42'. ,33) 74'. ,34) 102, 102'. '") 128.
'") 92'. I37) 24. 13S) 48, 49. "') 43, 105'. I4°) 48.
m) 22, 44', 45', 66, 73, 75'. 96, 96', 98, 104'. I4;) 19.
I4') 24, 124, 125. I44) 19. I4S) 61', 122, 123. '♦*) 50, 87'.
I47) 104'. 14S) 86. ,4") 22. I5") 46. '") 10. ,5-') 10
'") 34. "*) 9', 10 '") 42'. "«) 55. '") 34, 86, 107.
'*) 69, 69'. '") 37.
""') 10, 28, 28',  17. 49, 58, 64, 64', 65, 06, 80, 82, 92, 92', 91, 109, 109', 110.
"») 82. "■■) 88', 89', 91'.
IM) Ta davščina je obstojala v leni, da je kmetija dajala (patriarhovomu)
dvoru na leto po enega kozlička ali jngnje (vredno 6 denarjev) Irr enega kostnimi
vrednega 16 denarjev (6).
'") 8, 11, 16, 16', 17, 17', 40, 78. 80.
sebej specializiran način plačevanja davščin; tako je plačevala ena na leto po 11 liber in dve kokoši165), druga zopet po eno marko in pol ter enega koštruna in eno jagnje 166), tretja po eno marko in 40 denarjev ter eno glavo molzne živine vredno 20 denarjev 167), četrta po eno marko in enega koštruna vrednega 16 denarjev I68), peta po 40 denarjev in eno glavo goveje živine vredno 24 denarjev 169) in šesta slednjič po pol marke in 24 denarjev ter 24 funtov sira 170). Tako vidimo, da je vladala, kar se tiče davščin, katere so tolminski kmetje leta 1377 odrajtovali deloma v novcih, deloma in natura, največja raznolikost.
Jako raznolike so bile tudi takozvane manjše davščine (minuta servicia). Vendar je nadomestil njih plačevanje in natura leta 1377 že skoraj povsod denar, tako, da je običajna fraza našega urbarja: za to in to davščino toliko in toliko svoto denarja (n. pr. pro vino triom poies-darum denarios XVIII).
Naj omenimo tu na prvem mestu davščino, imenovano na kratko pro tribus serviciis 17'). Obstojala je v tem, da je posamezna kmetija dajala patriarhu po trikrat na leto gotove svote denaja, in sicer o sv. Juriju 4 denarje, o sv. Mihelu 4 denarje in o pustu 3 denarje 172). Namesto davščine po tribus serviciis je na nekaterih mestih našega urbarja zabeležena davščina pro duobus serviciis, obstoječa iz šestih denarjev173). Nekatere kmetije so plačevale ob enem izmed imenovanih treh plačilnih terminov posebno davščino, katera se je imenovala po terminu servicium S. Georgii, racio s. Georgii ozir. ad s. Georgium (8 do 16 denarjev)174), servicium s. Michaelis, racio s. Michaelis ozir. ad s. Michaelem (4 do 16 denarjev)175) in servicium carnisprivii ozir. circa carnispriviurn (32 denarjev)176). Znano nam je pa tudi, da so pro servicio s. Marie de Candelis (svečnica) plačevale nekatere tolminske kmetije po 6 denarjev na leto 177).
Kar se tiče drugih manjših davščin, so plačevali tolminski kmetje leta 1377 posebno mnogo glav goveje živine (bestia) oziroma namesto teh določene svote denarja. Tako naletimo prav mnogokrat na davščino, obstoječo iz ene glave molzne živine (bestia cum lacte), oziroma namesto te iz dvajsetih denarjev 178). Nič manj pogostokrat se je plačevala glava goveje živine, katera je bila namenjena za (p a tri-a rh o v o) kuhinjo (bestia pro quo quin a), — vredna je morala biti 10 denarjev179), — in tako zvana žival, katero so dajali namesto
'") 60.        '"") 71'.        i«) 88.        '") 95.        ""') 111.        ,7°) 129.
'") 8-10', 19, 20, 24, 27-29, 31, 33-44', 52 58, (51, 04, 65, 67-79, 83, 85-92, 95-97, 100-102, 104, 105, 107 -109, 117, 122-124.
'") 6. ,73) 45'. ,7<) (i, 5', 7, 54, 60, 64, 84.
I75) 6, 5', 7, 11, 13, 14, 60, 64, 81. ,76) 5, 7, 52, 54. I77) 52.
'") 6 9', 27-29, 31, 33—37, 40, 43, 44, 44', 52 -57, 61-65, 67 —78, 83, 85 dO 92, 95-97, 100-102, 104, 105, 107—109, 117, 122—124.
no) 7—14, 16, 19, 20, 24, 27-29, 81, 33 -36, 41-45, 48, 52, 55, 58, 61-65, 67—78, 83, 85—92, 95—97, 100   102, 104, 105, 107, 109, 117, 122-124.
ra
vina (bestia pro vino180). Parkrat se omenjajo tudi bestiae pol-vicarum ozir. bestiae quae appellantur polvice; dve živali te vrste ste morali biti vredni 10 denarjev 181). Po plačilnih terminih se zo-vejo bestiae s. Jacobi (ena vredna 16 denarjev)182) in bestiae s. Petri183). V tej zvezi naj omenim tudi davščino pro racione vacarum, obstoječo iz sedmih denarjev 184).
Od ostalih manjših davščin našega urbarja naj navedem še tako-zvano davščino čebel (racio apium) 185), davščin sirov, od katerih je moral biti vsak vreden večinoma 6 denarjev186) in davščino, obstoječo iz kokoši in jajc187). Mnogo je takih davščin, katere so se plačevale le po imenu in natura, v resnici pa v novcih. Tako so plačevale leta 1377 nekatere tolminske kmetije letnih 18 in včasih tudi 6 denarjev namesto vina, katerega je imel dobiti patriarh ali njegov namestnik ob priliki in za časa treh (enkrat tudi le dveh) p oje z d na leto (pro vino triu m poiesdarum)188); nadalje letnih 10 denarjev namesto piva (pro cervesa)189); eden ali pa tudi štiri denarje namesto neke iz češpelj nakuhane pogače (pro brasadollo ali brasad ullo)190); po štiri ali osem denarjev namesto sena (pro ratione feni)191); v enem slučaju po 16, v drugem pa po 40 denarjev namesto trave (pro herba)192; po 14 denarjev namesto jerebic in orehov (properdicibus et ga ligi s)193) in slednjič po eden ali pa po dva denarja namesto kruha ribičem (pro pane pisca tor um) 194).
Poedine kmetije in posestniki so imeli in plačevali zopet posebne vrste davščin. Posestniki v kraju Tolminu samem so plačevali posebno kapune (c a p u n u s) 195). Kmet Jachil v Čadri je namesto vsakega drugega davka dajal na leto patriarhu po 198 skled  (s cu dela s), krožnikov (t a -
l8°) 6, 8, 9', 19, 27- 29, 31, 33—36, 43-44', 61—65, 67-72, 74-80, 82—92',
94- 97, 100—102, 104, 105, 108-110, 117, 122-124.
18') 52, 56. ,82) 6, 7, 54. I83) 6.
184) 6,8, 8', 9, 19, 27—29, 31, 33-36, 61-65, 67-70, 72, 74-77, 83, 85—91,
95- 97, 100-102, 104, 105, 107, 109, 117, 122-124.
185) 9', 19, 27—29, 31, 33—36, 44, 44', 61, 62, 64, 65, 67-78, 83, 85-92, 95 do 97, 100-102, 104—105, 107—109, 112, 117, 123, 124.
m) 5', 7-14, 19, 20, 24, 27-29, 31—38, 40-45', 48, 52, 55, 58, 61-65, 67 do 78, 83, 85 -92, 95 -97, 100-102, 104, 105, 107—109, 117, 122-124, 129, 130. ,87) 50, 52, 53, 56.
"») 5-14, 19, 20, 24, 27-29, 31—49, 52, 54-58, 60-62, 64-80, 82—92, 94 do 97, 100—102, 104—105, 108—110, 117, 122—124. — 0 sodnih zborih, imenovanih na Gorenjskem in Goriškem pojezde, prim. sedaj že imenovano Grudnovo razpravo
o slovenskih županih, str. 54 si.
,8») 9', 19, 27—29, 36, 61, 62, 64.
"<>) 9', 19, 27-29, 31, 61, 62, 64, 67-71, 74-77, 87-90, 96, 97, 100, 109. '") 9', 27—29, 31, 36, 67, 69-71, 73, 74, 75, 101. "-) 7.
'") 52, 53, 55.
'«) 83, 85-91, 95-97, 100-102, 104, 105, 107-109, 117, 122-124. "5) 18'.
leria), „strucias" in kupic (cifos) in sicer po 66 na praznik sv. Jurija, sv. Mihela in o Božiču 196). Nekatere kmetije tolminske gastaldije so dajale za časa pojezd takozvano mesnico (mesnica) koštrunov in kozličkov l9?); kmetije v Prapetnem Brdu so pa dajale ob priliki pojezd takozvane pojezd ne pogače (pogacias p o ie s d aru m)198).
Ako pregledamo končno na splošno plačilne termine, vidimo da so bili glavni in najbolj v navadi: pust (carnisprivium, dnevi od sobote pred do torka po nedelji Esto mihi, posebno pa ta nedelja sama), sv. Jurij (v oglejski vladikovini 24. aprila) in sv. Mihel (29. septembra). Po teh treh plačilnih terminih se imenujejo razne davščine (servicium, racio); najrazličnejše davščine so plačevali tolminski kmetje o sv. Mihelu, med njimi tudi sire199). Po sv. Petru (29. junija) in po sv. Jakobu (25. julija) se imenujejo živali, katere so, kakor smo že omenili, dajali Tolminci na dan godu teh svetnikov 200). Tudi po s več niči (s. Maria de candelis) se zove neki drug poseben s ervitium 201). Novce za jerebice in orehe (pro perdicibus et galigis) je bilo odrajtovati o Božiču 202). Enkrat se omenja kot plačilni termin tudi god sv. Lavrencija (10. avgusta) 203).
Na podlagi davščin in njih kakovosti razvidimo različne vrste zemljiških pridelkov in njih razširjenost sirom ozemlja tolminske gastaldije. Ako pregledamo na ta način vrste žita, imenovane v našem urbarju, tedaj smemo sklepati, da so leta 1377 pridelali na Tolminskem največ r ž i (frumentum x«t? f      ) 204).
Trave in sena je, kakor se kaže, zrastlo na zemlji tolminske gastaldije tudi precej. To smemo sklepati deloma iz davščin pro feno 205) in pro herba 206) in deloma iz dejstva, da se večkrat omenjajo travniki (pratus) 207.)
Iz drugih virov lahko sklepamo, da so pridelali na Tolminskem v srednjem veku precej lanu. Tako vemo, da je leta 1233 oglejski patriarh Bertold podelil čedadski proštiji desetino od lanu 208). Radi te desetine od lanu je prišlo že leta 1255 do prepira 209).
Vinoreja je bila gotovo, kakor drugod po alpskih deželah v srednjem veku, tudi na Tolminskem razširjena, bolj kot dandanes, toda in natura niso Tolminci leta 1377 dajali vina nikjer več. Dobimo le davščino v novcih za pojezdno vino210).
Da je bilo leta 1377 na Tolminskem tudi nekaj vrtov in sadje-reje, smemo kolikortoliko sklepati iz dejstva, da se omenjajo vrtovi (ortus)211) in pa davščine pro perdicibus et galigis (orehi)212).
m) 15. I97) 132.        «) 72.        "') 6.        2°») 6, 7, 54.
loi) 52. 202) 52) 53, 55. 2»3) 52. 2<m) citutj zgor!ij. 205) citatj zgoraj. 206) Citati 7.g0raj.
2°') 53, 78, 129, 131.
m) Schumi, Urkunden und Regestenbuch de9 Herzogthums Krain, II, št. 81. — Prim. Armida Sacchetti, Per il possesso di Tolmino, Nuovo Arehivio Veneto, Nuova Serie, 5, 10 (1905), 51; Rutar, o. c., 32; Manzano, Annali del Friuli, II, 317.
2°») Armida Sacchetti, 1. e., 52, opomba 1.   210) Prim. 204—206.   2") 18, 23.
3,J) 52, 53, 55.
Dežela v kateri je bila živinoreja jako razširjena, je bilo Tolminsko v 14. stoletju. Omenjajo se v urbarju pecutes2n), pechora in na mnogih mestih pašniki, namenjeni za živino (noda pecudum)214). Na Krnu je stal hlev (stabuium), imenovan z romansko besedo cassina215). Iz krajev na sosednjem freisinškem ozemlju na Kranjskem so v 13. in 14. stoletju pošiljali živino na pašo na tolminske planine216). Bestiae cum lade, bestiae s. Petri, bestiae s. Jacobi, bestiae pro vino, bestiae pro quoquina, bestiae polvicarum, pa tudi carnes curiae in racio vacarum govore v prilog naši trditvi, da je bila tolminska živinoreja v 14. stoletju precej razvita. Ponovim naj še, da je moral en živinski pašnik šteti 112 glav goveje živine ali pa isto število koz.217).
Indirektno govore v prilog razširjeni in razviti živinoreji mnoge davščine v siru (caseus). Sicer je pa treba omeniti, da je bilo sirarstvo v srednjem veku povsod v alpskih deželah veliko bolj razžirjeno nego je dandanes in da je bil sir v srednjem veku po naših krajih prava ljudska hrana. Posebno na planinah in živinskih pašnikih je cvetelo sirarstvo 218).
Poleg reje goveje živine je bila na Tolminskem v 14. stoletju tudi ovčereja precej razvita in razširjena. Posebno manjši posestniki so dajali patriarhu davščino v kozličkih (edus)219) in koštrunih (castratus, castronus) 220). Meso, katero je bilo pod imenom carnes curiae namenjeno za patriarhov dvor, je bilo kozličevina, jagnjetina, ali koštrunovina221).
Kar se konjev in konjereje tiče, se omenjajo v našem viru le na enem mestu konji, oziroma kobile 222). Preuči se ne omenjajo nikjer.
Da so imeli Tolmiuci okoli leta 1377 tudi nekaj perutnine, smemo sklepati iz dejstva, da se omenjajo davščine, obstoječe iz ka-punov 223), kokoši (galina) 224) in jajc 225).
Mnogokrat se omenja v našem urbarju davščina pro pane pisca-torum 226). Zato smemo sklepati na kolikortoliko izdaten ribolov v tolminskih vodah in to tembolj, ker govore tudi drugi viri 14. stoletja o tolminskih ribičih in ribolovstvu. Tako je dovolil leta 1337 (.junij 21. Čedad) oglejski patriarh Bertrand kot vrhovni imajitelj vsega ribjega lova po svojih tolminskih vodah bratoma Viljemu in Ulvinu, sinoma umrlega Nattija iz Čedada, da smeta imeti za dobo njegovega življenja nastavljenega ribiča v svrho ribolovstva v rekah Cerknica (Circhiniz), Bača (Buza), Idrija (Idria), Soča (Isoncio), Tolminka (Tulmina), Idrijca (Idrischa) in
3") 5'.       ,M) 111.
315) 10'. — Rutar (o. c, 72) piše, da pomeni ime „kašina" toliko kot pristava ali mlekarnica.
316) Zahn, Codex diploinaticus Austro-Frisingensis, III, Fontes rcrum Austria-earuni, II, 36, 202.
an) 5/.        ji«) 5/.        2i9) 71<) 132.        J30) 27, 71', 76, 95, 100, 132.
221) (J. 222) 4,; 223) 1H<. 224) r)()) jjj, 53, 56. "') 53, 56.
"6) Citat zgoraj.
drugih vodah tolminskega ozemlja 227). Nekaj podobnega je dovolil isti patriarh leta 1343 svojemu masariju Pavlišu iz Bovca 228).
Povsod po Tohlminskem so v 14. stoletju imeli čebele. Temu v prilog govore davščine, imenovane racio apium, katere so omenjene na prav mnogih straneh našega vira 229).
Štajerskim davščinam v kruhu iz 13. in 14. stoletja 230) n. pr. so v sorodu davščine pro brasadullo ali pro brasadollo (iz češpelj nakuhana pogača)231) in pogacie poiesdariun — pojezdne pogače našega vira 232).
Končno nam bodi dovoljeno, napisati še par stavkov o merah, denarju in cenah, katere se omenjajo in o katerih govori naš vir.
Kar se mer tiče, nam ne nudi ta tolminski urbar velike raznolikosti. Žito sploh so merili na starje (star); sir pa tehtali na funte (libra) 233).
Denar šteje naš urbar z markami (marca), librami ali funti (libra) in denarji (denarius). Marka je bila takozvana števna marka. Na vsako marko je prišlo 160 denarjev. Pol marke se imenuje v našem urbarju marca media ali marca dimidia.
Kar se cen tiče, moram omeniti, da ni sicer nikjer v našem urbarju rečeno, toliko in toliko svoto denarja je treba plačati za to in to stvar. Povsod imamo namreč opraviti s takozvanimi reluicijskimi cenami, to se pravi, namesto stvari in natura je lahko plačal dotični zadevno stvar v denarju in svota, katero je moral odšteti, je zabeležena v urbarju. Ako zberemo skupaj malo število takih poročil o cenah, razvidimo iz tega, da so za eno v (patriarhovo ali njegovega namestnika) kuhinjo namenjeno glavo goveje živine (bestia pro quoquina) plačevali brez izjeme po 10 denarjev, za eno bestia pro vino brez izjeme po 16 denarjev in za eno bestia cum lade brez izjeme po 20 denarjev. Od drugih cen imamo še navesti, da je stal en kozliček ali eno jagnje šest denarjev 234), en koštrun pa 16 denarjev 235). Za en sir je zabeleženih skoraj povsod šest denarjev, za polovico sira pa trije denarji; po enkrat je zabeležena v našem urbarju cena za en sir s 16 denarji 236), za en funt pa z enim denarjem 237). (Konec prih.)
Pasijonska procesija v Loki.
JOS. MANTUANI.
Ima vpisek od poznejše (moderne) roke s svinčnikom izvršen: „Pertinet ad   1 a. conventum P. P. Capucinorum Locopoli".
227) Joppi, Documenti Ooriziani, Areheografo Triestino, 14 (1888), 272, št. 138. -*) L. c, 15 (1800), 66, št. 166.        22») Citat zgoraj.
230) Dopsch, o. c, str. CXXXI.231)Prim. 229. 232) Prim. 229.233) 5', 129.234) 8 etc.235) 6.
236) 12(). 237) 5-_
1 b. prazen.
2 a. Pro Notitia futuri Saeculi. Procefsionis in die Parasceues.
Ad repetitam Instantiam, et enixas preces Illustrissinii Domini Baronis Antonij üb Ekar Celsifsimi Domini Domini Principis Episcopi Frisingensis Patruelis, et aetualis Capitanei Locopolitani, nec non Rectoris Almae, ac Celeberrimae Archi Confraternitatis sanetifsimi Corporis Christi v na Cum intereefsione totius Conuentus hujus Confraternitatis, Annuit, et Concessit A: R: P: Christophorus Graecensis Minister Provincialis, cum Consensu Venerabiiis Definilionis in Capitulo sequente Clagenfurtensi, ut nos Capucini hujus Conuentus Locopolitani, in honorem, et me-moriam amarifsimae Pafsionis D: N: J: C: Sacrae Procefsionis pro die Parasceues Curam, et Laborem afsumamus eamque debito. ordine difrigamus (sie!) omni tarnen Anno Statim post iiovum in Januario ab aliquo ex Confraternitate officiali Sup-pliciter exorandi. Iiis praemissis.
FVnestaVisV InCepIt ReDeMi)torls NostrI ProCessIo. die 3. Martij.
Quam ex Ordinatione praenominati A: R: P: Provineialis Pater Romualdus ä S: Andrea aetualis Con(cionator) Ordinarius Sub Patre Agathangelo Tulminensi Guardiano, Suo Labore et Industria funditus erexit, et Solemniter per figuras, et figurata in Lueem per Ciuitatem ingente Populi Coneursu prodire fecit 11. Aprilis Sumptibus Almae Confraternitatis sanetifsimi Corporis Christi 1721.
2 b. prazen.
3 a. Necefsaria Scitu ante Procefsionem.<2)
Primo. Procefsionis huius in Ciuitate Locopolitana fundatrix et Conser-uatrix est Alma Sanetifsimi Corporis Christi Confraternitas, per Confratres suos Dominos Dominos (Pleno Titulo) Rectorem et Afsefsores, qui
2do. aproximante tempore quadragefsimae (sie!) ueniunt ad Conuentum nostrum Capucinorum petitum Magistrum Procefsionis, quatenus vulterius (sie!) afsumeret laborem eam struendi, et hoc ideo ne per praescriptionem nos Capucini duceremur hanc procefsionem ex Eleemosyna Communi et maiore labore afsuinere. 2do, ut ex hoc pateat, Dominos procefsionis non efse Capucinos, sed Confrater-nitatem SS: Corporis Christi.
3tio. Conclusum est in Conuentu Confraternitatis ex proposito processionis habito, semper pro Semper, dandos quinqungintn florenos germanicae monetae 42) pro reparatione eiusdetn, et non plus quod si Ii b. Magister Procefsionis ex hae quantitate sibi fideret aliquam nouam figuram
facere, faeiat, attamen non intermifsa reparatione.
4to. Si Magister Procefsionis aliipia re indiget, mittat famulum ad Dominum Cafsam tenentem Confraternitatis |: qui pro tempore fuit strenuus Dominus A Kofsen :| qui de re petita prouidebit.
Tito. Laboratoril)us Uli Pictori Arculario etc. post quadragefsimani (sie!) dabit shedam (sie!) de tempore et merito laboris.
6to. Circa mediani quadragefsimani scribet ad circum residentes Parochias, Admodum Reverendis Dominis Parochis, ut promulgent uol promulgari faciant Procefsionem, ac inuitent homines netores, praesertim Kquites, seu Militos; in Conuentu autom promulgari faciet: primo tompus distribuendi personas, seu aetoros, 2do. tompus distrihuendi uostes: 3tio. promulgari et inuitare faciet pro portatione in die ueneris Sancto in Concione tarn domi, quam in Vicariatu S: .lacobi.
4J) Ob spodnjem robu fol. 3a pripomba: „NB. 50 fl. W. 5QJ. ntcid)eii aber SanbhJ" luefjriuifl 59 fl. 15 „ 1 JBiib jülidjo« flclbt luirb Jjährlid) brr ISliarjrcrjtagit procossion oiirtciucnbct."
7 m o. Magister Procefsionis ponitur, uel a Capitulo nostro Prouinciali, aut  4 a. a Prouinciali, 'qui se gerere debeat |: ut rescripsit Admodum Reuerendus Pater Gotthardus Graecensis pro tempore Prouincialis  mihi inuestiganti cuius uerba sunt sequentia :| iuxta datani in pluribus Capitulis normam, et emanata decreta tale Officium administret.
8uo. Procefsionem in ordinem ponere debet per se uel per directores adiu-tores |: qui pofsunt efse aliqui Fratres Capucini, aut saeculeres :] circa mediani terliam, quae incipit hora 4ta post Concionem in Vieariatu persolutam.
[Od druge roke :1 Emolumenta habet Magister hujus Procefsionis.
lmo. Confraternitas ejdem largitur 9 fl pro Tobacca aut alijs necefsarijs rebus, qui Si Socium haberet, diuidit cum Socio Secundum justitiam distributivam.
2do. Exemptus est il Diurna fequentatione (sie!) Chori ä Dominica lma qua-dragesimae vsque ad Dominicam in Albis: in prenominato tempore vsque ad mediani quadragesimam obdormit vnum I: hebdomadatim :| ä media vsque ad ter-minum duo Matutina.
3tio. A Media quadragesima in Collatione habet vnum ferculum comparere tarnen debet ordinarie j:nisi emanendi vrgens Causa laboris lit:| ad Collationem Communem.
4to. ä Media quadragesima Celebrat Semper ex parte, et Sicut in occurente necefsitate Superior eundem Magiitrum ad ordinem Conltituere potest. Jta ante mediani quadragesimam cum eodem dispensare volet, Si de hoc se insinuabit Magister.
5nto. Si Vadit ad Dornum Procefsionis [: non habens proprium Socium :|  4 b.
debet Socium a Patre Guardiano petere. Vitima Septimana potest ire Solus, femper
tarnen afsociatus aliquo Cooperatore, aut honesto Saeculari.
Onera vero habet Sequentia. vti videre licet in libro Congeft: (nad besedo Congeft: stoji od druge roke, z drugim črnilom: Ellencö) qui in Cela Patris Guardiani reperitur.
[Spet druga roka:] Aditum Ex Antiqua Consuetudine pro Direetione
1. Dominica Palmarum transmittantur liftae ad ordinantes, una lilta univerfalis cum 5 particularibus ad Sindicum Ciuitatenfem, Duae aliae uniuersales liltae ad Duos Seuiores Senatores.
2. Jnuitatur Parochus ad procelsionem parescevaleni Die Jovis Jn hebdomada Sancta unacum reliquo Clero Et i 11 i oportuno tempore gratias agatur.
3. Gratias agatur in pulpitu uicinitatibus per Concionatorem pro portatione Fi-guraruin et reliquoriim onerum tam Ciuitatensium, quam aliorum. In Die pascatis.
Ordo Procefsionis cum Actoribus. 5 a.
(Erftcnš* geht ber fülirer mit ber SHotljcn Sthiithcn angethcui, in ber $anbt tragcnbt ben ftab mit einem [teren. Stent, iliad) bcm Reitet ber Sobt mit ber frörbaufhen auf einem SdjinicI. Steni, ffiiner mit [ebwarjen Süthen augethan tragcnbt ben grofjcit jdjwarjen Vfaiien, bejfen japj tragt ein Kleiner. SCnab, eben fdjwarj bcfhtaibt.
Prima Figura. Paradisus. 2uif bcm ^arabeijft auj roeldjcn uorgeftelt wirb ber jaht Adae J8n[cršt crften Siattern jermbt actoree 7 wirb getragen uoit 20. ÜUcan.
Angelus mit bcm jcl)werbt. r> b.
Is Pnradishn tega uefeliga lushlniga kraia,
poberite se Adam inu Eua uam Angel/, shraia,
Sakai tukai uas ie ta kazha mozhnu sapelalla,
inu uafs suelikimi nadlogami obda IIa. Tukai ie Samu to prebiualishe te nadolsnosti,
katero ste ui tukai skusi greh Sgubilli, Poberite se tadai hti ueliki reunosti,
V kateri böte nozh inu dan upilli.
D i a b o 1 u s.
Ah Adam ah Eua koku dougu ") sta ta uefselle ushiualla,
koku hitru gnado inu nadolshnost uasho safrazkalla 44) Ste otli Bogu glich inu enaka bitti,
Sa tega uolla ste mogli umoie roke pritti, Jest sem uam po tem dobrim to hudu obudu,
koker ena kazha ueliko srezho oblubu, Skusi leto pak ie ufsa nasrezha zhes uafs stopilla.
Le ta ie uass k moim sushnim sturilla.
Eua.
Ah koku posnu sem iest, sem iest sposnalla,
de skusi Jabuku bom iest sama sebe sapelalla,
Koku preusetno sem iest othla keni bogi ni bitti, ienu sama sebe glih Bogu sturili
Skusi katero pak sem sama sebe vnadloge perpraula,
inu uofs zhloueshki Rod steni strupam tega greha sadaula.
Adam.
Ah de bi iest sam sebi skusi Jabuku bin skhodo sturu,
ter nikar steni strupam ta zhloueshki rod pomuru, bi se meni tolkain moie serze nestopillu,
alli dokler uidem de sniono red ufsem Indem se ie to sgodillu, morem iest nozh inu dan shaluat inu millu iokat,
dokler sem utein Jarmu tega hudizha kir morem millu stokat, Ah usmileni Boh pridi ti meni k pomozhi,
de bodemo mi supet perpellani k nashi luzhi.
Angelus 2 d u s. Ah ti reuni inu nasrezhni Adam,
vkai sa ena nadloga si se sapellou sam, ven srezhni stan te ie Boh postimo,
ti si pak tega skusi pregreho saprauo, Si othu samimu Bogu glih bitti,
inu ta sastopnost useh rezhi sadobiti, Skusi to si pošlim en sushen tega hudizha,
loto (sie!) tebi sdai ozhitnii toi grech prizha, Skusi kateriga si ti sgubu toia nadolshnost,
inu zeu zhloueshki rod si porprau vta uezhno sushnost, ta semla bo tebi tcrue inu kopriue rodilla,
ter bo Eua slabo red ta nasrezha obzhutilla.
4J) Prvotna beseda „dongu" jo od poznejše roke prečrtana in s „krntku" nad njo nadomeščena.
44) Prečrtano in z „Sadialla" od poznejše roke nadomeščeno.
Angelus 3tius. Greshna dusha ti imash poslushat,
ia toiga Boga nikar taku skushat, Raunu tebi se ima tudi pergoditi,
kir ti se na mafsash to pregreho sturiti, Samoresh to Nebesku kralestuu sgubiti,
inu ta paklenski ogen saslushiti, odstopi tedai od te pregreche 6
Taku napridesh vte uezhne kehe, glihi uishi se stem greshnikain sgodi, kateri sapoudi Boshie nadrshi. Äuj Meje figur Sthumbt and) ber Xobt. Sluicjo böigen bie 9tbams Jtiuber in waifjeu Jöemetten angethan onb mubgürthct mit ftablcn in benen Raubten Dcrjehn. Jrhincn ihrer Sehe (sie!) jouüll manfi fjabcu Man, aus welche bod) etlidje recitiren.
Filij Adae.
Ah Adam ti nash lubesniui ozha kai si ti sturu,
de si ti nash (sie!) boge otroke stem grishlam uinuru,Ai) Skusi kateriga si ti sgubu toia nadolshnost, inu nafs perprau uto uezhno sushnost, De moremo tukai nuzh inu dan upiti, oku ozhmo lete nebefsa sadobiti. 9Jad) benen 2lbamsi ftinberu jolte gleich ber lobt Dolgen, lueillcn, aber bie erfte onb auberte figur gar ju nahenbt fthumen, Kau mau alhier bie 33ruberfchajftcu ein je(jen, alfj Sdjnciber 58ruebcrf ch af f t. jioecii (Engten mit ihren Instrumenten. Angelus lmus pedestris Calieem portans. Leisem leisem ö zhlouek moi, Keruaui pott od niega gre,
Spomisli kai ie sturu greh toi, Sa tebe tozhi millu solse,
Ja grenkiga pye Jesus keliha, Ö zlouek (sie!) dokler se she sdrou, 7
Sa uola tebe greshnika, Sposnai dobroto Boshia prou.
Angetus 2dus. Marsupi um portans. () Zhudu zhes ufse Zhudesa, Ti groshnik tega pak predash,
Zbudite se ui Vnebefsa, Ter sa en Maihen losht ga kiekai dash,
Srebcrnikou tridesseti, () grešnik uezh uezh ie ureden,
ozhe Judas sa Jesusa ufseti, leto dobru ue eden sieden,
Diuiza Maria bi ga nadalla, leto 0 grešnik prou premisli,
Sa uafs volni suet nikar napredalla,      Ter mozhnu u Serze pertisni. ,v offner onb SU aurer SBrueberjdjafft. 9J2it jwecn (Engten. Angelus lmus. funos portans. O Maria ali uidish strike, 7
mozhne terdne ter grosouitne, is teme so Judie suelsalli Stuarnika moiga,
ter lubesniuiga sinka toiga, () Itozhize noshizo presuete,
Koku se grosouitnu na krish respete, O Greshnik lete ti odreshi, inu niknr uezh ne gresbi.
<5) Ob strani opomba od poznejše roke: „mujj i tnal abgefchriebeu werben".
Angelus 2dus. gladium portans. Stem mezham ie Petrus Malcufsa ranu,
Jezus pak taistiga soio sueto mozhio osdrau, Kir ie niemu to uho supet perstau, ter ie niemu to sdrauie perprau, ti pak greshnik Jesusa od martre osdrauish, Kader se ti od toili grehou prozh odstauisli. Schlieft er 33ruebcrf d)af {t mit bciuieit jiueeii (Engten. Angelus lmus Virgani portans. Sibe gaishle Angel nofsem,
tebe greshnik lubesniu profsim, Jenei hitru uezh greshiti,
inu nimash Jesusa sgrehi biti, Kateri ie sate ulso soio kry preliu,
de bi tebi ö Greshnik ta uezhni leben sadobiu. Angelus 2dus. Calumnam (sie!) portans. Steber teshak in keruau,
nam kashe kar ie Christus sa nash (sie!) prestau, 8 a. K nemu grosouitnu terdu suelsan,
pogledai zhlouek kakershno pruti tebi ima lubefsen, 0 greshnik leto imash ti uedti, • ter greuingo zhes toie grehe imeti,
Christus ie bin sa toio uollo grosouitnu tepen,
Shibami gaishlami inu shlafarnzam bien, () zlouek (sie!) v iok preberni tuoi smeh, Kir ufse leto ie sturu tuoi greh. Rethen S3rucberjrhafft mit jiucen (Engeln.
Angelus lmus Tunieam portans. O Maria shalostna Mati,
pogledai inu se sazhni bati, Angel sukno Christusouu nefsem,
Kateriga gre od pota keruauiga leisem, ö Grešnik pogledai to t i tudi,
ieno se skusi to ksueti pokuri obudi, ter sdai/.i toie smerdliue grehe imaš Sapustiti zhe shelish enkrat usueta nebefsa priti. Angelus 2dus. Clnuos portans.
Leto so shebli spizhasli inu ostry,
Kateri so prehodu Jesusoue shilze inu kosty,
Stem kladuam so Judie .lesusa na krish perbilli, Sniega snetih rok ieno nog ta suetn kry tozhilli, 8 b. Rezi smano grešnik, 0 Jesus moi,
koku je grosouiten Marter toi.
gfleifd)*$af$et etuebetfdjafft, mit jween (Engten.
Angelus lmus. spongeam portans. Christusoua vsliza sheina,
is grenkim sholzam bodo napoiena,
ti pak greshnik toini ustam odtergei,
inu Boshio Matro sheio inu spostaiu prou sposnei,
bodesh taku sitost sadobu, ter uezhno Christusa lubu.
Angelus 2dus. sealas portans. Pod krisham so Judie loithra postaulalli,
nashiga stuarnika truplu is krisha snemuali, Kader ti greshnik »od toih grehou doli iemlesh,
taku ti toiga lubelsniuiga stuarnika is krisha snemlesh. Sdjncibcr SBruebcr jcbafit mit iroeen Gngtcu. Angelus lmus. Coronam portans. Ü zhudu prezhudna Crona, Boga uisokiga na shona, Is spiz inu sterna spledena,
ieno v Christusouo sueto glauo vbiena. Maria iokai se millu, 9 a.
nigdar taziga se ni godillu, 6 greshnik iokai se ti tudi,
ieno toia grešimo dusho gori sbudi, tuoi greh ie ufsega tega kriu,
kateri ie Christusa taku skeruio ohliu. Angelus 2dus. Gallum portuns. S petelinam se nam kasne, koku Peter trikrat lashe, petelinouo (sie!) stima,
Petra kpokuri opomina, Ö greshnik tebe lud am tizhe,
ter k sneti pokuri klizhe, odpre prou toia ushelsa,
taku poidesh vsueta Nebefsa, Diuiza Maria na pomozh klizhi inu prolsi, katera nafs useli vserzi nofsi.
Figura 2da. 9 b.
Mors.
$it brittc Borftetlung ift ber lucgcn ber Slbamž Siiubt Triumphireube auj bcu jalben <J5ferbt fiOenbe lobt, gefhibnbt mit einen lorber JUnaitj bewaffnet mit einen langen IBfeitL
Mors auf ben $ f erb t in F i g u r n. .lesi sem ta grenka smert iemenuana,
od teh uilsokih Nebels na ta smd poslana, iest imam te papcshe skofl'ae (sie!) korarie inu ' 'ai < 1111.-111 • ■.
Zessnrie firshte Herzoge grofic inu mogozhne kralle, Tudi ulse kar shiuy na sneti,
imam pod moia oblast ufseli, Ah ni gresliniki skuste uashe ozhi odpreti
ter premislile kar shiuy more enkrat umreti, dokler sle ni Boshia sapoud prelomilli,
Satu ste ni pod moia oblast stopilli. Smertno brilkust morete ui nofsiti,
inu skusi to oistro sulzo prel>odeni bitti.
10 a. Sobtcii föehteret).
1. ©et Sobt mit bet Steife f^v au $erbt. 2. Der «ßabft. 8. Cardinales 2. 1. Ein Stjdjoff. 5. Canonicus 2. in blabeu. 6. $abjttid)er Stbgejanbter. 7. Canonicus in ber Kothen. 8. Sin Sßfarrer. 9. iroerj Caplan.
Der Dobt mit ber fctim46). 10. Der Kahjer. 11. jroet) ©blfhnaben. 12. (Ein König. 13. (Sbelfhnabeu jroet). 14. Archidux ober (Srjfyörjog. 15. jtoet) Electores47). 16. ©in ©raff. 17. Ein Baron. 18. §err onb Sanbtman ober Nobilis prouincialis. 19. ßbclmann ober
10 b.  praenobilis. 20. Nobilis. 21. Ciuis ein S3iirger. 22. Sin Suppan. 23. ©tu Sauer. 24.
(£in fetter.
Difc iejt obeugencnbtc reithcn alle, ber $ab[t, Katjfer unb Konig allein, bie anbereit aber 3 in ciuer SRci), ober wie iS [ich ©itht.
Die tobten Compani ju guefe. — Der tobt ju fuefe mit ber Seenfett, Jest sem slepa uender ulse vmorim,
inu smoio kofso ueliko shkode sturim, bodi stari ali mladi kar pred mene pride,
bogat boshiz kmet shiahtnik obeden na odide, Krall, zhesar (sie!) papesh ali uoishaki,
gmein mogozhni inu uerli ienaki, ia ufsa mozli zelliga sueta kar shiuy,
To pod moio oistro kolso stoy, Te ludy iest ulse sapishem.
Sgouorou ali proshne nigdar na ishem, iest sem bres koshe sama kost,
Satorei nainaram sa obenna uilsokost, ah ni greshniki skuste uashe ozhi odpreti,
ter spomislile kar shiui more enkrat umreti.
11 a. Slad) bifcn Dolgen bie aubere lobt grofe onb .«lein.
Lueifer.
9Jt.it [einet Sehjtidjeu SRetJteret). 1. 'Ser 3Ecl)fcl greife". 2. Der mit ben Zeuflifd)Ctt Jahn. 3. Der Deufel mit ben ganili. 4. Die 4 Deufel bie Derbambte Seel an einer Ketten fihrcubt, ii.iiMi.-i reeiticrt.
Prekleta uhra inu zhafs, Kir me ie vtako bolefsen
kir sem roiena billa, inu martre perpelalla,
prekleta pott taistih gafs, Preklel bodi od meno usakh grech,
kir me ie Mati nofsila, kir sem ga billa sturilla,4H)
11 b-       bullhi bi bin de bi so bin, Sakai sem ga derslialla sa en smeeh
na snet rodni (sie!) en kamen, ter sem mo peruolilla
k oker en zhlouek kir pride sliiu, Preklela bodi la drushina,
noter v paklenske Jame, skatero sem hodilla.
Preklela bodi ta lubefsen, <> hudizhoua pokoishina
vkalera sem se udalla, me ie uezhnii pahuilla,
46) Prvotno „^jaitll"; pozneje p črtan
47) Zraven besed«; „Klectores" je stala prvotno še nemška: „(£v,d)oraog", a ji; prečrtana.
4") Pod to vrstico je opomba od poznejše roke (list IIa): „Nota bone. figura .Internus cpiao fnelu est Anno 1734 poniliir in online tort in posl fig: Mors persona«; sunt 3 dno Diaboll Luoifer '■um socio el enima Damnnta in Cai'ilbo  Personal' sen
verJuB aoolpluntur «;.\ locls aUignatla.* —
Sdei so se meni te ozhij alti preposnu odperle,
leta ie vserze uezhi mezh
koker ufse martre inu oroshie,
Kir nimam uezh umeni mozhi Nebefsa so se saperle,
oh; de bi mogla enkrat vmert, bi otla she uezh terpeti,
oi me; 0 uezhnost uezhne dni, morem tadai terpeti,
alli pred mano beishy ta smert morem uezhnu shiueti,
usaka Minutta se mesdi ueliku lett gorretti,
oeh greshni zhlouek spremifsi (!) prou de sem k meni na pridesh,
oeh; taka nebom nikuli uezh uidla oblizhie boshie,
delei pokuro kir si srou, Sakai smerti neodidesh.
5. Lucifer mit 2 Seiijel. Lucif er.
12 a.
Jest sem sam Lucifer ta preusetni,
Angel sem biu, Bogu sem shellu zhast oduseti, Polle ") greshni zhlouek moia podoba,
Kai sa eno nastudinost sem iest sadobu, to ie sturu en sam naglauni grech,
kir sem ga iest dershou le sa en smeh, de sem iest taku spotliuu inu nasrezhnu padu,
Skusi preusetnost sem se iest zhes Boga uagou, glich na zhasti sem bogu othu biti,
Satega uolla sem pa mougu v ferdamaine priti, Moia lepota sem skusi en sam grech sgubu,
inu eno ostudno oblizhie ene suine sadobu, od Boga sem uekomei preklet,
uti paklenski martri s ketnami perpet, 6 zhlouek ti moia podoba spreglei,
inu toie naglaune grehe preshtei, oku ie mene ena sama mifsu k hudizhu sturilla,
od Boga na uezhne zhalse odlozhilla, spremitsli tudi moia grosouitnost inu ostudnost,
ter spouni uezhkrat na ta douga uezhnost, sakai vsaki naglauni grech toia dusho kenimu hudizhu sturij,
ter ta podoba Boshia kmalu sgubij, bodi uetseu inu te lushte ushiuai,
grehe delei toie hude nauade naskriui. Meni slushi inu ponishnost skashi, 12 h.
kar ie Bogu perietnu leto pa saurashi, Taku bomo guishnu enkrat ukupai stalla,
ter na to paklensko uisho nauekomei plelsalla.
4') Polle prvotno; poznejša roka je to popravila v pravilnejši: „Poglei" ter prvotno obliko poertala.
,0) üb strani pripomba: „mu(j i mall al'Qc[d)ribeit werben".
Dijc Zcufel recitircit, ttU hotgt. Sdei sdei se bomo mi nad tabo mashuali,
tebe dauilli, martralli, inu teptalli, Vpcklenskem ogne moresh ti sname uezhnu goreite,50)
/bes toia uola nasha pcfscm poile.
Pekeu si ti sa tui lohn sadobilla,
utem kier se nam toku sueistu shlusilla, (!) Allegro; brathie; sketnami ia dobru ueshimo,
Snasech (!) kremplou ia uezh naspustimo, Ona nas ima vnasieh (!) martrach troshtat,
vgoreze (!) smolle se more snami Roshtat. SSoIijen bie 6 ©roffe Sibuftet in Kothen Sthlaibcrti. 2. blieben Hosanna Siitgeiibt in waiffcii Slhtaibertt mit ÖetjWeigen.
Osana na uifsokusti,5I)
katero mi poiemo shegnana is usti,
13 a. kateri pride is uifsokusti,
Osanna mi ga zhastimo,
On ie shegnan koker Dauidou Syn, Niega Jmme bo pa hualeno uekomei shnim,
Zheshen bodi ta kateri pride vimeni tega gospoda. Christus [Reithcnbt auf ben (Sfel. Leisem lefsem suete dushe pomagaite zirat donashni dan,
ieno suefselam uashiga kralla po mesti pellite kir ie sam, Potressaite uoliko, sakai iest uafs moreni skorei sapustiti,
satorei shelim ad (!) uash (!) ta sadnikrat ta zhast sadobiti, Kir ta ie taisti od Boga hzhasti notri postauleni sadni dan, kateriga more sposnati ta suet de ie uifsoku dersan, (!) Sa guishnu le uelselle stime bode niinille zhes en maihn zhas, vtem kir na mesti te zhasti bom sashpotuan od uash (!). SSiberuinb jtoet) blieben mit Öctjweigeu. SBiberuinb 6. ©roffe Jthoftel mit rotbctt Sfhlaibcrn.
14 a. (Med listom 12. in 13. je vstavljen le polovico toliko širok list, kakor so
drugi. Na tem dodatnem listu 7 kitic, (5 nemških, 2 slovenski) kojih vsebina je po smislu ista, kakor „Osanna na uifsokusti." — Papir in pa roka, ki je
napisala to besedilo, sta iz poznejše dobe.) 1:  Sob fßteif) imbt Ülud) etireu, fingen witr
iejt (Shrifto beut §errtt, OSanna, in ber
$0$e, bein 2ob wolln luiir Derntchrett. 2:  BRtt öll 3u)cijg Did) gricffeu, mit bitt faUcn
bir JU fiieffeu, OSanna, in ber frühe, Deine
guabt lafi ober trni fllieffen. 3: Did) nlli* wenebaiet, beiner. (Sijr bie weit
fid) erfratiet, OSanna, in ber fcöbc, bon ber
fiubt ljaft bit bnö bcfraiiet. i:   Die Stint lafi erjcljalleii, unfein Diätjctt
Bönig JU gefallen, OSanna, in ber Jptflje,
beitte guabt tuiirft geben bn8 alten. 6:  Söiit jotiibt bid) ciihcuneii, König übet
.Israeli bid; Kennen, bnfl [djüje, uubt bcjii.se.
bau bie frerjcu gegen bir ^kennen. (>:   /last mi skup poiema, tebi Cbri8te hualla
daiemo, OSanna, na visakusti, nashe grehe Ii nam odpusti.
'') ob strani pripomba: »muefj l abgefdjtiben werben" (!)
7:   Mi tebe zhastima, knashmo krallv mi te
suollimo, nafs vishi, inv regire, te Serza podloshne sturima.
Finis.
Prazen je list. 14 b.
Figura Tertia. Coena Domini. 13 b.
Dtefe figur luirbt mit äroecu «ßfertten geführt auf ber jehttbt 12 2tpoftet onb Christus, bet) roeldjer ^ferbt §off big Dato aüejeit geben ber ©eftrettgc öerr üott fthoffctt umb roctdje mau bitten foH.
C h r i st u s. Ah pershla ie moia uhra inu zhafs,
de se iest bodem mougu lozhit od uafs, Kir sem iest uafs ufseli mozhnu lubu,
de bi biu uam ta uezhni leben sadubu, iest bi othu rad she dalie per uafs ostati,
Kir pa se morem iest od uafs podati, moia lubefsen pak tega nezhe terpeti,
de bi iest zellu iemu prozh od uafs ieti, ozhem tedai ufseli per uafs prebiuati,
vstauti tega kruha utselei per uafs ostati, Vfamite tadai to ie moie shiu tellu, 15 a.
kateru bode sa vosh (!) uolni suet terpellu, ufsamite tudi ta kelih vkaterim ie moia prana kry,
ino premifslite de uash moister sa uafs rad Smert terpy, Zhe böte s zhistem serzam iedli inu pilli,
taku se böte na uezhne zhase ueiselilli, oku pak böte leto v naglaunim grehu preielli,
taku böte na uekomei upakli gorelli, Ah shalost oli britkust moie dushize,
htebi Nebeški ozha shalostno klizhe, Vfsy moi glidi so steshauami obdani,
kir iest uideni eniga sapelaniga med nami, On bodo mene moim saurashnikam zhes dnu,
inu me tem Judam sa Tridefseti Srebernikou predan.
Petrus.
O Moi Joannes uprashi kodu bi iemu leta biti,
od kateriga ie on leto sazheu gouoriti, on bi biu ureden de bi se semla odperla,
ieno niega taku nahualeshniga posherla.
Joanne s.
Kodu ie taisti pouei nam kateri Iii iemu to slutiti,
ieno tebe bi othu stem terpleinam umoriti, koku bi leto sturu sa te dobrote, kir si ga ti ufseu pod toie perote.
Iter ii m Christus. 15 b.
Kden smed uass duanaist kir sedij per mifsi s mano,
bode sturu to ueliko pregreho nashnano (!), Ta ie tega hudiza mozluiu poslushau,
inu bode na uekomei negotio martro pokushou.
.In d a s. cuin alijs Apostolis.52) Sem morebiti iest taisti od kateriga si sazheu gouoriti,
de bi iemu to ueliko pregreho sturiti, ") de bi iest tebe moiga moistra zhes dau,
ieno tem Judam sa tridefseti srebernikou predau. Iterum Christus. Ti sedai sam si kir si leto gouoru,
ti bodesh mene sto ueliko pregreho umoru, bolshi bi billu ulselei tebi biti,
de bi se ti nebiu nigdar iemu na suet roditi, Ti pak bosh mougu ufselei vpakli gorreti, kir nifsi othu po moih befsedah shiueti. Figura Quarta.
16 a. 1. ©in Jgerr obrijter JU S)3fcrbt. 2. jroet) gelt=2Bäbl iebcr mit jeiner frölbn: $art auf
ber örel. 3. jroal) Sambar ju iucfj, roie aud) ber Pfeiffer cnbtjroijdjcii. i. 12. 5Dcon mit ihren jpiežftaiigcii ju brci). Die fralbetc QJranatirer 9vei)tcret) ju ^ferbt. — Sambson. — 5. 12. ajcau mit ihren jpiejjjtangen abcrmahl ju brel). — SBiberumb bie fralbete ©ranotircr Meutere».
Figura Quinta. Sudor sanguineus. Die Sraurigc Oelberg nrirb getragen Don 16 SDcau auf luclicbcn jehitbt 6. Sßerjoncn.
Christus blut fcbroijenbt. Ah shalost oh britkust ie ufse moie vde obdalla,
kir ta grosnost tega greha ie uineni postalla, 16 b. Vfsi moie glidi moreio keruaui pott potiti,
ia moio shalostno dusho skorei vmoriti, Zella moia dushiza velizi54) britkusti stoy,
ieno moie truplu keruaui pott poty, Ta mertuashki pott gre is ufseli vdou is sillo,
ieno obeniga ni kateri bi obioku millo, Ah shalost, ah bridkust moie dushize,
b tetii Ö Nebeshki oza (!) shalostno klize (!), Polle ufsi moi glidi so shteshauami (!) obdani,
de bi le sadobu te greshnike kir so sapellani. Ja moia dusha mertuashko teshaue terpy,
de bi le ufsi kletemo zloueko(!) h pomozhi bily, Skusi moio britkust ieno keruaui pott,
tebi [oh perporozhim Ö (Jospod, Ta kelich kateriga si ti meni napiu,
potem kir ie Adam nasrezhno greshiu, ga ozhem iest rad inu volnu spitti,
ieno ufsa moia kry sa greshnika prelliti, de bi se temo zhloueku supet te nebefska uratta odperle
iono hudizu (!) is kremplou dushe sderle.
A n g e 1 u s i n Monte. Cum alijs. Kai ti taku shaluiesh odresbenik lega Sneta,
toiga ozha sposluiesh (!) Nebefska (!) uolla ie leta,
") „Cum alijs Apostolis" od poznejše roke.
") Ob strani pripomba: „murfs 10 mall abgcfdjribiu meibeu".
54) Pač „v velizi" ?
Od Nebefs 6 Gospud htebi sem iest poslan,
keruaui pott bodesh potiu tebi dam na dan, De skusi toi krish inu terpleine, 17 a.
bode iemo ta zhlouek soie saslusheine, Ta krish inu te uelike rane,
tebe od Nebefs lefsem poslane, Ta kelich kateriga bodesh sdai piu,
bode temo zhloueku to uezhno uefselie sadobiu, Temu hudizhu is kremplou ih unkai ufseu,
ieno pred to nauarnostio otheu, Terpe ") tadai uolnu 6 Gospod,
Sa greshnike ta 56) keruaui pott.
Angelus Primus. Ah zlouek (!) prou toiga odreshenika pomisli,
ter negoui keruaui pott htoimu serzu pertisni, Pogledei ufsi negoui udie so is keruio obdani,
Skusi katero bodo ulsi toi grehi oprani, On tukai ueliko shello klezeoz (!) terpi,
de tebi inu ufsem greshnikam ta pomozh sadobi, ah greshnik sapusti tedai toie posuetne lushte,
kateri sture toimo odresheniku uelike britkuste. Angelus Seeundus. De bi iest biu is keruio ieno is mefsam obdan,
koker si ti 6 reuni greshnik, kateri si sapellan, od uelike shalosti bi solse iest preliti,
zhes to ueliko britkust katera ie on iishiu, Varshe (!) tadai o greshnik nad semlo skeruio pokrito,
spomisli kuliku taushent kapliz ie sa tebe prelito.
Angelus 3tius. 17 b.
() moi Jesus bodi ti od mene potrosbtan,
htebi ie mene poslou ozha Nebeški (!) donas ta dan, Ti reis moresb keruaui pott potitti,
oku ozhesh greshnikam Nebelsa sadobiti, Terpi tadai volnu Ö Gospod,
sa greshnike keruaui pott.
Angelus 4tus. Glihi uishi sem iest mougti htebi priti,
de ti imash od mene potrosbtan biti, Ti moresh ta kelich serzhnu piti, |
oku ozhesh te greshnike odreshiti, Tudi moresh ta keruaui pott potitti,
ieno uolla ozheta Nebelskiga napolniti. Judas Jseariotha. 80U beut Üctijcl flcjiihrt. Judas.
Jest sem dotigti sprcmishluiiott komu bi ga predati, padlu mi ie vserze de ga bodem Judam dati,
") Prvotno je stalo: „Terpeti", t. j. „terpe Ti"; vsekako je vkupe pisano; pozneja roka je .ti" črtala.
") „ta" od poznejše roke vstavljen.
Nebom shnimi ueliku kupa dellou,
ter samu sa tridefseti srebernikou ga iem bom stellou, Jest uam pouem de ie on uezh koker taushent lebnou ureden,
namaram iest sem tudi tech denariou potreben, 18 a. Kup ste tadai ui smano sturilli,
uam oblubim de böte Jesusa (!) uashe roke dobilli, kateriga böte uidili de ga bom kushnu inu obieu,
Taistega böte shiher en sleherni preieu, Sueshite ga inu gleite de uam na uide,
de potler ta urshah zhes mene napride, Jest sem ga uam suestu zhes dau,
ter sa en maihen dobizikh (!) predau.
Judas zaguie Prekleta bodi ta uhra inu ta dan,
Kadar sem iest biu taku resuesdan, De sem iest moiga Moistra tem Judam zhes dau,
ieno skusi leto sem se sdusho ieno stellefsam khudizhu podan, O greshniki tukai ui od mene en nauk ufsamite,
ieno od tega greshniga shiuleina odstopite, .lest pak s veliko britkostio morem upakli gorretti,
dokler nifsem othu brumnu is Christusham shiuetti.
1. frcrnad) uolgt rtu £ambar(!) ju fuefe.
2. Smilili biteben alfi titan haben Strnit, Dot bie Silben in ihren aigneu ilhlaibcrn unb attgcfchmtrtcit gcjchid)tcru, (!) mit ^riglett in fränbtcu.
3. i. Pharifccr ju ^JJjerb mit SKuthon Sfhapeu.
(4) IShriftuS gefangen. SJou 1. ©raffen Jubelt geführt. 18 b. 5- Annas bei fruljc ^ricftcr mit jiueeit Leuiteti ju *4>jevbt.
6. Chaiphas mit 2 Lernten JU ^Sjcrbt recitireitbt
Taiste befsede katere sem pritti uam goiioru,
pranim Jest bolshi bi blo de bi se on skorei umoru, de nabo en sapelauz nashiga folka,
ga ozhino dati sbe drugim sodnikam v roka, Kir mu slopio naprei lete prizhe,
ieno prutiio de se on sa synu Hosltiga klizhe, Satorei kir on nam leto poterduie,
taku moremo rezhi de samiga boga preklinuie, Na ZUiblam de sposnale is uasho zltastio,
de ie on shudizham obseden ntozhno, morete lohkit is lega doli ufseli sami,
de obeniga bolshi mitelna sa nega ni. Mi ga ozhemo h Pilalushu pellali,
de mi per miru morenia slu; enkrat obstati, Pilatus nam more na klizaine našite sturili,
inu nega lite smerti obsoditi inu umoriti, ia sai bi po prauizi leto billu,
de se na krish obeifsi negou teliti.
Pilatus reiteubt mit 2. tSM Jthnabcii reeitirenbt. Tega zhloueka sle ui meni sem perpelnlli,
ieno taistega vntoie roke zhes dalli,
.Test sprashuiem negou shiuleine, 19
toku na naidem h smerti saslilusheine, Kir sdei to, sdei gunu ga iest uprasham
se ima odgouariti niemu sashaffani, sakai ie on senkai perpellan,
inu vmoio oblast zhes dan, kar ie mogu tadai on hudiga sturiti, de iest sashaffam taistiga umoriti, Sakai iest sem ga uprashou kie ie on hodu kie ie biu,
per meni se ie skasou dakonza poterpeshliu. Tedai pellite ga kherodeshu sakai on bo shellan,
uidit inu uprashat, kir ie niega deshellan, Nai Herodesh potler della kar se mu sdi,
Zhe ie ureden smerti nai ga umori, iest na snaidem nad nvm takushne kriuize,
oku lieh ta folk umoriti niega silno klizhe, zhe shelte mertuiga taku ui sturite, shiuiga usemlo sakoplite. (£iu C£bctfluiab ju ^jerbt mit ber giefi Sßeu) Mäiubl, ber ember mit bcm ftatibtud). — 8oIg.cn ,uueti Pharifeer ju sterbt. — (Shriftuš 3» »aiffen tthlaibt uon i. ^uben geführt.
Herodes ju ^Jjcrbt mit jiueeu (Sblfhnaben, recitircnbt.. 19 Dougu zhafsa sem shellu tebe posnati,
sdei moresh tudi ti mene poslushati, ieno na moie uprashaine odgouor dati,
skusi to ozhem iest toia mogozhnost sposnati, moresh uedit, de imam zhes te ufso oblast,
satorei dei meni koker Judouskimo krallo ta zhast, she tebe ozhem iest prou sposnati,
ieno toio hudobio folku nasnaine dati, iest mo ozhem dati eno bellu oblazhillu,
kateru bode niega kenimu norzu sturillu, kir pred mano obeniga zliudesha sturitti nozhe, sakai se tudi hualli de mo ie ufse inogozhe, le prozh tadai is duora spred inoih ozhy,
de nebo mogu golulati teeh ludy, l'ilatushu ga supet nasai pellite, Tanka i niega na nouo satoshite,
Nai sturi kar ie senim norzam sturiti,
.rili.
de bi ga lih pustu brez milosti umoril
Wlhicr Wog man aud) G. Cteitj jüehe , uub 6. Diseiplinanten jejeu, man mau mit Der jall gfolgeu Wüu, bud) ift befjei athier jolidjc au§ jnloficn.
Figura Sta. 20 Flagelatio Christi. Dije jjfigut ift bejct.it mit 5. fßetfonen uub iictragcu uon IG. Wau. .1 u d a e u s I' r i m u s. Mola Bratie pogteite to terda shilla,
koku se mu bode okoli herbta ouilla, ozhem ga taku resmesaii koku eno shiuino, de h; bomo saslishali kai ima sa eno slimo.
so
J u d a e u s 2 d u s. Le uedre po herbtu de bode ufse odpertu,
is gaishlami restepeno inu is ostrogami resbodeno, negou diaine ie letto billu, kateru ie ufse to dobro saslushillu, de se bode to negouo truplu is keruio potillu.
Judaeus 31 i u s. Pusti ti mene ter poglei kai iest snam,
iest mu ozhem ufso negouo kosho resbiti sam, On ne bode obenimu zhloueku mogu podoben biti, Taku mu ta lepo shlusbo (!) sturiti.
Angelus Primus. Ah ti restergana rosha inu sazmakana zloueska (!) podoba, to gaishlaine ie tebi sturillu leta uelika nadloga,
20 b. Ah de ni obenna strella othella od Nebefs priti,
inu temu nausmilenimu gaishlainu en konz sturiti, vfsi ti Angelzi kateri htoi shlushbi moreio perprauleni biti,
bi bili iemelli ö Jesus na toie pouelle leto sturiti, alti toia naisgruntana Milost ni leto perpustilla,
temuzh rada sa te greshnike kry prelilla.
Angelus 2dus. Ah ti pregreshni zhlouek kam ti toia pamet obernesh,
de sam sebe uteh posuetnih lushtah sagernesh, Poglei kai toiga odreshenika kosta toia dushiza, spouni na negou gaishlaine koku se on uiza, ti na leto mallo alti zhe) (!) nezh na ahtash, temuzh po toih smerdliuieh shelach traehtash, j      alli spomisli de leto ufse terpleine od tebe pride, de so restergani ufsi toiga lubiga Jesusa glidie. ißolgen aniejo bie Diseiplinandten uub CSrcuj=jüerjev Wad) ber Proportion.
F i g u r a 7 m a Coronatio. ") Kuf bifcr ftigur jeyubt 7 Stlptabcn, uub lüirb getragen uon IG. 9Jcanu.
21 a. Angelus Primus.
Ah sbalast preuelika oh skriunost pokrita,
ah milost Hoshia ie skriuio polita, Ti moi Jesus se pustish sternam kronat,
ieno mahi kateri spouni tebi sa to lonat, To zhisto inu suetu oblizhie,
katero ufse greshnike k sebi klizlie, Je na israzheno strašimo ieno grofsno piano, ter od shlakou inu tepeina ufse keruauo. Angelus 2 d u s. Oh Greshnik spremisli toih grehou ostudnost,'")
ter poglei na toiga odreshenika pohleunost, koku shpotliu ie on kronan inu sapluan, de leti biu supet unebofsa perpellan.
") „Coronatio" od druge, poznejše roke.
M) Od poznejše roke je pri tej vrstici ob strani pripisano ime: Mattias debelak".
Angelus 3tius. Ah ti zhastito oblizhie katero si nash ufseh Angelzou trost inu uefsele,
obudi tech greshnikou serze inu shele, oh greshni zhlouek spouni na Jesusauo spotliu sanizhuaine, ter poslushai tech Judou grosnu shentuaine.
Angelus 41 u s. Oh milost Boshia kai sturi ta lubefsen toia,
de dushe teeh greshnikou odreshish skriuio soia, sternam se pustish kronat inu sanizhuati 21 b.
sgnusobo pa toie suetu oblizhie opluati, Bodi tebi ö Jesus uezhna zhast inu hualla
ui ufsi greshniki pa zhastite tega Nebeshkiga kralla, Kateri ie skusi soia martro inu terpleine,
uam ufsem sadobo obiunu saslusheine,") Skusi katero ste Nebefsa sadobilli,60)
kir böte boga na uezhne zhase zhastilli.
Polle moi brat nashiga krala,
koku mu bode leta ternauo krona lepo stalla. On ozhe nash kral biti,
Sa tega uolla ga ozhmo is ternoua krona zhastiti, de usaki bode mougu uidit negoua zhast inu hualla,
katera mu bode ta ternoua krona dala, On ie nashe firshte sanizhuou,
sam sebe pa pouikhsuou (I), nasho uero doli tlazhu,
drugo pa nasnano naprei ulazhu.
Lubi moi Aron na kollena padi dolli,
ter mu figo usobe pomoli, Sakai enimu takushnimu se to raima,
de se mu na takushno uisho ]>erklaina, koker enimu lashniuinni kralo,
bodesh uidu koku mu bode ufse leto lepo stallo, Ter ternoua krona inu spotliu seepter se niem lepo shika, 22 a.
ta restergani nagudni plaish nai si ga sam saflika.
Na kolenih ö lubesniui brntie iest klezhim,
ter mu norze inu figo usobe mollim, koker enimu ternoumu krallo ufsa zhast dam,
on pa sedy koker en lipon Jesus sam, Ah lubesniui bratie kronaitega frishnu,
de bodeio sposnali ufsi kai sa en kral je on biu resnizhuu, On ie le nashe ludy sapcluou, l
Inu eno nouo uero poterdou, '
**) Tako prvotno. Poznejša roka je zadnji dve besedi tega stiha prečrtala in nadomestila s „to Nebeško Shouleine".
60) Poznejša roka je zadnji dve vrstici tega govora (4. angelja) črtala.
J u d a e u s Pri m u s.
J u d a e u s
2 d u s.
J u d a e u s 31 i u s.
(Siernam sejiush'sfc^J&ona.{ inu Janißfucät S^nusofojta. ioit Juziu oißffii'ejytfuaii, te$i c ßesus ueTtfxa. '/ffasi inu nuaffo-. ui ujsi q.lc.sfniJyi^fla, 7aaftiic tyh %e$esft/^\ja. /j^afFa/ J^/ezi ie JJjcui soia maifaö inu üi/iftini. uam u
■am ufjcmfac/ü^c a^t i yVfw Jieüefit i'i • ovk b\na na J
^udoiui c moi dzai ncu/Ciqa. J^afa.,
On oyA na.ik Ja. tegu uofta. ga CjfrCmc ü üinoua J^öna. 'ffitsiiti, M UJa.J$ t>0c/e noucjH. uidit ncyoua jjWasi inu Aua(Ü<\ .
Jht^cza mu iecU 6a. (nnoua J-ftöria cLScl ; On K-'nas/it M'u/th Jkni^Aiou ( (f<un scH\jga ßokijnsuou t TiaMo üC2o c/atf ifay/u ,
t/zußoyza. najnano na/iiei uhjtA'u Lz/ii moi na Jwhna.J1-^' c&ai;
Ja/&i Cnimu taJ^/inimu A  to ?aina. t
ae ift fnu na ta^us/mo uis/o^yici.'^aina. f
VodtsC uiolu vut&dt ujre üeio -ßjlo staffo,
List 21 b posnet po izvirniku.
keni uredni zhasti inu huali,
Smo niemu scepter uroko, ieuo krono na glauo dali, Tukai pogleidaite nashiga uelikiga preroka,
ter premislite negouo ternouo boroka, On se ie hualu de ie boshy syn,
alli negoua huala bode skorei konz ufsella inu spomin. SSolgen oniejo bie Disciplinonten, uub llreuj jiicher, nad) ber Proportion.
Figura Oetaua. H y e r o n i m u s r e e i t i c r t. Ab Jesu iest sem te uelikokrat ishalou,
Ti pak se mene pred tem peklam obranou, Jest sdei posnam ta suel te lushte iest sauershem, 22 b.
me ie shou de tolkain lett sem biu temo poduershen, Ah sdei! Ah sdei! sposnam dobroto inu gnado toio,
de se me shenkou ta dan de sposnam pregreho moio, Tebe sem ö Jesus Ali uelikokrat pregreshou,
Mene61) se pak ö Jesus uelikokrat saneshou, is serza morem rezh debe lieh iemou pogubitte,") de nezhem nigdar uez (!) moiga Jesusa ishalitti, Ah Jesus koko ie to de se mene saneshou,
koko ie mogozhe blo de martre se odneshou, Sdai pa is sherza (!) profsem treshe to nebo ume,
ta semla nei na noshe sonze nei she sapre, bolshe de iest umerieni koker de bi iest spet, biu vgrehe pogrosheu ti pa na krish respet. Solgen alhier erfteu bie Eremiten mit benen Kothen (Ircüjcu auf bcucn tijlen [dparj augctlmu. Gilberten t£tlid)e Diseiplinnnteu nud) ber Proportion.
Figura  Nona.   Ecce Homo.   S)tje ftimtr luirb fietvnfteu uon 20. Watt attj welcher jeunbt 6. $erfon!
Pilatu s. 28 a.
Pogleile ludie ali ie zhloueku podoben leta,
kateri ie od nog da glaue pouhen spota, Kateriga ste ui taku grofsnu oderli,
ieno nausmileno negou shiuot odpeili, ia sdei bi se uam iemu she enkrat smilit,
ienu nikar niega tolkal hte smerti silit, dokler sedai nima uezh podobe sa krala biti,
ieno per letem smiram bi ga iemeli pustiti.
jweet) 3üben. Na krish ga postani krishaiga,
ienu nikar ueliku nasparaiga, dokler on periatu ie teh gresbnih ludy, ieno greshiti shnimi se na sainudy. S3J i b e r it nt b Pilatus. Vsamite tadai ui nega, ienu krishaitc lega,
") Zadnji e je od pozneje roke prečrtan.
6J) Od pozneje roke popravljeno v: „pogublen bili".
dokler per niemu nanaidem obene kriuize, ieno per uafs obenne poštene prauize. P h a r i s e u s. Ja nasha sapoued ozhe leto,
de on ima umreti sato, dokler on se ie syn Boshy delou, ieno tolkain od nesh sapellou,
23 b. Eh krishaiga ino k smerti ga obsodi,
de on nam ne bode k vezni škodi, ienu oku ti niega shiuiga pustish, taku postane zefsarioue nadersbish. SB i b c r u m b Pilatus. Tadai morem iest po uoli uafsi ga k smerti obsoditi,
oku ozhem iest per Zefsariu she vgnadi biti, Tukai si roke Pilatus omie in potem bere vrti. °3) Poslushaite ufsi urtl zhes zloueka tega,
ieno ua8hih greshnih rokah v oblasti imeitega, dokler Jesus Nasarenski sapelauz tech ludy,
tako nei se zhes niega ta sodbo (!) sgody, kateri ie sanizhuauz nashiga zafsaria,
inu koker en fous (!) Mefsias keruizhnu shraia, katero ufse od uishih ie sadosti sposnano
ter on inu negouo diaine ie kte smerti obdano, kateriga na to spottliuo mesto uun pelite,
inu med duema resboinika na krish ga perbite, Tukai Pilatus palzo prelomi inu pred Christusa uershe,
potler supet recitira.64) A11 i iest moie roke nadoushnu umiem, ienu tega prauizniga kry shaluiem, Satorei ui od letega böte teshku raitingo dalli, ieno tem seplenskimu (!) ognu da gerla stalit
24 a. jiucei) 3ubcn abermaht.
Nai zhes uafs ieno nashe otroke se negouo kry snide, de le on enkrat kti spotliui smerti pride.
Angelus Primus. Leisem leisem pogledai 0 zhlouek moi,
ienu spouni kam ie perprau Jesusa grell toi, od tun da glaue ie nega ufsega restergou,
inu is gnade ie tebe naspodobnu uergou, Kodo se ne bode kleinu mozhnu sazhudu,
Pilatus ie tu nadolshno Jagne kte smerti obsodu, kateri sdei mozhnu per sercu se smili, te -111 ■ 111 • ozhio imeti mertuga pol'silli. Angelus 2 d u s. O Zhudu zhes ufse zhudesa ie leto, de syn Boshy ie restergan sato, *') Uprizoritvena opomba V originalu je med to vrstico in med prejšnjo ter sledečo malo več prostora, nego sicer.
64) Kakor gori: uprizoritvena opomba.
de bi mi ufsi sato osdrauleni billi,
nega mozhnu ktemu ta lubefsan silli, ieno ti greshnik she leto nasposnash,
de bi poslushou negouo stimo inu glafs, ter ti niega she snouiz is pilatusham zhes dash, sa eno kratku uefsele inu spufs. 1. SBolgcit 4. Pharifeer mit jiuarjcn fjüetten ju *ßjerbt. i. SBitbt geführt ber Bögen Beloben mit 2 ftreujen für bie Sdjacher. 3. jiuei) Schacher werben geführt jujameu gebunben uon benen 3uben boch nicht gerutl)t.
5.") Veronica pedestris. 24 b.
O Prezhisto oblizhie Boshie koku strashnu si ti resdianu,
s shlaki skriuio snagnusobo ufse obdanu, na katerim ufsi Angelzi se namoreio sadosti nagledat, inu obeden zhlouek toie lepote spodobim pouedat, Polle Ö Greshnik toiga odreshenika,
inu spouni na toia pregreha uelika, toia perua nadoushnost supet sadobiti, ie mogu soia reshno kry preliti.
6. Christus baß ISreuj jüehenbt. Tres uel duo .Judaei ex parte dextra tot ex parte sinistra. Judaeus dextrae Partis. Brathie nashe, inashku se dersitte,
Korasnu ga hsebe potegnite, Nei nam plazha, kar ie on pregreisheu,66) inu ueidou kadai ie zloueka odreshou, tu ie on se sdauni sashlusou,
Sekai des ti hudiga ie on muid nami obudou.67)
Judaei sinistrae Partis. Mi ga rukanio, ui ga tepite, M)
frishnu fige mu usobe mollite, Kir on nei oteu nafse gosposke spostuati,
ga uii ozma spotliuu sapluati, Na Caluario ga frishno ullizimo,
koker foush kratila na khrish perbimo, *') št. 4 je izpuščena.
66) Ob strani te vrstiee opomba: mueft 2 molji abgejchriben werben.
67) To vrstieo so večkrat popravili. Najprej je poznejša roka prečrtala vso vrstico in napisala nad zadnjo besedo »hudobo". Potem je pod prvotno vrsto napisala ta-le stih: „Sakai dosti hudiga ie on medname obudou." .Še pozneje je drug korektor napisal na poseben listek:
(Christus Baiulans Crucem post Fig. 13. Duo Judaei. Judaeus 1, Dexterae partis. Brathie nafshe, Jnasku se dersitte,
Korasnu ga hsebe potegnite, Nei nam plazha, kar Je on pregreishu,
Inu ueidou kadai Je zloveka odreshou, Tu Je on se sdavui sashlusou,
Ker Je on medname sadosti hvdiga obudov." M) Ob strani pripomba] „Wiicji 2 molji nbgejdpibcu U'crbeu."
Na tem krishu ga ozhmo umoriti, ieno toku nashe uigshe resuefseliti.
Mater Dolorosa Com i tan s Christum Baiulantem. O Salost preuelika,
poglei zlouek tuoiga odreshenika, Skai senimi tesauami ie on obdan, hte smerte toku grosnu pellan, Ta theshki krish more on uleizhe,
zhe vozhe tebe suoio gnado obleizhe, Ti .ludie ga snagami teptaio,
Ti Fariserij ga sa Boga nasposnaio, Pilatus ga ie hte smerte ferdamau,
To sodbo ie sturu ta grech Adamau. Vun ie; on more vmreite,
Na Chrisauch gaugah ie nemu uefseite, Spomisli tedai 0 Greishnikh mui,
Kai ie on terpou sa ta grech tui, Salui smano zhesh negouo mnrtro inu smert, De bo tebe ta Paradish odpert. Maria Magdalena. O Salastna Mati Maria Diuizha, (!)
Spumne na tuoio Isuolena Dushiza, .leinai toku mozhnu saluati,
zhe nozhes (!) te smerti zhes dati, Shei (!) ueish de ie Jesus sebe to Martro Isuoleu,
Sa odresheine nashe hsoimu ozhetu moleu, Jest sposnam tuoio shalost uelika,
Ta spotliuo smert moiga odreshenika, Saleigauole iest stabo saluiem,
zhes pregreicho moio mozhnu klaguiem, Pothrostanu uendar bode serze tuoie, Sakai ta martro ie tu Isuelizhaine moie. Maria  Salo m e. nli grosno sodbo te Judauske prouizhe !),
Praemishlite toisto moie hibe sestrizhe, (!) Jesus bo hte smerte pellan po keruizhe ti),
zhe uo/.hc sadoste širite te lloshie Prauizhe, (!) Pogleide, koku se on stem krisham omahuie,
Jenu ta (ireshnikh semu under le posmuhuie, O Maria koku tebe letu toku mozhnu tu serzhe (!) prehode,
Kir ta zlouek nasapusti suoie hudobe, .lesi selim (!) posumili raishe vmreite, koker pak uezh ute pregroiche sinete.
Maria Cleaphe et altera Maria. O (iroishne Dushe ufse kupni težite,
szernam guantam se snami oblizhite, Pomagaite nam zhes nnsiga moistra saluati,
souslimi nafso pregrecho obiokati,
katera ie Jesusa k Smerti obsodilla,
Ta teshki krish na niega rame nauallilla, .leno kier mi nemu namoremo pomagati,
ozhmo zhes nega smert shalostno klaguati.")
bic halbcthe Seb( Dichterei). 26 a.
Longinus in Equo, longino non faeile eomodatur aequus proinde debet a Magistro peti.
Longinus r e'c i t i e r t. Sdei se uidi, kai pomaga tebi toie gouorieine,
katero ni drugiga bilu koker en pustu sdeine, Rekozh de si syn eniga prauiga shiuiga boga,
ienu drüsig nemaio uerieti koker tebe samiga. Ja prouizhno so te ksmerti obsodilli,
ieno na ta krish spodobno so te perbilli dokler ti si menu ueliku ludy ksebe perdrushiti,
inu ti sam moresh od mene is sulzho prehoden biti. de prou od toiga sapeluaina bom en konz sturiu,
ieno de keruizhnu nafs nebosh 7n) uezh uzhiu Nobeden71! na rezhi de se ie potaiu, ieno de na krishu ni umorien biu,
Tukai ga prebode inu sposna soia pregreho. Oh iest nasrezhni zlouek koku sem hudobnu sodou,
de sem serze prauiga boga is sulzo prebodu, is kateriga to uezhno shiuleine ludern suira,
inu moia dusha sa uola greha hudizh poshirn, ali ah ti usinileni Jesus kai 72) ie meni sturiti,
de bom mougu gnado inu usmilene sadobiti, iest sposnam de ti si en prani vsmileni Bog,
ter te profsim sbrishi ti meni ta moi greshni douh, katero imate tudi ui ufsi greshniki sturiti,
oku ne ozhte na uezhne zhase pogubleni biti. Figura Decima. Christus in Cruce. Dijc ftimir jührcu auch 2 über 3 ^jerbt 26 b. noch ber proporlion, innb roclidjc fid) ber 1'roeelsion SJcaifter umbieheu inueč, ju bero
direetion f. ober 6. Wann. M a g d a 1 e n a.
Sdei sdei ali preposnu, iest iest sem Christusha vmorilla,
se prestrashim grosnu, peklenske Martre saslushilla,
moreni iest sposnati inu obstati,     dei Ii meni ö ('briste tolku mo/.hi, de sadosti ie ugrehih spati, preliuali solse is moieh ozhi,
") Po tej vrstici sledita še dva stiha, ki sta bila pri prepisavanju napačno semkaj dostavljena:
„Na tem krishu ga ozmo umorili, inu toku nashe uigshe resueseliti " (fol. 26 a.) Prim. zgoraj (fol. 24 b : Judaei sinistiae parlis. — Pozneje sta bila ta dva stiha prečrtana.
701 „Nebosh" prvotno ; poznejša roka je pretvorila to v „nabosh". 7I) „Noheden" prvotno; pozneje v „naheden" pretvorjeno. 7:) Prvotno napačno: .... Jesus sa uole greha ie meni sturiti;" iz .sa" je ie napravil korektor „kai", naslednji dve besedi (uole greha) pa je prečrtal. —
de iest bodem sposnalla, Satorei odpusti ti meni,
moio pregreho obiokalla, oblubem sdei iest tebi,
sposnam de sem iest to sturilla, ozhem taushentkrat mertua biti,
skusi pregrecho tebe na krish perbilla, koker uezh tebe reshaliti.
Cupido unter bcm Greiij. ™) Europa.
Jest sein skosh martre toie,
vsheu odreshene moie, 27 a. sato kene huale Danashne dan,
moie serze tebe uolno zhes dam, sdusho ieno stelefsam ozhem tebe sehlusitte,
Sa eniga prauiga serza tebe lubitte, profsem skuse toio Martro ieno sueto kry,
moie podlosne pod toio brambo skry, de bodo tebe is serza lubille,
ieno enkrat te nebefsa sashlusille, iest sa to ö Jesu pred tabo sdai klezhim,
ieno ushe moie podlosne perporozim.
America.
Tebe iest morem hualo date, Pod krisham ta trost shnaite,
de si ti mene dau sposnate, po letem vnebefsa poite,
katera ie ta praua uerra, sa to lubefsen se tebe sahuallem,
katera to nebu odperra, Jesusa uselei vserzhe obranem,
iest nifsem uredna billa, tebe ozhem suesta bitte,
men to shem sa shlusilla, nigdar tebe ishalitte 74).
27 b. Asia.
Jest padem dolle'pred ta krish, Ker se she na krish ispeu,
sa huallem sa gnado toio, ktero se per Paulo berre,
de si ti donesh ureden strish, ozhesh suelizat ushe ludi,
Isuelizhash to dusho moio, katere so na zhelem suete,
ti se mene vto barko usheu, ta milost nezh na pogubi,
te praue kersanskhe uere, po sapoudech ie tedai shiuete.
A f f r i c a.
Zhlo da mene ie dashla, ta milost uo preposno,
de se lih shem bla shashla, ute pregrehe desto grosno, Vte naiouere sem sheuella, toku ueliko taufsent let,
doklor se ie perpelalla, kershanska barka na ta suot, Sdei iest padem p redte dolle,
Khella At'frika smano stri, Sa to inilost so sahualle,
Kershansko uerro pozhesti.
Kad) bor (Srenj giflut Dolgen l ber hnlbctc Jhaill Don ber Reuen Dichteren. 2.
Eraemiten. ober aber fhuabcit mit beueu Rothen Steuden vido n: 71.7')
28 a. Figura Uma. Mater septem Dolorum. Sije ginur wirb getragen uon 16 SR
mierbt lu-jcjt mit 5. ScrfOHttt.
73) od poznejšo roke Je priprisana opozornisai vide nt 110". —
74) Pod tO vrstico je zapisala poznejša roka: „Nauta. vide n : 128. in line. ") Od „über aber" pa do konca vrstice jo poznejša roka pripisala.
Maria.
0 shalost moia preuelika,
Sa uola Jesusa moiga lubiga sinka, Kadar uidem nega sueta glauo,
taku raineno inu keruauo, Mene sturi od shalosti upitti,
ieno od sous moie ozhi shalitti, Kadar pak gledam niega suetu oblizhie,
leto me k iokainu shalostno k sebi klizhe, to ufse niega restergano sneto reshno tello,
katero ie poprei koker to sonze billo, Leto da meni urshah ufselei iokati,
ieno se premillo htemo plakati, 6 Greshnik leto ti k serzu prou pelli,
ieno dershi utoich mislich ufselei, Katero bode sturillu od toich grechou odstopiti,
ieno smano to nebeško kralestuu sadobiti.
Angelus Primus.
Js. Maria shalostno iest vmed martrah stoim.
od velike shalosti kumei shiuim, Ta grenka smert nashiga isuelizharia premishluiem 28 b.
ieno is Maria nad taistim is serza shaluiem, Ter ti greshnik ufse leto slishisli,
ieno sobeno shalostio napremislish, Videozh de sa toia uolla ie na krishi vmeru,
de ie tebi inu ufsem greshnikam ta peku saperu, Ah zlouek prou ta shalostno mater premisli,
ieno nie ueliko shalost k serzu pertisni, Pogledai shalostio ie Nie dusha obdana,
skusi katera pa bode toia dusha oprana, ona tukai velika shalost terpi,
de tebi greshnik to odpushaine sadobi.
Angelus 2 d u s.
O Maria ti preshalastna Mate,
koku ti greshni ludie tnalu maralo sate, Videozh ufsa obiokano pod krishem stati,
ienu obeden tebe lefsem na pride iskati. Js tabo toiga lubefniuiga synu shaluati,
ienu sa odpushaine nieeh grehou se iokati, H katerimu ti milostno se poflifsash nabiti,
de skusi leto bi mogli te nebefsa sadobiti, Ah shalost oh britkust te shalostne diuizhe,
grede unkai shnie trupla inu shalostne dushize, Ja ufsi nie glidi so stesbaiiami obdani,
de bi le sadobilla te greshnike kir so sapollani, Ona sheli de bi se nyin te Nebeshka uratta odpcrle,
ieno hudizhu is kremplou nyh dushe sderle.
29 a. C up i d o.
Kdo ie biu uoisak letta koker ta lubesen uelika,
katere ie premagou Boga, ie suesalla bres usega strikha,
Boga toku mozhno raniu, Tega kter naniore ranen bitte,
Nobeden ni toko mozhen biu, Se ie pustou od mene suesatte ieno ranitte,
Sa ta grech sadoste strite, tega suesanega odreshite. Joanne s.
O moi Moister Jesu Christe, Prute tebi moie serze gory,
guishnu ostaneo befsede taiste, kateru ie usgalla toia reshna kry,
Raishi ozhem shiuleine pustiti, Kateri sazhne tebe enkrat lubiti,
koker tebe nikar lubiti, Se namore uezh lubefsen ogafsiti,
Tudi per meni more gorezha ostati, ieno ozhem moie serze v toie diati. 29 b. 1. SBolgeu aniejo uod) Stlidic Ctettg jiecber [o mau bat ober Disciplinanteu beruad).
2. sroel) (Sbl Stljnabeu einer Sragt au einem Polfter ben Scepter ber anbcre bie Gron.
S. Dauid mit ber frarpfcn.
I.iiln moi ozhn inu Boch,
Pomagi ti meni smoich nadloch, Kadar smislim taku me ta iok silli,
Satorei se ti 6 milostni Buli zhes me smilli, Sposnam de sem ta grech pred tabo sturu,
Satorei si ti moi folk skugo poinuru, Prou tadai ufsa ta nadloga zhes me pride,
Nei se zhes me ufselei toia Sueta uola snide. 4. ®iu Cbl Sfbuab ben SDZantel tragcnbt.
Figura 12ma. Are h a Foederis. SBirbt getragen hon 4. Leuiteu, meldje mit jiueeu Leuiteu bcglathct (!) roirb bie beu SHaud) faß halten. 80 a. Figura 18ma. Sepulohrum Domini.
lafi Wrab luierbt getragen, uou 14 iUtatt meldje allcjcit getueffeu ©enu Bürger anft ber ©mahi, mit {Kothen Jthuthcn angcthaii. Darbe») geben 6. Rat&J Jjjcrrn tragcnbt bie 6. Söinbtlidjtcr in [cbwatjen SKanbtlen. 9iad) ben uolgcu tic frerru Musicantcu luie oud) bie $odjtt>fitben Sjerrn SJcrrn ©eiftlidjen iöerr Pfarrer etc: roeldjc Wilcffen eiugclaben Werben.
ju 2cjt «iolgt bafi «folfh.
Za lern besedilom je uvrščen najprej obširen, v nemškem jeziku sestavljen seznamek skupin ali »podob* („Figuren"), kakor so bile razvrščene v sprevodu: torej nekak Scenar („listae particulares pro ordinantibus"). Iz tega posnemamo, da so bili uvrščeni v (>., 7. in <S. skupini „Disciplinnnten uub JlTcttj jiicl)cr nad) ber Proportion", a v 11. „etiidje Jtreiij jiiehcr". Dostavek „nad) ber Proportion" kaže, da se je število menjavalo in so jih morali porazdeliti med navedene štiri skupine. Tam so tvorili vselej zaključek. Kili so zadnji ostanki javnih spokornikov, ki so se pojavili v raznih časih na razne načine. Po Valvasorju (XI., (>9.r>) soditi, so bili „Disciplinanlen" ljudje, ki so se bičali, a „Creii/ztlher" laki, ki so nosili križe v tem sprevodu.
Da je imela loška procesija svoj uzoiec unjhrže v ljubljanski sem omenil Ee gori v zgodovinskem uvodu. To domnevo podpira,      rekli bi lahko ceh) po-
»
trj uj e — primerjanje njenega vsporeda z ljubljanskim. Vzemimo tiskani ljubljanski program, ki so ga dobivali gledalci in udeleženci v roke, da so mogli umeti pomen posameznih skupin. Pri roki mi je izvod, natisnjen 1. 1713. v Mayrjevi tiskarni.76) Primerimo posamezne skupine in uverili se bomo, da so loške odvisne od ljubljanskih.
Ljubljanski tiskani izvod 1. 1713.:
1. Der mit dem feuerigen Schwerd bewaffnete Rach-Engel... Gen. 3. v 24.
2. Der Art-Geist des Menschlichen Geschlechts in den eng-gebogenen Rippen deß Weltherschenden Todt eingeschrenkt . . . Heb. 9. v. 27.
3. ... der aufgerissene Höllen - Rachen . . . Apoc. 14. v. 10.
4. Der wenige Apfelsaft . . . drucket mit solcher Todt - Angst das Lieb-brinnende Hertz Christi, daß das ausgeschwitzte Blut-Bad alle Glieder dessen heiligsten Leib überschwemmet... Luc. 22. v. 45.
5. Der von den Güttern deß Glücks ... ausgezogener Husitischer Kürst, Job. 1. v. 12 . . . mit schmertz-hafftisten Außsatz geschlagen. Job. 2. v. 7.
6. Der schönste aus den Menschenkindern entraubel der Kleider wird angebunden ... mit wüttenden Geissei Streichen biß auff die Bein zerrissen. Matth. 27. v. 20.
7. Die mit Dörnern eingewundene Lilijen eröffnet ihrGoldtragendeSchooß zu einem EhrenThron der verliebten Braut in hochen Liedern. Cant. 2. v 2.
8. . . . ein Cron geflochten, damit das Haubt deß Heylands der Welt . . . umbzuzainen. Matth. 27. v. 29.
9. . . . Ps. 41. v. 8____Hebräischen Wollten .. . daß
sie durch das . . . Crucifige . . . Pila tum bezwungen.
10. Abraham besteiget den Berg . . .
Loški rokopis iz 1. 1721. :
1. Daß Paradeys.
2. Der Todt.
3. Daß Nachtmall.
4. Sambson.
5. Das Blut schwizen.
6. Die Gaislung.
7. Die Crönung.
8. Hyeronimus.
9. Ecce homo.
10. Christus am Creuz.
15) Vspored za 1. 1701. ki ga je imel pokojni pl. Radics, je izginil brez sledu. Dasi se je menjavala vsebina vtoliko, da so vstavili sedaj več prispodob starega zakona, sedaj manj, in da so privzemali včasih tudi simbolične primere iz klasične dobe, je ostal osnovni ustroj gotovo isti. Celo naslov je moral biti precej stalen. Na izvodu iz i. 1713 slove: fturtjer Begriff bcfi Bitteren ileobou uub Sterben UnferJ fflf« jeftcn fccijlctno«, unb IhlöferS jesu CHRISTI, Belebe* Per Figura« & Figurata in bor gemCbnlicben liharfrcijtantf procession, 3u einer $erbogIitben fraubt. Stobt öaubad), iWott benen P. P. Cnpuciucrit unter bett etiffrlgen Sdjuh uub CerTOOltung ber $>ud)löblid)cn 33iitbei'fdjnfft Uodemploris Mundi, ben unbädjtigcu ^itjeljeru, rotrb tiorgeftcllet. gm 3o')r 1713. SW32J«llSft, «fbvucft bei) Johann Meura. Stator, einer üöbl. SttnbfcSofft in Croin, Sud)britcter. — Izvirnik je last knjižnice kn.-šk. duh. semenišča v Ljubljani V roko sem ga dobil s pomočjo vIč. g. kons, svetnika V. Sleske in g. špirituala a. Stroja; obema gospodoma izrekam za trud svojo iskreno hvalo.
11. Maria sieben Schmerzen.
12. Die Archen.
13. Daß heillige Grab.
11. ... Sambson . . . zucket ... die Grund-Saullen . .. und stürtzet in die Klauen deß Todts . . . .ludic. 16. v. 30.
12. Der am Heylwürckenden Stammen des Creutzes angeschlagene Urheber deß Lebens. Joan 19. v. 34.
13. Die vom Schwerd Simeonis tieft' verwundete Königin deß Himmels .... leget in ihre . . . Schooß von dem schmehlichen Creutz-Holtz abgelösten Sohn . ..
(14) Folget das heilige Grab. (14)
Iz tega primerjanja sledi torej, da je obema vsporedoma večina prizorov skupnih, to pa:
1721 (Loka): 1. 2.
1713 (Ljubljana št. 1.
1721
7 9
1713
št. 8. = ,2. 2. „ 9.
, 3. „ 10.
»4. 5. „ 11. = 4
„5. = .-. „12. = 10
.„ 6. 6. „ 13. = 11
„7. = -. „(14) = 13
Največ prispodob je ostalo; a nekatere so prišle na drugo mesto, nekaj jih je pa izostalo. Tiste, ki jih pogrešamo, so bile večjidel iz tipologije vzete pred-podobe starega zakona (.lob, visoka pesem, Abraham); ostal je samo še Samson. Razen teh je odpadla tudi po prosti fantaziji sestavljena skupina odprtega pekla. Nadomestile so jih pa na novo vstavljene: zadnja večerja (št. 3. 1. 1721), sv Jeronim (št. 8.) in skrinja zaveze (št. 12). Vspored se je vsako leto malo predrugačil. To nam dokazuje razlika med ljubljanskima vsporedoma iz 1 1701 in 1713. O prvem imamo poročila (Costa v Mitt. d. hist. Ver. f. Krain, 1857 in njegovi uporabljevalei1, drugi je ohranjen in nima marsičesa, kar je imel prvi. Še jasneje je to za Loko. Tudi tukaj so dali najbrže vsako leto tiskati vspored na isti način, kakor v Ljubljani. V našem rokopisu nimamo samo besedila recitacij, pesem in obširnega scenarja za 1. 1721, ampak tudi dva vsporeda za leti 1727 in 1728. Pisec jih imenuje „Periocha" in to ima isti pomen, kakor „Kurtzer Begriff*. Prvi izmed njih (za 1. 1727) ima naslov: „Der fröriift «lunoürbiflcr Siebfi Driiimpf Belebet burch bie jiucM SÖclt Minbiflc, berümbte .Kämpfer, ben ucrlicbtcii Christum, üub ber Süubt Kv bcm traurigen (Shorfraiitap,, in ber .frodpUr/ur-jyiirftlidicn Statt Saafh Sinter bcm duftigen Sdjuj, ber frodilöblidieu Sjrucberfdjafft Sane-lissimi Corporis Christi, Siorocftelt mirb. Durch bie (Srhrnürbioe P. P. Capujiiier Anno 1727. ben 11. StpriU." .lasno je, da je služil tu za uzorec ljubljanski lip teh vsporedov. Skupin ima dvanajst; 1. Izgon iz raja. 2. Smrt. 3 Zadnja večerja. 4. Samson. 5. Krvavi pot. 6. Bičanje. 7. Venčanje s trnjem. 8. Sv. Jeronim. 9. Kcce bomo. 10. Krist na križu. 11. Žalostna M. B. 12. Božji grob. To v nemščini pisano vsebino zaključuje '_' I slovenskih stihov. Prvih Iti je namenjenih za samospev, zadnjih 8 pa zboru (list 38 b):
Poglei Christian zhe ni Ud to Saslusou lo sueli/.ane,
uelika gnada Boshia le prane kersanske uere
De skos Martro Christtisovo Kuropa ieno Affriea,
odreshen so od Ogni moreio na snaue date
Poklizan biu suez drugeme tudi Asia ieno America
uan ste llaidouske uere moreio dones sposnate
Über diesbezügliche höhere Weisungen fand am 4. Februar 1813 unter dein Vorsitze des Gullois im Beisein der Mairie-Adjunkteii Kanduč und Treun, des Sekretärs Kagnus und anderer Räte eine Munizipalrats-Sitzung statt. Nach Verlesung des Zirkuläres des Subdelegue von Adels-berg vom 1. Februar durch den Mairie-Sekretär, welches den Wunsch des Subdelegue enthielt, dass auch Innerkrain gleich anderen Städten und Gemeinden Frankreichs zum Beweise seiner Anhänglichkeit Sr. Majestät einige berittene und equipierte Mann anbieten, und dass zur Dek-kung dieser Auslagen die wohlhabenden Einwohner jeder Mairie und sohin jene von Idria 350 Francs beitragen mögen, feuerte Gallois die Munizipalräte noch besonders zur Grossmut an.
Das Resultat der Zwangssammlung waren 524 Francs, ausser den Munizipalräten ließ sich zu einer freiwilligen Spende Niemand herbei und jeder entrichtete nur den anrepartierten Betrag. Gallois gab 100 Francs.
Noch bevor der Munizipalrat den vorgenannten Beschluss fasste, lief von der Subdelegation die Mitteilung ein, dass der General-Gouverneur die Stellung von 600 Husaren, die zu den Anerbietungen der Kantone dienen sollten, in Kroatien anbefohlen und zugleich die Equipierung und Montierung eines jeden Husaren auf 2000 Francs festgesetzt habe. Dem Adelsberger Kreise waren die Kosten für 6 Husaren mit 12.000 Francs anrepartiert, wozu jede 7<t ""d Vs Hube des Kreises 31/2 Francs beisteuern sollte.
Infolge der für die Franzosen ungünstigen kriegerischen Ereignisse drangen die französischen Behörden auf schnelle Eintreibung der Steuer-beträge und der Steuereinnehmer hatte in dem letzten .lahre nicht mehr Zeit, selbst zur Steuereinhehung zu erscheinen. Er beauftragte wiederholt den Gariboldi mit dieser Einhebung und Zusendung der Steuerbeträge.
Wie ausgesogen die Bevölkerung der Mairie Idria war, beleuchtet die Mitteilung Gariboldis an den Steuereinnehmer vom 26. März 1813 zur Genüge. In dieser Mitteilung wird erwähnt, „dass man bis zu diesem Zeitpunkte nicht im Stande war, die Kontribution für zwei Monate einzubringen, indem die Leute ganz ohne Geld sind".
Aber die französische Steuerschraube kannte keine Rücksichten. Der Steuereinnehmer schrieb dem Gariboldi, dass in einigen Gegenden die Zahlungen sehr schlecht gehen, dass aber ein Erfolg zu verzeichnen ist, wenn die Rückständler stark mit Exekution belegt werden; wenn also dieses die Herren in Idria auch wünschen, so dürfen sie nur mit der Steuer im Rückstände bleiben.
Nachdem im März 1813 Villefosse, der Inspektor des kais. Korps der Staatbergwerke, das Werk in Idria besichtigte, war vom Minister des Innern eine Volkszählung für die Mairie Idria angeordnet. Diese fand am 18.und 19. Juni statt. Am erstgenannten Tage umfasste die Zählung die Häuser in Idria von Nr. 1—200, am 19. Juni von 201 — Schluss. An den nächstfolgenden Tagen kamen die umliegenden Ortschaften an
die Reihe. Jedes Haus musste einen Sachkundigen in die Mairie-Kanzlei entsenden, wo die Zählung vorgenommen wurde.
Am 13. Juni 1813 musste ein Te Deum für den Sieg bei Liezen abgehalten und dem Volke die Absicht dessen bekannt gemacht werden.
Nun nahte der Geburtstag Napoleons, welcher zum letztenmale in Krain gefeiert werden sollte. Der Subdelegue in Adelsberg beauftragte Gallois, dieses Geburtsfest in feierlicher Weise zu begehen und die Mairiebewohner hieran Teil nehmen zu lassen. Er verwendete sich gleichzeitig beim Intendanten wegen Anweisung von 20—25 Francs zur Deckung der Auslagen hiefür.
Am 15. August 1813 als am Geburtsfeste Napoleons wurden gleich beim Anbruche des Tages Pöllerschüsse gelöst. Um 10 Uhr versammelten sich alle Administrationsbeamten und die Munizipalräte von Idria und verfügten sich unter Pöllerschüssen in die Pfarrkirche. Stadtkaplan Matthäus Kerschmanz hielt eine dem Feste angepasste Rede, welche mit dem Wunsche für Napoleons Glück endigte. Dann wurde ein solennes Hochamt und das Te Deum gesungen. Da wegen der regnerischen Witterung keine öffentlichen Spiele zur Unterhaltung des Volkes veranstaltet werden konnten, wurde abends im Adlergasthause den jungen Leuten ein Tanz erlaubt, und jedem 1/2 Mass Wein nebst Brot über Anordnung des Gallois unentgeltlich verabfolgt. Die Unterhaltung dauerte bis 3 Uhr früh.
Den Administrationsbeamten gab Gallois ein herrliches Diner, bei welchem es an Toasten an Napoleon und die Kaiserin nicht mangelte.
Während dieser Toaste, Glück- und Segenssprüche war die österreichische Armee bereits im Anmärsche gegen Illyrien. Gallois erhielt am 9. September früh einen aus Krainburg datierten Tagesbefehl des Vice-königs über einen am 28. August 1813 angeblich erfochtenen Sieg der Franzosen über die Verbündeten. Er ließ diesen Tagesbefehl durch den Mairieadjuukten Freyer sofort verlautbaren. Diese Verlautbarung musste jedoch bei der Lage der Dinge und umsomehr Zweifel erregen, da nicht einmal der Ort des angeblichen Sieges angegeben war.
Gallois und die übrigen französischen Werksbeamten erhielten anfangs September von dem aus Laibach nach Triest abgegangenen, richtiger geflüchteten General-Gouverneur auf ihre Anfrage, was bei einer bevorstehenden Gefahr zu tun wäre, die Weisimg, sich bis zur weiteren Weisung nach Görz zu begeben. Am 3. September verbreitete sich in Idria das Gerücht, es wären in Altosslitz der Pöllander Mairie, vier Stunden von Idria, bei 80 Mann österreichischer Jäger eingerückt, was unter den Franzosen in Idria Schrecken und Furcht erregte. Diese unerwartete Nachricht bewog die französischen Werks-Beamten, sich samt ihren Familien unter Mitnahme aller Rechnungen und des Geldes um Mitternacht teils der Strasse nach, teils über die Gebirge nach (Jörz zu flüchten. Tags darauf erfuhr man, dass die Nachricht unbegründet war und von der Pöllander Mairie für Lack nur 3 Schlachlochsen und etwas Hafer verlangt worden sind.   Es erfolgten tagtäglich derlei Nach-
richten, die sich aber nie bestätigt fanden. Am 6. September sind die Beamten Hollander, Valentin, Rosenberg und später die übrigen wieder zurückgekehrt.
Am 15. September 8 Uhr Früh kamen 150 kranke französische Soldaten in Idria an, für welche Wagen in Bereitschaft gehalten wurden. Die Soldaten wurden gleich wieder fortgeschafft. Die von der Subdelegation in Adelsberg geforderten, täglich nach Loitsch zu stellenden 6 Wagen zum Transport kranker und verwundeter Franzosen besorgten wechselweise die umliegenden Ortschaften. Auch musste die Mairie Idria 8 Schlachtochsen für das französische Militär liefern. Kaum waren diese Schlachtochsen abgeliefert, als die Sendung weiteren Schlachtviehes angeordnet wurde. Gallois berichtete dem Subdelegue, dass er mit äusserster Anstrengung nur vier Ochsen erhalten konnte. Ungeachtet dessen verlangte der Delegue binnen 24 Stunden weitere 13 Ochsen; es konnten jedoch nur je ein Ochs in Vojsko und Jeličenvrh aufgebracht werden. Die Mairie berichtete nun, dass sie sich ausserstande befinde, künftighin nur einen einzigen Ochsen noch zu liefern. Auch Fuhrwerke waren nicht mehr aufzutreiben.
Einer Requisition von 34 Zentner Weizen nach Adelsberg und je 102 Zentner Heu und Hafer nach Laibach konnte nicht sofort entsprochen werden, worauf die augenblickliche Einlieferung dieser Verpflegsartikel mit dem befohlen wurde, dass die Mairie bei Nichterfüllung binnen 24 Stunden die unnachsichtliche Abordnung eines Kavallerie-Detachements zu gewärtigen habe.
Der französische General Ruggierie verlangte vom Subdelegue in Adelsberg täglich Nachrichten über alle im Adelsberger Distrikte vorgekommenen Ereignisse, vorzüglich jene, über die Bewegungen der österreichischen Truppen. Aus diesem Anlasse wurde Gallois angewiesen, alle in der Idrianer Mairie vorkommenden Ereignisse sogleich anzuzeigen. Er musste mittelst Eilboten über alles, was in der Mairie und an deren Grenzen vorging, täglich Bericht erstatten und die Verfügung treffen, dass am 21. September 30 Bergarbeiter zum Strassenbau nach Birnbaum abgehen konnten.
Indessen drangen die österreichischen Truppen immer tiefer in Illyrien ein; bei diesem Umstände stellte der französische Werksdirektor Gallois an die General-Intendanz in Laibach mehrere Anfragen, ob die in Idria erliegenden Merkurialien weiter versendet werden sollen; er erhielt aber von derselben immer beruhigende Weisungen und gab demnach keine Ordre zu deren weiteren Versendung.
Die nach Triest führende Kommerzialstrasse war durch die oftmaligen, unvermuteten Ausfälle der österreichischen Truppen zur Fortbringung der Merkurialien unsicher und die Verlegenheit des Direktors Gallois wegen Fortbringung der Produkte wuchs von Tag zu Tag. In dieser Verlegenheit gab er am 28. September den Befehl, die Merkurialien, welche in 444 Zentner Quecksilber und 110 Zentner Zinnober im Werte
von 93.948 fl bestanden haben, auf Saumpferden von Idria über Schwarzenberg und Zoll bis an die Görzer Kommerzialstrasse fortzuschaffen. Noch an diesem Tage wurden 58 Zentner Quecksilber nach Schwarzenberg gebracht.
Am nächsten Tage, d. i. den 29. September, flüchtete jedoch Bergdirektor Gallois samt den übrigen französischen Beamten aus Idria unter Mitnahme des französischen Archivs. Zu dieser Flucht beorderte er die Mairieeinwohner Martin Kos, Andreas Kogej, Laurenz Močnik und Georg Sorz, welche dieselben mittelst Fuhrwerk über Görz nach Treviso brachten und am 10. Oktober dort entlassen wurden. Nach der Entfernung der französischen Beamten von Idria unterblieb die weitere Absendung der in Idria noch vorrätig gebliebenen Merkurialien nach Schwarzenberg; die Fortbringung der 58 Zentner Quecksilber wurde nicht weiter betrieben und so geschah es, dass das nach Schwarzenberg abgeführte Quecksilberquantum dortselbst liegen blieb. Hie von wurde dem am 1. Oktober in Idria eingerückten österreichischen Uhlanen - Oberleutnant von Dom-browsky die Anzeige gemacht und er gab sofort Befehl, dass dieses Quecksilberquantum wieder nach Idria geschafft werde, was am 5. Oktober auch geschah.
Bei dieser Gelegenheit hat sich Gappelhutmann Anton Hribar besonders hervorgetan; er übernahm freiwillig die Rolle eines Kundschafters und seiner mit Lebensgefahr verbundenen Mitwirkung war es zu verdanken, dass das bereits nach Schwarzenberg gebrachte Quecksilber gerettet wurde.
Als am 1. Oktober 1813 die in Idria befindliche feindliche Besatzung des 84. Regiments den österreichischen Infanterie- und Kavallerieabteilungen in der Stärke von 300 Mann das Feld räumen musste, strömte das Volk von allen Seiten herbei und empfing die österreichischen Truppen mit .Jubel und Vivatrufen. Hiebei zeichnete sich Handelsmann Mathias Albrecht besonders aus. Unter anderem zerstörte er den an Stelle des gegenwärtigen Adlers am Adlergasthause befindlich gewesenen französischen Adler und beauftragte einen Maler mit der Herstellung eines österreichischen Adlers auf seine eigenen Kosten, was in Gegenwart der österreichischen Offiziere auch sofort geschah. Das Bild ist fertiggestellt worden, die Zahlung leistete jedoch die Werkskassa und die Jahreszahl 1813 auf dem heutigen Bilde deutet auf diese Begebenheit.
Gleich beim Einrücken der österreichischen Truppen in Idria wurde der pensionierte 66 jährige Grubenhutmann Anton Zazula den Offizieren als verdächtig angezeigt und beschuldigt, dass er die den entflohenen französischen Beamten gehörigen Effekten, wie auch die kostbarsten Sachen versteckt und mit dem Gallois einen heimlichen Briefwechsel unterhalten habe.
Auf diese Angabe hin wurde Zazula am 3. Oktober um Mitternacht nebst seinem Sohne, Markscheider Anton Zazula, durch die Polizei- und Mililärwaehc aus dem  Bette abgeholl  und zu den Offizieren geführt.
Er wurde einem Verhöre unterzogen und da er das ihm zur Last gelegte Verbrechen leugnete, wurde er auf eine erbärmliche Art mit Stockstreichen behandelt. Zwei Tage darauf wurde er wieder verhört und da er die Schuld nicht eingestehen konnte, so wurde er mit der Drohung in Ketten gelegt, dass er in einer Stunde erschossen werden wird. Da man ihm jedoch keine Schuld beweisen konnte, wurde er am nächsten Tage wieder frei gelassen. Gekränkt über diese Misshandlung beabsichtigte Zazula eine Beschwerde bei Sr. Majestät gegen das Militär einzubringen. Er wurde jedoch vom nunmehrigen Maire Kanduč bewogen, das zu unterlassen und die Beschwerde dem Grafen von Hohenwart in Adelsberg einzusenden, welcher die Angelegenheit dem F. M. L. v. Radivojevich zu übergeben versprach.
Gleichzeitig mit Zazula und seinem Sohne wurden auch Gariboldi, Franz Schaber, Magazinsgehilfe, Franz Reichel, Chyrurg und Johann Petelin, Bergarbeiter, gefänglich eingezogen. Dem Gariboldi wurden seine Papiere durchsucht, worauf er den nächsten Tag wieder enthaftet wurde, dasselbe geschah später auch mit den übrigen Verhafteten.
In der Absicht des Landwehrhauptmannes Bruder, des Meerfeld-uhlanen-Oberleutnants Otto von Dombrowsky und des Leutnants H. Goldstein des Reisky-Infanterieregiments war es gelegen, sich des Privateigentums der geflüchteten französischen Beamten zu bemächtigen, wozu sie, wie sie vorgaben, besonderen Auftrag hatten. Da ihnen angezeigt wurde, dass auch Gariboldi diese Effekten aufbewahrt hatte, sandten sie den Maire Kanduč mit mehreren Trägern zu ihm ins Haus mit der Forderung, ihnen auf Befehl des Hauptmanns Bruder sogleich alle dem Paisse und Alfons Desarts gehörigen Sachen zu übergeben, was Gariboldi auch sogleich tat. Desgleichen wurden in der Wohnung des Paisse die noch dort befindlichen Sachen, welche er dem Gariboldi und seinen Hausleuten hinterlassen hatte, durch den Maire hinweggetragen.
Das gleiche versuchte Kanduč beim Pfarrer Baron Rauber, welcher aber für die bei ihm befindlichen Sachen ein Pauschale in Geld den Offizieren gab.
Da Gallois eine Stuffensammlung beim Markscheider Anton Zazula aufbewahrt hatte, wurde auch diese abgenommen. Neben Zazula konnte auch der Bergarbeiter Johann Petelin keine hinlängliche Auskunft über die verborgen sein sollenden, dem Gallois und Hüttendirektor Paisse gehörigen Preziosen angeben und auch dieser wurde mit Schlägen gezüchtiget.
Alle abgenommenen Sachen wurden in das Adlergasthaus zusammengebracht, wo die Offiziere wohnten und dort an verschiedene Parteien veräussert.
Die Effekten des Desarts reklamierte sodann dessen Frau Mar-guerite. Sie schrieb dem General Grafen von 1' Espine, dass ihr Mann längere Zeit in Genua weilte, wo ihn kritische Handelsumstände zwangen, seine Lebensstellung aufzugeben. Er nahm sodann die Stelle eines Ma-
gazinsinspektors beim Bergwerke in Idria an und als die österreichische Armee herannahte, befahl ihm der Direktor des Etablissements, mit ihm und den übrigen Beamten abzureisen; sie und die Kinder schickte er nach Italien, während die Möbel und sonstige Effekten in Idria zurückgeblieben waren. Da sie ohne Hilfe und Existenzmittel war, bat sie den General um Zurückstellung dieser Effekten.
Schon am 3. Oktober erhielt die Mairie Idria die Mitteilung, dass Franz Graf von Hohenwarth, k. k. Kämmerer und Gubernialrat mit der Leitung des Adelsberger Kreises betraut wurde, welcher nun die Entfernung aller französischen Adler und die sofortige Versammlung des Munizipalrates anordnete, um denselben von den fröhlichen Ereignissen in Kenntnis zu setzen; zugleich ordnete, er ein Dankfest für den kommenden Sonntag an. Den Deserteuren musste sogleich nachgespürt und alle auffindbaren Militärriistungen und Munitionen nach Adelsberg abgeführt werden. Die Mairie musste 2—3 Boten Tag und Nacht in Bereitschaft halten. Für die Einlieferung eines jeden feindlichen Soldaten war eine Taglia von 6 fl festgesetzt.
Auch wurde angeordnet, dass alle Amtsgeschäfte in derselben Ordnung, wie sie unter der französischen Verwaltung stattfanden, provisorisch fortgeführt werden sollen.
Der Maire Kanduč ließ im Namen der Stadt dem Gubernialrat Grafen von Hohenwarth nachstehendes Schreiben zugehen:
„Mit grenzenloser Freude habe ich aus Ihrer hochgeschätzten Zuschrift entnommen, dass Seine Majestät der Kaiser Franz der Erste geruhet haben, Hochselben die provisorische Leitung des Adelsberger Kreises anzuvertrauen. Ich werde mich samt den Herren Munizipalräten äusserst bestreben, Ihren erteilenden Aufträgen vollkommen Genüge zu leisten. Wir sind der mit Sehnsucht erwarteten und erwünschten Gelegenheit froh, unsere Anhänglichkeit an Seine Majestät, unseren erhabenen Kaiser Franz den Ersten durch die genaueste Erfüllung unserer Pflichten beweisen zu können, um uns des besondern Vertrauens, welches Hochselben in uns setzen, würdig zu machen."
Am 9. Oktober als am Vorabende der festgesetzten Feierlichkeit wurde mit Kanonen- und Pöllerschüssen der Anfang derselben angekündigt; dann gieng der Zug mit der ganzen Feldmusik durch die Stadt, wo Gross und Klein versammelt war und wobei sich unter Jubel und Vivatrufen alle Freudenbezeugungen äusserten.
Tags darauf noch vor Tagesanbruch wurden wieder Kanonen- und Pöllerschüsse zur Ankündigung des feierlichen Tages gelöst. Um 10 Uhr Vormittag versammelten sich die Ober- und Unterbeamten des Bergwerkes, der Maire mit den Munizipalräten und anderen Honoratioren, wie auch die älteren Vorsteher der Bergleute in Uniform mit ihrem vergoldeten Werkzeug, Schlägel und Eisen in der Hand, in dem oberämt-lichen Katssaale, von wo aus sich die Versammelten unter Voraustragung der Bergfahne im feierlichen Zuge mit dem provisorischen Oberamts-
Präsidenten in die Pfarrkirche begaben. Während dieses Ganges erdröhnten fortwährend Schüsse. In der Kirche hielt Stadtkaplan Jakob Karze an die zahlreiche Versammlung eine Ansprache, worin er die Pflichten der Untergebenen gegen Gott und ihren Monarchen besonders ans Herz legte. Die geistreiche Rede endigte mit Glück- und Segenswünschen für Kaiser Franz. Es folgte sodann ein solennes Hochamt und das Te Deum. Nach dem Hochamte gelangten 150 Laib Brod an Stadtarme zur Verteilung. Abends um 1/27 Uhr war wieder Zapfenstreich mit einer allgemeinen Illumination der Stadt, welche sehr imposant ausfiel. Besonders zeichneten sich die ärarischen Gebäude und zwei Gasthäuser aus. Unterdessen ging ein Schützenkorps aus eigenem Antriebe durch die Stadt und gab unter Vivatrufen durch Abfeuerung der Gewehre Salven, was besonders vor jedem kaiserlichen Adler, welche sämtlich vom Maler Ignaz Scherowitz neu hergestellt und in einem Kranze prächtig beleuchtet waren, wiederholt wurde. Im Gasthause zum schwarzen Adler wurde eine Unterhaltung veranstaltet, wozu die Werks- und Mairiebeamten, Munizipalräte und andere Honoratioren in grosser Zahl erschienen waren. Dieselbe dauerte bis 4 Uhr in der Früh. Die Bergleute veransalteten im gleichen Gasthause ebenfalls eine Unterhaltung mit Tanz. Die Unkosten hiefür trug der Ökonomiefond.
Die zum Betriebe des Bergwerkes benötigten und von den Franzosen zurückgelassenen Materialien repräsentierten einen Wert von 113.483 fl 17 kr. Diesem gegenüber standen die rückständigen Zahlungen an Pensionen und Provisionen, die Löhnungen für Berg- und Forstarbeiter, dann Beamtenbesoldungen, zusammen mit 26.409 fl 15 kr.
Rührend stellte das Bergoberamt die traurige Lage der Beamten und Arbeiter dem Kreisamte in Adelsberg dar. Von allen Seiten drängten sich die Bergarbeiter, welche von den Lebensmitteln gänzlich entblösst waren, an die Werksleitung heran und baten um Unterhaltsbeiträge. Das Bergoberamt bat das Kreisamt, Massregeln zu treffen, dass die rückständigen Zahlungen ehestens und um so mehr beglichen werden, als der Winter bereits den Einzug gehalten; da auch der Getreidevorrat ausgegangen war, erbat es sich auch für die letzten zwei Jahresmonate 1800 Metzen Weizen und 2900 Metzen Korn.
Auf Grund mehrfacher Vorstellungen erhielt das Bergoberamt bei den zerrütteten Finanzen einen Verlag von nur 4000 fl.; diese Summe reichte jedoch nicht hin, um den augenblicklichen Mangel bei der Arbeiterschaft zu decken. Beamte, Pensionisten, Provisionisten und Fuhrleute giengen leer aus. In den ersten 4 Monaten nach Abgang der Franzosen sah es also in Idria traurig aus. Das Elend war so gross, dass sich der Stadtpfarrer Ludwig Freiherr von Rauber veranlasst sah, dem Bergoberamte zu berichten, dass er bei den täglich sich mehrenden Krankenbesuchen überzeugt hat, dass nicht nur deshalb die Zahl der Kranken von Tag zu Tag zunimmt, weil den Leuten die allernotwendigsten Nahrungsmittel gänzlich fehlen, sondern dass dies auch die Ursache sei, dass die Arznei-
mittel ohne Erfolg bleiben. Ja er fügte noch bei, ohne die Sache zu übertreiben, dass wirklich schon drei Personen nur deshalb gestorben sind, weil sie sich nicht einmal eine Rindsuppe kaufen konnten, um sich zu stärken. Er fand sich als Ortspfarrer im Gewissen verpflichtet, nicht nur das Bergoberamt davon in Kenntnis zu setzen, sondern auch zu bitten, dass das Elend der Arbeiter höherenorts dargestellt und demselben abgeholfen werde.
Nicht minder bestätigte der Bergwerks-Chyrurg Reichel, dass die Ursache der vielen Krankheiten der Mangel an entsprechender Nahrung sei und bat das Oberbergamt, die Kranken mit Geld zu unterstützen.
Das Oberbergamt machte nun auf Grund dieser Anzeigen an das
k. k. österr. illyrische General-Gubernium in Laibach die wiederholte Vorstellung und bat um entsprechende Geldmittel, um die Rückstände zu berichtigen. Geordnete Zustände traten jedoch erst Mitte 1814 ein.
Der französische Beamte Franz Chavy, welcher bei der Werksschmiede als Verrechner angestellt war und mit den anderen in Idria angestellt gewesenen französischen Beamten beim Vorrücken der österreichischen Truppen sich von Idria entfernt hatte, ist gegen Ende Oktober 1813 wieder nach Idria zurückgekehrt und bat, ihn wieder in den Dienst, den er vorher bekleidete, einzusetzen. Da aber diese Stelle bereits provisorisch besetzt war und nach Anordnung der Kreiskommission alles so zu verbleiben hatte, wie es die Kommission am 5. Oktober vorgefunden hat, so nahm das Bergoberamt Anstand, seiner Bitte sogleich zu entsprechen.
Gleich darauf reichte Chavy ein Gesuch um seine Entlassung und um Bezahlung der ausständigen Besoldung ein.
Das Gubernium bewilligte dessen Entlassung sowie die Verabfolgung der vom 1. Oktober 1813 als vom Tage der österreichischen Besitznahme bis zum Tage der Dienstesentlassung verfallene Besoldung a Konto des österreichischen Aeraiiums; in Hinsicht der früheren Gehaltsforde-rungen aber, welche auf die französische Verwaltung einen Bezug hatteti, wurde derselbe an die französische Regierung gewiesen.
Chavy, welcher zu St. Reim im Departemente der Goldküste gebürtig war und bereits 4 .fahre vor der französischen Okkupation in Idria weilte, wo er auch heiratete, verließ jedoch Idria nicht. Aus unbekannten Gründen wurde er im Monate März 1814 verhaftet und dem Kreisamte in Adelsberg eingeliefert.
Zu gleicherzeit reichten die französischeil Beamten Fried 1 uhd Ardien, letzterer ein Schweizer, Gesuche um Wiederanstellung ein, wurden jedoch abgewiesen.
Professor Lemaire wurde bei dem Umstände, als die Schule keines französischen Sprachmeisters mehr bedurfte, im Jänner 1814 entlassen und ihm 40 fl Abfertigung bewilligt. Auch Professor Lagerbauer wurde bis Ende Dezember 1813 befriedigt, entlassen. Martin Preth, Maschinist und Giesser,  Benedikt Miller, Bau- und Zeichenmeister, sowie Johann
Kriesten, Gärtner und Waldhüter, wurden mit einem Quartalsgehalte abgefertigt.
Nach und nach kamen meistens alle jene österreichische Beamten wieder in Idria an, welche im Jahre 1809 ausgewandert waren. Gariboldi versah provisorisch die Werksvorstandstelle. Der von der französischen Werksadministration pensionierte Physiker Anton Nanger wurde wieder reaktiviert. Im November reichte die Arbeiterschaft ein Gesuch ein, in welchem sie bat, das Fest der hl. Barbara feiern zu dürfen. Unter der österreichischen Regierung ist dieser Tag stets feierlich begangen worden, weil diese Heilige als Bergpatroniii angesehen und zu ihrer Verehrung auch der Pfarrkirche in Idria der Name der Bergpatrone SS. Achazi und Barbara beigelegt worden ist. Die französische Regierung ließ dieses Fest ebenfalls feierlich begehen, nachdem aber die Feiertage in Illyrien restringiert worden waren, wurden auch in Idria die Feiertage der Bergarbeiter eingeschränkt und die französische Werksleitung hat im Jahre 1812 angeordnet, dass das Fest der hl. Barbara stets an dem nächstkommenden Sonntag gefeiert werden soll. Da nun die Arbeiter selbst auf die Feier dieses Tages sehr viel hielten, wurde die Feier vom Illyrischen Guuernium bewilligt und zugleich empfohlen, hiebei Gott dem Allmächtigen für die Segnung der österreichischen Waffen zu danken und um weitere gleiche Beglückung derselben zu bitten.
Am 26. November 1813 erging die Verlautbarung des provisorischen Geberalguberiiiums in Laibach, womit der österreichische Kalender und die Kirchenaiidacht, so wie sie im Jahre 1809 bestanden haben, in allen Diözesen wieder eingeführt wurden.
Seine Majestät Kaiser Franz hat die oberste Leitung der von den österreichischen Truppen besetzten illyrischen Provinzen, in welchen das Quecksilberbergwerk eine vorzügliche Aufmerksamkeit verdiente, der Armee - Hofkomniission anvertraut.
Dieselbe machte Sr. Majestät den Vorschlag, den sehr erfahrenen und tätigen Rechnungsrat Benecker mit noch einem Buchhaltungsbeamten nach Idria abzuordnen, um die Kassen und Material-Vorräte mittels ordentlicher Liquidation zu übernehmen, in das Kasse- und Rechnungsfach volle Richtigkeit zu bringen, standhälfige Anträge '.u machen, was in der Gebarung sofort geändert werden inuss und ein zureichendes, aber wirtschaftliches Personal in Vorschlag zu bringen.
Da Se. Majestät diesen Antrag genehmigt haben, so wurde dem Rechnungerate Benecker eine Instruktion mitgegeben und derselbe in Betreff Erstattung seiner Berichte und Vorschläge an den Civil- und Militär Gouverneur in Illyrien F. Z. M. Freiherr von Lattermaiin verwiesen.
Auf Grund der von Benecker der Regierung gemachten Vorschläge, erschien am 16. November 1815 eine „Hofkammer Organisierungs - Verordnung" welche hinfort in Kraft verblieb.
Am 5. März 1814 fand unter dem Vorsitze des Hofkoinmissionsiates von Dillinger im Beisein des Benecker, Gariboldi, Krampelfeld, Kagnus
und des Hofbuchhaltungsoffiziales Krone eine Sitzung statt, in welcher die Einschränkung des Werksbetriebes und eine Restriktion der Arbeiterschaft besprochen wurde. Die künftige Jahreserzeugung war mit 2000 Zentner Quecksilber, 600 Zentner gemahlenen und rohen Zinnober, dann 130 Zentner ätzenden und 10 Zentner süssen Sublimat sowie 70 Zentner Präzipitat bestimmt und der Mannschaftsstand ist bedeutend reduziert worden. Infolge dieser Restriktion sind 150 Arbeiter disponibel geworden. Die Bergarbeiter reisten meist nach Eisenerz, Forstarbeiter nach Gmunden und Aussee ab.
Nach dieser Restriktion betrugen die Jahreseinnahmen der Bruderlade 1480 fl, die Ausgaben 1260 fl.
Während der französischen Herrschaft wurden an fortlaufenden
Pensionen.................  ,   2569 fl 24 kr
an Provisionen............... 5950 fl 17 kr
bewilligt. Nach Abzugd er Franzosen stellten die gesamten Ruhegebühren jährlich eine Forderung von 18.000 fl an das Werk.
Mitleid erregten die Witwen jener Bergarbeiter, welche im Jahre 1809 zu den Fahnen einberufen und nicht mehr zurückgekehrt waren. Die französische Administration wollte diesen Arbeiterwitwen keine Provision anweisen, weil sie sich mit dem Todtenscheine ihrer Männer nicht ausweisen konnten und bei den Franzosen die Vermutung vorherrschte, dass dieselben noch die Waffen gegen die französische Regierung tragen. Man verwendete sich wiederholt an das General-Kommando in Graz um diesbezügliche Auskünfte, jedoch erfolglos. Das Schicksal dieser Witwen während der Franzosenherrschaft suchte man durch freiwillige Beiträge an Getreide und durch Geldunterstützungen zu erleichtern. Nach Abzug der Franzosen erhielten diese Witwen ihre Gebühr.
Am 13. Februar 1814 wurde das Geburtsfest des Kaisers Franz äusserst feierlich begangen. Der kirchlichen Feierlichkeit wohnte auch der Regierungskommissär von Benecker bei. Au diesem Tage wurden 84 der dürftigsten Einwohner mit Fleisch und Wein beteilt. Grössere Unterhaltungen konnten wegen grosser Notlage der Bevölkerung jedoch nicht veranstaltet werden.
Im Weiteren Meli Graf Hohenwart nachstehenden Auftrag zugehen:
„Allerhöchst Se. Majestät, welche die Befreiung des Oberhauptes der Kirche als einen der glücklichsten Erfolge des gegenwärtigen, für das Glück und die Ruhe Europas unternommenen Krieges ansehen, indem der Papst endlich in dem Augenblicke von dem französischen Kaiser freigelassen worden, als kein Teil Frankreichs mehr blieb, welcher ihm zum sicheren Aufenthaltsort hätte dienen können, haben laut hohen Ministerialschreibeiis vom 14. d. M. durch höchstes Kabineischreiben aus Dijon vom 5. März zu befehlen geruhet, dass unverzüglich in allen Kirchen allerhöchst ihrer Staaten ein feierliches Dankfest zur Befreiung des Oberhauptes der Kirche begangen werden solle, welchem die sämtlichen weltlichen Autoritäten beizuwohnen haben werden."
Dieses Dankfest fand in Idria am 8. Mai 1814 statt, welches mit Absingung des Ambrosianischen Lobgesanges schloss.
Als Schluss der Feierlichkeiten verfügte der General-Gouverneur eine Friedensfeier in Laibach am 10. und 11. Juli 1814. Aus jedem Kreise Krains waren 12 Paar junge Leute zur Friedensfeier erschienen, welche als ein Andenken an diesen Tag von der Frau Gemahlin des Gouverneurs mit einer schönen Schleife beteilt wurden.
Auch die Mairie Idria sandte hiezu 2 Paare, welche auf den Opfertisch dieses Festes gediegene, in Form eines Herzens geschliffene Quecksilbererze in einem zierlich verfertigten Kranze hängend, darreichten.
Bevor wir dieses Kapitel schliessen, können wir nicht umhin, nochmals jener Personen zu gedenken, welche bei den beschriebenen, so wechselnden Umständen eine wichtige Rolle gespielt haben.
Vor allen sei Bergrat Leopold von Passetzky erwähnt, welcher die Franzosen dreimal nach Idria ankommen sah. Er war ein Sohn des Idri-aner Oberbrennmeisters gleichen Namens und ein geborener Idrianer. Im Jahre 1778 kam er in die Schemnitzer-Bergakademie und wurde am 19. Juli 1786 als Idrianer Bergpraktikant zur Berggerichtssubstitution nach Lienz in Tirol übersetzt. Aber schon im Jahre 1787 wurde Passetzky, als anlässlich des forcierten Hüttenbetriebes der Beamtenstand der Hütte vermehrt wurde, als Oberbrennmeistersadjunkt nach Idria zurück berufen. Am 16. Jänner 1788 erhielt er nach dem Ableben seines Bruders, Buchhalters und Zinnoberfabriksdirektors Ignaz v. Passetzky die Zinnober-fabriksdirektorstelle in Idria und am 9. Februar 1791 die leitende Oberhüttenverwalterstelle. Nach mehrfachen Anerkennungen seitens der Hofkammer in Münz- und Bergwesen haben Se. Majestät Kaiser Franz I. dem Passetzky im Jahre 1808 als Belohnung für dessen ausgezeichnetes Bestreben in Verbesserung der Brenn - Manipulation, dann für die von ihm erfundene Fabrikation eines dem chinesischen in jeder Hinsicht gleichen Zinnobers und für die eingeführte Methode, die kleinen Quecksilbergefälle, ohne sie in Ziegeln zu schlagen auszubrennen, wodurch dem Werke, als auch der Gesundheit der Arbeiter wichtige Vorteile verschafft wurden, die grosse goldene Zivil - Ehrenmedaille mit der Kette alleignädigst zu verleihen geruht.
Bergrat von Passetzky wurde nach Abzug der Franzosen von Nuss-dorf nach Idria übersetzt und zum definitiven Werksvorstande ernannt.
Er starb in der Aktivität in Idria am 16. Mai 1823 nach kurzem Krankenlager. Die westliche Seite der Friedhofskirchenmauer in Idria birgt noch heute eine einfache Tafel, welche dem Andenken Passetzkys geweiht ist.
Dessen Tochter Karoline war mit dem Werksbuchhalter Alois Greipel verheiratet. Als dieser im Jahre 1824 von Idria nach Gmunden übersetzt
wurde, übersiedelte auch die Witwe Passetzky's, Klaudia geb. v. Schullern, nach Gmunden.
Greipel hatte 2 Kinder und zwar eine Tochter Karoline, welche in den 60?ü Jahren, und einen Sohn, welcher Pfarrer war und in den 80?£ Jahren in Gmunden gestorben ist.
Der Bergdirektion ist es gelungen, Bilder der Idrianer Werksvorstände von den letzten zwei Jahrhunderten zu erwerben. Ein Bild des Bergrates von Passetzky konnte bisher jedoch nicht aufgefunden werden. Sollten diese Zeilen dazu beitragen, ein solches ausfindig zu machen, so wäre die Bergdirektion den betreffenden geehrten Lesern zum grössten Danke verpflichtet.
Karl Ritter von Gariboldi war der Sohn des Idrianer Ober-amtsrates und Berggerichtsbeisitzers gleichen Namens, welcher am 7. August 1791 in Idria gestorben ist. Nach dessen Ableben wurden ihm die Aussagenden des Vaters, nämlich die des Justiziärs, Gerichts- und Herrschaftsverwalters übertragen.
Auch Gariboldi sah die Franzosen dreimal in Idria. Die letzte französische Epoche absorbierte jedoch seine Kräfte vollends. Noch unter der Franzosenherrschaft suchte Gariboldi im Jahre 1813 in Görz Erholung. Nach Abzug der Franzosen wurde ihm die Werksvorstandstelle provisorisch übertragen und nach Ankunft des neuen Werksvorstandes Bergrates von Passetzky starb er am 11. November 1814.
Der im Vorstehenden mehrmals erwähnte Handelsmann Mathias Albrecht, welcher so oft Beweise seines patriotischen Geistes und seiner Anhänglichkeit an das österr. Kaiserhaus gegeben, kam nach der allgemein gewordener Stockung des Handels und nachdem sich die Gläubiger seines Vermögens und der Realitäten, bestehend in den Häusern Nr. 101 und 102 neben der Stadtpfarrkirche in Idria, bemächtigt haben, nahezu auf den Bettelstab. Albrecht diente 10 Jahre beim Werke und wurde bei einer Restringierung der Arbeiter im Jahre 1801 entlassen, weil er Handel trieb und keine Familie hatte. Im Jahre 1816 sah er sich genötigt, sich wieder um die Werksarbeit zu bewerben und wurde in Rücksicht seiner patriotischen Verdienste als Rechenwächter angestellt und für eine Aufseherstelle vorgemerkt. Aber noch in demselben Jahre trat er aus dem Dienste, weil er das unangemessene und ärgerliche Betragen des französisch gesinnten zweiten Wächters, Josef Thum, nicht aushalten konnte. Im Jahre 1821 erhielt er aus allerhöchster Gnade eine tägliche Unterstützung bei der Werkskassa angewiesen.
Die Mineralschälze Idrias bestimmte Napoleon, wie bereits erwähnt, zur Dotierung seines höchsten Ordens, des Ordens der drei goldenen Vliesse. Jederman müsste bei dieser Bestimmung von dem Gedanken durchdrungen sein, dass der gewallige Korse der Bergstadl Idria ein wohlwollendes Interesse entgegen gebracht hätte. Doch dem war nicht so. Wie die vorstehenden, nach amtlichen Quellen geschöpften Daten beweisen, hal Napoleon im Rausche aussergewöhnlicher Kriegserfolge au  dem Unter-
legenen in missbräuchlicher Anwendung des Siegerrechtes viel Elend auch ( in das Land Krain getragen.
Aus der Stätte eines friedlichen Bergmannsschaffens wurde durch die rohe Gewalt und das grenzenlose Ausbeutesystem eine hungernde, unzufriedene Gemeinde geschaffen und die Inwohner, welche noch einen Rechtssinn, eine Moral besassen, fühlten durch ihr edles Denken umso-mehr die Härten der rohen Gewalt, als diese zur Verwirklichung selbstsüchtiger Zwecke dienen sollte.
Im Bestreben, die zur Kriegsführung erforderlichen Geldmittel zu beschaffen, wurde das Land materiell erbarmungslos ausgesaugt. Diese Tatsache kann durch die gegebenen schönen, aber nicht eingehaltenen Versprechungen der damaligen französischen Machthaber nicht verwischt werden.
Die besten, rechtlich und patriotisch denkenden und handelnden Beamten verliessen lieber das Werk, als dass sie sich der starren und rohen feindlichen Gewalt gefügt hätten. Der fachlich intelligente, von edler Denkungsart beseelte und klar blickende Bergrat von Passetzky, welcher noch ein halbes Jahr unter der französischen Regierung diente und diese kennen lernte, hat die Zustände während der fransösischen Okkupationen durch eine Rede gekennzeichnet, in der er auf die völlige Erschöpfung des Bergbaues infolge der unverantwortlichen Ausbeutung desselben und auf die brotlosen und unglücklichen Arbeiter und Arbeiterfamilien hinwies. Erst die Reokkupation gab der ausgebeuteten, in Armut und Elend versunkenen Bevölkerung der Bergstadt mit der ersehnten Ordnung und Ruhe allmählich auch die nötigen Lebensbedingungen wieder zurück, nachdem auch der schwer geschädigte Bergbau in normale Bahnen gelenkt wurde.
Naše ujede.
Spisal dr. Janko PONEBŠEK. II.
Kragulji. — Accipitres.
Ptice krepko mišičnatega telesa z velikim prsnim grebenom; zgornji kljun se v drugi polovici kljukasto krivi in presega spodnjega; sedilne noge do krakov pernate; čutila ostro razvita. Zgolj podnevne roparice.
V razredu ujed so ločili prej kragulje kot podnevne ujede od sov. Novejša raziskavanja so pokazala, da so kragulji bolj sorodni kormo-raiiom in štorkljam ; zato jih znanstveniki zdaj obravnavajo v posebnem razredu ločeno od sov.
Kragulji so vobče krepko in oslročulnc ptice. Primeroma velika in ploščata glava je  na krat kein vratu. Nekoliko sploščena lobanja se loči
od sovje tudi po močno razviti solznici. Močan kljun se v drugi polovici proti koncu krivi v ostrokoničasto kljuko, ki tiči, kakor ostri kljunovi robovi sploh, v izredno trdem roženem tulcu. Vse vrste imajo golo vo-ščenico, le pri brkatem seru je s perjem pokrita. Grodnica ima močan greben, njen zadnji rob nima zarez, pač pa večkrat okroglasta okenca. Peruti so dolge in proti koncu navadno močno zožene. V roki je 11 letalnih peres. Kragulji so dobri, večinoma veličastni letalci, nasprotno so pa na tleh neokretni. Noge so le do krakov poraščene s perjem. Prvi prst noge je obrnjen nazaj, ostali trije naprej in zvezani z ozko kožico (sedilne noge, pedes insidentes). Zunanji prst brez kremplja je daljši kakor notranji prst brez kremplja. Prsti so oboroženi z ostrimi, srpasto zakrivljenimi kremplji, da z njimi napadajo in odnašajo svoj plen.
Takoj za puhom zraste kraguljem pravo krovno perje, ki se tesno prilega telesu. Nasprotno dobe sove, razen pegaste sove, vmes še tako-zvano mesoptilno perje, ki je na pol puh na pol krovno perje. Pri kraguljih ga ne opazujemo nikdar. Skoraj vedno so samice znatno večje in imajo bolj zamolklo barvano perje kakor samci. Na površno znesenem gnezdu vale samice same, pač pa pomagajo samci donašati hrano.
Kragulji se hranijo skoraj samo z vretenčarji, žuželkami in črvi. Svoj plen zalezujejo, ga ujamejo in umore, ali pa najdejo živali, ki so poginile, ter jih požro kot mrhovino. Preden kragulji hrano prebavijo, jo omehčajo v golši. Neprebavljive snovi kepijo in jih izmetavajo kot izbljuvke. Njih živež je popolnoma enak živežu zveri; njih hrana jih torej loči tudi v koristne in škodljive vrste. Po načinu prehranjevanja je razvit ves njihov život, njihovi udje in vsa njihova zunanjost; kar jih tudi strogo loči od ostalih ptičjih skupin in jih izvrstno usposobi za lov na druge živali. Vsi ti znaki so duhovito strnjeni v znanstvenem nazivu accipitres, kar pomeni roparje ali lovce.
Kragulje dele sistematiki v dve skupini in te v 4 družine. Prva skupina (gr y p o m o r p h a e), ki obsega samo družino kondorjev — ca-t h a r t i d a e, — nima na spodnjem grgavcu (syrinx) mišic in ne popolno razvitega nosnega predela. Žive izključno le v Ameriki, zato jih Imenujejo tudi „ jastrebe novega sveta". Druga skupina (a e t o m o r p h a e) se deli v sledeče tri družine: v k a carje (s e r p e n t a r i i d a e), jastrebe (v u 11 u r i d ae) in sokole (f a 1 co n i d a e). Vrste le družine imajo na spodnjem grgavcu mišice in popolnoma piedeljeni nosnici In so značilne predvsem za stari svet. Izmed teh nas zanimajo samo sokoli in jastrebi. Opisovanje kraguljev pričnemo iz tehničnih ozirov s poslednjo družino.
Jastrebi. — Vulturidae.
Glava in vrat shi gola ali pokrita s pultom; na koncu Vrata pernat kreiljec; zgornji kljun z dolgim ravnim gredeljem in le končno kljukasto krivino; kremplji močni, toda lopi; krem pel j zadnjega prsta ni daljši kakor krem pel j srednjega; hranijo se z mrhovino.
Jastrebi so po večini močne in velike ptice, ki imajo kožo na glavi in na vratu golo ali pa le s puhom pokrito. Kurjemu kljunu podobni kljun je iztegnjen in raven ter se kljukasto zakrivi šele na koncu. Trdi končni del loči zadrga od mehkega začetnega. Nosnici ležita v voščenici in hrustanec med njima ni pretrgan (predeljene nosnice, nares imperviae). Kjer prehaja vrat v trup, imajo jastrebi naščepirjen ovratnik iz mehkega in podolgovatega perja. Peruti so navadno velike in široke; zato se lahko vzdignejo jastrebi kljub svoji velikosti v nebotične višave, kjer jih komaj opazimo. Večinoma je 4. letalno pero najdaljše. V repu je 14 trdih krmilnih peres, ob njih razvito krovno perje je pa izredno dolgo. Krak je večinoma na zgornjem delu pernat in vedno pokrit z malimi ščitci, ne pa z širjimi deščicami. Najkrajši je 1. prst, četrti je' večinoma daljši kakor drugi, srednji bistveno daljši kakor četrti ali drugi. Krepki kremplji so slabo zakrivljeni in najmočnejši na drugem prstu.
Pri jastrebih dobi veliko, dolgo in široko perje šele v 4—5 letih svojo pravo stalno barvo. Mladiči se ne razločujejo bistveno od odraslih ptic, izvzemši pri mrharju (neophron percnopterus); spreminja se pa oblika perja. Beli puh na glavi počasi zgine in ptici zraste skoraj ščetinasto perje. Krežljec, ki ima od začetka ozko, mahljajoče perje, postane sčasoma krajši, širji in bolj volnat.
Jastrebov (starega sveta) je kakih 20 vrst, ki žive v južni Evropi, v Aziji in posebno v Afriki, ponekod zelo visoko v gorah. Hranijo se z mrhovino, ki jo zagleda njihovo bistro oko, ne pa zavoha tanek nos, kakor so nekdaj mislili. Vendar se lotijo jastrebi v sili tudi živih živali. V gorkih deželah so jastrebi potrebni, da čistijo ceste nesnage in pospravljajo mrhovino. Ljudstvo jih zato ščiti kot koristne ptice in jih ne preganja. Voda jim je neobhodno potrebna, da jo pijo in se v nji kopljejo. Jastrebi žive v gorovju ali skalnatih pokrajinah, mnogi tudi v gozdih, odkoder preiščejo in preletajo daljne kraje za plenom. Za gnezdišča si poiščejo podmole in votline na nepristopnih pečinah, ali pa si napravijo površno znesena košarasta gnezda na visokih drevesih.
Rjavi jastreb, vultur monachus L.
N a v a d n a i m e n a. Slovensko : rjavi jastreb (Krjavec), sivi jastreb ; hrvaško: Kolovrati jastrieb, mreinjaš kapaš, orlina, sup starješina (Brusinn); češko: sup linidy, lup popelavy, innieh; poljsko: sep kas/.lanowaty, s/.ary; rusko: eernoburyj grif, seryj grif; nemško: Kutlongeior, Mfinchsgeier, grauer (ieier, großer Geier, aschgrauer Geier, gemeiner (ieier, brauner (ieier, Kahlkopf, Arriangeier, l'yreniien-adlor; italijansko: avvoltoio; francosko: vautour, vautour meine; angleško: Black Vulture, CIner60US Vulture Ashcoloured Vulture.
Znanstveno so/.načnico: Vultur einereus, Ginelin. Vultur bengaleusis, (iinolin. Vultur niger, Brisson. Vultur arrianus, Temminck. Vultur leporarius, Gesner. Vultur vulgaris, Daiidin. Gyps einereus, Keyserling in Blasius. Aegypius einereus, Bonaparte. Aegypius niger, Savigny. I'olypleryx einereus, llodgson.
Keyserling-Blasius: Die Wirbeltiere Europa's, XXVII, štev. 4, 133, štev. 4.
— Freyer, 7, štev. 2. — H. Graf v. der Mühle, Beiträge zur Ornithologie Griechenlands, 11, štev. 3. — J. Hinterberger, Die Vögel von Österreich ob der Enns, 5—6, štev. 1. — Dr. R. A. Lindermayer, Die Vögel Griechenlands, 9 — 10, štev. 3. — Fritsch, 4, tab. 1, sl. 4. - Erjavec, IV. del, 210-211. - Fritsch, Die Vögel Böhmens. J. f. 0. 1871, 175-176, štev. 2. - Madaräsz: 1. c, Z. f. 0.1884, 244, štev. 1. - Schulz, 1, štev. 1. — Ornis Carinthiae, 21-22, štev. 1. — J. Frivaldszky, Aves Hungariae, 1, štev. 1. — A. J. Jäckel, Systemat. Übersicht der Vögel Bayerns, 3—4, štev. 3.
— Ornis balcanica, II. zv, 135-136; III. zv., 400—402; IV. zv., 111. — Naumann, V. zv., 317—322, tab. 67. - Brehm, 6. zv., 443—447. — Gjurasin, dio II., 113. — Reichenow, 67, 71, štev. 171. — Hennicke, Die Vögel Mitteleuropas, 228—230, tab. 61.
— Hennicke, 66, tab. 33. — C. dott. E. Arrigoni Degli Oddi: Manuale di ornitologia italiana, 1 (posebnega dela) — C. G. Friderich-Bau, Naturgeschichte der deutschen Vögel itd. 1905, 383—385, tab. 25, sl. 3. - Schaff, 314—315. — O. Reiser, Das Dunenjunge vom Kuttengeier, Vultur monaehus L., O. M. Sch. 1907, 331—333 (tab. VII in VIII). — Dr. E. Klein, Naši ptici, 69, štev. 145. — K. Knezourek: Velky pnrodopis ptAkü. Dil I., 522 - 525. - Ornis Romaniae, 429—432. — W. Hägen, Die Vögel des Freistaates und Fürstentums Lübeck, 63. — Harter!, 1208—1210, štev. 1626, sl. 203. - F. Tischler, Die Vögel der Provinz Ostpreußen, 152, štev. 134.
— A. Reichenow, Die Vögel, I. zv., 365, sl. 154.
Rey, 10—11, tab. 2, sl. 12. — G. Krause: Oologia universalis palearctica, seš. 5. — Szielasko, Bedeutung der Eischalenstruktur der Vögel für die Systematik. J. f. O. 1913, 282, štev. 204.
* *
Siroka glava na vrhu pokrita z volnafiin puhom, ob straneh pa s ščetinami. Na gornji polovici vrata koža gola in višnjevkasta. Voščenica višnjevkasto siva z okroglastimi nosnicami; kljun bočno stisnjen; punčka temnorjava. Na vsaki rami šop gibljivega perja; perje vobče temnorjavo. Krak na polovico poraščen s perjem, goli del zamazano poltene barve; krak komaj daljši kakor srednji prst.
Ta največji jastreb je bolj tršatega in neokretnejšega telesa kakor njegov beloglavi sorodnik. Debelo in široko glavo pokriva po vrhu volnat puh, ob straneh pa ščetinasta peresca. Močan kljun, ki meri v loku (čez kljuko) 118t»m, je črnikast in bolj visok kakor širok; tudi okrogle, v višnjevkasto sivi voščenioi ležeče nosnice so skoraj tako široke kakor visoke. V bistrem in srednje velikem očesu opazimo temnorjavo punčico. Sprednji del vratu je gol in bledo višnjevkast. Ako potegne neporaščeni vrat k sebi, tedaj uapravlja perje ostalega vratu srčast ovratnik, v katerem se skrije goli del popolnoma.
Sivi jastreb je silna in velika ptica, ki meri po dolžini 1100 do 1150m»t. Peruli imajo 780 mm, razprostrte pa 2700 »«»». Na vsaki rami ima gibljiv šop razpuščenih, širokih in zaokroženih peresce. Zaokroženi rep presega peruti, ima 12 krmilnih peres in meri 400»"».
Vobče je sivi jaslreb enakomerno Icmiiorjavo sivega perja, Le zgoraj je glava bledo rjavkasta ali rjavkasto bela; na grlu je s ščelinicami pomešan puh temnejše barve.  Posebno stari  pliči imajo svetlo obrobljena
peresa iti so sploh nekoliko svetlejše barve. Malo večja samica ima temnejše perje kakor samec. Mladiči so na mestih, ki so pri odraslih pticah gola, pokriti s tankim in zelo temnim puhom; večja peresa so svetleje obrobljena.
Krepke noge so čez polovico, skoraj dve tretjini, krakov poraščene s perjem, približno 130»»»» dolgi kraki so 65 mm navzdol pernati. Natančne mere nog so sledeče: krak 132 — 140 m»i;
brez   kremplja krempelj v loku        krempelj v tetivi
zunanji prst 46—49 mm 24—31 mm 20—25 mm
srednji prst 87— 93 mm 35—40 mm 24—26 mm
znotranji prst 45—49»»/« 41—43 mm 24—28 mm
zadnji prst 35—38 mm 36—39 mm 24—26 mm
Naslikana noga (tab. VIII.) je nekega, dne 20. marca 1900 na Ma-jevici v Bosni na gnezdu ustreljenega starega samca.
Sorodnika rjavega jastreba sta vultur auricularis, Da ud in, tolik kakor rjavi jastreb, iz severovzhodne in južne Afrike, in vultur occipitalis, Burchell, ki je manjši od rjavega jastreba in prebiva po severni, vzhodni in južni Afriki.
Rjavi jastreb živi v deželah ob Sredozemskem morju, po južno za-padni Aziji do srednje Azije, Indije in Kine; na Portugalskem, v Španiji, v severnem Maroku je redek. Živi na Krimu, Kavkazu in Uralu; redek je v Egiptu. — V Evropi je stalen po ravnih in goratih gozdovih na jugovzhodu ter se včasih zaleti kakor drugi jastrebi daleč do severne Nemčije, Danske, Kurlandije in Livonije 1).
Tudi v severnih kronovinah Avstro-Ogrske so ustrelili posamezne rjave jastrebe. Na Češko pride od vzhoda posebno iz Galicije in Ogrske prav redkokdaj2). Pomotna je trditev, da bi bil rjavi jastreb gnezdil kdaj v deželi3). Na Moravskem so opazovali skoraj vse rjave jastrebe v maju in večinoma le v vzhodnih krajih, kjer so gozdovi v zvezi z obsežnimi Karpati. Od tu so se zaleteli vsled raznih okolnosti v notranjost dežele4). V avstrijsko Šlezijo, ki leži med Sudeti in Karpati, se zaleti večkrat5); ustrelili so dosedaj le 4 ptice in sicer dve 1. 1858, po eno 1. 1861 in 1894 6). Se mnogo redkeje so ga opazovali v zapadnih kronovinah. Za Gorenje Avstrijsko navede J. Hinterberger le dva slučaja iz 1. 1836 in 1842; v novejšem času so videli 9. XI. 1887
') M. O. V. W. 1887, 113.
■) .1. f. O. 1872, 384. M. O. V. W. 1889, 178. O. .1. 1893, 86; 1897, 24.
3) M. O. V. W. 1894, 37.
4) .1. f. O. 1874, 341, štev. 4; 1875, 408, štev. 1; 1883, 52, štev. 121. M. O. V. W. 1879, 64 in 72.
5) J. f. O. 1883, 52. O. .1. 1894, 23; 1895, 245; 1897, 24, in 1900, 228.
6) II. Holewa, Die Vogelfauna in .Schlesien, 28, štev. 301.
»
pri Ischlu leteti rjavega jastreba od severovzhoda proti jugozapadu 7). Na Solnograškem so ustrelili le dva in sicer 4. VI. 1886 in 19. IX. 1897 8). Za Predarlsko in Tirolsko pa ni brez dvoma dokazan9). Na Koroškem so ga opazovali večkrat in maja 1883 je baje celo gnezdil v Ziljskih alpah 10). V celovškem muzeju imajo ne posebno dobro nagače-nega rjavega jastreba11). Tudi na Nižjem Avstrijskem jih je bilo nekaj ustreljenih12); za Štajersko je dokazan samo 20. junija 1897 na graščini Rogatec ustreljeni rjavi jastreb13), druge navedbe so dvomljive 14).
Na Kranjskem je živel in gnezdil rjavi jastreb njega dni baje na Gorenjskem v planinah 15). Frey er ga je uvrstil brez vsake nadaljne opombe med znane ptice naše dežele. Schulz pravi, da je zelo redek, in da so ga ustrelili maja 1878 pri Velikih Laščah. Orožen ga navaja med vrstami mediteranskega in pontskega živalskega pasa, ki prihajajo le redko na Kranjsko 16). Dne 9. oktobra 1909 so ustrelili po preteku 30 let zopet rjavega jastreba pri vasi Verdunu nad Toplicami17). Bil je mladič, ki ga hrani prirodopisna zbirka novomeške gimnazije. V ljubljanskem deželnem muzeju je samica, ustreljena 28. maja 1878 pri Velikih Laščah, ki jo je podaril muzeju tedanji velikolaški župnik M. Frölich.
Čudno bi bilo, ako bi rjavega jastreba še ne bili opazovali v Istri, ker gnezdi redno ob Savi in tudi v gorovju med Savo in Dravo, kakor poroča rajni cesarjevič Rudolf18).
Drugod na Avstro-Ogrskem je rjavi jastreb povsod stalen ptič in reden gnezdilec. Po navedbah ptičeslovcev gnezdi v vzhodni Galiciji19), v B u k o v i n i pa redkokdaj20). Na S e d m o g r a š k e m so ga tudi v skupinah 5—8 ptic ponovno opazovali 21) in dognali, da gnezdi redno v tamošnjem gorovju32). Na Ogrskem preleti skoraj vse dele dežele za mrhovino ter gnezdi posebno v južnovzhodnih pokrajinah. V budimpe-štanskem muzeju je 10 rjavih jastrebov.
') Ornis 1889, 400, štev. 1.
") O. J. 1898, 119 in 210. — Vikt. R. v. Tschusi zu Sc h ni id ho ff en, Übersicht der Vögel Oberösterreichs und Salzburgs, 22.
') J. f. O. 1875, 408, štev. I. M. O. V. W. 1897, 140, štev. 204. 10) Ornis 1885, 236; 1889, 400, štev. 1.        ") M. O. V. W. 1888, 6. I2) J. f. O. 1883, 52, štev. 121.        ,3) O. J. 1898, 210. ") J. f. O. 1875, 408.
") Landes-Museum im Herzogtunie Krain. Zweiter Jährest). 1838, 14.
I6) Orožen, Vojvodina Kranjska, prirod., polit, in kult. opis, 147.
") Dr. Gv. Sujovic, Carniolu 1910, 52. — Von einem J lige r: Die Landesausstellung. Laib. Zeitung 12. Oktober 1910, S. 2609.
'») J. f. O. 1883, 52, štev. 121.        I0) J. f. O. 1897, 445, štev. 163.
3°) Ornis 1885, 236; 1887, 25; 1888, 33. V. Jahresber. (1886) itd., 39. Ornis 1889, 400, štev. 1.
äl) I. Jahresber. (1882) itd., 19. Ornis 1885, 236; 1887,25; 1888, 33. V. Jahresber. (1886) itd., 39. Ornis 1889, 400.        22) M. O. V. W. 1896, 91, štev. 1.
Na Hrvaškem in v Slavoniji, posebno na rodovitni Fruški gori je bil, vsaj njega dni, reden gnezdilec, ki pa zadnji čas očividno gineva. Tudi drugod, n. pr. pri Kupinovem in v ornitologično znameniti Obedski bari so opazovali njegova gnezda 2i). V narodnem muzeju v Zagrebu imajo 10 nagačenih rjavih jastrebov24). Dne 14. aprila 1887 so ga opazovali v Reškem zalivu na svetilniku25). V Dalmaciji je po gorovju stalen, toda redek 26). Njegova gnezditev v Dalmaciji še ni do-gnana. V Bosni in Hercegovini je živel prva leta po avstro-ogrski okupaciji le v posameznih pokrajinah. Najpogostejši je bil v južnih krajih; v srednjih pokrajinah in na severu je bil zelo redek; sedaj je redkejši kakor beloglavi jastreb 27). Najpogostejši je ob Savi; opazovali so ga večkrat med Livnom in Prisapom, pri Reljevu, pri Travniku v Posavini. Preden je zasedla Avstro-Ogrska ti deželi, je bival tod mnogoštevilno ter je bil ob tedanjih razmerah izredno važen zdravstven organ 28); v do-glednem času bo pa tudi tu popolnoma izginil. V sarajevskem muzeju je 5 nagačenih rjavih jastrebov 2y).
V Srbiji ni posebno redek. V Podrinju pravijo njemu in belogla-vemu jastrebu: labinar.3Ü). V belgrajskem muzeju so trije ptiči brez navedbe spola, in sicer: iz okolice Uba iz septembra 1879, z dne 2. junija 1903 s Kopaonika in z dne 4. junija 1903 iz Raške 31). O. Reiser ga je večkrat opazoval na svojem potovanju po Srbiji, gnezda pa ni mogel nikdar zaslediti in tudi ne zanj izvedeti. Dognal je, da biva na Suvi planini, vzhodno od Ljubovine proti Povljenu, posebno pa v okolici Pro-kuplja32). V Črni gori je kakor v sosednji Dalmaciji zelo redek. Führer ga je videl ob albanski meji le dvakrat dne 17. novembra 1893 skupaj z beloglavim jastrebom pri mrhovini na bregu Cijevne, potem pa dne 19. marca 1894, ko je letel z neke skale nad prepadom Zatrijebca proti Cijevni; kolikor mu je bilo znano, niso tam ustrelili še nobenega jastreba te vrste. Dne 20. avgusta 1899 ga je videl krožiti nad Skroba-tušem v družbi z beloglavim jastrebom, brkatim serom in kačarjem33). Četrtega rjavega jastreba je opazoval 28. julija 1900, ko je letel s Su-tormana proti Rumiji 34).
") O. J. 1913, 182.        ") Glasnik hrv. naravoslov. društva 1902, 42. ") Ornis 1890, 275.
3i) I. Jahresber. (1882) itd., 19. Ornis 1889, 400. J. f. O. 1904, 84. Aquila 1903, 82; 1913, 518.
37) J. f. O. 1888, 39. O. Reiser: Prebivanja eetiriju vrsta evropskih lešinara u Bosni i Hercegovini. Glasnik zem. muzeja u Bosni i Hercegovini 1889, 51/57.
2") O. M. Sch. 1905, 139. — Fr. B. Laska, Das Waidwerk in Bosnien und der Hercegovina, 53.        ") Ornis 1899, 178.
30) Muzej srpske zemlje. Ornitološke beleške iz muzeja srpske zemlje, 10 (posebnega odtiska iz Nastavnika).
31) Spisak ptica muzeju srpske zemlje, 16. — Mitteil, über die Vogelwelt 1906,138.
32) Izvještaj o uspjeliu ornitoloških putovanja u Srbiji god. 1899 i 1900, 21 (posebnega'odtiska iz „Glasnik zemaljskog muzeja za Bosnu i Hercegovinu" 1904).
33) O. J. 1900. 175.        34) O. J. 1901, 65, štev. 164.
Na Grškem je rjavi jastreb precej redek, posebno v zapadnem delu 35); vobče je tam veliko redkejši kakor beloglavi jastreb. Nekateri trdijo, da na Grškem tudi posamezno gnezdi. V Rumu ni ji je stalen in ostane v deželi tudi pozimi. Gnezdi v Dobrudži 36) in v Karpatih 37). Redek je v Bolgariji. Da bi na Bolgarskem gnezdil, kakor nekateri trdijo, ni dokazano. V Dobrudži gine z gozdi polagoma tudi rjavi jastreb.
V Italiji je pogost na Sardiniji, redkejši na Korsiki, zelo redek na Siciliji; semtertje se prikaže v Kalabriji, na Toskanskem, v Liguriji, v okolici Piacence in Ferrare. Na Pirenejih in v Španiji gnezdijo posamezni pari. — Na otoku Malorki je zelo pogost gnezdilec 38).
Ta največja evropska roparica ne živi nikjer v večjem številu, le redkokdaj ga opazujejo v jatah od 6 —11 ptic. V največ pokrajinah je stalen, ker prenese precejšnji mraz. Na južnem Francoskem živi le od maja ali junija do oktobra, ob selitvi ga najdemo v Alžiru 39). Živi večinoma v gozdu, kjer tudi gnezdi, močvirnih ravnin se ogiblje. V Tibetu so ga našli 3871 m visoko 40).
*
Rjavi jastreb je miren, v svojem vedenju ima nekaj plemenitega, kar nas spominja na orle. Tudi ni tako požrešen kakor njegov beloglavi tovariš. V kretnjah je zelo okoren in leti počasi, mahaje s perutmi, raz-prostrši vidno kvišku posamezna letalna peresa, kar ga razločuje od drugih njegovih vrstnikov. V mogočnih krogih se dvigne počasi do ne-botične višine, da ga človeško oko komaj zapazi, ter se ravnotako polagoma zopet spušča na zemljo. Na tleh koraca enako vsem drugim jastrebom : život drži vodoravno, rep privzdignen, vrat povešen in hrbtno perje ima naščepirjeno. Včasih je zelo plašen, drugič zopet manj previden. Če se je do sitega nažii, je zelo len in pusti človeka tako blizu, da ga lahko z gorjačo pobije. Tudi v jetništvu je zelo miroljuben in proti človeku zelo pohleven; z drugimi sotrpini živi v prijateljstvu41). Vid in sluh sta ostro razvita; ni pa dognano, če ga na njegovih daljujih izletih, odkoder se ne povrne včasih po več dni, bolj vodi vid ali vonj. Seveda je obnašanje rjavega jastreba v različnih podnebjih tudi različno 42). Ranjen se brani s kljunom in s perutmi. Njegov hripavi glas se sliši le ob gnezditvi, posebno, ko ima že mladiče v gnezdu, in je podoben mišar-jevemu mijavkanju „klui kini"; ponavlja ga večkrat zaporedoma in je najbrž parilni glas *% Živi zelo dolgo.
35) J. f. O. 1856, 212; 1862, 870, in 1863, 303.
M) Gern. Max Sintenis, Zur Naturgeschichte des Kuttengeiers (Vultur einereus). ürnith. Zentralblatt 1878, 146—147. Ornis 1886, 415. -- Aquila 1808, 110, 136—140; 1909, 169.        37) O. .J. 1904, 01.
M) Dr. A. v. Jordans, Die Vogolfauna Mallorcas. Faloo 1914, 115—116.
39) .1. f. O. 1888, 140.        *°) .1. f. O. 1916, 234.
<') M. O. V. W. 1889, 380.        ") .1. f. (). 1854, 183-184.
43) Aquila 1898, 137—138.
Hrani se z mrhovino vseh živali, posebno pa s sesalci. S svojim zato primerno razvitim kljunom reže kakor s škarjami in trže kakor z nožem, tako da obere meso popolnoma od kosti, akoravno je včasih že na njih prisušeno. Nekateri trdijo, da napada tudi žive živali, predvsem manjše sesalce 44), zasačili so ga že pri zajcu; nekoč se je lotil celo privezane koze. Požre kožo in kosti živali. Kosti prebavi, kožo pa izmeče v izbljuvkih. V sili so mu dobri plazilci, dvoživke in žuželke; največje želve odpre spretno s svojim kljunom45); za ribe ne mara. V krajih, kjer razsaja več let zaporedoma živinska kuga, se število rjavih jastrebov kmalu pomnoži.
Gnezdi v jugovzhodni Evropi okoli Sredozemskega morja do Himalaje. Gnezdo je vedno na drevju; zelo visoko v suhih vrhih, včasih pa tudi nizko od tal. Redkokdaj si izbere gnezdišče v skalovju; vedno pa na takem kraju, odkoder more neovirano odleteti. Gnezdo je skrbno naneseno iz močnih, z zemljo zgoščenih vej, mladik in krepeljcev ter je podloženo s tanjšimi vejicami, nad katerimi je plitva kotanja iz drob-nejših šibic. Gnezdo meri v premeru okoli 150 cm in je 75 cm visoko, da je valeča ptica v njem popolnoma skrita. Eno gnezdo porablja več let zaporedoma. Gnezdilna doba traja od srede februarja do srede aprila. Samica znese navadno samo eno jajce, redkokdaj dve, bolj podolgaste oblike. Lupina je močna, srednje zrnasta, raskava in brez bleska; vzbokline so razločne in drže na vse kraje ter so široke približno 1"1 mm, vdrtine pa okoli 0'3 mm. Na topem koncu so včasih vozalčki. Znojnice so stalne, komaj vidne, robate, okrogle, plitve in okoli 0'15 mm velike. Jajca so na belem ali belorumenem dnu bolj ali manj gosto rjastordeče pikčasta, pegasta ali črtana, včasih kakor marniorirana. Dobe se pa tudi čisto bela jajca. Pravijo, da mlade samice zneso lepo pisana, starejše malo pegasta ali bela jajca; drugi zopet trdijo, da so jajca iz južnih krajev bolj pisana kot ona iz severnih46). Izpihana jajca so proti luči po Reyu rumeno, po Banu rumenordečkasto, po drugih zeleno prozorna47). Jajca merijo poprečno največja 96'2 X 736 mm, najmanjša 84"3 X 67'5 mm, tehtajo poprečno najtežja 28'82 g, najlažja 214 80 jajc, ki jih je dobil Rey 1. 1879 iz Dobrudže meri povprečno 89 X 718 mm, največji 95*5 X 66"3 in 90-4 X 7t'8 mm, najmanjši 84"3 X 67\5 in 90'2 X 64-5 mm; tehtala so povprečno 24'83 g, najtežje 28'6<7, najlažje 21 "4 <7. 86 jajc, ki jih je izmeril Jourdain je merilo povprečno 91 '64 X 6874 mm, največji 107 X 686 in 99 X 76 mm, najmanjši 83"4 X 68 in 88 X 56 mm. 1 jajce z dne 4. aprila 1897 iz Dobrudže je merilo 93 X 722 mm in tehtalo 265 g 48). 1 jajce z dne 1. marca iz Turkestana je merilo 91*8 X 71'6 mm in tehtalo 2925 g4y).
Gnezdi le enkrat. Samec in samica valita zelo vztrajno ter izvalita vedno le 1 mladiča v več kakor 30, v jetništvu pa v 50—51 dneh 50).
«) J. f. O. 1872, 396.       45) J. f. O. 1861, 424.       «') J. f. Ü. 1873, 320. «') Z. f. O. u. O. XVIII. leta., 195.        «) Aquila 1898, 173. 40) Z. f. O. u. O. XV. letu., 131. 5») .1. f. O. 1909, 231.
Mladič raste zelo hitro, vendar ostane vsaj 4 mesece v gnezdu. O. Reiser je dobil pri Glavatičevu še 16. julija navidezno popolnoma doraslega mladiča, ki ga ni mogel nikakor pripraviti, da bi bil zletel z gnezda. Starši ga sicer skrbno pitajo z mrhovino, vender ga ne branijo tako junaško, kakor se navadno misli. Mladiči se hitro udomačijo.
Človek bi mislil, sodeč po velikosti in mogočnosti rjavega jastreba, da nima nobenega sovražnika; pa vendar ga nadleguje precejšnje število sitnih zajedalcev, ki jih poznamo dosedaj 7 vrst; deloma žive v drobil, deloma v perju. Ob gnezdilvi ga vznemirjajo orli, sokoli in drugi manjši roparji. Vrane, krokarji in srake mu pokončujejo jajca, ko odleti z gnezda za delj časa, da si poišče hrane. Najnevarnejši sovražnik mu je človek, ki ga preganja na vse načine; zato število rjavih jastrebov vidno pojema. V Bosni in Hercegovini prideta za brkatim serom, ki je zdaj že popolnoma izginil, na vrsto rjavi in beloglavi jastreb.51). Enako je na Sedmogra-škem 52), Ogrskem53) in v Dobrudži54), nekdanji obljubljeni deželi rjavega in beloglavega jastreba. Vzrokov temu pojemanju je več, ki pa vodijo nazadnje vedno do — človeka.
Nihče ne more resno trditi, da bi bil rjavi jastreb kakorkoli škodljiv, le če se res loti včasih živih živali, kar pa še ni nepobitno dokazano, bi mogli govoriti o njegovi škodljivosti. V jutrovih deželah koristi zelo mnogo, ker pospravlja mrhovino. Vrhtega moramo rjavega jastreba ščititi kot naravni spomenik.
Beloglavi jastreb, gyps fulvus (Gm.).
Navadna imena. Slovensko: beloglavi jastreb (Zois), mrSnjik (Erjavec) plešee; hrvaško: bjeloglavi jastrieb, bjeloglavi lešinar, gripina, lešinar, nircinaš, mreinjaš čelo, nirljinaš, orlina, oro bjeloglavi, oro gola vrata, sip, strvinar, sup bjeloglavi (Mrusina); češko: sup belohlavy, noh popelavy; poljsko: sep pfowy, sej) rdzawy; rusko: grif belogolovij; nemško: Giinsegeier, woißköpl'iger Geier, Aasgeier, Alpengeier, rötlicher und rotgelber Geier, ägyptischer Aas- oder Erdgeier, Perknop-terusgeier, Mastardadler, Mönchsadler; angleško: Griffen Vulture, FulvOUS Vulture; francosko: Griffon, Gyps fauve, Vautour griffen; italijansko: avvoltoio fulvo, gril'one, grifone italiano.
Znanstvene soznačnice: Gyps fulvus, Gmelin. Gyps vulgaris, Savigny. Gyps holbei, Latham. Gyps occidentalis, Bonaparte. Vultur fulvus, Gmelin. Vultur perenopterus, Pallas1). Vultur trincalos, Bechstein. Vullur leucocephalus, Meyer in Wolf. Vultur albicollis, Brehm. Vultur orienlalis, Brehm.
Keyserling-Hlasius: Die Wirbeltiere Europa's, XXV11, štev. 2, 133, štev. 2. — Freyer, 7, štev. 2. — H. (iritf uon der Mllhle, Beitrüge zur Ornithologie Griechenlands, 10—11, štev. 2 — ./. Hinterherger, Die Vögel von Österreich ob der Enns itd., ti, štev. 2. — A. H. u. Lindermayer, Die Vögel Griechenlands, 6—9,
") O. M. Sch. 1905. 28.
M) Aquila 1906, 163; 1907, 334.
') ne: Vultur perenopterus, I,inne.
") Acpiila 1004, 365. M) Aquila 1898, 136.
štev. 2. — Erjavec, IV. del, 210. - Fritsch, 2—3, tab. 1, sl. 3. — V. R. u. Tschusi zu Schmidhoffen, Die Vögel Salzburgs, 1—2, štev. 2. — * Der weißköpfige Geier (Vultur fulvus). M. O. V. W. 1879, 97—100. — Ornis Vindobonensis, 3. — Madaräsz, Z. f. O. 1884, 245, štev. 2. — Ornis Carinthiae, 22, štev. 2. — Schulz, 1, Štev. 2. — J. Friualdszki/, Aves Hungariae, 1—2, štev. 2. — A. J. Jäckel, 1. c., 1—2, štev. 2. — Ornis balcanica, II. zv., 133-135; III. zv., 396-399; IV. zv., 110—111. - Naumann, V. zv., 309-316 (tab. 63 in 64). — Brehm, 6. zv , 450—455. — Gjurašin, dio II, 113—120. si. 22. — Reichenow, 67, 71, štev. 172. — Hennicke', Die Raubvögel Mitteleuropas, 226—228, tab. 59 in 60. - Hennicke, 65, tab. 32..- C. G. Friderich-Bau, Naturgeschichte der deutsehen Vögel itd., 381—383, tab. 25, sl. 2. — Schaff, 316. — Dr. E. Klein: Naši ptici, 69, štev. 146. — K. Kneiourek: Velky prirodopis ptäkü. I. dil, 519-522. — Ornis Romaniae, 433-437. — Hartert, 1204—1206. štev. 1622, sl. 202. — W. Hagen, Die Vögel des Freistaates und Fürstentums Lübeck, 63. — Reichenow, Die Vögel, I. zv., 363- 364, sl. 153. — F. Tischler, Die Vögel der Provinz Ostpreußen, 152, štev. 133.
Reg, 9—10, tab. 1, sl. 1 in 2. — G. Krause: Oologia universalis palaearctica, seš. 4. Szielasko: Die Bedeutung der Eischalenslruktur itd.. .1. f. O 1913, 281, štev. 203.
(ijiiriiftin, Ptice 11.
Beloglavi jastreb, gyps fulvus (Gm.).
(J lava in vrat z belim puhom pokrila, mestoma gola; golotine svinčenosive. Na spodnjem vratu pernat ovratnik. Nosnice podolgovate, šarenica temnorjava. Splošna barva perja je rdečkasto sivorjava, izvzemši črnih letalnih in krmilnih peres. Na višnjevkasto sivih nogah srednji prst najdaljši,
(iS
Plešec je splošno nekoliko manjši kakor rjavi jastreb, redkokdaj večji; poprečno meri po dolžini 1100 »»///. Podolgasta glava in dolgi, enakomerno debeli in gosjemu podobni vrat sla pokrita z belim ščeti-nastim puhom. Izredno krepek kljun meri od voščenice čez kljuko 500 do 550 mm in je črnosiv, zgoraj svetlejši kakor spodaj. Vobče je krajši kakor srednji prst brez kremplja. V višnjevkasli voščenici, ki je zgoraj črnikasta, leže podolgovate nosnice poševno, skoraj navpično. Ostro oko ima temnorjavo šarenico. Sčetinasta puhasta peresca prehajajo na spodnjem vratu v šop lahko gibljivih, podolgasto zoženih belkastih peres, ki se zgoste v lep pernat ovratnik.
Krovno perje ima široke, na koncu zaokrožene kosmače in je navadno rdečkasto sivo rjavo, včasih bledo rdečkasto rumeno. Vedno je zamolkle barve in ima svetlejša rebrca. Dolge in močne peruti pokrivajo 3/4 repa in merijo razprostrte 2600 mm, po dolgem pa 690—750 muh (merjene s trakom). Letalnih peres je 14. Od ostalega perja se ločijo tudi po črni barvi; enako barvana so krmilna peresa v 310—340 »«») dolgem repu. Samice so mnogo večje kot samci in večinoma svetlejše. Mladiči so navadno mnogo temnejše barve kakor starši in imajo v ovratniku ozko, proti koncu zelo tanko zoženo, mahljajoče perje rdečkasto rjave barve.   Plešec se goli julija in avgusta.
Močne in zelo velike noge beloglavega jastreba so sive, včasih tudi zelenkaste ali višnjevkaste. Krak je v prvi tretini pernat, sicer močno luskinast in debelo mrežast. Prsti so močni in kratki. Le srednji prst je zelo dolg. Zgoraj jih krije po 5—9 prečnih deščic, spodaj pa so razvite debele bradavice in trdni peščaji. Topi kremplji so slabo ukrivljeni in roženo črni ali črnikasto sivi. Na zadnjem prstu je krempelj manjši, nikdar pa ne večji kakor na srednjem. Sprednje prste spajajoča kožica je zelo ozka in tanka. Mere noge so sledeče: krak meri 110—135»»»»;
brez kremplja       krempelj v loku     krempelj v tetivi
zunanji prst 55—59 mm 25—33 »«>» 20—23»»»»
srednji prst 90—105»«»/ 30—42 »»»» 25—28 »»>»
znotranji prst 40—50 mm 39—48»»»» 28 — 31 mm
zadnji prst 30—45 mm 35—40»»/« 27—30»»»/
Naslikana noga (tab. IX.) je nekega 20. marca 1900 v okraju Brčka v Bosni ustreljenega starega samca.
Sorodna sta mu g y p s K ii p p e 11 i, B o n a p a r t e, iz severovzhodne, vzhodne in južnozapadne Afrike, in gyps K o 1 b i, I) a u d i n, iz južne Afrike.
* *
Plešec je med evropskimi jastrebi najpogostejši in najbolj razširjen. Živi v deželah ob Sredozemskem morju, proti vzhodu biva do dežel ob Himalaji; pogost je v celi severni in vzhodni Afriki do Zanzibara. V Evropi živi v Španiji, na Sardiniji in v Siciliji, prav redkokdaj v Italiji;
tem pogostejši je v južnovzhodnih evropskih deželah in v Mali Aziji do Turkestana. Zelo pogost je na celem balkanskem polotoku, po Bolgariji, v Dobrudži, Rumuniji, v Bosni in Hercegovini, na Sedmograškem in južnem Ogrskem. Opazovali so ga pa tudi že večkrat v severnih pokrajinah Evrope, celo v vzhodni Prusiji, na Nizozemskem 2), Irskem 3) in v Normandiji.
Krepka letala neso beloglavega jastreba daleč v tuje pokrajine, odkoder mu oster vonj in ugodni veter naznanita mrhovino. Tako se je zaletel v vse kronovine Avstro - Ogrske, kjer so ga splošno opazovali povsod v večjem številu kakor rjavega jastreba. Na Češko zaide vsako leto. Večinoma' se prikaže v drugi polovici junija v jatah po 5 —15 ptic; navadno pridejo od juga in lete proti severu 4). Nekateri pisatelji trdijo nasprotno, da preteče po več let, predno se jastrebi vnovič pojavijo na Češkem 5), in sicer se prikažejo od vzhoda, posebno iz Galicije in Ogrske h). Izredno mnogo plešcev je bilo leta 1866 po bitki pri Sadovi (Kraljevem gradcu) in pa leta 1893 in 1894 7). Skoraj neverjetno se zdi, da bi se beloglavi jastreb prikazal na Češko, kadar je dolgo časa lepo vreme 8). Opazujejo ga navadno le v ravninah9), zadnjega so ustrelili menda 8. junija 1908 na južnem Češkem. Redkejši je na Moravskem; zanesljive podatke imamo le za okolico Olomuca in Brna, kjer so večkrat opazovali belo-glave jastrebe v jatah po 15 skupaj, letečih proti zapadu 10). V Š ležijo, kjer je nekdaj gnezdil, se le semtertje zaleti1')- Iz zadnje dobe je znano, da so ustrelili ondi 27. maja 1896 pleščevo samico12). Na Gorenjem Avstrijskem je beloglavi jastreb že od nekdaj zelo redek in v najnovejšem času ga prištevajo po vsej pravici med neredne goste ,3); zadnjega so ustrelili 7. junija 1910 14). Na S o 1 n ogr aš k em je precej pogost in je baje v deželi tudi že gnezdil; posebno mu ugaja gorovje ,5). Na Tirolsko in Predarlsko se zaleti le redkokdaj, večinoma meseca
;) .1. f. O. 1892, 417. 3) O. M. Sch. 1911, 314.
4) M. O. V. W. 1889, 177. O. .1. 1893, 86. O. M. Sch. 1903, 59.
5) .1. f. O. 1871, 175.        6) J. f. O. 1872, 384. 7) .1. f. O. 1899, 201. ") O. .1. 1910, 21.
") .1. f. O. 1871, 63.
M O. V. W. 1879, 64-65. .1. Talsky: Die Raubvögel Mahrens. Z. f. O. 1885, 76—77. - O. .1. 1891, 253; 1898, 142, in 1901, 192.
") M. O. V. W. 1891, 293, štev. 168. O. .1. 1894, 23, in Holewa, na rečenem mestu, 28, štev. 300.
,2) O. M. Sch. 1897, 29-80.
'») .1. f. O. 1875, 409 -  V. R. v. Tschusi zu Sc h m i d h o ff e n : Übersicht der Vögel Oberöstorreichs und Salzburgs, 18—19. ") 0. .1. 1910, 218.
") Ornis 1885, 237. — V. R. v. Tschusi zu S c h m i d h o f f e n : i. Nachtrag zu meiner Schritt: „Die Vögel Salzburgs". Z. f. O. 1886, 232-233. .1. f. O. 1880, 133. O. .1. 1898, 9-10; 1905, 144-145.
junija1"). Nižje Avstrijsko obišče malokdaj17). Tudi na Štajerskem se ni prikazal posebno pogosto 18). Zadnjega so ustrelili 26. junija 1914 pri Knittelfeldu 19). Na Koroško se zaleti skoraj vsako leto; celo pozimi, 18. januarja 1885, so ga opazovali20). Zadnja desetletja se je to popolnoma predrugačilo. Vedno preteče več let, predno se zopet prikaže; zadnjega so ustrelili okoli 1. 1892 21). (Dalje prih.)
Ornitologični zapiski za Kranjsko
Ptičje življenje je v vsem svojem razvoju neoporečno odvisno od vremenskih razmer. Na Ljubljanskem barju in ob dolenjskih vodah prezimujejo vsako leto divje race v velikem številu. V pozni jeseni 1913 je pritisnil le sredi novembra nekoliko ostrejši mraz, sicer je vladalo novembra in decembra razmeroma toplo, dasiravno seminlja deževno vreme. Ostrine nastopajoče zime še ni bilo čutiti, in pri divjačini so se začeli kazati že za lovce ne posebno razveseljivi znaki predčasnega parjenja, ki za zarod ni nikdar koristno. Tudi o racah so lovci tačas večkrat tožili, da se oglašajo v družbi glasno kvakajočih rac že racmani s svojim snubilnim „waab waab". Nekateri so celo opazovali posamezne od družbe ločene pare, ki so se zadovoljno vozili po vodni gladini, kjer so puščali samci prednje mesto samicam tako pri plavanju kakor tudi, ako so odleteli. Vse to so očitna parilna znamenja, ki so za to dobo še mnogo prezgodna, ker se vrši normalna paritev divjih rac februarja. Tudi pri ostalem
"•) .1. f. 0. 1875, 108. 1. Jahresber. (1882) itd., 20. Ornis 1885, 287; 1887, 26. V. Jahresber. (1886) itd., 40. M. O. V. W. 1807, 187—,140 O. .1 1808, 61; 1905, 144 do 115
l7) .1. f. O. 1876, 330; 1881, 200 I .Inhrosber. (1882) itd . 10. M. O. V. W. 1893, 21. — Rob. Kdor: Die Vögel Niederösterreichs, i. o. M Sch. 1808, 59 -80.
Is) .1. r. o. 187S, 94. I jahresber. (1882) itd, 20. Ornis 1887, 26. M. o. V. W. 1888, 64; 1894, 89. A. Hugo's .lagd/.eitung 1895, 503. O. .1 1897, 25. O. M. Sch. 1903, 60.
'") Waidmannsheil 1914, 281—282.
J") .1. f. O. 1881, 209. Ornis 1885, 237; 1887, 26. M. 0. V. W. 1888, 6. O .1. 1897, 25; 1898, 203 in 210.
*') V. K v. T seli u s i /.n S 0 h mi i d h o I' 1'en : Ornith. Kollektnneon aus Österreich - Ungarn und dem Okkupationsgebiete. XVI. (1907). Zool. Beob. Jahrg. XIJX. Heft 9. u. 10, 10 (separatnega odtiska).
V
Dr. GV. SAJOVIC.
ptičjem svetu je bilo zapaziti več živahnosti, in mnoge ptice, ki se ob tem času pomaknejo bolj proti jugu, niso zapustile naših krajev.
Končno je z novim letom 1914 zavladalo vendarle pravo zimsko vreme. Že takoj prvi teden je kazal toplomer upadek toplote, in približno na dan sv. treh kraljev je pričelo po celi deželi snežiti. Iz svinčeno sivih oblakov so se vsipavale z malimi presledki ves mesec januar snežinke, sedaj v divjem vrtincu, nato zopet polagoma, mirno in tiho tkoč majki prirodi krasno se lesketajoč zimski plašč. Ptičji gostje (pegam, krivokljuni in veliki kalin, sibirski krehovt), ki so pribežali k nam pred ostro vladajočo zimo z visokega severa, so jo učakali tudi pri nas. Toda tudi na Goriškem in Primorskem, v Dalmaciji in sploh na jugu, kjer so vajeni po zimi milega vremena, je vladala huda zima z obilnim snegom. Pri nas pa je zapadlo toliko snega, kakor menda že od leta 1895 ne. Visoka snežena odeja je pokrivala zemljo ponekod do začetka marca in tudi toplomer ni bil januarja zjutraj nikdar, popoldne pa samo nekolikrat nad ničlo; srednja dnevna temperatura je znašala januarja približno 5'8° C. Prvo polovico februarja je vladalo še slično zimsko vreme, v drugi polovici pa je postalo nekoliko topleje. Zvesta spremljevalca zime, mraz in glad, sta povzročila vobče ptičjemu svetu mnogo gorja. Zlasti so trpele pod njima poljske kure, jerebice in fazani (Lovec 1914, 28), ki so se držale z naščepirjenim perjem pod grmovjem na južno ležečih parobkih ali v bližini kakega potoka. Drugod so zopet iskale zavetja pod kozolci, kjer so brskale za maloštevilnimi, ob priliki sušenja izpalimi zrnci, ali so prišle celo v neposredno bližino človeških bivališč. Tako so se pokazale posamezne jerebice celo na dvoriščih ljubljanskih predmestij, in 20. januarja so dobili onemoglo jerebico na Resljevi cesti. Hanzlovskg poroča Lovcu (1914, 71), da je na Dolenjskem poginilo mnogo jerebic, mnogo pa jih je prišlo tik do stanovanj. Divje race in gosi so se pojavile v hudi zimi 1914 na več krajih v večjih in manjših jatah, zlasti mnogo jih je bilo na Ljubljanskem barju (Lovec, 1914, 28). Na Dolenjskem so se pokazali v tem času v izredno velikem številu razni ptičji zimski gosti, predvsem gosi, race, kalini idr. (Sl. N. ') 1914, št. 29). Mnogo so trpele stalne ptice: sove, žolne, kosi in druge, ki so prišle v neposredno bližino gospodarskih poslopij, mnogo pa jih je poginilo vsled gladu in velikega mraza. Raznovrstne ujede so prišle v izredno mnogih slučajih v neposredno bližino človeških bivališč. Pri Trebnjem je ujel 21. januarja neki kmet živega planinskega orla, ki sta ga pri-tirala mraz in glad tako daleč v nižino. Iv. Sašelj, župnik v Adlešičih,
') SI. N. - Slovenski Narod.
poroča, da je tudi v Beli Krajini bila enako ostra zima, ki je pregnala v južnejše kraje sicer ondi običajne ptičje prezimovalke. Umevno niso bile razmere na Gorenjskem in Notranjskem za ptice ugodnejše.
Koncem februarja se je zjužilo, zginil je sneg in imeli smo nekaj toplih solnčnih dni. Iz Adlešičev poroča Šašelj, da so se tje vrnile prve selilke: pastaričice 21., divji golobi in škorci pa 23. februarja (Dol. Nov.2) 1914, št. 52). Marca je skoraj vsak dan deževalo, v drugi polovici celo večkrat snežilo; prva polovica je bila toplejša, toda bolj vetrovna od druge. Neprijazno vreme je bilo tudi v aprilu, popolnoma neugodno pa maja, junija in julija. V teh mesecih je padlo obilo dežja, zlasti maja je bilo večinoma vetrovno, junij in julij sta imela mnogo neviht z močnimi nalivi in burjo. Te vremenske neprilike so vplivale škodljivo na gnezditev; uničile so marsikatero gnezdo poljskih ptic, pa tudi razdrle številna gnezda drobnim pticam pevkam. Tudi avgusta in septembra je bilo le malo solnčnih dni; vreme je bilo izpremenljivo in zgodaj je nastopil jesenski hlad, ki je pognal nekatere selilke predčasno iz dežele. Iz nekaterih krajev na Gorenjskem so odletele lastavice že koncem avgusta in v začetku septembra, dasiravno velja običajno Mali šmaren za njih odhodni dan, oziroma smo zadnje desetletje opazovali redno zakasnele selilke še oktobra ali celo novembra. Oktobra je bilo vreme večinoma jasno in mirno, novembra in decembra je padlo razmeroma mnogo dežja in semtertja je celo naletaval sneg. Prvi sneg se je pokazal na Notranjskem že 10. oktobra, na Dolenjskem 12. in na Gorenjskem 23. novembra. Vobče je bilo vreme toplo in ni delalo pticam neprilik.
Novo leto 1915 se je pričelo ugodnejše za ptičji svet. Prvo polovico januarja je večkrat deževalo, v drugi polovici in v začetku februarja je zapadlo precej snega, ki je mestoma obležal do 17. februarja. Ker je bilo razmeroma toplo, se je napravila le včasih tanka ledena skorja in tudi sneg ni vzdržema pokrival zemlje; na prisojnih krajih so se kmalu pokazale ledine. Vobče so se ptice na prostem lahko preživljale, kar so pričala krmišča po mestih. Obiskovali so jih le stalni ptičji meščani, vrabci in ščinkavci, semintja so se pomešale med nje sinice. Le zadnji teden januarja, ko je zapadel precejšen sneg, je bilo močno mrzlo vreme. Po ljubljanskih ulicah prezimujoči čopasti škrjanci so tedaj odleteli v južnejše kraje, na krmišča pa so prišli v goste zelenci in celo pinoie; tudi na krmišču v Kranju so se ta čas pojavile gorske ptice mnogobrojno in so lam ostale še prvi teden februarja. Ko je vladalo skoraj po vsej srednji Evropi ostro pozimje od srede februarja do konca marca, smo imeli pri
-) Dol. Nov. as Dolenjske Noviee.
Trije severni gosti: 1. pegam; 2. Urivokljuni kalin; .'! sihirska lešeerka.
nas pat: obilo deževnih in hladnih dni brez posebnih vremenskih neprilik. Tudi april je bil prve tedne še moker in hladen, pozneje smo pa imeli prav toplo in večidel solnčno vreme. Zato pri doha-janju selilk in pri gnezditvi, kolikor sem imel priliko v nemirnem vojnem času opazovati, ni bilo izjemnih posebnosti. Poletni in jesenski meseci so potekli normalno in prvi sneg se je pokazal 28. oktobra. November in december sta imela obilo deževnih dni in tudi snežilo je večkrat. Tako so vsa vremenska znamenja kazala na prihod ostre zime. Prišlo pa je drugače...
Zdi se nam, kakor da bi strašna svetovna vojna vplivala tudi na prirodne sile. Pričakovali smo ostre zime, leto 1916 pa nam je prineslo toplo in solnčno pomladansko vreme. Januar je bil izredno ugoden in deževalo je samo 8., sneg pa je pričel naletavati tudi le 31. ponoči. Imeli smo krasne in nenavadno gorke dni; toplomer je bil zjutraj enajstkrat pod ničlo, toda kljub temu je znašala poprečna srednja toplota v deželi -f" T6° C. Naravno, da je pokrilo loke in travnike pisano pomladansko cvetje, ptice pa so bile izredno živahne. Čopasti škrjanci so izginili že prvi teden januarja iz ljubljanskih ulic na svoja gnezdišča; 2. januarja sem opazil na Ljubljanskem polju na drogu poleg smodnišnice postolko (cf); ob Savi pri Radovljici so videli 16. januarja prvo sloho (W.3) 1916, 104). Iv. Šašelj je opazoval v drugi polovici januarja vrabce, ki so znašali slamo in kokošje perje za svoja gnezda (Dol. Nov. 1916, št. 52). Isti čas je bilo lahko tudi v Ljubljani po nasadih in cestah opazovati vrabce in ščinkavce, ko so z drsajočimi oziroma povešenimi perutmi dvorili svojim družicam; po ljubljanskih nasadih je zadnji teden januarja tudi že kos požvižgaval in prvi sčinkavčev „griču" sem slišal 80. januarja na vrtu ob Simon-Gregorčičevi ulici. Manj ugodna in mrzleja sta bila februar in marc, toda še vedno ne pticam neprijazna. Nekatere selilke so došle nenavadno zgodaj; tako sem slišal prvega grilčka že 12. februarja v glavnem tivolskem drevoredu, črnoglavke so se oglasile v Ljubljani in nje okolici (Resljeva cesta, botanični vrt, Golovec, Mestni log) že sredi marca, 25. marca pa sem jo poslušal v Kokrski debri pod Kranjem. Prvega rjavega srakoperja sem opazil 14. aprila v botaničnem vrtu v Ljubljani.
Ako izvzamemo občulni mraz, ki je pritisnil 15. in 16. aprila, so bili spomladanski in poletni meseci toplejši kakor v prejšnjih dveh letih, vendar so imeli mnogo več deževnih dni. Ako omenimo par viharnih dni, vetrovi niso bili silni. Jesensko vreme je bilo toplo, zlasti v prvi polovici. Dež je padal spočetka v primernih presledkih,
3) W -- Waiiliiiaimsliuil.
koncem oktobra pa je pričelo deževje, ki je trajalo skoraj vzdržema do 20. decembra. Prvikrat je snežilo 16. oktobra; pozneje je še nekolikokrat naletaval sneg, ki je obležal komaj nekaj prstov visoko kvečemu dva do tri dni. Zadnja dva meseca v letu sta bila zmerno vetrovna, decembra je bril pogosteje sever. Kakor je iz tega razvidno, ni vreme v 1. 1916 povzročalo pticam raznih neprilik; vendar ni bila jesenska selitev pri vseh vrstah popolnoma normalna. Hudournik in srakoper sta izginila iz kranjske okolice prej kakor običajno in to najbrž vsled obilnih deževnih dni. Sredi avgusta so priletele stoglave jate 'kmetiških lastavic v Kranj in sicer najbrž iz severnejših krajev, odkoder jih je pregnal dež. Ostale so v mestu dva dni; v Kranju gnezdeče lastavice so se izselile šele v začetku septembra.
Prezimovanje je bilo koncem 1916 ugodno. Stalnim pticam so se pridružile še nekatere manj občutljive, ki se sicer pomaknejo na jug. Ostale so na poljih in po hostah, kjer so našle zadostno množino živeža. Čopasti škrjanci so prišli v Ljubljano na prezimovanje v drugi polovici septembra, toda že čez nekaj dni so zopet odleteli nazaj v svojo pravo domačijo in so se pojavili na ljubljanskih ulicah šele zopet 18. decembra kot znanilci ostre zime, ki nam jo je prineslo leto 1917.
V preteklem troletju smo opazili po naših pokrajinah naslednje redke gnezdilce: škurha, pribo ali vivka in črno štorkljo na Ljubljanskem barju, kjer gnezdita prvi dve vrsti redno vsako leto v nekaj parih; črno štorkljo pa so opazovali pred več leti v dveh parih, za tem vedno vsako leto le en sam par. V Triglavskem pogorju in na Nanosu so izsledili 1. 1914 gnezdo planinskega orla, v okolici Radovljice je gnezdil to lelo par južnih postolk. L. 1914 in 1915 je imel par ležetrudnikov svoje gnezdo v kotu neke šupe v Cerkljah na Gorenjskem. O viru (Lovec, 1914, 153) in o skalnem jerebu (Lovec, 1914, 102) so dognali, da sta pri nas pogostejša gne-zdilca kakor so prej mislili.
Tudi nekateri redki ptičji gostje so obiskali v tem času našo deželo. Izza leta 1913 so ostali na Kranjskem še pegami do pozne spomladi 1914 in posamezni sibirski krehovti. Daje bila družba severnjakov popolnejša, je prišel za njimi krivokljuni kalin (Sl. N 1014, št. 10), ki so ga opazovali 28. januarja 1014 v Radovljici. Nadalje sc; je pomudil pri nas še nekaj tednov novega leta 1914 že i/, prejšnjega lela znani gosi veliki kalin. Med redkostmi I. 1914 moramo še posebej omeniti bobnarieo, ki so jo dobili (i. februarja pri Črnomlju. Izredni posebnosti I. 1916 ste pepelnati galeb, ki se je pokazal ob Savi pri Radovljici, in rjava govnačka, ki je posedala
11. septembra ob Kokri pri Kranju. Opazovali so tudi še nekatere nenavadne ptice, ki se pa vendar skoraj vsako leto posamič pokažejo, in sicer: morski slapnik na Dolenjskem ob Krki 1914 in nad Kranjem ob Savi 1915; navadna tonovščica ob Savi pri Kranju 1914, 1915 in 1916; mali Žagar ob Savi pri Ljubljani 1915; navadni deževnik 1. 1914 pri Ljubljani in Kamniku; rjava caplja pri Postojni 1915 in nad Kranjem 1916; sokol selec v ljubljanski in kranjski okolici 1916; južna postolka na Gorenjskem 1914 in v ljubljanski okolici 1915; močvirna uharica pri Kranju 1915 in 1916; veliki srakoper v Beli Krajini 1915 in 1916; večje družbe malega in velikega krivokljuna v poletju 1914 in konečno višnjeva taščica jeseni posamič vsa tri leta v Beli Krajini.
Glede barvne posebnosti perja je bila zanimiva popolnoma albinistična fazanka, ki se je nahajala nekaj let v bitenjskem lovišču pri Kranju in je izvalila leta 1914 šest albinističnih mladičev. Nad Železniki so ustrelili 16. aprila 1916 divjega petelina, ki je imel med krovnim vratnim perjem popolnoma snežnobelo pero. V drugi polovici aprila je vlovil Iv. Šašelj v Adlešičih delno beličnega kosa, ki je imel po celem telesu perje belo-lisasto. Pri fazanih in kosih, ki žive v razmeroma ozko omejenih pokrajinah, je lisavost (delna be-ličnost) degenerativnega značaja. Povzroča jo vsled ponovne medsebojne paritve v istem rodu oslabela kri, ki ne more razviti zadostnega barvila. Belo peresce na vratu divjega petelina je znak starostne pobledelosti (gerajohroizma).
O koristnosti in škodljivosti ptic se je tudi zadnja leta mnogo govorilo in razpravljalo. Seveda je govor veljal predvsem ujedam, ki so dobile v vrstah lovcev mnogo zagovornikov in to upravičeno. Med našimi lovci se je toplo zavzel za varstvo sov vobče dr. .1. Ponebšek*), še posebno priporoča VI. pl. Kappus (Lovec 1914, 153) lovcem večjo prizanesljivost veliki uharici. Splošno so pri nas članki in zapiski v „Lovcutt mnogo pripomogli k boljšemu umevanju prirodnega varstva. Zalo se nam tem bolj neumljiva zdi v naši lovski reviji ironična opazka o prirodnovarstvenem gibanju v zapisku na strani 71, kjer se nahaja v poročilu o hudi zimi stavek: „Kar je pustil zlobni človek, to so pobrale roparice. Letos je imel marsikak lovec priložnost, spoznali nedolžnost kanje in sove". L. 1914 je vladala ostra zima in nihče ne bo mislil, da bodo tedaj mesojede kanje in sove glodale lubje po drevju in kljuvale led. Ohraniti si morajo življenje, in ker ta čas ni živali, ki jim služijo pretežno za hrano, pograbijo marsikak kos divjačine. Tega zagovorniki prirodno-
*) Dr. J. Ponebiek, Naše u jedo. I. del. Sove (posel), odtis i/. Camiole 1!M5 in li)l(i).
varstvenega gibanja še nikdar niso zanikali; vedno so pa trdili in še trdijo, da je njihova korist tekom letne dobe neprimerno večja kakor zimska škoda na divjačini. Zato bo vsak razumen lovec, ki mu lovišče ni samo kupčija, premišljeno ravnal z živalstvom svojega okraja in bo zatiral samo resnične škodljivce in to le tedaj, ako preti lovišču po njihovem številnem zaplodu občutna škoda. Pa tudi druge ptice, ki niso „roparice", pri nas čestokrat neusmiljeno zatirajo. V „Lovcu" 1914 čitamo o takšnem uničujočem lovu lepopisane kotorne (L. 1914, 102—3). Znano je, da je kotoma ali skalni jereb predvsem kraška ptica, živi pa tudi na planinah in v podplaninskih legah Gorenjske. Manjša naselbina kotorn se je ustalila ob dolenji Savi. Namesto, da bi jih ondotni lovec negoval, jih zatira in celo plačuje nagrado tatinskemu lovcu, ki mu prinaša v zanjke ujete skalne jerebe iz sosednjega lovišča. Dobro je znana korist jerebice z lovskega stališča, poljedelec pa vidi običajno v tej ptici svojo škodljivko. Vendar nikakor ne zasluži sovraštva poljedelcev, ker pobere nebroj semen raznovrstnega njivnega plevela in zatre vsako leto ogromno množico poljskih škodljivcev. V lovskem listu „Waidmannsheil" (1915, 200) poročajo, da so našli v golši ene same jerebice več sto semenskih zrnc raznega plevela (kakor so njivna gorčica, osat, robida, kokalj, plavica, poljski mak), med njimi so se pa nahajali mnogoštevilni ostanki raznovrstnih muh, obadov, zoljev, poljskih mušic, hroščev, črvov, gosenic in različnih drugih ličink in bub. Jeseni se hranijo jerebice, kakor so dognala preiskovanja, pretežno z golimi polži, predvsem s poljskimi slinarji, ki napravljajo na ozimini občutno škodo. Dognali so, da se poljski slinarji ravno takrat in tam pokažejo v velikih množinah kjer ni jerebic. Ako bi jerebice ne uničevale nobenega drugega mrčesa in golazni kakor samo črno žitno brzico (mayetiola destructor Say.) in strnsko mušico (chlorops lineata Fabr.) ki sta največji škodljivki žitnega polja, ter poljske slinarje, že tedaj bi jih morali poljedelci skrbno varovati in ne preganjati.
Ako hočemo razširiti in dvigniti umevanje za prirodo in nje varstvo, tedaj moramo predvsem potom primernega slovstva v občinstvu poglobiti poznanje prirode in tako vzbuditi zanimanje za njeno življenje in gospodarstvo. Mnogo zaslug v tem oziru si je pridobilo „Slovensko lovsko društvo" z izdajanjem „Lovca", ki je prinesel tudi v letniku 1914 celo vrsto zanimivih ptičeslovnih člankov in zapiskov5), a je moral zaradi obstoječih razmer žal začasno pre-
5) Trat z Ed. P., Trije severni gosli v srednji Evropi (str. 29—30) in Obrocenje ptic (str. 37—40, 67—8); dr. J. Po ne back, Pegam (str. 30—2); dr. Fr. M i sc h i tz,
nehati. V „Planinskem vestniku" 1914 so navedene v J. Koprivnikovem spisu „Pohorje" ptice, ki žive po navedenem gorovju (stran 20—1).
V Carnioli 1915 in 1916 je opisal dr. J. Ponebšek v I. delu svoje razprave „Nase ujede" vse sove; ta spis je izšel tudi v posebnem odtisu. Drugod niso izšli kaki daljši članki, tičoči se naših ptic, pač pa je dnevno časopisje prineslo včasih drobne ornitologične beležke.
Ta ornitologična opazovanja so nabrana v dobi svetovne vojne, zato so tudi bolj pičla kakor prejšnja. Tovariši, ki so mi bili doslej vestni poročevalci, so večinoma na bojnem polju. Neizprosna usoda je zahtevala tudi izmed njih svojo žrtev — naj se spomnim še na tem mestu svojega skrbnega poročevalca, muzejskega preparatorja Frana Dobovška, ki se je 2. oktobra 1915 smrtno ponesrečil v vojni službi v Bosni. Za vsa tri leta sta mi poslala posamezne ornitologične zapiske iz Belekrajine vlč. g. župnik Ivan Sašelj v Adlešičih in iz kranjske okolice vlc. g. Iv. Cof, c. kr. sodomerec iz Kranja, za kar se jima ponovno najiskrenejše zahvaljujem; zahvalno omenjam tudi nekaj podatkov za 1. 1914, ki mi jih je sporočil preparator g. Herfort; sicer sem pa bil navezan sam na se; vendar nisem imel v preteklem triletju toliko prilike k opazovanju kakor poprej.
V podrobnem pregledu opazovanih ptičjih vrst sem upošteval v svrho popolnosti tudi podatke iz slovenskega lovskega slovstva in drobna poročila iz dnevnega časopisja, kar sem označil v opombah. V seznamu, ki obsega beležke o 71 opazovanih ptičjih vrstah, sem navedel pri posameznih pticah tudi najnavadnejša hrvatska imena.
Morski slapnik, severni potapljač (pljenor mali, urinator lumme (Gunn.), Nordseetaucher) se je pokazal 22. X. 1914 pod Grabnom na Krki; drugega so opazovali nekoliko dalje na Krki pod Zihovim selom. Dan je bil kopen (srednja dnevna temperatura okoli 1*5° C.) in jasen, brila pa je ostra burja, nekaj dni poprej je snežilo (Lovec, 1914, 209). L. 1915. sem videl morskega slapnika 18. 1. na Savi nad Kranjem; dan je bil oblačen, naletaval je sneg, srednja dnevna temperatura — ()'7Ü C.
Rjava govnačka (pomornik mali, stercorarius cepphus (Brünn.), lan-zettschiviinzige Raubmove). Doslej rjave govnačke, ki ima svoja gnezdišča na obalah severnega morja, na Kranjskem še niso opazovali. Govnačka, ki jo je vjel neki vojak 11. IX. 1916 ob Kokri nad hujanskim mostom pri Kranju (dan solnčen in miren, srednja t. = 16'7° C), je mladica, ki
Za. ruievoem pod Kocno (53 — 56, 78—6); Albin Seliškar, Albinizem in melanizem pri živalih (56—60, 76—9, 91—3, 110—14, 131—3, 144 - 6) in Lovcev izprehod po deželnem muzeju Rudol/inum (160 3, 177—81, 197—202); dr. .1. Lokar, Seznam o gnezdenju za nas važnejših ptic (str. 94—8); (Man „Proste zveze v varstvo lova", Skalni jereb (102—3); F. Klemene, O gozdnem jerebu (str. 117—8); VI. pl. Kappus, Spomini na jerebji lov (str. 147—49, 164—5) in Za veliko uharico (str. 153—4); Fr. Lokar, Prepelica na jesenskem potovanju (str. 189—90). Poleg tega je priobčilo Lovčevo uredništvo se celo vrslo zanimivih ornilologičnih beležk.
je zablodila k nam z visokega severa in je na potu omagala. Mlado rjavo govnačko ni lahko ločiti od sorodnih vrst, ker ie nima repnih peres popolnoma izraščenih. Zanesljive značilnosti te vrste pa so: na zgornjem kljunu neposredno pred kljukastim koncem zobato izrezana nožnica, skrajni dve letalni peresi z belimi rebrci, srednje repni peresi sta za ca 15 mm daljši kakor ostala in ostvasto zoženi, krak (tarsus) meri največ 38 mm. L. 1913 so ustrelili pri Rupi v okolici Kranja veliko govnačko (pomornik veliki, sterocorarius skua {Brünn.), große Raubmöve)6). Obedve vrsti sta za naše kraje izredni ptici.
Pepelnata tonovščica {galeb pepeljasti, larus glaucus Brünn., Eis-möve) je tudi za Kranjsko redka prikazen. Freger omenja 7), da se prikaže ob viharnem vremenu na rekah in jezerih, Schulz jo v svojem seznamu iz 1. 1890 8) nima. Po poročilu v listu „Waidmannsheil" je ustrelil 19. XII. 1915 ob Savi pod Radovljico g. Iv. S. pepelnato tonovščico, pri kateri je meril razseg peruti 170 (W. 1916, 104). Ta ptica gnezdi v Evropi le na najsevernejših norveških obalah; le poedine zablodijo pozimi do Sredozemskega morja.
Navadna tonovščica {galeb obični, larus ridibundus L., Lachmöve). Pod Savskim drevoredom pri Kranju je bilo ob Savi pet navadnih to-novščic v drugi polovici julija 1914 dalj časa; videli so jih še prve dni avgusta. Prav čestokrat so posedale po produ pri Struževem (Sava 1914, št. 30). Ob Savi pri Kranju se pokažejo navadne tonovščice jeseni in spomladi vsako leto večkrat, zlasti nad Majdičevim jezom; poleti so seveda tonovščice v tem kraju nenavadne.
Mali Žagar (ronac bieli, rnergus albellus L., Zwergsäger) je gnez-dilec v severovzhodni Evropi in severni Aziji. V posameznih letih se pokaže v času od novembra do marca večkrat na Ljubljanici. L. 1915 je bil ustreljen 22. II. mali Žagar na Savi v ljubljanski okolici.
Divje race (patha divlja, anas boschas L., Stockente) so se pojavile zadnja leta na Ljubljanici in na Dolenjskem v večjih jatah, .leseni 1913 in januarja 1916 so tožili nekateri lovci, da so se kazala med njimi predčasna parilna znamenja. Po poročilu v Lovcu (1914, 28) so prišle zlasti v hudi zimi 1914 v večjih in manjših jatah, v katerih so pa bili racmani v večini, kar za zaplod ni dobro znamenje. Tako je neki opazovalec naštel v eni jati med 13 pticami 11 racmanov; zato je upravičeno priporočal, da naj lovci prizanašajo samicam. Februarja 1914 je bil ustreljen na Ljubljanici racman, ki je imel vrat natlačen s travo in peskom, ki sta se mu pri požrešnem goltanju ustavila v goltancu (Lovec, 1914, 85). V. pl. Kappus je opazil 21. V. 1914 6 do 10 dni stare račice s starko ob Savi pri Radovljici in je občudoval, kako spretno si znajo poiskati mladice same v nevarnosti primerno skrivališče, kakor hitro za-
6) Carntola 1914, 157.
7) Fauna der in Krain bekannten Säugetiere etc. ") Mitteilungen des Musealv. f. Krain 1890.
1842, 85.
so
čujejo svarilni klic matere (Lovec, 1914, 138). Jata divjih rac je letela preko Ljubljane glasno kričeč na večer 28. I. 1915 ob snežnem vremenu; jeseni smo jih culi parkrat na večer meseca novembra. Spomladi 1916 so jih opazovali mestoma v številnejših jatah na Krki.
Navadni deževnik ali prosenka (zlatar troprsti, charadrius apricarius L., europ. Goldregenpfeifer) se je pokazal 10. X. 1914 pri Mostah v ljubljanski okolici, 15. X. istega leta pa na Kamniškem polju.
Vivek ali priba (vivak pozvizdač, vanellus vanellus (L.), Kiebitz) gnezdi redno vsako leto v nekaj parih na Ljubljanskem barju. Koncem novembra 1914 sta se mudila dva vivka ob Krki blizu Bele cerkve na Dolenjskem, kjer so sicer te ptice redke in se pokažejo navadno meseca oktobra in potem zopet aprila. Vreme je bilo solnčno in razmeroma toplo (Lovec, 1914, 210). Na Kodelijevem pri Ljubljani so opazovali jato 10 vivkov med 10. in 12. III. 1915. Prvi dan je bilo oblačno vreme s slabim severovzhodnikom; druga dva dneva sta bila jasna, s srednje močnim severozahodnikom; zjutraj in zvečer hlad, čez dan razmeroma toplo. Pri Vrhniki so ustrelili vivka (o") 12. III. 1915; dan je bil jasen s srednje močnim jugovzhodnikom, opoldanska temperatura -f- 7° C.
Skurh (pozvizdač šibičar, numenius arquatus (L.), der große Brachvogel) je gnezdil tudi zadnja tri leta v posameznih parih na Ljubljanskem barju, vendar postaja vsako leto redkejši.
Stoka, kljunač (šljuka bena, scolopax rusticola L., Waldschnepfe). L. 1913. je bila po zatrdilu dr. J. Ponebška jesenska selitev slok ugodnejša kakor sicer. Kljunači so se držali bolj gričevja, ogibali so se nižin. Posamezniki so v deželi tudi prezimovali (Lovec, 1914, 47). Prve dni januarja 1914 so spodili ob oblačnem in zmerno vetrovnem vremenu 6 kljunačev pri Horjulu (Sl. N. 1914, štev. 4), kar je velika redkost za ta čas. V Krakovem pri Kostanjevici so se pokazali 1. 1914 prvi kljunači 10. III., nadaljne polete sta ustavila burja in sneg (Lovec, 1914,69). Pri Kamni gorici je izsledil V. pl. Kuppus prve sloke 5. IV. 1914 (Lovec;, 1914, 69). Leta 1916 je videl Iv. Š. ob Savi pri Radovljici prvo sloko 16. L, kar je izredno zgodaj; bila je najbrže tukajšna prezimovalka (VV. 1916, 104).
Zelenonogo tukalico (guša zelenonoga, gallinula cldoropus (L.), grün-füßiges Teichhuhn), J, je vjel 22. III. 1916 neki ribič v mrežo na močvirju med Trzinom in Domžalami. Zelenonoge tukalico se selijo vsako leto skozi naše kraje in se ustavijo mimogrede zlasti na močvirnatih mestih.
Cma štorklja (šlrk črni, ciconia nigra (L.), schwarzer Storch). Zadnjo poročilo o gnezditvi črne štorklje na Ljubljanskem barju pri Vrhniki sem prejel spomladi 1914.
Bobnarica (bukavac nebogled, botaurus stellaris (L.), Rohrdommel) je za Kranjsko redka selilka. Posestnik J. M. jo je ustrelil 6. II. 1914 v Okljuku ob Dobljičioi pri Črnomlju (Lovec 1914, 48).
Siva caplja, (caplja siva, ardea cinerea L., Fischreiher) prebiva po-redkoma raztreseno po vsej deželi ob vodah z zaraščenim obrežjem. V dolenjevaškem lovišču na Dolenjskem je ustrelil A. K. 16. IV. 1914 čapljo, ki je merila z razprostrtimi peruti 2 m (Lovec, 1914, 85). Iv. Šašelj je videl sivo čapljo letečo preko Kulpe 10. V. 1916, nad Črnomljem pa 9. avgusta istega leta.
Rjava caplja (caplja danguba, ardea purpurea L., Purpurreiher) je v naših krajih izredna selilka. L. 1915 so jo opazovali 10. IV. ob deževnem vremenu pri Postojni, 1. 1916 so ustrelili lepo razvitega samca rjave čaplje 18. IV. v okolici Grada pri Cerkljah na Gorenjskem; vreme je bilo toplo in tiho. V kranjskem okraju je ta ptica izredno redka prikazen in je že skoraj celo desetletje ne pomnijo.
Divji golob, divjak, duplar (golub dupljas", colmnba oenas L., Holztaube). Mladega divjega goloba, ki je komaj letal, je ustrelil 28. XII. 1913 A. d. S., kar je za ta čas izredno zakasnela negodnost. L. 1914 so se pokazali prvi divji golobi 14. II. ob Borovniščici, 23. II. v Adlešičih in 26. II. na Kopnjavi blizu hrvaške meje, prve dni marca pa v okolici Kamne gorice (Lovec, 1914, 69, 70, 84). Izredno mnogo divjih golobov je v okolici Tribuč, kjer so videli še 29. X. 1914 poletavati po polju okoli 200 glav broječo jato (Lovec, 1914, 210).
Skalni golobi (golub sivi, columba livia L., Felsentaube) so se pokazali 1. 1915 prvič na Babnem polju pri Rakeku 15. januarja.
Grlica ((jrlica divlja, turtur turtur (L.), Turteltaube). V okolici Kranja, kjer je divja grlica stalna gnezdilka, sem opazoval tudi zadnja leta več parov. V večjem številu gnezde divje grlice tudi po razsežnih hostah pri Adlešičih, kjer so 1. 1914 prve opazovali 20. IV., zadnja jata 5 ptic pa je posedala še 28. IX. po župniškem vrtu. Iz Kokrske debri pri Kranju so se izselile to leto v drugi polovici septembra. L. 1915 so v Adlešičih opazovali prve divje grlice zopet 20. IV., naslednje leto 1916 pa 17. IV., na Pribincih pa že dan poprej družbo treh grlic.
Navadni fazan (gnjeteo obični, phasianus colchicus L., Fasan) se je po naših krajih že močno zaplodil, zlasti v loviščih skrbnih in razumnih lovcev. Ker živi primeroma na omejenih prostorih v večjih družbah, se pokažejo v njih čestokrat albinistični pojavi. Tako je imel g. Iv. Ra-kovec, tovarnar v Kranju, nekaj let v svojem bitenjskem lovišču popolnoma albinistično fazanko. Omenjena fazanka je imela bledo rožnato-rdeče oči, sicer belo perje je bilo le na perutih nekoliko zamazano rjavkasto. L. 1913 ji je uničil gnezdo dehor, 1. 1914 pa je izvalila šest mladičev, ki so bili vsi albinistični.
Jerebice (trčka skvržulja, poljska jarebica, perdix perdix (L.), Rebhuhn) so bile po ostri zimi 1914 zlasti občutno prizadete; mnogo jih je poginilo. Povsod so prišle do človeških bivališč, in v Ljubljani so 20. I. pobrali onemoglo in premrlo jerebico celo na Resljevi cesti. Na Kranjskem in Šenčurskem polju so se zadnji čas številnejše zaplodile, in ako bi jim vsi najemniki lovišč pozimi posvečali  potrebno skrb za prehrano, bi se
lahko jerebičji rod pri nas še izdatneje pomnožil. Ob košnji so našli na travniku pri Blatni Brezovici med Ljubljano in Vrhniko koncem avgusta 1914 komaj nekaj dni stare jerebice, kar priča o zapozneli gnezditvi dotičnega para (Lovec, 1914, 153).
Prepelice (prepelica pučpura, coturnix coturnix (L.), Wachtel) so naznanile s sonornim glasom svoj prihod na Kranjskem polju 1. 1914 28. IV., 1. 1915 pa že 23. istega meseca. Vobče število prepeličjih parov v navedenem okraju leto za letom pojema. Zanimivo je izredno pozno gnezdo prepelice, ki so ga našli ob košnji na travniku pri Blatni Brezovici dne 5. IX. 1914. V gnezdu je bilo 12 močno zaleženih jajc; pre-podena starka se ni vrnila, dasiravno so pustili okrog gnezda travo (Lovec. 1914, 153).
Skalni jereb (jarebica griunja, caccabis saxatilis (Meyer), Steinhuhn) ni samo za Kras značilna in vobče tako redka ptica kakor so mislili. L. 1913 je gnezdil par te krasne gozdne kure pod Špikom, kjer so opazovali kito s 14 piščanci. To in naslednje leto 1914 so gnezdili skalni jerebi tudi na solnčni strani .leterbenka. Koncem aprila 1914 je videl oziroma čul Fr. KI. okrog Grmade in na južni strani Ološca 5 parov (Lovec 1914, 68). Kakor so v zadnji dobi dognali, gnezdi skalni jereb razmeroma številno na Gorenjskem na planinah in podgorju; tudi na Dolenjskem se nahaja še nekaj trop, ki jim pa preti od nerazumnih lovcev pogin. Zanimivi so podatki in izvajanja, ki nam jih je podal dr. V. Je-ločnik9) v svoji razpravi o lovski perutnini na Kranjskem (Lovec, 1914, 102). V okolici Grmade gnezdeče jerebje pare so opazovali tudi še 1. 1915 in 1916; 1. 1915 so opazovali nekaj jerebov v gričevju pri Litiji.
Divji petelin (tetrieb gluhim, tetrao uroyallus L., Auerhuhn). Spomladi 1914 je bilo mnogo petelinov. Na Golovcu so našli 21. V. nekaj dni stare piščance, ki jih je čuvala starka. V dolini med Bizovikom in Orlami poje vsako leto več petelinov; 1. 1914 je pel eden nad Štepanjo vasjo. Obče je na Golovcu vsako leto zarod divjega petelina številnejši. Prvega so opazili tam nekako pred 15 leti; v tem kratkem času so se razširili že celo do Kočevja (Lovec, 1914, 118). V kranjskih loviščih so se zadnja leta marljivo oglašali petelini na pobočjih Sv. .lošta in v Udnem borštu. Nad Železniki so ustrelili 16. IV. 1916 petelina starca, ki je imel med vratnim krovnim perjem eno samo čisto belo pero. Ta pojav je znak delne beličnosli (albinisma), ki se v starosti čestokrat pojavi, vendar se pri divjem petelinu opazuje redkokedaj.
Gozdnemu jerebu (Iještarka gluha, tetrao bonasia L., Haselhuhn) je loplo pomladansko vreme 1914 izredno ugajalo. Na prisojnih mestih je bila paritev in toraj tudi gnezditev predčasna. V Breganjaricah so našli že 23. V. pet 2 do 4 dni starih piščet; 2. VI. za Brdom 7 piščet, ki so poskušala že leteti; 4. VI. na Velikih plazeh pet do 10 dni starih mla-
') Krains Jagdbare Federwildarten, deren Vorkommen, Verbreitung und jagdliche Bedeutung, „A. Hugos .Ingd/.eilung" 1912, 5t. il in 4.
dičev; 16. VI. jerebovo kito za Jevnaščico, v kateri so bila tri do en mesec stara piščeta s starko in starcem. Zadnji slučaj je še zato posebno zanimiv, ker je bil pri kiti tudi petelin, kar se pripeti le redkokedaj (Lovec, 1914, 117).
Kragulji (jastrieb kokošar, astur palumbarius (L.), Hühnerhabicht) so se za časa vojne silno pomnožili splošno po vsej deželi. J. Rakouec, tovarnar v Kranju, je uničil v svojem lovišču na Sorskem polju samo v zimskem času 1914/15 18 kraguljev, ki so se tam izredno mnogoštevilno pokazali ter delali med divjačino in domačo perutnino občutno škodo. V Purgi pri Adlešičih so vjeli 5. II. 1914 kragulja živega v skopec; 9. I. 1914 so ustrelili kraguljevo samico pri Rakeku. Naslednje leto 1915 poroča Iv. Šašelj, župnik v Adlešičih, da so se kragulji tudi v ondotni okolici zadnja tri leta močno zaplodili, ker ni bilo lovcev, ki bi jih preganjali. Napravili so silno škodo na piščancih, ki so jih venomer pobirali. Ponekod so odnesli skoraj vso kuretino, da nekatere gospodinje niso hotele več v drugič nasajati kokljam, češ, kaj bom podlagala samo za „tiča". Na župnijskem vrtu sta 18. IX. 1915 kar naenkrat dva kragulja preganjala kokoši. Pri Banji Loki pri Kočevju so ustrelili 22. I. 1915 kraguljevo samico. L. 1916 so gnezdili kragulji v več parih po gozdovih kranjskega okraja; pojavili pa so se to leto v veliki množini tudi okrog Novega mesta (Dol. Nov. 1916, št. 33).
Skobci, kraguljčki (kobac ptičar, accipiter ni.sus (L.), Sperber), so so se pokazali v zimi 1914/15 tudi mnogoštevilno po vsej deželi. Tovarnar Hakovec iz Kranja jih je v svojem lovišču pokončal v tem času 26. Kakor kragulji, tako so se tudi skobci za časa vojne zelo zaplodili, ker ni bilo lovcev doma, ki bi jih zatirali. Pogosto so gnezdili v kranjskem okraju (Šenčurski gozdovi, v gozdovju med vasema Okroglo in Naklo, Šmarjetna gora, Sv. .lošt idr.), pa tudi v škofjeloškem okraju njihova gnezda niso bila redka. Izmed številnih ustreljenih skobcev so mi sporočili 1. 1915 natančen datum v naslednjih slučajih: 7. 1., 9, pri Rakeku; 15. 1., 5 skobcev (2 d1 in 3 ?) pri Škofji Loki; 15. II. pri Škofji Loki; 17. II., 9, pri Logatcu in 27. II., 9, na Studencu pri Devici Mariji v Polju. Na Primskovem pri Kranju so vjeli živo kraguljevo samico 26. II. 1916 v veži, kamor se je zapodila za vrabci.
Kacarja (orao zmijar, gujaš, circaetus gallicus (ürn.), Schlangenadler) prištevamo že k redkejšim kranjskim kraguljevim vrstam. V nekoliko večjem številu gnezdi po Beli Krajini, sicer je le redek gnezdilec. L. 1914 so ustrelili 4. februarja v Podbrežju pri Adlešičih kačarja, ki je meril z razprostrtimi perutmi nad 1 tn, L. 1915 in 1916 poroča Šašelj, da je v črno-meljskem okraju kačarjev vedno manj. Včasih, zlasti spomladi, je videl po 4 do 6 skupaj krožiti, zadnja leta je opazoval le posamezne; samo 17. VI. 1915 je videl dva (9 in o*) skupaj. Navadno bivajo po hostah okoli Bednja in Tribuč. Leta 1916 je opazil to roparico večkrat pri Adlešičih in sicer 14. I., 30. I., 24. II., 18. IV. in še kasneje poleti in jeseni,
vselej pa le po eno samo, le 11. 111. dve skupaj. Pri svoji prehrani uničijo kačarji mnogo zajcev; pripovedujejo pa, da je napadel že tudi jagnje.
Kanjo (škanjac mišar, buteo buteo (L.), Mäusebussard) je ustrelil 21. I. 1914 neki posestnik za trebanjskim gradom na Dolenjskem. Tam je kanj dovelj, huda zima jih je prignala prav k hišam (Lovec, 1914, 48); 13. XII. istega leta so ustrelili kanjo pri Cerknici. L. 1915 so mi došla poročila o naslednjih ustreljenih kanjah: 15.1., 9; Babno polje pri Rakeku; 21. L, mlada 9, na Kranjskem polju in 2 kanji v Mestnem logu pri Ljubljani; 22. I., Komenda pri Kamniku; 25. L, J\ pri sv. Jakobu ob Savi; 10. II., Ribnica; 15. II, 9, Radeče pri Zidanem mostu; 18. II., o", Komenda pri Kamniku; 20. II., Sv. Jakob ob Savi. Na Sorskem polju nad Drulovko pri Kranju so se pokazale 1. 1916 prve kanje v začetku februarja, tam so ustrelili samico 13. II. V Udnem borštu pod Karavankami so ustrelili 5. II. samca kanje, ki je imel v požiralniku 8 cm dolgega malega klena (phoxinus laevis L.), kaj nenavadni založaj za to ptico, kar se da razlagati le iz pomanjkanja primerne hrane. Gnezda kanje sem v kranjski okolici izsledil v Šenčurškem gozdu, pri Okroglem in v besni-škem gozdu na pobočju Sv. Jošta. Poleg navedenih je bilo seveda ustreljenih še obilo kanj vsled nezadostnega poznanja ptice same in prirod-nega življenja. Vsekakor bi morali lovci tej ptici bolj prizanašati.
Planinski orel (orao suri, aquila chrysaetos, (L.), Steinadler) se je zaletel v hudi zimi 1914 celo na Dolenjsko, kjer ga je vjel 21. januarja neki kmetic v gozdu pri Trebanjskem gradu. Na svojem poletu je omagal vsled lakote, o čemer je pričal docela prazni želodec. Z razprostrtimi perutmi je meril 220 cm. Orlovo gnezdo so opazovali spomladi 1914 v triglavskem skalovju nad Bohinjem. Pri Postojni je bila ustreljena 21. II. 1915 mlada orlova samica.
Sokol selec (sokol siui, falco peregrinus Tunst, Wanderfalk) je lovil 24. II. 1916 po Vrazovem trgu pred Šentpetersko vojašnico v Ljubljani vrabce. Nato je sedel nekaj časa na križu zvonika šentpelerske cerkve, odkoder je odletel proti Golovcu. Koncem oktobra 1916 so ustrelili sokola selca na Kranjskem polju. Izkušeni lovci vedo povedali, da so našli pred leli gnezdo sokola selca v Udnem borštu.
Par južnih poslolk (vjetruša bjelonokta, cerchneis naumanni (Fleisch.), Rötelfalk) je gnezdil 1. 1914 v okolici Radovljice; 1. 1915 pa so ustrelili samca južne postolke 10. marca pri Črnučah v ljubljanski okolici.
Prvi dve postolki (vjetruša klikavka, cerchneis tinnuncula (L.), Turinfalk) sem videl v Ljubljani I. 1914 nad Resljevo cesto 16. IV. opoldne; bil je solnčen in gorak dan. Naslednje leto sem opazil prvi par nad deželnim glediščem 10. IV. V Kranju so videli prvi par postolk 27. III. 1915 nad travnikom nasproti pokopališča, kjer si je napravil svoje gnezdo v strmih pečinah Kokrinega brega; številna kolonija kavk ga ni motila. Drugi par postolk je gnezdil na Klancu pri Kranju v tesnem podstrešju malega zidanega poljskega znamenja ob poti na Primskovo. L. 1916 sem opazil prvo postolko (o") na ljubljanskem polju poleg smodnišnice že 2. L;
bilo je oblačno in srednje toplo vreme. Prejšnje čase so gnezdile postolke v večjem številu po ljubljanskih podstrešjih; to leto sem opazoval v Ljubljani samo 2 gnezdi postolk. Pregnale so jih najbrž kavke, katerih ljubljanska kolonija je vsako leto močnejša. V Kranj se je vrnil par na Kokrsko gnezdišče 25. marca.
Vir ali velika uharica (sovuljaga buljina, bubo bubo (L.), Uhu) živi še vedno precej številno po Kranjskem. L. 1913 so ustrelili 15. XII. pri Postojni uharico, ki je imela v želodcu ostanke lesne sove (Lovec, 1914, 48). Zadnja leta je gnezdila velika uharica v pečinah nad Mostami na Gorenjskem, v Drulovki blizu Kranja, kjer so 1913 vjeli tri v železje. Pri Borštu nad železniško progo je dobil neki fantič v skalovju uharičino gnezdo s 4 jajci. Ko je vjel čez 14 dni samico, sta bila izležena že 2 mladiča, ostali dve jajci pa še nista bili razpočeni. Na gnezdišču je našel mnogo podganjih repov in perja kavk. Okoli Boršta gnezdi vsako leto več uharic (Lovec, 1914, 154). V lovišču tovarnarja Rakovca iz Kranja se je vjela v skopec stara, krasno barvana samica, ki je merila z razpetima perutnicama 146c»w. Istotam so vjeli v železje sredi marca 1916 „Na planoti" nad Drulovškim gozdom pri Kranju staro, izredno lepo iz-raščeno samico. L. 1915 so ustrelili samico uharice 10. II. pri Tolminu na Goriškem; 24. II. starega samca pri Cerknici in 17. XII. je ustrelil po sporočilu v listu „Waidmannsheil" (1916, 104) H. R. čez visok hrast letečo uharico pri Sv. Križu pri Kostanjevici. Tehtala je 31/2 ty> čez peruti je imela v razsegu 180 cm. Omenjeni lovec že 31 let ni opazil uharice v ondotnem okraju. Na vsak način naj bi lovci ne zatirali te lepe sovje vrste tako brezobzirno in bi ji naj nudili vsaj v nekaterih loviščih nekoliko več varnosti.
Mala uharica (.sova utina, asio otu.s (L.), Waldohreule) je bila ustreljena 25. XII. 1914 pri Brezovici, 18. II. 1915, o", na Golovcu, in 20.11. 1916, o", „Na planoti" nad Drulovškim gozdom pri Kranju, kjer biva stalno.
Močvirna uharica (sova močvarica, asio accipitrinus (Pall.), Sumpf-ohreule). Neki pasti r je ulovil 26. II. 1915 močvirno uharico pri Ilujah v okolici Kranja; bil je samec. Prve dni marca 1916 se je ulovila samica močvirne uharice v železje „Na planoti" nad Drulovškim gozdom pri Kranju. V navedenem kraju je močvirna uharica redka prikazen, vendar se jih pokaže vsako drugo leto vsaj nekaj.
Veliki skouik (čuk lulavac, pisorhina scops (L.), Zwergohreule) je na Kranjskem pogosten gnezdilec, zlasti na Gorenjskem n. pr. med Lescami in Bledom, v blejski okolici vobče, v okolici Krope idr. Posamezni pari gnezde tudi v Šmarjetni gori in na pobočju Sv. ,Iošta.
Kozača, uralski skouik (sooa jaslrebača, sgrnium uralense (Pall.), Ilabichlscule) gnezdi, kolikor morem sklepati iz svojih mnogoletnih opazovanj, brezdvomno vsako leto v nekaj parih v Udnem borštu pod Karavankami. V okolici Dobrave pri Ljubljani so ustrelili samico kozačo 16. II. 1915. Na kranjskem kolodvoru so vjeli v noči 24. II. živo kozačo
J
(?) v skopec; priletela je najbrž iz Udnega borita. Tam so naslednje leto 1916 koncem januarja ustrelili starega samca kozače.
Lesna sova (sovina šumska, sgrnium aluco (L.), Waldkauz) se je pokazala spomladi 1914 v Fučkovcih pri Adlešičih; nadalje so jo to leto ustrelili 15. II. pri Škofji Loki in 19. XII. pri Brezovici. L. 1915 sem prejel naslednja poročila: 16. I. pri Škofji Loki in na Babnem polju pri Rakeku; 17. I. in 10. II. na Golovcu pri Ljubljani; 2. II. pri Krškem in 26. II. v Udmatu pri Ljubljani. L. 1916 so opazovali njeno gnezdo v besniškem gozdu pod Sv. .loštom, kjer je redna gnezdilka, nadalje v Udnem borštu (2 gnezdi). Nahaja se posamezno tudi v Šenčurskih gozdovih pod Kranjem.
Čuk, kamnarica (čuk obični, athene noctua (Retz.), Steinkauz) gnezdi stalno po Kokrski dolini, na Šmarjetni gori in po gozdovih Sv. .lošta in sosednjega pogorja. Oktobra 1913 so ga ustrelili pri Besnici nad Kranjem; 15. I. 1915 pri Ljubljani in 15. II. pri Škofji Loki, kjer je v okolici le redek gnezdilec.
Pegasta sova (kukuvija driemavica, strix /lamtnea (L.), Schleiereule) je v loviščih kranjskega okraja prav redka prikazen. Okoli leta 1895 je gnezdil par te lepopernate sove v zvoniku razpale cerkvice sv. Marjete na Šmarjetni gori pri Kranju. L. 1914 pa je bila ustreljena v spomladanskem času pegasta sova na pobočju Sv. Jošta nad Besnico.
Kukavica (kukavica obična, cuculus ca-norus (L.), Kuckuck). Prvič se je oglasila v 1. 1914 na Gorenjskem 6. IV. (L. Zg.1") Nr. 87), na Rožniku pri Ljubljani 5. V., nasprotno v Adlešičih že 27. III. Zadnjo so culi ondod 10. Vil. V Adlešičih nazivljejo samca z imenom kukovač, samico pa kukovača; iz ondotne okolice se izselijo običajno v začetku julija, (ijuraüiii. Ptte« n. L, HM 5 je slišal Šašelj prvič kukavico v Pegasta sova. Adlešičih 8. IV.   Njegov sosed mu je pravil,
da je opazil, ko je sekal v hosti drva, kukavico, ki je priletela na kosovo gnezdo in je vrgla iz njega 3 kosova jajčeca drugo za drugim. L. 1916 je zakukala prvič 10. IV. v gozdu nad llinelčičcm pri Mirni peči, kjer jo je čul muzejski ravnatelj prof. dr. ./. Mantuani. V Meli Krajini so jo slišali na 1'ribincih iu v Tribučah 1. 191(5 prvikrat 30. III., zadnjikrat 28. junija.
.lata hudournikov (čiopa črna, apus opus (L.), Mauersegler) je letela nad Adlešiči 24. IV. in jeseni 9. IX. zvečer; dau je bil oblačen, prej pa je pet dni močno deževalo. Iz Kranja so odšli hudourniki v poletju lit I (i
predčasno.
"') I,, /.g.      Laibaeher Zeitung.
Lezelrudnik, legen (leganj, sojkula, caprimulgiis europaeus L., Ziegenmelker). L. 1914 in 1915 je gnezdil par leželruinikov pod tramom neke šupe blizu hleva v Cerkljah na Gorenjskem. Iz nevednosti je pobil neki pastir starca in uničil gnezdo; samica se ni več vrnila. Vobče je na Kranjskem legen zelo redek gnezdilec.
Kmetiška lastavica (lastavica pokučarka, hirundo rustica L., Rauchschwalbe). Spomladi 1. 1914 so opazili v Mostah pri Ljubljani prvi la-stavičji par že 25. III. (Lovec 1914, 85); iz Gorenjske so naznanili prihod lastavic 11. IV. (L. Zg. Nr. 87); preko Ljubljane sem videl leteti prvi par 15. IV. ob lepem solnčnem vremenu. Približno čez 14 dni sem opazoval več lastavičjih parov, ki so poletavali nad Mirjem, nad Erjavčevo ulico in Bleiweisovo cesto. Dva lastavičja para sta se vrnila na svoja gnezda v grad v Gradcu K). IV. V Adlešičih se selijo lastavice navadno okoli Male maše (8. IX.); to leto so se zbirale k selitvi šele 16. IX. in zadnjo so videli še 3. oktobra. Nasprotno pa so se izselile v nekaterih krajih na Gorenjskem (v okolici Bleda, Tržiča in Kranja) že koncem avgusta, oziroma v začetku septembra. L. 1915 se je pokazala pri Črnomlju prva lastavica 29. III.; bil je deževen dan z zmernim severnim vetrom in srednjo dnevno temperaturo 4'6° C. V ljubljanski okolici sem opazil to leto prve lastavice 8. IV., v Kranju pa 10. IV. V Adlešičih so opazovali 1. 1915 zadnje lastavice 16. IX. Naslednjo spomlad 1916 so priletele 30. III. prve lastavice v Belo Krajino, kjer so jih opazovali omenjenega dne na Pribincih, v Tribučah in v Adlešičih. V Ljubljano so došle v prvi polovici aprila, v Kranju sem pa videl prvi par 2. IV. Ob tej priliki naj omenim, da postajajo lastavičja gnezda za Ljubljano vsako leto redkejša. Kakor postolke, tako so se tudi lastavice, ki po Ljubljani itak niso bile mnogoštevilne, morale umakniti kavkam. V tem letu so bile zanimive stoglave lastavičje jate, ki so priletele sredi poletja v Kranj in so ostale ondi od 13. do 15. avgusta. Posedale in prenočevale so v mnogobrojnih skupinah po električnih žicah nad Kokrsko ulico. Od časa do časa so v večjih družbah lovile mrčes, odletele pa so ob zgodnji jutranji zori 16. avgusta, vreme je bilo solnčno in gorko. Brezdvomno so bile lo severne gnezdilke, ki so se neobičajno zgodaj napotile na jug. V Kranju in njega okolici gnezdeče lastavice so se izselile med 8. in 10. IX., posamezne so opazovali še v drugi polovici meseca. Iz poročil poslednjih let je razvidno, da se že več let zapored izseljujejo lastavice neobičajno zgodaj. Vzame jih zadnji teden avgusta ali pa prvi teden septembra. Poprej je veljal normalno za njih splošni odhod čas okoli 8. septembra, ostajale so pa mestoma ves mesec september v deželi in tudi oktobra so jih včasih še opazovali. Pač so se pojavile 1. 1913 v Kranju v drugi polovici oktobra sloglave jate lastavic; ob hladnem deževnem vremenu in so sc; drugi dan napotile v južni smeri dalje. To pa je bil le izjemen slučaj, v katerem je šlo za zakasnele severne selilke, ki najbrže vsled negodnega zaroda niso mogle pravočasno na pol. Občnemu predčasnemu odhajanju lastavic v zadnji dobi bo pa najbrže
vzrok razmeroma močan upad temperature, zlasti nočne zadnjih jeseni in obilno deževje v tem času. Gotovo zasluži ta pojav še natančnejšega opazovanja in proučevanja.
Nekaj parov mestnih lastavic (lastavica gradska, delichon urbica (L.), Mehlschivalbe) je gnezdilo tudi zadnja tri leta v Kranju; 1. 1916 sem opazoval samo dvoje gnezd.
Pegam (kugara, bombgcilla garulla (L.), Seidenschwanz), ta lepopisani gost z visokega severa, se je pomudil še iz zimskih mesecev 1913 pri nas. Pravi pohajkovalec je to med ptičjim svetom. Svojo domovino zapusti čestokrat brez pravega vzroka, pa se pokaže naenkrat v srednji ali celo v južni Evropi, potem pa zopet mahoma izgine; včasih ga pa tudi napodita iz dežele ostra zima in slaba letina jagodičevja. Dalj časa se pomudi le v krajih, kjer je jagodičevje dobro obrodilo, sicer pa potuje naglo, o čemer so nas poučila opazovanja njegovega zadnjega obiska. „Lovec" (1914, 31 in 69) ima o njem za 1. 1914 naslednja poročila: 1. I. kakih 30—40 pegamov blizu Kolezije v Mestnem logu; 3. jan. 12 do 15 pegamov pri Adlešičih; 5. 1. večja družba pri Jaršah po grmovju ob Mlinščici; 11. I. so jih opazili 7 v lovišču Topolovec pri Preski na brinju; in 11 nad Domžalami, ki so leteli od severovzhoda proti jugozapadu; 21. I. so opazovali pegama v Sp. Domžalah. V Sl. Narodu (1914, št. 19) so poročali iz Radovljice, da so ostali pegami kljub hudemu mrazu v ondotni okolici, kjer so jih opazovali še 15. I. (— 8° C, sneg 52 cm visoko). Sam sem videl pet pegamov pod Rožnikom pri Ljubljani ob poti nad kapelico 7. 1. in 2 pegama na kostanjih pred deželnim glediščem 13. I. Sredi februarja sem dobil pegama iz ljubljanske okolice, ki se še sedaj v gajbici prav dobro počuti v družbi različnih ptic pevk ob mnogovrstni hrani. Izbirčen ni v jedi, posebno v slast mu pa gre sladkor. Tudi dr. J. Ponebšek je imel dalj časa pegama v gajbici poleg krivokljuna. Zadnje poročilo sem dobil o treh pegamih, ki so jih opazovali sredi aprila po grmovju na koncu Savskega drevoreda pri Kranju.
Velikega srakoperja (svračak veliki, lanitis c.vcubitor /,., Haubwürger) je opazoval Iv. Sašelj 4. III. 1916 v Gruščiku pri Tribučah; tam je bival koncem novembra in v začetku decembra 1915. Bržčas je bil to en in isti eksemplar, ki se ni izselil.
Rjavi srakoper (svračak ruši, lanitis collurio L., rofriichiger Würger) se je oglasil 1. 1914 v Adlešičih prvič 11. IV. in na c. kr. botaničnem vrtu v Ljubljani 1. 1914 prvič 20. IV. toplega solnčnega dopoldne. V Adlešičih so videli to leto zadnjega 16. IX.; bil je mladič. Rjavi srakoper je zelo pogost gnezdilec po grmovju in živih mejah na čirčiškem in šenčurškem polju. Prihaja navadno v drugi polovici aprila, izgine pa sredi septembra. V sadnem šolskem vrtu na Primskovem pri Kranju je gnezdil irakoperjev par na pritlikavi jablani tako blizu tal, da je bilo gnezdo v srednje visoki travi popolnoma skrito in so ga zapazili šele junija ob košnji. V gnezdu je bilo pel, komaj par dni starih mladičev. Naslednje leto je napravil srakoperjev par na istem vrtu svoje gnezdo
na podstrešju vrtne lope v gostem pletežu vinske trte. Vobče ume srakoper v posameznih slučajih prav bistroumno skriti svoje gnezdo pred zalezovalci in je splošno zelo prekanjena in previdna ptica. L. 1915 so opazili v Adlešičih prvega srakoperja 23. IV., naslednje leto pa 28. IV. To leto se je pokazal v Ljubljani, kjer sem ga opazoval 14. IV. na botaničnem vrtu, izdatno prej; bil je na pol oblačen dan z močnim severo-zapadnim vetrom, dopoldanskim dežjem in srednjo dnevno temperaturo 7*6° C.
Krokarji (gavran, corvus corax L., Kolkrabe) so tudi že v Beli Krajini redke ptice. V Adlešičih opazujejo že več let en par, ki gnezdi ob Kulpi ali v hosti nad vasjo.
Kavke (čavka, colaeus monedula (L.), Dohle) so se vrnile v Kokrsko deber pri Kranju prve dni januarja 1915, v večji množini pa šele 2. II. Na ljubljanska gnezdišča so prišle 11. II. zjutraj med 8. in 9. uro; bilo je jasno in slabo vetrovno, sneg je še ležal nad 10 cm visoko in toplomer je kazal ob 7 zjutraj — 06° C. Videl sem jih ta čas posedati po strehah hiš v Stritarjevi, Šelenburgovi in Knaflovi ulici. Naslednje 1. 1916 so se pokazale prve kavke v Ljubljani 2. II. nad kavarno Evropo in bivšo Hribarjevo hišo na Dunajski cesti, 4. in 5. II. je bil njih splošen dohod. V Kokrski debri so  bile že zadnji teden januarja na svojih gnezdiščih.
Sibirskega krehovta, leščerko (tješkarica sibirska, nucifraga canjo-catactes rnacrorhgncha Hrehm, dünnschnäbliger Tannenheher) je dobil v roke sredi januarja 1914 g. Iv. Šega v Radovljici, 25. I. pa so opazovali ptico te vrste v gozdu pri Podnartu. Obe ptici sta najbrže zaostali še iz 1. 1913 v naših krajih.
Kobilar (vuga zlat na, oriolus oriolus (/>.), Pirol) se je oglasil v Adlešičih I. 1914 prvič 19. IV., v Ljubljani na Rožniku pa šele 1. V. (oblačno, močan jug, srednja dnevna temperatura 13'4UC). Leta 1915 je prišel v hoste pri Adlešičih 22. IV., naslednje leto šele 27. aprila.
Škorec (čvrljak šareni, Sturmis vulgaris L., Star) je bil pred 30 leti v Beli Krajini prav malo znana ptica, sedaj se je pa silno razmnožil zlasti v okolici Adlešičev in Tribuč. .leseni se navadno izseli koncem septembra, posamezniki pa prezimijo. L. 1914 so ostali še v večjih jatah do 15. XI., kar je izredno pozno. Prvič so došli škorci v Adlešiče 1. 1914 okrog 23. II., 1. 1915 prvi trije 21. II. in 1. 1916 pa 18. II. Zadnji dve jati so opazovali 1915 v Tribučah 8. XI. in na Bednju 13. XI.
Dlesk (batokljun trešnjar, coccothraustes coccothraustes (L.), Kernbeißer) gnezdi vsako leto v nekaj parih po bukovih gozdovih na pobočjih hribovja med Besnico in Podnartom na Gorenjskem. Dleski gnezde vsako leto tudi po hostah pri Adlešičih, kjer jih čestokrat vidijo, zlasti pogosti posetniki so na /.upniškem vrtu. Navadno prileti po eden ali kvečemu dva; 18. XI. 1914 jih je pa bilo K) skupaj. V jeseni jih tam posebno pogosto opazujejo na gabrih, kjer tarejo gabrico. Tako so bili oklohra in novembra I. 1914 dleski stalno na gabru pred župniščem.
Sčinkavec (zeba bitkavica, fringilla coelebs h., liuch/ink). Prvi dnevi februarja 1914 so bili večinoma jasni, toda hladni in 3. II. sem čul raz
!)()
lipe na Resljevi cesti prvi ščinkavčev „griču"; popevka je bila še liha, toda čista in popolna. Ta dan je bilo večinoma jasno in solnčno, vladal je pa mraz s poprečno dnevno temperaturo — 8"6° C, ker je pač bril ves dan zmeren sever. Presenetil me je pa to leto ščinkavčev „gričuu, ki je donel iz polnega grla jeseni 25. X. raz kostanja ob srednji poti drevoreda Zvezde v Ljubljani. Bilo je gorko in solnčno jesensko jutro. Isto poroča „Slovenec" (29. X. 1914): „28. X. zjutraj je prepeval na Koschierjevem vrtu neki ščinkavec vesel „gricu"; pri petju je sicer nekoliko žagal, bil pa je razmeroma dovolj vesel in glasan". L. 1915 so se oglasili prvič ščinkavci v Ljubljani okoli 10. II.; 1. 1916 sem ga pa že slišal 30. I. na vrtu ob Simon Gregorčičevi ulici. Iv. Šašelj poroča, da vidijo pri Adlešičih ščinkavce v večjem številu prezimovati.
Pinože (žepa nikavica, fringiUa montifringilla L., Bergfink) gnezde splošno po naših planinah in se pokažejo le ob ostrih zimah v nižini. L. 1914 so se pokazale v ljubljanski in kranjski okolici v drugem tednu januarja in so ostale ondi tudi še februarja; jeseni niso prišle. Naslednje leto 1915 so se pokazale v Ljubljani na krmiščih šele zadnje dni januarja, istočasno tudi v Kranju. .leseni jih zopet ni bilo v dolino. L. 1916 so priletele v Kranju na krmišča 9. II. in so se mudile tam samo nekaj dni; ker je bilo spomladansko vreme razmeroma ugodno, so našle v podgorju zadostno hrano. Iz istega vzroka so ostale tam tudi zadnje mesece leta.
Posamezna gnezda zelencev (zelendur, chloris chloris (L.), Grünling) opazujem že nekaj let po nasadih ljubljanske in kranjske okolice. V večji množini gnezde zelenci po rnzsožnejših hostah, zlasti v podgorju. Poedini so stalni zimski odjemalci na mestnih krmiščih, v večjih množinah pa se pokažejo tam le ob hudih zimah, tako n. pr. 1. 1915 zadnji teden januarja in v pivi polovici februarja.
Grilček (iularica obična, serinns hortulaniis Koch, Girlitz) se je oglasil prvič 1. 1914 v ljubljanskih nasadih sredi aprila: 14. IV. je drobil svojo popevko na kostanju pri Trubarjevem parku, isti dan sem ga slišal tudi na Rožniku; bilo je gorko solnčno vreme. 16. IV. sem ga opazoval na Golovcu. L. 1915 se je povrnil že 22. III. v ljubljanske nasade, v Kokrski dobri pri Kranju so zapazili par grilčkov prve dni aprilu. Ker je bilo januarja 1916 izredno toplo vreme in ludi februar nenavadno ugoden, se je pojavil pri nas grilček posebno zgodaj. Dopoldne 12. II. sem poslušal že njegovo drobljenje, ki je donelo raz kostanja v glavnem Tivolskem drevoredu, in naslednji dan sem ga čul ludi v Kokriškem dolu puli Kranjem.
Krivokljuni kalin (zimnica ruska, krivokljtin polarni, pinicola enn-cleator (L.), Hakengimpel) spada med ptičje posebnosti Kranjske 1. 914. Vobče je to prebivalec visokega severa, kjer gnezdi po severnih krajih Norveške, Finske, Ruske, Sibirije in Amerike. Redkokedaj se pokaže na vzhodnem Pruskem, še bolj redko južneje od imenovane dežele. Na Kranjskem ga doslej niso opazovali, zalo je tem večje zanimanje vzbu-
dila med tukajšnjimi ptičeslovci vest iz Radovljice, da je tam g. Iv. Šega opazoval 24. januarja 1914 na grajskem vrtu tri krivokljune kaline. Huda zima jih je najbrže prepodila iz domačije in na svojem potovanju po srednji Evropi so zablodili v našo deželo. Drugod na Kranjskem jih niso opazovali. Krivokljuni kalin je drozgove velikosti in po vnanjosti podoben krivokljunu, le da sta na krajšem kljunu končni kljukasti krivini mnogo manjši. Barva perja se spreminja: samci so karminasto rdeči in pomarančasti, samice sivkasto zelene in okrožolte, včasih tudi nekoliko rdečkaste, mladiči so sivkasto zeleni. Njegov glas je sličen kalinovemu klicu „diu". Poročila sta prinesla Lovec (1914, 30) in Sl. N. 1914, št. 19.
Veliki kalin (zimnica velika, pgrrhula pgrrhula (L.), großer Gimpel) se je pokazal kot izreden gost s severa že decembra 1913 na Kranjskem, kjer je ostal mestoma tudi še po novem letu 1914. V Kranju so ga vjeli 10. I. 1914 (mrzlo in tiho zimsko vreme, srednja dnevna temperatura — 6"6° C, sneg je še ležal 17 cm visoko) na vrtu nad Savsko dolino, kamor je priletel iz Šmarjetne gore preko Save. Pozneje so ga opazovali še nekolikokrat v drugi polovici januarja v kranjski okolici na pobočjih ob Savski dolini.
Navadni kalin (zimnica mala, pgrrhula pgrrhula europaea Vieill. gem. Gimpel) gnezdi poredkoma le v višjih legah dežele, pozimi se včasih pokaže v večjih tropah. .leseni 1915 in tudi še pred novim letom 1916 je opazoval Sasel j kaline v okolici Adlešičev, kjer so sicer zelo redke ptice. Obirali so jagodičevje in so se spreletavali navadno po dva, včasih po štirje, redkokedaj po več skupaj.
Krivokljune so opazili v večjih tropah okoli Radovljice na Gorenjskem že meseca januarja 1914. Pretežno je bil zastopan mali krivokljun (Instokljun omorikaš, lo.via curviroslra L., Fichtenkreuzschnabel), v manjšem številu pa veliki krivokljun (krstokljun borikaš, lo.via curviroslra pi-Igopsillacus /iclisl., Kiefernkreuzschnabel). Male krivokljune sem opazoval 1. 1914 v okolici Kranja, kjer je smerečje dobro obrodilo v naslednjih slučajih: 10. VII. jata (ca. 15 ptic) v Nackovem borštu pri železnem mostu nad Kokro; 14. in 15. VII. istotam v Straheči dolini; 18. VII. pet krivokljunov na smerekah v začetku pota na Šmarjetno goro; 20. VII. jata (ca. K) ptic) v Čirčiškem gozdu; 23. Vil. dopoldne se je pasla jata (ca. 15 ptic) razkropljena po smerekah ob stari Kamniški poli v začetku Senčurških gozdov; tekom avgusta v navedenih gozdovih posamezne majhne družbe (do 5 ptic); v Čirčiškem gozdu je ostala jata še celo jesen. Kakor I. 1909, tako je hodila tudi ta jata vsak dan v Šmarjetno goro na pašo in sicer je letela navadno med 8. in 9. uro preko Kranja. Kolikorkrat sem bil v Kranju, sem jo skoraj vsakikrat opazoval. Izven Kranja sem opazoval lo leto krivokljune še: 24. VII. 4 krivokljune na Starem gradu pri Kamniku; 25. VII. mi je pravil dr. J. 1'oncbšck, da je prejel poročilo o krivokljuuih v domžalski okolici; 27. VII. jata krivokljunov (ca. 10) na Bledu pri Gradu; 27. V111. je letela jata krivokljunov preko (tožnika   nad gričem  z  vodovodnim  reservoarjein v smeri proti
Barju ob 5'/2 zvečer; 8. XI. je letelo 6 krivokljunov preko Sv. Petra ceste nad ljudsko šolo na Ledini v smeri proti Golovcu. Opozorili so me na se s svojimi glasnimi klici. Celo jesen so se mudili krivokljuni (po 2 ali 3, včasih celö 5) na smerekah vile nasproti Narodnemu domu. Navadno so bili tamkaj med 9. in 11. uro dopoldne. Kakor je iz navedenih opazovanj razvidno, so vpadli to leto krivokljuni v našo deželo le v manjši množini. Zadnji veliki vpad (invasija) je bil 1. 1909 (Carniola 1910, 47—52); v naslednji dobi 1910 do 1913 so opazovali v deželi le tuintam posamezne pare (Carniola 1911, 190 in 1912, 130).
Siva pastaričica (pliska biela, inotacilla alba L., graue Bachstelze) je došla v Adlešiče 1. 1914 spomladi 21. II., zadnjo so videli ondi še 5. XI. L. 1915 se je pokazala prva siva pastaričica v Adlešičih 21. L, zadnje so ondi opazovali to leto 5. XI., v Tribučah pa 13. XI. na pašniku med ovcami. L. 1916 je videl Iv. Šašelj v Adlešičih prvo pastaričico 21. L, zadnje 27. X.
Prvi poljski škrjanci (seva vintulija, alauda arvensis L., Feldlerche) so se oglasili leta 1915 na polju med Čirčami in Primskovem 28. III.; bilo je oblačno in tiho vreme s srednjo dnevno temperaturo 6'6° C. Naslednje 1. 1916 sem slišal tam prvega škrjanca 25. marca.
Čopasti škrjanci (seva kukuljava, galerida cristata (L.), Haubenlerche) prezimujejo navadno v večjem številu po Ljubljani in njeni okolici, kjer se pokažejo na cestah navadno sredi septembra. V drugi polovici januarja 1915 so odleteli vsled ostrega zimskega vremena proti južnejšim krajem. Jeseni so prišli v prav pičlem številu prezimovat v Ljubljano, ker so vsled ugodnega vremena dobili zunaj dosti hrane. Popolnoma so pa izginili z ljubljanskih cest že prvi teden januarja 1916. Ker je bila tudi to leto jesen ugodna, so se zadržavali le nekaj dni v drugi polovici septembra v Ljubljani, nato so se pokazali šele 18. XII. in so tudi ostali še preko novega leta.
Crnoglavke (crnoglavka, silvia atricapilla (L.), Mönchgrasmiicke) so se vrnile spomladi 1916 v Ljubljano in njeno okolico izredno zgodaj (približno za 14 dni prej kakor pretekla leta). Prvo sem slišal sredi marca na c. kr. botaničnem vrtu; v Kranju pa 25. III. v Kokriškem dolu.
Beličnega kosa (kos cmi part. albino, turdus menila L., partiell albinislische Amsel) je vjel v drugi polovici aprila Iv. Sašelj v Adlešičih. Omenjeni kos je delno beličen samec, ki ima med običajnim črnim krovnim perjem mnogo belih peresc, sicer je normalno razvit.
Navadne taščice (crvendač, erithacus rubeculus (L.), Rotkehlchen) se pokažejo v Adlešičih, kjer jih nazivljejo rumene taščice, posebno septembra in oktobra, ko se pojavijo večje množine nekih debelih muh. Včasih jih vidijo po 4 do (i skupaj ob zidovju na lovu za muhami. L. 1915 so opazovali ondi zadnje 20. oktobra. Po nasadih v Ljubljani in njeni okolici gnezdeče taščice ostanejo čestokrat ludi čez zimo na svojem mestu. V obče pa odidejo kranjske gnezdilke v začetku oktobra in se vrnejo prve dni marca. Na Dolenjskem prezimujejo pogosteje.
ga
Višnjevo taščico (modrovoljka zutokrpica, erithacus suecicus (L.), rotsterniges Blau kehlchen) je videl Iv. Sašelj v Adlešičih L., 2. in 3. februarja 1914 na cerkveni strehi. Ker so bili takrat prav lepi solnčni in primeroma gorki dnevi, je mogoče, da so se prikazale muhe, ki prezimujejo v velikem številu po razpokah cerkvenega zidovja in so jih taščice pobirale. Tudi jeseni opazuje včasih posamezne višnjeve taščice v bližini cerkve ali na njej. Zadnja je tam skakljala 1. 1914 dne 26. oktobra
Prvega slavca (slavulj mali, erithacus luscinia (L.), Nachtigall) so slišali 1. 1915 v Tribučah 15. IV., v Adlešičih pa 19. IV. Spomladi 1916 se je oglasil na Pribincih in v Tribučah že 30. marca.
Iris Cengialti Ambrosi
und
Centaurea alpigena Paul in,
zwei für Krain neue Pflanzen aus der Wocheiner Alpen.
Von Alphons PAULIN.
In meiner Abhandlung „Über einige für Krain neue oder seltene Pflanzen und die Formationen ihrer Standorte, II"1) habe ich unter Nr. 15 das Vorkommen von Luzula nivea (L.) Lam. & D C. in dem die sog. Komarcawand besiedelnden Buschgehölz erörtert und erwähnt, daß dieses Buschgehölz außer dieser Hainsimsenart noch eine Reihe anderer Typen beherbergt, deren Vorkommen an dieser Lokalität in pflanzengeographischer Hinsicht von besonderem Interesse ist. Zugleich wurde bemerkt, daß diese Typen, um Wiederholungen zu vermeiden, unter Nr. 22 der eingangs erwähnten Abhandlung namhaft gemacht werden sollen. Da der diesbezügliche länger gefaßte Artikel seinerzeit wegen Mangel an Raum ausgeschaltet werden mußte 2), soll derselbe nun hier gesondert zum Abdruck gelangen.
Was zunächst das obbezogene Buschgehölz anlangt, weist dasselbe folgende Zusammensetzung auf:
A. Gehölze.
a) Elemente der alpinen Flora3): Juniperus communis, Bopulus tremula, Salix purpurea, S. grandifolia, Carpinus betulus, Corglus avel-
') Cf. „Carniola", VII (1916), p. 61. ») Cf. Berichtigung In „Carniola", VII (1016), p. 284. 3) Unter „alpiner Flora" werden hier zusnmmcngefnUt: 1. Pflanzen der mitteleuropäischen Hügel-und Mergregion (mit vorherrschenden Laubwäldern); baltische (mitteleuropäische) Pflanzen im engeren Sinne.
lana, Fagus silvatica, Quercus sessiliflora, Clernatis vitalba, Sorbus aria, S. aucuparia, Cotoneaster tomentosa, Arnelanchier ovalis, Rosa pendulina, Laburnuin alpinum, Acer pseudoplatanus, Rhainnus cathartica, Sambucus racemosa, Arctostaphgllos uva ursi, Erica carnea.
b) Elemente der pontisch-illyrischen Flora4): Ostrga carpini-folia, Cgtisus supinus, Genista radiata, Cotinus coggggria, Rhainnus fallax, Fraxinus ornus.
B. Niederwuchs.
a) Elemente der alpinen Flora: Drgopteris filixmas, D.Robertiana, Polgstichutn lobatum, Calamagrostis varia, Melica nutans, Elgrnus euro-paeus, Carex flacca, C. alba, C. digitata, Luzula nivea, Allium montanuin, Polggonaturn verticillatum, Convallaria majalis, Paris quadrifolia, Epipactis latifolia, Silene vulgaris, Melandrguin Silvestre, Moehringia trinervia, Hel-leborus niger, Aconitum vulparia, Aquilegia vulgaris, Anemone hepatica, Rubus saxatilis, Fragaria vesca, Potentitla erecta, Trifolium rubens, Cha-maebuxus alpestris, Euphorbia amggdaloides, Ilgpericum montanuin, H. Perforation, Heliantheimun obscurum, Viola silvestris, Pimpinel/a major, Angelica silvestris, Pri mula vulgaris, Cyclamen europaeum, Cgnanchum vincetoxicum, Lamium luteum, Salvia glutinosa, Satureia vulgaris, Ver-bascum nigrum, Scrophularia nodosa, Veronica urticifolia, Valeriana o/fi-cinalis, Scabiosa columbaria, Campanula trachelium, Eiipatorium canna-binum, Centaurea montana, Lactuca muralis, Prenanthes purpurea, Hie-racium muivrum.
b) Elemente der pontisch-illyrischen Flora: Silene livida, Dianthus barbatus, Cardamine trifolia, C. enneaphgllos, Cgtisus nigricans pont. (?), Astrantia carniolica (nach v. Beck politisch -[illyrisch-| süd-
2. Pflanzen der oberen Waldregion der mitteleuropäischen Gebirge, insbesondere der Alpen: subalpine (praealpine oder Voralpon-) Pflanzen.
3. Pflanzen der (waldlosen) Hoehgebirgsregion der Alpen (Krummholz1 und Alpenregion): alpine Pflanzen.
In den hier besprochenen Formationen kommen fast nur Kiemente der ersten und zweiten Gruppe in Betracht.
4) Die p o n t i s e h - i 11 y r is e h e Klora begreift Pflanzen, welche in Südost-europa, resp. in den illyrisehen Ländern (die Küstengebiete der Mittelmeerlllnder ausgenommen) ihre Heimat haben. Man kann sie auf drei Gruppen verteilen, die hinsiohtlloh ihrer regionalen Anordnung mit den drei Gruppen der „alpinen K1 o ni" korrespondieren :
1. Pflanzen der Kiehenregioii der Illyrisehen Länder: Karstpflanzen.
2. Pflanzen der oberen Waldregion (Kuchen- und Nadelwaldregion) der illyrischen Gebirge: illyrische K e r g p IT a n ze n.
3. Pflanzen der (waldlosen) Hochgebirgsregion der illyrisehen Länder: il lyrische Hochgebirgspflanzen. - (Cf. Ginzberger, ü. B. Z. LIX [1909], p. 342, 343).
In den hier erörterten Formationen sind nur Kiemente der beiden ersten Gruppen vertreten.
alpin), Knautia drymeia, Aposeris foeüda. — Ferner die v. Beck als mediterran5) bezeichneten Arten Dianthus monspessulanus und Sa-tureia nepetoides.
Bei ca. 850 m findet sich in diesem Buschgehölz an einer ziemlich abschüssigen Stelle eine Schutthalde von verhältnismäßig geringer Ausdehnung eingeschaltet. Auf diesem Schuttfelde sowie in Spalten und Ritzen der dasselbe nordwärts begrenzenden, senkrecht anstehenden Felswände finden sich folgende Arten zu einer Felsflur vereinigt.
a) Elemente der alpinen Flora: Asplenium trichomanes, A. ruta muraria, Polystichum lonchitis, Sesleria varia, Anthericum ramosum, Gymnadenia odoratissima, Silene alpina, Heliosperma quadrifidum, Gyp-sophila repens, Cerastium caespitosum, Moehrinqia muscosa, Aconitum paniculatum, A. albicans, Kernera sa.vatilis, Arabis hirsuta, Sedum album, Saxifraya Hostii, Potentilla caulescens, Anthyllis vulneraria, Lotus cor-niculatus, Geranium Robertianum, G. sanguineum, Linum catharticum, L. viscosum, Rhainnus pumila, Hypericum perforatum, Pimpinella saxifraya, Heracleum montanuin, Laserpitium latifolium, L. siler, Primula auricula, Cuscuta epithymum, Teucrium chamaedrys, Gateopsis speciosa, Stachys Jacquini, Satureia alpina, Oriyanum vulgare, Thymus chamaedrys, Veronica lutea, V. fruticulosa, Euphrasia stricta, Alectorolophus anqusti-folius, Galium lucidum, Valeriana angustifolia, V. tripteris, V. saxatilis, Scabiosa lucida, Campanula linifolia, C. thgrsoidea, C. barbata, Phgteuma orbiculare, Adenostgles glabra, Solidago alpestris, Aster bellidiastrum, Huphthalmum salicifolium, Petasites niveus, Carlina alpina, Carduus de-floratus ssp. crassifolius, Cirsium erisithales, Leontodon hispidus, L,. in-canus, Hieracium porrifolium L. f. armeriifolium Koch.
b) Elemente der pontisch-illyrischen Flora: Festuca stenantha, Allium ochroleucum, Ulium carniolicum, Tunica saxifraga, Ergsimum Silvestre, Saxifraga incrustata, Hippocrepis comosa, Peucedanum Schottii, P. petraeum, P. oreoselinum, Teucrium montanum, Stachgs recta, Globu-laria cordifolia, Asperula aristata, Galium purpureum, Aster amellus, Achillea collina, Cirsium pannonicum, Centaurea Hagnaldi.
Die beiden interessantesten Pfanzen, die ich unter den Bewohnern dieser Felsflur konstatieren konnte, sind aber Iris Cengialti Ambr. und Centaurea alpigena mh. spec. nova, die sich als neue Bürger unserer Flora erweisen und daher im folgenden ausführlicher besprochen werden sollen.
s) Die mediterrane Flora umfaßt die in den Küstengebieten der Mittel-nioerUhider indigenen Arten. — Als i 11 y r i s e h - m e d i t e r ra n e Arten bezeichnet v. Beek (Vegetationsstudien i. d. Ostalpen, III, Sitzungstier. Akad. d. Wissenseh., n im i h -nnturw. Kl., Bd. ("XXII, Abt. 1, p. 887) Jone Kiemente der politischen Flora, welche als typische Xerothormon auch im mediterranen Florengebiete eine weitere Verbreitung aufweisen, von der mau aber nicht bestimmt sagen kann, ob sie dort die ursprüngliche darstellt.
1. Irls CengiaUi Ambr.
Iris CengiaUi Ambr. wurde seinerzeit von Facchini, dem hochverdienten Erforscher der Flora Südtirols, auf dem südöstlich von Ro-vered o gelegenen, bis ca. 650»« ansteigenden und gegen das Etschtal (hier Val Lagerina genannt) in fast senkrechten Wänden abstürzenden Bergrücken Cengio alto aufgefunden. Facchini hielt die Pflanze für Iris pumila L., zu welcher Art sie auch von Bertoloni6) gezogen wurde, während sie R e i ch e n b a ch 7) zu seiner Iris tristis stellte. Ambrosi schien die in Niederösterreich vorkommende Iris pumila von der Irls des Cengio alto verschieden und beschrieb letztere als neue Art, die er nach dem von Facchini entdeckten Standorte Irls CengiaUi nannte8). Später hat Ambrosi seine Ansicht geändert und seine /. CengiaUi als mit Iris iialica Pariatore für identisch erklärt9). Aber auch Facchini, der, wie erwähnt, die Iris vom Cengio alto ursprünglich für I. pumila L. hielt, ist nachträglich anderer Meinung geworden und hat /. CengiaUi mit Iris pallida L a m. identifiziert 10).
Um diese Widersprüche zu lösen und bezüglich Iris CengiaUi ins Reine zu kommen, hat Kern er im Jahre 1871 den Standort am Cengio alto besucht und daselbst höher oben die Pflanze in schönster Entfaltung angetroffen 11).
Kern er konnte nun konstatieren, daß Iris CengiaUi Ambr. nicht nur von Iris pumila L., von Iris tristis R c h b. 12) und Irls italica Pari, verschieden sei, sondern sich auch von Irls pallida L a m. unterscheide, mit welch letzterer sie aber in den zur Blütezeit ganz t rocken häutigen Blütenscheiden und in der kurzen Perigonröhre übereinstimmt.
«) Bertoloni, Flora Italica, V, p. (i(K) (1842).
7) Reichenbach, Icon. Kl. (ionu. et Helvet., IX, p. 3 (1847).
H) Ambrosi, Klora Tirol, merid., I, p. (143 (1854).
9) Ambrosi, 1. e. I, p. 890.
'") In Zeitschr. „Kerdinandeum" f. Tirol u. Vorarlbg., III, 5. H., p. 4 (1855). — Cf. Dalla Torre u. Sarnthein., Fl. Tir., Vorarlbg, Lichtenst., VI, 1. p. 497.
") Kerner, Über Iris CengiaUi Ambr. in ö. B. Z. XXI (1871), p. 225-231. — Der von K er nor besuchte Bergrücken „('eng i o alto", von dessen Abstürze sieh eine stundenweit ausgedehnte, mil Kelsbldckon und (iestcinstrümmorn bedeckte, unter dem Namen „Snlvini d i San Marco" bekannte Halde herabzieht, ist nicht zu verwechseln mit dem gleichfalls südöstlich von Rovoredo gelegenen, auch „Cengio alto" geheißenen Herg, der im Hintergründe von Vallarsa zwischen dem Monte I'assubio und Monte Cherle liegt und gowissermatieu den Schluß des bei K o vere d o in das Ktschtal mündenden Pflanzenreichen Val-larsatales bildet. (Cf. Kerner 1. e., p. 220).
I3) Nach den von Heichenbach I. c. angeführten Standorten uiiii.il'.! seine Iris tristis diese in Ungarn (z. B. bei Ofen) vorkommende und oine im Banale (am Domuglot) verbreitete, splltor von Heuffel in Verh. Z. B. O. VIII (1858), p. 200 als /. Ueic/ienbac/iii ( /. uireseens DC. b. Reichenbaehii |Heuff.| Hiebt.) beschriebene Art.
Des weiteren hat K e r n e r festgestellt, daß Iris CengiaUi Ambr. nahe verwandt ist mit einer im Innerkrainer Karstgebiet, in Küstenland und im kroatischen Litorale vorkommenden Iris, die später von Tominasini als Iris illgrica beschrieben wurde13).
Von späteren Autoren wurde Iiis CengiaUi Ambr. sehr verschieden bewertet. Teils wird sie, wie von Jackson14) und von Brand15), mit Iris pallida Lam. selbst identifiziert, teils als Unterart, Rasse oder Varietät zu dieser gezogen, so von Forster 16), Richter 17) und Ascher-son u. Graebner18), während sie Fritsch19) und Dalla Torre u. Sarnthein2u) im Sinne Kerners als eigene Art betrachten. Unter der Bezeichnung Iris CengiaUi Ambr. wurde die Pflanze, gesammelt von Porta am Cengio alto, auch in der „Flora Italica exsiccata" sub Nr. 771 ausgegeben21).
Ebenso wurde auch Iris illgrica To mm. vor und nach ihrer Publikation sehr mannigfach gedeutet. Im „Index Kewensis" p. 1231 erscheint sie (nach Visi a ni, Fl. Dahn. SuppL, II, p. 53) als Synonym der ob ihrer zur Blütezeit z. T. häutigen Blutenscheiden in eine ganz andere Gruppe gehörigen Iris germanica L., während sie Nyman22) als Varietät
") To m m a sini, Veg. d. Is. di Veglia, p. 63 et 81 (1875).
") Hooker et Jackson, Index Kewensis pl. phanerog. I, p. 1230 (1895). — Auch Iris germantoS Scop. (Fl. Carn., ed. 2., I, p. 39) dürfte nach dein Standorte „Lipizzn" mit Irls illyrlca T o m in. identisch sein.
") Brand, in Koch Syn. d. deutsch, u. Schweiz. Fl. 3. Aufl., III, p.2453 (1907).
'«) Forster, Gard. Chron., I, p. 555 et 586 (1886).
") Richter, Plant. Kurop., I, p. 255 (1890).
'") Aschers, u. Graebn., Syn. d. mitteleurop. Fl., III, p. 488 (1906).
'") Fritsch, Kxkursionsfl. f. öaterr., p. 121 (1897); 2. Aufl. p. 133 (1909).
30) Dalla Torre u. Sarnth., Fl. Tir., Vorarlb., Lichtenst, VI, 1. p. 497 (1906).
2I) Cf. Fiori, Heguinot, Pa m pa n i n i, Sehedae ad Fl. Ital. exsicc, Cent. VII (Nuovo giornale botan. Ital., n. s, vol. XV, Nr. 3 [1908]). Der diesbezüglichen Scheda Nr. 771 ist von Fiori folgende Bemerkung angefügt: üss. — Questa pianla e nota finora soltanlo della porzione meridionale del Trentino, ina la sua area si estende quasi eertamente aiiehe al Veneto, perche e inolto probabile che ad essa debba riferirsi come sinonfano VL italica iudicata da De Visiani e Saccardo „Atti Ist. Ven." XIV (1869), p. 324 (52 estr.) dei „monti Hellunesi e Vieentini verso il Tirolo" come sospettano anche Asehcrson eGraebner (Syn., III, p. 488 [19061).
La positione sistematica di questa pianta controversa fu giiistamente inter-pretata dal Forster (Gard. Chron., I, p. 555 et 586), considorandola come sotto-speeie o variela di /. pallida, seguito in questo modo di vedere da Ascherson e Graebner (Syn. III, p. 488) Qunnto poi all'/, illyrica Tom m. (1875) da Rieh t er (PI. eur., I, p. 255) e da noi (in Fl. Anal., I, p. 224) sinonimizzata con /. Ceiiyialti, da Ascherson e Graebner (I. e.) e coimiderata inveco come una forma di
/. ('engialtt A m b r.
'•'•') Nyman, Consp. Fl. eiirop., p. 700 (1882).
dieser Art anführt. Koch23), Reiehenbach24), Maly25), Paria-tore26) und Brand27) identifizieren sie mit Iris pallida Lam., Richter28) wieder stellt sie (mit Einschluß von Iris CengiaUi A m b r.) als besondere Rasse zu dieser, v. Marchesetti2I>) wäre geneigt, selbe als eine von Iiis pallida L a m. distinkte Art mit Iris Cengialti A m b r. zu vereinigen, mit welch letzterer Art sie auch Fiori30) für synonym erklärt. Ascherson u. Graebner3') erblicken in Iris illgrica To mm. eine wilde Form der Rasse Iris Cengialti, Fritsch32), Pospichal33) und v. Beck34) halten sie als selbständige Art aufrecht, zu der die Bezeichnung Iris Kochii Kerner35) als Synonym gehört.
Sehr eingehend hat sich mit Iris pallida, mit Iris Cengialti und Iris illgrica Pampanini36) beschäftigt gelegentlich der Publikation einer neuen mit /. Cengialti und /. illgrica nahe verwandten Form, die er in den Belluneser Voralpen bei Vittorio südlich vom Paß S. Uboldo auffand.
Pampanini betrachtet die in Südtirol, Italien 37), Dahnatien, Bosnien, in der Hercegovina, in Novipazar, Griechenland und Kleinasien ein-
3J) Koch, Syn. Fl. Germ, et Helvet., ed. 2., II, p. 807 (184t). J<) Reich enb., Fl. Germ, excurs., p. 82 (1880); Icon Fl. Germ. Helvet., IX, p. 5 (1847).
") Maly, Enum. pl. phanerog, p. 59 (1848). ■l) Pariatore, Fl. ital., III, p. 270 (1858). ") Brand I. c. ") Richter 1. c.
") v. Marchesetti, Fl. di Trieste e de' suoi dinlorni, p. 542 (1890 1897)-10) Fiori, in Fiori e Paoletli, Fl. anal, d'Ital., I, p. 224 (1890). 3I) Aschers, u. Graebn. 1. c. ") Fritsch, 11. cc.
") Pospichal, FI. d. (Isterr. Küsteiii., I, p. 208 (1897).
J4) v. Beck, Die Vegetationsverh. d. illyr. blinder, p. 436 (1901) in Kngler u. Drude, Die Vegetat. d. Krde, IV.
") Cf. Stapf in Verb. Z. B. G., XXXVII (1887), p. 049.
,6) Pampanini, VIris Cengialti Ambr. e le sue forme (Nuovo giornalo Bot Ital., n. s., vol. XVI, Nr. 1, p. 68—96 (1809).
,7) Nach Pampanini (I.e. p. 89) wilron die Angaben über das Vorkommen der Iris pallida Linn, in Italien wahrscheinlich mehrfach auf ursprünglich 'kultivierte und verwilderte Pflanzen zu bestehen. Aber auch in Tirol beim Schlosse Krakofl nllchst Brixon und bei Bozen dürfte sich nur um verwilderte Pflanzen handeln (cf. Dalla Torre u. Sarnthein, Fl. Tir. Vorarlb., VI, 1, p. 496). -Von Pospichal (Fl. d. Osten. Küstenf, I, p. 268) wird I. pallida auch in Kr a In, u. zw. auf einer Schutthalde bei der Brixius-Kapelle unter dem Nanos angegeben. Pampanini meint (see. Ja liehen in lit), Pospichal bitte in diesem Falle I. pallida mit I. illgrica konfundiert. Tatsiichlieh kommt /. illgrica am Nanos bei der Brixius Kapelle vor. Aber in Hinblick auf Pospichais Autorität und die von ihm entworfene Beschreibung der /. pallida, bin ich der Meinung, daü es sich hier Dicht um eine Verwechslung handle. Ich möchte vielmehr annehmen, Po-s p i c h a 1 sei an der genannten Loknlitllt zufällig auf einzelne ursprünglich gepflanzte
heimische I. pallida Lam. als selbständige gute Art, die sich vor allem durch größere Dimensionen der vegetativen Teile, durch fleischigere Blätter mit fast gar nicht vorspringender Nervatur, durch heller gefärbte (hellblaue) Blüten und größere rötlichbraune, plattgedrückte und kantige Samen von Iris Cengialti und /. illgrica unterscheidet, welch beide letzteren mehr weniger vorspringende Blattnerven, dunkler gefärbte (violettblaue) Blüten und kleine, regelmäßig ovale hellbraune (semmelfarbige) Samen aufweisen.
Irls Cengialti A m b r., Iris illgrica Tom m. und die von ihm neu aufgefundene Form vereinigt Pampanini zu einer Gesamtart Iris CengiaUi Ambr. s. 1. und bewertet und beschreibt dieselben folgendermaßen.
Iris Cengialti Anibr. (sensu lato).
Dimensioni della pianta minor! e tinta dei fiori piü cupa che non nell' /. pallida Lara. Foglie generalmente disaeccantisi durante l'inverno, percorse da nervature piü salienti che rendono la superfieie della foglia piü o meno ondulata o scanalata, e meno carnose che non nell' /. pallida Lam. Semi numerosi, piecoli, regolarmente, o quasi, ovali, e di colore bruno-avana. Nei resto come 1' /. pallida La m.
Forma genuina Pampanini,
Syn. — Irls Cengialti Ambr. Flora Tirol, meridion., I, p. 043 (1854).
Fusti alti 15— 85 cm. (coli. 30—50 cm.); foglie disseccanlisi (sempre?) durante Finverno, lunghe 10—25 cm (coli. 80—45 cm.), larghe 12 —16 mm. (colt. fino a 25 nun.); fiori inferiori quasi sempre piü o meno lungamente peduncolati; peduncoli lunghi generalmente 1—3 e fino a 4 (eccezionalmente fino a 10) cm. (colt. 2'',—4 e fino a 5 cm.); eassula a nervatura mediana delle valve saliente; semi piecoli.
Hab. — Trent ino Meridionale: M. Cengialto, presso Kovereto (Facchini); Monte Brione, presse Riva (Porta, Frorst er); M. Baldo: alle (aide presso il lagO di Garda (H. Darwin, sec. Forst er), nei luoghi soleggiati ed aridi, p. es., (?) sui colli „delle Ungherine" e „S. Marco" (Goiran).
Breseiano: presse (Jargnano, sopra la strada fra (iargnano e Muslone (Porta).
Forma veneta Pampanini.
Dimensioni della pianta maggiori ehe nelle f. genuina ed illgrica: fusti alti 30—50 e fino a 00 cm. (colt. 45—55 cm.); foglie disseccantisi (sempre?) durante I' Inferno, lunghe 20 — 30 e fino a 40 cm. (coli fino a 48 cm.), larghe 18—24 mm.,
und dann verwilderte Exemplare der /. pallida gestoßen, die er als daselbst indigen betrachtete. In meiner Ansicht werde ich durch den Umstand bestärkt, daß sich bei uns zu Lande bei Kirchen, Kapellen und Huincn nicht seilen aus seinerzeitiger Anpflanzung verwilderte Schwertlilien finden. So habe ich beispielsweise bei der Nikolauskirche am Herge Gorjanci (Uskokengebirge) und auch bei der Kirche am Lorenziberg ob Hillichgraz Schwertlilien angetroffen, die nach den sterilen Blatt-hilscheln als /ris germanica L. oder Iris /lorentina L. zu deuten waren, welche beide /W.sarteii an den genannten Standorten gewiß nicht spontan sind. Ähnlich vorhält es sich sicher auch mit Iris germanica L., die von Fleischmunn (Übers. Fl Krauls, p. 21) bei der Ruine aui dem Berge Friedrichstein bei Gottschee angegeben wird.
raramente meno (15 mm.) (eolt. fino a 42 mm.), con nervature saliente come nella f. genuina, fiori inferiori, come in questa; piü o meno lungainente peduncolati: penduncoli lunghi 4 - 5 e fino ad 8 cm , raramente piü brevi (2\/2cm.) (colt. 5-7 e fino ad 11 cm., raramente meno: 3—4 cm); linea barbata dei tepali esterni lunga circa % della lunghezza del tepalo; antere subeguali ai filamenti; eassula...; semi...
Hal). — Prov. di Treviso: presso Vittorio nella valle meridionale del Passo di S. Uboldo (Prealpi Bellunesi), snlle rupi a picco del versante Orientale del M. Cima-di-Cainpo (Pampanini).
Forma illgrica A sch. u. Graebn, Syn. Mitteleurop. Fl , III, 488 (1906).
Syn. — Iris illgrica To m m., Veg. d. Is. di Veglia, p. 63 et 81 (1875).
Dimensioni della pianta spesso maggiori che nella f. genuina; foglie non sempre disseccantisi durante l'inverno, larghe 8—15 mm. (colt. fino a 22 mm.), generalmente a nervature meno saliente che nella f. genuina; fiori inferiori spesso quasi sessili o brevemente peduncolati; peduncoli lunghi 1—2 e fino a 8 cm. (colt. fino a 4, ed eccezionalmente fino a 6 cm); eassula a nervatura mediana delle valve piü attenuata e semi un po' piü grossi ehe nella f. genuina. Nei resto come questa.
Hab. — (Dalmazia) reete Is tria:38) Scoglio S. Marco (S m i t h - G 1 e n i e); lsola di Veglia (sec To m m as in i): Cassione e Besca-nuova (sec. Visiani).
I s t r i a : Carso (sec. T o m m a s i n i) dov' e frequente (sec. Pospichal e sec. Marchesetti); Docastelli presso Parenzo (Calegari sec. K i o r i).
? Forma l'ortae Asch. u. Graebn., Syn. Mitteleurop. Fl., III, 488 (1906).
Syn. — /. CengiaUi Ambr. var. Portae (— var. Porta = var. Loppto) Forster, in Gard. Chron., n. s., XXV, I, 555 (1886). — /. CengiaUi Ambr. var. Ware. Förster, 1. c.
Foglie verdi-glauchi, piü avvicinate e piü lunghe, tepali piü avvicinati e piü lunghi e eoloriti piü intensamenle che nella f. genuina (see. Forster).
Hab. — Trenlino Meridionale: M. Baldo: dintorni del laghetto di LoppiO (Forster), fra Arco e Nago (Porta).
Dykes, der Verfasser der neuesten Monographie der Gattung Iris 3g) läßt P a in p a n i n i s Arbeit unberücksichtigt. In Iris pallida indes erblickt auch er eine durch die von Pampanini namhaft gemachten Merkmale und überdies auch durch silberweiße Blütenscheiden 40) von der
w) Pampanini zieht das zwischen Kraljeviča (Porto Rö) und der Insel Veglia gelegene Felsenriff Scoglio San Marco wie die Insel Veglia selbst Irrtümlich zu Dalmatien.
") Dykes W. lt., The Genus Iris, Cambridge 1913. - Dieses sehr kostspielige Werk stand mir leider nicht zur Verfügung. Kine Abschrift des Iris CengiaUi betreffenden Abschnittes verdanke ich dem liebenswürdigen Entgegenkommen des Kustos der botanischen Abteilung am k. k. Hol'museum Herrn Dr. K. Rechinger.
40) Dio in manchen systematischen Werken (cf. z. B. Fritsch, Kxkursionsfl., 2. Aufl., p. 133) notierte Angabe, /. pallida unterscheide sich auch durch wohlriechende Blüten und den weißen Bart ihrer Ruderen Perigonbllltter von der geruchlose, golt) bebllrtete Blüten aufweisenden /. illgrica, entspricht nicht der Wirklichkeit. /. illgrica ist, wie dies auch v. Marchesetti bomorkt, gleichfalls wohlriechend und der Bart besteht nach meinen Beobachtungen bei beiden wie auch an den Wocheiner Pflanzen aus weißen, in ihrer oberen lllllfte oder nur gegen ihr oberes freies Ende zu gelb gefltrbten Ilaaren.
schmutzig weißlich-gelbe Scheiden aufweisenden /. Cengialti verschiedene Art und gliedert letzterer /. illgrica als Form an, die sich vom Typus, d. i. von der Pflanze vom Cengio alto vornehmlich durch deutlich blaugrüne Blätter und anders gestaltete Samen unterscheidet „. . . while the Illyrian form of /. Cengialti differs from the type chiefly in is distinctlyglaucous foliage. Its.seeds also are larger and send to become compressed so that the var. illgrica i s al mos t interni ediate between /. pallida and /. Cengialti"'.
Während also Dykes keine weiteren differenten Merkmale zwischen/. Cengialti s. str. und /. illgrica anführt, hat Kernerl. c. p. 231 hervorgehoben, daß sich diese beiden Typen durch die Länge der die Blüten tragenden Seitenäste unterscheiden. Indes bei I. Cengialti der Schaft normal in der Mitte oder im oberen Drittel gegabelt erscheint und die beiden Blüten, deren eine von der geraden Verlängerung des Schaftes, deren andere von dem verlängerten Seitenaste desselben getragen wird, in nahezu gleicher Höhe stehen, sind die Äste bei /. illgrica41) stets verkürzt, so daß die ganze Inflorescenz ein traubenförmiges, ja manchmal ein ährenförmiges Ansehen erhält. Auch Pampanini betont, wie dies aus den obzitierten Beschreibungen zu ersehen ist, daß sowohl /. Cengialti f. tgpica als auch f. veneta in ihren verlängerten blütentragenden Ästen von der Form f. illgrica differieren.
Ich habe behufs diesfälliger Orientierung eine größere Anzahl von Exemplaren der /. illgrica verglichen, die teils im Blütenstadium an ihren natürlichen Standorten gesammelt wurden, teils von ihren Standorten in den Laibacher botanischen Garten verpflanzt, hierselbst zur Blüte gelangten. Von den errteren waren mir 16, u. zw. 5 zwei- und 11 drei-blütige Exemplare vom Bergrücken Vremščica ober dem Reka Tal, ferner 4, u. zw. 1 zweiblütiges Exemplar und 3 dreiblütige Exemplare vom Nanos und schließlich 1 zweiblütiges, im nordwestlichen Istrien im R o sandra Tal gesammeltes Stück zu Verfügung, von letzteren 15 vom Monte Spaccato bei Triest stammende, der Mehrzahl nach drei-, aber auch einige vier- und fünfhlütige Exemplare. Bei 26 dieser Individuen erweist sich die erste, von der Basis der Gipfelblüte in 3 — 4 cai Entfernung entspringende Seitenblüte als „sitzend" und nur in 5 Fällen wird sie von einem 1—1*5 cm langen Aste getragen.
Von der Woche in er Pflanze konnte ich diesbezüglich 5 zwei-und 2 dreiblütige Exemplare vergleichen. Hei sämtlichen dieser 7 Individuen isl der die erste Seitenblüte tragende Ast mehr oder weniger verlängert. Das l.ängenveihiillnis der die Gipfelblüte tragenden Verlängerung des Schaftes zu dem die erste Seitenblüte stützenden Aste beträgt in Zentimetern 4:3T), 4:3-5, 7-5:4, 7-5:5-5, 7*5:6, 8:3, 4:2.
Die Wooheiner Pflanzen verhallen sich daher in dieser Beziehung
") Kerner spricht hier von der „küsleulliiidischcu" Iris, da /. illgrica „1N71" als solche noch nicht publiziert war.
wie die Süd tiroler und Veneti a ner Vorkommnisse von den mir vorliegenden Exemplaren der Iris illgrica verschieden.
Einen weiteren Unterschied zwischen Iris Cengialti s. str. und /. illgrica meinte Kerner in der Gestalt der Perigonalien feststellen zu können. Die äußeren gehärteten Perigonblätter wären bei 1. illgrica nahezu geigenförmig, indem die seitlichen Ränder derselben nicht geradlinig sind, sondern eine zweifache Einbuchtung aufweisen, wodurch die äußeren Konturen als wellenförmig gekrümmte Linien in die Nagelränder übergehen, während bei /. Cengialti die seitlichen Konturen der äußeren Perigonblätter geradlinig in den Nagel verlaufen. Diesfalls kann ich zwischen den Wo che in er Pflanzen und /. illgrica keinen Unterschied konstatieren. Bei beiden verlaufen wie bei /. Cengialti die seitlichen Ränder der verkehrteiförmig-keiligen bis 7 cm langen und 4'5 cm breiten äußeren Perigonblätter fast stets geradlinig und ganz allinählig in den Nagel. Wohl aber finde ich, daß die breit verkehrteiförmigen bis 6 cm langen und 45 cm breiten inneren Perigonblätter der Wo ch einer Pflanzen etwas mehr allmählig in den Nagel verschmälert sind, indes sie bei /. illgrica und nach Kerner auch bei /. Cengialti ganz plötzlich in den Nagel zusammengezogen und daher im Umrisse mehr breit elliptisch erscheinen.
Sonst stimmen die Blüten der Wocheiner Pflanzen in den Dimensionen, in Gestalt und Farbe der einzelnen Teile mit /. illgrica überein. Die Perigonalien sind blauviolett, mit dunkel purpurnen, anastomosie-renden Adern durchzogen, am Grunde bleicher und daselbst braun geädert. Die bis Acta langen und 1*5 cm breiten Narben sind, namentlich gegen die seitlichen Ränder zu etwas bleicher, die Oberlippenzipfel derselben sind halbeiförmig, spitz und gerade vorgestreckt.
Was das Längenverhältnis der gelblichweißen Anlheren zu den weißlichen Staubfäden anlangt, stimmen die Wocheiner Pflanzen mit /. Cengialti (f. tg/n'ca) überein, bei der nach K er ner, Ascherson und Dykes die Staubfäden ungefähr 1 '/, so 'ang sm^ a's die Antheren. Aber auch tiei /. illgrica sind die Antheren, wie dies schon v. Marchesetti42) angibt, kürzer als die Staubfäden und nicht an Länge gleich, wie dies unter anderen Kerner, Ascherson und Fritsch betonen43). In dieser Beziehung unterscheidet sich daher /. CengiaUi (f. typica) keineswegs von /. illgrica.
**) Fl. (Ii Triestc, ,,. 542.
43) Die diesfiilligen sich widersprechenden Angaben sind wohl auf die in Verseh iedenen Stadien der Antheso gewonnenen Beobachtungen zurückzuführen. Pampanini bemerkt diesfalls 1. c p. 80/H1 : „ . . . S' intendo che in ipiesto ossor-vazioni tenui conto solo dei fiori bon sbocciali nei quali Ie logge delle anlhere erano aperte ms non vuote, poichö le proporzioni fxa Ie diso parti dollo stame varlano assai secondo che si considerano prima dell'anthesi o depo di ossa. Nei primo caso |'antern b ugnale e spesso auche piu longa del l'ilamento, nei secondo caso invece e niolto piu breve di essa, uon solo perche vuolandosi del pollino si aecorcia 111a auche perche dopo I' anlhesi il fii;:monlo si allunga.
Wie sich die Wocheiner Pflanzen hinsichtlich der Früchte, resp. Samen verhalten, ist mir unbekannt geblieben. Am Standorte wurden Früchte nicht beobachtet. Allerdings wurde dort diesbezüglich nur oberflächlich Umschau gehalten, da am Tage der Auffindung der Pflanze programmgemäß noch der weite Weg aus der Wochein nach der Siebenseenhütte zurückzulegen, seither aber leider keine Gelegenheit geboten war, den Standort wieder zu besuchen. Die in den Laibacher botanischen Garten versetzten Pflanzen haben bisher nicht gefruchtet, woselbst aber auch die schon längere Zeit in Kultur befindliche Iris illgrica bisher keine Früchte gezeitigt hat, während Iris pallida da alljährlich reife Samen hervorbringt. Iris illgrica und nach Porta44) auch /. Cengialti f. tgpica fruchten an ihren natürlichen Standorten reichlich, dagegen hat Pampanini am Standorte der f. veneta vergeblich nach Früchten gesucht und es ist nach Ansicht Pampaninis nicht ausgeschlossen, daß den Plauzen der jedenfalls erst postglazial eingewanderten Kolonie am Paß S. Uboldo infolge Isolierung und geänderter Lebensverhältnisse das Vermögen, sich auf geschlechtlichem Wege zu vermehren, teilweise oder ganz verloren ging.
Die Schafthöhe (bis zur Basis der Gipfelblüte gerechnet) beträgt bei den sieben mir vorliegenden Wocheiner Pflanzen 26 cm, resp. 31 cm, 33 cm, 35 cm, 36 cm und in einem Falle 50 cm; es muß jedoch betont werden, daß diese Individuen in mehr tiefgründigem Boden am Rande der die Halde umsäumenden Gebüsche standen und nicht im Bereiche der die Halde nordwärts begrenzenden Felswände, in deren Spalten und Rissen auf meist unzugänglichen Stellen die Hauptmasse der Pflanzen wurzelt. Bei Iris Cengialti erreicht nach Kerner der Schaft an sonnigen, felsigen Stellen in der Regel eine Höhe von nur 15 cm, an schattigen, humusreicheren Plätzen aber eine solche von 25—30 c»». An Pflanzen von Iris illgrica wird der Schaft 30 —40 cm hoch.
Die Blätter der Wocheiner Iris sind kürzer als der Schaft, nur an dem einen 50 cm hohen Exemplare erreichen sie die Länge des Schaftes. Die Blattbreite beträgt 10—15 mm, indes bei Irls illgrica bis 25 mm breite Blätter vorkommen. Hinsichtlich der Gestalt sind die grundständigen und die äußeren Blätter der sterilen Sprosse bei den Wocheiner Pflanzen nur sehr schwach gekrümmt oder wie die stengelständigen fast gerade, während sich diese Blätter bei Iris illgrica zumeist als ausgesprochen sichelförmig erweisen. Wie bei Iris illgrica sind auch die Blätter der Wocheiner Iiis stark bläulich bereift. Ob die Blätter der Wocheiner Pflanzen an ihrem natürlichen Standorte überwintern, wie dies an geschützteren Stellen bei Iris illgrica der Fall sein soll, ist mir nicht bekannt. Im botanischen Garten zu Laibach sterben die Blätter wie auch jene von Iris illgrica und /. pallida im Herbste ab.
Wie aus Vorstehendem ersichtlich, sind noch weitere Beobachtungen
') In lit. ad P a m p an i ni.
der Wocheiner Pflanze an ihrem Standorte erforderlich, um sich ein abschließendes Urteil bilden zu können. Nach der bisherigen Kenntnis der Pflanze dünkt mir indes diese der Iris Cengialti s. str. näher zu stehen als der /. illgrica und ich bezeichne sie daher vorläufig als f. vochi-nensis der Iris Cengialti Ambr.
Augenscheinlich sind Iris Cengialti f. tgpica, f. vochinensis und f. veneta nahe verwandt und dürften vor nicht langer Zeit (postglazial) als wenig differente lokale Formen aus einer gemeinsamen Stammform hervorgegangen sein, als welche vielleicht, wie weiter unten des näheren erörtert werden soll, Iris illgrica To mm. zu betrachten wäre.
2. Centaurea alpigena Paulin, sp. nov.
Descriptio. Perennis. Rhizoma crassum, descendens, comosum, mo-monocephalum. Caulis erectus, angulatus, 50—70 (—90) cm altus, in 2 —5 ramos divisus, ramis angulatis, apice nudis, monocephalis (saepe ab-breviatis capitulo rudimentali terminatis). Caulis uti et rami foliorumque petioli tenue arachnoideo-flocculosus. Folia basalia et caulinia inferiora petiolata, pinnata, foliolis lanceolatis vel linearibus, 3 —10 mm latis, ses-silibus, pinnatisectis, cartilagineo-mucronatis, caulinia media et superiora pinnata, lobis linearibus (partim acute mucronatis). Folia omnia dilute viridia, glaberrima. Capitula ovato-globosa, (18—) 19—20 (—21) mm longa et (14—) 15 —16 (—17) »im lata, squamis glabris vel inferioribus sparse tomentosis, estriatis, pallide viridibus. Appendices intimi ordinis scariosae, ovatae, pectinato-lacerae, ceterum serierum trianguläres, ad 2 mm longae, fuscae, in spiuulam brevem productae, margine parum decurrentes, pec-tinato-fimbriatae, fimbriis pallidis ulrinque 5 — 10 ca. 1 — 2 mm longis. Corollae sulphureae, marginales radianles. Achenia 4—5 mm longa, grisea,
sparse puberula, umbillco barbato. Pappus biserialis, fruotu aequilongus vel paulo longior, sordide-albus vel purpureo-brunneus. — Floret mense augusto.
Hab. — Carniolia superior. In declivitate meridionali monlis Prši vec in Alpibus V och i n e n s i b u s, in glarea calcarea haud procul eatar-racta „Savicafall" dieta A\ ca. 850 m s. m.; hoc in loco anno 1912 detecta 46).
Centaurea al/iigena hal wie Centaurea dicliroantha Kern.'7) völlig
45) Wie mir H. Univ.-Prof. Dr v llayek mitgeteilt hat, wurde die Pflanze auch von Prof. Novole beim Ursprung der Savica gesammelt.
46) In meiner eingangs erwähnten Abhandlung „Ober einige für Krain neue oder seltene Pflanzen und die Formationen ihrer Standorte, II („Carniola", VII, p. (il, Sep. Abdr. p. 1) erscheint irrtümlich das .lahr 1918 angesetzt.
47) Centaurca tlichroanllia Kern, wurde von Hüter und Porta in den Jahren 1^72 und 1H7H in den Venet inner Alpen im Bezirke Wdiue zwischen C i m o la i s und Ba reis und im Zell! na T a I (später auch zwischen Po rd e u o n e und Manjago und im Tale „('anale di Ferro") aufgefunden und von den
kahle, weder an den Flächen noch an den Rändern rauhe Blätter48). Beide stimmen auch darin überein, daß die Blattabschnitte mit Ausnahme jener der obersten Blätter, die z. T. grannig bespitzt sind, ein kurzes kallöses Spitzchen aufweisen.
Dagegen unterscheidet sich C. alpigena von C. dichroantha durch kräftigeren, höheren Wuchs und durch viel breitere (3—10 mm breite) Blattabschnitte, durch größere Blütenköpfchen und die ausschließlich rein schwefelgelbe Blütenfarbe, indes C. dichroantha bald mit gelben, bald mit licht purpurnen Blüten vorkommt. Bei beiden ist der Pappus (Federkelch) im allgemeinen so lang als wie Achenium; aber während nach den Beschreibungen bei C. dichroantha der Pappus stets purpurn gefärbt ist, erweist sich derselbe bei C. dichroantha als schmutzig weiß oder purpurbraun.
C. Fritschii Hayek49), die sich hinsichtlich des höheren Wuchses und der Breite der Blattabschnitte und der Größe der Blütenköpfchen der C. alpigena nähert, ist von letzterer durch die am Rande und an den Nerven der Blattunterseite rauhen Blätter, durch schwarze Anhängsel der Hüllschuppen und purpurne Blüten verschieden. Der Pappus erreicht auch bei C. Fritschii die Länge des Acheniums und scheint, wie bei C. dichroantha, bezüglich der Farbe variabel zu sein. An unseren Pflanzen der C. Fritschii finde ich den Pappus purpurbraun gefärbt, wählend er von v. Hayek als „s o rd i d e - al b u s" beschrieben wird50).
Entdeckern für Centaurea sordida Willd. (— Centaurea Scabiosa s. 1. X rupestris) gehalten. Kern er hat in dieser Pflanze einen von der habituell ähnliehen C. sordida verschiedenen Typus erkannt und selbe als Centaurea dichroantha beschrieben. Cf. Kern er A., Über einige Pflanzen der Venetianer Alpen in O. B. Z. XXIV (KS74), p. 104 ff. — Später wurde C. dichroantha auch in Kärnten im Ca nai Tal (Grenzgraben und Vogelbaehgraben bei Pontat'el und zwischen St. Kathrein und M a I bo rgh e t) nachgewiesen und hier anfänglich mit Centaurea rupestris L. konfundiert Cf. Fächer, Fl. von Kärnl., II, p. 124 und dessen Naob.tr. z. PI. von Kämt, p 00. — In neuerer Zeit bat Dr. Rechinger C. dichroantha auch im Isonzo Tal unweit des Dorfes Soča aufgefunden.
**) Ganz kahle und glatte Blätter mit schmalen Blattabschnitten hat auch die in N ieder-üsterreich in der Bergregion der Kalkzone (von Kalksburg bei VOslau) verbreitete Centaurca badensis Tratt., die aber purpurne Blüten besitzt.
") Centaurea Fritschii Hayek ist eine mit Centaurea Scabiosa L. s. str. zunächst verwandle Art, die sich von letzterer durch oberseits kable und glänzende, niii- am Rande oder auch unterseils rauhe Blätter unterscheidet. Sie ist um Laibach und in Ober-, Inner- und Unterkrain von der Ebene bis in die Mergregion verbreitet und wurde von älteren k rainischen Floristen als Centaurea COriacea W. & K. angesprochen. Cf. Kl ei sc hm. Übers, d. Kl. Krains, p. 42 und Plemel, Meilr. z. Klora Krains, 3. Jahresh d. Ver. d. krain. Land.-Mus., p. 127. — C. Fritschii hat, wie oben erwähnt, in der Hegel purpurne Mlülen. Sehr selten sind weiUblütige Individuen; ich habe solche bisher nur am Fuße des .lavornik bei Adelsbe.rg in wenigen Exemplaren angetroffen.
''") Cfi v. Hayek, Die Centaurea »Arten Österr.-Ung. Sep.-Abdr aus dem
LXXII. M. d. Denkschr. d. niulli.-uaturw. Kl. d. kaiserl. Akad. Wissensch. Wien, p. 3».
Die am Karate in Innerkrain und in Küstenland häufige, auch in Südkroatien, Dalmatien, Bosnien, in der Hercegovina, in Albanien u, 11 a 1 i e n verbreitete C. rupestris L. unterscheidet sich von C. alpigena durch ihren schlanken, mehr niedern Wuchs und vor allem durch die sehr schmal linealen, nur 0'5 —1(—1'5) wm breiten, am Rande stets rauhen und in eine längere grannige Spitze ausgezogenen Blattabschnitte, ferner durch kleinere Blütenköpfchen und gold-, seltener zitrongelbe Blüten. Der Pappus ist schmutzigweiß und an den von mir an verschiedenen Lokalitäten in Innerkrain (Zoll, Sturija, Wippach, Südfuß des Nanos, Kaltenfeld, Zakra.jni Vrh bei Adelsberg, St. Peter a. K., Vremšcica, Grafenbrunn, Koritnica) und in Küstenland (Monte Santo bei Görz, Ca vin, Divača, Sesana, Monte Spaccato bei Triest; Trsa t bei Fiume) gesammelten Exemplaren dreimal kürzer als das Achenium. Letzteres Merkmal soll jedoch nicht allen Formen der C. rupestris zukommen. Nach Fiori51) ist nämlich bei der in Friaul (Istrago, Arba, Se-quals, Gemona, Venzone, Moggio, Resia- und Raccolana-Tal, zwischen Barels und Cimolais) und im südlichen Vorgelände der Karnischen Alpen bei Tolmezzo sowie auf der Italienischen Halbinsel verbreiteten
5I) Fiori A., Beg u i not A., Pampanini R., Sehedae ad floram Ital. exsieeatam. (Nuovo giorn bot. Ital., nov. ser., vol. XII, p. 209 et 210). V iori bemerkt liier bei der sub Nr. 187 angeführten Centaurca rupestris L, f adonidifolia (Hebt).): Oss. — Riguardo alla bmgliezza del pappo nella C. rupestris gli Aulori sono diseordi: il Rei e h e n ba ch distinguendo la sna C. adonidifolia dalla C. rupestris, diee ehe ba un pappo lungo il doppio ehe in questa; il Koeli (Fl. genu.) dice della C. rupestris in generale (alla quäle riconduee nnehe la C. adonidifolia) „pappo akenio breviore"; Bertoloni (Fl. it.) attribuisee invece alla stessa »pappo akeuio suhucqiiali". Queste divorgenze non possono dipendere altro che dal fatto
della variabilita di tale oarattere e cos! infatti äpparisce dall'esame degli esemplarl di una stessa localitä. Dalla combinazione della varia bmgliezza del pappo e della spina terminale dello squnme involucrali si possono poi dislinguere le seguenli forme: A) Pappus akenio 8 al tem dimidio brevior.
a) subineriitis Koch: Involucri squamae omnes appendice inermi vel spina brevi terminalne
t>) aciileosn D G.      C. rupestris Hchb. = C. rupestris ß, arinala Koch:
involucri squamae intermediae appendice in splnam longam et rlgldam ereetam
vel patulam producta terminatae. ,
Ii) P a p p u s a k e n i o s u b a e q u a I i s v e 1 ali q u a n t o 1 o n g i o r.
c) adonidifolia (Hchb.) - C. dichroantha Kerner (pr. p.): Caulis, uli et folioium pelioli, tomento arachnoideo-flocculoso tenui lectus.
d) aracltitoidea (V i v.) C dichroantha Kern er pr p. (quoad pl. ex Alpibus Apuanis): Caulis, uli el foliorum pelioli ab rachis, tomento arachnoideo-lanuginoso denso, sod inlerdum evauido, lectus. Planta praecedente robustior.
QiiantO alla C. eollina Sc o p. Fl. carn., ed II, p, 141 (1772), essa viene dagli Aulori rilerita a C. rupestris b. aculcosa, ma nella deserizione b delto „pappus
sei is senilne duplo longlorlbua"; potrebbe quindi nascondersl qui una nuova forma a sipiame spinöse come in b, ma a pappo lungo come in e, che proporrei di Ohl-amare „Scopotiana N o b.".
Centaurea rupestris L. var. adonidifolia (Rchb.) als auch bei der von Fiori gleichfalls als Varietät der C. rupestris angesehenen, in den Apu-a n e r Alpen einheimischen Centaurea arachnoidea V i v. der Pappus so lang oder länger als das Achenium.
Im Hinblick auf die obangeführten, teils übereinstimmenden, teils differenten Merkmale, die Centaurea dichroantha Kern, und die Wocheiner Pflanzen aufweisen, betrachtete ich anfänglich letztere als eine robuste Form der C. dichroantha. Da mir von letzteren als Vergleichsmaterial jedoch nur das eine in Kerners „Flora exsiccata Au stro-Hungarica" sub Nr. 969 ausgegebene, am klassischen Standorte gesammelte Exemplar zur Verfügung stand und dieses vielleicht zufällig nur ein kümmerliches Individuum mit kleineren Köpfchen und feiner zerteilten Blättern sein konnte, habe ich mich bei gleichzeitiger Übersendung der Wo che i ner Pf lanze an H. Univ.-Prof. Dr. Fiori in Florenz um nähere Auskunft gewendet. Centaurea dichroantha wurde nämlich auch in der von Fiori, Beguinot und Pampanini edierten „Flora Italica exsiccata" sub Nr. 188 52), von Prof. Fiori bearbeitet, ausgegeben und daher hatte genannter Forscher Gelegenheit, eine größere Anzahl von Individuen dieser Pflanze aus eigener Anschauung kennen zu lernen.
Prof. Fiori hatte die Freundlichkeit, meinem Ansuchen zu entsprechen, und teilte mir mit, daß er die Wocheiner Pflanze auch als in
52) Die diesbezügliche Scheda lautet:
188. Centaurea dichroantha Kern, in Ost. bot. Zeitschr., XXIV, p. 104 (1874). Syn. C. sordida Hu t er et Porta, exsicc. (1872).
Loc. Venetia. — Prov. di Udine: in pascuis et glareis inter pagos Ci-molais et Claut in valle del Cel Ii na (vidgo Zell ine) (loc class.), alt. 800 — 1000 m., solo calcareo. — Juli 1904. - leg. P. Porta.
Oss — Pubblichiamo cpiesta pianta per un interesse storieo ed a comprova di quanto e detto a proposilo di C. rupestris (CtV. „Fl. It exs.", n 187). La C. dichroantha Kern, a nostro avviso non ha ragione di sussistere come speeie auto-nonui essende stata fabbrieata a spese della C. rupestris for. adonidifolia e di forme ibride riferibili a C. rupestri X Scabiosa; negli esemplari qui distribuiti abbiamo ambedue Ie entitä nominate II Kerner (I.e.) dislingue la sua C. dichroantha da C. sordida W., K o c h. (— C. rupestri X Scabiosa e C. Scabiosa X rupestris) pel pappo im po' piü lungo e per le lacinie fogliari terminale da un punto calloso e non da un mucrone setaceo; ma in quanto al primo caraltere ne abbiamo con-stalala 1' incostanza a proposito di C. rupestris; in quanto al secondo, negli esemplari qui distribuiti abbiamo qua e IA il mucrone setaceo all'apice delle lacinie delle foglie superiori. Quindi si vede che C. dichroantha e C. sordida confluiscono insieme e tutfal piü il notne Kerneriano (in senso ristrotto) potrebbe tenersi per indicare gl' ibridi della formola C. rupestri X Scabiosa.
Quanto alla C. dichroantha che il Kern er (I. c. p 100) dice di aver trovato tra le piante dello Schleicher sotto il notne di C. rupestris e coli'indicazione „ex alp. Apuanis", si tralla evidentetnente di C. rupestris b. arachnoidea (V i v.).
A d r. F i o r i.
den Formenkreis der C. dichroantha gehörig betrachten möchte, fiiglc jedoch hinzu: „. . . i suoi esemplari non corrispondono con quelli del luogo classico delle Alpi Venete, sono piu ro-busti, con parecchi capolini e colle lacinie fogliari piü larghe53); ritengo perö che siano egualmente un prodotto d'incrocio fra C. rupestris e qualche forma del ciclo di C. Scabiosa. —
Sotto il nome di C. dichroantha furono confuse da Kern er diverse entitä (cf. Fl. ital. exsicc. Nr. 188), cioe:
a) Centaurea rupestris f. adonidifolia (Hchb.) — Della Carnia ed Italia peninsulare.
b) Centaurea per-adonidifolia X Fritschii, a fiori giallo-solfini o giallo-sordidi. — Delle Alpi Venete.
c) Centaurea per-Fritschii X adonidifolia, a fiori rossi. — Delle Alpi Venete.
d) Centaurea arachnoidea Viv. — Delle Alpi Apuane".
Da sich nach den vorstehend erörterten Darlegungen Centaurea dichroantha Kern, durchwegs und konstant in den eingangs erwähnten Merkmalen von der Wocheiner Centaurea unterscheidet, glaube ich, daß es nicht unbegründet sei, letztere als eigene von C. dichroantha verschiedene Art zu betrachten 54).
Prof. Fiori hält, wie aus seinen obzitierten Bemerkungen hervorgeht, meine Centaurei alpigena und auch Centaurea dichroantha Kern, für Hybriden der Kombination Centaurea rupestris L. X Scabiosa L. s. 1. (= Centaurea sordida Willd.), beziehungsweise für aus C. rupestris und diesen H y b r i d e n hervorgegangene Formen.
Inwieweit Fioris Urteil bezüglich Centaurea dichroantha Kern, zutrifft, kann ich nicht entscheiden, da ich ja die Pflanze eigentlich nur aus Beschreibungen kenne und mir auch die näheren Verhältnisse ihres Vorkommens unbekannt sind 55).
Was aber Centaurea alpigena anlangt, kann ich Fioris Ansicht nicht teilen.
Ich habe Centaurea sordida Willd. an mehreren Standorten (am Fuße des .lavornik bei A d e 1 s b e r g, im Reka Tal bei Vreme, bei
M) Auch H. Direktor Dr. v. Marchesetti, der die Wocheiner Centaurea mit Pflanzen der C- dlchroanÜia vom K er ner sehen Originalslandorte vergleichen konnte, teilte mir in bekannt liebenswürdiger Weise mit, dal! letztere viel zarter, mehr der C. rupestris genähert sind, bedeutend sehmalere Hlaltabschuitte und um die Hälfte kleinere Hlülenköpfchen als die Wocheiner Pflanzen aufweisen.
u) H. Prof Dr. v. Hayek möchte dagegen, wie er mir freundlichst bekannt gab, die Wocheiner Pflanze nur als Varietät der C. dichroantha bewerten.
") Nach L u. M. Gor tan i (Flora Friulana, p. 452) kommt am Standorte der C. dichroantha auch C. rupestris I,. var. adonidifolia (H o h b.) vor, nach v. Hayek (I. e. p, 88) soll jedoch c. rupestris im Verbreitungsgebiete der C, dichroantha vollständig fehlen.
K o ritnica am Westfuße des Schneeberg) beobachtet und an 200 Exemplare unlersucht und verglichen 56). Immer findet sie sich in Gesellschaft der Stammeltern oder in nächster Nähe derselben und weist einen ungemein reichen Formenkreis auf'').
Bald sind die Pflanzen schlank und niedrig, wie C. rupestris, bald wieder von kräftigem Wuchs, wie C. Fritschii. Stets sind die Blattabschnitte an den Rändern mehr oder weniger rauh und in eine längere oder kürzere grannige Spitze vorgezogen und weisen alle möglichen Übergänge von den schmallinealen der C. rupestris bis zu den lanzettlichen und breitlinealen der C. Fritschii auf. In der Blütenfarbe zeigen sie die verschiedensten Nuancen von schmutziggelb und schmutzigrot, niemals aber habe ich rein gelbe oder rein purpurne Blüten beobachtet. In der Regel sind auch die schmutziggelb gefärbten Blüten, wie sie zumeist nur Pfanzen mit fein geteilten Blättern aufweisen, die der Kombination Centaurea Fritschii X super- rupestris entsprechen, z.T. gerötet, indem bald die Antheren, bald die Kronenröhre, bald wieder die Zipfel des Saumes der randständigen Blüten rötlich gefärbt sind, andererseits zeigen wieder die schmutzigroten Blüten der' in der Regel robusteren Individuen der Kombination Centaurea super - Fritschii X rupestris gelbliche Beimischungen. Der Pappus ist schmutzigweiß oder bräunlich und bald viel kürzer, bald wieder so lang als das Achenium.
Prof. v. Hayek 5b) wäre geneigt, Centaurea dichroantha Kern, als eine Parallelform der Centaurea rupestris L. anzusehen, die sich vor nicht langer Zeit von der Stammform abgetrennt hat. Ich möchte aus Gründen, die weiter unten dargelegt werden sollen, in Centaurea alpigena eine postglazial aus Centaurea rupestris L. selbst hervorgegangene Form erblicken, die durch klimatische Verhältnisse modifiziert, zu einer besonderen Art geworden ist. (Schluß folgt.)
Slovstvo.
Referati.
V. Dvorsky, Bohinjske sidelni tijpy. Närodopisny Vestnik Ceskoslovansky, v Praze, rediguje .1. Polivka; ročnik XI (1916), str. 125—132.*) S slovensko kinetsko hišo so se bavili ponovno — a le v naših dneh —
razni učeni folkloristi; vsak samo deloma, kakor je naneslo strokovno znanje za-
,6) Ich besitze noch dermalen bei 100 schon praeparierte Exemplare der C. sordida, die ich an Interessenten im Tauschwege gegen andere seltene europäische Pflanzen gern abzugeben bereit bin.
") Cf. Paul in, Beitr. z. Kenntn. d. Vegetationsverb. Krains, 3. H., p. 287—289.
5B) Centaurea-Arten, p. 33.
*) Upravništvo „Nnrodopisnega vestnika českoslovanskega11 nam je blagovolilo dati na razpolago brezplačno kliSejo, narejene po fotografičnih snimkih prof. Dvorskega. Za to velikodušno uslugo izrekamo imenovanemu upravništvu svojo iskreno zahvalo!
devnika. Ta je obdelal le geografsko ograničen del naših tal, drugi se je bavil s tektoničnimi, tretji z estetičnimi, četrti z etnološkimi svojstvi, peti je proučaval jezikovne pojave, ki so v zvezi z razpredelbo in opremo. Vsak je razširil znanje naše o kmetskem domu. Najobširneje so poročali — ako izvzamemo Franketov obris v Oest.-Ung. Monarchie, Kärnten und Krain (str. 396 nsl.) — Al. Charuzin, „Kresh.janin'i. Avstrijskoj Krajny i ego postrojki" (Živaja Starina 1902) in „Žilišče Slovinca Verchnej Krajny (Živaja Starina, 1903) ter M. Murko, „Zur Geschichte des volkstümlichen Hauses bei den Südslawen" v Mitteilungen der anthropologischen Gesellschaft in Wien, 35. zv. (1905) str. 308 nsl., in posebno o slovenski hiši 36. zvezek (1906) str. 12 nsl., 92 nsl., dočim se je bavil J. Lokar z belokranjsko hišo v Carnioli, n. v. III (1912), str. 1 nsl.
Fol. V. Dvorsky.
1. Gornje Gorjuše.  Tip naselbine s prosto raztresenimi hišami.
Dvorsky je zasnoval svojo študijo od druge strani. Ne bavi se toliko s hišo, to je s stavbo samo, kakor z njeno lego in s predpogoji za naselitev in pa z načinom razvrstitve. Zelo je obžalovali, da je prekinila vojna študije tega moža in da je ta slučaj dopustil le priobčitev prvega dela. katerega vsebina je v obrisu ta-le.
Bohinj je od sveta odrezan. Lega je solnčna, zavarovana prod severom. Obsega pa deset večjih naselbin; izmed teh ima Bohinjska Bistrica značaj trga. Edini izhod po dolini je ob toku Save. Ni pa verjetno, da bi bila ta cesta ob Savi najstarejša zveza Bohinja z blejsko kotlino; kajti samo v gornjem, širšem dolu doline nahajamo naselbino Nomenj, dočim je ostali del (10 km) brez vasi in celo brez prenočišča starejše dobe. Še-lo ob izhodu v blejsko kotlino leži vas Bohinjska Bela. Stara cesta z Bleda se je odcepila prav v Bohinjski Beli ter vodila navkreber na gorenje planoto in preko Gorjuš in Koprivnika v gornjo bistriško dolino. Proti
jugu je bil zvezan Bohinj po dveh gorskih potih: v dolino Bače je vodila cesta, ki je prekoračila greben v višini 1281 m; pot v Sorsko dolino je vodila čez najvišjo točko 1207 m nad morjem. Gorska planota bohinjska je polna planšarij. In ravno primerjanje teh s pastirskimi kočami v Hercegovini in v Črni Gori bi bilo zelo poučljivo. D. se pa boji, da po vojni to ne bo več mogoče, ker bodo vojaki iz postojank, kjer primanjkuje drv, pač mnogo teh koč podrli.
Bohinj ni bilo nikdar važno prehodno ozemlje; vendar pa se je vršila tu lluktuacija tujcev. Priseljevali so se tušem s Koroške rudarji (Rudno polje nad Koprivnikom, Stara fužina); tudi Nemški rovt spominja na nekdanje nemške priseljence, dočim pa je bil Laški rovt oeividno pastirska naselbina. Vsled tega vpliva nimajo nižinske vasi čistega tipa.   Glavna sela: Bohinjska Bistrica, Stara fužina,
Pot V. DvorBky.
2. Dedno polje nad bohinjskim jezerom. Tip planšarije, združene v krogu.
Srednja vas, ČeSnjiea, Studor) so vasi z ulicami in kažejo tloris, ki je bolj mestni, kakor vaški. Manjše vasi ob Savi nosijo značaj obcestnih naselbin. Zanimivejša so selišea na najnižjih terasah s hišami, raztresenimi brez načrta. (Prim. pod. 1.). Taka so Koprivnik, Gornje in Spodnje Gorjuše. Ta pojav je večkrat v vzročni zvezi z razkosanostjo terena, kakor se vidi na Koprivniški terasi; tudi kraški svet ga povzroča. Vendar ni misliti, da bi bile utemeljene bohinjske izolirane nastanitve edino-le po površinskih tvorili in brez etniških vplivov. Dokaz za to je vas Jereka, ležeča deloma na dnu doline, deloma na pobočju hriba. Tu imamo tip raztresenih hiš, ki stojo blizu druga poleg druge, a nima mestnega ali obcestno-naselbinskega tlorisa, kakor ostale nižinske vasi. D. sodi torej, da je naselitev z raztresenimi domovi in posestvi najstarejša ohranjena oblika stalnih naselbin v slovenskih alpah (Savinjske alpe, Trenta, Bohinj, dolina Koritnice, občina Soča idr.). Obcestne vasi
so nastale pozneje vsled razvitejših občil, mestni značaj pa je prodrl potom obrtniške in trgovske kolonizacije. Vasi raztresenih hiš so torej najstarejše, bodisi da so keltske ali slovanske. Obcestne vasi so nastale vse že v slovanski dobi. Mestni značaj pri knietskih sebščih dokazuje-jasno, da je vplivalo tu srednjemorsko ali romansko kulturno okrožje. Razpršene hiše so se ohranile tam, kjer teren ni bil ugoden za osredotočena selišea, ali pa v strani od važnih cest.
V okrajih raztresenih bohinjskih selišč nahajamo tudi mnogo posamezno stoječih senikov in hlevov. Ozemlje planinskih koč ali planšarij je v Bohinju dvakrat tako veliko, kakor okoliš stalnih selišč. Vse planšarije, kar jih je videl D., so bile združene v skupine; zato jih smatra za starejši tip, kakor posamezne koče; za to domnevo navaja več dejstev. V dinarskih alpah ali v Albaniji sploh ni drugih
Kot. V. DvorHky.
3. Ravnička planina pod Orno prstjo. Tip v premi črti postavljenih hiš.
koč — in tam so ohranjene resnično stare oblike. Razlog za ta pojav je potreba obrane; zato mora biti za varstvo čred več oboroženih ljudi skupaj. V slovenskih alpah se je uveljavil ta moment nedvomno vsaj že v prazgodovinski dobi. Dalje prihaja v poštev še drug razlog. Vojni čas minulih dob je bilo poletje. Ko je dospela vojska prijateljska ali sovražna •- v nižinska solišča, je postalo tamkaj življenje, posebno ob občilih, neprijetno in tudi nevarno. V takih kritičnih časih so nudile kolibe v planinah dobro pribežališče in oboneni tudi prehrano ubeglim kmetskim rodbinam; Ko so ponehali ti obrambni razlogi, je ponehalo tudi zanimanje za skupinske planinske koče in to je bil postanek posameznih koč, kjer je mogoče bivati in v katerih so gospodari na račun več lastnikov. — Drugod je prišlo do spojenih planšarnic; tu BO združena posamezna slanišča V celoto, ki tvorijo večkrat obsežno stavbo  Bistvena razlika med združenimi in spojenimi planšnrnicami
je ta, da obsega prva vrsta več kolib s samosvojimi gospodarstvi, druga pa stoji pod eno samo upravo.
• V Bohinju se je ohranil tip združenih planinskih koč, to pa v čisti obliki, brez primesi vnanjih vplivov. Ta tip ni značilen samo za visoke planote in posamezne planšarije, ne za ledeniške kotline. Na severnozapadni strani Krna nahajamo posamezne koče, v globokih glacijalnih koteh pod Črno prstjo pa združene. Ako pa smatramo tip združenih planšarskih koč za starejši kakor posameznih, nasproti pa tip prosto raztresenih selišč za starejši, kakor osredotočenih naselbin, tedaj se nam vsiljuje vprašanje, zakaj neki ni provzročil razlog obrane, ki je vplival na postanek združenih planinskih koč, tudi osredotočenja stalnih hiš? To razmerje nahajamo tudi v pokrajinah ob Limu, v teritoriju Vasojevieev in dr., torej tam,
Fol. V. Dvorsky.
4. Senik pod Koprivnikom.
kamor še ni prodrl romanski vpliv. I), meni, da je vzrok lega pojava povsem jasen. Sovražni naval na stalno oseljene kraje se ni razvil s tako naglieo, da bi ne bilo dovolj časa, da se zberö možje iz raztresenih selišč in se podajo na ogroženo točko; nasproti pa so ležale planšarije med seboj v sovražnih odnošajih živečih rodov druga prav blizu druge, tako, da so bili nenadni nočni navali tU navadni. Razen tega ni bilo pri kmetijah v nižinah toliko povodov za medsebojne spore, ker so bile ločene in bolj natančno ograničene, kakor skupni in nejasno razpredeljeni pašniki. Raznih gospodarskih in naselbinskih sistemov pa ni smatrali toliko za znake kulturnih dob, kakor za svojstva izvestnih narodov, kateri so bili njihovi glavni nositelji.
Bohinjske združene planšarije so torej starejši lip. kakor planinske koče v bližnji njihovi soseščini na severu in na zapadu od Triglava ter kažejo več skladnih
znakov s planšarijami dinarskih pokrajin. Tlorisi skupin so različni. V kraških dolinah ali v plitvih kotanjah na planem je razvrstitev izvršena v krogu, okoli mehkega, prej od kaluže zavzetega dna doline, na krasinastem obodu (Dedne polje, pod. 2.); v večjih kotlinah pa je postavljena v premi črti na eni plati te kotline, nad mehkim in včasih še vlažnim dnom (Ravnička planina, pod. 3.). Drugod spet so raztresene kolibe brez vsakega pravila. V tlorisu torej ni ugotoviti nikakih etniških znakov, skupina se ravna po lokalnih tvorih površine. A bohinjske in dinarske planšarije se skladajo s površinskimi tvori: v isti dolini, kotlini ali na predelu stopnje so združena vedno poslopja ene same planšarije, dočim je n. pr. pri furlanskem tipu več planšarskih skupin v istem površinskem tvoru.
Stavbeno gradivo je navadno les; včasih tudi preprost zid iz neobdelanega kamenja; špranje se zadelajo z drobižem in zamažejo z apnenim ometom. Streha je iz desk — prav kakor pri dinarskem „gladu". Sedaj stavijo tudi koče iz vsaj nekoliko obdelanega kamna in malte. — Med lesenimi poslopji so vredni posebne pozornosti seniki, pri katerih je oprta ena stran ob pobočje hriba, druga pa je podprta s stebri, tako, da tla prosto leže (prim. pod. 4: senik v kraški dolini pod Kopriv-nikom). Tolmačiti se da ta pojav z raznimi ugodnostmi, ki jih nudi n. pr. krit prostor pod kolibo za živino, orodje in dr. Vendar pa je čudno, da ne nahajamo te vrste stavb nikjer drugod, kakor v Bohinju, tudi v sosednih krajih ne. Zato domneva D., da je dala povod tej tektoniki kraška površina. Doline in kotline so na dnu navadno vlažne; temu se je treba ogibati. Razen tega so pa v prejšnjih dobah, ko je bilo še mnogo roparske zverjadi, volkov in medvedov, pod noč zbrali živino na dnu kotline a koče so morali postaviti blizu tam, da so jo mogli braniti v danem slučaju. Če je pa bilo dno kotline mokro, tedaj so morali tudi živino združiti na pobočju; da je pa imela malo strehe zoper padavino, so postavljali take senike s prosto ležečim dnom.
To so bistvena izvajanja prof. Dvorskega. Da je v teh še marsikak problem, to pravi D. sam. A hvaležni mu moramo biti, da nam je podal vsaj dosedanje rezultate svojih opazovan] in preiskovanj. Proučevanje slovenske kmetske hiše je s tem sestavkom silno poglobil, odgrnil zastor izpred vrste najvažnejših vprašanj in pokazal s tem na visoki znanstveni smoter, za katerim nam je stremiti v bodočnosti. Zasnoval je za nas, rekel bi nekako zgodovinsko-psihološko navodilo, na kaj vse nam je paziti, na kaj se ozirali. In tu je še mnogo dela, da se pride na-seljevanjskemu problemu na dno. Kolika razlika je n pr. med suhimi in drobnimi beležkami, ki jih nahajamo o kmetski hiši pri Valvasorju (VI., 278, 288, 292, 302, 310) in med izvajanji gori imenovanih pisateljev I In vedno se dobč, kakor dokazuje spis prof. Dvorskega, spet nove orijentaeije in načela za proučevanje velovažnega problema kmetske hiše in ljudskih naselbin. Manliiani.
Seidl Ferdinand, Rastlinstvo naših alp. Slovan, leto XIV., št. 3—11. Ljubljana 1916.
Pisatelj (KamniSkih alp", knjige, ki je dobro znana pač vsakemu ljubitelju slovenskih planin, je razširil sklepni odstavek svojega znamenitega dela („Rnstliuska odeja Kamniških ali Savinjskih alp") V pestro, mojstrsko dovršeno sliko našo alpske flore.
Rastlinstvo naseljuje alpe, otoke hladnega podnebja, v dveh razločnih pasovih. Do povprečno 1600/71 nad morjem prevladuje drevje: gozdni pas; nad tem se razprostira do ločnice trajnega snega brezdrevesni alpski pas. Jako nazorno je orisana v prvem poglavju biologija drevesa in gozda, dasi no navaja pisatelj ana-
tomiških in fizioloških podrobnosti. — Pragozdov je v naših alpah malo; kjer je posegel človek v njih razvoj so se spremenili v enotne, nemešane gozdove. Prisojna pobočja pokriva naše najlepše listnato drevo, bukev. Tesno sklenjene krošnje teh dreves ne propuščajo dosti svetlobe; pritalno rastlinstvo se v takem gozdu bujno razvije le zgodaj spomladi. Nekatere rastline se prilagode zmanjšani množini svetlobe z nežnimi, tenkimi listi kolikor možno velike ploščine. Bršljan si pomaga drugače: ob deblu spleza v morje svetlobe. Trohneče organske tvarine gozdnih tal izrabljajo mnogoštevilne glive. — Osornemu podnebju dosti boljše prilagojena so iglasta drevesa, zato uspevajo dobro tudi v višjih legah. Pri tej priliki omenja pisatelj znameniti pojav, da so v kraških kotlinah pasovi podnebja in rastlinstva obrnjeni narobe Tako pokriva tudi v nekaterih odsojnih dolinah Julskih alp mrzlo dolinsko dno smrečje, dočim so pokrita pobočja z bukovjem. V naših planinah redko iglasto drevo je tisa; čas je, da bi jo zakonito zavarovali pred popolnim uničenjem. Zelo razširjeni so smrekovi gozdovi. Če stoje na visečih tleh in propuste dosti svetlobe, se razvije v njih zanimivo rastlinstvo v treh nadstropjih. Pritalno plast tvorijo mahovi in lišaji, drugo pritlikave vresnice, nizke zeli ter praproti, v mračni senci pa blede gniloživke. Tretjo plast zavzema grmovje in mlada drevesa. Nad vsemi temi se razpenja streha drevesnih krošenj. Smrekovi gozdi so dostikrat pomešani z jelkami, macesni in belimi borovci, katerih tvori lahko tudi vsaka vrsta zase enotne gozdove. Popis gozdov zaključuje pregled njih razširjenosti in razdelitve v naših alpah. — Sem in tja se je naselil v gozdnem pasu človek. Iztrebil je gozdove; nastale so poseke, ki jih je spremenil v polja in travnike, ali pa jih je tudi zanemaril. Na takih samim sebi prepuščenih posekah se razvije prav značilna rastlinska družba; preprežejo jih robide, vrbovec, naprstec in jagodnjak. A kmalu zmaga drevesni naraščaj in pribori gospodstvo spet gozdu. Če pa določi človek tako poseko za senožet, zamro grmi ter drevesca in travniške rastline prevladajo. V naših alpah so skoro vse planine za živino takšne umetno napravljene senožeti; pravih pri-rodnih visokogorskih trat nad gozdno mejo je le malo. — Travnik je poleg gozda pri nas največja rastlinska družba. Z enako ljubeznijo kakor biologijo gozda riše pisatelj v velikih potezah življenje travniških rastlin, posebnosti njih ustroja, pomen in ustroj cveta, tesno razmerje med cvetom ter žuželko in mnogoličnost naprav, s katerimi zavaruje rastlina cvetni prah in plodnico pred nepoklicanimi gosti ter vremenskimi neprilikami Izmed pestrega travniškega nakita si izbere pisatelj navadni plevel regrat, da spretno pokaže na njem mnogotere izborne prilagoditve. Travniške rastline so se znale prilagoditi tudi izrabljanju travnikov potom košnje in paše. S trajnimi podzemeljskimi deli, s pritlikavo rastjo ali pa s tem, da cveto zgodaj spomladi, zavarujejo svoj obstanek pred koso, s strupenim sokom in s trnjem pred živino. Lepi primeri za tako prilagoditev so strupeni podlesek, ki cvete pozno jeseni, zori pa spomladi, in nekatere enoletne napol zajedalke, pri katerih se je prvotno enotna vrsta razcepila v pomladno, pred košnjo cvetočo, in poletno, ki se pokaže po košnji. — Na više ležečih travnikih, ki so že bolj Izpostavljeni osornostim podnebja, prevladujejo pritlikavo trave in zeli. Na pašnikih okoli staj se bujno razvije značilno sestavljeno stajsko rastlinje; s strupenimi ali jedkimi soki, z bodicami itd. odvrača od sebe živino. V ta oddelek gozdnega pasa in še niže prodirajo že tudi melišča in kameni plazovi. A rastlinstvo jih zavojuje stopnjo za stopnjo. Knostaničarke prično z razkrajanjem golega kamenja; na pridobljeni trohici prsti se naselijo algo in lišaji, slednjič pripravijo nizke trajke in pritlikavo grmičevje trdno podlago novemu gozdu'. Ti pojavi, kakor tudi mnoge pritlikave cvetke iz višjega pasa in vedno bornejša rast drevja označujejo gorenjo mejo gozdnega pasa.
V visokogorskem pasu je razvrščeno rastlinje v treh oddelkih V spodnjem prevladuje žilavi ruš. Na nekaterih krajih prodira obenem z drugimi visokogorskimi rastlinami prav v dolino. V njegovi družbi nahajamo pritlikave grme: brin, oskoruš, zeleno jelšo in na skalah pritlikavo krhliko. Majhen grmič, velesa, opravlja v vednem boju z nestalnim melom pionirsko delo za omenjeno grmičevje. V varstvu ruševja rasto mnoge miene cvetice, izmed katerih je žužkojeda planinska mastniea vsekakor najzanimivejša. Poleg ruševja, ali v ozkem pasu nad njim (do 2100 ni) se prostira slečevo grmovje, čigar živordeči cveti mogočno povzdigujejo lepoto gorske pokrajine. Med slečjem bivajo razne sorodne mu vresnice, med njimi alpska azaleja, ostanek ledenodobnega rastlinstva, nekatere vrbe in grmičasti lišaji. — Prav tako, kakor so med gozdove vpleteni gorski travniki, se menjava v alpskem pasu ruševje z alpskimi tratami. Te tvorijo srednji oddelek visokogorskega pasa in so pravo kraljestvo najlepših, mnogovrstnih alpskih rastlin. V ta pas segajo zeli gorskih trat, tako mlee, ki tvori mestoma obsežne mlečeve pašnike. Trave alpskih trat v ožjem pomenu besede (od 1700 /h do 2000 ni) so pritlikave, toge in ščeti-naste; pogostejše pa so poltrave ali šaši, ki v najvišjih legah popolnoma prevladajo. S trat prestopajo posamezne rastline na skalne pomole; nobena trohica prsti ne ostane od njih nenaseljena. Čim višje segajo alpske trate, tem bolj se redčijo. Slednjič se razklenejo vrste rastlin, da se posamič spuste v boj s kamenjem. To je najvišji pas, pas skalovja in naskalnih livad (od 2200 ni do 2500/;;). Edino v za tišjih in razpokah se pojavljajo rastline v večjih družbah, t. zv. naskalnih livadah. Listi teh rastlin so z gosto ali pa s trdno kožo skrbno zavarovani proti suši. Značilna za ta pas je blazinasla rasi, izborila prilagoditev posebnostim gorskega sveta. Po strmih stenah bivajo skoro le skorjasti lišaji, pa tudi sneg ni brez rastlinskega življenja; oživlja ga rdeča snežna alga. Ob opisu njenega čudnega življenja razpravlja pisatelj o poteku razvoja v rastlinstvu — Končno govori obširneje o činitelju, ki je tako mogočno vplival na gorsko rastlinstvo: o alpskem podnebju. Njegovi glavni znaki so hladna tla, še hladnejši zrak, Jaka svetloba in toplota solnčnih žarkov, dolgotrajna zima, kratko poletje, redek zrak in silni vetrovi. Vendar se znajo rastline prilagoditi vsem tem ekstremom, kakor kažejo poskusi. Zanimiva je zgodovina velike rastlinske družbe naših alp. Nekatere rastline so prave alpske domačinke, nekatere . bivajo tudi v drugih evropskih gorovjih, mnoge so priseljenke iz nižav, in še druge imajo svojo pravo domovino v obtečajnih deželah in v Allaju. Nekatere, le na omejenem prostoru bivajoče, so ali preostanki prejšnjih geolofiklh dob, ali pa so nastale šele v novejšem času.
To je v širokih obrisih ogrodje Seidlove razprave, ki je prepletena z obilico zanimivih bioloških podatkov. Odlikuje jo plastičen opis in slikovit jezik, ki kljub temu, da zazveni časili v pesniškem navdušenju, ne moti znanstvene resnosti pripovedovanja. Našim turistom bo najboljši uvod v poznavanje alpskega rastlinstva. Želimo, da poglobi znanstveno razumevanje! pojavov v gorski priredi. Tudi znanstveniku bo lepa domoznanstvena razprava našega zaslužnega geologa in klimalologa zaradi mnogih samostojnih opazovanj dobrodošla. Albin Scli.šltar.
Dr. Th. Arldt, Die Völker Mitteleuropas und ihre Staatenbildungen.
Mil 4 Karten. Leipzig, Dieterich, 1917. V. 8°. VI  i   186 sir.
Knjiga hoče bili znanstvena. V njej je mnogo govora ludi o Slovanih, njih preteklosti, sedanji razširjenosti, o mejah. Med Jugoslovani je odkazal Bolgarom „durchaus eine Sonderstellung", o Slovencih trdi, „daU sich selbst wie die Wenden
Serben nennen* itd., itd. - Taka „ucenost" uam seveda ne more Imponlrati In vzbuditi našega zaupanja.
Bibliografija za I. 1916.
Sestavil dr. J. Šlebinger.
Kakor v prejšnjih dveh letih, tako obsega tudi bibliografski pregled za 1. 1916 le one spise, ki spadajo po svoji vsebini v delokrog „Carniole". Zaželjene popolnosti v tem okviru ni bilo mogoče doseči, ker Ljubljana še ne premore knjižnice, kjer bi se sistematično zbirale tudi vse one slovenske tiskovine, ki segajo po svojem postanku preko kranjske deželne meje. — Spisi, ki so v zvezi z vojnimi dogodki in nimajo trajne ali vsaj večje aktualne vrednosti, se večinoma niso upoštevali.
Kratice so običajne: Carn. = Carniola; ČZN = Časopis za zgodovino in narodopisje (v Mariboru); DS Dom in svet; LZ = Ljubljanski zvon; SN = Slovenski narod. —  Hibi. podatki brez navedbe letnice oz. letnika so vsi 1. 1916.
I. Občna, lokalna in kulturna zgodovina.
Bratina Janko dr., Franc Ksaver Galičič (generalni vikar v goriški nad-škofiji od 1. 1775 — 1780). Voditelj XIX, 20—5.
f Franc Jožef I. Ob cesarjevi smrti dne 21. novembra 1916 so prinesli vsi slovenski politični listi daljše nekrologe z zgodovinskimi pregledi izza dobe njegovega vladanja, med njimi „Slovenec", štev. 271 : Cesar Franc Jožef I med Slovenci. — Vrednost ustave in nje razvoj v času vladanja I1'rana Josipa L: Edinost, št. 334. — Iz življenja cesarja 1"'. .1. L: Edinost, štev. 337, 338.
— Ivanka Klemenčič, Veliki cesar. V Ljubljani, 1916. Izdal Fr. Petrič,
mestni učitelj. Samozaložba. 8°. 84 str. (Gorica). Goriška preslolna cerkev pred in med italijansko vojsko. Slovenec,
štev. 275. — Najstarejši Statut mesta Gorice (iz 1. 1307). Carn. VII,
282—4. Dr. Fr. Kos. Gradenski.  Mirenski grad. Ob 30 letnici posvečenja gradenskega svetišča
priobčil  —.  (Po knjigi g. dek.  Kojca  ..Svetišče Žalostne Matere
božje na Gradu pri Mirnu"  in  po  lastnih   izkušnjah.) Slovenec,
štev. 201.
Grivec Fr. dr., Katoliški preporod v Franciji. Čas X, 57 — 74.
— Srbsko-bolgarsko vprašanje. Gas X, 31—45.
Zgodovina srbsko-bolgarske Stare pravde. Srbsko - bolgarska zveza in Mnce-donijn. Pisatelj trdi, da se slovanska jezikoslovna in narodopisna znanost bistveno Btrlhja z bolgarskim stališčem.
— Svetovnozgodovinski pomen sv. Cirila in Metoda. Čas X, 265—6.
Poročilo o Hans v. S c h u b e r I o v i knjižici „Die sogenannten Slavenapostel
Constantin und Methodius. Fin grundlegendes Kapitel aus den Beziehungen Deutschlands zum Südosten" .(Heidelberg 1918) in o A. Ilnunislarku: „Sprache, Nation und Kirche im christlichen Orient".
Gruden Jos. dr. Priöetki našega janzenizina. Po arhivalnih virih. Čas X, 121—137. — .lanzeiiizem v našem kullurnem življenju. C08 X, 177 — 194.
— Slovenski župani v preteklosti. Donesek k starejši socialni zgodovini.
Izdala in založila Leonova družba v Ljubljani. 1916. 8°. (VI) + 70 str. Poročila: Carn. VII, 73 — 5. Dr. Jos. Mantuani. — K poglavju starejše zgodovine Sloveneev. Čas X, 83—100, 173. Dr. Jos. Mal. - LZ. 9i. Jos. Breznik.
— Laib. Zeitung, Nr. 97 (28. aprila). — Slovenec, štev. 28. Dr. J. Mal. — Še ena o starih slovenskih županih: Slovenec, štev. 43—44. Dr. L. Lenard.
— Zgodovina slovenskega naroda. Izdala in založila Družba sv. Mohorja
v Celovcu, 1916. 6. zvezek, str. 873 —1088.
Poročila: Carn. VII, 273. Iv. V es en j a k. — Čas XI, 48 50. Prot. Jož. Kr-žišnik. — DS. 1917, 71-2. V. Šarabon. - LZ. 523. Jos. Breznik. Hauptmann Ludmil, Politische Umwälzungen unter den Slowenen vom Ende des sechsten Jahrhunderts bis zur Mitte des neunten. Mitteilungen des Instituts für österreichische Geschichtsforschung, 36. Bd., 1915, str. 229—287.
Poročila: Carn. VII., 270—3. Dr. Jos. Mantuani. — Čas X, 115-6. Dr. .1. Mal. — Nova naziranja o najstarejši zgodovini Slovencev. LZ. 288. Jos. Breznik. HybäSek V., Oče Radecki. Mentor VIII, 129 — 131, 193—5. (Idria). Die dritte Okkupation Idrias durch die Franzosen im Jahre 1809.
Von der k. k. Bergdirektion Idria. (Nadaljevanje in konec): Carn. VII,
29—39, 232—241; VIII, 44—57. Kidrič Franc dr., Framasonske lože hrvaških zemelj Napoleonove Ilirije v
poročilih dunajskega policijskega arhiva. (Preštampano iz 206. knjige
„Rada" Jugoslavenske akademije znanosti i unijetnosti.) U Zagrebu,
1915. V. 8°. 36 str.
Carn. VII, 143. Iv. Vesenjak. Kolbezen L., Krajepisnozgodovinske črtice iz Bele Krajine. Dol. novice XXXII:
Štev. 1 (30. marca): Kanižariea (ciganska vas, imenovana po nekdanjem posestniku Mihi Kanižarju). — Nekako v sredi gorskega slemena, med vasjo Gričem in Miklarji, se nahaja znamenita jama, ki jo ljudstvo imenuje „Gradanji skedenj".
— Stev.2 (6. aprila): Pusti gradeč, bivši grad ob izviru potoka Lahinje. — Štev. 9. (25. maja): Mitrov tempelj na Hožancu. — Štev. 13 (22. junija): „Turn" pri Črnomlju. - Štev. 16 (13. jul.): „Sokci".
Kos Franc dr., Najstarejši statut mesta Gorice, (ki ga je dal goriški grof
Henrik 1. 1307 napisati). Carn. VII, 282—4. Kos Milko dr., Opazke h kronološki vrsti tržaških škofov v srednjem
veku. Carn. VII, 161—177. Kovači? Fran dr., M. Jan Hus. Voditelj 108—114.
Mal Josip dr., Grb in barve dežele Kranjske. (Predelan ponatis iz „Časa" 1913.) Slovenec, štev. 112 — 114 (16.—18. maja). Ponatis: Založila „Slovenska straža" v Ljubljani, 1916. M. 8°. 35 str. Posnetek v SN. štev. 116 (20. maja): „Vprasanje kranjskega grba in zastave".
— Primeri o tem vprašanju: Grazer Tagblatt Nr. 177 (28. junija): „Die Landesfarben des Herzogtums Krain" in odgovor v „Slovencu" štev. 141: „Edino veljavna in pravilna zastava dežele Kranjsko". — Pismo glavarja Šusteršiča Eilharmoničnomu društvu v Ljubljani. Slovenec, štev. 146; SN. štev. 146 (28. junija). — Ukaz c. kr. dež. predsednika grofa Henr. Attemsa v zadevi kranjskih narodnih barv z dne 15. avg. 1916, štev. 5243 Mob.: Laib. Zeitung, Nr. 186 (16. avg).
— K poglavju starejše zgodovine Slovencev. (Poročilo o Grudnovi raz-
pravi: Slovenski župani v preteklosti.) Čas X, 83 —100, 173.
— Radecki in njegov spomenik v Ljubljani. Slovenec, štev. 150.
— Rodovina grofov Attems. Zgodovinska črtica. Slovenec, štev. 96. Mantuani Jos. dr., Pasijonska procesija v Loki. Carn. VII, 222—232;
VIII, 15—44.
— Spomenik iz nunske cerkve v Loki. (Ploščica o posvečenju škofjeloške
nunske cerkve 1. 1669.) Carn. VII, 146—150.
— Spominu Nj. c. in kr. apostolskega Veličanstva cesarja Franca Jožefa I.
Carn. VII, 219—221.
Milčinovič - Krek. Kroaten und Slowenen. Zwei Darstellungen von Andreas Milčinovič und Johann Krek. Mit Vorwort herausgegeben von Karl Nötzel. Verlegt bei Eugen Diederichs, Jena 1916. 8°. 108 + (II) str. („Schriften zum Verständnis der Völker"). Poročila: I)S. 160. G. — „Pozabljene rokavice". (Krek ni upošteval naše
upodabljajoče umetnosti). DS. 168. Ivan Cankar. — Čas X, 167—8. Dr. Aleš
Ušeničnik. — LZ. 333. Dr. Drag. Lončar.
Murko Matija dr., Kultura starosrbske države. (Posnetek iz Konst. Jireč-
kovih študij „Staat und Gesellschaft im mittelalterlichen Serbien".)
ČZN. 12. let. (1915), 123 — 153. Omerza Fr., L. 431 pr. Kr. in 1. 1916 po Kr. Mentor VIII, 118—123. P-i J. dr., Soška fronta pred 300 leti. Slovenec, štev. 207—215.
Zgodovinske reminiscence iz furlanske vojne I. 1615—1617. (Na podlagi knjige „Österreichs Kampf für sein Südland am Isonzo". Von Dr. Aul. Gnirs.) Peregrin. Kralj na Kostanjevici. SN. štev. 199, 200.
Življenje, politika in smrt francoskega kralja Karla X., ki je pokopan v frančiškanski cerkvi na Kostanjevici pri Gorici.
Petdesetletnica bitke pri Kustoci in Visu. Slovenec, štev. 143, 163. —
SN. štev. 163 (19. julija). Pettauer Leopold, Vor hundert Jahren. Laib. Zeitung, Nr. 197—8.
A. Hohe Giiste in Laibach. — H. Kaiserliche Verordnungen, Ernennungen und Auszeichnungen. — C. Ausschreibungen von Staats-Heamlenstellen. — I). Ausschreibungen von Lehrstellen. — K. Geschiiftsanzeigen. — F. Marktpreise in Laibach am 30. Oktober 1816.
Pick Karl u. Schmid Walter Dr.  Die Grenzbefestigungen der Japoden (in Innerkrain). Laib. Zeitung, Nr. 187 — 188.
— Beiträge zur Altertumskunde des Wippacher Tales: 1. Kastell und
Poststation am Frigidus. Laib. Zeitg. Nr. 219 (25. sept.) — 2. Die Schlacht am Frigidus (5. in 6. sept. 394 po Kr. med cesarjem Teo-dozijem in njegovim nasprotnikom Evgenijem.) Laib. Zeitg. Nr. 221.
— Die römischen Befestigungen in den Julischen Alpen. Laib. Zeitg.
Nr. 244, 246, 247. Podkrajšek Franc (llarambaša). Josip Debevec in drugi spomini. Slovan, 60—1.
Poročilo o ljubljanskem trgovcu in posestniku Jos. Debevcu in o gostilni pri .Črnem Jurju", ki jo je obiskoval tudi Prešeren.
Pokopališča pri cerkvah Lavantinske škofije. Rešitev pastoralnega vprašanja za leto 1912: Svetim krajem prištevamo tudi pokopališča. Kje in kakšno je sedanje pokopališče pri posameznih župnijskih oziroma podružnih cerkvah dekanije? Čigava last je? Imenitne osebe, ki tamkaj počivajo, se naj imenujejo ter opišejo zanimivi nagrobni spomeniki in napisi. Kje je bilo prejšnje pokopališče? Kaj spominja še nanj? Razširjen ponatis iz Cerkvenega zaukaznika za Lavantinsko škofijo z dne 15. septembra 1913, štev. IX—XI, odst. 95, 112, 123. V Mariboru, 1916. Založila pisarna kn. šk. ordinariata. 8°. IV+348"str.
Prisega Francu I. 1. 1814. Dol. nov. XXXII, štev. 20 (14. sept.)
Schmid Walter Dr., Emona. Bericht über die Ausgrabungen des Jahres
1916. Laib. Zeitg. Nr. 173 (31. julija). —  Posnetek v Slovencu,
štev. 176.
Steklasa Ivan. Deželnoknežji fevdi v šentruperški župniji. Dol. nov. XXXII, štev. 25 (14. sept.)
Šarabon Vinko dr., Svetovna vojska. Koledar Družbe sv. Mohorja za 1. 1917, 33—80 (s slikami).
Šašelj Ivan, Doneski k zgodovini zvonarjev in zvonov po Kranjskem. II. (Začetek v Carn. 1912, 223—231). Carn. VII, 80—4.
(Trapisti). Kaj delajo trapisti? Brat Gabriel Giraud in njegova ustanova v Rajhenburgu. 1836—1899. Francoski spisali in Slovencem priredili, izdali in založili menihi njegovega samostana. V Rajhenburgu, Štajersko. 1915. 8°. 262 str. + 14 slik.
Poročila: Duh. pastir, 512. — Voditelj 195. Dr. Avg. Stegenšek. — Straža, štev. 26.
Ušeničiiik Rleš dr., Rimsko vprašanje (je vprašanje papeževe neodvisnosti). Čas X, 1—14.
II. Zemljepisje. Narodopisje.
Barbič Mihael- O Romunih v Istri. Slovenec, štev. 212.
Božič pri Belokranjcih. Dol. nov., štev. 39 (24. dec. 1915).
Dvorsky V., Bohinjske sidelni typy. Narodopisny vestnik ceskoslovansky,
roč. XI, str. 125 — 132 (s slikami).
Prim. Carn. VIII, 109-14. Dr. J. Mantuani. IleŠič Fran dr., V „Zborniku za narodni život i običaje južnih Slavena",
kuj. XX (U Zagrebu 1915), str. 161—175 (ponatis: V. 8°. 16 str.):
Rajska ptica.
Zasleduje motiv o rajski ptici pri raznih jugoslovanskih nabožnih pisateljih, pri St. Vrazu, Trnskem, Mat. Valjaveu, Karamzinu in pri čeških pesnikih J. J. Marku, Vlad. Štiasnem in Jar. Vrchliekem.
— Knj. XXI. str. 1—11: Izvori i paralele nekih, napose narodnih priča.
Motivi za: 1. „Der Gang nach dem Eisenhammer." — 2. „Divji lovec." — 8. „Drvena zdjelica" (Valjavčeva „Lesena skleda"). - 4. „Zivopisec in Marija." — 5. »Tajni sudovi Božji." - 0. „KoSlin in Verjanko."  - 7. „Zatvorena smrt." — 8.
„Das Lied vom braven Mann." — 9. „Der Totentanz." — 10. „Glupa žena." — 11. „Grad u orno zavit." — 12. „Seijak i vodeni duh."
lahrbuch des Hydrographischen Zentralbureaus. Jahrg. XIX. 1911. Das Savegebiet. A. Niederschlags- und Wasserstandsbeobachtungen. Mit hydrograph. Karte des Savegebietes (1 : 750.000) mit Isohyeten f. d. Jahr 1911. Wien 1914 4°, 76 str. In Komm. Braumüller. Poročilo: Carniola VII., '274—0. Perd. Sei dl.
J. K. Nekaj o Romunih. Slovenec, štev. 264.
Knific Ivan dr., V ruskem Turkestanu. DS. 67—74, 133 — 6, 184—191, 244—9, 307—311 (nadaljevanje iz 1. 1915; se nadalj. v 1. 1917).
Kotar J. Spomini na Beneško Slovenijo. Slovenec, štev. 279.
Ü Slovencih na Beneškem glej tudi: Slovenec, štev. 169. Valentin. — SN.
št. 58. - Edinost, šlev. 121 (1. maja 1916).
Kroflič Minka (v Sofiji), Kosovo polje. Po bolgarskih in srbskih virih. Slovenec, štev. 3 (5. jan. 1916).
Lavtižar Josip, Pot na Malto. Mentor VIII, 62—5, 132—6, 190—3, 235—8.
Lesowsky Rnt. Dr., Die Steiner Alpen. Landeskundl. Skizze. 50. Jahresb. des n. ö. Landes-Realgymn. in Stockerau, 1915. S. 3 —17. Poročilo: Carn. VII., 144. Jos. Breznik.
Lončar Drag, dr., Nekoliko narodnostne statistike o Poljakih LZ. 527.
Mačkovšek Janko, Narodnosti na Primorskem po prvem uradnem raziskovanju pred 70 leti. Koledar Družbe sv. Cirila in Metoda za 1. 1917. 68—73. Ponatis v SN. štev. 272 (25. nov.)
Mekaj k zgodovini češčenja sv. Feliksa. Dol. nov. XXXII, štev. 26 (21. sept.)
Pravljica o Soči. (Po knjigi „Ant. v. Mailly, Mythen, Sagen, Märchen vom alten Grenzland am Isonzo".) Slovenec, štev. 52.
Rant Qvido dr., p. O. F: M: V Času X: Fetišizem in prirodni človek. 15—25. (Misli prirodnega človeka o naravi; bistvo fetišizma.) — Totemizem. 75—83. — Poganstvo in prvotna religija. 238—247.
Res Alojzij, Ob Soči. Vtisi in občutja iz mojega dnevnika. Naslovno risbo je risal Fr. Tratnik. V korist goriškim beguncem. Založila knjigarna J. Stoka. Trst 1916. 8°. 33 str.
LZ. 428. Gorica n. — Popotnik 247. P. Flere. — SN. štev. 213. Stranetzky Kajetan, Jame in požiralniki okrog Žirov. Carn. VII, 84. Šarabon V. dr., Republika Liberija. Mentor VIII, 233—5. ŠaSelj Ivan, Belokranjski pregovori in reki. V Adlešičih zapisal. DS. 52.
— Doneski k vremenoslovju Bele Krajine: IV. Kake zime smo imeli v
zadnjih 29. letih v Beli Krajini, zlasti v adleški župniji. Dol. novice XXXI (1916), štev. 45—51.
— O potresih v Adlešičih v zadnjih 30. letih. Dol. nov. XXXII, štev. 2
(6. aprila 1916). — V. O vročini in suši v Beli Krajini, zlasti v adleški župniji v zadnjih 30. letih. Dol. nov. XXXII, štev. 7 — 15. Trdan Fr. dr., Sueški prekop. Mentor VIII., 14 — 18.
III. Umetnost.
Barle Janko, Pavlinska pjesmarica iz god. 1644. „Sv. Cecilija", X. (U Zagrebu, 1916), svez. 1—6.
Bohinjec Peter, Dve pritožbi. DS. 276—8.
»Občinstvo toži, da ne razume najnovejših umetnikov, najmlajši umetniki
tožijo, da se občinstvo premalo zanima zanje".
Bohuslav Fran, Ljubavni valček. Pesem za srednji glas s spremljevanjem
klavirja ali za gosli in klavir. Besedilo in glasbo spisal--. Češko-
slovenska izdaja. Lastna založba. Cena 1 K 80 v. SN. štev. 108 (11. maja). Zorko Prelovec.
Cankar Izidor dr., Razstava vojnih slik c. in kr. glavnega poročevalnega stana. DS. 53—55.
Dostal Jos., Slikarije v rimskih katakombah. DS. 260—5.
Ferjančič Fr., Cerkvenoglasbena liturgika. Cerkveni glasbenik, 1916.
Govekar Fran, Petdesetletnica Smetanove „Prodane neveste". LZ. 383.
Hladnik Ign., 97. psalm za osmeroglasni mešani zbor z orglami. Op. 66. Založil skladatelj v Novem mestu
— Zdrava Marija! 5 Marijinih pesmi za mešani zbor, solospeve in orgle.
Op. 69. Založil skladatelj.
DS. 161. Fr. Kimovec. — Cecilija X. (V Zagrebu), 165. Kimovec Fr. dr., Naročilo. (Besede Silvina Sardenka. DS. 338—340. Koncerti: Bohuslavov večer. Koncert v veliki dvorani Mestnega doma
v Ljubljani, dne 15. Jan. 1916. (Sodelovali ga. Berta .lavürek in
kvartet prof. Kozine.)
— Cerkven koncert Cecilijinega društva za stolno župnijo v Ljub-
ljani, 1. marca 1916 v stolnici.
DS. 48—9. Dr. Jos. Mantuani. - Slovenec, štev. 52 (4. marca).
— „ Glasbena matica"  v Ljubljani. XL1V. društveno leto (1916);
XXV. leto rednih društvenih koncertov:
Dobrodelni koncert na korist goriškim beguncem, dne 16. Jan. 1916. (7. dobrodelni koncert tekom vojne. — Sodelovala: koncertni in operni tenorist Jos. Rijavee in kone. pianistinja Dana K ob 1 er.)
DS. 49. St. Premrl. — Slovan, 31. M. Pugelj. — Slovenec, štev. 19. (25. jan.) Dr. Fr. Kimovec.
1. februarja. (Zlatko Halo kovic, violinist iz Zagreba.)
DS. 49. St. Premrl.      Slovenec, štev. 26. Dr. Fr. Kimovec.
12. februarja. (Oelist prof. Jure Tkalčič in pianist Herman (i ruß.)
DS. 49—50. St. Premrl. — SN. štev. 36 (15. febr. 1916). Mil. Pugelj.
Dobrodelni koncert dne 8. aprila (pevsko in violinske točke. Sodelovali tenorist J. Kijavec, ga. Pavla Lovšetova in violinist Simon ich).
DS. 162. St. Premrl. — Slovenec, štev. 83. Dr. Kimovec. — SN. štev. 83. M. Pugelj. — Slovan 191. M. Pugelj.
6. in 7. maja: Dva velika dobrodelna koncerta na korist dež. in gospojnemu pom. društvu „Rdocega križa" za Kranjsko o 25 letnici obstanka pevskega zbora „(ilast)one matice" in o 25letnici rednega koncertnega delovanja „(ilasb. matice". (10. in 11. dobrodelni koncert tekom vojne. — Sodelovala violinist Zlatko Halo-
kovic in pianist Janko Ravnik. Izvajale so se okoli 330 let stare skladbe Slovenca Jakoba Petelina, lat. imenovan Jac. Gallus, nem. Jakob Handl.)
DS. 162—3. St. Premrl SN. štev 102; 106 (9. maja) M. Pugelj Laib. Zeitg. Nr. 106, str. 766. Fr Kobal - Slovan 130. M. Pugelj.
10. oktobra: 12, dobrodelni koncert tekom vojne. (Sodelovala: hrv. umetnika eelist Jure Tkalčič iu pianist Herrn. Gruß.)
DS. 334 -5. Fr. Kimovec Slovan, 287. M. Pugelj. - Laib. Zeitg. Nr 233 (11. oktobra).
9. decembra, komorni koncert, ki ga je izvajal češki kvartet iz Prage (Kari Hoff mann, Jos. Silk, Juri Herold, Lav. Zelenkä).
Slovenec, štev. 285. F'r. Kimovec. Mal Jos. dr., Sloviti slikarji v Ljubljani. DS. 174—9. Mantuani Jos. dr., Jakob Gallus-Petelin. DS. 156—9 (s sliko). — Gallusov
portret. DS. 167.
— Hrvatska crkvena pjesmarica iz god. 1635. „Sv. Cecilija" IX. let. (V
Zagrebu 1915), zvez. 4 — 6. (Ponatis: V. 8°. 21 str.)
— Šubici. DS. XXX., 52—63.
Marolt Fran, Slovenske vojaške narodne pesmi. V Ljubljani 1915. M. 4°. 71 str.
DS. 161-2. Fr. Kimovec. — LZ. 378. Dr. Rob. Kermavner. — Popotnik, 160-1. Ciril Pregelj. — SN. štev. 93 (22. aprila). Dr. R. Kermavner. — Učit. tov. štev. 9, 12. Zorko Prelovec.
Porenta G., Novejše češko slikarstvo. Mentor VIII, 185—8.
— Kremser-Sclunidtove oltarne slike v Velesovem. Mentor, VIII, 248. Prelovec Zorko, H. Smetanovo Življenje-tragedija. SN. štev. 154 (8. julija).
— Smetana-Dvoiak. SN. štev. 172 (29. julija).
— Moja domovina. (Mii vlast. Ciklus simfoničnih pesmi Bedriha Smetane.)
SN. štev. 201 (2. septembra).
— O 50 letnici „Prodane neveste". SN. štev. 138 (17. junija).
— Pri Bohuslavu. SN. štev. 69 (24. marca). — Prim.: SN. štev. 108
(11. maja).
Premrl Stanko, Solnčna pesem sv. Frančiška. (Besedilo prevel dr. Gregorij Pečjak), Priloga Dom in svetu, štev. 7—8. 4°. 10 str. DS. 219—222. Dr. Fr. Kimovec.
— Šmarnice. 10 Marijinih pesmi za mešani zbor, deloma z orgijami.
Založila Katol. bukvama.
Cerkv. glasbenik, štev. 5, str. 59. in DS. 161. Fr. Kimovec. Razvoj naše lepe umetnosti. Čas X, 173—5. Res Alojzij, Umetniki o umetnosti. DS. 336. Spindler F. S., Ljudsko cerkveno petje. Straža, štev. 92. Steska Viktor, Cerkev sv. Primoža nad Kamnikom. Carn. VII, 1—29 (s
slikami).
TominSek Jos. dr., O nazadovanju šolskega petja. Nastavni vjesnik XXIV, 186—196. Ponatisnil „Popotnik" 73—83. — O pouku petja na srednjih šolah (po vzorcu mariborske gimnazije): Zeitschrift für die üsterr. Gymnasien, 1916, 533—543.
Tribnik Karl, Ljudsko cerkveno petje. Straža, štev. 84. — O tem predmetu primeri: Lavantinske sinode o obč. cerkvenem petju. Straža, štev. 86 in: Ljudsko petje v cerkvi. Straža, štev. 100.
XII. umetniška razstava v Jakopičevem paviljonu.
Poročila: DS. 216—7. Dr. Izidor Cankar. — LZ. 381—2. I. Zorman. -
Laib. Zeitg. Nr. 160, 164, 165, 169, 170, 172. Fr. K o bal. — Slovan, 237-8. M.
Pugelj. — Slovenec, štev. 134, 143. - SN. štev. 138. — Tedenske slike III,
štev. 29. — Dol. novice XXXII, št. 21 (17. avg. 1916).
(Jšenicnik Rleš dr., O metafori in metonimiji. Čas X., 336—340,
— O moderni umetnosti. (Po dr. Fr. Kimovcu v Cerkvenem glasbeniku,
90—2). Čas X., 341. — Umetniki in občinstvo. Čas X., 341—2.
— Umetnik pa uravna odgovornost. Čas X., 100—8.
— Večnostni pomen umetnosti. (O nemški kat. pesnici Emiliji Ringseis
in Albanu Stolzu.) Čas X., 219—227. Wertheim Pavel, Pismo mlademu umetniku (v 4. zvezku nemške revije „Kunst"). Prevod v DS., 223—4.
IV. Slovstvena zgodovina. Nekrolog!.
Rndrejka Rudolf pl., Na Vrazovem domu. Slovenec štev. 230, 248, 261.
— Slovenische Kriegs- und Soldatenlieder. Aus Kunst- und Volksdichtung
ins Deutsche übertragen von Dr. Rudolf v. Andrejka. Laibach, 1916. Verlag der „Katoliska bukvama". V. 8Ü. 67 str.
Poročila: DS. 214. Dr. Iv. Pregelj. — LZ. 332. Dr. J. Siebinger. -Slovan 235. Jos. Kostanjevee. — Popotnik 161. — Duh. pastir 511. Al. Stroj.
— Laib. Zeitung Nr. 158-163 (13.-19. Juli 1916). A. Funtek. — Edinost, štev. 231 (Sl.jul.). — SN. štev. 158 (13. jul.). — Sodba odličnega generala o knjigi: Slovenec, štev. 173 (31. jul.). Jos. Abrain. — Učit tovariš, št. 19 (22. sept.). E. Gangl. — Strettleurs Militärblatt, štev. 184 (16. okt.). — österr. Kundschau, /.vez. 5, 236 (prim. Slovenec, štev. 291, 20. dee.). — Österreichs Illustrierte Zeitung, 26. Jg., 12. Heft, str. 249—252 (17. dec). Franz Hausbrunner. — Wiener Abendpost, štev. 174. Dr. Jos. To m i n še k (prim. „Slovenec", štev. 203 in Straža, štev. 56).
f Rrhar Justin (učitelj na pripravnici za srednje šole v Trstu; umrl 20. aprila). Učit. tov., štev. 9, 10 (5. in 19. maja).
■{ Bezenšek Rnton (jugoslov. Stenograf, prof. v Sofiji; umrl 11. dec. 1915). Popotnik, str. 69. — Korrespondenzblatt. Amtliche Zeitschrift des Königl. Stenographischen Landesamts zu Dresden, 61. Jg. (1916), str. 17 — 19, 40. Dr. Fuchs.
f Brunet Fran (učitelj telovadbe na ljubljanski višji realki, pisatelj na telesno vzgojnem polju; umrl 19. febr. 1916). SN. št. 41.
Bučar Franjo dr., Popis knjiga, koje su izašle u jugoslavenskoj protestantsko] tiskari u Urachu-Tübingenu u XVI. stolječu. Carn. VIL 104—9, 178—188.
f Bulovec Mihael (spiritual v Ljubljani, sotrudnik „Dom in sveta"; umrl 16. decembra 1915 v Kandiji pri Novem mestu). DS. 50 (s sliko). — Ilustrirani glasnik, štev. 20 (13. jan. 1916), str. 196.
Butkoviü Peter, Nekatoliški nemški pesniki o Mariji. Čas X, 158 — 162.
Cankar Izidor dr., Strujarstvo. Slovenec, štev. 72 (29. marca). (Povodom prve številke „Dom in Sveta" o njega „programu"). — Trideset let („Dom in sveta"). DS. 327 - 332. — Glej tudi: (Gregorčič Simon.)
Cervantes-Saavedra Miguel de. Ob tristoletnici njegove smrti. DS. 164—5. Dr. Fr. Perne. — „Don Quixote de la Mancha". LZ. 224—7. Dr. Ivo Šorli. — Ilustrirani glasnik, štev. 38, str. 379.
t Cvelbar Josip (Zvončkov sotrudnik: Bogumil Gorenjko; umrl na bojnem polju 11. jul. 1916). Dolenjske novice 32. let.: štev. 23, 24. Josip Türk. — Svojemu prijatelju t Jožetu Cvelbarju (pesem), štev. 26 (21. sept.) Janez Pucelj. — SN. štev. 175 (2. avg. 1916). — Zvonček, str. 189.
Čopova biblioteka. Objavlja dr. Avg. Žigon. Slovan, štev. 1—12 (nadalj. v 1. 1917).
Čremošnik Gregor dr., Nekaj literarne korespondence. LZ. 372—7.
Pisma Matiji Zvanutu, trgovcu v Trstu: Fr. Levstik, P. Grassel!!, dr. Jos. Vošnjak v letih 1870—3.
(Dimnik Jakob). Ob 60 letnici njegovega rojstva. Učit. tov., štev. 15. (28.
jul. 1916). — Zvonček 205—7 (s sliko). — SN. štev. 99. (Ferluga Stipe) 37 lel učitelj in šolski vodja petrazrednice na Opčinah pri
Trstu, je stopil v pokoj; šolski pisatelj: Učit. tov., št. 21 (29. okt.)
Ferdo pl. Kleininayr.— Zvonček 258 (s sliko). Ferdo pl. K le in-
m a y r. — Prim. Ferlugove spomine „To in ono izza preteklih dni"
v Učit. tov. št. 24 in sled. f Gaberc Simon (častni kanonik in dekan pri Sv. Magdaleni v Mariboru,
nabožni  pisatelj;  umrl   13. jan.  1916).  Duhovni  pastir,   125—6.
Al. Stroj.
(Gangl Engelbert). Njegova pisateljska 25 letnica: LZ. 527. Dr. J. Šle-binger. — Popotnik 219—221 (s sliko). Dr. J. Šle binger; ponatisnili: Edinost, štev. 21 (21. jan. 1917); Učil. tov. 1917, štev. 2 (29. jan.); Zvonček 1917, 28—30 (s sliko). — SN. štev. 285 (12. dec). — Slovan, 335.
Glonar Jož. R. dr, Med reformacijo in romantiko.  (Monografija o kapu-
cinu Rogeriju). LZ. štev. 6—11. — Der Geist des Slawentums. 98. Kriegsnummer des „Daheim", 52. Jg.
Nr. 38 (17. Juni 1916), str. 11—15.
Namen članka je, pokazati, da se je narodnostno gibanje pri Slovanih razvilo iz prav onih korenin, kakor pri vseh drugih kulturnih narodih. Govekar Fran, Shakespeare. LZ. 217—223, 311—7, 355—361. Grafenauer Ivan,  Drobci  iz starejše kulturne in slovstvene zgodovine.
Čas X, 248—256, 299—319.
1. Slovensko uradovanje v preteklih stoletjih; mikaj popravkov Hadicsevih trditev. — 2. Ali je razsojal koroški vojvoda kol vrhovni lovski mojster na cesarskem dvoru v slovenskem Jeziku? Poročilo Bneja Silvija o tem predmetu je posnetek po opatu Janezu Vetrinjskem .'t. Hipolitov in Paglovčev prevod Tomaža Kenipčami. — 4. Iz zgodovine slovenske metrike.
— Medvedova pesem „Ave Marija" (v Koledarju Družbe sv. Mohorja za
1. 1911, str. 89 ni Medvedova). DS. 53.
— Ob tristoletnici Shakespearejeve smrti. DS. 165—7.
— Stiski (ljubljanski) rokopis. DS. 239—243, 311—6 (s snimki). (Gregorčič Simon). Gregorčičeva pisma Gruntarju. Priobčil Izidor Cankar.
DS. 82 -92, 140—150, 198—206, 251—7.
— Rokopis I. zvezka Gregorčičevih Poezij. LZ. 37—42, 81—3. (Iv. Po-
boljšal-).
— Spomin na Sini. Gregorčiča. (Gregorčičeva prošnja v nemških verzih
na ministra Gautscha 8. febr. 1887 za priznanje pokojnine.) SN. štev. 104 (6. maja). — Laib. Zeitung, Nr. 104 (6. maja). — Slovenec, štev. 105 (8. maja).
— S. Gregorčič v prevodih. LZ. 142—4. Dr. J. Šlebinger.
IViobčena sta nemška prevoda U. pl. Andrejke in A. Fantka „Sočiu. „Soči" v italijanskem prevodu: Edinost, štev. 162 (11. junija) in dr. Vattovza prevod v DS. 222. — Prim.: Šest verzov Gregorčičeve „Soči" zaplenjenih v Olomueu. SN. štev. 55 (8 marca).
— Ob desetletnici smrti S. Gregorčiča: LZ. 525. Iv. P oboi j Sar. —
Spomini na S. Gregorčiča. Slovenec, štev. 270. — SN., štev. 272 (25. nov.). — Gregorčiču v spomin (pesem). Dol. novice, štev. 35 (23. nov.) Brat Gervazij. — Straža, štev. 96. Marija Črček. Gruden Jos. dr., K drugemu slovenskemu prevodu sv. pisma. Carn. VII, 93—104.
— Janzenizem v našem kulturnem življenju. Čas X, 177 —194.
f Hribovšek Karol (stolni prost v Mariboru; umrl 15. majnika 1916). Voditelj 125—6. Dr. A. Medved. — Straža, štev. 39.
f Hubad Frančišek (dvorni svetnik, šolski nadzornik; umrl v Ljubljani 3. dec. 1916). Carn. VII, 303. Iv. G r a I' e n a u e r. — LZ. 574. Dr. .1. Šle binger. — LZ. 1917, 54. Dr. Drag. Lončar. — Popotnik 1917, 33. — SN. štev. 279, 281. — Slovan XV, 32. Fr. uo-ve kar. — Slovenec, štev. 278 (4. dec.) — Edinost, št. 340 (6. dec).
— Laib. Zeitung, štev. 278. A. Funtek. — Učit. tov. štev. 25, 26. Eng. Gang I.
Ilešič Fran dr., Literarno zgodovinske beležke (Poročilo lužiško-srbskega pisatelja pastorja Albr. Freuda o .lurju Dalmatinu in Iv. Fašangu). Slovan 238, 334.
— Vas „Mildheim" v slovenski književnosti. Slovan 94—5, 126—7.
— Dr. Josip Karasek. Nekrolog. LZ. 430.
— Orijentalna priča o „Vicnjem terelu" kod Adama Filipoviča llelden-
lalskoga. — Kalendari Adama  Filipoviča  Heldentalskoga. Ljetopis
Jugoslavenske akademije za god. 1916. 31. svez.. I, 20—25. t Javoršek Karel (učitelj na dež. Slov. trg. šoli v Ljubljani; umrl 20. nov.
1916). Učit. lov., štev. 24. Eng. Uangl. (Kante Matko). Ob 60 letnici  njegovega rojstva,  ljudskošolski nadzornik
v Sežani. Učit. tov. št. 19 (22. sepl.); št. 22 (pesem). St. Ferluga.
— Zvonček 244—0. Sežanski.
Kidrič Fran  dr., Pismo grofa Wladyslawa Ostrowskega Korytku (dne
3. dec. 1838). ČZN. XII, 156—160. j Klemenčič Fran (deželni stenograf v Ljubljani, časnikar; umrl v Juden-
burgu). Slovenec, štev. 55, 59. t Koderman Filip (nadučitelj v pok.; umrl 17. sept. 1916 v Bočni pri
Gornjem gradu v 83 letu starosti). SN. št. 218 (22. sept.) — Učit.
tovariš, št. 20, 21. f Koprivšek Leopold (gimn. prof. v pok.; umrl 28. maja 1916 v 77. letu
v Mariboru). SN. štev. 124. Kotar I., Goriško slovstvo. Pregled. Slovenec, štev. 155—158. f Krvi Ivan (učitelj nižje realke v Ljutomeru). Učit. tov., št. 1. (14. jan. 1916). (Kržič Rnton). Sedemdesetletnica: Duh. pastir, 641—6 (s sliko). Al. Stroj.
— Ilustrirani glasnik štev. 42, str. 420.
Lah Ivan dr., Pater Hipolit in njega „Orbis pictus". Popotnik, štev. 1—4, 6. (Lavrič Kari dr.). V spomin prebuditelja goriških Slovencev (umrl 3. marca 1876). SN. št. 52.
Lesar Jožef dr., Zavod za višjo vzgojo svetnih duhovnikov pri sv. Avguštinu na Dunaju in Slovenci. Voditelj v bogoslovnih vedah XIX, 1—14, 65—85, 137 — 157 (Konec prih.)
Slovenci, Studijski ravnatelj zavoda (1. Vidmer .Jernej, 2. Kulavic Janez, S. dr. Napotnik Mihael, 4. dr. Sedej Fr); Slovenci, gojenci zavoda (življenjepisni podatki slov. gojencev goriške nadškofije, ljubljanske in ostalih škofij).
t LeVec Franc (dvorni svetnik, šolski nadzornik, pisatelj itd.; umrl 2. dec. 1916 v Ljubljani). Častnemu udu „Muzejskega društva za Kranjsko" v spomin napisal dr. .1. Šlebinger. Carn. VII, 285 — 303 (s sliko).
— DS. 1917, 75-6. Iv Grafenauer. — LZ. 573. Dr. .1. Šlebinger in 1917, 53. Dr. Drag. L o n č a r. — Popotnik 1917, 34. — Slovan 1917, 32. Fr. Govekar. — Edinost, štev. 340 (6. dec. 1916).
— Laib. Zeitung 1915, Nr. 147—149 (življenjepis) A. Fun tek; nekrolog: Laib. Zeitung 1916, Nr. 278. A. Vuntek. — Slovenec, štev. 278 (4. dec.) Iv. Grafenau er — SN. štev. 279, 280, 292.
— Učit. tov. štev. 25. Eng. Gangl. — Slov. pravnik 1916, 278. (Levstik Franc). Glej: Žigon Avg. dr.
Mal Jos. dr. Kustos Freyer med slavisti. Čas X, 147 — 157, 195—201.
Življenjepis Freyerjov; objavljena so pisma Jakoba Zupana, Kopitarja, M.
Ravnikarja - Pozenfiana, Orosl. Cafa in Stanka Vraza Freyerju.
t Markošek Ivan („Pecovski", katehet na mariborski realki, urednik „Glnsnika najsvetejših Src"; umrl II. aprila 1916). Cvetje z vrtov sv. Frančiška 1916, 182—3. — V blag spomin katehetu t t M.: Straža, štev. 30. „Dijak". — Voditelj, 126. Dr. Fr. Lukman. — 46. Jahresbericht der k. k. Staatsrealschule in Marburg, 1916, str. 1. Vom Direktor Robert Bittner.
f Megušar Franc dr. (prirodoslovecj padel na Poljskem pri Rud.ki Mirinski 3. avgusta 1916). Carn. VIL, 276—9 (s sliko). Dr. Gv. Sajovic.
t Mejovšek Konrad (nadučitelj na Kcki pri Hočah; umrl 30. sept. 1910).
Učit. tov., štev. 22. D. P. Meško Ksaver med Čehi. Slovan 1916, 61 (poročilo o članku dr. .los. Pata
v praškem „Času"). f Modic Izidor (prof. na ljubljanskem učiteljišču; pal na soški fronti
19. dec. 1915). DS. 50. Ivan Grafenauer. — Ilustr. glasnik,
štev. 23, str. 227 (s sliko). Murko Matthias Dr. Das serbische Geistesleben. Süddeutsche Monatshefte
G. m.  b.  H., Leipzig und München, 1916. V. 8°. 53 str. 1 M.
(Pregled srbske književnosti.)
— Ko je napisao „Razgovor vila Ilirkinja" god. 1835? Ljetopis Jugo-
slavenske akademije za god. 1916. 31. svez., str. 129 —131. (Murn Jos. - Aleksandrov.) Spomini na .los. Murna. Slovan 124—6. Dr. Ivo Šorli.
f Pavlin Ivan (c. kr. stavbni nadsvetnik v Ljubljani; umrl 8. jul. 1916). SN. štev. 155.
t Pintar Luka (ravnatelj ljubljanske licejske knjižnice, jezikoslovec in slovstveni zgodovinar; umrl 7. dec;. 1915). Archiv f. slav. Philologie, 36. Bd., 624. Vatr. .lagič. — LZ. 1915,575—6. Dr. .1. Šlebinger. — Carn. VII, 150—160 (s sliko). Dr. .1. Šlebinger. — Tedenske slike. Let. IL, štev. 48. Dr. .1. Šlebinger.
(Pirnat Rndrej.) Stoletnica rojstva. Koledar Družbe sv. Cirila in Metoda za 1. 1917, 65. Ante Beg.
t Povše Pran (komerc. svetnik itd.; umrl 4. jan. 1916 v Ljubljani). Slovenec, štev. 3, 5. Dr. .1. E. Krek. — SN. štev. 3, 4. — Laib. Zeitung, štev. 4. — Dol. novice, štev. 41. — Ilustr. glasnik, štev. 21, str. 206 (s sliko). — Sava, štev. 2. — Slov. gospodar, štev. 2. — Učit. lov., štev. 1 (14. jan.)
Pregelj Ivan dr., Zanimivosti iz nemškega slovstva. Mentor VIII, 4—7, 72—4, 136—7.
(Prešeren Franc.) Prešernova „Nezakonska mati" (o Prešernovi metriki). DS. 217—9, 278—9. Fr. O m er z a.
— Prešernov servis. LZ. 572. Ksaver Meško. (Prim. tudi .los. Lendovška
poročilo o servisu v LZ. 1889, 638.)
— Še nenatisnjena Prešernova pesem. LZ., 572. Ksaver Meško.
Že znani odlomek iz Prešernove prigodnice županu .lan. Ilrndeckemu. Prim. dr. Žigonov članek v OS. 1917, 74 in .1. SI e b i nger J e V »Popravek" v LZ. 1917, 56.
t Rabuza Rnton (prof. v Celju; padel na Dobrdobu 16. okt. 1915). Jahresbericht des k. k. Staatsgymnasiums in Cilli. B. K. k. Selbständige (iymnasialklassen mit deulseh-slovenischer Unterrichtssprache. Celje 1916, str. 3 — 5. — Posnetek v mariborski Straži, štev. 54.
(Rogerij o., kapucin). Med reformacijo in romantiko. LZ. štev. 6 — 11. Dr. Jož. A. G Ion ar. — Otec Hogerij, govornik v novi ljubljanski stolnici. LZ. 527. Iv. Poboljšar.
f Sajovic Evgen (gimn. telovadni učitelj v Ljubljani; pisatelj na telesno-vzgojnem polju; umrl 31. okt. 1916 v Ljubljani). LZ. 526. Br. Sokolov. — Učit. tov., štev. 23. — Sava, štev. 44.
(Sedej Frančišek dr.) Škofovska 10 letnica Nj. eks. metropolita. Dol. nov., 32. let., štev. 1 (30. marca).
f Slane Karol dr. (odvetnik v Novem mestu, politik in socijol. pisatelj; umrl 5. sept. 1916). LZ. 430 in LZ. 1917, 53. Dr. Drag. Lončar. — SN. štev. 204. — SN. štev. 254 (4. nov.) Dr. Peter Defranče sch i. — Slovenec, štev. 217. Dr. Jos. Marinko. — Slov. pravnik, 223.
t Solnce Ivan (nadžupnik v Št. Pavlu v Minesoti; umrl 15. nov. 1915).
Slovenec, štev. 66. t Steinberger Josip (učitelj v Poljčanah, umrl 3. jul. 1916). SN. štev. 154.
Ivan Skvarča.
(Stritar Josip.) Osemdesetletnica: LZ. 144. J. Šlebinger. — Učit. tov.,
štev. 6 (24. marca). — Zvonček 77—79. Lad. Ogorek, f Suhadolnik Rndrej (učitelj v Kranju, mladinski pisatelj; umrl na soški
fronti). Učit. tov., štev. 1, 2; 3. Ivo Trošt. — Sava 1915, štev. 52.
V(ilko) H (u s). — V spomin Andreja Suhadolnika (obsmrtnica v
distihih). Dr. Fr. M Oschitz). Sava 1916, štev. 1. (Svetec Luka.) Devetdesetletnica: DS. 335. Dr. A. Breznik. — LZ. 526.
Iv. Poboljšar. — Koledar Družbe sv. Cirila in Metoda za 1. 1917,
25—6. Ivan Vrh ovni k. — SN. štev. 231 (9. okt.) — Zvonček 286
(s sliko na str. 275). f Šetina Franc (nadučitelj v Črnomlju; [umrl 16. febr. 1916). Učit. tov.,
štev. 6 (24. marca). Franjo Lovšin, t škerlj Slavoj (žurnalist, umrl 11. dec. 1916 v Trstu). Edinost, štev. 348,
351. — Slovenec, štev. 286 (14. dec). — SN. štev. 287. — Straža,
št. 100 (15. dec).
Šorli Ivo dr. „Don Quixote de Ja Mancha". (K tristoletnici smrti Miguela de Cervantes Saavedra.) LZ. 224—6.
— Spomini na Josipa Murna. Slovan 124—6. • Tarabanin Jakob. Ruska publicistika. LZ. 22—31, 84—89, 120—4. (Trstenjak Davorin.) K stoletnici njegovega rojstva. Koledar Družbe sv. Cirila
in Metoda za 1. 1917, 63—4. Ante Beg. (Jšeničnik flleš dr., Leposlovje in leposlovna kritika. Čas X, 256—264.
Vprašanje o razmerju med slovstvenim kritikom in vzgojiteljem, f Voh Jernej (kanonik v Mariboru, nabožni pisatelj; umrl 20. jan. 1916).
Cvetje z vrtov sv. Frančiška, 86—88. P. E. L. — Slov. gospodar,
štev. 4. — Ilustr. glasnik, štev. 27, str. 268. Vrhovnik Ivan, Dalmatinova biblija in katoliški duhovniki. Carn. VII, 217.
— O Kastelčevem prevodu sv. pisma. Carn. VII, 217—8.
f Winkler Rndrej baron (umrl v Gradcu 16. marca 1916). Slo venec, štev. 131.
Dr. A. Pavlica. — SN. štev. 63. — Učit. tovariš, štev. 6 (24. marca), •j- Zavadlal Mihael (dvorni svelnik, šolski nadzornik,   jezikoslovec; umrl
12. junija 1916 v Zadru). IV. program c. kr. vel. gimn. u Zadru 1916, str. 9—14. Prof. Jos. Barač. — Učit. tov. štev. 12 (30. junija). Žigon flvgust dr., Iz dijaških let Levstikovih. Slovan, 123, 156, 188—190; 282—5, 330—3.
Kronološki pregled o Levstikovih prvih objavah, njega literarni pričetki.
— Jezna zgodba iz Levstikovega življenja. Slovan 9—13.
Epizoda iz meseca septembra 1. 1864: Levstikovo odprto pismo »Novicam" zaradi dopisa v „Ost und West"; »mejnik v dotakratnem mejsebojnem razmerju, sklep stare in pričetek nove faze med Levstikom in Hleiweisom", odkrit spor in definitiven prelom Levstikov z Bleiweisom.
— Intermezzo iz Levstikovega življenja. Slovan 225—9, 266—274, 324
do 7; 333.
Prva biografija Levstikova iz 1. 1864 v Riegerjevem »Slovniku naučnem"; avtor prve Levstikove biografije je Jan Lego. — Wurzbaehov posnetek iz češkega vira 1. 1865.
— Prijateljska zgodba iz Levstikovega življenja. Slovan 40—3; 80—3,
112—4; 145—9, 177—180.
1. Levstikov pristop k »Zvonu" (3 dopisi) — 2. Stritarjeva zahvala Levstiku (6 dopisov) — 3. Levstikov odhod iz Ljubljane na Dunaj dne 5. marca 1870.
— Levstikovo delo za Prešerna do 1. 1870. Slovan 233—5, 328—330.
Delo za komentar o Prešernovih poezijah.
— t Dr. Friedrieh Ahn. (Nekrolog). Carn. VII, 280.
V. Jezikoslovje.
Breznik Rnton dr., Slovenska slovnica za srednje šole. Tiskala in založila tiskarna Družbe sv. Mohorja. Celovec 1916. V. 8°. 273 + (III) str. Cena 3 K 60 v.
Poročila: DS. 271—3. Dr. Jos. Debevee. — LZ. 284. Dr. J. A. Glon ar. — Opazke k Breznikovi slovnici. Slovan 235—7, 286—7. Dr. Fr. Mohorič. — Čas X, 230-1 Dr. Aleš Ušenienik. — Mir, štev. 32 (11. avg. 1916). Grammaticus. (Doberdob ali Doberdo?) Razlaga krajevnega imena.
V »Edinosti" 1. 1915: štev. 313 (U. nov), 323 (21. nov.), 326 (34. nov.). 328 (26. nov.), 330 (28. nov.: dr. Jos. Ferfolja), 332 (30. nov.), 350 (18. dec), 353 (21. dec.), 327 (25. dec); štev. 2 (2. jan. 1916). Prim. tudi »Slovenca" št. 259 (12. nov. 1915), št. 296 (28. dec. 1915). — Dr. Nachtigall o Doberdobu ali Doberdolu: Slovenec štev. 246 (26. okt. 1916) in SN. štev. 247 (26. okt. 1916): »Prvotna oblika je bila Doberdol ali Dobriji dol, kar pomeni hrastov ali gozdni dol (Eichenwaldtal). Pri izgovarjanju besede Doberdol pa je „1" ali »v" prišel v »b", kar je prišlo v novejšem času v šolske knjige, tako da se zdaj govori napačno »Doberdob", kakor da bi bil v drugem delu besede dob — hrast, dasi je v resnici že v prvem delu . . ."
(Gorica.) Slovenska imena raznih mestnih delov Gorice. SN. štev. 69 (24. marca 1916). — Gorica v Slovenskem obroču. SN. štev. 75, 81.
Grafenauer Ivan, Stiski (ljubljanski) rokopis. DS. 239—243, 311—6.
Podrobni opis rokopisa po vsebini in v zgodovinkem oziru, ki je nastal okoli
1428. V prilogi je objavljen slovenski del rokopisa s fotogr. snimki.
Gregori? Maria, Instruzione pratica di lingua e grammatica slovena. Metodo adatto tanto per V apprendiinenlo proprio quanto per 1' even-tuale studio neue seuole medie. Založil .1. Stoka, Trst 1916. V. 8°. 162 str. Cena 3 K.
Poročila: DS. 274-5. Ivan Gruden. — Popotnik 1917, 30-1. Dr. Jos. Toni i nšek. — SN. štev. 218 (23. sept. 1916).
Ilešič Fran dr., .ledna glasoslovna pojava: Promjena krajnoga „m" u „n". • Ljetopis Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti  za god. 1916. 31. svezak, str. 17—20. Nachtigall R. dr., Freisingensia. Doneski k razlagi jezika brižinskih spomenikov. II. Zastopniki prv. slovan. nosnih samoglasnikov v brižinskih spomenikih. ČZN. XII, 77 — 122, 155—6. Podrobna analiza vseh slučajev s prvotnima nosnima samoglasnikoma v brižinskih spomenikih in pregled njih refleksov v slovenskih narečjih sta dovedla pisatelja do rezultata, da imajo naši najstarejši spomeniki svoj vir v svoječasnem slovenskem narečju, ki je „v vseh bistvenih črtah v najbližjem rodstvu s skupino narečij, ki jo tvorijo dandanes rožanšeina, razjanščina in ziljščina in ki so jo tvorile nekdaj še dalje na sever in zapad" (121). Rezjanščino smatra „za preseljeni preostanek nekega nekdanjega, sedaj pa že izumrlega, morda severno-zapadnega koroškega narečja."
Novak Pavel, Nemščina brez učitelja. II. del. Slovensko-nemški razgovori v vsakdanjem življenju. V Ljubljani, 1916. Založila Katoliška bukvama. 8°. VIII + 99 str.
Samsa Janez dr., Urško slovenski slovar. DS. 20 -24. (Poročilo o Dokler je ve m grško-slov. slovarju. Prim. Carn. VI, 223.)
Skrbinšek Josef, Slovinskä vyslovnost a prizvuk. Kral. Vinohrady. Zvhištni otisk ze dvaciite prve (dvaeäte druhe) zprävy českeho gyninasia na Kral. Vinohradech ze školni rok 1915 (1916). Čast prvni, 1915. V. 8°. 11 str. — Čast druha, 1916. 9. str. (Nadaljevanje sledi.) Razprava ima namen, dati Cehom navodila za pravilno čitanje slovenščine.
V prvem dolu so splošna pravila o izgovoru in naglasu v slovonščini, drugi del
govori o naglasu samostalnika in pridevnika, števnika in zaimena.
šašelj Ivan, Iz belokranjskega besednega zaklada. V Adlešičili nabral. DS. 279—280.
P. Škrabec Stanislav, Jezikoslovni spisi. I. zvezek, 1. snopič. Izdala in založila „Leonova družba" v Ljubljani. 1916. 8°. 80 str. Vsebina 1. snopiča: O glasu in naglasu našega knjižnega jezika v izreki in
pisavi. — Pravopisno opazke: Zanimati in zanimivo. — Ke in kö. KedO in nihče. Poročila: DS. 1917, 70. Dr. A. M rez ni k. — Čas 1917, 52. - LZ. 1917, 161-3.
Dr. J. A. Glonar. — Popotnik 1917, 76—80. Dr. Jos. To m i n Se k. — Slovan 1917,
80. Dr. J. Šlebinger.
Tominšek Jos. dr., Woher stammt das Wort Krn? Tagespost, Nr. 287 (Graz, 15. Okt. 1915).
VI. Prlrodoznanstvo.
Grošelj Pavel dr., Astronomski pomenki. I. Zvesta spremljevalka naše zemlje. LZ. štev. 4 —10. — IL Mars, zvezda ugank, štev. 11, 12.
— Nekaj o času. Par astronomskih podatkov k nameravani preuredbi
časa. SN. štev. 93. Kocbek Franc, Gornjegrajski potres. Slov. gospodar, štev. 46. Kossmat Fr. Dr. Die morphologische Entwicklung der Gebirge im Isonzo-
u. ob. Savegebiet. Zeitschrift Ges. f. Erdk. Berlin 1916, S. 573 ff.
u. 645 ff.
Müller los. dr., Zur Kenntnis d. Höhlen- u. Subterranfauna von Albanien, Serbien, Montenegro, Italien u. d. Osten*. Karstgebietes. Sitzungsb. d. kais. Akad. d. Wiss. in Wien. Math, naturw. Kl. Bd. CXXIII., 1914, 1001—31.
Poročilo: Carn. VII., 145—6. Albin Seliškar. Paulin Hlphons, Über einige für Krain neue oder seltene Pflanzen und
die Formationen ihrer Standorte. II. Teil. Carn. VII, 61—72, 129—141.
II. del: 15. Luzula nivea (L) Lam. et DC. — 16. Luzula spadicea (All.) Lam. et DC. — 17. Luzula spicata (L.) Lam. et DC. — 18. Paradisia liliastrum (L.) Bert.
— 19. Fritillaria meleagris L. — 20. Asparagus acutifolius L. — 21. Streptopus amplexitolius (L.) DC. — 22. ürehis purpurea Huds. — 23. Orehis laxiflora Lam.
— 24. Orehis tridentata Seop. X Orehis ustulata L. — 25. Coeloglossuin viride (L.) Hartm. X Orehis sambucina L. f. purpurea Koch. — 26. Gymnadenia conopea (L.) R. Br. X Nigritella nigra (L.) Rehb. — 27. Centrosis abortiva (L.) Swartz. — 28. Epi-pogium aphytlum (Sehm.) Swartz. — 29. Pseudorehis Loeselii (L.) Gray.
Pavlica R. dr., Nova kritika o darvinizmu. Čas X, 25—30.
Poroča o teoriji danskega učenjaka V. Johann se na in njega knjigi „Elemente der exakten Erblichkeitslehre mit Grundztlgen der biologischen Variations-statistik".
Pengov Frančišek, Podobe iz narave. Ilustriral Anton Koželj. Izdala in založila Družba sv. Mohorja v Celovcu. 1. zvezek. 1916. V. 8°. 128 str. Poročila: DS. 1917, 72. Dr. Angela Piskernik. - LZ. 566—570. Ferd. Seidl.
— V Mentorju VIII: Med raznimi stanovi. (Črtice iz živalstva) Pri me-
sarjih. 19—28. — Pri kmetovalcih. 52—59 (Ponatis v mariborski „Strazi", štev. 87—90). — Pokopani vrtovi. Črtice iz geologije. 75—85, 100—113, 171—182, 217—230.
— Smotrenost v rastlinstvu. Straža, štev. 80, 82, 84.
— Zemlja in luna. Straža, štev. 64.
Ponebšek Janko dr., Naše ujede. (Nadalj. iz Carn. 1915.) Carn. VII, 39—60,
109 — 128, 188—214, 242—270 (se nadaljuje). Ribnikar Rdolf. O maščobi in masti. SN. štev. 134, 135, 137, 138.
Pomen tolSče za človeško telo. Koliko tolšče vsebujejo posamezna živila? Lastnosti tolšče. Kako shranjevati mast in olje?
Sajovic Gvidon dr., Potresi na Kranjskem v I. 1912 in 1913. SN. štev. 44.
Ponatis Sajovčevega poročila o Ferd. Seidlovi razpravi: „Die in Krain und Görz- Gradišča 1912 u. 1913 beobachteten Beben" v Garn. 1915, 216-8.)
Seidel Ferdinand, Rastlinstvo naših alp. Slovan, štev. 3 — 12.
Temeljita razprava nas opozarja na lepoto našega alpskega rastlinstvn; z iskrenim zanimanjem sledimo njega prikladnim in uspešnim prilagoditvam gor-
skemu svetu. Pisatelj hoče vzbuditi med občinstvom zanimanje za prirodo, predvsem pa za prirodne krasote naše domovine.
Poročilo: Carn. VIII, 114-116. Albin Seliškar. - Čas 1917, št. 3. Ušeničnik. Seliškar Rlbin, Modropikčasti slepič (anguis fragilis L. var. incerta Kryn).
Carn. VII, 85—6.
Sinkovič Davorin, Gobe — namesto mesa. SN. 1915, štev. 179 in 182. Ponatisnil Popotnik 1916, 189—196.
Pisatelj opozarja na važnost gob za ljudsko prehrano, podaja pregled in označbo po naših krajih rastočih gob in navodila za njih uporabo. Tominšek Josip dr., O Julijskih alpah in dolini Soče. Čas X, 170—2.
O geologiji; glavne misli predavanja prof. dr. Fr. Kos s mat a po časopisu „Die Naturwissenschaften".
Ušeničnik Rleš dr., O „mislecih" živalih. Čas X, 53—4.
Zapiski.
f Rajko Perušek.
Zadnja leta so nam občutno razredčila vrste naših znanstvenikov. Koroški Slovenci so izgubili Sketa in Apiha, slavistika bo težko pogrešala temeljitega Štreklja; naš Orientalist in literarni historik prof. Glaser je našel svoj zaželjeni mir, slovenska krajevna imena so izgubila z ravnateljem Pintarjem vestnega tolmača; slovstvena zgodovina žaluje za Levcem, njemu je sledil stanovski tovariš Hubad, in 25. februarja t. 1. je umrl nenadoma na Dunaju še Rajko Perušek ...
Perušek sicer ne zapušča v našem znanstvu daleč vidnih sledov, za katerimi bi stopala mlajša generacija, vendar je s svojim temeljitim jezikovnim znanjem, posebno v klasičnih jezikih in srbohrvaščini, ustvaril marsikaj, kar zasluži, da se hvaležno omeni. Bil je iskren rodoljub in je rad podpiral vsako kulturno podjetje, ki je služilo po njegovem mnenju pravemu napredku. Od 1. 1895 pa do svojega odhoda na Dunaj je bil predsednik Pisateljskemu podpornemu društvu v Ljubljani; kot mnogoletni odbornik Slov. malice se je trudil za njen razvoj, bil je ud Muzejskega društva in sotrudnik njegovih publikacij...
Perušek se je rodil 7. januarja 1854 v Ljubljani, kjer mu je bil oče obrtnik. Od 1. 1864 je obiskoval gimnazijo, ki jo je dovršil z odlično maturo 1. avg. 1872. Na graški univerzi je slušal osem tečajev predavanja iz klasične filologije in pri Kreku slavistiko ter je v jeseni 1876 nastopil suplentsko službo na gimnaziji v Pazinu. Tu je ostal dve leti. Službovanje sta mu prekinila enoletno vojaško prostovoljstvo in okupacija Bosne, katere se je udeležil. Romantičen dogodek iz svoje vojaške službe je Opisal v črtici „Med krajišniki" (Lj. zvon 1900). — Ko je pred graško izpraševalno komisijo za srednje šole napravil 31. oktobra 1879 izpit iz klasične filologije kot glavni predmet z nemškim in slovenskim učnim
jezikom, je bil Perušek en tečaj suplent na drž. gimnaziji v Opavi; v jeseni 1880 pa je bil imenovan za provizornega učitelja na novo ustanovljeni realni gimnaziji v Sarajevu. Tako je stopil v krog onih, „katere je zanesel veter iz različnih krajev države naše, da bi mladim Bošnjakom vtepali znanost v glavo". Kakor pravi v svoji črtici „Postenjak" (Spo-men-cvieče Strossmayerjü, Zagreb 1900, str. 389), ga ni gnala pohlepnost po mastni službi v Bosno, ampak želja, da se seznani z bratskim narodom in pripomore zgraditi temelj kulturnemu napredku darovitega, čeprav zanemarjenega ljudstva. Poučeval je latinščino in bil knjižničar na zavodu. Udeleževal se je tudi poljudno-znanstvenih večernih predavanj, ki jih
je vsako nedeljo prirejal učiteljski zbor za odrasle. Svoje predavanje o praznoverju je priobčil v „Bosansko herce-govačkih novinah" 1. 1881 (št. 26—31). Šolsko izvestje za 1. 1881 je objavilo njegovo filološko študijo v latinščini : „De scholiorum Ber-nensium origine et aucto-ribus, argumento et indole". Kako natančno je opazoval pestro žitje in bitje vseh slojev bosanskega prebivalstva, nam svedočijo njegove podrobne etnografske črtice, dvajset po številu, ki jih je priobčil v Kresu (1882, 1883) DOd naslovom „Bosenske za-novetke". O mohamedanskem prazniku „Kurban - bajram" je poročal v Novicah (1880, št. 49, 50). Solnčne in senčne strani razmer izza prvih let Rajko Perušek. avstrijske okupacije je po-
rabil ludi v svojih treh leposlovnih črticah: „Pop Pero", „Nesrecna junaška kri" in „Mara Rcn-diča", objavljene v Ljublj. zvonu (1891, 1897). Tako mu je zapustilo dveletno bivanje med tem mešanim svetom vztočne zaostalosti in nastopajoče zapadne pseudokulture neizbrisne vtise.
Temeljilo njegovo znanje jezika ter slovstvenih in družabnih od-nošajev jugoslovanskih se lepo zrcali iz mnogoštevilnih književnih poročili ki jih je od I. 1894 priobčeval v Ljubljanskem zvonu, ter iz njegovega prevoda „(iorskcga venca", ki ga je izdala Slov. matica I. 1907. Da bi seznanil ostale Jugoslovane o naših kulturnih težnjah, je pisal o
njih v Iskri, Novi iskri, Kolu, Srpskem književnem glasniku, Nastavnem vjesniku.
L. 1882 je bil Perušek imenovan za profesorja na novomeško gimnazijo, kjer je deloval do jeseni 1890. V Novem mestu se je tedaj nastanil tiskar J. Krajec, Peruškov bratranec, ki je z novo izdajo Valvasorja pokazal redko podjetnost. Osnoval je tudi „Narodno biblioteko" ter je po Levstikovem nasvetu začel s ponatisom »Kranjske čbelice", za katero je napisal Perušek literarni uvod in jezikovno priredil novi natis. Enako je bila Levstikova ideja, da so v tej zbirki izšli spisi Andrejčkovega Jožeta, ki je po Levstikovi sodbi „posebno izboren pripovedovalec, brez dvojbe prvi za Jurčičem, le premalo gospodskega okusa ima včasi, a domišljavost (fantazijo) posebno veliko, in pripovedovati zna tako prijetno, kakor malo kdo..." Tudi izdajo tega ljudskega pisatelja je oskrbel Perušek ter jo opremil z daljšo življenjepisno črtico. V 43. snopiču „Narodne biblioteke" je objavil svoj prevod Sofoklejevega „Edipa na Kolonu" z obširnim uvodom in komentarjem. — Gimnazijsko izveštje za 1. 1890 je priobčilo Peruškovo jezikoslovno študijo „Zlozenke v novej slovenščini", ki je ohranila še do danes svojo vrednost. Tudi »Dolenjskim novicam" je „v oni detinski njihovi dobi blagohotno stal ob strani", ki se ga v nekrologu, (št. 49) hvaležno spominjajo: „Poleg šole je bil Perušek v Novem mestu delaven pri raznih društvih, osobito pri Narodni čitalnici in pri Dolenjskem pevskem društvu kot organizator, pevec, odbornik, blagajnik, predsednik. Čitalnica mu hrani hvaležni spomin iz skrbipolnih časov, ko se je z vsemi močmi morala braniti gmotnega propada". Perušek je bil vesel družabnik; skrbel je, da se je v družbi govorilo vedno pravilno slovensko. Omahljive narodnjake je rad in pošteno okaral in ni prenašal nezanesljivih značajev, dasi je bil vobče prav finega vedenja. Pri občinskih in državnozborskih volitvah se je udeleževal prav intenzivno narodnega gibanja. Bil je dober prijatelj z deželnim poslancem in graščakom K. Rudežem s Tolstega vrha, ki je bil narodnjak kremenitega značaja. Iz simpatij do tega moža je poročil njegovo hčer Marico. Iz tega zakona mu je hčerka edinka Milena, ki je dovršila 1915 z odličnim uspehom ljubljansko gimnazijo in je sedaj slušateljica na dunajski univerzi.
Perušek je živel varčno in skromno, a bil je prijatelj potovanja. Izlet slovenskega planinskega društva na Učko goro in hrvatsko Primorje 21. in 22. maja 1893 je opisal v Slov. narodu (27. maja 1893, št. 120); „Od Reke do Senja" je potoval I. 1904 (Slov. narod št. 8—11, 16, 17). S podporo naučnega ministrstva je napravil v glavnih počitnicah 1896 znanstveno potovanje po Italiji in Grškem; o njem je poročal v „Laibacher Zeitung" 1900: „Von Brindisi nach Messina".
Od svojega prihoda na ljubljansko prvo drž. gimnazijo je postal Perušek »Ljubljanskemu zvonu" marljiv sotrudnik. Razen že imenovanih člankov je še priobčil študijo o „llerondovih mimiambih" (1894), pojasnil je nekaj mest iz Dantejeve Nebeške komedije, ki se tičejo Slovanov (1900),
poročal je obširno o srbskem šolstvu (1902) in napisal zanimivo kulturno študijo »Položaj žene v različnih oblikah družine" (1904). — Kako važnost je pripisoval slovenski bibliografiji, svedoči njegova temeljita ocena Tomšičeve bibliografije (1891). Po Iv. Tomšičevi smrti je šest let sestavljal bibliografske preglede (za 1. 1893—1898), ki so izšli v Matičnih Letopisih in Zbornikih. Za listek »Slov. naroda" (1900, štev. 75—78) je napisal svoje nazore o varstvu literature in umetnosti. — V letnih poročilih prve ljubljanske gimnazije je priobčil arheološko-filološko študijo „Die Aberkios-Inschrift. Eine orientierende Skizze" (1898), svojega prijatelja in mnogoletnega stanovskega tovariša, Ivana Vrhovca, se' spominja v daljšem nekrologu (1903). L. 1903 je spisal razpravo „0 rabi dovršnih in ne-dovršnih glagolov v novi slovenščini", ki jo je pozneje popolnil in 1. 1910, ob svojem odhodu z gimnazije, objavil v gimnazijskem izvestju. Njegovi nazori so izzvali ostro polemiko L. Pintarja in o. Skrabca. Z brošuro „Bravec ali bralec" (1899) je rezko zavrnil nekatere točke Levčevega „Slov. pravopisa". — V „Carnioli" je priobčil etimološko razlago nekaterih imen livad in krajev (Bodešče, Kačja rt, Kolezija, Ukance. 1911, 343—6); krajevno ime „Visarje" (Carn. 1912, 209) zavrača kot učeno izmišljeno obliko, pravilno se imenuje gora ob koroško - kranjski meji Lušarije. V istem letniku tolmači Glince, Petrovče in podobna krajevna imena (str. 210). Na Pinlarjeve pomisleke glede njegovih razlag odgovarja Perušek v dodatku o imenoslovnih črticah (Carn. 1914, 98—104), kar se mu ni povsem posrečilo. V .lagičevem „Archivu" je priobčil prvo serijo „Beiträge zur Etymologie slovenischer Wörter und zur slovenischen Kremdwörterkunde" (Bd. 34, str. 17—60). — V članku „Muzikaliski ali muzikalični?" (Slovan 1912, 153—5) seje vnovič dotaknil preporne točke o tvorbi slovenskih pridevnikov iz tujih besed. V njem je označil Strekljev nauk o pridevniških končnicah —iški in —ičen za neslovensko obrazo-vanje, češ, ako pri domačih besedah zadostuje en nastavek, zakaj ne bi zadoščal tudi pri obrazovanju pridevnikov iz tujih besed. Značilen za Peruškov radikalizem, ki preveva večino njegovih jezikoslovnih spisov, je zaključek te razprave, kjer zagovarja in priporoča pridevniške oblike „trazni" (tragisch), „politni" (politisch), „enerzni" (energisch) in podöbne: „Nič se ni treba zgražati nad temi oblikami, če prav se s početka zde nekoliko čudne. Kakor so se Slovenci privadi) spačenhti oblikam: „me-dicinični", „adjeklivicni" itd., tako se bodo ludi oblikam „ ložu i, fižni, psišni" privadili, ako bodo Slovenci dosledno obrazovali pridevnike na slovenski, ne pa na tuji način."
Perušek je imel za jezike poseben talent. Poleg slovenščine in nemščine je temeljito poznal klasična jezika, srbohrvaščino, laščino, francoščino in novogrščino. Z redko nadarjenostjo je bila združena nenavadna marljivost. Ko je meseca maja 1910 po več kakor tridesetletnem službovanju stopil v pokoj, ni si privoščil oddiha. Knjiga mu je ostala najljubše razvedrilo, licejska knjižnica najprijelnejše zavetje, dokler ga ni pregnala vojska iz priljubljenih mu prostorov in nazadnje še iz Ljubljane!
Kakor v pregnanstvu se je čutil pri sedanjih brezupnih razmerah med dunajskim nemirom in dimom. „Nestrpno pričakujem počitnic, da se zopet popravim", tako je poročal prijatelju še mesec dni pred svojo smrtjo .. .
Bodi resnemu znanstveniku in nesebičnemu rodoljubu tuja žemljica lahka! J. Š-r.
f Franc Gerbič. Zapustil nas je zopet kulturni delavec: dne 29. marca t. 1. je preminul ravnatelj društvene šole »Glasbene Matice", Franc Gerbič po kratki bolezni. „Carniola" smatra za svojo dolžnost, da se spomni v svojih listih moža, ki je delal na prosvetnem polju svoje rodne zemlje polnih 39 let, četudi ni bil član »Muzejskega društva"; vendar pa pomenja njegovo delo znak kulturne dobe, v kateri je živel.
Blagi ranjik je bil rojen dne 5. oktobra 1. 1840. v Cerknici na Notranjskem. Po dovršenih učiteljiških študijah, kjer je že kot dijak marljivo gojil glasbo pod vodstvom Kamila Maska, je postal 1. 1857. provizorni učitelj, 1861. pa nadučitelj v Trnovem pri Ilirski Bistrici; istodobno je bil tudi organist pri župni cerkvi. »Uka žeja" pa ga je gnala dalje, da izpopolni svojo glasbeno naobrazbo. Šel je v Prago in se vpisal ondi na kon-servatoriju, kjer se je učil tri leta samospeva, skladanja, klavirja in pomožnih glasbenih strok. S to usposobljenostjo pa je krenil na drugo pot: posvetil se je operi. Kot junaški tenor je pel in žel priznanje najprej v Pragi, potem v Zagrebu, na lo v Ulm u in naposled v Lvovu. Tu je zopet popustil umetniško smer in prevzel kot profesor na Lvovskem konservatoriju pouk v samospevu in pa vodstvo konservatorijskega moškega zbora (1882 — 1886.) Med potekom te dobe (1857 — 1886) je tudi sam pesnil in zlagal. Baš tedaj so ga povabila damača društva »Glasbena Malica", »Dramatično društvo" in »Čitalnica" v Ljubljano.
Tu je posvetil domači glasbi vse svoje moči na cerkvenem in svetnem polju. Zlagal je za nove potrebe nove glasbotvore in z drugimi je dajal duška umetniškemu čutu in srčnemu nagonu. Poizkusil je vse, da bi pomaknil domačo kulturo višje, a doživel je pri tem plemenitem Stremljenju marsikako bridko razočaranje. Svoje dela in truda polno življenje v javnosti je začel kol pedagog in pretežno v lej lastnosti je stopil iz vrst delavcev in ob enem ludi iz svela. Vendar pa tudi kot skladatelj
Franc Gerbič.
ni miroval, niti na večer svojih dni. Nad 70 glasbenih del je zapustil, med njimi nekatere obsežnih oblik: dvoje med njimi je teoretično-peda-goške vsebine. Slovenska pesem pa ima v tem številu odločilno večino.
Pomen, ki ga ima Gerbič za našo glasbeno kulturo, bo določiti šele tedaj, ko bomo motrili razvoj svoje domače umetnosti brez predsodkov napram moderni struji in brez omalovaževanja zgodovinskih razdobij in njihovih značilnosti; tedaj bo dobil Gerbič tudi pravo mesto v naši kulturni zgodovini. Za sedaj smemo trditi, da zasluži hvaležni spomin svojih brezštevilnih učencev in cele generacije, kateri je vcepil za časa svojega delovanja v teku 39 let ljubezen do najidealnejše in najpopularnejše umetnosti. Hvala in spoštovanje mu je dolžan tudi ves narod, za katerega napredek se je trudil neumorno in — kar je posebno poudarjati — tudi nesebično. Drugi narodi so mu dali svoje priznanje, ko se je poslovil od njih, vračajoč se v domovino: bil je član ogrskega deželnega narodnega gledišča in deželnega glasbenega ustava v Zagrebu. In pri nas? — Blag in trajen mu bodi spomin! M.
Jernej Basar. O slovenskem pisatelju Jerneju Basarju smo do 1. 1902. malo vedeli. Tega leta pa je obelodanil Ivan Vrhovnik temeljit življenjepis tega izrednega govornika v »Knjižnici Družbe sv. Cirila in Metoda" XIV, »Listi nabožno slovstveni", na str. 1—15. Tu naj ta življenjepis nekoliko izpopolnim po jezuitski kroniki ljubljanskega samostana*), .lernej Basar (Bassar) je bil rojen 24. avgusta 1683. v Loki in je dobil ime od patrona tistega dne. V tem času so Turki oblegali Dunaj. Ko je študiral latinske šole kot retor (šestošolec), potem kot modroslovec in kot baka-lavrej na Dunaju je prosil sprejema v jezuitski red, pa zastonj. Šele, ko je bil že 8 let v dušnem pastirstvu in protonotar apostolski, je bil sprejet. Bil je na glasu, da je goreč, učen, idealen, vendar izkušen in ugleden mož, desna roka arhidijakonu v Mengšu. V redu je bil prava, krotka in poslušna ovca; voljno je sprejemal kot novinec pouk, opomine in svarila. Ko je napravil obljube, je postal pravi apostol v spovednici in na prižnici. Veljaven mož je sodil, da spada Basar med tri najboljše govornike, ki jih je bilo tedaj slišati na Dunaju in drugih velikih mestih avstrijskih. Ko je v Ljubljani slovenski pridigoval, so ga hodile poslušat najuglednejše osebe. L. 1734. je izdal v Ljubljani pri Adamu Frideriku Heichhardtu: »Pridige iz bukvie imenovanih exercitia s. očeta Ignacia složene Na usako Nedelo čez lejtu". Knjigo so slovenski duhovniki z veseljem sprejeli in zelo cenili.
Posebna čast v jezuitskem redu ga je doletela, da je smel radi velike govorniške spretnosti doseči stopnjo štirih obljub, kar bi se mu tudi sicer radi učenosti lahko dovolilo. V tem času je sodrugoval misijonarju, ki je imel pridige po vzorcu slavnega o. Segnerija. Ta način misijonarstva ga je silno vnel. Opazoval je velikanski uspeh in doživel
•) Historie annua Societatts .lesu. Para UI. A. 1738. v frančiškanski knjižnici
v Ljubljani.
mnogo spreobrnjenj. Ta način pridigovanja ga je tako navdušil, da je potem sam pričel po Slovenskem misijonariti, povsod z vidnim uspehom in med silnim navalom vernikov. V Ljubljani je vodil prošnjo procesijo k sv. Petru in je ondi tako pridigoval, da je slabe spreobračal in dobre poboljšaval. S svojimi pridigami je pripomogel, da se je zidala na Veseli gori pri Šent Rupertu cerkev z dvema zvonikoma. Pri sv. Volbenku pri Poljanah je vpeljal bratovščino Brezmadežne, sv. Ignacija in sv. Ksa-verija. Duhovniki so ga častili in imenovali svojega očeta; nune ljubljanske in druge so ga prosile za pridige in spovedovanje. V Kamniku je imel prvi misijon z izredno pohvalo župnika Maksimilijana Leopolda Raspa, ki je bil uzor duhovnikov. Tega misijona se je udeležilo silno ljudstva. Iz Belgije in Poljske, kamor je segel glas njegove slave, so ga pismeno popraševali za svet. Opravljal je razne častne službe. Bil je prednik bratovščine Trpečega Zveličarja, pridigar, svetovalec, duhovnik v ječah, stolni propovednik. Pri vsem delu ga je vedno skrbelo, da bi vse opravljal v čast božjo in bližnjemu v korist. Pal je kot apostol ljubezni, ko je stregel vojakom, ki so imeli nalezljivo bolezen. Nekaj dni pred njim je umrl tudi vojaški telesni zdravnik. Umrl je 10. marca 1738. v 54. letu, v 20. letu svojega redovnega življenje. Za njim so žalovali vsi njegovi znanci. — Tako torej piše o Basarju kronika.
Ivan Steklasa nam pripoveduje v svoji zgodovini šentruprtske cerkve str. 190, da je o. .lernej Basar pridigoval na Veseli gori na predvečer cerkvenega posvečenja 3. sept. 1735. in na dan posvečenja 4. sept. zunaj cerkve pred velikansko množico ljudi. Cerkvi je prinesel v dar dve svetinji. To se vjema z zgoraj omenjenimi zaslugami za zgradbo nove cerkve na Veseli gori. V. Steska.
K zgodovini ljubljanskega semenišča. Zgodovina ljubljanskega semenišča, ali kakor se je prvotno imenovalo: Collegium Carolinum No-bilium, nam je v splošnem že znana 1). Kaki doneski in dodatki so kajpada še vedno mogoči. V naslednjem priobčujem tak donesek.
V frančiškanskem provincijalnem arhivu v Ljubljani sem naletel na zveščič v mali čveterki z naslovom: Statuta nec non Nomina, Agno-mina, Patria DD. Academicorurn Nobilis, ac Eruditae Academiae Opero-sorum Labacensium. Quibus accesserunt Lemmata, et Nomina ad cu-iusque Symbola alludentia, Nec non syllabus DD. Academicorurn, qui quodeumque opus Academico nomine typis ediderunt. Nouiter reuisa, ac reformala et Typo recusa.
Labaci formis Jo. Georgii Mayr Typographi An. Sol. 1714.
Kakor je videti, je hotel pisavec prvotno podati prepis prenarejenih in na novo izdanih pravil poživljene akademije operosorum, kakor tudi imena, gesla in dela posameznih njenih udov. Pozneje se je pa menda premislil, kajti v resnici se v tem zveščiču nahaja le syllabus DD. Aca-
') Prjm. Viktor Steska: Collegium Carolinum Nobllium v Ljubljani v „Izveatja muzejskega društva za Kranjsko" 1005. sir. 158 sl. Druga literatura istotam.
deinicorum etc., mesto ostalega, kar naslov še obljublja 2) pa neki razgovor z napisom: Discursus privatus inter quendam D. Canonicum Labacensem et P. Laelium 3) e Soc. Jesu. De neo errecto Collegio Carolino.
Ker zgodovinarji tega „razgovora", kolikor morem spoznati, niso imeli v rokah, bo morda zanimalo če ga objavim. Marsikaj že znanega še bolj pojasnuje, nekaj pa podaje tudi novega. Naj torej sledi:4)
D. Canonicus. Octo dies effluxerunt, cum me P. Laelius et S. J. uisita-uerat, hic praeuia salutatione de more facta, sedem occupare inuitatus, qua oecu-pata neo multum morat\is, discursum sumu de neofabrica edissere coepit, cul ego pro sui futura notitia lubens gratificabar, in haee Is proruperat tierba.
P. Laelius. Relatum nobis, quod neofabrica, post obitum D. Decani quondam, piae memoriae, in bac promovenda zelosissinii; nuper fatis errepto, nitro praeter spem multoruni, propagetur, ac promoueatur.
D. Canon. Ut tam laudabile, ac publico bono proficuum opus ad optatuni finem dedueatur, Capitulum Labacense, Aulboritate Celsissimi Ordinarii, omnes vires impendet.
P. Laelius. Sed quaeso in quem finem baec tanta moles paratur.
D. Canon. Paratur hoc amplum aedificium. Non solum pro Alumnis, sed eliain pro Conuicloribus Nobilibus. Pro Conuicloribus in philosophicls studiis con-stitutis et pro Alumiiis, ut in sacris sensim instruantur, et Kcclesiae Cathedrali diebus festis seruiant. adinitentur tarnen eo in ininoribus scliolis, aut aliis constituli, juxta Judicium maiorum Rectorum, aut exigentiam nliqtiam.
P. Laelius. Cupio pro gratia erudiri, ipiis Alumnos sustentatiirus sit?
D. Canon. Sustentabuutur uel ab universo Clero Dioeceseos Labacensis uel a Kundatoribus, qUl non deeruut, de quibus et lioriim fundationibus sal pinguibus, acta nobis constat.
P Laelius Audiuimus quod Collegium Carolinum vocitetur.
I). Canon. Sie vocatur, quin sie placuil primis Institoribus, ad immitationem plurium Kxterorum, qui Seininaria, juxta eonslilulionem ss. Concilii Tridentini nouiter errecta, Collegia, non Seminaria indigitare consiieuerunl, ac similia specioso allquo tilulo oondecorare decreueruni
P. Laelius. Cur uero Carolinum tarn illustre noinen ei tributiim?
I). Canon. Datum ei hoc, speciosum nonien, et desumptum imprimis a Tu-telari, seu Patrone huius Paladii seu Alhenaei Labacensis Diui Caroli Roromaei cuius honori dicatum est. Socundo ad memoriam Aiigustissimi Imperaloris Moderni Caroli, sub cuius regimine aodificatur, ac landein ad honorem Celsissimi Principis Prancisci Caroli Kpisc. Labac. noslri Ordinarii graliosissimi.
P. Laelius. Monstratum mihi fuit insigne, sou sigillum, epiod gestabit, placeat mihi hoc exponere.
D. Canon. Insigne, seu scutuin, quod geret, in tres dividitur partes. Superior pars Aquila dimidiata, alludit ad insigne lnclyli Ducatus Camioliae, ad deno-tandum in ipia regione hoc erreetum sit. (ilobi tres in medio posili denotaut tres globos aureos, quos geslare solet S. Nicolaus Patronus 'l'utelaris Cathedralis Ba-silicae. Qud color ti iridis loco auroi substitutus sil, in campo albo, factum, ul per
-') Pisavec je svojo obljubo docela spolnil v drugem /.veščiču, ki sem ga ravno tam našel. Pa o tem in še par dru/.ih sem spndnjočih dokumentih drugič kaj. i Gotovo izmišljeno ime.
4) Priobčujem tudi v slovniškoni oziru iiei/.promenjeno.
Hl
hoc ad urbem Labacensem, ubi prostat, alludat, cum hos colores urbs haec gestare soleat. Subtus bini Caducei Mercurii albi in rubro campo, Artes Liberales signant. colores vero alludunt ad Austriam, sub cuius prospero Regimine Aemona floret, et in ea Artes liberales vigent.
P, Laelius. Audio, quod vocetur pari ter Collegium Nobilium.
D. Canon. Verum est, et hoc exinde, cum imprimis Conuietores Nobiles tantum suscipientur, Alumni quidem indifferenter, tam Nobiles, quam ignobiles, habita tarnen Semper majori reflexione ad Nobiles, si caetera correspondeant. Hinc simili in času a potiori fit denominatio. Licet omnes non sint futuri Nobiles, maiori tarnen ex parte Nobiles nunierabuntur, et in eo continebuntur. Ut passim in omnibus Collegiis reperiuntur pariter Alumni indifferenter iis annexi.
P. Laelius. Putabam, Quod hoc Collegium sit tantum pro Alumnis, qui Clerici sunt futuri.
D. Canon. Errant, qui putant. erit quidem pro Alumnis, qui primam ton-suram sint habituri, sed iis plena libertas tribuetur, finitis hic studiis Clericalem aut saeeularem statum amplecti, uti fit Perusiae, et in aliis pluribus locis, non uero uti Romae in Collegio Gerinanico, ubi lex illos obligat ad statum Clericalem suscipiendum, secus facientes tenentur ad restitutionein uictus. et hoc ex hoc motiuo, ne iis libertas tolatur.
P. Laelius. Quid dieet ad haec Clerus, qui contribuit?
D. Canon. Clerus, postquam Ei corani i'uit expositum, ac saepius litteris declaratum haec omnia laudat, et nitro approbat, tum quo ad nomen, quod huic Palladio datum, quam quo ad hoc, quod una Conuietores Nobiles in eo recipientur, ubi omnia Equestria exercitia habere poterunt. Nouit enim, quod ad tantam fa-bricae molem minimuni contribuerit, sed totum. et a potiori a Benefaetoribus alienis, ac imprimis a Promotore eiusdein fabricae D. Decano quondam, qui ex suo multum contribuit, sit comparatum.
1'. Laelius. Intelexi pariter quod Illustris Convictorum Nobilitas, commodi-tatem sit habitura, ac licentiam Equestria exercitia addiscendi.
D. Canon. Dabitur illis occasio, cui libuerit, Praeter Pietatis, et Litteraria, etiam Equestria exercitia colendi, ac in illis se habilem reddere. Gladio, et pugione eontendere, uexilluin tractare, hastili ludere, ligneo equo insilire, choreas tum Galileo tum [talico more ducere, seholam Equestrem frequentare, clauieymbalum pulsare, fidibus ludere, fistula sonare etc. cum horum Magistri Labaci reperiantur. Ut omnia ex Exemplar! quod typis comitelur fusius uidere licebit.
P. Laelius. Plaeeat nie pariter erudire, sub cuius cura erit hoc Collegium Carolinum.
D. Canon. Sub cura Capituli, nee dubitandum, cum hoc in omnibus curani habest, fabrlcam promoveat, oonsiUo, et opera ad omnia cqncursi.
P. Laelius. Similia Collegia, seu Seminaria alias ubique locorum, quantuin mihi constat sunt sub nostrae Societatis cura, ubi Societas Jesu reperitur, seeus, ubi non reperitur.
D. Canon. Mihi vero (pace P. V. dictum) constat de contrario. Dantur enim plurima Collegia Conuictorum, et Alumiioruin, etiam Nobilium, quae non a Societate Jesu, sed aliis aut Capitularibus, aut Regularibus reguntur. Speciatum, ut ex tot, nliquorum memores simus, Romae, ubi Societas Jesu adest An. 1698. errectum est Collegium Clemcntinum Nobilium, sub cura PP. Congregationis Somascae, in quo Illustris primaria Nobilitas, omnia Equestria Exercitia praeter pietatem collere potest, et in iis habilem se reddere. Perugiae in Umbria exstant tria Collegia Gre-
gorianum, Hieronyminianuni Nobilium et Bartolinum, a Tutelaribus aut Patronis sie dieta, quae omnia a Clero administrantur, ubi pariter Societas Jesu floret. Bononiae Illyricum, a Capitulo Zagrabiensi, licet ibi PP. Soeietatis sint, administratur. P. Laelius. Clerieorum concesserim, non saeeularium.
D. Canon. Etiam saeeularium, uti mox monstratum, cum omnibus Eque-stribus exercitiis. Bononiae olim conuictorem egit D. Gregorius Ganser, Advocatus celeb. Labac. p. m. (piae memoriae) in collegio Illyrieo. Mutinae Nobilium saeeularium a Clero administratur, et Taurini ab ipso magno Duce Sabaudiae. Pragae in Bohemia Alumni Aulae regiae, Parisiis, quod Collegia a Clericis uel Saecularibus licet Societas ibi exstet, reguntur. Conuietores prneterea saeeulares priuatus aliquis potest suseipere quotquot uult, taceo, communitas aliqua aut Capitulum, quod nemo probibere potest.
P. Laelius. Sed ubi studebunt?
D. Canon. Philosophi, Canonistae, et bumanistae frequentabunt Scholas pu-blicas studii Academici Labacensis uti moris est. Si quis vero e conuictoribus alia scientia quae ibi non reperitur imbui uellet, puta in Jure, Medicina, aut alia arte, dabitur pariter occasio haec addiscendi. Augebitur proinde numerus studii Labacensis, et ex Udo maj US incrementum sumet.
P. Laelius. Hoc concesserim, et approbo, secus nos priuilegia habemus, ubi nos BUmUB, soli studia ut exhibeamus et iuuentutem instruamus.
D. Canon. Reeordor audiuisse, quod Pragae in Bohemia, praeter PP. S. J: PP. Praemonstratenses, Cistercienses et Benedictini, alternando Philosophinm tra-iliinl, ad quam excipieudam Alumni Aulae Regiae sub cura Cleri liorum seholas frequentare solent. Nos defacto, nil aliud cogitamus, quam, ut nostri Collegiales publicas Scholas frequentent, quid posteri nostri sint faeturi Deus nouit, hoc mihi imaginor si quid intentare uoluerint, non a Societate uestra, sed a Terrae Principe Privilegia expetituri sunt.
QulbUf et aliis prolatis, monstratum iis l'uil aedit'icium, placuerunt plurima, uerum aliqua minus arriserunt. Demum post mutua urhanitatis officia discessum. potuissem, si tempus admisisset, plura addidisse et quoad fabrieam subiunxisse, ut ad Horum Seminarium SS. Donatiani et Rogatiaui respicerent, ac i 11 i prius eon-sulerent, iuxla illud uetus:
Si nihil aedificas cur spemis nostra Uiator
Aut inea non carpas, aut meliora struas.
Si meliora tenes, id Diuos poseito meeum
Ne quid uterque tenet, t'usciuet invidia.
Se je Ii ta razgovor v resnici vršil, ali je pisavec obojestransko stališče le v tej obliki razložil, ni gotovo. Meni se prvo zdi verjetnejše. Ne trdim pa, da se je vršil ravno v tej obliki. Nov kolegij z razširjenim vzgojnim in učnim programom, ne samo za kandidate duhovskega ampak tudi svetnih stanov, v prvi vrsti za plemiče, in vse v rokah svetne duhovščine, kapitelja, to ni bilo nič razveseljivega za očete jezuite pri Sv. Jakobu. V novem kolegiju so se, ne brez vzroka, bali neljubega konkurenta pri mladinski, zlasti plemiški vzgoji, ki je bila dotlej takorekoč njih monopol. Umevno je, če so pri tem svojem ogroženem položaju poslali svojega zastopnika na pristojno mesto, da se o stvari pouči, oziroma druge pouči o stališču svojega reda napram novi vstanovi. Kajti ležišče razgovora je očividno misel: v naš zelnik silite, drugo je le in-
sinuacija. Kanonik je to dobro razumel, odtod njegovo deloma jako temperamentno odgovarjanje.
Datuma pisavec ni zabeleži!. Iz razgovora samega se da spoznati, da se je vršil, ali če že to ne, da je bil pisan potem, ko je nov kolegij že stal in je bil njegov ustroj že določen, ni pa še bil izročen svojemu namenu. Oziroma še natančneje, če ne že 1. 1714. gotovo 1715., ker P. Laelius govori o stolnem dekanu, (Thalnitscher) ki je umrl 19. apr. 1714. kot o „nuper fatis errepto"; kanonik pa pravi, da se je stvar osem dni prej predno jo je zabeležil vršila.
Da je kapitelj šel svojo pot naprej, potrjuje zgodovina Collegii Ca-rolini Nobilium 5). Kako razmerje je pozneje vladalo mej tem in jezuitskim kolegijem mi zaenkrat ni ničesar znanega.
Dr. P. Hugo Bren O. F. M.
Društveni vestnik.
Občni zbor »Muzejskega društva za Kranjsko". Občni zbor se je vršil v prostorih deželnega muzeja dne 5. marca 1917. Društveni predsednik ravnatelj dr. .los. Mantuani je izvajal približno sledeče: Že tretjič v tej vojni poročamo o svojem delovanju. Pravimo sicer, da „inter arma silent Musae", toda izjeme so povsod, in če so kje, potem predvsem pri našem društvu Naše društvo ni molčalo, ampak je v svojem glasilu pokazalo resno stremljenje po napredku na kulturnem polju. Lansko leto je štela .Carniola" 264 strani, letos pa 310, torej okoli 4 tiskovne pole več. Treba je pomisliti, da društveno premoženjsko stanje ni ugodno in vkljub temu, da so slična društva skoro povsod omejila svoje delovanje, mi le nismo odnehali, temveč naše delo še razširili. To je treba povdariti, ne da bi se hoteli hvaliti.
Stanje števila članov je ostalo približno pri starem. Izstopilo jih je 7, umrlo 7, vstopilo pa 36. Odstevši ona društva in korporacije, ki sprejemajo „Car-niolo" zastonj, smo imeli 31. decembra 1916 — 315 članov, torej 7 več kot prošlo leto. — Predsednik se spominja umrlih društvenih članov, dež. in drž. poslanca Fr. Povšeta, dvornih svetnikov Levca inHubada, primarija dr. Bocka, dež. glavarja namestnika barona Lichtenberg-.Ianeschitza in trgovca in posestnika Ivana Mejača. Zborovalci se v znak sožalja dvignejo s sedežev.
Kar se tiče podpor, moramo s hvaležnostjo omeniti ministrstvo za bogo-častje in nauk, ki nam je podporo še celo za leto 1915 Izplačalo, četudi v omejeni meri. Deželni odbor Vojvodine Kranjske pa nam je izplačal vse, kakor je bilo določeno, za kar mu moramo biti zelo hvaležni. Članarina prihaja precej redno.
Društveni odbor je imel pet rednih in eno izredno odborovo sejo. V rednih odborovih sejah smo se posvetovali o sredstvih, kako bi pospešili društveno kulturno delo; k izredni seji smo se pa zbrali v znak sožalja nad smrtjo Nj. Veličanstva cesarja Franca Josipa I. Ob tej priliki je društvo tudi potom po-
5) Prim. Dr. Johann Kulavie: Das fdrstbischöt'liche Priestersominar und die llieol. Lehranstalt zu Laibach, Vi Dr. Hermann Zschokke: Die theologischen Studien und Anstalten etc. Wien und Leipzig. 1894. S. 809 sq.
sebne deputacije pri deželnem predsedniku izrazilo svoje globoko sožalje ob smrti rajnega vladarja, ob enem pa tudi vdanost novemu cesarju Karlu 1.
Denarno stanje v splošnem še ni preveč obupno. Če dobimo vse pričakovane podpore in če bodo člani svoje prispevke točno plačali, potem se bo naše stanje ugodno zboljšalo, ki je že sedaj bolje, kakor je bilo v preteklem letu. Tudi se je prijavilo precej novih udov, in tako se bodo dosedanje težkoče pologoma omilile; do tedaj pa moramo varčevati pri obsegu društvenega glasila, kajti papir se je skoro za 300 °/0 podražil." — Poročilo se odobri.
Ko predsednik zaključi svoja izvajanja, prečita tajnik zapisnik zadnjega občnega zbora, ki se odobri. Tajnik je omenil, da je v poslovnem letu 1910 došlo 80 pisem, odposlanih je bilo pa 81. Veliko dela, ki ga tajnik vsled stanovske zaposlenosti ni zmagal, je prevzel predsednik s: m.
Blagajnikovo poročilo poda name to odsotnega odbornika dr. Sajoviea prof. .los. Breznik. Po njegovih podatkih je bil blagajniški promet v letu 1916 naslednji:
I. Računski sklep za leto 1916 po stanju z dne 31. decembra 1916.
A. Dohodki.
1. Prenos iz I. 1016.......
2. Urinimi:
a) za I. 1915 in pre]r K   141 j
b) za I. 191i; .     „    . 11149
C) za I. 1917 .     ,   . . 6 J .'1. Deželna podpora:
a) povračilna K 1800 ) />) redna        .   800  j '
4. Državna podpora:
a) /a I. 1914 in 1915 K 1000 )
b) M I. 1916 .   600 I
5. Za prodane letnike in scšitkc . . ii. ObrMtl MeHtne in Poštne hranilnice 7. 2*7» popust tiskarne pri računih . S. Posojilo i/ fonda »Flora curuiolica"
K 2SH1I
. 1799
1500 —
17S-I9 I9'21 nn-34
435 -
B.  I 7. d a t k i.
K 1041 . 8870*86
•14 I
23-20 J
}
Tiskarski stroški:
a) še za I. 1616
b) za 1. 191!)
c) društv. liskovinr Klišeji:
a) ie za I. 1816 K 68*80 | 6) za 1. IUI«! . 881*81 j Uradniške in pisateljske nagrade
a) ie za I. 1915 K 880*61
b) za I. 1916     , 72SS4 Kkspcriieija Carniole:
a) ie za I. 1915 K 4:140
b) za I. 191(1      . 8S-.I1
Letna nagrada slugi. .
Pobiralca ndnlnt........ 89
Mali izdatki:
a) tajniški in blag;    K 88*68 1
b) inanip. poštne hr. . 88*88 >
c) razni . 88*06 J Dež. odhoru oriplač. hreznhr. dolga
K 3440-29
32517
1109 35
131-:
Kil
88*94
9. Izredni izdatki
SOO-7(1 10
Skupaj   ...   K «2KH-15 Skupaj Dur 31. d.....'mina 19111 je znašal prebitek v društveni blagajni K 222 59.
II. Društveno premoženje dne 31. decembra 1916.
I* a s i v a.
Aktiva.
V Mestni ljllhljauski hranilnici
V Poštni hranilnici ....
V ročni blagajni.....
K a3-97 . 176-64 88*03
Dolg deželnemu odhoru . . Dolg fondll .Flora t-arninlica" Carniola 1918 (zv. 4) . . . . Kond za Valvasorjevo ploščo Skupaj
K 6066*66
K 400 -
. 436-
. 1860*86
. 48-
Skupaj   ...   K   888*88 SkupuJ K 213N-2.1
Koncem leta 191(1 izkazuje društvo 1V1.VM K (1 1915 K 24SH74) priniuujkljaja, ki ga moremo v tekočem letu le z največjo varčnostjo nekoliko ublažiti.
Sklad za izdajo dela hranilnici ljubljanski
lil. Sklad za znanstvena izdanja.
Plota carnlollca" znaša 254IIH2 K in ji' plodonosno naložen v Mestu
IV. Proračun za 1.1917.
D o Ii o d k i. I /• d a t k i.
1. Blagajniški preostanek Ii 1. 19111	K	222-59.	1. Plačila iz 1. 191(1 (Carniola zv. 4)	K	12110-25
		1750 —	2. Povračilo brezobr. posojila   .   . .	„	400 —
3. Izkupiček za „Nase ujede-   . .		700 —	3. Povračilo fondu „Flora carn." . .		435 —
4. Za posamič prodane zvezke		150 —	4. Izdaja sep. „Xaše ujede"  .   .   . .		708 —
5. Deželni podpori......	„	2000 —	5. Upravni in izredni izdatki   .   . .	„	200 —
		590*—	(i. Carniola 1917 (i/,, >/,) ....	„	2800 —
Skupaj   . .	K	5322-59	Skupaj   .   . .	K	5803-25
Odhod . . . 5803-25 K Dohod   .   .   .   5322-5» r
18986 K primanjkljaja, kar bi bilo še razmeroma ugodno.
Občni zbor izreka dr. SajovhA za njegovo vestno delo najiskrenejšo zahvalo, poročilo pa brez pripombe odobri?
K e vizij a se je izvršila v stanovanju preglednika računov g. Podkrajška. Računi so vsi v najlepšem redu, zato revizijsko poročilo predlaga odboru abso-lutorij, odborniku dr. Sajovieu pa še pohvalno priznanje za vestno in požrtvovalno delo. Predlog se sprejme — Za poslovno leto 1917 ostaneta še nadalje dosedanja revizorja vle. g. Fr. Po d krajše k, nadof. juž. žel. v p. in vlč. g. Iv. Vrhovni k, {upnik trnovski.
Poročilo uredništva. Kanonik dr. Gruden poroča, da iz [iriobeenih razprav občni zbor lahko sam sodi, kako list stoji v inlelektuelneni oziru. Težkoče so prevladale bolj v tehničnem oziru. Sotrudniki „Carniole" so večinoma isti. Pri zgodovinskih razpravah srečamo znana imena: Mantuani, Steska, kanonik (Jruden, dr. M. Kos. Bogatejši je tokrat prirodoslovni del, predvsem vsled dr. Po-nchšknvih »Naših ujed", ki so izšle v ponatisu; zasebniki le publikacije sicer ne kupujejo bogvekaj, ker so interesenti večinoma v vojni, pač pa šole, k čemer je pripomogel c. kr dež. šolski svet s svojim priporočilom na šolska vodstva. Zato je upati, da bodo vsaj stroški pokriti, če že ni pričakovati prebitka. — Za prihodnje leto imamo že par dobrih razprav, in ker upamo, da nam ostanejo zvesti ludi stari sotrudniki, zato se nam bo — tako se nadejamo — posrečilo vzdržati društveno kulturno delo na primerni višini.
O uredniškem poročilu seje razvila daljša debata. Baron Zois nasvclujc, naj se z ozirom na večje število zgodovinarjev med društvenimi člani v Cnrnioli bolj upoitevajo zgodovinske razprave nego prirodoslovne. Kanonik Gruden je mnenja, naj se predlog |io možnosti uvažuje, ker je prepričan, da bi se potom natančne Btatistike, če bi imeli na primer za prlrodoslovje in zgodovino ločeni o|,-i>ili, lahko dognalo, da je razmerje zgodovinarjev proti jirirodosloveem nekako 2:1. Zato naj  bi se tudi pri razpravah V „Carnioli" na to razmerje oziralo. —
Dr. žmavc meni, da naj se prlobčuje to, kar je na razpolago in dobro znanstveno obdelano. Določevali pcrccntualuo razmerje in ga izvajati v listu bo pač težko mogoče. — Ravnatelj M a n I u a n i povdarja, da je naše društvo namenjeno domoznanstvu Kranjske. V ta okvir pa ne spada samo zgodovina, ampak tudi prlrodoslovje. IV slučajno -Naše ujede'* zavzemajo nekaj več prostora, to ne bodi vzrok rekrlminacij, ker moramo dr. PonebSku biti hvaležni, da dobimo že enkrat „Nase ujede" v celoti. V splošnem pa misli g. predsednik, da se zoper ravnovesje
v posameznih strokah'nismo pregrešili. Nekateri člani so Ponebškovo monografijo
hvalili, lako da se lahko sodi, da je vzbudila zelo mnogo zanimanja. — Svetnik Mu lovec pripomni, da teh vprašanj na občnimi zbora ne bomo mogli rešili, ker spadajo v uredniški odsek, ki naj jih temeljito jiretrese in (iresodi. V Splošnem pa
lahko rečemo, da si posebno s prirodoslovnimi razpravami žanjemo veliko priznanja, tudi v tujini. Tako je znana Hafnerjeva razprava vzbudila med znanstvenimi krogi izredno pozornost, prav tako jo vzbujajo vselej temeljite Paulinove študije o naši flori.
Ker je bil s tem spored izčrpan, zaključi predsednik ob pol osmi uri občni zbor.
Novi udje do 25. maja 1917. Achtschin Rudolf, kais. R. u. k. k Steueroberverwalter, Landstraß. — Biro IIa Gvidon, posestnik, Zagorje ob Savi. — Dr. Ant. Breznik, gimn. prof., Št. Vid n. Ljubljano. — Čik Karol, župnik, Žab-nica — Dr. Fr. Dolšak, zdravnik, Ljubljana. — Dr. Fr. Drganc, primarij, Ljubljana. — Dr. Vlad. Fo erst er, c. kr. sod. svetnik, Novomesto. — Gärtner Slavoljub, hranilnični uradnik, Ljubljana. — Hybäsek Vojteh, prof. glasbe, Št. Vid n. Ljubljano — Dr. Fr. Jere, gimn. prof., Št. Vid n. Ljubljano. — Kalan Janez, kaplan, Postojna. - Dr. Iv. Knifie, gimn. prof., Št. Vid n. Ljubljano. — Leveč Pavla, vdova c. kr. dv. svetnika, Ljubljana. — Maria Hippolite Freifrau v. Lieh te n-berg-Janesehitz v. Adlersheim, Laibach. — Lin d t ner Henrik, dež. knjigovodja, Ljubljana. — Pollak Jean B., tovarnar, Ljubljana. — Porenta Gašpar, gimn. prof., Št. Vid n. Ljubljano. — Prem rov Svitoslav, vodja Goriške zveze gospodar, zadrug, in društev, Ljubljana. — Ramor Rudolf, mg. phr., Ljubljana. — Ribnikar Adolf, tržni komisar, Ljubljana. — Dr. Fr. Še m rov, odv. konep., Kranj. — Tratnik Fr. nadučitelj, Črni vrh n. Idrijo. — Dr. Fr. Trdan, gimn. prof., Št. Vid n. Ljubljano. — Dr. Jos. Wies er, c. kr. sodnik, Ljubljana. — D. Žigon Avgust, začasni vodja c. kr. licej. knjižnice, Ljubljana, — Župančič Oton, mestni arhivar, Ljubljana. — Ž Up nI urad, Škofja Loka.
Umrli udje. V Ajmanovem Gradu pri Škofji Loki je umrl 18, marca 1.1. bivši deželni glavar, član gosposke zbornice Oton pl. De tel a. Njegovo nesebično delo je bilo 30 let posvečeno deželi Kranjski. L 1877. je bil 7. julija prvikrat izvoljen za deželnega poslanca kmetskih občin Kranj-Tržič-Loka in je ostal dež. poslanec do 1. 1908. V dež. odbor je bil izbran 20. januarja 1883; 1. 1891 je bil imenovan za dež. glavarja in je ostal na čelu avtonomne uprave do 20. marca 1908. Bil je mnogoleten prezaslužen sodelavec pri vseh kulturnih, predvsem pa za deželo važnih kmetijskih zadevah. Posebne zasluge si je pridobil pri ureditvi zemljiškega davka. C. kr. kmetijska družba za Kranjsko ga je imenovala 1. 1908 za svojega častnega člana v priznanje neprecenljivih zaslug, ki si jih je pridobil za družbo kot mnogoleten delaven odbornik in pozneje predsednik Oton pl. Dotela jo bil tudi med najstarejšimi udi Muzejskega društva za katerega prospeh se je živahno zanimal in je bil od I. 1892 do 1898 njegov odbornik. Vobče je bil čist, znaeajen in nesebičen rodoljub, ki je vedno skrbno varoval ugled in interese dežele Kranjske.
V visoki starosti je umrl v Ljubljani 10. maja t 1 g dr Josip Kosler, rojen 1822 v Kočah pri Kočevju. Pokojnik je bil najstarejši ud »Muzejskega društva za Kranjsko" in 15 let (1892 — 1907) njegov podpredsednik. Za društvo so je vedno zanimal tudi še v poslednjih letih. Dr. Kosler je pripadal oni najstarejši generaciji, ki ji je bilo usojeno doživeti vos kulturni preporod naši? deželo. Vobče se je zanimal za kulturni) delovanje in je bil osebni znanec pesnika Prešerna. Po poklicu notar, se je po očetovi smrti posvetil industriji in gospodarstvu. Predsem si je pridobil neprecenljivih zaslug /M osuševanje in obdelnvanjo Ljubljanskega barja, za kar ga je Nj. V. cesar Franc Jožef I. I. 1888 odlikoval z viteškim križcem Franc Jotefovega reda. — Časten jima bodi spomin!
Izdaja in zalaga .Muzejsko društvo za Kranjsko" v Ljubljani. Tisk .1. lilasnika nasl.
Noga rjavega jastreba, kultur monachus L.
Noga mršnjika Gyps fulvus (Gm